Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 75 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K uporabi §-ov 29, 30., 32, 34, 47. in 48 zakona z dne 16. marca 1884, št. 36 drž. zak. Pri posestvih vi. št. 223., 11. in 544. kat. občine V. T., katera so bila lastnina Antona B. in katera je kupila Reza L. na izvršilne] dražbi dne 12. avgusta 1891. L, vknjižena je izvršilna zastavna pravica za tirjatev Janeza B. proti Antonu B. iz razsodbe z dne 21. marca 1890, št. 2891 v znesku 1.173 gld. 66 kr. s. pr. 76 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Na tej tirjatvi vknjižena pa je nadzastavna pravica za sledeče tirjatve: 1. Andreja Ž. iz razsodbe z dne 25. oktobra 1888, št. 10560 v znesku 100 gld. s pr. 2. Neže B., rojene P., iz ženitne pogodbe z dne 7. novembra 1890. 1. na doti v znesku 300 gld. in na zaženilu v znesku 300 gld., in 3. K. S. iz razsodbe z dne 26. februvarja 1891, št. 3170 v znesku 135 gld. 30 kr. s pr. K. S. prijavil je k skupilom navedenih posestev pri naroku dne 26. septembra 189I. 1. z vlogo de pr. 15. septembra 189I., št. 7907 in v tej vlogi ugovarjal v smislu §-ov 30. II. 2., 31., i., 32. in 34. zakona z dne 16. marca 1884, št. 36. drž. zak. vknjižbi nadzastavne pravice v varnost tirjatve Neže B., rojene P. iz ženitne pogodbe z dne 7. novembra 1890 na doti v znesku 300 gld. in na zaženilu v znesku 300 gld., izvršenej pred njegovo tirjatvijo, češ, da je ta vknjižba njemu nasproti neveljavna, ker se je izvršila z namenom, da bi izgubil K. S. svojo tirjatev proti Janezu B., da je bil ta namen Janeza B. znan njegovej ženi Neži B., rojenej P., katera je vedela za obstoj tirjatve K. S., ter da bi K. S. popolnoma ali vsaj deloma izgubil svojo tirjatev, ako bi se smatrala ta vknjižba veljavno napram K. S. in slednjič, da nima Janez B. nikakoršnega druzega premoženja, iz katerega bi mogel K. S. dobiti plačilo za svojo tirjatev. V svojej vlogi izpodbijal je torej K. S. vknjižbo nadzastavne pravice v varnost dote in zaženila Neže B. v skupnem znesku 600 gld. in zahteval, da se iz skupilov prodanih posestev pokrije njegova tirjatev pred doto in zaženilom Neže B., rojene P. Prijavo tirjatve K. S. in njegovo izpodbijanje naznanilo se je sodnijsko Neži B. pri narokih za napovedbo in ugotovljenje tirjatev na skupila zemljišč. Po razdelilnem odloku z dne 9. decembra 1891, št. 10319 ostalo je za tirjatev Janeza B. v znesku 1.173 gld. 66 kr. s pr. v ugotovljenem znesku 1296 gld. 65 kr. iz skupila za posestvo vi. št. 223. znesek 221 gld. 15 kr. in ako bi se od tirjatve V. A. iz dolžnega pisma z dne 21. februvarja 1888 po izvršencu nepriznani znesek 80 gld. spoznal neugotovljenim, daljni znesek 80 gld. in ako bi Neža B., rojena S., ne preživela svojega moža Antona B., tudi za njeno zaženilo pridržani znesek 200 gld., konečno tudi še obresti od tirjatve Neže B., rojene S., iz ženitne pogodbe z dne 31. januvarja 1861 na doti loo gld. in na zaženilu 200 gld., Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 77 skupaj v znesku 300 gld. od dražbinega dne in dokler se njen zakon z Antonom B. ne razruši. Dalje ostalo je za tirjatev Janeza B. v ugotovljenem znesku 1.296 gld. 65 kr. iz skupila za posestvo vi. št. II. znesek 59 gld. 80 kr. in iz skupila za posestvo vložna št. 544. znesek 9 gld. 90 kr. Od preostanka skupila za posestvo vi. št. 223. pripadajočega za tirjatev Janeza B. v znesku 221 gld. 15 kr. prisodil se je prvemu nadzastavnemu upniku Andreju Ž. za njegovo tirjatev ugotovljeni skupni znesek 181 gld. 70 