duhovno življenje la vida e^pirrtual 1958-LETO XVI Naslovna stran: 8. postaja križevega pota v kapeli slovenskega semenišča v Adrogue, Argentina. Križev pot je izdelal naš veliki umetnik France Gorše, akad. kipar in slikar. (Vse posnetke v tej številki: foto Dž) Levo: Znamenita freska „Snemanje s križa“, v grajski kapeli gradu Puštal pri Škofji Loki, delo italijanskega slikarja J. Quaglia. Spodaj: Pestrost in posrečena povezanost pokrajinske z vaško sliko, je mnogim krajem v Sloveniji dala posebno idiličen značaj. Med njimi je prav gotovo košček iz naše Gorenjske: vas Suha pri Škofji Loki s Svojo staro gotsko cerkvijo sredi polja. Umetnostno silno bogata cerkev je posvečena Janezu Krstniku in zlasti znamenita po freskah Jerneja iz Loke in sijajno okrašenem „Kranjskem prezbiteriju“ (iz 1. 1470) duhovno življenje la vida eypirrtual Leto XXVI. Št. 3 Marec Meliki petek - dan vesoljnega odrešenja (Govor v tržaškem radiu 19. aprila 1957) Nikdar v letu se najbrž človelc ne čuti tako eno s stvarstvom kot ravno 'a vćliki petek, tako potopljen v stvarstvo-kozmos, tako ugreznjen in poko-^ - J v svet in v njegovo usodo, tako zrasel v eno s pezo in s hrepenenjem in Pričakovanjem vesolja ko ta dan. y Danes je celo Kristus pokopan v zemljo. Pokopan, zasut, zaprt v grob. _ in čisto v njem. Zemlja ga hrani v sebi. Použila je sveto truplo Odre-ves°lja. Zato sta ze?nlja in vesolje danes nekaj velikega. Kakor da ^ nekaj živega. S Kristusom tudi nas nosita v sebi: s Kristusom nosita I Morda ste že kdaj poslušali tisti čudež umetniškega ustvarjanja v Vetu1 *!. ki 3'e.? W^nerjevem „Parsifalu“: odlomek z imenom „Čar velikega ra ia ' Magična je ta glasba, pričara v dušo občutje velikega petka. Skromni, eseni zvoki spočetka. Prebujajo se, kakor da počasi in z neko negoto-še 3°’.z neko b°iaznijo klijejo iz tal. Zdaj tu zdaj tam se trudoma, kakor o jutranjem mraku, dviga skrivnostno sozvočje. Malo za tem prisije a jntranja svetloba: v njej se zaupneje oglašajo in se množe akordi, da 7a. skrivnostnega dne. Kazno je, da je vsa zemlja polna skrivnosti, n3e v sebi neka-j čudovitega. Čedalje silneje vre iz nje ta čudovita don '71?81’ d0kler Se pasovi od vseh plati ne strnejo v opojno himno, ki nov kakor P°velićanje ne™sa docela novega, v himno novega upanja in e0a življenja, v himno odrešenja. ol)0^\ tneba sumničiti v vsem tem ne nek prefinjen panteizem ne neko Voz67116 nature’ ki bi bilo bolj pogansko ko krščansko. Tudi krščanstvo neko apoteozo nature, neko poveličanje prirode, ki je čista resnica brez pokvare in brez neokusnega pretiravanja. To je poveličanje prirode, ki nosi v sebi Stvarnika in Odrešenika. Ta priroda ■—■' in mi z njo ■—- diha danes svojo vero v odrešenje. Snuje, poje, v nebo pošilja svoj slavospev odrešenju. Priroda, ki ječi in vzdihuje Sv. Pavel je z nekaj besedami zajel globoko bistvo krščanske filozofij# o prirodi, ko je v pismu Rimljanom zapisal, da priroda takorekoč vzdihuj# in se zvija v krčevitem hrepenenju, ko „željno pričakuje, da bi se vse stvarstvo rešilo iz suženjstva pokvarjenosti v svobodo poveličanih otrok božjih“ (Rim 8, 19. 21). To je izredno globoka, razodeta misel. Hoče reči: priroda ni sama sebi cilj in smoter, ampak ima svoj smoter v človeku. Priroda nima sama v sebi svoje končne usode, njena usoda je človek. Priroda ni sama zase nekaj velikega, čeprav je po materialnih dimenzijah ogromna zlasti za človeško oko; njena veličina je človek. Priroda nima ne življenja ne hrepenenja, ne strahu ne ljubezni sama v sebi, njeno hrepenenje je človek. Zla. je ali dobra je, kakor je in kakršen je človek. Blagoslovljena je ali prekleta, kakor je človek, ki ga nosi in ki ga redi. Priroda nima ne obraza ne duše, oboje dobi na posodo: njen obraz in njena duša je človek. Zato ni le plehka bajka, ako pravimo, da tudi priroda hrepeni, upa in pričakuj# sredi strahov in sredi nad. To je trdna resnica, a je resnica o človeku. „Vse stvarstvo vzdihuje,“ pravi apostol Pavel (Rim 8, 21). To je treba prav umeti. Tudi ko zavzdihne otrok, ni zgolj duh, ki toži, ampak zavzdihne tudi otrokovo telesce. Podobno je s prirodo. Duha sama nima. Duha ji vdahne človek: in ta človekov duh misli, toži, hrepeni, vzdihuje. Kakor v zameno pa priroda človeku posodi to svoje ogromno kozmično telo, ki ## združi s človekovim duhom in vztrepeče ob navalu človeške tuge in človeške radosti, kakor telo otroka vztrepeče v joku ali se smehlja v radosti-Tako danes po Pavlovih besedah „vsa narava vzdihuje“, vzdihuje v pričakovanju odrešenja. Zrno vsejano v leho sveta Veliki petek je sicer dan smrti, a s smrtjo je združeno življenje. Kakor v čisto naravnem redu tako in še bolj si v nadnaravnem redu smrt in življenje sledita neprenehoma drug drugemu za petami. Med najbolj pomenljive prilike, ki jih je Kristus povedal o sebi tr‘ o svojih, spada tista o zrnu, ki je vsejano v leho na njivi. „Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostan#^ samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu“ (Jan 12, 2U). To pšenično zrno, & mora umreti, da vzklije, je v prvi vrsti Kristus sam. Ta prilika je obene>n prerokba o njegovem lastnem življenju in o njegovem odrešilnem deli1-„Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ‘Oče, reši me iz te ure? A zato sem v to uro prišel! Oče, poveličaj svoje ime!“ {Jan 12, 27.28). Na veliki petek se je prerokba uresničila prav do pičice. To kleno zrno, hi se imenuje Maziljenec Gospodov, Sin človekov in Sin božji, je na veliki Vetelc zakopano v zemljo, v leho človeštva. Umrlo je. A v sebi nosi kali Novega življenja, 1 * i In vsako kleno seme, ki v sebi nosi kali novega življenja, mora tako Vas ti n zemljo, mora umreti, se razkleniti, da kal požene in udari na dan, da se potem zakorenini, razraste, razveji in obrodi. Kristus leži v grobu, v zemlji, v temini, v osrčju, v nederjih naše zemlje. °w je kal božjega in večjega življenja. Zemlja ga je sprejela vase. Z njim gruda sprejela kal novega in plemenitejšega življenja, ki bo nevzdržno vzbrstelo že v nekaj kratkih dneh. Ne nosi gruda sebi mrtveca, nosi Živega in Oživljajočega, nosi Življenje sdmo. Ne nosi žalosti, nosi up. Hrepenenje krije v sebi, upanje in blagoslov. Ta grešna gruda, ta črna gruda, umazano lepljiva, preperela, polna Y(zzkroja, pa je danes sprejela vase kal večnega življenja. Čuti, da jo je vso prevzela neka nedopovedljiva nova moč. Iz zrna, ki je Kristus, se življenjska sila širi na vse, kar se od blizu od daleč kako dotakne njegovega telesa. Na vse prehaja iz te kali neka skrivnostna moč in nek blagoslov. Sveto Odrešenikovo telo, v zemljo zakopano, izžareva silneje, kakor pa iz uranijevih drobcev sevajo žarki tajne Pzoči na vse plati in prodirajo skoz stene teles. Kaj izžareva ? Odpuščanje, odrešenje, blagoslov in milost. Novo življenje v Bogu. Novo upanje človeku in vsemu vesolju. Smrt velikega petka je začetek novega življenja. Zato to ne more biti dan gole, blede žalosti. J e tudi dan pričakovanja. Kletev in blagoslov krvi Ni bilo prvič, da je zemlja pila človeško kri. Kdor bi imel oči prodorne^ tri ostre kakor drobnogled, sam Bog vedi, koliko človeške krvi bi uzrl,, ki 8e je v toku stoletij pomešala in strnila s kepami te grude. In ko bi jo v-zrl, i)i vztrepetal v grozi. Zakaj vsa ta kri je bila naši zemlji v neštetokrat Ponovljeno prokletstvo. Začelo se je z Abelovo krvjo. Z umorom med brati. Bog sam se je zgrozil tem, kot je razvidno iz besed, ki jih je govoril Kajnu: „Ne čuješ, da 9las krvi Tvojega brata vpije od zemlje k nebu?" (1 Moz U, 10). Zemlja, ki je pila kri prelito med brati, je vpila k nebu bolj v grozi ^o v maščevanju. Ona sama je bila onečaščena s to krvjo. In ko bi ji nd hil na pomoč prišel božji Maziljenec, bi bila za vselej onečaščena, krvavo °nečaščena. Strašno je težilo to prokletstvo, ta stoletna in tisočletna mora flad bitjem vesolja. Komaj pa je Zveličarjeva noga stopila na zemljo, je proldetstvo one-čaščene grude začelo počasi odjenjavati. Bilo je, kakor da bi se stoletni urok začel počasi razvozljavati. Premalo je reči, da je greh prvega človeka vrgel senco prek vse zemlje m da je nasprotno prihod drugega Adama, Kristusa, prisvetlü kakor vzhajajoče sonce, ki razlije svoje žarke čez zemeljsko oblo — in temine, sence, mrak se razblinjajo. Premalo je to. Greh je realnost, ne le senca; je globoka, trpka, kruta realnost. Prizadel je vse stvarstvo v njegovi notrini, v njegovem najosnovnejšem bitju in žitju, ki ima svoj vrhunec v človeku in je V° človeku obrnjeno k Bogu ali pa proč od Boga. Z Adamom se je šiloma odklonilo proč od svojega naravnega težišča. S Kristusom se je povrnilo v svoje novo duhovno ravnotežje. Priroda v službi svetosti Odtlej sta človek in zemlja odrešena kletve in sta vedno bolj privzetn v službo za božje kraljestvo. Že Kristusov krst v Jordanu, ki je nekak predujem odrešenja in posvečenja, tako razlagajo stari cerkveni očetje, ima globok smisel in pomen za vse stvarstvo. Ta splošni in značilni prirodni element, voda, je tedal vstopila v službo Kristusu in božjemu kraljestvu. Ni voda iz Jordana posvetila Kristusa, marveč Kristus je s krstom v Jordcinu posvetil vso vodo zemlje, da bo posihmal služila za sveti zakrament krsta in za prerojenje človeških duš. Globlji pomen tega dejstva, lahko bi morda celo dejali metafizični pomen tega dejstva je: ta prirodna prvina, ki je dotlej ječala, skupno z vso zemljo pod pezo prokletstva, je odslej včlenjena v nadnaravni organizem in je postala nosilka milosti kot sestavni del zakramenta svetega krsta. S tern se je v stvarstvu izvršila totalna izprememba. Nek prelom, nek preskok it skrajnosti v skrajnost je to, iz ekstrema v ekstrem, od prokletstva v blagoslov, iz temine v luč, iz smrti v življenje, iz padca v poveličanje. Stvarstvo je zdaj preustvarjeno. Ali bi sploh mogla biti priroda bolj povzdignjena in poveličana, kol je s tem, da služi odrešenju in posvečenju človeka v zakramentih? In krst je samo prvi zgled tega povišanja. Isto načelo velja o vseh zakramentih-Najbolj pa o sv. evharistiji. Kruh in vino, ki sta sad naše grude, se 'd evharističnem zakramentu spremenita v telo in v kri Sinu, božjega-. Ostanejo sicer pod,obe ali pritike kruha in vina, ali v njih ni več zajeta naravna ustvarjena snov, ampak sam živi in učlovečeni Stvarnik vse prirode. Evharistija pa je v tesni zvezi z daritvijo sv. križa. Evharistija je sad sv. maše, sv. maša pa je obnavljanje daritve na križu. V Golgotski uri so v polni in kruti realnosti kaplje krvi Sinu božjega orosile zemljo in zemlja O, Jezus! Neminljivih cilj! Naj vsi, ki v večnost stopajo, vsaj kes pred Tvoj obraz neso. Vladimir Kos, Na pragu večnosti v nližici „Križev pot prosečih“ — Risba: France Gorše, U. S. A.) le pila. To ni prispodoba, to ni simbol, ampak sama trda realnost. Litur-pre VellkecJa 'Petka nas duhovno postavi v to tragično uro, duhovno nas nese vanjo. Od tedaj je naša zemlja z nami vred nekaj drugega, kot je aa preje. odr ?osve6ena: ie- S krvi° Najsvetejšega je posvečena. Tudi ona je v bistvu 0d::ena- Mo° zla ]e v svetu načeloma premagana, dasi se boj še nadaljuje, dih '~< t° Prok^e^s^vo’ razvezan urok. Novo sonce žari nad nami, nov zrak anio, v nas je ne le novo upanje, ampak že prvi pričetek novega življenja. se Veliki petek je za nas in za vse vesolje tista osrednja točka, ob kateri t izvr^ ta nćtiki preobrat. Veliki petek nikakor ni zadnji dan v tednu ker °Vlne človeštva in vesolja. Za velikim petkom pride velika nedelja. Pride, ned 7!l.ora Priti- Mora pa, ker ta petek, in sam.o ta petek nujno vodi do te {j- Ker pri Kristusu in samo pri Kristusu smrt nujno privede v živ-m,y]e' 0n namreö ni umrl, kakor umrje staro, napol preperelo drevo, ki in l6 zmanikal° življenjske sile. Umrl je kot sem,e, ki je polno življenja Kovo ?}0.ra umreti samo zaradi tega, da lahko vzklije, vzbrsti in obrodi loče- Zlt^e' TakSna ie tudi mistična smrt Kristusa v daritvi sv. maše. Pod ne lma Podobama kruha, in vina je na oltarju pričujoč živi Kristus in Kruda le nj'egovo mrtvo telo. Ker sta podobi ločeni, je s tem ponazorjena /Jj,' daritev v smrt. A pod vsako podobo je navzoč pravi Kristus, živi tiriSflS’ ^ Kristus, kot biva in kraljuje v nebesih, saj nekega „drugega11 Usa sploh ni. Evharistija je kruh živih, ki oživlja. r0da ° čutijo danes, na veliki petek, človek in z njim vsa bitja, vsa pri-8tUsa VSe stvarstvo: da je naša zemlja — in mi z njo — sprejela vase Kri-veču ’ kKno zrno, ki je moralo umreti, da iz njega vzklije vsem novo in 10 življenje. DR. JANEZ VODOPIVEC, Rim Za kaj bomo ta mesec molili? MOLIMO PO SPLOŠNIH IN POSEBNIH NAMENIH SVETEGA OČETA V mesecu marcu nam Apostolstvo molitve naroča, da združimo svoje molitve s splošnimi in posebnimi nameni svetega očeta papeža, vrhovnega poglavarja Cerkve, naslednika sv. Petra in namestnika Kristusovega na zemlji. Zakaj so voditelji Apostolstva molitve prav za mesec marec določili ta namen? Zato, ker je marec v življenju sedanjega papeža, svetega očeta Pija XII., poln velikih, spominskih dni. Dne 2. marca leta 1876 se je sveti oče v večnem mestu Rimu rodil kot sin ugledne in verne družine odvetnika Pa-celli. Praznuje torej v tem mesecu Marijinega oznanenja svoj 82. rojstni dan. Prav na svoj rojstni dan, 2. marca leta 1939, je bil po sklepu božje Previdnosti izvoljen za papeža in nato 33. marca slovesno okronan za poglavarja Cerkve s trojno krono — tiaro, ki simbolično označuje njegovo trojno vrhovno oblast: učeniško, duhovniško in pastirsko ali vladarsko. V viharnih časih, ki so napovedovali svetovni požar, je vzel v svoje roke krmilo Petrove ladje ta mož, ki je bil vreden naslednik velikega in neustrašenega Pija XI., kateri ga je sam pred svojo smrtjo večkrat priporočil kardinalom za naj višje vodstveno mesto ^ Cerkvi. Mož izrednih umskih sposobnosti, velikega, vse obsegajočega srca. papež, ki govori jezike narodov, kakor ,so jih govorili apostoli po binkoštnen» čudežu, je Pij XII. v svoji očetovski dobroti in ljubezni resnično pravi „angelski pastir“. Vodil je ladjo Cerkve skozi silne h1 strašne viharje druge svetovne vojske in jo krmari skozi težke in nevarne čase povojne dobe — z modrostjo in zmagovito duhovno močjo, da svet z občudovanjem gleda nanj. Vsi, ki še verujejo v duhovne in moralne vrednote v človeškem in mednarodnem življenju, ga s spoštovanjem priznavajo za prvo in naj večjo moralno avtoriteto v sedanjem svetu. Voditelji narodov in držav, politiki, znanstveniki, tehniki, zdravniki, gospodarstveniki, upravniki itd. — ljudje vseh poklicev in rodov ter jezikov, tudi drugoverci, se zbirajo pred njim, da jii11 govori kot vrhovni učitelj božje resnice in jim kaže pot, ki vodi k miru in sreči-V ogromnih množicah se zbirajo pred Vatikanom sinovi narodov sveta, učen* in preprosti, da vidijo to edinstveno osebnost papeža, ki jih blagoslavlja i*1 bodri, objemajoč vse s svojo neizmerno očetovsko ljubeznijo. Ogromno je delo. ki ga vodi sveti oče in opravlja v vladanju Cerkve, človek slrmi, da 82-letni starček zmore tolike napore. Saj je to, kar poročajo listi za leto 1957, pravi čudež v življenjski aktivnosti neumornega poglavarja svete Cerkve: Imel je sveti oče v preteklem letu 797 privatnih in 64 izrednih avdienc. V splošnih avdiencah je sprejel vec '°t 800.000 ljudi. Učiteljski službi je l'°svetil 98 govorov, katerih 38 je govo-v francoščini, 24 v italijanščini, 15 angleškem, 11 v španskem, 6 v nem-' ^etn, 2 v portugalskem in 2 v latin-: en» jeziku. Poleg tega je izpolnil ne-eto drugih opravil, ki jih poznajo le ki so z njim v zvezi pri upravi |esoljne Cerkve. Resnično ogromno je 0 delo, ki zahteva junaške volje, ne-,ln'°rne čuječnosti in pozornosti in po-iolnega žrtvovanja samega sebe. Sveti oče papež Pij XII. je po sodbi 'Sega poštenega sveta izreden človek, ran po Bogu za vodstvo Cerkve prav v naše burne, vulkanske, apokaliptične 1 s°- mož, poln vere in krščanskega op-mizma, zaupanja in ljubezni, ki vedno . /ide svojo pot in moč v molitvi in ' ri|ženju z Bogom, papež fätimske Ma-jje 'n posebni ljubljenec in častilec božje * atcre — z njim naj združujemo ta e30v veliki mesec svoje molitve in . 