LA VIDA DEL HOMBRE NUEVO EN CRISTO Jesus nos invito a seguirle. Ello significa entrar en intima relacion con El. En El existimos y con El avanzamos en la peregrinacion de nues-tra vida que por El ha adquir!do una dimension divina. Seguir a Cristo es dejarse identificar con su corazon por la fuerza de su Espiritu y entrar en la intimidad de Dios Padre, para descubrir su amor por nosotros y apren-der a amarlo como lo ama Jesus. Es imitar su obediencia en todos los pasos de la existencia, hasta la muerte. Es hacer propia la mis.on de la salvacion del mundo. Bautizados en Cristo, la moral de los cristianos en-cuentra su principio y su lin en E', quien debe ser alfa y omega de la conducta de čada individuo y de toda la comunidad. La vida cr stiana, por ser el desarrollo de la gracia del Bautismo, actualiza las posibilidades que entrana nuestra configuracion con Cristo recvbida en aquel sacramento. Cristo mismo es quien, por su Espiritu, inspira a todos los hombres el deseo del 'bien. Y por caminos escondidos, va conduciendo hacia Si a todos los que son dociles a la gracia, tambien a los que todavia no creen Naš rod Ta pesem naj bi bila posvečena njim, katerih domovina je v tem svetu. Moja je v onem, ki ga nisem pozabil, ne izda!, in se mu nisem odpovedal njihova je tukaj, v velikem, novem svetu, ki ima svoje skrivnosti, svoja mesta in poti, gozdove, pušče in presinje nebo. Svet Francisca Pizarra, zavratno umorjenega ki je zarisal v.to zemljo križ z lastno krvjo. Ampak oni bodo za nas vedno Slovenci, naš rod, čeprav so A meri kanci, Argentinci, Kanadčani . . . Nam preostane ne pozabiti na slovenstvo, oni pa, ki so iz tega sveta, obdržijo v sebi lahko vse to še dolgo jezik in misel, ljubezen, poštenost in našo vero. France Papež LETO 52 DECEMBER 1985 BOŽIČNI PRAZNIKI NAS SPOMINJAJO, DA JE JEZUS V SVETI NOČI V ČLOVEŠKI PODOBI PRIŠEL NA SVET MED LJUDI, DA BI NAS VSE ODREŠIL. ZATO JE BOŽIČ PRAZNIK VESELJA IN HVALEŽNOSTI. NA SVET JE PRIŠEL IN ŽIVEL JE V DRUŽINI IN JE ZATO POSVETIL DRUŽINSKO SKUPNOST. DA BI TUDI LETOŠNJI BOŽIČ OKREPIL VAŠE DRUŽINSKE VEZI IN POPLEMENITIL VAŠE ODNOSE Z LJUDMI, KI JIH SREČUJETE NA ŽIVLJENJSKI POTI, IN DA BI BOŽIČ PREŽIVELI V TIHI NOTRANJI SREČI, VAM ŽELI „DUHOVNO ŽIVLJENJE" Adventno pričakovanj e Temeljna nota adventa je tudi pričakovanje. Vsaj v tisti razsežnosti, ki nas duhovno vrača v čase pred Kristusom, ko so ljudje pričakovali dopolnitve časov in prihod Odrešenika: nekateri bolj ali manj zavestno, drugi nekako megleno, samo v nejasni slutnji, da se pač mora zgoditi nekaj usodnega. Čim bolj se je bližala polnost časov, tem bolj je v ljudeh rasla zavest, da si sami ne morejo pomagati in da bo gotovo v njihove usode posegla višja sila jn jim uresničila pričakovanja. Zdi se, da je advent v mišljenju sodobnega človeka kar nekako izgubil svojo temeljno značilnost. Verujoči kristjani ga sicer še vedno dojemajo kot pričakovanje božiča, spominskega dne, ko je Beseda postala človek, da bi človeštvo približala Bogu. Samo to in nič več? Za večino ljudi advent ne pomeni nekega začetka. Čas nam odmerjajo civilni koledarji in ga občutneje zavrtijo naprej o novem letu, ko se zamenjajo letnice. Leto božjih skrivnosti, ki se začenja z adventom, je odrinjeno v duhov-pa obnebja, pa še od tam ne more odločujoče vplivati na naš vsakdan. In vendar: čeprav premnogi lju-/dje današnjega časa žive brez večjih skrbi v prijetnem zadovoljevanju vsakdanjih potreb, od danes do jutri', čeprav še vedno blaginja \ mnogim zagotavlja udobno in brezskrbno življenje, se mnogi vsaj od M •.: -W' , časa do časa z nekakšnim strahom in nezaupanjem ozirajo v negotovo prihodnost ob vznemirljivih znamenjih našega časa. Vernik je ohranil zavest, da si je tukaj postavil zgolj šotor, pa naj bo še tako udoben, in ga na koncu čaka izpolnitev drugačnih pričakovanj, kakršna nam obljublja advent- Srečanje s Kristusom je cilj slehernega kristjana. Advent nas u-vaja v pričakovanje srečanj z njim že tu na zemlji, da bi se, ko pride čas, raztegnila čez vso večnost. Morda bo v božični noči to srečanje polno notranjega veselja, zadovoljstva, duhovne polnosti. Premalo bo, če takšna srečanja ne bodo postala del našega življenjskega sloga. Vsakdanja molitev, evharistija, premišljevanje in kar je za naše pričevanjsko poslanstvo morebiti najbolj važno: srečanja s Kristusom v soljudeh, posebej tistih, ki so v stiskah in potrebujejo pomoči. Bo advent zganil to potrebo v tebi, meni ? Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga obhajamo na začetku adventnega časa, prispeva svojo vsebino adventa. Naj bi bili naši grehi še tako veliki, vedno bo obstajala pomoč Brezmadežne kot izhodišče za ponovno pridobitev sprave in čistosti srca. Brezmadežna postaja v današnjem precej pornografskem ozračju svetilnik in simbol čistosti srca, čistosti v mis- Miklavževanje naj a „mongolično“, če bomo tudi mi cele ure buljili v TV aparat, pa požiral; bedaste programe, postajali brezosebna masa? O religioznosti je težje govoriti. So namreč narodi, ki imajo bolj ..sproščeno religioznost" (ki pa zato še ni nujno, da je tudi pristnejša, oz. resničnejša...), drugi pa morda bolj resno, trdo, formalno religioznost (ki pa spet ni že zgolj zato, ker je taka videti, slabša. . .). Vprašanje religioznosti je sploh nekje drugje. . . Toda ko gledamo našo skupnost, ko opazujemo razne prav nič razveseljujoče „čudne značajske poteze" v nas, in ko na drugi strani vidimo (,,Česar polno je srce, to rado čez usta gre"), o čem se predvsem (ali pa kdaj sploh še samo) pogovarjamo... — ali se res ne kaže vprašati, kako je pravzaprav z našo religioznostjo? In naša delavnost, naša gospodarska moč? Morda tukaj naša ,,zunanja podoba" še najbolj odgovarja ..notranjost'". Slovenci smo res vražje podjetni in tudi delavni. Tudi varčni. Naše družine so v glavnem majhne trdnjave in tudi skupno gospodarsko delovanje je trdno. To je produkt pridnosti pa tudi medsebojnega zaupanja. Torej — gospodarsko smo res trdni. Ali smo pa tudi povsem „imuni“ za to, da ne' bi tudi o kakšnih naših zanamcih slišali štorij, kakor jih dostikrat o drugih: o sinovih, ki so v enem letu „po-spravili" imetje, ki ga je oče v dolgih desetletjih z žulji spravil na kup? Skoraj dvomimo, d« bi med našimi mladimi biia ta nevarnost. Je pa tu nevarnost — ob miselnosti, ki vlada okoli nas —, da bo tudi v naših mladih vedno bolj cvetela želja, da bi s čim manj napora, po možnosti brez napora... prišli do imetja. Kako priti brez potu do medu... „Na delo veselo !“ — „Tretji fant ob zori vstajal, hodil je na delo, v mraku je domov se vračal, pa zapel veselo..." — ,,V trudu in znoju, polnem radosti, domu gradimo slavo in časti" Kako je glede vsega tega v nas? Še čutimo zadovoljstvo, ki -ga vsako dobro opravljeno delo, vsaka izpolnjena dolžnost prinaša s seboj ? Danes se o dolžnostih vedno manj govori („nj moderno..."), o delu pa se tudi širi miselnost, in to po cesti, po šolah, po množičnih občilih, da je ,,Delo — zdravje; da pa naj torej delajo tisti, ki so bolni. . „.. .da prebrisani (el vivo) živi od bedaka, ta pa od svojega dela..." in podobno. Kaj ima vse to opraviti z božično in novoletno mislijo? Če bi kaj iz srca želeli vsem, rojakom v skupnosti pa vsem ‘Slovencem po svetu in doma, je to, da bi naši „zunanji podobi" res odgovarjala tudi odgovarjajoča „notranja sila". Da bi v novem letu postali to, kar v resnici biti moramo, in kar On — ki se v teh dneh kot Dete rojeva ■— od nas tudi pričakuje. Zorko Simčič (1982) Sveta noč „Jutri gremo torej v ,pueblo‘ k maši", je poudarila Celia in postavila večerjo na mizo. „Ja — in zakaj ?“ se je začudil Gerardo. „Za-to, ker je božič, ti, grešna duša, kaj si že popolnoma pozabil nanj ?“ „Ah, saj res! Tukaj smo tako daleč proč, da mi to niti na misel ni prišlo." Milica je molče polagala pribor h krožnikom: Jutri, je pomislila, in zakaj ne danes? Danes je vendar sveti večer. V hiši ni bilo ne jaslic in ne dreveščka, le ona je na mizo v dnevni sobi postavila vazo borovih vejic in pred njo postavila božično razglednico. „Tukaj, na posestvu, ničesar ne praznujemo", se ji je opravičevala Celia, ko je videla, kako se je trudila, da bi hiši vzbudila malo božičnega razpoloženja. „Navadno smo za praznike doma na vasi, ampak letos, kot vidiš, nas je delo zadržalo, nekaj pa tudi zaradi vaju. Saj vama gotovo ne bi bilo ljubo na vasi preživljati dopust." — Ne, res ne, ampak sveti večer pa le, je pomislila. Pobrisala je mizo in vprašala: ,,Pa če bi danes šli?" Jašo je dvignil glavo. „Če ste za to, jaz vas popeljem. Končno se lahko vsi zdrenjamo v moj avto." „Ti veš, da je to petdeset kilometrov", se je pomišljala Celia. Vstal je, si pri vratih prižgal cigareto in pomenljivo pogledal Milico. — Razume me, jo je preblisnilo. — Morda so tudi v njem vstali daljni spomini. Vrat niso zaklenili, saj tako ni nikogar blizu. (Vsak večer jih je mestna Milica zaklepala in vedno je opazila na pol začuden, na pol porogljiv Celijin nasmeh.) Pri sosednjem posestvu je Jašo jezen ustavil avto. „Kaj pa je?