Cifateljem v pouk in zabavo ilafa opolnosf v ledeni pusčavi. Krog leta 1890 se je razbežala po celi Ameriki vest, da so našli na severnerri {polutoku Alaska neizmerne zlate zaklade. Na tisoče ljudi se je podalo na pot, da bi poiskalo na severu zlato bogastvo. Treba pomislit., da je bila tedaj Alaska p-ovsem neznana, pusta ter neraziskana pokrajina. Alaska je bila leta 1869 prodana od Rusov Združenim ameriškim državam. Prebivalo je na tem ozemlju par lovcev na kožuhovino in nekaj iz kraja v kraj se selečih inidijanskih plemen. Ko so se pojavili prvi kopalci zlata na meji Kaiiade in Alaske, niso zadeii na ničesar, fcar bi jim olajšalo položaj in jim priskočilo na pomoč. Nobeden m imel niti pojma o tamošnjih podnebnih razmerah, nikdo ni znal o do neba segajočih pogorjih, katera je le mogočs (V najlepšem letnem času prekoračiii na gotovih mestih. Reke, katerih &o se hoteli poslužiti, niso bile plovne. Živil ali sploh ni bilo, ali pa nedosegljivo draga. Kratko in malo: novodošli rudarji so bili zapisani smrti! Na tisoče jih je pomrlo, predno sta nastali med seboj zvezani naselbini Klondyke in Circle. Iz pristaniiškega mesta Jumeneau, odkoder so se podale na pot vse ekspedicije zlatoiskalcev, je dva meseca do gorovja in 45 dni preko hribovja v naselbino Klondyike. Zlato je mogoče iskati samo dva meseca v letu, ker je v o&talem času zemlja preveč zamrznjena. Kmalu so tudi iztaknili, da se skriva zlato po rekah. Ko so našli ikav na površju par kep zlata, se je izkazalo, da se za posameznika sploh ne izplača, da bi kopal zlato vsebujočo rudo. Mesta, kjer bi se naj skrivalo pod zemljo zlato, so pokupile razne družbe za 8—10.000 dolarjev od onih zlatokopačev, ki so jih kot prvi izsledili, da so si lahko plačali povrat y domovino. Danes je položaj v Alaski čisto podobcn onemu v Avstraliji ter v Južni Afriki. Zlata polja so v rokah družb, ki so pod državnim nadzorstvom. Zlato pridobivajo z najbolj modernimi pripomočki. Kljub modernizaciji nazaduje v Alasld pridobivanje zlata. Razven zlata je na omenjenem polutoku vse polno raznih drugih kovin. Združene države še seve vlečejo iz Alaslr« za nekaj milijonov dolarjev zlata na leto. Edino večje mesto na Alaski je Nome, katerega je obiskal v zadnjem času strašen p^ržar in je skoraj polovica rudarske naselbine uničena. Ko je vrelo vse na Alasko, je zraslo mesto Nome kakor gobe r.aglo iz tal. Danes štejc komaj 2000 prebivalccv, a je še vedno središče uprave za celo Alasko in sedež za yojaško posadko. Združene države se ukvarjajo z načrtom, da bi naj postalo mesto Nome oporišče za civilna ter vojaška lotala. Države s prcmalo in prevec zeiniie. V Nemqiji pride na 1 qkm 139 prebivalcev. Na celem svetu je poleg Nemčije še ena država, ki; je tako gosto naseljena iji sicer Japonška. Japonci so narod, ki posedajo premalo zemlje in jih slobodno cenimo na 67 milijonov. Japonska pa ni večja riego Prusija in biva 175 ljudi na 1 qkm. Če pa prištevamo k Japonski še njene kolonije, potem dobimo 93 milijonov vseh Japoncev in odpade n.a 1 qkm 138 prebivalcev. Seveda so Angleška, Belgija ter Holandska kot materne dežele še bolj pogosto naseljene, a ne smemo pozabiti, da posedajo velike kolonije in nikakor ne trpijo na pomanjkanju zemlje. Če pogledamo države s kolonijami, bomo uvideli, da se ne bori nobena izm&d njih tako s pomanjkanjem prostora, kakor Japorrska ter Nemčija. Na Kitajsfcem pride 42 ljudi na 1 qkm, na Holandskem s kolonijami 29, na Španskem in Danskem 27, na Italijanskem 16, v Združenih ameriških državah brez Alaske 16, z Alasko 13, na Angleškem 12, v Franciji ter Belgiji 9, v Rusiji 7—8 in na Portugalskem 6. Pri