PRED OBLIČJEM ZGODOVINE
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XIV, 15 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 26. 9. 1967
POKLICANOST VSEH K SVETOSTI V CERKVI
A. S.
Eno izmed najlepših poglavij dogmatične konstitucije o Cerkvi, osrednjega dokumenta II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, je tisto, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti v Cerkvi.
S to zatrditvijo so bili dokončno razpršeni razni pomisleki, ki so skozi stoletja bolj ali manj zavestno maličili Kristusov nauk.
Uradno je bil tako uzakonjen nauk cerkvenih očetov in cerkvenih učiteljev, med katerimi zavzema častno mesto sv. Frančišek Šaleški.
Nemalo so pripomogla k jasnosti številna gibanja: biblično, patristično, liturgično, ekumensko in misijonsko, ki so nastala po letu 1921, ko je znani Guardini zapisal: ,,Dvajseto stoletje bo stoletje Cerkve."
Dokončno so temu utrli pot vodilni teologi po drugi svetovni vojni. Imena Rahner, Hdring, Philips, Jimenez Dugue, Colombo, Truhlar in drugi bodo za vedno med pionirji nove pomladi.
Na koncilu so o poklicanosti vseh k svetosti v Cerkvi zlasti razpravljali Bea, Dopfner, Ouiroga, Seper, Perantoni, Van Dodev/ard, Morcillo, Tawil in Malanczuk.
Jedro sprejetega nauka je slovenski koncilski izvedenec prof. Vodopivec označil takole: "Cerkev je po svojem bistvu, kljub vsej človeški slabosti vendarle sveta, posvečena s Kristusovo krvjo. Zato so vsi v Cerkvi brez izjeme poklicani k svetosti, od prvega do zadnjega, od najvišjega do najnižjega, ne samo škofje, duhovniki in redovniki ter redovnice, ampak tudi vsi laiki, možje in žene, ne samo nasplošno, ampak eden za vse, vsi skraja, individualno, katerekoli starosti, stanu in poklica, naj se ukvarjajo s tem ali onim delom in poslom. In ta klic je po božji volji."
Poglavje o poklicanosti vseh k svetosti v Cerkvi govori najprej o temeljih, nato o cilju, ki je eden, in o potih, ki so mnoga, potem pa o sredstvih na potu s posebnim poudarkom, da so te lepe smernice namenjene tudi vsem laikom.
Koncil ni torej podal vsega nauka o svetosti v Cerkvi. Nakazal pa je svetle mejnike, ki bodo v bodoče kazali na polja, kjer naj teologi globoko zaorjejo in vsemu božjemu ljudstvu podarijo zdravo hrano, da bo zraslo ,,do polne starosti Kristusove".
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Teološki odsek
Deseti kulturni večer bo v soboto 7. oktobra 1967 ob sedmih v mali dvorani Slovenske hiše s predavanjem
POKLICANOST VSEH K SVETOSTI V CERKVI Predaval bo g. dr. Alojzij Starc
Podajamo povzetek misli Ruda Jurčeca na IX. kulturnem večeru v Slomškovem domu:
Rakš-n bodi naš odnos do dogodkov, ko se srečujemo s svojo zgodovino? Ali je zgodovina samo v tistem, kar je pisano zunaj ali mimo nas, ali pa je njena: vsebina v središču srca, kakor je umetnost sad srca, stvarnost pa plod razuma.
Toliko je, kar nas sproti spravlja pred obličje zgodovine! Ali je res, da se moramo vdati stvarnosti, biti konformisti — sprejeti, kar se sedaj dogaja z našim narodom in Uidi na tako ustvarjeno stanje pristati? Štirinajst stoletij svio vzdržali — zakaj bi morali kloniti pred vstopom v novo dobo in zakaj bi nam morala biti na-rekovamu, zo.kaj za nas pogubna?
Toynbee je nekje zapisal, da je pred nami umrlo devetnajst civilizacij, kultur. Ko sem hodil v Rimu leta 1916 poslušat Maritaina, je poudarjat, da jih je bilo šestindvajset. Slovenci smo na svojem prostoru v Srednji Evropi že štirinajst stoletij, od teh skoraj deset, ko nismo imeli svoje knjige in je biki: velika večina ljudstva nepismena. Vzdržali smo potem vsaj tri stoletja s knjigo v roki, ko so se okoli mlas prerivale naj* usodnejše zgodovinske prekucije. Ali mar nismo od časa Prešerna, to je romantike, v poldragem stoletju preživeli več ko drugi narodi v vrsti stoletij. Pri tem pa je bil tudi pri nas vedno poudarek na deležu, ki ga je dajal dobi kulturni delavec — Prešeren, Levstik, Cankar — kakor so moderno Evropo našega časa oblikovali predvsem Victor Hugo, Lamartine, Zola — in do našega časa v mnogem Sartre, ki pa odhaja s pozor-nice z izpovedjo, da načela o nesmrtnosti ne more zavreči.
Če vzamemo naše stoletje, koliko smo preživeli — in kaj smo premogli! Začelo se je z dekadenco simbolizma, prevetrili smo se skozi ekspresionizem, le ošinili su-rrealizem in dali svoj delež eksistencializmu vsaj v literaturi.
Ali je torej treba spi'e jeti zgodovino tako, kakor bi nam jo hoteli pisati in narekovati drugi — ali pa ni mnogo bolj resnično in stvarno tisto, kar je v zavesti, da nosimo vsak trenutek zgodovine v naših srcih z zavestjo, da mora biti naša zgodovina takšna, kakor jo že sami doživljamo s svojimi spoznanji in doživetji.
Verjetno je sedanji svet na prcu-gu nove gigantske dobe. Če vzamemo Pariz, samo eno središče: Sartre se v Parizu poslavlja v območje senc, ko mora pustiti svetišče novi dobi, ki jo ponekod nar zivajo strukturalizem. Konflikti se šele načenjajo!
Pred nami je nova doba in, kcv-
0	TARIFA REDUCIDA
2 l * 2	2	U 8 s ž	R. P. 1. 910730
	
	CONCESION 6221
kor dosedanje, bo> verjetno trajala kakih dvajset do trideset let. Nikakor ni nikjer zapisano, da bi se morali pred njo plašiti ali si prigovarjati, da bo za nas bolj negativrva, kakor pa so bile dosedanje tri, štiri v tem našem stoletju.
Po korakih koncila prehajamo v dobo novega humanizma, ki več ve klije samo iz antike grškega in rimskega Sredozemlja ,ampak se skupno s krščanstvom in drugimi religijami napaja z metafiziko obrežij Pacifika), črnega afriškega kontinenta in se kali iz zakladnic kultur našega kontinenta ob verigi Andov in Kordiljer.
V spektrumu takega metafizičnega humanizma se zgodovina v bolečinah Rojstva in zmagah O-drešenja veže s srečo vere, ki je v naših srcih!
SPORED MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA
Mariborsko gledališče je bilo nekaj let v krizi, letos pa napovedujejo novo sezono z ugotovitvijo, da se je kriza končala z imenovanjem novega vodstva. Za ravnatelja Drame je prišel Branko Gombač, dramaturške posle pa je prevzel slavist, dramatik in publicist Ignac Kamenik. Dramska sezono obsega devet del in sicer: Prežihov Voranc „Pernjako-vi“, Branislav Nušič „Gospa ministrica", Ignac Kamenik „Marionete“, Shakespeara „Kar hočete", Jean Giraudoux „Lu-krecija", Bertolt Brecht ,,Švejk“, Pavel Golia „Sneguljčica“, Peter Weiss Raziskava". Poleg rednega gledališča bo v istem poslopju še Malo gledališče, ki bo uprizorilo slovensko noviteto v komorni obliki.
GRAHAM GREEN MOSKVI
Angleški romanopisec Graham Green je v pismu 'dnevniku „T i m e s“, ki je bilo objavljeno 4. septembra, sporočil, da je tajniku Zveze pisateljev v Moskvi pisal, naj se njegove avtorske pravice za 'njegove prevede izplačujejo ženama Sin-javskega in Danijela, dokler bosta njuna moža zaprta. Graham Green tudi poudarja, da bi bilo sicer bolj primerno, če bi pisal Pravdi ali Izvestjem, toda ta dva lista ne objavljata niti proteste sovjetskih državljanov; izraža še upanje, da bodo njegovemu zgledu sledili še drugi pisatelji.
OB JUBILEJU OKTOBRSKE REVOLUCIJE
Ruska revija Mednarodnaja žizn je ob začetku septembra objavila daljši članek, kjer trdi, da je Spomine Svetlane Staline sestavila CIA (severnoameriška obveščevavna služba). Revija tudi javlja, da se CIA pripravlja na izda-nje cele serije spominov, ki naj bi jih napisali znani nekdanji sovjetski politiki, in dodaja, da je prijatelj in svetova-vec Svetlane George Kennan, bivši veleposlanik ZDA v Moskvi in velik „spe-cialist za sovjetske zadeve", članek tudi našteva razne metode „prevratnega razkrajanja, izsiljevanja z grožnjami in terorizma", ki jih uporabljajo severnoameriške vohunske in propagandne službo proti socialističnim deželam na predvečer praznovanj ob petdesetletnici ruske revolucije.
Medtem pa so v Nemčiji ujeli in razkrinkali sovjetskega časnikarja, ki je po nalogu sovjetske tajne policije ponujal v objavo v Moskvi ponarejene „Svet-lanine" tekste.
