301 Dopisi. Iz Erdeljskega. Sibinj 10. septembra. Devetnajst milj od Sibirija na široko dolgo sem Erdeljsko o šolskih praznikih prehodil. Po njivah nisem dragega vidil, ko koruzo, ki kaj lepo raste, in tam pa tam nekaj ovsa. Vinogradi obetajo obilno dobre kapljice; pšenice in reži so dosti namlatili; toča ni dosti škode napravila; ni se tedaj glada bati, akoravno krompir hudo gnjije. — Izmed mest omenim le armensko mesto „Elizabethstadt", ktero ima ve-ličansko pa revno cerkev; zakaj armenci, ki so bili pred zadnjo černo vojsko najbogatejši tergovci, so zdaj silno ubožni. Kteri so poprej po 60 do 100 tavžent gold. imeli, ne gleštajo zdaj 60 do 100 gold. — nesrečna vojska jim je vse požerla. Govorijo po madjarsko in armensko; po armensko govoriti ni lahko, pismenke so popolnoma vlastne. Armenci so rimsko-katoliške vere, križajo se tako-le: „Ha nun Horr, jev Vortvo, jev Hokvujn serpo. Amen". (V imenu Očeta in Sina in Duha svetega. Amen. (Bog se veli: „Astvac"). Pri službi Božji vsi pojo; med procesijo glasno molijo roženkranc Marijo sosebno častijo; sicer pa so ptiči zviti černomanjastega obličja, ki so pred kakimi dvesto leti iz Azije semkaj prileteli. Vidil sem Armenko rojeno 1760; stoletno bablje še dobro vidi in sliši, po ulicah beži ko ve-verca; vsakdan potrebuje polič — žganja. Neka deklina devetletna je na glasoviru kaj lepo igrala; ko jo po šta-jarsko zažene, sem prav spoznal, kaj je domočutstvo, in skorej bi bil zdihnil: „Oj, da bi tamkaj bil, kjer je zibka moja stala, mati ljuba me zibala". — Bil sem tudi na neki glažuti pri podnožji erdeljskih karpatov, kjer so prevzvišeni gosp. škof zakrament sv. birme delili. V tem kraji še nikoli nobenega škofa ni bilo; zatega del so pa tudi ljudje svoje serčno veselje očitno razodevali nad nazočnostjo vikšega pastirja. Al kolika revšioa! Mislil sem si: „0 kako srečni so vendar Slovenci, ki imajo lepe cerkve, dokler tukaj z blatom ometana kajžura za opravilo najsvetejše daritve služi". — Daleč sem okoli prišel, al vendar je to malo v primeri velike dežele; zakaj Erdeljsko obsega 1102 O milj z 2 milijonoma in 120.000 prebivavci. Lepa dežela je, ne vem, ktera kronovina bi bila tako bogata, sosebno kar v nerast-ljinstvo sega, je vsega obilno, na priliko, zlata, srebra, kupra, železa, svinca itd., pa tudi rastlinstvo in živalstvo ji je blagodaril Stvarnik tako, da — naj se Erdeljsko po-vsodi zapre — Erdeljčani od zunaj ničesa ne potrebujejo. Lahko bi še en milijon več ljudi tukaj živelo, ker zemlja je rodovitna. Pervo in drugo leto se enkrat seje na njivo, tretje leto praha leži; gnoja malo poznajo. Skoda, da so prebivavci o narodnosti in veri tako različni. Vlahov je 1 milijon 230.000, Madjarov 600.000, Nemcov 200.000, Ciganov 80.000, Judov 16.000, Armencov 7.600; tudi nekaj Serbov in Gerkov. Rimsko-katoliške vere jih je: 250.000, gerško-nekatoliške ali razcepljencov 670.000, kalvinske 260.000, luteranske 210.000, unitarcov 46.000 (to je tistih, ki druge in tretje peršone Božje ne spoznajo in ne verujejo). Zmotnjav da je kaj! — Prašanje: Slovenci, ali že dobivate v svojem jeziku dopise iz kancelij? Povem vam, da vsi tukajšni uradniki madžarske in vlaške dopisa 302 in odpise dajati morajo, ker jih drugač nihče ne porajta. Če se pri nas to v dveh jezikih mora