'mo po njegovih namenih, splošnih Posebnih. ARšni so PAČ splošni nameni ‘VEtega očeta v tem letu in TUDI SICER? st ®am nam jih razodene v svoji Apo-lef Sk' konstituciji z dne 1. novembra jj .a/*®57, s katero razglaša odpustke in ^..^'oRije lurškega jubileja. Takole 1 tam, da je naš namen: tj Prositi od Boga usmiljenje za vse j ' ki so se oddaljili od krščanske in 1Ce’ edine> ki more dati razumu luč s'cu mir, da se čimpreje mogoče po-'Ojo k njej in se je z vso dobro voljo 'k!enej0. Y ^‘ Moliti za vse one, ki V grehih leže 1;ri^noSU satanovi, da hi umili svoje g e >n se vrnili k dobrim delom. ’ ‘ Prositi za dobre, da bi napre-(lvali v v>-hu: svojem duhovnem življenju do Pca svetosti. 4. Prositi, da bi se mir in soglasje med posamezniki in narodi čim preje upostavila in učvrstila. 5. Moliti končno zato, da bi sveta katoliška Cerkev po vsem svetu uživala dolžno prostost v vršenju svojega poslanstva in bi tako lažje mogla poskrbeti za zveličanje ljudi in pospeševati ter sodelovati pri splošnem in resničnem blagostanju človeštva. Če preberemo in premislimo te splošne namene svetega očeta, ne moremo drugega misliti ali reči, kot da so izliv resnično velikega, plemenitega, očetovskega srca. Prvi so mu v mislih izgubljeni sinovi in hčere. Z njim naj molimo zanje, da se skesani vrnejo v očetovo hišo, da ne poginejo od uboštva in lakote. Nič zamere ne pozna očetovo srce, nič zagrenjenosti. Kakor oče v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu misli na izgubljene vernike z vse odpuščajočo ljubeznijo in nas kliče k molitvi za njihovo spreobrnenje. Šele za izgubljenimi, ki so predmet posebne božje in papeževe ljubeče zaskrbljenosti, nas sveti oče kliče k molitvi za pravične, da bi bili še bolj pravični, še bolj stanovitni in zvesti, da bi pogumno šli prav do vrha svetosti, kamor jih vabi Gospod. Kako velika je tudi ta papeževa misel, kako veličasten ta papežev namen: moliti za dosego krščanske popolnosti, za najvišje in naj-lepše v duhovnem življenju vednikov, kar bo na zemlji dalo Cerkvi in človeški družbi dragocen zgled in sad popolnih krščanskih kreposti, v nebesih pa Bogu veličastno počeščenje in pravičnim enkrat krono večne slave. K sklepu nas sveti oče poziva še k molitvi za mir med posamezniki in narodi in za prostost in svobodo svete Cerkve v njenem duhovnem poslanstvu, vse v ta namen, da bi se v svetu utrdilo miroljubno sožitje in trpečemu člove- šivu pripravilo resnično in trajno blagostanje. Iz teh velikih, plemenitih, ves svet obsegajočih namenov svetega očeta vidimo, kakšen je imperializem in totalitarizem Cerkve, ki ga ji brezbožniki tako krivično očitajo. Ko bi človeštvo le malo hotelo prisluhniti vabilom in pozivom svetega očeta in se pridružilo namenom njegovih molitev in srčnih želja, o, kako hitro bi bili rešeni vsi moreči problemi sedanje človeške družbe. V svetu pa bi se utrdil imperij Kristusov, kraljestvo božjega Odrešenika, ki je kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravice, ljubezni in miru. Ko smo tako v duhu pregledali splošne namene svetega očeta, poglejmo zdaj, KAKŠNI BI UTEGNILI BITI ŠE NJEGOVI POSEBNI NAMENI? Če se vživimo v misel, da je sveti oče vrhovni duhovni poglavar vsega katoliškega sveta, da pase čredo, ki šteje do 450 milijonov vernikov, raztresenih po vseh kontinentih, članov vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki jim je papež resnično duhovni oče, katerega zanima vse, kar vso Cerkev zadeva, ki ga boli vse to, kar verni sinovi in hčere po svetu trpe, ki ga neprestano skrbi usoda milijonov, ki so v nevarnostih in preskušnjah — tedaj bomo razumeli, da morajo biti papeževi posebni nameni nešteti, kakor so nešteti problemi Cerkve in posameznih vernikov po svetu. Na misel mi pride tu, kar sveti apostol Pavel piše Korinča-nom (II, 11): Ko jim v svoj zagovor najprej v pretresljivi resničnosti našteje svoje trude, muke in vse trpljenje, ki ga je za Kristusa prestal, tedaj dostav» sledeče: „Poleg tega imam pa še vsak' danji opravek, skrb za vse cerkve. Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo? Tako je apostol v svojem velikem srcu nosil skrb za vse. Tako jo nosi svet» oče papež. Lepo je povedal o svetem Pavlu sveti Janez Krizostom: „Srce Pavlovo je srce Kristusovo.“ Tudi o sedanj en» našem velikem papežu bi lahko upravi' čeno rekli: Srce Pijevo je srce Kristusovo! Kako številni, kako plemeniti, kako sveti morajo biti posebni nameni svetega očeta, s katerimi objema vesoljno Cerkev in ves svet, pa tudi vse posamezne Cerkve med narodi, posamezne skupine in vernike, ki jih njegovo budno očetovsko srce z njegove visoke postojanke vidi v trpljenju, stiski in nevarnosti. .. + Združujmo torej v mesecu marcu svoje molitve z nameni svetega očeta papeža, tako splošnimi kot posebnimi-Naj mu bodo naše vsakdanje goreče prošnje, ki jih z njim po Marijinem Src»» naslavljamo na presveto Srce Jezusovo, vezilo za njegov 82. rojstni dan ter v zahvalo in dolžno ljubezen za 19 le^ njegovega zvestega vladanja Cerkve. Vedno je bil značilni znak pravih kristjanov, da so bili z vrhovnim P°' glavarjem povezani v ljubezni, vdan» pokorščini in v molitvi. Naj tudi o n»3 velja staro pravilo, da smo s svetim očetom papežem vedno eno srce in en» duša. ALOJZIJ KOŠMERLJ, Argentin» TrabafaricJo como en la patria Desde anos aträs tiene la colectividad eslovena en Buenos Aires un gran amigo y sincero admirador en persona del actual Vicario General de la Dioeesis de Morön. Las llneas que siguen son la mejor iirueba de su carino que profesa el ilustre dignatario eclesiastico hacia nosotros. Las ha escrito nor su propio impulso sm ser solicitado por nosotros; por tanto merecen todavia nuestro mayor aprecio y gratitud. Y para que nuestros lectores se den cuenta de la grandeza moral del conspicuo autor del presente arti-culo, transcrxbimos sus propias palabras, enviadas al director de nuestra revista: “El Vicario General del Obispado de Morön Juan Antonio Piesas envia este articulo 1) para estudio e informaciön o 2) para la revista eslovena o 3) para el canasto. Con toda libertad y con la es tima de siempre. Morön, 6 de enero de 1958.“ Tales palabras no precisan ningün comentario. Hablan sufi-cientemente por si solas. ijc KePÜblica Argentina es naciön d< p as esperanzas; por algo el Santc «on 6 la estima tanto y hab!a de elIa la s‘I1gular predileccion. Pues bien, en a act'tlld se ve la Argentina abocada ,,Sc0 trsmendo problema religioso por la vin'iSez de c,ero’ y hete agui que la Di-^ a 1 rovidencia que todo lo ordena fuer-J s,lavemente nos trae a estas tierras i,a(1estos tiempos una falange discipli-qllea ,y briosa de sacerdotes eslovenos. l|(i|i lnvadiendo los rincones del Pais di ai; vacio de la falta de clero con v,d y eficacia. JVTn«i._ i«rar0i ", *------- — ,lUa y sobresalian por su figura Sctjyj°C*a^ y cultural, desplegando un Üogjj! . . ' ensena a conciencia el catecismo y ^ cumple seriamente con Dios. Tiene e‘ to fue quien decidio la cuestion y so-|'c'on6 el problema. Luego a la Sra. ^ de Paracone y su familia, que sin •''seanso ayudaron a la obra. Tambien S<* c'e^e el milagro a las buenas gentes <'lle Uunca faltan y son devota.s de Dios; ^ !)or ultimo, y no estarä de mas ad-e!'tirlo, al milagro cuenta tambien con el patrocinio que a la obra sin duda dispensara el sacerdote misionero eslo-veno, Federico Baraga, cuyas estampas e! Padre Antonio repartiera entre la geilte a quien se le encomendara el asunto, pues por sus virtudes ha sido introducido su causa de canonizaciön en Roma. Creo que no debo extenderme mas; mi proposito al escribir e hilvanar estos i englones ha sido agradecer al Sr. Obispo de Ljubljana, Mons. Gregorin Rožni an, la prestacion que ha hecho de estoa sacerdotes tan excelentes a nuestra Re-püblica, y agradecer a estos todo el ser-vicio que cumplen con su trabajo a esta tierra mariana de Morön. JUAN ANTONIO PRESAS Vicario General de Morön BLAGRI 3- blagor njim, ki razumejo Učenka. Gospod, rada bi, da bi bila moja 0 ja vedno iskrena in da moji na-a er,i ne bi krenili z začrtane poti. stavila sem si cel načrt kreposti, ^ si jih želim pridobiti. V svojem smem popustiti. Moja me mora obvarovati svo-in zablode. Učenik. r ^rok moj, prvi dan ustvarjanja, Jj ,en sem iz prvotne zmede naredil sve^ svet, sem z eno besedo raz-,.fj ,! vesoljstvo. Bil je to prvi i ’ »,bodi“. Vsa trajna dela so iz-a|a iz jasnosti. Ali si mislila na !?L'ajnost to, da narediš skladnost med svojim razumom in nalogo, kamor te ženejo tvoje lepe želje? Kaj si storila, da dosežeš potrebno vednost? Učenka. Te besede se mi zde čudne. Ne razumem nujnosti tvojega opomina, še njegove primernosti ne. Mislila sem, da vem dovolj, ako preprosto verujem tvoji besedi ter si ne delam skrbi, da bi si mnogo belila glavo ter kopičila učenost. Saj mi razsvetljenje mora prihajati od zgoraj od tebe, ki si Oče luči. Ne upam si domišljati, da bi moj razum, ki je precej zakajen, mogel dodati tvoji svetlobi kak žarek. Ali bi ne bilo ošabno, razkošno opremljati duha z nepotrebno znanostjo? Sicer pa sem že mno- S kakšno hvaležnostjo je Marija pogledala Simona Cirenejskega, ko je vzel križ, da ga pomaga nesti omahujočemu Jezusu. In ko je videla, da se nekaj obotavlja, da je nejevoljen, je brez dvoma iz njenega materinskega Srca privrela prošnja k Jezusu, naj Simonu napolni srce s svetim ponosom, da sme biti pri odrešilnem delu soudeležen. Skušajmo pomagati tudi mi drug drugemu nositi križ. V tem že itak bednem življenju pomagajmo drug drugemu. Ne povečujmo si sami med seboj gorja; ne grenimo drug drugemu življenja; temveč skrbimo, da bomo sedanje križe nosili z obzirnostjo do bližnjega in z največjim razumevanjem do trpečega sobrata. S tem bomo sedanji križ tudi sebi najbolj olajšali, ker nas bo Bog bogato blagoslovil in nas bo božja milost podpirala. (Škof dr. Gregorij Rožman v „Križevem potu z Marijo“, 5. postaja. — Delo kiparja in slikarja Franceta Gorše, U. S. A.) gokrat slišala, da za dosego svetosti zadostuje le eno: hoteti. Učenik. Človeška slabost vleče ljudi vedno proti povprečnosti, tako da., nevede, celo najboljši zdrsnejo na lagodna pota, do manjšega odpora. Nočen1’ da s pretvezo ponižnosti moje daroVe ckrnjuješ ali da zatajiš prvo vsej1 dolžnosti: najplemenitejšo in naj' težjo. Otrok luči si. Pred vsem zahte' vam, da v sebi spoštuješ razum, ker z njim si podobna meni ter se m0' reva razumeti. Goreča volja je zgolj slepa sila in najboljši nameni so polni nerodnost1, ako se ne potrudiš osvetliti jih n9 vso moč z jasnostjo poštenega in de' lavnega znanja. Ko bi mogla, kaker jaz, prešteti, ob poti karavan, podjetja, v katerih so se potratm zmedene velikodušnosti ter so kon' čale s polomijo, ko bi mogla vedejn koliko upov je šlo po vodi zaradi gube poguma in zaradi neuspeha. kel jih ni podpiralo premišljeno znani6, — ne bi mislila, da pri mojem de11 zadostuje goreča volja, in spomni bi se, da je Beseda prišla med ljud kot luč sveta. Le preredki so, ki razumejo. Tak1, ki skušajo razumeti in ki si pri^ devaio, da bi razložili znamenja sov in tajne potrebe duš, so, žal. izjema. Lenuhi so svoji brezdelno3^ nadeli imena kreposti. Brezbrižni n6 vednosti so peli pobožne pesmi. ^ ne zaničuj nikdar neukih niti mn°^ žice tistih, katerim nujnost vsakn3 niih potreb ni nikoli dala časa Sita . Platona in ki niso nikdar prestop11^ praga knjižnic. Pravico imajo do v3 tvoje ljubezni. Ako bi se ob poglsd^ nanje pojavil v tebi prezir, ako bi 3 smejala njihovi neizkušenosti, bila tuja mojemu duhu. Ti pa, ki te je naklonjenost moi^ Previdnosti osvobodila skrbi za te lesne potrebe, da si se mogla PosV® titi trudu za znanost, imaš dolžnos ’ da si luč. A luč postaviti pod mern1 aü pod postelj, je dejanje, ki so ga ^oje besede v Evangeliju obsodile. Nikoli ne boš razumela preveč. Mnogo jih je, ki čitajo povsem na-r°be znamenja mojega delovanja ter ne najdejo ključa do duš, ker jim Manjka sočutnega razumevanja. Da 0hi'aniš celo gorečnost svoje volje, da deluješ učinkovito, brez nasilnosti, 'la Voljo drugih, moraš razumevati. Neniš li, da je mogoče voditi mla-”'no, usmerjati jo proti edino zveli-Cavni staji, ako ta mladina pred vsem 110 čuti, da jo razumeš? Mar ne veš Pp izkušnji, da je prvi most, s kate-ltn je treba zvezati oba bregova, m°st spoznanja, in da so povsod, po ^'Seh krajih sveta, spoštovali modre, er ti so odgovarjali na vprašanja ter 'So s svojo bistrino urejali trdno hladnost? Mnogo samoodpovedi je treba, da azumeš druge. Ne boj se napuha C0tiosti. Napuh je zgolj smešen za-edavec napol-učenosti, to je, nadute ^evednosti. Moja volja je, da spoznaš vse čisto radost dohro preučenih j^pPkov in tistih neomejenih videnj, J.^^ijo obnašanje veb'kih apostol-delavcev. Imej tu^i razumeva-sveta, v katerem ž’Viš; dobe, v ^«ter° je moja Previd-^st postavila ,■ °-,p rojstvo; hrepene^' žalosti, bo-odporov in por^-’^v človeštva, po 6 °f3^aJa- Razum, ki se ne zanima, 2v^eni odpoved. Čem” 1 ' morali moji rjaesM služabniki vedm uditi videz, s°_ nekoliko omete”' l°r stati ob šu',ani Pri vsem, kar 'mve navdu- kaw^ar iniela op da bi preprečil vlom. Prav tako naj [uiejo učenci, da jih Jezus, ko bo prišel ■°t tat, ne bi našel nepripravljenih: ”'\udi vi bodite pripravljeni; zakaj ob llrh ko ne mislite, ho prišel Sin člo-Vfckov.