GEOGRAFSKI V/ VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOC1ETE DE GE06RAPHIE DE SLOVENIE GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE SLOYENIE Letnik, izdan ob 70-leinici akademika profesorja dr. SVETOZARJA ILEŠIČA For Professor SVETOZAR ILEŠIČ, Member of the Slovene Academy of Arts and Sciences, Presented on the Occasion of Bis 70th Birthday Tome publie en honneur de M. SVETOZAR ILEŠIČ membre de I Academie, a I'occasion de son soixante-dixieme annioersaire XLIX 197? LJUBLJANA 197? IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Milan Šifrer in dr. Igor Vrišer Glavni urednik — Editor in Chief — Chef redacteur Dr. Igor Vrišer Izdano s finančno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije GEOGRAFSKI VESTNIK XLIX (1977) UDK UDC 92 + 012 Ilešič = 863 SEDEMDESETLETNICA SVETOZARJA ILEŠIČA Ivan G a m s * 8. junija 197? je dopolnil sedemdeset let najvidnejši slovenski geograf, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in upravnik njenega Geografskega inštituta Antona Melika, zaslužni profesor ljubljanske univerze in univ. profesor v pok. dr. Svetozar Ilešič. Geografsko društvo Slovenije in uredništvo posvečata to številko Geografskega vestnika temu jubileju. * Dr., redni univ. profesor, PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, Yu Pedagoško glasilo Geografskega društva Slovenije, Geografski obzornik, se je v svojem uvodnem članku v 2. št. L 1957 spomnilo petdesetletnice prof. Ilešiča. Geografski vestnik 1967 smo posvetili llešičevi šestdesetletnici in v uvodnem članku ovrednotili njegovo dotedanje delovanje in zasluge za geografijo. Prof. dr. I. Crkvenčic je v zborniku jugoslovanskega simpozija o agrarni geografiji v Mariboru (izšel l. 196?) prav tako prikazal jubilantove zasluge za razvoj agrarne in ostale geografije. Ob llešičevi sedemdesetletnici zato tu ni treba ponavljati, kar je bilo o njem že zapisanega. Niti ni potrebno, da bi se lotili vrednotenja njegovega življenjskega opusa, ker bi bilo to preuranjeno, saj še ni zaključeno. Preostane nam predvsem, da preletimo zadnje desetletje jubilantovega delovanja. Prehod iz petdesetih v šestdeseta leta življenja je prinesel jubilantu veliko preokreinico. Po smrti svojega učitelja Antona Melika l. 1966 je vodstvene posle v veliki meri prevzel njegov kolega na takratnem oddelku za geografijo Filozofske fakultete, Svetozar Ilešič. L. 1966 je postal dopisni in l. 1970 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To priznanje je prineslo tudi nove dolžnosti. L. 1966 je prevzel kot edini geograf med člani akademije vodstvo Inštituta za geografijo SAZU, ki se je l. 19?6 preimenoval v Geografski inštitut Antona Melika. Obenem je padla na njegova ramena dolžnost, urejevati Geografski zbornik, ki je pod novim uredništvom doslej izšel v šestih zajetnih zvezkih. Po sili razmer je jubilant sprejel še upravništvo Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni (19?2—?6) in mu je prav tako urejeval glasilo ter ga preimenoval iz »Poročil — Acta carsologica« v »Krasoslovni zbornik«. V poročilu o delu tega inštituta v predhodnem Geografskem vestniku lahko ugotovimo, kako se je inštitutsko delo o času Ilešičevega predstojništva razmahnilo in kako so se povečale raziskovalne kapacitete. Da je bil jubilant poleg tega pritegnjen v razne akademijske in me d akademijske odbore, ni treba posebej navajati. Poudariti pa je treba, da je bil v letih 1968—72 predsednik jugoslovanskega komiteja za geografijo v okviru zveze geografskih društev Jugoslavije. Tako so se v začetku jubilantovih šestdesetih let nove zadolžitve pridružile nespremenjenim starim. Na Filozofski fakulteti je Ilešič predaval dva najpomembnejša predmeta, geografijo Slovenije in geografijo Jugoslavije, pa tudi idejne probleme geografije, in to do upokojitve 31. decembra 1975. Še naprej je bil mentor ali somentor pri izdelavi disertacij. Število doktorantov iz Slovenije in ostale Jugoslavije, ki jim je bil Ilešič mentor ali somentor v vsej povojni dobi, se je povzpelo čez 30. V Geografskem društvu je l. 1964 sicer odložil predsedništvo, a mu je kot častni predsednik — v to je bil izvoljen l. 1968 — še dolgo pomagal in urejal Geografski vestnik. Na njegovih platnicah je bil pri letnikih 1948—1958 Ilešič vpisan kot sourednik, nato pa kot glavni in odgovorni urednik do vključno letnika 1972. Zakaj smo navedli vse te stare in nove Ilešičeve zadolžitve pred pretresom njegovega raziskovalnega delovanja? Izkušene znanstvenike Ile- šičevega kova, ki so vodje večjih inštitutov, take obremenitve ne prizadenejo v toliki meri njihovih znanstvenih ambicij, ker ponavadi lahko administrativno in drugo neznanstveno delo prenesejo na ramena sodelavcev. Ilešič pa je opravljal ta dela večinoma sam in tega ni bilo malo, kar priložena jubilantova bibliografija za zadnjih deset let izpod peresa znan. svetnika SAZU dr. D. Mezeta seveda ne pove. Jz nje tudi ne zvemo, koliko strokovnih ocen raznih študij, knjig, seminarskih ali diplomskih del, ocen objav kandidatov za elekcije in reelekcije je bilo napisanih, ker se jih jubilant kot starosta slovenskih geografov pač ni mogel in tudi ni hotel izogniti. Tako delo sicer razširja obzorje, a znanstvenikovo tvornost razkraja. Če to upoštevamo, laže d jubilantovi bibliografiji razumemo obilico objav, ki so nastale kot odzivanje na trenutne potrebe časa in okolice. Poglejmo si zdaj llešičevo znanstveno in raziskovalno delo. Agrarna geografija, ki mu je za leto 1951 prinesla Prešernovo nagrado za znanstvene dosežke ter mu je s knjigo »Die Flurformen Sloweniens in Lichte der europäischen Flurforschung« odprla pot do uveljavljanja v tujini, ni več v ospredju njegovega znanstvenega zanimanja. Zemljiška razdelitev odstopi v bibliografiji zadnjega desetletja prvo mesto socioekonornskim spremembam na vasi. O njih je predaval in pisal v beograjskih, nizozemskih in belgijskih geografskih časopisih. Za llešičevo retrospektivo je morda najbolj značilna študija, ki jo je izdala univerza v Leuvenu (na 46. straneh) kot zbirko predavanj, ki jih je imel na tamkajšnjem geografskem inštitutu od 15. do 20. novembra 1961 (Le paysage rural en Slo-venie). Ko je v njej Ilešič prikazoval oblike zemljiške razdelitve na Slovenskem, je dodal številne nove misli in nova tolmačenja, ki pričajo, da je njegovo zanimanje za te probleme še vedno živo. Publikacija izdaja tudi v nadaljnjem ves spekter llešičevega zanimanja: prikazuje transformacijo slovenskega podeželja od 19. stoletja dalje, slovenske pokrajine in povojne socioekonomske razvojne dileme Slovenije. Lahko bi rekli, da je to v bistvu mala Slovenija. Je zametek monografije in upamo, da bo jubilant našel časa in volje, da bo to delo, izpopolnjeno in znanstveno dokumentirano, kdaj izdal o slovenskem jeziku. Zelo vidno mesto imajo v llešičevi priloženi bibliografiji študije o regionalizaciji Slovenije. Pri tem pa že naslovi izdajajo neko zanimivost. Čeprav pozna slovenska in jugoslovanska kakor tudi tuja geografska javnost Ilešiča kot zagovornika kompleksne geografije, pa se ozemlje Slovenije v glavnem le ni dalo deliti na kompleksno-geografske regije. Mestoma sicer zasledimo naziv geografske regije, toda pri njih gre pretežno za nodalne regije. Sicer pa razlikuje pokrajinsko-tipološke ali ekološke regije (GV 1972, s. 10 in karta 1), na Koroškem pokrajinsko-ekološke regije, in gospodarsko-geografske regije. Ker je pogrešal učne snovi za predavanja o Jugoslaviji iz področja klimatologi je, se je lotil klimatske rajonizacije Jugoslavije in o njej objavil razpravo tudi na Poljskem. Pri »pokrajinah« je ostal Ilešič predvsem pri poljudnih opisih Slovenije, kjer imajo približno tak smisel kot pri Melikovih opisih Slovenije. Bolj kot doslej so v šestdesetih letih stopila d ospredje jubilantovega zanimanja vprašanja o predmetu in vlogi geografije. Ta razmišljanja je pogojevala doba, ko so se pričele v svetovni in domači geografiji javljati različne »geografije«, nova imena za geografijo in nova tolmačenja, kaj je njen predmet. Naravno se nam zdi, da ni mogel molče mimo teh novosti raziskovalec, katerega strokovna bibliografija obsega okoli pet tisoč objavljenih strani in katerega (gospodarsko-geografski) regionalni opisi sveta so že drugo desetletje osnova učbeniške literature v slovenskih srednjih šolah (ponatisi v zadnjem desetletju d letih 1967, 1969, 19?2 in predvidoma 197?) in pa tudi v Bosni in Hercegovini, kjer je izšel prevod. Ilešič, ki je že prej držal slovenskim in jugoslovanskim geografom ogledalo idejnega geografskega razvoja po svetu, se je zdaj vedno bolj odločno opredeljeval: za geografijo kot enotno in kompleksno vedo proti geografiji kot skupku prirodoslovnih in družbenih znanosti, za pokrajinsko-geografski koncept proti premočnemu seciranju pokrajine na elemente in cepitve geografije na specializirane stroke. Pozdravljal je sicer 7natematizacijo v geografiji, a je bil proti temu, da bi bila matematika kaj več kot sredstvo dela. Je bil za upoštevanje družbenih potreb pri izbiri snovi, ki jo naj geografija proučuje, a je bil proti temu, da bi pri tem naša stroka žrtvovala svoje idejne zasnove. Z referati na slovenskih, jugoslovanskih in nekaterih tujih geografskih zborovanjih si je utrdil ugled enega najvidnejših jugoslovanskih geografov-ieoretikov. Preura-njeno je govoriti, kolikšno moč so imeli llešičevi argumenti za idejno uravnavanje jugoslovanske geografije. To bo pokazala prihodnost. Nedvomno lahko zaključimo, da je Ilešič zaviral pretirano cepljenje geografije. Če se je Partizanska knjiga odločila, da bo njegove teoretske članke o geografiji ponatisnila v posebni knjigi, bo to priznanje avtorju kot tudi slovenski geografiji, ki bo pričalo, da imata oba tudi na tem področju kaj povedati širši, negeografski javnosti. Na kraju bežnega pregleda strokovne bere iz zadnjega razdobja moram povedati še nekaj manj strokovnih, a bolj človeških besed. Od človekovega značaja, zdravja in počutja je odvisno, kako presojamo svojo življenjsko bilanco uspehov in neuspehov, ki jih doživljamo vsi. Če se ta bilanca zrcali v knjižnem doprinosu k slovenski in jugoslovanski geografiji, potem jubilant nima razloga za pesimizem. Vrsta knjig, od tega deset originalnih, obilica razprav, člankov, recenzij in drugega, kar znese, kot rečeno, nad pet tisoč tiskanih strani, vse pisano z občutkom za lep in jasen jezik in v preprosti dikciji tudi pri zapletenih problemih, izdaja enkratni lik raziskovalca in pedagoga. Njegova dela pomenijo na polju slovenske geografije globoke brazde, zarezane mestoma v sveži ledini (na primer na področju hidrogeografije ali teoretske geografije). Postal je pojem v slovenski in jugoslovanski geografiji in lik, katerega prikupnost izpričujejo aplavzi, ki jih je Ilešič doživljal na slovenskih in jugoslovanskih geografskih zborovanjih po referatih in diskusijskih prispevkih. Ob tem zbledi dejstvo, da ubira del jugoslovanske geografije svoja pota mimo llešičevih koncepcij o geografiji. Je pač tako, da včasih aktualnosti zasenčijo nekatere idejne koncepte, ki jim da trajno veljavo šele retrospektivni pregled razvoja neke stroke. Ob takih primerih ni vred- no, da bi človek izgubljal veselje do dela. V Ilešičevem primeru tem manj, ker je bil daleč od apriorističnih odklanjanj novosti d geografiji in ker mu nihče ne more oporekati napredne dialektične, v njegovih povojnih gospodarsko-geografskih opisih tujih dežel tudi napredno angažirane miselnosti. Že v prvih učbenikih je podčrtaval vlogo neokolonializma in prepad med razvitimi in nerazvitimi, česar smo se v polni meri zavedli šele zadnja leta. Značilen primer tega je trenutno zelo modno gibanje za varstvo narave in za zdravo okolje. V govorjeni in pisani besedi se je jubilant zavzemal za to, da bi geografi-raziskovalci aktivno sodelovali tudi na tem področju. Toda kot geograf, ki ceni dobrobit človeka prav tako kot neprizadeto naravno okolje in ki mu je človek merilo vrednosti, se ni solidariziral s tistimi, ki so zagovarjali zaščito narave pred človekom za vsako ceno. llešičevo stališče je nedvomno pripomoglo, da je ostala naša geografija tudi na tem področju na trdnejših tleh. V to, da more biti metodološko zmodernizirana, a v bistvu še vedno stara geografija koristna družbi, ne da bi zapuščala svoje regionalnogeografske koncepcije, Ilešič ni nehal verovati. Tudi v to ne, da samo taka lahko največ nudi mladim pri vzgoji. Kljub napovedi, da ob sedemdesetletnici še ne bomo ovrednotili celotnega llešičevega znanstvenega in pedagoškega opusa, le ne moremo mimo naslednje ugotovitve: Ilešič je za svojo pomembno in vztrajno delo na področju geografije dosegel že toliko javnih priznanj s strani strokovnih in družbenih organizacij, kot jih doslej še ni prejel noben slovenski geograf. Naj navedem le glavne: častni član slovenskega, makedonskega, srbskega, poljskega, madžarskega in miinchenskega geografskega društva. dopisni član italijanskega geografskega društva, naziv zaslužni profesor ljubljanske univerze, podeljen ob njegovi sedemdesetletnici 8. junija 1977 o veliki zbornični dvorani univerze, dobitnik Kidričeve nagrade za življenjsko delo na področju geografije za leto 1976. Dosegel je torej najvišje možno slovensko priznanje za znanstvenika in univerzitetnega pedagoga. Odlikovanju z Redom dela z zlatim vencem (1966) je sledil l. 1967 Red dela z rdečo zastavo. Skromno priznanje za doseženo delo naj bo tudi ta številka Geografskega vestnika, ki je posvečena llešičevemu jubileju. Njegovi učenci bi se z njo radi malo oddolžili tudi za skrbna in zavzeta predavanja številnih geografskih predmetov v povojni dobi. Saj je zlasti v prvem povojnem desetletju levji delež geografskega pouka na takratnem geografskem inštitutu odpadel na njegova ramena. Lik brzonogega profesorja na čelu dolge kolone slušateljev geografije, ki so na ekskurzijah zadihani spešili korak za velikim vodjem, bo še dolgo ostal živ med slovenskimi geografi. Če se spominjamo llešičevega jubileja ne le iz gole dolžnosti do svojega učitelja, temveč tudi s toplimi željami za njegovo nadaljnje zdravje in dobro počutje, je to v veliki meri tudi posledica njegove pripravljenosti za prijateljski pomenek in za pomoč vsakemu, ki je prišel s tem namenom k njemu, pa naj bo to slušatelj ali kolega. To pripravljenost smo mladi zelo cenili in jo še cenimo. Ker bi je bili še radi deležni, želimo našemu profesorju še dolga zdrava in plodna leta. THE 70IETII BIRTHDAY OF ACADEMICIAN DR. SVETOZAR ILEŠIČ Ivan Gams (Summary) Since Geografski vestnik, the volume XXXIX, has already brought an analysis of Prof. Ilešič's contribution to geography on the occasion of his 60th birthday, here is revieded mostly his activity during the last ten years. In this period he received many significant tokens of recognition: full'member ship of the Academy of Arts and Sciences (in 1970); “the Kidrič Prize” for lief-mork (in 197?), which is the highest Slovene award for scolars, honorary membership of seven geographical societies in Yugoslavia and abroad. In the continuation of his professional work from the previous period the problems of theoretical geography and those of regional geography of Slovenia came into foreground of his interest. The bibliography for the last ten years, compiled by D. Meze, is added. Geografski vestnik, Ljubljana, XLIX (1977) BIBLIOGRAFIJA AKADEMIKA DR. SVETOZARJA ILEŠIČA PO LETU 1966* D. M e z e** I. Razprave, knjige in učbeniki Regionalne razlike v družbeno-gospodarski strukturi SR Slovenije — GV XV/1968, str. >—18. Probleme de regionalisation 6conomique, l’exemple de la Yougoslavie. Melanges de Geo- graphie, offerts a M. Omer Tulippe II, str. 602—614, Liege 1968. Režimy rzek w Jugoslawii — Przeglad Geograficzny XL, 2/1968, str. 505 do 509, Warszaw. Znano pa je tudi, da megla poveča toksičnost in korozivno sposobnost onesnaženega zraka tudi do desetkrat. Meritve koncentracij SO2 in dima (5, 6) so pokazale, da je koncentracija emisij v zimski polovici leta trikrat večja kot v letnih mesecih. Prepričanje mnogih, da je vpliv komunalnih kurišč pozimi trikrat večji kot vpliv industrije, bi veljalo le, če bi imelo Celje odprto geografsko lego. Specifični kotlinski meteorološki pojavi pa povzročajo, da je vpliv industrije v zimskih mesecih neprimerno večji ne glede na komunalna kurišča in promet. Analiza meritev emisij kaže, da je razmerje med zimskimi in letnimi meseci v stanovanjskem delu mesta in industrijskimi predeli približno enako, to pomeni, da se koncentracija emisij v zimskih mesecih enakomerno poveča za vse mesto. Zanimivo je tudi, da nastopajo v zimski polovici leta vse ekstremne vrednosti emisij praktično istočasno na vseh merilnih postajah. Pozna se, da je v zimski polovici leta Celjska kotlina zaprta in da se koncentracije plinov enakomerno razporedijo po vsej kotlini. V topli polovici leta pa prevladujoči vetrovi (glede na obliko kotline) odnašajo emisije sorazmerno njihovi jakosti in smeri. Po Stokeso-vem zakonu se delci v zraku prenašajo s srednjo hitrostjo vetra in padajo na tla v različni oddaljenosti. V zgodnjih pomladanskih mesecih, to je v najbolj občutljivem času za rastline, na začetku rasti, so v kotlini prevladujoči zahodni vetrovi. Na vzhodnem robu kotline je gričevnat svet, ki dopušča, da veter prenaša emisije daleč proti vzhodu in je temu primerno tudi vzhodna meja poškodovanosti vegetacije premaknjena na vzhod. Za boljše razumevanje meritev emisij, ki jih opravljajo trenutno na štirih merilnih postajah, bi bilo potrebno podrobneje preveriti še mikroklimatske poteze glede na položaj merilnih postaj. Za popolnejšo sliko pogrešamo merilne po- staje v mestnem jedru, da bi s tem laže ugotavljali vpliv prometa in komunalnih gorišč na onesnaževanje zraka v Celju. Rastline so za večino emisij bolj občutljive kot človek in nam poškodovana rastlina pomeni tudi svarilo pred nevarnostmi, ki pretijo človeku v takem življenjskem okolju. Dobro vidne so na vegetaciji posledice delovanja SO2 in fluora. Ti so dobri pokazatelji emisij tudi na obravnavanem celjskem obomčju, kjer so z meritvami dokazali, da je med škodljivimi vplivi največ posledic SO2 in fluora. Stopnja poškodovanosti vegetacije je poleg koncentracije emisij odvisna tudi od položaja dreves v sestoju, od oblike terena in kvalitete rastišča ter odpornosti drevesnih vrst (listavci so podvrženi akutnim obolenjem, iglavci pa kroničnim). Za gozdno vegetacijo je bistvenega pomena dinamika in koncentracija v specifičnih vremenskih pogojih in dnevnem času (2). Naletnemu za-plinjevanju, ki nastopa v normalnem vremenu, ko ni inverzije, ali ob zelo visoki, več dni trajajoči inverziji so najbolj izpostavljeni priveterni deli terciarnega gričevja med Hudinjo in Ložnico: Bukovžlak, Proseni-ško, Kresnike in Teharje. Po dolini Voglajne se zaplinjevanje širi vse do Šentjurja in v manjši meri še celo do Grobelnega. Inverzno zaplinjevanje povzroča največjo koncentracijo škodljivih plinov tik pod inverzno ploskvijo in pri emisiji ni bistvenih razlik med priveterno in odveterno stranjo. Glede na obliko reliefa in pogostost enodnevnih inverzij se vpliv inverznega zaplinjevanja najbolj pozna na strminah, ki se dvigajo na južnem robu Celjske kotline (Lisca, Košnica, Miklavški hrib, Podgorje, Aljažev hrib). Prepričanje, da je vegetacija v Celjski kotlini uničena le po SO2, vedno bolj izpodbijajo dokazi, da postaja Celje fluoridno emisijsko območje. Toksični vplivi fluoridov se kažejo v neposredni bližini virov (Cinkarna, EMO), z oddaljenostjo njihova koncentracija hitro pada. Rastlina sprejema največ fluora v visoki zračni vlagi, motnje v rastlinah nastajajo že v prvi koncentraciji 0,015 mg/m3 zraka (7), ta vrednost pa je bila ob meritvah v Celju dostikrat prekoračena. Posamezni predeli v Celju in okolici se po vrstah poškodb na rastlinah med seboj razlikujejo. Tako se npr. na Golovcu kažejo poškodbe povzročene po fluoridih, na Aljaževem hribu je mešan vpliv fluoridov in SO2, proti vzhodu pa vedno bolj prevladujejo tipične poškodbe po SO2 (1). Specifičnost celjske industrije se kaže še v akumulaciji strupenih snovi v prsti. Ugotovljeno je (3), da danes vegetacija odmira tudi zaradi zastrupljenih rastišč, kjer se je zaradi dolgotrajnih emisij nakopičilo toliko škodljivih snovi, da so bile prekoračene nevtralizacijske sposobnosti prsti. Glavni vir teh emisij — (pražarna cinka) — je bila pred tremi leti ukinjena, stanje pa se kljub temu ni izboljšalo. Ta podatek je toliko bolj zaskrbljujoč, ker napoveduje ogromno dela in materialnih izdatkov, če bi hoteli goličave ponovno pogozditi. Posredni negativni učinki se kažejo tudi v razbohotenju rastiščnim pogojeni prilagojene trave — trstikaste stožke, ki uspeva posebno na goličavah, kjer je gozd uvrščen v četrto stopnjo poškodovanosti. Takšnega gozda je okoli 300 hektarov in v njem se ob sušah večkrat pojavijo gozdni požari. Iz zračnih posnetkov je razvidno, da v strnjenem kompleksu od Žalca do Po- DEGRADACIJA OKOLJA V OKOLICI CELJA nikev ter vzhodno od Vojnika do Rifnika, ni niti hektarja zdravega gozda, kar pomeni preko 2000 ha poškodovanih gozdov. Celje ima tudi specifične hidrografske razmere. Pri kolenu Savinje se v njo izliva več pritokov, izmed katerih je Voglajna biološko mrtva reka in je tako poleg Notranjske reke danes edina slovenska abiotična reka. Iz podatkov analiz, ki jih je napravil Zavod za vodno gospodarstvo SRS (8), je razvidno, da pošilja Celje v tekoče vode 4125 m3 odpadnih voda, od tega odpade na industrijske odplake (brez najhujših onesnaževalcev) 1787 m3 na uro. Navajamo podatke za tiste tovarne, ki oddajajo največ odpadnih voda: Cinkarna 16,719 m3 na uro, EMO 3,556 m3 na uro, ETOL 0,171 m3 na uro. Voglajna je izredno obremenjena z industrijskimi odplakami, saj je BPK5 sedemnajstkrat večja kot za Savinjo, populacijski ekvivalent pa je osemkrat večji, pri čemer so pri Savinji upoštevane tudi komunalne odplake. Vse fekalije mesta Celja (20.000 m3 letno) spuščajo namreč v kanal, ki je brez vmesnih čistilnih naprav direktno povezan z reko. Pri tekočih odplakah v Voglajno prednjači kemična industrija (Cinkarna, ETOL), sledita kovinska industrija in črna metalurgija, pri Savinji pa so na prvem mestu kovinska in tekstilna industrija. Pestra sestava celjske industrije se kaže tudi v raznovrstnosti odplak. Glede na populacijski ekvivalent pri odpadnih vodah je Celje v skupini od 200.000 do 300.000 prebivalcev. Ob primerjavi podatkov za druge kraje Slovenije, imajo večji populacijski ekvivalent le še Ljubljana, Mežica in Idrija. Razlika pa je v tem, da sodeluje pri onesnaževanju tekočih voda v Celju več industrijskih panog in da edino še Mežica oddaja večjo količno neprečiščenih odpadnih voda. Skupno vsem štirim krajem pa je, da nimajo čistilnih naprav za prečiščevanje komunalnih odpadnih voda. Celjska kotlina, ki je v tankem sloju zasuta s kvartarnimi prodnimi naplavinami, ima izredno plitvo ležečo talno vodo, kar pomeni, da je prodna plast, ki loči talno vodo od površja, tanka in da onesnažena voda, ki pronica v tej plasti, nima dovolj dolge poti, da bi se prečistila. Za opozorilo, kako je to nevarno, vzemimo zelo enostaven primer kroženja emisij v okolju, ki je prav značilno za Celjsko kotlino. SO2 uhaja iz dimnikov, nabira se na raznih objektih in drevju, ob prvem dežju meteorna voda izpere te strupene snovi, jih raztaplja in nato prenaša skozi tanko prodno plast v talno vodo, ki je za mnoga gospodinjstva direkten vir pitne vode. Ta primer samo še potrjuje nujnost, da se čim več gospodinjstev priključi na vodovod. V Celju še vedno obstaja problem s pitno vodo, saj kar 64 % pitne vode iz vodovoda porabi industrija. Ob tem se zopet odpira že znana možnost, ali ne bi kazalo uporabljati vodo iz Šmartinskega jezera za industrijske tehnološke potrebe, vendar tako, da bi jezero kljub temu obdržalo svojo poglavitno, dotedanjo funkcijo — rekreacijskega središča za Celje. Poseben problem predstavljajo tudi odpadki v trdem agregainem stanju, ki nastajajo v industriji in mestu. Le malo tovarn ima lastne deponije. Vse manjše tovarne odvažajo odpadke kar na javno komunalno odlagališče. Največji problem pa predstavljata deponiji žveplene kisline in ferosulfata, ki nastajata ob proizvodnji titanovega dioksida. Celje ima tudi samo eno zakonito komunalno odlagališče odpadkov, več pa je v okolici črnili odlagališč (evidentirali smo jih kar 17), za katerih saniranje nihče ne skrbi. Ta odlagališča niso samo estetski problem, ampak tudi higienski. Sklep Celje je zaradi specifične kotlinske lege in skoraj stoletnega kontinuiranega razvoja industrije postalo eno najbolj ekološko ogroženih v Sloveniji. Zimska jezera hladnega zraka, z njim povezane inverzije in pogoste megle, pogojujejo visoke koncentracije škodljivih emisij iz industrijskih virov, komunalnih kurišč in prometa. V topli polovici leta pa dominantni vetrovi odnašajo pline in naletno zaplinjevanje povzroča največje škode na vegetaciji vzhodno od Celja. Celjska industrija ima dve osnovni značilnosti: je v glavnem zastarela, emisije se akumulirajo v okolju že skoro 100 let, obenem pa je polistrukturna, kar povzroča različen značaj in množino emisij, ki nastopajo v vseh treh agregatnih stanjih. Bibliografija — Bibliography 1. Inž. Marjan Šolar: Vpliv onesnaženega ozračja na gozdno vegetacijo v Celjski kotlini s posebnim ozirom na življenjske pogoje in bodočnost gospodarsko pomembnih iglavcev, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo SRS, Ljubljana 1976, tipk., 40 str. 2. Inž. Marjan Šolar: Stanje poškodovanosti rastlinstva po industrijski eksa-laciji v Celju in njegovi neposredni okolici, Inštitut za lesno in gozdno gospodarstvo SRS, Ljubljana 1974, elaborat. 3. Dušan Košutnik: Propadanje vegetacije v okolici Celja in poizkus ponovne ozelenitve, Celjski zbornik 1973-74 (str. 79—107)). 4. Anton Planinšek: Zimska jedra hladnega zraka v Celjski kotlini, diplomska naloga FNT, Ljubljana 1974. 5. Onesnaženje atmosfere mesta Celja in Štor 1968-69, Zavod za zdravstveno varstvo Maribor in Celje, elaborat, Celje 1969. 6. Poročilo o koncentracijah SO2 in dima v Celjski atmosferi po meritvah od oktobra 1973 do oktobra 1974, Regionalni zdravstveni dom Celje, TOZD medicina dela Celje. 7. Ivan Perman, Slavko Vrhovnik: Onesnaževanje atmosfere na območju Celje — plinasti fluoridi, Celje 1974, tipkopis. 8. Zavod za vodno gospodarstvo SRS Ljubljana: Projekt raziskav za izdelavo programa sanacije dispozicije odpadnih voda v SRS, Ljubljana 1972. GEOGRAPHICAL ASPECTS OF THE DEGRADATION OF ENVIRONMENT AS EXEMPLIFIED BY CELJE Metka Špes (Summary) Because of its location in a basin-shaped valley and of its almost one-hundred years long continued development of industry Celje has become one of the environmentally most endangered of Slovenia. In wintertime the concen- trated masses of cool air and the resulting inversions and frequent fog make for high winter concentrations of harmful emissions from industrial plants, private houses and blocks of flats as well as from motor-vehicles. On the other hand, in the warm part of the year the dominant winds carry away the poisonous gasses which in consequence harm the vegetation, particularly to the east of Celje. Local industry is basically characterized by (1) the fact its technology is antiquated and so by now the emissions have been accumulating in the air for almost a hundred years, and (2) that it is of a poly-structural character, with various qualities and quantities of emissions in solid substances, in liquids, as well as the form of gasses. O NEKATERIH GEOGRAFSKIH PROBLEMIH EVROPSKIH DEŽEL - ON SOME GEOGRAPHICAL PROBLEMS CONCERNING EUROPEAN COUNTRIES PROBLEMES D’UNE STATION ALPINE FRANCAISE: MEGeVE Andre Blanc* Lors de mon premier sejour en Yougoslavie, en 1948, l’une des premieres regions que je visitai fut la Slovenie: le professeur Ilešič m’ac-compagna dans les Alpes et me fit connaitre la haute vallee de la Save, Bled et Bohinj. C’est en souvenir de ces agreables et fecondes excursions, en hommage de reconnaissance, que je lui dedie, cordialement et respectueusement, cette modeste contribution ä la connaissance et ä la typologie des stations alpines. Elle n’a pas d’autre ambition, en raison de sa brievete, que de poser les problemes les plus originaux et d’inviter ä une recherche d’autant plus aisee, mais riche de promesses, que la documentation offerte est plus abondante et que le possibilite d’enquetes orales aupres d’une population receptive apparait infinie. Dans les Alpes fran^aises du Nord, le departement de la Haute-Savoie, etalee sur un ensellemment ä 1113 m. d’altitude et dominee par des sommets de plus de 1800 m., evasee en berceau, reliant par un col facile d’acces la vallee d’Arve et le val d’Arly, premiers tran^ons du «Sillon alpin». Megeve compte parmi la centaine de stations montagnar-des fran^aises, comme l’une des plus importantes et des plus anciennes, faisant partie de ce que Ton appelle la premiere generation, implantee ä partir d’une localite qui compte actuellement plus de 5000 habitants et qui peut accueillir plus de 50.000 touristes. C’est egalement l’une des plus originales, car alle rassemble et allie, sur une superficie tres vaste, une grande diversite d’aspects et de fonctions qui en font l’une des communes les plus riches de France dans cette categorie de population. Le premier problemes est pose par l'ampleur, la nature, la variete de l’equipement pour la villegiature d’ete et d’hiver. II faudrait evaluer, par les techniques quantitatives simples, la part respective des deux sai-sons et son evolution, depuis la fondation par la famille Rotschild, des premiers elements de la station, aussitot apres la premiere guerre mondiale. C’est dire qu’une etude prealable de situation — position geogra-phique, site et climat local, enneigement et ensoleillement, amenagement et utilisation du sol — apparait indispensable. Quelques donnees suf-fisent ä demontrer l’importance et le role de ces differents aspects. L’e- * dr., redni univ. prof.. University Paris X, 200 Avenue de la Rčpublique 2, Rue de Rouen, Nanterre, Paris, F. quipement hotelier: environ 90 hotels et pensions, avec ou sans restaurants, des centaines de chalets et de logements en pleine propriete on en location, une dizaine de maisons d’enfants. Classes par categories de prix et de confort decroissants selon les normes touristiques frangaises, on compte trois grands hotels ä quatre etoiles, 13 ä trois etoiles, 26 ä deux etoiles, 25 ä une etoile, plus une dizaine de chalets en altitude: au total, 229 chaiubres, 4 etoiles; 420. 