159Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
Marija Javor Briški
Filozofska fakulteta, 
Univerza v Ljubljani
marija.javorbriski@ff.uni-lj.si
NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO TYLL 
EULENSPIEGELS WUNDERBARE UND SELTSAME HISTORIEN 
1 UVOD
Zbirka smešnih zgodb o Eulenspieglu, ki jo pripisujejo Hermannu Boteju, znanemu spod-
njenemškemu avtorju 16. stoletja, je od svojih prvih znanih izdaj, ki so v visokonemškem 
jeziku izšle okoli 1510/11, 1515 in 1519 v Strassbourgu, doživela mnogo – delno prireje-
nih – ponatisov. Knjiga je bila tako priljubljena, da so jo že v 16. stoletju prevedli v flamšči-
no, angleščino, francoščino in poljščino (prim. Honegger 1973: 11–116). Slovenski prevod 
Nemški Pavliha v slovénski obléki. Bukve polne smešnih povest za kratek čas poslovénjene1 
pa je izšel šele leta 1850, saj na Slovenskem zaradi bilingvizma višjih slojev in izobražencev 
ter visoke stopnje analfabetizma med preprostim ljudstvom za prevode iz nemščine prej ni 
bilo večjega zanimanja (prim. Hladnik 1992, 1993; Ostanek 1987). Prevod, ki ga je napravil 
Franc Malavašič (1818–1863) (Kidrič 2013), je postal prava uspešnica, zato so ga od 1859 
do 1909 še sedemkrat ponatisnili (prim. Hladnik 1982: 69). Predloga slovenskega besedila 
pa ni, kot so avtorji doslej navajali (Hladnik 1985: 195; Mohor 2013: 216), nemška izdaja 
iz leta 1515, temveč priredba Carla Fröhlicha Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame 
Historien,2 ki je po Johannu Martinu Lappenbergu (1854: 219) izšla leta 1849, torej eno leto 
pred izidom slovenskega prevoda. O povezavi obeh del priča tudi skoraj identična slika na 
naslovnici, ki je v slovenski izdaji iz leta 1866 – v nasprotju z naslednjo iz leta 1885 – še 
ohranjena. Z norčevsko kapo in njegovima značilnima rekvizitoma: s sovo in z ogledalom 
upodablja glavnega junaka, ki v pomenljivo provokativni pozi in s hudobno-hudomušnim 
nasmeškom bralcu naznanja svoje vragolije. 
Kot je značilno za poznejše Eulenspieglove priredbe (prim. Röcke 1987: 18–21, 
213), je tudi Fröhlich svojo adaptacijo prilagodil moralizirajočemu duhu svojega časa. 
Najbolj očitne razlike opažamo pri izboru zgodb. Od 96 prvotnih historij, ki so zbrane v 
izdaji iz leta 1515 (Lindow 2003) ter se delno opirajo na literarno tradicijo (Pfaff Amis, 
Pfaff von dem Kalenberg) in na ustno izročilo (Lindow 2003: 8), je „nespodobne“ zgodbe 
1 Citirano po izdaji iz leta 1866 s krajšavo PAV.
2 Pri nadaljnjih citatih se uporablja krajšava TE.
UDK 821.112.2.09-7"18":81'255.4=112.2=163.6
DOI: 10.4312/vestnik.9.159-170
160 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
s fekalno motiviko,3 historije s seksualno konotacijo,4 ter z upodobitvijo intimnih delov 
telesa5 in fizioloških izločkov,6 ki bi lahko izzvale bralčev gnus in njegovo neodobra-
vanje, v glavnem izločil. Izpustil je tudi več zgodb, v katerih so pripadniki klera žrtve 
Eulenspieglovih napadov ali pa se kažejo v slabi luči,7 in zgodbe, ki jih občinstvo zaradi 
spremenjenega pravnega reda predvidoma ne bi več razumelo.8
Po drugi strani pa je Fröhlich dodal zgodbe, ki jih strasburška izdaja ne vsebuje.9 (Vi-
rov, iz katerih je črpal, na tem mestu sicer ne moremo do podrobnosti navajati.) Pri 59. 
zgodbi, ki govori o Eulenspieglu, kako je Judu konja prodajal in ga varal, lahko najdemo 
vzporednice s švabskimi šalami (prim. Aurbacher 1832: 41–42). V želji, da bi izbral „naj-
bolj pravilne“ in „najboljše“, je morda tudi sam črpal iz ustnega izročila, čeprav je v pred-
govoru prav to ostro grajal. Zdi se, da izbor dodanih zgodb v nekaterih primerih nasprotuje 
zgoraj navedenim načelom, ki so domnevno botrovala izključitvi prvotnih. Tako se npr. v 
44. zgodbi Eulenspiegel kot depriviligirani oproda zoperstavlja plemiču, pri 51. zgodbi gre 
za parodijo spovedi in v 54. zgodbi najdemo opolzke motive (TE 77–79, 87–88, 92–93).