KRIZA V RUSKEM PRAVOSLAVJU
Ruska pravoslavna Cerkev se pripravlja na svoj že dolgo pričakovani in obljubljeni koncil — sinod vseh škofov za volitev novega patriarha. Patriarh Aleksej je namreč presegel devetdeseto leto, pravoslavje pa pričakuje novih ukrepov, dasi vedo, da je koncil nemogoč, dokler patriarh ne umre. Njegova visoka starost pa pač ne dopušča, da bi mogel koncil pod njegovim vodstvom sprejeti primerne sklepe, vendar se mudi, posebej še zaradi tega, ker je lansko jesen sovjetska vlada dovolila baptistom, da so izvedeli svoj "koncil'’. Pravoslavni koncil je potreben, ker bi to zahtevalo že število vernikov; še vedno vsaj (10 milijonov Rusov izpolnjuje verske dolžnosti, dočim je baptistov le nekaj nad milijon. Med mlajšo duhovščino pa je po pismu, ki sta ga lansko leto popa Ešliman in Alkunin poslala patriarhu Alekseju in predsedniku Sovjetske zveze Podgornemu, začelo naraščati gibanje podobno onemu med literati in umetniki; posebej še po letošnjem pisateljskem kongresu terjajo tudi oni za cerkev podobne svoboščine. Oblasti so brž obsodile pisatelje, češ da so se v svojem kulturnem ustvarjanju zapolitizirali, ko načenjajo boj, dovoljen po ustavi samo priznanim strankam. Zelo ostro je nastopil proti Ešlimanu in Al-kuninu tudi skrivnostni leningrajski metropolit Nikodem, splošno smatran kot zaupnik in obveščevavec sovjetske vlade o razmerah v pravoslavni cerkvi. Zagrozil jima je z besedami: "Oba duhovnika očividno precenjujeta naše moči in podcenjujeta moč vladnih oblasti.”
Popoma je patriarh Aleksej odvzel pravico bogoslužja, ni ju pa izobčil. Ker sta se s svojima družinama vzdrževala že leta in leta z drugim delom, ju prepoved ni hudo zadela. Pač pa jima je uspelo, da se je začelo okoli njiju zgrinjati vedno več intelektualcev — vernikov in propaganda za razčiščen je razmer v cerkvi zavzema med laiki vedno večji obseg. Kakor med pisatelji tako se tudi med njimi širi podtalni tisk. Vedno bolj se razvnema kntiKa nad protokolom, ki ga je patriarh Sergej leta 1927 sklenil s sovjetsko vlado, ko se je cerkev odkrito morala odpovedati sleherni politični aKciji in ji je Culo v zameno obljubljeno svobodnejše pastirsko delo. Nekaj svobode pa je Cerkev čutila šele po letu 1943, ko je Stalin priznal patriotizem Cerkve v dobi vojskovanja. Toda za nekaj novih svoboščin je terjal od vodilnih hierarbov se bolj jasne izjave politične lojalnosti do režimske oblasti. Pod patriarhom Aleksejem je potem Cerkev res uživala nekoliko lažji položaj do leta 1950, ko se je vlada začela spet vračati na pot starih šikan in uničevanj vsega, kar je še nosilo verski izraz. Cerkev se v javnosti nikjer ni smela kazati, vlada pa je začela s še hujšo javno propagando proti krščanstvu. Ateizem kot uradna ideologija Sovjetske zveze je prehajal v novo ofenzivo.
P. VVurmbrand SJ opisuje v ameriški jezuitski reviji America sedanji položaj ruskega pravoslavja. Pravi, da je posebno pod vlado Hruščeva verska komisija s tolikšno silo vdrla v notranje življenje patriarhata in krajevnih cerkvenih oblasti, da se mora priznati, da niti eno cerkveno področje ni več izvzeto iz kontrole vladnih zastopnikov. Ko je patriarh Aleksej poslal dva opa-zovavca na II. Vatikanski koncil v Rim, jima je vladna verska komisija pride-lila civilnega spremi jeva vca, ki se med zasedanjem ni nikdar umaknil od njiju niti za ped. Če je protokol iz leta 1927 dopuščal nekaj svobode in subjektivnega ravnanja v upravi Cerkve, se je to zadnja leta radikalno spremenilo. Verska komisija se more danes smatrati za neuradni, partijski nadzorni urad nad Cerkvijo. Toda proti taki kontroli se patriarhat ne more zadostno braniti, ker se vodja verske komisije Peter Makarcev čuva izdati kakršen koli pismen ukaz ali osebno navodilo. Vsa navodila prihajajo na patriarhat bodisi po telefonu ali po neuradnih posrednih osebnostih ali v obliki želje ali nasvetov, ki jih potem po uradih patriarhata spretno izvajajo osebe, ki jih je na tista mesta spravila NKVD — sovjetska tajna policija. Zato se mlajša duhovščina in laiki zbirajo okoli obeh suspendiranih duhovnikov in se postavljajo na stališče, da je glavna krivda patriarhata v njegovem uslužnem podleganju nezakonitim navodilom ,metropolit Nikodem in nekateri njemu sorodni hierarbi pa odgovarjajo, da je treba upoštevati razmere, ker se je na ta način moglo vendarle doseči za Cerkev vsaj nekaj drobtin ugodnosti in koncesij. To se pravi: za kos kruha žrtvovati svobodo.. .
Če pritisk na patriarhat ni toliko občutljiv, pa je narastel v verskih občinah in skupnostih. Farne skupnosti niso več pod vodstvom duhovnikov, pač pa odbori laikov urejajo celotno delo in na čelu odbora je gotovo oseba, ki je zaupnik vlade ali pa je bii na to mesto dirigirana celo po partiji. Nekaj let je veljalo, da so se krsti in poroke smeli versko opravljati, če je dal zanje pristanek krajevni partijski odbor, sedaj pa so taka dovoljenja predpisali celo za delitev zakramentov, zlasti za poslednjo popotnico in cerkven pokop. Vse cerkveno premoženje je seveda državna last in vsem dohodkom duhovništva ali cerkvenih občin so naloženi visoki davki.
Po informacijah p. Wurmbranda je v Južni Rusiji (Ukrajini) vsaj še pet milijonov vernikov katoliške vere vzhodnega obreda. Ker zanje protokol iz leta 1927 ne velja, se je nadnje zgrnila vladna oblast s še hujšo pezo. Uradno so v Moskvi odredili, da jih sploh več ni, toda tik pred zaključkom II. Vatikanskega koncila so škofje vzhodnega obreda koncilskim očetom razdelili podrobne preglede in spomenice o položaju ukrajinskih unijatov. Svoje poročilo so zamogii zaključevati samo s prošnjo, da naj katoličani vsega sveta molijo za preganjano molčečo Cerkev v Ukrajini. Ker so unijati prisljeni v podzemlje, se je med njimi začel razvijati poseben, skorajda razkolniški pokret, kakor se je v takih težkih razmerah v Rusiji rado dogajalo. Unijatski duhovnik Ignacij Soltys je ustanovil sekto pokutnikov (spokornikov). Pri širjenju svoje propagande (nekateri menijo, da ni niti duhovnik, ampak se izdaja za klerika z namenom begati vernike po> navodilih partije) pripoveduje, da „mu je Vatikan poslal posebna pooblastila za vodstvo ukrajinske katoliške Cerkve". Ven-
(Dalje na 3. str.)
FRANCE GORŠE — SEDEMDESETLETNIK
Akad. kipar France Gorše je globoko zaoral v slovensko umetnostno življenje že v domovini v dobi med obema vojnama, in še pomembnejši pa je bil njegov delež v kulturnem delovanju slovenske emigracije po drugi svetovni vojni med nami. Kakor je bil izredna, izoblikovana umetniška osebnost v svoji generaciji ob in po ekspresionizmu — bil je v trojici Miha Maleš, Gojmir Kos, in France Gorše z obema generacija zase —, tako se njegova umetniška pot ni niti za hip pretrgala izven domovine. Zelo klen je bil njegov delež pri delu slovenskih kulturnih ustvarjavcev že pri skupini okoli Vrednot okr. 1950, ter je bil med prvimi člani Slovenske kulturne akcije, kjer smo mogli izdajati njegova dela bodisi v knjižni obliki (Križev pot) ali z reprodukcijami v Med-dobju in Glasu.
Vendar mu je bilo dano še več. Odločil se je živeti s svojo umetnostjo za ceno trdih preizkušenj in velikih ovir. Mogli bi reči, da so mu ravno te odpirale nova obzorja in mu nudile materijo za podajanje svoje misli v umevanju svobodnega sveta. Tako se ni v iskanju nikjer za vedno ustavil in raste tehnično in snovno še v naš čas.
Slovenska kulturna akcija mu iskreno čestita ob življenjskem jubileju. Vemo, koliko smo mu dolžni, ne samo moralno, ampak tudi dejansko, saj nas je rad podprl ob vsaki priliki. Veseli smo posebej še lepih uspehov, ki jih je doživel prav te dni in se pridružujemo vsem tolikim njegovim prijateljem z iskrenimi željami ter prošnjami za blagoslov vsem naporom in načrtom, ki jih gotovo ni malo.
USPELA GORŠETOVA RAZSTAVA V CLEVELANDU — NOVA RAZSTAVA
V NEW VORKU
GLAS je že poročal o pripravah za retrospektivno razstavo Goršetovih del v Clevelandu. Pravkar smo prejeli njegovo pismo, ki se glasi:
„Dragi Ruda, ker vem, da Te bo zanimala, Ti sedaj brez pretiravanja po>~ ročami, ko je moja razstava v Clevelandu šla, že v preteklost, da je hvala Bogu moralno in materialno levo uspela. Prodanih je bilo 1U del. — Ob tej priliki Ti lahko tvAi poročam,, da bom imel v galeriji, Internationale na 1095, Mcu-dison Avenue v New Yorku v prvi polovici oktobra, to je od 3. do H. oktobra retrospektivno razstavo. Obsegala bo nad 35 izbranih del v raznih tehnikah in sicer v lesu, žgani glini, največ pa jih bo v orešcu in v bakru.
Mene samega zanima, kakšen bo tu uspeh, ker bom tu naletel na bolj kritično in bolj razvajeno širšo mednarodno javnost. — Lep pozdrav,, Tvoj. . . “
(KRIZA, dalje z 2. str.) -------------------------------------------------
dar ne žanje prida uspehov, ker se je ukrajinska katoliška mladina v svojem tajnem glasilu Ukrajinska mladina izrekla proti njemu.