3 etoiles; 730, 2 etoiles; 280, une etoile: pres de 1600 en tout auxquels s’ajoute un equipement de services: 200 boutiques de toutes sortes, 6 cabinets de inedecins, 5 banques, 7 stations-ga rages ... Les transports dans le cadre de la commune s’effectuent par des pe-tits cars, des navettes, des taxis, des voitures ä cheval equipees de tra-ineaux pour l’hiver. Le gare ferroviaire la plus proche, avec liaison pour Geneve, Lyon, Paris, est ä une demi-heure de trajet. Des reseaux de cars unissent la station aux grandes villes des Alpes du Nord. La construction recente d’un altiport ä 1400 m. perinet d’assurer des liaisons aeriennes regulieres avec Geneve et Paris. Equipement culturel et sportif: La Palais des sports abrite une salle de conferences et de spectacles de 1200 places equipee pour le traduction simultanee, une patinoire olympique, une piscine. II est complete par des courts de tennis, publics ou prives, un terrain de golf, des salles d’exposition d’art, quatre salles de cinemas. Les remontees mecaniques se composent de trois telepheriques, deux telecabines, deux telesieges, plus de 20 teleskis conduisant jusqu’ä 2000 m. L’ecole de ski est animee par 130 moniteurs. Megeve est un centre de fetes, de congres, de competitions sportives: championnats de patinage, matchs de hockey sur glace, tournois de tennis, epreuve de ski alpin comptant pour la Coupe du monde. Un inventaire precis, tenu ä jour au fil des annees, de tous les aspects de l’equipement, un tableau chronologique d’implantation, une etude de la frequentation, de la localisation geographique et des categories socio-professionnelles qui les utilisent s’impose de prime abord. Ce qui conduirait naturellement a. traiter un second theme: la composition et l’origine des hivernants et estivants, les rapports entre ces deux classes de population touristique, parfois commune, parfois differente, les origines geographiques — Parisiens et etrangers, surtout Anglais, en majorite sans doute — les categories socio-professionnelles. L’analyse de series statistiques revelerait l’extreme diversite de cette population, de simples families ouvrieres ä la classe aristocratique. II conviendrait alors de definir et de classer les types de villegiature, en fonction des motivations, des origines, de la duree et de la nature des sejours, les principales composantes des rythmes annuels de migration, avec deux pointes marquees ä Noel et au milieu d’aoüt, et une frequentation elevee durant les periodes de conges scolaires: villegiature de repos en ete, pratique des sports d’hiver, week-end des habitants des villes in-tra-ou subalpines les plus proches, passage et etape sur la grande touristique des Alpes, de Chamonix ä Nice, sejour d’enfants places pour des raisons de sante, tenue de seminaires et de congres durant l’entre-saisons que les responsables locaux s’efforcent d’animer... La liste est loin d’etre close. L’activite et les migrations saisonnieres constituent en effet un troi-sieme theme. Megeve se vide du 15 avril, apres les fetes de Päques au 1er juillet et du debut de septembre aux premiers jours de decembre. Les conditions de la vie rythmee de la main d’oeuvre, locale et exterieure, issue de regions eloignees, en particulier de 1’agglomeration parisienne, gagnerait a etre connue avec plus de precision. Hotels et boutiques d’un certain niveau ont leurs doublets ä Paris ou sur la Cote—d’Azur ou est engage leur personnel. Les nombreux emplois crees sur place, notamment parmi les jeunes, sont pour la plupart saisonniers. Une analyse des mou-vements migratoires de main—d’oeuvre, dates, duree, ampleur, direction, polyvalence, categories professionneles et classes d’äge, revenus indivi-duels, mouvements mensuels au cours d’une decennie, ne manquerait pas de degager, non seulement une extreme variete de situations allant jusqu’ä des centaines de cas individuels, mais encore une evolution rapide depuis la guerre du nombre des emplois induits. Ce qui ouvre la voie ä une etude fonctionnelle des rapports entre la vie locale et le tourisme. On est frappe — ä l’inverse de ce qui carac-terise les stations de la plus recente generation, implantees en de veri-tables deserts -— par la richesse des types de rapports favorises par le milieu naturel et social. Un exemple: le renouveau de la vie pastorale de montagne. Au-dessus de 1800 in., les alpages se maintiennent, regoivent un nombre croissant de betail venu de regions lointaines (surtout au cours de lete de 1976 qui fut tres sec): consequence de la hausse des prix du lait et de l’ouverture du marche des fromages locaux reputes, la tome et le reblochon, au sein de la Communaute Economique Eui'opeenne. Appel ä une main d’oeuvre jeune, creation d’une cooperative laitiere, vente directe ou indirecte aux touristes et au commerce local, constituent au-tant de nouveaux signes d’enrichissement. Un autre probleme, plus difficile ä cerner, mais aussi le plus passionnant, est bien celui des effets du dynamisme de la construction immobiliere, de l’extension considerable du nombre de chalets de tourisme, multiplie au moins par dix depuis une vingtaine d’annees. D’une part, la construction et l’entretien, four-nit du travail, non seulement ä une main-d’oeuvre locale de masons, de charpentiers, d artisans, mais encore ä une main-d’oeuvre immigree, nord-africaine et portugaise. D’autre part, la cession de terrains ä bätir, autrefois prairies ou päturages a donne lieu ä une speculation fonciere au profit d un certain nombre de vieilles families locales qui realisent d’importantes plus-values qu’elles reinvestissent sur place. Quel est le role respectif des promoteurs immobiliers, des cabinets d’architectes, des proprietaires de terrains, de la municipalite? Quelle doctrine d’amena-gement est appliquee? Le probleme central parait bien etre, comme dans d autres stations, l’eventualite de la construction d’un ensemble super-Megeve en altitude qui risquerait d’entrainer des consequences impre-visibles sur 1 environnement, projet sans cesse avorte et qui ne sera peut-etre jamais realise. Les Megevans de vieille souche souhaiteraient limiter la croissance et le developpement de la station, appuyes par les defenseurs de la nature. Les partisans de cette tendance l’ont en partie empörte aux elections municipales de inars 1976 aux depens des candidats qui n’etaient pas consideres comme «etant de la vallee»: mais ces resultats ne laissent pas d inquieter la classe commergante qui sou-haiterait un developpement plus ample. L’etude des clans, des dynasties, des oppositions d’interets et d’attitude apporterait une contribution de premier plan ä la connaissance des processus d’amenagement des stations montagnardes. Dans la meme ordre d’ides, figurerait l’etude des nuisances du milieu provoquees par le deboisement du au trace de pistes de ski et des remontepentes, les depredations causees par les touristes d’ete par le parcours de prairies de fauche que leurs proprietaries doivent entourer de clotures de fils electrifies, les necessites de la protection de la faune et de la flore ou de la preservation de sites naturels ou de vestiges liistoriques: forets, cliapelles, chalets de type Savoyard etc. Enfin. pour un geographe, ces structures et ces mouvements s’inscri-vent parfaitement dans un espace qui merite d’etre analyse par une cartographic thematique et syntlietique ä tres grande echelle, qui revelerait, d’une part, l’etroite symbiose entre le noyau historique du XI° siecle, d’origine monastique et pastorale, le «village» comme le designent les habitants, ou se melent etroitement vieux chalets, jardins et boutiques modernes; d’autre part, la naissance et le developpement de veritables quartiers de types varies, groupant des residences touristiques autour d’anciens hameaux pastoraux. La demarche descriptive, aussi fine que possible, de la geographie traditionnelle, pourrait ainsi etre renovee dans le cadre d’une geographie moderne reposant sur l’analyse des localisations, des rapports et des flux, des structures, de l’originalite d’un nouveau reseau ce communications. Ce polycentrisme de la station repond ä la diversite extreme de ses fonctions. PROBLEMI FRANCOSKE VISOKOGORSKE POSTOJANKE: MEGfiVE Andre Blanc (Povzetek) Megeve, ki leži v severnih francoskih Alpah, je eno izmed najpomembnejših in najstarejših turističnih središč v Franciji. Ima zimsko in poletno turistično sezono. To povzroča številne probleme, ki terjajo poglobljene raziskave naravnih razmer, obsega in različnosti opreme, strukture in izvora turistične populacije (saj je razmerje okoli 50.000 turistov proti 5000 stanujočim prebivalcem), kvalitativnih in kvantitativnih značilnosti sezonskega migriranja turistov, funkcionalnih odnosov med lokalnim življenjem in turizmom, ter terjajo izdelavo tematske karte, ki bi časovno in prostorsko določila razmestitev dejavnosti. Policentrična zasnova turistične postojanke naj bi ustrezala različnosti njenih funkcij. UDK UDC 911.3:312 (443) = 30 ZUR BEDEUTUNG DER NEUEREN BEVÖLKERUNGSENTWICKLUNG FÜR DEN LÄNDLICHEN RAUM (BEISPIEL BAYERN) Karl R u p p e r t* Die Vielschichtigkeit der Probleme des ländlichen Bereichs sind von S. Ilešič immer wieder angesprochen worden. Nicht zuletzt hat er sich z. B. in der Hartke-Festschrift sehr deutlich für eine komplexe Geographie des ländlichen Raumes als Nachfolgerin der reinen »Agrargeographie« ausgesprochen (1). Inzwischen wird der Begriff des ländlichen Raumes infolge stark innovativer Urbanisierungsprozesse immer problematischer, die Modellvorstellung urbaner Intensitätsfelder, des Stadt-Land-Kontinuums gewinnt an Boden. Dennoch ist er bisher nicht zu ersetzen, aber es wird schwieriger ein eine klare Begriffsdefinition einzutreten (2). Die nachfolgenden Ausführungen sollen durch die Verbindung bevölkerungsgeographischer Fakten und raumplanerischer Konsequenzen einen speziellen Ausschnitt dieser Komplexität aufzeigen. Sie sind in wissenschaftlicher Verbundenheit dem Jubilar gewidmet. Zu den wichtigsten Daten für die Beurteilung der Raumentwicklung gehören struktur- und prozeßkennzeichnende Kriterien der Bevölkerungsentwicklung. Gerade in den ländlichen Gebieten der Bundesrepublik, speziell in Bayern, vollziehen sich zurzeit Veränderungen, die nicht ohne Auswirkungen auf die dortige Lebenssituation bleiben können. Zur natürlichen und räumlichen Bevölkerungsbewegung Seit geraumer Zeit beschäftigt der anhaltende Geburtenrückgang in starkem Maße die Diskussion raumordnerischer Fragestellungen. Die in der Mitte der 60er Jahre bei etwa 18—19 liegende Geburtenziffer pro 1000 Einwohner begann damals stetig zu sinken (3). Seit 1966 verringerte sich die Zahl der Geburten in der BRD jährlich um etwa 5°/o, so daß 1974 etwa 400 000 Kinder weniger geboren wurden, als 10 Jahre zuvor. Die Geburtenziffer liegt nunmehr bei etwa 10. Im gleichen Zeitraum schwankte die Sterbeziffer nur zwischen 11 und 12, so daß der Saldo, d. h. die natürliche Bevölkerungsbewegung * dr., redni univ. prof., Wirtschaftsgeographisches Institut, Universität München. Ludwigstrasse 28, 8 München 22, D. seit 1972 negative Werte erreichte (1974: 1,6). Für die deutsche Bevölkerung allein ergab sich ein Überschuß an Sterbefällen von ca. 200 000 im Jahre 1974. Der Saldo wurde jedoch durch die höhere Geburtenziffer der Ausländer und die zuwandernden jungen Jahrgänge mit geringer Sterblichkeit verbessert. Generell läßt sich feststellen, daß das negative Verhalten eine Änderung erfuhr, die auch vor dem ländlichen Raum nicht halt machte. In Gebieten traditionell hohen Geburtenüberschusses, wie Bayerischer Wald, Oberpfälzer Wald. Rhönvorland usw. verringerten sich die Geburtenziffern drastisch. 1974 und auch 1975 haben nur noch ca. 1/3 der bayerischen Landkreise eine positive Geburtenbilanz aufzuweisen. Betrachtet man in diesem Zusammenhang die Veränderung der Geburtenziffern unter regionalen Aspekten, dann läßt sich deutlich zeigen, daß die nahen Umlandbereiche der großen Verdichtungsräume zu den Gebieten höherer Geburtenziffern gehören (z. B. München, Nürnberg, Würzburg, Aschaffenburg). 1975 haben in Bayern nurmehr 24 von 71 Landkreisen einen Geburtenüberschuß. Etwa 80 °/o dieser Kreise liegen in unmittelbarer Nähe eines Verdichtungskernes und gehören zumindest mit Teilen zum benachbarten Verdichtungsraum. Der ländliche Raum dagegen übernimmt immer mehr früher als städtisch bezeichnete Verhaltensweisen und weist zum Teil schon deutliche Defiziterscheinungen bezüglich der natürlichen Bevölkerungsbewegung auf. Eine stark vereinfachte Modellvorstellung im Sinne eines Kern-Rand-Profils sieht dann so aus, daß die großen städtischen Kerne nach wie vor ein Geburtendefizit aufweisen. ihr unmittelbares Umland aber deutlich positive Salden besitzt, die sich je nach der Stärke des Urbanisierungsgrades nach außen verringern, wo schießlich auch negative Werte auftreten können. Während die Veränderung der Geburtenziffern bereits beachtliche Aufmerksamkeit erfährt, tritt zurzeit die Diskussion der Wanderungen häufig ins zweite Glied. Diese Vernachlässigung der Wanderungsdaten ist kaum gerechtfertigt. Man hat vielfach den Eindruck, daß die oben skizzierte Veränderung manche Politiker nur noch wie das Kaninchen auf die Schlange, d.h. auf die Geburtenziffern starren lassen. Dabei wird zu wenig berücksichtigt, daß die Bevölkerungsbewegung nicht allein von Geburten- und Sterberaten. sondern viel bedeutender durch die Wanderung bestimmt wird. Insbesondere im Hinblick auf die räumliche Altersstruktur muß deutlich festgestellt werden, daß hier die Wanderungsvorgänge hervorgehoben werden müssen. Eine Betrachtung von Daten aus dem Rezessionsjahr 1974. d. h. auch nach dem Ende 1975 verfügten Anwerbestop für ausländische Arbeitnehmer sowie für 1975, belegt diesen Sachverhalt allzu deutlich. So betrug z.B. das Wanderungsvolumen, d.h. die Summe der Zu-und Fortzüge, 1974 in Bayern knapp 1.47 Mill. Menschen, was gegenüber 1973 nur eine Verringerung von etwa 9% ausmacht. 1975 wurde ein Wanderungsvolumen von 1.32 Mill. erfaßt, d.h. in beiden Jahren waren 13,6 bzw. 12,2 °/o der Bevölkerung Bayerns statistisch gesehen an Wanderungsvorgängen beteiligt. In beiden Jahren lag aber die Summe der Lebendgeborenen und der Gestorbenen bei ungefähr 240 000. d.h. ihr Verwaltungsgliederung Wanderungsbestimmte Bevölkerungsveränderung der bayerischen Stadt- und Landkreise 1974 Selitvene spremembe v bavarskih mestnih in podeželskih okrajih leta 1874 Geburtenüberschuss kleiner als der Wanderungsgewinn Presežek rojstev je manjši od preselitvenega presežka Geburtendefizit kleiner als der Wanderungsgewinn Primanjkljaj rojstev je manjši od priselitvenega presežka Geburtenüberschuss kleiner als der Wanderungsverlust Presežek rojstev je manjši od odselitvenega primanjkljaja Geburtendefizit kleiner als der Wanderungsverlust Primanjkljaj rojstev je manjši od odselitvenega primanjkljaja Dominanz der natürlichen Bevölkerungsbewegung über die Wanderungsbewegungen Prevlada naravnega prebivalstvenega gibanja nad selitvami Anteil betrug etwa 15—17% des Wanderungsvolumens. Beachtet man nun noch die bekannte Tatsache, daß Wanderungen als typischer Siebungsvorgang altersspezifisch verlaufen, dann wird ihr Einfluß auf die' Interpretation der regionalen Bevölkerungsstruktur noch bedeutsamer (4). Die Überalterung in den Abwanderungsgebieten gibt zahlreiche Probleme auf. Unter diesem Aspekt wird die Aussage von Bedeutung, daß 1974 und 1975 die Bevölkerungsentwicklung in fast 90 °/o aller bayerischen Landkreise — von den Wanderungsbewegungen dominant bestimmt wird, wobei aber nur 30 % dieser Landkreise — insbesondere Oberbayerns — einen Wanderungsgewinn verbuchen. Aus der beigefügten Karte wird ersichtlich, daß die Wanderungen mehr als die natürliche Bevölkerungsbewegung für die oben skizzierte Modellvorstellung verantwortlich sind. Wanderungsgewinne weisen insbesondere die großen Verdichtungsräume auf, während in den sowieso dünner besiedelten ländlichen Gebieten und in industriellen Problemräumen Wanderungsdefizite auf-treten. Die beträchtliche Beteiligung junger Menschen am Wanderungsvorgang trägt gleichzeitig dazu bei, daß die Geburtenraten im Umland der Verdichtungskerne relativ hoch sind, im Abwanderungsbereich aber ständig niedriger werden. Die Polarisierung der genannten Gebietskategorien wächst. In absehbarer Zeit ist kaum mit einer grundsätzlichen Änderung zu rechnen. Eine der Hauptursachen für die Wanderungsbewegungen: der Zug zum attraktiven Arbeits — und Wohnplatz — dem ja auch die ausländischen Arbeitskräfte folgten — wird wahrscheinlich auch weiterhin den ländlichen Raum benachteiligen. 1974 verlor das Zonenrandgebiet Bayerns ca. 7000 Einwohner durch Wanderungen. Im gleichen Zeitraum wuchsen die Werdichtungsräume Bayerns um über 13 000 Personen durch den positiven Wanderungssaldo. Folgerungen für den ländlichen Raum Folgen wir den Ergebnissen der 4. koordinierten Bevölkerungsvorausschätzung des Statistischen Bundesamtes und der Statistischen Landesämter, dann w’ird die Bevölkerungszahl in der BRD weiter sinken. Unter zusätzlicher Berücksichtigung der Wanderungsbewegungen, insbesondere der Hauptwanderungsrichtungen könnte dies für den ländlichen Raum bedeuten, (5): Verringerung der Bevölkerungsdichte Sie hätte eine geringer werdende Auslastung vorhandener Infrastruktur bzw. eine Vergrößerung vorhandener Einzugsbereiche zur Konsequenz. Möglicherweise würde die Versorgung der Bevölkerung nachteilig beeinflußt. Die rückläufigen Geburtenzahlen sind schon heute — in der Kern-stadt wie im ländlichen Raum — im Hinblick auf die Auslastung von Schulen und Kindergärten in der Diskussion. Annoncen über freie Plät- ze in Kindergärten tauchen in den Tageszeitungen auf. Für die Ober-pfalz werden bei der Beibehaltung einer Richtzahl von 25 Schüler pro Jahrgangsstufe für das Jahr 1979/80 schon 18°/» für 1982/83 bereits 30 % der öllentliclien Grundschulen als gefährdet angesehen. Es gibt bereits Bürgermeister, die Strichlisten über die Geburten führen, um sich auszurechnen, wann die Grundschule in ihrer Gemeinde geschlossen werden wird. Sinkende Attraktivität der Arbeitsstandorte Auch wenn die Angaben über die Mindestgröße von Arbeitsmärkten sehr problematisch sind -— Klemmer nennt 90 000 bis 100 000 Einwohner bzw. 40 000 bis 50 000 Erwerbspersonen, die aber m. E. nicht alle in einem Kern konzentriert sein müssen, wenn günstige Verkehrsverbindungen existieren — so wird man doch mit Sicherheit vermuten können, daß die sinkende Bevölkerungsdichte gerade in der Kombination mit einer abseitigen Lage die Entwicklung eines Raumes weiterhin außer-ordentlich erschweren wird. Teilarbeitsmärkte, die sich aus ungeschulten Erwerbstätigen mit niedriger sozialer Stellung zusammensetzen, zeigen besonders hohe konjunkturelle Empfindlichkeit. Überdenken der Leitbilder für den ländlichen R a u m Fragt man sich abschließend, welche Folgerungen nun für das Leitbild des ländlichen Raumes weiter zu überdenken sind, dann muß darauf liinweisen, daß zunächst einmal die generativen Verhaltensweisen und die Wanderungsbewegungen — regional differenziert — noch stärker beachtet werden müssen. Mehr als bisher werden unsere statistischen Indikatoren unter dem Blickpunkt von Raumkategorien zu sehen sein. Diese regionalspezifische Sicht gilt insbesondere auch im Hinblick auf die zu große Zahl der zentralen Orte in allen Bundesländern, deren unterschiedliche Lage im Zonenrandgebiet, im Alpenraum, im Verdichtungsraum noch vielmehr bei der Aufstellung von Regionalplänen beachtet werden muß. Geht man von der Zielvorstellung einer Erhaltung der Funktionsfähigkeit des ländliches Raumes aus, dann wird man dem Gesichtspunkt der Verdichtung von Bevölkerung und Arbeitsplätzen auch im ländlichen Raum noch mehr Aufmerksamkeit schenken müssen. Folgende Überlegungen sollten dann stärker als bisher innerhalb der Leitbilddiskussion im ländlichen Raum angesprochen werden: 1. Auch der ländliche Raum muß unter der Modellvorstellung ur-baner Intensitätsfelder gesehen werden. Die Entwicklung von Städten mittlerer Größenordnung ist eine Voraussetzung zur Verbesserung der Lebenssituation im ländlichen Raum. Das bedeutet nicht, daß dörfliche Strukturen keine Existenzberechtigung mehr hätten. Ihre Fortexistenz setzt aber Städte mit entsprechenden außerlandwirtschaftlichen Arbeitsplätzen und Infrastrukturen in zumutbarer Entfernung voraus. 2. Der ländliche Raum darf nicht nur in einseitiger Abhängigkeit von Ballungszentren gesehen werden. Vielmehr muß der Eigenwert dieser Raumkategorie viel stärker als bisher betont werden. 3. In Zukunft wTird man noch mehr als bisher Sorge tragen müssen, daß das vorhandene Potential — insbesondere Arbeitskräfte, öffentliche und private Mittel usw. — stärker konzentriert wird. Dabei wird der Übergang von der flächenbezogenen Agrar — zur standortorientierten postindustriellen Gesellschaft noch manche schwierige Umorientierung verlangen. Nur eine Besinnung auf die Eigenwerte und eine Konzentration des Entwicklungspotentials kann einer weiteren Entleerung des ländlichen Raumes entgegenwirken. So paradox dies klingen mag: die künftige Gestaltung des ländlichen Raumes wird ein Plädoyer für städtische Verdichtung in Kernstrukturen des ländlichen Raumes sein. Bibliography — Bibliografija (1) S. Ilešič: Für eine komplexe Geographie des ländlichen Raumes und der ländlichen Landschaft als Nachfolgerin der reinen »Agrargeographie«. Hartke-Festschrift. MSSW Bd. 4, Kallmiinz 1968. S. 67 ff. (2) F. Becker: Neuordnung ländlicher Siedlungen in der Bundesrepublik Deutschland. Bocliumer Geographische Arbeiten, Heft 26, Paderborn 1976 nimmt zu dieser Frage fundiert Stellung. (3) K. Schwarz: Aspekte der Bevölkerungsentwicklung. Der Landkreis, Heft 6/1975, S. 194 ff. (4) vgl. K. Ganser: 1. Lieferung des neuen Atlas der Bundesrepublik Deutschland, Blatt 4.05. (5) K. Ruppert: Landentwicklung in der Krise — Bevölkerungsgeographische Aspekte als Planungsgrundlage. Innere Kolonisation 1/1976, S. 3 ff. O POMENU NOVEJŠIH PREBIVALSTVENIH RAZVOJNIH TEŽENJ NA PODEŽELJU (Na primeru Bavarske) Karl Ruppert (Povzetek) Podeželju posvečajo geografi čedalje več pozornosti, vendar ne več v smislu »čiste« agrarne geografije, temveč skušajo upoštevati tudi različne procese, ki ga preoblikujejo, kot so to urbanizacija ali nastajanje ruralno-urbanega kontinuuma. Pričujoče poročilo skuša na osnovi nekaterih novejših demografskih dejstev, veljavnih za Zvezno republiko Nemčijo in njeno pokrajino Bavarsko, opozoriti na določene posledice, ki jih novejši prebivalstveni razvoj prinaša podeželju in ki so hkrati pomembne za njegovo prostorsko načrtovanje. Zaradi nazadovanja rodnosti v ZRN (sedaj znaša okoli 10 %o) in bolj ali manj stabilne smrtnosti (11—12 %o) izkazuje naravno gibanje nemškega prebivalstva negativni saldo. Popravlja ga edino visoka rodnost tujih delavcev. Primanjkljaj v prirodnem prirastku izkazujejo tudi podeželska območja, kjer tega pojava do nedavna ni bilo. Med 1/3 bavarskih okrajev, ki še imajo pozitiven demografski saldo, sodijo predvsem okraji v okolici velikih mest, povsod drugod pa beležimo upadanje rojstev. Bistvenega pomena za oblikovanje teh prebivalstvenih razvojnih teženj so selitve prebivalstva, ki na Bavarskem zajemajo v poslednjih letih (1973—1975' okoli 1,3—1,4 milijona prebivalcev. Pod njihovim vplivom je najmanj 90 % bavarskega prebivalstva. Zaradi njih prihaja do ostarevanja prebivalstva na izseljeniških območjih (podeželje, mesta, industrijska depresivna območja) in s tem do upadanja rojstev. Ti procesi so tako trdni, da moramo z njimi računati tudi v prihodnje. Njihove posledice so za bavarsko podeželje nadvse pomembne: zmanjšanje gostote prebivalstva (nezasedene šole, vrtci, slabša oskrba) in upadanje zaposlitvene privlačnosti podeželja (zastoji v gospodarstvu). Zaradi tega bo treba na novo zasnovati urejanje podeželja in upoštevati novo regionalno diferenciacijo, drugačno ureditev centralnih naselij ter predvideti drugačno in večjo koncentracijo dejavnosti na posameznih lokacijah na podeželju. REGIONALNOGEOGRAFSKI PROBLEMI JUGOSLAVIJE SOME REGIONAL GEOGRAPHIC PROBLEMS OF YUGOSLAVIA UDK UDC 911.312:656.1:625.745.1 (282.243.7) =861 NOVI MOSTOVI NA DUNAVU I NJIHOV SAOBRAČAJNI ZNAČAJ Branislav Bukurov* U jednom od ranije objavljenih radova prikazao sam mostove na našim velikim rekama i njihove saobračajne funkcije.1 Kako su u poslednje tri godine puštena još četiri nova mosta u saobracaj, smatram da je potrebno prikazati i njihov saobračajni značaj. Od pomenuta četiri mosta jedan je izgraden izmedu Bačke i Baranje, dva izmedu Bačke i Srema i jedan izmedu Banata i Srbije. Pored četiri stara, tri izmedu Bačke i Srema i jedan izmedu Banata i Srbije, na Dunavu je dosada izgradeno osam mostova. Kod Novog Sada i kod Bogojeva treba da se izgrade još dva tako da če ih ukupno biti deset. Od nova četiri mosta prvi je podignut izmedu Bačke Palanke i Iloka, drugi izmedu Bezdana i Batine, treči izmedu Kovilja i Krčedina i četvrti izmedu Kovina i Smedereva. Most »25. maj« izmettu Palanke i Iloka Ovaj most je pušten u saobracaj 19. maja 1974. godine. Podignut je na mestu gde se dunavska aluvijalna ravan najviše približila visim desnim lesnim stranama na kojima je izgraden Ilok in gde je močvarna inundaciona ravan najuža, svega 3,5 kilometra. Na ovom mestu premo-šcavanje Dunava je poznato od najstarijih vremena i zato su dva grada Ilok i Bačka Palanka imali veoma značajne saobračajno-trgovačke i stra-tegijsko-političke funkcije, naročito Ilok. U njemu je, na primer, u XV veku bilo sedište bosanskog kralja Nikole. Skelski saobracaj na ovom mestu, koji je prethodio drumskom, bio je veoma živ sa jakom frekvencijom i putničkog i teretnog saobračaja.2 Godine 1971. prevezeno je ovom skelom 826.000 putnika, 14.300 zaprežnih vozila, 41.000 biciklova i motorciklova, 26.800 putničkih automobila, 21.400 kamiona, 23.200 grla stoke i 105.000 tona razne robe.3 Saobracaj je izgradnom mosta još više povečan tako da se može smatrati da je posle pančevačkog i novosadskog mosta ovaj sa najfrekventnijim saobracajem na Dunavu. * dr., akademik in redni univ. prof., Prirodno-matematički fakultet, Universitet u Novom Sadu. Dr. Ilije Djuričiča 4, 21000 Novi Sad. 7 — Geografski vestnik 97 Most »25. maj« ima značajan lokalni saobračaj. On povezuje ratarsko-stočarsku jugozapadnu Bačkn sa vinogradskom Fruškom gorom. Ali stanovništvo Suseka. Iloka, Neština i Šarengrada, zatim Viziča, Bano-štora i drugih naselja jesu posetioci pijača, trgovačkih radnji i robne kuče u Bačkoj Palanci. Svakodnevni posetioci su i mnogobrojni radnici iz ovili fruškogorskili naselja, koji su zaposleni u razvijenoj industriji Bačke Palanke i susednog Čelareva. Najzad, Bačka Palanka kao jak školski centar privlači i veliki broj učenika iz pomenutih naselja Fruške gore. Šira gravitaciona zona ovog mosta obuhvata maltene čitavu Bačku ako je u pitanju veza sa zapadnim Sremom. Stanovnici Bačke preko ovog mosta najkračim putem dolaze do Srema i preko Šida do autoputa Beograd—Zagreb. Svi oni koji bi želeli na zapad u Zagreb, Rijeku, Ljubljanu itd. ovo im je najkrači put. Ali treba još istači da se preko ovog mosta i Bačke najkračim putem za zapad vezuje i severni Banat. Palanačko-iločki most stvara i vrlo povoljne uslove za vezivanje Bačke i Banata sa Bosnom, naročito ako se izgrade bolji putevi od Šida kroz Posavinu i Semberiju. Ova bi drumska linija imala zaista veliki značaj, pošto bi vezivala privredno veoma različite oblasti. Treba najzad, još istači da stari drumsko-železnički most izmedu Bo-gojeva i Erduta omogučuje još krači put od severnog Banata i severne Bačke prema Zagrebu, ali je on vrlo često preko dana zatvoren zbog prelaza železničkih kompozicija. Godine 1980. kad na ovom mestu bude završen novi most sa mnogo večim propusnim kapacitetima, prelaz izmedu Bogojeva i Erduta umnogome če preuzeti saobračaj od palanačkog i bezdanskog mosta. Palanački most je dugačak 725 metara i širok 10,5 od čega na svakoj strani po jedna pešačka staža, široka 1,5 metar. Ima železnu konstrukciju, postavljenu na 12 betonskih stubova. Izgradilo ga je preduzeče »Mosto-gradnja« iz Beograda. Mostarina se naplačuje po utvrdenoj tarifi sve dok se ne otplati uloženi novae u ovaj most. Posle toga most »25. maj« po-stače javan most. Most izmedu Kovilja i Krčedina Koviljski most je pusten u saobračaj 27. aprila 1975. godine. On povezuje Bačku sa Sremom u ližem i sa Beogradom i Srbijom u širem smislu. S obzirom da je podignut prilično daleko od naseljenih mesta, on ne povezuje ni jedno podunavsko naselje. Tako isto ni na novozgradenom autoputu nema ni jednog naseljenog mesta. Iz ovog se, dakle, može zaključiti da su funkcije ovog mosta i pomenutog autoputa zaista namenjeni brzom drumskom saobračaju. Koviljski most nije namenjen lokalnom saobračaju. Preko njega nije dopušten zaprežni, biciklistički i pešački saobračaj. On je izgraden tako da može da zadovolji potrebe živog medunarodnog saobračaja. Sa tri kolovoza ovaj most spada medu najmodernije i najpropusnije mostove u našoj zemlji. On je izgraden, dakle, kao potreba drumskog premošča-vanja Dunava, a nikako kao potreba spajanja naspramnih (korespon-dentnih) naselja s jedne i s druge strane Dunava. Novo izgradeni autoput Beograd—Novi Sad sa koviljskim mostom ima uporedni pravac sa starim putem Novi Sad—Zemun—Beograd, koji premoščava Dunav kod Novog Sada i prolazi kroz najduže ulice šest pribrežnih naselja. Zbog svega toga, a i zbog veoma male propusne moči ovog druma saobračaj na ovom medunarodnom putu (E-5) odvijao se vrlo sporo, nikad brže od 50 km na čas. Zbog toga je put od Novog Sada do Beograda trajao i do 100 minuta. Po jednoj rani je vršenoj statistici največu frekvenciju saobračaja u Srbiji imao je ovaj put. Ta frekvenci ja se kasni je još više povečavala tako da je bilo več nemoguče kretanje bez životnih opasnosti. Zbog toga se, eto, posle dugili diskusija kojim če pravcem iči nova trasa, pristupilo izgradnji ovog puta. S obzirom da je i ovaj negde morao da premosti Dunav našlo se najpogodnije mesto izmedu Kovilja i Krčedina. O saobračajnim funkcijama koviljskog mosta je nešto i rečeno. Potrebno je dodati da se i preko ovog mosta i starog dunavskog mosta kod Novog Sada odvija celokupan saobračaj Bačke, Madžarske, Srednje i Severne Evrope sa Srbijom, srednjim delovima Jugoslavije sve do Bara i Jadranskog mora. Ali preko Pomoravlja i Povardarja ovaj put se nastavlja i na jug Evrope, u Grčku, kao i na jugoistok u Malu Aziju i Aziju. I. Topola .SOMBOR OSIJE I r bobran ZRENJAMN Vukova^ ■Oakovo Palanka^ NOVI S i Vinkovci R uma S. Mitroviča. Prema svemu, dakle, novi most izmedu Kovilja i Krčedina kao par-njak več ranije izgradenom novosadskom mostu deli čitav saobračaj na medunarodnom putu E-5 i uspešno omogučuje sve življem domačem i stranom saobračaju premoščavanje Dunava. Koviljski most je dug 2225 metara i širok 11 metara. Spada medu najduže mostove u Evropi. Nad vodom njegova dužina iznosi oko 700 metara (od toga nad rekom 500), a ostalo je nad nižom i močvarnom alu-vijalnom ravni Dunava. Most ima betonsku konstrukciji!, postavljenu na stuboviina, visokim oko 50 metara. Ima tri kolovozne trake, dve prema Beogradu (za brza i spora vozila) i jednu prema Novom Sadu. Specifičnost ovog mosta je da je za 2,3 %o nagnut od fruškogorske prema nižoj bačkoj strani. Most »51. divizije« izmedu Bezdana i Batine Ovaj most je pusten u saobračaj 29. novembra 1975. godine. On povezuje Backu i Baranju. Pre nego što se izgradio most na ovom mestu sao-bračala je skela, koja je posle palanačke imala največu frekvenc.iju prometa. Godine 1970, na primer, prevezeno je skelom 403.000 putnika. 12.000 zaprežnili vozila, 38.000 biciklova i motorciklova, 22.000 putničkih automobila. 19.000 kamiona, 19.000 grla stoke i 89.000 tona robe.3 Bezdanski most ima značajne funkcije u lokalnom saobračaju. Prvo, on vezuje čitavi severni deo Baranje za Sombor koji je snažan privlačni centar severozapadne Bačke. Sombor je nešto bliži severnom i zapad-noin delu Baranje nego Osijek na koji je inače upučena cela Baranja. Drugo, na baranjske proizvode: grožde, vino i voče upučena je zapad-na Bačka sa Somborom pa se preko mosta obavlja živi saobračaj i u pravcu Baranja—Bačka. Za širi regionalni saobračaj bezdanski most ima znatno veči značaj. Ovim mostom je vezana čitava Bačka sa Baranjom, pošto je to najkrača veza izmedu ove dve naše panonske oblasti. Iako su obe oblasti privred-no skoro istovetne ipak je saobračaj izmedu njili veoma živ. Največi značaj ovog mosta se ogleda u vezivanju udaljenijih predela i čitavog regiona. Severna Bačka i manji delovi severnog Banata najkra-čim putem su vezani na severoistočne delove Slavonije i za Podravinu, zatim preko Baranje sa delovima Madžarske, zapadno od Dunava. Treba još istači da je izgradnjom novog mosta kod Osijeka, kojim je omogu-čeno lakše premoščavanje Drave, ovaj značaj još i povečan. Regionalni značaj ovog mosta, naročito kad je u pitanju vezivanje naših oblasti biče nešto smanjen kad se izgradi nov drumsko-železnički most kod Bogojeva. Dužina mosta izmedu Bezdana i Batine iznosi 690, a širina 10,5 metara od čega sa svake strane po jedna pešačka staža, široka 1,5 metara. Most je od čelične konstrukcije, postavljene na 11 betonskih stubova. I ovaj most je izgradila »Mostogradnja« iz Beograda. Most izmedu Kovina i Smedereva Ovaj most je pušten n saobračaj 25. novembra 1976. godine. On predstavlja drugu sponu izmedu Banata i Srbije. Prva je, kao što je poznato, tzv. pančevački most kod Beograda, koji je pušten u saobracaj pre rata, 11. novembra 1935. godine. Kovinski most omogučuje široki otvor Banata prema moravsko-var-darskoj udobni i najkracu drumsku vezu sa Jegejskim morem. Ukoliko se budu izgradili novi autoputevi i stari modernizovali, pošto imaju do-ista dobre pravce, Banat če imati vanrednu vezu sa najplodnijim delovi-ma Srbije. Drumsko-železnički most na Dunavu kod Beograda sa veli-kom propusnom moči, ne može biti značajniji konkurent kovinskom mostu, bar što se tiče Pomoravlja, pošto je dramski put preko njega za Pomoravlje znatno duži. Drugo je pitanje da li je most izmedu Kovina i Smedereva bio neop-liodan. U prvim godinama posle prvog svetskog rata, dok nije bio iz-graden pančevački most, jedini saobračaj preko Dunava obavljao se trajektom, koji je prenosio i delove železničkih kompozicija. Ova postrojenja su, valda, ostala još od prvog svetskog rata i uz manje popravke su osposobljena za posleratne potrebe. Puštanjem u saobračaj pančevač-kog mosta trajekt je zamenjen običnom skelom i motornim čamcem. Skelski saobračaj posle drugog svetskog rata izmedu Kovina i Smedereva bio je veoma živ i po prometu ova skela je bila na trečem mestu na Dunavu (2). Trajektska veza, dakle, i nova veoma živa skelska veza več dovoljno upučuju na to da se na ovom mestu inorao izgraditi dramski most. Značaj kovinskog mosta u lokalnom saobračaju vrlo je veliki. On ve-zuje Smederevo, najznačajniji industrijski centar u Podunavlju sa Ko-vinom i okolnim selima kovinske opštine. Ali je Smederevo zbog svoje jake pijače, zbog značajnih trgovačkili radnji i robnili kuča, kao i zbog svoje industrije vrlo značajno ekonomsko središte ne samo za Podunavlje i Pomoravlje nego i za južni deo Banata, koji i inače gravitira ovom gradu. S druge strane opet Kovin i njegova okolina su agrarno-stočarski predeli, sa velikim tržišnim viškovima, koji se prelivaju i preko Dunava u Srbi ju. I još nešto. U zamenu za ove proizvode bliski predeli Pomoravlja mogli bi i više da učestvuju u proizvodnji šečerne repe za kovin-sku šečeranu. S obzirom da gravitaciona zona kovinskog mosta obulivata oko 650.000 Stanovnika s jedne i sa druge strane reke, on je za širu oko-linu veoma značajan. Ukoliko bi se postavile bolje dramske veze sa Madžarskom i ukoliko bi Rumunija bila više zainteresovana kračim putem za Jegejsko more, kovinsko-smederevski most bi mogao da ima znatno veči medunarodni značaj. Najzad, treba istači, da kovinski most nikako ne može da ubrza saobračaj Banata sa središnim i zapadnim delovima naše zemlje, pošto to znatno uspešnije vrši pančevački most. Za kovinski most, dakle, i dalje ostaje povezivanje Banata sa Pomoravljem i istočnim delovima Srbije, a preko kumanovsko preševske povije i sa SR Makedonijom. Kovinski most je izgraden od metalne konstrukcije, postavljene na 19 betonskih stubova. Njegova dužina iznosi 435, a širina čitavili 12 me-tara. Zaključak Od četiri nova mosta na Dunavu dva imajo življi medunarodni značaj, a dva više lokalni, i nacionalni značaj. Prva dva mosta su koviljski i kovinski. Koviljski vezuje Severnu i Srednju Evropu preko Jugoslavije sa Južnom Evropom, Malom Azijom i Azijom, a kovinsko-smederevski mogao bi da veže Madžarsku i delove zapadne Rumunije preko Banata, Pomoravlja i Povardarja najkracom vezom sa Jegejskim morem. Ostala dva mosta, palanački i bezdanski imaju nacionalni značaj, pošto spa-jaju veče jugoslovenske oblasti u jednu celinu. Most kod Bezdana, me-dutim, mogao bi da ima i medunarodni značaj ukoliko bi življe vezivao Bačku i Banat sa predelima Madžarske, zapadno od Dunava. Bibliografija — Bibliography 1. Dr. Branislav Bukurov: Mostovi na velikim rekama Jugoslavije i njihov privredno-saobračajni značaj, Zbornik Matice srpske za prirodne nauke, Sv. 27, Novi Sad. 1964. 