V celoti gledano pa je Fröhlich ohranil kronološko-biografsko zgradbo svoje predloge, 
značilne za t. i. Schwankroman10 (Röcke 2007: 410), ki združuje smešne zgodbe različnih 
provenienc in jih navezuje na življenje glavnega junaka od rojstva do smrti; njegova živ-
ljenjska pot pa ga dobesedno popelje na nenehno potovanje, kajti Eulenspiegel, kamorkoli 
že pride, svoje sogovornike namerno izziva in gre svojo pot. Še po smrti pa se ne pokorava 
splošno uveljavljenim običajem, ampak ponazarja svojo individualnost in neprilagodlji-
vost, ko se pri pogrebu vrv strga in v grobno jamo njegova krsta pade pokončno:
„[...] so legten sie den Sarg auf zwei Seile, um ihn ins Grab zu senken; da brach 
das eine Seil, das unten bei den Füßen war, entzwei, und der Sarg schoß in das 
Grab, daß also Eulenspiegel auf den Füßen stand. Sie versuchten, ihn zurecht 
zu legen; da sagte einer der Dabeistehenden: Lasset ihn stehen, er ist in seinem 
Leben ein wunderlicher Kauz gewesen, wunderlich will er auch im Tode noch 
sein.“11 (TE 149) 
3 10., 12., 15., 16., 24., 35., 52., 69., 72., 77., 79., 81., 85., 88., 90., 92. zgodba (Lindow 2003: 30–32, 37–38, 44–48, 
49–51, 71–72, 104–106, 152–154, 200–202, 210–211, 221–224, 230–231, 234–235, 243–244, 251–252, 256–257, 
260–261).
4 67. zgodba (Lindow 2003: 194–196).
5 84. zgodba (Lindow 2003: 241–242).
6 76. zgodba (Lindow 2003: 217–220).
7 13., 37., 68. zgodba (Lindow 2003: 60–62, 120–123, 212–213).
8 83. zgodba (Lindow 2003: 239–240).
9 44., 51., 53., 54., 55., 58., 59., 60., 61., 62., 66., 67., 72., 76. zgodba (PAV 77–79, 87–88, 90–95, 101–109, 
115–119, 130–133, 140–141).
10 Prevod termina bi lahko bil „roman smešnih zgodb“ ali „roman burk“.
11 [...] tako so polegli krsto na dve vrvi, da bi ga spuščali v grob; takrat pa se spodaj pri nogah pretrga vrv, da 
Eulenspiegel stoji na nogah. Skušali so ga položiti v pravi položaj; na kar eden od tam stoječih pripomne: Pustite ga 
stati, čuden tič je bil v svojem življenju, čuden hoče biti tudi v smrti.
161Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
Fröhlichova „prirejena, izboljšana in dopolnjena“12 izdaja Eulenspiegla, ki se torej 
delno razlikuje od publikacije iz leta 1515, je, kot smo že omenili, predloga za Malavaši-
čev prevod Nemški Pavliha. V nadaljevanju bomo po komparativni metodi obravnavali 
nekatere glavne značilnosti slovenske priredbe v primerjavi z nemško predlogo na vse-
binski, strukturni in medijski ravni ter s frazeološkega vidika. Izhajajoč iz predpostavke, 
da na prevod vpliva družbeno-zgodovinski kontekst, kateremu je namenjen (prim. Sta-
novnik 2005: 87; Prunč 2007: 54), bomo pokazali, da se je Franc Malavašič pri izboru 
zgodb in nekaterih vsebinskih modifikacijah prilagodil Bachovemu klerikalnemu abso-
lutizmu (prim. Melik 1987: 167; Žigon/Almasy/Lovšin 2017: 17–18), ki je v 50. letih 
19. stoletja v habsburški monarhiji krojil življenje in mišljenje njenih prebivalcev. Kot 
je zapisal Francè Kidrič (2013), se Malavašič po spodleteli revoluciji leta 1848 ni več 
hotel vmešavati v politične in verske zadeve in se je že pred koncem leta 1851 sprijaznil 
z vnovično uvedbo absolutizma, to stališče pa naj bi tudi vplivalo na njegovo literarno 
ustvarjanje. Rokopisno cenzuro so po letu 1848 sicer odpravili, vendar je bil tisk še vedno 
pod državnim nadzorom (prim. Olechowski 2004: 267), tako da bi natisnjeno knjigo, če 
bi bila preveč svobodomiselna, lahko še naknadno konfiscirali.
Nadalje želimo ugotoviti, ali je Levstikova kritika, ki jo je zapisal v Popotovanju 
iz Litije do Čateža, češ da je delo „prestavljeno [...] zelo po vrhu“13 (Levstik 1998: 22), 
povsem upravičena.
2 PRIMERJAVA DEL NA VSEBINSKI, STRUKTURNI IN MEDIJSKI RAVNI
Ko primerjamo predgovore obeh del, lahko ugotovimo, da je slovensko delo sicer delno 
prilagojeno svoji publiki, namen obeh pa je v glavnem enak: naj bralcu, ki ga mučijo 
skrbi, žalost, zavist in sovraštvo, služi kot razvedrilo in zdravilo. S prikazom Eulenspie-
glovih oz. Pavlihovih norčij in hudobij – torej s spoznavanjem stvarnosti, s katero se 
sooča – pa naj posreduje nauk, ki bralca pripravi na človekovo podlost, nezvestobo ter 
prevaro in ga usposobi, da bi se ljudem s temi značajskimi lastnostmi lažje zoperstavljal.
