cena 400 dinarjev številka 6(912) glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva velenje titovo velenje, 4. februarja 1988 OK ZKS Velenje Več vezi s kosovskimi delavci O uresničevanju sklepov Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, namenjenih razvoju socialističnega samoupravljanja, bratstva in enotnosti in sožitja na Kosovu, so razpravljali tudi na občinskem komiteju Zveze komunistov Velenje. Zagovarjajo slovensko usmeritev, da je treba graditi pomoč Kosovu predvsem na ekonomskem področju. Čeprav je naši republiki velikokrat očitano, da na tem področju malo naredimo, se lahko pohvalimo kar z 61. skupnimi projekti, ki jih imata slovensko in kosovsko gospodarstvo in vanje se vključuje tudi naša občina. Ob razpravi na predsedstvu OK ZKS Velenje kako bi to sodelovanje še poglobili, je predstavnik Gorenja Herman Rigelnik predlagal, da bi bilo dobro, če bi povabili strokovnjake in delavce s Kosova, da preživijo določen čas v našem delovnem okolju. Tako bi spoznali naš delovni proces, naše delovne navade, naša prizadevanja za dosego čim boljših rezultatov ... in seveda tudi naše življenje. OK ZKS Velenje je zbral tudi podatke o številu občanov in delavcev, ki so začasno in stalno prijavljeni v občini Velenje, o članih ZK albanske narodnosti ter o organizacijah združenega dela, ki sodelujejo z gospodarstvom Kosova. Vzpostavili so redne stike s člani ZK albanske narodnosti, da bi tako dosegli njihovo večjo obveščenost in aktivnost v Zvezi komunistov. Dogovorili so se tudi, da z delav-. ci iz te pokrajine vsaj enkrat letno pripravijo razgovore, na katerih bodo analizirali uresničevanje družbeno dogovorjenih minimalnih ekonomskih, socialnih in kulturnih standardov delavcev. Še posebej bodo izpostavili problematiko delavcev, ki delajo pogodbeno pri raznih kooperantih. (mz) Občinska organizacija Rdečega križa Velenje Marljivi aktivisti in vrsta uspešnih akcij Brez neumornega in vestnega dela mnogih aktivistov v krajevnih skupnostih, nekaterih organizacijah združenega dela ter mladih članov po osnovnih šolah velenjske občine občinska organizacija Rdečega križa ne bi mogla tako uspešno izvesti vrste nalog kot jih je- Takšne so uvodne besede poročila o delu skupščine občinske organizacije Rdečega križa Velenje v preteklem letu. Prav na vseh področjih, pa naj si gre za zdravstveno vzgojo in izobraževanje, prvo pomoč, solidarnost in socialno varnost, dejavnost mladih članov in mladine, da ne omenjamo posebej krvodajalstva, beležijo lepe uspehe. Tudi dolgoletna prizadevanja, da bi ustanovili te človekoljubne organizacije v samem mestu Titovem Velenju, so lani obrodila bogate sadove. Kar v petih krajevnih skupnostih so ustanovili krajevne organizacije Rdečega križa. Gotovo je ob tem odveč poudarjati, da marljivo delajo prav vse komisije in odbori pri občinski človekoljubni organizaciji, saj drugače nenačrtovane akcije kot je »solidarnost na delu« ne bi tako uspela kot je. Aktivisti so za pomoč prizadetim zbrali 3.357.345 dinarjev. Topolščani so 416 tisočakov poslali direktno prizadeti družini, podobno so se odločili tudi člani krajevne organizacije Rdečega križa Bele vode. »Ne smemo reči, da na področju skrbi za sočloveka ne bi mogli narediti še več. Toda, žal, zaradi nerešenih prostorskih težav, pomanjkanja opreme in tudi denarja za izvajanje osnovne dejavnosti, kljub prizadevanjem več nismo mogli«, je med drugim zapisano v poročilu o opravljenem lanskem delu. Poleg ustaljenih akcij na področju zdravstvene vzgoje in izobraževanja kot so mesec boja proti alkohololizmu in ostalim odvisnostim, teden boja proti kajenju, zdravstvenih predavanj na željo občanov, so že lani lahko v Super model fr* r^utoM i - IBJUroi/ nekaterih krajevnih skupnosti Šaleške doline krajani zvedeli marsikaj o bolezni aids. Z raznimi akcijami, tečaji, seminarji si je občinska organizacija Rdečega križa Velenje prizadevala zmanjšati število nesreč doma, pri delu, na cesti,... 10, 20 in 80 urne tečaje prve pomoči je obiskalo lani 1084 občanov. Na rezultate na področju krvodajalstva smo lahko upravičeno ponosni že nekaj let. Kar 4457 občanov je izkazalo svojo pripravljenost pomagati sočloveku na 28 krvodajalskih akcijah. Tudi za solidarnost in socialno varnost lahko zapišemo le spodbudne besede. Izvajanje sosedske pomoči je bila glavna naloga mladih članov. To so izvajali nadvse marljivo. Kaj zapisati o delovnem programu za letos? Poleg stalnih nalog na že prej omenjenih področjih, najdemo v njem nove naloge. Med njimi naj omenimo pridobivanje občanov za darovanje organov za zdravstvene namene, začetek delovanja postaj Rdečega križa v nekaterih krajevnih skupnostih, izvedba osemurnega tečaja socialne pomoči, kviza na temo »kaj veš o alkoholizmu in ostalih odvisnostih« in še vrsto raznih solidarnostnih ter zbiralnih akcij. Skratka, za aktiviste Rdečega križa tudi v tem letu ne bo malo dela. T. Podgoršek 8. februar Letos nekoliko drugače Delavci Kulturnega centra Ivana Napotnika ter občinska kulturna skupnost Velenje so poskrbeli za malo drugačnno praznovanje letošnjega kulturnega praznika. Prešernovo Zdravljico, ki jo je izdala slednja, so na dan samega praznika dobili vsi gosti gostinskih lokalov v naši občini. V Eri-ni Zlatici pa so delavci kulturnega centra razstavili faksimilirane knjige, v zgornji Nami knjige o Prešernu, v Elektrotehni kmečki interier prav tako v marketu v Šmartnem ob Paki. V ljubljanski Nami so pripravili razstavo citer, v Železnimi starih razglednic, razstavo ob 100 — letnici Ivana Napotnika pa so si lahko ogledali vsi, ki so se mudili v Standardu. Zanimiva je bila tudi razstava panjskih končnic v šoštanj-skem Merxu. Titovo Velenje Sprejem za skupnosti Ob koncu prejšnjega tedna je predsednik skupščine občine Velenje Drago Šulek pripravil sprejem za predstavnike verskih skupnosti v naši občini. Poleg njega sta se srečanja udeležila še predsednik občinske konference SZDL Velenje Pankrac Semečnik ter predsednik občinskega komiteja za družbene dejavnosti Janez Zore. V medsebojni izmenjavi pogledov na aktualna dogajanja so menili, da je proces demokratizacije, ki se v praksi počasi uresničuje, v naši družbeni skupnosti neustavljiv. Vprašanja, ki se v njem porajajo, pa je treba reševati v skladu s trenutkom. Potreb- Prometna (ne)varnost Na tiskovni konferenci v Ljubljani prejšnji teden so predstavniki Republiškega sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ter Uprava za notranje zadeve objavili podatke o prometni (ne)varnosti v Sloveniji v lanskem letu. Zastrašujoče povečanje števila prometnih nezgod s telesnimi poškodbami ter za skoraj 11 % večje število oziroma kar 558 umrlih na naših cestah terja obravnavo varnostne problematike pod »urgentno«. Če ne bo stekla široka družbena akcija, mimo dejavnikov, ki so si že vrsto let prizadevali za večjo varnost v cestnem prometu, bomo lahko ocenili kot vzroke za »pomor« v deželi — malomarnost politike in odgovornost vladnih struktur. V takšnem tonu je bilo prikazano stanje za minulo leto, za letošnji januar s kar 52 (dvainpetdeset) umrlimi na slovenskih cestah pa kaže na slabšanje stanja. NAŠA TEMA O vzrokih bodo stekle podrobne analize, vendar pa so v grobem znani tudi že manj poučenim. Kot je povedal predsednik SPV SR Slovenije Janez Winkler, »gre že za razmere, ki mejijo na katastrofo naroda in ne le družinske tragedije. Medtem ko so na primer v sosednji Avstriji zmanjšali število mrtvih v cestnem prometu za 9 %, je tragedija pri nas v ofenzivi. Zato je nujno združiti politične in strokovne sile ter zagotoviti več sredstev za vsesplošno akcijo. Kot smo poročali v prejšnji številki NČ, je bilo na področju občine Velenje stanje v letošnjem januarju, nasproti navedbam za Slovenijo, zelo ugodno. Ni bilo smrtnih primerov niti težjih poškodb. Dejstvo je potrebno izkoristiti za nadaljevanje prizadevanj vseh prometnih dejavnikov, še posebej delavcev milice in članov SPV ter drugih in se vključiti v akcijo »MINUS 10«. To pomeni delovni in simbolični naslov načrtovane vseslovenske akcije zmanjšanja števila prometnih nezgod s smrtnim izidom za 10 %. Ker gre za življenja, bi se morali odzvati vsi, ki so kakorkoli udeleženi v politiki, prometu in stroki. Jože MIKLAVC Počitnice brez snega Zveza telesno-kuiturnih organizacij občine Velenje je s pomočjo drugih klubov pripravila pester program počitniških dejavnosti, ki pa ga zaradi pomanjkanja snega ni uspela v celoti uresničiti. Tako ni bilo smučarskega tečaja za začetnike v Šaleku in nadaljevalnega v Zavodnjah, prva dva dni v februarju pa se je 43 mladih smučarjev udeležilo alpske šole smučanja na Golteh. Tudi šola smučarskega teka v Šentilju in v To-polšici je odpadla, le nekaj učencev je vadilo suhi tek na rolkah. Zaradi visokih temperatur ni bilo moč pripraviti drsališča na Kono-vem, zato tudi te dejavnosti ni bilo. Zelo uspelo pa je brezplačno prosto plavanje v zimskem bazenu, saj se ga je udeležilo 1.600 učencev osnovnih šol, seveda pod nadzorstvom vaditeljev. Uspešna je bila zimska rokometna šola, saj se je v Rdeči dvorani in telovadnici osnovne šole Antona Aškerca zvrstilo kar 197 mladih rokometa-šev in rokometašic, zanje pa je skrbelo 9 vaditeljev šoštanjskega in velenjskega rokometnega kluba. Uspel je tudi turnir v namiznem tenisu. Posebej velja omeniti tudi pionirsko olimpiado, ki jo je v Rdeči dvorani organiziralo društvo prijateljev mladine krajevne skupnosti Edvarda Kardelja, seveda v sodelovanju z občinsko zvezo. Udeležilo se je je 90 tekmovalcev, pomerili pa so se v različnih šaljivih igrah. Skratka bilo je veselo. Uspele pa so tudi vse ostale prireditve, ki jih je v sodelovanju s številnimi izvajalci pripravila občinska zveza prijateljev mladine. Občina Mozirje Podelili zlate plakete Prireditve ob mesecu kulture v občini Mozirje so se pričele koncem prejšnjega tedna, osrednja slovesnost pa Je bila v soboto zvečer v Novi Štifti. Ob bogatem kulturnem sporedu, za katerega so poskrbeli gostitelji, je udeležencem spregovoril predsednik skupščine kulturne skupnosti občine Mozirje Lojze Plaznik. Ob že kar