VIRI 1. Spravočnik cilja postupajuščlh v moskovskij univer- sitet, Moskva, 1968. 2. Leningradskij universitet, Spravočnik dlja postupa- juščih, Leningrad 1966. 3. Muzej zemlevedenija moskovskogo gosudarstvennogo universiteta, Moskva, 1967. k. A.A.Grigorjev, Razvitie teoretičeskih problem sov- jetskoj fizičeskoj geografii, Moskva, 1965. 5. V.A,Anučin, Teoretičeskie problemi geografii, Mosk- va, 1961. 6. Obščaja fizičeskaja geografija, Geografičeskij fa- kultet, Moskva, 1967. jakob medved nekateri socialni in ekonomski problemi sodobne afrike Podobno kot etnični, jezikovni in verski problemi tu- di številni socialni in ekonomski problemi sodobne Afrike izvirajo tako iz notranje strukture stare af- riške družbe kot iz zunanjih vplivov, ki jih je pri- našala predkolonialna in kolonialna doba ali pa jih prinaša današnji neokolonializem in blokovska delitev sveta. Pod skupino socialnih in ekonomskih problemov, ki iz- virajo iz n o t r a n j e s t r u k t u r e stare afriške družbe si predstavljamo vrsto problemov, ki so tesno povezani s tradicionalnim načinom gospodar- jenja, z rodovno - plemenskimi odnosi, z njihovo so- cialno diferenciacijo in z odnosi med različnimi ras- nimi, etničnimi, jezikovnimi, verskimi in socialnimi skupinami. Čeprav imajo ti tradicionalni načini gospo darjenja na splošno izrazite regionalne značilnosti, ki so se izoblikovale na osnovi večstoletnega prila- gajanja svojstvenim naravnim razmeram ob sodelovanju zapletenega križanja različnih kulturnih vplivov in tradicij, so iz socialnogeografskih razlogov lahko znotraj regij in celo v enakih naravnih razmerah iz- redno velike razlike v načinu in usmerjenosti člove- kove dejavnosti v prostoru, le razlike povzročata predvsem etnična in verska pripadnost prebivalstva. Intenzivnost njunega vpliva je v obratnem sorazmerju s splošno stopnjo družbeno ekonomskega in tehničnega razvoja v določenem področju. Zaradi tega je ta vpliv v razvitih evropskih državah minimalen ali pa sploh ne obstaja, v posameznih delih Afrike pa ima lahko izredno velik pomen. V Severni Afriki, kjer se prepletajo vplivi stare ha- mitske in mlajše semitske plasti in absolutno prevla- da islam, hkrati pa se zrcali prehod iz zmerno namo- čenega sredozemskega sveta v polpuščavski in puščavski svet, so realitvno še najmanjše razlike. Tradicionalno gospodarstvo je marsikje ohranilo isto usmerjenost, iste načine proizvodnje in enako tehniko kot nam je vsem dobro znana iz stičnega sredozemskega sveta. Gle- de na etnično pripadnost prebivalstva pa obstajajo do- ločene razlike; hamitska ljudstva so pretežno polje- delska, semitska pa se ukvarjajo z živinorejo in dru- gimi klasičnimi poklici. V "črni Afriki", t.j. Afriki južno od Sahare prihajajo ta dejstva še mnogo bolj do izraza. Poljedelstvo in živinoreja sta skoraj povsem ločeni gospodarski pano- gi. Ta diferenciacija pa ni odraz realnega vrednotenja naravnih razmer za določeno gospodarsko usmeritev temveč je osnovana predvsem na etnični in verski podlagi. V sahelskem in savanskem svetu ter v področ- jih tropskih gozdov žive čista živinorejska in čista poljedelska ljudstva. Stroga delitev dela na etnični ali verski osnovi prinaša veliko škodo tako poljedel- stvu kot živinoreji. Poljedelci nimajo zadosti narav- nega gnoja in delovne