opravljati, zakaj bi pri vas ne bilo mogoče le v enem jeziku! Terjajte, kar Vam po cesarjevi volji gre, pa nikar ne bodite plašni zajci, naj bi tudi nektere mustače gromele; dolžnosti svoje izpol-nujte in ničesa se ne bojte! Tako misli na kofiuu vaš rodoljub Cvetko. Iz Ilorvaške, (Kon.) Program vara ždins k e gimnazije ima dva sostavka, enega nemškega, ki ga je spisal Mat kovic z naslovom: »Alte handschriftliche Schiffer-karten in der kais. Hofbibliothek in Wien, mit 2 dem Por-tolano des Gr. Benincasa 1840 entnommenen Karten von der Westku8tc Afrikas" ; enega pa horvaškega, ki ga je spisal Z ep i c z naslovom: „Poraba predlogah u Gunduliča i Pal-motiča", ki je jako važen in obsega za zdaj le predloge z genitivom in dativom. Zraven teh sostavkov so pa še v nemškem jeziku naznanjene meteorologične opazke od julija 1859 do 1860, ki jih jezapisoval Folprecht. Razun navadnih predmetov je učil Zepic staro- in novoslovenski, Bosek pa italijanski jezik; učilo se je še tudi lepopisje, risanje in muzika. Učencov je bilo 239 rimsko-katoliške, 3 gerške, 13 pa judovske vere; med temi 174 Horvatov, 52 Slovencov, 16 Ogrov, 6 Čehov in 7 Nemcov. Program senjske gimnazije ima znanstven so-stavek v nemškem jeziku z napisom: »Ueber den jetzigen Standpunkt der osterreichischen Privilegiumsfrage". Spisal ga je Schmitzer. Učencov je bilo na koncu leta 112 Katoličanov in 3 Gerki, med njimi 111 Horvatov, 2 Slovenca in 2 Nemca. Zraven navadnih predmetov se je učilo še risanje, lepopisje in petje. Program požeške gimnazije ima nemški pisan sostavek: »Ueber perenne und periodische Quellen", ki ga je spisal P. Eusebius Bauer. Učencov je bilo na koncu leta 99 rimsko-katoliške vere, 10 iztočne in 1 judovske vere; med njimi 101 »Horvatoslavoneov", 1 Poljak, 2 Čeha, 1 Istrijan, 2 Nemca, 1 Madžar, 1 Štajarec, 1 Vojvodjan. Program zagrebške realke, ki je letos višja postala, ima dva sostavka; pervi ima napis: „Betrachtungen uber die geistige Entwickelung der Sudslaven", ki ga je spisal Zoričič; drugi pa: »Upliv svjetla na bilinstvo", ki ga je sostavil T o r b a r. Potem sledi naznanilo Z u 1 i č e v o: ;,Arbeiten im chemischen Laboratorium". Učencov je bilo v 4 razredih na koncu leta 108 rimsko-katoliške, 2 gerške zedinjene, 10 gerške nezedinjenc, 8 judovske vere. Narodnost učencov tudi tu ni naznanjeua. Zakaj ne? — Program varaždinske realke in glavne učilnice ima sostavek z napisom: „Nekoliko riečih roditeljem osobito o važnosti realnih naukah", ki ga je napisal Francelj. Učencov v realki je bilo 56 Horvatov, 6 Nemcov, 6 Mad-žarjev, 3 Slovenci, 2 Poljaka, po veri 60 rimsko-katoliške, 5 gerške nezedinjene in 8 judovske vere; na glavni šoli pa 455 Horvatov, 6 Nemcov, 9 Madžarjev, 6 Slovencov, 1 Italijan. Iz Zagreba 8. sept. K. Ž. — Mislil sem že, da mi bode malo po malo začelo pomanjkovati gradiva za dopise; al da se človek resno prime peresa, vendar-le zmiraj kaj najde, kar bi utegnilo mikavno biti temu ali unemu. Tudi danas, mislim, ne bo čisto prazna moja šaka zanimivih novic. Najvažnije je pred vsem to, da dobimo s 1. oktobrom dva nova časnika, in sicer »Pozora v Zagrebu in „Cviet i plod" v Osieku. „Pozoru", neodvisnemu političnemu listu bo vrednik gospod S lavo ljub Vrbančič, tukajšni odvetnik (advokat). Oddahnil sem se tako