kritičnih materialnih pogojih za kulturno dejavnost je posebej poudaril in pohvalil zares bogato kulturno dejavnost v Gornji Savinjski dolini, ki v največji meri temelji na ljubiteljstvu in prizadevnosti številnih posameznikov in društev. Na slovesnosti so podelili tudi letošnje zlate plakete s priznanji, ki jih najprizadevnejšim posameznikom in organizacijam podeljujeta kulturna skupnost in zveza kulturnih organizacij občine Mozirje. Letos so jih prejeli: Franja NARALOČNIK iz Smi- hela, Jure REPENŠEK iz Mozirja, KNJIŽNICA Mozirje, Danica SEVER iz Nazarij, Fanika POZNIČ iz Bočne, Matija NAD-VEŽNIK iz Nove Štifte in Darko ATELŠEK z Rečice ob Savinji. Kulturne prireditve v vsej občini se bodo vrstile vsak petek, soboto in nedeljo do 5. marca, ko bodo mesec kulture sklenili s koncertom učencev glasbene šole in delavske godbe na pihala. Predstave so namenjene izmenjavi med posameznimi kraji, zajemajo pa prav vse oblike kulturnega ustvarjanja v mozirski obči-ni. Že v nedeljo popoldne je bil v Mozirju koncert domačih mešanega in moškega pevskega zbora ter dekliškega zbora iz Nazarij, med prireditvami za konec tega tedna pa velja omeniti novo premiero znane gledališke skupine prosvetnega društva Gornji grad in koncert pevskih zborov v Novi Štifti. j. p predstavnike verskih ne pa bo tudi veliko strpnosti na obeh straneh. Med načeli demokratizacije ne more biti globokih protislovij, sploh ob dejstvu, da imajo tako eni kot drugi fronto skupnih nalog to pa je usvariti srečno in boljše življenje človeka, (tp) 2. stran ★ naS C8S OD ČETRTKA DO ČETRTKA titovo velenje * 11. februarja 1988 Z Gorenjem do uspešne sanacije Elektrokovinarska oprema V času ukrepa družbenega varstva se je v delovni organizaciji Elektrokovinarska oprema marsikaj spremenilo, to pa nikakor ne pomeni, da so iz krize že »izplavali«. Problemov je še vedno toliko, da jih le stežka obvladujejo. Zgornjesavinjska turistična zveza Podatki so zaskrbljujoči Kljub temu ocenjujejo, da bodo poslovno leto 1987 zaključili zadovoljivo. Na to imata vsekakor največji vpliv močno povečana proizvodnja in prodaja. V primerjavi z letom 1986 so proizvodnjo realno povečali kar za okoli 27 odstotkov. Pohvalijo se lahko tudi s kar za četrtino večjo produktivnostjo. Ob začetku ukrepa družbenega varstva je bilo v tem kolektivu zaposlenih 940 delavcev, zdaj jih je okoli 885. Z dobro organizacijo jim je torej uspelo, da so proizvodnjo povečali kljub manjšemu številu zaposlenih. Močno so si prizadevali, da bi povečali izvoz. To jim je v veliki meri tudi uspelo. Leta 1986 so zabeležili za okoli 600 tisoč dolarjev izvoza, lani za okoli milijardo 200 tisoč dolarjev. Vendar pa s tolikšno količino prodaje na tuje še vedno niso zadovoljni, saj ocenjujejo, da bi bila lahko vsaj še za enkrat večja. V tem času intenzivno obdelujejo zunanje trge. Na novo so se usmerili na Japonsko, njihove izdelke še testirajo (Japonci so zelo zahtevni kupci), za prodajo pa se dogovarjajo še z nekaterimi novimi kupci v Zahodni Nemčiji, Franciji, Italiji, na Češkoslovaškem in na Madžarskem. Njihova glavna izvozna programa sta strešna okna in stopnica. Z njuno kakovostjo se lahko postavljajo ob bok zahtevnejšim evropskim proizvajalcem. Kot so povedali naši sogovorniki predsednik začasnega kolegijskega organa Andrej Greben-šek, član za splošno in organiza- Še enkrat V vašem glasilu je bil, dne 7. 1. 1988 objavljen članek z' naslovom: Prostor, okolje, preskrba, kjer opisujete tudi delo in odnose v naši poslovalnici Nazarje. Delavski svet je na svoji seji, dne 22. I. 1988 obravnaval ta zapis in sprejel sklep, da moramo ustrezno pojasniti in s tem odgovoriti na nekatere neobjektivnc navedbe: 1. Pisec, oziroma njegov zagovornik trdi, daje izbira živil nezadovoljiva, nič pa ne pove kateri so tisti artikli, ki bi jih naj naša poslovalnica ponudila. Veseli bi bili te pobude! 2. Ni res, da sveže meso dobavljamo enkrat tedensko. To zvrst mesa dobavljamo ob torkih in četrtkih. Res pa je, da se tu pojavlja občasna kriza, zaradi krize v živinoreji. Res pa je tudi, da so naše poslovalnice nudile sveže meso, ko ga marsikje v Sloveniji ni bilo. Skupaj z ZKZ Mozirje imamo namreč dogovorjeno s klavnico v Trbovljah, da v Savinjsko dolino dobavlja vsaj toliko mesa, kot je bilo tod odkupljene živine. 3. V ponudbi kruha pa je zadeva zelo nepredvidljiva. Poslovalnica naroča dnevno sveži kruh po spoznanih kriterijih. Na izjemne in nepredvidljive dogodke pa ne moremo reagirati pravočasno, ker se oskrbujemo iz tukajšnjih privatnih pekarn, ki pa imajo tudi skromen asortiman. Voziti kruh in druge tovrstne izdelke, pa je sigurno predrago. 4. Zelo težka je obtožba, da imamo cene višje kot drugod. Cena je resnično tržna kategorija, vendar ne v naših gospodarskih razmerah, ko večino cen določajo državni organi, sploh pa artiklom za osnovno življenjsko preskrbo. Cene tam artiklom so enotne. P. S. Pripombe o preskromni ponudbi v (premajhni) trgovini v Nazarjah niso preko noči zrasle na mojem zeljniku. Poslušam jih vsaj že deset let in lahko trdim, da niso neobjektivne. Zelo objektivne so! Ne vem. zakaj tako ogorčen odgovor, saj z njim samo potrjujete, kar sem napisal i' prispevku, ki pa ga. kot kaže. v prvem razburjenju in užalje-nosti niste prav prebrali niti se niste potrudili, da bi razumeli mojo namero. Niti slučajno nisem hotel biti zlonameren. Sami si želite neposrednega in obojestranskega sodelovanja. Potrošniki smo prvi za to. kaj pa vi? Na seji potrošniškega sveta ste slišali pripombe, nanje ste odgovorili in vaše težave sem (žal) s polno mero razumevanja v prispevku omenil. Vse. kar sem napisal, z odgovorom samo potrjujete. Trgovina je za Nazarje premajhna, dogovarjanje z Merxom pa nas potrošnike prekleto cijsko področje Silvo Koprivni-kar, za proizvodnjo Janez Štor-man ter za razvoj Bojan Penšek, bi bili lahko njihovi rezultati še veliko boljši, če ne bi nanje v zadnjem trimesečju izredno slabo vplivali ukrepi zveznega izvršnega sveta. Repromaterial seje močno podražil, cene njihovih izdelkov pa so bile zamrznjene. Vse to .je spremljal še sezonski značaj njihove proizvodnje in pa seveda manjšanje kupne moči. Obratna sredstva so bila večni problem delovne organizacije EKO. Še vedno ga niso odpravili. Ravno zato si prizadevajo, da bi kapital čim hitreje obračali, da bi imeli kar najnižje zaloge. Vsekakor so v veliki meri še vedno odvisni od bančnih sredstev, v kritičnih trenutkih pa jim je v zadnjem obdobju največkrat priskočila na pomoč interna banka Gorenja. Vzporedno s prizadevanji za čim večjo proizvodnjo, so v delovni organizaciji EKO pripravljali sanacijski program. Delavcem so ga predložili v obravnavo v dveh variantah. Ena je predvidevala takšno sanacijo, da bi ostal EKO samostojna DO, druga pa sanacijo EKO v povezavi z Gorenjem. Za slednjo so se delavci na zborih tudi odločili. Njeno bistvo je v programskih usmeritvah, ki temelji predvsem na dveh programih. Prvi program so strešna okna in podstrešne stopnice, drugi pa komponente. Ta program bodo obogatili še z novimi izdelki, tako elektro kot mehan- lahko pride do razlik le v pozni korekciji kar prehitro se spreminjajočim cenam. Nič kolikokrat smo cene v letu 1987 mmorali spreminjati zaradi spremembe osnovnih cen ali sprememb stopenj prometnega davka ipd. 5. Kaj je TDO »SAVINJA« pridobila z vključitvijo v SOZD M ERX je težko odgovoriti, vemo le to, da nam sistem zagotavlja zadosti sigurno oskrbo, kar ni zanemarljivo, da se dogovarjamo o združevanju sredstev za realizacijo naših programov — potreb, kar naj bi zopet izboljšalo ponudbo za tukajšnje potrebe, da nadalje skupaj definiramo računalniško podprt informacijski sistem itd. Rekli bi, da za sodelovanje morata biti najmanj dva, od sodelujočih pa je odvisna obojestranska akcija. 6. Strinjamo se, da je trgovina za Nazarske potrebe premajhna, vendar z lastništvom nismo obremenjeni, kajti le-to ne sme vplivati na kvaliteto ponudbe. Z organi v KS smo proti koncu lanskega leta že začeli razgovore o funkciji in samem prodajnem programu povečanega objekta. Leto 1988 naj bi bilo leto, ko bomo dogovorili program za razširitev objekta, pa v tej zvezi prosimo prizadete, da se aktivno vključijo v njegovo oblikovanje. Poskušali pa bomo, da bomo še letos realizirali v obstoječem objektu diskontno prodajo. Želimo torej neposrednega sodelovanja in prepričani smo, da so naši tamkajšnji sodelavci že doslej marsikaj uresničili, radi pa bodo to storili tudi v prihodnje, saj se kaže obojestranski interes. Predsednica delavskega sveta: Fanika Forštner malo zanima. Prav zares, od dogovorov in obljub ne moremo ne jesti in ne piti. Kaj je dolina doslej z Merxom dobila, lahko vidite sami v svoji trgovini, še bolje pa. če pogledate skozi okno in vidite sosednjo gostilno, ki je prav tako pod njegovim »okriljem«. To naj bo torej ponudba Nazarij! Cene? Res so različne in zares se mi skoraj smilite, ko z dneva r dan lepite in pišete nove cene. same nič dolžne in nič krive. Zakaj ste užaljene? Še pred dnevi ste prodajale nedrčke za skoraj 3.000 (novih) dinarjev ceneje, kot v sosednjem Nozirju. Upam. da smo s tem razčistili, ali pa še bomo »neposredno in obojestransko.