39 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Nova Gorica – med disonantno dediščino in brezmejnostjo ŠPELA LEDINEK LOZEJ | ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje spela.ledinek@zrc-sazu.si Izvleček: V prispevku so na podlagi etnografije, dokumentacije in teorije preučevanja dediščine ter mejnosti orisane vrzeli konceptov »disonantna dediščina« in »brezmejno(st)«. Ključne besede: Nova Gorica, dediščina, disonantna dediščina, brezmejnost, Evropska prestolnica kulture. Nova Gorica – tra patrimonio culturale dissonante e assenza del confine Riassunto: Basandosi sull’etnografia, sulla documentazione e sulle teorie relate allo studio del patrimonio culturale e dei confini, l’articolo delinea alcune lacune relative ai concetti di “patrimonio dissonante” e “assenza del confine”. Parole chiave: Nova Gorica, patrimonio culturale, patrimonio culturale dissonante, assenza del confine; Capitale Europea della Cultura S kandidaturo in geslom Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture »GO! Borderless« oziroma »Gremo! brezmejno« 1 ter s Projektom FARO Disonantna dediščina v evropskih mestih 2 sta se na novogoriškem obzorju siceršnjemu sklicevanju na »dedišči- no« pridružila koncepta »disonantna dedi- ščina« in »brezmejno(st)«, prvi kot specifič- na opredelitev dediščine, drugi pa kot kraju in času primeren slogan. V prispevku 3 bom skušala na podlagi etnografije, 4 dokumenta- 1 Več o projektu in programu Evropske prestolnice kul- ture Nove Gorice in Gorice GO! 2025 prim. Spletni vir 3. 2 Celoten naslov projekta, kot je bil preveden v sloven- ščino, je: Projekt FARO – Disonantna dediščina v evropskih mestih – participacija državljanov pri ustvarjanju evropskega narativa o spornih identite- tah. Več o projektu v Novi Gorici prim. Spletni vir 1, splošno o projektu pa Spletni vir 2. 3 Prispevek je bil prvotno predstavljen na posvetu Mi- gracije in družbene dinamike ob zahodni meji po drugi svetovni vojni, ki so ga ZRC SAZU, Univerza na Pri- morskem in Univerza v Novi Gorici organizirali 24. maja 2023 v Novi Gorici ter je nastal v okviru projekta Migracije in družbene spremembe v primerjalni per- spektivi: primer zahodne Slovenije po drugi svetovni vojni (J5-2571) in Episkop mejnosti: Premislek o gori- ških preteklostih in prihodnostih ob evropski prestol- nici kulture, Nova Gorica 2025 (L7-4629), ki ju sofinan- cira ARIS. Zahvaljujem se vsem sogovorcem in sogo- vorkam ter sodelavcem in sodelavkam, s katerimi smo skupaj odkrivali novogoriška obzorja. Posebna zahvala Primožu Pipanu in Maji Topole za izdelavo Preglednice 1. 4 Gre za opazovanje procesov in praks dediščinjenja ter razmejevanja v Novi Gorici in zaledju od leta 2019 (sporadično pa že od leta 2003, ko sem se priselila v Izvestje 20 • 2023 40 ČLANKI ��� cije 5 in teorije preučevanja dediščine, meja ter ločnic orisati njune vrzeli. Dediščina Besedi »dediščina«, ki je v slovenščini pr- votno pomenila »zapuščino«, so se v 20. sto- letju širile pomenske razsežnosti; sledeč SSKJ, danes pomeni predvsem nekaj, »kar je prevzeto iz preteklosti« (Spletni vir 4). Ta- kšno preneseno pomensko rabo so v politič- nem, kulturnem, upravno-administrativnem in tudi strokovnem diskurzu utrjevale držav- ne ter mednarodne organizacije, še posebej Unesco s Konvencijo o varovanju svetovne in naravne kulturne dediščine iz leta 1972 in s Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003, s katerima je bil vzpo- stavljen mednarodni naravovarstveno-kon- servatorski režim, v okviru katerega je kon- cept »dediščina« nadomestil »kulturne do- brine«, »spomenike«, »spomeniška obmo- čja«, kasneje pa še nesnovne prvine, kot so znanja in veščine, tradicije, ustno izročilo in folklora. Na Slovenskem se dediščina v dr- žavni upravi rabi od leta 1981, 6 pred tem smo imeli le spomenike in dele zavarovane nara- ve. Zaradi nacionalizacije in globalizacije (in iz tega izvirajoče želje po reteritorializaciji), obče modernizacije življenja (in spremljajo- če nostalgije za preteklimi, predmodernimi časi in retradicionalizacije), migracij in dru- gih transnacionalnih tokov ter rasti potro- šnje in turistične industrije se je sklicevanje na dediščino – v pomenu »vrednih, po- membnih in ogroženih prvin iz preteklosti« – utrdilo tudi v širši javnosti. Kot predmet preučevanja pa so »dediščino« posvojile raz- lične discipline: od muzeologije in konserva- torstva ter drugih tehničnih ter naravoslov- nih disciplin, povezanih z varovanjem, ohra- njanjem, restavriranjem in promocijo dedi- ščine; družboslovja, ki evidentira njene po- tenciale za ekonomijo in družbeni inženi- ring; pa do humanističnih disciplin, poveza- nih s preučevanjem snovnih in nesnovnih pr- vin kulture in njenih ustvarjalcev. Vzporedno z uveljavljanjem in utrjevanjem koncepta v javnem ter strokovnih diskurzih pa lahko že od osemdesetih let 20. stoletja spremljamo tudi kritičnejše premisleke koncepta, ki so presegli esencialistično razumevanje in po katerih dediščina ni neka stvar ali praksa, ki jo moramo »odkriti«, marveč gre za procese ovrednotenja reprezentacij, praks, naracij in dogodkov. Takšno razumevanje seveda ne zmanjšuje pomena dediščine za skupnosti na različnih ravneh, s to razliko, da so za pre- učevalce mnogo bolj kot same stavbe, cer- kve, muzejski artefakti, pesmi, šege, obrtni- ške veščine in habitati zanimiva naslednja vprašanja: • zakaj in v kakšnih okoliščinah je nekaj prepoznano kot dediščina; • kdo so tisti, ki odločajo o tem, in kako to argumentirajo (seveda navadno v povezavi s strokovnjaki različnih disciplin); • kakšne so posledice prepoznavanja dediščine na lokalni, nacionalni in v novogoriškem primeru tudi čezmejni ravni – od ekonomskih do okoljskih učinkov v lokalni skupnosti, grajenja različnih nacionalnih identitet, vplivov na turistične tokove ter (čezmejna) sodelovanja; • kdo so skupnosti, na katere se – sledeč novejši zakonodaji 7 – prenaša novogoriško zaledje) ter polstrukturirane intervjuje s predstavniki dediščinskih ustanov, graditelji mesta, potomci t. i. staroselcev (tj. tistih, ki so živeli na ob- močju pred letom 1947) ter prišleki iz različnih krajev in časov. 