rekoč, ko sem poziv na predplačo v roke dobil, ker se je ti reč zares že tako dolgo sem ter tje motala, da se je že začelo dvojiti, bo li kruha iz te moke. Značaj in obče znano iskreno domoljubje vrednika zadosti nam je porok, da bode list, ki smo ga že tako željno pričakovali, popolnoma svojo nalogo izpolnil. Ne dvojim, da bode tudi med Slovenci obilo čitateljev in dopisateljev najdel. — Drugi list: »Cviet i plod" pod vred- ništvom g. Antona V. Truhelka bo prinašal v zvezkih od 3—4 pol „zabavno-poučne člance za našu milu mladež". Predplača — 3 for. za celo leto, 1 for. 60 kr. za pol leta — se bo prijemala še le po izlazu pervega zvezka. Vrednik v svojem pozivu prosi, naj se mu do tačas samo imena in naslovi naročnikov obznanijo. Kdor osem naročnikov nabere, dobi deveti iztis poverh. Kakor vrednik obeta, se bodo tudi slike včasih dodajale, »buduči, da slika cesto nazornije pouči, nego tisuča riečih". Na koncu je še dodano: „da i naša serbska mladež jednako se njim (listom) koristiti uz-mogne, upotriebit cemo i cirilicu". Po teh dveb listih se bode zadostovalo dvema silnima potrebama. Bog daj, da bi se terdo učverstila v narodu. — Druga nemanj važna novica, ktero so »Novice" že v zadnjem listu v kratkem omenile, je ta, da je izdatelj ^Cvetja jugoslovanskega" gosp. profesor Macuu prestavljen od tukajšne gimnazije na ljubljansko, in sicer za prednašanje latinščine in slovenščine. Prilika lepa mu je tedaj dana, se za vpe-Ijanje slovenščine ko učnega jezika na ljubljanski gimnaziji zaslug pridobiti. Da se bo hrabro za to potegnil, moremo za terdno upati; saj bo na postavnem temelju — na cesarski odluki stal! Kakor ste mu ve »Novice" veselo rekle: »dobro došel" mu moramo mi v Zagrebu z žalostnim »z Bogom! uzderži nas u blagem uspomenu!" slovo dati. — Madjarsko družtvo, ki je nekoliko časa z dobrim uspehom tukaj opere in igrokaze vraadjarskem jeziku predstavljalo, nas je te dni zapustilo. Čul sem, da je namiravalo pred odhodom še v Karlovcu nekoliko predstav dati, al da mu, je to zabranjeno bilo. Pobratenje horvaško-madjarsko najdlo je izraz v sliki, ki se zdaj v mnogih tukajšnih izložbah vidi. Predstavlja pa ta slika Horvata in Madjara, ki si pod ogersko krono v roke segata. Podpis te slike je: »Pod ugarskom krunom, kano s bratom rukuje se Madjar sa Hrvatom". Iz Metlike 12. sept. M. P. — Preljube »Novice"! Ne morem se zderžati, da bi ne objavil, kar je vredno do-zabe oteti. Bila je namreč 4. t. m. konecletna preskušnja otrok tukajšne ljudske šole. Dobro so se odrezavali šolarčki od pervega do zadnjega. Veselja so se širile serca vsem nazočim poslušavcom, zlasti staršem, slišati šolsko mladino v milem maternem jeziku pridno in z osobitim veseljem odgovarjati. Tako gladko so tekle blagoglasne domače besedice, da bi bile prešinile tudi protivniku domačega jezika serce, gotovo pa še bolj unetile prijatla slovenščine in mu do dobrega ukoreničile udanost za narodovnost. Pokazali so gladkotekoči odgovori šolske mladine, da se nauk v domačem jeziku ne deli pomankljivo in da uapredek v šolskih predmetih, posebno v računstvu, od stopnje do stopnje stopa po verlem prizadevanji in pospeševanji gosp. Sturm-a, do-tičnega učitelja. To svedoči, da se mladež v pravem duhu časa otesava in izobraževa; gotovo je ne bo kolo časa, ki