« Nismo pa razčistili s »piscem, oziroma njegovim zagovornikom«. Zagovornika nimam, ga ne želim in nočem, niti ga potrebujem. Pozdravlja vas »pisec«, ki prav vsak dan kupuje v vaši trgovini. Jane; Plesnik skimi. V veliki meri jih bodo proizvajali za Gorenje in druge domače proizvajalce, zanimive pa so tudi za izvoz. Ta varianta sanacije poleg tega opredeljuje vezavo z Gorenjem v številnih poslovnih funkcijah, ki so v tem sozdu dobro organizirane. To je na primer skupna nabava, prodaja preko skupnih izvedb Gorenja, servis, raziskave in razvoj in pa seveda interna banka. Na ta način bodo lahko dosegli večje učinke, saj bodo zmanjšali poslovne stroške. Zaradi ukinjanja nekaterih programov predvideva njihov sanacijski program organiziranje v enovito delovno organizacijo. Aktivnosti za to že tečejo, prav tako pa tudi aktivnosti za vključitev v sozd Gorenje. Delavci EKO so pobudo samoupravnim organom in družbenopolitičnim organizacijam v Gorenju že dali. Seveda pa je treba izdelati še elaborat o tej združitvi in morda dopolniti tudi sanacijski program. Upajo, da bodo novo organiziranost EKO izvedli še v času ukrepa družbenega varstva. Kot so povedali naši sogovorniki, je bilo torej v EKO v zadnjih mesecih veliko narejenega, ogromno dela pa jih še čaka. Vendar ocenjujejo, da so na pravi poti. To dokazujejo tudi njihovi poslovni rezultati. Vsekakor pa bo potrebno tudi v bodoče veliko naporov celotnega kolektiva. Delavci so doslej dokazali, da so pripravljeni za boljši jutri tudi na marsikatero odrekanje, pripravljeni so bili dodatno delati ter se prilagoditi zahtevam proizvodnje in trga. Mira Zakošek Mozirje — Glede na prostorske razsežnosti, naravne in druge pogoje, je področje mozirske občine požarno zelo ogroženo. Z veliko prizadevnostjo članov vseh gasilskih društev, s pomočjo širše družbene skupnosti, predvsem pa s solidarnostjo in prostovoljnim delom velike večine prebivalcev, ki znajo ceniti napore gasilcev v posameznih krajih in na ravni občine, pa je požarna varnost na visoki ravni. Vse to v teh dneh ocenjujejo na občnih zborih posameznih društev, končna ocena pa bo znana v prihodnjih dneh. Kljub vsemu je prva ocena že jasna in dokaj razveseljiva. Predlani je bilo v mozirski občini enajst požarov, lani pa le dva, čeprav večjih razsežnosti. Največ zaslug za takšno stanje imajo Po podatkih, ki so na voljo, je bilo lani v Sloveniji 1880 požarov, ki so terjali 23 življenj zaradi zastrupitve, materialna škoda v družbenem in zasebnem sektorju pa seje povzpela na 5 milijard in 700 milijonov dinarjev. Če te podatke primerjamo z letom poprej ugotovimo, da je bilo v preteklem letu število požarov nekoliko manjše, žal pa še vedno preveč, zlasti ob dejstvu, da vsako leto namenjamo preventivi več pozornosti in da so gasilci tehnično vse bolj opremljeni. Požarno varnost v občini Velenje v lanskem letu je ocenil vodja delovne skupnosti sisa za varstvo pred požari občine Velenje Janko Ramšak: »Ugotavljamo, da se lani v velenjski občini število požarov ni bistveno povečalo, porasla pa je materialna škoda. Bilo je 25 požarov z veliko materialno škodo, največ na zasebni lastnini. Nadalje ugotavljamo, da se iz leta v leto ponavlja znano dejstvo, da je glavni krivec za večino požarov še vedno človek. To velja tudi za Slovenijo. Glavni vzroki so neupoštevanje zakonov in predpisov, neved- V petek popoldne je bila na Ljubnem ob Savinji programska in volilna skupščina Zgornjesa-vinjske turistične zveze. Delegati so seveda ocenili delo skupščine in njenih organov v preteklem obdobju, sprejeli smernice za nadaljnje delovanje in izvolili novo vodstvo zveze. Po skupščini je ugledni slovenski hortikulturni strokovnjak, direktor Arboretuma Volčji potok, inženir Blaž Ogorevc, predaval o urejanju bivalnega okolja, naslov predavanja pa je bil »Vrtni biseri«. Dejavnost Zgornjesavinjske turistične zveze je bila tudi v preteklem obdobju usmerjena na tri osnovna področja. To so informativne in propagandne akcije za celovito turistično ponudbo Gornje Savinjske doline, svetovalna pomoč turističnim društvom pri njihovem delu ter turistično osveščanje in izobraževanje. V poročilu o preteklem delu je največ besed znova namenjenih nastajanju in delovanju skupnega turističnega biroja v Mozirju. Ponovni poizkus njegove uveljavitve sega štiri leta nazaj, ko je bil podpisan samoupravni sporazum o skupnem financiranju med vsemi nosilci turistične in gostinske ponudbe v dolini. Sprva je kazalo na najboljše, že po letu dni pa so se pojavili stari problemi, zaradi katerih sta propadla prejšnja dva poskusa ustanovitve skupnega biroja. Podpisniki so se pričeli izmi- nost, malomarnost, neodgovornost in podobno. Čedalje pogostejši so primeri, ko zagori na osebnih avtomobilih, ker lastnik nestrokovno opravlja popravila in druga dela. V občini Velenje smo imeli tudi nekaj začetnih gozdnih požarov, ki pa smo jih skupaj z občani pravočasno pogasili. Tudi otroci s svojo razigranostjo, predvsem zaradi igre z vžigalicami, povzročijo preneka-teri požar, ki lahko ima hude razsežnosti, skoraj katastrofalne posledice. V preteklih letih, ko so bile hude zime, je bilo tudi več požarov zaradi dotrajanosti dim-novodnih napeljav. Lani takega primera ne beležimo. Glede na vsakoletno oceno stanja požarne varnosti pri nas smo zlasti gasilci veliko časa namenili preventivnemu delovanju. Toda to je veliko premalo, če nam pri tem ne pomaga sleherni občan. Občani se namreč še vse premalo zavedajo kakšne so lahko materialne posledice, da so v nevarnosti človeška življenja in to prav zaradi malomarnega odnosa, ko nam ognjeni zublji v trenutku uničijo vsa naša pri2a- kati svojim obveznostim, ker niso zaupali načrtovanim dohodkovnim učinkom, oziroma povečanemu turističnemu prometu. Od petih nosilcev sta ostala le dva, Zgornjesavinjska turistična zveza in Zgornjesavinjska kmetijska zadruga, Turist, Izletnik in Obrtno združenje pa so od sporazuma odstopili. V takšnih razmerah se je zdela ponudba Kompasa zelo dobrodošla. Kompas naj bi v Mozirju odprl svojo poslovalnico, ki bi zadržala tudi naloge skupnega biroja. Znova so bili začetki obetavni, nadaljevanje pa slabše. Med vzroki za to je bila tudi sprememba deviznega zakona, ki je nosilce ponudbe odbijala od sodelovanja s Kompasom. Zaradi zmanjšanega obsega dela je poslovalnica izgubila samostojnost in tako je še danes. Zato na turistični zvezi razmišljajo o profesionalnem turističnem pospeševalcu. Informativna in propagandna dejavnost je omejena tudi s sredstvi. Tako so leta 1983 izdali prospekt Gornje Savinjske doline v nakladi 100.000 izvodov, konec lanskega leta so ga dopolnili in ponatisnili v 10.000 izvodih, kot prilogo pa dodali natiskane podatke o posameznih turističnih krajih. Seveda so prispevali sredstva tudi za nekaj turističnih prilog in sodelovali na turističnih sejmih doma in v tujini. Kljub devanja in večletno delo. Interesna skupnost za varstvo pred požari, občinska gasilska zveza in vseh štirinajst gasilskih društev v občini Velenje, skrbimo in bomo tudi v bodoče, za nenehno usposabljanje članstva na področju požarne varnosti, tako preventivno, kot operativno. Zavedamo se namreč, da je v naši občini v vsemu podatki, o številu nočitev denimo, niso najbolj razveseljivi, prej nasprotno. Najlepše zvenijo podatki za »davno« leto 1971, ko so našteli 50.000 nočitev. Lani jih je bilo okrog 30.000, kar je komaj na ravni predvojnih let. Še vedno sicer ostaja vprašanje dejanskih podatkov, ki jih sporočajo posamezni nosilci, prav razveseljivo pa stanje kljub temu ni. Še zlasti če upoštevamo, da tretjina nočitev odpade na turistične kmetije, druga tretjina na avto-kamp v Varpoljah, ostala tretjina pa na vse druge nosilce. Najbrž, da komentar k temu ni potreben. Tudi zaradi odnosa Izletnika do njegovega doma v Logarski dolini in še zaradi česa drugega. Ena redkih svetlih točk je Rečica ob Savinji kjer so ustanovili novo turistično društvo. Vzrok za to je bližnji avtokamp, novi (in edini v dolini) tehniški igrišči v tem kraju, seveda pa predvsem želja krajanov, da vse kar imajo povežejo v celoto in ponudijo turistom, obenem pa poskrbijo za lepši videz kraja in okolice. Nalog za novo vodstvo zveze in za vse ostale, ki so kakorkoli povezani s turizmom, je torej znova več kot dovolj. J. P. vsekakor gasilci vseh društev v Gornji Savinjski dolini, ki so zagotovo lahko zgled vsem ostalim društvom in organizacijam. Preventivna dejavnost je resnično na visoki ravni. Samo lani so za posamezna gospodinjstva kupili 200 gasilnih aparatov, v Gornjem gradu so kupili sodobno in veliko cisterno, plod sodelovanja z gasilci iz zahodnonemške občine Kurten je pet cistern in tehnično vozilo, občinska gasilska zveza pa je pridobila komandno vozilo. Opremljenost, izurjenost in usposobljenost ter nenehna pripravljenost gasilcev so pogoj, da bodo v mozirski občini požarno varnost še naprej krepili, njen temelj pa so poleg gasilcev tudi prebivalci vseh posameznih krajev, ki skupaj z gasilci in družbeno skupnostjo nekajkrat oplemenitijo vsak dinar namenjen požarni varnosti. j.p. proizvodnji vse več zahtevne tehnologije, ki je tesno povezana s požarno varnostjo. Predvsem gre za najrazličnejše hitro vnetljive materiale, za les, plastiko, tekočine in drugo. Tudi strupene tekočine, ki jih prevažamo po cestah, so lahko zaradi malomarnosti in nepazljivosti pri prevozih sila nevarne.« B. Mugerle Janko Ramšak: »Da bi bilo takšnih prizorov čim manj ali nič« »NAŠ ČAS«, glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Velenje, izdaja Center za informiranje, propagando in založništvo Velenje, cesta Františka Foita 10. »NAŠ ČAS« je bil ustanovljen 1. maja 1965; od 1. janu- arja 1973 je izhajal kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar«, kot tednik pa izhaja »Naš čas« od I. marca 1973. Uredništvo: Stane Vovk (v. d. direktor in glavni urednik), Boris Zakošek (' odgovorni urednik), Milena Krstič-Pla- ninc, Bogdan Mugerle, Janez Plesnik, Tatjana Podgoršek. Mira Zakošek (novinarji). Izhaja ob četrtkih. Sedež uredništva in uprave: Titovo Velenje, cesta Františka Foita 10, telefon (063) 853-451, 856-955, ,855-450. Brzojavni na- slov: Informativni center Velenje. Cena posameznega izvoda je 300 dinarjev. Mesečna naročnina 1.100 dinarjev, polletna naročnina za individualne naročnike 6.600 dinarjev, za tujino 11.200 dinarjev. Žiro račun pri SDK, podružnica Titovo Velenje, številka 52800-603-38482. Grafična priprava, korekture, tisk in odprema: ČGP Večer Maribor. Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Za »Naš čas« se po mnenju sekretariata za informiranje izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, številka 421-1/72 od 8. februarja 1974 ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. »Prostor, okolje, preskrba . . .