- 83 -
Pravosodje.
a) Od \}vu' potrjene okolno.sti. katerih stranka ni trdila, ne vplivajo na razsojo.
V negatorni tožbi jr zaliteval tožnik Egidij G. proti Tomažu in .Tori St. in Jakobu H. :
1. tožouei [JO dolžni priznati, da jim ne gro pravica voziti pp-rilo po parcfli stcv. 774. kat. občine Stepanavas, posebno tudi ne poleg meje mej to parcelo in travnikom pare. št. 776. — in se morajo vzdržati prisvajanja te pravice :
2. toženci so dolžni priznati, tla je zemljišče vlož. štev. 240., pare. št. 774. kat. občine Stepanavas lastnina tožiteljeva, neobremenjena s služnostjo steze, iu da tožencem ne gre pravica, hoditi po zgoraj navi'(leuej progi čez to parcelo ter so dolžni, vzdržati se v bodoče tega pota. Ker so toženci vgovarjali, da jim gre pravica do steze radi priposestvanja, zaslišale so se priče, ki so soglasno potrdile, da je prepirna pot javna, splošna, pristopna vsem ljudem, tako tudi Hru-šičanom.
6*
— 84 —
Pričo pa niso mogle ničesar povedati v smislu priposestovanja steze. Sodišč(^ je vstreglo samo prvemu odstavku tožbene zahteve, zahtevo drugega odstavka je odbilo, troški so se ol)otali. 'i'o iz sl(^dečih
r a z logov:
Kakor so iiriee izpovedale, je nedvomno, da vsakdo liodi po tej stezi že od starih časov do dandanes, javno, ne da bi kdo l>ranil. in splošno, ter da je gotovo več kot 30 let tako, in da mej drugimi tudi Hrnšičani tam hodijo.
Priče pravijo vrh tega, da je ob stezi edo neka naprava, da se [iride nanjo iz bližnjega gozda lahko čez plot,
V kolikor toraj ne presegajo toženci pravice hoje, si te pravice tudi ne prisvajajo, ako samo hodijo, v kolikor pa je ta pravica prekoračena s tem, da toženci po tej stezi-tudi perilo vozijo, se je vstreglo tožbi za to, ker se toženctaii ni posrečilo dokazati, kar so trdili, namreč, da bi si bili po priposestvaiiji pridobili pravico, voziti tam perilo.
Nadsodišče graško je z odločbo z dne 12. januvarja 18S7. št. 118. tožbi popolnoma vgodilo iz sledečih
razlog o v:
Mnenje prvega sodnika, da gre v tej pravdi radi javne, splošno vporabljene steze Hrnšičanov, ni vtenieljeno po obrazložbah strank v pravdnih spisih.
Nihče iz mej tožencev ni trdil, da je steza javna, splošno pristopna, marveč trdili so edino le, da so si pridobili služnost hoje čez pare. štev. 774. kat. obč. Stepana vas po priposestvanji in le zato so se tudi klicale priče v dokazovanje. Iz tega sledi, da vgovarjajo toženci le iz privatno - pravnega naslova pridobitev služnosti hoje.
Akoravno so priče res pravile, daje steza javna in splošna, to vendar ne more vplivati na razsojevanje, kajti ta moment ni vtemelj(>n po pravdnih trditvah prepirajočili se strank v pravdnih spisih, marveč nvaževati je edino le, ali je pravovcljavno dokazano, da so si toženci pridobili shižnost hoje po priposestvanji.
To vprašanje' pa sp mora zanikati, ker nobena priča ni potrdila za 30 let uživanja take služnosti od strani tožencev, in ker so priče samo splošno pravile, da so prebivalci vasi in okolice po tej stezi hodih, ter da je ta steza javna.
v (liiljiicj izpeljavi ozirajo so razlogi lo na slučajno okolščine brez principiji>lnega pomena
Najviše sodišče je dne julija 1887 št. 5078. potrdilo odločbo nadsodiščevo.
Eazlogi SI' strinjajo z onimi uadsodišča ter razun tega še posebno naglašajo po aktiii dokazano okolnost, da je prvotoženee sam dokazal, da je bil pred 10 leti kupil parcelo št. 774. kat. obč. Stepanavas in da je bil toraj postal lastnik parcele, po katerej je poprej domneviio imel služno pravico lioje; vrh tega Je dokazal, da je to parcelo kasneje tožniku prodal.
