Misli o sreči in o tem, kar se je drži. (Spisal Armin Vranski.) Boj, trd boj je živenje. Človeku tii na zetnlji je prisojen težaven, mučen stan: boriti se mu je, da živf, da hrani sebe in drage svoje. Brez muke zemljanom ni bivati in prav iraa Boris Miran, veleč: Kedor v tej solzni je dolini rojen Gotovo trpljenja del mu je prisojen. Torej trpljenje je človeškemu rodu uže vcepljeno; ono mu je dedščina po njega prveru članu. Trpi in trpeti mora vsakedo, le jednako ne vsak: jeden več, drugi manj. Brez truda nič se ne izvrši, brez trpljenja ničesa doseči ni, — tedaj i sreče ne! Da sreče! Kedo jo pa sploh tu na zemlji doseči more? Pač nihče, — a hrepeni vsakdo po njej! Zato se triidi. zato bori . . In prav tako! Ne bilo bi dobro zemljanu, katerega bi obseval vedno sreče mili svit. nNoch keinen sah ich frohlich enden, Auf den mit immervollen Handen Die Gotter ihre Gaben streu'n". Trpljenje tedaj potrebno je, da se bližamo sreči, da si potrudimo dohiteti jo. A razni so pojtni o tej sreči, raznoteri nazori o njej . . . Kmetič, ki od zore do mraka težko dela, da si znojnim obrazoin prisluži borni svoj kos kruha, — zavidljivo gleda svojega soseda, bogatega gospoda. aOd jutra do večera se napenjam, delam in se znojiin, — a kljubu temu si ne moretn prihraniti ničesa. Koliko denarja pa ima moj sosed, kako se vedno zabava in razveseljuje! Jaz pa se trudim dan za dnetn, ves teden do nedelje, in ničesa nimam nego skrbi. Oh, da bi le jedno leto mogel biti tako srečen, kakor bogat moj sosed!" — Tako modruje prostak. Je-li pravo zadel? Težko. Bogastvo še ni sreča. Morda je ubog kmet dosti srečnejši od gizdavega bogataša . . »Zadovoljnost z malim: To je tečna hrana; A bogastvo ti je Veckrat kost obrana. Kdor mi tega ne verjame Pri bogatih naj se vprašuje". (»Zvonov" Y. nMisli".) Zavidan bogatin res mož je imovit, ni mu treba trpeti pomanjkanja v ničem: vsega ima dovelj v telesne mu potrebe. A on ne e u t i dobrote svoje imovitosti, ne misli, da bi tudi drugače se mu goditi moglo: z mladih let uže se mu tako godi, njemu je blagostanje navada. Je-li je zadovoljen, srečen? Zmirom dobro i ni dobro. — Kako pa ve ceniti trpin, ki vedno bori se z življenja burnimi valovi, ako mu kedaj napoči prijeten trenutek, mileja doba, — to premembo: on jo povoljno uporablja, on ima užitek od nje, — vsaj tedaj ve in čuti, kako se ndobrott človeku prileže! nWenn alle Tag' im Jahre gefciert wiirden, So wurden Spiel so lastig sein wie Arbeit: Doch seltene Feiertage sind erwunscht". (Shakespeare.) *) Zadovoljnost z tnalirn to je tečna hrana! Vadi naj se torej človek, zadovoljen biti z malim. Vzgajati pa se mora v to koj v prvi svoji dobi . . Potem ne bode čutil nesrečnega se radi tega, ker ima manj nego njegov sosed, ker mu je marsičesa pogrešati, kar drugi posedujejo v obilici. rČim manjši pohlep, Tem manje potreb". (Ą. ,,Misli".) Beda, nadloga bode nam strpliveja, ako smo se vadili v zadovoljstvu z malim, vadili tudi tedaj, ko smo užili milejše čase. Obiipsenas ne bo polastil potem, ako