2. Nevenka Tadič: Saobračajni značaj skela na Dunavu, Tisi i Savi, Zbornik Matice srpske za prirodne nauke, Sv. 35, Novi Sad, 1968. 3. Andelka Koljenšic: Novi mostovi na Dunavu kod Bezdana i Bačke Pa-lanke i njiliov privredno-saobračajni značaj. Diplomski rad, Institut za geo-grafiju Prirodno-matem. fakulteta u Novom Sadu, Br. 170/1972. THE NEW BRIDGES ON THE DANUBE AND THEIR TRAFFIC VALUE Branislav Bukurov (Summary) In the period 1974—1976 four new bridges, in addition to the existing four, were built on the Danube. Of the old bridges, three are motorway and railway. and one a motorway bridge. The new ones are all motorway bridges. Two of the new bridges carry rather busy trafic of international importance, while the other two are mainly of local and national importance. The former two are the Kovilj and the Kovin—Smederevo bridges. The Kovilj bridge connects Northern and Central Europe, across Yugoslavia, with Southern Europe. Asia Minor and Asia, while the Kovin—Smederevo bridge could be a link between Hungary and parts of western Rumania, via Banat, the Morava Basin and Vardar Basin in Yugoslavia, most directly leading to the Aegean Sea. The other two bridges — the Bačka Palanka and the Bezdan bridges — are on a national scale only, as they connect large regions of the country which thus form a more compact whole. However, the Bezdan bridge could be of value to international traffic as well, if it should prove a more vital connection between the regions of Banat and Bačka on the one hand, and parts of Hungary west of the Danube, on the other. UDK UDC 911.3:63 (497.13 »Mihovijani, Draž«) = 20 SOCIJALNO-GEOGRAFSKI ASPEKTI TRANSFORMACIJE NAŠIH AGRARNIH PODRUČJA (Na primjeru naselja Mihov ljani u Hrvatskom Zagorju i Draž u Baranji Ivan Crkvenčic* Transformacija agrarnog područja vrši se pod utjecajem procesa koji bi mogli obuhvatiti širim nazivima: industrijalizacija-urbanizacija, de-agrarizacija-deruralizacija. Navedeni nazivi su uvjetni, jer obuhvačaju procese koji su komplementarni, tj. medusobno povezani i to uzročno i posljedično. Imajuči na umu povezanost navedenih procesa, pod deagrarizacijom podrazumijevamo one procese koji nastaju uslijed napuštanja poljopri-vrede sa strane dijela poljoprivrednog stanovništva kojem je poljopri-vreda ranije bila jedini izvor životne egzistencije. Napuštanje poljoprivrede od dijela ranijeg poljoprivrednog stanovništva, kao i prihvačanje nepoljoprivrednih zanimanja od dijela mladeg naraštaja poljoprivrednog stanovništva uvjetovano je opcim ekonomskim razvojem i u skladu s teorijom J. Fourastiea (1) o preslojavanju stanovništva unutar triju sektora djelatnosti. U navedenoj teoriji je bitno to, da u zemljama u kojima raste proizvodnja i produktivnost, broj poljoprivrednog stanovništva postepeno opada i to prvo relativno, a zatim i apsolutno. Osim navedene uvjetovanosti deagrarizacije opčim gospodarskim razvojem, deagrarizacija je regionalno uvjetovana i drugim razlozima, zbog kojili proces rezultira posebnim popratnim pojavama. Smatramo da kod toga postoje 2 grupe regionalno različitih faktora deagrarizacije. Faktori I grupe ili tzv. unutrašnji faktori leže U strukturi samih poljoprivrednih gospodarstava, a faktori II grupe ili tzv. vanjski faktori proizlaze iz opce gospodarske strukture nekog područja. Poznalo je da medu unutrašnjim faktorima deagrarizacije individualnih poljoprivrednih gospodarstava u prilikama u Jugoslaviji odlu-čujuči uljecaj imaju slijedeči: sitan i fragmentiran posjed, nedovoljna iskorištenost poljoprivredne radne snage, nizak dohodak i nepovoljniji socijalni status zaposlenih u poljoprivredi u odnosu na zaposleno sta-novništvo neagrarnih zanimanja. Od vanjskih faktora odlučujucu ulogu * dr., redni univ. prof., OOUR Geografski odjel, Prirodno-matematički fakultet, Maruličev trg 19, 41000 Zagreb, YU. igra sposobnost neagrarne privrede da zaposli radnu snagu koja poljo-privredu napušta (2). U stručnoj literaturi jc dosta pisano o uvjetima, oblicima i poslje-dicama deagrarizacije, pretežno medutim, na osnovu statističkih poda-taka. Zelja mi je zbog toga da na osnovu dvaju primjera istraživanja (sela Mihovijani u Hrvatskom Zagorju i Draž u Baranji), u okviru prak-tikuma studenata PMF-a Zagreb, ukažem na posljedice deagrarizacije individualnih poljoprivrednih domačinstava, prvenstveno sa stajališta postepenog diferenciranja poljoprivrednih domačinstva u različite so-cijalne grupe, koje su nosioci daljnjih procesa povezanih s deagrarizaci-jom. Socijalno-ekonomske grupe domačinstava Izdvajanjem socijalnih grupa izvršena je na osnovi izvora prihoda domačinstava, tj. na osnovi angažiranosti aktivnih muških i ženskih članova (od 15 do 60 god.) domačinstava u vlastitoj poljoprivredi i nepo-ljoprivrednim zanimanjima, kao i na osnovi zastupljenosti dobnih skupina do 60 godina života u ukupnoin broju stanovništva. U večem broju različitih socijalnih grupa najčešče se javlja slijede-čih 6 socijalno-ekonomskih grupa domačinstava. Poljoprivredna domačinstva: 1) Čisto poljoprivredna domačinstva, s prihodima samo iz poljopri-vrede, ali s time da u poljoprivredi rade svi aktivni muški i ženski članovi. 2) Zenska poljoprivredna domačinstva, samo s prihodima iz poljopri-vrede, ali s time da takva domačinstva uopče nemaju mušku aktivnu radnu snagu, pa i u vlastitoj poljoprivredi radi samo ženska aktivna radna snaga. 3) Staračka poljoprivredna domačinstva, s prihodima samo iz poljo-privrede, ali s time da takva domačinstva uopče nemaju aktivnu radnu snagu, ni mušku ni žensku, več samo osobe iznad 60 god. starosti. Mješovita domačinstva: 4) Mješovita muška domačinstva, s prihodima iz poljoprivrede i iz-van poljoprivrede, ali s time da u poljoprivredi još uvijek radi i muška i ženska aktivna radna snaga. 5) Mješovita ženska domačinstva, s prihodima iz poljoprivrede i iz-van poljoprivrede, ali s time da u poljoprivredi radi samo ženska aktivna radna snaga, dok je sva muška radna snaga zaposlena u nepoljo-privrednim djelatnostima. Nepoljoprivredna domačinstva: 6) Nepoljoprivredna domačinstva, domačinstva sa zemljišnim posje-dom. ali bez aktivne radne snage u poljoprivredi, jer svi aktivni članovi več rade u djelatnostima izvan poljoprivrede. Primjer naselja Miliovljani u Hrvatskom Zagorju i Draž u Baranji Za ilustraciju tih socijalno-ekonomskih procesa analizirali smo socialne grupe u dva naselja. Kao što se iz tablice 1 i 2 vidi, deagrariza-cija je u oba sela zahvatila najveci broj poljoprivrednili domačinstava, ali, u skladu s različitim uvjetima, ona nije jednaka. U oba primjera na čisto poljoprivredna domačinstva otpada več manje od 1/3 svili domačinstava: u Mihovljanima 19,0 %’, a u Dražu 31,3 %. Deagrarizacija je, medutim, potpuno transformirala relativno samo manji broj domačinstava jer na nepoljoprivredna domačinstva u oba primjera otpada manje od 1/5: u Mihovljanima 9,1 %, a u Dražu 15.4 °/o. Največi broj domačinstva je, dakle, djelomično transformiran. To su mješovita domačinstva s prihodima iz poljoprivrede i izvan poljoprivrede. Na njih u Mihovljanima otpada 57,6 %, a u Dražu 26,1 °/o, odnosno dvostruko manje nego u Mihovljanima. Tab. 1. Socijalne grupe domačinstava sela Mihovljan (M) 1973. g. i sela Draž (D) 1975. g. prema izvorima prihoda. Socijalne grupe domačinstava Broj domačinstava Broj članov a M D M D U k u p n o 321 100 % 268 100 % 1475 100 % 887 100% Poljoprivredna domačinstva Čista poljoprivredna 61 19,0 % 84 31,3 % 294 19,9 % 323 36.4 % Zenska poljoprivredna 20 6.2 % 18 6,7% 55 3,7 % 40 4,5 % Staračka poljoprivredna 26 8,1 % 55 20,5 % 42 2,8 % 79 8,9 % Mješovita domačinstva Muška mješovita 48 14,9 % 26 9,7 % 299 20,3 % 130 14,7 % Zenska mješovita 137 42,7 % 44 16,4 % 683 46,3 % 174 19,6 % Nepoljoprivredna domačinstva 29 9,1 % 41 15,4 % 102 7,0% 141 15,9 % Tab. 2. Socijalne grupe domacinstava sela Miliovljan (M) 1973. g. i (D) 1975. g. prema djelatnostima njihovih aktivnih članova. sela Draž Socijalne grupe domačinsta\a Ukupnc aktivni M i članovi D Aktivni članovi (15—59) U poljoprivredi M D Zaposleni M D U k u p n o 100 % 100% 59.3 % 64.4 % 40.7 % 35,6 % 720 486 427 313 293 173 100 % 100 % 100 % 100% 100 % 100 % P o 1 j o p r i v r e d n o 100% 100 % 100 % 100 % domačinstvo 145 192 145 192 — — Čista poljoprivredna 20,1 % 39,5 % 33,9 % 61.3 % — — Zenska poljoprivredna 100% 100 % 100% 100 % 18 19 18 19 — — 2.5% 3.9% 4.3 % 6,1 % — — Staračka poljoprivredna — — — — — — Mješovita 100 % 100 % 56,3 % 60.5 % 43.7 % 39,5 % domačinstva 174 86 98 52 76 34 Muška mješovita 24,2 % 17.7 % 22,9 % 16.6 % 25,9 % 19.6 % Zenska mješovita 100% 100 % 48,7 % 47,6 % 51.3 % 52,3 % 541 105 166 50 175 55 47,4 % 21,6 % 38,9 % 16,0 % 59,7 % 31,8 % Nepoljoprivred- 100% 100 % 100% 100 % na domačinstva 42 84 42 84 4,8% 17,3 % — — 14,4 % 48.6 % Zbog navedenih različitih uvjeta deagrarizacije, domacinstava naime, u različitoj mjeri teže kombiniraju prihode iz poljoprivrede i neagrar-nih zanimanja. Kod toga je došla do izražaja i razlika u mogučnosti za-pošljavanja. Mihovljani je tradicionalno naselje rudara (radili su u ob-ližnjem ugljenokopu Golubovec), a danas je bliže večem broju naselja koja nude radna mjesta (bližina Zagreba), nego Draž kojeg se stanov-nici mogu zaposliti prvenstveno u PIK-u Belje. Posebno treba spomenuti ženska i staračka poljoprivredna gospodarstva na koja u Mihovljanima otpada 14,3 °/o, a u Dražu čak 27,2 %>. Ta su domačinstva ostala poljoprivredna, ali u poljoprivredi više uopče nema nikakve aktivne radne snage, ili je to samo ženska aktivna radna snaga. Kao što cemo kasnije vidjeti, ta su domačinstva u največem broju posljedica 2 glavnih demografskih popratnih pojava deagrarizacije: starenja stanovništva i feminizacije poljoprivrede. Feminizacija nije popratna pojava deagrarizacije kad se ona vrši zbog opčeg gospodarskog napretka. Nje dakle nema u razvijenim zemljama. Ona je, medutim, tipična popratna pojava kod nas, ali je i tu vjerojatno privremenog karaktera. Starenje stanovništva odražava se na manji prirodni prirast i na slabi ju reprodukciju stanovništva. Na stanovništvo od 15 godina života ot-pada u Mihovljanima 17,4 %, a u Dražu 18,9 °/o, ali taj udio postaje sve manji što se vidi iz sve jačeg sužavanja baze životnog stabla. Medutim, i taj relativno mali prirodni prirast največim dijelom ne ostaje u poljo-privredi, več prelazi u druga zanimanja kod čega dio može ostati u naselju, a dio iseljava. Naveden proces u oba naselja u skladu je s opcim procesom u našim ruralnim sredinama. Utvrdeno je (3) da se u ruralnim krajevima SRH u razdoblju 1961—1971. broj Stanovnika smanjio za 6,5fl/o, odnosno da je negativna migracijska bilanca tih prostora bila dvostruko veča (—12,4%), jer je izgubljen sav prirodni prirast (5,9 %) i povrh toga još 6,5 % demografske osnovice iz 1961. godine. Prelaz stanovništva iz poljoprivrede u druga zanimanja kod nekih domačinstava rezultira i napuštanjem naselja, barem jednog dijela njihovih članova, pa to uz sve manji prirodni prirast uvjetuje pad broja domačinstava i stanovništva. Mihovljani je 1971. god. imao 84fl/o stanovništva u odnosu na broj 1955. kada je u selu postignut največi broj Stanovnika (2177). Medutim, prilikom anketiranja 1973. od 419 statistički iskazanih domačinstava mogli smo utvrditi samo 321 (77,9 °/o u odnosu na broj 1953). koja su ima-la 1475 Stanovnika (67,7 % u odnosu na broj iz 1953. g.). Slična je situacija utvrdena i u selu Draž. Tu je 1971. god. bilo 80,7 %> stanovništva u odnosu na 1948. god. kada je ovo naselje imalo najviše Stanovnika (1468). Broj domačinstava je u istom razdoblju smanjen na 87,1 %. Prilikom anketiranja 1975. god. mogli smo utvrditi samo 268 domačinstava (60,2 pošto u odnosu na broj iz 1948. g.), sa 888 Stanovnika (60,4 % u odnosu na 1946. g.). U oba naselja bilo je zapuštenih kuča. Njihov je broj bio naročito velik u Dražu, gdje se osim toga mogla opaziti samo slaba gradevna dje-latnost. Suprotno tome u selu Mihovljani bilo je dosta novih kuča, a vršila se transformacija starih. Stekao se dojam da se u Mihovljanima deagrarizacijom ruši staro, ali stvara i nešto novo, dok se u Dražu ruši staro, a da se ne stvara nista novo. Teško je predvidjeti daljnji tok deagrarizacije. Nju možemo nazri-jeti samo na osnovu demografske strukture stanovništva pojedinih so-cio-ekonomskih grupa domačinstava. Ograničit čemo se kod toga na selo Draž (sl. 1). Iz slike se vidi da demografska struktura svih 6 socijalno-ekonom-skih grupa domačinstava znatno odudara od več poznatih tipova piramide stanovništva. Sve one pokazuju karakteristike koje su odraz br-zog, ali nenormalnog razvoja. Na osnovu zastupljenosti pojedinih dobnih skupina i udjela stanovništva sa radom u poljoprivredi i onog zaposle-nog u drugim zanimanjima može se predvidjeti slijedeči razvoj: na ženska i staračka domačinstva od ukupno 268, otpada čak 73 ili 27,2 fl/o, što znači da je preko 1/3 svih domačinstava u fazi odumiranja. U te dvije socijalne-ekonomske grupe živi preko 40 °/o svih staraca sela, a samo 3 °/o mještana do 20 godina života. Dobna struktura i djelatnost aktivnog stanovništva kod ostalih 195 domačinstava ukazuje da če se ona i dalje razvijati u uvjetima procesa deagrarizacije, tj. da ce se postepeno transformirati iz čisto poljoprivrednih preko mješovitih u nepoljoprivredna domačinstva, što znači da če broj čisto poljoprivrednih i dalje opadati. Zaključci Teško je predvidjeti dokle če proces opadanja broja čisto poljoprivrednih gospodarstava iči, jer on nije uvjetovan samo unutrašnjim fakto-rima deagrarizacije. Sigurno je da če se nastaviti i dalje, što bi bilo u skladu s nekim procjenama da če deagrarizacija u Hrvatskoj do 1985. godine smanjiti broj poljoprivrednog stanovništva na 20 °/o od ukupnog stanovništva. Ostale socijalno-ekonomske grupe domačinstava če se brojem sigurno povečati. Ostaje pitanje da li če se pad čisto poljoprivrednih domačinstava odraziti na povečanje mješovitih ili nepoljoprivrednih domačinstava. Treba pretpostaviti da mješovita domacinstva u našim uvjetima nisu samo prelazni fenomen u razvoju od poljoprivrednih u nepoljoprivredna domačinstva, i da če se ona održati. Sigurno je medutim, da če se ženska mješovita domačinstva postepeno pretvoriti u nepoljoprivredna čiine če se broj ovili posljednjih povečati. Oba naselja več u vrijeme anketiranja nisu imala isključivo agrarni karakter. Bio je znatan broj onih koji su bili zaposleni u drugim zani-manjima i to u največem broju u drugim mjestima. U aktivnom stanovništvu. poljoprivredno stanovništvo u Mihovljani-ma participiralo je s 59 °/o, a u Dražu sa 64 %>. Ostali aktivni članovi domačinstava su več radili u izvanpoljoprivrednim djelatnostima. Kod toga treba napomenuti da je največi broj aktivnog poljoprivrednog stanovništva dao relativno mali broj čisto poljoprivrednih domačinstava i to u Mihovljanima oko 40 %, a u Dražu čak 61 °/o, svili aktivnih poljo-privrednika tih naselja. U ovom prikazu dati su samo neki elementi socijalno-geografske transformacije analiziranih naselja. Odabrani primjeri nisu ni tipični ii Hrvatskoj. Zelja nam je bila da opči razvoj ilustriramo na konkretnim primjerima. Socijalne grupe domacinstava sela Draž 1975.: 1 — čisto poljoprivredna domačinstva. 2 — ženska poljoprivredna domačinstva, 3 — staračka domačinstva, 4 — mješovita muška domačinstva, 5 — mješovita ženska domačinstva i 6 — nepoljoprivredna domačinstva; a — aktivno stanovništvo u poljoprivredi, b — aktivno nepoljoprivredno stanovništvo, c — stanovništvo s više od 60 go-dina, d — djeca, daci i študenti; M — muško, Z —• žensko. Social groups of households in the village of Draž in 1975. 1 — pure agricultural households, 2 — agricultural households of female owners, 3 — agricultural households of old people, 4 — mixed male households, 5 — mixed female households, 6 — noil-agricultural households; a — active agricultural population, b — active non-agricultural population, c — population aged over 60 years, d — children and school-children, M — males, Z — females. o >NI >N in in o o o in o in o ui om omomo^o o lo o lt> o in o> oo oo O m o o cn o >M >N IT) O o m o m o in omoinoinoino iDinin-j^pinNN O O in o OtoomoLOOLno iDinin^vjmnNN • i i i i i i • ij lO -— cD *— (X) *— o m un n n n n Bibliografija — Bibliography 1. J. Fourastie, Le grand espoire du XXe siecle, Paris, Gallimard, 1963. 2. V. Puljiz, Proces deagrarizacije stanovništva u Jugoslaviji, Geografski aspekt društveno-gospodarskog razvitka SFRJ i svijeta u poslijeratnom razdob-lju, Zagreb 1976. 3. M. Friganovič, Socijalno-geografski aspekt promjene demografske strukture stanovništva SRH, predavanje održano na znanstvenom kolokviju članova Geografskog zavoda PMF-a, Sveučilišta Zagreb i Ekonomsko-geografskog instituta Sveučilišta München, i to u Šmidhenu kod Zagreba u veljači 1977. godine. THE SOCIAL GEOGRAPHICAL ASPECTS OF THE TRANSFORMATION OF OUR AGRICULTURAL AREAS Ivan Crkvenčič (Summary) The author bases his conclusions on the results of the research on two villages (Mihovljani in the Zagorje region and Draž in the Baranja region) conducted in the framework of the field work training programme for students of the Geographical Institute of the Faculty of Natural Sciences of the University of Zagreb in the years 1973 and 1975. Social groups of household, emerging in the process of the differentiation of the deagrarisation of the formerly entirely agricultural households, were indentified. The information was collected on the sources of income of the households (based on the figures for the employement of the economically active male and female members of households aged 15 to 59 years either in agriculture or in other branches and on the share of the age groups of less than 60 years in the total population) classified in six socioeconomic groups most generally represented. Each socio-economic group, so identified, utilies the landholdings in a specific way and factors determining the future process of the deagrarisation are also closely related to these groups. UDK UDC 911.33 (497.1) = 861 JUGOSLAVIJA — NJEN IZMENJENI POLITIČKI I EKONOMSKO-GEOGRAFSKI POLOŽAJ Vladimir D u r i č* SFRJ leži n« raskrsnici svetskih puteva, u bližini siitoka tri kontinenta, na prostoru gde se ukrštaju i sukobljavaju interesi najvecih svetskih sila Geografski položaj jedne zemlje determiniran je u astronomskom i topografskom, a varijabilan je u političkogeografskom i ekonomsko-geografskom smislu. Prirodom prostora odredene su osobine spajanja i prožimanja klimatskih, hidroloških, pedoloških i biogeografskih karakteristika zemlje. S tim u vezi, u dosadašnjim proučavanjima dobro je proučen i utvrden položaj Jugoslavije kao balkanske ili moravsko-var-darske, podunavske, panonske ili srednjoevropske, dinarsko-jadranske ili sredozemne zemlje. Prirodno jezgro države čini visoki planinski sistem Dinarida i Rodopa, dok periferni, obodni trougao zemlje — Panonija, Moravsko-vardarska udolina i Jadransko primorje čine populacionu, ekonomsku i saobračajnu osu. U mirna vremena ovakav položaj stavi ja Jugoslaviju u izuzetno povoljnu poziciju prema Srednjoj Evropi, Bliskom istoku i Sredozemlju. U nemirna vremena, medutim, ovakav položaj naše zemlje stavlja je na vetrometinu, na udar spoljašnih sila, jer leži na raskršcu svetskih puteva, u onom delu Evrope koji je približen Aziji i Africi, na prostoru gde se ukrštaju interesi vodečih svetskih sila. Otvorenost prema Evropi, Maloj Aziji i Sredozemlju pruža joj velike prednosti, ali donosi istovremeno i opasnosti od spoljašnih, alohtonih fak-tora. Medutim, topografski položaj zemlje je konstantna kategorija. On je onakak kakav jeste, sa svim svojim prednostima i nedostacima i posledicama koje sa sobom nosi. Ali, dok se topografski položaj ne menja, njegov politički i ekonomsko-geografski položaj se neprekidno menja, a time i značaj odredenog prostora koji jedna zemlja zauzima. Prednosti tranzitnog i posredničkog položaja SFR Jugoslavije Politički i ekonomsko-geografski položaj svake zemlje, pa i naše, predstavlja istorijsku kategoriju, podložnu stalnim promenama, zavisno od društveno-ekonomskih i političkih zbivanja u odredenom vremen- * dr., redni univ., prof., Geografski institut, Prirodno-matematički fakultet, Študentski trg 16, 11000 Beograd, YU. skom razdoblju. Menjaju se prostorni funkcionalni odnosi i veze u odnosu na istu teritoriju, u raznim istorijskim periodama razvoja. Ove promene su utoliko vece ukoliko su jače naglašene osobine spajanja i prožimanja različitih prirodnih, političkih i društveno-ekonomskih te-ritorijalnih kompleksa i ukoliko su alohtoni interesi i uticaji snažnije izraženi. Jugoslavija se posle drugog svetskog rata upravo našla pod unakrsnim, isprepleteniin uticajem raznovrsnih spoljnih sila. Nekoliko godina posle 1948. bila je onemogucena komunikacija prema Istoku zbog pogrešne politike koja je prema Jugoslaviji vodena. Docnije, povoljni razvoj prostorno-funkcionalnih veza i odnosa sa susednim regionima potencirao je i još više valorizovao tranzitnu, interregionalnu ulogu ju-goslovenskog prostora. Tome je naročito doprinesla sloboda kretanja gradana i turista sa Zapada i Istoka, otvorena robna razmena sa svim zemljama, naročito onima koje okružuju našu zemlju, bez obzira na njiliovu opredeljenost različitim vojno-političkim blokovima i ekonomskim grupacijama. Nije slučajno što se Evropska konferencija o saradnji održava 1977. godine baš u našoj zemlji. Utvrdivanje odnosa i veza našeg geografskog prostora sa susednim prostorno-funkcionalnim sistemima je od bitne važnosti za razumevanje novog političkog i ekonomsko-geografskog položaja zemlje. Osim fizičkili preduslova, od velike važnosti su ekonomski, politički i kulturni odnosi. Tranzitni položaj SFRJ omogučuje propuštanje ekonomskih, političkih i kulturnih uticaja, u smislu da ih podstiče ili destimuliše, zavisno od odredenog istorijskog trenutka i potrebe. Jugoistočna Evropa predstavlja jedan od ključnih tranzitnih prostora u kome SFR J zauzima centralno mesto. U tom smislu savski i moravsko-vardarski pravac imaju posebno mesto. U prostoru Beograda, glavnog grada SFRJ, leži sutok magistralnih veza podunavskog, posavskog, potiskog i moravsko-vardar-skog, odnosno moravsko-nišavskog pravca. Preko jadranskih luka otvo-ren je prodor u čitavi svet, a nova transbalkanska komunikacija Beograd—Bar postaje glavna poprečna veza kontinentalnog i jadranskog čvora magistralnih pravaca i veza Jugoslavije sa ostalim svetom. Prednosti prostorno-funkcionalnog položaja u interregionalnim razmerama dolaze u novije vreme do sve veceg izražaja. Razgranavaju se veze sa zemljama zapadne, centralne i istočne Evrope, Afrike i Azije. Močan potencijal prostorno-funkcionalnog položaja pretvara se u nje-govu realnu vrednost u uslovima najrazličitijih oblika političke, ekonomske i kulturne saradnje sa susednim regionima, bez obzira što se oni politički, vojno i ekonomski konstituišu kao raznovrsni tipovi regionalnih grupacija i sistema. Samo u uslovima saradnje sa svim ovim grupacijama, jačanja tranzitne i posredničke uloge, vrednost položaja SFRJ može doči do punog izražaja i afirmacije. U uslovima konfrontacije, političkih ili vojnih sukoba, ekonomskog zatvaranja, prednost položaja pretvara se u njegovu suprotnost sa mogučim negativnim reperkusijama. U suseilstvu SFRJ su konstituisane vojne, političke i ekonomske gupacije svetskog značaja Bitni uticaj na izmenu političkog i ekonomsko-geografskog položaja SFR Jugoslavije izazvale su promene posle drugog svetskog rata na tlu Evrope, Jugozapadne Azije i Severne Afrike. Na zapadu Evrope konsti-tuisana je Evropska ekonomska zajednica, a vojno-politički zemlje su povezane u sistemu Atlantskog odbrambenog pakta, u čijem se zaledu nalaze SAD. Na istoku Evrope konstituisan je Savet za uzajamnu eko-nomsku pomoč, a vojno-politički zemlje su povezane u sistem Varšav-skog odbrambenog pakta. Na Bliskom istoku medutim smešten je glavni energetski rezervoar sveta, koji je petrolejske zemlje ovog prostora uje-dinio u Organizaciju zemalja izvoznica nafte. Sredozemlje je postalo paradoks našeg vremena. Ka njemu istovremeno hrle milioni inostranih turista i krstare vojni brodovi i tankeri. Ono je postalo dodirna tačka vojno-strateškili interesa vodečih svetskih sila, a s tim u vezi i arsenal modernog svetskog pomorskog i raketnog naoružanja. U tim novim, izmenjenim političkim i ekonomskim uslovima Jugoslavija nije mogla ostati izolovana i zatvorena, opkoljena ovim sistemima, ali je svako po-goršanje odnosa i blokovska konfrontacija destruktivno delovala na odnose i veze medunarodnog karaktera i razvitka zemlje. Kako se SFR Jugoslavija u svom izmenjenom političkom i ekonom-sko-geografskom položaja našla izmedu tri močne ekonomske grupacije: Evropske ekonomske zajednice, Saveta za uzajamnu ekonomsku pomoč i Organizacije zemalja izvoznica nafte, njen dalji razvitak u velikoj meri determiniran je odnosima naše zemlje i ovih močnih ekonomskih grupacija, kao i odnosima izmedu ovih grupacija koji se posredno reflek-tuju preko nas. SFR Jugoslavija nije član nijedne od ovih močnih grupacija koje je okružuju, ali svestrano i aktivno saraduje sa svakom od njih. Na taj način se maksimalno valorizuje ekonomsko-geografski položaj zemlje i ukopčava jugoslovenski prostor u meduregionalni i svet-ski sistem, sa svim svojim konsekvencama koje ovakav otvoreni prostor donosi. Jugoslavija i Evropska ekonomska zajednica Evropska ekonomska zajednica, čiji začeci leže u Rimskom sporazumu postignutom 1958. godine, sada okuplja devet zemalja stalnih članova. Izrazito je deficitna u energetici i sirovinama, što je upučuje na otvorenost ekonomskih odnosa sa ostalim svetom, pa i sa našom zemljom. Raspolaže sa svega 2 %> svetskih zaliha nafte, 9 %• zemnog gasa, 3 °/o mrkog uglja, 4 %> boksita i bakra, 5 % gvožda, 9 °/o olova i 19 % kamenog uglja. Medutim, njen udeo u svetskoj proizvodnji električne energije je 16 »/o, sirovog gvožda i Čelika 19 %, putničkih automobila 34 °/o, brodova 23fl/o. U svetskoj trgovini predstavlja najmočniju ekonomsku grupaciju, čije učešče u vrednosti svetskog izvoza prelazi 33 %. Jugoslovenska pri-vreda se najviše oslanja na robnu razmenu sa EEZ. Naime, oko 40 °/o vrednosti uvoza i 30 % vrednosti izvoza obavi se sa članicama EEZ, medu kojima neuporedivo najvažniju ulogu ima robna razmena sa SR Nemač- 8 — Geografski vestnik 113 kom i Italijom. Uz to, oko 60 % stranih turista koji posečuju našu zemlju, dolaze iz zemalja EEZ, najviše iz SR Nemačke i Italije. Otvorenost u robnoj razmeni i kretanju gradana donelo je obostrani interes. Intenzivne ekonomske odnose prati i prodiranje nove, savremene tehnologije. Stoga je SFRJ zainteresovana za dalje jačanje i razvijanje ekonomskih odnosa sa ovom močnom ekonomskom grupacijom. naravno na bazi rav-nopravnih odnosa. Svojim ključnim položajem u Podunavlju, čiji se prostor kroz mnogostruke veze sve tešnje spaja sa zapadnoevropskim, stiče se izvanredna prednost i otvaraju se nove moguenosti intenzivnog razvoja, ne samo na bazi posredničke funkcije, več još više jačanjem i ukla-panjem sopstvenih kapaciteta u tokove regionalno-ekonomskog razvoja i medunarodnu podelu rada. Sa dovršenjem kanala Rajna—Majna—Du-nav, ova če funkcija jugoslovenskog prostora doči do još punijeg izra-žaja. Jugoslavija i Savet za uzajamnu ekonoinsku pomoč Savet za uzajamnu ekonomsku pomoč, koji od 1949. godine okuplja i integriše istočnoevropske zemlje i Sovjetski Savez, izuzetno se brzo i dinamično razvija. Predstavlja, za razliku od EEZ, prostor sa velikim i raznovrsnim prirodnim bogatstvom. Raspolaže sa 13 % svetskih zaliha nafte. 