Kljub težnji, da bi bralca poučil s satiro in z drastično upodobitvijo zla, je v sloven-
skem prevodu od 81 zgodb, ki so zbrane v nemški predlogi, izpuščenih 32.14 Zdi se, da je 
prevajalec načrtno izločil domala vse zgodbe, ki vsebujejo bodico, uperjeno proti kleru 
ali krščanski veri,15 v nekaterih zgodbah, kjer v nemški predlogi nastopajo duhovniki, 
pa jih je nadomestil z drugimi osebami, ki so v družbi 19. stoletja sicer uživale določen 
12 Gl. naslovnico.
13 V smislu „površno“ (prim. Pleteršnik 1895: 796).
14 1., 13., 15., 16., 20., 24., 27., 29., 31., 39., 40., 45., 48., 49., 50., 51., 52., 56., 57., 66., 67., 69., 71., 73., 74., 75., 
76., 77., 78., 79., 80. in 81. zgodba (TE 3–4, 20–25, 29–33, 40–42, 45–52, 54–55, 69–72, 79–80, 84–90, 95–101, 
115–119, 123–125, 129–130, 133–149).
15 1., 24., 27., 29., 40., 51., 56., 75., 77., 78., 79., 80., 81. zgodba (TE 3–4, 40–42, 45–47, 48–52, 71–72, 87–88, 
95–97, 137–149).
162 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
ugled, niso pa bile nedotakljive. Tako npr. v 47. zgodbi slovenske različice16 namesto 
duhovnika17 nastopa zdravnik, ki se z etičnega vidika ne kaže v najboljši luči. Malavašič 
je tudi črtal zgodbe, ki bi preveč očitno osramotile plemstvo ali prikazovale anarhič-
ne razmere v državi,18 in zgodbe, kjer se Pavliha kot posameznik zoperstavlja socialni 
nepravičnosti,19 izpustil pa je tudi zgodbe, ki jih bralec zaradi nepoznavanja kulturnozgo-
dovinskega ozadja ne bi razumel.20
Čeprav slovenski prevod ne vsebuje vseh zgodb, ki jih najdemo v predlogi, pa ostane 
Pavliha po vzoru nemškega Eulenspiegla (prim. Röcke 1987: 213–251) večni popotnik in 
šaljivec, ki se v družbo ne integrira ter se iz ljudi norčuje tudi tako, da jim pri tem škoduje. 
Na udaru so vaščani ali sosedje,21 obrtniki,22 učenjaki,23 mestni oz. državni uslužbenci,24 
krčmarji,25 trgovci26 ali pa kmetje.27 Pri njegovih dejanjih pa Pavliho vodijo različni vzgi-
bi, bodisi da se odzove na provokacijo drugih28 bodisi da drugim kakšno ušpiči iz čiste 
hudobije.29 Istočasno pa razkriva njihovo neprimerno, nemoralno ravnanje ter njihove 
šibke točke, kot so pohlep,30 skopost,31 sebičnost,32 nepoboljšljivost,33 zanemarjenje 
dolžnosti,34 lahkovernost35 in lažna učenost.36 S svojim ravnanjem kaže na družbene 
pomanjkljivosti na področju zdravniške oskrbe37 in pravosodja38 kakor tudi na zaničeva-
nje kmetov39 in ljudi, ki so iz družbe izobčeni.40 Nenazadnje pa, enako kakor Eulenspiegel 
(prim. Bollenbeck 1985: 109–119), tudi Pavliha kritizira nereflektirano rabo jezika, ko 
16 (PAV 71–75).
17 (TE 119–123).
18 16., 20., 56 zgodba (TE 23–25, 29–33, 95–97).
19 52., 74. zgodba (TE 88–90, 135–137).
20 13., 15., 48. zgodba (TE 20–23, 84–85).
21 1., 3., 41., 49. zgodba (PAV 5–6, 63–64, 78–80).
22 Npr. 5., 12., 22., 23., 25., 27., 28., 29., 30., 31., 32., 36. zgodba (PAV 9–10, 18–19, 33–36, 38–40, 43–50, 55–56).
23 16., 17. zgodba (PAV 23–27).
24 19., 38., 43. zgodba (PAV 29–30, 58–59, 65–66).
25 20., 34., 48. zgodba (PAV 30–31, 52–53, 84–85).
26 40., 44. zgodba (PAV 61–63, 66–67).
27 42., 46 zgodba (PAV 64–65, 70–71).
28 Npr. 3., 7., 29., 45. zgodba (PAV 7–8, 11–12, 45–46, 67–70).
29 Npr. 19., 27. zgodba (PAV 29–30, 41–42).
30 12., 26. zgodba (PAV 18–19, 40–41).
31 6., 22. zgodba (PAV 10–11, 33–34).
32 Npr. 22 zgodba (PAV 33–34).
33 26. zgodba (PAV 40–41), prim. Bässler 2003: 267.
34 23. zgodba (PAV 34–36).
35 10., 18., 21. zgodba (PAV 16–17, 28–29, 32). 
36 16., 17. zgodba (PAV 23–27).
37 11. zgodba (PAV 17–18).