P. Wurmbrand zaključuje svoj članek z orisom sedanjega položaja s temi besedami: „Za železno zaveso sta danes dve Cerkvi: ena je dovoljena z omejeno svobodo za delovanje in jo oblasti tolerirajo iz razlogov propagande v tujem svetu. Tisti, ki se nienega življenja udeležujejo, so resnični kristjani, toda njihovi voditelji so možje, ki jih je na njihova mesta nastavila in izbrala komunistična partija. Ti so izdelali nek delovni program s komunistično oblastjo; svoje položaje v Cerkvi so dosegli po komunistih — pogosto ob ostrem nasprotovanju vernikov. Poleg te Cerkve pa je še druga Cerkev, Cerkev v podzemlju, in so njeni člani baptisti, pentekoščani, evangeličani, verniki raznih konfesij ali celo izven vsake Cerkve. Ta Cerkev se širi tako, kakor v časih katakomb v prvih dobah krščanstva." ,,Jaz sem sodeloval s to cerkvijo, ko sem bil v Rusiji", pravi p. Wurmbrand, „in poznam njeno veliko delo. Širi se kot goreča lava in je že prodrla celo na visoka mesta. Njeni pripadniki so pripravljeni plačati vsako ceno za širjenje božje besede. Njeni uspehi so vidni in njeno delo se širi po vseh komunističnih državah!“
Oblasti to Cerkev preganjajo - in na stotine so jih že odvedli v kazenska taborišča v Sibirijo ali na sever. Začele so vohuniti celo po družinah in morajo v zapore očetje in matere, ki so otroke učili verskih resnic.
Prav pred proslavami jubileja oktobrske revolucije se iz Moskve širijo uporniška gibanja z namenom priboriti svobodo misli in verskemu prepričanju. Pisateljski kongresi v Moskvi, Pragi in Varšavi so bili doslej edino sredstvo, kjer so se mogle slišati obsodbe političnega nasilja partijskih oblastnikov. Gibanje v pravoslavni Cerkvi se jim pod vodstvom duhovnikov Ešlimana in Jakunina pridružuje in se trenutno vriva v vodstvo Cerkve z zahtevo, da naj grozeči razkol v Cerkvi prepreči koncil pravoslavmh škofov. Ko so leta 1945 na takem zboru izvolili sedanjega patriarha Alekseja, je vlada zahtevala in dosegla javne volitve. Uporno gibanje pa sedaj terja, naj bo koncil sklican tako, da bo resnično predstavljal celo rusko Cerkev, pri volitvah novega patriarha pa mora biti glasovanje tajno.
Kakšen bi mogel biti pogled v bodočnost. Victor S. Frank piše: „Zlasti intelektualne ruske kroge je zajel nemir, bore se za odkrivanje verskih in filozofskih resnic. Pisatelji se lotevajo prvenstveno problemov, ki se rojevajo mladini v duševnih globinah. Mnogi cerkveni predstojniki opažajo, da ne 'bodo smeli stati ob strani in morali bodo kreniti s pogaimom v tok, ki je zajel množice. Trenutno še loči velik prepad oba tabora — tabor intelektualcev in tabor vernikov — toda prišel bo čas, ko si bosta morala oba nad prepadom podati roko in takrat se bo začela nova doba lepe, očiščene duhovnosti ruskega naroda. Kajti v srži režimske stvarnosti vlada velika praznota. Stara leninska in marksistična dogma je mrtva. Daši je oblast trdno v rokah partije in uradnih organov, je vedno bolj jasno, da je oblast znotraj votla. Partija ni več nositeljica dinamične in revolucionarne filozofije. Bližamo se času. ko se bo ustvarila združena fronta humanizma (v starem pomenu besede) in prav gotovo je, da bo svobodno krščanstvo pri tem sposobno odločilno vplivati na zgodovino Rusije v bližnjih letih."
OPOZARJAMO NA RAZSTAVO SLOVENSKEGA ZAMEJSKEGA TISKA DNE H. in 15. OKTOBRA V SLOMŠKOVEM DOMU, RAMOS ME JI A OB PROSLAVI OBLETNICE OTVORITVE DOMA.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Enajsti kulturni večer bo tokrat izjemoma v petek 20. oktobra ob 19.30 (pol osmih) v Slovenski hiši.
Spored :
SLOVENCI IN SRBOHRVATSKI JEZIKOVNI SPOR
Predaval bo dr. Srečko Baraga
PRED IZIDOM:
M E D D O B J E, X, št. 1-2
FILM O GALLUSU
Režiser Marko Sajko je v Ljubljani končal dokumentarni film - esej o Gallusu. Njegove skladbe bo v filmu pel oktet Gallus, pri realiziranju so sodelovali še Rudi Vavpotič, Rafael Ajlec, Franc Kosmač in drugi. Režiser Sajko je film izgradil prav iz dejstva, da je o Gallusu tako malo znanega. Zato se film začne z vprašanjem: Kje je bil rojen Gallus? Gledavca s tem prestavi v vlogo raziskovavca, ki naj na podlagi rekonstruiranih dokumentov presodi Gallusovo življenje. Pri koncu pokaže celo nekatere člane družine, v katerih živi izročilo, da je bil Gallus med njihovimi predniki ter pri tem pokaže edini ohranjeni Gallusov portret. Film je izdelan v slovenski in angleški verziii, tujim gostom na ljubljanskem mednarodnem glasbenem kongresu pa so angleško verzijo predstavili v kinotečni dvorani skupaj s »Samorastniki".
MATAČIČ V DUBROVNIKU
Kakor doslej vsako leto, je tudi letos na festivalu v Dubrovniku Lovro Mata-čič priredil več koncertov. Glavna koncerta sta veljala delom Dvoraka in Janačka in sicer je tokrat dirigiral Dvorakov „Te Deum" in Janačkovo »Glagolsko mašo". Lansko leto je Matačič z veliko dognanostjo predstavil Monteverdi-jeve »Večernice"; Pri letošnjih njegovih nastopih so sodelovali Lucija Udovič, Dana Ročnik, Ivo Židek in Miroslav Cangaiovič. Pri obeh koncertih je sodeloval orkester Slovenske filharmonije z zborom, orgelski del pa je podal Hubert Bergant.
KOMORNI FESTIVAL V RADENCIH
Festival sodobne komorne glasbe je letos v dneh od 8. do 10 septembra slavil svoj prvi jubilej. Tokrat so se petič sešli izvajavci, skladatelji in ljubitelji komorne glasbe. Prišli so iz cele Jugoslavije in tudi iz tujine. Za letos so izbrali toliko gradiva iz moderne sodobne komorne glasbe, da je bilo pet koncertov, namesto štirih, kakor je to bilo doslej. Kot najprivlačnejšo točko so napovedali sodelovanje tenorista Antona Dermote, ki je svoj spored podal v spremljavi svoje soproge na pianu. Posebnost festivala je bil tudi seminar o sodobni notaciji, komorni center iz Zagreba pa je priredil razpravo z naslovom Glasbeni barok in moderna glasba narodov Jugoslavije.
kremna
MECENSKI DAROVI ZA SKLAD GLASA: SLOGA (Slovenska hranilnica), Ramos Me-jia, 20.000 pesov; g. A. B„ Bs Aires, 20.000 pesov; g. N. N., Ituzaingo, 10.000 pesov; ga. in g. Pintar, Ramos Mejia, 5.000 pesov;
ZA GLAS so darovali: g. N. N., Castelar, 200 pesov; g. Vojko Kos, Haedo, 300 pesov; g. Drago Mario Šijanec 750 pesov; g. Štefan Drenšek, S. Justo, 1000 pesov; g. Ludvik Pi-kec, Ramos Mejia, 300 pesov; g. D. Lajovic, Smithfield, Australija, 10 dolarjev. — Vsem prisrčna hvala!
DEVETI KULTURNI VEČER
ISKANJA IN SREČANJA
Deveti prijateljsko družabni večer je bil v soboto 16. septembra v Slomškovem domu v Ramos Mejia. Veljal je izidu prve knjige desete jubilejne zbirke knjižnih izdanj SKA delu Vinka Brumna ISKANJA. Udeleženci so že polno zasedli obsežno dvorana ob pogrnjenih mizah, ko je predsednik Rura Jurčec začel večer z zahvalo vodstvu Slomškovega doma, ki je za večer odstopilo Slov. kult. akciji svoje prostore brezplačno in poskrbelo, da je bil večer res prijeten. Izrazil je željo, da bi se taki večeri nadaljevali tudi po drugih naših prosvetnih in kulturnih središčih Velikega Buenosa Airesa. Opozoril je na dejstvo, da se novi letnik začenja pod imenom zaščitnika doma škofa Slomška, velikega kneza slovenske cerkve in slovenske kulture. Naj bi njegovo ime uravnavalo in utrjevalo vse naše delo tudi v bodoče.
Nato je dr. Vinko Brumen prebral svoj Epilog k Iskanjem; gotovo bo objavljen, kakor to terja povezava s knjigo; bil je že sprejet s toplim aplavzom. Za njim je prof. Al. Ger-žinič z globokim miselnim zajemom in z vedro širino podal skico O1 tem, kaj je. Svetovna književnost. Njegove izvirne misli o vlogi Prešerna in njegovega kroga v tem okviru bodo gotovo privedle do obsežnejše obdelave; Ruda Jurčec je v obliki glose trgal utrinke o skupni povezavi spomina in zgodovine in načel problem našega trenutnega odnosa med našim sedanjim položajem in zgodovino.
Družabni del se je v izredno prisrčnem razpoloženju razvijal do polnoči; ob slovesu so številni izražali željo, da bi se naj taki večeri od časa do časa ponavljali.
PESNIŠKE ZBIRKE V MINIATURNI IZDAJI
Cankarjeva založba v Ljubljani izdaja Miniaturno knjižico, ki se je dodobra ^ zasidrala med slovenskimi bravci. Drobne knjižice prinašajo znane domače, a.tudi tuje pesniške stvaritve. Založba izjavlja, da „gredo dobro v promet" in so kar naprej potrebne nove naklade. V tisku so spet štiri ponovne izdaje, ni sicer Prešernova Poezija (v redakciji dr. Pir-javca), Kettejeve Izbrane pesmi (v redakciji dr. Koblarja), Murnove Izbrane pesmi (v redakciji dr. Pirjevca) in Gradnikove Pesmi (v redakciji Filipa Kalana).