35 % zemnog gasa, 70 % mrkog uglja, 40 % kamenog uglja, 25 % gvožda, 14% olova, 15 % bakra, 11% boksita i 27% kalaja. Učestvuje u svetskoj proizvodnji električne energije sa 21 %, nafte 19 %, kamenog uglja 30 % i Čelika takode 30%. S obzirom na veliki prostor, unutrašnja robna razmena je dobro razvijena. Zbog toga se u svetskoj trgovini SEV pojavljuje sa vrednošču izvoza manjom, od 10 %. Medutim, Jugoslavija je u velikoj meri upučena na razvijanje odnosa sa ovom ekonomskom grupacijom, naročito u domenu sirovina i teške industrije. Zemlje članice SEV-a u posleratnom periodu imale su izuzetno brz tempo industrijskog razvitka. Oko 23 % vrednosti uvoza i 35 % vrednosti izvoza ostvaruje SFRJ sa zemljama članicama SEV-a. Največa robna razmena obavlja se sa Sovjetskim Savezom, a zatim sa Čehoslovačkom. Medutim, od velike važnosti su i ekonomski odnosi sa drugim zemljama, a neke od njih su i neposredni susedi SFRJ — Madarska, Rumunija, i Bugarska. Svojim položajem u Panonskom basenu i Podunavlju stiče se izvanredna prednost za veze sa istočnom Evropom i Črnomorskim basenom. Na taj način otvaraju se široke mogučnosti razvoja industrijske kooperacije i uklapa-nja sopstvenih kapaciteta u tokove regionalnog ekonomskog razvitka i nove medunarodne podele rada. Puštanjem u rad kanala Rajna—Majna —Dunav porasti če i posrednička uloga jugoslovenskog prostora izmedu velikih regionalnih ekonomskih grupacija i sistema kakvi su EEZ i SEV. Jugoslavija i Organizacija zemalja izvoznica nafte Organizacija zemalja izvoznica nafte (OPEC) konstituisala se na Bliskom istoku u vreme krize nafte na svetskom tržištu nastale 1972. godine. Sa dve trečine svetskih rezervi nafte i proizvodnjom od preko 40 % u odnosu na svet, Bliski istok postaje najvažnije područje preplitanja interesa velikih svetskih sila. Sa porastom cena nafte zemlje Bliskog istoka se naglo bogate, ubrzano ekonomski razvijaju, ali i naoružavaju najmodernijim oružjem. Kuvajt, Katar i Ujedinjeni Arapski Emirati po-stigli su dohodak veci od 10 000 dolara po Stanovniku, Libija 5000, Sau-dijska Arabija 3000 i Iran preko 1000 dolara po Stanovniku. Kapitalom Kuvajta otkupljeno je 15 °/o akcija Mercedes-Benca, Irana — 25 °/o akcija Krupovili čeličana, dok je libijski kapital uzeo pod svoju patronažu italijanski monopol Fiat. Samo 1974. godine zemlje Bliskog istoka uložile su 52 milijarde dolara u inostranstvo. Saudijska Arabija sa rezervom preko 12 milijardi dolara, izbila je na treče mesto u svetu, iza SR Ne-mačke i SAD. Zemlje Bliskog istoka po povecanoj ceni prodaju naftu, a za uzvrat dobijaju industrijsku opremu, grade moderne puteve, luke, vodotornjeve i sl. Profitima stečenim u Zapadnoj Evropi i Japanu, Iran i Saudijska Arabija kupuju u SAD. Zapadna Evropa i Japan oskudni u nafti su naročito postab zavisni od Bliskog istoka, jer ovaj region predstavlja ključ za snabdevanje energijom svetske privrede. Stoga je i razumljivo što su se na Bliski istok sjatile najvece multinacionalne kom-panije, svi izvoznici sveta. Što se tiče naše zemlje, njena saradnja sa zemljama Bliskog istoka zakašnjava. pa ipak ova se saradnja sve uspešnije razvija, jer za to po-stoje obostrani interesi. Veči rezultati postignuti su u razvijanju saradnje sa Irakom i Libijom. Irak je glavni snabdevač naftom SFR Jugoslavije, a s druge strane jugoslovenska preduzeca izvode u ovoj zemlji niz grade-vinskih i vodoprivrednih radova. Pomenučemo radove na izgradnji iriga-cionog sistema kod Kirkuka, luke Um Kasera, Latakija, Sartus, agro-industrijskog kompleksa Dudžeila na prostoru od 130 000 ha itd. U Libiji, u oblasti Mašrua el Kufra, otima se 50 000 ha od pustinje, a kod Kufre 10 000 ha. u cilju dobijanja plodnog zemljišta i ispaša. Sve se više razvija i ekonomska saradnja sa Iranom. Još su nedovoljno iskoriščene mogučnosti svestrane ekonomske saradnje sa ovim regionom. Gomila-njem bogatstva stečenim prodajom petroleja Bliski istok se brzo ekonomski transformiše i od zaostalog pretvara u industrijski region, koji je u punom razvoju. Ovakav trend razvoja je od posebnog značaja za položaj SFR Jugoslavije i uključivanje njenog prostora u interegionalnu saradnju. Nova karakteristika ekonomsko-geografskog položaja SFR Jugoslavije jeste upravo dinamičan razvoj tri ekonomske grupacije zemalja koje ju okružuju — EEZ, SEV i OPEC. Takav tok razvoja ne može ostati bez odraza na valorizovanje jugoslovenskog prostora, utoliko pre što je naša zemlja ekonomski najviše upucena na razmenu dobara sa ovim sused-nim regionima. Ali, kako su ova tri susedna regiona istovremeno i prostori u kojima je nagomilan močni arsenal najmodernijeg oružja, svako pogoršanje političkih odnosa može prednosti položaja Jugoslavije pretvoriti u opasnost. Stoga je vojno jačanje zemlje i koncepcija opštenarodne odbrane jedina alternativa eventualnom negativnom toku razvoja medu-regionalnih odnosa u bližoj ili daljoj perspektivi. Medutim, interregionalne veze i odnosi samo su deo svetskih odnosa, veza globalnih razmera, u koje se Jugoslavija uspešno uklapa putem saradnje sa svim regionima. U torn kontekstu intenzivno se razvila i sa-radnja SFR Jugoslavije i sa zemljama koje nisu u njenom bližem sused-stvu, a medu njima naročito sa zemljama u razvoju. SFR Jugoslavije u sistemu čvrstih veza i spona sa zemljama u razvoju Kao zemlja na čijim se granicama sudaraju različite političke strukture, Jugoslavija vodi politiku popuštanja zategnutosti i poboljšanja klime saradnje izmedu Istoka i Zapada. Politika nesvrstavanja stvorila je čvrstu koheziju izmedu naše zemlje i zemalja u razvoju, a u novije vreme nesvrstane zemlje sve više ekonomski saraduju, boreči se za pra-vednije medunarodne ekonomske odnose. Na toj platformi leže i zak-ljučci Konferencije nesvrstanih zemalja koja je 1976. godine održana u Kolombu. Oko 15% razmena dobara ostvaruje SFRJ sa zemljama u razvoju, a očekuje se da če do kraja ove decenije premašiti 20°/o. Robna razmena, koju Jugoslavija ostvaruje sa oko 90 zemalja u razvoju, povečana je sa 455 miliona dolara u 1972. na 1958 miliona dolara u 1976. godini. SFR Jugoslavija je jedan od vodečih koordinatora u prenošenju savre-menih dostignuča nauke i tehnologije iz razvijenih zemalja u zemlje u razvoju. Značajna je pomoč SFR Jugoslavije zemljama u razvoju, u elektrifikaciji, izgradnji irigacionog sistema, luka, brodogradilišta, fabri-ka, puteva, hotela, poljoprivrednih dobara. U te zemlje izvozi se kapitalna oprema na kredit — naročito u nedovoljno razvijene zemlje Azije i Afrike. Jugoslavija kao istaknuti član grupe nesvrstanih zemalja vodi aktivno politiku zalažuči se i za spoljnotrgovinske odnose, koji neče biti prevashodno motivisani ekonomskim pobudama. Veliki ugled u svetu, medutim, postaje važan činilac i za ekonomske odnose. Kao neangažo-vana i nesvrstana zemlja SFRJ je otvorila svoj prostor i uključila ga u ekonomsku saradnju sa gotovo svim zemljama sveta, što znači da globalni odnosi i veze dobijaju primarnu ulogu u sistemu svetskih odnosa, dok su medunarodni odnosi i veze samo delovi tog sveukupnog globalnog sistema u doba visokog stepena meduzavisnosti naroda na Zemljinoj planeti. Stoga je regionalni položaj zemalja, u ovom slučaju SFRJ, u pro-storno-funkcionalnoj vezi sa svetskim položajem. YUGOSLAVIA - ITS CHANGED POLITICAL AND ECONOMICO-GEOGRAPHICAL POSITION Vladimir Duric (Summary) The favourable development of spatio-fvmctional connections and relations with neighbouring regions emphasized and valorized the transit, interregional part of the Yugoslav space. To this contributed particularly the freedom of circulation of citizens and tourists from West and East, the open exchange of goods with the countries which surround Yugoslavia, regardless of their membership in different military-political blocks and economic groups. Under the conditions of a good cooperation, the transit and intermediary part has been strengthened and the value of the space in which Yugoslavia is situated has been increased. A new element in the geographical situation of Yugoslavia is its central position between the large groups and systems, such as European Economic Community, Council for Mutual Economic Aid and Organization of Countries Exporters of Oil. Yugoslavia is economically directed to the highest degree to the exchange of goods with these neighbouring regions. However, the international connections and relations are but a part of relations on the world scale into which Yugoslavia inserts itself successfully by the cooperation with all the regions. In this contexts there developed intensively the cooperation of the SFR Yugoslavia with these countries which are not its immediate or near neighbours and among them particularly with the underdeveloped countries. UDK UD C 911.3:312(497.115) =861 NEKI MANJE POZNATI IZVORI O STANOVNIŠTVU KOSOVA Mark Krasniqi* Proučavanjem stanovništva Kosova bavili su se mnogi autori u sklopu njihovih geografskih, etnografskih, demografskih ili istorijskih istra-živanja, jer je ovo područje veoma interesantno sa aspekta populacione problematike. Geografski položaj ovog regiona, na raskršcu nekada važnih centralnih balkanskih raskrsnica, uticao je i na istorijska zbivanja, a time i na etnička strujanja, što je sve ostavilo svoj trag i na buduča pokolenja, koja su sve do najnovijeg vremena živela i razvijala se u uskim okvirima patrijarhalnog društva. Zapravo, sa nestankom feudal-nog turskog carstva n ovim krajevima 1912. godine, seljak je i dalje ostao čifčija kao i ranije sve do tridesetih godina, a društveno-ekonom-ski položaj za največi deo stanovništva Kosova čak se znatno pogoršao zbog nerešenog nacionalnog pitanja u tadašnjoj buržoaskoj Jugoslaviji. Pored ostalog, sve se to odražavalo i na etnička kretanja, bilo na masovno prisilno iseljavanje albanskog stanovništva u Tursku, bilo na dalje pogoršavanje socijalne strukture, što je povlačilo za sobom skoro ekstremne demografske komponente — visoku stopu nataliteta i mortaliteta, ali i visok prirodni priraštaj. U ovom pogledu recidivi istorijske prošlosti su i danas jako prisutni u stanovništvu ovili predela. To se jasno vidi i iz nekoliko statističkih podataka koje navodimo upravo radi ilustracije navedenih konstatacija. Naime, Socijalistička Autonomna Pokrajina Kosovo, eija je površina 10 887 km2, imala je na popisu od 1971. godine 1 245 000 Stanovnika, od ko jih 916 000 čine Albanci (73,7 % ukupnog stanovništva Kosova), 228 000 Srbi (18,4%), 31 000 Črnogorci (2,5°/»), 26 000 Muslimani (u pogledu narodnosti), tj. 2.1%, 14 000 Romi (2 %), 12 000 Turci (1,0 °/o) i 8000 Hrvati (0,7 %>). Guština stanovništva pomenute godine je iznosila preko 114 Stanovnika na 1 km2, a preko 52 %> stanovništva bavilo se poljoprivredom, dok je oko 32 °/o ukupnog stanovništva (starije od 10 godina) nepismeno. Ovom prilikom treba pomenuti da je u nekim srezovima Kosova pre rata preko 90 °/o stanovništva bilo nepismeno, a poljoprivredom se bavilo preko 80 °/o stanovništva uopšte. Ovih nekoliko podataka jasno pokazuje na veoma nizak nivo razvi-jenosti proizvodnih snaga pre rata, kao i na vrlo nepovoljne kulturno-prosvetne prilike u vreme kada Albanci nisu smeli da imaju nijednu * dr., redni univ. prof., Univerza v Prištini, Prirodno-matematički fakultet, 38000 Priština, YU. Mark Krasniqi školu na svome jeziku. No sve to navodimo ukratko, da bismo ukazali na činjenicu da u takvim društveno istorijskim prilikama, za vreme turske vladavine i u periodu izmedu dva protekla svetska rata, nisu posto-jale nikakve mogučnosti da se na Kosovu stvori domača inteligencija koja bi se kompetentno mogla baviti i proučavanjem stanovništva, pa i drugim problemima ovoga regiona. Razume se, ovo se odnosi na albanski deo stanovništva, ali se u to vreme i srpska inteligencija dosta sporo razvijala. Usled takvih prilika, sa nekoliko retkih izuzetaka, sve do kraja drugog svetskog rata, proučavanjem Kosova bavili su se uglavnom ljudi sa strane. O pojedinim geografskim celinama Kosova objavljeno je više radova, pa čak i monografija, od kojili su neke i doktorske disertacije. Na taj način učinjen je doprinos opštem proučavanju zemlje sa aspekta društvene geografije u okviru Srpskog etnografskog zbornika »Naselja i poreklo stanovništva«, koji je pokrenuo i uredivao poznati srpski geograf Jovan Cvijic. O stanovništvu Kosova pisao je i sam Cvijič, pre svega u svojoj knjiži »Osnove za geografiju i geologiju Makedonije i Stare Srbije« (knj. III, Beograd, 1911), i u poznatom delu »Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje« (Beograd, 1966). Prema Cvijiču, na Kosovu nema starinskog stanovništva, jer su se, prema njemu, Albanci doselili posle austro-turskog rata 1690. godine, a Srbi još kasnije, pre nekih 100 do 200 godina. Albanci su, prema njemu, poreklom iz raznih krajeva Albanije, a Srbi iz Makedonije i Crne Gore.1 Ova Cvijičeva postavka o doseljavanju Albanaca na Kosovo posle 1690. godine razradena je ili ponavljana od mnogih autora buržoaske istoriografije i etnologije, a posebno od njegovih sledbenika koji su u ovim krajevima vršili antropogeografska ispitivanja. Time se nastojalo negirati autohtonost albanskog stanovništva na Kosovu. Medutim, više novih naučnih činjenica dokazuje nešto što je suprotno od takvih nasto-janja. O vom prilikom navodimo neke činjenice iz pojedinili novih izvora, kao i iz več poznate literature koje su se malo koristile od strane autora što zastupaju Cvijičevo stanovište o autohtonosti Albanaca, jer se u njoj nalaze podaci koji pobi ja ju njihovo tvrdenje. Pre svega, nauka je pouzdano utvrdila da su Albanci direktni potomci Ilira, koji su nastanjivali največi deo Balkanskog poluostrva i neke se-verozapadne predele van njega.2 Poznato je da su Dardanci i neka druga ilirska plemena nastanjivali Kosovo, Makedoniju, Zetu i Bosnu. Dakle. današnji Albanci svuda na Balkanu žive na tlu svojih predaka, te sama ova činjenica dovoljno ukazuje na njihovu autohtonost. Poznato je da se Albanci pominju i u srednjevekovnim hrisovuljama srpskih vladara u okolini Peči i Prizrena, dok za turski period postoje iserpniji dokumenti 0 stanovništvu Kosova, koji su pronadeni i objavljeni tek pre nekoliko godina. Naime, Orijentalni institut u Sarajevu objavio je 1972. godine opširni katastarski popis iz 1455. godine pod naslovom Oblast Brankoviča (str. 1—377), koji obuhvata predele oko Prištine, Laba, Vučitrna. 1 opolnice, Dolca itd., sa preko 600 sela. U mnogim selima, pored sloven- skog, pominje se i albansko stanovništvo. Medutim, iz tog turskog deftera (popisa) vidi se jasno da je albansko stanovništvo ovih krajeva u veli-koj meri slavizirano. To se vidi iz velikog broja antroponima koji su slavensko-albanski, tako da sinovi nose slavenska imena, a očevi mahom albanska (na pr. Radisav i Kojiča — sinovi Djona, Todor, Bogdan. Ra-disav — sinovi Arbanasa, Radovan sin Djina itd.).3 Pored činjenice što se broj albanskih domačinstava u ovom defteru ne može pouzdano utvr-diti zbog toga što se Albanci mahom pojavljuju i pod slavenskim imeni-ma, u defteru su naznačena samo hriščanska domačinstva koja su podle-žali »ispendži«, tj. novčanom ličnom porezu hrišcana što su ga plačali spahiji, tako da tu nije obuhvaceno albansko stanovništvo muslimanske veroispovesti. Jedan drugi turski dokumenat iz kraja XV veka sadrži takode dragocene podatke o stanovništvu Kosova i nekih drugih susednih krajeva u okviru Skadarskog sandžakata. Ovo je takode novopronadeni arhivski dokumenat, koji je kao posebno izdanje objavila Akademija Nauka u Tirani 1974. godine.4 Reč je dakle, o defteru, popisu stanovništva Skadarskog sandžakata 1485. godine. To je detaljan katastarski popis domačinstava sa ciljem ubiranja raznih dažbina, koje je feudalna turska vlast bila nametnula stanovništvu osvojenih krajeva. Skadarski sandža-kat je 1485. godine obuhvatao četiri kaze: Skadarsku, Podgoričku (Zab-Ijak, Kuče, Bjelopavliče, Pipere, Hote, Pilot, Šalju, šoš, Nikaj, Mertur i Keimende), Pečsku kazu (predele oko Peči, Dakovice i Suhogrla), i Bi-horsku (Komnin, Komaran, Plav, Izlarjeka i dr.). Osim ovih predela, u ovom popisu je obuhvačeno i manji broj sela oko Vučitrna, Prištine i Prizrena. U svim tim krajevima zabeležen je velik broj ličnih imena slovenskog i albanskog porekla. I u ovom defteru se jasno vidi, da je proces slavizi-ranja albanskog stanovništva bio daleko odmakao, s obzirom da je počeo dosta rano za vreme srednjevekovne srpske vladavine. To se jasno vidi po mnogim mešanim antroponimima (otac nosi albansko, a sin slovensko ime, a u nekim manastirima u Crnoj Gori i u Dečanima bilo je kaludera sa albanskim imenom, kao »pop Jak«, »pop Tanush«, »pop Djon« i dr.). Pored toga, i toponimi u pojedinim predelima su takode mešani, slaven-ski i albanski. Iz ovog istorijskog dokumenta vidi se da u XV veku Albanci nisu živeli samo u planinskim predelima i da se nisu bavili samo stočarstvom, kao što to tvrde mnogi istoričari. Naprotiv, oni su nastanjivali mnogo šire predele, dakle, i ravničarske krajeve, kao što je to Metohijska kotlina i Kosovska visoravan. Prisustvo Albanaca u XV veku i u graničnim etničkim predelima, kao što je to Bihorski i Pečki sandžakat, u vreme kada još nisu bili došli do izražaja neki faktori koji su nastali dolaskom Turaka, svedoči o tome da je i u tim krajevima albansko stanovništvo bilo starosedelačko još od ranije i da ono nije tu došlo posle austro-turskog rata 1690. godine, ili kasni je. U Pečko j i Suhogrlskoj nahiji u ovom popisu albansko stanovništvo predstavlja večinu pučanstva i ono se tu ne nalazi izolovano od svog etničkog stabla, s obzirom da je bilo prisutno i u istočnim krajevima — na Kosovu, Labu, u Pomoravlju i Mark Krasniqi drugde, kao što se može videti iz navedenog deftera (popisa) oblasti Brankoviča. To stanovništvo se nalazilo tu pre dolaska turske vlasti, koje još nije bilo podleglo slovenskoj asimilaciji, i koje je činilo osnovu daljeg jačanja albanskog elementa u ovim krajevim u narednom vremen-skom periodu, kada je ovaj elemenat još više ojačao migracionim procesom brdanskog stanovništva. Jedan drugi važan dokumenat ove vrste potice od kraja XVI veka. Reč je naime o turskom katastarskom popisu Prizrenskog sandžakata 1591. godine i to o delu ovog popisa koji se odnosi na Hoču, koja se nala-zila u okviru ovog sandžakata, ali koja je tada bila jedna posebna administrativno-teritorijalna jedinica, odnosno nabija i obulivatala je 95 sela u južnom delu Metohije. Ovaj dokument objavljen je u originalu i prevodu u časopisu Studime Historike Nr. 1 i Nr. 2 u Tirani 1976. godine.5 Na osnovu onomastike iz pomenutog popisa vidi se da su naselja naliije Hoče imala stanovništvo triju veroispovesti: katoličke, pravoslavne i muslimanske. Od njih je 213 domačina imalo albansko ime, 196 mešano ime i prezime albansko-slovensko, a 883 imena je pravoslavnih i katoličkih. Pored toga, bilo je 125 baštinika sa slovenskim, 81 sa albanskim, 23 sa mešanim imenima albanskim i slovenskim i 172 baštinika muslimana. Iz ovog deftera se takode vidi da albansko stanovništvo ima mnoga slovenska imena, kao: Stojan Doni, Tanuš Cvetko, Janko Dini itd., i da je proces islamiziranja bio znatno napredovao. Svakako da ovaj defter, kao i prethodni, imaju poseban značaj za proučavanje dru-štveno-ekonomskih odnosa u datom periodu, što ovom prilikom nije naš zadatak. Ovde smo ih naveli zbog toga što su to novopronadeni, tek sada objavljeni izvorni dokumenti koji otkrivaju nove činjenice o stanovni-štvu Kosova u XV i XVI veku. Istorijski izvori iz početka XVII veka koji se odnose na stanovništvo Kosova, pre svega izveštaji katoličkih vizitatora i misionara, nisu nepoznati, jer su neki od njih objavljeni u Jugoslavenskoj akademiji znanosti još krajem prošlog veka, a neki pre drugog svetskog rata. Me-dutim, mnogi autori namerno ih prečutkuju, a neki ih nekorektno koriste. Značajan je i opširan izveštaj nadbiskupa Pjetra Mazrekija iz 1623, koji pored ostalog, za neke kosovske gradove navodi i broj Stanovnika i njihovu versku i nacionalnu pripadnost. On piše da je pomenute godine Prizren imao 12 000 Stanovnika muslimana Albanaca, 600 Srba i 200 ka-toliko albanske narodnosti.8 Ove dokumente je u sažetom obimu objavila i Srpska akademija nauka u Beogradu 1950. godine u redakciji Jovana Radonica pod naslovom »Rimska kurija i Južnoslovenske zemlje od XVI do XIX veka«. U ovom izdanju dati su i podaci o velikom pritisku pravoslavne crkve na preostale albanske katolike, sa ciljem da se raznim nametima nateraju da predu na pravoslavlje. Pečki patrijarh je za ovakav postupak imao ovlašcenje od sultana i svestranu podršku turskih vlasti.7 Svi ovi i mnogi drugi podaci ove vrste datiraju iz mnogo ranijeg perioda od 1690. godine, koju mnogi autori uzimaju kao presudnu godinu za etničke promene na Kosovu, kada su, prema njima, Albanci počeli da se doseljavaju iz planinskih predela severne Albanije. Medutim, ovu neosnovanu tvrdnju pobijaju ne samo navedeni dokumenti i izvori, nego i sama činjenica što su Albanci sa Kosova, Makedonije i Sandžaka masovno učestvovali u ovom ratu na strani Austrijanaca kao dobrovoljci na čelu sa skopskim nadbiskupom Pjetrom Bogdanijem. Ta istorijska činjenica dovoljno jasno svedoči da su Albanci živeli u ovim krajevima mnogo pre austro-turskog rata 1690. godine.8 Poznato je da ratovi prouzrokuju razna migraciona kretanja stanov-ništva. Tako su mnoge albanske i srpske porodice, ko je su učestvovale u ovom ratu kao dobrovoljci na strani austrijske vojske, posle njenog poraza 1690. prebegle sa Kosova i nastanile se u predelima pored Save i drugde. S druge strane, u to vreme mnoge brdanske albanske porodice nastanjuju se u ravničarske predele Kosova i zapadne Makedonije. Medutim, te doseljene porodice su samo pojačale albanski elemenat koji je u ovim ravničarskim predelima živeo stolečima.9 Takva migraciona strujanja su obična pojava kod balkanskih naroda kroz čitavu njihovu istoriju. Invazijom Rimljana, zatim Vizantije i Slo-vena na Balkan, jedan deo ilirskog stanovništva se sklonio iz ravničar-skili u gorske predele. To se isto desilo kasnije sa slovenskim i albanskim stanovništvom ovih krajeva kada su Turci osvojili Balkansko polu-ostrvo. U gorovitom Dukadinu, u severnoj Albaniji, i danas je živa tradicija o tome da su daleki preči ovog stanovništva došli iz ravničarskih predela Kosova.10 Migracije stanovništva su jedan večit proces koji se prouzrokuje raznim faktorima, ali pre svega ekonomskim i političkim. Kosovo je često bilo zahvačeno tim procesom. Ali to ne znači da je ova geografska sredina ostala nekada sasvim bez domačeg, autohtonog srp-skog i albanskog stanovništva. Migraciona kretanja moraju se posmatrati u ovim krajevima, kao i svuda, kroz prizmu dijalektike i potpune naučne objektivnosti, a ne sa unapred odredenim ciljem. Novi istorijski izvori i manje poznata literatura, koju smo ovde delimično naveli, bacaju novo svetlo na pitanje autohtonosti i porekla stanovništva Kosova koje je do sada u više slučajeva prikazivano netačno i sa odredenim tendencijama. Oni svedoče u autohtonosti albanskog i srpskog stanovništva na Kosovu još od najranijeg turskog perioda i time pobijajo tvrdnje koje se vec više decenija provlače kroz historijsku, geografsku, etnografsku i drugu literatura, pa i kroz školske udžbenike, da je albansko stanovništvo doseljeno na Kosovo krajem XVII. i tokom XVIII. veka, to je posle 1690. godine. Bibliografija — Bibliography 1 Jovan Cvijič: Osnove za geografiju i geologiju Makedonije i stare Srbije, Beograd, 1911, str. 1169, 1194, 1226, 1215, 1228. 2 Videti o tome: Universite de Tirana, Les iliriens et la genese des albanais, Tirana, 1971, 1—253; Iliria — Studime dhe materiale, I, Tirana, 1971, 1—355; L’Illyrie — La ville iliyrienne, II, Tirana, 1972, 1—466; zatim Glasnik Muzeja Kosova (br. 1—11), Priština; Grupa autora, Roma ja, Prizren, 1975. 3 Dr. Adem Handžič: Nekoliko vi jesti o Arbanasima na Kosovu i Metohiji sredinom XV vijeka, Simpozijum o Skenderbegu, Priština, 1969, 201—209. Mark Krasniqi 4 Akademia e Shkencave e R. P. te Shqiperise — Instituti i Historise —, Defteri i regjistrimit te Sanxhakut te Shkodres i vitit 1485 — pergadit na Selami Pulaha, Tirane, 1974, 1—488. 5 Selami Pulaha: Te dhena ekonomike dhe demografike per krahinen e Hoges — Regjistrimi kadastral i vitit 1591, Studime Historike Nr. 1, Nr. 2, Tirane, 1976; S. Pulaha, Elementi shqiptar sipas onomastikes se krahinave te Sanxhakut te Shkodres ne vitet 14S5—1582, 63—97. 6 Universiteti Shteteror i Tiranes, Relacione mbi gjendjen e Shqiperise ve-riore dhe te mesme ne shekullin XVII (1610—1634), Tirane, 1963, 337. 7 Jovan Radonič: Rimska kurija i južnoslovenske zemlje od XVI do XIX veka, Beograd, 1950, 259, 339, 473, 476, 511, 512. 8 Mita Kostič: Priloži istoriji srpsko-arbanskog ustanka 1689—1690, Arhiv za arbanasku starinu, jezik i etnologiji!, II, Beograd, 1924, 11. 9 Grupa autora: Kosovo nekad i danas (monografija), izdanje ^Ekonomske politike«. Beograd, 1973, 236. 10 Rrok Zojzi: Ndamja krahinore e popullit shqiptar, Etnografia shqiptare, I, Tirane, 1962, 35. SOME LESS KNOWN SOURCES ABOUT THE KOSOVO POPULATION Mark Krasniqi (Summary) In the historical, geographical and ethnological texts from the XIX century to the present day there is a permanent strain of a mistake considering the autochtonic origin of Albanians in Kosovo, which confirms that they have come to these parts after the Austro-Turkish war in 1690. Such confirmations have had propagandistic and political character, while in the science of geography were lounched by Jovan Cvijic and his numerous followers. The Turkish original dokuments of XV and XVI centuries prove that the Albanian and Serbian population had been living in these parts much too earlier the above mentioned Austro-Turkish war. It is the catastar books (defters), one of which was published in 1972, deriving from 1455, by Orientalni Institut of Sarajevo, while the other two books from 1485 and 1591 were published by the Accademy of Sciences in Tirana during 1974 and 1976, that prove our views. From the onomasty of those registrations could be seen that the Albanian population in Kosovo was captured in a high degree by the process of slavization. Beside these sources there are many others from XVlI century, first of all the reviews of catholic missionaries of 1610. 1623, etc., which clearly show the numerouse presence of the Albanians in Kosovo. This can be seen also in the book of the famous Turkish chronicler Evlia Chelebia. In connection with the origin of the Albanians there were recently published a lot of works, which confirm the old truth that they are the inheritors of Illyrians, so it is an illusion to raise the question of their autochtony in any part of Balkans where they live today. UDK UDC 911.3:312(497.17) =861 NEKI MIGRACIONI PROCESI U SR MAKEDONIJI Mitko P a n o v* SR Makedonija se ubraja u veoma dinamičnu migracionu zonu u Jugoslaviji. Na znatnu pokretljivost stanovništva ntiču, pored prirodnih faktora, i socio-ekonomski uslovi, a u prošlosti i društveno-političke prilike i promene. Teritorijalni razmeštaj stanovništva skoro nikada nije bio statičan, pa i danas migracije imaju svoj vidan odraz na promenu naseljenosti u raznim područjinia i mestima. Tako, prema najnovijim podacima iz 1971. godine, u migracijama su učestvovali 620 000 lica, ili nešto više od jedne trecine od ukupnog sianovništva Republike, a u odnosu na SFR Jugoslaviju, od ukupnog broja migranata, na SR Make-doniju dolazi 7,5 %. Uzroci migracionih kretanja su različiti, a vredno je pomenuti dva. U ne tako davnoj prošlosti, tj. za vreme balkanskih ratova i prvog svet-skog rata, zbog hegemonističkih pobuda susednih zemalja, etnička i integralna celina Makedonije bila je razbijena na tri dela, te su zbog toga nastale grupne i pojedinačne migracije i u Vardarskoj, i u Pirinskoj i Egejskoj Makedoniji. Razume se da je bilo veoma različitih migracija i za vreme Turaka, a naročito u 19. veku, kada je dosta oslabila centralna turska vlast. Drugi bitni uzrok je nastao posle osloboctenja, a naročito od 1953. godine naovamo, kada se večina muslimanskog stanovništva iselila u Tursku, a zatim i u fazi pojačane industrijalizacije i urbanizacije. Prerazmeštaj stanovništva odvijao se u raznim vremenskim periodama, ali je naročito bio zapažen i dinamičan u vreme poslednjih godina turske vladavine, i za vreme balkanskih i svetskih ratova. Tipičan je primer sa Egejskom Makedonijom, u kojoj je 1924. godine kolonizirano 640 000 doseljenika grčkog porekla, sa jasnom tendencijom da se negira postojanje makedonskog stanovništva. Ili primer u Pirinskoj Makedoniji. gde je neposredno nakon balkanskih ratova živelo 235 000 Makedo-naca, ali to se stanovništvo danas, na žalost, ne vodi u statistici Bugar-ske. U SR Makedoniji, največa masa migranata formirala se u periodu od 1953. do 1965. godine, kada je u migracijama učestvovalo 298 000 lica, a u periodu od 1966. do 1971. godine 137 000 lica. * redni univ. prof., Geografski institut, Prirodno-matematički fakultet, Gazi baba 1, 91000 Skopje, YU. Pravci migracije su različiti: od unutrašnjih do iseljavanja u ino-stranstvo. U prošlosti, zbog zuluma porobljivača, stanovništvo je bežalo u planine, ili u gradske centre, a deo makedonskog stanovništva je mi-grirao u susedne ili druge evropske i vanevropske zemlje. Naročito je bilo poznato pečalbarstvo kao masovnija pojava u spoljašnim migracijama. Tako je, krajem 19. veka na pečalbu u druge zemlje prosečno godišnje Makedoniju napuštalo 70 000 do 100 000 lica. Isto tako posle Ilindenskog ustanka 1903. godine, kada se makedonski narod borio za svoju slobodu od turskog ropstva, a nakon njegova gušenja, više desetina hiljada Makedonaca emigriralo je u inostranstvo. Iz Egejskog dela Makedonije, izmedu 1913. i 1914. godine, u druge države emigriralo je oko 100 000 Makedonaca. Danas su u SR Makedoniji najzapažene migracije na relaciji selo—grad, iako u ovo nekoliko poslednjih godina njihova dinamika opada. Iseljavanje u inostranstvo na privremeni rad je u ma-njem obliku razvijeno u odnosu na druge republike. Zbog različitih uzroka, pravaca i vremena migracionih kretanja, raz-ličite su i posledice tih kretanja. U prošlosti su bile važne zbog toga što se menjala etnička struktura stanovništva, no bez obzira na razne kolonističke, asimilatorske i druge tendencije makedonsko stanovništvo ni je moglo biti niti raseljeno niti uništeno. U poslednjih 10—15 godina, zbog iseljavanja seoskog stanovništva, u pojedinim područjima formirane su depopulacione zone i razvio se proces deagrarizacije, ali i taj vec opada. Gradska naselja su postala privlačna imigraciona mesta, te se zbog toga pojačao prerazmeštaj proizvodnih snaga. Neka su sela raselje-na, znatan broj su postala mala po učešcu življa, i u njima je izmenjena demografska struktura stanovništva u negativnom smislu za agrarnu proizvodnju. Prikazačemo nakratko neke procese, osobine i elemente migracionih kretanja u SR Makedoniji od oslobodenja naovamo. Zbog unutrašnjih migracija, koja su bila naročito aktivna izmedu 1961. i 1971. godine, kada je u preseljavanju učestvovalo 271 000 lica, ili 43,9 % od ukupnog broja migranata u Republici, formirale su se specifične emigracione i imigracione zone. Tada je nastala znatna razlika u naseljenosti izmedu gradskih i seoskih naselja, te se zbog toga skoro izjednačio broj urbanog i seoskog stanovništva, što ranije nije bio takav slučaj. Tako, na primer, od 1948. godine na seosko stanovništvo otpadalo je 73,2 % od celokupnog stanovništva Makedonije, a 1971. godine 51,2 °/o. Zbog permanentnog preseljavanja seoskog stanovništva i danas dosta ubrzano raste gradska populacija, te se proces urbanizacije intenzivno odvija, iako je propračen raznim socio-ekonomskim problemima. To je jedan najsavremeniji karakterističan proces, koji je dopunjen preselja-vanjem stanovništva iz manjih u vece gradove. U preseljavanjima iz jednog n drugi grad učestvovalo je 109 000 lica ili 17,6 °/o od ukupnog broja migranata Makedonije. U ovom procesu, kao što smo pomenuli, privlačnija imigraciona mesta su veči gradovi kao razvijenija po svojini funkcijama centralna mesta. Tako, na primer, u Skoplje je iz drugih gradskih naselja doseljeno 63 000 lica ili 58% od svih migranata koji potiču iz gradova. U suštini najveci broj migranata potice iz seoskih naselja, tj. na njih otpada 460 000 lica ili 74,4 % od nkupnog broja migranata u Makedoniji. Uzroci su različiti, ali je svakako bitan onaj koji je u vezi neravnomer-nog ekonomskog, kulturnog, urbanog i drugog razvoja izmedu grada i sela. Zbog toga se formiralo i nekoliko karakterističnih depopulacionih, zona. Tipična je takva zona planinska oblast Osogovo u istočnoj Makedoniji, gde leži veliki broj raštrkanih sela. Ovde je od ukupno 81 u 71 naselju opao broj Stanovnika. U vezi promene demografske strukture karakteristično je opadanje broja aktivnog stanovništva, i to za 26 °/o u periodu izmedu 1961. i 1971. godine, što svakako ima odraza i na procese deagrarizacije. Druga karakteristična depopulaciona zona je po-dručje od T. Velesa do Valandova, tj. Srednje Povardarje. Ovde je od ukupno 186 sela i 141 naselja opao broj Stanovnika, odnosno populacija se smanjila za 33,5 %>, a broj aktivnog stanovništva je opao za 27,4%. Uzimajuci u obzir veče prostorne celine postoje razlike u obimu i procesu migracionih kretanja. Tako, na primer, u periodu od 1961. do 1971. godine, saldo doseljenika je najmanji u istočnoj Makedoniji. Ovo je donekle razumljivo, jer ovaj deo Makedonije funkcionalno nije dovoljno razvijen. Zbog toga je iz ove zone, u pomenutom periodu, bilo znatnih iseljavanja, tj. na emigrante otpada 35,2 % u odnosu na sve emigracije u Makedoniji. Obrnuto od ove zone, Povardarje je primilo najveci broj doseljenika, a uglavnom najviše Skoplje, i dalo je najmanji broj iselje-nika. Tako, u periodu od 1961. do 1971. godine, na doseljenike otpada 50 %>, a na iseljenike samo 19°/o. Na ovakav proces migracije u Povar-darju utiče najviše Skoplje i njegovo neposredno gravitacijsko područje, koje je ekonomski najrazvijenije i više prima doseljenike nego što daje iseljenike. Proces migracije po upravno-teritorijalnim jedinicama, tj. po opšti-nama isto je tako različan. To zavisi s jedne strane od privrednog stanja i razvitka opštine, ali i od funkcionalnog značaja i potencijala centralnih mesta u opštinama. Migracije se odvijaju u dva osnovna pravca: u grani-cama samih opština i izmedu opština. Od ukupno 30 opština, koliko ih je bilo u Makedoniji 1971. godine, samo u 7 opština prevladuju doselje-nici iz drugih opština, a največa imigraciona opština je skopska sa 104 000 doseljenika ili 36,8 °/o od ukupnog broja migranata iz jedne u drugu opštinu. U 23 opštine veče je učešče migranata u granicama samih opština, a to su uglavnom preseljenici iz sela u grad. Ovaj proces migracije je karakterističan ne samo u opštinama sa večim i razvijenijim centralnim mestima, več i u manjim opštinama, gde su unutrašnje migracije čak i jedinstvene u pravcu kretanja iz sela u grad. Zbog tih uzroka, u periodu izmedu 1961. i 1971. godine, seosko stanovništvo je po broju opa-lo u 20 od ukupno 30 opština, i to preseljavajuči se uglavnom u centralna mesta same opštine, ili je emigriralo u druge opštine. Blagodareči razvoju industrializacije, tj. veoma intenzivnom funkcio-nalnom razvoju gradova, a i zbog prostornog širenja urbanizacije, odnosno poboljšanja saobračajne mreže i infrastrukture i kvalitetnijeg kon-taktiranja, u poslednjim godinama sve se više razvijaju i aktualiziraju dnevna migraciona kretanja. U prošlosti ona nisu bila tako zapažena, te ih zato možemo smatrati kao noviji vid migracija u Makedoniji. Neki elementi dnevnih migranata su merljivi, a za druge se teško može doči do podataka, jer se ne vode u statistici, vec se moraju istraživati anketama za odredene kontaktne zone izmedu grada i neposredne uticajne zone. Prema podacima iz 1961. godine, od ukupnog zaposljenog aktivnog stanovništva, 21,5% bili su dnevni migranti. Od njih je u sekundarnim delatnostima radilo skoro 60%. Medutim broj dnevnih migranata je znatno veči, jer se u njih ubrajaju učenici i študenti, a naročito poljoprivred-no stanovništvo koje svaki dan nosi i prodaje svoje proizvode na tržištima u gradovima i koristi razne gradske usluge. Kao rezultat ovog vida migracije stvaraju se, naročito u bližini selima oko centralnih mesta, mešo-vita domacinstva, a to je najbolji indikator o prostornom širenju urbanizacije. U savremenim proučavanjima migracija neophodno je obratiti pažnju na demografske aspekte migranata, jer oni imaju i svoj praktični značaj. Evo nekoliko takvih primera. Prema podacima iz 1961. godine, od ukup-no 11 000 lica, koja su učestvovala u migracijama, 52.4 % bili su migranti iz starosne grupe stanovništva od 15—34 godina, zatim sledi grupa od 0—14 godina sa učešcem od 29.6 %, i grupa od 35—64 godine sa 15,4%. Prema tome iz pregleda starosne strukture migranata vidi se da su u migracijama najviše učestvovala mlada, vitalna, lica. U odnosu na škol-sku spremu migranata, 32,9 % su bila sasvim nepismena lica, a 59,5 % bila su lica sa različitom školskom spremom. Prema tome kontingent doseljenika u gradovima ne zadovoljava njihovim školskim kvalifikacijama. Drugi vid su spoljašne migracije. One se karakteriziraju emigracijom stanovništva iz Makedonije u druge republike naše zemlje, i u inostran-stvo, a i doseljavanjem ili imigracijom stanovništva iz drugih republika i inostranstva. Prema podacima iz 1971. godine iz drugih republika doseljeno je 78 375 lica ili 12,6 % od svili migranata u Makedoniji. Najveci broj doseljenika potiče iz SR Srbije, i to 69,6 %, a najmanje iz SR Slovenije: samo 1056 lica. U periodu od 1953. do 1971. godine iz drugih republika je doseljeno oko 50 % od migranata. Imigranti su najviše naseljeni na teritoriji opštine Skoplje, i to oko 54 %, a zatim u opštini Kumanovo, oko 10 000 doseljenika, a po nešto manje od 1000 doseljenika ima ih u opšti-nama: Prilep, Bitolj, Tetovo i T. Veles. Navedena mesta ukazu ju na to da su se doseljenici iz drugih republika najviše naseljavali u večini centralnim mestima, jer su to uglavnom stručnjaci raznih grana sekundarnih i terci jarnih delatnosti. Od 1961. godine, i nešto rani je, karakteristi-čan je slučaj doseljavanja muslimanskog stanovništva iz Sandžaka, koje se najviše naselilo u opštinama Skoplje i T. Veles. Doseljavanje je pro-uzrokovano uglavnom zbog sticanja prava da se ovo muslimansko stanovništvo iz Makedonije preseljava u Tursku. Kao što smo pomenuli, u Makedoniji ima i doseljenika iz inostranstva. Prema podacima iz 1971. godine ukupno iz drugih zemalja je doseljeno 24 000 lica. Najviše je bilo makedonskih emigranata iz Grčke, gde je bio zaveden težak teror u vreme i nakon gradanskog rata 1949. godine. U to vreme iz Egejskog dela Makedonije emigriralo je oko 50 000 Makedo-naca, od kojili se oko 14 000 naselilo u SR Makedoniji. Oko 1300 lica doselilo se iz vanevropskili država, u glavnom iz SAD, a to su u biti in-versne migracije starijih pečalbara. Ima nešto doseljenika iz Bugarske, Albanije, Romunije, Madarske i dr. Najveci broj doseljenika iz inostran-stva naseljen je na teritoriji opštine Skoplje, oko 50 % u opštinama Bitolj i Strumica. Iseljavanje u inostranstvo, kao drugi vid spoljašnih migracija, za SR Makedoniju je karakteristično, posle oslobodenja, u glavnom od 1951. i 1953. godine naovamo. Od emigracije bitna su medurepublička kretanja, iseljavanje Turaka i drugog muslimanskog stanovništva u Tursku, i migracija radne snage na privremeni rad u inostranstvo. U vezi s medurepubličkim migracijama SR Makedonija, kao i SR Slovenija. najmanje je dala preseljenika drugim republikama. Tako, prema podacima iz 1961. godine, u medurepubličkim migracijama Makedonija je učestvovala sa 70 280 lica ili sa 7 %. Stanovništvo se najviše iselilo u SR Srbi ju i to 57 588 lica ili 82 %, dok je u SR Sloveniju bilo preseljeno samo 1413 lica. Od 1953. godine počinje intenzivno iseljavanje Turaka i drugog muslimanskog stanovništva u Tursku. To je iseljavanje dobrovoljno, jer su muslimani želeli da žive u Turskoj. U periodu od 1953. do 1971. godine u Tursku je emigriralo oko 100 000 Turaka, ali je svakako ta j broj nešto veči, jer je u tim migracijama uključeno i drugo muslimansko stanovništvo. Najviše je Turaka iseljeno iz Skopi ja, i to nekoliko desetina hi-Ijada, kao i iz Radoviša i njegove okoline, gde živi Juruci, stara etnička turska grupa. Od 13 rani jih juručkih naselja potpuno su raseljena 8 sela. Isto tako dosta je Turaka emigriralo sa teritorije opština Štip, Negotino i T. Veles, kao skoro i iz svih gradova gde su živeli. Zbog masovne emigracije muslimanskog stanovništva javile su se unutrašnje migracije, tj. naseljavanje makedonskog i muslimanskog življa u onim naseljima gde su ranije živeli Turci. Iseljavanje na privremni rad u inostranstvo ni je, barem do 1971. godine, mnogo karakteristično za SR Makedoniju. Do pomen »te godine ukupno se iselilo 54 433 lica, ali taj je broj nešto veci, jer ima i takvih radnika koji nisu registrirani u Republičkom zavodu za zapošljavanje. U odnosu na Jugoslaviju na SR Makedoniju otpada samo 8,1 % svih radnika na radu u inostranstvu. Veče je učešče muških iseljenih radnika na koje otpada 81,9%. Najveci broj radnika je iz grupe od 20—39 go-dina (75,7%). Najviše je iseljenih poljoprivrednika, koji u ovim migracijama učestvuju sa 57.9 %. Najveci broj radnika iselio se sa teritorije opštine Bitolj, i to 13 378 lica ili 24,5 %. Emigranti su se vecinom selili u SR Nemačku, i to 45.7 %, a u druge evropske zemlje (Švedska, Austri-ja, Švajcarska, Holandija i dr.) 16.3%. Interesantno je da se znaian broj emigranata selio u Australiju, i to 28,2 %, a u SAD, Kanadu i druge vanevropske zemlje 8,9 %, od svih radnika u inostranstvu iz SR Makedonije. 