živine, zato so donosi zelo nizki in prevladuje ročno delo. Živinorejcem primanjkuje krm- ne baze, saj so navezani pretežno samo na pašništvo. To dejstvo povzroča, da se uveljavlja nomadizem ali polnomadizem tudi v takih področjih, kjer bi ob pove- zavi živinoreje in poljedelstva bila mogoča stalna na- šel i tev. Enostranska gospodarska usmerjenost in pomanjkanje med- sebojnih ekonomskih zvez se odraža tudi v enostranski prehrani, podhranjenosti in veliki nevarnosti lakois^-^. Navezanost na tradicionalno živinorejsko ali poi^el-"^ sko usmeritev je pri afriških ljudstvih bila tBŽtfviftiČ- na, da so posamezna ljudstva obdržala svojo u^periHv, 19 četudi so pri preseljevanju prišla v povsem drugačno naravno okolje, kjer ta usmeritev nikakor ni bila več gospodarsko utemeljena. V tradicionalnih afriških razmerah ima živinoreja pov- sem drugačen pomen kot v gospodarsko razvitih področ- jih sveta. Pri veliki večini živinorejskih ljudstev je večje ali manjše število živine bolj znak socialnega prestiža kot pa prave ekonomske moči. Živino zamenjujejo za žene, zato ima lastnik večje čre- de več možnosti za številnejše ženitvene vezi in s tem več možnosti za zveze z različnimi rodovi in plemeni, kar dviga njegov socialni položaj. Zakol živine je po- gosto zvezan z verskimi obredi, na katerih se zbere do- sti ljudi, kar utrjuje sorodstvene in soseske zveze in dviga socialni ugled lastnika živine; zaradi tega je pomembno predvsem število živine ne pa kvaliteta. Tako pojmovanje ovira napredek živinoreje. Povsod glede na krmno bazo rede preveliko število živine, zato prevla- duje slaba kvaliteta, nizka mlečnost in slab prirast. Z e m l j i š k a p o s e s t v Avfriki temelji na religiozno političnih in plemenskih osnovah. V severni Afriki so se socialno posestni odnosi izoblikovali na osnovi islamskih tradicij, ki jih vse do danes niso mogli odpraviti. V Egiptu je 1947.leta 11 800 velepo- sestnikov imelo 37? vseh obdelovalnih zemljišč, 2 mili- jona kmečkih gospodarstev pa je imelo pod 0,42 ha zem- lje. Obe agrarni reformi sta samo deloma ublažili tež- ke socialno posestne razmere; prva iz leta 1952, je znižala maksimum na 84 ha, druga iz leta 1961 pa na 42 ha obdelovalne zemlje. V Maroku je 60? vse obdelo- valne zemlje v rokah veleposestnikov, Evropejcev ali potomcev domače aristokracije, ki predstavljajo samo 5? kmečkega prebivalstva. Velika večina kmečkega prebi- valstva (80?) poseduje od 0,5 do 4 ha zemlje. Mali kmetje in agrarni proletariat jemlje zemljo v najem, za kar morajo veleposestnikom dajati tudi do 4/5 pri- delkov. Podobne socialno posestne razmere so v vseh ostalih deželah Severne Afrike. Agrarno reformo, razen v ZAR, izvajajo tudi v Alžiriji. V "črni" Afriki je zemlja po tradicionalnem pravu v večini primerov plemenska last. V Zahodni Afriki dobi- vajo zemljo, odnosno pravico do dosmrtnega uživanja zemlje prvi nasledniki, kar je zvezano z določenimi obredi. Zemljo razdeljuje plemenski poglavar za dolo- čeno odškodnino. Če zemlja ni obdelanajo lahko ple- menski poglavar dodeli drugemu. Dejansko torej z zem- ljo razpolagajo plemenski poglavarji, družinski očet- je pa samo organizirajo proizvodnjo. Podobne zemlji- ško posestne razmere se uveljavljajo v vsej ostali "črni" Afriki, s številnimi nebistvenimi modifikacija- mi. Kolonialna