DR. CENE AVGUŠTIN LES KOT GRADIVO V MEŠČANSKI ARHITEKTURI ŠKOFJE LOKE Skoraj ne dvomimo, da je bil les tisto gradivo, iz katerega so bile zgrajene najstarejše meščanske hiše. Tradicija grajenja v lesu je bila v 13. stoletju, ko so nastajala naša mesta, še tako živa, da so veljale kamnite zgradbe za pravo redkost in privilegij fevdalcev in cerkve. Bile so pogosto dela tujih stavbarjev, medtem ko je bila preprosta, po enotnem tipu zasnovana stano vanjska hiša v mestu skoraj gotovo delo domačih rok. Da je v srednjem veku tudi v večjih in pomembnejših mestih prevladoval les nad kamnito gradnjo, nam kaže podatek iz Burghausena na Bavarskem, kjer je bila še v 14. stoletju večina hiš lesenih.1 Kako se je tehnika grajenja v lesu ohranjevala daleč v 17. stoletje, nam dokazujejo številne Merianove upodobitve2 naših in drugih mest v Evropi, še posebej Bergena na Norveškem, ki je bilo v 17. stoletju v celoti iz lesa grajeno mesto. Posebej zanimiva je tudi Valvasorjeva upodobitev* uskoškega naselja na področju takratne Vojne kra jine. Sklenjena gradnja tega naselja močno spominja na zgodnjo meščansko arhitekturo. Po obliki strešnih slemen so te hiše sorodne starejšim meščan skim hišam v nekaterih mestih zgornje Koroške (npr. Sovodenj — Gmund) Uskoško naselje po Valvasorju (1689) 73 Hiše z gankom na spodnji strani Lontrka so bile lesene, hiše s črto nad zidanim pritličjem so amele leseno nadstropje (po votivni sliki Škofje Loke iz leta 1698) oziroma Štajerske (Murau), odkoder naj bi ta naprednejša gradbena tehnika, ki napoveduje prihod renesanse, prišla tudi v Vojno krajino. Iz franciskejskega katastra4 zvemo, da je bilo leta 1826 npr. v Kostanjevici več kot dve tretjini hiš lesenih, podatek, ki do neke mere velja tudi za neka tera druga manjša tržna naselja pri nas, še posebej v odročnejših predelih. Renesančna doba je močno pobudila težnje po zidani stanovanjski gradnji, ne samo zaradi večje varnosti pred ognjem, temveč zaradi vpliva bližnje Ita lije, kjer je gradnja v kamnu že od nekdaj imela prevladujočo vlogo. Tako ugo tavljamo, da so mnoge, po renesančnem načinu zidane meščanske hiše, ki so se s širšo stranjo obrnile proti cesti in so jih graditelji večkrat obogatili z nad stropnimi pomoli, ogelnimi stolpiči ali arkadnimi hodniki, pogosto že grajene v kamnu razen čel v ostrešju in strehe same, ki neredko prav do praga naših dni ohranjajo leseno strukturo oziroma kritino in jih zasledimo v upodobitvah iz 18. in 19. stoletja. Žal se je v naš čas ohranilo le malo objektov lesene meščanske arhitek ture, če izvzamemo nekatera mesta v vzhodni Evropi (npr. Kasimierz na Poljskem). Pravi muzej meščanske arhitekture od zidanih do lesenih meščan skih hiš srednjeveškega tipa imamo v Karlovcu. Čeprav se je mesto razvilo šele v 16. stoletju, je v primerjavi z najbolj sodobno renesančno urbanistično zasnovo, uveljavilo še srednjeveški koncept gradnje stanovanjskih hiš, ki se je graditeljem iz takega ali drugačnega razloga zdel bolj pripraven oziroma glede na tradicijo bolj uresničljiv. Hiše v Karlovcu so s čopastimi čeli obrnjene proti cesti, med njimi so običajni prehodi, razvrstitev oken in vrat ustreza notranji tlorisni ureditvi in je prav taka kot pri nas in v ostali Srednji Evropi.5 Naj bolj poučna je prav gotovo še v lesu grajena hiša na zahodni strani mesta. Četudi je bil tloris pritličja kasneje nekoliko adaptiran, so vendar ohranjene 74 strme lesene stopnice, ki vodijo v nadstropje, oziroma že po renesančnem na činu oblikovani kasetirani stropi v prvem nadstropju, kar kaže, da so se kljub tradicionalni srednjeveški tlorisni zasnovi v opremi