“ so hoteli vedeti. ,,Kaj ne vidite? Spet so konji na poti, ker je nekdo pustil pregrajo odprto." Hupal je in prižigal žaromet, najbližji konj sc je za meter premaknil in naprej mulil travo. „Včasih je bila stroga kazen puščati živali na cesti. Za vsako si plačal stari milijon, sedaj pa.. .“ se je oglasil Gerardo, izstopil, pobral kamen in ga vrgel proti gruči. — Počasi so se spet premaknili : ,,Vidiš, rekla sem ti, da se jim ponudi za oskrbnika, končno smo sosedje," je povzela Celia. „Žival je sama, sosed mi je rekel, da potrebuje nekoga." Milica je le na pol poslušala pogovor. Ozirala se je v nebo, ki je bilo posejano z zvezdami. Mežikale so tam, jasne in svetle. Vedela je, da je zunaj hladna noč, a v avtu je bilo zagatno, pa zaradi peščenega prahu niso odprli okna. — Le kako je sedaj doma, tam daleč, se je spraševala. — Verjetno leži sneg, mraz je, zima. V mestu jo morda pošta čaka. Ampak mesto je daleč! 'Ko so zavili v vas, je pozvonil zvonček. Imeli so lepo cerkev s stolpom, a v njem je sameval le preprost zvonček, saj tam niso poznali mogočnih zvonov in ne pritrkavanja. Cerkev je bila polna. ‘S Celijo sta se zrinili k stranskemu oltarju. Prav tam so stali mladi pevci s kitarami v rokah in peli domačinske pesmi. Iz zasanjanosti in primerjav jo je prebudil mlad duhovnik, ki se je pomaknil do prvih klopi. „Moral vam bi voščiti praznike," je pričel. „Moral bi poudariti veličino današnje noči Njegovega rojstva, pa kako naj govorim o Njem, ki ga ne poznate in ne priznate, povejte mi, kako!" Zaslišalo se je mrmranje ljudi, njih presedanje in prestopanje. „0, saj vem, rekli boste, da ste prišli sem, v hišo božjo, da Ga torej poznate in priznate, pa vendar ni to res! Kdo od vas je videl potrebnega brata in mu pomagal, da bo tudi on imel božič? Da pri nas ni revežev, boste rekli, da to ni mesto, da hrane ne manjka! Vse to bi mi našteli, a kako, da potem prihajajo k meni lačni in ubogi, včasih naravnost obupani, ker ni- majo niti za zdravila in ne za copate ! Prišla je ženica in mi potožila, da nima za jeklenko, da že dneve kuha na oglju in je bolna na pljučih. Prišel je mlad fant in mi ponujal sukanec, meni, da bi mami kupil meso. Pojdite," je še z visokim glasom pribil, „pojdite in najprej izvršite delo usmiljenja, potem pa pokleknite k jaslim!" Ljudje so se zbegali. Nekateri so vstajali, drugi poklekali. Milica je potegnila robec iz torbice in vanj skrila obraz. „Jutri bova prinesli telička, ne jokaj!“ ji je prigovarjala Celia. A Milici so nepremagljivo tekle solze, toliko časa zadržane; tekle zanjo, tujko, tekle za reveže in daljni dom... Duhovnik sam je vzel pušiteo in jo z odločno kretnjo ponujal vernikom. Bogato so jo napolnili in mu obenem šepetali obljube, a on je molčal. Izpolnite, so jim govorile njegove oči, kaj boste samo obljubljali! Proti vsemu pričakovanju so ljudje zares svoje obljube izpolnili. Gerardo je v neprespanem božičnem jutru v tovornjaku tudi pripeljal pred cerkev ne le telička, ampak še dve ovci in se tam znašel pred pravim živinskim sejmom. Mukalo je, blejalo, meketalo in kokodajsalo. Sonce je žgalo in duhovnik je prepoten in s privihanim talarjem delil revežem, ki so se na njegov klic približali cerkvi. Tistim, ki pa niso prišli, je sam odpeljal dar na njihove domove. Celia je pri zastrtih oknih pripravljala kosilo. Milica je sedela za mizo in poslušala božično radijsko oddajo. Naenkrat je prijateljica popustila kuho, zaprla radio, stopila k njej in poprosila: „Daj, iNiHiiimmiiiMuiiNi zapojva .Sveta noč‘!“ In med cvrčanjem ognja sta povzdignili glas k Bogu: ,,Sveta noč, blažena noč — Noohe de paz, noche de a-mor...“ Rezi Marinšek Vinko Belič,ič Drugačen, lepši dan Na pločniku, ki ga je iznad visokih hiš vise bolj osvajalo pred-popoldansko sonce, se je ob prehodu čez široko ulico nabirala gruča ljudi. Semafor na drugi 'strani je kazal rdeče, in vrsta vozil, ki je idrvela od leve, je bila še dolga. Plaveč je preletel sočakajoče, a med njimi ni bilo nobenega znanega obraza. Obstale pa so mu oči na fantu srednje rasti, ki je — neobrit — vlekel poslednji dim ,iz dogorele cigarete, tak;o da ga je morala že v ustnice peči. Kot da bi ibil tisti začutil neko pozornost, se je ponižno približal Plavcu in mrmraje zaprosil: „ Gospod, a bi mi lahko dali kaj... za eno kavo?" Plaveč je od nejevolje otrpnil. Kavi — in naj mu je iz pražar-ne še tako zadišala — se je pred nekaj trenutki sam odrekel; rajši je kup'il časopis in šel idalje po meihki rdeči preprogi, kot vsako leto 7ia božični' čas pogrnjeni vzdolž trgovin. Pogledal je mimo fanta in rekel: „Ne.