5 Poleg siceršnje literature in virov, navedene na kon- cu prispevka, mi je bila v veliko pomoč neobjavljena doktorska disertacija Katje Jerman Dve Gorici – eno mesto? (2008) ter avtoričina zbrana dokumentacija in siva literatura, ki jo hranimo na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici. 6 Prim. Zakon o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 (Spletni vir 5). 7 Npr. Unescovi Konvenciji o varovanju nesnovne odgovornost identificiranja in ohranjanja dediščine, in kdo so njihovi zastopniki v javnem diskurzu; kako se vzpostavljajo in kako sooblikujejo konsenz glede dediščine; • na kakšen način so glasovi skupnosti prepoznani in vključeni v pooblaščene administrativno-upravne dediščinske strukture, kot so registri, muzeji, javni spomeniki in dogodki, oziroma izključeni iz njih. Novogoriška dediščinska krajina In kdo so ključni akterji v novogoriški dedi- ščinski krajini? 8 Med pooblaščenimi dedi- ščinskimi ustanovami ima zagotovo osre- dnjo vlogo novogoriška območna enota Za- voda za varstvo kulturne dediščine Sloveni- je, katerega ustanoviteljica in financer je dr- žava. Na celotnem območju Mestne občine Nova Gorica je imel Zavod konec leta 2022 evidentiranih 337 enot nepremične kulturne dediščine, od tega 40 na območju mesta No- va Gorica, pri čemer gre v več kot šestdese- tih odstotkih za memorialno dediščino, se pravi različne spomenike (prim. Pregledni- ca 1). Skrbnik novogoriške premične kultur- ne dediščine je Goriški muzej, čigar ustanovi- teljica je Mestna občina Nova Gorica in ki opravlja javno službo v skladu z vladno ured- bo. 9 Od desetih muzejskih zbirk sta v mestu zbirka Kolodvor na železniški postaji in zbir- ka o tihotapstvu na Pristavi. 10 Za evidentira- nje nesnovne kulturne dediščine ni poobla- ščene ustanove, ker je njeno vrednotenje, sledeč že omenjeni konvenciji o nesnovni kulturni dediščini, prepuščeno skupnostim, v praksi pa vloge Koordinatorju Registra ne- snovne kulturne dediščine oddajajo različni strokovnjaki. Na območju Nove Gorice ni v Registru evidentirane (še) nobene enote, 11 so pa tovrstna prizadevanja, kot je razbrati iz programa za kulturo, 12 razpršena, prepu- kulturne dediščine (2003), ki je kot ključne akterje pri identificiranju dediščine izpostavila skupnosti, oziro- ma Okvirni konvenciji Sveta Evrope o vrednosti kultur- ne dediščine za družbo (2006), t. i. Faro konvenciji, ki je uvedla »dediščinske skupnosti«. 8 V prispevku se osredinjam na samo mesto in ne na območje Mestne občine Nova Gorica. 9 Sedež upravne stavbe je sicer v bližnjem Solkanu, osrednji razstavni prostori pa na kromberškem gra- du. 10 Podrobneje prim. Spletni vir 7. 11 Prim. Register nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo (Spletni vir 8 in 9). 12 V Lokalnem programu za kulturo Mestne občine Nova Gorica 2019–2023 so navedene naslednje dolgoročne usmeritve: nadaljevanje in krepitev strokovnih razi- skav na področju nesnovne dediščine preko arhi- vskega raziskovalnega dela, evidentiranja rokopisne- ga in drugega gradiva, etnološkega in lingvističnega raziskovanja ter sodelovanja z zbiratelji; utrditev pro- mocije Goriške kot literarne krajine; ohranjanje Preglednica 1: Tipi kulturne dediščine v mestu Nova Gorica (december 2022). Vir podatkov: Register nepremične kulturne dediščine (Spletni vir 6). Obdelava podatkov: Maja Topole, ZRC SAZU. 41 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Izvestje 20 • 2023 42 ČLANKI ��� ščena najrazličnejšim akterjem, ustanovam, društvom in posameznikom. 13 Projekt Disonantna dediščina v evropskih mestih Mestna občina Nova Gorica je leta 2020 pristopila k evropskemu projektu FARO – Di- sonantna dediščina v evropskih mestih. Osre- dnji cilj projekta je bila »participacija drža- vljanov pri ustvarjanju narativa o disonantni dediščini« (Spletni vir 1). Projekt je vodila ustanova ATRIUM – Architecture of Totalit- arian Regimes of the XXth Century in Urban Management [Arhitektura totalitarnih reži- mov dvajsetega stoletja v upravljanju mest] iz Forlija (Italija), ki upravlja istoimensko evropsko kulturno pot pri Svetu Evrope, po- svečeno arhitekturi totalitarnih režimov. Ustanova in pot sta bili glavni rezultat istoi- menskega projekta, financiranega iz Evrop- skega sklada za regionalni razvoj (Spletni vir 2); za potrebe nadaljnjega financiranja la- stne dejavnosti so sledili še številni drugi projekti, mdr. tudi Projekt FARO, ki se mu je pridružila novogoriška občina. 14 Opredelitev »disonantne dediščine« v projektnih doku- mentih je bila zelo široka in neoprijemljiva, izmenljiva z ustreznicami, kot so »težka«, »nelagodna«, »temačna« ali »sporna« dedi- ščina, po drugi strani pa – glede na nosilca projekta – osredotočena predvsem na iska- nje urbanih struktur in arhitekture nedemo- kratičnih režimov. 