129941
UDK 069.02:792(497.12)
Gledališka zgodovina je pomembno poglavje v zgodovini vsakega kulturnega naroda, še posebej takšnega, kakor je slovenski, ki ima v prejšnjih stoletjih pa tudi še v začetku dvajsetega stoletja dovolj bridkih poglavij, saj se je moral tja do konca prve svetovne vojne neprestano biti za svoj: narodni, kulturni in gospodarski obstoj, boj, ki niti ni prenehal v kraljevini SHS, kaj šele pod diktaturo kralja Aleksandra Karadjordjeviča in njegove velesrbske unitaristične politike. Ta že prej ni dovoljeval, da bi se tako ljubljansko kakor mariborsko gledališče smelo imenovati Slovensko narodno gledališče, marveč samo Narodno gledališče. Isto je veljalo tudi za akademijo znanosti in umetnosti, ki je bila po dolgih, tudi zakulisnih bojih ustanovljena leta 1938, a se ni smela imenovati Slovenska akademija znanosti in umetnosti. To pravico ji je priborila šele narodnoosvobodilna vojna in revolucija, ki sta dokončno zagotovili naš obstoj.
Ustanovitev Slovenskega gledališkega muzeja 29. novembra 1952 — torej pred tridesetimi leti — je važno dejanje tako v slovenski gledališki zgodovini kakor tudi v slovenski kulturni in politični zgodovini. Gledališče s svojo umetnostjo sodi med osrednje umetniško-kulturne ustanove. Njegov spored in ustvarjalna odrska upodobitev domače in tuje dramatike sta ena izmed najznačilnejših podob, izrazov in znamenj vsake dobe v narodnem, družbenem, kulturnem in umetniškem v nekem oziru in v globljem pomenu besede pa tudi v političnem smislu. Ohraniti kolikor mogoče zvesto poročilo in podobo o vsaki dobi bitja in nebitja narodnega gledališča, ki nosi v svoji besedi »narodnega« tudi bit ljudskega in človeškega, je naloga gledališkega muzeja. Njegovo delo ni zgolj v zbiranju dokumentarnega gradiva in s tem polnjenje muzeja, marveč je hkrati znanstvena in publicistična analiza in sinteza, s pomočjo katerih naj se s pisano besedo, s slikami in fotografijami ustvari zgodovinsko umetniško podobo gledališča v tej ali drugi dobi. Zato je delo v gledališkem muzeju tudi znanstveno-zgodovinarsko poleg občasnih razstav o posameznih obdobjih ali tudi o posameznih nadpoprečnih gledališko-ustvarjalnih osebnostih. Za smotrno in sprotno znanstveno in publicistično analizo preteklosti kakor tudi za spremljanje sodobnosti je bila pred leti ustanovljena revija »Dokumenti«, ki pa zaradi raznih gmotnih težav izhaja zadnje čase kot letni zbornik z različnimi prispevki, od gledališko zgodovinarskih tja do prigodniških, vendar so vsi tesno povezani z gledališčem in njegovo zgodovino. Ni pretirano povedano, da izpolnjujejo »Dokumenti« po svoje tudi za današnji gledališki čas važno vlogo, zlasti ker še nimamo posebne slovenske gledališke revije. Res je, da opravljajo svojo važno vlogo tudi različni gledališki listi, ki pa so seveda bolj ali manj priložnostno vezani na uprizorjeno delo. Prezreti pa ne sme gledališki muzej nobenega
Dokumenti SGFM XVIII (38—39), Ljubljana 1982	1
zapiska kritik, člankov ali tudi polemik, ki so v zvezi z gledališčem. Tako vrši poleg zbiranja fotografskega gradiva tudi pomembno bibliografsko delo, kar je enako važno, kakor vse drugo. Zato je delokrog gledališkega muzeja, h kateremu se je v zadnjih letih še priključil filmsko-zgodovinski del, v resnici širši in zahtevnejši, v nekem smislu tudi težji kakor pri drugih muzejih, čeprav morajo tudi ti obvladati različna in obsežna področja.
Slovenski gledališki muzej z mirno vestjo gleda na delo, ki ga je od po-četkov do danes opravil, hkrati pa upravičeno zato pričakuje, da dobi v najbližji prihodnosti primernejše in večje prostore, saj so sedanji na upravi SNG zaradi natrpanega gradiva in različnih dokumentacij že bolj skladišče kakor muzej. Kolektiv z vodstvom sicer potrpežljivo dela v neustreznih okoliščinah, ni pa mogoče tajiti, da takšno stanje, kakršno je, vsak dan bolj ovira smotrno in potrebno delo. Obljuba dela dolg, njen čas pa je že potekel.
Gledališki muzej je v svojem tridesetletnem obstoju dovolj z delom pokazal upravičenost in poslanstvo svojega obstoja. Priredil je številne razstave v Ljubljani in drugod ter tako storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Med številnimi razstavami, ki jih je pripravil, izstopajo razstava o Shakespearu pri Slovencih, ki je bila pred leti v Mestni galeriji, v zadnjem času pa sta bili dve razstavi, ki ju je mogoče šteti med elitne in izjemne razstave o gledališču: razstava o življenju, režiserstvu in igranju Milana Skrbinška, in razstava, ki je bila posvečena delu prvega slovenskega poklicnega scenografa inž. arh. Ernesta Franza. Ob vsem tem pa ne smemo spregledati številnih letnikov s pestro in bogato vsebino »Dokumentov«, ki nudijo tako strokovnjaku kakor tudi vsem ljubiteljem slovenskega gledališča dovolj zanimivega in tehtnega. Ustanovljeni so bili na pobudo nekdanjega ravnatelja in naslednika Janka Travna, sedanjega akademika prof. Dušana Moravca, avtorja številnih gledaliških znanstvenih del in tudi monografije o Ivanu Cankarju. Med nepogrešljive in dragocene publikacije Slovenskega gledališkega muzeja pa sodi zajetna publikacija »Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967«, ki so jo pod Moravčevim glavnim uredništvom izdali razni sodelavci ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva. Delo slovenskega gledališkega muzeja, ki ga je opravil v preteklih tridesetih letih, zasluži ob tem jubileju vse priznanje z željo, da dobi za svoje koristno in potrebno delo končno nove, primerne prostore, kjer se bo delo njegovih strokovnih delavcev lahko šele prav razmahnilo, čeprav jim je treba hkrati priznati že danes, da so tudi v preteklih tridesetih letih storili kolikor mogoče vse, kar so v danih okoliščinah mogli.
Dr. Bratko Kreft
Le trentenaire de SGFM
Bratko Kreft, membre de l’Académie des Sciences et des arts Slovène, rédacteur en chef et responsable de notre revue »Les Documents«, expose dans son éditorial à l’occasion du trentième anniversaire du Musée de théâtre Slovène la nécessité, la mission ainsi que les devoirs qu’avait remplis celui-ci au temps de ses activités (p. e. expositions, publication du Répertoire des théâtres Slovènes et des Documents). Il ne peut pas omettre les difficultés qui empêchent le plein développement des activités du musée, c’est-à-dire les locaux trop petits qui ne conviennent plus. Il rend un hommage particulier à deux directeurs précédants, au feu Janko Traven et à l’académicien Dusan Moravec.