“ je Med priliko in aplikacijo se zdi, da Majhna nedoslednost; kajti hišni go-sPodar je vedel za uro, kdaj pride tat, doči Vega ti di ni učenci no vedo za uro Gospodo- prihoda. Vendar je težava le na-, ezna. Jezus govori o gotovi uri pri j11 ne zaradi ure, temveč zato, da po-‘afi gotovost njegovega prihoda. Za 'j1*50 je namreč to važno, ker človek c ne more vsako noč čuti zaradi tatu. M torej hišni gospodar vedel za uro, pride tat, bi celo noč čul in ne kdaj >nda f1°rda le neko gotovo uro, kar je psiho- ^ern pa je seveda že tudi povedano, ntr k'šni gospodar vseeno čul celo noč, v popolnoma razumljivo. Vključno , tem da bi bil opozorjen, da tat zagotovo j,; e> tudi če bi ne vedel točne ure ijl ^r>yega prihoda. Prav tako morajo z,,SoCl biti stalno pripravljeni na Je-\Jl,0 v Pnihod. čeprav namreč ne vedo za r!a Vegovega prihoda, pa vsaj to vedo, ?otov0 pride. 2di ^ fi°r^a se Tla PnM pogled malo čudno k°du a Se ^ezusov prihod primerja pri-ta ^ntu. Toda v sv. pismu je prav Prim era nekaj običajnega (prim. 1 Tes 5, 2; 2 Pet 3, 10; Raz 3, 3). Kot prihod tatu bo namreč tudi Jezusov prihod poln skrivnosti in groze. In prav v tem je značilnost te prilike v primeri s prejšnjo, v čemer hpdo učenci našli nov močan nagib, da bodo Gospodov opomin resno vzeli in v stalni pripravljenosti čakali na njegov prihod. * 3. Apostolu Petru ni bilo čisto jasno, če ti opomini k čuječnosti veljajo le učencem ali pa tudi ostalim poslušalcem (prim. Lk 12, 1-13). Zato je vprašal: „Gospod, pripoveduješ li to priliko za nas ali tudi za vse?“ V celotnem Lukovem poročilu o potovanju v Jeruzalem se Peter samo na tem mestu omenja. Zdi se, da se Peter nanaša na prvo izmed obeh prejšnjih prilik, ker je druga le kot nekak dodatek in Jezus v svojem edgovoru omenja le služabnike. Na Petrovo vprašanje je Jezus odgovoril z novo priliko, ki jo navaja tudi Matej, razen uvoda in zaključkov, le da jo on postavlja v eshatološki govor (Mt 24, 45-50). Vendar se zdi, da ima Lukov red prednost. Prilika ima obliko dvostiha. V prvi sliki nam predstavlja hišnega oskrbnika, ki zvesto in razumno opravlja svojo službo. Njega je gospod postavil čez ostale posle v hiši, da jih nadzira in da jim za plačilo ob svojem času odmerja živež. Blagor temu oskrbniku, ki ga bo gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela. Za nagrado ga bo povišal v oskrbnika. Če pa v gospodovi odsotnosti podrejene služabnike pretepa, namesto da bi zanje skrbel, in svoj položaj izrablja v osebno korist, tedaj pa takemu oskrbniku gorje; kajti ko se bo najmanj nadejal, bo prišel gospod in ga bo ostro kaznoval. Nekateri v tej priliki vidijo alegorijo, češ da oskrbnik predstavlja apostola Petra, ki je v Cerkvi postavljen čez vse ostale služabnike Jezusove. Po- tem takem naj bi poleg svojskega nauka prilike imeli v njej še izrecno potrdilo za Petrovo prvenstvo v Cerkvi. Vendar se bolj verjetno zdi, da prilika obsega vse prave učence Jezusove, vse „služabnike Kristusove in oskrbnike božjih skrivnosti“ (1 Kor 4, 1), čeprav seveda ostalih ne izključuje (prim. 2 Petr 1, 10). Kdorkoli ima kako odgovorno mesto v Cerkvi, naj lepo zvesto izpolnjuje svojo službo. Blagor mu, če ga bo Jezus ob svojem prihodu tako našel. „Čez vse svoje imetje ga bo postavil.“ To nenavadno plačilo za navadno izpolnjevanje dolžnosti kaže na alegorijo; tak učenec bo v nebesih pridružen poveličanemu Jezusu in bo z njim vred vladal v njegovem kraljestvu. Če bi pa kak služabnik v Cerkvi- zanemarjal svoje dolžnosti in bi svoj položaj izrabljal v svojo osebno korist, takemu pa gorje! Ko bo najmanj pričakoval, bo prišel Jezus in „ga bo presekal“ (gr. dihotomesei), to se pravi, strogo ga bo kaznoval (po zgledu nekdanjih gospodov, ki so imeli oblast nad življenjem in smrtjo svojih podanikov); ali kot nekateri omenjeni grški izraz s Hieronimom bolje prestavljajo: „ga ho ločil“, namreč od družbe svetih, ki s Kristusom kraljujejo v nebesih, „in mu bo dal delež z nevedniki“ (s hinavci, Mt 24, 51). Te pa čaka večna kazen v peklu, kjer „bo jok in škripanje z zobmi“ (Mt 24, 51). Vsi učenci morajo torej zvesto vršiti svojo službo vseskozi do Jezusovega prihoda; kajti huda bo, če jih Jezus ne bo našel pripravljenih. Vendar je Jezus sam nauk prilike ob koncu še bolj točno pojasnil. Kazen bo namreč večja ali manjša, sorazmerno s krivdo in odgovornostjo: Oni služabnik pa, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil no njegovi volji bo zelo tepen“, bo zelo kaznovan na onem svetu (udarci so bili nekdaj obi- čajna kazen); „tisti pa, ki je ni spoznal (tako popolno kot prvi), pa je storil kaj kazni vrednega, bo malo tepen. Od vsega pa, komur je bilo dano mnogo, se bo mnogo zahtevalo; in komur so poverili mnogo, od njega bodo še več terjali“ (prim. prilika o talentih, Mt 25, 14-30). Tako končno lahko razberemo celoten smisel Jezusovega odgovora Petru. Peter je namreč Jezusa vprašal, če njegov poziv k pripravljenosti velja samo učencem ali tudi ostalim. Jezus na to pojasnjuje, da se bo z vsakim ravnalo v skladu z milostjo in z odgovornostjo, ki jo je prejel. In ker je učencem bila dana večja milost (prim. Lk 10, 23-24) in naložena večja odgovornost, se torej z vso pravico od njih več pričakuje. Potemtakem so vsi verniki dolžni čuti in v stalni pripravljenosti čakati na Jezusov prihod, vendar pa je ta dolžnost za učence še večja. In ker tudi med učenci niso vsi enaki, temveč so še več milosti in odgovornosti prejeli apostoli, med njimi pa še prav posebej Peter, zato se Jezusov opomin k čuječnosti še posebej nanaša na apostole in še bolj na Petra-Zdi se torej, da je Jezusov odgovor Petru stopnjevan in da se vanj prilegajo različne aplikacije. Vsekakor pa je zadnja prilika resen opomin zlasti za vse predstojnike v Cerkvi, od najmanjše p3 do najvišje hierarhične stopnje. * Vse tri prilike, če na kratko povzamemo njihov nauk, nas silno resno opominjajo, da živimo v stalni pripravljenosti na smrt; kajti vsa naša večnost zavisi od tega, če nas bo Jezus v trenutku smrti našel pripravljene ali In ker nihče ne ve, kdaj bo umrl, se več, ker bo smrt prišla po nas ravno takrat, ko se je najmanj nadejamo, za»0 mora vse naše življenje biti ena sam3 velika priprava na smrt. Ne smemo so torej zanašati, češ da se bomo na srni Poslanstvo vdove dane? PaPEžEVA navodila za KRŠČANSKO ŽIVLJENJE VDOVE Večkrat že beseda vdova sama zbudi ^ t'stih, ki jo slišijo, žalost in odpor. ^ to se nekatere vdovstva branijo in se 'se načine prizadevajo, da bi se ga ^'šile. Vdovski stan se jim zdi poniže-ei> in sramoten. Nekateri ljudje res ponižujejo in jih imajo za manj-eane. Ta odpor je sicer naravna po-i v“lca napačnih nazorov, pa je kaj malo t 'anski. Sad je naravnega strahu pred lujenjem in nepoznanja globokih krnskih resnic. se lar smrt iztrga družini in domu ^ Pravega očeta in poglavarja, zasadi p i n'n° srce izredno težki križ in ga tpe 0de z neizbrisno bolečino. Saj je s Ta" bit:>em izgubila večji del same sebe. v,0°seba je bila središče njene ljubezni, r njenega življenja in moč, na katero nbko pripravili na zadnjo uro, kot se kj toliko lahkomiselnih kristjanov, kj?86 Predrzno igrajo s svojim zveliča-rU T: Vse naše življenje mora biti tako, 00„1 s* vsak trenutek upali stopiti pred tova' ^se življenje se moramo va-fehit;1 "re^a' Vse življenje moramo poli,. '' v to, da iščemo božjega kra-Virri.a in njegove pravice, da si z do-za 1 deli naberemo čim več zakladov Skratka, vse življenje mo-«Vo? IlePrestano skrbeti za zveličanje f^uše m če nas je Bog v to postavil, kftkr-2a zveličanje bližnjega. Zakaj, Srn.rj. T° ^l0 na®e življenje, tako bo naša i>aša nv kakršna bo naša smrt, taka bo Pozjv^_e®nost. Zato nas Jezus tako resno • »Bodite pripravljeni!“ se je opirala. Razumela je vse iijene bridkosti. Znala jih je olajšati in ji žalosti dati tolažbe. Skratka, vdova je žena, ki je brezupno sama, zapuščena, vsa upognjena pod težo skrbi, kako naj sama preživlja sebe in otroke. Večkrat mora reševati mučno vprašanje: ali naj skrbi za domače, ali pa zapusti svoj dom in gre služit vsakdanji kruh. če je navezana na domače ali na podporo sorodnikov in drugih družin, kako naj potem ohrani svojo neodvisnost? Vse to moramo upoštevati, če hočemo razumeti neizmerno bridkost, žalost in razdvojenost vdovine duše. Nekatere tedaj izgube veselje do življenja, se prepuste žalosti in neke vrste nedelavni, brezbrižni (pasivni) vdanosti. Druge pa skušajo pozabiti težki udarec in se hočejo iznebiti težke odgovornosti, ki jo morajo prevzeti. NALOGA KRŠČANSKE VDOVE Cerkev je že v prvih stoletjih določila vdovam posebno nalogo. Ko je Kristus hodil po zemlji, jim je izkazoval veliko naklonjenost. Po njegovem zgledu so tudi apostoli priporočali vdove dobrim kristjanom in jim določili pravila za popolno življenje med svetom. Sveti Pavel pravi, da je vdova „tista, ki upa v Boga in vztraja v prošnjah in molitvah noč in dan“ (1 Tim 5, 5). Cerkev sicer ne obsoja druge možitve, vendar posebno ljubi duše tistih vdov, ki hočejo ostati zveste prvemu možu in popolnemu vzoru zakramenta svetega zakona. Veseli se izrednega duhovnega bogastva vdovskega stanu. Smrt namreč nikakor ne uniči vezi človeške in nadnaravne ljubezni, sklenjene z zakonom, ampak jo more spopolniti in okrepiti. Res v pravnem in čutnem smislu ni več zakonske zveze. Obstaja pa še vedno duša te zveze, ki ji daje posebno moč in lepoto — zakonska zveza z vsem svojim nadnaravnim sijajem in z večnimi obljubami. Ko smrt koga izmed zakoncev oprosti mesenih vezi in ga potopi v božjo notranjost, ga Bog reši vsake slabosti in sebičnosti. Zato tudi njega, ki je še ostal na zemlji, vabi, da se dvigne v čistejše in bolj duhovno dušno stanje. Ko je eden izmed zakoncev dokončal svojo žrtev, je potrebno, da se tudi drugi odtrga od zemlje in odpove bežnim užitkom čutnega nagnjenja. Križ, odpoved in izguba prijetne navzočnosti moža morajo vdovo privesti do druge, bolj notranje, globlje in močnejše pričujočnosti, ki jo bo obenem očiščevala. Kdor namreč že gleda Boga iz obličja v obličje, ne more prenašati, da bi bili tisti, ki jih je na zemlji najbolj ljubil, zaprti sami vase, malodušni in na minljive stvari navezani. Zakrament zakona je podoba odrešilne ljubezni med Kristusom in njegovo Cerkvijo. Mož in žena morata to ljubezen uresničevati v svojem življenju. Mož je namreč podoba Kristusa, ki se daruje za rešitev človeštva, žena pa je podoba odrešene Cerkve, ki hoče biti deležna Kristusove žrtve. Vdovski stan more na nek način dopolniti to medsebojno darovanje. Vdova, ki je izgubila moža, predstavlja sedanje življenje vojskujoče se Cerkve, oropane gledanja svojega nebeškega ženina. Vendar pa je še vedno z njim združena, ker v veri in upanju potuje k njemu. Iz te ljubezni, ki jo ima do njega, živi, vdano prenaša v;''» preizkušnje in nestrpno pričakuje večnega združenja z njim. Smisel in pomen veličine krščanskega vdovstva bo razumel le tisti, ki se bo vanj poglobil in ponižno prosil za milost pravilnega razumevanja. Ženi, ki lepo, krščansko živi in f zakonu ni doživljala težkih kriz, se je primeroma lahko dvigniti do tega poj' movanja vdovstva. Težje pa je to za tiste, ki so v zakonu mnogo trpele zaradi nerazumevanja in neprimernega vedenja svojih mož, ali pa so se moral® junaško boriti, da niso pobegnile z doma, ko jih je mož varal, poniževal ter telesno in nravno ubijal. V teh slučajih moževa smrt odvzame ženi breme, ki je bilo zanjo pretežko. Vendar misel na skrivnost smrti 'n božje sodbe in spomin na obljube ustni' Ijenja in vstajenja, ki jih hrani krščansko razodetje, ženo, ki je brez krivd®' spodbujata, da iz ljubezni do Kristusa* ki je odpuščal svojim sovražnikom in n3 križu zanje molil, tudi ona odpušča ,n moli za moža, ki ji je delal krivico. Pfe' tekle rane in žalostni spomini mol'®il, duši rajnega koristiti, zadostiti za ni®' gove napake in mu zagotoviti večno S^e' danjo Boga. VAŽNOST DUHOVNEGA ŽIVLJENJ-4 ZA VDOVE Vsaka vdova, ki ji je Bog pokli®*^ moža v večnost, mora skrbno gojiti d® hovno življenje, če hoče ohraniti notf3 nji mir in biti kos nalogam, ki jo čakaj3' Vsak dan mora nekaj časa porabil* ^ zbrano molitev, ki jo bo bolj združila Bogom in z njim, ki vedno čuje nad ni in njenim domom. Vsako leto si d°10 nekaj dni za premišljevanje in mol' . ter se oprosti hrupa in vsakdanjih sk® V tem bo našla razsvetljenje za s'°i odločitve in moč, da bo odločno s,,r jela nase odgovornost poglavarja u žine. Molitev, prejemanje svetih zaK mentov, sveta maša in še druga sred* Posvečenja ji bodo dala moč, da bo prelagala vse skušnjave svojega srca in 8vojih čutov. Tako bo vdova v svojem domu nadaljevala svoje darovanje, ki ga je obljubila na dan svoje poroke. Ker jim ^ađomestuje očeta, otroci zdaj vse pri-eakujejo od nje. Ona pa s tisto ljubeznijo, s katero je prej ljubila moža, ljubi odslej svoje otroke. Da jim zagotovi možato, temeljito vzgojo, zatira v sebi pre-yeliko žalost in občutljivost. Tako jih Pripravlja za življenje v družbi. Vendar Pa jim pri vzgoji ne sme omejevati svobode, do katere imajo pravico in jo potrebujejo posebno pri izbiri poklica. Pogubno je za vdovo, če se uničuje s Praznim žalovanjem, se predaja preteklim spominom ali se bega s temnimi Pogledi v bodočnost. Vdova, ki vestno ^Polnjuje vzgojno in materinsko nalogo, 1® na poseben način v Bogu združena z nmžem, ki je v večnosti. Daje ji nasvete z‘l delo, jo podpira v nadlogah in raz-Svetljuje v odločitvah. Vendar spomin na rajnega moža ne sme vdove pri spol-Pjovanju njenih dolžnosti ovirati, ampak mora dajati pogum in jo podpirati. VDOVA V SOCIALNEM ŽIVLJENJU Vdova se ne sme v socialnem življe-nikoli odpovedati mestu, ki ji gre. er je deležna skrivnosti križa in ker .n° resno življenje že na zunaj doka-*U|e' da je božja last, je poklicana k °8tenemu življenju. Prav zato ima tudi posebno poslan-iz'0 me<^ ljudmi. Učiti jih mora živeti 'ure. S svojo bridkostjo si je namreč Pobila dostop v lepši, nadnaravni svet. a °Va se ne opira na časne dobrine, v Pak le na zaupanje v Boga. Domo-Zat*’ k* *e uiso spoznali smisla prave °nske ljubezni, bo govorila o očišče-u’ nesebičnosti in zvestobi. Druge vdove bo podpirala v prenašanju njihove žrtve, v razumevanju njenega pomena in jih dvigala nad človeške poglede, da bi tako lažje razumele večne. Molčeča in nežna ljubezen jo bo priganjala, da bo dela krščanske ljubezni izvrševala predvsem