274
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
120.
Vredba občanska in vojaška.
Potem so zanetili nov ogenj s pomočjo kovnskih zrcal, a če je bilo oblačno, z drgoenjem dveh lesov. Ta ogenj so izročili solnčnim devicam, da ga čuvajo celo leto. Če je pa vsled neprevidnosti ali katere druge ne-prilike ugasnil, bilo jim je to znamenje grozeče velike nevarnosti. Na vse zadaje je vladar pogostil svoj dvor. Na mizah so stali razen drugih jedi tudi koruzni kolači, ki so jih spekle solnčne device. Pili so vino od ameriške agave, godli so iu plesali. Veselica je trajala po več dni.
Solnčne device so bile jako podobne rimskim vest-falkam. To so bile mlade deidice za službo pri templju posvečene. Izbirali so jih z vseh stanov in pošiljali na nauke v samostane, kjer so jih učile poseboe matrone raznih ženskih del, vzlasti takih, ki so bile v dotiki s službo pri templju. Glavna dolžnost pa jim je bila, da so pazile na sveti ogenj, ki je bil zaneten na „rajmi". Od tistega dne, ko so device stopile v samostan, odrekle so se vsakej zvezi z ostalim svetom in z vlastno rodovino. Nobeden, razen kralja in kraljice ni smel prestopiti praga samostanskega. Na čisto življenje so morale device strogo paziti, in beda njej, ki bi nedolžnost
275
svojo zgubila. Tako nesrečnico so živo zagrebli, zape-ljivca jej zadavili, rojstno hišo njegovo zrušili do tal, prostor pa zametali s kamenjem, da bi bil do celega odstranjen vsak spomin pj njem. Najimenitnejši samostan za deklice je stal v Kusku, v njem je živelo do 1500 devic, ki so bile zgolj hčere Inkov. V pokrajinskih samostanih so prevagovale hčere kurakov, pa tudi deklice prostih roditeljev so sprejemali, vzlasti take, ki so bile na glasu zaradi izredne telesne lepote. Vendar ni bila solnčuim devicam do celega zaprta pot k svetskemu razkošju. Da-si bi morale čisto živeti, bile so vendar vse od kraja neveste vladarjeve, ki si je izmed njih izbiral žene in priležnice, katerih je živelo na tisoče po vseh kraljevskih palačah. Tiste izmed njih, ki so bile radi starosti odalovljene iz haremov, niso šle nazaj v samostan, temveč so se vrnile domov, kjer so na stroške kraljevske sijajno živele kot neveste Inkove.
Dostojanstvenikom peruvanskim je bilo dovoljeno imeti po več žen, prostaki pa so imeli navadno po eno. Možitev in ženitev se je vršila pod nadzorstvom vlade same. Ob gotovem času se je zbrala vsa odrasla mladina dotične občine, mladeniči s 24. letom, dekleta z 18. ali 20. letom pri svojej gosposki, ki jih je s prijemanjem rok v pare postavila ter jim odkazala stanovanje in primerne kosove zemlje. Pri svojih sorodnikih je ovrša-val sam vladar ženitovanjske obrede, pri ostalih pa ku-rakovi. Za zakon je bilo potreba dovoljenja roditeljev z obeh strani, kakor tudi naklonjenosti mladih ljudi. Nekaj posebnega je bilo tudi to, da se na ta način nobeden ni mogel ženiti iz občine. Vladarji so jemali tudi vlastne sestre za žene, to je bila njihova izključna pravica, ki so jo kot izjemo mogli naklanjati tudi drugim. Svatbo so slavili v občini vsi pari enega in istega dne.
122.
Odgoja mladih Inkovcev.
Inkovci so se držali načela: da kdor želi vladati drugim, mora jih prekositi s telesno in duševno močjo. Kedar je Inkovček 16. leto spolnil, odpeljali so ga v neko poseouo posloj je. V poslopju so bivali najsku-šenejši starci Inkove rodbine, ki so imeli biti sodniki in priče mladeničeve vrline. Skušnjo so začenjali z ostrim postom, ki je trajal celih šest dni. Da mladenič ne pogine, dobival je vsak dan čašo hladne vode, pa perišče surove kaše. K skušnji so prišli stariši in sorodniki, ki so se tudi postili. Dokler se je dečko postil, molila in prosila je mati ali oče solnčnega boga, naj mu dodeli čilo trdnost, da vsaj post prestane. Ako se je pa dogodilo, da je mladenič, ki je bil še na preskušnji, jesti prosil, rekli so mu, da ni vreden imenovati se solnčnega sina.