doba je prinesla velike spremembe v social- no strukturo stare afriške družbe in povzročila naglo razkrajanje starih tradicionalnih socialnih odnosov. Kolonialne oblasti so skušale uvesti individualno lastništvo zemlje. V Ugandi je takoj po prihodu Angle- žev zemlja postala privatna last. Pri tem so imeli ko- risti predvsem plemenski poglavarji, ki so dobili več- je površine in boljšo zemljo. Nekoliko počasnejši je bil ta proces v nekdanji Francoski zahodni Afriki, kjer je bilo leta 1950 f samo 2 500 individualnih last- nikov zemlje (od skupno 18 milijonov prebivalcev). Največje spremembe v tradicionalnih zemljiško posest- nih odnosih so nastale v področjih, ki so primerna za naselitev belcev ali pa v področjih tropskih plantaž- nih kultur. V prvih so kolonialne oblasti (npr. v Ke- niji, Rodeziji, JAR) odvzele zemljo donačinom ter jih pregnale v rezervate, ki obsegajo relativno tale povr- šine in leže v najslabših naravnih razmerah. V področ- jih plantažnih kultur pa so se sprožili različni pro- cesi. Ponekod je zemlja že postala predmet trgovine, drugod pa je naglo doseljevanje prebivalstva iz notra- njosti celine prisililo plemenske poglavarje, da dele zemljo tudi tem priseljencem, čeprav pripadajo povsem drugim plemenom in rodovom. Z osvoboditvijo večine Af- rike izpod klasičnega kolonialnega jarma so nastale večje spremembe v zemljiško posestnih odnosih pred- vsem v tistih državah, kjer je bilo prej največ zemlje rezervirano za bele koloniste. V Keniji postopoma od- kupujejo zemljo od belih kolonistov in jo vračajo do- mačinom, ki so bili pregnani iz "bele planote". Pri tem pa morajo zelo paziti, da zemljo izročajo pripad- nikom različnih plemen, da bi se izognili morebitnim sedplemenskim sporom. V Tanzaniji so zemljo nacionali- zirali. Relativno najmanjše spremembe v smeri razvoja zemljiško posestnih odnosov je osvoboditev prinesla v Zahodni Afriki. Prvotne težnje po podružabljenju zem- lje so se s številnimi državnimi udari znatno zmanjša- le, močno pa se krepe težnje po individualne« lastni- štvu. Kolonialno gospodarstvo je v kratkem obdobju močno spremenilo tradicionalne družbeno ekonomske odnose in s tem tudi zavest in miselnost domačega prebivalstva. Z odpiranjem rudnikov, gradnjo prometnih poti In na- stajanjem modernih plantaž je rasla potreba po delov- ni sili. V Severni Afriki, ki je bila v družbenem raz- voju pred ostalo Afriko, kolonialni gospodarji niso imeli posebnih težav s pridobivanjem delovne sile,pre- cej drugačne razmere pa so bile v ostali Afriki, Veči- na domačega prebivalstva ni poznala denarja in se ni želela vključiti v kapitalistični gospodarski sistem. Zato so kolonialni gospodarji uporabljali zelo različ- ne metode za rekrutlranje delovne sile. Izbira metod je bila v različnih področjih in pri različnih koloni- alnih gospodarjih zelo različna. V tistih področjih Afrike, ki so klimatsko najbolj ugodna za naselitev belcev, to je v Vzhodni in Južni Afriki, je na splošno prevladoval sistem rezervatov z nevzdržnimi življenj- 20 ski ni razmerami, ki so prisilile do«ačine, da so iska- li zaposlitev pri belih kolonistih. Kljub te«u pa ko- lonialni gospodarji sprva niso iasll dosti uspehov pri rekrutiranju delovne silo, zato so «orali v ta področ- ja dovažati delovno silo iz Azije. To je