239 OCENE IN POROČILA, 233–2462022 nega ustvarjanja v Beneški Sloveniji, Petra Testen Koren pa problem izseljevanja, ki je zelo prizadel obravnavano območje v 19. in zlasti v 20. stoletju (natančneje ženske migracije). Danila Zuljan Kumar predstavlja jezikovne izzive, s katerimi se srečujejo prebivalci Beneške Slovenije, Zdravko Likar pa piše o stikih med prebivalci Posočja in Beneške Sloveni- je. Zaobjeti so bili ne le arhivski in časopisni, ampak tudi ustni viri, kar dodatno poveča pomen te knjige. Prvi del je posvečen Simonu Rutarju, ki je delo- val v obdobju nacionalnih sporov in prizadevanj slo- venske skupnosti za kulturni, gospodarski, politični in družbeni razvoj. Rutar se je posebno odlikoval na področju zgodovinopisja, in sicer v obdobju, ko se je slovenska zgodovinska veda hitro razvijala in se uve- ljavljala. Rutar se je odlikoval tudi na področju naro- dopisja, geografije in arheologije. Posebno pozornost je posvetil zgodovini Beneške Slovenije, Tolminske, Goriške, Gradiške, Istre in Trsta, torej območij, ki jih je zaznamovala večstoletna obmejna lega. Mo- nografija obravnava tudi pomembne teme, vezane na Beneško Slovenijo, ki je pogosto deležna zanimanja zaradi svojih jezikovnih, kulturnih, zgodovinskih in drugih posebnosti, a je še vedno premalokrat v sa- mem središču znanstvenega raziskovanja. Monogra- fija prispeva k boljšemu poznavanju ne le zgodovine, ampak tudi sodobnih razmer v tem obmejnem pro- storu, ter obenem izpostavlja tudi njegove razvojne potenciale. Znanstvena monografija Simon Rutar in Beneška Slovenija tako zapolnjuje nekatere pomemb- ne vrzeli pri obravnavanje zgoraj navedenih tematik. Neva Makuc Slovenci, za zmiraj gre! 100. obletnica koroškega plebiscita (ur. Zdenka Semlič Rajh; pisci besedil in pisci besedil kataloških enot Dragan Matić, Zdenka Semlič Rajh, Marko Štepec). Maribor: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2020, 218 strani. Zgodovinopisna, arhivistična in muzealska stro- ka, pravniki ter pisci spominskih in publicističnih besedil so že ob različnih priložnostih spomnili na za Slovence usodni koroški plebiscit 10. oktobra 1920 in se poglobili v njegove posamezne vidike in z njimi povezanim dogajanjem. Ob lanski stoletnici plebiscita sta ga z veliko prizadevnostjo in strokov- nim znanjem osvetlili pomembni kulturnozgodovin- ski ustanovi – Arhiv Republike Slovenije (ARS) in Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), ki sta pripravili razstavo Slovenci, za zmiraj gre! 100. obletnica koroš- kega plebiscita. Razstavo, katere častni pokrovitelj je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, so postavili v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, gostovala pa je tudi v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. V obliki virtualne ekskurzije je dostopa na spletu,4 kjer so jo podprli z vodstvom oziroma ko- mentarji, kar predstavlja še boljšo izkušnjo kot kla- sičen ogled. Pomembno je, da so razstavo v polnem obsegu gostili tudi v Deželnem arhivu v Celovcu in je sovpadala s slovesnostmi ob obletnici plebiscita. Ob razstavi je izšla tudi istoimenska monografska publikacija, bogato opremljena s fotografijami izvir- nih dokumentov, muzealij ter s slikovnim gradivom, nastalim od konca prve svetovne vojne do plebisci- ta na slovenski in avstrijski strani. V njej so zaobjete ključne razvojne stopnje koroške plebiscitne zareze v slovenskem narodnem razvoju. Avtorji monografske publikacije Slovenci, za zmi- raj gre! 100. obletnica koroškega plebiscita so priznani arhivski in muzealski predstavniki zgodovinske vede – dr. Dragan Matić, sekretar – sektor za varstvo naj- starejšega arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije in njegov nekdanji dolgoletni direktor, dr. Zdenka Semlič Rajh, arhivska svetnica in direkto- rica Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ter dr. Marko Štepec, muzejski svetnik in vodja kustosov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Publikacijo začenjajo uvodne besede Razstavi na pot (str. 5), s katerimi sta dr. Bojan Cvelfar, direktor ARS, in Ivan Fras, di- 4 https://www.nms.si/si/razstave/virtualne-razstave/slovenci- za-zmiraj-gre 240 OCENE IN POROČILA, 233–246 2022 rektor PAM, nagovorila obiskovalce razstave, bralce pa pospremila v njeno monografsko nadgraditev. V uvodnih besedah opozarjata na temeljne značilno- sti dogajanja na Koroškem v prvih povojnih letih in utemeljeno poudarita, da je »le malokateri dogodek v zgodovini (…) tako močno zarezal v slovenski nacio- nalni kolektivni spomin kot koroški plebiscit 1920«. In »cilj pričujoče razstave in monografije je vzbuditi s predstavljenimi arhivskimi dokumenti in muzeali- jami zanimanje za tematiko pri obiskovalcu in bralcu ter ju na podlagi tega vzpodbuditi k lastnemu spo- znavanju in interpretaciji dogodkov«. Avtorji monografije (in razstave) so omenjeni cilj gotovo dosegli. V prvem poglavju monografije Raz- pad monarhije (str. 7–11) Marko Štepec bralca pri- tegne z orisom razpada Avstro-Ogrske, ki se je začel že v času vojne s pomanjkanjem dobrin, naraščajočim nezadovoljstvom ljudi, socialnimi protesti, vojaškimi upori nadomestnih bataljonov in množičnimi mirov- nimi ter narodnopolitičnim gibanji in končal s poli- tično nemočjo monarhije, njenim vojaškim porazom in vzpostavitvijo novih nacionalnih držav na njenem nekdanjem ozemlju. Avtor prikaže oblikovanje Dr- žave Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo habsburški Jugoslovani z izjemo Prekmurja, Međimurja, Bačke, Baranje in Banata ustanovili na jugoslovanskem ozemlju bivše monarhije 29. oktobra 1918, in nastop prve slovenske narodne vlade – Na- rodne vlade SHS v Ljubljani (Narodna vlada) 31. ok- tobra 1918. Obenem opozori še na druge značilnosti t. i. prevratnega časa na Slovenskem v okviru Države SHS, ki je obstajala do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljestvo/Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljestvo/Kraljevina SHS). Poglavje spremlja slikovno gradivo, nastalo ob pretrganju državnopravnih vezi med slovenskimi de- želami in Avstrijo na veliki narodni manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani in ob izvajanju nove slovenske oblasti na Štajerskem no- vembra 1918. V jedrnem delu monografije njen glavni avtor Dragan Matić v poglavjih Zasedba južne Koroške do Drave in Velikovca (november–december 1918) (str. 13–27), Izguba Roža, pogajanja in nastop Mile- sove komisije (januar–februar 1919) (str. 29–43), Te- ror nad civilnim prebivalstvom na obeh straneh črte premirja (14. 1.–28. 4. 1919) (str. 45–59), Tri ofen- zive v šestih tednih (29. 4.–6. 6. 1919) (str. 61–81), Življenje v coni A pod upravo Kraljevine SHS (julij 1919–julij 1920) (str. 83–101) in Obdobje nadzora Medzavezniške plebiscitne komisije (21. 7. 1920–18. 11. 1920) (str. 103–137) razčleni vojaškopolitični ra- zvoj koroškega vprašanja od razpada monarhije do konca delovanja Medzavezniške komisije novembra 1920. Opozori, da se je Narodna vlada v vojaškem pogledu izogibala posegu na Koroškem, česar ni- sta spremenila niti Lavričeva in Malgajeva zasedba južne Koroške. Priložnost, da bi, podobno kot na Spodnjem Štajerskem, z vojaško akcijo pridobili slo- vensko ozemlje na Koroškem, so slovenski politiki lahkomiselno zapravili. Tu velja spomniti na zavr- nitev Maistrove zahteve konec novembra 1918, naj se zasede Celovec. (Kmalu zatem je kasnejši pred- sednik Deželne vlade za Slovenijo (DVS) dr. Janko Brejc kritično izjavil: »Takrat, ko bi bilo mogoče z 200–300 možmi zasesti Celovec, ni nikdo mislil, da to čez 14 dni ne bo več mogoče.