« Velenje — človek še vedno glavni krivec požarov Požarna varnost v občinah Velenje — Mozirje le dva večja požara Tudi vaje ob tednu požarne varnosti so sestavni del urjenja in usposabljanja 11. februarja-1988 titovo velenje IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ nas cas ★ stran 3 Emona KK Ptuj — tozd Tržnica Izboljšati založenost in kakovost prodaje V Emoninem Kmetijskem kombinatu Ptuj, tozdu Tržnica v Titovem Velenju, so z ustvarjeno realizacijo in skupnim prihodkom v lanskem letu zadovoljni. Kljub padanju kupne moči so dosegli pozitivne fizične kazalce. V preteklem letu so maja opravili rebalans plana, ob koncu leta pa so poslovni rezultati pokazali, da so načrt presegli za deset odstotkov. Lani je bil promet na tržnici za 166 odstotkov večji kot leto poprej. Kljub dobrim prodajnim rezultatom pa bo potrebna skrajna varčnost na vseh mestih, kajti deleži za prodajo živilskih potrebščin so zelo nizki. Tega se 39 — članski kolektiv Tržnice dobro zaveda, zato bodo vsi tudi v prihodnje napeli vse sile, da bi bili rezultati gospodarjenja kar se da dobri in zadovoljivi. Za letos so si ob primerno povečanem načrtu postavili še cilj izboljšati založenost,- pestrost in kakovost prodaje s poudarkom na strokovni in solidni strežbi. Ob vseh teh smelo zastavljenih načrtih imajo na Tržnici pripravljen tudi razvojni načrt. Kaj ta načrt zajema, je povedal vodja velenjske Tržnice Franc Vovk naslednje: »Zaostaja nam načrtovana realizacija akumulacije na katero vplivajo odvisni in neodvisni stroški, predvsem pa druž- bene dajatve. Naš plan za razširitev prodajnih.prostorov in pridobitev novih prodajnih površin bo kljub temu uresničen. Letošnji načrt posodobitve obsega razširitev prodajnega prostora samopostrežbe in preureditev ribarnice. V srednjeročnem načrtu pa imamo načrtovano še prenovo mesnice, bifeja in kuhinje ter preureditev neizkoriščenih prostorov v prodajne. S tem bi celotni objekt Tržnice dobil svojo pravo podobo, tako glede videza v samem središču mesta, kot glede funkcije preskrbe in prodaje. Zunanja tržna dejavnost bo ostala v sedanjem obsegu in tu bodo lahko zasebni kmetijski proizvajalci in prodajalci prodajali sadje, zelenjavo in druge kmetijske proizvode. Ob tem poudarjam, da je že skrajni čas, da se trženje na Cankarjevi ulici ob plačilnih dnevih dokončno reši in ukine. Ne le to, da je omenjena prodaja vseh mogočih in nemogočih izdelkov, največ kiča, skrajno neprimerna na tej najbolj prome-nadni ulici v Titovem Velenju, temveč tudi obiskovalcem Tržnice onemogoča normalni prihod in odhod, da vijuganja med parkiranimi avtomobili, tudi na ulici in z vrečkami v rokah, sploh ne omenjam.« B. Mugerle Nekatere neizkoriščene prostore so na Tržnici že preuredili v prodajalne, druge pa še bodo Tiskarna Slabi rezultati gospodarjenja, rdeče številke, skrhani odnosi, nedisciplina ,... so bila dovolj zgovorna znamenja, da je nekje hudo narobe. Pomanjkanje dela pa je mero nezadovljstva še dopolnilo. Tako nekako je bilo pred letom dni v Rekovi delovni organizacija Tiskarna. Nujno je bilo treba izdelati program ukrepov za odpravo motenj v poslovanju za vsa področja in jih v praksi tudi dosledno izvajati. Po letu dni je stanje menda nekoliko boljše. V Tiskarni pravijo, da so nekatere ukrepe za boljše gospodarjenje že uresničili, in da se njihova prizadevanja že kažejo: po ocenah naj bi lansko poslovno leto zaključili pozitivno, druga stvar, ki jo je po njihovem mnenju tre- Le nekoliko ba omeniti, je dvig osebnih dohodkov. V osmih mesecih lani je ta znašal 145 tisoč dinarjev, decembrsko poprečje je bilo že okrog 300 tisoč. Eden od ukrepov, ki so ga prav tako uresničili, je zmanjšanje števila zaposlenih. »Novih in novih ukrepov za odpravo slabosti pri gospodarjenju v naši delovni organizaciji iščemo pravzaprav vse od poletja dalje in so ti naša stalnica tudi v tem letu. Posebnega programa nismo sprejemali. Zavedamo se, da bomo v tem gospodarskem položaju, ki je vsak dan slabši, če ne že kritičen, »splavali« in se rešili najhujšega le z odgovornim in kakovostnejšim delom, izpolnjevanjem rokov, izboljšanim odnosom do naročnikov naših bolje storitev,...« je o prizadevanjih delavcev tega kolektiva povedal direktor Bruno Zagode. Tudi pri snovanju načrtov za letos so izhajali iz že prej omenjenega programa za odpravo slabosti ter razvojnih usmeritev. Ob nekaterih še vedno nerešenih vprašanjih je pred delavce postavljenih vrsta zelo zahtevnih nalog. Trg je namreč omejen, konkurenca pa velika. Prednostna usmeritev na področju proizvodnje ostaja posodobitev tehnologije in čimboljše koriščenje obstoječih zmogljivosti, nikakor pa ne njihova širitev. Kadrovske vrzeli naj bi zapolnili predvsem z lastnimi štipendisti, medtem ko so prizadevanja na področju prodaje usmerili v iskanje novih tržišč. Eden od zapisanih ciljev na tem področju pa je tudi pridobitev naročnikov, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih težav Tiskarne preusmerili drugam. Tolikokrat izrečena in poudarjena, predvsem pa željena beseda izvoz v kolektivu ni tuja. V tem času naj bi bili na kar dobri poti, da se z delčkom proizvodnje dotaknejo tudi tega področja. Bolj ali manj na tujih trgih sedaj nastopajo preko Gorenja. Že lep čas si v Rekovi Tiskarni prizadevajo okrepiti pripadnost delovni organizaciji. Po besedah sogovornika se delavci tega pomena vse bolj zavedajo. Poslej lažje do malih elektrarn Ob vseh potokih in strugah v Gornji Savinjski dolini, seveda tudi drugod, je bilo v »dobrih starih časih« veliko žag, mlinov in podobnih koristnih objektov, ob njih pa skoraj po pravilu tudi male elektrarne. Nesmotrno in prenagljeno smo njihov gospodarski pomen razvrednotili in vse skupaj opustili. Počasi, in tudi zaradi nuje, prihajamo k pameti in gradimo nove. Zaenkrat predvsem male vodne elektrarne, čeprav nedorečenosti, ovir in nagajanj na začetku te poti tudi ni manjkalo. Upajmo, da jih bo v bodoče manj, saj je bilo pred nedavnim v Bohinjski Bistrici ustanovljeno slovensko društvo graditeljev malih vodnih elektrarn. Kako težki so bili začetki vedo zelo dobro zlasti na področju Solčavskega. Tam so se leta 1984 kar številni posamezniki odločili za gradnjo malih elektrarn, ali za obnovo nekdanjih. Tehničnih, strokovnih in predvsem birokratskih ovir ni manjkalo, vseeno pa so jih uspešno prebrodili in veliko teh elektrarn danes že daje energijo lastnikom, višek pa oddaja v omrežje. Tistega, lahko rečemo odločilnega leta, so se v Solčavi in okolici torej znašli pred številnimi težavami, ki jim pa volje in delovne vneme niso kje se sploh lahko dobi in podobno. Vseeno, ali pa prav zato, niso vrgli puške v koruzo. Nekateri so se namreč odločili, da bodo potrebno strojno opremo s pomočjo strokovnjakov naredili kar sami. Med njimi je bil tudi Alojz Ikovic. Kupil si je orodje in v svoji delavnici pričel z delom. Kasneje so se mu pridružili še drugi in takrat so izdelali strojno opremo za tri male elektrarne. Zahtevna naloga je uspela in Alojz Ikovic se je odločil, da bo s tem poslom nadaljeval ter tako pomagal tudi graditeljem od drugod. »Pričel sem izdelovati turbine in danes lahko vsakemu ponudim celotno strojno opremo za malo vodno elektrarno. Bodočim graditeljem bo tako precej iažje, končno tudi zaradi tega, ker smo pred nedavnim v Bohinjski Bistrici ustanovili društvo slovenskih graditeljev malih vodnih elektrarn. Pot do željenega cilja bo s tem veliko lažja, kot je bila naša. Veliko več je znanih podatkov o načrtih, opremi, pridobivanju dokumentacije in predvsem izkušenj. Na vso srečo je tudi družba pričela spoznavati in ceniti pomen malih vodnih elektrarn,« med drugim pravi Alojz Ikovic. j- P- Alojz Ikovic v svoji delavnici nudi celotno strojno opremo za male vodne elektrarne vzele. Predvsem jim je na začetku pomagal inženir Brane Go-spodinjački iz Ljubljane, ki je imel z gradnjo malih vodnih elektrarn že precej izkušenj. K sodelovanju je privabil še sodelavce in skupaj z domačini so uspeli. V začetku so (pre)številne dokumente, soglasja, načrte in podobno iskali vsak zase, kar seveda ni vodilo skoraj nikamor. Kasneje so strnili vrste, mozirska občina je tudi pokazala veliko razumevanja in skupni napori so rodili bogate sadove. Brane Go-spodinjački s sodelavci je pripravil načrte in projekte, manjkalo pa je seveda denarja, saj takšna naložba ni mačji kašelj. Z razumevanjem Ljubljanske banke in drugih je delo steklo veliko hitreje in lažje. Seveda se je ob vsem tem pojavil še en problem, še kako zapleten. Stvari niso bile jasne tudi glede potrebne opreme. Niso vedeli, katera je najprimernejša, Gozdarstvo nekoč in danes Ob kmetijstvu sta delo in življenje ljudi v Gornji Savinjski dolini v preteklosti opredeljevala gozd in les in velikemu številu odmerjala vsakdanji kos kruha. Kljub razvoju industrije to velja v veliki meri še danes. Pred drugo vojno in še prej sta bili od kmetijstva življenjsko odvisni dve tretjini vsega prebivalstva, kar je manj kot na ostalih slovenskih področjih, kar desetina pa seje preživljala z gozdarstvom in lesarstvom, sem pa niso všteti splavarji, kar ni nepomembno. Takšnega deleža ni bilo nikjer drugje v Sloveniji. Razdrobljena kmečka posest in veliko otrok na kmetijah sta dejstvi, ki na kmetijah nista vsem omogočali preživetja. Prav zato je delo v gozdu, žagarstvu in splavarstvu nudilo kruh mnogim, tudi mladim, ki veliko izbire tudi niso imeli. Tudi delo v gozdu je nemara razlog, da so se ljudje iz teh krajev manj izseljevali. Delodajalci so izkoriščali ponudbo delovne sile. V gozdu je lahko delal vsakdo, starostnih mej ni nihče določal. Že desetletni otroci so pogozdovali, mladi fantje so prijemali za sekire in odhajali v gozd in že petnajstletni močni mladeniči so lahko enakopravno opravljali vsa gozdna dela, plavili les po Savinji in celo spavarili. Danes lahko od gozdarstva vidimo tovarno, skladišče hlodovine ob njej, do vrha naložene tovornjake, ki vozijo do njega, bolj redko vidimo nakladanje lesa, zgolj naključno pa podiranje dreves in hrumeče stroje za vleko lesa. Tu med gozdnimi delavci, v težje ali lažje dostopnih gozdovih, se prične gozdarstvo. Kljub vsem strojem, napravam in ce- Riže in plavljenje so zamenjale ceste s tovornjaki in nakladalci stam, gozdni delavci nimajo lahkega dela. Ceste so jih pripeljale v prej težko dostopne gozdove, še vedno so tu dež, sneg, sonce, megla, še vedno so tereni nevarni, delo težko in naporno, ob vsem tem pa premalo ovrednoteno. Zato jih je vedno manj. Vedno manj tudi zato, ker so možnosti za zaslužek drugje. Teh včasih ni bilo, ni bilo cest, strojev, motornih žag, ročno žago »amerikanko« so pričeli uvajati šele leta 1929, prej so drevesa podirali in razsekovali s sekirami in še bi lahko naštevali. Tudi prevoze na delo in nazaj razumljivo ni bilo, zato so »olcerji« bivali v gozdarskih bajtah, pokritih s skorjami ali skodlami, do 25 jih je bilo v eni. Spali so na pogradih, na sredi je bilo ognjišče na katerem so kuhali. Hrano so v začetku tedna prinesli v koših, nahrbtniki so bili predragi. Kaj so jedli? O tem Aleksander Vide-čnik v svoji knjižici »O gozdnih delavcih Luč med obema vojnama: »Zjutraj so največkrat pou-žili črno kavo in kruh, takšna je bila včasih tudi večerja. Kosilo je bilo največkrat sestavljeno iz krompirjeve juhe in polente. Ajdova moka je bila že takrat pre- draga, zato ajdovih žgancev niso velikokrat jedli. Včasih so si k polenti privoščili »friko«. To je bil že pravi priboljšek. To jed so pripravljali v pločevinasti poso-diz dolgim repom (ročajem). V razpuščeno vročo mast so nare-zali sir, ki se je potem moral raztopiti. Friko so radi jedli poleg polente ali pa so jo nalili na žgance.