bi 1 del dobro presišljenega načrta kolonialne politike. Kolonialni gospodarji so potrebovali "vsesnl člen" «ed seboj In zaostalo afriško družbo. Najprej so delavce iz Azije potrebovali za gradnjo železnic, pozneje pa so posta- li železničarji, uradniki, obrtniki In trgovci. Tako je v Vzhodni Afriki nastal "srednji sloj?, ki ga je donače prebivalstvo gledalo i zavistjo in sovraštvom. Z zavistjo, ker so Azijci uživali neprinerno višjo živ- ljenjsko raven od njih in s sovraštvo«, ker so azijski trgovci posojali tudi denar, večkrat za oderuške obre- sti. Tega so se Azijci dobro zavedali, zato so ob na- stajanju samostojnih držav v večini priserov zaprosili za angleško državljanstvo, ne pa za državljanstvo dr- žav v katerih žive. Kljub temu, da «lade afriške drža- ve ta "srednji sloj" še potrebujejo, saj je «ed nji«i največ kvalificiranih delavcev, obrtnikov in celo stro- kovnjakov, je odpor domačinov proti Azijce« tako ve- 11, da se vedno bolj pojavljajo zahteve po izselitvi. Obstaja odprto vprašanje,kan naj se izsele?. Velika Britanija, ki ji« je sicer priznala svoje državljan- stvo, se jih brani ter skuša z Indijo in Pakistano« doseči sporazum o vrnitvi teh ljudi v Azijo. V ostalih področjih, ki niso primerna za naselitev bel- cev, so kolonialni gospodarji rekrutirali delovni silo predvsem z davki na glavo in z obvezni« delo«. Vzpo- redno s teai ukrepi so moderne oblike agrarnega in ne- agrarnega gospodarstva (rudarstvo, plantaže) ter vedno boljše pro«etne zveze prinašale velike spre»embe v «a- terlalno okolje. Pridobitve sodobne civilizacije so polagoma prodirale tudi v najbolj oddaljene kraje ter prinašale velike spremembe v način proizvodnje, usmer- jenost gospodarstva, v prehrano in nošo ljudi, gradnjo stanovanj itd. Te spremembe v materialnem okolju se vedno bolj odražajo tudi v zavesti ljudi. Zavest o pri- padnosti ožji rodovni skupnosti, o skupni lastnini 1n socialni enakosti vedno bolj bledi, vzporedno s te« pa rastejo težnje posameznika po višje« življenjskem stan- dardu 1n s te« težnje po preslajanju in odseljevanju. Če je pred osvoboditvijo v številnih deželah še prevla- dovala prisilna delovna migracija (kot je še danes v JAR in v kolonijah), je danes povsod v ospredju eko- no«ska migracija. Glavna področja doseljevanja so pre- deli z razviti» plantažni« gospodarstvo« ter rudarsko- -industrijska središča. V Zahodni Afriki je glavno po- dročje doseljevanja Gvinejsko primorje z razvitimi plantažami različnih tropskih kultur, «nogo delovne sile pa najde zaposlitev tudi v pristaniščih, gozdovih in v rudnikih. Drugo važno področje doseljevanja se- zonske delovne sile je sudanski bombažni pas, zlasti bombažni nasadi v Severni Nigeriji. V Nizki ekvatori- alni Afriki priteguje največ doseljencev katanško ru- darsko-1 ndustrijsko področje, kje>- dela več kot tret- jina vse domače delovne sile. Okrog 100 000 delavcev je iz same province, okrog 60 000 delavcev pa je iz drugih predelov Konga. Druga pomembnejša središča do- seljevanja delovne sile sta kinshasko rudarsko - goz- darsko področje ter Kivu, ki zaposluje precej delovne sile tudi iz Burundija in Ugande. V Vzhodni Afriki je stalno in sezonsko doseljevanje delovne sile usmerje- no proti boabažnim in kavni« plantažam v Ugandi, na Kenijske« višavju in na