9 — Geografski vestnik 129 Bibliografija — Bibliography Popis na naselenieto i stanovite to 1971. godina, Osnovni podaci po opšti-ni, Republički zavod za statistika, 29, Skoplje, 1972. Dimitrova E.: Migraeionite dviženia i problemite na vrabotenosta i vrabo-tuvanjeto vo SR Makedonija, Ekonomski institut, Skoplje, 1971. Istorija na Makedonskiot narod, Institut za nacionalna istorija, kn. II i III, Skoplje, 1969. Migracioni dviženja na selsko-gradsko naselenie vo SR Makedonija, Republički zavod za statistika, Skoplje, 1968. SOME MIGRATION PROCESSES IN THE S. R. OF MACEDONIA Mitko Panov (Summary) This paper deals with migration flows and processes in the Socialist Republic of Macedonia some of which are very important for the contemporary development. This republic is among the most dynamic migration areas in Yugoslavia because of its geographical situation in the central part of the Balkan peninsula and because of varied natural and socioeconomic factors and conditions influencing migration. Over one third of the entire population of the republic has recently been involved in the migration flows. Most important reasons as well as directions and consequences of the redistribution of the population in the case areas in different parts of the Macedonian nationality territory in Yugoslavia, Bulgaria and Greece are discussed in the paper. Indicators referring to the elements migration such as: the duration, the origin of emigrants, commutation with an overview by communes and larger units. Reference is also made to some demographical characteristics of the migrants. All information refers to internal migrations that have occured since the World War II. External migrations across the international boundaries are dealt with separately, together with migrations between the republics within Yugoslavia. Only data on inmigrations and outmigrations are used however. Particular attention is paid to the specific problem of the emigration of the Turkish population from Macedonia and to migration flows related to people going to work abroad for some time. UDK UDC 911.3:71 (497.1) = 863 URBANIZACIJA JUGOSLOVANSKIH OBČIN+ (V luči faktorske analize) Igor Vrišer* O urbanizaciji Jugoslavije (1) oziroma njenih pokrajin (2) obstaja več razprav. V njih se urbanizacija večidel tolmači kot pojav širjenja in večanja mest ter prevzemanja mestnega načina življenja in se jo meri z deležem prebivalstva, ki živi v mestih in mestnih naseljih. Čeprav to merilo ni slabo, je vendarle precej ozko oziroma enostransko. Ta ugotovitev še zlasti velja, če upoštevamo, da je urbanizacija po svojem značaju zelo zapleten in kompleksen socialno-ekonomski in fizični proces, ki je odvisen od deagrarizacije, industrializacije, migriranja in presloje-vanja prebivalstva ter razrasta mestnih naselij. Z namenom, da bi se takšnim enostranskim meritvam urbanizacije izognili, smo napravili poskus merjenja urbanizacije na bolj kompleksen način. Zasnovan naj bi bil tako, da bi hkrati ovrednotili več pojavov, ki so povezani z doseženo stopnjo urbanizacije in ki s svojim spreminjanjem kažejo na potek urbanizacijskega procesa. Takšno kompleksno vrednotenje več različnih, a med seboj povezanih pojavov, omogočajo nekatere matematično-statistične metode, med katerimi se v geografiji najpogosteje uporabljajo multipla korelacija, componentna analiza, faktorska analiza in diskriminančna metoda (3). Večina teh postopkov se opira na podobnost variiranja primerjanih faktorjev. Z merjenjem njihove skupne variance sklepamo o njihovi povezanosti. Te metode tudi omogočajo, da razberemo, kateri med seboj povezani (odvisni) pojavi so najpomembnejši pri variiranju proučevanega pojava (faktorji), kolikšen je pomen posameznega pojava v določenem »faktorju« in katere teritorialne enote imajo podobno sestavo ali vrednost »faktorjev«, kar pomeni, da sodijo v isti tip. Z meritvami medsebojne oddaljenosti med dobljenimi fakto-rialnimi vrednostmi lahko z računskim postopkom opredelimo posamezne tipe (cluster analysis). Upoštevati pa kaže, da so vsi ti računski postopki, kljub svoji natančnosti, vendarle odvisni od gradiva, ki ga uporabljamo, in od stvarne povezanosti pojavov. Zato je smiselni izbor variabel ter jas- + Faktorsko analizo je napravil Anton Kralj, dipl. matematik in delavec Zavoda SRS za družbeno planiranje, na republiškem računskem centru v Ljubljani. * dr., redni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. nost opredelitve posameznih pojavov in njihovih meritev predpogoj, da bo takšno celovito vrednotenje sploh uspelo. Analizo urbanizacije jugoslovanskih občin smo oprli na podatke, ki jih nudijo Statistički godišnjaki in popisi prebivalstva za leto 1961 in 1971. V analizi smo se držali uradnih opredelitev naselij, čeprav so bile za marsikatero mesto sporne, ker je bil ali mestni teritorij neustrezno določen, ali pa je urbanizacija prehitela upravno ureditev. Razdelitev naselij na mestna in mešana je bila povzeta po statistični opredelitvi, ki temelji na znani Macurini klasifikaciji naselij. V analizo je bilo zajetih 500 občin (mesto Zagreb je bilo šele lani ponovno razdeljeno na več' občin). Zaradi velikih razlik, ki obstajajo med občinami glede prebivalstva in velikosti ozemlja, smo velik del podatkov spremenili v transformirane variable, to je v odstotne deleže, indekse ali statistične koeficiente in s tem dosegli večjo primerljivost ter zmanjšali razlike. V analizi smo uporabili naslednje vhodne podatke: 1. število urbanega prebivalstva v občini 1. 1971 (UP 71), 2. °/o urbanega prebivalstva v občini 1. 1971 (ODUP), 3. indeks razvoja urbanega prebivalstva med 1. 1961—71 (POUP), 4. indeks razvoja celotnega prebivalstva med 1. 1961—71 (POCP), 5. indeks razvoja kmečkega prebivalstva med 1. 1961—71 (UKP), 6. °/o zaposlenih v sekundarnih dejavnostih od vseh prebivalcev 1. 1971 (OZSEK), 7. °/o zaposlenih v terciarnih dejavnostih od vseh prebivalcev 1. 1971 (OZTER), 8. %> zaposlenih v kvartarnih dejavnostih od vseh prebivalcev 1. 1971 (OZKVA), 9. narodni dohodek na prebivalca v mil. din 1. 1971 (NDPR), 10. %> urbanih naselij od vseh naselij v občini 1. 1971 (OURN), 11. % mešanih naselij od vseh naselij v občini 1. 1971 (OMN), 12. °/o prebivalstva v mešanih naseljih od vsega prebivalstva 1. 1971 (PRMN), 13. «/o kmečkega prebivalstva v občini 1. 1971 (PRKM). 14. število kmečkega prebivalstva v občini 1. 1971 (STKM 71), 15. število prebivalcev v mešanih naseljih 1. 1971 v občini (PRMES). Spremenljivke pod številkami 1, 2, 3, 10, 11. 12 in 15 naj bi prikazovale stopnjo urbanizacije. Spremenljivka 3 njegovo dinamiko, spremenljivke 5, 6, 7, 8, 9, 13 in 14 pa naj bi kot pojavi, ki spremljajo urbanizacijo oziroma so od nje v določeni meri odvisni, dodaino pojasnjevali njeno stopnjo. Iz korelacijskih koeficientov za zgornje vhodne spremenljivke je bilo mogoče razbrati, da so bile korelacijske odvisnosti proti pričakovanju razmeroma nizke, kar je bilo verjetno posledica velikih razlik med občinami. Še najtesnejše so bile med spremenljivkami 1 in 2, 2 in 6. 6 in 9, 7 in 9, 10 in 11, 12 in 15, močno negativne pa med 13 in 2, 6, 7, 9, 10. Ze iz teh korelacijskih koeficientov je bilo mogoče razbrati nekatere skupine sorodnih spremenljivk. S3WHJ žl JOIS tl JOHd U cl NIMO n NHflO OJ H d CIN 6 VA3ZO 8 H31ZO Z :H3Szo 9 «ran s JOOd t anoa £ cinao z IZJfl i ^ I I O ^ 'O O vO o CM -H 'II' I' I O sO in § sO CM N O m o N O O O nO o f f o »n -* 00 -* CM in o o -* CM ir\ IA in f f O m O' »n CM o> 00 o nO o m o m Ol CM Ph Ph W W < Ä N. P p o Ph cn H Ph CU Q o o M S3 Sl N Q P O Ph Ph P O O O Z -i CM in m sO N 00 ON S I I I I I I I I' I I I I I >© O' V© ‘ CM O O O -* CM I I 2 S I I I z; BS D O I in ec: pi CD — sO -H O •»* o I I 2 h- C/} tö o TJ* t« S U ’a ö cc O TD CÖ u* S T3? H « 2 £ c/) 0* mTI H* in S V nadaljnjem postopku smo s faktorsko analizo na osnovi povezanosti spremenljivk (kovariance) izločili več »faktorjev«, ki so pojasnili del skupne variance (communality), to je skupne značilnosti vsake variable v odnosu do drugih variabel. Za vsako spremenljivko smo, tudi določili njen »factor loading«, to je težo ali faktorsko vrednost, ki jo je imela v posameznem faktorju. Vrednost variabilitete, ki jo je posamezen »faktor« pojasnjeval in ki se v faktorski analizi imenuje »eigenvalue« je znašala v naši raziskavi za prvih šest faktorjev: Faktor Eigenvalue % variabilitete Kumulativa % variabilitete 1. 4,73147 31,5 31,5 2. 1,99738 13,3 44,9 3. 1,79670 12,0 56,8 4. 1,34093 8,9 65,8 5. 1,07027 7,1 72,9 6. 1,00523 6,7 79,6 Za raziskavo so bili najbolj zanimivi prvi trije faktorji, ki so pojasnjevali 56,8 °/o variabilitete. Glede na »factor loadings« (faktorske vrednosti), ki so jo imele variable pri oblikovanju prvih treh faktorjev, je bilo mogoče iz rotirane faktorske matrike (s Kaiserjevo normalizacijo) razbrati, da lahko pojmujemo »faktor 1« za »urbanizacijski faktor«, saj so ga sestavljale spremenljivke: % urbanega prebivalstva, %> zaposlenih v sekundarnih in terciarnih dejavnostih, visok narodni dohodek na prebivalca, visok Vo urbanih naselij ter veliko število urbanega prebivalstva. »Faktor 2« bi lahko glede na njegovo sestavo poimenovali »agrarni faktor«, saj je vseboval visoke deleže spremenljivk: število kmečkega prebivalstva, upad kmečkega prebivalstva in porast celotnega prebivalstva (slednja spremenljivka je deloma motila njegovo opredelitev). »Faktor 3« pa je bil »faktor mešanih naselij«. Sestava teh treh faktorjev je razvidna iz naslednje tabele: Spremenljivka Faktor 1 »Urbanizacijski faktor« Faktor 2 »Agrarni faktor« Faktor 3 »Faktor mešanih naselij« 1. UP 71 .58990 .47976 .05139 2. ODUP .84286 .17489 .02088 3. POUP .01407 .34940 —.10251 4. POCP .48571 .63388 .07258 5. UKP —.43475 .66046 —.05686 6. OXSEK .74811 —.11093 —.05481 7. OZTER .68954 —.26230 —.05893 8. OZKVA .14306 .02621 —.03046 9. NDPR .72979 —.29134 —.06571 10. OURN .72945 .02275 .24112 11. OMN .42849 —.09555 .36110 12. PRMN —.07750 —.10338 .91768 13. PRKM —.85841 .22439 —.08666 14. STKM 71 —.30256 .71083 —.02407 15. PRMES —.00537 —.03491 .93100 Uporabljena faktorska analiza nam je tudi omogočila, da smo izračunali factor loadings — faktorske vrednosti — za vsako občino in sicer za našo raziskavo najpomembnejšega »faktorja 1«. Iz faktorskih vrednosti je bilo mogoče razbrati, kako velika je bila urbanizacijska stopnja (teža) v vsaki posamezni občini glede na zasnovano faktorsko analizo in v njej uporabljene podatke. Dobljene faktorske vrednosti smo s pomočjo standardne deviacije razdelili na šest kategorij. (Standardno deviacijo smo uporabili pri razdelitvi na kategorije zaradi tega, ker zelo dobro izraža »naravno grupiranje« podatkov v statistični populaciji.) Teh šest kategorij je imelo naslednje razmejitvene vrednosti: A. neurbanizirane občine pod M — 2 SD pod —2,047 B. slabo urbanizirane M — 2 SD do M — SD —2,047 do—1,077 občine C. delno urbanizirane M — SD do M —1,078 do 0,107 občine D. zmerno urbanizirane M do M + SD 0,108 do 0,861 občine E. pretežno urbanizirane M + SD do M + 2 SD 0,862 do 1,831 občine F. močno urbanizirane nad M + 2 SD nad 1,831 občine M = srednja vrednost SD = standardna deviacija Urbanizacijske kategorije smo nanesli tudi na karto jugoslovanskih občin. Iz nje je bilo razvidno, da je pretežni del Jugoslavije sodil v kategorijo delne urbanizacije. Do močnejše urbanizacije je prišlo le v Sloveniji, Istri, Dalmaciji, Zahodni Hrvatski, Hrvatskem Primorju, vzhodni Slavoniji, osrčju Bosne in Hercegovine, Bački, Sremu, v osrčju ožje Srbije in osrčju Makedonije ter v Črnogorskem Primorju. Zares močno urbanizirane so bile edino mestne občine velikih mest, kot so to beograjske, za- grebške, ljubljanske in sarajevske občine ter razen njih še skopska, mariborska, reška, splitska, tuzlanska in novosadska občina. Razmestitev občin glede na urbanizacijske kategorije po republikah pa je bila naslednja: Kategorija BiH Cg Hr Ma Sl USr Vo Ko SFRJ A. Neurbanizirane 1 1 B. Slabo urbanizir. 9 — 4 1 — 19 — 6 39 C. Delno urbanizir. 75 13 59 21 17 67 16 13 280 D. Zmerno urbaniz. 12 2 26 6 21 14 21 2 106 E. Pretežno urban. 6 5 13 — 13 4 5 1 47 F. Močno urbanizir. 4 — 3 1 9 9 1 — 27 Skupaj 106 20 105 29 60 113 44 22 500 Ugotovljena slika se je v marsičem ujemala s stopnjo gospodarske razvitosti občin, kar je le potrjevalo znano ugotovitev, da pomeni urbanizacija višjo stopnjo v delitvi dela in da glede na to odraža napredek v socialno-ekonomskem razvoju. Stopnja urbanizacije v jugoslovanskih občinah na podlagi faktorske analize — The degree of the urbanization of the Communes in Yugoslavia by means of factor analysis. A. Neurbanizirane občine Non-urbanised communes B. Slabo urbanizirane občine Slighty urbanised communes C. Delno urbanizirane občine Partly urbanised communes D. Zmerno urbanizirane občine Moderately urbanised communes E. Pretežno urbanizirane občine Predominantly urbanised comm. F. Močno urbanizirane občine Heavily urbanised communes factor loadings factor loadings factor loadings factor loadings factor loadings factor loadings 52irM + 2SD do to do to M — 2 SD M —SD M-SD M M d°M + SD to M + SD Ilad M do to ■ 2 SD M + 2 SD Bibliografija — Bibliography 1. Ginič I.: Dinamika i struktura gradskog stanovništva, Beograd, 1967. Stefanovič D.: Urbanizacija, Beograd, 1973. Vogelnik D.: Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ, Beograd, 1961. Vrišer I.: The Urbanization of Yugoslavia, Geograf., Tijdschrift, V/4, 1971. Vrišer L: Yugoslavia, Essays on World Urbanization, London, 1975. Žuljič S.: Proces urbanizacije na prostoru Jugoslavije, Značenje i predvidivi tok promjena do 1985. godine, Zagreb, 1970. 2. Kokole V.: Urbanizacija podeželja v Jugoslaviji, Geografski vestnik, XLI, 1969. Veljkovič A.: Mreža gradova u užoj Srbiji, Vojvodini i Kosovu, Jugosloven-ski institut za urbanizam i stanovanje, Beograd, 1969. 3. Concept and Techniques in Modern Geography, Norwich, 1975—1976: Clark D.: Understanding Canonical Correlation Analysis, 1975; Goddard J., Kirby A.: An Introduction to Factor Analysis, 1976; Daultrey S.: Principal Components Analysis, 1976. THE URBANIZATION OF YUGOSLAV COMMUNES IN THE LIGHT OF A FACTOR ANALYSIS Igor Vrišer (Summary) The author tried to establish the degree of the urbanization of the communes in Yugoslavia by means of the factor analysis using 15 variables directly or indirectly associated with the urbanization phenomena. These input variables for eacli commune were: 1. the number of urban population in the year 1971; 2. the percentage of urban population (1971); 3. the index of the growth of urban population (1961—1971)); 4. the index of the growth of total population (1961—1971); 5. the index of the development of rural population (1961—1971); 6. the percentage of employees in secondary activities (1971); 7. the percentage of employees in tertiary activities (1971); 8. the percentage of employees in quarternary activities (1971); 9. the national income per capita (in millions Din) in the year 1971; 10. the percentage of urban settlements of all settlements; 11. the percentage of mixed settlements of all settlements; 12. the percentage of population living in the mixed settlements; 13. the percentage of rural population in the year 1971; 14. the number of rural population in the year 1971; 15. the number of inhabitants living in mixed settlements (1971). Three factors have been computed of which factor 1 included a high share of the following variables: the percentage of urban population and of population in secondary and tertiary activities, national income per capita, percentage of urban settlements and the number of urban population. The factor 1 thus well represents the degree of urbanization and explains 31.5 % of the variability. The computed factor loadings for the factor 1 for each commune were used as a measurement for the level of urbanization. Using standard deviation the author discerns six categories of communes: A. non-urbanised communes under M — 2 SD under —2,047 B. slighty urbanised communes M — 2 SD to M — SD —2,047 to 1,077 C. partly urbanised communes M •— SD to M —1,077 to 0,107 D. moderately urbanised communes M to M + SD 0,108 to 0,861 E. predominantly urbanised communes M + SD to M + 2 SD 0,862 to 1,831 F. heavily urbanised communes over M + 2 SD over 1,831 The spatial distribution of these categories is presented on the attached map. 39 communes of the total 500 communes are classified as slighty urbanised, 280 communes as partly, 106 communes as moderately, 47 communes as predominantly and 27 communes as highly urbanised. UDK UDC 911.3:38 (497.1) = 863 OSNOVNO PROMETNO OMREŽJE JUGOSLAVIJE Marjan Žagar* Naslednja študija je pravzaprav nadaljevanje razprave »Prometna križišča in smeri v Sloveniji« (Geografski vestnik XLVII), v njej skušamo nadalje eksperimentirati z metodami, ki bi nam pomagale pri vrednotenju prometnega omrežja in vozlišč. V ta namen smo izbrali skelet prometnega omrežja Jugoslavije z njenimi glavnimi vozlišči, oziroma dvanajstimi največjimi mesti s preko 150.000 prebivalci. I. V dvojno matrico I smo vstavili železniško oddaljenost od enega vozlišča do vseli ostalih. Tako smo postopali z vsemi dvanajstimi vozlišči in na koncu kolone dobili vsoto vseh oddaljenosti za vsa vozlišča. Na enak način smo izdelali naslednjo matrico II za cestne oddaljenosti. Na obeh priloženih skeletnih slikah prometnega omrežja smo označili poleg vozlišč tudi razvrstitev glede na skupno oddaljenost ali dosegljivost do vseh ostalih vozlišč. Podobno bi lahko npr. vnesli v dvojno matrico tudi čase potovanja od vozlišča do vozlišča (6. str. 107—120). II. Da bi si ustvarili bolj jasno podobo o privlačnosti obravnavanih vozlišč, smo porabili in uredili rezultate matric I in II in izračunali srednje oddaljenosti vsakega vozlišča do vseh ostalih. Podatki so nam koristili za ocenjevanje gravitacije na osnovi odnosa med številom prebivalstva Px vozlišča (Px) in oddaljenosti do vseh ostalih vozlišč (dx, G= —). Do- dx bili smo faktorje gravitacijskih vrednosti za vsako vozlišče in jih uredili po vrednosti. Hkrati smo zaradi primerjave vnesli v tabelo tudi podatke o veličini dejanskega železniškega prometa za vsako vozlišče v tonah in številu potnikov (Tb. 1). * dr., izredni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteia, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. Matrica 1. LJ MB III ZG BL ST SA BG NS NI PR SK Skupaj u 178 155 158 378 582 688 572 580 816 938 1038 6083 MB 178 — 333 190 405 614 720 604 612 648 970 1070 6344 RI 155 333 — 229 444 479 759 647 651 887 1009 1109 6698 ZG 158 190 229 — 215 424 530 414 422 780 802 880 5044 BL 378 405 444 215 — 413 315 399 407 643 765 874 5253 ST 582 614 479 424 413 — 728 703 711 947 1069 1169 7839 SA 688 720 759 530 315 728 — 494 502 440 472 559 6207 BG 572 604 647 414 399 703 494 — 78 244 366 466 4983 NS 580 612 651 422 407 711 502 78 — 322 444 544 5273 NI 816 648 887 780 643 947 440 244 322 — 158 222 6107 PR 938 970 1009 802 765 1069 472 366 444 158 — 101 7094 SK 1038 1070 1109 880 874 1169 559 466 544 222 101 — 7591 MARIBOR 8 LJUBLJANAS ZAGREB 2 NOVI SAD 4 RIJEKA 9 BANJA LUKA 3, .BEOGRAD 1 SARAJEVO 7 NIŠ 6 'SPLIT 11 PRISTINAK SKOPJE 12 Slika 1. Mesta z več kot 150.000 prebivalci, medsebojne glavne železniške povezave, medsebojne oddaljenosti v km, v oklepaju je mesto, ki ga doseza vozlišče v skupni oddaljenosti do vseh ostalih mest (1). Nadalje nas je zanimala medsebojna privlačnost vozlišč, na osnovi katere bi laliko sklepali na veličino medsebojnih tokov. To smo dobili s pomočjo osnovnega gravitacijskega modela za medsebojne vplive med Pi.Pj dvema vozliščema: <5 = —-— . Zaradi visokih števil smo dodali še kon- dii Matrica II. LJ MB RI ZG BL ST SA BG NS NI PR SK Skupaj LJ _ 135 126 135 320 507 589 527 512 765 849 962 5427 MB 135 — 261 120 305 550 574 512 497 750 834 947 5485 RI 126 261 — 183 329 381 693 575 560 813 897 1010 5828 ZG 135 120 183 — 185 430 454 392 377 630 714 827 4447 BL 320 305 329 185 — 285 234 322 309 560 644 757 4250 ST 507 550 381 430 285 — 321 588 616 765 754 780 5977 SA 589 574 693 454 234 321 — 310 295 444 483 575 4972 BG 527 512 575 392 322 588 310 — 74 238 322 435 4295 NS 512 497 560 377 309 616 295 74 — 312 369 509 4457 NI 765 750 813 630 560 765 444 238 312 — 147 197 5621 PR 849 834 897 714 644 754 483 322 396 147 — 92 6132 SK 962 947 1010 827 757 780 575 435 509 197 — 7091 MARIBOR 7 LJUBLJANA 8 ZAGREB 2 [NOVI SAD 4 RIJEKA BEOGRAD 2 BANJA LUKA 1 SARAJEVO B SPLIT 10 NIŠ 8 PRlŠTINAlli SKOPJE 12 Slika 2. Mesta z več kot 150.000 prebivalci, medsebojne cestne povezave, med- med cestne povezave, sebojne oddaljenosti v km, v oklepaju je mesto, ki ga doseza vozlišče v skupni oddaljenosti od vseh ostalih mest (1, str. 216). stanto K =------------. Tako smo z odnosom med produktom števil prebi- 1,000.000 valstva dveh mest in njune poprečne železniške in cestne razdalje dobili nekakšne faktorje za medsebojne odnose. Vrednosti smo vnesli v matrico III, kjer nam je zadnja kolona pokazala vrednost vsakega vozlišča v medsebojnih prometnih odnosih. III. Poleg notranjih medsebojnih odnosov je zelo važen odnos nekega središča do prometnih razmer s tujino. Uvoz in izvoz blaga, pretakanje potniškega prometa in tranzit so pomembni dejavniki v prometu. Zato je tudi zanimiv pokazatelj položaj mesta glede na mejne prehode. Tokrat nismo upoštevali oddaljenosti do mejnih prehodov, temveč kako posamezna mesta obremenjujejo s prehodom mednarodnega prometa promet drugih mest. Matrica III. Medsebojna privlačnost mest na podlagi odnosa med številom prebivalstva in oddaljenosti med njima. Sku- Lj MB RI ZG BL ST SA BG NS NI PR SK paj mesto LI — 282 294 1060 116 87 118 566 101 65 44 100 2851 5 MB 282 — 92 664 76 54 77 570 66 47 29 69 1026 11 RI 294 92 — 468 65 69 64 518 56 560 26 59 1871 8 ZG 1060 664 468 — 476 261 557 1806 525 166 121 275 5975 2 BL 116 76 65 476 — 84 168 551 94 51 54 75 1770 10 ST 87 54 69 261 84 — 105 547 60 42 51 74 1212 12 SA 118 77 64 557 168 103 — 878 157 128 94 200 2544 7 BG 566 570 318 1806 531 547 878 — 5404 975 557 991 10721 1 NS 101 66 56 523 94 60 157 5404 — 151 78 158 4628 5 NI 63 47 560 166 51 42 128 975 151 — 195 561 2517 6 PR 44 29 26 121 34 51 94 557 78 195 — 620 1809 9 SK 100 69 59 273 75 74 200 991 158 561 620 — 2980 4 mesto Železniški promet v mestih Tonaža mesto Potniki mesto L.T 44.7 5 2,682.019 4 4,175.454 2 MB 28,9 9 595.597 11 744.509 8 RI 25,5 11 2,518.691 5 1,528.655 5 ZG 126,9 2 905.885 10 579.729 11 BL 55,5 7 1,095.216 9 5,265.424 1 ST 28,8 10 1,214.949 8 811.275 7 SA 52,5 4 241.115 12 195.912 12 BG 260,6 1 4.449.675 1 640.206 10 NS 44 6 1,255.869 7 2,195.710 4 NI 55 8 2,989.140 2 1,111.401 6 PR 25,1 12 2,497.988 6 695.252 9 SK 55 3 2,857.552 5 3,905.269 3 Tabela 1. Gravitacijska privlačnost mest glede na poprečne skupne oddaljenosti do vseh ostalih mest in število prebivalstva mesta; obseg storilnosti v železniškem prometu po mestih in vrstnem redu (2). Upoštevali smo obseg prometa pri vsakem mejnem prehodu in število mest skozi katera morajo vozila nekega mesta, da bi dosegla določen mejni prehod (primer: Ljubljana—Italija je faktor ena, tj. bremeni samo Ljubljano; Ljubljana—Avstrija je faktor dva, ker bremeni Ljubljano in Maribor, cestni promet iz Avstrije gre namreč skozi Šentilj; Ljubljana—Bolgarija je faktor štiri, tj. bremeni: L J, ZG, BG, NI, itd.). Tako izpolnjena tabela 2 nam služi kot ključ za naslednjo tabelo 3. Za vsako sosednjo državo smo izračunali odstotek prometa od skupnega prometa vozil in tonaže z inozemstvom. Tako smo za vsako mejno državo dobili določeno vrednost (primer: Italija (I) ima vrednost 57,5 % jugoslovanskega inozemskega cestnega prometa vozil in 25,3 % prometa tonaže. V tabelo 3 smo vstavili za vsako mestov zmnožek faktorja iz tabele 2 in odstotek prometa določene sosednje države (primer: Beograd—Italija, BG-—I je trikrat 57,5 za vozila in trikrat 25,3 za tonažo, kar pomeni, da promet od Beograda do Italije bremeni Beograd, Zagreb in Ljubljano, kar znaša tri in da gre preko italijanske meje 57,5 % jugoslovanskega mejnega prometa vozil in 25,3 °/o tonaže). Spet smo dobili vrstni red mest glede na odnose do mejnega prometa. Morda bi kazalo metodo modificirati in dopolniti s tem, da bi vključili še število prebivalstva vsakega mesta. IV. Za prometno vrednotenje mesta je pomemben tudi njegov položaj do pristanišč. Pristanišče v mestu ali njegovi bližini odločilno vpliva na količino in oblike prometa. V tabeli 4 smo spet porabili gravitacijski model. Za obravnavana mesta smo izračunali gravitacijo do vseh pristanišč v bližini, ki so imela najmanj 1,5 milijona ton prometa (upoštevali smo tudi Trst in Solun, vendar le z 10 odstotki njihovega prometa, kar je sicer visoko, toda delno opravičeno s tem, da tudi nekatera tuja vozila v teh pristaniščih delno prometno obremenjujejo naša mesta). Vrednost t. P, smo izračunali po obrazcu, G = ——-, kar pomeni, da na gravitacijo vpli- dij va tonaža pristanišča (t) pomnožena z velikostjo mesta (število prebivalcev P) in upada z oddaljenostjo med mestom in pristaniščem (djj). Razumljivo je, da izkazujejo največje vrednosti mesta, ki so tudi pristanišča, saj je pri njih poleg gravitacije k drugim pristaniščem še vsa lastna tonaža (na primer: Rijeka, Split, Beograd in Novi Sad). Upoštevali smo le pristanišča, ki so do zdaj imela visoko tonažo, vendar pričakujemo v kratkem večje spremembe od izboljšanja kopno-prometnih povezav in luških naprav Bara in Ploč. V. Dobljenim rezultatom bi lahko dodali še daljše komentarje in razlago, vendar namen študije ni bilo toliko samo vrednotenje obravnavanih mest, kot preizkus metod na primerih, ki so nam znani in geografi lahko čutimo njih uporabnost. Zato smo na kraju uredili še tabelo 5 kot pregled I A H R BG GR AL LJ 1 2 2 3 4 5 5 MB 2 1 1 3 4 5 5 RI 1 3 2 3 4 5 5 ZG 2 2 1 2 3 4 4 BL 3 3 2 2 3 4 4 ST 2 3 2 3 4 4 4 SA 4 4 3 2 3 4 4 BG 3 3 2 1 2 3 3 NS 3 3 1 1 3 4 4 NI 4 4 3 2 1 2 2 PR 4 5 3 2 2 2 1 SK 5 5 4 3 1 1 1 Tabela 2. Odstotek prometa s sosednjimi državami in vrstni red I % voz: 57,5 % ton 25,3 A 26 31,8 H 5 7,8 R 2,9 1,7 BG 3,5 12,3 GR 5 18,1 AL 0,1 2,8 Mesto: Skupaj vozila tone LJ 57,5 52 10 7,8 14,0 25 0,5 166.8 1 25,3 63,6 15,6 5,1 49,2 90,5 14,0 263,3 3 MB 114,0 26 5 7,8 14,0 25 0,5 192,3 2 50,6 31,8 7,8 5,1 49,2 90,5 14 249 2 RI 57,5 78 10 7,8 14 25 0,5 192,8 3 25,3 95,4 15,6 5,1 49,2 90,5 14 295,1 6 ZG 114.0 52 5 5,8 10,5 20 0.4 207.8 4 50.6 63,6 7,8 3,4 36,9 72,4 11,2 245.9 1 BL 172.5 78 10 5,8 10,5 20 0,4 297,2 8 75,9 95,4 15,6 3,4 36,9 72,4 11,2 310,8 9 ST 114.0 78 10 7,8 14 20 0,4 244.2 5 50,6 95,4 15,6 5,1 49,2 72,4 11,2 299,5 7 SA 230,0 104 15 5,8 10.5 20 0.4 385.7 10 101,2 127,2 23,4 3,4 36,9 72,5 11,2 375,7 12 BG 172 78 10 2,9 7.0 15 0.3 285.2 6 75,9 95,4 15,6 1,7 24.6 54,3 8,4 275.6 4 NS 172 78 5 2,9 10,5 20 0,4 288.8 7 75,9 95,4 7,8 1,7 36,9 72,4 11,2 301.3 8 NI 230 104 15 5,8 3,5 10 0,2 368.5 9 101,2 127,2 23,4 3,4 12,3 36,2 5.6 279,7 5 PR 230 130 15 5,8 7 10 0,1 397.9 11 101,2 159,0 23,4 3,4 24,6 36,2 2,8 360,6 11 SK 287,5 130 20 7,8 3,5 5 0.1 450.9 12 126.5 159 31,2 5,1 12,3 18,1 2,8 355,0 10 Tabela 3. Odnos mest do mejnega prometa in preko koliko mest je dosegljiv mejni prehod. (PA)) 10 % BG NS KP III ST SO TS Skupaj LJ 3.270 885 3.664 23.245 1.188 7.238 206 39.696 MB 2.172 580 1.153 7.290 737 1.992 137 14.061 RI 1.835 497 2.903 202.608 936 5.507 127 11.805 + 202.608 = = 214.413 ZG 10.434 2.836 4.201 37.005 3.547 7.285 547 65.855 BL 3.065 830 650 5.183 1.139 1.037 149 12.089 ST 2.063 525 540 5.448 46.546 876 152 9.544 + 46.564 = = 56.090 SA 5.074 1.379 749 5.093 1.402 1.209 359 15.269 BG 844.486 5.294 3.502 25.346 4.716 5.436 1.732 46.026 + 844.486 = = 890.512 NS 5.293 40.232 623 4.479 812 1.010 277 12.494 + 40.232 = - 52.726 NI 5.622 1.150 416 2.890 570 868 424 11.940 PR 3.107 685 296 2.033 437 473 443 7.474 SK 6.038 1.390 681 4.673 1.005 1.086 1.561 16.434 Tabela 4. Odnos mest na osnovi oddaljenosti do pristanišč in tonaže ter števila prebivalstva (2, str. 638; 4, str. 117—127; 5, str. 226). Železniška oddaljenost Cestna oddaljenost Privlačnost mesta Medsebojna privlačnost Železniška tonaža mesta Železniški potniki mesta Mejni promet — vozila Mejni promet — tonaža Pristaniška privlačnost Skupaj Povprečno mesto LJ 5 6 5 5 4 2 1 3 6 37 2 MB 8 7 9 11 11 8 2 2 9 67 9 RI 9 9 11 8 5 5 3 6 2 57 5-6 ZG 2 3 2 2 10 11 4 1 5 40 3 BL 3 1 7 10 9 1 8 9 10 58 5—6 ST 11 10 10 12 8 7 5 7 3 73 10 SA 7 5 4 7 12 12 10 12 8 77 11 BG 1 2 1 1 1 10 6 4 1 27 1 NS 4 4 6 3 7 4 7 8 4 47 4 NI 6 8 8 6 2 6 9 5 11 61 7 PR 10 11 12 9 6 9 11 11 12 91 12 SK 12 12 3 4 3 3 12 10 7 66 8 Tabela 5. Pregled rezultatov po doseženih zaporednih mestih. dobljenih rezultatov, da bi lažje videli kdaj in kje je neka metoda bolj uporabna. Za obdelavo in analize določenih podatkov je kombinirana metoda grafikona, matrice in računa gravitacije pokazala uporabno vrednost. Zanimive so tudi medsebojne primerjave matric, ki kažejo, kako vpliva določen dejavnik na strukturo omrežja in položaj vozlišča odnosno mesta. Predvsem pa so možne najrazličnejše variante in dopolnila glede na odločitev, katera prometna sredstva bomo upoštevali in do katere meje ter kakšno kvantitativno gradivo nam je razpoložljivo za urejanje. 10 — Geografski vestnik 145 Bibliografija — Bibliography 1. Statistični koledar SFRJ, Zvezni zavod za statistiko, Beograd, 1969. 2. Statistički godišnjak Jugoslavije 1975, Savezni zavod za statistiku, Beograd, 1975. 3. Saobračaj i veze 1974, Savezni zavod za statistiku, Beograd, 1975. 4. Bilten, J ugoslovenska slobodna cona u Solunsko j luci, Centar za pro-' učevanje sodelovanja z deželami v razvoju, Ljubljana, IV, 1—2. 5. Compendio statistico italiano 1972, Instituto centrale statistico, Roma, 1972. 