se neprenehoma dalje verti, zaterlo. — Pa še kaj veselega, drage ?3Novice!" — Ker se v tukajšni šoli tudi marsikaj koristnega oziroma kmetijskih reči pove, se je nadjati, da bodo iz tacih otrok pridni kmetovavci in tudi močna podpora staršem. Popisovali so ravno pri ti priliki, kako da se ima drevje cepiti; in dobro so jo izpeljali. Ali ni to veselje? Ko bi se bili nekdaj v ljudskih šolah tako obnašali in žurili gospodje učitelji, gotovo bi se bilo že davno na boljše obernilo, in ne tavalo bi toliko kmetov unkraj zrenika svoje kmetijske vednosti; ali žalibog! Vsakdo se je učil svojega zainta in se na višji stop omike popenjal, le kmet je ostal pri navadnem obdelovanji zemlje, kot ptica pri narejanji gnjezda. Kakor je vidil sin očeta delati, tako je delal tudi on; in to je uzrokovalo kukavo kmetovanje in napredovanju zlo ukljubovalo. Neobhodno treba in koristno bi bilo, ko bi odslej zanaprej vsak gospod učitelj sklenil, svojim učencom tudi o sadjoreji — v obče rečeno — o kmetovanji in zadevnih rečeh kaj povedati in tako za blagor in napredek skerbeti. Saj se najde veliko veliko za kine- 303 tijstvo važnega v neutrudljivih „NovicahK. Le na noge, predragi učitelji! — Preskušnja se je končala veselo z petjem v domačem jeziku. Perva pesmica je bila: wKje so moje rožice" itd.; ti je nasledovala in veseli čas sklenila narodna cesarska hvalnica. Iz ŽirOVSke Okolice 25. avg. V*. (Po nakljucbi za-kasnjeno). j,Spet nova cesta! Zakaj toliko teh novih cest! Za nas so že še stare pota dobre lu Te in enake besede sem slišal že večkrat. Da! res dobre so vaše poti za terpin-čenje živine" — sem si mislil, ko sem vidil, da komaj dva vola prazen voz po taki poti vlečeta. Hvala Bogu, da je vendar nekoliko mož, ki spoznajo, kako potrebne da so dobre poti in ceste. Tako tudi nekteri prebivavci naših krajev že davnej želijo, da bi se iz Zirov v Logatec kantonska cesta napravila. In česar želijo, se jim bo kmalo spolnilo. Ravno zdaj slišimo, da se bo omenjena cesta delati začela. Vprašanje je zdaj: kod da bi se v Logatec peljala ta cesta, ki ne bo samo Zirovcom, ampak tudi Poljancom, Osličanom, Tomincom okoli Cirkna in drugim v velik prid. To prav določiti, mora tedaj zdaj naša perva skerb biti. Zato je treba, da se o ti reči dobro posvetvamo in ne poslušamo enostranskih glasov. Jez sem imel priložuost, kraje med Ziri in Logatcom večkrat prehoditi in jih dobro poznam. Povejte tedaj, prosim, drage „Novice", moj svet, naj bi se cesta po račevski dolini čez Rovte napravila. Tod bi se gotovo z najmanjšim delom, z najmanjšimi stroški in najbolj po ravnem speljala. Tudi je tod najbližje v Logatec. Ne bil bi jez tega sveta „Novicam" pisal, ako bi ne bil za gotovo terditi slišal, da mislijo cesto po brekovski dolini čez Za vrač delati. Po tem kraji gotovo ni nič bližje in dela bi bilo veliko več. Pomislite, da je brekovska dolina zlo močvirna, in da bote ob času deževanja, kadar voda po ti dolini nastopi, le težko po nji vozili. In iz te doline se bo mogla cesta po gerdem bregu v ključih viti na zavraško hribovje, in od ondi spet navzdol v grapo pod Rovtami. Ce pa mislite iz Zavrača cesto na Godovič izpeljati, boste pa imeli skorej še enkrat toliko daleč do logaške železnice kakor po račevi dolini čez Rovte. Naj bi se tedaj pri