« (str. 31.)) Ob tem se Narodna vlada ni zadovoljila s sporazumom, ki ga je Alfred Lavrič 19. novembra 1918 sklenil s koroškim deželnim poveljnikom Ludwigom Hülgerthom in ga je koroška deželna vlada ratificirala 23. novembra. Po tem sporazumu je bila nemška stran slovenski pri- pravljena prepustiti koroško ozemlje južno od Drave. Narodna vlada se tudi decembra 1918 s koroškimi Nemci ni bila pripravljena sporazumeti o ozemeljski razmejitvi. Najvišji slovenski politiki so bili prepriča- ni, da je naklonjenost držav zmagovalk na slovenski strani in da je bodoča severna meja Slovencev zago- tovljena v taki obliki, kot si jo bodo želeli. Avtor nato predstavi nemško zavzetje večine Roža v začetku ja- nuarja 1919 in opozori, da je bilo le malo odraslih Slovencev – nekdanjih vojakov – pripravljenih, da bi se z orožjem v roki prostovoljno borili za Koro- ško. Namesto njih so se v glavnem borili popolnoma neizkušeni študentje in celo dijaki. Na nemški strani ni bilo tako. Naslednje poudarke nameni zavrnitvi nemškega napada na velikovško mostišče, vzpo- stavitvi premirja med nemško in slovensko stranjo 14. januarja 1919 in njuno privolitev, da t. i. Milesova komisija opravi terensko raziskavo ter določi zača- sno demarkacijsko črto, ki naj ju loči do dokončne odločitve pariške mirovne konference glede delitve ozemlja. Tu spomni na znano stališče komisije o za- časni razmejitveni črti na Karavankah, ki je nato ob- veljalo kot osnova za stališče ameriške delegacije na Pariški mirovni konferenci. Vzpostavitev premirja je spremljalo raznovrstno nasilje vojske in oblastnikov nad civilisti na obeh stra- neh. Avtor ga prepričljivo prikaže in ob tem opozori, kako so nemški Korošci Slovencem preprečevali, da bi ob prihodu Milesove komisije izrazili svojo voljo, in so potvarjali podobo nacionalnih razmer. Spomni tudi na strele Maistrovih vojakov 27. januarja 1919 v Mariboru v nemške demonstrante oziroma na t. i. krvavo nedeljo in prida, da je tudi jugoslovanska stran posegala v osebno svobodo domnevno ali v re- snici nemško usmerjenih posameznikov, jih inter- nirala, izgnala ali pripravila k pobegu. »Vendarle pa take stopnje nasilja kot na nasprotni strani, vsaj do junija 1919, ni zaslediti.« (str. 48) Zastraševanje, ki so ga izvajali Nemci, je bilo zelo surovo (pretepanja, plenjenje imovine, grožnje s smrtjo, požigi). Pristno, strastno sovraštvo se je pokazalo še v ravnanju z jugo- slovanskimi (slovenskimi) vojnimi ujetniki, ki so jih v posameznih primerih pred očmi civilistov na okruten način usmrtili, z njihovimi trupli pa barbarsko ravnali. 241 OCENE IN POROČILA, 233–2462022 O neuspeli ofenzivi, s katero so zaradi nespodbu- dnih novic iz Pariza (mirovna konferenca se je nagi- bala k temu, da je Celovška kotlina gospodarsko in geografsko nedeljiva celota in so Karavanke narav- na meja) Slovenci aprila 1919 prekršili premirje in vpadli na Koroško, avtor pravi, da je bila to »skoraj enako brezumna odločitev kot zavračanje Maistro- vih zahtev konec leta 1918, naj se zasede Celovec«. (str. 61) Slovenska vojska je namreč postala bistveno šibkejša od nemškoavstrijske, ki je v začetku maja v protiofenzivi iz Koroške izrinila slovenske enote. Av- strijska soldateska se je med ofenzivo in po njej zne- sla nad koroškimi Slovenci. »V posameznih primerih je prišlo do ubojev vojnih ujetnikov. Tudi umorov in pohabljanj civilistov, ki do jih obtožili vohunjenja, ni manjkalo.