“ ..Oprostite... oprostite," se je oni opravičil in se še malo bolj sključen vrnil v gručo. Semafor na drugi strani je pokazal zeleno in čakajoči so se po zelbraslem pasu usuli Čez cesto. Plaveč pa se ni ganil. Bolj in bolj ga je ‘žrla jeza nase samega. Tudi se mu ni nikamor tako mudilo iz sonca, ki je po mrkih meglenih dnevih prisijalo ko sam božji dar. Ni se zmenil za človeški roj, ki je vre] z onstran ulice. Gledal je za odhajajočimi — in med njimi je takoj' uzrl tistega fanta, ker je hodil nekam majavo: gleženj in peta leve noge sta bila gola v pohojenem čevlju — sonce pa kot da hoče vsem razkriti prav tisto bledo goto to. Plaveč ni spustili fanta iz oči. Ves pod težo sramu in kesanja je že hotel pohiteti za njim, a tisti hip je semafor preskočil na rdeče in mu zaprl pot. Gledal je iz svojega sonca za fantom, da bi videl, kam bo krenil — a oni je polagoma zginil med ljudmi v senci sosedne Ulice. Tokrat se je Plavcu zdelo, da rdeči semafor nima konca. Ko se je naposled spet posvetilo zeleno, s e je med prvimi podvizal čez cesto — kot v strahu, da mu ubeži nekaj silno važnega. V senči uličnega razpotja se je nemirno oziral na vse strani, živčno iskal po 'bližnjih in daljnih korakih, u-pajoč, da se kje posveti tisti goli gleženj in gola peta v pohojenem čevlju. ,,Ali vem, kje je ta fant prebil minulo noč in kje bo spal nocoj ? Mar vem, kdaj se je zadnjič najedel do sitega in kam se bo opoldne usedel na gorko? Kaj, če je... bodisi po svoji ali po tuji krivdi... čisto sam ?‘ Plaveč je stal na ozkem pločniku — z avti pred sabo in s steno visoke hiše za sabo — poln žalostnega srda nase. ..Že spet sem se dal ponižati trdoti, ki je ugnezdena v meni! Naj jo še tako krotim in uklepam, kdaj ko iz zasede buši nepričakovano na dan. Oh, če sem hotel v življenju kam priti, se uveljaviti in obstati, mar se nisem moral od vsega začetka in kar naprej uklanjati trdim ukazom lastne volje, tudi kadar je vzdihovalo srce? Iz nepopustljivosti do sebe se je rodila zahtevnost še do drugih." Nebo nad njim, kolikor so mu ga dovoljevale strehe, se je po nočnem nalivu sinje bleščalo, in sončne lise so se slepeče odbijale od ostrih senc. Ali je bilo treba, da si po neumnem zagrenim ta čudoviti dan, ko sem bil včeraj, na Štefanje, vendar tako svetel, odprt, srečen, poln milosti — pa čeprav je vso deželo oklepala nepredirna megla ? Kateri zlodej se mi je danes maščeval ?“ — Govoril je pred polno vaško cerkvijo. Vsi obrazi — stari in mladi — so bili uprt; vanj: končno je stal za mikrofonom ne domači župnik, sploh ne duhovnik, marveč kot eden izmed njih. Začel je s kaplanom Josephom Mohrom v Oberndorfu na Salcburškem, ki je v blagoslovljeni stiski vrgel na papir tiste kitice, prešel na organista Franza Xaverja Gruberja, ki jih je v blagoslovljeni naglici uglasbil, omenil tisto polnočnico pred več ko poldrugim stoletjem — bilo je v petnajstem letu vladanja cesarja Franca Prvega — in poudaril, da se „Stille Nacht, hei-lige Nacht" poje te dnj v sedemindevetdesetih jezikih takorekoč po vseh deželah sveta, pa naj bodo njih dnevi zdaj najkrajši — kot tu — najdaljši. „Sveta noč, blažena nog — to je internacionala nas kristjanov, ki nam ta svet ni začetek in konec, marveč kraj preskušnje: kraj rasti in zorenja za večno življenje. Ne Sveta noč, blažend' noč ni 'koračnica z zastavo na čelu sprevoda, marveč hrepenenje verujoče, upajoče in ljubeče duše po nebesih. Redki so trenutki, ko sprejemamo te svet kot nagrado in užitek, vse prevečkrat se počutimo na njem kot obsojenci in trpini. Zmeraj jasneje tudi vidimo, da sami človeški zakoni in postave nikdar ne bodo mogli na zemlji ustvariti paradiža, ker je naše srce prenemir-no in prezahtevno. Napuhnjeni načrtovalci zemeljskega blaženstva so svet pripeljali celo tako daleč, da se danes sam trese za svoj obstanek." Govoril je glasno, počasi, s poudarki, s prepričanostjo •— cerkev mu je sledila napeto in negibno. „Vsaj za nekaj Čase smo te dni ubežali gonji za denarjem in častmi, za mestom v prvih vrstah, ~a neštetimi nasladami, ki jih ponuja in kar vsiljuje svet okoli nas. Obmolknili so pogovori o delu in