15 Sodelovanje Nove Gori- ce pri projektu je bilo v zaključnem poročilu obrazloženo na podlagi, da je pravzaprav že sam nastanek mesta nasledek nedemokra- tičnih režimov fašizma, nacizma, komuniz- ma in jugoslovanskega socializma; 16 kot ele- menti novogoriške »disonantne zgodovine /be« pa so bili izpostavljeni leta 1947 začrta- na meja, geografit TITO in občasna osvetli- tev pobočja Sabotina v barvah italijanske trobojnice ter posamični elementi občinske stavbe iz leta 1952. 17 Poročilo se zaključi, da Novogoričani povojnega mesta pravzaprav ne občutijo kot disonantne dediščine, in iz- postavlja obete, ki jih prinaša Evropska 15 »Dissonant heritage refers to the difficulties and op- portunities of dealing with material and immaterial heritage relating to regimes or moments on conflicts in the past which are controversial in the present. This heritage can include, for examples, urban struc- tures and architecture built during non-democratic regimes. A variety of other related terms can be used such as ‘difficult’ heritage, ‘uncomfortable’ heritage, ‘dark’ heritage or ‘contentious’ heritage. Dissonance in heritage can relate to a wide range of examples, depending on the reception of material heritage at different points of time. Dealing with dissonant her- itage, however, can be a fruitful moment to consider differences in meaning of material heritage over time and allow for a peaceful dialogue over common values and meanings« (Spletni vir 13). tradicionalnih poklicev in obrti; raziskovanje in ohra- njanje dediščine izseljenstva; kontinuirano zbiranje gradiva; razmislek o oblikah zaščite elementov ne- snovne dediščine in njihov vpis v register (bohinjska proga, grb vrtnice …); aktivnosti pri prepoznavanju in vrednotenju zasebnih zbirk (Spletni vir 10). 16 »Nova Gorica does not have clearly defined single units of dissonant heritage or dissonant buildings as described in the definition above. However, the whole story of Nova Gorica creation is linked to the period after the 2nd World War and historical events from the beginning of the 20th century to post 2nd World War times in our part of Europe, which have been caused or influenced by non-democratic re- gimes such as fascism, Nazism, communism and Yugoslav socialism at the end« (Spletni vir 13). 17 »There are some elements that can be pointed out as symbols of Nova Gorica dissonant (hi)story, such as the whole border with Italy set in 1947, the Tito sign and the Italian “tricolore” lights sign on Sabotin mountain or some elements of the Municipality palace from 1952« (Spletni vir 13). 14 Pri projektu so poleg predstavnikov občine sodelovali tudi Jasna Fakin Bajec in Petra Kolenc (Raziskovalna postaja ZRC SAZU) in Blaž Kosovel. 13 Poleg že omenjenega Zavoda za varstvo kulturne de- diščine in Goriškega muzeja so to še Goriška knjižnica Franceta Bevka, Kulturni dom Nova Gorica, novogo- riška območna enota Javnega sklada Republike Slo- venije za kulturne dejavnosti ter številni drugi zavodi, društva in organizacije v javnem interesu (npr. Dru- štvo humanistov Goriške, Kinokašča, Magistrala, Ki- noatelje, Galerija GONG, Aktiv mestnih žena v okviru TD Nova Gorica, Makedonsko kulturno društvo Ohridski biseri Nova Gorica, Srbsko kulturno društvo Sloga Nova Gorica), kot tudi nekatere izobraževalne in raziskovalne ustanove ter zainteresirani posame- zniki. 43 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI prestolnica kulture. 18 O nelagodju in sporno- sti pri opredeljevanju Nove Gorice kot mesta totalitarnega režima, ki je narekovalo tudi nevključitev Nove Gorice na kulturno pot, je v Izvestjih pisala že Jasna Fakin Bajec (2016); v nadaljevanju se bom pomudila pri »diso- nantni dediščini«. Disonantno dediščino sta pred četrt sto- letja za potrebe upravljanja kot prva oprede- lila John Tunbridge in Gregory Ashworth v monografiji Dissonant Heritage: The Manage- ment of the Past as a Resource in Conflict [Di- sonantna dediščina: Upravljanje preteklosti kot vir v konfliktih] (1996); uvodoma sta za- pisala, da je pravzaprav sleherna dediščina – vsaj potencialno – disonantna: dediščina je namreč – kljub Unescovim naporom po iz- postavljanju »izredne univerzalne vrednosti« – vedno nekogaršnja in je zato sočasno po- vezovalna za nekatere ter izključujoča za druge. 19 Goriški oziroma solkanski radič (nar. sukenski regut) je pač »naš«, tako kot je za tiste, ki živijo na drugi strani z mejo razde- ljenih polj, na katerih raste omenjena vrsta cikorije, »naša« Rosa di Gorizia; »naš(a)« v to- likšni meri, da lahko poraja celo spore na raz- ličnih ravneh, seveda pa tudi sodelovanja in povezovanja. 20 Izključevanje, vključevanje in spornost so lastne sleherni dediščini. Da pri »disonantni dediščini« ne gre za zvrst dedi- ščine, ki se razlikuje od »običajne« dediščine, so opozorile tudi soavtorice uvodnika zbor- nika Dissonant Heritages and Memories in Contemporary Europe [Disonantne dedišči- ne in spomini v sodobni Evropi] (Lähde- smäki idr. 2019). Menijo tudi, da disonance niso nujno problematične, ampak »vključu- jejo tudi svojstvene napetosti in kvalitete, ki omogočajo prepletanje različnih diskurzov in potencialno razpiranje novih možnosti« (Kisić 2017: 31). 