« Delati so morali tudi v najslabših vremenskih razmerah, zato so morali biti primerno oblečeni in obuti. Za oblačilo se je najbolj obnesla raševina, na nogah so bile nogavice iz domače volne, ob dežju pa so ogrnili kozje ali ovčje kožuhe, ki so jih na prsih povezali z jermeni. Ob mrazu so jim ti kožuhi nudili tudi toploto, uporabljali pa so jih pri vseh opravilih, tudi pri pla-vljenju lesa. Tudi čevlji so bili posebni in narejeni doma, na njih pa so pripenjali »krampižer-je«, neke vrste derez za varno hojo po strminah in po gladkem lesu. Delati so pričeli ob 5. uri, včasih tudi uro prej. Delavnik je trajal 12 ur, od tega sta bili dve namenjeni kosilu in počitku. Kljub izjemnim naporom je bilo delo slabo plačano. Leta 1930 so delavci prejemali povprečno 600 dinarjev na mesec. Plačilo za šiht je bilo med 20 in 28 dinarji, enako so dobivali tudi pri plavlje-nju, le da jim je tu pripadal še liter vina dnevno. Ti dinarji pomenijo naslednje: navadno kolo je stalo od 700 do 1.000 dinarjev, liter vina od 10 do 12 in kubik lesa do 250 dinarjev. Seveda so lahko z dodatnim delom, na akord, zaslužili več, vendar za ceno še hujšega garanja. Ko je bil les na tleh in primerno obdelan, ga je bilo treba spraviti v dolino, do vode. To je bilo praviloma zimsko delo, zelo zahtevno, naporno in predvsem nevarno. Načinov spravila je bilo več, omenimo le riže — zgrajene iz lesa. Zlasti za spravilo po teh rižah je morala biti delovna skupina sestavljena iz močnih in predvsem izkušenih delavcev, ki so se med seboj dobro poznali in si zaupali. Vsaka najmanjša napaka pri medsebojnem prenašanju sporočil je bila lahko usodna. Ni šlo torej za združevanje zaradi boljšega zaslužka, temveč predvsem za boljšo organizacijo dela in na prvem mestu za varnost. Prav riže pa so posebnost svoje vrste. Občudovanja vredno je namreč dejstvo, da so sicer neuki ljudje zgradili kilometre dolgo ri-žo, po kateri je drvel težak les v dolino z veliko hitrostjo. Aleksander Videčnik v svoji knjižici piše: »Če si predstavljamo kakšne obremenitve so morale riže prenesti in če vemo, da so včasih premoščali z njimi razmeroma globoke kotanje, potem je še tembolj občudovanja vredno, kaj vse so ljudje s preprostim orodjem, seveda pa z velikim znanjem zmogli. Napor je bil nepopisen, saj so riže tekle največkrat po težko dostopnem gozdnem predelu.« Ko je bil les v dolini in ob vodi je bilo na vrsti plavljenje po Savinji ali Dreti, prav tako zahtevno, naporno in nevarno opravilo. Plavcem so sledila naslednja dela, med nje je sodilo splavarjenje, značilnost Gornje Savinjske in Zadrečke doline med obema vojnama in obenem pomemben vir dohodka za prebivalce, zlasti pa za velike posestnike in lesne trgovce. Spomini na splavarjenje in zapisi o tem so veliko bolj znani, zato kratek sprehod po gozdovih takratnih dni najbrž ni bil odveč. Tudi zato, ker je od načina takratnega dela in življenja gozdnih delavcev ostalo bore malo, kvečjemu gozdovi in še vedno težko delo v njih. j. p. Plavljenje lesa je bilo naporno in nevarno Takele so bile nekdanje riže. Na sliki je stičišče dveh v eno glavno 4. stran ★ naS CSS NAŠI KRAJI IN LJUDJE titovo Velenje ★ 11. februarja 1988 IZ DELA GASILSKIH DRUŠTEV Nastopajoči so navdušili gledalce, ki si podobnih prireditev želijo pogosteje Center srednjih šol V desetih letih 60 tečajev Želja po dodatnem izobraževanju, predvsem znanju tujih jezikov, je pred 10 leti spodbudila predavatelje oziroma profesorja Centra srednjih šol iz Titovega Velenja, da so k vrsti dejavnosti dodale še jezikovne tečaje. 60 so jih organizirali v teh letih, od tega 35 nemških in deset manj angleških. Kot pravijo predavateljice, je število prijav veliko. Do konca tečaja pa jih vztraja malo. Treba se je pač učiti. Tako je v 10 letih dobilo spričevalo le 600 slušateljev, največ iz Gorenja in Reka. ' Zaradi izrinjenosti nemškega jezika iz učno vzgojnega programa se največ slušateljev odloči za vpis v tri osnovne tečaje. Pri angleščini je teh manj, je pa zato toliko več posebnih tečajev, kot so tehnična angleščina, angleščina za zunanjo trgovino, aktualne teme, angleščina z video posnetki s kabelske TV. Čeprav je fotolaboratorij na Centru- srednjih šol v Titovem Velenju že star, je še vedno uporaben. Levji delež za dobro vzdrževane aparature imajo lastni, domači strokovnjaki. In katere tečaje bodo pripravili na Centru srednjih šol letos? Vse tri o stanju nemščine, tretjo angleščine, jezikovni program pa bosta dopolnili še angleščina za zunanjo trgovino ter aktualne teme. -tp- Rečica ob Savinji Dve desetletji ubranega petja Sobotni kulturni (in zabavni) večer na Rečici ob Savinji je ljubitelje domačega petja, narodno-zabavne glasbe in humorja zagotovo navdušil. Dvajsetletnico nenehnega delovanja je namreč slavil moški pevski zbor domačega prosvetnega društva Franc Skok, z njim je slavil ansambel Darka Atelška, katerega pevska zasedba izvira iz zbora, navdušile so članice dekliškega pevskega zbora, ki nastopajo šele nekaj mesecev, svoje pa je k prijetnemu razpoloženju seveda prispeval Jaka Sraufciger. Kako radi imajo ljudje domače pevce in pevke, pa Vesele Drenovce, njih in pevce vodi Darko Atelšek, ki je prav v soboto za svoje neumorno delo prejel zlato plaketo kulturne skupnosti in zveze kulturnih organizacij občine Mozirje, dekleta vodi pevka Veselih Drenovcev Lidija Podlesnik, je pokazalo zanimanje za prireditev. Skoraj v trenutku, ko so pričeli prodajati karte, je bila dvorana razprodana, zato so bili primora-ni slavje ponoviti, pa tudi v tretje bi bila dvorana nabito polna. Žal je v enem večeru zmanjkalo časa, ostala pa je spodbuda vsem kulturnim ustvarjalcem na Rečici, pa nemara tudi v ostalih krajih. j. p. Šmartno ob Paki Programsko-volilna seja KO Rdečega križa Aktivisti Rdečega križa se med letom večkrat srečajo ob raznih zbiralnih in krvodajalskih akcijah, nudenju sosedske pomoči, nenazadnje pa tudi na raznih sejah. Tako se bodo danes, v četrtek, zbrali na redno programsko-volilni seji člani krajevne organizacije Rdečega križa iz Šmartne-ga ob Paki. Kot je za takšne skupščine običaj, bodo tudi ti pregledali in ocenili opravljeno delo, si začrtali smernice za pri- hodnje, izvolili novo vodstvo. Vsi, ki se bodo danes ob 18. uri zbrali v dvorani šmarškega gasilskega doma, pa bodo lahko prisluhnili tudi nadvse zanimivemu predavanju o trenutno najpogostejših boleznih posameznih starostnih struktur na območju krajevne skupnosti Šmartno ob Paki. Predaval bo doktor Juvan Stupar, specialist splošne medicine. KS Franca Leskoška Luke — Pesje Poživiti delo organizacij in društev Med tiste naloge, ki jim v krajevni skupnosti Franca Lesko-ška-Luke namenjajo največ pozornosti, so izgradnja kabelske televizije, varstvo okolja in delovni načrt za letos. Konec lanskega leta so imeli v tej krajevni skupnosti zbor krajanov, na katerem so med drugim obravnavali poročilo o uresničevanju porabe sredstev samoprispevka. Krajani so poročilo potrdili, obenem pa ugotovili, da je izgradnja Li-lijske ceste tekla s sredstvi komu- Nadomestno otroško igrišče bo v podaljšku tega, ki je na posnetku nalne skupnosti. Zato so se odločili za spremembo namembnosti sredstev samoprispevka in bodo od denarja, ki je bil namenjen za to cesto, 15 milijonov dinarjev namenili za ureditev cest v Podgorju, 4 4 milijone pa za ureditev nadomestnega otroškega igrišča v Pesju, saj je bilo prejšnje porušeno zaradi gradnje novega doma. V nadaljevanju zbora krajanov so bila podana poročila o delovanju sveta in skupščine krajevne skupnosti v preteklem letu, prav tako pa so spregovorili o programskih smernicah krajevne skupnosti za letošnje leto. O teh meni predsednik skupščine KS Tone Hladin naslednje: »Tekoče bomo usklajevali in spremljali delo delegacij in se borili za pridobitev sredstev predvsem za komunalno področje in za otroško varstvo, torej tudi za izgradnjo novega otroškega igrišča. Na komunalnem področju so še vedno na prvem mestu sanacije in obnove cest, veridar so sredstva v interesnih skupnostih vse bolj pičla. Zato vsega, kar smo načrtovali, ne bomo mogli uresničiti. Ker pač ni dovolj denarja za vse načrte, bo iz njih izpadla prepotrebna obnova ceste Janka Vrabiča. Nova naloga je tudi obravnavanje problematike delovanja društev in organizacij v krajevni skupnosti, saj moramo oceniti delo in oblikovati predloge za boljše delo in razrešitev problemov. Ne gre za kritiziranje delovanja organizacij in društev, ampak za skupno oblikovanje predlogov za izboljšanje aktivnosti. Trenutno ne deluje tako kakor bi morala osnovna organizacija ZSMS, o čemer je predsedstvo krajevne konference socialistične zveze že razpravljalo in sprejelo določene ukrepe. Enako velja za Svobodo, ki je bila nekdaj ena najbolj aktivnih organizacij v naši krajevni skupnosti. Letos poteče tudi mandat predsednikoma skupščine in sveta krajevne skupnosti, zato jima bomo aprila mandat podaljšali, ali izvolili nova.