zaslužku, o nakupih in jedeh, o zabavah in potovanjih, obmolknilo je opravljanje in obiranje odsotnih — in smo začutili, mogoče samo za nekaj trenutkov, da so strasti, ki naša solzna telesa priklepajo na zemljo, nenadoma odstopile. Na njih mesto je prišla v srca čistost misli, besed in dejanj ter iskrenost do soljudi. Izrekali smo voščila in jih prejemali. Kako čudovito občutje — to približanje nedolžnim otrokom, katerim edinim je Kristus obljubil nebeško kraljestvo — in tistim, ki bodo kakor otroci: krotkim, odkritim, ljubečim, nezamerljivim, radodarnim." S premori je želel- svoje izbrane besede vsaditi v vernike. „V primerjavi z množicami, ki se gnetejo po hrupnih revnih cestah, po prostranih semnjih materialnih dobrin in užitkov, tako kratkotrajnih in varljivih, smo mi na ozki in strmi poti le borna peščica. Zato pe imamo veselo, tolažilno luč, ki se je prižgala v Betlehemu. Bolj ko bomo prežarjeni od nje, manj bo mrakobe na svetu. Svetloba mora biti najprej v nas... in šele potem — če to zmoremo — v raznobarvnih žarnicah, bogato razpeljanih po smrekah in cipresah naših ograjenih in zavarovanih bivališč." Vedel je, da ne sme biti predlog, saj človekovo srce sprejme, kolikor sprejme. Premolknil je pred zadnjo mislijo, ki jo je še moral izreči. „Če bomo sami notranje svetli, bomo z močjo vere, upanja, ljubezni, usmiljenja, zvestobe in hvaležnosti — z močjo veselja, ki je sad vsega tega — mogoče pomagali na pot odrešenja tudi temu ali onemu iščočemu bratu in sestri, ki zdaj tava od slepila do slepila in se ne more vzdigniti. Kot ena sama družina smo odgovorni vsak za vsakogar v svojem okolju. To je veliko oznanilo in obenem naročilo Novorojenega. Jutri nas že spet čaka delavnik s svojimi preskuš-njami. Stopimo vanj malo boljši, da nam bo dan drugačen, lepši!" Kakor pred njim in za njim pevskim zborom, je ljudstvo zaploskalo tudi njemu, kar ga je malce zmedlo — v cerkvi ni bil vajen tega. Glavno je, da nisem bil preučen ; da so me razumeli, si je rekel, in ko mu je župnik ob razhodu hvaležno stiskal roko, v levici pa diskretno skrival belo kuverto, je Plaveč s čvrstim nasmehom odklonil vsak honorar. »Gotovo imate v vaši fari koga potreb-nejšega." »Vsaj to!“ je zdaj z olajšanjem pomislil. »Vsaj to, da ne vnov-čujem svojega prepričanja!" Kot zbujen se je ozrl na vse strani, pogledal na uro in se napotil proti tramvaju. Prostega sedeža ni našel več nobenega, zato se je pomaknil v o-spredje. Brž ko se bo belo-modri tramvaj iz mračnih ulic zvijugal navkreber, bo iz njega kar najlepši razgled na griče v toplih rjavih kožuhih, na mesto in morje. Končno se je tramvaj odtrgal in zamolklo odgrmel po tračnicah. Plaveč je bolj ko kdaj drugič raziskujoče prebiral ljudi po obeh pločnikih. Na ovinku je ob zmanjšani hitrosti pazljivo pogledal tudi v ulico, ki je ostajala na levi. In tedaj je zagledal tisti bledi gleženj in golo peto: fant je stal pred kioskom, pred izpostavljenimi glavami dnevnikov, očitno zatopljen v naslove zadnjih novic. Ves život je Plavcu prešinila toplina. Kot da bi mu bilo pod nogami zagorelo, je skočil k zvoncu jn nanj živčno trikrat pritisnil. Ko mu je tramvaj na postajališču odprl vrata, jo je po najbližji joti ubral nazaj k tistemu kiosku. A fanta ni bilo več tam. Zaman je Plaveč z očmi osvajal na vse strani. Šel je do vogla in pogledal na desno: nič. Pohitel je do drugega vogla — tamkaj pa mu je iskani po pločniku počasi kresal nasproti, obraz se je zdel še bolj porasel in še bledejši. Plaveč je obstal v valu olajšanja. Nato je ■— ko ni bilo nikogar drugega v bližini — naglo stopil k fantu. »Malo prej sem ti odrekel za eno kavo... oprosti... Na, tu imaš... za kavo... in še za kaj... in oprosti za prej..." Ni čakal zahvale, celo bal se je vsake besede ■ bilo mu je dovolj, da sc je fant začuden zastrmel v bankovec, ki mu ga je potisnila v dlan neznana roka, in že se je obrnil. Čutil je, da fant gleda za njim, naglo odhajajočim. Ko je v drugi ulici zadihal ko po odložitvi bremena, se je ustavil in se ozrl kvišku. Strehe in gornja nadstropja so se kar naprej bleščala v zimskem soncu, svetlomodri baldahin neba je obljubljal čudovite nadaljnje ure dneva. Odgovornost za okolje 1. Narava in okolje sta življenjskega pomena za človeka. Brezobzirno uničevanje narave in o-kolja pomeni hkrati ogrožanje človeka, ki je tudi sam del narave. Na podlagi znanstvenih ugotovitev se vedno .bolj zavedamo omejenosti naravnih prvin, ki so za življenje neizogibno potrebne. Poleg tega 'izkustveno spoznavamo, da neodgovorno uničujemo polja in igozdove, da zelena narava po naši krivdi umira in da sta voda in zrak vedno bolj zastrupljena. Tudi pri nas vedno pogosteje beremo in slišimo besedo ekologija, ki pomeni toliko kot znanost o življenjskem prostoru (dobesedno o hiši), in govorimo o ekološki krizi in nevarnosti. V sosednih deželah, posebno na zahodu, je ekološko vprašanje dobilo še večji poudarek v sredstvih družbenega obveščanja, v javnem mnenju kakor tud; v političnem in družbenem načrtovanju. 