Žir pokopan* Po angleškem izvirnikn A. Bennetta napisal Paulus. 4. nadaljevanje. Aleš se ni ninogo brigal za Hinkotovo zasebno živIjenje. Točno ob mesecu mu je naštel njegovo plačo, kadar je dobil nagrado za kako večje delo, mu je pri¦aaknil še priboljšek, kam pa je deval Hinko denar, ra to se ni zmcnil. Zadovoljen je bil, če mu je točno postregel ln ga rešil neprijetnih in razburljivih poslov r. ljudmi. Zato jo bil radoveden, kaj bo v Hinkotovib žepih. Prvo kar je našel, sla bila dva bankovca, vsak po sto goldinarjev. Nadaljna preiskava je spravila na dan pet francoskih bankovcev po lisoč frankov in dVa Spanska bankovca po slo peset, nekaj pošlnih znamk in sliko ženske dobrih 30 let, prijaznega obraza in ljubeznivih oči. Aleš se je začudil. Ne nad sliko. Zanjo se niti zincnil ni. Žtnsk ni maral. že zaradi tega ne, kcr je bil boječ. Pa tudi zato, ker je imel slabe izkušnje, posebno kar mu je — pred mnogimi lcti je bilo, spodaj v solnčni Španiji — lepa •črna Andaluzijčanka skoraj vrat zavila. Tudi franeoska in španska valuta v Hinkotovem iepu je bila razumljiva. Saj sta še le pred kratkim pripotovala iz južne Španije črez I^rancosko domov. Ampak — rnlkod je vzel Hinko toliko denarja? Tistih dvajsti goldinarjev, ki mu jih je dajal vsak mesec, jo lahko porabil. štedljiv pa ni bil, to je Aleš vedel. Seboj tudi ni nič prinesel, ko ga je vzel v službo. Druga ni bilo misliti, ko da si je poskrbel »postranski zaslužek« —. Da ti »zaslužki« niso bili preveč «či- sti«, o tem Aleš ni prav nič dvomil. Saj ga je dobro poznal, malopridneža —. Vkljub temn se mu je pri pogledu na njegovo zapuščino stožilo za tem malopridnežem. Uporaben človek je bil, zelo uporaben —. In brihten —. Postranska pota je včasih hodil, — no, pa njcga, svojega gospoda ni zanemarjal. Kdo bo skrbel zanj, kakor je skrbel Hinko —? Ali bo našel enako uporabnega človeka? Aleš sicer ni vzdihnil: «UbogL Hinko!« Nihče, kdor je poznal Hinkota, bi ne bil lako vzdibnil —. Kajti Hinkotova posebnost je bila, da je skrbel piedvsein za Hinkota. Storil in uredil je on lako, da Hinkotova korist ni škode trpela. Zato je Alcševa otožnost našla najtočnejši izraz v vzdihu: «0 jaz siromak!« In s tem vzdihom je shranil Hinkolovo lislnico na-** zaj v žep. jPri tem so njegovi prsli zadeli ob nekaj Irdega. Pismo je bilo, tisto pismo, ki je prišlo na Hinkota v jutru njegove smrti. in ki ga je našel Šime Blaž na tleh pri pragu. Aleš je premišljeval, ali ima pravico, ga odpreti, ali ne. In med tem ga jc žc odprl. Pismo pa je gnvorilo takole: «Gospodn Hinkolu Brglcz, tajniku pri pisatelju Alešu Blažu! — Prejela sem vaše drugo jiismo in tucli vašo sliko. Obojt1 ini prav zelo ugaja. In tudi moji materi. Oprostite, da scni bila v svojem odgovoru na vašo ponudbo nekoliko stvarna! Ženske v mojih letih so pač previdnc, — ne zamcrite! — prcden stopijo po tej sicer ne več nenavadni poti v ožji slik z moškimi! Sedaj je vse dobro. Pišete mi, da ste zelo zaposleni in da naj pridem jnz v mesto. Rada se odzovem povabilu. Prišli bova z materjo v torek predpoldan. Upam, da bodete našli par uric časa za naju. čakali vaju bova, kakor sle naročili, pred gledališčem. Spoznali me bodete po moji sliki, ki Vam jo pošiljam v prilogi. Da bo vsaka pomota izključena, bom nosila šopek klinčkov v roki. Toliko za sedaj. Vdana Lenka Strnadova.« «Falot —!« Upravičena jeza je grabila Aleža. Za lajnika se je napravil in oženiti se je hotel! Seve! In niti bescdice ni zini! Najbrž je našel v »Družinskem dnevniku« ženitbeno ponudbo! Če je vobče imel resne namene —? Aleš Blaž je dvomil, predobro je poznal svojcga Hinkota. Morebiti je smrt še o pravem času posegla vmes in obvarovala pošteno žensko goljufije in škode —. Aleš Blaž je spet poiskal listniro in vzel v roke sliko. Obenem je segel po «Družinskem dnevniku« —. «Vt ste gospod Hinko Brglez, kajneV je vprašal inchek pa odločen ženski glas, za Aleševim hrbtoni, ko jc stal drugo julro plali in negolov pred narodnim gledališčem. Aleš Blaž je odskočil in sc obrnil, kot bi ga bil kdo sunil v hrbet. Ves prestrašen je bil. Pa kako je prišel Aleš Blaž na napovedani sestanek pred riarodno gledališče, lako bi utognil kdo vprašati. ¦ j „& Odgovor na to vprašanje tiči v najglobljih globinah čiovcške duše. V Alešu sla mislili in delovali, da tako govorim, dve osebnosti. Aleš Blaž številka ena je bil plah in bojec