Cerkvene zadeve. t Pridiga premilostljivega gospoda knezoškofa Mihaela o prilož- nosti blagoslovitve vogeljnega kamena za novo farno cerkev v Čadramu na praznik obletnice cerkvenega po- svečevanja dne 20. oktobra 1895. Bratje, ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Če pa kdo oskruni tempelj božji, vkončal ga bode Bog. Zakaj tempelj božji, ki ste vi, je svet. (I. Kor. 3, 16. 17). Preljubi v Gospodu! Prav vesel in pomenljiv praznik slavirno danes; praznujemo namreč obletnico posvetitve stolne cerkve in vseh drugih cerkva po naši lepi lavantinski škofiji. Kaj krasen in prazniku primeren evangelj beremo danes, evangelj, v katerem nam pripoveduje sv. evangelist Lukež, kako živo je želel nadcestninar Gahej, videti Ijubega Jezusa, ga gledati od obličja do obličja. Edina ta misel je navdajala in napolnjevala blagega moža. Le enkrat videti milega Jezusa, le enkrat pogledati v njegov sveti obraz, ta srčna želja mu je nasvetovala, da je storil nekaj za moža nenavadnega. Ker vsled svoje majhne postave med obilo množico ni mogel Jezusa videti, popustil je ljudstvo, zapustil je hrušč in trušč, pa je hitel naprej ter je splezal na drevo, mimo katerega je hotel Jezus potovati. Z drevesa je Cahej skrbno opazoval, kedaj dospeje Jezus. Ni se ganil ne na levo in ne na desno, marveč nepremieno je imel svoje oči obrnjene na stran, od katere bo prišel božji Vzveličar. Če ga sedaj spregleda, kedaj ga hoče zopet videti? Pač nikoli več, saj morebiti ne potuje nikdar več po tej poti. O prevažni, sveti trenotek! Jezus je prišel do drevesa in ni hitel mimo, kakor je pričakoval Cahej. Ne, Jezus ni šel urno mimo, še postal je pri drevesu, in o sreča neizmerna, ozrl se je celo na drevo, pa je ljubeznivo pogledal s svojim božjim okom Caheja in ga je ogovoril. O veselje, o rajska radost, od Jezusa biti pogledan in tudi ogovorjen. Pač mnogokdo izmed množice si je želel to srečo, pa zastonj. Le Cahej, ki je ves koprnel in hrepenel po Jezusu, le on je vkusil to blaženost. Ko ga je Jezus zagledal, mu je rekel: Cahej, nagloma stopi dolu! Zakaj danes moratn Jaz v tvoji hiši ostati. In nemudno je stopil dolu, pa je vesel sprejel Gospoda. In ves zavzet ter poln najslajše radosti je pristopil h Gospodu, rekoč: Glej, polovico svojega premoženja dam ubogim in ako sem koga prevaril, mu povrnem čvetero. Jezus pa mu odvrne: Danes je prišlo vzveličanje tej hiši, ker je tudi ta sin Abrahamov. Zakaj sin človekov je prišel iskat in vzveličat, kar se je izgubilo. (Luk. 19, 1—10). Kako je v&e to danes globokega pomena za to duhovnijo. Vesel je sploh današnji praznik, ki se tudi Cahejeva nedelja imenuje, pa čisto posebej radosten in pomemben je za Vašo faro, predragi mi Čadramčani! Zbrali smo se narareč v Gospodu k izredni in redki slovesnosti. Vaš velečastiti in zaslužni gospod župnik si že več let prizadevajo, da bi Vam postavili prostornejšo in lepšo cerkev od sedanje tesne in nizke farne cerkve. Kakor Caheja navdaje tudi Vašega zvedenega in gorečega dušnega pastirja ena edina želja, priskrbeti božjemu Vzveličarju dostojno prebivališče v Vaši sredi. Vsemogočni in vsedobri Bog je doslej vidno podpiral in blagoslovil to hvalevredno podvzetje. Zakaj na prav primernem in ugodnem stavišču je fundament ali temelj za novo larno cerkev že izkopan, in danes (smo med svetimi obredi blagoslovili vogeljnik in smo ga