« (str. 63) V teh razmerah se je beograjska vlada odločila, da koroško vprašanje resneje obrav- nava. Konec maja 1919 je prišlo do ofenzive sloven- sko-srbskih enot, ki so zasedle večino slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, vkorakale v Celovec in na Gospo Sveto. Kot spomni avtor, je do zmago- vite jugoslovanske akcije prišlo veliko prepozno, saj je mirovna konferenca medtem odločila, da bo na Koroškem prišlo do izvedbe plebiscita v dveh conah. »Končne odločitve o tem, komu bo pripadla južna Koroška, (…) orožje ni prineslo.« (str. 66) Pot k (slovenski) plebiscitni odločitvi so začeli tlakovati v času jugoslovanske uprave cone A. Avtor opozori, da so bila čustva koroških Slovencev do ju- goslovanske države ob njenem prevzemu uprave cone A znatno ohlajena zaradi ravnanja jugoslovanskega vojaštva med zadnjo ofenzivo – ropov in kraj. Novo postavljeni upravni aparat (dotedanji uradniki so v glavnem odšli v Nemško Avstrijo) se je komaj uspel ukvarjati z osnovnimi vprašanji, kot je preskrba s hra- no in zatiranje nemškoavstrijske propagande. Najve- čji udarec ustaljenemu življenju je prinesla demar- kacijska črta, saj je podeželsko prebivalstvo odtrgala od trgovskih središč v Celovcu in Beljaku. Na drugi strani so prebivalce cone A pestile visoke carine, ki so jih jugoslovanski cariniki neusmiljeno zaračunavali na demarkacijski črti. Zdrse jugoslovanske uprave je spretno izkoriščala nemškoavstrijska propaganda, ki je vztrajno silila čez sicer dobro zastraženo demar- kacijsko črto. Razpoloženje na slovenski strani je opredeljevalo tudi specifično narodnostno občutenje. Poleg narodno zavednih Slovencev so bili med slo- venskim ljudstvom na Koroškem tudi t. i. omahljiv- ci, ki so zaradi desetletja trajajočega raznarodovanja postali nacionalno ravnodušni in so bili za pozive h glasovanju na podlagi nacionalne pripadnosti nedo- vzetni. Ob njih so bili še nemčurji, to je Nemcem prijazni Slovenci, ki so sicer še vedno pretežno upo- rabljali slovenski jezik, vendar so se kulturno in poli- tično prištevali k nemštvu. Medtem ko je bilo glede narodno zavednih Slovencev in nemčurjev vse bolj ali manj jasno, ni bilo glede omahljivcev nič gotovega. Za Avstrijo so delovale še številne notranje strukturne povezave med politiko (tu je bila vidna tudi social- na demokracija) in ljudskimi plastmi, za Jugoslavijo pa je skorajda enodušno deloval le aparat slovenske koroške duhovščine. Bila je edina notranje povezana družbena skupina na slovenski strani, ki je bila tesno povezana s prebivalstvom. »Komu se nasmiha zmaga, je bilo ob precejšnjem številu nestabilnih omahljivcev težko z gotovostjo napovedati.« (str. 93) Matić je posebno pozornost namenil delovanju Medzavezniške plebiscitne komisije, ki je imela na- logo zagotoviti nepristransko upravo na plebiscitnem območju in poskrbeti za svobodo, poštenost in tajnost glasovanja na plebiscitu. Avtor poudari, da si Komi- sija svojih pooblastil ni tolmačila samo kot nadzor, ampak dosti bolj ekstenzivno, to je kot neomejeno oblast, in se je neposredno vmešavala v upravno in sodno postopanje v coni A. »Ker se je to dogajalo le dobra dva meseca pred plebiscitom, je na ta način ju- goslovanska oblast pospešeno izgubljala na avtoriteti. Prebivalci cone A so namreč razumeli, da je plebiscit- na komisija na strani Avstrije, ki tako lahko doseže, karkoli želi. Primeri, ki so jasno kazali, v čigavo korist bo šlo poslovanje plebiscitne komisije, so se pokazali že kmalu po njenem nastopu.