nas doide nesreče val, tolažili se bomo se zavestjo, da nismo sami, katerim Bog dodelil je trpljenja delež. ^Solamen miseris socios habuisse dolorum!" Vera, živa ver^a in zaupljivostv Boga in njega dobrota pripomore, da človek tudi največjo nesrečo lahko prenese, da ne čuti preveč nje grenobo . . . ,,Bog strahuje, kogar ljubi, Križev daje mu, nadlog". (Stritar.) Za dežjem solnce posije, po žalosti z nova napoči veselje, radost: to je uže tako nrejeno tu na tem svetu. Sreče ne išči na zeraeljskih tleh, — stanovitne srcče. Sreča je opotočna! — Kako jo marsikdo lovi to posvetno srečo! Kaj vse žrtvuje v nje dosego! In ko meni, da je dobil, *) Glej: Heurik IV., 1. del, II. čin, 2. prizor. po čemur tako zelo je hrepenel, uvidi, da vendar-le pravega še dosegel ni: nova želja se mu obudi, ona mu zdajci zavlada v oprsji, njo utešiti zdaj želi . . Zmirom, neprestano pač goji nove nade, — a naposled pa poreče z Jos. Cimpermanom: Kar v prsih nadej sem gojil cvetččih, Najlepšim hitro je odpadel cvet . . . Naj ga li ta prevara zbega, pripravi v obup ? Ne. Mirno naj se uda osodi, — in strpljiva mu bode! ,,Slab mož je tisti, ki npogne ga osoda Ko sreča skrije solnčni mu obraz, Solzami se ne pribori svoboda, Srčnostjo hočem jo doseči jaz" poje isti naš Cimperman. Srčen bodi, ko preganja te nesreča! V delu išči tolažila, v krepkem, ustrajnem delu! Delaven človek — bodi-si telesno ali duševno delavea — nikoli prav nesrečen ne bo: — delo mu je sreča! Lenoba pokonča moža, a delo ga okrepčuje . . nNe plaši se znoja, ne straši se b6ja, Saj moško dejanje krepčuje moža, A pokoj mu zdrave močf pokonča: Dejanje mi ljubi in boj se pokoja!" Tako nas uči divni ,,Zvonov" pesnik X. V vedi iščimo krepila, v leposlovji razvedrila. Kdor se rad ukvarja se znanostjo, kdor se ugljobi v naših pesnikov duh ter i poskuša, ta duh zapopasti in uporabljevati v življenske mu namere: isti priboril si je zaklad dragocen, ki več velja nego ktipi zlata. Omikan človek ima v vednosti svoj neusahljiv vir najboljše zabave. Vstrajno delaj in ohranil si boš veselje, dobro voljo. Vesel pa naj bo človek po mogočesti zmirom. Veselje je milo solnce, v kojem vse najbolje kali, najbolj zori. Človek ve, kaj mu Bog prisodil je tu na zemlji, in uprav zato naj se ne žalosti preveč, če nezgoda ga kedaj dohiti, če sreča mili rau odvrne svoj obraz. Uže pagan Mark Avrel uči: nVedno bodi samega sebe vladar ter ostani dobre volje v prijetnih ko i v slabih dneh". Ne upogne naj te koj nemile osode udarec, krepko se mu ustavljaj, bori se, ustrajaj! To veleva raoževska ti čast! Miran, neoplašen glej v bodočnost, — in če ta te trešči i v propast . . V Boga zaupaj in v lastno inoč, v lastno znanje. Odjenjaj v svojem naporu, kolikor moreš! Potrpno udaj se oblasti, katerej imaš slušati, katere ukazom pokornim biti presveta ti je dolžnost: — in lahkotno boš potlej uosil vsa bremena, vse gorje — čeravno jih sam zakrivil nisi, — kajti Vsi, ki v umrljivem smo životi, Sluge smo drug drugemu nasproti.  - (Y. nMfsliK.) 24*