Resnična pripravljenost za revitalizacijo Ljubljanskega barja ali le sprenevedanje?
S problemom so se ukvarjala že številna dru-štva, posamezniki pa tudi viška in vrhniška obči-na. Tako so se izoblikovali različni predlogi. ki imajo vsi zelo plemenit namen zaščititi biotop - določen del ali celo Ljubljansko barje. Tako bi vsekakor bilo poskrbljeno za ogroženo rastlinstvo in živalstvo, ki nesporno to potrebuje.
Redno pa se v teh projektih pozablja na ljudi, ki tu živijo, delajo ali so celo odvisni od pridelkov, ki jih pridelajo prav tu. Še več, postavlja se jih v položaj zaviralcev pri morebitni izpeijavi predlo-ga, kot največja ovira za celovito rešitev. Resnica je popolnoma drugačna.
Da je na Barju tako kot je, smo krivi vsi. Stanje ustreza stopnji družbenega razvoja in razmerju človeških vrednot, ki veljajo v družbi. Da se Barje zastruplja z različnimi -cidi (herbicidi, insektici-di...) in posipava z umetnimi gnojili pač ni zaslu-ga kmetov. Zasnovali in izdelali so jih kemiki, gospodarstvo v njih odkrilo dober posel ali biznis če hočete, politika je videla priložnost za hiter razvoj kmetijstva, šolstvo pa vgradilo v izobraže-valne programe. Družba je tako dobila več in cenejšo hrano, nova delovna mesta, politiki pa so pobirali lovorike.
Za stanske učinke se niso spraševali, pač pa se držali fraze, da cilj opravičuje sredstvo. Danes pa se obtožuje kmeta nevestnega ravnanja, pretirane uporabe, nepravega odnosa do okolja in ne vem česa še. Kmet se temu res lahko samo čudi.
Kakšna je zdrava hrana vedo kmetje že od nekdaj, pomanjkanje delovne sile, preveliki stro-ški, preraajhna proizvodnja, zastarela delovna sredstva, pa so jh PRISILILI v uporabo teh sred-stev. Nihče si bolj ne želi ekološkega kmetovanja kot kmetje, ki hrepenijo po čistih in zdravih nji-vah rešenih vse te kemijske navlake, da bi lahko ponovno zaživeli z naravo v sožitju, kot je bilo to v času naših babic in dedov, preštevali kolorad-skega hrošča na prste ene roke ter dobili od družbe pravično plačilo za sicer zdrave, toda koli-činsko manjše pridelke. Problem je sicer splošen in ga občutijo ljudje, ki delajo na zemlji, na vseh koncih Slovenije, vendarje Ljubljansko barje za-radi specifičnosti kmetovanja (vsaj 2x večja koli-čina strupa in gnojil za enak pridelek) ter naravo-varstvene vrednosti, vreden še posebne obravna-ve in dosti večje pripravljenosti družbe za sodelo-vanje pri njegovi revitalizaciji, kot jo je pokazala doslej.
Kako ohlapen in nedorečen je odnos družbe do tega vprašanja, lahko pomeni prav Sklep o pred-logu gtrokovnih osnov za razglasitev Barja za naravni spomenik, v katerem je problem »le« neusklajenost mej naravnega spomenika ter izra-ba tal za različne druge namene. Še posebno zbuja skrb Odlok o razglasitvi Ljubljanskega barja za naravni spomenik, ki naj bi ga sprejeli po dopolni-tvi dolgoročnega plana občine Vrhnika in sočasno z občino Ljubljana Vič-Rudnik.
Odlok bo prav gotovo korenito posegel v pravi-ce lastnikov parcel na območju, ki bo pod zaščito; konkretno v pravice uporabe in razpolaganja z zemljišči. Dejstvo, da pri tem sklepu kmetje nismo sodelovali, predstavlja le-ta hudo sporno podlago za odlok ter postavlja lastnike parcel v zelo diskriminiran in deprimiran položaj. Prav to lahko pripelje do neljubih dogodkov, vročih besed ter ogrozi samo bistvo in namen takšnega ukrepa obeh občin.
GLOBALNA REŠITEV JE NUJA VSEH
Odlok bi bilo potrebno zasnovati na načinu, kot je to bilo storjeno za naravni spomenik Mali plac na Kostanjevici pri Bevkah, kjer je bil predhodno dosežen dogovor o tem in za kar sta obe strani zainteresirani še naprej. Ker pa gre tu za precej večje območje z zelo velikim številom lastnikov bi bilo potrebno pripraviti pogovore po krajevnih skupnostih.
Globoko sem prepričan, da vasi, katerih kraja-nom bodo omejene pravice razpolaganja in upo-rabe z zemljišči potrebujejo poleg odloka o razgla-sitvi Ljubljanskega barja za naravni spomenik tudi konkreten razvojni program, ki bi jasno pokazal prednosti boljše kvalitete naravnega okolja, začr-tal razvoj vasi ter opredelil bodočo vlogo kmeta v njem.
Potrebno bi bilo poskrbeti za izobraževanje in informiranje ljudi o dosežkih stroke iz različnih področij in v to vključiti različne inštitucije ter strokovnjake (kmetijska pospeševalna služba, okolja itd.)
Tudi društvo »ROSIKA« iz Bevk, ki se zavze-ma za revitalizacijo visokega barja na Kostanjevici pri Bevkah, želi aktivno sodelovati pri iskanju rešitev. Zavedamo se potrebe po znanju, zato bomo v zvezi s tem pripravili v letu 1994 več predavanj z različno tematiko.
JANKO SKODLAR član društva »ROSIKA« Bevke