21 Ne gre za nizanje, soposta- vljanje različnih perspektiv, ampak za njiho- vo reflektivno dialektiko, ki lahko, kot so za- pisali Chantal Mouffe (2013) ter Anna Cento Bull in Hans Laug Hansen (2015), vodijo k agonističnemu spominjanju in dediščini, s katerimi se skušajo preseči partikularistični antagonizmi in abstrahiran kozmopolitizem. Novogoriške disonance V nadaljevanju bom v okviru Projekta FA- RO evidentirano novogoriško »disonantno dediščino« dopolnila še z nekaterimi drugimi evidentiranimi primeri disonanc, ki izhajajo povečini iz kompleksnega prepleta nasle- dnjih vzrokov: • prvič, izgradnje mesta ab initio (kakor je izgradnjo Nove Gorice in primerljivih mest kot prvi poimenoval Jure Ramšak (2015) v istoimenski monografiji); • drugič, umestitve neposredno ob mejo in posledično večravninskega razmerja s t. i. »staro« Gorico; • tretjič, dejstva, da je (bila) glavnina Novogoričanov priseljencev iz različnih krajev in časov, ki so novo mesto in njeno poimenovanje rus regut, kot je siljeni radič ime- novala sogovornica, katere predniki so dejansko pri- delovali omenjeno vrtnino na poljih, kjer je danes Nova Gorica. 19 »[T]hat dissonance is universal in that it is a condi- tion, whether active or latent, of all heritage to some degree. It is the incidence and magnitude of this ’some degree’ that provides a geography of disson- ant heritage« (Tunbridge in Ashworth 1996: 21). 20 Verjetno je z nacionalno svojino še najmanj obreme- 21 »[A] tension and quality which testifies to the play among different discourses, and opens the space for a number of diverse actions« (Kisić 2017: 31). 18 »Most of the citizens of Nova Gorica does not per- ceive the post-2nd WW heritage Nova Gorica as dis- sonant heritage, […] This perception changed in 2018 when Nova Gorica, in the collaboration with Gorica/Gorizia in Italy, won the title of European Cap- ital of Culture in 2025 – telling the story of city and nations divisions – with the cultural programme aim- ing at reducing fruitless divisions and healing the mistrust among the people of different nationalities living on the same territory.The project of European Capital of Culture called GO! 2025 is bringing creative artists and citizens together, involving many NGOs from both sides of the state border and reinforcing the collaboration of loth local governments, too« (Spletni vir 13). Izvestje 20 • 2023 44 ČLANKI ��� mejo razumeli ter doživljali drugače kot maloštevilni »avtohtoni« prebivalci. Disonance pri sogovorcih in v strokovni literaturi zasledimo že pri identificiranju ra- zlogov za postavitev novega mesta, in sicer nekateri, predvsem lokalni avtorji in starejši sogovorci izpostavljajo lokalno potrebo po novem upravno-administrativnem in gospo- darskem središču zaradi »izgube« Gorice ter s tem naglašujejo lokalno samoniklost ideje o novem mestu. Drugi nastanek Nove Gori- ce povezujejo z odgovorom državnih oblasti na krivično začrtano mejo, v duhu kasneje iz- rečenih Ravnikarjevih (1984: 43) besed »zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in po- nosnega, nekaj kar bo sijalo preko meje« ozi- roma kot »socialistično izložbo na Zahod« (Kosovel 2018). Razhajanja so tudi o tem, kdo je odločal, kje naj bi mesto stalo, in na kakšen način, pa tudi, kdaj je pravzaprav rojstni dan novega mesta: 18. aprila 1947, ko je bil ustanovljen delovni odbor, zadolžen za vprašanja gra- dnje Nove Gorice; 3. decembra 1947, ko so prišle prve delovne brigade; ali 13. junija 1948, ko je bil postavljen temeljni kamen za prvi ruski blok, na kar nas spominjata kar dve spominski tabli na Kidričevi. 22 Kakorkoli, za mesto se je uveljavila krilatica o »mestu na travniku«, 23 dasiravno je šlo za mesto na nekdanjem pokopališču, kar je med posame- zniki – čeprav je bilo pokopališče opuščeno že pred prvo svetovno vojno – še vedno zbu- jalo nelagodje (Nusdorfer Vuksanović 2002; Kosovel 2016). Idealističnemu urbanističnemu načrtu Edvarda Ravnikarja o lecourbousierovskem »mestu parku« s promenado in osrednjim središčem ob magistrali se je izneveril ka- snejši razvoj mesta: namesto parka je mesto postalo botanični in ponekod zelenjavni vrt. Središčnost pa se je namesto pred občinsko stavbo vzpostavila na Bevkovem trgu. Pri naštetem gre za razhajanja med predstava- mi mesta ideatorjev, snovalcev in načrtoval- cev, tj. urbanistov in arhitektov, ter mesto- tvornimi praksami graditeljev in stanoval- cev, ki so idejo mesta prikrojili svojim potre- bam. 24 S prišleki iz različnih krajev in časov so povezana tudi razmerja med urbanostjo ter ruralnostjo v samem mestu: v središču, ne- posredno ob magistrali, stoji Vecchietova domačija, eden od redkih prežitkov stavbar- stva iz novogoriške predzgodovine. In kroži- jo urbane legende, kako so prvi prišleki kmečkega pokolenja v Ravnikarjevih blokih imeli v kleteh krave, v kopalnicah prašiče, v parku pa kurnike, zajčnike in zelenjavne vr- tičke. Tudi tlorisne zasnove stanovanj so sta- novalci prikrojili svojim potrebam. 25 Hišno ime že omenjene domačije Vec- chiet pa poleg kmetijske predzgodovine ob- močja namiguje tudi na najvzhodnejši rob furlanske poselitve ter na občo spregleda- nost in zamolčanost dejstva, da je na Gori- škem polju nekoč živelo tudi furlansko govo- reče prebivalstvo. Furlanščina je bila zaradi jezikovnih disglosij in asimetrij v Novi Gorici – kljub pestrosti jezikov, ki jih je moč slišati (in pogosto tudi videti) na novogoriških uli- cah – preglašena. V krajinski veduti dominirata Novi Gorici na severu Sabotin z geoglifom TITO (okoli katerega se vzpostavljajo polemike in priza- devanja za ohranjanje, odstranjevanje, spre- minjanje, praznično osvetljevanje oziroma 22 Podrobneje o rojstnih dnevih prim. Kraigher (1972), Martelanc (1972), predvsem pa tudi prispevka Petre Kolenc (2016) in Branka Marušiča (2020) v Izvestjih. 23 Prim. npr. videoesej Anje Medved in Nadje Velušček Mesto na travniku (2004). 