Strah.
Na beli snešeni ravani                     Mladina od daleč ga gleda.
stoji iz snega velikan,                      Kdo upa se k njemu ? — Noben!           ,,
brez nog je in žuljave dlani,            Zamahnil bi s kolcem seveda,       \
a videti vendar strašan.                  porednež bi vsak bil tepen.
Na glavi klobuk je lončeni,              Le škoda, da čas mu prehaja,
v rokah pa dolg kolec drši,             že piha sem jug črez goro,
oči sta ntu črni, ogljeni                   obraz in život se mu taja,
in z usti široko resi.                       že jutri ga morda ne bo.