« b. m. Gasilsko društvo Bevče »Vsi smo krajani, vsi gasilci!« Pisalo se je leto 1952, ko so se v najmanjši krajevni skupnosti v velenjski občini krajani ustanovili gasilsko društvo. Vse od ustanovitve dalje so njegovi člani gonilna sila v krajevni skupnosti Bevče. Danes jih je vanj vključenih 117 krajanov oziroma »Vsi smo krajani, vsi gasilci,« pravi predsednica društva Anica Škr-jin. Pri uresničevanju začrtanih nalog tako na organizacijskem kot operativnem področju jim tudi lani ni manjkalo prizadevnosti. Vzdrževalna dela na domu so naredili udarniško, organizirali dve prireditvi, skrbeli za pestro družabno dejavnost, nakupili nekaj opreme,. . . Največ pozornosti pa so seveda namenili preventivi. Njihove članska, veteranska, ženska, pionirske, mladinska desetina so se pridno urile na vajah, društvenih in meddruštvenih tekmovnajih, ženska in veteranska pa sta se uspešno predstavili še na republiškem tekmovanju. Da so preventivi namennjali resnično precej pozornosti, med drugim dokazuje število požarov na njihovem področju, le enkrat šS8R?l Anica Škrlin so morali pohiteti na pogorišče, pa še takrat požar ni povzročil velike materialne škode. Ivan Klosternik, poveljnik bevških gasilcev, pa k temu dodaja: »Le 29 usposobljenih gasilcev imamo v svojih vrstah. Kadrovsko smo precej šibki, zato bo poleg preventive prav izobraževanje letos naša prednostna naloga.« Tako bodo že ta mesec skupaj z občinsko gasilsko zvezo pripravili tečaj za izprašane gasilce, se pridno urili na vajah, tekmovanjih, izvedli akcijo »gasilni aparat v vsako gospodinjstvo.« »Za naš kraj smo sicer dobro opremljeni, kos požarom na našem področju, vendar nam bo novo orodno vozilo — tega naj bi dobili ob koncu tega meseca —, naš strojni park precej posodobilo. Nujno bi rabili še novo črpalko,« sta predstavila letošnji delovni program sogovornika. Med že omenjenimi nalogami pa je zapisano še pridobivanje novih članov, zlasti na področju sosednje krajevne skupnosti Gorica, kamor sega požarnovarnostni okoliš tega društva. T. Podgoršek Ivan Klosternik Mladi v Tovarni usnja Šoštanj Ob 200-letnici nagradni natečaj Te dni so osnovne šole in vzgojnovarstveni zavodi v občinah Velenje, Litija in Vrhnika prejeli zanimivo povabilo za sodelovanje v »nagradnem natečaju za literarne prispevke, likovna dela na temo usnjarstvo ter izdelke iz usnja — praktična uporaba ostankov«. V počastitev častitilji-vega jubileja — 200 letnice šo-štanjske tovarne usnja — sta ga razpisala tamkajšnja osnovna organizacija ZSMS ter koordinacijski svet ZSMS delovne organizacije Industrija usnja Vrhnika. V njem lahko sodelujejo le razredi oziroma skupine kot celote, zadnji dan za prijavo pa je 26. februar. Neomejeno število prispevkov — literarna, likovn, na temo usnjarstvo ter praktičn izdelki iz ostankov usnja — mc rajo vsi, ki bodo v njem sodelc vali, poslati na ustrezne naslov — V šoštanjski tovarni usnja b' te zbirala Helena Brglez, Margi Igl v Usnjarni Vrhnika, v šmai škem tozdu pa je za to zadolžei Marjan Poglajen — do četrtka 31. marca letos. Vse prispele prispevke za nate čaj bo organizator razstavil vseh treh temeljnih organizaci jah, tri najboljše za vsako temi pa seveda nagradil. Prva nagra da znaša 50 tisoč dinarjev, drug 30 tisočakov, tretja pa 10 tiso dinarjev. -tp I I I I 1 I I I Franc Vedenik, predsednik odbora za nadzorovanje, usklajevanje in razporejanje sredstev 4. samoprispevka »Nekatere pridobitve so že vidne« H Vse glasneje in glasneje poudarjamo, da brez samoprispevka ni napredka. Izkušnje so pokazale, aa to resnično ni oguljena fraza, ampak resničnost naše vsakdanjosti. Pomembnost referendumskega obiranja sredstev je za naložbe, zlasti na komunalnem področju, neprecenljiva in nadvse pomembna. Kako drugače bi sicer lahko beležile napredek in reševale vrsto vprašanj krajevne skupnosti, če ne na prav takšen način. Na polovici obdobja četrtega samoprispevka v občini Velenje že lanko s ponosom pokažemo na nekatere pridobitve. Dosedanji uspešen potek aktivnosti pa napoveduje uresničitev načrtovanih ciljev tudi ob njegovem izteku. Vsaj tako nam je zatrdil predsednik odbora za nadzorovanje, usklajevanje in razporejanje sredstev četrtega samoprispevka pri občinski konferenci SZDL Velenje Franc Vedenik, ki je o dosedanjem zbiranju, porabi teh sredstev in programu za letos na naša vprašanja odgovoril takole: »Kaj smo z do sedaj zbranimi sredstvi samoprispevka v občini že naredili oziroma za kaj smo porabili tako zbran denar? Franc Vedenik:« Po dveh letih izvajanja referendumskega programa 4. samoprispevka se njegova pomembnost kaže v naložbah, ki so jih v nekaterih krajevnih skupnostih Šaleške doline že uresničili. Iz poročila o izvajanju programa samoprispevka v posameznih krajevnih skupnostih je razvidno, kako uspešne so bile te pri uresničevanju dogovorjenih nalog za to oDdob-|e. Pa ne samo to. Dokazalo je med drugim to, da so krajani pripravljeni in voljni delati tudi udarniško. Predvsem v vaških krajevnih skupnostih so opravili mnogo prostovoljnih ur in tako oplemenitili referendumski dinar. Med drugim pa je iz poročila moč razbrati, kako umno so obrnili vsak dinar, ki so jim ga za načrtovan napredek kraja primaknile samoupravne interesne skupnosti. V minulih dveh letih so krajani vaških krajevnih skupnosti porabili s samoprispevkom zbrani dinar predvsem za izgradnjo in obnovo cest, vodovodov, toplovodnih omrežij, mestne pa za ureditev pešpoti, pločnikov ter napeljavo kabelskega TV omrežja. Omeniti je treba še skupen program slednjih. Sredstva tega pa so v celoti namenjena za izgradnjo sedme osnovne šole. Naš odbor je z dinamiko nakazovanja skrbel za reden dotok sredstev na pravi naslov. V skupen program Franc Vedenik vseh krajevnih skupnosti velenjske občine pa je predvideval nakup ultrazvoka. To nalogo smo uresničili že prvo leto.« Koliko denarja se je v teh dveh letih zbralo na skupnem žiro računu? Franc Vedenik: »Po osnovnem programu naj bi zbrali 560 milijonov dinarjev. Zaradi hi-tre,rasti osebnih dohodkov pa se je lani na skupnem žiro računu zbralo milijardo 118 milijonov dinarjev oziroma 89 odstotkov več denarja kot smo načrtovali.« S kakšnimi težavami se srečujete člani odbora pri nadzorovanju, usklajevanju in razporejanju sredstev 4. samoprispevka? Franc Vedenik: »Nekaterim vse stvari še niso povsem jasne. Zato bo v prihodnje treba nameniti več pozornosti obveščanju krajanov o tem, kako_se denar zbira in kako deli. Že leta 1985 smo se dogovorili za dinamiko zbiranja in razporejanja sredstev, ki bo veljala za celotno petletno obdobje. Člani odbora od tega ne bomo odstopali niti od deležev, ki so bili ta- krat dogovorjeni. Vrsto težav nam povzroča tudi spreminjanje števila plačnikov po posameznih krajevnih skupnostih. Ker za zdaj na to vprašanje še nismo našli ustreznega dogovora, bomo kljub temu podpisan in dogovorjen samoupravni sporazum spoštovali v celoti do konca referendumskega obdobja.« Kakšen je letošnji program koriščenja denarja zbranega s samoprispevkom? Franc Vedenik: »Trenuten dotok denarja je takšen, da bi predvidoma do polovice leta lahko uresničili ves osnovni program in po njem vsem krajevnim skupnostim razdelili dogovorjena sredstva. V drugi polovici leta pa naj bi opravili ze valorizacijo in razdelili tista sredstva, ki bi se jih na skupnem žiro računu zbralo več kot predvideva osnovni program. Med načrtovanimi nalogami v prvem četrtletju letos pa naj omenim razširitev PTT omrežja v krajevnih skupnostih Bele vode in Cirkovce, krajevna skup- nost Edvarda Kardelja načrtuje vlaganje v skupne prostore, krajani Desnega brega ureditev igrišč in izeradnjo telefonskega omrežja, šentiljčani napeljavo vodovoda, v krajevni skupnosti Gorica pa obnovo cest in še nekaterih drugih objektov. Ob vsem tem pa nikakor ne moremo mimo uspešnega dogovora s samoupravnimi organi in strokovnimi službami si-sov, predvsem s komunalno in cestno skupnostjo, saj so njihovi plani usklajeni s programom samoprispevka. Prepričan sem, da bomo s pravočasnim in pravilnim združevanjem denarja naloge uspešno uresničili.« Ali to velja tudi za izgradnjo 7. osnovne šole, ob kateri se tako spptikamo? Franc Vedenik: »Člani odbora za nadzorovanje, usklajevanje in razporejanje sredstev 4. samoprispevka si bomo po svojih močeh prizadevali, da bo denar sproti dotekal na žiro račun občinske izobraževalne skupnosti in da tudi ta naložba ne bo okrnjena.« T. Podgoršek 11. februarja 1988 ★ titovo velenje POTOPISI, ZANIMIVOSTI nas cas * • stran 5 Olimpijski Calgary in Skalno gorovje Življenje je veliko potovanje. Tega se dolgo ne zavedamo, vsak potuje od mladosti do starosti. Potovanje je en sam velik roman, katerega človek nikoli ne razume, morda ga poskuša razumeti, ko je že prepozno. Prvi dnevi vsakega potovanja so najlepši. Začenja se nova pot, novo poglavje, novo življenje. In kot že tolikokrat prej, sem se odpravila spet enkrat v CALGARY, v olimpijsko mesto. Manj kot mesec dni nas loči od 15. zimskih olimpijskih iger v Calgaryu v Kanadi, ki bodo od 13. do 28. februarja. To bo čas, ko bo ves svet spremljal dogodke iz Kanade, ko bodo ljudje govorili o mestu na čisto drugem koncu sveta. Bila sem nekajkrat v S.everni Ameriki, v Kanadi in Združenih državah. Ko sem prvič stopila na tla Amerike sem se v srcu čutila novega Krištofa Kolumba. Kanada je druga največja država na svetu in je kakšnih 39-krat večja od Jugoslavije. Če ne bi sama potovala iz vzhoda na zahod dežele, bi težko verjela, da je tako neznansko velika. Eden izmed ciljev, ki sem si jih zadala tokrat so bile tudi ROCKY MOUNTAIN ali po naše SKALNO GOROVJE in seveda CALGARY, kjer bo olimpiada. Ljudje so skozi desetletja skušali opisati in predstaviti to gorovje. Mnogi so jih imenovali zmrznjen ocean ali morje vrhov, ter hoteli v prispodobah predstaviti neskončno število gora, drugi so jih enostavno imenovali vertikalen svet. Za povsem navadnega turista, kot sem bila jaz, pomeni potovanje skozi narodne parke v Skalnem gorovju stalen vir nepopisne lepote in morda res edinstveno priložnosti, da človek spozna naravo v vsej njeni veličini, lepoti in pomembnosti. Ne samo, da gore drastično spreminjajo svojo obliko, če jih gledamo iz različnih kotov in da se nam predstavljajo z vsakim delom dneva drugače, mati narava je tukaj polna življenja, spreminjanja si sledijo z vsakim trenutkom, presenečenja so na vsakem koraku. Pristala sem v Calgaryu, naftni prestolnici in najbogatejšem mestu v Kanadi, v provinci ALBERTI, katere upravno središče je Edmonton. Alberta je ena izmed 12 provinc Kanade. Calga-ry, več kot polmilijonsko mesto, s kavbojskim priokusom in svetovljanskim izgledom, leži prav ob robu Skalnega gorovja. Že ob prvem srečanju z domačini, je njihovo edino vprašanje: »How do you like Calgary? Kako vam je všeč Calgary?