2. Za obravnavanje tega vprašanja je značilna vedno večja zavest skupne odgovornosti na eni strani, na drugi strani pa nekakšen splošen občutek nemoči v sodobnem svetu tehnike in industrije, neugnanega prizadevanja za gospodarski napredek in tekmovanja v oboroževanju. Zato je toliko usodneje, če se še vedno najdejo na odgovornih mestih ljudje, ki za ta pereča vprašanja nimajo posluha, ker ne mislijo dovolj daleč in jim manjka čut odgovornosti za prihodnje rodove ter za prihodnost naroda, ker se zanimajo le za neposredne kratkočasne gospodarske koristi. 3. Tudi pri nas se v zadnjem času vedno pogosteje oglašajo svarilni glasovi o ogroženosti o-kolja in naši odgovornosti, članki po časopisih, obšlirnejši prispevki v zbornikih, predavanja v strokovnih organizacijah in društvih ter nekatere izjave predstavnikov družbe opozarjajo na nevarnost in skušajo poglobiti zavest, da ne smemo lahkomiselno uničevati okolja in narave, v kateri živimo. 4. Katoliška Cerkev in tudi predstavniki idrugiih Cerkva in verstev so zadnja leta ponovno opozorili na odgovornost, ki jo ima človeštvo za naravo in okolje. Zaradi noviih vprašanj in močno spremenjenega položaja, v katerem se je znašel čllovek v 'industrijskih deželah, cerkveni dokumenti vedno bolj, in sicer pod novimi vidiki, obravnavajo človekov odnos do sveta, pravice in dolžnosti, ki jih ima človek do 'stvarstva in do okolja. Po nauku Svetega pisma je Bog človeku zaupal svoje stvarstvo, da ga razvija, varuje in zanj skrbi, ne pa da ga sebično, neodgovorno in brezobzirno izkorišča. Vsi se moramo zavedati svoje odgovornosti za okolje, da bodo tudi poznejši rodovi imeli primerne pogoje za življenje. Vprašanje, ali bomo 'preživeli, dobiva tudi z vidika Življenjskega prostora v naravi Vedno večji pomen tudi v naši ožji in širši domovini. 5. Ker je varstvo in ohranjevanje okolja skupna naloga vseh, je potrebno tudi sodelovanje vseh lj'udi ‘in slojev. V zavesti skupne odgovornosti mora prevzeti vsakdo svojo nalogo, in sicer na področju in na način, ki ustreza njegovim možnostim in njegovemu Položaju, pa naj gre za ustanove, skupne ali posamezne osebe. 6. Cerkev kot skupnost verujočih, lei vidi v 'svetu in naravi božje stvarstvo in se zaveda svoje odgovornosti pred Bogom Stvar- nikom lin Odrešenikom, ima na ekološkem področju svoje posebne etične naloge. Slovenski škofje hočemo opozoriti predvsem na naslednje: a) buditi vest 'in čut osebne in 'družbene odgovornosti za varstvo in ohranjevanje narave in okolja; b) oblikovati vest s pravilnim gledanjem na .stvarstvo in na odnose do njega s č'im bolj konkretnimi in jasnimi smernicami, spodbudami in predlogi; c) vplivati na javno mnenje in ga oblikovati z uvidevnimi antropološkimi, etičnimi in teološkimi utemeljitvami; d) odločno nastopati proti lahkomiselnemu in neodgovornemu uničevanju naraVe ter starih kul-tui-nih in verskiih spomenikov in moralno podpirati vsa pametna prizadevanja za varstvo in ohranitev okolja. 6. Deset božjih zapovedi ima občečloveški pomen, ker ureja človekovo življenje in njegov odnos do Boga, do bližnjega in do sveta. V nekem smislu bi danes labko dodali takorekoč enajsto zapoved: Ne uničuj okolja! Ta zapoved velja za vsakega človeka. 8. Pni skrbi za ohranjevanje narave in okolja izhajamo iz načela, da velja naša skrb v prvi vrsti človeku in njegovemu telesnemu in duhovnemu življenju. Drugi vatikanski koncil poudarja, da je „po skoraj soglasnem mišljenju verujočih in neverujočih ljudi treba vse, kar biva na zemlji, naravnati na človeka kot na središče in Višek vsega zemejske-ga“ (CS 12, 1). Kaj bi pomagalo varovati naravo in ne uničevati okolja, če pa ibi propadal človek, telesno in duševno, kulturno in moralno, kot oseba v družini in v 'družbi? Ekološko vprašanje in odgovornost za življenjski prostor je zato neločljivo povezano z odgovornostjo za človeka in njegovo telesno in duhovno zdravje in življenje. Še hujša škoda kot zastrupljanje okolja in uničevanje narave je kulturno in moralno zastrupljanje človeka, zanemarjanji njegove vzgoje, teptanje njegovega dostojanstva in zlasti samovoljno uničevanje človeškega življenja pred rojstvom in po rojstvu. 