38 35., 43. zgodba (PAV 53–55, 65–66).
39 24. zgodba (PAV 37–38).
40 40. zgodba (PAV 61–63).
163Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
pregovore, reke in izjave razume dobesedno.41 Iz tega sledi, da slovenski prevod, kot bi 
lahko pomotoma sklepali iz podnaslova, ne služi zgolj bralčevi zabavi.
Izločitev zgoraj navedenih zgodb pa ne omogoča le prilagoditve prevoda na takratne 
politične razmere in na splošno uveljavljeno miselnost, ki je v 19. stoletju zaznamovala 
slovenski prostor, temveč delno rahlja tudi prvotno kronološko-biografsko zgradbo. Na-
racija Pavlihove življenjske poti namreč izključuje začetno in zadnje zgodbe, o nekaterih 
zadnjih dogodivščinah pa je bralec seznanjen le na kratko v sklepnih mislih (PAV 80). 
Vrstni red zgodb bi se, razen pri prvih, ki govorijo o vragolijah, ki jih je Pavliha ušpičil 
v otroštvu (PAV [5]–13), in tistih, ki se navezujejo na prejšnje dogodivščine (npr. PAV 
16–17, 22–23, 26–27) načeloma lahko spremenil.
Čeprav se nemška predloga Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame Historien v 
primerjavi z izdajo, ki je izšla leta 1515, ne po kakovosti ne po količini ne more ponašati z 
bogatim slikovnim gradivom, pa je vendarle opremljena z dvanajstimi bakrorezi. Njihov 
namen je, kot piše avtor v predgovoru, da tudi preprostemu človeku dodatno ponazarjajo 
Eulenspieglove burke. Slike, v katerih se dejanja, narativno izražena v besedilu, kon-
denzirajo na vizualni ravni, naj bi torej zajele bistvo pripovedovanega in pripomogle k 
lažjemu razumevanju zgodb. Nemški Pavliha pa razen naslovnice, ki jo najdemo še pri 
najstarejši dostopni izdaji slovenskega prevoda, ilustracij nima. 
3 PRIMERJAVA DEL S FRAZEOLOŠKEGA VIDIKA
Ena glavnih značilnosti Eulenspiegla iz leta 1515 (prim. Bässler 2003: 228–292) kakor 
tudi Fröhlichove priredbe je, da večina42 zgodb temelji na pregovorih ali pregovornih fra-
zah.43 Gre za t. i. narativno metaforično inverzijo, ki na osnovi pregovora ali pregovorne 
fraze generira kratko pripoved, pri tem pa se preneseni pomen v konkretnem kontekstu 
zgodbe prelevi v svoj prvotni, literalni oz. dobesedni pomen (prim. Bässler 2003: 228–
229). Osrednje motive pregovorov ali pregovornih fraz, ki reflektirajo navade, izkušnje in 
prakse ljudi v določenem družbeno-zgodovinskem okolju (prim. Röcke 1987: 248–245), 
najdemo v naslovu pripovedi ter na začetku ali koncu v samem besedilu zgodb; osrednji 
motivi pripovedi pa so lahko tudi upodobljeni v slikovnem gradivu (prim. Bässler 2003: 
237–238). Na tem mestu sicer ne bomo podrobneje analizirali vseh pregovorov ali pre-
govornih fraz, ki jih Fröhlichev Eulenspiegel eksplicitno ali implicitno vsebuje, temveč 
bomo le na posameznih primerih preučili, katerih prevajalskih strategij se je Malavašič 
41 Npr. 12., 27., 28. zgodba (PAV 18–19, 41–45).
42 Le pri nekaterih zgodbah Bässler (2003: 335–343) pregovorov ni mogel razbrati oz. izslediti, ker so pregovori 
kot vsi drugi frazemi z diahronega stališča nagnjeni k demotivaciji. Tako govorci z drugim sociokulturnim ozadjem 
pomena določenih besednih zvez ne razumejo več (prim. Valenčič Arh 2016: 132–133; Bässler 2003: 263).
43 „Pregovorne fraze se razlikujejo od stalnih besednih zvez po tem, da ne delujejo kot stavčne enote, temveč kot 
stavek v sestavljenih povedih, pregovori pa tvorijo samostojne povedi in izražajo neko splošno resnico“ (Markič 
2013: 236).
164 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
posluževal oz. ali slovenski bralec sploh more v prevodu prepoznati narativno metaforič-
no inverzijo nemških pregovorov oz. pregovornih fraz.
Prva pregovorna fraza se skriva že v samem imenu protagonista Eulenspiegel, ki 
izvira iz oblike Ulenspiegel, ta pa je izpeljana iz frazema „ul den Spiegel“. Glagol „ulen“ 
pomeni „pomesti, čistiti“, samostalnik „Spiegel“ pa „ogledalo“, v lovskem žargonu „za-
dek srnjadi“ ali v spodnji nemščini „človekova zadnjica“ (prim. Bässler 2003: 239–240, 
335). Frazem torej lahko razumemo večplastno: kot poziv sogovorniku, da naj očisti 
razgaljeno zadnjico, istočasno pa se navezuje na stalno besedno zvezo „jemandem den 
Spiegel zeigen bzw. vorhalten“, slov. „kazati komu ogledalo“, kar pomeni „kritično oce-
njevati koga, kaj, opozarjati na napake“ (Keber 2011: 624). V tem smislu gre za osrednjo 
metaforo satire, ki je bila v zgodjem novem veku na splošno razširjena. Če Eulenspiegel 
ljudem kaže svojo zadnjico,44 je njegova gesta zasmehovalna in norčevalna, gledalci pa 
v narobe svetu prepoznajo svoje obličje. Zaradi dvoumnosti besede „Spiegel“ gre pri 
frazemu za dvojno metaforo: beseda se lahko razume dobesedno kot „ogledalo“ ali pa 
v prenesenem pomenu v smislu „zadnjica kot ogledalo“ (prim. Bässler 2003: 240–241). 