kr. Ostali znesek 39 gld. 45 kr., preostanki skupil za druga posestva v znesku 59 gld. 80 kr. in 9 gld. 90 kr., obresti tirjatve Neže B., rojene S., v znesku 300 gld do razrušenja njenega zakona, eventuvalna zneska 80 gld. in 200 gld. ter obresti tirjatve Neže B., rojene P., na doti v znesku 300 gld. in na zaženilu v znesku 300 gld. določili so se v popolno dopolnitev tirjatev Neže B. rojene P. na doti in zaženilu v skupnem znesku 600 gld. Izreklo se je tudi, da še le po poplačilu te tirjatve v znesku 600 gld. dobiva K. S. obresti od teh 600 gld., oziroma ako bi umrla Neža B. rojena P. pred svojim možem in bi torej njeno zaženilo minilo, vsoto spadajočo na njeno zaženilo do zneska svoje tirjatve. Zahtevek K. S., da se njegova tirjatev jemlje v poštev pred tirjatvijo Neže B., rojene P., odbil se je, ker se vprašanje, je-li vknjižba nadzastavne pravice za njeno tirjatev pred njegovo napram njemu neveljavna, ne da rešiti pri napovedbi in ugotovljenji tirjatev, temveč le rednim pravdnim potom. Slednjič izreklo se je, da se sme predno.stne tožbe vložiti tekom 30 dnij. K. S. vložil je na to tožbo de pr. 19. januvarija 1892., št. 536, v katerej trdi, da je vedela Neža B., rojena P., za njegovo tirjatev, in da mu je ponujala vzajemno s svojim možem Janezom B. za njo 50 gld., katerih pa ni hotel vzeti, pač pa obljubil, da hoče čakati na plačilo, ako prevzame Neža B. poroštvo za dolg. Neža B. pa tega ni hotela storiti; napravila sta pa Neža B. rojena P. in njen mož Janez B. ženitno pogodbo z dne 7. novembra 1890, s katero je potrdil Janez B. prejem dote v znesku 300 gld., zaženil Neži B. rojenej P. 300 gld. in s katero je zadobila Neža B. rojena P. nad-zastavno pravico na tirjatev Janeza B. v znesku 1173 S^^- 66 kr., dočim je moral K. S. svojo tirjatev še le iztožiti in je potem za Nežo B. rojeno P. še le zavarovati mogel svojo tirjatev na podlagi razsodbe z dne 26. febr. 1891, št.. 3178. Tožbeni zahtevek slove: 78 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Toženka Neža B. rojena P. pripoznati mora, da je vknjižba nadzastavne pravice za njeno tirjatev proti Janezu B. iz ženitne pogodbe z dne 7. novembra 1890 na doti v znesku 300 gld. in na zaženilu v znesku 300 gld. na njegovo pri posestvih vi. št. 223., II. in 544. kat. občine V. T. z izvršilno zastavno pravico zavarovano tirjatev proti Antonu B. iz razsodbe z dne 21. marca 1890, št. 2891 v znesku 1173 gld. 66 kr. s pr. napram tožiteljevi na isti tirjatvi Janeza B. z izvršilno nadzastavno pravico zavarovani tirjatvi proti Janezu B. iz razsodbe c. kr. za m. del. okrajnega sodišča v R. z dne 26. februvarija 1891, št. 3178 v znesku 135 gld. 50 kr. s pr. neveljavna, in dovoliti, da se uporabijo z razdelilnim odlokom z dne 9. decembra 1891, št. 10.319 v dopolnitev njene tirjatve v znesku 600 gld. določeni ostanki skupil za omenjena posestva v zneskih 39 gld. 45 kr., 59 gld. 80 kr. in 9 gld. 90 kr., obresti tirjatve Neže B. rojene S. proti Antonu B. iz ženitne pogodbe z dne 31. januvarija 1861 na doti v znesku 100 gld. in na zaženilu v znesku 200 gld. od dne 12. avgusta 1891 do dne razrušenja njenega zakona z Antonom B. znesek 80 gld , ako bi se le-ta od tirjatve V. A. iz dolžiKga pisma z dne 21. februvarija 1888 po izvršencu nepriznani znesek dokazal neugotovljenim, slednjič znesek 100 gld., kateri se je pridržal za zaženilo Neže B. rojene S. ako bi umrla pred možem svojim, Antonom B., in 6''/n obresti od vseh teh glavnic od 12. avgusta 1891 dalje, v plačilo tožiteljeve tirjatve v znesku 