« (str. 104) Avtor pred- stavi posamezne med njimi in za ravnanje antantnih častnikov pravi, da so vzbujali »vtis, kot da menijo, da so v kaki koloniji blizu ekvatorja«. (str. 105) Nadaljnji razvoj dogodkov je poslabšalo odprtje demarkacijske črte med conama A in B, za katero so se odločili v Parizu. Njenemu odprtju, na katero je po omahovanju jugoslovanska stran pristala 6. avgusta 1920, so Slovenci nasprotovali, »saj so se zavedali, da se bo v tem primeru brezhibno delujoči nemškonacio- nalni agitacijski stroj z vsemi sredstvi lotil omahljive- ga dela slovenskega prebivalstva, ki se je na smrt balo stoletnih gospodarjev«. (str. 106) Odprtje je imelo pogubne posledice. V cono A so se vrnili pobegli oziroma izgnani Nemci in nemčurji, silovit razmah nemške propagande pa se je izražal tudi v porastu terorističnih napadov na zavedne Slovence. Po drugi strani pa je odprtje demarkacijske črte zaradi proste- ga pretoka blaga bistveno olajšalo življenje prebival- cev obeh con. »Potrdili so se argumenti o prednosti tega, da podeželje ostane v isti državno-upravni enoti s Celovcem in Beljakom. In ker skoraj nihče ni ver- jel, da bi cona B lahko pripadla Kraljevini SHS, se je pragmatični del volivcev v coni A še bolj opredeljeval za Avstrijo.« (str. 109) Jugoslovansko zmago je on- kraj možnega potisnilo tudi sprejetje usodnih zahtev plebiscitne komisije o umiku jugoslovanske vojske iz cone A, odslovitvi vseh nekoroških žandarjev in ukinitvi državnega nadzora nad veleposestvi. Slednje je pomenilo ponovno vzpostavitev popolne odvisno- sti slovenskih najemnih kmetov od veleposestnikov, ki so bili Nemci. Od njih je bila v času monarhije odvisna tretjina koroških volivcev. Deželna vlada za Slovenijo se je sprejetju zahtev Komisije, na katere je pristala beograjska vlada, neuspešno upirala. »Upravo 242 OCENE IN POROČILA, 233–246 2022 cone A je Medzavezniška plebiscitna komisija Kra- ljevini SHS torej v veliki meri izvila iz rok.« (str. 113) Očitno Beograd ni želel sporov z antanto in je kljub kršitvam načela nevtralnosti in pristranskim odloči- tvam komisije raje dajal na kocko usodo Koroške ter nadaljeval pot k plebiscitu. Avtor pravi, da »ob vsem naštetem ni presenetljivo, da je v času od nastopa ple- biscitne komisije do 10. 10. 1920 večina Slovencev, ki so prej sodili v kategorijo 'omahljivcev' prešla na avstrijsko stran«. (str. 114) Obsežnemu sklopu Matićevih poglavij, ki jih spremlja vsebinsko izredno povedno in večkrat tudi pretresljivo slikovno gradivo, sledi poglavje Propa- ganda (str. 139–177). Prispevala ga je Zdenka Semlič Rajh. Avtorica prikaže raznovrstno in živahno ter burno nemško in jugoslovansko propagando, v ka- tero se je na jugoslovanski strani vključil tudi slo- venski likovni umetnik Maksim Gaspari. Na jugo- slovanski strani je bilo najmočnejše propagandno orožje opozarjanje na obupen gospodarski položaj Avstrije, nemška stran pa je igrala predvsem na kar- to koroškega deželnega patriotizma in pripadnosti, obljubljala gospodarski dvig Beljaka in Celovca in poudarjala militaristični značaj Jugoslavije. Pri tem so na slovenski (jugoslovanski) strani spregledali psi- hološka ozadja koroškega domovinskega čuta in šele med potekom propagandnega boja spoznali, da ple- biscit ne bo etnično odločanje, pač pa odločanje med nacionalnimi in drugimi, predvsem gospodarskimi interesi. »Pri plebiscitu na Koroškem ni šlo za izre- kanje o nacionalni pripadnosti (…) Šlo je za osebno izrekanje o pripadnosti državi.