hiše že začele uveljavljat renesančne oblike. Prehod iz lesene v zidano gradnjo pa se ni zgodil prek noči, temveč je imel tako pri srednjeveški kot pri renesančni hiši več zaporednih stopenj. Tako se kamnita gradnja najprej pojavi v veži in delavniškem prostoru v pri tličju hiše, kjer so lesene strope nadomestili zidani oboki, ki jih je bilo mogoče opreti le na zidane stenske nosilce. Zid je kmalu zmagal tudi v ognjiščnem prostoru, ki se je s tem osamosvojil od zgornje veže, uveljavil se je v kašči, medtem ko so stanovanjski bivalni prostori, izba in kamra, še dolgo ohranjali svojo leseno strukturo. Podoben razvoj je doživljala tudi Škofja Loka. Na najbolj zgovoren način nam ga ilustrira votivna podoba Škofje Loke iz Sopotnice iz leta 1698, ki je eden najpomembnejših dokumentov razvoja meščanske arhitekture pri nas. Zgornji trg v Škofji Loki je ob koncu 17. stoletja, ko je slika nastala, bolj ali manj pozidan (lesena so ostala le hišna ostrešja) in je za naš oris manj zanimiv. Tembolj nas s svojimi še ohranjenimi lesenimi hišami presenečajo nekateri ostali predeli mesta, še posebej spodnji loški trg — Lontrk. Po srednjeveškem načinu grajenih hiš na Lontrku ne opazimo več, na le seno konstrukcijo so se naslonile že po renesančnem načinu zasnovane stavbe. Le slaba polovica hiš na tem trgu je zidanih, vse ostale pa so, kot moremo razbrati s slike, lesene ali na pol lesne. Po srednjeveškem načinu grajenih Lesena, kasneje ometana Kvedrova hiša Zebljarjeva hiša z lesenim nadstropjem na Lontrku na Lontrku 75 Del Loke ob kamnitem mostu z lesenimi, po srednjeveškem načrtu zidanimi hišami (po Merianovem bakrorezu 1649) stavb, ki bi bile s čeli obrnjene proti cesti, na sliki ne opazimo več, vse kažejo proti trgu svojo širšo stran, med njimi tudi ni prehodov, ki so bili za prejšnje obdobje tako značilni. Črta hišnih slemen je sklenjena, vendar skokovita, ker nekatere novejše zidane hiše preraščajo svojo okolico, čeprav ohranjajo prvotno enonadstropnost. Najmanj 9 hiš na južni strani trga je lesenih. Zal so z dvo riščno stranjo obrnjene proti nam, tako da oblike pročelja ne vidimo. Tem bolje pa razločimo hrbtno stran, ki je v nadstropju opremljena z lesenim hodnikom — gankom, kakršnega še danes srečamo pri nekaterih hišah na Lontrku. Zdi se, da je lesen hodnik nekak predhodnik, v manj premožnih hišah pa pravo nadomestilo, oblikovno bogatejšega arkadnega hodnika. Oblike fasad nam je avtor sopotniške votivne slike razkril na severni stra nici Lontrka. Tako kot na zgornjem trgu so hiše grajene na tri osi, vhod je pomaknjen na stran, le dvonadstropnost je v primerjavi z glavnim trgom zamenjana z enonadstropnostjo. Značilno za Lontrk je, da je nadstropje v mno gih primerih v tem času še leseno, podobno kot to opažamo tudi v Kranju6 ali kot je bilo s sondami ugotovljeno tudi drugod (Radovljica, Ljubljana, Kar- lovac itd.). Nikjer na sliki pa še ni sledu o kakršnikoli kmečki arhitekturi, ki postane kasneje tako značilna za Lontrk.7 Zdi se, da je prav požar leta 1698 povzročil obubožanje in spremljajočo rustifikacijo tega predela. Les je kot gradbeni material dovolj močno prisoten tudi v drugih predelih mesta v bližini Poljanskih vrat ali v karlovškem predmestju, vendar ta arhi tektura ne sodi v okvir tipične meščanske stanovanjske hiše, ki nas predvsem zanima. Za predmestni predel onstran kamnitega mostu čez Soro nam je Merian8 ohranil nekaj primerov starih srednjeveških meščanskih hiš. So lesene in 76 Grohcova hiša na Lontrku pred neustrezno obnovo; del stavbe »hiša« je lesen; kmečka oblika arhitekture je nastala verjetno po požaru 1698 Lesen mlin ob