Pesem v setvi.
Pridno in neutrudljivo Orjemo vsak svojo njivo,
S petjem gor' in dol' grede* j Sej velja, perst razvaliti In jo skerbno vso zdrobiti,
Kakor grobu setve gre.
Vsak z drevesam se ponaša. Za počitek nič ne praša,
Dokler vse storjeno ni. Lemež, čertalo le rita, Mater zemljo nam vplodita,
De v nji zerno se vmnoži!
Oko v zemljo obernimo; Z njo se dobro soznanimo ,
Ona naj nam mila bo! Sej nam večno ni živeti, Vs'janim biti, v grobu stleti,
Je tud' nam odločeno.
Obetavno zerno sejmo,
In v odperte grobe glejmo ,
De se delo nam prav vda. Kar je vs'jano, zabranajmo; Kar umerlo , pokopajmo ,
In zaupajmo v Bogi!
Milo solnce bo sijalo, Nebo topli dež dajalo
Na nezmožno zelenjad} Sneg bo padal in zakrival Setev, in v svoj plajš zavivaJ
Naših njiv prihodnji sad.
Zlato žito bo zorelo , Kamor se je zerno delo,
Sej je zvesta mati-perst; Kar v-njo deneš, ni zgubljeno . V trohljivosti prerojeno ,
Verne setev boljših verst.
Kar umerlo je pred nami,
To le dremlje v hladni jami —
Setev vs'jana od Bogaj Dalj scer čakati bo treba, De razpade grobov gleba ,
De ta setev pride 'z tla.
Kdor to setev obžaluje, Vervaj: večno ne trohniije,
Kar umerlo je zmed nasj Umerjoci prah telesa Klije v jami za nebesa —
Sid za vekovečni čas!
Rodoljub Ledinski.