9. Slovenski škofje pozivamo vse verne kristjane kakor tudi vse druge ljudi idobre volje, ki jim je pri srcu resničen napredek človeštva, odgovornost do sveta in okolja, narodni obstoj in razvoj ter telesno in duhovno zdravje vsakega človeka, da ekološkemu vprašanju 'in odgovornosti za okolje in za človeka posvetijo vso pozornost. Posebno priporočamo to duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem, članom župnijskih 'pastoralnih svetov in raznih verskih skupin, čim bolj jasno poznanje razmer in položaja ter zavzeto prizadevanje, da ne uničujemo narave in okolja, ampak ga varujemo in ohranjamo, je danes ena temeljnih osebnih in družbenih dolžnosti in odgovornosti. Ljubljana, 24. septembra 1985 Slovenska pokrajinska škofovska konferenca: Alojzij Šuštar, predsednik Na sedmih mitih sloni vsa slava Tita, pravi Nora Beloff v svoji knjigi Tito’s flavved legacy — Titova skvarjena dediščina, ki je pred kratkim izšla v Angliji. Pisateljico so oktobra lani izgnali iz Beograda in njenim prijateljim v Jugoslaviji delali sitnosti. Pisateljica ima realen pogled na jugoslovanski komunizem, partijo in Tita. Naštejmo tistih 7 mitov: Da je bil Tito navdušen patriot; da so se Jugoslovani sami osvobodili Nemcev; da so partizani bistveno prispevali k zavezniški vojni strategiji; da je Titov prelom s Stalinom popolnoma spremenil jugoslovanski komunizem; da je »neuvrščenost" resnična nevtralnost; da je Tito dosegel pravo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in da je uvedel nov in uspešen ekonomski način »samoupravljanja". 9 Tine Debeljak ml. Kardinal Raizinger o Marijinih prikazovanih Nemški kardinal Joseph Ratzin-iger je sedaj kardinal-prefekt rimske Kongregacije za verski nauk, prej je pa bil nadškof v Mun-ehnu. Kot prefekt Kongregacije za verski nauk je za papežem najvišja avtoriteta glede vere in morale v katoliški Cerkvi. Italijanski časnikar Vittorio Messori je imel z njim razgovore o vsakovrstnih vprašanjih sodobne Cerkve. Te je obj'avi'1 v posebni knjigi z naslovom »Rapporto sul-la fede“ (Poročanje o veri — v španščini: Informe sobre la fe). Knjiga je 'istočasno izšla tud; v v več drugih jezikih. V tej knjigi je poiselbno poglavje, ki govori o Mariji Devici, časnikar je bil radoveden, kaj misli kardinal o prikazovanjih Matere božje. Enemu izmed štiriih oddelkov omenjene kongregacije (in sicer četrtemu, disciplinskemu) je namreč pridržana soidba o Marijinih prikazovanjih. FATIMSKE SKRIVNOSTI Vprašam kardinala: „Ali ste brali tako imenovano “tretjo fa-tirnsko Iskrivnost”, ki jo je s. Lucija, zadnja izmed fatimskih vidcev, poslala v vednost papežu Janezu XXIII.? Papež jo je pregleda! in potem izročil vašemu predniku kardinalu Ottavianiju in u-kazal. naj spiis shrani v arhivu sv. Oficija.“ Odgovor je kratek in neposreden : „Da, prebral sem.“ Po svetu krožijo vesti, nadaljujem z razgovorom, ki jih nihče mi zanikal in katere pravijo, da so v tisti “skrivnosti” napoyeda,-ne vznemirljive, apokaliptične in hude preizkušnje. Zdi se, da je Janez Pavel II. ob svojem obisku v Nemčiji nekako potrdil to mne. nje (čeprav le v ožjem krogu ter indirektno). Pred njim je Pavel VI. ob svojem romanju v Fatimo prav tako namignil na apokaliptične dogodke v tej “skrivnosti”. Zakaj se Apostolski sedež ni nikoli odločil, Zborovanje zamejskih duhovnikov Letno zborovanje slovenskih duhovnikov iz zamejstva in zdomstva je bilo letos avgusta v novem dijaškem „Modestovem domu" v Celovcu. Bilo jih je nad 70: s Koroške, z Goriškega, Tržaškega, iz zahodne Evrope in tudi iz Kanade, ZDA in čila. Namen teh srečanj je poglobiti duhovnost in okrepiti bratsko ljubezen. Prvi dan je bilo vseh 5 predavanj posvečenih sv. Cirilu in Metodu. Predavali so Dr. France Dolinar, dr. p. Metod Benedik, dr. Jošt Martelanc in dr. Stanko Janežič, vsi iz Slovenije. Somaševanje v zavodski kapeli je vodil predsednik Sodalitete koroških slovenskih duhovnikov župnik Avguštin čebul. Med mašo je blagoslovil veliko stensko sliko koroškega rojaka ljubljanskega škofia dr. Gregorija Rožmana, dar ameriških Slovencev, ki bo v prihodnje krasila čitalnico Modestovega doma. V govoru je poudaril veličino pokojnega škofa in obudil svoje spomine nanj. Drugi dan je bilo somaševanje pri Gospe Sveti, kjer je kamniti grob sv. Mo-desta .apostola karantanskih Slovencev. V zadnjem predavanju je Vinko Ošlak govoril o iskanju Absolutnega (Boga) v sodobni slovenski literatu- "SLAVA BOGU fr ADVENT Božično voščilo DŽ ........................ 