Učiteljstvo pred novimi nalogami Svet se nahaja danes na važni zgodovinski prelomnici. Slovenski narod je prav tako potegnjen v ta usodni precep kakor vesoljno človeštvo. Vse vrednote postajajo problematične, dediščina, ki jo je sedanji rod prevzel od svojih prednikov je v vsakem pogledu zelo dvomljive vrednosti. Razmere postajajo vse težje in tcžje. Prejšnja doba, kakorkoli razgibana in starejši učiteljski generaciji morda v slabem spominu, se kaže z razgledne ravni današnjega časa v pravcati idilični luči. Vse brcme borbe za vsakdanji kruh sta prevzcla s trdno samozavestjo na svoja ramena posameznik in njegova družina. Brez posebne neposredne pomoči je stopala ta osnovna družabna celica skozi življenje: njena sreča in uspevanje sta bili v veliki meri odvisni od lastnega prizadevanja in podjctnosti. Skratka: vsa gospodarska in družabna ureditev je omogočala Ijudem skromno kritje najnujnejših življenjskih potrebščin, večkrat jim nudila celo možnost razvoja in napredka na vseh življenjskih podroejih. S to gospodarsko konjunkturo sta stopila v življenje našega naroda tudi šolska obveznost in učiteljstvo kot poseben stan. V razmeroma kratki dobi je bilo ustvarjeno po Slovenijj gosto kulturno omrežje; več tisoč kulturnih delavcev je zasedlo do zadnjega večjega naselja vse slovenske pokrajine. Razmah moderne industrije in trgovine ter zmagoslavni pohod politične demokracije sta nujno zahtevala pismenost celokupnega naroda. V ta razvoj, v to nujnost in v to službo se je pritegnila tudi osnovna šola in njen učitelj. Potrebe moderne demokratične države so bile odločilne za njen nastanek; iste potrebc so ji narekovale tudi njene učne cilje in s tem v zvezi njene metodične postopke. Tudi v svojem izvenšolskem delu je nastopal učitelj nujno kot otrok svoje dobe; z rodoljubno pesmijo in čitalniškim akademijami je dvigal narodno zavest in zbiral ljudstvo v narodno-obrambnih in borbcnih organizacijah. GospodaPski razvoj je v svoji zadnji predvojni fazi vsilil slovenskemu ljudstvu raznovrstne zadružne oblike gospodarske pomoči (kakor kreditne, konsumne, nabavljalne in zavarovalne zadruge), pri katerih je učiteljstvo po možnosti sodelovalo, in sicer skoraj vedno na najvažnejših mestih. Kako je to danes vse drugače, kakšne usodne spremembe so se izvršile v par povojnih desetletjih na vsem delovnem področju podeželskega učiteljstva! Današnje gospodarstvo je v razsulu, materialna podlaga našega naroda se sumljivo maje, vse bolj se bližamo času, ko bo skoraj sleherna slovenska kmetska in obrtniška družina pogrešala najnujnejše življenjske potrebščine. Nekdanji ponosni gospodarstveniki so izgubili krmilo iz rok, ne vodijo več narodne usode, marveč iščejo z mrzličavim strahom sami vsemogočih »voditeljev«, ki naj bi jih privedli na zeleno vejo. Zbegano ljudstvo se resignirano odpovedujc vsem demokratskim svoboščinam, pridobljenim v času gospodarskega blagostanja in to za skledo leče. Nove organizačne potrebe vstajajo dnevno pred našimi očmi, umski in srčni kulturi se izpodrezujejo življenjski živci, a naša šola vstraja še vedno s stoično samozavestjo na programu in metodah predvojne konjunkture. Razdalja med njo in ljudskimi potrebami ter med njeno metodo in izsledki moderne pedagogike, pridobljenimi v zadnjem stoletju splošne šolske obveznosti je vsak dan večja, naša šcla in njen učitelj postajata žalosten anahronizem v življenju naroda, ki v naraščajoči bedi izdaja za nju leto za letom težke milijone, pritrgane naravnost pri najpotrebnejših življenjskih nujnostih. Vzgojni problem postaja življenjski problem povojnih narodov. Prisostvujemo klavernemu zatonu liberalnega gospodarstva, a njegovo dete, šolo-učilnico skušamo že vso povojno dobo vzdržati pri življenju z uinetnim hranjenjem, v nepopravljivo škodo na narodnem ozdravljenju in razvoju. Mogočnejši in bogatejši narodi se niso ustrašili nikakih žrtev, da prilagodijo svoje šolstvo izpremenjenemu življenju, da si s sodobno vzgojo ustvarijo samostojen in življenja sposoben narodni naraščaj. Pri nas usihajo sredstva iz dneva v dan, idejnih pobud pa pričakujemo zaman od tistih mest, ki jim je poverjena skrb za sodobno šolstvo. V takih časih sta življenjski optimizem in z njim združena požrtvovalnost edini izhod iz mrtvila in okostenelosti. Ali moremo pričakovati, da bo slovensko učiteljstvo kljub težkim razmeram, v katerih živi in deluje, dvignilo svoj življenjski optimizem in borbenost do one mere, ki bi edina nam mogla jamčiti za vzgojno renesanco naše dobe? Tu stoji učiteljstvo pred najtežjo nalogo in to kot posameznik in stan.