Cesar in menih.
(Stara pripovedka. — Poslovenil F. J.)
Nekoč se je turški cesar odločil, da prežene iz svojega cesarstva vse redovnike. Vendar jim je dal priliko, da so se mogli temu pregnanstvu izogniti. Poslal je namrec po gvardijana z naročilom, naj pride takoj na cesarski dvor, da mu bo cesar stavil troje vprašanj. Če bo znal na vsa vprašanja povoljno odgovoriti, bodo smeli njegovi redovniki še dalje ostati t cesarstvu.
Ko je prišel cesarski poslanec t samostan, ni bilo gvardijana doana, ker je odpotoval za dalj časa. Cesar pa ni hotel čakati. Zato je nastalo med meniilii nemirno povpraševanje, kdo bo odšel k cesarju, da mu odgovori na tri vprašanja. Nihče si ni upal prevzeti te težke naloge.
Tedaj pa se javi kuhar, preprost meniški brat, ki ni bil učen kot drugi menihi, imel pa je trezno in bistro glavo. Menih-kuhar je prosil, da mu puste iti k cesarju. Dovolili so mu in takoj se je napotil v cesarako palačo.
Prvi dan mu da cesar tole vpraišanje: s-Brat, povej mi, kje je sredina sveta?«
Korajžno odgovori menih: »Ravno tam, kjer li sediš, presvetli cesar. Ako ne verjameš, si dovolj inogočen, pa daj izmeriti!«
Drugi dan mu zada cesar tole vprašaBje: »Povej mi, bral, kaj dela Bog v teanle trenutku?«
Menih pogleda okrog sebe in pravi: »Presvetli cesar, kaj dela Bog, tu notri v palači ne morem videti. Če pa hočeš odjahati z menoj na polje, ti bom pa povedal.«
Cesar da takoj osedlati lepega konja, menihu-kuharju pa da majkno iii mršavo oslico. Ko sta prišla na polje, začne menih na majkni oslici vstajati in gledati v nebo. Pa pravi cesarju: »Cesarost, moj osel je pcremajhen, tako da ne vidim dobro v nebo. Prosim te, sedi ti na osla, meai pa dovoli sesti na koaija!« Cesar to dovoli.
Ko je menib sedel na lepem kraljevskem ikomju, mu reče cesar ptxrogljivo: »Sedaj pa takoj povej, kaj dela Bog!«
Brat se zamisli in odgovori: ^Bog se čudi, da mogočni turški cesar sedi na mršavi oslici, pireprost menih pa na lepem kraljevskem konju.«
Tretji dan da cesar bratu tretje vprašanje: »Povej mi, kaj jaz sedaj mislim?«
Brat odgOTori: >O dragi cesar, ti misliš, da sedajle govoriš z gvardija-mom. A to ni resmica. Jaz namreč nisem visoko uičeni samostanski grardijan, ampak poreprost menih-kuhar.«
Cesair je bil presenečen, da mu je brat odgovoril tako pametno na vsa vprašanja, in si je misbU: če je že kuhar tako moder, koliko modrejši mora šele hiii gvardijan!
Odpustil je kuharja in od tiste dobe so imeli menihi mir.
89