ba_ kar naštetih državah je uračunano prebivalstvo prvotne domovine ali materne pokrajine. V obsegu po celem svetu raztepenega angleškega kraljestva je gostost naselitve razlicna. V Tndiji prebiva na 1 qkm 75 ljudi, v južni Afriki le 4, v Avstraliji in v Kanadi pride komaj 1 prebivalec na 1 qkm. V Egipiu biva na 1 qkm res kultivirane ali obdelane zemlje 400 prebivalcev. Egipt pa ni pokrajina, ki bi trpela na pomanjkanju zemlje, ker je z namakanjem mogoče raztegniti rodovitnost vedno dalje v ogromno puščavo. Če uaobrnemo gosto&t naselitve na celotni Egipt, znaša 14. V južnoameriški Argentini in v Braziliji pridejo 4, v Čile 6, v Kolumbiji 7, v Urugvaju 11 in v Mehiki 8 prebivalcev na 1 qkm. Drc?o, hi izpofliiva pu^Cavo. Nepregledne pokrajine osrednje Azije so pustinje. Po teh puščavah ne prebiva nikdo, ne raste nobena rastlina in ne životari nobena žival. Niti ptice ne preletavajo teh puščav. Tu in tam je videti človcška ter živalska okostja — zadnje preostanke karavan. Nobeden glas ne moti puščavsko tišine. Pri najmanjšem vetru se začne dvigati puščavski pesek in piš vctra ga nese naprej. Naenkrat zgine solnce in sploh poglcd v daljavo. Ozračje se spremcni z bliskavico v neprozorno, rdefc-žareče ognjeno morje. Prepogostokrat se zgodi, da zasipljejo peščene ma&e cele vasi, ki so ob robih puščave, vodne kanale in jezera. V osrednji Aziji se borijo z vsemi silami proti širjenju puščav in jih skušajo celo gospodarsko izkoriščati s sajenjem puščavskega drevesa, katerega imenujejo saksaul. To drevo uspeva v osrednji Aziji, je nagle rasti in dočaka 90 let. V najbolj zapuščenih in doslej ncdostopnih azijskih pustinjah je mogoče gojenje saksual drevesa. Puščavsko drevo pokrije s svojo zelo široko in gosto krono površje ter zadržuje vsako življenje uničujoči ter radi vetra potujoči pesek. Po osrednji Aziji so nasadili milijo ne hektarjev poprej povsem nerodovitne zemlje s to rastlino in &6 kultivirali kraje. Po boljševiški revoluciji so napravili Rusi ogromno škodo, ker so dovolili izsekavanje tega drevesa za kurjavo. Prebivalstvo Turkestana je sprevidelo nevarnost, ki bo grozila celim pokrajinam, če bi zginilo saksual drevo in je pričelo izsekane površine nanovo zasajati. Saksual drevo je za po stepah se selc"i pastirska plemena največje važnosti, iker omogoča po pustah ovčjerejo. Puščavskemu drevesu zadostuje za rast pesek in radi tega bo mogoče odpreti z vztrajnim pogozdovajijem srednje-azijske puščave človeški ikulturi in jih gospodarsko izkoristiti. f araonova .poncito. V Egiptu so izkopali starodavno pr_stolno mesto Tell-El-Amarna na levem bregu reke Nil in ne daleč proč od današnjega kraja Beni Hassan. V tem mestu so zadeli pri izkopavanjih na faraonsko vseučilišče in poleg tega je stalo v onih starodavnih časih tudi policijsko poslopje. Staroegipčanski policijska postojanka je bila vzgled policijske organižacije v današnjem 20. stoletju. Poleg policijske vojašnice so biii odprti hlevi in v njih najbolj nagli konji za takozvane napadalne policijske oddelke. Razven konj dirkačev so bili v hlevih tudi dirkalni vozovi. Voz in konj se je posluževala faraonova policija, če je morala odbrzeti na kako mesto vstaje z vso naglico. Napadalne oddelke so pošiljali proti sužnjem, ki so se bunili pri gradnji piramid. V, Tell-El-Amarni so se naselili razni tujci, ki niso bili naklonjeni faraonom if &o jih vladarji krotili s pomočjo napa dalnih oddelkov. Način hitrega pošiljanja policije iz enega kraja v drugega je bil v dobi faraonov isti kakor je danes. Razlika je satno ta, da so se posluževali faraonovi policisti konj in voz', danes pa so v rabi avtomobilL