napravi nove ceste bolj gledalo na prave potrebe kakor pa na besede nekterih mož v brekovski dolini in v zavraški soseski, ki bi cesto radi memo svojih hiš imeli in ki tedaj vodo napeljujejo le na — svoj mlin. Pa brez zamere! Iz Kranja 16. sept. M. — Koliko je v naši šoli šolarjev in šolarc, je bilo že zadnjič enkrat brati v „Novicaha. K unemu dopisu pristavljam še par besed o razmeri nauka slovenskega in nemškega jezika, omenivši popred, daje tudi slavnemu rainisterstvu na tem ležeče, da se otroci nauee kaj slovenskega, ker je že parkrat prišel dopis o tej zadevi na tukajšne šole. Natanko v tisto reč pogledati, mi pa ni mogoče. — Po „Einladung zu der offeutlichen Priifunga posnamem te-le številke: V 1. razredu se uči slovenski jezik 9 ur, nemški 4 ure; v 2. razredu slovenski 4, nemški 7; v 3 razredu slovenski 3, nemški 6; v 4. razredu slovenski 3, nemški 8. V kterem jeziku se uče drugi predmeti, ne morem razločiti. Iz unih številk pa vidimo, da otroci v 3. in 4. razredu gotovo jako dobro že znajo slovenski, ker so se jim ure za slovenski jezik v primeri z nemškim tako skerčile. Naučili so se ga menda v 1. in 2. razredu, ko so se učili brati in čerke delati. Kdaj so se pa prav pisati naučili, je še dosti težje razumeti. Vendar upamo, da znajo po 4. razredu vsaj tako dobro pisati slovenski kakor nemški. Ni še mnogo let, kar mi je pisal prav dober dijak, ko je prišel v 1. latinski razred; nemški je pisal, in na celi strani ni bilo zmote; potem pa je pisal slovenski, in na manj kot eni strani jih je napravil 27!! Iu vendar bi človek mislil, da se bo dijak ložej in pred naučil pisati svoj jezik, kakor pa ptujega. To toraj upamo, da se je zdaj nekoliko premenilo, in da se bo sčasoma še bolj. Zato človeka zlo v oči peče, ako, postavimo, celo v slovenskih lepopisih pri izpraševanji nahaja tu in tam zmote; saj ima vendar pred sabo, upamo saj, prav pisane besede. — Prt izpraševanji so otroci nek prav dobro odgovarjali (sam nisem mogel biti zraven), potem pa so zapeli tudi nektere pesme; ktere slovenske ne vem, med nemškimi pa je zvonec nosila tista, ki so slavili v nji „das deutsche herz". Prav lepo so jo nek peli mladiči; gotovo so jo razumeli; kaj mislite? — Imenik šolarjev je letos s slovenskimi čerkami namešan; par nemških voglastih čerk, potem ali vmes okrogel č ali š. To je prav čudno gledati. Prašam gospode: ali se jim ta mešanca tako zlo dopada, ali le mislijo, da se stara navada mora počasi odpravljati? Kaj bi bilo to tako strašno, tiskati vse imena z latinico? Zavoljo lepote tudi gotovo ne bo nihče zagovarjal nemških voglarjev, celo Nemec ne, ker tiskajo se skoraj vse znanske bukve že z latinskimi čerkami. Naj bo toliko zadosti o naših šolah. — Une dni sem bral blizo Kranja pisanje, kakoršnega dozdaj še nisem imel v rokah. Bilo je ^odstopno pismo" (Cession J, ki ga je neki častivreden vradnik napravil. Lepo in razložno je bilo napravljeno v slovenskem jeziku, to je, v tistem jeziku, v kterem mislijo nekteri, da ni mogoče, takih pisem delati. Mislil sem si: tega gospoda, ki je to pisal, bi pač ne bilo strah, ako bi se upeljal slovenski jezik v slovenske kancelije, tako ko je drugih marsikterega strah, da ne rečem sram, ako mora pregovoriti slovensko besedo. Nekoliko je takih, pa pravim le nekoliko, ki