« Mesto leži 1062 m nad morjem ob rekah BOW in ELBOW. Je najstarejše mesto v Alberti ustanovljeno avgusta 1875. leta. Reka Elbow je nekakšen simbol mesta. Indijanci plemena BLACK FOOT, ki so živeli na teritoriju današnjega Calgarya, so jo imenovali" MIKIN-TSIS, kar bi pomenilo vetrovna reka. Sama beseda CALGARY pomeni v jeziku BLACKFOOT »polje v bližini reke«. Vse do 1883 leta je bil ta predel Alberte poznan po traperjih in krznu. Ko pa je v Calgary pripeljala — Canadian Pacific Railway Company (CPR) železniško progo, so mnogi imi-granti in pionirji tukaj začeli ustanavljati svoje domove. Višek razvoja in racveta je doživel okoli leta 1914, ko so odkrili ogromne zaloge zemeljskega plina in 1937, ko so v neposredni bližini mesta v TURNER VALLEY odkrili nafto. Danes je Calgary mesto, ki se razvija hitreje, kot katero koli drugo v Kanadi. Privablja na tisoče emigrantov, priseljencev, ki si iščejo boljši kruh, med njimi je kakšnih 10.000 tudi Jugoslovanov. Alberta je edinstvena provinca v Kanadi, saj so prebivalci oproščeni večine davkov, oziroma so davki minimalni. Seveda pa Calgary nima samo nafte, vzporedno se je razvila tudi ostala industrija: prehrambena, lesna, kovinska in petrokemij-ska. 1966 postane univerzitetno mesto in pa seveda eno največjih turističnih središč Kanade. Calgary ima vse tisto, kar privablja na tisoče turistov vsako leto, prav gotovo najbolj znan je Calgary Stampede, največji cirkus ali kot pravijo domačini SHOW na prostem. Prvih deset dni julija je posvečenih starim časom, ko so tu okoli živeli čisto pravi »kavbojci in Indijanci«, danes pa se zberejo najboljši kavboji Severni Amerike in se pomerijo v kavbojskih veščinah. Mesto se za 10 dni spremeni in povrne mnogo let nazaj v svojo preteklost, vsi od uradnikov, bankirjev, taksistov, trgovcev si nataknjejo težke ledraste škornje, nadenejo značilen kavbojski klobuk in se za nekaj dni »povrnejo« v dobre stare čase. Atmosfera je prava — vvestern. Seveda pa ima Calgary tudi svojo kulturo in ustanove, kot so filharmonični orkester, opero, nekaj izjemno dobrih gledališč, predvsem Jubilee Auditorium, prav v središču mesta, v samem srcu citya, je največji muzej modernega slikarstva v Kanadi, to je GLENBOW INSTITUTE, kjer si lahko ogledate redke umetnine Indijancev in Eskimov. Tukaj v tem zelo modernem in hitro razvijajočem se mestu bodo 15. zimske olimpijske igre, to pravzaprav že dolgo vemo, ko pa je človek enkrat tam se začne spraševati — kje bo to. Enostavno mi ni bilo jasno v začetku, že res, da so gore blizu, a vendar je to še vedno 100 km daleč. Zato sem šele zdaj začela verjeti tistim resnicam, da kadar vprašaš domačina kako daleč je določena ulica ali zgradba, ki jo dobro pozna, ali če vprašaš, kako se pride do Rockyev — porečejo: »Kar naravnost.« In jaz nazaj: »Pa je daleč?« »Ne, kje pa, samo kakšnih 100 km.« Iz Calgarya me je pot vodila vse bliže in bliže Rockyem. Ker sem prišla iz vzhoda me je prvo pozdravilo majhno mestece CANMORE, kjer je pravzaprav zgrajena majhna olimpijska vas, oddaljena od BANFF narodnega parka le 2 km. Canmore je bil do nedavnega predvsem rudarsko mesto, ker pa so predčasno premogovnik zaprli, se je mesto preusmerilo v turizem. Hitela sem najprej v BANFF, enega najbolj mondenih središč smučanja sveta. V prospektih piše, da je iz Calgarya do Banffa 75 minut vožnje, po krasni avtocesti. Tudi to je ena izmed značilnosti Kanadčanov, nikoli ne navedejo v prospektih kilometrov, ampak le približen čas. Vendar ker sem sama nekajkrat vozila po tej cesti, vem da jo je pravzaprav nemogoče prevoziti v teh 75 minutah. Mesto BANFF je bilo poznano že mnogim pionirjem, saj MOUNT RUNDLE nosi ime po župniku Robertu Rundlu, ki je med prvimi prišel v ta del sveta že 1847. leta. Danes je mesto administrativno središče 6.800 km' istoimenskega narodnega parka, ki velja za najlepšega. Smučišča so povsod in omogočajo smuko s 1500 m višinsko razliko. Vendar pa velja za mnogo bolj zanimivo in moderno, pa tudi dražje, tisto smučanje, kjer vas mora v gore popeljati helikopter, vodniku pa se zaupate za pot navzdol, seveda pod pogojem, da ste odličen smučar. Znano je, da je v SKALNEM GOROVJU drevesna meja izredno visoko, na več kot 3000 m, zato se človek toliko ne utrudi, ker zrak ni tako redek. BANFF sprejme vsako leto okoli 6 milijonov turistov in se je leta in leta potegoval za olimpijske igre, kar mu je slednjič nekako uspelo. Žal tudi njega pestijo finančne težave in to predvsem težave s smuk progo, saj podobno kot pri nas, večjih sprememb v narodnih parkih ni mogoče dopustiti. Kljub vsej propagandi je bilo veliko zahtev, da bi igre odpovedali, kajti Kanadčani imajo slabe izkušnje z letno olimpiado v Montrealu, saj še danes plačujejo dolgove za igre iz 1976. leta. Vendar pa ni zanimiv samo Banff in njegov de lux hotel Banff Spring iz 1888. leta, ki še danes velja za enega najboljših na svetu, tudi okolica skriva polno zanimivosti in presenečenj. Lahko se z gondolo odpeljete na SULPHOR MOUNTAIN, kjer se vam odpira prekrasen pogled na dolino. Lahko se kopate v odprtem bazenu sredi zime, lahko greste na izlet s splavom, ali pa se peljete na 16 km dolgo jezero MINNEWANKA. Nikakor pa ne smete mimo LAKE LOUI-SE — jezera Luize, najlepšega jezera vse Severne Amerike. Ljudje iz vseh koncev sveta prihajajo in se zbirajo ob jezeru Luize, da bi videli in opazovali njegov ledenik Victoria, kako bije veliko bitko. Nisem verjela, ko mi je nekdo dejal, da že 20 dni čaka in opazuje ledenik. Leta 1890 je CPR (Canadian Pacific Railway) zgradila majhno leseno kočo, ki je danes poznana kot Chateau Lake Louise, monden hotel dostopen samo petičnežem. Ena izmed mnogih sanj A. O. Wheller-ja, ustanovitelja Alpine Cluba v Kanadi je bila cesta, ki bi povezovala Banff z JASPEROM. Leta 1940 se je ta njegova želja uresničila, ko je ICEFIELD PARKWAY povezal dva velika parka Kanade in po tej cesti sem se vozila tudi jaz. Ko se vozite mimo tisočerih slapov, jezer, ledenikov, neskončnih gozdov vam jemlje sapo in človek lahko razume, zakaj je hotel Wheller cesto. Tukaj je Athabasca ledenik, ena izmed mnogih ledenih gmot, kjer lahko le meter proč parkirate svoj avto in opazujete aktivnost in moč te ogromne ledene gmote ali zmrznjene gore. Nekako mi ne gre v račun, da je lahko narava tukaj tako velika, enostavno človeku ni po meri. Tukaj v neposredni bližini sta še dva velika parka YOHO in JA-SPER. Rocky Mountain v Kanadi imajo tudi svoj najvišji vrh 3954 m visoki Mount Robson, kakšnih 100 km zahodno od Ja-sperja, ob Yellowhead cesti, ki pa ga žal meni v celoti ni bilo dano videti. Skoraj ves čas je v megli ali pa ga zakrivajo oblaki, zelo inkognito skriva svoj vrh, jezero BERG pa mu daje pravljično podobo. Vendar pa se SKALNO GOROVJE ne razprostira le v tej veliki državi, drugi največji na na- šem planetu, temveč se je razširilo tudi do južne sosede, Združenih držav Amerike, kjer sem obiskala še nekaj manjših, predvsem pa dva svetovno znana VVATER-TOON in GLACIER. Slednji je pravzaprav nadaljevanje prvega, ki je še delno v Kanadi, a kaj ko severnoameričani ne potrebujejo potnega lista za prestop meje, zato pravijo, da je tako ali tako vseeno. Glacier (ledeniški) narodni park je bil ustanovljen 1886. leta in je vsaj zame eden najlepših. Tukaj mi je bilo dano videti najbolj dramatične podobe narave, delo snega, vode, vetra in mraza, ki so ustvarili edinstveno pokrajino. Prelaz ROGERS PASS pa je gotovo vrhunec njene ustvarjalnosti. Tukaj torej v tem predelu sveta v SKALNEM GOROVJU, bodo 15. zimske olimpijske igre. Prišli bodo mnogi obiskovalci, tekmovalci, sodniki, spremljevalci, skratka karavane ljudi, podobno, kot so pred približno 100 leti prišli v te kraje prvi priseljenci. Razlika je le v tem, da se bodo oni vrnili na svoje domove v svoje države, večina priseljencev pa je ostala in si v veliki večini ustvarila raj na zemlji. Le kakšen vtis bodo obiskovalci odnesli. Za tiste, ki bodo uspešni, bo nepozabno, za poražence bo težko, vendar tudi poraz je treba znati prenesti. In kakšen vtis sem odnesla jaz? Morala bi ostati dlje in morala se bom še vrniti, kajti toliko je še treba videti. Spoznala pa sem, da je narava še vedno tako neizmerno velika in nenavadna, da je človek proti njej le utrinek. Rocky Mountain pa so biser, eden izmed mnogih, ki so nam ljudem še kako potrebni. (Konec prihodnjič) Napisala: Renata Natek-Huda-rin Potovanje na Kitajsko in Japonsko °are o™*8 11. MAJ (ponedeljek) Po zgodnjem zajtrku sem šel menjat denar na ulico. Spotoma sem prebral na oglasni deski, da je mongolska ambasada odprta samo do 10h. Z Bojanom sva takoj s kolesi oddrvela najprej na rusko ambasado, kjer sem se prerinil in prosil, če lahko preložijo vize za en teden prej kot sva sprva prosila. Rekli so, da lahko, le, da morava plačati še vsak po 35 juanov. Potem sem rekel, da sva že ob prošnji vplačala vsak po 5 juanov in na prijetno presenečenje nama je prinesla takoj potne liste s spremembo datuma v vizi, plačati pa nama ni bilo treba nič. Takoj sva odkolesarila na mongolsko ambasado — po napornem iskanju sva jo našla. Bila je že zaprta, a sem po dolgem prigovarjanju uspel, da