— Marijan Tršar je stalni _ sodelavec Sodobnosti z eseji o upodabljajoči umetnosti in o njeni problematiki. O današnji umetnosti piše (Sdb, št. 5) ob sklepu takole: »Nepopularnost današnje umetnosti je nadvsem toliko pereče vprašanje, da mu bo treba posvetiti še več razmišljanj, ki naj bi nam odkrila najprimernejše rešitve zanj. Tu ne gre le za vedno močnejši občutek umetnikov, da so ob brez-bzrižnem občinstvu odveč in nepotrebni, marveč tudi za praznino, ki je nastala v doživljajskem svetu današnjega človeka; in tu za prejšnjo navezanost na kakršne koli oblike umetniških užitkov ne najde več nadomestila. Oglašajo se krivi preroki, ki skušajo goditi okusu občinstva in mečejo anateme na vsakršno moderno umetnost, češ da je edina rešitev vrnitev k prejšnji, že preizkušeni in vsem razumljivi. Moje prepričanje je, da po tej poti
ebrasi m efeser
DEMOGRAFSKA BALKANIZACIJA SLOVENIJE
jii
v zvezku o Jugoslaviji, ki ga je v svojem vzhodnoevropskem priročniku
nemška “Arbeitsgemeinschaft fur Osteurona”. ie ugotovi leno, da je Sloveni ja
8l
.Iiv ihojvcv	I, vneti U iUJ	. I vr Ut; U UU V I IC J ■' LIČI |C OlUVtJIU.Ičl	ll Qf]
rodno najbolj enotna dežela Jugoslavije” (str. 18): no tab. 5 so 1948 Slovenci delf‘L

97.o odstotkov prebivavstva republike S^venije. V ipt°m času je bilo v republh^' Srbiji Srbov za 73.9 odst. prebivavstva, Hrvatov v republiki Hrvatski je bilo za 70'^ odst. prebivavstva te republike. Srbija je edina jugoslovanska republika, ki ima znM Z ne manjšine neslovanskega rodu.
Leta 1948 se jih je od 1,392 873 prebivavcev republike Slovenije l.SSo.lr^6 izjavilo za Slovence. Od tujcev so tedaj našteli 7.o48 Srbov (= o.5 odst. prebivavst'!l Slovenije), 16.o64 Hrvatov (=■: 11 odst.!. 179 muslimanov- 521 Črnogorcev, 366 kedoncev, od neslovanskih tujcev je nainomembneiša manjšina v Sloveniji, madž^i a ska. štela 10579 pripadnikov. Nemcev je bilo 2.406, Italijanov na 1.458. V republiki Srbiji je hkrati živelo 2998 Slovencev (= 0,3 odstotke tamkajšnjega prebivavstva)^ v Hrvatski 38.734 (:= l.o odst), v Bosni in Hercegovini pa 4.338 (= o,2 odst.).
Ljudsko štetje 1953 je v republiki Sloveniji ugotovilo 1.5o3.595 prebivavcev; ^
tistiki so pa izračunali, da odstotek Slovencev v Sloveniji znaša 96.5 orebivavst'';/
republike. Mali premik v narodnostni strukturi Rlov«mie se ie zgodil v korist Srb0',
ki jim je odstotek prebivavstva zrasel na o.8, in Hrvatov, ki so se dvignili na ^
odst., znižal na se ie odstotek Madžarov na o,8 (EJ 4, 599; uradna statistika se 11 priključeni del STO ne ozira).
Leta 1961 so našteli v republiki Slovenili 1.592.000 prebivavcev. Pisec poljud^ topografiie Slovenije, ki jo je 1963 izdala Prešernova družba (katera naj no turno-nolitičnem načrtovanju partije zainme klientelo nekdanje Vodnikove družb), ugotavlja: “Narodnostno je republika zelo enotna, sai tvorimo Slovenci pribil2®/ 96% prebivalstva”, nato pa nadaljuje: “Le v Prekmurju je več vasi madžarskih:!^ obmorskih mestecih na biva italijanska manjšina” Brez pomisleka pa dobri France Planina popolnoma zamolči pripadnike ljudstev, ki govore t.i. srbohrvaščnV ( čeprav so vprav ti znižali slovenski delež na prebivavstvu Slovenije od 97,0 na “P1 J bližno 96” odstotkov.	.
g|( H
Množenje balkanskega elementa — nojem ie geografski in zajema tudi v f veni ji naseljene Hrvate, ki so zadnja leta skoraj vsi prišli iz balkanskega dela hrvašt1 f0 do/e' — jo še dolgo ugotavljala v^kdorli i-d-nšuia, prodno je postalo predmet zfZ-Ij stveno-publicističnega obravnavanja. Podružnica jugoslovanske partije v Slovel1' je pojav skušala bagatelizirati — podobno kot razni za-vsako-eeno-jugoslova' v (^migraciji — in ni želela obravnavanja no časopisju. Vendar je nneetmo mlad'' terjala podatke za javnost in nazadnje je inteligenci ramen leni list “Noši razgl® , a 8. aprila 1967 le prinesel članek mladega statistika Milana Nateka o “Priseljeval1)'o
delovne sile v Slovenijo”.	11
Jbc
Natek je imel na uporabo podatke slovenskega republiškega zavoda za zanOj]-tev. Iz teh sledi, da se je v zadnjih letih — do 1966 — zaposlilo v Sloveniji 66-kjt^ ljudi izdrugih jugoslovanskih republik. To pa pomeni, da je bil vriliv delovne ^ z balkanskega območja v Slovenijo le nekaj manjši kat pa ie znašal naravni vrirat!' x prebivavstva. Samo 1963 je nrivandralo v Slovenijo kar 23.000 delavcev z juga- '' Natek ne da vseh podatkov ki so potrebni za matematično tn*no ugotovitev odstoV ki ga zavzema bananski element v etnični struktu i repubMke Slovenijo, vendar itj hiter približen račun pokazal, da je ta odstotek v enem samem petletju porasel okoli 4 enote. Slovenski delež na prebivavstvu republike Slovenije se je tedaj od “ne; 1948 do leta 1966 znižal od 97 odstotkov na okrog 92 odstotkov.	ki
Podoba slovenskih naselil, posebno mest in, industrijskih kraiev. je že tol' spremenjena, da dvojnost prebivavstva udarja v oči celo tujcem, ki ne znajo s.h
vanskih jezikov. Okrog večiih mest, posebno Ljubljane in Maribora, nasteja balUj. ski pas, ker priseljenci z juga hitro kupijo svet in začno zidati svoje hiše. P°s pa preže na domove z edinkami domiščarioami. To je star način balkanske penetra0 ^ v kulturno tuj živelj; tako je bila posrbljena in popravoslavljena Boka Kotor®^ Celo v tako tipično alpskem področju, kakršno je Gorenjska, je načeta etnična
nost pokrajine, saj ni skoraj vasice, kamor se ne bi vsedel južnjak, pogoste c
musliman. To penetracijo pospešuje tudi neki napak umeti ekumenizem, ki pušča L prižnice katoliških cerkva pravoslavne prote.	L,
Nikakor ni res, da so med priseljenci samo nekvalificirani težaki. Natek da je med njimi četrtina kvahficirann ali polkvalifieirana. Ugotovljeno je tudi. tg priseljena delovna sila prevladuje med domačini v stavbništvu, v mestnih komuvdr nih dejavnostih, celo v gozdarstvu in deloma že v obrti. .
“REPERTOAR SLOVENSKIH GLEDALIŠČ 1867 - 1967”
f
vseh predstavah, ki so jih dala v . času gledališča v Ljubljani. Trstu- M '
Ljubljana bo prve dni oktobra slavila stoletnico Dramatičnega društva. Slovenski gledališki muzej bo za to priliko izdal jubilejni zvezek svoje revije (Dokumenti SGM) s prispevki osemnajstih gledaliških strokovnjakov in_ še debelo knjigo bibliografskega značaja in sicer knjigo s popisom vsega repertoarja slovenskih poklicnih gledališč v zadnjih sto letih. Na več kakor 700 straneh večjega formata bodo zbrani podatki o domala
boru, Celju, Ptuju, Kranju in KoPjL Popis bo zajemal 5052 predstav z vSJ registri dramskih pisateljev in koW , nistov, imenska kazala vseh sodela'^ (režiserjev, scenografov, prevajaj^J^ seznam izvirnih in prevedenih nasl°j(j0i
uprizorjenih del, itd. Besedilo sPreIslth;
50 celostranskih reprodukcij, pred^bj faksimilov letakov. Knjigo bo ^ D(,
SGM in je napovedal njen izid z>{6]0
oktober1 in je v prednaročbi do 30. s6o)
tembra bila cena 50 NDin.
Ko se v Sloveniji ugnezduje balkanska tujščina, pa slovenska kri odteka v tu-;Jlf10) v šestedesetih letih predvsem v obliki ekonomske emigracije, ki io partija v lovu : a tujimi devizami, ki naj okrepe “močni dinar”, uradno pospešuje. Po podatkih bel-^ajske “Borbe” (8. decembra 1966) je samo od 1. 1. do 1. 8. 1966 iz Slovenije (““šlo 14.783 delavcev v tuje države. Za odgovor na vprašanje, kateri narod v Jugo-; ,a'dji dominira, je važno vedeti, da je v istem času odšlo v zamejstvo tudi 32.917 ■. Bavcev iz republike Hrvatske in 23.297 iz republike Bosne in Hercegovine, toda : 2 Srbije, Črne gore in Makedonije skupaj le. . . 8.o82 oseb.
ni rešitve. Vsak povratek je umetnosti tuj! Saj je kot vsa človeška snovanja podobna puščici, naperjeni venomer le naprej. Hočeš nočeš ji bomo morali slediti — kot smo ji morali v vsej zgodovini človeštva, in se truditi ,da jo doumemo, če je prava, bo iz razu-metja zrasla ljubezen do nje.“
— AMERIŠKA DOMOVINA. Cleveland, je v številki z dne 28. avgusta v celoti ponatisnila članek Rude Jurčeca “Kaj bo jutri...” iz Glasa, XV. štev. 12 in sicer pod naslovom: Ruda Jurčec o “Sloveniji včeraj, danes in jutri”.