vložili v zidje nove hlše božje, ki bode poleg krasne cerkve sv. Barbare drugo svetišče v tej župniji, vredno vsega pozora, ogleda in priznanja. Prav, da smo danes blagoslovili ves prostor, na katerem se bode zidal novi hram božji. In dobro ste storili tudi Vi, da ste šli na častitljivi praznik Marijinega rojstva v proeesiji na isti kraj, na katerem so brž potem začeli kopati temelj. Da, blagoslova božjega je treba h takemu važnemu, težavnerau in dragocenemu delu. Saj je delo le prazno brez blagoslova z nebes. In danes poje sv. cerkev, in tudi mi duhovniki smo popevali pri blagoslovljenju vogeljnega kamena prelepi psalm 126: »Ako Gospod ne zida hiše, zastonj se trudijo, ki jo zidajo. Ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuva, ki je straži.« (Ps. 126, 1. 2). Da bode torej pričeto delo vspeh imelo, da bode Gospod hišo zidal, da bode On mesto varoval pred vsako nezgodo in nesrečo, zato smo se danes zbrali v procesiji, pa smo opravili molitve, smo poškropili z blagoslovljeno vodo ves prostor, o katerem bodo veljale za vso prihodnost svetopisemske besede: »0 kako strašen je ta kraj. Tukaj nidruzega, kakor hiša božja in vrata nebeška.« (Gen. 28, 17). In tudi vogeljni kamen smo blagoslovili v namen, da bi bilo vse zidanje blagoslovljeno, da bi bilo Bogu ljubo in prijetno. Globokega pomena je pred vsem molitev, katero sem molil, ko sem vlagal temeljni kamen. Govoril sem namreč besede: »V veri v Jezusa Kristusa polagamo ta vogeljni kamen v temelj v imenu Očeta in Sina in svetega Duha, da cvete tukaj prava vera in strah božji in bratovska ljubezen; in da je ta kraj odločen molitviin klieanju in hvaljenju imena istega Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki z Očetom in s sv. Duhom živi in kraljuje Bog na vekomaj vse veke.« Pomen te svete molitve, zlasti pa vsebino pristavka, da naj tukaj evete prava vera, strah božji in pa bratovska ljubezen, to bodete šele tekom mojega govora natanje spoznali in umeli. Predragi farani! Vi nameravate zidati novo, prav lepo cerkev. Ta namera zaslužuje vso hvalo in pohvalo. »To delo je veliko; zakaj ne pripravlja se prebivališče človeku, temveč Bogu.« (I. Paral. 29, 1). Pa tudi Vi sami ste cerkev, ste terapelj, ne sicer od kamenja in lesa, marveč duhovni, božji tempelj ste. Zatorej gledite, da prenovite tudi to svetišče. Če je kdo svetišče, v kalerem prebiva sv. Duh, je bolje za-nj, kakor ko bi bil sezidal zalo poddružnico sv. Barbnre, ali ko bi bil celo postavil cerkev vseh cerkva, dom sv. Petra v Rimu. »Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Če pa kdo oskruni tempelj božji, vkončal ga bode Bog. Zakaj tempelj, ki ste vi, ta je svet« (I. Kor. 3, 16. 17). Ravno o tem, kako je vidni, telesni tempelj podoben nevidnemu, duhovnemu svetišču, naj spregovorim kratko besedo Bogu v čast, Vam pa v pouk in v stalni spomin na današnjo slovesno blagoslovitev vogeljnika in njegovo vložitev v cerkveno podzidje. Začnem pa v imenu tistega, v čegar imenu moramo začeti vse, kar hočemo dobro začeti, vspešno nadaljevati in srečno koričati, to je v imenu Jezusa Kristusa, ki je »poglavitni vogeljni kamen, v katerem vsa stavba zgrajena raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega ste tudi vi vzidani v prebivališče božje v Duhu.