24 Razhajanja, ki so pogosta v urbanistično-arhitektur- nem polju in na katera je že v sedemdesetih letih 20. stol. opozoril in jih opredelil Henri Lefevre; v sloven- ščino je prevedena knjiga Produkcija prostora (1974). 25 Npr. v stanovanjskih stavbah na današnji Ulici Toma Brejca so stanovalci samovoljno spremenili projek- tantsko zasnovo, nad čimer je negodoval projektant Marko Šlajmer (12952) v prispevku v reviji Arhitekt, prim. Ledinek Lozej (2016). 45 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI zaraščanje, samo pobočje pa sije občasno tudi v barvah italijanske trobojnice) ter Sve- ta gora s frančiškanskim samostanom. Tudi v južni veduti mesta dominira frančiškani sa- mostan s cerkvijo Gospodovega oznanjenja na Kostanjevici, ki se mu sopostavljata nek- danji minoritski samostan 26 in goriški grad. Vedute cerkvenih zvonikov in samosta- nov so toliko bolj pomenljive ob dejstvu, da je bilo samo mesto dolgo časa »brez zvoni- kov«, saj je bilo gradbeno dovoljenje za iz- gradnjo cerkve Kristusa Odrešenika v me- stu, kot ugotavlja Tanja Martelanc (2016), iz- dano šele leta 1980, tj. tri desetletja po prvi prošnji solkanskega dekana. Pa tudi sicer ima v Registru nepremične kulturne dedišči- ne mesto Nova Gorica evidentiran najmanjši delež sakralnih spomenikov med vsemi me- sti v Sloveniji (Preglednica 1 in Spletni vir 6). Prav zaradi dejstva, da s(m)o v Novi Gori- ci vsi priseljenci, je mesto odprto in prijazno do prišlekov; ponekod pa so bila vendarle identificirana ksenofobna ravnanja in obču- tja, čeprav so bile in so še tudi med prišleki velike razlike oziroma se je njihova umešče- nost v družbi spreminjala. 27 Nekateri so se povezali in vključili v društva (npr. Makedon- sko kulturno društvo Ohridski biseri Nova Gorica 28 in Srbsko kulturno društvo Sloga 27 Npr. za oficirje in carinike, ki so bili do konca osemde- setih let preteklega stoletja privilegirani prišleki iz drugih republik Jugoslavije, so se okoliščine spreme- nile po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. 28 Makedonsko kulturno društvo Ohridski biseri Nova Gorica je bilo ustanovljeno leta 1999 ter obsega fol- klorno, dramsko, likovno-literarno, športno in sekcijo makedonskih žena. Kot navajajo na spletišču, »make- donsko kulturo in običaje uspešno predstavlja tudi večinskemu slovenskemu narodu in drugim manjšin- skim etničnim skupnostim v Sloveniji in Italiji […] s ciljem: druženje med Makedonci, predstavljanje in ohranjanje makedonskega jezika, kulture in običajev ter medkulturno sodelovanje z drugimi narodnostmi v tem delu Evrope« (Spletni vir 11). 26 Danes sedež tržaške univerze. Detajl pročelja občinske stavbe (foto: Foto Lado). Detajl pročelja občinske stavbe (foto: Foto Lado). Izvestje 20 • 2023 46 ČLANKI ��� Nova Gorica 29 ) ter s ponosom in suvereno govorijo, ustvarjajo in prikazujejo svojo »de- diščino« na različnih dogodkih – od šolskih proslav do mestnih prireditev. V polju dedi- ščinskih reprezentacij pa ostajajo nevidni številni albanski priseljenci s Kosova, iz Alba- nije, Makedonije in Črne gore. Do disonanc in asimetrij pa prihaja tudi pri razmerjih med Novo Gorico in Gorico, ki so se v zadnjih dveh desetletjih zgostila na skupnem trgu med mestoma. Trg pred se- verno goriško (sedaj novogoriško) železni- ško postajo je leta 1947 prečila mejna črta; na njem so zatem postavili bodečo žico, ka- sneje železno ograjo. Konec 20. stoletja je bil preoblikovan v skupni trg, na katerem je leta 2004 potekala osrednja državna priredi- tev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Na prireditvi izrečene besede o »enotni identi- teti obeh mest« in »grajenju skupne priho- dnosti« pa so se zalomile že pri skupnem po- imenovanju trga – ta se na slovenski strani še vedno imenuje Trg Evrope, na italijanski pa Piazza della Transalpina po postaji na bo- hinjski železniški progi (Jerman 2008). 30 Pri orisu razmerij in disonanc med Novo Gorico in Gorico pa je treba upoštevati, da tu ne gre zgolj za partikularno lokalno razmerje – ozi- roma bolje rečeno razmejevanje, torej mejo med dvema mestoma – marveč tudi za mejo med dvema državama, ločnico med narodo- ma in jezikoma ter celo za nadnacionalno mejo med dvema nekdanjima evropskima blokoma: zahodnim kapitalističnim in vzho- dnim socialističnim, ter za ločnico med ro- mansko in slovansko jezikovno skupino ozi- roma, kot se je v pogovoru na kromberškem gradu slikovito izrazil Novogoričan Ervin Hladnik Milharčič: »Od Trga Evrope proti vzhodu se razpira slovanski svet vse do Vla- divostoka, proti zahodu pa romanski svet do Santiaga de Chile«. Nova Gorica torej ni bila in ni le upravno-administrativno, gospodar- sko in kulturno središče slovenskega dela Goriške, ampak je pomembna tudi v obliko- vanju odnosov do sosednje Gorice, Goriške pokrajine, Furlanije - Julijske krajine in Italije. Novogoriška (brez)mejnost V leto 1990, na predvečer osamosvojitve Slovenije in razpada Jugoslavije, datira od- meven slogan »dve Gorici – eno mesto«, ki je v javnosti sprožil plaz odobravanj in naspro- tovanj. 