Kateri so prvo skušnjo prestali, morali so na drugo. Druga poskušnja je bila na nekem bregu, poldrugo miljo od Kuska. Na ta breg so morali stariši sami dovesti svoje sinove. Ko dospo na breg, sodi se jim, da imajo zdržema   leteti od brega do mesta.   Stariši in sorodniki
so med tem uže naprej odišli, pa se postavili na pol pota, da svoje sinove mimo leteče s krikom spodbujajo in junačijo.
Aro se je našel mladenič, da ni mogel letišča pre-leteti, koj je bil za nevrednega proglašen. Tiste pa, ki so to igro srečno izigrali, čakala je tretja. Kedar je bilo veliko dečakov, razdelili so jih na dvoje. En del je dobil zapoved, da naskoči to ali to utrdbo, drugi pa zapoved, da jo brani. V roke so jim dajali večkrat povsem obrabljeno in topo orodje, ali dečaki so se tako ognjevito bili in lopali, da je bilo velikrat ne samo ranjenih, ampak tudi mrtvih.
Ko se je to zvršilo, šla sta po dva in dva na pesti, na borenje, na skakanje, metanje, lučanje in streljanje. Za to poskušnjo je prišla nova. Sedaj je bilo treba, da vedo, kako se straži, in to jim je nalagalo, da so morali po deset ali dvajset noči bdeti in na straži stati. Gorje si mu ga, kdor je stisnil oko. Tak je dobil sto palic, oropan je bil plemstva, pred vsemi očitno osra-močeo, razupit, da ni vreden plemenitega imenika, kaj še le očetovega stanu.
Tudi palicam se ni smel nobeden odtegniti, ker tudi bičanje je bila potrebna preskušnja. Bičali in tepli so se med seboj po golej koži, kamor je priletelo, in kdor je pokazal, da ga boli, več ni bil junak. Najmanje zgi-bovanje ali umikanje pleč je bil povod, da se jo ta ali ta nevrednega proglasil. Kdor ni zmožen, dejali so sodniki, preboleti udarca šibe ali palice, ta se gotovo tudi hujemu udarcu uprl ne bode, kajti kedar pride do tega, da bode treba, da se lije kri in glava gubi za slobodo domovine, bodo ti prvi bežali.
Pa vse to še ni bilo dovolj. Treba je bilo skušnje mečevanja. Najboljši mečniki stopijo v red, da jamejo z mladiči se mečevati, kjer naj se vidi, ali njih izurjenost ali pa njih strah in bojazen pred bridkim mečem. Zdaj je sunil mečnik proti očesu, kakor bi ga hotel izbosti, zdaj je zavihtil meč čez rame ali bedra, da se vidi, kako se kdo neustrašljivo drži. Najmanjši telesni umik je bil dovelj, da so ga izrinili ter mu nobene poskušnje več ne dopustili.
Izprašavši tako stanovitnost, trpežnost, neustraše-nost pa vojaško sposobnost, hoteli so sodniki še vedeti, kako si zna ta ali ta v stiski pomoči. Ker je bila pa večina le za vojake odločena, morali so pokazati, kako bi vojsko oskrbovali, ko bi veliteljstvo v roke dobili. Toraj je moral vsakdo narediti lok, pračo in ščit, pa obutev.
Dokler je trajalo to preskušanje — navadno mesec dni — obiskavali so mlade Inkovce sorodniki in pred-stojuiki ter jih srčili na še večo možatost, spominjajoč jih na viteški rod in junaška dela njihovih prednikov. Učili so jih tudi, naj bodo bratimski z vsakim človekom, naj bodo priljudni proti vsakemu, vzlasti pa do siromakov. Najbolje so jim polagali na srce pravičnost kot prvo dolžnost v društvenem življenju.  Tej preskušnji se
je  moral   podvreči   tudi  sam   kraljevič.   Ž njim   so še
*
276
ostrejše postopali. Dejali so sodniki : „Ti si bil porojen, da nas ravnaš, toraj je potrebno, ker si po rojstvu nad nami, da nam prednjačiš tudi v čednosti ne le v časti. Tebi je biti najbolje stanovitnemu, ognjenemu v celej državi. Le take prednosti dado ti pravico nad nami, ne pa le tvoj visoki rod. Po takem velja, da tudi ti okusiš vojaške težave, ker le potem bodeš vedel, kako živi pri-prosta sirota, ki na svojih plečih nosi rešitev ali pogin domovine. Ves čas poskušnje so mladi kraljeviči hodili v raztrganih halah, v krpinah, pa golonogi, da bi si zapomnili, da tudi zadnji podložoik je njih brat.