ostale» obrežju Viktoriji nega jezera. Južna Afrika, kot gospodarsko najbolj razviti del "črne celine", priteguje tudi največ delovne sile. Glavna središča doseljevanja so Transvaal in Natal, ki zaposlujeta več kot 360 tisoč doseljencev, od tega jih je 235 000 doma izven JAR. V agrarno-industrijskih področjih Rodezije ter v "pasu bakra" v Zambiji dela čez 310 tisoč doseljencev, največ iz Malavija, Mozam- bika, Angole in Botsvane. Razen teh poglavitnih središč modernega agrarnega in neagrarnega gospodarstva, ki sprejemajo stalne in se- zonske doseljence iz širokega področja, obstaja še vrsta aanjših središč, ki so pomembna za ožja območja. Na splošno je za sodobno Afriko značilen izredno mo- čan "beg z dežele", to je beg iz relativno prenaselje- nih agrarnih področij v mesta ter v rudarska in indu- strijska središča. Posledica tega procesa je naglo na- raščanje števila prebivalstva v mestih. Za ilustraci- jo si oglejmo dva tipična primera. V Lagosu se je šte- vilo prebivalstva od leta 1950 do leta 1963 povečalo od 250 tisoč na 670 tisoč, v Ibadanu pa od leta 1931 do 1963 od 378 tisoč na 650 tisoč prebivalcev. Podob- ne tendence rasti kažejo vsa druga večja mesta v Afri- ki. Ker nobena afriška država nima zadosti finančnih sred- stev, da bi ob tem navalu doseljencev lahko mesta na- črtno širila in preskrbela za osnovne komunalne napra- ve, se socialna diferenciacija mestnih četrti še na- dalje močno stopnjuje. Poleg modernih četrti iz kolo- nialnega obdobja in iz obdobja po pridobitvi samostoj- nosti, kjer je koncentrirano gospodarsko, upravno in politično življenje ter stanovanja višjih socialnih plasti, se vrste skrajno siromašne četrti zasilnih ba- rak, brez vsakih komunalnih in sanitarno-higienskih naprav. Posledica kolonialne dobe je tudi splošna zaostalost in kolonialna usmerjenost afriškega gospodarstva. Ra- zen redkih izje« so proizvajalne sile še povsod slabo razvite, proizvodnja je še pretežno samo agrarna in rudarska. Proizvodnja in potrošnja sta po svoji vred- nosti še na zelo nizki stopnji in predstavljata le ne- znaten delež svetovne proizvodnje. Afrika proizvaja neprimerno manj kot bi ustrezalo številu njenega pre- bivalstva, ki predstavlja 9,5? celotnega prebivalstva 21 sveta, daje pa samo 2% svetovnega narodnega dohodka. Pri stopnji gospodarskega razvoja in kolonialni usmer- jenosti gospodarstva pa obstajajo »ed posameznimi po- dročji bistvene razlike. V Severni Afriki je bil vse do leta 1964 izvoz agrarnih proizvodov po vrednosti pred izvozom surovin; agrarni proizvodi so dajali 56%, rudarstvo 40% in ostalo 4% vrednosti izvoza. Zadnja le- ta pa delež rudarske proizvodnje naglo narašča, pred- vsem zaradi večje proizvodnje nafte in zemeljskega pli- na. V Zahodni Afriki, ki preživlja okrog 100 milijonov lju- di je najpomembnejša gospodarska panoga kmetijstvo, ki daje 88% vrednosti izvoza, ostali delež pa dajejo rude. Od posameznih kultur je najvažnejši kakao (32%), slede oljna palma (14%), kava (13%), zemeljski orešek (10%), kavčuk, les in bombaž. Nizka ekvatorialna Afrika ima dokaj uravnotežen izvoz agrarnih in rudarskih proizvodov. Glavni kmetijski iz- vozni predmeti so: kava (18%), bombaž (12%), kavčuk (4%) in les (7%). Od rud daje največji delež k vredno- sti izvoza baker (38%), slede zlato, kobalt, diamanti, mangan, cink