31 V sloganu so odmevale ideje o vzpostavljanju in širjenju Evropske unije, o Gorici kot srčiki srednjeevropskosti ter o Go- rici in Novi Gorici kot »evropskem laboratori- ju« (Šušmelj 1997) med Vzhodom in Zaho- dom oziroma »regionalnem središču cveto- če Evroregije«, kot je somestje ob vstopu Slovenije v EU leta 2004 označil takratni predsednik Evropske komisije Romano Pro- di (Jerman 2008). Evropeizacijo območja so z infrastruktur- nimi, gospodarskimi in kulturnimi projekti od devetdesetih let 20. stoletja podpirali programi čezmejnega sodelovanja (Phare in Interreg) ter od leta 2011 Evropsko združe- nje za teritorialno sodelovanje (EZTS), prvi primer izvajanja celostnih teritorialnih na- ložb v Evropi. Zato ne preseneča, da je sku- paj z Mestno občino Nova Gorica prav EZTS prevzel pripravo skupne kandidature Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kul- ture (EPK) leta 2025. Odobritev kandidature ni bila presenečenje, kajti Nova Gorica in Go- rica sta zaradi zgodovine 20. stoletja pe- skovnik grajenja evropskosti, grajenje 30 S skupnim imenom so uspeli poimenovati le Vecchie- tov Mozaik nove Evrope (it. Mosaico della nuova Euro- pa). 31 Sergij Pelhan, predsednik Skupščine občine Nova Go- rica, je leta 1990 s sloganom sprožil plaz odobravanj in nasprotovanj; Vinko Torkar je postavil celo protite- zo »ena Gorica – dve mesti«. Podrobneje prim. Jer- man (2008), Marušič (2017) in Vuga (2018). 29 Srbsko kulturno društvo Sloga Nova Gorica obsega folklorno, pevsko, športno, motoristično in dramsko sekcijo (Spletni vir 12). 47 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI evropskosti pa je cilj EPK. Z geslom »Gremo! Brezmejno« oziroma »Pojdimo! Brezmejno« želijo akterji preseči delitev, ki jo v lokalni prostor vnaša državna meja med Italijo in Slovenijo ter postati »eno čezmejno evrop- sko mesto« (GO! Borderless 2020: 7). Geslo je s kratico »GO!«, ki je sočasno po- ziv k akciji (Pojdimo/Gremo!) in oznaka za Goriško regijo na obeh straneh meje, v do- voljšni meri gnetljivo in vabljivo, da je (bilo) povšeči odločevalcem. Toda z mejami se ne da opraviti le z geslom in na hitro. Prvič, me- je je treba premisliti, kakor je v monografiji o mejah zapisal Miha Kozorog (2022: 50), »kot proces, ki se poraja iz razmerja med njeno predmetnostjo in (človeškim) izdelovanjem meje«. Pri tem je, sledeč matriki Sarah Green, predlagal tri koncepte – črta (angl. line), sled (angl. trace) in nivo oziroma domet (angl. ti- demark); koncepte, ki jih lahko uporabimo tudi pri premisleku mej na Goriškem. Mejna črta iz leta 1947 je imela zelo daljnosežne po- sledice za življenje ljudi na Goriškem, prav tako spremembe meja Evropske unije in schengenske meje. Sledi so mejni kamni, ca- rinarnici na mejnem prehodu na Erjavčevi ulici, Muzeji na meji ter številni spomini o prehajanju meje in tihotapstvu. Nivo oziro- ma domet meje pa je povezan s praksami (razmejevanja) in intenzivnostjo občutenja meje. Kot rečeno, na Trgu Evrope ne gre le za mejo med Novo Gorico in Gorico, med »nami« in »drugimi«, ampak ima meja širši domet; poleg lokalne ravni ima tukajšnje razmejevanje implikacije tudi na državni in evropski ravni. In drugič, prav ločnice so tiste, ki imajo – sledeč relacijskemu razumevanju etničnosti – pomembno vlogo pri grajenju in razume- vanju identitete: identitete se s praksami pri- pisovanja, vključevanja, izključevanja, opre- deljevanja sebe in drugega vzpostavljajo šele v interakciji z drugimi. 32 Meje in ločnice so torej pomembne, ker ustvarjajo entitete, razločke, oblike. Brez njih bi bilo vse, kar smo in kar je, le brezoblična gmota. Šele loč- nice določijo formo in omogočajo vzposta- vljanje vezi. Omogočajo oblikovanje ločenih entitet in obenem prečenje ločnic v družbe- nih stikih; torej razločevanje in povezovanje. Dediščinjenje meje in mejnosti V novogoriški (in tudi goriški) dediščinski krajini je pomenljiva zgoščenost in živost de- diščinjenja – pa tudi siceršnje artikulacije – meje. Meji je posvečenih pet muzejskih predstavitev – štiri zbirke Goriškega muzeja in razstava Prepustnica – Lasciapassare gori- škega društva Quarantasettezeroquatro. Zbirke Goriškega muzeja so del krovnega projekta Muzej na meji, vizionarske ideje ko- lega Andreja Malniča, čigar desetletnico pre- zgodnje smrti obeležujemo letošnje leto, in obsegajo: razstavo Državna meja na Gori- škem 1945–2004 na Kolodvoru, neposredno ob Trgu Evrope; v vojaškem stražarskem stolpu v Vrtojbi, ki je zaščiten kot spomenik lokalnega pomena in najmanjši muzej v Slo- veniji, je na ogled razstava o življenju ob slo- vensko-italijanski meji med letoma 1948 in 1991; v stavbi pokopališča v Mirnu, pokopali- šča, ki ga je prečila meja, je razstava Spomni se name, posvečena vsem tistim, ki so tu prečkali mejo; v prostorih nekdanjega malo- obmejnega prehoda na Pristavi pa je razsta- va o tihotapstvu na Goriškem po drugi sve- tovni vojni Na šverc!. 33 Prav nasproti stavbe maloobmejnega prehoda, v carinarnici na 32 Na kar je že konec šestdesetih let prelomno opozoril Frideric Barth (1969). Razlike med skupinami so po- sledica dejavnosti in praks, ki potekajo v skupinah v razmerju z drugimi skupinami, kar pomeni, da so prav stiki med skupinami in interakcije ključni za ustvarjanje ter ohranjanje etnične identitete. O mej- nosti kot pomembnem elementu identitetnih praks prim. tudi Bajuk Senčar (2022). 33 Omenjenim zbirkam se je nedavno pridružil Virtualni muzej na meji. Podrobneje prim. Spletni vir 14. Izvestje 20 • 2023 48 ČLANKI ��� italijanski strani, pa je nedavno odprta raz- stava Prepustnica – Lasciapassare, ki jo je za- snovalo in postavilo Društvo Quarantasette- zeroquatro. 34 Poleg muzealizacije pa so žive tudi druge oblike ohranjanja spominov na mejo – npr. »spominodajalske akcije« na nekdanjih mej- nih prehodih, ki sta jih in jih še načrtujeta do- kumentaristki ter umetnici Anja Medved in Nadja Velušček. 