135 gld. 50 kr. s pr. v ugotovljenem znesku 156 gld. 70^/3 kr. s 6% obrestmi od II. avgusta 1891 dalje do zneska tožiteljeve tirjatve pred plačilom tirjatve toženke na doti in na zaženilu v skupnem znesku 600 gld. Prva instanca ugodila je z razsodbo z dne 13. junija 1892 št. S407 tožbenemu zahtevku popolnoma. Na apelacijo toženke je višje sodišče z razsodbo z dne 9. novembra 1892, št. 7341 predrugačilo prvo razsodbo tako, da je odbilo tožbeni zahtevek glede dote v znesku 300 gld. in prisodilo tožitelju le polovico troškov. Razlogi. Dota in zaženilo toženke v skupnem znesku 600 gld. zavarovala sta se glasom izpiska iz zemljiških knjig posestev vi. št. 223. II. in 544. kat. občine V. T. sub pr. 4. decembra 1890, št. 11716. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 79 Izpodbijalna pravica tožiteljeva glede tega zavarovanja ugasnila je, v kolilcor gre za § 30. zakona z dne 16. marca 1884, št. 36. drž. zak. dne 4. decembra 1891, toraj davno pred vložitvijo tožbe de pr. 19. januvarija 1892, št. 536. Tožitelj sklicuje se sicer, da se je obrok podaljšal v smislu §-a 33. leg. cit. s tem, da je svojo namero izpodbijati zavarovanje izrekel v vlogi z dne 15. septembra 1891, št. 7907, katera seje prebrala toženki dne 26. septembra 1891. 1. Akoravno se ne ozira na to, da omenjena vloga ni šla proti toženki, nego proti Janezu B., da se o njej ni obvestila toženka in da v njej tožitelj napram toženki ne izjavlja, da hoče izpodbijati zavarovanje tožbenim potom, ter tudi ne zahteva, da se o njej obvesti toženka, in če bi se tudi smatrala okoliščina, da je sodnik slučajno doslovno prebral toženki to ulogo pri napovedanji tirjatev, dostavljenjem v smislu §-a 33 izp. z., ne more se vender govoriti iz druzih razlogov o podaljšanji obroka za izpodbijanje prepirnega zavarovanja. V smislu §-a 33. izpod. z. ima taka izjava le dotlej veljavo, dokler ni upnikova tirjatev, v čegar korist se hoče izpodbijati, izvršilna ali dokler se ne pokaže, da izvršilo na dolžnikovo imetje ni doneslo ali ne donese popolnega poplačila onemu, ki hoče izpodbijati. Prva določba utemeljuje se z namenom zakonodajalčevim, da zapreči, da ne bi potekel po ovirah in zvijačah, katere bi napravljal dolžnik svojemu upniku pri ugotovljenji tirjatve, obrok za izpodbijanje brez njegove krivde. V tem slučaji je upnik upravičen podaljšati obrok za izpodbijanje z obveščenjem o svojem namenu, da hoče izpodbijati pravno opravilo svojega dolžnika na korist svoje sicer že obstoječe, toda še ne ugotovljene tirjatve. Toda v prepirni zadevi ni nobenega omenjenih dveh slučajev. — Tožiteljeva tirjatev ugotovila se je z razsodbo c. kr. za m. d. okrajnega sodišča v R. z dne 26. februvarija 1891, št. 3178, katera je bila vsaj ijže dne 11. maja 189I izvršilna, kajti tega dne je zadobil tožitelj glasom zemljeknjižnega izpiska izvršilno nadzastavno pravico na tirjatev toženke na doti in na zaženilu v skupnem znesku 600 gld. Od 11. maja 1891 do 4. decembra 1891, s katerim dnem je po §-u 30. izpod. z. potekel obrok za izpodbijanje, imel je tožitelj dovolj časa, da bi vložil iz-podbijalno tožbo. Ne nahaja se pa v prepirni zadevi tudi ne drugi pogoj §a 33. izpod, z., kajti tožitelj odločno pove v svojej vlogi de pr. 15. septembra 1891, št. 7907, da Janez B. nima druzega premoženja, kakor zavarovano tirjatev iz razsodbe z dne 21. marca 80 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 1890 št. 2891 v znesku 1173 gld. 66 kr. s. pr. in da bi moral popolnoma ali vsaj deloma izgubiti svojo tirjatev, če ostane veljavno zavarovanje toženke napram njemu. Izvršilna prodaja vršila se je uže dne 12. avgusta 1890. 