Iz tega sledi, da bi po § 526. o. d. z. njegovo priposestvanje nehalo te(hij, ko je bil kupil služno parcelo. Da je pot javna, so priče trdile, toženci pa ne, ampak so se opirali le na zascbnopravni, ne pa na javnopravni naslov. Konečno je tudi razvidno iz spisov, da parcela št. 774. kat. občine Stepanavas ni vpisana v zemljiške knjige kot javno zemljišše, marveč kot del tožnikovega zemljišča.
b) Pritožba zoper odločbo nadsodiščevo v malotnem postopku
ni dopuščena.
V pravdi Janeza A. proti Francetu B. zavoljo 24 gld. 50 kr. s pr. izdalo je okrajno sodišče v N-u odlok : „malotni postopek o tožbi de praes. 7. avgusta 1887 št. 9415 se v smislu § 30. m. p. vstavi, ker je sodnik razvidel iz predloženega izvlečka iz trgovskih knjig ter iz izpovedb strank, da je predmet tožbi presežek, ki si; pokaže pri primerjanji večih strankam pristoječih terjatev, katere presegajo znesek 50 gld. (§ 7. m. p., § 15 lit. a j. n.J. Zahtevi toženčevej, naj se mu prisodijo dosedaj narasli sodni troški, se ne ugodi, ker se in merito ni sodilo in nobena stranka naraslih troškov ni zakrivila.
Eekurzu toženčevemu ji' c. k. nadsodišči'. na Dunaji z odločbo z •20. septembra 1887. št. 13401 ugodilo ter spoznalo, da ima tožnik tožencu troške prve in druge instance plačati v štirnajstih dneh, da se ogne zvršilu, to uvaževaje, da tožba ni imela vspeha, ker se je razprava rarad nedopustnosti malotnega postopka vstavila, ter mora vsled tega tožnik, kateri je pravdo zgubil, tožencu vrniti k primernemu zagovoru potrebne troške, katere mu je prizadjal, in istotako troške druge mstance. (§§ 24. in 26. zak. z dne 16. maja 1874. št. 69. d. z.j.
— 86 —
C) K razlaganju § 191>. lit a) k. z.
Kasacijska sodba z dne 27. novembra 1886. št. 10280.
Blaž C. je pri okrajnem sodišči Ptujskem vložil tožbo zastran razžaljenja časti proti Antonu Gr . . . u, trdivši, da ga je le-td s psovko „tat" razžalil. Pri glavni razpravi je bil obdolženec obtožbe oproščen, ker ni bilo nikakih dokazov za tožiteljevo trditev. Ker pa je priča Neža (\ pri razpravi pričala, da jo je Blaž T., akoravno mu je izrecno povedala, da o eelej stvari ničesar ne ve, nekaj dni pred razpravo nagovarjal z besedami „saj se lahko beseda spreobrne, tako govorite, da bodete Gr . . . a noter spravili, mene pa vun"; ker so tudi priče Matija Č. in Matija D. izjavile, da se je Blaž C. pri omenjeni priložnosti izrazil „saj se beseda lahko spreobrne, saj laž toliko velja, kot pravica; beseda je beseda, naj bo laž ali pravica", ali ..vi lahko spreobrnete besedo, da Gr . . . a noter zašijete", vložilo je c. kr. drž. pravdništvo obtožbo proti Blažu (". zaradi hudodelstva goljufije, ker je nameraval s svojim govorom napeljati pričo Nežo ('., da bi pred sodiščem krivo pričevala.
Sodni dvor prve stopinje je ])0 končani razpravi obtoženca Blaža ('. oprostil obtožbe, akoravno je djanske okolnosti gori navedene smatral kot dokazane. Nagibi te oprostilne sodbe bili so sledeči:
Djauskega obstanka hudodelstva goljufije po §§ 197. in 109. k. z. v omenjenem nagovarjanji ni najti: kajti to nagovarjanje nima v sebi nikakoršne zahteve, da bi priča kako djansko reč fokolščino) proti lastni vednosti kot istiuito potrdila ali zanikala : vpiašalna izjava obto-ženčeva toraj ni sposobna, provzročiti krivo pi-ičanje Neže ('. pred sodiščem in sicer v toliko manj, ker je ona sama potrdila, da jej Blaž C ni prigovarjal naj bi eno ali drugo okolnost potrdila (§ lt)7. k. p. r.) Akoravno so imzori Blaža ('., katere je izrazil vedoč za resnico, proti-nravui (nemoralni), vendar manjka zunanje hudobno djanje f§ 11. k. z.), ki bi se zamoglo smatrati kot prizadevanje, koga na krivo pričevanje napeljati.
Proti tej sodbi vložilo je drž. pravd, ničnostno pritožbo, upiraje se na ničnostna vzroka § 281. št. 5. in 9. k. p. r.  Prvi ničnostni
Eevizijski lakuiz tožnikov jt- najviše sodišče zavrnilo, ker zoper razsodila, nadsodišo v raalotneui postopku ni dopustna daljna pritožba.