so sprejeli najino prošnjo za vizo. Naslednji dan sva jo že šla iskat. Nato sva morala še v hotel, kjer sva bila dogovorjena, da nama spremenijo datum za odhod s transsibir-sko železnico. Čakala sva, da ob I3h odprejo agencijo hotela. Sprememba rezervacije ni pro-biem, le doplačati sva morala 5 juanov. Potem sva šla po nakupih v »temple of hueven«. Tako sva urejala stvari do večerje, ki sva si jo privoščila v kitajski restavraciji. Tudi tokrat sva čakala (uro in pol). Tam sva srečala Ho- landca in skupaj smo spet »debatirali«, midva ob pivu, on pa je abstiniral. Okoli polnoči smo šli spat. 12. MAJ (torek) Po zajtrku sva šla na mongolsko ambasado po potne liste. Med potjo sva se razšla in Bojan je zgrešil, zato je prišel precej za mano. Ko sem šel v »Frendshup Store« kupit kadila in razglednice, sem srečal par iz Švice, s katerim bova potovala domov. Spotoma, do hotela, sva kupila nekaj hrane (konzerve, klobase) za popotnico v vlaku. Ko sem se v hotelu nekoliko osvežil, sem šel popoldne sam v mesto. Najprej sem poiskal restavracijo in si naročil. Ko sem dobil račun, je bil znesek dvakrat višji kot sem predvidel. Pa sem kar zbil ceno, plačal in šel. Pridružil se mi je neki tip, ki mi je razložil kje naj kaj kupim. Ubogljivo sem mu sledil in spet zapravljal. Nato sem šel na glavni trg, kjer sem fotografiral zmajar-ja, tudi sam sem se slikal s Kitajcem. Zvečer sem si ogledal še predstavo telovadbe. Akrobatka mi je bila zelo všeč. Kasneje sem šel nazaj v hotel. Tu sem vrnil kolo, dvignil svojo izkaznico in pred spanjem z Bojanom in Nizozemcem popil pivo. 13. MAJ — dan odhoda Vstali smo ob pol 6h zjutraj, hitro pospravili in spakirali stvari. Jutaka njis je pospremil do avtobusne postaje, ker pa je bila gneča, smo najeli kombi do železniške postaje. Plačali smo po en ju-an na osebo. Iz čakalnice na železniški postaji so nas čez pol ure spustili na peron. Na vlaku smo poiskali svoje kupeje. Začuden sem bil, ker je bilo isto osebje kot iz Moskve do Pekinga in tudi v istem vagonu smo bili (s Kitajcem Gu-van-om). Veseli smo bili, da se spet vidimo. V kupeju smo bili samo trije, poleg naju še en Kitajec: Pogovarjali smo se z ostalimi potniki iz Amerike, Francije. Ta dan smo prepotovali Kitajsko in zvečer prišli do kitajskomongol-ske meje. Vse je šlo gladko. Stali smo samo dve uri. Tudi na mongolski meji ni bilo problemov. Ponoči smo mirno zaspali — zaključil se je 1. dan potovanja s transsibirsko železnico. Hrana naslednji dan je bila kot vedno, kosilo celo nekoliko slabše kot na Kitajskem. 14. MAJ (četrtek) Navadili smo se na enakomerne tresljaje vlaka. Pokrajina je postajala pustejša — tipična Mongolija. Odločila sva se, da bova pojedla hrano, ki sva jo imela s sabo in da ne bova šla v restavracijo. Opazovala sva sopotnika, Kitajca, ker je imel dnevno tudi po 12 obrokov, videti je bilo, kot da samo je. Prebirala sva časopise in revije, poslušala kasete na walkmanu in prevajala napise z blaga iz Avstralije (ki sem ga kupil na Kitajskem). Zvečer sem se malo razgledal po vagonu in se spoznal z drugimi. Res je bila internacionalna družba. Zvečer smo že prišli na mongolsko mejo, čakali smo samo eno uro. Samo en vojak je spraševal za cigarete. Odpravili smo se proti ruski meji. Kontrola brez problemov. Pravo nasprotje v primerjavi s potovanjem tja. Tudi prijazni so bili bolj. Na meji sva menjala še 20 US $, ker nisva vedela, če bo kaj s črno prodajo na vlaku. Zunaj je bilo še precej mrzlo (temperatura je bila nižja, kot sva jo bila vajena), vse nas je treslo. Ta večer smo prestavili uro kar za 5 ur nazaj, da smo gledali na tabelo po moskovskem času (kdaj in koliko časa bomo kje stali). 15. MAJ (petek) Ker se ponoči nisem pokril z odejo, sem zjutraj skoraj zmrznil, saj se je še bolj ohladilo. Skozi okno sem opazoval zaledenelo Bajkalsko jezero, pokrajina je bila že bolj hribovita in poraščena z drevesi. Za zajtrk sva izpraznila najine zaloge, potem pa šla še v restavracijo v vagonu. Z občasnimi postanki, po največ 15 minut, smo nadaljevali pot proti Moskvi. Na vlaku smo igrali tarok (še z dvema Francozoma). Bil sem kar presenečen, da znata, imela pa sta seveda nekaj svojih pravil. Skozi okno sem nekajkrat fotografiral pokrajino, ki je postajala vedno bolj zanimiva. Zvečer smo se nekoliko pogovarjali o naših izkušnjah. V restavraciji osebje (razen šefa) ni znalo angleško, zato nama je srbohrvaščina kar koristila in sva marsikateremu pomagala pri sporazumevanju. Zanimivo je pripovedoval tudi Anglež, ki je pred šestimi leti prodal hišo na Floridi in šel na potovanje. Star je bil okoli 40 let. K sliki: V trgovini z maskami sem si nadel očala, ki te ne izdajo da mežiš ali spiš. Idealno za sestanke. 6. stran ★ ClcIS C35 OD TU IN TAM titovo velenje ★ 11. februarja 1988 Dvignjeni zastor 74 Če bi sodili po številu novih knjig, bi mirno zapisali povsem suh mesec. Po številu obiskovalcev in izposojenih del tako na pionirskem kot tudi na oddelku za odrasle knjižnice kulturnega centra Ivana Napotnika pa sodi januar med zelo množične. Parfum, Mistralova hči, Moja ženskost, moja sreča, Lezi med leve, Sever in Jug, pa njeno nadaljevanje Ljubezen in vojna, Še-rugovo Potovanje k ljudem, peti del Svetinove Ukane, Čarovnikov vajenec, Bitka za neznano, pa dela o horoskopih, jogi, bioe-nergiji, radiesteziji so bila pretekli mesec najpogosteje izposojena dela na oddelku za odrasle. 1691 bralcev si je nezimske januarske večere krajšalo čas ob prebiranju 4233 del, 27 se jih je prejšnji mesec vpisalo na novo. Namesto seznama novih del, vam bomo tokrat nekoliko bolje predstavili le eno delo. Knjižničarke oddelka za odrasle so izbrale Čisto žensko Thomasa Har-dya — to je ljubezenska zgodba iz 19. stoletja. Dogaja se v Angliji, pripoveduje pa o nesrečni ljubezni podeželske mlekance plemenitega porekla, ki nasede nasilnemu dvorjenju gospodariče-nega sina. Od njega zbeži, rodi otroka, ki ji umre. Nato se poroči s študentom agronomije. Ta izve za mlekaričino preteklost in jo .. . Kakšen je konec? Vzemite v roke knjigo in preberite. Rožančev Markov Evangelij.je bil zadnja dva meseca prejšnjega leta med najbolj branimi domačimi deli. Zakaj je roman, popularna žanrska politična kriminal-ka, pritegnil pozornost odraslih bralcev? Morda Rožančevo razpravljanje o položaju Slovencev v Evropi, o njihovem odnosu do sosedov? Morda razmišljanja o slovenski majhnosti? Poglavje o samomorih, svobodi, o razmerjih med posamezniki in družbo ali .. . Vse to počenja odprto, meditativno, občutljivo v obliki zastavljanja vprašanj — posku-šanja samoosmislitve, ne da bi komerkoli vsiljeval kakršnokoli rešitev. Večji obisk kot v lanskem enakem obdobju so zabeležile tudi knjižničarke pionirske knjižnice. V mesecu januarju je ta oddelek obiskalo 2597 mladih bralcev, na novo se jih je vpisalo 35. Prebrali pa naj bi 4717 del. Kljub počitnicam je bilo med njimi tudi 378 poučnih knjig. Za pravljice pravimo, da niso samo zanimive, bralne, ampak tudi zelo vzgojne. Nič drugačna ni kazaška pravljica Mumanbaj in sedem razbojnikov. To je pripoved o mirnem in skromnem človeku, ki z raznimi zvijačami pretenta sedem razbojnikov. Ti so ga namreč hoteli spraviti na beraško palico, če ne bi Muman- baj rešil sebe in svojo družino kako drugače. Ob koncu počitniškega branja pa omenimo še najbolj brana dela s tega oddelka: Bermudski trikotnik, V gaju življenja, Iz moje doline, Roki, Rok, Moj prvi leksikon ter stripi Mikija Mustra. MLADINSKA KNJIGA Police v Mladinski knjigi v Titovem Velenju so ob vsakem našem obisku bolj obložene z vedno dražjimi knjigami. »Toda, kaj hočemo, vse je drago,« pravijo prodajalke. Vseeno pa si nove knjige Najlepše antične pripovedke za 39.600 dinarjev, Peščene stopnice za 13 tisočakov Zane Grey, Segalov Razred stane 31 tisoč dinarjev ter Močno zdravilo Haileya za 19500 dinarjev — kljub ceni vredno kupiti. Gospodinjam pa bo morda prišel prav priročnik Dr. Oetkerja Enolončnice. Dobita ga za 11 tisočakov. Med iskanimi pa so bile tokrat knjige Živeti modro ter Športni ribolov na morju. Strokovna služba občinske skupnosti za zaposlovanje Titovo Velenje OBČINSKA SKUPNOST ZA ZAPOSLOVANJE OBJAVE POTREB PO DELAVCIH V OBČINI VELENJE IN MOZIRJE DELOVNA ORGANIZACIJA POKLIC ŠIFRANTA PROSTA DELA IN NALOGE Dl NČ DČ ROK P OD ŠT. DEL. OBČINA VELENJE INŽENIRING dipl. ing. gradb. za konstr. vodja projekta prodaje in izvedbe 1 5 nč 8 610.000 1 INŽENIRING dipl. ing. gradb. za konstr. odgovorni gradbeni projektant 3 nč 8 570.000 1 INŽENIRING dipl. ing. elektrotehnike odgovor, elektro projektant 3 nč 8 570.000 1 INŽENIRING dipl. ing. gradb. za org. in vodja sektorja projektive razvoja in teh. d. consuitinga 4 nč 8 620.000 1 INŽENIRING dipl. ing. strojništva vodja sektorja trženja in izvedb 3 nč 8 680.000 1 INŽENIRING dipl. ing. strojništva odgovorni projektant za področje instalacij in klimatizacij 3 nč 8 570.000 1 INŽENIRING dipl. ing. strojništva vodja priprave dela 5 nč 8 650.000 1 INŽENIRING ing. gradbeništva vodja projekta prodaje in izvedbe II 5 nč 8 500.000 1 GORENJE INTERNA BANKA ekonomist vodja oddelka vrednostnih papirjev 3 nč 8 510.000 1 TERMOELEKTRARNA ŠOŠTANJ kuhar izmenski kuhar 2 nč 15 280.000 1 OBČINA MOZIRJE GP TURIST kuhar kuhar 6m nč 10 280.000 3 GP TURIST natakar natakar (znanje nem. ali angl. jezika) 6m nč 15 270.000 2 ISKRA - FERITI stroj, ključavničar vzdrževalec strojev in naprav v Ljubnem 2 nč 8 420.000 1 ISKRA - FERITI elektr. za šib. tok vzdrževalec elektronike v Ljubnem 3 nč 8 470.000 1 GP TURIST snažilka snažilka 6m nč 15 240.000 1 F" I I I I Iv nedeljo OTROSI I I L terme topolšicaj i i i i i ■ i i J TERME TOPOLŠICA — hotel VESNA vabi: v četrtek, 11. februarja, ob 20. uri na KONCERT mladih tamburašev iz Pesja ter družabni večer. v soboto, 13. februarja, ob 20. uri na PLES V MASKAH s Ptujskim instrumentalnim ansamblom. Izvirne maske imajo prost vstop, najboljše pa bodo nagrajene. Nagrade: — VIKEND paket za 1 osebo — celoletna karta za kopanje — Polletna karta za kopanje — pečena svinjska glava — narezek za 2 osebi — 10 krofov Gostovali bodo ptujski kurenti.