Ko so vsi ti poskusi se završili, potem ste bili poklicani Inkovčeva mati in sestra ter dobite v znamenje, da je sin ali brat odlikovan, kako podvezo ali nogovico, ker ste mu morali na noge navleči in privezati. Sedaj je prišel kralj v spremstvu svojih veljakov. Mladeniči poležejo pred njihovimi nogami z licem na tla in kralj jim spregovori: rNi to vse, ako človek nosi znamenja odlike, vence viteštva, lepšati ga morajo tudi one čednosti, s katerimi so se njegovi pradedi odlikovali. Vaša dolžnost bode za potlačene se potezati, siromakom milostne se skazovati, vsakemu po zasluženju pravico dati. Visokost svojega rodu si bodete s tem osvetlili, ako bodo vaša dela sijajna, kakor so zlati žarki očeta solnca, ki je vaše prednike z neba na svet poslal, da ljudi srečne store."
Tako je bilo, kadarkokoli se je imel kak Inkovec proglasiti za solnčnega sina. Nato so stopali dečki pred vladarja, drug za drugim, predenj poklekvali, da ž njegovih rok prejmo znamenje kraljevskega rodu. To znamenje pa ni bilo nič drugega kot prebadanje ušes. Kralj je namreč z zlato iglo vsakemu uho prebol in jo tako dolgo v njem vrtil, dokler se ni prebod razširil. Mladi plemiči so na to kralju poljubljali koncove oblačila pa kolena, potem pa šli k Inku, ki je bil prvi po kralju. Ta jim je odvezal trakove z obutve, zamenil jih z lepšimi, pa vsakega v roke poljubil rekoč: „Solnca sin, ki si pokazal tako sijajne zglede čednosti, ti si vreden tega poljuba".
Nato so dobivali kraljevski pas, kateri so si okolo glave omotali ter s cvetjem olepšali. Naposled je dobil vsak bojno sekiro pa kopje. S tem )e bila svečanost završeua. Sedaj so prihiteli z vseh strani stariši, sorodniki, znanci, ki so jeli poljubljati in objemati mladega viteza, da je srečno dostal vse skušnje. Veselje je bilo na vse strani nepopisljivo. Vse je bilo navdušeno. Pričela se je gostba, ki je trajala po teden dni, pa tudi po dva, tri tedne.
123.
Naobraženost.
Vednosti niso za navadno ljudstvo, to je bilo glavno načelo politike peruvanske, prav za prav inkov-skel. Vladarji peruvanski so to več potov javno poudarjali, vzlasti slavni Tupak Inka Jupanki, ki je rekel: „Vednosti niso za ljudstvo, temveč za plemenitnike. Ljudje nizkega rodu bi se ž njimi samo   glave  zmešali,
postali bi samoljubni in se povzdigavali čez svoj stan." Prav zato je Inka Roka strogo prepovedal ustanavljati šole v novo podjarmljenih krajih.
Više vednosti so bile v državi Inkovcev zgolj privilegij pleuienitoikov, io za njihovo deco je bilo tudi dovolj šol, v katerih so podučavali amavti v vsem, kar je zahtevala naobraženost peruvanska. Učili so jih državne uprave, zatonov, naboženstva in njega obredov, domače zgodovine, slavuih del prednikov, govorništva in naposled kvipusa.
Kvipus je bil vlastna iznajdba, ki je nadomeščala Peruvarjcem pisanje. Da česa ne pozabimo, naredimo vozel na robec. To navado so Peruvanci do dobrega razvili in dovršili. Kvipus je bila vrvica do dva čevlja dolga, spletena od niti različnih barv, od katere so visele manjše niti kakor rese, na katerih so delali različne vozle Ti vozli so pomenjali številke. Na ta način so umeli Peruvanci šteti in računati. S pomočjo teh kvipusov so sestavljali statistiške preglede. Eni uradniki so na kvipuzu navozljali število prebivalstva, koliko ljudi se "je čez leto narodilo, koliko umrlo, koliko je bilo možitev i. t. d. Drugi uradniki so zaznaoivavali dohodke, koliko surovine so oddali v podelanje, koliko izdelkov so prejeli, koliko so jih poslali v Kusko, in koliko v druga javna skladišča. Pa ne samo za take potrebe jim je rabil kvipus, tudi oddaljene pojme so izražali z njegovo pomočjo, se ve da nepopolno. Pri vozlih je imelo vse svoj pomen: kako je zavozljan, ali je debel ali droben, ali so vozli blizo ali daleč drug drugemu, kako so niti privezane, sesukane, pobojane itd. S to in tako kombinacijo so znali še dosta dobro pripovedovati važnejše dogodke. Zato je vlada skrbela za posebne letopicse, ki so na ta način znamenite dogodke zaznamvali, in s tega so nastale kronike državne. Ž njih se je učila mladina domače zgodovine.