bi se ne bali ravno govorjenja, ali pisanje jih straši. Dober svet je: uči se, pa boš znal! Za une terde zopernike slovenskega bodo pa mogli začeti moko iz drugih krajev voziti, ker počasi se jim bo menda vendar tudi slovenska peka pristudila. Mislil sem si dalje: kdaj bo pač prišel tisti čas, ko bo kmetu dopuščeno, razumeti lastne pisma, ki jih zdaj nosi včasi v žepu tako kot je uni nosil namesti popotnega lista gledišni list: „Die Rauber auf Maria Kulm". Do tje pač gospodje ne bote še govorili slovenski; nekteri bi še kmalo kako zabredel in pokazal, da je kmečkega stanu. Nikar ne mislite, dragi moji, da je vsa sedanja gospoda, ki govori le nemški, od nekdaj gospoda nemški govoreča I To se pač motite. Nekteri izmed njih so svoje mlade dni prav idilično krave pasli in ovseni kruh jedli; le v šolah so se odvadili tega, in zraven tudi domačega jezika. Zdaj obdelujejo nemško polje ali nemške gojzde. Ze rajukemu Horacu se je o njih sanjalo, ko je pel, da nosijo „Iiguum in eilvam". Da pa pozneje nosijo tako derva v gojzd, se navadijo večidel že na gimnazii. Vidil sem že več dijakov ta-le zadnji čas, ki jim nič kaj ne gre slovenski; nemški pa prav radi govore, toda nekteri le še po stari slovenski šegi. V pater Markovi slovenski slovnici sem bral, da se „wasser" izgovarja „bossertf. Tako govore pač še zdaj stari možje, ali čudno se mi zdi, da slišimo tudi naše mlade dijake — nadepolne Nemce — tako govoriti, ki so že v višjih šolah. To je pač resnično lepa nemščina, in Nemci sami se bodo menda lepo zahvalili za-njo, mi pa povzamemo njih lastne besede in z ramami majaje pravimo: „bos ist do zu moehen?" Iz Kamne gorice 2. sept. * Včeraj smo z veliko slovesnostjo pokopali ljubljenega našega fajmoštra gospoda Jerneja Uršiča, tudi bravcom ??Novic" dobro znanega, sploh visoko spoštovanega gospoda. Iz Ljubljane« Marsikaj novic se klati te dni po našem mestu, pa ne vemo, ali so gotove ali ne; prodamo jih tedaj, kakor smo jih kupili. Perva nam najvažniša novica, od ktere po pismu gosp. grofa Auereperg-a in po tem, kar smo brali v pomenkih deržavnega zbora, mislimo, da je toliko kot gotova, je ta, da deželno poglavarstvo ostane začasno še v Ljubljani. Spet druga je, da se bode nek Vithalmovo poslopje v veliko kosamo razširilo, — da se sedanja kosama pri Št. Petru bode predelala v vojaško bolnišnico, — da v Medvodah bojo zidali kosamo za konjike, da naš regiment gre v Reko itd. Al za vse to prepustimo odgovornost materi „Klepetuljiu ali j. Farni", kakor tudi to, da so te dni v Te rs tu zasačili 304 30.000 pušk, ki so imele iz Laškega na Ogersko iti. Pa pustimo uime političnih viharjev, in omenimo raji, da v nedeljo zvečer okoli devetih je razsajal silen vihar s tako ploho v Ljubljani, da bi se bili „pred mostom" lahko za par trenutkov s čolnom vozili; taka povodinj je hipoma nastala ondi po zabasanem požiravniku; vendar nas več nesreče ni zadelo. Žalostnega serca pa smo slišali, da od Kranja doli proti Mednu in še dalje je toča grozno škodo napravila. Iz Ljubljane. Slavni naš pesnik gospod Miroslav V i Hi ar nam je pisal iz Kalca 8. dan t. m., da 24 pesem čaka belega dneva in da do konca tega leta nabira naročnikov; napevi bojo po 80 soldov. Naznovaje svojim brav-com to novico iz serca zakličemo pesmam: dobro došle!