tam, kjer sta stiska in potreba največji. V vsem svojem življenju bo kazala, da je v zvestobi spominu na rajnega moža in v žrtvah, ki jih ta zvestoba nalaga, našla večjo in popolnejšo srečo, kakor je bila tista, kateri se je morala odpovedati. V najtežjih urah in preskušnjah bo posnemala čisto Judito, ki je zaupala v Boga in odločno šla v največjo nevarnost, da je rešila svoj narod propada. Predvsem bo premišljevala Marijo, ki je bila tudi vdova in je po odhodu svojega Sina v nebesa s svojo molitvijo, s svojo tiho, skrito pobožnostjo in z globokim notranjim življenjem neprenehoma klicala božji blagoslov na mlado Cerkev in na človeško družbo. Kadar pa vdova čuti, da ji že pojemajo telesne moči, kadar zaradi uboštva ne more več opravljati del krščanske ljubezni ali apostolskega dela, naj se spomni Jezusovih besed, ki jih je spregovoril tedaj, ko je opazoval bogataše, ki so metali svoje obilne darove v zakladnico. Za njimi pa je prišla tudi uboga vdova, ki je položila vanjo dva novčiča, ves denar, ki ga je še imela. Jezus je o njej rekel: „Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi“ (Lk 21, 3). To, kar je Gospod izjavil o malem prispevku te vdove, se nanaša tudi na vsa najmanjša dobra dela, ki jih izvršuje katerakoli vdova s srcem, ki ga je Bogu darovala in ga je obogatilo trpljenje. Njeno srce je zmožno vse ljudi v svoji okolici ljubiti z najčistejšo ljubeznijo. Priredil Gregor Mali NA RAZPOTJU Je nekaj neverjetnega, koliko ljudi se glede svoje življenjske poti usodno zmoti. Le nekaj primerov: V naše župnišče sta prišla zaročenca: on Italijan, star čez petdeset let, po poklicu zidar in po prvem videzu neroden čez mero; ona za pol glave večja od njega, elegantna, okretna ženska. Skratka: dvojen popolnoma različen svet. Skoro na dlani mi je bilo, da se bosta prav težko razumela. In sta bila čez nekaj mesecev res spet v župnišču. On, da ga hoče ona zastrupiti, da se je poročila z njim le zaradi denarja, da je tako življenje nemogoče. In ona, da je on ljubosumen, da so vse obtožbe napačne. Zaključek: zmotila sta se, ko sta se vzela, in to pri teh letih! Zmotila mogoče, da sta sploh šla v zakon, ali pa v tem, da sta si izbrala napačnega zakonskega druga. Drug primer: Sam poznam gospo, Argentinko, živečo v notranjosti Argentine, ki ne more in ne more priti do notranjega miru. Hodi od duhovnika do duhovnika, pa nihče ji ne more rešiti težave. Prepričana je, da se je zmotila v svoji življenjski poti. Kot dekle je stopila v samostan. Sama ne ve prav, kaj jo je prijelo, da je pustila red, šla v svet in se omožila. Vse življenje nosi s seboj zavest, da je zgrešila. Bila je po- klicana, da se daruje Bogu, pa se po' klicu ni odzvala. A ta zmota je lahko tudi obratna-Prav ta gospa mi je pripovedovala 0 neki svoji tovarišici v samostanu, ki bi bilo bolje, da bi nikdar ne stopila v samostansko življenje. Odločila se je za redovniško pot, čeprav, kot vse kaže* nanjo ni bila poklicana. Zmotila se 1® in ta zmota je sedaj usodna zanjo in za tiste, ki se z njo vred pogubljajo, ke? nima moči, da bi stopila s poti, za ka' tero ni ustvarjena. Ni tako strašno, če se nekdo zmoti* da kupi namesto modre jopice sivo, zares tragično pa je, če se zmoti o svoj' življenjski poti: dvajset, trideset, Pe^' deset in več let bo nosil s seboj strašn® posledice svoje zmote, mogoče bodo cel® v večnost segale te sledi, pa tudi drug] okrog njega bodo morali trpeti zarađ' nemira, ki ga on nosi v sebi. Prav zanimivo bi bilo iskati vzrok® tem zmotam. Nekateri mislijo, da sP vzroki poznejši, da vstopijo, ko sta dv:l že poročena, a glavni vzrok je brp? dvoma predhodna lahkomiselnost, k° gredo v zakon, kakor bi šli na štirinajst' dnevne počitnice. Pravijo, da bi tisti, k1^ se bodo poročili, morali prestati nekak noviciat za zakon. Ta misel je dost' stvarna. Kdor se pripravlja za pokli®' kjer se posveti Bogu, ima več let za premislek, ali je za to pot ali n1. ne le, da ima čas za to: tudi so mu razpolago posebne knjige in izkušeni ljudje, ki mu pomagajo ugotavljati njegovo pot. Pa še to je, da ima ženska Veja tega poklica možnost, da iz njega izstopi tudi potem, ko je že več let preživela v njem. Za zakon, iz katerega ni Peti nazaj, pa se ljudje odločajo tako hitro. Lep obraz, čedna postava, sladke hesede — sklep je narejen. Saj je res, 'h', kadar v srcu gori, se v glavi kadi in 1o]"ej tak človek ni popolnoma sposoben dodobra premisliti svojo bodočnost, a t^av zato bi se moral še bolj potruditi v zavesti, da gre prav za vse življenje. Kaj naj torej stori dekle, ki meni, da je prišla v leta, ko že lahko misli konkretno na svojo prihodnjost? Predpogoj vsega je, da se zave nedopoved-Jlve važnosti svoje odločitve. Saj res Mogoče njena odločitev ne bo mnogo vPlivala na življenje sosedov, tudi svet Se bo vrtel naprej, če se ona odloči tako ‘d’ tako, a važna, zares važna je ta odločitev nrav zanjo. Ona si s tem ^anko podpisuje smrtno obsodbo in '■Kikne glavo v zanko, ki ji jo bodo zadrgnili, lahko pa si z odločit-naredi načrt za košček raja na 2nn}Ui. V teh trenutkih odločitve res zanjo tisti rek: Usoda tvoja, to si Vse, kar bo prišlo kasneje, bo le ‘'djenje iz te odločitve. Na božja gledišča Da človek ne zgreši v življenju, se j, .n'a dvigniti na božja gledišča m v luči študirati svoj problem, še tako do ^0“ovo’ da se ne bo zmotil, a je vsaj ^*sti verjetnosti, da bo odločitev resna, lpzua in pravilna. v v kT5eba J'e torej gledati v božje arhive, °zje načrte, kolikor nam je to dano. «ne °g ^ma S človekom dvojni načrt: &a za vse človeštvo na sploh in dru- gega konkretnega za vsakega človeka posebej. Poglejmo ta dva božja načrta: Prvi načrt nam pove, kakšno življenje je Bog človeku na sploh namenil na zemlji. Prestavimo se v začetke časov, ko je Bog stvaril prva bitja. Začetna poglavja svetega pisma stare zaveze nam govore o tem. Ko je Bog ustvaril druga bitja, je rekel: „Naredimo človeka po svoji podobi.“ In res: oblikoval je prvega človeka, Adama. Odkazal mu je mesto v zemeljskem raju in mu dal posebno zapoved. A človek, kljub temu, da je živel v samem paradižu, še ni bil srečen. In je rekel Bog: „Ni dobro človeku samemu biti. Naredil mu bom pomočnico, podobno njemu.“ In ustvaril je Evo ter jo peljal k Adamu. „Zato bo mož zapustil svojega očeta in svojo mater in se bo pridružil ženi.“ Bog jima je dal še zapoved: „Rastita in množita se in napolnita zemljo.“ Potem je pregledal, kar je bil storil in sveto pismo pravi, da je bilo vse zelo dobro. Kaj razberemo iz teh nekaj stavkov o splošnem božjem načrtu? Najprej to, da je Bog človeka ustvaril takega, da bo živel v zakonu. Take sposobnosti mu je dal v telo in taka nagnjenja v dušo. Moškemu je dal lastnosti voditelja, ženski materinsko, nežnost, da se bosta med seboj sijajno izpopolnjevala in tudi duševno tvorila šele pravo celoto, popolnega človeka. Ni torej zakon posledica izvirnega greha. Bog ga je ustvaril pred grehom in videl je, da je bilo zelo dobro, kar je naredil. Dalje je gotovo, da je zakon, ki ga je Gospodar narave ustanovil, za človeški rod nujen, ker samo po zakonu se more človeštvo ohranjati in množiti. Torej je vsem in vsakemu človeku od samega Boga daha pravica, da se poroči, in v splošnem tudi nagnjenje v zakon. Te pravice ne sme nihče nikomur kratiti. Torej bi grešili proti naravnemu zakonu starši, ki bi silili sina ali hčer v stan, kjer poroka ni mogoča. Dalje sledi iz gornjega, da posameznik nima dolžnosti poročiti se, kajti človeški rod se bo ohranjal tudi, če se ta ali drugi ne poroči. Le kdaj bi se moglo izjemoma primeriti, da bi se bil kdo dolžan poročiti, da n. pr. povrne narejeno škodo ali da izpolni s tem obljubo. Adam in Eva sta n. pr. dobila posebno zapoved živeti zakonsko življenje: „Rastita in množita se in napolnita zemljo.“ Ker pa je Bog človeka ustvaril takega, da bo živel v zakonu, so tisti, ki se ne poroče, izjeme. In dasi nimajo dolžnosti poročiti se, morajo vendar-le zato, da žive neporočeni, imeti tehten razlog, kajti žive kot izjeme proti splošni božji določitvi. Taki tehtni razlogi so n. pr. služba Bogu, važna služba družbi (bolničarke, vzgojiteljice.. .) ipd. Nikakor ne sme biti vodilo takega ravnanja egoizem, komodnost ali strah pred odgovornostjo. To je torej tisti splošni načrt božji: človek bo živel v zakonu, v družini. Na ta način se bo množil človeški rod, zakonca bosta v družini spet našla košček izgubljenega raja in pozabljala, da živita v dolini solz. Podpirala se bosta med seboj v življenjski borbi, izpopolnjevala se z odgovarjajočimi lastnostmi, vez med njima pa bodo otroci, ki bodo prinašali stalno nekaj novega veselja in novega življenja v družino. Ob tem splošnem božjem načrtu stoji še drug, podrobnejši božji načrt, v katerem ima Bog za vsakega posameznika načrtano njegovo osebno pot. Tako tuja nam je dostikrat misel, da bi se Bog za vsakega posameznika posebej zanimal, ker nam manjka nadnaravnega gledanja v luči vere. In vendar je res tako. Že od večnosti ima On začrtano za vsakogar, ki bo stopil na zemljo, popolnoma določeno pot. Vsakdo, prav vsakdo mora izpolniti določeno nalogo v življenju, v najrazličnejših življenjskih okoliščinah, čeprav se nam zdi, da smo tako brezpomembni. Nihče ni le številka v božjih očeh. Niti življenje žuželke, niti pot zvezde na nebu ne uide Stvarnikovi skrbi. Niti en las ne pade z naše glave brez Njegove volje-Kako naj bi bili potem mi na svoji življenjski poti prepuščeni slučaju ali sovražnim silam? Bog nam je pot določil in nas tudi vodi s tisoč sredstvi nanjo: po talentih in nagnjenjih, po družini in okolju, po knjigah in prijateljih. Hoče, da pridemo na tisto pot, dasi nas ne sili: pusti nam svobodo, a nas v tihot1 duše ali v glasnih besedah po drugih kliče na tisto pot, ker ve, da bomo tam najbolj srečni, oziroma, da bomo tam edino srečni. Pred nedavnim sem bral razgovor med neko damo in duhovnikom. Gosp3 je iskreno dopovedovala, da nikakor ne more razumeti, kako se more nekdo v cvetu sil odločiti za duhovniški poklic ali ženska za redovniškega. „Mora čutiti posebno veselje,“ je razlagala gospa; „Ne,“ ji je odgovarjal duhovnik, „nit' ni nujno, da ima veselje. Celo se zgodn da bi imel dotični večje veselje živeti v svetu. A ve, da tam ne bi bil srečen, vse življenje bi nosil s seboj grozn1 nemir in obupno zavest, da je zgres1 • Sam po svoji volji bi nikakor ne stop1 na tisto pot, niti bi si ne upal, saj kakc bi mogel zaupati svojim ubogim sila111’ da bo res živel, kakor mora živeti Bog11 posvečena oseba. A to je skrivnost Pa klica. Bog ga je v to namenil; on J' spoznal to božjo voljo in od tega tre. nutka naprej ve, da je samo tu, na 1 J poti mesto, kjer mora biti. Vse drug0 je mimo, je zunaj, je zgrešeno.“ , N. GREGOR HRIBAR ODMEV NA SLEMENICI Tudi na Slemenici se je o jugoslo-'anskih zahtevah po koroškem ozemlju 'eliko govorilo. Saj so ljudje vsak dan '"ogli gledati na Karavanke in si kar hišo mogli misliti, da bi nova meja (‘kla severneje od njih, po sredi dežele. . Glavno besedo glede Titovih zahtev seveda vsaj na videz imela zopet ‘OPpernigbauerin. Sprva se ženska ni Zriašla. Sčasoma je pa le odkrila, da Tito župnik nista posebno velika prija-e*ia. Brž je potegnila s Titom: h.v Naj le pride Tito! Jaz se ga prav ne bojim, če človek gara od jutra kakor večera in druge ljudi pri miru pusti, oika jaz, lahko povsod izhaja. Za žup- res ne bo dobro, če pride. Za druge ne more biti slabše, kakor je sedaj. Ponavljala Sršenka od hiše do hiše. ^ Kivši nacisti si Tita niso želeli. Ve-,, 1 so» da so jugoslovanski komunisti ' Zasedbi Spodnje Koroške odpeljali s j. °j lepo število njihovih tovarišev, o jj! er*k ni bilo več ne duha ne sluha, tla' "'so 0Pustili nobene priložnosti, "e ki skušali iz župnika izvleči, kaj ' o Titovih zahtevah. Na vsak način jž.r‘uk izsilili iz njega kako neprevidno Sr*'0’ k' mu mogli škodovati. Tudi tla '*e ^ePe"a ''etleln povedati, j,- ita ne bo na Koroško, če le župnik "jn odide s Slemenice. vej °sPod Simon se je vsaj deloma za-je 0 Pevarnosti in resnosti časa. Vedel kes a Inora’ ker ie tujec, paziti na vsako So ' ?' ®ai mu ie Prišlo na ušesa, da cel° v klerikalnih krogih v Bistrici govorili, da so prišli jugoslovanski du-tfovni na Koroško kot ogleduhi in bi jih bilo treba zato nazaj poslati. Skrbno se je ogibal razgovora o mednarodnih pogajanjih glede jugovzhodne avstrijske meje. Kadar je že moral kaj reči, je ponavljal za drugimi, da bo pogodba Kmalu podpisana in da Angleži Avstrijo zelo cenijo in bodo rajši začeli novo vojsko, kakor da bi spustili Tita na Koroško. Vselej pa seveda tudi ni bil dovolj previden. Od septembra 1946 do novembra 1947 je na slemeniški šoli učil mlad nacist in bogoverec, ki se je pod silo razmer iz varnostnih vzrokov vpisal v socialistično stranko. Jedel je v gostilni pri isti mizi, kakor župnik, in prav tako hrano, kakor župnik, čeprav je gostilničarka njemu hrano računala draže, kakor župniku. To pa zato, ker je gostilničarka ob koncu prvega meseca oba vprašala, koliko zaslužita in takoj ugotovila, da je imel župnik znatno manjšo plačo, kakor učitelj, in pa tudi zato, ker je župnik gostilničarki obljubil, da se je bo vsak dan spominjal pri oltarju. Župnik in učitelj sta čutila, da zaradi različnih svetovnih nazorov spadata skupaj toliko kot pes in mačka, ki sta jedla in se grizla v drugem kotu. Vendar sta skušala drug pred drugim zakrivati svoja čustva in se lepo razumeti. že zaradi lepega zgleda, ki ga morajo taki gospodje dajati, pa tudi zato, ker človeku hrana toliko bolje tekne, v kolikor boljšem razpoloženju jo použije. Pred učiteljevim odhodom v prevzgojni tečaj sta si pa le prišla odkrito navzkriž. Bilo je takole: Uro slovesa je učitelj smatral za primerno, da je v njej do župnika odkrit, kakor nikoli poprej, in strese predenj vse, kar je doslej zadrževal v srcu. „Gospod župnik,“ je pričel učitelj iskati prepir, „ali ste že kdaj poslušali celovški radio ? “ „Nekajkrat že. Na žalost tu gori nimamo elektrike.“ „To še ni na j hujše. Človek si lahko tudi drugače pomaga. Toda povem vam, da me vselej, kadar prične slovenska ura, prime taka jeza, da bi najrajši radio razbil.“ „Kaj vas ne bi! Saj bi mene tudi, ko bi, recimo, v ljubljanskem radiu moral poslušati nemško uro, pa čeprav bi ta ura, enako kakor slovenska v celovškem radiu, trajala le nekaj minut.“ Ker se mu po tej poti ni posrečilo sprožiti ostrejšega razgovora, je učitelj kar naravnost vprašal: „Gospod župnik, ali vam je morda znano, na kaj opira Jugoslavija svoje zahteve po Spodnji Koroški?