6. Marjan Žagar, Prometna križišča in smeri v Sloveniji, Geografski vestnik, XLVII, Ljubljana, 1975. FUNDAMENTAL TRANSPORT NETWORK IN YUGOSLAVIA Marjan Žagar (Summary) The study attempts to present some quantitative methods for the valorisation of the fundamental road and railway networks in Yugoslavia, that is, its assen-tial knots. Some structural characteristics are presented and also the functions of individual traffic knots, their position and importance in the network, the value of reciprocal connections, distances and various forms of gravitation. The curve of main road and railway connections for Yugoslav towns over 150.000 inhabitants has been made. On the basis of this curve the double matrixes of reciprocal distances and of reciprocal gravitational attraction have been made regarding the total distance form all other towns. The results have been compared to the index of actual railway transport and passenger traffic. On the basis of the double indexes the relation of individual towns to the boarding passes has been done regarding the amount of traffic and regarding the accessibility of road vehicles. Finally, also the gravitation of towns towards larger harbours regarding the importance of a town, and the amount of harbour traffic by gravitational method, have been attempted. In the last index the hierarchic order of the received results from all used methods has been given because of easier estimation of applicability. The various methods can be used, with reasonable adoptation also, for smaller regional dimensions. REGIONALNA GEOGRAFIJA SLOVENIJE -LEE REGIONAL GEOGRAPHY OF SLOVENIA ( UDK UD C 911.3:32 (497.1/45) = 863 REGIONALNA PREOBRAZBA S SLOVENCI POSELJENEGA OBMOČJA OB ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKI MEJI V ITALIJI Vladimir Klemenčič* S Slovenci poseljeno območje ob italijansko-jugoslovanski meji v Italiji doživlja v zadnjih dveh desetletjih tako intenzivno geografsko preobrazbo kot redko katero obmejno območje v Evropi. Pretežno agrarno, s Slovenci homogeno poseljeno podeželje z narodnostno mešanimi centralnimi kraji, Trstom (Trieste), Gorico (Gorizia) in Trbižem (Tarvisio) se je preoblikovalo v dokaj urbanizirano narodnostno mešano, mednarodno prometno-tranzitno obmejno območje. K temu so prispevali dejavniki politične, družbeno-gospodarske in prirodnogeografske narave, ki zaradi razlik v načinu njihovega delovanja glede na intenzivnost, dinamičnost in medsebojno prepletenost vplivajo na notranjo prostorsko zdiferenci-ranost obmejnega območja (1). Med politične dejavnike sodijo izoblikovanje italijansko-jugoslovan-ske meje po drugi svetovni vojni v neposrednem zaledju Gorice in Trsta in odprtost državnih meja na tem območju z gosto posejanimi mejnimi prehodi (9 mednarodnih, 11 stalnih mejnih prehodov, 33 sezonskih in maloobmejnih prehodov ter 2 sezonska planinsko-turistična mejna prehoda (2)). Med gospodarske dejavnike sodi pospešen gospodarski razvoj na širšem evropskem, severnojadranskem-alpsko-panonskem ter na tem obmejnem območju. Posledica tega so intenzivni blagovni, osebni in turistični tokovi in premiki v obeh smereh. K živahnosti blagovnih tokov prek italijansko-jugoslovanske in italijansko-avstrijske meje prispeva bližina evropsko pomembnega tržaškega pristanišča in gospodarsko razvita Severna Italija, ki ima svoje tržišče v Vzhodni, Srednji in jugovzhodni Evropi, pa tudi v državah drugih kontinentov. Na ugoden gospodarski razvoj vplivajo meddržavni gospodarski dogovori med Italijo in Jugoslavijo o pospeševanju gospodarskega razvoja na obmejnih območjih, tako glede maloobmejnega prometa in dvolastništva ter možnostmi obmejnega prebivalstva, da nakupuje potrošno blago na obeh straneh odprte meje (3). Vse to je prispevalo k intenzivni gradnji mestno-komunalnih, pristaniških in obmejnih infrastrukturnih objektov, ki se širijo na še nedavno • dr., redni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. čisto agrarnem slovenskem podeželju v zaledju Trsta, Gorice in Trbiža v smeri proti državni meji. Agrarni prostor, ki je na obmejnem območju skoraj v celoti v posesti slovenskega prebivalstva, se vedno bolj zožuje s širjenjem mestnih teritorijev Trsta, Gorice in Trbiža ter z gradnjo različnih infrastrukturnih objektov na obmejnih prehodih. Med velike porabnike agrarnega prostora sodi tudi gradnja »avtoportov« pri Fernetičih (Fernetti), Štandrežu (S. Andrea) pri Gorici ter pri Kokovem (Coccau) pri Trbižu (3 a). Ob mednarodnih mejnih prehodih nastajajo specifična urbana jedra z obsežnim zazidanim prostorom zgradb obmejne carinske službe, špedicij, turističnih agencij, menjalnic ter gostinskih in trgovskih obratov. K širjenju urbanega prostora je vplivala poleg gostega cestnega omrežja, naftovoda, plinovoda in električnih daljnovodov tudi gradnja večjega pristanišča za nafto pri Zavljah (Aquilinia), industrijskih con na območju vaških zemljišč slovenskih vasi Doline (San Dorligo della Valle) pri Trstu in Štandrežu pri Gorici, begunskih naselij na slovenskem podeželju Tržaškega Krasa med Devinom (Duino), Nabrežino (Aurisina), Opčinami (Villa Opicina) in Trstom ter na območju Štandre-ža pri Gorici. H krčenju slovenskega agrarnega prostora je prispevala tudi prodaja zemlje mestnemu prebivalstvu za izgradnjo počitniških hiš (vikend hiš), ki se postopoma spreminjajo v stalna bivališča mestnega, večinoma italijanskega prebivalstva (4). Zaradi odtujevanja zemlje se skoraj v nobenem območju kmetijsko gospodarstvo ni uspelo modernizirati in komercializirati. Skoraj povsod se je ohranila razdrobljena zemljiška posest, ki je na večini kraških območij Tržaškega in Doberdobskega Krasa v procesu odmiranja z značilnimi potezami preobražanja kmečkih v polkmečke obrate, le-ti pa vse bolj opuščajo obdelavo zemlje in živinorejo. Le maloštevilni kmečki obrati so se specializirali v povrtninarstvo ali vinogradništvo ali živinorejo, v Goriških Brdih pa v vinogradništvo in sadjarstvo. Plodna, zlasti za pridelavo povrtnin in sadja primerna Goriška ravnina doživlja zaradi teritorialnega širjenja Gorice, gradnje obmejne infrastrukture, cestnega omrežja ter industrijske cone zmanjševanje obsega kmetijskih površin in s tem nazadovanje v kmetijskem gospodarstvu (5, 6, 7, 8). V Beneški Sloveniji, kjer je bila kmetijska zemlja že zaradi stoletnega tradicionalnega sezonskega zaposlovanja aktivnega prebivalstva v tujini, izpostavljena nenehnemu drobljenju, je prišlo v času do druge svetovne vojne do tako močne razdrobljenosti posesti, da kmetijstvo zaradi maloobsežnih parcel na razgibanem hribovitem svetu ni bilo več racionalno in zato ni nudilo niti skromne osnove za preživljanje kmečkih družin (9, 10, 11, 12, 13). V Kanalski dolini so se v narodnostno mešanih vaseh, na primer v Ukvah, Ovčji vasi in Zabnicah sicer ohranili kmečki in polkmečki obrati v nekoliko večjem številu kot v ostalih obmejnih območjih, vendar lahko tudi tu zasledimo postopno nazadovanje v živinorejo usmerjenega kmetijstva, ki je še danes kot redek primer vezano na pastirsko izrabo planin (14, 15). Nove urbane funkcije v obmejnem prostoru in razvoj neagrarnih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti vplivajo na dokaj hitro po- S SLOVENCI IN ITALIJANI POSELJENO OBMEJNO OBMOČJE V ITALIJI 'ARVISli goriziaI "//////, GORlCA>1 GORIŠKA;^ TRIESTE “TRST. F.F-PZ.E.*E06RAFIJA VI.-19771 UDINE VIDEM :f~7 ^ UL- N.GORICA • SEŽANA MEDNARODNI MEJNI PREHODI STALNI MEJNI PREHODI SEZONSKI IN MALOOBMEJNI MEJNI PREHODI DRŽAVNA MEJA MEJA POKRAJIN NARODNOSTNO MEŠANO OZEMLJE • TOLMIN klicno preusmeritev velikega dela slovenskega prebivalstva iz kmečkega v nekmečke poklice. Večina prebivalstva Tržaškega Krasa, Goriške ravnine. Goriških Brd in Kanalske doline je zaposlena v krajih zaposlitve na območju Trsta, Gorice in Trbiža. Slovenci z Doberdobskega Krasa so zaposleni kot dnevni migranti večinoma izven narodnostno mešanega ozemlja v industriji Tržiča (Monfalcone). Tudi Beneški Slovenci iz zahodnega dela Beneške Slovenije so deloma zaposleni kot dnevni migranti (»pendolarji«) izven narodnostno mešanega ozemlja v krajih sosednje Furlanije. Skoraj večina aktivnega prebivalstva iz notranjosti Beneške Slovenije si mora zaradi poklicne preusmeritve iskati sezonsko ali pa stalno zaposlitev v Severni Italiji, zahodnoevropskih državah, Švici, Franciji, ZR Nemčiji, pa tudi izven Evrope. Proces regionalne preobrazbe na s Slovenci poseljenem obmejnem območju spremljajo nove tendence oblikovanja socioekonomske strukture, ki so značilne za prebivalstvo razvite in mobilne urbano-industrij-ske družbe. Ta proces terja za slovensko narodno skupnost kot avtohtono narodnostno manjšino nove oblike njene zaščite, ki morajo biti v razviti urbani družbi zasnovane na vsebinsko drugačnih temeljih kot pa v pogojih tradicionalne manj razvite statične agrarne družbe. Odpirajo se vprašanja načinov oziroma upravičenosti odtujevanja zemlje manjšinskemu prebivalstvu, smotrnosti spreminjanja z manjšino poseljenega agrarnega v neagrarni prostor in usklajenosti z razvojem socioekonom-skih struktur večinskega naroda. Poseben problem je enakopravno razvijanje jezika in kulture pri manjšini in pri večinskem narodu ter obojega ustrezno potrebam družbenoekonomskega in tehnološkega razvoja na celotnem narodnostno mešanem poselitvenem prostoru in to ne glede na odstotek ter spreminjanje odstotka pripadnikov manjšine v odnosu na celokupno število prebivalstva (16). Analize vzrokov in posledic odtujevanja zemlje slovenskemu prebivalstvu so pokazale, da je le-to v preteklih obdobjih pogostoma služilo le kot sredstvo asimilacijskega pritiska na slovensko prebivalstvo. Med take primere sodi odtujevanje slovenske zemlje za izgradnjo italijanskih naselij in industrijskih con na slovenskem tržaškem in goriškem podeželju. Le-to je pritegnilo k naselitvi italijansko prebivalstvo in vplivalo na spremembo etnične sestave v škodo slovenske manjšine. Novonastali neagrarni, gospodarski in infrastrukturni objekti ter širjenje upravnih služb zaradi obmejne funkcije, so dali zaposlitev le delu zaposlitve potrebnega slovenskega prebivalstva. Del tega slovenskega prebivalstva se ni mogel zaposliti na novih delovnih mestih zato, ker ni imelo ustrezne, za nova delovna mesta potrebne kvalifikacije. Vzroke temu lahko najdemo v zaostajanju razvoja, strukture in omrežja slovenskega za italijanskim šolstvom. V prvih fazah urbanizacije v prvem desetletju po drugi svetovni vojni je našlo zaposlitev večinoma le nekvalificirano slovensko prebivalstvo. Na delovnih mestih, ki so zahtevala višjo kvalifikacijo, so se pa zaposlovali pripadniki večinskega naroda iz bližnjih mest ali pa doseljenci iz drugih italijanskih območij. Italijanski begunci, naseljeni v novih naseljih na slovenskem podeželju, so pa imeli celo prednost pri zaposlovanju. V novejšem razdobju se zaposlitvena struktura pri slovenskem prebivalstvu na Tržaškem in Goriškem postopoma zboljšuje. Med tistimi, ki so zaposleni v industriji, obrti, gostinstvu, trgovini, je vedno več kvalificiranih. Veča se tudi število Slovencev, ki imajo lastne obrtne in gostinske obrate, na Goriškem pa tudi lastna prevozniška podjetja. Ni pa še uspelo slovenskemu prebivalstvu, razen redkih izjem, prodreti na vodilna delovna mesta v gospodarstvu in gospodarskih združenjih; v upravnih službah so Slovenci zastopani z izredno nizkim deležem. V Beneški Sloveniji in Kanalski dolini je le delu slovenskega prebivalstva uspelo doseči stopnjo kvalificiranega delavca. Medtem ko se na Goriškem in Tržaškem z razvojem slovenskega šolstva in slovenskih javnih kulturnih ustanov ter kulturnih ustanov slovenske narodnostne skupnosti povečuje število visokoizobraženih, pa lahko zasledimo v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini pri slovenskem prebivalstvu šele skromne začetke oblikovanja tega sloja. Saj v Kanalski dolini in Beneški Sloveniji slovensko šolstvo sploh ne obstaja! Vzrokov in posledic za zaostajanje slovenskega prebivalstva v razvoju srednjih in višjih slojev urbane družbe je več. Eden od bistvenih je zaostajanje razvoja strukture in omrežja slovenskih šol za razvojem in strukturo italijanskih šol. Slovenske srednje šole so omejene na klasičen tip srednjih šol: na gimnazije, učiteljišča, trgovske in ekonomske šole ter na zelo okrnjeno strokovno šolstvo tehničnih smeri. Ker se ponekod ne izvajajo niti skromna določila o uporabi slovenščine v urbanih institucijah, ki nastajajo na zemlji, ki je bila še nedavno v posesti slovenskega prebivalstva, pomenijo primeri razlaščanja in krčenja kmetijskega prostora na slovenskem etničnem ozemlju utiranje poti asimilaciji slovenskega prebivalstva in ustvarjanju takega tipa narodnostno mešanega ozemlja, kjer razvoj slovenskega jezika in kulture ni enakopraven z jezikom in kulturo večinskega naroda, kar ne ustreza potrebam višje razvite urbane družbe na narodnostno mešanem obmejnem območju ob odprti meji (17). Medtem ko so s sorazmerno hitrim večanjem števila Slovencev s srednješolsko in visokošolsko izobrazbo in z vse intenzivnejšim in vsestranim povezovanjem tržaškili in goriških Slovencev preko odprte meje z matičnim narodom v Sloveniji asimilacijske tendence vsaj do določene mere zavrte, pa tega za Beneške Slovence in Slovence v Kanalski dolini ne bi mogli trditi. V njihovi socio-ekonomski strukturi prevladujejo nižji sloji, saj na materinem jeziku ne morejo doseči na svojem avtohtonem poselitvenem prostoru niti osnovnošolske izobrazbe. Čeprav je še težko govoriti o taki zaščiti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki bi dejansko zagotavljala enakopraven položaj slovenskemu prebivalstvu z večinskim narodom, pa vendarle lahko ugotovimo, da se položaj slovenskemu prebivalstvu zboljšuje, čeprav ponekod le v bolj skromni obliki, kot na primer v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Nemoteno uresničevanje Osimskega sporazuma, ki predvideva še intenzivnejše odpiranje državne meje in vzajemno pospeševanje druž-beno-gospodarskega razvoja na obmejnih območjih na obeh straneh državne meje, zahteva izoblikovanje ustreznih določil za nemoten razvoj slovenske manjšine (18). Ta bodo morala zagotoviti enakopraven razvoj slovenskemu jeziku in kulturi ter izenačevanje v razvojno socioekonom-skih struktur slovenskega z italijanskim prebivalstvom ter tako prostorsko zaščito, ki bo zagotavljala racionalno spreminjanje funkcije in način izkoriščanja slovenskega poselitvenega prostora, ne da bi to oškodovalo slovensko manjšino. Bibliografija — Bibliography 1. Vladimir Klemenčič, Slovenska in italijanska narodna manjšina v luči urbanizacije in odprte jugoslovansko-italijanske državne meje, Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni, Cankarjeva založba — ČZP Primorski tisk — Založništvo tržaškega tiska, 1975, str. 505—515. 2. Valussi G., La funzione internazionale del confine italo-jugoslavo, «Qua-demi», Centro Studi Economica-Politici »Ezio Vanoni», Trst, št. 7, julij—december 1973, str. 5—18. 3. Pak Mirko, Oskrba v obmejnem prostoru. (Opomba: Citati pod 3, 3 a, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17. 18 so bili referati na Simpoziju o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji, ki ga je organiziral Slovenski raziskovalni institut v Trstu, januarja 1977.) 3 a. Mitja Race, Problematika tovornega postajališča na Fernetičih pri Trstu. 4. Lucian Yolk, Družbeno-gospodarski premiki in slovenska narodnostna skupnost na etničnem ozemlju na Tržaškem (referat). Mednarodna konferenca o manjšinah v Trstu, julija 1974. 5. Marjan Klemenčič, Pavel Stranj, Vito Svetina, Analiza prostorskih, so-cialnogospodarskih in narodnostnih problemov na območju predvidene jugoslovansko-italijanske proste industrijske cone na Tržaškem Krasu. 6. Dorij Cupin, Sociogospodarski položaj Tržaške pokrajine s posebnim ozirom na probleme Slovencev. 7. Jože Cej, Mirjam Koren, Mirko Primožič, Štandrež pri Gorici kot primer utesnjevanja določene družbene, gospodarske in narodnostne skupnosti. 8. Bratina Darko, Sociogospodarski položaj Goriške pokrajine s posebnim ozirom na probleme Slovencev v Italiji. 9. Černo Viljem, Družbeno-gospodarski problem občine Bardo. 10. Marino Vertovec, Sociogospodarska struktura občine Grmek. 11. Ferruccio Clavora, Zaostalost in izseljenstvo. 12. Valentino Z. Simonitti, Prostorska problematika ob potresu v Beneški Sloveniji. 13. Enzo Marcon, Sociogospodarski problemi občine Dreka (Beneška Slovenija) . 14. Mario Goriup, Sociogospodarska in nacionalna podoba prebivalstva v Ukvali in Ovčji vasi (Kanalska dolina). 15. Salvatore Venosi, Jezikovna vprašanja Kanalske doline in struktura prebivalstva v Zabnicah. 16. Vladimir Klemenčič, Karel šiškovič, Izhodiščna načela za vrednotenje sociogospodarskih in prostorskih problemov Slovencev v Italiji. 17. Aleš Lokar, Nekateri vidiki družbeno-gospodarske podobe Slovencev v Italiji. 18. Toussaint Hočevar, Meddržavna industrijska cona — teoretski in aplikativni vidiki. 19. Nodari P., L’area alpino-adriatica come regione centrale di frontiera (Ca-rinzia, Slovenia, Friuli-Venezia Giulia), »Quaderni«, Centro tudi economico-politici »Ezio Vanoni«, Trst, st. 2, januar—junij 1971, str. 12—23. THE TRANSFORMATION OF THE BORDER AREA IN ITALY INHABITED BY SLOVENIANS ALONG THE ITALO — YUGOSLAV BOUNDARY by Vladimir Klemenčič (Summary) The paper deals with the Italian Territory along the Yugoslav-Italian boundary which is inhabited by Slovenian population and has undergone, during the last two decades, such an intensive geographical transformation as hardly any border area in Europe. The once predominantly agricultural area with homogeneous rural Slovenian population flanked by central places with mixed nationality has been transformed into a rather urbanised zone with mixed population in this internationally important transit border area. The transformation was caused by several factors: political, socioeconomic and natural, which because of the variable relative intensity, dynamics and interdependance — still exercise an influence on the internal spatial differentiation of the border area. The establishment of the new italo-yugoslav international baundary after World War II, running through their close hinterland, was a decisive political factor as well as the openness of this boundary, along which there are numerous border crossings-points (9 international and il other regular crossing-points; next to 33 crossing-points used with tipenal permits only by the population living in the narrow border zones on both sides openned and which are only seasonally and, in addition, two more seasonal touristic crossing-points in the mountains). The economic factor includes the accelerated economic development in Europe and, in particular, in the north adriatic and alpine-pannonian regions as well as on the border area itself. As the consequences of this development there are intensive flows of goods and people, of the labour-force and tourists in both directions across the numerous border crossing-points. The intensity of the goods flows across the italo-yugoslav and the italo-austrian boundary is enhanced by the proximity of the port of Trieste (of international importance) and of the developed northern Italy, with its hinterland and markets in the Eastern, Central and Southeastern Europe as well as in other continents. The favourable economic development is also influenced by the interstate economic agreements between Italy and Yugoslavia on the accelerated development in the border areas concerning local trade across the boundary, ownership of land on both sides and the arrangement for shopping by the population of the border zones in centres on both sides of the boundary. The newly established border functions of urban centres have led to their expansion and to the loss of agricultural land and, consequently, of the territory owned by the local Slovenian population. Some former owners of the agricultural land thus had to switch to non-agricultural jobs. Because Slovenian schoolsystem in the border area is not adequately developed and does not supply enough trained people for the urban society, the Slovenian minority is lagging behind the majority nationals in the social development. The newly created jobs, requiring higher training are therefore, to a large extent, filled with people belonging to the majority nationality and originating from the nearby urban centres or from planned Italian settlements within the homogenous Slovenian ethnical territory. Because the Slovenian ethnical group has not been adequately protected with regard to language, culture, education, social status and inhabited space, its relative development on the socio-political plane has lagged behind that of the majority ethnical group. It as expected that the active implementation of the Osimo Interstate Agreement between Italy and Yugoslavia will be a contribution to the further gradual improvement, which has set in during the last decade, of the position of the Slovenian ethnical group. The Agreement provides not only the definite solu- tion for the international boundary line but envisages also the promotion of the economic development in border areas on both sides of the international boundary. It provides also for both ethnical groups — to the Yugoslav in Italy and to the Italian in Yugoslavia-an undirsturbed development in their contacts with the nationalities or respective minorities in both states. UDK UDC 911.2:551.49 »Radensko polje«=863 PRISPEVEK K HIDROLOGIJI RADENSKEGA POLJA D. Meze* Radensko polje ima nekatere značilnosti, ki ga uvrščajo med k raška polja. Za tako ga šteje A. Melik (1955, 18 sl.; 1959, 246—248), I. Gams (1974, 235) pa ga označuje kot »dol« ali »slepi dolini podobna depresija«. Je najmanjše med slovenskimi kraškimi polji, veliko okoli 4 km2. Podolžni pobočji sta strmi in ravni, potekajoči v značilni dinarski smeri, dno je akumulacijsko, ravno, gladko in mokrotno; iz njega se na jugovzhodu vzdiguje 68 m visoki osamelec Kopanj, najlepši primer huma na Slovenskem (Gams, 1974, 235). Melik (1959, 246) ga šteje za »pravo, docela tipično« kraško polje in to kljub temu, da je na severozahodu docela odprto, saj danja ravnica polja neovirano prehaja med Boštanjem in Gradiščem v kraško-fluvialno Grosupeljsko polje. Morda bi bilo smisel-neje šteti kraško Radensko polje k posebni obliki kraškega polja, z oznako »odprto kraško polje«. Nova »Osnovna geološka karta SFR J« 1:100.000, list Ribnica, kaže, da je obrobje Radenskega polja izdelano v jurskih karbonatnih kamninah, od tega vzhodno obrobje in severni del polja z Boštanjem v sivem gostem apnencu z litotidami, zahodno pa razen v teh na severozahodu še v oolitnem apnencu in zrnatem dolomitu; iz teh kamnin je tudi Kopanj. Severovzhodno obrobje polja vzhodno od Boštanja in nad Zagradcem, je iz spodnjetriadnega pasastega in zrnatega dolomita, ki sestavlja tudi večji del nižjega oboda Grosupeljskega polja. Po sredi vzdolž Radenskega polja se vleče domnevni prelom, ki poteka ob severnem vznožju Boršta, 391 m, nad Malo Račno in vzhodno od Kopanja proti ožini med Boštanjem in Gradiščem v severozahodnem delu polja. Nanj je verjetno vezan jugovzhodni podaljšek polja ob Šici, imenovan »V dnu«, in ožina ob Boštanju, v kateri neopazno prehaja Grosupeljsko polje v Radensko; jugovzhodno od Boštanja je tudi sotočje obeh glavnih potokov Grosupeljskega polja, Grosupeljščice in Podlomščice, pred vstopom na Radensko polje, ki je verjetno tudi vezano na prelom. Živoskalna osnova Radenskega polja je karbonatna. Po kamninski sestavi obrobja sodeč, so to v pretežni meri jurski apnenci, le v južnem in jugozahodnem delu polja nastopa z apnencem tudi zrnat dolomit. Dno * dr., znanstveni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. polja je na debelo zapolnjeno z glino, po Meliku (1955, 1959) jezerskega izvora in pleistocenske starosti. Njegova površina je skoraj ravna, saj se ostanki prvotne ravnine, ki segajo meter ali dva nad mlajšo razčlenjeno površino, enakomerno visoko, in sicer okoli 325,5 m. Živoskalna osnova polja ne seže nikjer na površje ravnine. Razgaljena je na vzhodnem obrobju v nizu požiralnikov, sredi ravnine pa se pokaže v dnu nekaterih vodnih kotanj, ko iz njih voda odteče v kraško notranjost, ali v dnu korita Dobravke, vodnega dotoka z Grosupeljskega polja, ko se v njem voda tako zniža, da se pokaže dno struge. Po apneniški osnovi v dnu splahnelih vodnih kotanj na Radenskem polju je mogoče ugotavljati debelino gline v njem. Kaže, da je gline več v vzhodnem kot zahodnem delu polja. Na vzhodu sega med 8 in 10 m v globino, na zahodu pa med 5 in 6, na severozahodu še nekaj manj. Debelina gline na Radenskem polju odseva stanje višine živoskalnega dna polja in kaže, da je na zahodu dno višje kot na vzhodu. Glede na nove geološke rezultate z ugotovitvijo domnevnega podolžnega preloma na Radenskem polju obstaja možnost, da je živoskalno dno polja zahodno od preloma nekaj metrov višje kot na vzhodu. Radensko polje ima stalen vodotok le na skrajnem severnem in južnem delu polja. Na severu je to potok Dobravka, na jugu pa kraška Šica, ki izvira v dveh močnih izvirih v južnem pomolu polja v Mali Račni, in teče nato v močno zavitih meandrih in v globokem koritu v glini proti bližnjemu jugovzhodnemu pomolu polja, kjer ponika v Za-tučnih jamah. V izvirih Sice prihaja na dan voda Rašice, ki ob normalnem stanju ponika v Ponikvah, vzhodno od vasi Rašica, pa tudi voda Močil, ki zbira kraško vodovje na območju Malih Lipljen, Železnice in Rožnika, zahodno od Račne; oboje je dokazano z barvanjem (povzeto po Meliku, 1959, 24?—248). Po Dobravki se steka k požiralnikom v severnem delu polja vse vodovje, tako kraško kot normalno, ki gravitira na Grosupeljsko polje. Vodo Dobravke odvaja v kraško notranjost ob normalnem stanju vode velika rupa, imenovana Veliko retje, malo južneje od Boštanja, kamor priteka po več metrov glabokem, v glino zarezanem in močno vijugastem koritu potoka. V dnu korita je pred rupo Dobravka že zadela na več krajih na apneniško podlago, v katero gotovo tudi že ponikne del vode. Jama nad rupo, izdelana v glini, je globoka okoli 10 m; v zgornjem delu pobočja jame je dobro vidna plastovitost gline. Tako odkrita rupa, sestavljena iz močno korodiranega apnenca, pa se pokaže le redko. Da pride do tega, mora biti stanje vode zelo nizko (sl. 1). V večjem delu leta je Veliko retje zalito z vodo. Z regulacijo potokov na Grosupeljskem polju je dotok vode na Radensko polje znatno hitrejši in močnejši, zato že ob manjši množini padavin, ki jih kljub regulaciji še vedno mokrotna tla danje ravnice na Grosupeljskem polju ne absorbirajo, voda kmalu zalije obsežno kotanjo nad rupo in stopi iz nje. Preden pa doseže to stopnjo, odvede zaradi razbremenitve del vode v tri pomožne rupe. Te so na desni strani Dobravke med cesto Grosuplje—Račna in glavno rupo; imenujejo se: Panšce, Mihovka in Kote. Vse tri so malo stran od Dobravke. Voda iz potoka jih ne doseže istočasno. Najprej priteče v Kote, Sl. 1. »Veliko ret je«, glavni požiralnik Dobravke v severnem delu Radenskega polja, je bilo 4. 7. 1976 v obdobju hude suše skoraj brez vode ki so največje, ne pa tudi najbolj oddaljene od potoka, nato v Mihovko in šele nazadnje v Panšce. Najdlje stran od Dobravke je Mihovka, h kateri vodi ozko, s higrofilnim rastlinjem zaraščeno korito. Ob naraščanju vode pomožne rupe v procesu ponikanja Dobravke bistveno ne razbremenijo, saj so hitro poplavljene, se pa glede na njihovo razsežnost izlije vanje velika množina vode, ki razbremeni glavno rupo. Pomožne rupe z znatnim obsegom zmanjšujejo intenzivnost polnjenja glavne rupe. Ko doseže višina vode v Dobravki nivo odtoka v Kote in ko se te kmalu zatem napolnijo in združijo s poplavno vodo Dobravke, je v Velikem retju voda še okoli 3 m pod nivojem danje ravnice okrog rupe. Naraščajoči vodi pa ni treba doseči te višine, da stopi na ravnico (ta je poplavljena le ob ekstremno visoki vodi), marveč začenja voda po narastu še za ca. 1 m odtekati po strugi, ki je okoli 2 m pod nivojem polja, zarezana vanj na zahodni strani ovršja Velikega retja. Struga, predstavljajoč podaljšek Dobravke proti vzhodu-jugovzhodu, je široka in vijugasta. Ob Zagradcu se obrne na jugovzhod k skalnatemu gozdnatemu obrobju Radenskega polja, kjer se zliva v večjo rupo, imenovano Beznica, in v manjšo in nekaj višjo, ki je v bližini; malo jugo-vzhodneje od Beznice je, izolirano sredi gozda, globoka rupa. povezana s sistemom Beznice, imenovana Tekoča rupa. Zlasti med Zagradcem in Beznico je dolina podaljšane Dobravke široka, v njeno glinasto dno pa je potok zarezal številne, izredno zavite in goste meandre, ki so šolski primeri tovrstnih geomorfoloških oblik na krasu. Ko ob naraščajoči vodi kmalu zastane tudi požiranje v Beznici, začenja zalivati poplavna voda široko strugo podaljšane Dobravke med Beznico in Velikim retjem; šele ko je ta v celoti polna, se začenja ponovno dvigati nivo poplavne vode v Velikem retju. Odtekanje vode Dobravke v kraško notranjost pa s tem še ni končano. Če voda še naprej narašča, se začenja ob Beznici zlivati v suho, s higrofilno travno vegetacijo poraščeno strugo, ki se vleče od Beznice ob robu polja najprej v jugozahodni smeri, kmalu pa se preusmeri na jugovzhod ob vzhodnem robu Radenskega polja proti Šici. Suho strugo spremljajo po vsej poti proti jugovzhodu na robu ravnine, kjer je glinasta naplavina tanka in apneniška osnova blizu površja, številne rupe, v katere se steka poplavna voda podaljšane Dobravke. Čim več je vode, oziroma čim višji je nivo kraške podtalnice, ki zavira odtekanje površinske vode v kraško podzemlje, dlje proti jugovzhodu se podaljšuje tok Dobravke in več polja ob njej poplavi. V takih razmerah priteče voda do največje in zadnje rupe pred iztekom v Šico, do Pekla, jugovzhodno od Kopanja. Ko tudi ta omaga, vdere Dobravka v bližnjo Šico in po njej v Zatučne jame, če istočasno ne nastopi visoka poplavna voda tudi v Šici. Če je tako, udarita oba visoka poplavna vala skupaj in takrat vdere poplavna voda Dobravke nazaj; tako pride do ekstremnih poplav, ki zalijejo skoraj celotno Radensko polje. Take poplave niso redek pojav. Umik poplavne vode začenja v obratni smeri. Najprej se odpre Pekel in za njim rupe na vzhodnem robu polja. Pospešeni odtok vode v Beznico oživi šele, ko je v glavnem poplavna voda ob podaljšanem toku Dobravke pod Beznico že odtekla. V Beznico se v začetni fazi umika poplavne vode s severnega dela Radenskega polja odvajajo velike množine vode, zato se gladina in z njo obseg poplavne vode le počasi znižuje. Zdi se, da so v tej fazi plahnjenja vode glavna rupa Dobravke in vse tri pomožne rupe malo aktivne in da oživijo šele, ko je že odtekla voda s struge Dobravke in Beznico, s čimer se pretrga podaljšani tok Dobravke pod Velikim retjem. Z nadaljnjim upadanjem vode se pretrga zveza najprej z rupo v Panšcah, nato z Mihovko in nazadnje s Kotami: šele takrat odteka vsa voda Dobravke spet samo v glavno rupo. Po izkušnjah domačinov se ob normalnih vremenskih razmerah po prekinitvi podaljšanega toka Dobravke zniža voda v približno 48 urah do nivoja, ko se pretrga zveza s Kotami, Kote same pa se praznijo 3—4 dni. To je za domačine pomembno zato, da pravočasno zagradijo ribam izhod iz območja Kot: polove jih, ko se voda v Kotah skrči na območje samega požiralnika, ki je dovolj priročen in večidel prekrit z glino. Kaže, da imajo pomožne rupe Dobravke, tako tiste pred glavno rupo, kot tudi Beznica in številne ob vzhodnem robu polja, vključujoč Pekel, pomembnejšo vlogo pri upadanju vode kot v času njenega naraščanja. Ko voda narašča, rupe kmalu obnemorejo in jih voda zalije, ob upadanju pa je dobro vidna njihova dlje časa trajajoča aktivnost. Ko doseže poplavna voda v severnem delu polja najvišje stanje, nekaj časa stagnira ali le prav neznatno upada. Začetek glavnega umika, ki traja običajno tri do štiri dni, je nenaden in v primerjavi s trajanjem poplave intenziven. Poleti poplavne vode hitreje odtečejo. Celotni ciklus traja Sl. 2. Ena od estavel, imenovana Retje, v vzhodnem delu Radenskega polja, se je v daljši suši julija 1976 v celoti osušila takrat približno teden do deset dni, pozimi, v pozni jeseni in v zgodnji pomladi pa je običajno dolgotrajen. Sistem pomožnih rnp in z njimi v zvezi podaljševanje nadzemskega toka potoka na krasu je v takšnem obsegu edinstven in svojevrsten pojav kraške liidrografije, zato bi ga bilo koristno podrobno proučiti. Nedvomno je povezan s pretokom in nihanjem podzemne kraške vode, ki za ta del krasa še ni raziskan? Na ponikalnici Šice je nadstropni sistem ponikanja. Poprečna in normalno visoka voda ponika v Zatučni jami. Ko rupa v nji ne more požreti vse vode, se ta dvigne tako visoko, da začenja odtekati v bližnjo, na severozahodu ležečo jamo, kraško jamo Viršnico, ki leži nekaj metrov više od Začutne jame; zahodno od Viršnice je na vznožju skalnega obrobja polja niz manjših rup v korodiranem apnencu, ki ob močnem navalu vode razbremenjuje obe jami. Kakih 10 m nad Viršnico je Suha jama, ki je poplavne vode danes ne dosegajo več. Zanimiva oblika v naplavini Radenskega polja so kotanje, večji del leta napolnjene z vodo, v živi ljudski govorici navadno imenovane »ret-ja«, v strokovnem krasoslovju estavele (sl. 2); to je kraški pojav, ki ni nikjer na našem krasu tako značilen kot prav na Radenskem polju. Retja so raztresena