Štev. 9.            V Ljubljani, meseca septembra 1922.       Leto XXIII.
Učiteljica se poslavlja . . .
Ob slovesu, dete malo,               jjlej, da nikdar ti iz duie
mi skrbi neŠteto                         in iz srca ne izgine
v srcu se budi                            nem odsev gorja, bridkosti,
in nešteto prošenj vročih           tih spomin solza, grenkosti
k Bogu ljubemu hiti.                  tvojih bednih krvnih bratov,
Dete ljubo, dete moje,               " JJ- _Iol"",.le ae fe<
boš li ti prenesti moglo          * J* * *f« P»»
vse nevihte, toge, boje,              k »"*• Uf s sJ,° ^"
vse boles« ta Irpljenje,              m * »smeh<>» v hce b.je!
ki za« jih že pripravlja            Dete revno> dete ma,o>
trdosrčno to življenje? ...         eno ,e oMjubo STeto
Dete nežno, dete malo,              mi boš za ljubav vso mojo
boi li ti ceniti znalo,                  danes ob slovesu dalo:
kakšno nalogo nebo,                  Da ne boš prej fisto srečno,
kakšno sveto je dolžnost           da ne boš prej sladko spalo,
v srce tvoje zapisalo,                 dokler bodo v naših krajih
ko te je slovenski majki           gospodarili tujčini,
in očetu darovalo? ...               dokler ne bo slednja gnida
Zlate si otrok prostosti,             naše svete zemlje rodne
dete solnčne domovine,              srečna v srečni domovini! —
Anica.
205