1. Za časa, ko je napravil tožitelj svojo vlogo de pr. 15. septembra 1891, št. 7907, kateri hoče sedaj dati pomen izjave v smislu §a 33. izpod, z., katero je pa vložil brez namena, da bi se o njej obvestila toženka, bila je njegova tirjatev uže izvršljiva in ni bilo več dvomiti, da z izvršilom na imetje dolžnika Janeza B. ne bode dosegel popolnega plačila. Podaljšanja obroka pa tudi ni potreboval, kajti od 12. avgusta 1891, ko se je vršila dražba, in še celo 15. septembra 189I, ko je prijavil svojo tirjatev, imel je do 12. decembra 1891 dovolj časa, da bi vložil izpodbijalno tožbo, ter ne more navesti okolščine, katera bi ga v tem ovirala. Na ugasnitev izpodbijalne pravice ozirati mora se pa uradoma, kajti zakon poznejše izpodbijanje izključuje. Tožbeni zahtevek moral se je torej odbiti in predrugačiti prva razsodba, toda le glede zavarovanja dote, ker le radi nje velja določba §-a 30. št. 2. izpod. z. in ne ona §-a 29. ibid. Z ženitno pogodbo z dne 7. novembra 1^90 pripoznal je namreč Janez B., da se mu je res izplačala dota v znesku 300 gld. V kolikor je nameravala toženka doseči zavarovanje za obstoječo tirjatev, ne more se jej očitati frauduloznega dejanja in torej tudi ne uporabiti §-a 29. izpod. z. Tožitelj ugovarja sicer, da se dota ni odštela, in pravi, da je ženitna pogodba le navidezna pogodba, vender bi moral tudi dokazati svoj ugovor, česar pa ni storil. Drugače pa je z zaženilom v znesku 300 gld., katero je Janez B. toženki obljubil še le z ženitno pogodbo, in sicer je to storil očividno z namenom, da onemogoči tožitelju doseči plačilo tirjatve ali popolnoma, ali vsaj deloma. To razvidi se že iz tega, da je sklenil ženitno pogodbo kmalo potem, ko je tožitelj tirjal od njega plačilo tirjatve, da pa ne ve navesti verojetnega razloga za to. Tudi toženka vedela je za namen svojega moža, kar se sme sklepati iz njenega razmerja, kot žene tedanjega toženca, poleg tega pa tudi, ker je toženka, kakor prizna njen mož, bila takrat navzoča, ko ga je tožitelj tirjal za plačilo. Priča A. P. potrdila je tudi, da sta prišla toženka in njen mož koncem meseca oktobra 1890, torej malo časa, predno se je sklenila ženitna pogodba z dne 7. novembra 1890, k tožitelju in ga prosila, naj jima odpusti nekaj svoje tirjatve, na kar je tožitelj odgovoril, da hoče še počakati, če prevzame to- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 81 ženka poro.^tvo za dolg svojega moža, česar pa ni hotela storiti. Glede zaženila morala se je torej razsodba prve instance na podlagi §-a 29. izpod. z. potrditi, akoravno se tožitelj ni skliceval v svoji tožbi na to postavno določbo, ker mora sodnik uradoma podrediti pravdni slučaj zakonskim določbam in le razmotrivati, je-li se nahaja postavni razlog izpodbijanja. Predmet izpodbijanja je pa samo zavarovanje, katero se je pridobilo za zaženilo, kajti obljuba zaženila sama ne dotika se nikakor tožiteljeve pravice. — Izrek o troških utemeljujejo določbe §ov 24. in 26. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak. Na tožiteljevo revizijo je na j v i š j e s o di š č e z razsodbo z dne II. januvarija 1893, .