I. Balkanski populacijski priliv v Slovenijo je slovenstvu toliko bolj nevaren, je slovenski narodni prirastek (1961 9 oseb na 10.000) eden izmed najnižjih v 1 Vroni. Po rodnosti prekašajo Slovence ne samo italiianski, temveč celo avstrijski ^Sedje. Glede sedanje za spoznanje manjše rodnosti ožje Hrvatske na je treba imeti a umu, da je Hercegovina pravi rezervoar hrvaških demografskih moči. Na 1000 '‘tebivavcev je prišlo v Sloveniji živo rojenih: v letih 1951-1955 22-1. 1956-1960 18,8, 18,4, 1963 18.3. Simptomatično je, da se veliki padec med 1955 in 1956 uiema ■ nastopom partijskega populacijskega načrtovavca dr. med. Franja Novaka (iz Kra-ki je 1955 nostal predstojnik ginekološke klinike v Ljubljani, kamor se je po-'•,lT|il delovat iz Belgrada. Ni še dolgo tega, kar je dr. Novak dobil tudi znanstveno . jansko nagrado, ko je bil imenovan za doktorja honoris causa turinske univerze, , Si -v. foliv-n let u-^ešno preizkuša na slovenskem materijalu produkte za racionali-i:Zacijo rojstev, ki jih izdelujejo italijanski farmacevtični laboratoriji.
. P-tko no-rti j p s svollmi gospodarskimi in medicinskimi ukreni gloda življenjsko 1 0 slovenskega naroda. Padec rodnosti v Sloveniji na je tudi nasledek komunističnega ‘eeriiocida nad slovenskim narodom leta 1945. Starostna piramida slovenskega nrebivav-fi kaže nenaravno ožino vorav pri letnikih, ki so šteli 1961 4o-5o lot- Tem letni-je tedaj v Sloveniii pripadalo le 158.000 oseb. “ker je vojna med njihovim ro-;jC,b zahtevala največ žrtev”, kakor pravi prof. Planina. Resnici bi ustrezala samo 11 uitev: “ker je med volno v prvi vrsti komunistična revolucija povzročila med nji-1v0vim redom naiveč žrtev”; tod n kaj bi teriali od laika pogum, ko celo resnici za-s^2ane in posvečene glave razširjajo neresnične trditve. Tudi veliki presežek žen-;.e?a prebivavstva v primeri z moškim spada med pridobitve komunistične revohi-(na Slovenskem. Leta 1953 je prišlo v Sloveniji na 1000 moških 1.113 žensk; i jšzrnerje v republiki Hrvatski je za dve enoti še bolj neugodno; 1000 proti 1115; i jifla v republiki Srbiji je v istem času to razmerje imelo podobo: 1000 proti 1046. i k1 vendar uradna jugoslovanska propaganda ve toliko povedati o žrtavh samo srbske-

Uaroda.
I, Na raznih študentovskih zborovanjih pred vojno so zastopniki partiie radi roh-i: Država, ki izvaža delovno silo, ni vredna obstoia. Danes je njihova država ta iz-Naravnost sistematično organizira in eksploatira, potem ko je odpovedala pri uustrjnlizaciii. nri kateri je merila iz partijskih namenov v prvi vrsti na tako ime-':|,nvar:o “deagrarizacijo”. In danes se celo agentje, ki so tirali z revolverji mlade s kmetov, posmehujejo modrosti svojih gospodarskih “voditeljev”. V osnovah dean-rarizadje na ležijo tisoči ndadih živlieni, ncsivcev novih slovenskih pokolepj, jim “slovenski revolucionarji” vrgli telesa v smrt. Že 1945 je partija na širo-; 0 odprla Slovenijo demografski balkanizaciji.
i
r. Ni še potekel čas ene generacije od teh dogodkov, pa se najdejo intelektualci, CJN nekoč študirali pravo in prisegali na zakone naravnega prava, ki hočejo tra-dijo slovenstva zreducirati na nižino politikantskega barantanja. Vedno znova se ](?lavlia v nevarnih oblikah tisto pomanjkanje najbolj osnovnega političnega čuta, | I6 tako značilno za slovenska inteligenco.
L. Tudi v vrednotenju priseljevanja južne delovne sile v Slovenijo. Nek tržaški 'l SaHi, ki mu politične naivnosti niso ozdravile niti zelo neprijetne izkušnje s ti-!^,VskiiYii oblastmi, je kljub skeptičnemu pogledu svojega sobesednika trdil, da smo 'u ?Ve«ci aristokratičen narod, kajti slovenski delavec noče več opravljati težaških fip!.' Za katera je treba zaposlovati delavce iz drugih narodov. Mimo tega,^da Pjrjese-°a tako pojmovanje dela v ustih nekega, ki bi bil rad socialist, povrhu še krščan-^ denominacije, ravno ta rek kaže, kako daleč je slovenski inteligent od realnega '^tUnovanja narodnega življenja. Sicer v Trstu res ni kaj prida prave aristokracije, 1^(a v svojih stikih z italijansko družbo bi končno le mogel priti do adekvatnega poj-'L3 aristokracije, pa tudi do spoznanja, da življenja zmožni rtarodi žive iz korenin v LTlji. Narod, ki ni več zmožen težkega dela, je na najboljši poti k ginevanju. To N}!1 v,Tl.ore za nekaj časa preprečevati samo lastna državna moč. ki.edina v današnii Uzbi more zagotoviti asimilacijo tujih elementov v domačem okolju.	NT
^AKe
donska cerkev samostojna
čas po drugi svetovni vojni je 'Cejp a borba makedonske pravoslavne flose;6 za samostojnost. Letos je šele a’ Je bila izločena iz srbskega bjSlavja in je bil že imenovan pa-Dh a makedonske pravoslavne Cerkve. ,6]0 bstoiičenju so bile v Skopju velike Kr0 ,Sa°sti in so se je udeležili zastopniki dnih pravoslavnih cerkva, le srbski
patriarh se ni u'deležil in tudi ni-poslal zastopnika. Sploh ni bilo nikogar od srbske pravoslavne Cerkve, pač pa je Tito poslal novemu patriarhu visoko odlikovanje. Dogodek pa je seveda izzval komentarje, češ da komunistični vladi ni toliko do samostojnosti makedonskega pravoslavja, kolikor do netenja užaljenosti in poglabljanja težav in trenj med raznimi vejami pravoslavja.
—	Nenavaden odmev je na slovenskem knjižnem trgu doživel roman Leva Tolstoja „Ana Karenina“. V komaj štirih letih sta pošli dve izdaji te literarne mojstrovine. Sedaj je Mladinska založba poslala na trg novo, tretjo izdajo. Roman je izšel v dveh knjigah, razkošno opremljen in vezan v polno platno.
—	Belgrajsko vzgojno ministrstvo ima poseben Vojnozgodovinski inštitut, ki ga vodi polkovnik Vlado Strugar. Napisal je knjigo osvobodilna vojna v Jugoslaviji. Za založbo Borec jo je prevedel Zdravko Klanjšek, ki je prispeval nekatera poglavja o dogodkih v Sloveniji, nanašajoča se na snov v knjigi. Slovenski prevod je izšel v 4000 izvodih, ima 350 strani, 41 skic, 9 grafikonov in 9 posamičnih prilog. Stane pa 4000 starih dinarjev. Belgrajska založba pa je objavila, da je bil rokopis preveden že tudi v nemščino in da je nemški prevod izšel hkrati z izvirnikom pri Nemški vojaški založbi v Berlinu. Prevod je oskrbel Martin Zoller.
—	Državna založba Slovenije je objavila podrobne podatke, kako bo v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izšlo celotno delo Ivana Cankarja, v 30 knjigah. Zbirka bo* doslej najobsežnejša in najpopolnejša izdaja Cankarjevega zbranega dela. Glavni urednik je prof. dr. Anton Ocvirk. Vsaka knjiga bo dokumentirana z literarnozgodovinskimi razlagami in opombami. Posebej bo objavljena tudi celotna Cankarjeva korespondenca in bibliografija. Redakcijski načrt predvideva tako vsebinsko razdelitev: Poezija, 2 knjigi, urednik France Bernik; Dramatika, 3 knjige, urednik Dušan Moravec; Proza, 17 knjig, uredniki Anton Ocvirk, Janko Kos in Dušan Voglar; Kritika in polemika, 2 knjigi, urednik Josip Vidmar; Politični spisi, 1 knjiga, urednik Dušan Voglar; Korespondenca, 4 kniige, urednik Jože Munda; Bibliografija in indeksi, 2 knjigi, urednik Jože Munda.
—- Na neki poljavni literarni konferenci v Moskvi, ki so se je udele"ili samo sovjetski državljani, je v začetku maja Ulja Ehren-burg povedal, da je komisija, ki ima nalogo izdati zbrano delo Borisa Pasternaka, izrekla mnenjje, da naj se v izdanje vključi tudi roman Dr. Živago. Ehrenburg naj bi bil tedaj tudi izjavil, da mu dela obsojenih pisateljev Sinjavskega in Danijela .,ne ugajajo, toda sodba, ki ju je zadela, mi nič manj ne ugaja". Ob isti priložnosti naj bi tudi proglasil za „kriviene“ kritike zoper revijo Novij mir, ki jo ureja Aleksander Tvardovski.
—Nadvojvoda Oton habsburški je pri založbi Hachette v Parizu izdal zgodovinsko delo, monografijo o svojem predniku cesarju in kralju Karlu V., ki je za časa. svojega vladanja oblast Habsburžanov sredi XVI. stoletja razširil po vsem svetu tako, da je nastal pregovor, da „sonce v habsburškem cesarstvu nikdar ne zaide". Dominkpie Janet v Nouvelles Litteraires hvali bolj Otonovo literarno pero, v zgodovinski razlagi pa sodi, da je šel predaleč, ko je Karla V. orisal kot predhodnika sedanjega ekumenizma in graditelja osnov za novo Evropo. Knjiga je drugo Otonovo delo, sicer pa je znan kot predavatelj zlasti na ameriških univerzah kot doktor socialnih znanosti.