Provokativno sceno, ki udejanja pregovorno frazo, opisuje pripovedovalec v nemškem in 
slovenskem besedilu:
„Es hob fein säuberlich das Hemdlein hinten hinauf und ließ die Bauern sich in 
einem neuen Spiegel besehen.“ (TE 5)
„Lepo tiho vzdigne svojo srajčico in pokaže kmétom novo zerkalo (špegel).“ 
(PAV [5])
Ker frazem obstaja tudi v slovenščini, je njegova narativna metaforična inverzija iz 
konteksta v celoti razumljiva tudi slovenskemu bralcu, čeprav „zrcalo“ nima vseh zgoraj 
navedenih pomenov, ki jih ima „Spiegel“ v nemščini. Pri poimenovanju junaka v sloven-
skem prevodu pa preneseni pomen imena „Eulenspiegel“ ni več prisoten, kajti „Pavliha“ 
je „večalna (lahko tudi slabšalna) oblika imena Pavel45“ (Keber 2007: 205). „Slabšalni 
pomen imenske oblike Pavliha46 se je v procesu leksikalizacije uveljavil v poimenovanju 
komične figure in poimenovanju za ‚šaljiv, hudomušen človek‘“, leksem „pavliha“ pa je 
bil zabeležen že leta 1825 (Keber 2007: 205–206). Malavašič je za prevod imena glav-
nega junaka torej izbral ustreznico, ki je v slovenskem družbeno-kulturnem kon tekstu 
že bila ustaljena, tako da je pri bralcu izzvala določena pričakovanja, vendar je bila v 
primerjavi z nemškim imenom pomensko okrnjena.
Naslov tretje zgodbe nemške predloge „Wie Eulenspiegel nach seines Vaters Tod 
sich weiter aufführt und auf dem Seil gehen lernt“ (TE 6), vsebuje frazem „auf dem Seil 
44 V 1. zgodbi slovenske izdaje (PAV [5]–6) in 2. zgodbi nemške predloge (TE 4–6).
45 Poudarjeno v originalu.
46 Poudarjeno v originalu.
165Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
gehen“, kar pomeni „biti v negotovem položaju, početi nekaj nevarnega“ (prim. Röhrich 
1992b: 1460), to pa Eulenspiegel tudi uprizarja dobesedno. Pri slovenski različici „Kako 
se Pavliha po očetovi smerti obnaša in se po napeti vervi hoditi uči?“ (PAV 6) gre za 
domala dobeseden prevod, ki sicer ustreza uprizoritvi frazema, vendar se omejuje le na 
literalni pomen, ker takšna fraza v slovenščini ne obstaja.47
Prepletanje med dobesednim in prenesenim pomenom frazemov se v zgoraj navede-
ni zgodbi nadaljuje, ko Eulenspiegel z vrvi pade v vodo:
„[...] er achtete des genommenen Fußwassers bis über die Ohren weniger, als 
des Gespöttes der Alten und Jungen, die ihm nachliefen und das Bad segne-
ten.“ (TE 7)
Frazem „einem das Bad segnen“ dobesedno pomeni „blagosloviti kopel“ in se med 
drugim nanaša na nekdanji padarjev običaj, da je ljudem v javnem kopališču zaželel pri-
jetno kopel,48 uporablja pa se, kot v zgornjem kontekstu, tudi v ironičnem smislu (prim. 
Röhrich 1991: 130–131). Prevod se glasi:
„[...] to mu je menj v serce segalo, da je čez ušesa v vodo padel, kakor to, de 
so se mu mladi in stari smejali, ki so za njim tekli in mu osle kazali.“ (PAV 7)
Pregovorni frazem „osle kazati komu“ v smislu „zasmehovati koga“ (Pleteršnik 
1994: 851) na slikovit način opisuje posmehovanje ljudi, ne ujema pa se z narativno 
metaforično inverzijo nemškega frazema, ker se njegova semantična osnova razlikuje od 
nemške.
Čeprav se v prevodu zaradi narave slovenskega jezika, ki določenih pregovornih 
frazemov ne pozna, narativna metaforična inverzija domnevno pretežno izgublja, lahko 
na splošno trdimo, da Malavašič uporablja sočen jezik tudi takrat, ko je v nemški predlogi 
formulacija bolj suhoparna, npr.:
47 Enako velja tudi za 23. zgodbo „Wie Eulenspiegel zu Nugenstädten im Thüringer Lande den Frauen die Pelze 
wusch“ (TE 38–39) oz. 18. zgodbo v slovenskem prevodu „Kako Pavliha ženskam kožuhe opêre?“ (PAV 28–29), 
„einem den Pelz waschen“ v prenesenem smislu namreč med drugim pomeni „nekomu nazorno povedati mnenje ali 
resnico“ (prim. Bässler 2003: 265).