“ „Nimam pojma, še nikoli se nisem brigal za politiko,“ se je dušebrižnik delal nevednega in brezbrižnega. „Vam jaz povem. Jugoslavija trdi, da živijo na Spodnjem Koroškem neki Slovenci. V resnici pa le-teh sploh ni. Ne trdim, da na Koroškem ni nekih Vindišarjev, ki pa slovenskega jezika ne razumejo in tudi o Jugoslaviji nočejo nič slišati. Izvor njihovega narečja znanstveno še ni docela pojasnjen. Gotovo pa je, da vsebuje zelo veliko nemških besed. Sploh so Vindišarji že docela zajeti v nemški kulturni krog, tako da dvojezična šola izvaja nad njimi, podobno kot nad Nemci, pravo nasilje. Spodnja Koroška se bo pomirila šele, ko odidejo Angleži in se uvede v šolah pouk zopet izključno v nemščini, kakot je bilo nekdaj v navadi.“ „Se zdi, da v tej deželi Mendelovi zakoni ne veljajo,“ je mirno pripomnil dušebrižnik. „Ne vem kaj hočete reči,“ se učitelj ni mogel spomniti, da bi že kdaj slišal n kakih Mendelovih zakonih. Dušebrižniku se je dobro zdelo, da je vpričo gostilničarke mogel poučiti učitelja, kakor da bi bil njegov šolarček- „Znanstvenik Mendel je odkril, da obstoji v naravi zakon, ki po njem neka vrsta živih bitij da samo izvrstno P°' tomstvo. Iz semena koprive raste ko* priva. Mačka rodi mačko. Isti zakoni veljajo tudi za človeka. Od zamorca S® rodi zamorec, od nemca nemec.“ Dušebrižnik je nalašč združil za' morca in nemca, ker so nacisti prve šteli med polopice, druge pa med nadljudi-Ker je učitelj še vedno molčal, je na' daljeval. „Le za Koroško ta zakon ne velj3' Na Koroškem so leta 1910 uradno našteli 82.000 Slovencev, zasebno pa celn 123.000. Res čudno, da so njih potomk že v naslednjem rodu postali vindišarji-ki slovenskega jezika sploh ne razu' mejo. Na Koroškem se dogajajo čudovite stvari.“ „Od vsega je najbolj čudno to, da imate vi, ki ste Ausländer, tako točne podatke o Koroški,“ je učitelj ves z®' ripel v obraz moral blekniti. Ker še n» povedal župniku vsega, kar se je namenil, se je spet potajil in prijaznej£ spregovoril: „Gospod župnik, vi ste katoliški duhovnik, kaj ne.“ „Tako je, gospod učitelj.“ „Vedno sem spoštoval vaš svetovn nazor.“ „Jaz vašega še nikoli, ker je z mojim nezdružljiv.“ „Prav zato sem prepričan, da vi kot Beljaška kotlina s Karavankami v ozadju katoličan obsojate z vsem srcem tudi komunizem, kaj ne?“ „Upam, da tudi vi kot bivši nacist.“ „Pustimo preteklost! Povejte mi rajši, gospod župnik, ali vi kot katoliški duhovnik ne smatrate za zelo primerno, da bi končno tudi Vatikan že spregovoril jasno besedo in se glede zahtev komunistične Jugoslavije odločno Postavil na stran šibke in tako zelo preizkušene in pretežno katoliške Avstrije?“ „Vatikan bi gotovo že storil, ako bi ne bal zamere številnih avstrijskih hogovercev. . . Sicer pa je Vatikan, kolikor jaz vem, glede Avstrije že spregovoril.“ „Čudno, da meni ni nič znanega o tem.“ »,Meni pa je. Bilo je to leta 1914, k° je avstrijski poslanik pri Vatikanu Pppeža prosil blagoslova za križarsko v°isko proti Srbiji. Poglavar Vatikana tedaj spregovoril: Mi blagoslavljamo mir, ne vojsko...“ »Ponovno občudujem vaše znanje, l'đo bi si mislil, da so vam znane tako brezpomembne zgodovinske podrobnosti! Je bil to Pij X.?“ „Da! Pij X.!“ „Ni bilo lepo od njega, če je res tako rekel. Če se ne motim, je bil prav on cesarju Francu Jožefu dolžan veliko uslugo. Ni bil Pij X. tisti, ki mu je cesar izposloval izvolitev za papeža?“ „Precej blizu resnice ste. Ker vidim, da vas te stvari zanimajo, vam lahko povem zanimivo podrobnost. Ogrski kardinal v konklavu ni maral jesti polente in je imel pri sebi svojega kuharja. . .“ „Polenta ni tako zanič, če je človek lačen. Razen tega bi se moral prelat nekoliko zatajevati!“ je učitelj prekinil dušebrižnika. Ker je gospod Simon že pričel praviti, kako je prišlo do izvolitve Pija X., je kljub učiteljevim pikrim opazkam nadaljeval: „Ko je isti kardinal videl, da bo za papeža verjetno izvoljen kardinal Ram-polla, ki Avstroogrski ne bi bil po godu, je to povedal svojemu kuharju.“ „Kuhar je pa že vedel, kako je treba Dunaj obvestiti, da izvolitev prepreči,“ je skušal župnik pripovedovanje hitro končati. „Če je res šlo za koristi Dunaja, je bilo prav, da kardinal ni molčal,“ je napravil učitelj prijaznejši obraz. „Cesar je brž protestiral proti izvolitvi Rampolla. Ker je bil Jožef edini katoliški cesar in je bila v njegovem obširnem cesarstvu tedaj katoliška vera še močna in ugledna, so kardinali cesarja uvaževali in se odločili za Pija X.“ „Kako čudno se to sliši! Katoliški kardinali uvažujejo katoliško Avstrijo, nekaj let pozneje pa katoliški duhovni isto katoliško Avstrijo razbijejo...“ „In še nekaj let pozneje prično katoliški Avstrijci v množicah izstopati iz katoliške Cerkve, napadajo po cestah katoliške duhovne in razbijejo kardinalovo palačo na Dunaju...“ „Zaradi izgredov neodgovornih po-edincev ni mogoče metati kamenja na ves avstrijski narod. Kar se tiče izstopa 'iz katoliške Cerkve, je pač treba slehernemu pustiti, da sledi svojemu osebnemu prepričanju. Niste hoteli še nekaj povedati, gospod župnik?“ je bil učitelj za spoznanje pohlevnejši, ker je spet pogorel. „Sem hotel reči, da je Pij X. takoj po izvolitvi prepovedal, da bi se še kedaj kak sveten vladar vtikal v papeževe volitve." „še to povrhu! Kaka nehvaležnost! Kaka nedoslednost! Cerkev torej zahteva zase popolno neodvisnost. Gorje pa državi, ako se loči od Cerkve in je več ne podpira!“ je vzklikal učitelj. „Pa vrniva se rajši k stvari sami! Gospod župnik! Jugoslavija hoče za vsako ceno imeti mejo severneje od Karavank. Se vam ne zdi, da so Karavanke tako mogočen obramben zid, da mora državna meja nujno ostati na njih, ako nočejo Avstrijo oropati poslednjega občutka varnosti?“ Gospoda Simona tudi ta razlog ni spravil v zadrego: „Taki razlogi so imeli veljavo po prvi svetovni vojski in so pomagali Čehom potisniti mejo na Sudete, Italijanom na Brenner in Snežnik. Isti razlog je govoril za prepustitev Koroške Avstriji. V naslednji vojski pa se je že izkazalo, da niti Sudeti niti Karavanke ne dajejo nikakega občutka varnosti, ker ne predstavljajo nikake ovire za napadalca. Ako je to veljalo že v poslednji vojski predatomske dobe, velja še neprimerno bolj v atomski dobi. Da tako mislijo tudi pametni Avstrijci, je najboljši dokaz v tem, da je Avstrija hotela potisitini svojo mejo z Brennerja niže proti jugu. Pa je Brenner precej višji od Karavank,“ je dušebrižnik spet ugnal učitelja. Slednji pa le še ni odnehal: „Gospod župnik! Med Južno Tirolsko in Spodnjo Koroško ni primere. Ondi gre za celo deželo, ki je bogata in skoraj še docela nemška. Tu pa gre le za obmejni pas, ki je reven in zaostal in povrhu naseljen s pretežno avstrijsko čutečim prebivalstvom. Res ne morem razumeti, zakaj se Jugoslavija toliko žene za tiste beraške vindišarske vasi. Kar je bilo na Koroškem kaj vredno, je Ju' goslavija itak že po prejšnji vojski obdržala. V mislih imam rudnike v Mežici in v Črni in jeklarne v Ravnah.“ Dušebrižniku je bilo kar prav, da mu je učitelj dal priložnost, da se iz' govori. Da bi bilo bolj pametno molčati; kakor pregovarjati se z brezvercem, za' radi razburjenja ni pomislil: „Gospod učitelj! Ako bi imelo ljudstvo na Spodnjem Koroškem od vsega početka šole v materinem jeziku, kakor jih je imelo na Južnem Tirolskem, bi Spodnja Koroška tudi imela docela slo-vensko lice in bi bilo ondi ljudstvo ye' liko bolj slovensko čuteče, kakor ic’ kljub stoletnemu nasilnemu ponemče- 'anju. Ako bodo Južni Tirolci dalj časa ^Postavljeni podobnemu nasilnemu raznarodovanju, kakor so bili koroški Slo-Venci, se utegne tudi njihovo ozemlje &krčiti na obmejni pas. če pa je Spodnja koroška beraška in gospodarsko — ne l,a kulturno! — zaostala, to samo doka-žuie, da jo je Avstrija mačehovsko opravljala in izžemala, ker se je pač Zavedala, da Spodnja Koroška zaradi svojega prebivalstva spada drugam in i° zato utegne prej ali slej izgubiti.“ „Z uvedbo dvojezičnih šol se je ta nevarnost le še povečala in tako dežela Gospodarsko ne bo nikoli prospevala,“ ožitelj ni tajil, kar je povedal župnik. *-ez čas je nadaljeval: „Iz vsega najinega razgovora je razvidno to, da imate ^Ogoslovani čisto svojski pogled na kokoško vprašanje. A kljub vašim opom-nam smatram jaz jugoslovanske zahteve P° delu Koroške za nesmiselne, ker niam za to še druge močne razloge. rvi tak razlog je nedeljivost dežele. Ali re* ni znano Jugoslovanom, da je Ko-r°ška nedeljiva? Recite vendar svojemu Pavšalu Titu, naj gre na Karavanke in 0 »d ondod videl, da dežele ni mogoče na dvoje!“ »Ko prideva skupaj, mu bom že po-'edal. Vendar mislim, da je boljše, ako nn tega ne ve, ker sicer utegne zahte-af* zase celo Koroško,“ je gospod Si-pp namignil učitelju, da ima vsaka pIca dva konca. In je še pristavil: ’’ l>dno, da tega nista vedela cesarja arel Veliki in Napoleon, ki sta deželo Udi razdelila.“ lit vid'te> se doslej še nobena de- ^ e' ni obnesla. A kljub temu recimo, va\ dežela deljiva, čeprav ni. Da bi-jih ° ,,a koroškem neki Slovenci, čeprav P'- Da je Avstrija z njimi mačehov-ravnala, čeprav to ni res! Zdaj gre bi Za t°: Jugoslavija trdi, da so Slovenci a 1 na Koroškem preje, kakor Nemci. Kakšna zodovinska potvorba! Ako ste študirali le malo zgodovine,“ — sedaj je postal učitelj spet učitelj in župnik šolarček — „morate vedeti, da so pred Slovenci bivali na Koroškem Goti in Lombardi, ki so bili, lahko rečemo nemškega rodu. Ob tem zgodovinskem dejstvu padejo v vodo vsi jugoslovanski narodnostni razlogi za zasedbo Spodnje Koroške,“ je prišel učitelj z najmočnejšim razlogom na dan. Gospoda Simona je razgovor tako prevzel, da je že čisto pozabil, kje sedi in s kom se razgovarja. Udaril se je na čelo in vzkliknil: „Zdaj šele razumem, zakaj je hotel Hitler severno Afriko zase imeti. Ako so bili Goti in Lombardi nemškega rodu, se more isto trditi pač tudi o Vandalih, ki so nekako v istem času zasedli severno Afriko. Zakaj je tudi Avstrija ne zahteva...?! Morda bo imela pri tem več sreče kakor pri Južni Tirolski.“ „Gospod župnik, precej ostro je, kar ste pravkar izrekli!“ je poskočil učitelj. „Klin se s klinom zbija,“ se je branil dušebrižnik. „Že. Vendar vse, kar je prav! Ne pozabite, da smo v Avstriji in da ste vi Ausländer. Ker odhajam od tod, ne bom izvajal posledic, čeprav bi bila moja dolžnost, da vas ovadim. Svetujem vam pa, da teh besed in vsega drugega, kar ste danes pred menoj govorili, nikjer več ne ponovite!“ Učitelj je dušebrižnika tako dobro zastrašil, da je slednji v resnici sklenil, da bo v bodoče še bolj previden in se bo ogibal tudi bližnje priložnosti in nevarnosti za kak pogovor o državni meji. Rajši se je odslej v jezik ugriznil ali požirek vode v ustih zadržal, kakor da bi dal kako izjavo glede jugoslovanskih zahtev do Avstrije. Seveda vsak dober sklep le nekaj časa drži. NEUSPELA RAZSTRELITEV MOSTA Don Kamilo je lagodno počival na klopi pred župniščem in žulil svojo priljubljeno toskano. Pa ga je «motil iz sladke dremavice rezek glas. Odprl je oči in zagledal Suhca, ki je pravkar naslonil kolo na zid župnišča in se brez besed usmeril k vratom, ki so peljale na zvonik. Toda vrata so bila zaprta s ključem, tako da je Suhec zaman pritiskal na kljuko, da bi jih odprl. „Ali je izbruhnil morda kak požar?“ je brezbrižno vprašal don Kamilo in se dvignil s klopi. „Tisto ne,“ je odgovarjal Suhec, „le vlada se vede kot kaka svinja pa smo sklenili, da skličemo ljudstvo.“ Don Kamilo se je spet malomarno vsedel in pripomnil: „Za to je zvon nepotreben. Pojdi od hiše do hiše, pa boš dosegel isto brez vsakega hrupa.“ Suhec je vdano sklenil roki in dejal: „Tu ukazujete vi. In Duce ima vedno prav.“ Pri teh besedah je sedel na kolo in zginil za vogalom. Toda že čez nekaj trenutkov ga je župnik zagledal, kako je plezal proti linam zvonika, oprt na žico, ki je vodila od strelovoda v zemljo. Don Kamilo je ostal za čuda miren. Dostojanstveno se je dvignil in se približal kolesu, ki ga je Suhec pustil ob zvoniku. Odvil je vijake na prvem kolesu in snel železni obroč ter ga zanesel domov. „Sedaj pa zvoni, kolikor ti je drago,“ je zamomljal sam vase; „če se boš hotel še voziti, že veš, kje boš dobil sprednje kolo.“ ★ Cerkev na Poljskem — po enem letu Mnogo se je v preteklem letu pisalo o zboljšanju cerkvenih razmer na Poljskem; vendar j® še mnogo težav in težke sence še vedno groze Cerkvi. Procesije izven cerkvenih prostorov so še vedno pod strogim policijskim nadzorstvom, da-si so škofje prosili, da bi oblasti dopustile svoboden potek verskih slovesnosti izven božjih hramov. Ko so na Poljskem še veljale določbe, ki jih na splošno označujejo kot stalinizem, s0 bile prepovedane vse slovesnosti izven cerkvenih prostorov. Ako so kje_ hoteli vendarle prirediti kakšno takšno proslavo, so se morali obrniti na krajevni Ljudski odbor in to zelo dolgo pred izbranim dnevom. Skoraj vedno so krajevne oblasti take verske slovesnosti prepovedale. Tudi daneS še ni skoraj nič boljš6-Verske prireditve izven cerkvenih prostorov, ‘a jih oblasti prenašajo, s° še vedno le tiste, ko mO' rajo verniki ostajati pr* službah božjih ali sličnih slovesnostih .izven cerkve in na trgih pred cer kvijo, ker so cerkve take polne vernikov, da jjh mnogo ne more več najt* prostora v svetišču. Pr&v tako oblasti ne nastop0 jo, kadar se verniki zhe-ro na javnih trgib^ 0 ^ prihodu ali slovesu škofa ali drugega cerkvene ga dostojanstvenika. Ob začetku šolskeg» Pol ure je trajal plat zvona in med tem se je nabralo že precej ljudstva na trgu pred občinsko hišo. Pepon se je prikazal na balkonu in začel svoj govor. „Imamo reakcionarno in nedemokratično vlado, ki je te dni odločila, da se mora najemnik Polini izseliti iz hiše. Toda mi ga bomo branili in preprečili, čeprav s silo, to veliko krivico.“ „Tako je!“ mu je množica burno pritrjevala. Nato so sestavili odbor, ki je poslal na prefekta ultimat: ali se prekliče odpoved stanovanja ali pa bo prišlo do splošne stavke. Prišli so ljudje iz mesta in odbor je šel v Jnesto. Telegrami so švigali sem in tja. Minilo je oseminštirideset ur in potem še enkrat toliko, toda vlada ni popustila. Tako je izbruhnila stavka. „Nihče ne sme delati,“ je zabičeval Pepon. „Kaj pa krave?“ je pripomnil Kurija. „Treba jim bo dati jesti in jih vsak dan omolsti. Če pa jih omolžemo, bo treba delati sir, ker drugače se bo mleko pokvarilo.“ „Saj!“ je zamahnil Pepon z roko. „Zmeraj sem 'iejal, da ni dobro zaviseti le od polja, kot je to 2 nami. V mestu zapreš tovarne in urade, pa zbogom! Strojev ni treba molsti in ko mine Petnajst dni, spet tečejo kot preje. Pri nas pa, busti poginiti kravo in nihče več je ne spravi v gibanje. Če hočemo, da bo naša stavka uspela, ji moramo dati vsenaroden značaj. Morda dvigamo železniško progo v dolžini petdeset metrov, bodo vsi časopisi o nas pisali.