^t. I5i30ex 1892 potrdilo razsodbo nad-sodišča iz njenih bistveno pravih iii zakonu primernih razlogov ter pristavilo: Tožitelj sklicuje se v revizijskih pritožbah na § 29. izpod, z., kar je pa nedopustna novotarija in se torej na njo ne sme ozirati po §-ih 257. in 260. obč. sod. r. in to tem manj, ker se ne sme sklepati iz določbe §-a 48. izpod. z. o dokazovanji, da sodnika pri razsojevanji izpodbijalnih pravd ne vežejo druge določbe občnega sodnega reda, kajti ravno nasprotno sklepati se mora iz določil §-a 47. leg. cit., kateri uravnuje način postopanja in določno zaznamuje one zakonske določbe, katere ne veljajo; ker določilo §a 34. leg. cit., po katerem se sme izvr.ševati izpodbijalno pravico v postopanji radi razdelitve skupila za po izvršilu prodano imetje tudi v slučaji, da tirjatev upnika, kateri izpodbija, še ni izvršilna, nikakor ne oprosti dokaza, da dolžnik plačati ne more, kar je po §-u 32. ibid. drugi pogoj izpodbijanja, razun tega more se pa tudi o tem postopanji izpodbijalna zahteva prijaviti le z uplivom, kateri določuje § 33. leg. cit. b) Lastnino nepremičnine ne pridobi se z samo dejansko izročitvijo (§ 943. obč dr. zak. in § 1. lit d zakona z dne 25. julija 1871, št. 76. drž zak.). Okrajno sodišče v C. je v pravdi Vincenca P. proti Heleni O. zaradi pripoznanja lastninske pravice gledd parcele št. 89/14 kat. obč. P. s pr. z razsodbo z dne 23. julija 1892, št. 11919 ugodilo tožbenemu zahtevku, a le tedaj, ako tožitelj priseže, da kolikor 6 82 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ve in se spominja, ni res, da bi bila Neža O. takrat, ko se je razdelil vaški svet občine P., podarila prepirno parcelo Heleni in Juriju O. z besedami: »to zemljišče dam pa vama za selo; podarim vama to zemljo. € Ako tožitelj tega ne priseže, zavrne se tožbena zahteva. Razlogi. Tožitelj zahteva kot lastnik posestva vi. .št. 131. kat. obč. P. od Helene O., naj pripozna, da je parcela št. 89/14 iste kat. obč. njegova lastnina. Pri tem opira se na zemljiško knjigo, v kateri je parcela št. 89/14 pripisana njegovemu posestvu. Toženka priznava, da je tožitelj lastnik zemljišča vi. št. 131. kat. obč. P. in da je temu zemljišču pripisana paicela 89/14, ugovarja pa, da je Neža O. takrat, ko se je vaški svet občine P. razdelil, to parcelo podarila njej in njenemu možu Juriju O. z besedami : »To zemljišče dam pa vama za selo; podarim vama to zemljoc, Nasprotno pa trdi tožitelj, da je prevzel posestvo v dobri veri, zanašajoč se na zemljiško knjigo, in da bi se moralo z ozirom na §-a 431. in 943. obč. drž. zak. o ugovarjanj izročitvi Heleni O. in Juriju O. napraviti darilno pismo. Tožiteljeve trditve pa niso opravičene. Z ozirom na določilo §-a 547. obč. drž. zak. namreč se tožitelj kot dedič pokojne Neže O. ne more sklicevati na dobro vero in na to, da se je zanašal na zemljiško knjigo. Tudi na določila §-ov 431. in 943. obč. drž. zak. se tožitelj ne more opirati. Ako je Neža O. res podarila prepirni svet Heleni O., ne more njen dedič daritve preklicati. Po pričah je dokazano, da sta obdelovala in uživala Helena O. in njen mož prepirni svet, odkar je vaški svet razdeljen. Da bi pa bila Neža O. ta svet podarila Heleni O. in Juriju O., se n^ podlagi izpovedeb prič ne more smatrati dokazanim, da-si so priče D., Č., J., V. in K. potrdile, da jim je pravila Neža O., da je ta svet podarila Juriju O, kajti ta izjava ni izvensodno priznanje v smislu §-a 110. o. s. r. Toženka mora toraj po prisegi dokazati, da se je prepirni svet bil podaril njej in njenemu možu. Tožitelj sicer povdarja, da ta prisega ni dopustna. Temu se pa ne more pritrditi. (§ 207. ob. sod. reda.) Ker tožitelj prisege ni vrnil, mora se v smislu §-a 36. dv. d. z dn^ 24. oktobra 1845. 