48 Gl. „einem das bad gesegnen: wol bekomme das bad! prosit balneum! rief man einsteigenden zu. häufig aber 
auch in schlechter bedeutung: es übel bekommen lassen“ (http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/wbgui_py?-
sigle=DWB&mode=Vernetzung&lemid=GB00156#XGB00156) [dostop 11. 03. 2017].
166 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
Tyll Eulenspiegel Nemški Pavliha
„Der Rektor schlich beschämt davon“ (str. 35) „Vodja je pobral osramoten svoje kopita“  
(str. 25)
„stirbt mein Discipulus“ (str. 36) „če moj učenec gré rakom žvižgat“ (str. 26)
„Er ist von sehr grober Art und schwer zu leh-
ren“ (str. 37)
„Prav neotesanega zaderžanja je in terdo bučo 
ima“ (str. 27)
„merkte er sich den Weg genau“ (str. 42) „si tedaj to v glavo vtisne“ (str. 29)
„du hast mich zu einem armen Mann gemacht“ 
(str. 62)
„si me bil na beraško palico spravil“  
(str. 40)
„daß meine Baarschaft zu Ende geht“  
(str. 78)
„ker je moja mošnja že skoraj na suhem“  
(str. 51)
„rannte davon“ (str. 103) „je vzdignil peté“ (str. 61)
Ponekod Malavašič nemške frazeme prevaja dobesedno – gre za t. i. kalke, ki so za 
slovenske bralce sicer nenavadni, njihov preneseni pomen pa je iz konteksta razumljiv, npr:
„Ich wollte, daß sie wären, [...] wo der Pfeffer wächst, wenn nur meine Zeche 
bezahlt wäre.“ (TE 121)
„Hotel bi, da bi bili, [...] kjer poper raste, de bi me le plačali!“ (PAV 73)
Frazem „jem. hinschicken (hinwünschen), wo der Pfeffer wächst“ pomeni „da ga 
pošiljaš daleč proč“ (Röhrich 1991a: 1159–1160).
4 ZAKLJUČEK
Na osnovi primerjave slovenskega prevoda Nemški Pavliha in njegove na novo odkrite 
predloge Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame Historien lahko ugotovimo, da se 
je Malavašič v svojem prevodu vsaj na videz prilagodil ideološki situaciji svojega časa, 
ko se je – upoštevajoč družbene norme, ki jih je narekoval Bachov absolutizem – nače-
loma izognil povestim, ki bi nasprotovale klerikalno-konzervativnemu duhu takratnega 
časa, ali pa jih je vsaj ustrezno vsebinsko omilil. Kljub prilagoditvam pa Nemški Pavliha 
ni namenjen zgolj razvedrilu, da bralec prebrodi vsakdanje tegobe, pod krinko nedolžnih 
burk se skriva tudi kanček družbene kritike, ki jo pozoren bralec zazna, vendar pa ni tako 
očitna, da bi vzbujala cenzorjev sum. 
Izpustitev zgodb, ki niso ustrezale tedanjim moralnim in političnim nazorom, je 
sekundarno zabrisala kronološko-biografsko zgradbo, ki je bila značilna za nemško 
predlogo. 
Razen bakroreza, ki še krasi slovensko izdajo iz leta 1866, Nemški Pavliha nima 
drugih ilustracij, ki bi bralcu na vizualni ravni prikazale ključne motive zgodb.
167Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
Ker Eulenspieglove zgodbe temeljijo na narativni metaforični inverziji, je prevajanje 
pregovorov ali pregovornih fraz ključnega pomena tudi za ciljno bralstvo. Že iz zgornje 
analize je razvidno, da Malavašič pri prevajanju frazeme načeloma skuša ohraniti, pri tem 
pa uporablja različne strategije. Kadar frazemi z isto semantično osnovo v slovenščini 
obstajajo, jih prevaja skoraj dobesedno. V tem primeru je narativna metaforična inverzija 
prisotna tudi v prevodu. Kadar dobesedni prevod posameznih segmentov frazema v slo-
venščini nima prenesenega pomena kot v izhodiščnem jeziku, izbere ustrezni obstoječi 
slovenski frazem. V tem primeru postopek narativne inverzije ne deluje več. Slikovitega 
sloga, ki je na splošno značilen za ljudsko književnost, pa Malavašič v prevodu ne le 
ohrani, ko frazeme prevaja tudi dobesedno, marveč se metaforično izraža tudi na določe-
nih mestih, kjer je formulacija v predlogi bolj nevtralna.
Čeprav je prevajalec prvotne pregovorne frazeme načeloma ohranil tudi v prevodu 
ali pa jih je nadomestil s slovenskimi ustreznicami, je pri izbiri imena protagonista ravnal 
drugače. Odločil se je za ime „Pavliha“, ki je bil ciljni publiki znan kot šaljivec, in tako 
pritegnil njeno pozornost. Tudi na ta način se je prilagodil slovenskemu bralcu, ker je 
upošteval njegovo umeščenost v kulturno-zgodovinsko okolje.