RAZPRAVA O BRIŽINSKiH SPOMENIKIH
Nekoliko pozno je izšlo v Trstu Izvestje slovenskih srednjih šol na Tržaškem. Nosi letnico 1965 - 1966. Publikacija pa je pomembna zaradi obširne in resnično zanimive razprave prof. dr. Martina Jevnikarja pod naslovom: „Delo svetih bratov Cirila in Metoda in, brižinski spomeniki". Napisana je bila za 1100-letnico prihoda obeh grških bratov med Slovence. Zanimiva pa je, ker Jevnikar v njej postavlja nekatere stvari na pravo mesto in strnjeno prikazuje dosedanje posebne novejše ugotovitve znanosti glede nastanka brižinskih spomenikov.
Avtor zavrača trditev, da bi bila mati obeh, Konstantina, Slovanka, ker je bila služba njunega očeta preveč zaupna, da bi mogla biti njuna mati ne-grškega rodu. Tudi postavlja trditev, da so bili brižinski spomeniki napisani pred prihodom obeh bratov v slovenske kraje. Sveta brata sta uporabljala slovenske tekste, ki so jih za Slovence prevedli misijonarji pred njima in tako je neki spis iz teh časov služil za podlago Metodovemu učencu sv. Kli-mentu Ohridskemu.
Prav tako, pravi Jevnikar, je moralo biti takih spisov, kakor so brižinski, še več med Slovenci. Pred devetim stoletjem so bili npr. spovedni spisi med ljudmi, a so se le malo ohranili. Tako se jih je med Nemci ohranilo deset, med Slovenci pa trije, kar vsekakor izpričuje, da so se v tisti dobi mogli Slovenci šteti med najnaprednejše narode v Evropi.
MEDNARODNI MUZIKOLOŠK! KONGRES V LJUBLJANI
Deseti mednarodni muzikološki kongres je bil v prvi polovici septembra 1967 v Ljubljani. Prišlo je nad 500 uglednih gostov iz 29 dežel — moglo se je reči, da je bila v teh dneh Ljubljana muzikološka prestolica sveta. Ves ta čas so bile številne prireditve, kakor o nekaterih še posebej poročamo. Organizatorji so se potrudili, da bi gostom čimbolj predstavili glasbeno življenje narodov Jugoslavije. Skupna revija Zvuk je pripravila poseben, obsežen zvezek, kjer je podan temeljit oris glasbenega življenja vseh narodov SFE, posebno še v prerezu delo raznih glasbenih ustanov, številka je izšla poleg slovenskega in srbohrvaškega jezika še v francoščini, angleščini in nemščini. Hkrati je izšel poseben tretji zvezek Muzikološkega zbornika, ki je podal zgodovinski prikaz glasbene kulture v Jugoslaviji. — Založba Obzorja v Mariboru pa je ob tej priliki izdala delo akademika dr. Dragotina Cvetka, ki bo v francoščini predstavila zgodovino slovenske glasbe. Slovenska matica je izdala posebno delo „Glasbeno delo na Slovenskem v času protestantizma" izpod peresa dr. Andreja Rijavca. Tudi Narodna in univerzitetna knjižnica se je pridružila in izdala katalog glasbenih tiskov in katalogov, Semeniška knjižnica pa je natisnila faksimile izvirne izdaje Leges akademiae filharmonicorum iz leta 1701.
MEDNARODNO SREČANJE KULTURNIH
DELAVCEV
Znana mednarodna ustanova Rencon-tres internationales de Geneve sklicuje XXI. zasedanje o položaju, vlogi in pomenu umetnosti v današnji družbi. Zasedanja se bodo udeležili kulturni delavci različnih strok in nazorov iz Evrope in Amerike. Zastopano bo 133 držav z okrog stotridesetimi udeleženci. Iz Ljubjane so povabili dr. Bratka Krefta.
— Sredi septebra so začeli v Mariboru prvič magnetofonsko posnemati opero “Molčeči boben”, delo italijanskega skladatelja Fiuma. V glavnih vlogah so nastopili Ondina Otta, Sandi Boštjančič in Aleksander Kovač in sta sodelovala zbor in orkester mariborske Opere in dirigiral je Jakov Cipci in režiral pa Fran Žižek.
MEDNARODNI GLEDALIŠKI FESTIVAL V BELGRADU
Belgrajska kulturna javnost z velikim zanimanjem prikazuje nastop Slovenskega narodnega gledališča na bližnjem Mednarodnem gledališkem kongresu v Belgradu. Nastopili pa bodo s Shakespearovim Kraljem Learom. Belgraj-ski poznavavci tega dela pričakujejo nastop SNG s posebnim zanimanjem, opominjajoč, da je ljubljanska Drama že nastopila s tem delom v Italiji in v ČSSR, poleg tega pa je znano, da je Stane Sever odličen interpret Shakespearovih likov.
PRVI KONCERT KONGRESA
Deseti mednarodni muzikološki kongres v Ljubljani so začeli s koncertom Slovenske filharmonije. Na sporedu je bilo pet del jugoslovanske glasbene literature in je dirigiral Bogo Leskovic, kot solisti pa so sodelovali: violinist Dejan Bravničar, violist Srečko Zalokar, baritonist Samo Smerkolj in pianistka Branka Musulin. Kritika pa je odklonila izvedbo Dolarjeve sonate in pravi, da je dirigent naravnost šolsko dokazal, kako se predklasična muzika ne sme igrati. Tudi izvedba Rističeve Druge simfonije ni bila na višku, ker dirigent ni pustil muziki njenega notranjega življenja. Zadnja dva stavka sta bila kričeče površno pripravljena. Šele pri Ramovševem Koncertu za dva solista in orkester so izvajavci v precejšnji meri obudili vso vznemirljivost tega, ki je daleč od golega poigravanja s tonsko materijo. Branka Musulin je suvereno odigrala Kelemenove Transfiguracije za klavir in orkester. Za konec je bila izvajana Srebotnjakova Ekstaza smrti za soliste, zbor in orkester. Kritiki obžalujejo, da tokrat orkester pred tujimi udeleženci kongresa ni mogel pokazati, kaj zmore, kar ne bi bilo težko, ker je bila Slovenska filharmonija na dosedanjih nastopih že mnogo boljša.
DRUGI VEČER — ODLIČNO
Za drugi večer mednarodnega muzikološkega kongresa je Slovenska filharmonija pripravila koncert pod vodstvom Dragotina Cvetka, Kritika je priznala, da je bil tokrat koncert mnogo bolj pripravljen, ko so bila na sporedu dela Škerjanca, Osterca in Merkuja. Za uvod
je bila izvajana Škerjančeva IV. simfonija, pisana samo za godala. Orkester je zvenel polno in je bilo igranje čisto in homogeno. Osterčeve štiri Gradnikove pesmi za alt in godala so kljub temu, da je od njihovega nastanka minilo čez trideset let, še vedno sveže, zanimive in sodobne. Kot solistka je sodelovala Milka Evtimova. Ob koncu je bila izvedena Merkujeva kantata za bariton, mešani zbor, dva klavirja in tolkala. Že pred leti je skladba izzvala presenečenje in zelo topel sprejem, tokrat pa je bilo odobravanje splošno in so bili zlasti gostje nad dosežki navdušeni.
SRBOHRVAŠKI PREPEVI PREŠERNA
Letopis Matice srpske je v dvojni številki (8 - 9) objavil nov srbohrvaški pre-pev Prešernovega „Sonetnega venca". Tokrat je svoje moči preiskusil Gojko Janjuševič, ki je že dolgo vrsto glavni vojvodinski prevajavec slovenskih tekstov, posebej še pesniških. Pred nekaj leti je skušal prevesti Kosovela (katerega se je v Zagrebu prav ta čas lotil Gustav Krklec). Razen prevoda celotnega venca prinaša LMS še daljši odlomek iz knjige Janka Kosa „Prešernov pesniški razvoj", prav tako v prevodu Gojka Janjuševiča. To je vsaj že četrti povojni srbohrvatski prepev Prešernovega dela. Prvi ga je skušal prevesti v hrvaščino Gustav Krklec, zatem je dr. Milan Rakočevič tiskal svojega v srbščini na Cetinju (1954), lani pa so bel-grajske ,,Književne novine" tiskale prepev Kolje Mičeviča, medtem ko je iz predvojnih časov znan med drugimi zlasti prepev Trifuna Džukoviča (doživel je več izdaj od začetka tridesetih let, v posebni brošuri 1931).
“ATENTAT NA STJEPANA RADIČA”
Pod tem naslovom je izšla v Zagrebu debela knjiga Zvonomira Kulundžiča (616 strani) o tragičnih dogodkih v letu 1928, ko je Puniša Račič v belgrajski skupščini ustrelil voditelja hrvatskega kmečkega gibanja. Pisatelj je dolga leta obiral gradivo in je za uvod najprej izdal Zbrana dela Stjepana Radiča. Ku-lunžičevemu delu je napisal uvod akademik dr. Ferdo čulinovič. Delo je izdala založba Stvarnost.
— Mariborski Centralni mladinski nevski zbor bo v začetku novembra odšel na turnejo po Švici. Zbor vodi prof. Franko Rajšter in je na lanskem mednarodnem mladinskem tekmovanju v Celju prejel zlato plaketo in denarno nagrado. V Švici bo predvidoma nastopil v Ziirichu, Luzernu, Schafhausenu in Winterturnu. V istem času bo verjet-tno v Mariboru gostoval Švicarski mladinski zbor.
— Prešernovo gledališče v Kranju je razpisalo abonma za novo zesono. Od skupno osem bodo tri z repertoarja Drame SNG in Mestnega gledališča iz Ljubljane, dve pa bo pripravila domača gledališka skupina. Cena abonmaja je 1200 do 3000 starih dinarjev, za dijaški abonma pa bodo cene od 960 do 2000 di narjev.
— Hrvaški pesnik Gustav Krklec je proslavil petdesetletnico ustvarjanja z izdajo antologije svoje poezije: „List na vjetru" 1917- 1967). Kritika piše, da je v knjigi izredno posrečeno podano bistvo Krlečeve poezije in sicer: Izredno doumevanje in občutje tragične resničnosti.