Sori (po votivni sliki Loke 1698) 77 povezane v krajši sklenjeni črti. Med dvema stavbama je dobro viden srednje veški razmak. Hiše so enonadstropne, s fasado na dve osi, kar kaže na starejše poreklo z enotnim bivalnim prostorom v prvem nadstropju. Vhod je pomaknjen na stran, po čemer že lahko ugotavljamo prisotnost veže, dolžina stavbe pa govori za delitev pritličja na delavnico, skladišče in vežo, tj. za izoblikovan tricelični organizem. Nehote se ob teh hišah navezuje misel na primerke obrt niških hiš, ki jih poznamo s freske sv. Nedelje v Crngrobu,9 še posebej na tisto z gostilniškim prizorom. Hiša sodi po svoji zunanjščini v okvir zgodnjih primerov meščanske arhitekture z enotnim prostorom v pritličju in s še neiz oblikovanim nadstropjem z lesenim čelom in streho iz skodel. Na arhitekturo. ki jo srečamo na crnogrobski sliki, spominja tudi lesen mlin ob Sori na sliki iz leta 1698. Zdi se, da nam stavbnih predlog, ki jih je uporabljal mojster iz delavnice Janeza Ljubljanskega, ni potrebno iskati zunaj naše dežele, temveč v Škof ji Loki sami ali vsaj v bližnji okolici, kjer je ta vrsta obrtniške arhitekture živela ves srednji vek. Predel ob poti, ki povezuje Lontrk z Jakobovo cerkvijo, je ohranil vrsto tipološko manj opredeljivih hiš z lesenimi čeli in strehami. Prav ta dva ele menta sta se ohranila do današnjih dni (Karlovac, Gmiind, Gradež, na Koro škem itd.) in pomenita zadnji odmev lesene gradnje v naših mestih. Opombe 1. Prim. Stadtrecht von Burghausen (iz 1. 1307). — 2. Merian, Topographia. . ., 1649. — 3. Valvasor, Ehre 1689. — 4. Franciscejska katastrska mapa, 1826, AS. — 5. Prim. C. Avguštin, Oris razvoja meščanske arhitekture v Kranju od srednjega veka do začetka 20. stoletja, Kranjski zbornik 1970; isti, Stari Kranj v okviru evrop skih urbanističnih in arhitekturnih prizadevanj, Snovanja V, št. 3, Kranj 1971. — 6. Slika župnišča v Kranju, Marko Layer (?), 1759. — 7. I. Sedej, Kmečko stavbarstvo in problem arhitekture na Spodnjem trgu v Skorji Loki, Loški razgledi XI, 1964. — 8. Prim. opombo 2. — 9. Freska na zahodni steni zunanjščine cerkve v Cmgrobu, delavnica Janeza Ljubljanskega okr. 1460; prim. E. Cevc, Etnografski problemi ob freski Sv. Nedelje v Crngrobu, Slovenski etnograf III-IV, 1951. Zusammenfassung HOLZ ALS BAUSTOFF DER BURGERLICHEN ARCHITEKTUR VON ŠKOFJA LOKA Der Autor behandelt die biirgerliche Holzarchitektur in Škofja Loka. Er stellt fest, dafl der urspriingliche beim biirgerlichen Hausbau verwendete Baustoff das Holz war, das spater im ErdgeschoC und manchmal auch im Herdraum des oberen Stockvverks durch Steine ersetzt wurde. Die ersten urkundlich belegten gebauten Hauser begfnnen bei uns im 15. Jh. aufzutreten und werden spater mit der Ent- wicklung der Renaissancebaukunst, ihren vorspringenden Stockwerken und Arka- denhofen immer haufiger, vor allem in den wohlhabenderen Teilen der Stadt. Einem Votivbild mit der Darstellung von Škofja Loka aus dem Jahre 1698 zu- folge iiberwogen damals auf dem Stadtplatz schon gebaute Hauser, wahrend sich auf dem abseits des Verkehrs gelegenen Unterem Platz noch immer Holzhauser oder nur im ErdgeschoB gebaute Hauser in groBer Zahl erhalten haben. Die archi- tektonische Anlage der Hauser des Unteren Platzes ist am Ausgang des 17. Jh. noch immer biirgeriich und im Renaissancestil gehalten. Der bauerliche Charakter einiger Hauser dieses Platzes, die bis auf den heutigen Tag bestehen blieben, ist vvahrscheinlich ein Resultat verschiedener Umbauten und wohl auch der Verarmung nach dem groBen Brande im Jahre 1698, dem Hauptthema des envahnten Votivbildes aus Sopotnica. 78