človek, ki se je že zdavnaj pobotal s svojo plahostjo, se ji vdal in oklenil, da se bo kolikormogoče •ogibal svojih sozemljanov. Aleš Blaž številka dve pa je Ml drzen fant, poln podjetnosti in lahkomiselnosti, vcs željen pustolovščin in vragolij. Aleš številka ena je bil gladko, mirno površje gorskega jezera, toda v globinah jezera so se skrivale nevarne ribe-roparice, treba je bilo le dirniti, pa so splavale na površje. Številka dve je kaj rada zapeljala številko eno v zapletene, težavne J___ožaje, iz katerih se številka ena, prav vsled svoje plahosti in boječnosti, ni mogla izviti, pa najsi ji je bilo še tako neprijelno. In tako se je zgodilo, da je tisto julro šla številka dve čisto nedolžno na sprehod po mestu in tudi mimo gledališča. Kaj bi naj tudi" bilo na takem nedolžnem sprehodu slabega? Kajti da damc z rdečimi klinčki ne bo in da številki dve ne bodo izpolnile njene tajne želje po zanimivih doživljajih, o tem ni bil nihče iskreneje prepričan ko prav številka dve. In vendar je prišla —. Aleš Blaž je prijel za klobuk. Lahko bi ga bil dvigai) in rekel: «Oprostite, menda ste se zmotili —! Jaz ¦isem Hinko Brglez.« Niti zlagal bi se ne bil —. In nato bi pobegnil. In res je že odprl usta in leva noga je krenila v keg —. Pa desna noga ni hotela in obstal je na mestu. Aleš Blaž je bil preveč plah, da bi pobegnil —. Dvignil je torej klobuk, se zbegano nasmehnil in ipodali so si roke. Pred njim sta namreč stali dre dami. Ena je bila mlajša, najbrž imejiteljica mehkega pa odločnega glasu, ki ga je čul, tako je zasodil, druga pa starejša, — mali in hči, kakor sta se napovedali, nedolžni žrtvi, ki si jih je izbral goljufivi Hinko. Predstavili so se. «Jaz sem Lenka Strnadova, veste! Saj me že poznate po sliki, kajne? Tole pa je moja mati Barba!« Njen polni, rdečelični obraz se je prikupljivo smehljal. Tudi mati mu je z dobrptljivim, prisrčnim nasmehom segla v roko. Aleš ni vedel, kako in kaj mu je. še vedno je bil na pobegu, da bi ga le ne bilo strah in sram prcd tcmi ženskami! In povrh se je oglasila v njem lista struna, ki se oglasi v vseh plahih ljudeh, čc naletijo na blago, dobro dušo. Boječi ljudje bodo razumeli Aleša —. »Nisva pričakovali, da bi prišli«, je nadaljevala Lenka. «Pa mati so le pravili, naj poskusiva.« «Kako da me nistc pričakovali?« je vprašal Aleš raztreseno. Od kod so neki tele ženske vedele, da je on, prav on, tisti, ki ga iščeta —? In da on, Alfeš Blaž, nosi sedaj ime Hinko Brglez — ? Tisto julro se je pred narodnim glcdališčem sprehajalo vendar tudi več drugih moških, ne samo on —! «Saj je vendar včeraj zjutraj umrl vaš gospodar, pisatelj Aleš Blaž!« je rekla mati. In Lenka je pridjala: «Kdo bi si bil kaj takega mislil! Pisala sem vam predvčerajšnjim, v nedcljo, veste! Kdo bi bil slutil tistikrat, da bo med tem yaš gospod umrl —!« Seveda, Aleš Blaž je že spet čisto pozabil, da je Aleš Blaž umrl. Previden je moral biti, da se mu ne bo zgodilo, kakor sinoči «Pri solncu« —! «SeTeda!« je dejal. cAmpak — kako, ali stc ae avedeli za njegoro smrt?« »Zvedela —1« se je čudila Lcnka. «Saj pravim! Poglejte vendar malo krog sebe!« «Saj «em ti pravila!« je rekla mati. «Gospod bo zaposlen, sem dejala!« In obe sta pokazali na postarnega dedca, ki je na dolgcm drogu nosil rdeč lepak. V velikih črkah je bilo na njem napisano: «Aleš Blaž nenadoma umrl!« — In izza ogla je prikorakal drug dedec, ki je tudi nosil na dolgem drogu lepak, pa zelene barve, s sličnim napisom. In ljudje so kupoma kupovali od teh moških posebne izdaje, časopise vseh mogo^ih struj in strank. Aleš je zardel. Dobro uro je že postopal tod, pa ni opazil, da raanašajo lcpaki in časopisi njcgovo ime v vse Tetrove! Pa tak je bil. Sedaj je razumel, zakaj so ga sinoči «Pri solncu« tako sumljivo gledali —. Dobro da jim je ušell Ni dvoma, v blaznico bi ga bili vtaknili —. «Še niste brali časopisov?« je vprašala Lcnka. tNisem.« «Saj pravim! Takale nenadna smrt —I Koliko skrbi in dela prinese! — In danes imate tudi pobae roke posla, kajne? «Ne. Prost sem. Odpustili so me iz službe.« «Kdo?« «SorodnikL« «Sorodniki —? Zakaj?« Zmigal je z rameni. «So že taki —.« «Hm —, čudni ljudje! Torej stc ta. sedaj brez službe —? Ampak«, je hitro pridjala, «saj so Tam vse plačali, kajne?« Vesel je bil, da je mogel odkritosrčno reči da. Po kratkem molku je rekla Lenka sočutno: l^ (Dftlje pribodnjiž.)