SPOMLADI! Maj. 1. Dehtijo rože, tisoč src dehti: 3. Neštete trume — srca čista, Pozdravljena! neštete trume — tnisel ista : Ustna šepečejo: »Glej, Tvoji smo, proslavljena! glej, ljubimo Oko žari v ljubezni čisti, vroči . . . Te iz srca! f. — u ,, lr . 0 Mati, čuj nas, brani čescena, Mati Vecnega, in B nas ohfani _« I ne zabi nas . . . Daj cnkrat zreti le 0Uar krase cyetice L nam Tvoj obraz. in sklenjene ročice [ 2. Molči svetišče . . . mir Prečisto vse časte . . . F med stolpi širnimi — T° pomlad je, nebeški maj------- ' A jaz grem tja . . . z očmi nemirnimi 4. Tiha noč — miruje svet . . . pogledam Jo, nebes Kraljico, Čez polje sam grem, ves zavzet pokleknem, prosim sam — le z željami svojimi: Mater in Devico: pred menoj življenje, »0 sprejmi, Deva, za menoj trpljenje . . . srca cvetico —« — Deva sveta, daj, pomagaj in duša moja se raduje v Bogu ... pri tej hoji mi — 5. Te šmarnice še za slovo . . . Umrli dnevi, L minili spevi — r ljubezen našo božje zre oko! f Gnjevoš I Pesem sirote. [ Čez cvetno polje Kako naj bila bi vesela? I sirotica gre Najbolj ljubeče je srce I in pesemco poje na svetu mamice; f otožno tako: a to veliko mi srce 1 o , .v, , oklepa ozek grob . . .« L »Spet vesna je prisla vesela, I a zamc malo je veselja Čez cvetno polje I prinesla; sirotica gre, I in malo rož na mojo pot na licih bleste I potresla. . ji svetle solze . .. r Bogumil Gorenjko. I Prišel je maj. P Prišel zeleni maj je spet, Potoček v gozdu tam šumi, ' in cvetke se razcvitajo; ptič plete gnezdece, I v zeleni plašč je log odet, pod grmom šmarnica dehti, I in drobne ptičke pevajo, in druge rožice. L A kmalu majnik bo odšel, I in prišla bo jesen, 1 in ptič noben ne bo več pel, I le piš bo vel leden. f Micka L-č. [ 77 L Kdo bi zdaj ne bil vesel? Rože na polju pomladnem cveto, Duša se širi prečudne radosti — ptice pod nebom visokim pojo. zabljene zdavnaj so ure bridkosti . . . V srcu se dvigajo nade bogate, Kdo bi med cvetjem dehtečim ne pel, gozde objemajo, polja in trate. kdo pač pomladi ne bil bi vesel?! — Ivan. Starčeve misli. Po polju šel je starec sivolas Ves svet — si je mislil — res poln je ran, spomladi; ime mu je solzna dolina, veselja mu žarel obraz, bolesti sledi bolečina; ko videl cvet je mladi, a vendar — je lep in krasan . . . kako hiti na dan. Gnjevoš. Starka šla je čez polje . .. Starka šla je čez polje, Saj na trate cvetje, pa se je smehljala v grme glasno petje kot takrat, ko ji sijala spet prinesla mlada vesna je. mlada vesna je! In zapela starka pesem je kot nekedaj, ko ji je še svetil mladega življenja maj . . . Bogumil Gorenjko. V tujini. Tam na vitki jelki Le berite rože, pojejo tri ptice, deklice ve mlade, tam v zelenem logu v vaša mlada srca trgajo cvetice nikdar ne prikrade tri dekletca mlada. se bridkost in tuga. Oj, le pojte, ptice, Jaz ne morem peti, pesem o pomladi; rož ne morem brati; lahko vam je, ptice, tu v tujini daljni v pisani livadi moram samovati brez skrbi in tuge. brez radosti sam! Bogumil Gorenjko. Tujčeva pomladna pesem. Nič se me, deca, ne boj, Pel bi jo z vami jaz tudi; oj, le brez straha zapoj toda težko je na grudi pesem pomladi! tuji prepcvati. Daleč tam moje so trate, daleč tam pesmi so zlate moje mladosti! Bogumil Gorenjko. 78 ¦ ' Pomlad na bojnem polju. Ko pomlad se bo vrnila, klanjal ponižno — širne planjave, rada videla bi polja, čašo rdečo, hribi osojni rada gledala bi griče temnordečo. bodo pokriti na Gališki daljni zemlji, z nežnimi cveti. cvetje videla bi njeno Šmarnične cvete Xoda — oj čudo! — rada letošnjo pomlad. deklice bodo čašice nežne v gozdu nabirale, barvo vse isto Jeglič bode v bregu v šopke jih vile, bodo imele: solnčnem zacvetel v pisane lončke barvo rdečo, kot pri nas; bodo jih devale, temnordečo.' toda — čudo! — da na oltarčku temnordeč tam Matere božje Kdo bi se čudil — ? bo vzcvetel. bodo cvetele. Širno planjavo Toda ti cveti kri je pojila, Zvonček iz zemlje kakor ciklami vlakenca pila vlažne bo vzkipel, bodo rdeli. kri so prelito; v vetercu lahnem kri bo vzcvetela se bo pozibal, Tisoč se čašic v cvetih pomladnih. čašo bo k zemlji v solnce bo vprlo; p, Z: Materi. 1. Narava vsa je pomladela — Kot pesem nikdar še zapeta, k'e, Pesem tvoia 'e vesela a vendar lepa, čudnosladka, ln k'e sl tl? • • • tak misel nate mi je sveta — , Ti spiš, ko vsepovsod življenje klije, ne smeješ se in ne tuguješ — Kot tvoje oči ti spiš... Ah, mati! Ta beseda kratka zdaj zvezde leskečejo vzbudi radost, vzbudi bolest, in misli trepečejo, da iz oči mi solza lije . . . žele in hite tja, kjer si ti. Zaman! Nebo je zaprto Pa kam si šla, in meni zastrto — Zakaj te ni ? . . . zastonj oko se solzi . . . Gnjevoš. V nadepolni pomladi. Po polju, po gozdu, povsodi pomlad Oj vesna, ne pusti, da s cvetjem i up natresla je bujnega cvetja; umrje, za vedno usahne! med cvetjem nastlani so tisoči nad To mlademu srcu bil smrtni bi strup, in upi bogatega žetja. da strto sred pota omahne. Naj cvetje uvene, naj pride trd mraz, naj metež še popje zaklepa, a nada naj cvete, ogreva naj nas, saj misel že jtianjo je lepa. Mokriški. 79 I