— 87 —
vzrok našlo je pravdništvo v tem, da je sodišče besede ogovoriti po pravici" v svojej sodbi tolmačilo z nemškim izrazom „spreclien, wie es Eecht ist" in „sprechen, was Recht ist"' in se s tem postavilo v nasprotje z govorjenjem prič, kajti izraz ,,govoriti po pravici (pravico)" pomeni „die Wa]irlieit erziililen, sagen", ali „der Wahrheit gemžiss reden". V podlago dnizega. ničnostnega vzroka se je pa pravdništvo sklicevalo na to, da je pravna zmota, ako sodišče tolmači določilo § 199. a k. z. v tem smislu, da mora zapeljivec potrjonje ali zanikanje kake določne djanske reči zahtevati. To mnenje bi vedlo do gotovo neosnovane trditve, da je napeljevanje na krivo pričevanje le mogoče v obliki naročila, po katerem bi imela priča neko popolnoma določno izjavo podati sodišču. Za to hudodelstvo marveč zadostuje, da je imel obtoženec namen, Nežo Č. piipraviti v to, da ne bi resnice govorila pred sodiščem. Pri kriviMU pričevanju se kaznuje to, da se je nameravalo, pripraviti sodnike v zmoto, (iotovo se ne more trditi, da mora začetnik ali šuntar kakega hudodelstva zapeljanemu natanko način in sredstva izpeljave prepisati. Kar pa velja za druge vrste hudodelstev, velja tudi za predležeče kaznjivo djanje.
C. kr. kasacijski dvor rešil je pritožbo ugodno in je Blaža C. krivim spoznal hudodelstva goljufije po 197., 199. c. k. z. iz sledečih
razlogov:
Ni potrebno razmotrivati vprašanja, katero je ničnostna pritožba sprožila z ozirom na § 281. št. b k. p. r. ter gre na to, je-li izraz, ki ga je po sodiščevem pripoznanju rabil Blaž C. ,,ne treba govoriti po pravici" primeren nemškeniii izrazu „es sei nicht nothig zu spre-chen, was Recht ist" (kakor ga tolmači sodišče*), ali pa izrazu ,,was wahr ist" (kakor trdi drž. pravdništvo) kajti, iz teh besed, naj se razumejo v enem ali drugem zmislu, je vendar h zmiraj posneti ena in ista vsebina, napeljevanje k neresničnem pričevanju pred sodiščem.
Zategadel je pa tudi ničnostna pritožba c. kr. drž. pravdništva, ki se upira na djanske določitve sodišča, v zmislu § 281. št. 9. a k. p. r. povsem vtemeljena. Ako je sodišče smatralo kot dokazano, da je obtoženec nagovarjal pričo Nežo Č., naj tako govori, da bodo di: . . a noter spravili, kajti beseda se lahko spreobrne ; ako je toraj sodišče smatralo dokazanim, da je skušal obtoženec pričo napraviti na to, da bi v njegov prid in nasprotnika njegovemu v škodo neresnico pričala, morala bi tudi
— 88 —
pogojno slefliti obsodba obtoženca zaradi liudodelstva goljufije po §§ 197. 199 a. kaz. zak., storjenega s tem, da si je obdolženec prizadeval napeljati pričo, da bi pred sodiščem po krivem pričala.
Sodišče sicer opravičuje oprostilno svojo sodbo s tem, da izjava obloženčeva, ki je predmet obtožbe, ni sposobna, zapeljati koga h krivemu pričevanju, ker priča, ki o celej stvari ni vedela ničesar, ni bila nagovorjena, da naj protiresnično potrdi kako določno okolnost. Ta trditev sodiščeva je pa ovržena, ako se premisli, da bi bila izpovedba priče, katera, kakor priznava sodišče, o celem dogodku ni V(»dla ničesar, edino resnična le tačas, ko bi se vjemala s to okolnostjo (namreč nevednosti). Ker pa je obtoženec vendar le pričo nagovarjal, da bi v nasprotji s tem, toraj lažnjivo, potrdila okolnosti, ki bi bile njemu ugodne, nasprotniku njegovemu pa neugodne, je očividno od priče zahteval, naj krivo pričuje. In potem ne dela nobenega razločka, da je obtoženec opustil, pričo nagovarjati, da naj določne okolnosti potrdi in da se je zadovoljil, priči le v obče nakazati smi^r, po kateri bi morala po njegovi želji kreniti z izpovedbo svojo.