577 IN BOŽIČ Adventno pričakovanje ..................... 578 Božična blagovest (slovenski škofje) ..... 580 Prašnik upanja (Ivan Cankar) ............. 581 Človek (Emilijan Cevc) .................... 582 Videz in resnica (Zorko Simčič) .......... 585 Sveta no,č (Rezi Marinšek) ............... 588 Drugačen, lepši dan (Vinko Beličič) ...... 590 SODOBNA Odgovornost za okolje (Slov. pokraj. škofov- VPRAŠANJA ska konferenca) ........................ 594 Kardinal Ratzimger o Marijinih prikazovanjih (Katoliški glas) ...................... 597 NAŠA Sveta brata in Slovenci (Tomaž Debevec) .. 600 VPRAŠANJA Ustanovitev Slovenskega zdomskega arhiva (SNO) .................................. 602 Dober ve,čer, Glavanova mama! (Jože šker- bec) .................................... 603 Prihodnost slovenskega naroda in kulture (Naša luč) ................................. 605 LEPOSLOVJE Gospod gre na pot (Jože Krivec) ............ 611 Naš rod (Franc Papež) ................ platnice Besede (France Papež) ..................... 627 Premakljivi svečnik (Lojze Kozar) ......... 622 ZA MLADINO Pismo slovenski mladini (Alojzij Rebula) .. 616 V DRUŽINI Spočetje — pričetek življenja (Vanja Kržan) ................................................................. 617 MATI TEREZIJA Hiša za zavržene otroke; Boj zoper gobavost ................................................................. 624 KRONIKA Med nami v Argentini ....................... 628 Iz Slovenije .............................. 634 Človek je naše največje bogastvo. A tudi gradbeni material ni ravno drobiž. Kadar je resnica predpisana, se ne sme prekoračiti dovoljena količina. Cerkev smo ločili od države, ker hoče imeti država svoje bogove. Za spremembe se najbolj zavzemajo nezamenljivi. Teorija o odmiranju države ima eno samo bistveno pomanjkljivost: ne predvideva, kam ob ob odmrtju države s številnimi državniki. Poplava besed ni odnesla še nobenega govorniškega odra. Miličnik pri frizerju: ,,Zakaj nas imate vsi za tako neumne?" Frizer: ,,Ker ste vsi res zelo preprosti. . . No, povejte, kaj je meni sin mojega očeta?" Ta ne ve. Frizer: ,,To je moj brat." Miličnik se vrne na postajo. Tam pove šefu, kar mu je povedal frizer o miličniški preprostosti in mu stavi uganko: ,,No, kaj je meni sin mojega očeta?" Ta'ne ve, zato miličnik samozavestno pove: ,,No, to je frizerjev brat." Kdor je iz tuje roke, je hitro vsega sit. ,,Moja žena pravi, da bi mi morali zvišati plačo," reče uslužbenec svojemu šefu. „No, bom vprašal svojo ženo, če vam smem plačo povišati," obljubi Šef. Mož: „Mcjdun, žena, z avtom si se zadela v zid!" Ž ena: „Saj si ti kriv! Zakaj si mi pa rekel, naj pazim predvsem na pešce in kolesarje!" Mož se je opravljal v Bariloče Ko je žena videla, da vtika v kovček steklenico žganja, ga je prosila: »Obljubi mi, da ne boš načel steklenice, preden prideš do pol poti!" ,,Ne, ne, draga, ne bom!" Vlak je potegnil, mož je pomahal ženi, udobno sedel in takoj odprl kovček. Ko je s steklenice odvil papir, mu je na tla padel papir z ženino pisavo: „Rudi, kaj si mi obljubil pred petimi minutami ?“ časnikar intervjuva fi'msko zvezdnico. »Imate radi Tolstoja?" Ona pa: ,,Na indiskretna vprašanja sploh ne odgovarjam." Ko je zagledala začudeni časnikarjev obraz, je pristavila: »No, ja, napišite, da sva dobra prijatelja." Pravi 'o, da je na Gorenjskem zato toliko prijateljev, ker knjigo raje sami napišejo, kot pa jo kupijo! Iliiiitiuini immt SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK t Izdaja ga konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik: msgr. Anton Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. — ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. -KANADA: Ivan Marn, 131 A Treevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1085 (do 30. novembra) A 13,40; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. La Vida Espirilual Revista mensual religiosa eslovena. Editor y director: mons. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. — Registro National de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.