« (Efež. 2, 20—22). In kakor je Jezus Kristus obiskal hišo Cahejevo in jo je napolnil z božjim blagoslovom, tako naj obišče tudi kraj, ki smo ga danes posvetili, pa naj blagoslovi zidanje ter mu naj podeli On, ki je začetek in konec, dober začetek in srečen svršetek. Gospod, odpri ustnice moje, in moja usta bodo oznanjevala tvojo slavo! (Dalje prih.) * * * Ocena cerkvenih kompozicij. V naslednijh vrsticah bodemo nekoliko cerkvenih kompozicij po vrsti, kakor smo jih sprejeli, ocenjevali ter častito duhovščino in gg. organiste na najnovejše proizvode cerkvene glasbe opozarjali. Pred vsem pripomnimo, da je osobito Cecilijino društvo v Ljubljani tekom let, odkar obstoji, za razvoj cerkvene glasbe glede izvrševanja petja in glede cerkvenih kompozieij toliko storilo, da se sme meriti z večino avstrijskih dežel. Cecilijino društvo v Ljubljani je uplivalo, da so v v Mariboru in v Gorici ustanovili Cecilijino društvo. Tekom 20 let je ljubljansko Cecilijino društvo izgojilo toliko glasbenikov ter bilo povod, da se je več eerkvenih kompozicij objavilo, kakor na Nižje-Avstrijskem, Štajarskem in Koroškem skupaj, ter se samo Tirolska, kjer deluje vrli Mitterer in Gornje-Avstrijska, kjer sta jako plodovita v glasbi Gruber v Šent Florijanu in Habert v Gmundenu, v tem obziru Kranjski primerjati da. Še več trdimo! Ge izvzameš vrla glasbenika Nedved-a in Foersterja, katera smemo po pravici učitelja v cerkveni in posvetni glasbi za Slovence imenovati, niso pred osnovanjem Gecilijinega društva v Ljubljani razun malo izjem niti poznali pravilnega načina umetalnega zlaganja, in zatorej so cecilijanski nazorl posredno uplivali na našo posvetno glasbo. Istina je, da so najkrasnejše kompozicije, katere izdaja naša marljiva »Glasbena matica« v Ljubljani, večinoma duševna last onih vrlih mož, kateri so vse svoje moči posvetili preustrojitvi cerkvene glasbe! Imenujem le Foerster-ja, Nedved-a, P. Hugolina Sattnerja, P. Angelika Hribarja, Faigeljna in dr. Po teh opazkah priporočamo prav nujno vsem cerkvenim pevovodjem in organistom naslednje kompozicije, katere so nam poslali, da bi jih ocenjevali: 1. »12 Marijinihpesmij za mešan zbor, uglasbil Janez Pogočnik«. Založila Katoliška Tiskarna v Ljubljani. Gena 50 kr. — Tako je naslov jako fmo tiskauemu in elegantno okinčanemu zvezku, v katerem nam je podaril nadarjeni in plodoviti organist v Tržiču na Kranjskem, g. Pogačnik, 12 Ijubkih glasbenih evetk v čast iu slavo sveti Božji porodnici. Pesmi so vseskozi v resnem cerkvenem duhu zložene, ne kakor nekatere žalibog le preveč še razširjene Marijine pesmi, v katerih nahajaš trivijalnost navadnih pouličnih pesmij! Gledč muzikalne vrednosti niso vse, kakor se samo ob sebi razume, enake vrednosti. Vendar so vse pravilno zložene, in slog pozameznih pesmij in tok melodije značita premišljenega in v vseh skrivnostih glasbenih dobro izobraženega glasbenika. Mi smo preverjeni, da je g. Pogočnik slikar, bi nam gotovo, kakor sodimo po duhu, kateri veje iz njegovih Marijinih pesmij, ustvoril in naslikal jako mične in nežne Marijine slike! — Da pa pesmi tudi v resniei pobožen utis napravijo na poslušalce, treba jih je nežno in pobožno peti, besede kolikor le mogoče izgovarjati, sloge, pravilno poudarjati, pred vsem pa mirno in lahno peti. Upitje ni petje. Organist naj s primernimi, ne preglasnimi spremeni, akorde lepo vežoč, spremlja. Tako se naj pojo ludi te pesmi, in utis je potem ugoden in gotov! L. H.