“ »Prismodarija!“ se je zaničljivo nasmehnil ®ivec: „V dveh urah pride oklopni vlak in proga k° bolj čvrsto v zemlji kot kdarkoli preje.“ Pepon je sicer odgovoril, da ga oklopni vlak krav nič ne briga, toda kljub temu se je zamislil. Nato se je naredil pogumnega in nadaljeval: »Naj uspe stavka tako ali tako, glavno je, da ^prečimo nasilno Polinijevo izselitev. Organizi- leta je ministrstvo za vzgojo spet objavilo listo> tistih verskih in javnih, šol, katerih spričevala usposabljajo učitelje za. verouk. Te liste je vlada sestavila zelo samovoljno in je na spisku cela vrsta šol, ki jim cerkvene oblasti nikdar ne morejo priznati sposobnosti, da so se na njih mogli izšolati učitelji za verouk. Letos je vlada odstranila s spiska vse verske zavode in učilišča, ki so vzgajala verouči-telje. Tisti, ki so obiskovali n. pr. samostanske šole, ne bodo smeli poučevati verouk, oziroma jim vlada ne bo priznala pravice do hono-rac'ja. Na ta način je vlada v veliki meri omejila število veroučiteljev. Predstojnik angleških dominikancev p. Brown je obiskal pred kratkim Poljsko in pri prihodu v Rim v tedenski izdaji lista „Osservatore Romano“ popisal tako svoje vtise: „Na vsak korak sem opažal razliko med komunističnim režimom in ljudstvom. Režim je nekoliko milejši in zaradi tega morejo verniki vsako nedeljo polniti cerkve in romati v Čenstohovo. Svetišča done od petja himen in verskih pesmi. Navdušenje za vero narašča in glavni znak vidim v tem, da na Poljskem silno naraščajo duhovniški poklici. Število bogoslovcev je danes večje od onega pred drugo svetovno vojno. Kljub vsem negotovostim se poljska mladina posve- rali bomo brambovske skupine in če nas napadejo, bomo zavrnili napad z orožjem.“ „Zelo dobro,“ se je nasmejal Sivec na ves glas. „Toda Polini bo le moral iti. Prišlo bo pet tankov in ti boš ob moč.“ Pepon se je še bolj pogreznil vase. „No dobro, nekaj pa le lahko storimo. Za* stražili bomo dohode v vas. In če pridejo tanki, bom poskrbel, da ne bodo mogli čez vodo. Suhec in Trpin naj gresta na stražo in se oskrbita s signalnimi raketami. Za ostalo poskrbim jaz!“ Nato so si sledili mitingi dan za dnevom. Vodila, ki so hotela iti skozi vas, so morala delati ovinek in v vasi ni delal nihče. Don Kamilo se vse dni ni pokazal niti za hip. Zato pa je organiziral obveščevalno službo. Babice in prababice so si neprestano podajale kljuko v ž upniških vratih, toda njih novice so bile le malo pomembne. ★ Nastopilo je jutro četrtega dneva splošne stavke, ko je ob treh zjutraj nenadoma zaškle-petalo na oknu don Kamilove spalnice. Nekdo je vrgel več kamenčkov v šipe stanovanja, kjer je počival župnik. Previdno se je don Kamilo dvignil iz postelje in se tiho spustil v vežo, seveda ne praznih rok. Tam je pokukal skozi okno, ki je bilo skoro vse zastrto s poganki trte in odkril, da je metalec kamenčkov sam Furija. Don Kamilo mu je odprl vrata in še dosti prijazno vprašal: „Furija, kaj se dogaja?“ „Prihajajo,“ je tiho povedal nočni prišlek. „Kdo?“ se je don Kamilo naredil nevednega. „Karahineri in policija na tankih.“ „Popolnoma v redu,“ se je delal župnik zadovoljnega. „Zakon je zakon. Pravica je ugotovila, da Polini nima več pravice do stanovanja, torej je naravno, da odide.“ „Lepa pravica,“ je sikal Furija. „To se pravi delati silo ljudstvu!“ čuje (za službo v cerkvah.“ Mons. Karol Pekala, pomožni škof v Tarnovu, je prišel v Newyork, kjer se bo posvetoval z ameriškimi dobrodelnimi organizacijami za pomoč poljskim katoličanom. V Newyork je prišel kot zastopnik kardinala Višinskega. Na poti v Združene države je obiskal tudi Pariz in London. Pomoč bi dobivala poljska katoliška dobrodelna organizacija Caritas, ki pa je še pod Vladnim nadzorstvom. Liturgična navodila v Belgiji Kardinal van Roey, primas Belgije, je izdal celo vrsto navodil o liturgičnih opravilih v cerkvah v Belgiji. Navodila so zajeta tako, da opravila, ki niso zajeta v njih, ne smejo biti več izvajana ali uporabljana v cerkvah. Glavno težišče navodil je v tem, da pri cerkvenih opravilih in molitvah, ki jih opravljajo .verniki skupno z duhovnikom, glas duhovnika ne sme utoniti, ampak mora biti ves čas razločno razumljiv. Nobena molitev ali opravilo ne sme odvračati pozornosti vernikov od svete maše. Molitve, ki se o-pravljajo med mašo domačem jeziku, naj vodi in razlaga duhovnik s prižnice, zlasti velja to za farne službe božje ob nedeljah. Navodila tudi podčrtavajo, da predolge pridige odvračajo pozor- „Poslušaj, Furija, meni se zdi, da ta ura ni najbolj prikladna za te vrste pogovorov,“ je hotel biti don Kamilo kratek. „Saj nisem prišel zato,“ se je branil Furija. »•Prišel sem vam samo povedat, da je Pepon odločen, to izselitev preprečiti zlepa ali zgrda.“ Don Kamilo si je položil roke v bok in se Mogočno razkoračil: „Furija, dovolj imam že tvojega ovinkarenja. Ali poveš vse, ali pa se zgubi od tod!“ „Takoj, takoj,“ je hitel Furija. „Če boste zagledali najprej zeleno raketo in nato rdečo s strani, kjer leži mesto, vedite, da bo zletel v zrak eden stebrov pod mostom, ki prečka potok. Če Pa boste zagledali raketi na nasprotni strani, bo izstreljen most, ki gre čez kanal.“ Don Kamilo je zagrabil Furijo za vrat. „Ti ostaneš tu in se ne boš premaknil z mesta, če ne, ti razbijem glavo! Oziroma, ne! Spremljal me boš, da še pravočasno odstranimo dinamit.“ „Gospod župnik, pri mostu čez kanal, ki je bil v moji oskrbi, sem to že storil. Saj vem, izdal sem Pepona, pa bi ga huje izdal, če bi tega ne storil. Seveda, ko zve, joj meni! Ubil me bo.“ „Nič se ti ne bo zgodilo,“ je zagotavljal žup-'db, „ker tega ne bo nikdar zvedel. Sedaj pa °stani tu, jaz pa bom šel krotit norega Pepona.“ „Le kako boste to storili ?“ je bil Furija zaskrbljen. „če vas zagleda, bo pognal most v zrak brez predhodnega svetlobnega znamenja. Poleg tega, *ežko se boste mostu približali, ker je Sivec na straži na sto metrov razdalje od mosta.“ „Šel bom čez njive.“ „Toda v takem primeru boste morali preplavati reko, ki je te dni deroča in silno globoka.“ „Bog mi bo pomagal!“ je odvrnil don Kamilo, ^«skočil vrtno ograjo in zginil med drevesi. Ura je 1 a že štiri in začelo se je daniti. Srečno je pre-°dil vodo in se povzpel po nasipu. Pepon ga ni nost vernikov. Zato naj ne bo nobena pridiga daljša kot četrt ure in naj se naslanja na besedilo iz evangelija ali maše tistega dne. Kyrie, Credo in Oče naš naj se verniki nauče moliti v latinščini, kadar pa jih glasno skupno molijo v ljudskem jeziku, takrat naj se molijo krajša besedila. V komentarju k tem navodilom navaja kardinal van Roey, da je zelo zadovoljen, da se je u-vedba popoldanskih oz. večernih maš tako dobro obnesla. Zato naj duhovniki zlasti opozarjajo na nove oblike evharističnega posta, ki omogočajo obhajila pri večernih mašah. V Belgiji se je izkazalo, da so vernilđ pri večernih mašah bolj zbrani in tudi bolj sledijo pridigam. Kardinal tudi poziva vernike, da naj zlasti pristopajo k obhajilni mizi pri mašah zadušnicah in pri poročnih mašah. Kardinal van Roey je v posebnem pismu opozoril vernike na potrebo, ki se vedno bolj kaže, da bo treba graditi cerkve in katoliške vzgojne in kulturne zavode. Za vse to bo potreben denar in poziva, da naj začno belgijski katoličani posnemati nizozemske in avstrijske katoličane, ki so za zbiranje denarja izdali posebne obveznice, ki se obrestujejo po šest odstotkov na leto. S tem opazil, kajti gledal je v smeri proti mestu. Ob njem je bil zaboj z vžigalno vrvico, ki je padala k vznožju enega mostovih opornikov. Tedaj je zasikala v zrak zelena raketa. Don Ka-milo je vedel: čez nekaj minut bo sledila rdeča in tedaj bo most že razvalina. „Moj Jezus, naj bom ptič ali riba za deset se-ikund!“ je vzdihnil don Kamilo in se spustil po nasipu naravnost k oporniku, v katerem je bil smodnikov naboj. Prišel je še pravočasno, kajti ko se je zabliskala rdeča raketa, je že stal ob stebru. Pepon ga je takoj opazil in mu zaklical: „Don PCamilo, hitro proč od stebra! Čez nekaj trenutkov bom pognal most v zrak!“ „Zelo dobro, zletela bova skupaj!“ je iz globine odgovarjal don Kamilo. Pepon je popolnoma zgubil razsodnost. Ni vedel več dobro, kaj naj stori. Vsedel se je na napušč in -brezizrazno strmel v tanke, ki so pravkar začeli prečkati most. Minilo je četrt ure in don Kamilo je še vedno ■objemal opornik pod mostom. Peponu že ni dalo več. Vstal je in zavpil: „Pojdite že enkrat proč, vražji župnik!“ „Če ne vržeš dinamita v vodo, ostanem tu do prihodnjega leta, kajti steber mi je zelo prirasel "k srcu.“ Pepon je molče ubogal. Nato sta se vsedla skupaj ma rob nasipa. „Ob čast sem,“ je prvi začel Pepon. „Odpovedal se bom vsem funkcijam, ki jih imam.“ „Meni se pa zdi,“ ga je miril župnik, „da bi bil ob čast tedaj, če bi dejansko porušil most.“ „Toda, kaj naj sedaj porečem ljudem, ko sem jim slovesno obljubil, da Polini ostane v hiši.“ „Povej ljudem, da se ti je zdelo neumno, najprej osvoboditi Italijo in ji nato zopet napovedati vojno.“ Pepon je prikimal. „Kot župan to lahko rečem. Toda kot šef stranke sem zgubil na ugledu.“ „Tako?“ se je čudil don Kamilo. „Ali mar pravila tvoje stranke naročajo, da se morate boriti denarjem bodo gradili v Belgiji cerkve in zlasti šole, ker bo v nekaj letih potreba zanje še mnogo večja kot je danes. Kanadski slučaj V Windsorju v Ontariu v Kanadi imajo anglikanci svoj kolegij, ki nosi naslov canterburyj-ski kolegij. Pred kratkim se je ta kolegij priključil katoliški univerzi Marijinega Vnebovzetja v istem mestu. Na slovesnosti, ko se je ta vključitev izvedla, je imel rektor univerze E-C. Le Bel govor, v katerem je med drugim izvajal: „To je poskus v odnosih med ljudmi, ko se katoličani in protestanti odločajo za sodelovanje-Stremljenje za resnico naj vodi ljudi v skupno delovanje, pri tem pa naj jih vodi evangeljska ljubezen za urejanje stvari v njihovem redu. V teoloških zadevah so se katoličani in pripadniki drugih ver sporazumeli» da se med seboj ne strinjajo. V časnih zadevah pa naj se zlasti pripadniki demokratičnih stremljenj odločijo delati skupaj.“ Priključitev h katoliški univerzi je odobril katoliški škof v ontarijskem Londonu mons-Cody, prav tako pa tudi anglikanski škof dr. Lux-ton. Lansko leto je katoliška univerza izdal® oklic za podporo in Prl nabirki se je izkazalo» proti orožnikom. Ali niso mar oni prav tako sinovi ljudstva kot ti, ki jih izkorišča kapitalizem?“ „Prav imate: kapitalisti in duhovščina!“ je bil Pepon zadovoljen. „Tudi karabineri so sinovi ljudstva, žrtve kapitalizma in klerikalne duhovščine.“ da je mnogo anglikancev že vpisanih na katoliško univerzo. Iz te ugotovitve je sedaj prišlo do vključitve kolegija v sestav katoliške univerze. Don Kamilo je bil preveč moker, da bi se mu ljubilo ugovarjati. Le to je pripomnil, naj Pepon Pe govori neumnosti in da beseda klerikalni župnik ftima nobenega pomena. „Kako to, da ne,“ je Pepon gnal svojo naprej, »vi, na primer, ste župnik, toda ne klerikalni župnik.“ ★ Po tem dogodku so se stvari hitro pomirile. Vlada hotela ljudi preveč dražiti, pa je odobrila večji kredit za postavitev zidanega mostu mesto prejšnjega lesenega čez kanal. Tako so ljudje spet prišli 'la dela in Peponu se je zdelo primerno, da izda l(‘tak z vsebino: „V proletarski družbi so interesi večine vedno 11 ad interesi posameznika. Zato smo radi žrtvovali -^olinija, kajti za to žrtev smo bili nagrajeni s kre-^'torn, ki bo koristil vsej masi delavnega ljudstva! 2‘vel duh odpovedi! Živel duh kolektivne vzajemnosti!“ Tudi don Kamilo je smatral za potrebno, da Ijud-®tvu nekaj pove. Ob priliki nedeljske službe božje oznanil, da se pri njem dobi prednje kolo nezna-^ga kolesarja. Kdor je opazil, da ima njegovo vo-le zadnje kolo, se lahko oglasi pri njem. Še tisto popoldne se je javil Suhec. Don Kamilo ^111 je kolo lastnoročno izročil potem, ko mu je preje Priložil krepek sunek v zadnji del telesa. »Ko pride drugi val revolucije,“ je Suhec vpil ' Ceste, „tedaj poravnava tudi ta račun!“ ^ Don Kamilo se je gromko zasmejal: „Ne pozabi, ' zUam plavati. In če ne verjameš meni, vprašaj 'iePona! On bo vedel, kako je bilo tisto jutro ob 'Postu.“ Kardinal Frings, nadškof v Koelnu in predsednik konferenc nemškega katoliškega episkopata, je poslal brzojavko protestantskemu škofu dr. Dibeliusu v Berlinu. Dr. Dibelius je poglavar nemške protestantske cerkve v Nemčiji. Kardinal Frings je poslal brzojavko v zvezi z dogodkom v vzhodni Nemčiji. Tam so komunisti zaprli protestantskega pastorja Maerk-kerja, ker je nekemu dekletu nasvetoval, da naj se ne udeleži komunističnega „mladinskega raz-svetljevalnega praznika“, ki so ga komunisti v vzhodni Nemčiji uvedli, da bi nadomestili delitev birme v protestantskih templih. Frings navaja, da so katoličani in protestanti že pogosto složno nastopili, kadar je šlo za pastop proti poskusom komunistov, ki skušajo odvračati mladino od verskih opravil in nadomeščajo cerkvene praznike s svojimi posebnimi prireditvami, na katerih vero smešijo. Kardinal pravi v brzojavki, da so vsi verniki sprejeli z žalostjo novico o aretaciji pastorja Maerckerja in da je edina tolažba v zavesti, da so tudi prvi apostoli morali prenašati ječe zaradi svoje vere. SVETI OČE GOVORI SVETU ob otvoritvi nove vatikanske radiood-dajne postaje Moramo biti hvaležni Bogu, ki ni u-stvaril samo neba in zemlje, ampak je položil v stvarstvo skrivnostne sile, ki jih pač človeški duh le s težavo odkriva in sebi podreja. Radio, ki prenaša človeški glas preko morja in širne zemlje, je gotovo ena največjih iznajdb. Razna nova odkritja so ponos našega stoletja. Nikogar ni, ki bi jih ne odobraval. Toda vse tehnične vede same po .sebi še ne morejo prinesti človeštvu .blagostanja in sreče. Upoštevati morajo .tudi duhovne dobrine, ki so še važnejše ko tehnične, naravno pravo in postavo večnega Boga. Stvari in naravne sile je vedno treba tako uporabljati, da pri tem ne pozabimo, da je naša duša ustvarjena za srečno večnost. Nasprotno! Vse stvari nam morajo biti stopnice, po katerih se dvigamo do nebeških dobrin. Vsi naj v stvareh in naravnih silah gledajo Boga. Krasota cvetlic, urejeno in čudovito gibanje zvezd, skrivnostna zveza atomov, ki jih človeški duh razbija in proizvaja novo silo, odkrivajo ljudem modrost Stvarnika, večnega Boga in jih spodbujajo, da ga časte in molijo. Če bodo ljudje tako mislili in ravnali, nove iznajdbe ne bodo uničevale človeških teles in duš, ampak zagotovile posameznikom, družinam in družbi bolj prijetno, bogato