APEL ČEŠKE IN SLOVAŠKE INTELIGENCE
Sunday Times je 3. septembra na prvi strani objavil tekst obsežnega manifesta, ki ga je podpisalo 183 pisateljev, 69 likovnih umetnikov, 21 zastopnikov kinematografije in televizije in 56 znanstvenikov in drugih členov češke in slovaške inteligence, ki so se obrnili na svetovno javno mnenje s pozivom, naj moralno podpre češke in slovaške intelektualce v boju s cenzuro in zatiranjem vlade. Britanski nedeljski list je prinesel opombo, da se izvirnik dokumenta, ki ga je uspelo spraviti prejšnji teden čez češko-slovaško mejo, nahaja v pologu na varnem kraju in da zaenkrat imena podpisnikov ne bodo objavljena, ker bi radi kolikor mogoče zmanjšali nevaimost vladnih represalij zoper pridružence manifesta.
Apel intelektualcev na svetovno javnost je komunistično vlado češko-Slovaške spravil v hudo zadrego in že 5. septembra je češka tiskovna agencija Č.T.K. razširila izjavo osrednjega odbora Zveze pisateljev Čehoslovaške, ki trdi, da v Sunday Timesu objavljeni poziv “ni bil priobčen niti po Zvezi pisateljev niti po nobenem izmed njenih izvoljenih organov in organizacija pri tej zadevi v nobeni obliki ni udeležena”. Obenem je praška agencija raztrosila trditev, da “je v Londonu objavljeni manifest nesramna ponaredba, ki surovo sramoti vlado pa tudi notranjo in zunanjo politiko čehoslovaške”.
To sporočilo Č.T.K., ki poskuša zanikati pristnost dokumenta, tiskanega v najbolj razširjenem londonskem nedeljniku, dokazuje, kolika je zbeganost češkoslovaških oblasti. Saj je iz manifesta samega razvidno, da ni delo Zveze pisateljev kot organizacije, čeprav je blizu smisel, da je 183 pisateljev, ki so ga podpisali, vpisanih v Zvezi.
Tajno v zamejstvo prineseni dokument, ki obsega tisoč besed, tudi s svojo vsebino in vzvišenim tonom ne daje nobenega razloga za dvom o avtentičnosti.
Poziv javnemu mnenju pisateljem “svobodnega in demo-kratičnega sveta” kliče na pomoč, “za rešitev duhovne svobode in temeljnih pravic slehernega neodvisnega ust-vairjavca, ki ga ogroža teror državne oblasti”.
Sklicuje se na najbolj slavnega predvojnega češkega pi-
OB PRETRGANJU POGAJANJ VATIKAN - ČSR
Pretrganju pogajanj med Vatikanom in ČSR, ki naj bi privedla do jugoslovanskemu podobnega “protokola”, je krivec le češkoslovaški urad za cerkvene zadeve. Junija sta se v Pragi z zastopniki tega urada pogajala tedajni podtajnik za izredne zadeve v Državnem tajništvu Casaroli in tajnik nunciature Bongianino posebno o zasedbi va-kantnih škofovskih sedežev v ČSSR. Od dvanajstih sedežev je namreč osem brez imetnika ali pa njih zakoniti imetnik ne more izvrševati svoje službe, ker mu tega vlada ne dopusti. Pogajavci iz praškega državnega urada za ecrkve so zahtevali, da sv. sedež povzdigne vse ali pa vsaj nekatere kapitularne vikarje, ki začasno upravljajo škofije, v rezidencialne škofe. Sv. sedež tej zahtevi iz načelnih in konkretnih razlogov ni mogel ustreči. Po eni strani ne more odstopiti od načela svobodnega imenovanja škofov in ne more privoliti v državne posege v cerkvene zadeve, po drugi pa vsaj del kandidatov, ki jih predlaga praška vlada, očitno ne izpolnjuje pogojev kanoničnega prava za škofovsko službo.
Praška vlada je na odklonitev svojih pretenzij s strani sv. sedeža odgovorila s široko organizirano propagandno kampanjo na dieceaznski in župnijski ravni, katera skuša krivdo za pretrg pogajanj zvaliti na Vatikan. Kot dokaz za “vatikansko intransigenco” navaja ta propaganda “primer Trochta”. Kakor zatrjuje vladni urad, naj bi vatikanska zastopnika pri pogajanjih ne privolila niti v to, da bi litomeriški škof Trochta, ki mu je bilo doslej onemogočeno izvrševanje škofovske službe, prevzel nek drug škofijski sedež. Toda čisto pa zamolči, da je vlada kot pogoj za delno “rehabilitacijo” škofa Trochta postavila imenovanje režimu uslužnega kapitularnega vikarja Oliva za rezidencialnega škofa v Litomericah.
Cerkveni češki in slovaški krogi imajo vtis, da je vlada “primer Trochta” vnaprej pripravila že z vsega začetka zato, da bi v pogajanjih imela na razpolago neko “nepremagljivo oviro” in bi potem mogla zvrniti krivdo za neuspeh razgovorov na sv. sedež. Simptomatično pa je, da se mora celo češko-slovaška komunistična vlada že ozirati vsaj deloma na javno mnenje, celo katoličanov. Sicer pojasnjevalna propaganda ne bi imela smisla.
Neki obiskovavec iz Zapada je prišel v stik s češko
satelja Karla Čapeka, ki je azpisal: “Vsak teroristični režim- se najpoprej obme zoper svobodno inteligenco in izkorišča svojo moč zatiranja, za indoktrinizacijo duhov’.
Podpisniki zelo poudarjajo, da niso nasprotni socializmu in da po večini pripadajo marksistom in komunistom. Toda hočejo “imperij svobode”, ki o njem govori Mara, ne pa kraljestvo strahovlade.
Obsojajo “lov čarovnic, očitno fašističnega značaja” in pa “antisemitizem in rasizem” uradne politike nasproti Izraelu.
Prav posebno se obračajo na levičarske intelektualce, kateri vzdigujejo proteste zoper to, kar se godi v Vietnamu, Španiji in Grčiji, “toda imajo tendenco, da ne vidijo ničesar, kar se dogaja v deželah, ki jih imajo za nosivke svojega upanja”. Imenovani praški vzklik poziva Arthurja Millerja, John Steinbecka, Jean-Paul Sartra, Jacques Preverta, Bertranda Russella, Johna Osborna, Heinricha Boella, Giintherja Grassa, Petra Weissa in Alberta Mo-ravia.
V sklepu poziva podpisniki kot svoj čredo izpovedujejo vero prezidenta Kennedyja, ki je oklical, da je pripravljen plačati vsako ceno, samo da se zagotovi obstoj svobode.
GONJA PROTI VOZNESENSKEMU
Pismo ruskega pesnika Andreja Voznesenskega, ki ga je poslal “Pravdi”, pa ni bilo nikoli objavljeno v Rusiji, temveč samo na Zapadu (gl. Glas št. 12), je dobilo 4. septembra ostro zavrnitev v sovjetskem tisku. V želji, da bi Voznesenskega ponižala, je Literaturnaja Gazeta in extenso natisnila dolgo pismo v obliki “pesmi”, ki je je poslalo vredništvo ameriškega komunističnega dnevnika The Worker, pod naslovom “Ostani doma, majavi prijatelj...” Glasilo Zveze sovjetskih pisateljev v kratkem uvodu k “pesmi” iz Amerike obsoja “robato pomanjkanje takta”, ki da ga je zagrešil Voznesenski svojim tovarišem, o katerih moralni kvaliteti je v pismu “Pravdi” trdil zelo ostre sodbe.
katoliško akademsko mladino in ji je med drugim Zastavil tudi to vprašanje: “Kaj si obetate iz pogajanj med Vatikanom in češkoslovaško vlado?” Mladi sobesedniki so mu odgovorili: “Bojimo se, da je Vatikan zaradi tradicionalnega precenjevanja institucij prehitro pripravljen žrtvovati moralne vrednote. Poglejte! Obenem z imenovanjem pomožnega škofa Tomašeka, ki ga mi zelo cenimo, za administratorja praš*ke nadškofije, je doslej upravljajoči ka-pitularni vikar Štehlik, ki ga mi manj cenimo, prejel vatikansko odlikovanje. Verjetno je to odlikovanje bilo samo tolažilni obliž za to, ker je Vatikan odklonil državnega kandidata in vodilnega ‘mirovnega duhovnika’ štehlika. Vendar je to povzročilo med zvestimi katoličani veliko razočaranje. Taki kompromisi morejo kapital zaupanja, ki ga je Cerkev pridobila zaradi preganjanja, precej hitro zapraviti.”
PODPREDSEDNIK EURATOMA O DOKTRINALNEM PREPRIČANJU
Tudi na kongresu “Svetovne zveze bivših jezuitskih gojencev”, ki se je zbiral v Rimu zadnje dni avgusta, je prišla do izraza miselna zmeda, ki se je polotila posebno zadnja leta precejšnjega števila katoliških intelektualcev. Zlasti je presenetil kongresiste indijski profesor Borges z raznimi tezami o omejitvi rojstev, najbolj pa s terjatvijo ,naj se konservirajo reproduktivne celice genialnih moških oseb, ki se bojo z njimi v prihodnjih letih oplodile v ta namen izbrane ženske.
Indijskemu profesorju je odgovoril fizik prof. Enrico Medi, podpredsednik Kuratoma, z globokimi opozorili o noslanstvu znanstvenika glede na resnico v miselni zbloji sodobnosti: “V znanosti se oblikujejo tudi drzne in genial-njb hipoteze, toda nihče ne žaluje za njimi, ko jih je dolžan opustiti, kadar resnica ni z njimi. Moderni znanstvenik je pripravljen, odpovedati se vsak trenutek svojim, četudi lepim in privlačnim teorijam, kadar jim nasprotuje ugotovitev realnosti. Domišljija, čustvo, osebnost ,izročilo, ničemrnost in samoljublje, interes in celo življenje samo nič ne štejejo spričo resnice. Priznanje svoje zmote je že plemenit dosežek. To zadržanje popolne nenavezanosti na
(Dalje na 8. strani)
POSLEDICE SKRIVNOSTNE POSLANICE
New York, 14. sept.