in kositer. Vzhodna Afrika je izrazito agrarno področje, saj rude prispevajo samo okrog 4% k celotni vrednosti izvoza. Od agrarnih proizvodov je na prvem mestu kava (42%), sledi bombaž (29%), si zal (14%), sladkorni trs in dru- ge tropske kulture. Južna Afrika je gospodarsko najbolj razvito področje Afrike,sai je po narodnem dohodku na posameznega pre- bivalca (210 dolarjev), po vrednosti izvoza (78 dolar- jev) in po porabi energije (910 KWh) daleč pred osta- limi regijami. Pri izvozu pa kaže še vedno kolonialni značaj. Rude dajejo 56% vrednosti izvoza (zlato 29%, baker 18%, diamanti 4,6%, azbest 2,6% itd.), kmetij- stvo pa 25% (volna 10%, sadje in vino 4%, tobak 4% itd.). Industrijski proizvodi prispevajo 19% vrednosti izvoza, izvažajo pa jih pretežno v druge afriške drža- ve. Ti podatki pa dobe svojo pravo vrednost šele takrat, če se spomnimo na neprestano padanje cen določeni® agrarnim proizvodom in rudam ter istočasno neprestano višanje cen industrijskim izdelkom. V zadnjem deset- letju so se znižale cene afriškim agrarnim proizvodo» poprečno za 30%, istočasno pa so se dvignile cene in- dustrijskim proizvodom za 9%. Tako je uspelo industrij- sko razvitim državam sveta potegniti iz Afrike velike dobičke, ki marsikje znatno presegajo vsoto, ki jo do- biva posamezna država kot pomoč od razvitih držav. Skupni dobiček razvitih držav, pa je še znatno večji, če upoštevamo dobiček od izvoza kapitala. Zaradi tega dolgovi afriških držav stalno naraščajo in znašajo okrog 34 milijard dolarjev, letne anuitete in obresti pa znašajo od 4 do 6 milijard dolarjev. Tako se kljub formalni "pomoči" nerazvitim državam ekonomski položaj večine afriških držav neprestano re- lativno slabša ter vedno bolj zaostaja za splošnim go- spodarskim razvojem; prepad med razvitimi in nerazvi- timi deželami sveta je vsak dan večji. KNJIŽEVNOST t. sifrer Mladen F«riganovič: Socijalna geografija I.Stanovništvo svijeta. Zagreb, Školska knjiga 1968, str. 237.cena 31 N din Po letu 1959, ko je v Beogradu izšla knjiga Vojislava Radovanoviča: "Opšta antropogeografija. Knjiga I.Uvod u geografi ju ljudi. Fizička antropogeografija", v Ju- goslaviji nismo dobili več nobene knjige, ki bi obrav- navala geografijo prebivalstva. To vrzel je sedaj za- polnil dr.M.Friganovič s svojo najnovejšo knjigo. Raz- delil jo je na štiri velika poglavja. V prvem z naslo- vom "Geografski razmeštaj stanovništva", govori o raz- lični gostoti prebivalstva ter o razvoju naselitve na Zemlji. V druge» poglavju "Dinamika i struktura stanov- ništva svijeta"je osvetlil prirodno rast prebivalstva, demografske režime, strukturo prebivalstva po starosti in spolu ter njegovo gospodarsko oziroma poklicno struk- turo, ter končno migracije prebivalstva. 0 odnosu pre- bivalstva do fizičnogeografskega in družbenogeografske- ga okolja govori avtor v poglavju "Stanovništvo i geo- grafska sredina". Posebne strani je namenil mestnemu in podeželskemu prebivalstvu ter danes tako intenziv- nemu procesu urbanizacije. Knjigo zaključuje avtor z aktualnim poglavjem "Kamo Ide čovječanstvo". Slede še statistične tabele ter pregled važnejše literature. Tomislav Rakičevič: Opšta fizička geografija. Drugo izdanje. Beograd, Zavod za izdava- nje udžbenika SR Srbije 1968, str. 387, cena 40 N din. 22