in srečno življenje. Nove iznajdbe morejo prinesti mnogo dobrega, pa tudi mnogo zla. Radio more namreč povsod širiti resnico ali zmoto, krepost ali razuzdanost, slogo ali neslogo, bratsko ljubezen ali smrtno sovraštvo. Zato je sveta dolžnost vseh krščanskih in poštenih ljudi, da se resno prizadevajo, da radijski aparati po naših domovih ne bodo širili zmote in oddalje- vali ljudi od resnice, tudi ne pod pretvezo umetnosti zapeljevali v napake, ampak vabili k čednosti, širili pravilen nauk, radioposlušalcem prinašali zdravo razvedrilo in jim tako lajšali skrbi, ki danes mučijo in stiskajo toliko ljudi. Iznajdbo radija tudi Cerkev podpira, da lažje uspešno spolnjuje Jezusovo naročilo, ki ga je dal apostolom in njegovim naslednikom, naj oznanjujejo evangelij vsemu stvarstvu. Ker ji je ta dragocen pripomoček Bog dal in ker more z njim bolj ko z drugimi sredstvi posploševati blaginjo posameznih državljanov, družine in človeške družbe, je jasno, da ga Cerkev pri svojem delu skrbno uporablja. Vendar uspehi človeškega dela niso nikoli popolni. Večkrat so posamezni uspehi podlaga drugih. Razvijajo se do gotovega viška, pa se kmalu spet prežive in izginejo. Beseda Gospodova pa ostane vekomaj. Nikoli ne propade-Spolnjevanje božjih zapovedi more p°' samezniku in vsemu človeškemu rodu zagotoviti ugodnejši položaj. Kristusov evangelij je na svetu vzgojil kreposti,, ki jih pogansko modro-slovje ni slutilo. Nauk božjega Odrešenika je svojo moč razlil po žilah narodov, odstranjeval napake in gojil kreposti. Krščanstvo je preoblikovalo _do temeljev obličje sveta. Kar je moglo izvršiti tedaj, more izvršiti tudi danes. , Vera v Jezusa Kristusa naj se torej vedno bolj širi. Tudi najbolj oddaljen® in nedostopne kraje naj doseže. Prodre naj v družinske kroge, v notranjost dus ;in dviga nravi. Po svojih služabnikih naj prinaša zveličanje vsem ljudem. P11 širjenju evangelija je treba rabiti nio-derne pripomočke. Kristusovo kralj6' stvo, ki je kraljestvo resnice in življ6' nja, kraljestvo svetosti in milosti, kra; Ijestvo pravice, ljubezni in miru, naj vsak dan bolj uspeva in povsod zrna-Suje. . Da bi katoličani mogli vedno bou uspešno uporabljati novo in miroljubni orožje resnice, je tudi sveti oče žele*' da se postavi močnejša in popolnejsja radiooddajna postaja v Vatikanu, ki a* mogla prenašati njegov glas po vseh1 Župnijska cerkev Mar. Vnebovzetja v Stari cerkvi pri Kočevju ob priliki Proslave stoletnice Posvečenja 10. oktobra 1957. Svečanosti je še posebej dvignila navzočnost škofa Antona Vovka, ki je opravil pontifikalno sv. mašo svetu. Tako bodo udje Jezusovega skrivnostnega telesa, katerega glava je Odrešenik, novezani med seboj z novimi 'vezmi. Katoličani vsega sveta bodo mogli tudi v najbolj oddaljenih krajih poslušati glas in besede rimskega papeža. Vlogli ga bodo poslušati tudi tisti, ki ga doslej iz najrazličnejših vzrokov niso hoteli. ,v Zato se papež zahvaljuje vsem kato-hčanom po svetu, ki so sodelovali pri graditvi in opremi te ustanove in jo Podprli z zelo dobrimi napravami, posebno vsem tehničnim strokovnjakom, hi so dali na razpolago svoje znanje in Velikodušno delo. Žrtvovali so denar, Sv°je zmožnosti in sile za zadevo, ki ne bo bogatila in vedrila samo duha, ampak tudi širila resnico, krepost m utrjevala katoliško vero. Na koncu govora sveti oče znova pozove vse narode, rodove in ljudi k miru in bratski ljubezni. Vojske rodijo pokolja, razvaline in bedo vseh vrst. Tudi prepiri in sovraštva med državljani ne prinašajo ne zasebnega in ne javnega blagostanja. Tam, kjer je sloga, napredujejo tudi majhne zadeve. Kjer je pa nesloga, propadajo tudi največje. Kristusov namestnik ne hrepeni po nobeni svetni oblasti. Njegova naloga je, skrbeti, da bi neumrljive^ duše dosegle večno srečo. Objeti hoče s svojo ljubeznijo vse ljudi, vse narode in vse človeške rodove. Zato ponovno dviga svoj glas in vsem priporoča, naj žive v bratskem miru. Zlasti tisti, ki imajo v svojih rokah usodo narodov, naj se zavedajo, da je njihova najsvetejša dolžnost, delati za mir. Skrbe naj, da sovraštva in sporov ne bodo samo omejevali, ampak jih pravično in trajno uredili. Tako se bodo mogli državljani in narodi iznebiti strahu pred vojsko in upati v lepše dneve, sredstva pa, ki bi jih sicer porabili za vojsko, bi porabili za pospeševanje miru in blagostanja. Te želje in spodbude za mir vro papežu toliko bolj iz srca, kolikor bolj zatemnjujejo vznemirljivi oblaki pokrajine bližnjega Vzhoda, nedaleč od kraja, kjer so nekdaj množice angelov prepevale poslanico miru ljudem blage volje. Že v začetku svojega papeževanja je sveti oče priporočal mir, ki je dragocen božji dar. Sveti Avguštin pravi, da na zemlji ni nobene bolj prijetne reči, ki bi jo z večjim užitkom poslušali in si jo bolj želeli, kakor je mir. Modro mnenje ljudi blage volje naj zmaga. Vsi naj imajo pred očmi strašne razvaline, ki bi jih mogel povzročiti vsemu svetu nov vojni požar. Vsi njegovi sinovi v Kristusu naj prosijo Boga, da razprši oblake, pomiri duhove in uredi vse zadeve tako, da bodo vsi priznali vsem zakonite pravice. Potem se bo spet zjasnilo nebo. Papežev govor Nadbratovščini evharističnih četrtkov Množicam članov Nadbratovščine evharističnih četrtkov, ki so se ob petdesetletnici svoje pobožne družbe zbrali, da opravijo sveto uro, govori iz Rima njihov oče, papež, njihov pastir, ki pozna svoje ovce. četudi so daleč od njega, čuti tople utripe njihovih gorečih src. Saj je namestnik Njega, ki se skriva pod zakramentalnima podobama in ga bodo zdaj častili. Zato jim kliče: „Uprite znova vanj svoj pogled! Obudite dejanje vere: „Verujem, Gospod“; dejanje posvečenja: „Moj Gospod in moj Bog!“; dejanje zvestobe; „Gospod, h komu pojdemo ? Besede večnega življenja imaš“ (Jan 6, 68). Vaš Oče vam narekuje, kar boste v tej uri premišlje- vali. Da bomo razumeli vse dobrote, ki smo jih prejeli, moramo pogledati nazaj. V španski Galiciji — tam, kjer se zahodna Evropa hoče nekako potopiti v morje in v reko, ki tako pospešuje notranjo zbranost, se je zbrala peščica gorečih duš, ki je ustanovila Nadbratov-ščino evharističnih četrtkov. Danes ima. 20.000 krožkov in milijone udov. Postala je ognjišče, ki vse razsvetljuje in ogreva. Koliko mest in vasi je duhovno očistila in prenovila! Koliko župnij in krožkov je poživila in obogatila! Koliko duš je posvetila in dvignila do najvišjih vzorov krščanske popolnosti! Mnogi cerkveni predstojniki so jo-polagoma odobrili. Mednarodni evharistični kongres v Madridu (1911) jo je vsem zelo priporočil. Več papežev jo je blagoslovilo. Deležni so tudi posebne milosti, da jih je Marija, Zavetnica in Kraljica Španije, sprejela pod svoj materinski plašč. Zato hoče sveti oče v duhu stopiti pred prestol Device Pilarske in jo prositi: „O najmilejša Mati, ki si z višine tega stebra predsedovala, vodila in pospeševala oznanjevanje evangelija med velikim narodom, ki mu je krščanska zgodovina določila tako vzvišen cilj, daj, izroči danes našo zahvalo svojemu najsvetejšemu Sinu za ves blagoslov, ki ga je delil naši skromni nadbratovščini. Upamo, da jo bo še naprej vedno ohranjal in ji dajal rast v svojo čast in v blagor duš.“ Še večji sijaj in razvoj moreta tej nadbratovščini zagotoviti božja milost in nadnaravni duh. Zato je prav, da vsak četrtek v letu posvete spominu tistega velikega dneva, v katerem je naš Odrešenik, ki je vzljubil svoje, v svoji ljubezni šel do skrajnosti. Ni samo ostal med njimi, ampak jim je dal sebe v dušno hrano in s tem polnost nadnaravnega življenja. Prav je, da se ga spominjajo zjutraj pri evharističnem premišljevanju, ga časte z gorečimi svetimi obhajili in ga poveličujejo pri sveti uri. Vendar bi bilo vse to prazno, če bi se njegovemu božjemu Srcu ne ali približati z globoko, čisto, sveto, , Oliižno ljubeznijo, ki bi jih priganjala zadoščevanju. , Hvaležna ljubezen in hlavežno za-0?.s®evanje mora biti božji ogenj, ki bo Cistil njihove misli, besede in njihova To je iugj ki naj jjjn (iaje moč, da °T0 zmagali vse težave in srečno TOšli v nebesa. To naj jih priganja .apostolatu, dokler ne bodo postali ža-t„St:a Popolnosti in svetosti. Svet danes Pi in propada, čutnost, ošabnost in Ponlep vladajo nad njim. Najboljše Pravilo proti temu zlu bo človeštvo et«o našlo v Evharistiji, ki gasi ogenj Crasti in vnema ljubezen, ki človeka Prošča prevelike navezanosti na nižje . .ari in ga dviga do višjih, nebeških reci. Pogostno prejemanje svetih zakra-v'‘entov, češčenje, ki ga posamezne ose-je in narodi izkazujejo Gospodu v sve-|.eJn Rešnjem Telesu in druge najraz-j^aejse oblike evharistične pobožnosti, se danes širijo, bude nanežu unanje V 'epšo bodočnost. Molitev za duhovniške poklice, ki jo je sestavil papež Pij XII. Hospod Jezus, najvišji Duhovnik in pS°ljni Pastir, ki si nas učil moliti: j’ rosite Gospoda žetve, naj pošlje de-i ^cev na svojo žetev,“ poslušaj dobro-°tno ruše prošnje in zbudi mnogo ple-j, ®nitih duš, ki jih bo spodbujal tvoj .Sled in podpirala tvoja milost, da bodo . e postati služabniki in nadaljevalci °iega pravega in edinega duhovništva. Huj, da zalezovanje in zasramovanje ,.Hl)nega sovražnika, ki ga podpira in-rentni in materialistični duh, ne bo- dife ■ zatemnila vzvišenega sijaja in glo-(] :\ega spoštovanja, ki so ga verniki P° poslanstvu tistih, ki niso od ga sveta, pa žive na tem svetu in so 6“Ici božjih skrivnosti. pQ Haj, da bi se med mladino stalno j^Peševala verska vzgoja, iskrena po-zpost, čisto življenje in spoštovanje ^JDšjih vzorov, da bi se tako budili H poklici. Daj da bo krščanska dru-mu- 4tla tebe podpirala in ne bo nikoli nehala biti vzgojiteljica čistih in gorečih duš; ki bo ponosna, da more dati Gospodu katero izmed svojih rodovitnih^ mladik. Daj, da tvoji Cerkvi ne bo nikjer' na svetu manjkalo potrebnih sredstev za. sprejemanje, pospeševanje, oblikovanje; in vodstvo dobrih poklicev, ki se ji ponujajo, dokler ne dozore. Da bi se vse to uresničilo, daj, o Jezus, največji ljubitelj dobrega in zveličanja vseh, da ne bo nehala prihajati iz nebes moč tvoje milosti, ki se ji ne bo mogoče ustavljati, dokler ne bo v mnogih dušah: najprej tih klic, potem plemenit odziv in končno stanovitnost v tvoji sulžbi. Ali te ne žalosti, o Gospod, pogled na toliko množic, ki so kakor črede brez; pastirja ? Nikogar nimajo, da bi jim; delil kruh tvoje besede in jim dajal vode tvoje milosti. V nevarnosti so, da; postanejo žrtve grabežljivih volkov, ki jih vedno napadajo. Ali te ne boli, ko' gledaš toliko polj, ki se jih še ni dotaknil plužni lemež, na katerih rastejo, ne da bi kdo z ozemlja preganjal osat in robido ? Ali ti ni bridko ob pogledu na toliko vrtov, ki so bili včeraj še zeleni in senčnati, zdaj pa postajajo rumeni in neplodni ? Ali boš dopustil, da. se bo toliko že zrelih žetev osulo in uničilo, ker manjka rok, ki bi jih spravile ? O najčistejša Mati Marija! Iz tvojih blagih rok smo prejeli najsvetejšega Duhovnika. Častitljivi očak sveti Jožef, popoln zgled odziva klicu milosti, sveti duhovniki, ki sestavljate v nebesih spremstvo božjega Jagnjeta in njegov najljubši zbor, dajte mnogo dobrih poklicev, da bodo Gospodovo čredo varovali in vodili skrbni pastirji in bi tako mogla priti na najslajšo pašo večne sreče. Amen. j^)v srpomln IV. „Teta Ančka, kaj bomo res že jutri podrli jaslice?“ je žalostno vprašala mala Milenka. „Kes, Milenka, a drugo leto jih bomo spet postavili.“ „Kdaj pa bo drugo leto?“ je bila spet radovedna mala. „O, prav kmalu. Takrat boš ti že tako velika kot Verica,“ jo je teta mehko tolažila. „Teta Ančka,“ se je vsilila v pogovor Verica, „ali bodo tudi ovčke večje drugo leto?“ „Seveda, tudi ovčke, saj bodo dosti travce pojedle med tem časom.“ „Pa več jih bo, kaj ne?“ je veselo ugotovila Milenka, „saj so tudi nam lani s planine pripeljali čisto majhne •nove ovčke.“ „Teta Ančka, kam bosta pa šla Je-"zušček, Marija in sveti Jožef do drugega leta?“ je bil na mah radoveden najstarejši Dolfek, ki bi tisto leto moral v šolo, a je ni bilo. „Kaj ne veš, Dolfek, v Egipt bodo hežali, da bi kruti Herod ne umoril Je-zuščka,“ ga je učila teta Ančka. „A saj res,“ se je malemu posvetilo, „in potem je Herod dal pomoriti vse majhne dečke v Betlehemu. Gospod kaplan nam je pri nauku to že povedal,“ je ponosen na svoje znanje nadaljeval Dolfek. „Ali Herod še mori otroke?“ se je ■za bratca zbala Milenka. Teta Ančka ie žalostno vzdihnila, «ez čas šele je odgovorila: „Herod je že umrl, črvi so ga pojedli za kazen. Vse, ki nedolžno pobijajo bo Bog kaznoval,“ jim je zamišljeno govorila, skoro bolj sebi kakor njim. Vsi so utihnili in se zastrmeli v jaslice. V kotu za pečjo je sedel oče, zraven njega sin Janez in najstarejša hčerka Mojca. Tihi in s čudnim nemirom v srcu so zrli v lepo idilo pri jaslicah. Janez je v mislih božal svoje tri otroke, blagoslavljal sestro Ančko, ki jim je bila tako dobra. Tudi Slavica, sestra kaplana Jožeta, je bila tisti večer pri njih. Trudna je bila. Tisti dan sta se z bratom preselila v drugo, lepše stanovanje. Kapla-nija je bila tako stara, vedno se je bala, da se ji zruši na glavo. Poslušala je otroke in mislila na svoj dom ob Soči, na ostarele starše, ki jih je zapustila pred letom dni, po bratovi novi maši. Čeravno niso bili tako oddaljeni, se že dolgo niso videli. Kot od sveta odrezani so bili sedaj. V izbo je stopila Marija. „Otroci, spat bo treba, pozno je že,“ jih je opomnila. „Mama, še malo nas pusti pri jaslicah, jutri jih ne bo več,“ so vneto prosili malčki. „Pa zapojmo še Jezuščku, da bo lepše zaspal,“ jih je teta Ančka na mah potolažila. Začela je polglasno peti: „Pastirčki vi, kaj se vam zdi...“ in otroci so hitro poprijeli. Njihovi čisti glasovi so kot srebrni zvončki mahoma napolnili celo sobo in silili še ven ▼ temno noč. Trije partizani so se tisti čas bližali ^iši. Na uho jim je udarilo petje. Eden 'zmed njih se je zdrznil, kot daljni daljni spomin mu je šlo preko srca. „Prekleta taka služba,“ je skozi zobe zasikal. Tovariša ga nista razumela. „Kaj ti je?“ sta ga vprašala. „Hotel sem reči, da jaz ostanem ^"naj na straži.“ čudno votel je bil nje-Rov glas, da sta ga druga dva začudeno pogledala, že davno jima je v srcu Zamrl sleherni čut. „Prišel Zveličar na zemljo...“ je Sl"ebrno pozvanjalo iz izbe. Partizana sta s puškinim kopitom ''darila po durih in pesem je obnemela *tar sredi besede. „Kdo je?“ je za vrati vprašal moški Klas. „Partizani, odprite!“ Vrata so se odprla in partizana sta £°spodovalno stopila v vežo, nato v izbo. V oči jima je zaščemela svetloba, ' je prihajala od jaslic v kotu, takoj alo sta se znašla. „Tovarišico Ančko hočemo!