1. št. 906 z. j. z. razsoditi na glavno tožiteljevo Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 83 prisego. Ako pa tožitelj te prisege ne bi storil, zavrne se tožbena zahteva. Na tožiteljevo apelacijo ugodilo je nadsodi.šče v G. z razsodbo z dne 15. septembra 1892, št. 7821 tožbenemu zahtevku nepogojno. Razlogi. Nedvojbeno je dokazano, da je tožitelj lastnik posestva vi. št. 131. kat. obč. P. in da je parcela št. 89/14 sostavina tega posestva. Toženka le ugovarja, da jej je podarila lastnino te parcele Neža O., pravna prednica tožiteljeva. Na ta ugovor ozirati se pa ni moči ter se tudi ne more dopustiti dokaz o njem. Kakor toženka pravi, bila je dotična darilna pogodba le ustna, niti notarski zapis, niti kaka druga pismena listina se ni napravila o njej. — Darilna pogodba, ki ni napravljena v obliki, kakor jo zahteva zakon z dne 25. julija 1871, št. 76. drž. zak. je pa po §-u 943. obč. drž. zak. in po navedenem zakonu veljavna samo tedaj, ako se je takoj izvršila z dejanjsko izročitvijo. Po §ih 321. in 431. obč. drž. zak. pa se zamore izročiti nepremičnina le na ta način, da se vpiše v javno knjigo opravilo, s katerim se je pridobila. Obdarovancu bi se bila morala izročiti vsaj listina, na podlagi katere je vknjižba mogoča, ako se naj smatra, da je izvršena dejanjska izročitev v smislu § 943. obč. drž. zak. in zakona z dn6 25. julija 1871, št. 76 drž. zak. Samo fizična izročitev že radi tega ne more zadostovati, ker se s tem niti namen ne izreče dovolj očitno, da se hoče podariti in prenesti lastnino. Dognano toraj ni samo, da je nastala tožiteljeva lastninska pravica gledž omenjene parcele pravoveljavno, temveč tudi, d a š e obstoji. Po lastnem priznanji toženke je tudi dokazano, da ima prepirno parcelo v svoji oblasti. Dokazalo se je torej, kar mora tožitelj dokazati po §-u 369. obč. drž. zak. Radi tega moralo se je nepogojno ugoditi tožbenemu zahtevku. Z razsodbo z dne 28. novembra 1892, št. 12537 je najvišje sodišče zavrnilo revizijsko pritožbo in potrdilo razsodbo druge instance sklicevaje se na razloge nadsodišča s poseb nim povdarkom, da toženka ni pridobila lastninske pravice s tem, da je prevzela dejansko posest. Dr. J. Hrasovec. 6* 84 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. c) Kedaj se more tirjati povračilo troškov v restitucijskem postopanji? (Pat. z dne 1. julija 1790, št. 31 z. j. z.) Na menične tožbe Ajeve proti zapuščini B-jevej na roke skrbnika za čin dra. C-ja radi 3000 gld., 3000 gld. in looo gld. s pr. naložilo je C. kr. okrožno sodišče v Celji tožene] zapuščini s plačilnimi povelji z dne 19. svečana 1892, da plača vtožene svote. Na podlagi plačilnih povelj pričelo se je izvršilno postopanje. Dediči B-jevi so takoj potem, ko so izvedeli za plačilna povelja, katera so po stala uže pravomočna, uložili tri ničnostne rekurze ter istočasno tri restitucijske tožbe. Razprava o dveh restitucijskih tožbah ustavila se je uže pri prvem naroku; glede tretje tožbe pa se je postopanje nadaljevalo vzlic ničnostnega priziva. Reševaje ničnostne rekurze razveljavilo je višje sodišče v Gradci plačilna povelja ter tudi ž njimi združeno naredbo, s katero se je postavil skrbnik za čin in sicer radi tega, ker so se proglasili dediči uže decembra meseca 1891, ter uvaževaje, da je tožitelj, ki biva v kraji, kjer je sedež zapuščinske oblasti, ter bi torej lahko poizvedel o tej proglasitvi, trdil v tožbah, vloženih dne 19. svečana 1892. 1,, da se še ni nihče proglasil dedičem v zapuščinskej zadevi pokojnega B-ja; — ter je tako dosegel po neresničnej trditvi, da se je imenoval toženej zapuščini s1