Glavni poudarki v komentarjih v obrambo zbranih Že-botovih sestavkov v knjižni obliki so vsi postavljeni na argument, da je knjiga bila v domovini — bolje rečeno v Belgradu — takoj prepovedana. Res je — prepoved je izšla takorekoč že tedaj, ko je bila knjiga še v surovem stanju v celovški tiskarni in je več ko sumljivo, zakaj taka naglica... Razlagati si jo je treba s tem, da je režim doma hotel dati knjigi primerno propagando, ker se je verjetno prav zaradi tega še bolj doma razširila, in so oblasti vedele, da bodo trditve v knjigi vse opozicionalce razočarale. Temu poraznemu vtisu doma se bo potem nujno pridružilo občutje blamaže še v emigraciji, slovenska državna misel ne bo samo kompromitirana, ampak bo celotno slovensko državno gibanje osmešeno.
Sedanji dogodki pa segajo s svojimi koreninami daleč nazaj. Dne S. julija 1964 je bil v Clevelandu na stanovanju Vilija Zadnikarja sestanek uredniškega odbora Slovenske države in hkrati tudi idejni sestanek Slovenske narodne zveze. Poleg drugih so bili na sestanku Vladimir Mauko, takrat še faktični, danes samo garaški urednik lista, Mirko Geratič iz Clevelanda, dr. Resman iz Clevelanda in duhovnik g. Nace Berglez, ki je prišel popolnoma nepovabljen. Nista pa prišla dr. Žebot in dr. Čuješ; slednji je bil zadržan v Antagonishu, za dr. Ž. pa je bilo rečeno, da se od lista “oddaljuje” in kaže vedno večjo desin-teresiranost. Prava senzacija je bilo zadnje pismo — dejansko neke vrste poslanica —, ki ga je iz Rima uredništvu poslal pater Prešeren. Naročal je namreč listu, da je treba računati s posebnimi dogodki v vatikanski politiki ter je zaradi tega odrejal, da naj se v listu ustavi (rabil je celo izraz “prepoved”), kakršen koli nastop slovenskega državnega gibanja in kakršno koli pisanje Slovenske države, ki bi merilo na razbijanje Jugoslavije ali na majanje sedanjega režima v Jugoslaviji, češ da bi to škodilo interesom Cerkve. Razvila se je mestoma ostra debata in je bilo mnenje iz Rima odklonjeno, najbolj se je proti vmešavanju v slovensko politiko upiral Mirko Geratič, sicer med vsemi cerkveno verjetno najbolj discipliniran človek.
Med debato se je potem še širše obravnavalo o mislih v pismu. Vatikanska politika se je naslanjala takrat na ugotovitev razvoja razmer v Jugoslaviji, kjer je po letu 1956 belgrajski režim pritiskal na sporazum z Vatikanom, to je po letu uporov in revolucionarnih dogodkov na Poljskem in Madžarskem. Titov režim se je mogel bati podobnih izbruhov na Hrvatskem in tudi v Sloveniji — in v preprečenje je sklenil vzeti kakemu takemu gibanju veter z jader s tem, da se s posebnimi pogajanji in dogovori z Vatikanom odvzame Cerkvi na Slovenskem in Hrvatskem njen vpliv na narodno življenje, saj je bila Cerkev zadnji in edini najmočnejši duhovni opornik vsemu hrvat-skemu in slovenskemu ljudstvu.
Obstoj pisma in takih navodil je še prav do zadnjega potrjeval tudi Stane Šušteršič v Washingtonu. Dogodki so čez dve leti dozoreli in posebna cenzura je pri Sl. drž. od avgusta 1966 naprej črtala iz lista vse, kar je bilo
vsaj nekoliko kritično proti znanemu razvoju v ZDA in tudi v domovini, pač pa so zajemali cele strani žebotovi sestavki, sedaj zajeti v knjigo, kjer avtor v osnovi brezpogojno priznava sedanje, komunistično stanje in zagovarja nekakšen utopičen, po ničemer utemeljen razvoj v evoluciji komunizma in sicer v smer demokracije, ne da bi pri tem zahteval vsaj v tem okviru še uveljavitev osebne svobode, svobodo zasebne lastnine, svobodo besede, svobodo vesti.
Belgrajska prepoved pa zamore doma imeti tudi dobre posledice: ljudje bodo manevre kmalu spregledali in potem zavrnili spis, ki je naravnost katekizem povzetkov tistega kapitulantstva, ki o sodobnem slovenskem narodnem programu seveda ne ve povedati ničesar pozitivnega.
(EURATOM, dalje s 7. str.)
samega sebe, popolne neinteresiranosti za rezultat raziskovanja pod pogojem, da je ta rezultat pravi, nezavzetosti za tistega ali za tiste, ki so ga našli, je dalo znanosti peruti svobode, svobode iti nasproti luči resničnega in zatorej napredovati s hitrostjo, ki je naravnost omotična. ‘Et veritas liberabit vos’ temu moramo dadati ‘Et libertas dabit veritatem’. Moremo formulirati različne hipoteze, kadar ne vemo za točno rešitev; v trenutku pa, ko smo jo našli, ta dozdevna svoboda, se pravi svoboda zmotiti se zaradi premajhnega znanja, neha.” “V nekih okoljih imajo skoraj strah biti logičen, uživajo v trditvah, ki delajo vtis, da delajo teater in časniško kroniko. Besede prihajajo v javnost ne kot sad odgovornega premišljevanja, temveč kot nezdržnost, ki je raje bleščeča kot podstatna, ki uživa v neke vrste ritmični muziki, v kateri plešejo človeške nečimrnosti. Red človeških vrednot je sprevržen: prvi nagib postaja to, kar ugaja.” “Miselna zmeda je rodila zablode volje. Kaj je dobro? Za dobro se jemlje to, kar ugaja, to, kar donaša blaginjo, kar dosega hotene rezultate ne glede na uporabljena sredstva.”
Odločno je prof. Medi poudaril, da današnjemu svetu ne manjka tehnološkega napredka, ne znanosti in niti ne humanizma, kar manjka je trdnost doktrinalnega prepričanja.
Pri “okrogli mizi”, ki n,aj bi povzela dognanja kongresa, pa je prišlo do svojevrstnega napada jezuitskega patra Rousseauju, ki je trditve prof. Medija oznamoval za v bistvu zastarele in neprilične, ker mora katolicizem obstoj in razvoj tehnologije kar najbolj upoštevati.
Prof. Medi z veliko častjo na strelico ni odgovoril, pač pa je predsednik “okrogle mize”, dr. Theo Lombard, mar-seillski podžupan, spomnil na to, da je Enrico Medi ne samo ordinarij za eksperimentalno fiziko na univerzi v Palermu in imetnik katedra za zemeljsko fiziko na univerzi v Rimu, temveč tudi podpredsednik Euratoma, tedaj eden izmed sprednjih znanstvenikov v Evropi in verjetno na svetu, ki kot izvedenec vsak dan preiskuje zadnje tehnične napredke. Zato je zborovanju malo težko sprejeti to, kar je pater Rousseau trdil o prof. Medija vrednotenju moderne tehnologije. Besede dr. Lombarda so zboro-vavci potrdili z velikim aplauzom.
NOVI RASIZEM
Novi rasizem se je začel javno oglašati v Združenih državah in sicer s strani, kjer bi bilo tega moč najmanj pričakovati — pri Judih, ki so zaradi rasizma in iz njega izvirajočega plemenskega sovraštva vso svojo zgodovino toliko trpeli in bili pod njima v dvajsetem veku skoraj zatrti. Najnovejše presenetljivo pričevanje o drznem vzniku tega neverjetnega pojava je knjiga „Ustvarjalna elita v Ameriki", ki jo je napisal dokaj znani strokovnjak za socialne vede Nathaniel Wey) (The Creative Elite in America. By Nathaniel Weyl. Public Affairs Press. New York 1967. $ 6.00) Nevarnost Weylovih teorij in zaključkov o nesporni višji vrednosti judovskega plemena je v tem, da jim skuša dajati znanstveni videz in u-temeljitev, kakor je svojim o prvenst-venosti bele rase skušal dajati filozofsko veljavnost ideolog nacizma Alfred
Rosenberg. Znanstveni temelj, na katerega Weyl opira svojo raziskavo in sklepe, je nič več ko- gola imenska statistika z raznih ustvarjalnih in vpliv-nostnih področij ameriškega življenja: veda, književnost, radio, film, televizija, moda, pa tja do članstva v Phi Beta Kapp, organizaciji bivših študentov s Harvarda. Vsega skupaj je pisec jemal v poštev 37 „ustvarjalno-elitnih“ seznamov, na katerih so relativno, v primeri z drugimi etničnimi skupinami, najštevilneje zastopana judovska imena. Izbira je očitno bila svojevoljna in omejena, saj je dejavnosti, kjer se posameznikova sposobnost in odličnost u-veljavlja, v Ameriki in drugod dosti več. Weyl tudi ni ugotavljal vzrokov za večjo udeležbo in izkazovanje Judov na teh 37 področjih in tudi ne kakovosti in vrednosti njihovega dela in stvaritev v primerjavi z drugimi. Po mehanični u-porabi te zgolj številne, količinske in križno neverjetne in samo na delno A-
meriko omejene statistike prihaja do končnega, „znanstvenega“ dognanja, da so Judje genetsko in biološko, to je, po rasi sami, sposobnejši in več vredni od drugih narodnosti in plemen.
Odtod pa do sklepa — ki ga Weyl res ni naredil — da „boljšemu“ plemenu pripada tudi večja ali vsa oblast nad manj vrednimi in ustvarjalno nižjimi, je samo korak, s posledicami, kakor so jih svet in Judje tako tragično doživeli po primeni Rosenbergovih podmen v tretjem reichu. Značilno je, da so prve ameriške kritike — ni treba praviti, s katere strani — Weyla pozdravile kot „zelo pogumnega moža, čigar knjiga drzno naskakuje vrsto poglavitnih intelektualnih tabujev". Nihče pa si ni še upal zapisati, da bodo dela, kakor je njegova „Ustvarjalna elita" dala novska zagona prijateljem antisemitizma, katerega je v Združenih državah žal več, kakor pa si svet misli .
GLAS ureja Ruda Jurčec. — Tiska Edilorial Baraga S.R.L., Pedernera 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires. — Editor responsable: Rodolfo Jurcec, Ramčn L. Falcčn 4158, Buenos Aires.