Povestnice so tudi še na drug način učili potomstvo, in to s pomočjo junaških spevov, ki so jih skladali tako nazivani „haravekovi", in so jih spevali na pirih, katere so prirejali vladarji dvoru in dostojanstvenikom državnim. Tudi v dramatiki so se nekoliko poskušali Peruvanci, ali natančnih podatkov o tem nimamo. Malo je bila razvita zemljepisna znanost, vendar domačo zemljo so dobro in natančno poznavali Peruvanci. Še pomanjkljivejša je bila njihova astronomiška vednost. Leto so delili na 12 mesecev, vsak je imel vlastno ime in svoj praznik. Tedne so tudi imeli, a koliko je imel teden dni, tega ne vemo za gotovo.
Tudi o zvezdah so imeli malo pojma, to nam priča najbolje njihovo čudno vedenje ob mesčevem mrknenju. Kedar je mesec mrknil, dejali so, da je bolan, in so se zelo bali, da ne bi umrl in mrtvec na zemljo pal. Da bi toraj preprečili mescev padež, začeli so upiti, žvižgati, ropotati, bobnati, da bi ga iz omedlevice prebudili. Vezali so tudi pse k drevesom, pa tolkli po njih, da so tem huje lajali, cvilili in tulili. Menili so namreč, da mesec posebno ljubi pesjad, da se bode toraj, čuvši njih
277
upitje, z ljubezni do njih prebudil pa uatal. Ia kar je še nezaslišanejše, je to, da so tudi malo deco pretepali, dokler ni jokala in vpila. Ko je pa mrak popuščal, veselili so se: ^Ozdravel bode". In ko se je mesec ves iz-čistil, ni bilo rajanju ne konca ne kraja. Vriskali so: Hvala nareditelju, ne bodo nam očka umrli, ne bodo na zemljo pali!
Malo so bili Peruvanci izvedeni na nebesu, a zato so bili tem bolje izvedeni na zemlji, in to v poljedelstvu. Vsako leto gotovega dne je šel sam vladar spremljan od svojega dvora, očitno vpričo ljudstva orat z zlatim plugom, kar dela tudi cesar kitajski. Da bi olajšala delo poljedelcem iu zemlji plodnost povzdignila, učinila je vlada vse, kar je bilo v njenej moči. V tem pogledu se je čuditi umetno izpeljanim vodovodom, po katerih so vodo na polje napeljavali. Ti vodovodi so mnogo stali, zidani so bili z lepo obdelanega kamenja, in so razvajali vodo po nekodi sto zemljepisnih milj dalječ. Za njihovo uapajanje so sezidali na visokih mestih ogromne vodojeme, v katere se je stakala voda z gor. Pri teh stavbah je bilo Peruvancem prav tako velikih težav premagati, kakor pri glasovitih svojih cestah. Še dandanes se veščaki čudijo razvalinam teh ˇodovodov, in to tem bolje, ker za ta orjaška dela Peruvanci niso imeli železnega orodja. Nad razdeljavanjem vode so pazili vlastni nadzornici, ki so gledali na to, da je vsak občan dobival potrebne vlage na polje, in strogo so kaznovali   njega,   ki   je v tem svojega soseda
oškodil.
Na golo stran Andov, katere so popreje v terase priredili, donašali so marljivi poljedelci peruvanski ro-dovito prst pod nadziranjem posebnih uradnikov. Tudi gnojenje so dobro umeli Peruvanci, jemali so v ta namen guano ali tičjek, ki ga je bilo premnogo na bližnjih ostrovih, in ga dandanes tudi v Evropo izvažajo. Vsak kraj je imel svoj ostrov, a večji ostrovi so bili razdeljeni na več krajev. Plug peruvanski je bil zelo jedno-staven, vlačilo ga je po osem, deset možakov.
Ker je bila država peruvanska zelo raztegnjena, bili so pridelki po tej dolžini različni. Da bi se pridelki enega kraja mogli spravljati v drugi kraj, ki tistih ni imel in nasprotno, zato so imeli trge v večih mestih, in to po trisrat na mesec. Ti trgi so bili ob enem nekaki narodni prazniki, ki se jih je ljudstvo uže naprej veselilo.