35 Ne nazadnje, sledeč napovedi v kandida- turni knjigi, naj bi bila prav na mejo umešče- na tudi osrednja upravna stavba EPK – poi- menovana EPICenter z razstavo EPIC o zgo- dovini 20. stoletja v mestih (GO! Bordeless 2020). Za stavbo je bil že razpisan natečaj, a tudi tokrat se je na skupnem trgu zalomilo. Zmagovalni projekt ni upošteval lokacijskih pogojev, in ker ni bilo moč pravočasno uskladiti administrativnih in upravnih po- stopkov, potrebnih za »brezmejno« gra- dnjo, projekt ne bo realiziran. 36 Ocenjujem, da je to pravzaprav dobro, kajti natečajna rešitev je spregledala Trg Evrope/Piazza Transalpina ter Vecchietov mozaik, ki sta – kljub oziroma prav zaradi disonanc, ki spre- mljajo nastanek in poimenovanje – pomem- ben del (novo)goriške (dediščinske) pokraji- ne. Za EPICenter in EPIC pa bo umestitev v opuščena železniška poslopja boljša popot- nica kot pa rušenje obstoječega prizorišča stika. Sklepna misel Pomenljivo je, da se je prav dediščinjenje meje – torej tiste meje, zaradi katere je na- stala Nova Gorica, meje, ki je bila v Projektu FARO izpostavljena kot disonantna in ki jo želijo akterji EPK s pozivom po brezmejnosti preseči – v zadnjih desetletjih izkazalo kot iz- razito povezovalno na več ravneh: med No- vogoričani različne provenience, med Novo- goričani in Goričani, med Slovenijo in Italijo ter, kot pričajo recentni projekti, tudi kot zgleden primer evropskosti. 37 Zdi se, da je meja, ki je pred sedmimi desetletji porajala izrazito antagonistična razmerja, postala kozmopolitski povezovalni element v novo- goriški in goriški krajini z morebitnim agoni- stičnim potencialom. Dediščinjenje meje na- kazuje potrebe po ovrednotenju, vzpostavi- tvi razmerja, spominjanju in ohranjanju spo- mina na mejo. Ločnice so tiste, ki posame- zniku ali skupnosti zagotavljajo ontološko gotovost – razločevanje, prečenje in premo- ščanje ločnic, brez strahu pred izgubo lastne integritete. V časih negotovosti si ne želimo biti le »združeni v raznolikosti«, kot predlaga evropski slogan, oziroma zliti v brezoblični in brezbarvni amalgam brezmejnosti, am- pak si želimo prepoznavanja in pripoznava- nja razlik ter povezovanja v usmerjenosti k skupnim ciljem. Namesto črtanja meja in za- brisovanja ločnic predlagamo, da »gremo onkraj meja«, kar pomeni vzpostavljanje 36 Temeljito arhitekturno-urbanistično analizo natečaj- ne rešitve in njegovih pomanjkljivosti – tudi v pove- zavi z mejo in mejnostjo – prim. prispevek Eve Sušnik »Prostorske meje somestja« v Razpotjih (Spletni vir 17). 37 Primerljive ugotovitve, torej da so ločnice lahko te- melj grajenju (evropske) skupnosti, predlagajo v za- ključnem poglavju tudi uredniki monografije Dimen- sions of Heritage and Memory: Multiple Europes and the Politics of Crisis (Whitehead idr. 2019). 35 Prvenstveno sta potencial (novo)goriške meje iden- tificirali v dokumentarnem film Moja meja (2002); temu pa so sledile številne in raznolike »spominoda- jalske akcije« – Spovednica tihotapcev (2007), Ordina- cija spomina (2009), Album mesta (2011), Najdeni por- treti (2013), Podobe pozabe (2014), Sešiti spomini (2015), Portreti stavb (2015), Rešilec spomina (2018), katerih namen je, kot pravi Anja Medved, »oblikovati odprti arhiv, ki se razvija s časom in postaja nekakšno darilo, ki ga prebivalci obeh mest poklanjamo bodo- čim generacijam. Podobno kot družinski album, ki ga osmišlja njegova nedokončanost, je tudi arhiv spomi- na v nenehnem procesu nastajanja in reartikuliranja. Nove Gorice in Gorice namreč vsa leta ni ločevala le meja med dvema državama in družbenima sistemo- ma, ampak tudi meja med dvema razumevanjema preteklosti. Mejni prehodi, ki so nas leta ločevali, da- nes lahko postajajo mesta srečanj, ki reflektirajo od- nos med osebnim in kolektivnim spominom« (Spletni vir 16). 34 Podrobneje prim. Spletni vir 15. 49 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI možnosti srečevanja za razpiranje in premo- ščanje meja. Namesto grajenja homogene univerzalnosti si želimo pluralne partikular- nosti, v kateri bodo poleg Novogoričanov, Goričanov, Slovencev in Italijanov, Goriških grofov in Burbonov ter Edvarda Ravnikarja videni tudi Furlani, Albanci in Bosanci ter drugi (spregledani) posamezniki, skupine in agenture, ki so gradile in še gradijo Novo Gorico. VIRI IN LITERATURA Literatura: Bajuk Senčar, T. 2022: O raziskavah mej v antro- pologiji in etnologiji. V: I. Slavec Gradišnik (ur.), Meje: Antropološki uvidi. Ljubljana: Založba ZRC, 14–34. Barth, F. (ur.) 1969: Ethnic Groups and Boundar- ies: The Social organisation of Cultural Differenece. Oslo: Universitetforlaget. Fakin Bajec, J. 2016: Nova Gorica – mesto totali- tarnega režima? V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 13, 3–9. GO! Borderless 2020: Kandidatura za Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica – Gorica 2025. Jerman, K. 2008: Dve Gorici – eno mesto? Kon- strukcija urbanega. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani. Kisić, V. 2017. Governing Heritage Dissonance: Promises and Realities of Selected Cultural Policies. Amsterdam: European Cultural Foundation. Kolenc, P. 2016: Novogoriški grb in njegova predzgodba. V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SA- ZU Nova Gorica 13, 17–21. Kosovel, B. 2018: Nova Gorica: Pot po zgodovini mladega mesta: Od socialistične izložbe na Zahod do Evropske unije. Nova Gorica: Turistična zveza TIC. Kozorog, M. 2022: Ekologija meje. V: I. Slavec Gradišnik (ur.), Meje: Antropološki uvidi. Ljubljana: Založba ZRC, 35–71. Kraigher, I. 1972: Datum odločitve o gradnji No- ve Gorice. V: Srečanja 7/37-38, 62. Lähdesmäki, T., Passerini, L., Kaasik-Krogerus, S. in van Huis, I. (ur.) 2019: Dissonant Heritages and Memories in Contemporary Europe. Cham: Springer International Publishing. Lefebvre, H. 2013. Produkcija prostora. Ljublja- na: Studia Humanitatis. Ledinek Lozej, Š. 2016: »Kurja vas«: Drobec iz no- vogoriške stanovanjske kulture. V: Izvestje Razisko- valne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 22–25. Martelanc, J. 1972: Rojstni dan Nove Gorice naj bo 3. december 1947. V: Srečanja 7/37–38, 63. Martelanc, T. 2016: V mestu brez zvonikov – ne- kaj paberkov o novogoriškem župnijskem središču. V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gori- ci, 26–33. Marušič, B. (ur.) 2017: Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vre- dnote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Marušič, B. 2020: O Novi Gorici in o okoliščinah njenega nastajanja. V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 17, 3–14. Nusdorfer Vuksanović, M. 2002: Ko so na solkan- skem polju še orali: Kje je zrasla Nova Gorica. V: Tr- pin, D. (ur.), Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gori- ci: Ob 30. letnici ustanovitve. Nova Gorica: Pokrajin- ski arhiv, 219–244. Ramšak, J. 2015: Ab initio: Moderne ideologije in izgradnja novega urbanega prostora: zgodovina, arhi- tektura in perspektive kulturnega turizma v Novi Go- rici in Raši. Koper: Univerzitetna založba Annales. Ravnikar, E. 1984: Nova Gorica po 35 letih. V: Ar- hitektov bilten 8/68–69, 43–46. Šlajmer, M. 1952: Stanovanjsko naselje Tovarne pohištva Edvard Kardelj v Novi Gorici. V: Arhitekt 5, 21. Šušmelj, J. 1997: Odpiranje meje: Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico. V: J. Zoltan (ur.), Nova Gorica: Gorica: Izzivi in možnosti sobivanja. Nova Go- rica: Mestna občina, 9–28. Tunbridge, J. E. in Ashworth, G. J. 1996: Disson- ant Heritage: The Management of the Past as a Re- source in Conflict. Chichester in New York: Wiley. Vuga, T. 2018: Projekt Nova Gorica. Ljubljana: ZRC SAZU. Whitehead, C., Eckersley, S., Daugbjerg, M. in Bozoğlu, G. (ur.) 2020: Dimensions of Heritage and Memory: Multiple Europes and the Politics of Crisis. London in New York: Routledge. Filmografija: Kosovel, B. 2016: Goriški sprehodi: Goriško poko- pališče [Spletna oddaja]. Nova Gorica: Blaž Kosovel in GOTV (34 min). Izvestje 20 • 2023 50 ČLANKI ��� Medved, A. in N. Velušček 2002: Moja meja [Do- kumentarni film]. Nova Gorica: Kinoatelje in Deželni sedež RAI za Furlanijo Julijsko krajino – slovenski program. Medved, A. in N. Velušček 2004: Mesto na travni- ku [Videoesej]. Nova Gorica: Zavod Kinoatelje (63 min). Spletni viri: Spletni vir 1: Projekt FARO – Disonantna dedišči- na v evropskih mestih – participacija državljanov pri ustvarjanju evropskega narativa o spornih identite- tah: https://www.nova-gorica.si/projekt/45717/pro- jekt-faro-disonantna-dediscina-v-evropskih-mestih- participacija-drzavljanov-pri-ustvarjanju-evropske- ga-narativa-o-spornih-identitetah (dostop: 7. 8. 2023). Spletni vir 2: FARO project: The Dissonant Herit- age in European Towns: https://www.atriumroute. eu/projects-menu/european-projects/faro-project (dostop: 7. 8. 2023). Spletni vir 3: GO! 2025 Nova Gorica Gorizia European Capital of Culture: https://www.go2025. eu/ (dostop: 7. 8. 2025). Spletni vir 4: Fran – SSKJ: 2 https://www.fran.si/ 133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika- 2 / 4 4 6 7 1 0 7 / d e d i s c i n a ? V i e w = 1 & Q u e r y = d e - di%c5%a1%c4%8dina (dostop: 8. 8. 2023). Spletni vir 5: Zakon o naravni in kulturni dedišči- ni: https://www.iusinfo.si/zakonodajna-knjiznica/za- kon/Z81003GN/clen/1 (dostop: 8. 8. 2023). Spletni vir 6: Register nepremične kulturne dedi- ščine: https://geohub.gov.si/ghapp/iskd/?page=RN- PD (dostop: 15. 12. 2022). Spletni vir 7: Goriški muzej: https://goriskimuzej. si/ (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 8: Koordinator varstva nesnovne kul- turne dediščine: http://www.nesnovnadediscina.si/ sl/register (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 9: Register nesnovne kulturne dedi- ščine: https://geohub.gov.si/ghapp/iskd/?page=RN- SD (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 10: Lokalni program za kulturo v Me- stni občini Nova Gorica 2019–2023: https://www.no- va-gorica.si/media/nl1lru3h/lpk-mong-2019-2023.pdf (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 11: Makedonsko kulturno društvo Ohridski biseri Nova Gorica: https://www.zkdng.si/ makedonsko-kulturno-drustvo-ohridski-biseri-nova- gorica/ (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 12: Srbsko kulturno društvo Sloga No- va Gorica: https://www.zkdng.si/srbsko-kulturno- drustvo-sloga-nova-gorica/ (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 13: FARO – The Dissonant Heritage in European Towns: Creating a European narrative of contested identities through citizens’ participation: Final document: https://www.atriumroute.eu/im- ages/media_articoli/documenti/projects/FARO_Pro- ject_Final_Document.pdf (dostop: 9. 8. 2023). Spletni vir 14: Muzeji na meji: https://goriskimu- zej.si/stalne-zbirke/muzej-na-meji (dostop: 15. 8. 2023). Spletni vir 15: Lassiapassare/Prepustnica: http:// www.quarantasettezeroquattro.it/produzioni/lasci- apassare/ (dostop: 15. 8. 2023). Spletni vir 16: Anja Medved. Digitalni video ar- hiv: http://www.e-arhiv.org/diva/index.php?op- t=work&id=1445 (dostop: 15. 8. 2023). Spletni vir 17: Prostorske meje somestja. Eva Su- šnik. Razpotja: https://razpotja.si/razpotja_article/ prostorske-meje-somestja/ (dostop: 22. 8. 2023).