“ Še predno jim je odgovorila, je tes-k®je privila k sebi svoje tri nečake, 3kor da bi njim pretila nevarnost in ne njej. »Kaj pa mi hočete?“ jih je vsa resoča vprašala. I ”Na komandi ti bodo to odgovorili, e Imž se napravi,“ sta jo priganjala. ^ Otroci so se je še tesneje oklenili in ^strašeni strmeli v tuja obraza. ^ Ančki se je srce trgalo, akoravno je jo t0 tlavno čakala. Vedela je, da Veditn"jo zapisano, zakaj, tega pa ni ji kalčki so tiho ihteli, čutila je, kako bijejo mala srčeca, kako trepetajo ni°» ki jim je bila skoro dražja kot a!na, ki se dostikrat ni utegnila z l"hi ukvarjati. Ančka je vsakega prekrižala na čelo* nato še kot za pečat pritisnila nanje svoj zadnji poljub. S težavo se je odtrgala od njih im šla v svojo sobo, da se napravi. Za njo> so zrli prestrašeni in bledi obrazi njenih' dragih. V svoji sobici se je pred sliko Brezni adežne vrgla na kolena in skozi solze zajecljala v grozi in vdanosti obenemr „Presveta Devica, v najtežji uri življenja kliče k Tebi tvoj otrok. O, Mati varuj me ti, ne zapusti me, sprejmi me pod svoje varstvo...“ Partizana v sobi sta izpraševala, dalje: „Kje pa je kaplan Jože?“ Slavici je bilo, kot bi ji kdo porinil nož v srce. V grlu jo je davilo, da je čez čas šele odgovorila: „V farovžu pri gospodu dekanu je, kaj pa vprašujete?“ „Zakaj se pa ti brigaš zanj?“ so jo porogljivo vprašali. „Kaj bi se ne, njegova sestra sem.“1 S ponosom in skoro brez strahu je izrekla te besede. Partizana sta obmolknila. ^"čka se je tedaj vrnila iz sobe. Tak"' sta bila pri njej oba partizana, da s« še svojih ni upala več pozdraviti. Kot golobička med jastrebi je trepe-ta'o ^ nrestrašenimi očmi je še enkrat ob'o'~ svoje male pri jaslicah, Slavico, M"5-- brata in svakinjo, ter se ustavila -a ljubljenem očetu vpračujoče in proo-^o. ^ maše dajte, če se več ne vrnem.“ ^ 'a je skozi vrata v temno noč.. . T’ -bi so kot na povelje nekoga ne-v1'’-- nopadali na kolena pred jaslice in o 'o<,omi ki jim je drgetal od ne-pn-' bolesti začeli počasi moliti rožni ve-- -njo, ki so slutili, da se jim ne v- '-ali več... ZORA PIŠČANC, Gorica fK 'rihođnjič) VESTI IZ SLOVENIJA V nedeljo, 29. septembra lanskega leta so imeli v Tržiču na Gorenjskem izredno lepo cerkveno slovesnost. Novo-mašnik Janez Tomazin, sin Lovrenca in Marije Majeršič, je bil težko bolan v času, ko je bilo mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Po ozdravljenju pa je bilo sklenjeno, da bo prevzvišeni g. Vovk, nekdanji tržiški župnik, podelil mašniško posvečenje v domači fari z utemeljitvijo, naj vidi tudi podeželsko ljudstvo te lepe obrede. V Tržiču so bili tega izrednega obvestila zelo veseli, zato so tudi notranjost cerkve izredno lepo. okrasili. Na dan posvečenja je prišlo veliko ljudi tudi iz okolice tako, da je bila cerkev kar premajhna. Slovesnosti posvečenja z dvema govoroma so trajale tri ure, kar pa ljudi ni motilo, da ne bi vztrajali. Oba govora je imel g. škof sam. Pred' obredi je razložil njih pomen, po končanih obredih pa je pre-čital pridigo, katero je imel pred petnajstimi leti v Ljubljani na novi maši starejšega novomašnikovega brata g. Ladota Tomazina, ko ni bilo nikogar domačih navzočega. Bilo je to v času okupacije in oblasti za take stvari niso izdajale prehodnih dovolenji Tako je bil ta dogodek mašniškega posvečenja lep farni, obenem pa tudi družinski praznik. Svojo prvo novo mašo pa je g. novo-mašnik Janez opravil naslednji dan, 30. septembra na Brezjah pri Mariji Pomagaj. Čeprav je bil delavnik, vendar se je mnogo Tržičanov nove maše udeležilo. Srečnima staršema, ki sta daro- DOMOVIN^ vala za službo Bogu in ljudem dva Sin3’ iskreno čestitamo! ^ V Stari cerkvi pri Kočevju so « bajali stoletnico posvetitve ondotne 'iV\ ne cerkve. Verniki te fare so delo^ prejšnji slovenski naseljenci, drugi so se naselili šele po odhodu nemsijr Kočevarjev (pozimi 1941/42). so družno prispevali za pozlatitev om ^ jev in prenovitev svetniških kipov- . prazniško, po naši navadi s smreko mi venci obilno okrašeni cerkvi, je , novembra preteklega leta škof An ( Vovk daroval pontifikalno mašo. Mno»| se trudi za versko življenje v žup Stanko Dobovšek, nekdanji afriški sijonar. ^ . :3li Zborno mašo so začeli lam uvogel p. Kazimir Zakrajšek to svoje čudežno ozdravljenje tudi objaviti v svoji reviji. Kes velik je bil p. Kazimir v ljubezni do slovenskih izseljencev. Sam je zapisal: „Saj ne bi začel lista, a smililo se mi je ubogo slovensko ljudstvo.“ In ko je zvedel, da bo izšla jubilejna številka „Ave Maria“, je dejal: '■Omenjajte čim manj moje ime. Pred-Vsem poudarjajte, da je bil list pod izcednim varstvom Marije Pomagaj in da 1® njena zasluga, če še izhaja. Pri tem *stu se očividno kaže Marijino varstvo, ■^e pozabite na to v jubilejni številki.“ 'I' Po prvi svetovni vojni se je p. Ka-?imir vrnil v Ljubljano, da da zagona Rafaelovi družbi. Istočasno je organi-«ral novo faro na nekdanjem pokopa-“šču sv. Krištofa za ljubljanskim kolo-uvorom in bil več let nje župnik. Arhi-lekt Plečnik mu je okusno preuredil perkev sv. Cirila in Metoda. Toda iz-bruh vojne je prekrižal nadaljne nje-So'7© načrte. Pravočasno se je kot ame-Cjski državljan lahko še umaknil v Združene države. Pred smrtjo je še ?;0ral zvedeti grenko vest, da so komunistične oblasti v Ljubljani začele po-,lr.ati cerkev sv. Cirila in Metoda in hičevati Plečnikovo mojstrovino. Do-akal je začetek jubilejnega leta svoje ,rage revije. Sedaj gotovo že doživlja Poto raja in ponavlja sladki besedi ”Ave Maria — Zdrava Marija“. ^ Skupno romanje Slovencev iz Sever-< Amerike v Lurd bo vodil v mesecu Sijniiu p. Odilo Hanjšek OFM. Prijave j^jemajo slovenski frančiškani v Le- ^Nada y leti že deluje na slovenski fari Sn >r°ntu Vincencij eva konferenca. ^Pocetka so nekateri mislili, da je ne-vip^bna, po dveh letih obstoja pa šte-hiij6 Jasno pričajo, da je v vsaki žup-°rganizirana dobrodelnost neizogib-omPotreba. V letu 1955—1956 je imela Vincencijeva konferenca '‘”1’ dolarjev dohodkov, izdatkov pa Pok. p. Kazimir Zakrajšek OFM 1128,50. V naslednji poslovni dobi, ki se je končala 1. novembra 1957, pa je bilo 2.576.02 dolarjev dohodkov ter 2.603.80 izdatkov. Od teh je bilo razdeljenih med novodošle rojake 396 dolarjev, med bolnike po Kanadi 1286, v Evropo v taborišča pa je bilo poslanih 463.05 dolarjev. Sv. oče Pij XII. želi, da bi v letošnjem jubilejnem Marijinem letu verniki čim več romali v lurško votlino, pa tudi k drugim Marijinim cerkvam. Torontski nadškof je v ta namen določil cerkev Naše Gospe lurške v ulici Sherbourne. Pa tudi slovenska župnija v Torontu bo letos organizirala dve večji romanji k cerkvi Marije Pomagaj: na zadnjo nedeljo v maju in na prvo v septembru. Pod zezlom krutega vladarja Govoriti hočem o krutem vladarju, ki vsako leto po vsem svetu na milijone ljudi pokonča in ki povzroča na milijone raznovrstnih nesreč in nezgod ter nad narodi izvršuje mednarodni zločin rodomora, pa se mu ljudje vseeno klanjajo in zvesto služijo brez kakega posebnega odpora. Ta vladar je — kralj alkohol. Tudi med Slovenci v stari in novi domovini izvršuje ta kralj svoje zločine. Na stotisoče Slovencev je že tekom par stoletij pomoril. Nekateri staronaseljenci, ki so prišli pred kakimi 40 leti v Ameriko, pripovedujejo, kako so se naši izseljenci vdajali nezmernemu pitju alkoholnih pijač, kako so zapravljali ves svoj zaslužek z nezmernostjo v pitju in kako so naposled nesrečno umirali. Tudi sedaj beremo v listih, kako v stari domovini ljudje pijejo čezmerno v nekaterih krajih. Alkoholizem je neizmerno zlo, ki je prišlo na človeštvo zlasti zadnjih par stoletij, ko se je alkohol razpasel in se razširil med vse sloje in po vsem svetu brez izjeme. Nemogoče je popisati vse njegove strašne posledice za človeški rod. Celi narodi so izumrli vsled njega. Koliko nepopisnega gorja povzroča povsod! Ko bi mogli zbrati vse solze, ki jih povzroča alkohol, solze strahu in bridkega pomanjkanja, solze srce trgajoče revščine in globoke žalosti, solze blaznosti in obupa, solze naj grozovitejših telesnih in dušnih bolezni: resnično, nastala bi morju podobna povodenj. Stvorilo bi se strahovito jezero krvi, ako bi se stekla skupaj vsa kri, ka- tere prelitja je kriv alkohol, kri pretepov, ubojev in umorov, ki glasno kliče k nebu po maščevanju! Da, alkohol je naš velik sovražnik-Da bi ga spoznali vsi, prav vsi, zato ga razkrinkajmo. Pokažimo vsemh svetu, kakšen je. KAJ PRAVIJO NAŠI VELMOŽJE? Profesor dr. Aleš Ušeničnik pise: „Če je človek odkritosrčen, se me[|| zdi, da mora dandanes reči: ne P>l1 vina, je najbolje! Ako ga piješ zrne1 no „po pameti“, kdo bo metal käme1' vate? Ampak, ako gledaš okoli seh množico, ki se potaplja v alkoholizen1^ ako gledaš ljudstvo, dobro, nadarj^ no, krepko, kako propada fizično J nravno, kako mu strupeni alkohol1' zem pije mozeg iz hrbtenice, ali ^ ti ne bo smililo to ubogo ljudstvo; In ako vidiš, da ga drži v sužnos alkoholizma predsodek, da brez op0-1, ne pijače ni moči in zdravja..., te ne bo zapeklo v srcu, ali se ti ^ bo zazdelo, da bi bilo res najbolj, ne piti vina? Mnogokrat sem že shs^ ugovor: „A čednost je pa le nost!“ In v svojo sramoto mora-izpovedati, da sem navadno m0'1" j, ko bi veren učenec sv. Tomaža ^ kakor molčati ne smel.“ — Meni ^ zdi stvar tako jasna, da ne Ij1°reb. umeti, zakaj nekateri ne morejo stinence... Kristjanu priporoča;’ stinenco asceza. Dandanes pa Prjif;1 tisi5 roča abstinenco zlasti ljubezen, ljubezen, iz katere mora izvirati sP1^ vse naše socialno delo. Nič Pa škodi, če upoštevamo tudi nar •av^ Nagibe, n. pr. socialno higieno. Če je abstinenca vir socialnega zdravja, zakaj je ne bi mogel priporočati tudi Jj1, ist jan, najsi jo priporočajo tudi ^'amasoni... Pogana je nagnil na abstinenco naraven, nizek cilj; ali ittiajo prelepi krščanski cilji manj ftioči, ali ima manj moči ljubezen ^'ščanska? Naj žive abstinentje!“ (zlata doba 1907, str 33). Prošt Andrej Kalan: „Kje ste voditelji naroda, ki ste v vesti dolžni ?brbeti za njegovo dobrobit? Kje ste ^Uvaji sionski, ali ne vidite, ali ne Clltite, ali ne izkušate, koliko neumr-l0Žih duš se pogublja dan za dnevom v tem strupa polnem vrtincu! Slo-iekska žeja nič ne zaostaja za nem-'sb° žejo in gostilna v slabem pomenu Odločuje o usodi našega naroda, ki ltlla z alkoholom prepojen vedno manj Moštva, vedno manj značajev! Ali ni Za(inji gas, da strnemo vsi vse moči z°Per najhujšega smrtnega sovražni- (Zlata doba — alkoholizem?“ 19°8, str. 22). Pisatelj Franc Sal. Finžgar: „Kdor Jl)bi narod, kdor želi zanj delati in tudi dela, on mora biti vsaj od-ritosrčen prijatelj abstinentov, po-‘Peševateij gibanja in sam pošten# Jhernež. Resnično , energično, delo ° mojem prepričanju bazira v t ^°bodi od alkoholnega vpliva... Ali govori še kdo o škodi, ki se godi k^v! naroda?! — Naša okolica tako 0,1(^i> da je vsak glas le šepetanje Npelega glasnika. Kdor bi bil na-ti],n t^ik, on ne pozna naroda in ga 116 ljubi! — Sodim, da ni nikaka Polnost, ampak navadna zahteva C7|Urria’ se redno zdržimo pijače.“ doba 1907, str. 56, 57). Roditelj slovenskega protialkohol-)jj'a gibanja Janez Kalan: „Neum-0 v resnici! — Pri nas se mnogo dela, mnogo tudi žrtvuje Časa, denarja in moči za blagor ljudstva. Ustanavljajo se posojilnice, zadruge vsake vrste, društva in družbe itd., itd., poizkuša se vse mogoče, da bi se ljudstvu gmotno in duševno kvišku pomagalo in naprej.. . Kakor so vse te reči lepe in velike hvale vredne, — eno je vendar gotovo in neutajljivo: Naša glavna rana je alkohol. To odpravite, pa ste si lahko marsikaj drugega truda prihranili.“ (Zlata doba 1907, 113, 114). ANTON MERKUN, USA ISKRENA PROŠNJA Prav lepo prosim cenjene bralce, da bi mi poslali poročila o grozepolnem vladanju kralja alkohola med našim narodom tekom zadnjih 40 let. Naj odgovore na sledeča vprašanja: 1. Koliko se je pilo pred kakimi 40 do 50 leti med našimi izseljenci v Zedinjenih ameriških državah? Oni izseljenci v Argentini naj povedo, koliko se je pilo v Argentini, izseljenci v Bra; ziliji, koliko se je pilo tam, prav tako naj izseljenci v Nemčiji, Franciji, Belgiji in Holandiji sporoče, koliko se je pilo tam. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko se je pilo v Trstu, v Beneški Sloveniji, na Koroškem in v Sloveniji ? 2. Kaj je bilo vzrok čezmernega pitja ? 3. Kako so si poskrbeli opojnih pijač v U. S. A. ob času prohibicije, ko je bil alkohol prepovedan? 4. Koliko se sedaj pije med staro-naseljenci in koliko med novonaseljenci ? 5. Koliko se sedaj pije v Sloveniji pod Titom ? Kaka je cena opojnim pijačam ? Kako se godi vinogradnikom ? 6. Popišite vse slabe posledice čezmernega pitja na vero, nravnost, zdravje, gospodarstvo in sploh na socialne1 razmere! Ali stori komunistična vlada kaj proti pijančevanju? Poročila o čezmernem pitju naj pošljejo na naslov: Rev. Anton Merkun, 15519 Holmes Ave., Cleveland 10, Ohio, U. S. A. duhovno življenje la vida e^piri+ua I Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intel. 574.991 Urejujejo: Jurak Jože Mali Gregor Šušteršič Marijan Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 110 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 140 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 95 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod pa protivrednost dolarja. Poverjeniki revije: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcon 4158, Bs. Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia“, 6116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Marec št. 3 Leto XXVI-V tej številki: 129 Veliki petek — dan vesoljnega odrešenja (dr. Janez Vodopivec) 134 Papeški mesečni molitveni namen za marec (Alojzij Košmerlj) 137 Trabajando como en la patria (Mons. Juan A. Presas) 139 Blagri (O. Charles) 142 Materi za god (Fr. Mauko) 143 Bodite pripravljeni! (dr. Mirko Gogala) 147 Poslanstvo vdove (Gregor Mali) 150 Na razpotju (N. N.) 153 Meja (Gregor Hribar) 158 Don Kamilo (Guareschi-Jurak) 158 Drobne 164 Po svetu 168 Petnajstim v spomin (Zora Piščanc) ■ 170 Vesti iz domovine 174 Marija v Filmu (V. Fl.) 176 Tvoje sveto maščevanje (Ignotus) ! 177 Kot nekdaj v domovini 179 Med Slovenci po svetu 182 Pod žezlom krutega vladarja (Anton Merkun) §Zo " ©«H n TABIFA aBDUCIDA Conce&iön N*, tsc* Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Grdon Str., Paddington (Sydney) Tiska tiskarna Salguero, Salguero 1506, Buenos Aires Na zadnji strani: Vrh Sv. Treh Kraljev pri Vrhniki (884 m); v ospredju podružna cerkev na Hlevnem vrhu Desno: V postnem času na Št. Joštu pri Kranju Spodaj: Motiv pri Sv. Trojici na Vrhniki. Druga in tretja postaja