« (str. 140) Večina (slovenskih) glasovalcev se je 10. oktobra 1920 odločila za Avstrijo. Kot v poglavju Plebiscitno glasovanje, plebiscitni izid in posledice (179–197) opozarja Matić, se je nekaj tednov pred tem v coni A popolnoma brez strahu pred orožništvom in sod- nimi sankcijami ter z namenom vplivanja na glaso- vanje posameznikov in skupin prebivalstva razširilo verbalno in fizično nemškonacionalno nasilje in podkupovanje z denarjem, raznovrstnimi artikli, nu- denjem uslug, ugodnostmi in obljubami. Omahljivi Slovenci so prehajali v nemški tabor, ob tem pa so koroški Nemci uspeli na plebiscitno glasovanje spra- viti še precejšnje število svojih izseljenih rojakov. S tem plebiscit sicer še ni bil odločen, a Jugoslavija ga je izgubila. Od 24 občin severno od Drave je zma- gala samo v štirih, medtem ko je v 27 občinah južno od Drave zmagala v 14. Tudi v seštevku vseh gla- sov južno od Drave je dosegla 50,8 % glasov. »To je kazalo na paradoks, da je bil – po vseh oboroženih bojih, diplomatskih naporih, propagandni vojni, po- žigih, pretepih in ubojih ter razpenjenemu sovraštvu, ki je v teh dveh letih vzkipelo na Koroškem – prvi sporazum o razmejitvi na Dravi iz novembra 1918 (Hülgerth – Lavrič) dokaj realen kompromis.« (str. 183–184) Zdaj pa je bila izgubljena celotna Koroška. Po avtorjevem poudarku so bili poglavitni vzroki za njeno izgubo izgubljena priložnost, da bi do konca leta 1918 z minimalnimi napori zavzeli Celovec, za- tiranje Maistrovih in Malgajevih pobud, naivna vera slovenske politike v dobrohotnost antante in vojaško pomoč Srbov, to je »nekoga, ki bo prišel in prine- sel Koroško na pladnju« (str. 184), brezglava vojaška avantura aprila 1919, plenjenje jugoslovanske vojske konec maja in v začetku junija 1919, nesposobnost jugoslovanske uprave cone A, ki ni bila sposobna organizirati znosnega življenja, rigidnost Beograda, da bi odpravili carine na uvoz najpotrebnejšega bla- ga, ohranitev vojaške obveznosti glede na to, da so se Korošci na smrt bali služenja v »srbski« vojski na Balkanu, in popuščanje plebiscitni komisiji neposre- dno pred plebiscitom. Kot je že marca 1920 v svojem zbirnem poročilu zapisal Ivan Rozman, jugoslovan- ski uradnik, odgovoren za prehrano v boroveljskem okraju, je bilo napak toliko, »da bi nas celo gospod Bog pogledal z usmiljenim očesom in nam odpustil naše grehe že zaradi naše dobre volje«. (str. 185) A takega pogleda ni bilo, kot ga po plebiscitu ni bilo tudi za narodno zavedne Slovence. Posebno težak udarec za narodno skupnost je zaradi poplebiscitnega preganjanja pomenil odhod skoraj vse intelektualne elite – duhovnikov, učiteljev, profesorjev, zdravnikov, živinozdravnikov, pravnikov in uradnikov. Matićevemu pogledu na plebiscit sledi Spomin (str. 199–204), poglavje, v katerem Marko Štepec opozori, da po vstopu Republike Slovenije v Evrop- sko zvezo meja med državama ni več ovira in ločnica med prebivalstvom, ampak ponuja možnost drugač- nega sobivanja. »Morda je to lahko tudi odgovor na vprašanje, kako se pravzaprav spominjati poraza.« (str. 199) Spominu sledita povzetka v angleškem in nemškem jeziku (str. 211–215; v njiju ni vključen povzetek poglavja o plebiscitnem glasovanju, izidu in posledicah) ter seznam Virov in literature (str. 217–218). Slovenci, za zmiraj gre! je delo, ki nas prepričlji- vo prestavi v koroško dogajanje v prvih dveh letih po prvi svetovni vojni. Tako kot so zapisali na jugoslo- vanskem plebiscitnem letaku, so se takrat odločili za zmeraj. In v to razsežnost nas vpeljejo dejstva, ki jih monografija predstavlja. Sedanja generacija sloven- skih zgodovinarjev jih je znova obudila in osmislila še s svojimi raziskovalnimi spoznanji (na tem mestu moramo opozoriti še na odlično monografijo Andreja Rahtena Po razpadu skupne države: slovensko-avstrij- ska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita, ki je izšla v istem letu). Zdaj imamo za razu- mevanje koroškega plebiscita vpogled več, obeležen z doslej še ne tako široko zasnovanim prikazom doku- mentarnega gradiva, ki nam plebiscit neposredno pri- bliža. Slovenci, za zmiraj gre! se razjasnjujoče vpenjajo v narodova zgodovinska premišljevanja. Jurij Perovšek