Na koncu se vračamo še k Levstikovi kritiki, v kateri prevajalcu očita površen pre-
vod. Glede na zgornje ugotovitve lahko trdimo, da na splošno izrečena negativna ocena 
ni povsem upravičena. V primerjavi s predlogo Nemški Pavliha sicer res ne vsebuje vseh 
zgodb, vendar je izločitvi določenih burk botrovala prevajalčeva prilagoditev ideološkim 
razmeram njegovega časa in je ne gre pripisati njegovi površnosti. Njegov pristop pri 
prevajanju pregovornih frazemov pa je v glavnem odvisen od možnosti, ki jih ponuja 
slovenski jezik. Na vprašanje, kako Malavašičev prevod lahko ocenimo na področjih, ki 
jih nismo obravnavali, pa naj odgovorijo druge raziskave.49
SEZNAM LITERATURE
AURBACHER, Ludwig (1832) Die Geschichte von den sieben Schwaben. Stutt-
gart: Brodhag. http://reader.digitale-sammlungen.de/de/fs1/object/display/bsb108 
60052_00001.html [dostop 03. 06. 2017].
BÄSSLER, Andreas (2003) Sprichwortbild und Sprichwortschwank : zum illustrativen 
und narrativen Potential von Metaphern in der deutschsprachigen Literatur um 
1500. Berlin/NewYork: de Gruyter.
BOLLENBECK, Georg (1985) Till Eulenspiegel – der dauerhafte Schwankheld. Zum 
Verhältnis von Produktions- und Rezeptionsgeschichte. Stuttgart: J. B. Metzler.
49 Raziskovalni program št. P6-0265 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slove-
nije iz državnega proračuna.
168 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
FRÖHLICH, Carl (ur.) (1849) Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame Historien. 
Reutlingen: Verlag von Fleischhauer und Spohn. https://books.google.si/books?id
=Z6JUAAAAcAAJ&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad
=0#v=onepage&q&f=false [dostop 07. 03. 2017] [TE].
GRIMM, Jacob in Wilhelm (1854–1961) Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wil-
helm Grimm. Leipzig: S. Hirzel. http://woerterbuchnetz.de/cgi-bin/WBNetz/wbgui_
py?sigle=DWB [dostop 11. 06. 2017] [DWB].
HLADNIK, Miran (1982) Dolga humoristična proza za „čas kratenje Slovencom“. XVIII. 
SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljub ljani, 63–81.
HLADNIK, Miran (1985) „Svobodno po nemškem poslovenjeno“ (Popularni prevedeni 
žanri 19. stoletja). Drago Bajt (ur.) France Prešeren v prevodih. Ljubljana: Društvo 
slovenskih književnih prevajalcev, 191–199.
HLADNIK, Miran (1992) Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi. XXVIII. 
SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 
109–119. http://www.ijs.si/lit/prevodsl.html [dostop 31. 03. 2017].
HLADNIK, Miran (1993) Der Einfluss des Bilinguismus auf die Auswahl der zu über-
setzenden narrativen Gattungen: (Am Beispiel slowenischer Literatur). Armin Paul 
Frank/Kurt-Jürgen Maaß/Fritz Paul/Horst Turk (ur.) Übersetzen, verstehen, Brücken 
bauen: Geisteswissenschaftliches und literarisches Übersetzen im internationalen 
Kulturaustausch. Berlin/Bielefeld/München: Erich Schmid, 801–810. http://www.
kakanien.ac.at/beitr/fallstudie/MHladnik4.pdf [dostop 31. 03. 2017], 1–7.
HONEGGER, Peter (1973) Ulenspiegel. Ein Beitrag zur Druckgeschichte und zur Ver-
fasserfrage. Neumünster: Karl Wacholtz Verlag.
KEBER, Janez (2007) Pavle je Pavel, a ni bil Savel, tudi ni Peter in Pavel ne Peter ali 
Pavel ne pavliha. Merkurjev zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU, 203–215.
KEBER, Janez (2011) Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC.
KIDRIČ, Francè (2013) Malavašič, Franc (1818–1863). Slovenska biografija. Ljubljana: 
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 
s. p. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi344153/#slovenski-biografski-le-
ksikon [dostop 01. 04. 2017].
LAPPENBERG, Johann Martin (1854) Ausgaben ohne Jahr, aus dem 19. Jahrhunderte. 
Johann Martin Lappenberg (ur.) Dr. Thomas Murners Ulenspiegel. Leipzig: T. O. 
Weigel, 217–220.
LEVSTIK, Fran (1998) Popotovanje iz Litije do Čateža. Fran Levstik. Izbrano delo. Lju-
bljana: DZS, 5–33.
LINDOW, Wolfgang (ur.) (2003) Ein kurtzweilig Lesen von Dil Ulenspiegel. Nach dem 
Druck von 1515. Stuttgart: Philipp Reclam jun.
MARKIČ, Jasmina (2013) Razvoj sodobne frazeologije v Španiji. Będkowska-Kopczyk, 
Agnieszka i. dr. Frazeološka simfonija : sodobni pogledi na frazeologijo. Ljubljana: 
Založba ZRC, 235–243.