Glavni pridelek v nižinah je bila kasava, to je drevo, čegar plodovi so nadomeščali Peruvancem naš kruh. Po viših legah je rasla koruza, ki jo je ljudstvo na različne načine za hrano prirejalo. S stržena njenega so stiskali neko v sirup, in z zrnja so delali neko opojno pijačo, uaterej so bili nezmerno vdani. Kraji zmernega pasa so gojili agavo, ki so jo tudi na razne načine za hrano prirejali. Potem tobak, ki so ga rabili edinole za lek, njuhali so ga namreč semljetega v prah. Drugo bilino, koka nazivaoo, žvečili so posušeno na soincu. Koka je imela opojno moč. Peruvanci so jo imeli za sveto tajnostno bilino,  in   so jo zato rabili pri
vseh slavnejših obredih. Pri službi božjej so žvečili duhovniki koko, in kdor je s kako prošnjo se bližal bogovom, storil je to s koko v ustih. Nobeno delo ni srečno uspevalo, ako se je brez koke pričelo. Španjolci so udarili davek na koko, ki jim je dosta vrgel. Razen koruze so gojili Peruvanci še drugo koristno bilino „kvinoau nazivano; podobna je riži. Po najviših legah pa so sadili mnogo koruna, ki jim je prav dobro uspeval.
124. Obrt in umetnost.
Kakor so bili Peruvanci pravi mojstri v poljedelstvu, prav tako so tudi v raznih rokodelstvih dobro uspevali. Robo za obleko so si izgotavljali z vlaken agave ali aloje, s pavole, katere so mnogo pridelavah, pa z volne lam in drugih peruvanskih ovac.
Med temi ovcami je bila lama največa, ali za volno najslabejša. Ta žival je dobra za prenašanje tovorov. Res da ni velika in močna, vendar ti nese cent teže, tudi dva, dokler je mlada. Tudi ti tako varno stopa navkreber ali navzdol, po ravnini ali strmini, da si lahko brez vse skrbi. Bodisi brdo kakor hoče kamenito in strmo, prilezla ti bode s svojim bremenom do najvišega vrha. Res je, da gre počasi, ali tem varnejše. Hodi pet do 6 dni zdržema, ali potlej jej je potreba 24 ur počitka. Zastonj jo bodeš silil popreje ž njenega počivališča. Živeža ne potrebuje veliko, pa tudi ni izbirčna. Malo trave ali sena, pa je zadovoljna. Tudi se rada pase spotoma, hlastajo sedaj na desno sedaj na levo. Vode potrebuje malo, želodec jej je tako ustrojen kakor velbljodu.
Tudi je lahko voditi jo, ker je mirna. Samo takrat, kedar je preobložena, vrže se na tla, in ne spraviš je na noge, tolci jo kakor hočeš. Peruvanci so redili velike črede lam, izvedeni pastirji pa so jih imeli na skrbi. Redili so tudi drugo ovco rpakou nazivano, ki je manjša od lame. Za prenašanje tovorov ta ovca ni, ali volna nje je dosta lepša in boljša, kakor od lame.
Najlepšo volno pa so strigli Peruvanci od dveh na prostem živečih ovac, od gvanake in vikunje. Domovina so jima najvišji vrhovi Andov. Glavni živež jima je neka bilina, ki daleč v gore raste, prav do večnega snega. Ljudstvo je moralo o gotovih časih hoditi na gonjo te živali, ki je bila izključna lastnina države. Kedar je bil lov napovedan, prišel je kralj s svojim dvorom. Po petdeset do šestdeset tisoč ljudi je zastavilo obširen prostor, in tako so z gorjačami gonili vso zverino, ne samo ovce, na eno mesto. Zverino so brez milosti pobili, ovce pa so pognali na kako razsežno planoto, kjer so jih po volji polovili. Ovne so skoro vse pobili, volno poslali v javna skladišča, meso pa so razrezali na tenke in dolge kosove, ter razdelili ljudem. Ovce so samo ostrigli in potem izpustili, volno so poslali v javna skladišča. Slabejšo volno so podelali za obleko navadnega ljudstva, boljšo pa za Inkovce. Kedar so skončali lov v enem kraju, šli so naprej, in tako so počasi prešli vso zemljo.
278
Peruvanci so jako umno podelavali volno za svoje potrebe, vzlasti lepo robo so izgotavljali z volne viku-oje. Ta roba je bila za obleko in druge reči Inkovcem, potem za sage, s katerimi so lepšali njihove palače, pa templje. Barvanju robe so se čudili celo Evropejci. Tudi so primešavali Peruvanci volni dlako raznih zveri, in zato je bila tako narejena roba tem trdnejša.
(Dalje nasl.)