169Marija Javor Briški: NEMŠKI PAVLIHA V PRIMERJAVI S SVOJO PREDLOGO ...
MELIK, Vasilij (1987) Bachov absolutizem. Enciklopedija Slovenije. Knj. 1. Ljubljana: 
Mladinska knjiga, 167.
MOHOR, Miha (2013) Priredbe literarnih del za mladino. Revija za elementarno izobra-
ževanje, letn. 6, št. 2–3, 213–221.
Nemški Pavliha v slovénski obléki. Bukve polne smešnih povest za kratek čas poslové-
njene (1866) Ljubljana: Janez Giontini. http://data.onb.ac.at/ABO/%2BZ229107303 
[dostop 01. 03. 2017]. [PAV].
Nemški Pavliha v slovenski obleki. Knjižica polna smešnih povestij za kratek čas. 
(1885) Ljubljana: Janez Giontini. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-
-321O8RZ1 [dostop 01. 03. 2017].
OLECHOWSKI, Thomas (2004) Die Entwicklung des Preßrechts in Österreich bis 
1918. Ein Beitrag zur österreichischen Medienrechtsgeschichte. Dunaj: Manzsche 
Verlags- und Universitätsbuchhandlung.
OSTANEK, France (1987) Analfabetizem. Enciklopedija Slovenije. Knj. 1. Ljubljana: 
Mladinska knjiga, 74.
PLETERŠNIK, Maks (1894) Slovensko-nemški slovar. Prvi del A–O. Ljubljana: Knežo-
škofijstvo. https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E0VZSRMG [dostop 
11. 06. 2017].
PLETERŠNIK, Maks (1895) Slovensko-nemški slovar. Drugi del P–Ž. Ljubljana: Kne-
žoškofijstvo. https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E0VZSRMG [dostop 
11. 06. 2017].
PRUNČ, Erich (2007) Interdisciplinarnost in raziskovalna povezanost. Karmen Teržan 
Kopecky (ur.) Slovenski prevodi nemških besedil v obdobju avstro-ogrske monarhi-
je – znanstvene refleksije. Maribor: Filozofska fakulteta, 53–71.
RÖCKE, Werner (1987) Die Freude am Bösen. Studien zu einer Poetik des deutschen 
Schwankromans im Spätmittelalter. München: Wilhelm Fink Verlag.
RÖCKE, Werner (2003) Schwankroman. Jan-Dirk Müller idr. (ur.): Reallexikon der 
 deutschen Literaturwissenschaft. Knj. III. Berlin/New York: de Gruyter.
RÖHRICH, Lutz (1991) Das große Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten. 1. knj. 
Freiburg im Breisgau: Herder.
RÖHRICH, Lutz (1992a) Das große Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten. 2. knj. 
Freiburg im Breisgau: Herder.
RÖHRICH, Lutz (1992b) Das große Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten. 3. knj. 
Freiburg im Breisgau: Herder.
STANOVNIK, Majda (2005) Slovenski literarni prevod: 1550–2000. Ljubljana: Založba 
ZRC SAZU.
VALENČIČ ARH, Urška (2016) Was haben Feuertaufe, Deckung und Stellung gemein-
sam? – Einigen Phrasemen aus dem Soldatenalltag auf der Spur. Vestnik za tuje 
jezike 8, št. 1, 131–149.
170 VESTNIK ZA TUJE JEZIKE/JOURNAL FOR FOREIGN LANGUAGES
ŽIGON, Tanja/Karin ALMASY/Andrej LOVŠIN (2017) Vloga in pomen prevajanja uč-
benikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki. Ljubljana: Znanstve-
na založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
POVZETEK
Upoštevajoč družbenozgodovinsko ozadje ciljnih bralcev, članek z vsebinskega, strukturnega, me-
dijskega in frazeološkega vidika primerja slovenski prevod Nemški Pavliha z njegovo na novo 
odkrito predlogo Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame Historien.
Ključne besede: Pavliha, Eulenspiegel, prevod, frazemi, književnost 19. stoletja.
ABSTRACT
Nemški Pavliha in Comparison to its Original, Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame 
Historien
With sociohistorical background of the target audience in mind, the article compares the Slovene 
translation Nemški Pavliha with its newly rediscovered original, Tyll Eulenspiegels wunderbare 
und seltsame Historien, in terms of content, structure, media, and phraseology.
Key words: Pavliha, Eulenspiegel, translation, idioms, 19th century literature.
ZUSAMMENFASSUNG
Nemški Pavliha im Vergleich zu seiner Vorlage Tyll Eulenspiegels wunderbare und seltsame 
Historien
Unter Berücksichtigung des soziohistorischen Hintergrundes der Zielleser befasst sich der Beitrag 
auf inhaltlicher, struktureller, medialer und phraseologischer Ebene mit dem Vergleich der slowe-
nischen Übersetzung Nemški Pavliha und seiner wiederentdeckten Vorlage Tyll Eulenspiegels 
wunderbare und seltsame Historien.
Schlüsselwörter: Pavliha, Eulenspiegel, Übersetzung, Phraseme, Literatur des 19. Jahrhunderts.