po vsem polju. Največje in najbolj razvejano retje je na severu, imenovano Srednice, zajemajoč velik del osrednja severnega dela polja južno od Kot. Več jih je v zahodnem delu (Novljanovo in Špe-harjevo retje, dve ob izviru Zelenke, več brez imena na severu v zahod- 11 — Geografski vestnik 161 nem delu polja), nekaj na vzhodu (Retje, Sihürka in manjša brez imena), na severnem vznožju Kopanja pa je Garjevec in še eno Špeharjevo retje. Omenja jih že Melik (1955, 25), a brez posebne označbe in opisa. Po njem so to »majhne okroglaste lokve vode, v katerih se drži trstje, bičje in ponekod še druge rastline«, spominjajoče na nekdanja »retja« ali »okna« na Ljubljanskem barju. Naši izsledki uvrščajo med ret ja drugačne, predvsem globlje in obsežnejše depresije v naplavini polja, ki imajo tudi drugačno funkcijo. \ večini retij se v dnu pokaže močno korodiran apnenec, skozi katerega voda odteka in priteka. Glinasta pobočja so strma in v dnu večidel gola, v zgornjem delu, ki je običajno nad vodno gladino, pa poraščena s higrofilnim travnim rastjem. Če so dlje časa brez vode, jih preraste preslica. V dnu so večji del leta zapolnjena z vodo. Dno nekaterih je v celoti prekrito s pobočno ali akumulacijsko glino, v katero so izdolbene luknje, skozi katere uhaja voda v apnenec. V vzhodnem delu polja so retja globoka med 8 in 10 m, na zahodu okoli 5 m; tu so po večini brez razkritega apneniškega dna, le v dveh večjih v severnem delu se pokaže v globini okoli 7 m. Retja na zahodu polja in Srednice, razen ob ekstremnih poplavah, nimajo stika s potočno vodo, zato je voda v njih čista, tako tudi v Špe-harjevem retju severno od Kopanja, v katerega se steka Zelenka, ki je kraška voda. Drugače je zajetji na vzhodu, ki jih zalije poplavna voda Dobravke z vso nesnago, ki jo ob umiku pušča tudi v njih; ob toplem vremenu ta močno zaudarja in je leglo komarjev in obadov, ki so velika nadloga ljudem in živini. Kolebanje vode v retjih v glavnem sovpada s kolebanjem Dobravke. Z nastopom poplavne vode se v ca. 48 urah napolnijo tudi retja, na vzhodu, kot vsa druga, najprej samostojno, kasneje, ko si Dobravka podaljša tok naprej od Beznice, pa jih do vrha in čez zalije poplavna voda Dobravke. Nekoliko drugačno pa je upadanje vode v njih. Srednice in retja na vzhodu plahnijo vzporedno s krčenjem Dobravke. Istočasno, ko odteče voda iz Kot, se izpraznijo tudi Srednice in retja v severnem delu vzhodne polovice polja, ne pa tudi na zahodu in deloma na jugu okrog Kopanja. V njih voda sicer močno upade, v plitvejših tudi izgine, v globljih pa se še vedno drži približno do polovice. To je najbolj opazno v severnem delu polja, južno od Srednic, kjer se zaradi skalnega pomola z vzhoda polje najbolj zoži. Tam so blizu skupaj štiri večja retja, po dve na vzhodu in zahodu. Vzhodni, čeprav nekaj globlji, sta že suhi, medtem ko je v zahodnih dveh vode še skoraj do polovice. Istočasno se drži voda tudi v drugih retjih na zahodu, razen v Novljanovem in Špeharjevem na severnem vznožju Kopanja, ki sta najplitvejši; tudi v Sihurki, vzhodno od Kopanja, je v dnu še voda. Retja na zahodu se popolnoma osušijo šele po dlje časa trajajoči suši; končni stadij umika vode iz njih je nenaden in kratkotrajen, saj se izpraznijo v 3—4 dneh, medtem ko se je pred tem v njih držala voda na enaki višini tedne in tedne. Tako je bilo npr. v drugi polovici julija 1976, ko so se tudi retja na zahodu po daljšem obdobju vročega in suhega vremena za dlje časa osušila. Že po nekaj obilnejšem dežju 51. VII. in 1. VIII. pa so se vsa ret ja na polju ob istočasnem narastu Dobravke, ki si je podaljšala tok do Šice, ponovno napolnila, čeprav so bila pred tem popolnoma suha. Med kraškimi vodami je zanimiv izvir Zelenke, ki ni pravi kraški izvir, marveč prihaja voda na površje iz globokega retja in ko doseže prek vmesnega manjšega retja korito potočka, se začenja po njem stekati v polje; do ceste je korito med njivami regulirano. Na poti k Do-bravki se izliva v Špeharjevo retje severno od Kopanja, iz njega pa nadaljuje pot proti Dobravki, ob nekaj višjem stanju pa tudi proti retju Sihurka. Narast Zelenke zato ni močan in nenaden, ampak enakomeren. Ob najvišjem stanju se iz retja ob izlivu steka voda po plitvi depresiji čez njive na severovzhod k cesti in čeznjo na polje, to pa zato, ker ovira visoka gladina poplavljene vode na polju Zelenki normalni iztok vanj. Zgornji izsledki nakazujejo možnost obstajanja dveh sistemov podzemske vode, s katerima so povezana retja na Radenskem polju. Izražata se v različnem nivoju kraške podzemne vode, kar je mogoče opazovati predvsem pri usihanju vode, ki je počasnejše od naraščanja. Podrobnejši potek kolebanja gladine vode v retjih pa bi bilo treba utrditi z istočasnimi in natančnimi opazovanji. l‘Panšcc\ | Mihovka e\E Srednice E Novljanovo retje Špeharjevo retje/, —c 5 Pekel Velika Račna AiViršnica ' i 'Zatučne j iia Račna GROSUPELJSKO* POLJE Malo Mlačevo Zagradec R Tekoča rupa RADENSKO POLJE estavei.i. "retje " estavelle rupa v danji ravnief swalow hole in the Holocene plain rupa z jamo na obrobju polja swalow hole wijh the cave on the border of the poijo močila. blato hollow with permanent water podal|šana struga prolonged riverbed rob polja border of the polje Odstranjevanje glinaste odeje na Radenskem polju se neovirano nadaljuje. Kaže se predvsem v številnih manjših retjih, na gosto posejanih blizu skupaj, kot npr. med Srednicami in Kotami, kjer jih je sedem na majhnem prostoru. Tudi mnogi majhni ugrezi v glinastem dnu in v položnejših pobočjih večjih, razvejanih retij, zlasti v območju Srednic, kjer so najštevilnejši, so zanesljiv znak širjenja in poglabljanja retij. Tovrstna erozija gline je vertikalna, vezana na spiranje v kraško notranjost. Poleg te pa obstaja še erozija Dobravke, ki je predvsem horizontalnega, bočnega značaja, le deloma tudi vertikalnega, a ne sodi v zgoraj naznačeni proces. Poteka s prenašanjem glinaste suspenzije v vodi v kraško notranjost skozi rupe, ob visoki poplavni vodi pa deloma tudi z odlaganjem širom po polju. Bibliografija — Bibliography Melik, A., 1955, Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Dela SAZU 7, Ljubljana. Melik, A., 1959, Slovenija II, tretji zvezek — Posavska Slovenija, Ljubljana. Gams, I., 1974, Kras — zgodovinski, naravoslovni in geografski oris, Ljubljana. A CONTRIBUTION TO THE HYDROLOGY OF THE RADENSKO POLJE Drago Meze (Summary) The Radensko polje, south-east from Ljubljana, measures 4 km2 and is the smallest polje in Slovenia. It has some characteristics that in the other poljes in Slovenia do not occur. From north-west, from the karst-fluvial Grosuplje field all the water flows through the brook Dobravka in the Radensko polje. This brook sinks in normal conditions on the northern part of the polje, but when the water is high the Dobravka lengthens its way to the end of the polje in the south-east. On the northern part of the polje flows in numerous mean-deres the karst brook Sica, that has its source in the two kilometres long current in the west, and sinks on the eastern border of the polje. The polje is covered with clay, that is some metres thick, and according to Melik (1955; 1959) of lake origins from Pleistocene. The greatest thickness is ca. 8 m. In the north on the eastern border of the polje there are numerous subsidiary swallow holes into which the Dobravka flows, when its level rises and lengthens its current to the south-east, at the same time it begins to flood. The clay deposit is in the whole polje corroded by numerous estavelles, that are of various largeness and depth. The smaller ones are round, similar to craters, the larger ones of various oblong and branched forms. During the greater part of the year water is found in them. Only in severe drought they drain. They get filled when the karst underground water rises, but when it lowers the estavelles dry up. The author describes the process of the rising of the Dobravka, the sistem of its draining into subsidiary swallow holes and the lengthening of the current of the Dobravka toward the lower part of the polje, as well as the process of drying up of the flood water. A special attention is devoted to the fluctuation of the polje than in the estavelles in the west. In author’s opinion the results of tie desecribed observations should be usefull as a contribution to the interpretation of the evolution of the polje. UDK UDC 911.2(497.12 »Koprsko primorje) =863 FIZICNOGEOGRAFSKA REGIONALIZACIJA KOPRSKEGA PRIMORJA S POMOČJO FAKTORSKE ANALIZE+ Dušan Plut* Uvod Za znanstveno-tehnološki razvoj je značilna čedalje večja uporaba matematično-statističnili metod, pri katerih kvalitativen, deskriptiven pristop obogatimo s kvantitavnimi metodami. Razvoj računalnikov omogoča hitro in natančno odkrivanje problemov ter njihovo objektivnejšo opredelitev (Vrišer, 1970). Kriza t. im. »klasične« geografije je v veliki meri posledica pretiranega drobljenja geografije na različne geografske discipline. S pomočjo tradicionalnih geografskih raziskovalnih metod je vedno težje povezovati različne poglede in dognanja v celoto. »Klasična« geografija zaradi pretirane specializacije le še s težavo uspeva s tradicionalnimi raziskovalnimi prijemi povezovati posamezna dognanja v ob-čeveljavne zakonitosti. Zaradi tega je primerjava rezultatov specialnih geografskih disciplin čedalje težavnejša in izgublja na pomenu. Zaostajanje za drugimi vedami, ki so začele takoj s pridom uporabljati rezultate »kvantitativne« revolucije, je poleg zanemarjanja re-gionalno-geografskega pristopa ter podcenjevanja pomena same regionalne geografije eden izmed najvažnejših vzrokov za krizo geografije. Posledica je bila, da napredek v raziskovanju na področju obče geografije ni našel pravega odmeva v regionalni geografiji. Šele polagoma in v veliki zamudi za drugimi vedami je začela tudi v geografijo prodirati metodologija miselnega sistema logike in matematike, ki sestoji od hipotez do iskanja zakonitosti in medsebojnih zvez ter njihovega testiranja, (A. Kilchenmann, 1972). Različna stališča o pomenu kvantifikacijskih metod za geografijo so odraz stanja, ki nujno spremlja vsako uvajanje nove tehnike in metodologije. Vendar vse bolj prodira spoznanje, da so kvantitativne metode le zelo dobrodošla pomoč, ne pa cilj geografskih raziskav. Geografija mora te nove raziskovalne metode in tehnike smotrno prilagoditi lastnemu teoretičnemu in aplikativnemu konceptu. Ne sme dopustiti, da bi metode in tehnike postale cilj in oblikovale koncept stroke (Ilešič, 1974). Enakopravno se morajo priključiti k že uporablje- + Razprava je izvleček iz raziskovalne naloge pri Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, ki jo je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije. * mag., asistent, PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. nim tehnikam in metodam (anketiranje, geografsko kartiranje itd.) ter jih obogatiti in podkrepiti z medsebojno primerljivimi številčnimi podatki. Poudariti je treba obnovljeno vlogo geografske generalizacije, ki je bila ob specializaciji v posameznih geografskih disciplinah neupravičeno potisnjena na stranski tir. Integriranje prostorskih struktur s faktorsko analizo Regionalizacija je po svojem značaju sumiranje individualnih in tudi skupnih potez določene pokrajine. Služi kot izhodišče in je obenem končni cilj geografskega raziskovanja. Bistvo regionalizacije je združevanje in ločevanje pokrajinskih enot na osnovi temeljitega poznavanja čim večjega števila elementov naravnega in antropogenega okolja. Faktorska analiza je ena izmed številnih možnosti, kako obvladati individualnosti in raznolikosti geografske stvarnosti. Uporaba faktorske analize ima dva poglavitna cilja: 1. zmanjšati število spremenljivk na prostorsko najbolj relevantne in 2. možnost grupiranja spremenljivk medsebojnih soodvisnosti, kar nudi osnovo za iskanje rezultatov. Fizičnogeografsko regionalizacijo Koprskega Primorja s pomočjo faktorske analize smo oprli na naslednje vhodne spremenljivke: ekspozicija (ekspo), strmina, erozija, padavine v vegetacijski dobi (padveget), celotne padavine (padavine), srednje julijske temperature (jultemp), srednje januarske temperature (jantemp), petrografska sestava (geolo), pedološki podatki (pedolog), gostota grap (grapa), nadmorska višina (višine), melioracijske in namakalne površine (meliorac), geomorfološke oblike (geomorf) in delež neplodnih površin (neplodno). Vsi podatki za 14 spremenljivk so bili prevedeni na skupno merilo in mrežo 500 X 500. Vpisne statistike so bile zamenjane z numeričnimi znaki. Celotno obravnavano ozemlje smo razdelili na 1378 celic. Tab. 1. Korelacijski koeficienti izbranih spremenljivk Ekspo Strmina Erozija Padveget Geolo Ekspo 1.00000 —.12210 —.04007 —.15633 -.08167 Strmina —.12210 1.00000 —.42858 —.04382 —.25020 Erozija —.04007 .42858 1.00000 .00648 .05355 Padveget —.15633 —.04382 .00648 1.00000 .39043 Geolo —.08167 .25020 .05355 .39043 1.00000 Pedelog .10966 .09631 —.01888 .60498 .59604 Jultemp —.10530 .00267 —.04229 .50394 .40804 Jantemp —.01061 .29904 .27394 .37039 .41638 Padavine —.13586 .24288 .16339 .59192 .47094 Grape —.05277 .45102 .27205 —.06775 .02631 Višine —.09545 .36375 .14532 .50500 .58113 Meliorac -.09655 .33282 .14329 .28407 .21639 Geomorf —.11157 .25171 .03683 .31117 .44488 Neplodno .10971 —.44589 —.26752 —.27873 —.38092 Pedolog Jultemp Jantemp Padavine Grape Ekspo —.10966 —.10530 —.01061 --,13586 —.05227 Strmina .09631 .00267 .29904 .24188 .45102 Erozija —.01888 -.04229 .27394 .16339 .27205 Padveget .60498 .50394 .37039 .59192 .06775 Geolo .59604 .40804 .41638 .47094 .02631 Pedolog 1.00000 .49848 .42576 .56740 —.09309 Jultemp .49848 1.00000 .55853 .77009 .04665 Jantemp .42576 .55853 1.00000 .71203 .22274 Padavine .56740 .77009 .71203 1.00000 .16721 Grape —.09309 .04665 .22274 .16721 1.00000 Višine .57515 .74512 .76142 .83674 .18722 Meliorac .35283 .43565 .45373 .52610 .25699 Geomorf .45927 .29294 .27807 .35158 .11060 Neplodno —.25255 -.31453 —.44185 —.48332 —.27779 Višine Meliorac Geomorf Neplodno Ekspo —.09545 —.09655 ,11157 .10971 Strmina .36375 .33282 .25171 —.44586 Erozija .14532 .14329 .03683 —.26752 Padveget .50500 .28407 .31117 —.27873 Geolo 58113 .21639 .44488 —.38092 Pedolog .57515 .35283 .45927 —.25255 Jultemp .74512 .43565 .29294 —.31453 Jantemp .76142 .45373 .27807 —.44185 Padavine .83674 .52610 .35158 —.48332 Grape .18722 .25699 .11060 —.27779 Višine 1.00000 .57278 .39381 —.54074 Meliorac .57278 1.00000 .40246 -.19097 Geomorf .39381 .40246 1.00000 —.15991 Neplodno —.54074 —.19097 —.15991 1.00000 Vsaka izmed 1378 celic je bila predstavljena s točko v 14 dimenzionalnem elipsidnem prostoru. Celici, ki sta imeli podobni vrednosti vektorjev, sta bili v tem prostoru med seboj malo oddaljeni. Koti med koordinatnima osmi variabel v prvotnem prostoru so bili korelacijski koeficienti. Ce je bil korelacijski koeficient med dvema spremenljivkama blizu 1, sta tvorili koordinatni osi, na kateri se nanaša vrednost spremenljivk, ostri kot. V primeru, da je bil korelacijski koeficient blizu 0, pa sta se koordinatni osi sekali skoraj pravokotno. Tab. 2. Delež faktorjev pri pojasnjevanju skupne variance Delež pojasnjene Faktor Lastne vrednosti variance Komulativa 1 5.49671 39.3 39.3 2 1.99789 14.3 53.5 3 1.08554 7.8 61.3 4 .96907 6.9 68.2 5 .95438 6.8 75.0 6 .74666 5.3 80.4 7 .58358 4.2 84.5 8 .49611 3.5 88.1 9 .44511 3.2 91.3 10 .34753 2.5 93.7 11 .31349 2.2 96.0 12 .29212 2.1 98-1* 13 .15624 1.1 99.2 14 .11557 .1 100.0 V prostor vhodnih spremenljivk vgradimo s faktorsko analizo faktorski prostor. Izračunani faktor 1 leži v smeri glavne osi elipsoida in ima največjo lastno vrednost, saj pojasnjuje 39,3 % informacij, ki so bile vezane na prvotnih 14 variabel. Faktor 2, katerega os poteka pravokotno na faktor 1, pokriva 14.3°/» informacij, oba faktorja pojasnjujeta torej 53,5 % vseh informacij itd. Faktorji v realnem prostoru V faktorskem prostoru je vsaka celica, ki jo označujeta sumarni vrednosti faktorjev 1 in 2, hkrati opredeljena tudi glede na težišče populacije vseh celic. Oddaljenost in smer daljice očrtuje oddaljenost celice, ki ji pripada centroid od informacijskega težišča populacije. Cim večja je oddaljenost od informacijskega težišča populacije, tein daljša je daljica. Oddaljenost od centroida populacije označuje moč odstopanja, smer pa vzrok odstopanja. V izbranem primeru najbolj izstopajo celice v dnu akumulacijskih ravnic, na kraškem obrobju ter celice z visokimi vrednostmi za strmino in delež grap. Vizuelno predstavo o homogenosti oziroma nehomogenosti dobimo z grafično sliko, ki prikazuje stvarni položaj velikosti faktorjev 1 in 2. Za geografijo, kot vedo v prostorski stvarnosti, je najbolj zanimiv dejanski položaj in težnje faktorjev v realnem prostoru. Grafična slika omogoča združevanje informacij posameznih variabel s pomočjo vrednosti faktorjev 1 in 2. 168 * / / f/ / - ■ '/ / / wMimKm». W^MwW'm m&V''/'///"''/''/*&' ////'/a WaKX'/// • * " / '//'/'/ ’S*.'/// 7 /// , //,// / '///,' wmw VW/M WAVAWÄ ' • '••• *!♦!♦!♦!•!♦!♦••••• : £ *«*&&& KOPRSKO PRIMORJE — REGIONALIZACIJA KATASTERSKIH OBČIN S FAKTORSKO ANALIZO GLEDE NA PRIRODNO-GEOGRAFSKE DEJAVNIKE Regionalizacija Koprskega primorja Na osnovi izračunanih vrednosti za faktorje 1 in 2 (F 1 in F 2) smo lahko Koprsko primorje regionalizirali v naslednje pokrajinske enote, ki imajo skupne značilnosti: 1. Spodnji deli akumulacijskih ravnin. Zajemajo območje Sečoveljskih solin, spodnjega dela Strunjanske doline, kraški svet Izolske ravnine, ter spodnji del akumulacijske ravnine Rižane in Bada-ševice. Poglavitne značilnosti so predvsem majhna nadmorska višina, raven svet, delna zamočvirjenost in poudarjen vpliv mediteranskega podnebja. Poleg starih »uporabnikov« okolja, kot je solarstvo, posega na to območje urbanizacija, promet, industrija in čedalje bolj tudi mehanizirano kmetijstvo. 2. Srednji in bližnji obrobni deli akumulacijskih ravnin. Vključujejo širok pas od Piranskega polotoka preko Seče in Sečovelj, do izliva Drnice in Dragonje, obrobje ravnine ob Strunjanskem potoku, obalni pas med Izolo in Semedelo in slemensko področje Debelega rtiča, Ankarana, Škofij in Vanganela. Ima ugodne naravne razmere za kmetijstvo in deloma za turizem. Načrtovano širjenje urbanizacije prinaša številne prostorske probleme. 3. Obalno gričevje. Sega v ožjem obalnem pasu in na obrobju akumulacijskih ravnin do višine 200 m. Poleg zaobljenih hrbtov naj-bližnjih obalnih slemen vključuje tudi bolj razrezana in strma pobočja od številnih hudournikov. V notranjosti zajema ta predel osojna pobočja Piranskega polotoka, gričevje desnega brega Drnice, pobočja nad Izolo in Semedelo, kmetijsko privlačno površje med srednjo dolino Rižane in Badaševice, zaledja Miljskega polotoka in strma pobočja pri Tinjanu. 4. Višje gričevje bližnjega zaledja. Tvori ga višji svet med 200 in 400 m z višjimi slemeni in flišnimi razjedenimi pobočji ter ublaženimi vplivi mediteranskega podnebja, kar zmanjšuje možnost za usmerjeno kmetijstvo na osnovi specifičnih naravnih razmer. V ta tip se uvrščajo višja slemena od Malije preko Šmarij vse do Marezig in Topolovca ter nižji flišni svet med Dekani in Kubedom. 5. Strma, višje ležeča pobočja fliškega sveta imajo manjši obseg. Večje sklenjene površine so le pri Dvorih nad Izolo, pri Padni in Gažonu ter na razrezanih erozijskih področjih pri Tinjanu in Pregari. 6. \ i s o k o flišno zaledje. Zajema najvišja flišna pobočja in slemena (300 do 500 m), kamor segajo le omiljeni vplivi mediteranskega podnebja. Posledica je pretežna usmerjenost v živinorejo. Sem spadajo območja okoli Marezig, Trušk in Sočerge ter okolica Movraža in Črnega Kala. 7. Kraško obrobje. Strm rob označuje oster in markanten prehod iz flišrf&a v kraški svet. To območje se razprostira v nadmorski višini med 500 in 720 m in je zgrajeno iz eocenskih apnencev ter močno zakraselo. Kmetijstvo je usmerjeno v živinorejo. Zajema ozemlje od Socerba, Doline, Črnotič do Podpeči, Loke in Zazida ter apniški svet vzhodno od Movraža. 8. Osapska dolina in nekatere manjše površine pri Dekanih in Pridvoru izstopajo zaradi posameznih specifičnih potez, kot so zamočvirjenost površja ali močnejša erozija. Bibliografija — Bibliography 1. Chorley R.-Haggett P., 1976, Models in Geography, London. 2. Cerne A., 1975, Degradacija geografskega okolja v Velenjski kotlini, (Diplomsko delo), PZE za geografijo filozofske fakultete, Ljubljana. 3. Haggett P.-Chorley R., 1969, Network Analysis in Geography, London. 4. Haggett P., 1974, Geography — A modern Syntesis, New York. 5. Hanzlikova N., 1970, Aplikace ekonometricky metod v geograficki rajono-zaeiji, Sbornik češkoslovenske společnosti zemepisne 1970/4, Praga. 6. Ilešič S., 1974, Geografija na razpotjih, Geografski vestnik XLYI, Ljubljana. 7. Kilehenmann A., 1971, Statistical-analytical Methods in Theoretical Regional Geography, Geoforum 1971/7. 8. Kilehenmann A., 1971. Quantitative Geographie als Mittel zur Lösung von planerischen Umweltproblemen, Geoforum 1972/12. 9. Kralj A., 1976, Multivariantne metode za določanje redudanc (tipkopis), Ljubljana. 10. Marušič I., Združena karta kot sredstvo za razkrivanje intrinzičnih prostorskih vrednosti v krajinskem planiranju (magistrska naloga), Biotehniška fakulteta, Ljubljana. 11. McHarg I., 1969, Design with Nature, New York. 12. Planina J., 1966, Kvantitativna analiza sezonskih variacij turističnega prometa v J ugoslaviji, Ljubljana. 13. Plut D., 1976, Koprsko primorje in njegova valorizacija za kmetijstvo in turizem (magistrska naloga), PZE za geografijo filozofske fakultete, Ljubljana. 14. Vrišer I., 1975, Nove meje geografije, Geografski vestnik XLVII, Ljubljana. THE PHYSICAL-GEOGRAPHIC REGIONALIZATION OF THE KOPER LITTORAL AREA MADE WITH THE HELP OF FACTOR ANALYSIS Dušan Plut (Summary) The physical-geographic regionalization of the Koper Littoral Area, made with the help of factor analysis, has taken into account the following input variables: exposition, inclination, erosion, rainfall in the vegetation period, annual precipitation, mid-July temperatures, mid-January temperatures, petrographie, composition, distribution of rift valleys, melioration or irrigation surfaces, geo-morphological forms, and percentage of unproductive surfaces. On the basis of the values for Factor 1 and Factor 2 the Koper Littoral Area has been regiona-lised into 8 regional areas: lower parts of the accumulation plains; middle and nearer fringe parts of the accumulation plains; hills along the coast; higher hills of the nearer hinterland; steep, higher slopes of the flysch area; high, flysch hinterland; Karst fringes; and the valley called Osapska dolina. UDK UDC 911.3:63:380.13 (497.12) »1969—1947« = 863 RAZVOJ TRŽNE USMERJENOSTI KMETIJSTVA V SR SLOVENIJI MED LETI 1969—1974 Jakob Medved* Uvod Med različna opazovanja in proučevanja razvoja agrarne pokrajine sodi tudi ugotavljanje tržne usmerjenosti kmetijstva. V tem indikatorju se odražajo številni dejavniki, kot so naravne razmere, stopnja agrotehničnega razvoja, socialno posestne in populacijske razmere, potrebe tržišča in ekonomska utemeljenost proizvodnje posameznih vrst poljedelskih pridelkov. Razvoj tržne usmerjenosti kmetijstva se kaže tudi v spreminjanju zunanje podobe agrarne pokrajine, tako v združevanju zemljišč, kot v opuščanju polikulturnega sistema in prehajanju na manjše število kultur ali pa celo na monokulturno kmetijstvo. Zato lahko z ugotavljanjem in primerjanjem tržne usmerjenosti v različnih obdobjih spoznavamo razvojne smeri kmetijstva. Takšen namen ima tudi ta prispevek, v katerem skušamo prikazati tržno usmerjenost kmetijstva leta 1974 in jo primerjati z letom 1969. Metode dela Študija temelji na proučevanju izrabe zemljišča in tržne usmerjenosti kmetijstva leta 1969 (1) in 1974 (2). Pri obeh proučevanjih je uporabljena enaka metodologija. Osnovni vir za proučevanje izrabe zemljišča so statistična poročila o doseženih pridelkih zgodnjih posevkov (3) in poročila o pridelkih poznih posevkov (4), ki jih občine pošiljajo Zavodu za statistiko SR Slovenije. Prikaz tržne usmerjenosti kmetijstva se opira prav tako na statistične podatke, ki jih dostavljajo občine zavodu za statistiko (5 in 6). Ugotovitev izrabe zemljišča in prikaz tržne usmerjenosti kmetijstva temelji na denarni vrednosti pridelkov. Za to metodo prikaza smo se odločili zato, ker se nam zdi najbolj ustrezna za primerjavo, saj je edini možni skupni imenovalec za prikaz stopnje tržne usmerjenosti. Denarno vrednost pridelkov smo dobili tako, da smo količine pridelkov preračunali v vrednost po poprečnih cenah za posamezno leto. Polje- * dr., izredni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. delski pridelki so združeni v štiri osnovne skupine: žiia, vrtnine, krmne rastline in industrijske rastline. Tržna usmerjenost poljedelstva Prikaz tržne usmerjenosti poljedelstva zajema pridelke z njiv in vrtov. Pri prikazu stopnje tržne usmerjenosti pa obstajajo določene težave, kajti zajeli smo lahko le tiste pridelke, ki so jih pridelovalci prodali odkupnim postajam. Ni pa bilo mogoče zajeti tistega blaga, ki ga kmetje prodajajo neposredno potrošnikom. Uporaba ankete se je v tem primeru pokazala kot nezanesljiva. Stopnjo tržne usmerjenosti smo lahko ugotovili za žita, vrtnine in za industrijske rastline, nismo pa je mogli ugotoviti za krmne rastline, ker jih odkupne postaje ne odkupujejo in so predmet prodaje predvsem med posameznimi kmeti. Rezultati proučevanja tržne usmerjenosti poljedelstva leta 1969, kot tudi leta 1974 še vedno kažejo močno podrejenost samooskrbi. Na splošno obstaja pri poljedelskih pridelkih nizka stopnja tržne usmerjenosti, vendar pa so med posameznimi skupinami pridelkov in posameznimi občinami bistvene razlike. Zanimivo podobo nam nudi pregled tržne usmerjenosti po posameznih skupinah poljedelskih pridelkov. Žita, s katerimi je bilo leta 1974 posejano več kot polovico vseh njiv in so dala nad četrtino vrednosti vseh poljedelskih pridelkov, so v glavnem namenjena domačim potrebam. Stopnja tržne usmerjenosti pri žitih se je v tem obdobju celo zmanjšala: leta 1969 je prišlo na trg 11,8%, leta 1974 pa 7,8 odstotka vsega pridelka. Število občin, ki žit sploh ne prodajajo, se je v tem času povečalo od 13 na 29. Še večja je stopnja samooskrbne usmerjenosti pri pridelavi vrtnin, ki so leta 1974 zavzemala eno petino vseh posejanih njiv in vrtov ter dale več kot polovico celotne vrednosti poljedelskih pridelkov. Stopnja tržne usmerjenosti se je tudi pri teh zmanjšala, leta 1969 je prišlo na trg 6,3 %, leta 1974 pa 5,3 %> vsega pridelka. Samo za domače potrebe so vrtnine pridelovali leta 1969 v osmih, leta 1974 pa v sedmih občinah. Nad petino pridelka vrtnin prihaja na trg samo v občinah Celje, Izola, Koper, Piran in Tržič. Največja stopnja tržne usmerjenosti je pri industrijskih rastlinah. S temi je bilo leta 1974 posejanih 1.46% njiv in so po vrednosti predstavljale 4,2 % vseh pridelkov njiv in vrtov. Pri tržni usmerjenosti med obema letoma ni bistvenih razlik. Skupno je leta 1974 prišlo na trg 9,34 % vrednosti vseh pridelkov njiv in vrtov. V primerjavi z letom 1969 se je skupna stopnja tržne usmerjenosti poljedelskih pridelkov v Sloveniji znatno povečala, saj je tega leta znašala le 5,9 °/o. Pregled skupne tržne usmerjenosti po posameznih občinah kaže zanimivo podobo. Kar v 17-ih občinah znaša delež prodanih pridelkov pod 1 % skupne vrednosti. Pri tem se razmere od leta 1969 niso bistveno spremenile: takrat je bilo takih občin 18. Skupne zrtačilnosti teh »samooskrbnih« občin so v skromnih na- ravnili razmerah za poljedelsko izrabo tal ter v razvitem neagrarnem gospodarstvu (npr. občine Hrastnik, Jesenice, Trbovlje, Zagorje, Litija, Cerknica, Ravne na Koroškem). Nekatere izmed teli občin obsegajo kra-ški svet (Ribnica, Cerknica, Logatec) ali pa so močno prenaseljena območja, kjer prevladuje drobna posest z izrazito polikulturno usmeritvijo (Šmarje pri Jelšah, Laško, Novo mesto). V enajstih občinah (leta 1969 je bilo takšnih občin 15) prihaja na trg -,1 % do 3 fl/o vrednosti pridelka s polj (občine Murska Sobota, Slovenska Bistrica, Ljubljana-Bežigrad, Ljub-ljana-Moste-Polje, Vrhnika, Sežana, Ilirska Bistrica, Kočevje, Dravograd in Radovljica). Od 3,1 "/o do 5 % poljedelskih pridelkov prihaja na trg v občinah: Lendava, Ptuj, Šentjur, Krško, Kamnik, Ajdovščina in Ljub-ljana-Vič. Znatno večjo stopnjo tržne usmerjenosti (od 5,1 °/o do 10®/o) imamo samo v osmih občinah: Gornja Radgona, Ljutomer, Brežice, Domžale, Škofja Loka, Postojna, Grosuplje in Trebnje. Nadpoprečno visoko stopnjo tržne usmerjenosti pri poljedelskih pridelkih pa lahko ugotovimo le v dveh občinah, kjer goje hmelj (Žalec) ali vrtnine (Piran) v večjem obsegu. Tržna usmerjenost kmetijstva Viri in metode dela. Medtem ko je stopnjo tržne usmerjenosti pri pridelkih z njiv in vrtov mogoče ugotoviti s podatki o posejanih zemljiščih, donosu in količini prodanega blaga, so pri ugotavljanju stopnje tržne usmerjenosti pri drugih kmetijskih pridelkih velike težave. Tako npr. pri krmnih rastlinah ni mogoče ugotavljati tržne usmerjenosti s prodajo krme, ker ta ni predmet prodaje in je odkupne postaje ne odkupujejo. Tržno usmerjenost pri krmnih rastlinah torej moremo ugotavljati le s prodajo živinorejskih pridelkov. Ravno pri živinoreji pa na osnovi obstoječih podatkov ni mogoče ugotoviti stopnjo tržne usmerjenosti. O številu živine imamo na razpolago le podatke za leto 1971, ki pa navajajo samo število posameznih vrst živine brez podrobne razčlenitve. Edini stvarni podatki, s katerimi razpolagamo, so podatki o prodaji živinorejskih pridelkov. S temi podatki pa lahko prikažemo le strukturo prodanega blaga ne pa stopnje tržne usmerjenosti, ker nam manjkajo podatki o celotni proizvodnji. Zaradi tega smo lahko za celotno kmetijstvo ugotovili samo strukturo prodanega blaga in na tej osnovi ugotovili različne tipe tržne usmerjenosti kmetijstva. Pri prikazu tržne usmerjenosti kmetijstva so zajeti vsi pridelki, ki jih prodajata zasebni in družbeni sektor. Razdeljeni so v enake skupine kot pri že citirani študiji iz leta 1969 (1): poljedelski pridelki, živinorejski pridelki, sadjarski in vinogradniški pridelki, les in drugi pridelki. Glede na strukturo prodanega blaga smo določili tipe tržne usmeritve. Vse občine, kjer določena skupina tržnega blaga doprinaša nad polovico celotne vrednosti prodanega blaga, smo uvrstili v ustrezni tip. Tako npr. je izraziti živinorejski tip, če daje živinoreja nad 80 %>, živinorejski tip, če daje živinoreja od 70,1 % do 80 % in omiljeni živinorejski tip, če daje živinoreja od 50,1 % do 70°/o celotne vrednosti kmetijske proizvodnje. Kjer nobena skupina blaga ne tvori nad polovico celotne vrednosti, se uveljavljajo kombinirani tipi poimenovani po prvi in drugi skupini tržnega blaga. Metodologija določanja tipov tržne usmeritve je torej enaka metodologiji študije iz leta 1969 (1). Struktura odkupljenih pridelkov je bila 1. 1969 in 1974 naslednja: delež % od skupnega delež zasebnega družbenega Vrsta odkupa odkupa (v %) odkupa (v %) pridelkov 1969 1974 1969 1974 1969 1974 Poljedelstvo 10,4 7.5 49.2 50,2 50,8 49,8 Živinoreja 66,7 76,1 58,6 53,2 41,4 46.8 Sadjarstvo in vinogradništvo 7,1 8,4 27,7 26,1 72,3 73,9 Les 11,8 3,1 8,1 91,9 Drugo 4.0 4,9 36.4 25,1 63,6 74,9 Skupno 100,0 100,0 46.5 47,9 53.5 52,1 Leta 1969 les ni bil ločen po sektorjih. Po strukturi prodanega blaga se je v tem času pomen živinoreje še stopnjeval, saj se je dvignil od 66,7 %> na 76,1 °/o skupne vrednosti tržnega blaga. Delež zasebnega sektorja se je rahlo povečal, kar odraža znatno družbeno pomoč pri preusmerjanju kmetij. Posamezne vrste živinorejskih pridelkov so pri tržni usmeritvi zastopane leta 1974 takole (v%): Vrsta živinorejskih pridelkov % od vseh živinorejskih pridelkov Od tega zasebni sektor Od tega družbeni sektor Govedo, konji, svinje in drugo 52.9 68.4 31,6 Perutnina in jajca 28.5 8.8 91,2 Mleko in mlečni izdelki 17,9 77.4 22,6 Kože, perje in drugo 0,7 84.7 15,3 Skupno 100.0 53,2 46.8 Kot je razvidno iz zgornjih podatkov, daje prodaja živine nad polovico celotne vrednosti vseh živinorejskih tržnih pridelkov, pri čemer ima še vedno večji delež zasebni sektor. Precej drugačne razmere so pri tržni proizvodnji perutnine in jajc, ki so po vrednosti na drugem mestu. Tu je zasebna proizvodnja manj pomembna. Pri mleku in mlečnih izdelkih pa ima še vedno znatno prednost zasebni sektor, saj daje nad tri četrtine vsega prodanega blaga. Sadjarstvo in vinogradništvo se je. povzpelo s tretjega na drugo mesto. Skoraj tri četrtine odkupa prihaja iz družbenega sektorja, ker so zasebni sadovnjaki po načinu gojitve močno zastareli in v njih pretežno prevladujejo manj vredne vrste sadja in vinske trte. IZRABA NJIV IN VRTOV V S. R. SLOVENIJI LETA 1974 ] ' ] ■j' , ■ } ■ A / ■ pjjlssj ps C '1 / Geografski vestnik 177 Tržna usmerjenost poljedelstva se je v obravnavanem času znatno zmanjšala, od 10,4 %> na 7,5 %. Družbeni in zasebni sektor dajeta približno enak delež tržnega blaga. Četrto mesto po vrednosti prodanega blaga zavzemajo leta 1974 drugi pridelki, ki vključujejo razne gozdne sadeže, med in drugo. Les zavzema zadnje mesto med odkupljenimi pridelki. Večino lesa dobavlja družbeni sektor, medtem ko je zasebni sektor le malo pomemben. Ravno skromen delež lesa pri tržni usmeritvi nam dokazuje, da pri nekaterih kmetijskih pridelkih ni mogoče izbrati stvarnih podatkov. Razmerja med družbenim in zasebnim sektorjem pri tržni usmerjenosti kmetijstva so se zaradi družbene pomoči zasebnim kmetom rahlo spremenila. Leta 1969 je družbeni sektor dajal 53,5 %, leta 1974 pa 52,1 odstotka celotne vrednosti kmetijskega tržnega blaga. Tipi tržne usmerjenosti kmetijstva Podobno kot leta 1969 je živinoreja tudi leta 1974 najvažnejša veja tržne usmeritve v Sloveniji.) Živinorejski tip tržne usmeritve zajema 43 občin v Sloveniji (dve več kot leta 1969). Tod dajejo živinorejski pridelki več kot 50 °/o celotne vrednosti prodanih kmetijskih pridelkov. Izraziti živinorejski tip obsega naslednjih devet občin: Mursko Soboto, Ptuj, Ljubljano-Šiška, Domžale, Grosuplje, Lenart, Lendavo, Postojno in Tolmin. To so v glavnem iste občine kot leta 1969, le da so iz te skupine leta 1974 izpadle občine Ljubljana-Moste, Črnomelj, Metlika in Šmarje pri Jelšah, medtem ko sta se na novo uvrstili občini Lenart in Postojna. Obe varianti živinorejskega tipa (kjer dajejo živinorejski pridelki od 70,1 %> do 80 °/o celotne vrednosti prodanega kmetijskega blaga) zajemata 6 občin: Kamnik, Ljubljano-Moste-Polje, Sežano. Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah in Postojno. V 28 občinah se uveljavljajo omiljeni živinorejski tipi, kjer dajejo živinorejski pridelki od 50,1 % do 70 °/o vrednosti vsega prodanega kmetijskega blaga. Gozdni tipi tržne usmeritve zajemajo leta 1974 sedem občin. Z izjemo Logatca so vse občine ob severni meji, od Radelj ob Dravi do 1 ržiča. Leta 1969 je bilo takih občin, kjer je les dajal nad 50 odstoikov celotne vrednosti kmetijskih pridelkov osem. V tem času so iz te skupine izpadle občine: Jesenice, Ribnica in Kočevje, na novo pa se je uvrstila občina Mozirje. Gozdna usmeritev v teh občinah je naravno in družbeno pogojena. Sadjarski tip tržne usmeritve zajema dve občini, to je občino Piran, ki je bila v sadjarstvo usmerjena že leta 1969, in občino Novo Gorico, ki se je v tem času preusmerila v sadjarstvo in vinogradništvo. Med kombinirane tipe tržne usmeritve smo uvrstili vse tiste občine, kjer nobena skupina ne daje nad 50 °/o skupne vrednosti prodanih kmetijskih pridelkov. Takih občin je bilo v Sloveniji leta 1974 osem. Notranjo diferenciacijo smo uvedli po prvih dveh prevladujočih skupinah prodanih kmetijskih pridelkov. Sklep Povečan družbeni interes za kmetijstvo z znatnimi finančnimi vlaganji ter strokovno pomočjo zasebnemu kmetijstvu pri preusmerjanju k tržni proizvodnji je v obravnavanem času že dosegel znatne uspehe v povečani tržni proizvodnji (povečana tržna usmerjenost od 5,9 % na 9,3% pri poljedelskih pridelkih). Znatne spremembe so nastale tudi v strukturi odkupljenih kmetijskih pridelkov. 2e doslej zelo izrazita živinorejska tržna usmeritev se je še stopnjevala, zmanjšal pa se je delež poljedelskih pridelkov in lesa pri celotni strukturi prodanega kmetijskega blaga. V manjši meri je naraščal tudi odstotek sadja in vinogradniških pridelkov, kar tudi kaže na večjo intenzifikacijo izrabe kmetijske zemlje. Vse navedene spremembe dokazujejo, da se je tudi v kmetijstvu začelo novo obdobje. Namesto starega in tradicionalnega polikulturnega samooskrbnega kmetijstva se čedalje bolj uveljavlja specializirana tržna proizvodnja. Bibliografija — Bibliography 1. Medved J., Izraba zemljišča in tržna usmerjenost kmetijstva v SR Sloveniji leta 1969. GV XLV, Ljubljana 1973, str. 3—19. 2. Medved J., Tržna usmerjenost kmetijstva v SR Sloveniji leta 1974. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1976, 48 str. in 15 kart. 3. Obrazec PO 32-a. 4. Obrazec PO 53-b. 5. Obrazec TRG 31. 6. Obrazec TRG 33. TIIE DEVELOPMENT OF THE MARKET-ORIENTED AGRICULTURE IN THE S.R. SLOVENIA DURING THE 1969-19?4 PERIOD J akob Medved (Summary) The degree in which agriculture is oriented towards supplying the demands of the market (in the continuation referred to as: (he market-oriented agriculture) is one of the indeces of the development of the agrarian economy. Hence assessments and consequent comparisons of the market-oriented agriculture as made for different periods of time are bound to reveal the more general tendencies in the development of farming. Such is also the aim of the present contribution in which the market-oriented agriculture as established for the year 1969 and for 1974 is compared. The study is based on the investigation of the land use and of the market-oriented agriculture in 1969 and in 1974. In both investigations the same methodology has been used. The assessment of the land use and of the market-oriented agriculture is based on the monetary value of agricultural products. These have been considered in four basic groupings: cereals, vegetables, fodder plants, industrial plants. According to the structure of the goods sold types of market-oriented production have been set up. All the communes in which a certain group of pro-ducts brings over a half of the total value of the goods sold have been classified into the revelant type. Thus, for instance, into the markedly livestock-breeding type belong comunes where livestock brings in over 80 per cent of the total value of the goods sold, or into the livestock-breeding type communes with livestock bringing in from 70.1 to 80 per cent of the corresponding total value, or into the moderately livestock-breeding type where livestock brings in from 50 to 70 per cent of the total value in question. Where no group of the farm goods brings in over a half of the total value, combined types have been established and named after the first or second relatively most important group of market goods. In the overall structure of the goods sold it is the significance of livestock that has grown over the period discussed: rising from 66.7 per cent to 76.1 per cent of the total value of the market-oriented farming. The percentage of the privately-owned sector also shows a slight rise, due to the socially organized help intended for the restructuring of farms. The share of agriculture in the whole structure of farm products for the market has during this period fallen from 10.4 per cent in 1969 to 7.5 per cent in 1974. But the importance of fruitgrowing has risen, in per cent from 7.1 to 8.4. Similarly to the situation in 1969, livestock-breeding was also in 1974 the most important branch of the market-oriented farming in Slovenia. The livestock-breeding type of the market orientation covered over two thirds of all the communes on the territory of the S.R. of Slovenia. Forest types of market orientation occupied 7, fruit-growing types 2 communes, while the remaining communes represent combined types. All the changes described above indicate that it is also in farming that a new period has started: the period of rapid decline of old structures of the polycrop orientation and self-supplying tendencies — and of the introduction of specialized production for the market. UDC UDK 911.3:38 (497.12) = 863 OSKRBA KOT PREDMET GEOGRAFSKEGA PROUČEVANJA Mirko P a k* Oskrba kot ena od osnovnih človekovih funkcij vključuje vse od materialnih do kulturnih dobrin, zdravstvene oskrbe itd. V ožjem pomenu oskrbe z materialnimi dobrinami pa vključuje najbolj globalno izmenjavo dobrin in vse do vsakodnevne oskrbe prebivalstva. Pri predstavitvi oskrbne funkcije in njene prostorske razmestitve lahko izhajamo iz dveh aspektov, od ponudbe in od povpraševanja. Ponudba pa v prostoru ni enakomerno razporejena, marveč nastopajo v tem določene zakonitosti. Iz takšnih predpostavk je W. Christaller razvil teorijo centralnih krajev kot sistema razporeditve obratov ponudbe za materialne dobrine in storitve. Po njegovem se v centralnih naseljih osredotočajo oskrbni objekti za določeno območje. Centralni značaj pridobe takrat, ko se jih prebivalci okolnih naselij poslužujejo za zadovoljevanje svojih življenjskih potreb (1). Oskrbne dejavnosti (trgovina, upravne službe, izobraževalne in zdravstvene ustanove, storitve različnih vrst itd.) pa so iz ekonomskih ali tehničnih razlogov le na določenih mestih. Pri nas je na osnovi oskrbnih funkcij v najširšem pomenu opredelil cen-tralnost V. Kokole v študiji Centralni kraji v Sloveniji (2). Bolj kot so dejavnosti specializirane oziroma, čim višje stopnje so, redkejši so obiski, toda višji so stroški nakupov v manjšem številu centrov. Zato centralna naselja v nekem območju niso le enakomerno razporejena, temveč tudi hierarhično opredeljena. Stopnja nekega centralnega naselja je glede na to največkrat določena z vrednostjo njegove centralnosti in je rezultat pomembnosti centralnih dejavnosti, katerih vpliv sega tudi daleč izven samega centra. Pri opredelitvi centralnosti naselij lahko izhajamo iz centralnega naselja ali iz vplivnega območja, sprašujemo pa kupce, vozače, paciente, obiskovalce kulturnih prireditev itd. Socialnogeografska analiza sistema centralnih naselij ima običajno predvsem naslednja tri težišča: 1. ovrednotenje centralnih dejavnosti in nosilcev teh dejavnosti; 2. opredelitev in omejitev vplivnih območij glede na strukturo ponudbe in popraševanja; 3. analiza prostorskih modelov oskrbnega omrežja (3) . * dr., izredni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. Ponudba in popraševanje sta v tesni soodvisnosti in se medsebojno dopolnjujeta. Boljša opremljenost centralnih naselij veča in jača vplivno območje, močnejše vplivno območje z večjo kupno močjo in ugodnim ekonomskim položajem prebivalstva pa izboljšuje strukturo ponudbo. Ob tem je potrebno opozoriti, da so vplivna območja pogosto administrativno prostorsko opredeljena, podobno je tudi z upravnimi funkcijami. zato je mogoče vzeti te kriterije le kot dopolnilne. Prav zato je pri opredeljevanju vplivnih območij pomembno nakupovanje, ki je prostorsko najbolj mobilen in spremenljiv dejavnik, a zelo dober registrator. Na splošno je nakupovanje manj razpršeno, kot so na primer delovna mesta (4). V geografskih študijah o oskrbi uporabljajo več različnih pokazateljev. Njihov izbor pa je pogosto bolj odvisen od tehničnih možnosti in od razpoložljivih statističnih podatkov kot od samega ožjega cilja raziskave (5). V regionalnih študijah, ki naj bi največkrat dale odgovor o oskrb-i nem omrežju, je pogosto v ospredju analiza obstoječe razporeditve objektov oskrbe, njihova koncentracija in struktura v odnosu do razporeditve prebivalstva, do potrošnikov in do obiskovalcev nasploh ter vrednost denarnega prometa. Zlasti ameriški in angleški raziskovalci postavljajo močno v ospredje bodisi ekonomske elemente (6), ali pa prebivalstvo, ki je nosilec razvoja centralnih dejavnosti. V študijah o opremljenosti in vrednosti oskrbnih funkcij v ožjem pomenu besede v centrih samih so v ospredju struktura objektov oskrbe, njihova velikost in tip, število zaposlenih, dohodek, mikrolokacije, opredelitev koncentracije objektov oskrbe znotraj mestnega prostora in omejitev takšnih predelov v mestu (trgovsko središče, poslovno središče, bančno središče) ter raziskave populacijske strukture: od razvoja števila prebivalstva do njegovih ekonomskih možnosti. Poseben poudarek je dan proučevanju vplivnih območij posameznih vrst oskrbe. Osnovne metode tovrstnih proučevanj v mestih je izčrpno predstavil Schaffer (7). * Na zgoraj navedenih izhodiščih so bile grajene raziskave oskrbne funkcije v ožjem smislu, to je proučitev trgovine za območje SR Slovenije. Medtem ko so bili metodologija, ki je podobna metodologiji Wol-fovih raziskav funkcije oskrbe v Frankfurtu (8) in rezultati raziskovanj trgovine v nekaterih slovenskih mestih predstavljeni že v Geografskem vestniku 1973, bi na tem mestu spregovorili o raziskovanjih trgovinske funkcije v regionalni strukturi (9). Funkcija trgovine v regionalnem pomenu je bila analizirana s treh vidikov: kakšna je regionalna struktura obratov oskrbe, to je trgovine, kako je urejena organizacija oskrbe v vplivnih območjih slovenskih mest in kakšna je regionalna usmeritev oskrbe (10). V celotnem slovenskem prostoru so znatne razlike med posameznimi večjimi območji, med posameznimi občinami in med manjšimi območji znotraj občin, in sicer v gostoti in strukturi trgovskega omrežja ter v možnostih oskrbe prebivalstva. Občutne so tudi razlike v opremljenosti z oskrbnimi obrati med posameznimi občinskimi središči (ki so večinoma mesta). Za opredelitev teli prostorskih razlik so bili uporabljeni podatki popisa trgovin iz leta 1972, kjer so vse vrste trgovin razvrščene v 38 panog. To število je bilo skrčeno na 11 skupin glede na značaj oskrbe. Razlikovali smo objekte kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne oskrbe. Tako kategorizirana oskrba je bila potem ovrednotena za SR Slovenijo na ravni občin po sledečih kazalcih: gostota naselij z vsemi trgovinami, gostota naselij s trgovinami za srednjeročno in dolgoročno oskrbo, koncentracija oskrbnih obratov vseh treh skupin glede na velikost naselij, število prebivalcev na trgovino glede na enajst kategorij oskrbnih objektov. Rezultati analize zgoraj navedenih parametrov so pokazali, da ima ves poseljeni slovenski prostor relativno gosto omrežje trgovin za vsakodnevno oskrbo, glede drugih trgovin pa močno zaostaja. Že število naselij z mesnicami je mnogo manjše kot število naselij s kakršnokoli trgovino. Zaradi prekomejne trgovine imajo nekatera središča ob zahodni slovenski meji dobro razvito trgovino v središčih. Na splošno pa imajo podpopreč-no razvito trgovsko mrežo periferne in manj razvite občine ter občine Litija, Kamnik in Grosuplje, ki so v neposredni bližini republiškega središča. Redkejša so naselja s trgovinami za srednjeročno oskrbo, saj jih ima le 6,7% naselij. Večina trgovin je v 60 občinskih središčih, kjer je 59,3 odstotka vseh trgovin, 50,2 °/o vseh trgovin z živili in 76.5 % vseh trgovin za srednjeročno in dolgoročno oskrbo. Skoraj v vsaki občini je razvit le en center, kjer je v primerjavi s podeželjem boljša struktura trgovine, velikost trgovskih obratov, kvalitetnejša oskrba in večje število zaposlenih v trgovini. Tudi zaradi različne gostote in velikosti naselij podeželje ni enakomerno opremljeno s trgovinami. Na obrobju občin pa jih sploh primanjkuje. Poprečne oddaljenosti občinskih meja občinskih središč znašajo 28 kilometrov. Na tej razdalji je do 12. kilometra gostota trgovin približno enaka, nato hitro nazaduje. Zaradi slabše dostopnosti do občinskega središča so v teh območjih razmere pri oskrbi prebivalstva s predmeti kratkoročne in še posebej srednje in dolgoročne oskrbe slabe. Občutne so tudi razlike v gravitacijskih območjih različno velikih centrov. Na splošno je trgovinska mreža bolje razvita v gravitacijskih območjih velikih centrov kot v gravitacijskih območjih manjših centrov. Sekundarni višek se pojavi v razdalji 10 do 12 km od centrov. Število trgovin prične nazadovati na razdalji več kot 14 km od centra. Razlike v strukturi trgovine so tudi odvisne od velikosti samih naselij. Od vseh trgovin jih je 61,9% za kratkoročno, 29,2 % za srednjeročno in 8,9 % za dolgoročno oskrbo. Močno pod poprečkom je odstotek trgovin za vsakodnevno oskrbo v naseljih z nad 2000 prebivalci, višji je le v Ljubljani in Mariboru, kjer je močna specializacija trgovin z živili. Močno se dvigne odstotek trgovin z živili v naseljih s pod 1000 prebivalci in preseže pri manjših celo 80%>. Obratno je pri trgovinah za srednjeročno in dolgoročno oskrbo. To je prej posledica neugodnega stanja v večjih centrih kot zadovoljive gostote v manjših naseljih. Organizacija oskrbe v vplivnih območjih slovenskih mest je bila analizirana po metodi dominance in subdominance prebivalstva, ki jo je zasnoval D. j. Bogue (11). Proučena so bila vplivna območja Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja, Kopra, Nove Gorice, Velenja, Jesenic, Novega mesta, Murske Sobote, Ptuja, Škofje Loke, Lendave, Slovenske Bistrice, Tolmina, Metlike, Ribnice, Pivke in Ormoža. V odvisnosti od velikosti centralnih naselij so bila vplivna območja razdeljena na 5 km zone in na dvanajst lokalnih ali cestnih sektorjev. Sinteza vplivnih območij vseh naštetih mest je dala sledeče število trgovin na eno zono oddaljenosti in dostopnosti: Zona Cestni sektor Lokalni sektor Skupaj 0— 5 km 27,9 0.7 10,8 5—10 km 6.1 1,7 3.3 10—15 km 9,5 2.9 5,3 15—20 km 22.6 6,3 12,0 Analiza je bila opravljena tudi za trgovine s tekstilom, ki so poleg objektov osnovne oskrbe najbolj pogoste. Koncentracija trgovin je zlasti močna v cestnih sektorjih v prvi in četrti zoni oddaljenosti, kar velja posebej tudi za trgovine s tekstilom. Sicer pa kažejo vplivna območja vsakega od proučenih središč drugačen model razporeditve trgovin. Regionalna usmeritev oskrbe je bila proučena za območje občin Slovenska Bistrica in Tolmin (12). Z anketo zbrani podatki o regionalni usmeritvi oskrbe prebivalstva z različnimi predmeti so bili opredeljeni glede na razlike v razvitosti občinskega območja, glede na velikost in opremljenost samega občinskega središča in glede na bližino in moč sosednjih centralnih naselij, h katerim prebivalstvo tudi gravitira oziroma se v njih oskrbuje. Analiza anketnih rezultatov je pokazala, da odvisnosti kratkoročne oskrbe od velikosti središč skorajda ni, da je srednjeročna oskrba usmerjena predvsem v občinska središča in da so pri dolgoročni oskrbi močno udeleženi večji centri, vendar v odvisnosti od njihove oddaljenosti in dostopnosti ter možnosti zadovoljevanja še drugih oskrbnih funkcij. Na primeru občin Slovenska Bistrica in Tolmin so se jasno oblikovala gravitacijska območja osnovne oskrbe glede na velikost oskrbnih centrov. V občini Slovenska Bistrica s skromnim centralnim naseljem, se je večala horizontalna mobilnost prebivalstva vstran od središča. Večalo se je število obiskov v drugih središčih in manjšalo v občinskem središč. V Maribor je bilo usmerjenih 26,7% vseh obiskov, Poljčane 12,1 %>, Konjice 7,7 %>, Ptuj 6,6 % in v Celje 6 °/o. V občini Tolmin se je občutila odmaknjenost od naših večjih oskrbnih središč, določena centralna vloga Bovca in Kobarida ter prisotnost oskrbnih središč onstran meje. Po anketnih podatkih je odpadlo na Tolmin 28,6°/» vseh obiskov, na Kobarid 11,6%, na Bovec 15,2%, na Ljubljano 11,5 % in na centre v Italiji 16,1 %. Tako v občini Slovenska Bistrica kot v občini Tolmin je bila regionalna usmeritev obiskov in s tem združenega oskrbovanja prostorsko močno zdiferencirana. Bibliografija — Bibliography 1. Christaller W., Die zentrale Orte im Siiddeutschland. Eine ökonomischgeographische Untersuchung über die Gesetzmäsigkeit der Verbreitung und Entwicklung der Siedlungen mit städtischen Funktionen, Jena 1933. 2. Vladimir Kokole, Centralni kraji v SR Sloveniji, Geografski zbornik XII, Ljubljana 1972, str. 7—133. 3. J. Maier, R. Paesler, K. Ruppert, F. Schaffer, Sozialgeographie, Georg Westerman Verlag, Braunschweig 1977, str. 126. 4. Ulrich Müller, Jochan Neidhardt, Einkaufs-Orientierung als Kriterium für die Bestimmung von Grössenordnung und Struktur komunaler Funktionsbereiche, Stuttgarter Geographische Studien, Band 84, Stuttgart 1972, str. 9. 5. Peter Scott, Geography and Retailing, Chicago 1970. 6. John E. Brush, Howard L. Gauthier, Service Centers and Consumer Trips, The University of Chicago 1968. 7. Schäfer Heinrich, Neure stadtgeographische Arbeitsmethoden zur Untersuchung der inneren Struktur von Städten, Berichte zur deutscher Landeskunde 43, 1969. 8. Wolf Klaus, Geschäftszentren. Rhein — Mainische Forschungen, Heft 72, Frankfurt/Main 1971. 9. Pak Mirko: Trgovska središča v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Nekaj geografskih elementov v organizaciji oskrbe, Geografski vestnik XLV, Ljubljana 1973, str. 47—68 10. Pak Mirko, Geografski elementi potrošnje v regionalni strukturi Slovenije — II. del. Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani 1975, v rokopisu. Pak Mirko, Oskrba kot dejavnik prostorskega razvoja Slovenije, Zbornik X. kongresa geografov Jugoslavije, Beograd 1977, str. 314—324. 11. Don j. Bogue, The Structure of the Metropolitan Community, A Study of Dominance and Subdominance, Michigen 1950. Pak Mirko, Transformacija vangradskih naselja u gravitacionom području Maribora — neki elementi pitanja dominance i subdominance, Zbornik na ju-goslovenskiot simpozium za problemite na selskite naselbi i zemjedelskoto pro-izvodstvo, Skopje 1972, str. 159—168. 12. Pak Mirko, Die Funktion der Versorgung bei der Ausbildung der Regionalstruktur in der Gemeinde Slovenska Bistrica — Slowenien, Materialien 5, Sozialgeographische Fragestellungen, Beiträge zur Symposium in Ljubljana /Maribor im Oktober 1975, Frankfurt am Main 1976, str. 235—247. MARKET SUPPLY AS MATTER OF GEOGRAPHICAL RESEARCH Mirko Pak (Summary) In 1972, the S. R. Slovenia had 6051 retail shops and 20.3 % of Slovene centres had at least one retail shop each. However, in regional retail distribution there are great differences among individual areas and communes, as well as within them, in the distribution, structure and quality of retail sale. In order to assess these differences and the different possibilities of market supply on the part of the population, all the 38 groups of retail shops have been classified under the eleven groups. Within these groups, the following has been analysed: the distribution of one-shop centres; the distribution of centres in relation to retail distribution; retail distribution and the structure of retail shops with reference to the distance from communal centres per 2 km zones, as well as its dependence on the size of the communal centres, and the regional structure and retail distribution with reference to the population. The fundamental conclusions based on the above mentioned parametres are as follows: Half of the communes with the highest degree of retail distribution are peripheral, remote from the central development framework of Slovenia and from larger centres, and at the bottom level of development. The distribution of short-term retail shops is sufficient, while the network of medium-term and long-term retail shops is highly insufficient. To mention one example, only one quarter of market centres have a butcher’s shop. At the same time, the lowest distribution (less than 10 centres per 1 market centre) is to be found in the least developed communes. The correlation has shown great dependence of retail distribution upon the height of the national income. Even sparser is the medium-term retail network: only 6.7 % of centres have such retail shops. The majority of shops are concentrated in 60 communal centres that have 59.3 % of all retail shops, 50.2 % of all retail shops of provisions, and 76.5 % of all medium-term and long-term retail shops. Such concentration is due to the fact that in almost every commune there is only one developed centre with better conditions than the surrounding areas for the structure of retail sale, the size of shops, higher quality supply and a bigger number of sales employees. Neither are non-urban areas evenly furnished with retail shops. The reasons for this are to be found in the uneven distribution and the size of centres, and in the fact that retail network is, as a rule, less developed on the periphery of the communes. At an average distance of 28 km from communal centres to communal boundaries, retail distribution remains even to the distance of 12 km, while further on it decreases rapidly. This shows that peripheral communal areas have a rather badly developed retail network. If, besides, they are less accessible from communal centres, they appear as areas with poor short-term supply and even poorer medium-term and long-term supply. Noticeable differences, however, emerge also in gravitation areas of differently big centres. In general, the gravitation areas of big centres have a better developed retail network than those of smaller centres. Secondary surplus appears at the distance of 10 to 12 km from the centres, while retail distribution strongly decreases at the distance of more than 14 km from the centres. In centres of various size there are big differences in the structure of retail shops themselves. On the whole, there are 61.9 % of short-term retail shops, 29.2 % of medium-term ones and 8.9 % of long-term ones. The percentage of short-term retail shops is low under the average in all the centres of more than 2000 inhabitants; owing to the high specialization of retail shops of provisions in the two biggest Slovene towns, Ljubljana and Maribor, the percentage of such shops is higher there. The percentage of retail shops of provisions strongly increases in market centres of less than 1000 inhabitants and exceeds 80 % in even smaller centres. The relation changes to the contrary with medium-term and long-term retail shops: the decrease in their distribution is hardly noticeable down to the limit of centres of less then 2000 inhabitants, which points to bad retail distribution in bigger centres rather than to a sufficient network in smaller ones. The distribution of the population per one retail shop in Slovenia is 284.1, depending on the number of inhabitants and the number of retail shops. There-lore, low distribution does not always mean a well developed retail network, especially not so because bigger centres perform the function of market supply for more communes together, while complex inacroregional units, like Ljubljana, do the same for the whole of Slovenia. Furthermore, the development of retail network is stimulated by Slovenia’s border site: of major importance in this respect is the Yugoslav-Italian border. UDK UDC 911.3:634.8(457.12 »Haloze«) »1542/1977« =863 VELIKI VRH V VINORODNIH HALOZAH OD LETA 1542 DO 1977 Vladimir Bračič* Goriške pokrajine nizkega slovenskega (subpanonskega) Podravja so znane po pridelovanju kvalitetnih belili vin tako imenovanega severnega tipa. Skoraj idealno razmerje med toplotno in svetlobno klimo, vlažnostjo zraka ter sestavo tal uvršča najjužnejšo teh pokrajin — Vinorodne Haloze — v sam svetovni vrh, saj ima le okrog 5 % svetovnih vinogradniških predelov tako ugodne ekološke pogoje za gojitev vinske trte. V vzhodnem delu Vinorodnih Haloz je tik nad gradom Bori skoraj povsem meridian-sko potekajoče, 1800 m dolgo sleme, ki se dviga od 250—400 m nadmorske višine. To je naselje in katastrska občina (k. o.) Veliki vrh, listinsko prvič omenjena v imenjski cenitvi gospoščine Bori iz leta 1542 pod imenom »Selettina perg«. Lahka peščeno-ilovnata tla z ugodno talno klimo in strukturo ter primerno količino kalcija predstavljajo prvovrstna vinogradniška tla. Poprečna letna temperatura 10° C, v času vegetacije pa 15,6° C, dajeta vegetacijsko termijsko konstanto nad 3200° C; to so nadpoprečno dobre toplotne razmere. Heliotermiično kazalo znaša 4,5 in kaže na ugodno svetlobno klimo. Tudi hidrotermični koeficient 1,8 je v poprečju zelo dober. Skratka, Veliki vrh ima prvorazredne vinogradniške lege. V vinogradniških pokrajinah severovzhodne Slovenije so že v zgodnji fevdalni dobi nastale posebne socialnoekonomske razmere. Fevdalni gospod je za vinogradništvo ugodna pobočja (vinogradniške grude) dal v obdelavo svojim lastnim podložnikom, podložnim kmetom sosednih gospoščin z ravninskih predelov, cerkvi, meščanom, osebenjakom in drugim. Fevdalni gospod je bil na vinski gorici »gorski gospod«, vsi razni hasnovalci pa enakopravni sogorniki. Njihove medsebojne pravice in dolžnosti so bile opredeljene v tako imenovanem »gorskem pravu«, zbranem kasneje v »gorskih bukvah«. Graščinske in cerkvene vinograde so obdelovali tlačani z roboto, meščanske pa njihovi služabniki. Iz teh so se sčasoma razvili viničarji, ki so jih kasneje poleg meščanov in raznih korporacij imeli tudi premožnejši kmetje. Viničarstvo je postalo fenomen goriških pokrajin severovzhodne Slovenije (1). Iz podatkov imenjske cenitve gospoščine Bori (2) iz leta 1542 je mogoče ugotoviti, da je v Velikem vrhu imela takrat graščina Bori dva * dr., hab. izredni univ. prof., profesor pedagoške akademije, Pedagoška akademija v Mariboru, Mladinska 9, Univerza v Mariboru, 62000 Maribor, YU. vinograda, k temu pa je zabeleženih še 35 sogornikov, ki so imeli 41 vinogradov (7 po 2). Upoštevajoč cenilno vrednost, lahko rečemo, da so bili to pretežno manjši in srednje veliki vinogradi. Velik del vinogradniške grude je torej že bil razdeljen na vinogradniške delce in obdelan. Po metodi primerjave imen in priimkov smo med sogorniki nesporno ugotovili 11 haloških kmetov in oseben jakov ter 7 sogornikov iz vasi Stonjci na Ptujskem polju. Upoštevajoč kasnejše podatke terezijanskega in franciscejskega katastra ter še razmere leta 1934 lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so bili ostali sogorniki kmečki podložniki iz vasi na Ptujskem polju. Torej so predstavljali domači kmetje iz Haloz 30 °/o sogornikov, kmetje s Ptujskega polja pa 67 %. Podobno stanje smo ugotovili v študiji o Belskem vrhu (3) zato lahko sedaj ponovimo našo takratno ugotovitev, da je bilo zgrešeno v naši strokovni literaturi često navajano mnenje, da je vinogradniška posest kmetov s Ptujskega polja v Halozah novejšega izvora. Narobe, vse kaže, da sega v najzgodnejšo dobo utrjevanja fevdalizma pri nas. Zanimivo je, da leta 1542 na vršini slemena ni bilo še nobene zgradbe, tudi nenaseljene vinske kleti (kasnejša zidanica ali vrh). Po franciscejskem katastru je leta 1824 merila k. o. Veliki vrh 213 ha, od tega: 40 ha (19 %) vinogradov, 39 ha (18%) travnih površin, 2,5 ha (1%>) sadovnjakov, 112 ha (52 %) gozdov ter 7 ha (3 %) poti. voda ipd. Zemlja je bila razdeljena med 77 posestnikov. Med njimi je bilo 9 Haložanov (11 %), 64 kmetov s Ptujskega polja (84 %) in 4 ostali (6 %). Kmetje s Ptujskega polja so bili iz 15 vasi, podobno kot v primeru Belskega vrha. Pod ostali so graščina Bori (124 ha površin, od tega 10 ha vinograda in 92 ha gozda), graščina Zavrč, cerkev Sv. Ane in grajski oskrbnik, torej nobenega ptujskega meščana. V primerjavi z letom 1542 se je delež posestnikov Haložanov zmanjšal, delež kmetov s Ptujskega polja pa povečal. Haložani so imeli 18 ha (8%) vseh površin in 4 ha (10 °/o) vino-gradov. Kmetje s 1 tujskega polja so imeli 53 ha (25 °/o) vseh površin in 22 ha (56%) vinogradov. Ostali so imeli 135 ha (63%) vseh površin in 13 ha (34 %) vinogradov. Poprečna velikost vinogradov pri domačinih je bila 0,40 ha (od 0,20 ha—1,20 ha). Kmetje s Ptujskega polja so imeli vinograde v poprečni velikosti 0,30 ha (od vsega 0,05 ha do 1,20 ha). Samo dva Polanca nista imela vinograda. Graščinske in nekaj vinogradov Polancev so takrat že obdelovali viničarji. Y odnosu na leto 1824 sta se število in delež domačinov povečala, število Polancev je ostalo skoraj isto, zmanjšal se je njihov delež, pri ostalih ugotavljamo obojno povečanje. Haložani so imeli 14 ha ali 5% vse zemlje in 5 ha ali 13 °/o vinogradov. Polanci so imeli 46 ha ali 21 % vse zemlje in 16 ha ali 41 °/o vinogradov; ostali pa so imeli 152 ha ali 68 % vse zemlje in 18 ha ali 46 °/o vinogradov. Skupno so imeli Polanci in ostali 89 °/» vse zemlje in 87 % vinogradov, torej se v 110 letih stanje ni skoraj nič spremenilo. Ker niti vsi domačini, niti Polanci, niti ostali niso imeli vinogradov, je poprečna velikost vinogradov tistih, ki so jih imeli, znašala pri domačinih in Polancih 0,35 ha, pri ostalih pa 4,59 ha. Domačini so bili majhni kmetje in kočarji ter viničarji. Leta 1963 je k. o. Veliki vrh merila 272 ha. Povečala se je, ker so ji ob komasaciji političnih občin priključili 51 ha površin, ki so jih od- vzeli k. o. Belski vrh. Vinogradi so tedaj obsegali 51 ha ali 19 °/o, njive 28 ha ali 11%, sadovnjaki 19 ha ali 7 %, travne površine 40 ha ali 15 % in gozd 121 ha ali 45 %. V primerjavi z letom 1824 so se bistveno povečale le površine pod sadovnjaki (7-krat). Za 10 ha povečane površine vinogradov pa so ob povečanju površine k. o. obdržale enaki delež. Število posestnikov se je povečalo od 90 leta 1934 na 171 ali skoraj za enkrat. Med njimi je bilo 68 domačinov — Haložanov ali 40 °/o, Polancev 94 ali 55 %, ostalih 8 ali 4,6%. Posestnikom pa se je priključil še Kmetijski kombinat Ptuj kot družbeno posestvo. Povečanje števila posestnikov je pripisati povečanju površine k. o. Veliki vrh, drobitvi posestev ter izvedbi agrarne reforme in zakona o odpravi viničarskih in njim sorodnih odnosov. Oba revolucionarna ukrepa sta prispevala k povečanju števila domačih posestnikov, saj so kočarji in viničarji dobili nekaj zemlje, ki so jo nekoč obdelovali graščini, Polancem in ostalim. Te spremembe se kažejo tudi v deležu, ki so ga imele posamezne kategorije posestnikov v odnosu na vse površine in vinograde. Domačini so imeli 48 ha vseh površin ali 18 % in 10 ha vinogradov ali 20 %. Polanci so imeli 56 ha vseh površin ali 21 % in 15 ha vinogradov ali 29 %, ostali so obdržali le 6 ha ali 2 % vseh površin in 2 ha ali 3 % vinogradov. Kmetijski kombinat je dobil vso graščinsko zemljo in vinograde ostalih ter Polancev, ki so jih obdelovali viničarji, ter imel 154 ha vseh površin ali 58 % ter 24 ha vinogradov, kar je zneslo 47 %. Večji del domačinov je imel manj kot 0,50 ha zemlje, sicer pa je poprečna velikost posesti znašala 0,79 ha. Skoraj polovica domačinov ni imela vinograda, v tem primeru bi bila poprečna velikost samo 0,30 ha. Oboje pa so površine, na katerih se da le životariti. Kmetijski kombinat je že leta 1960 začel z obnovo tistih vinogradniških površin, ki so bile nekoč graščinske. Namesto prejšnjih vinogradniških delcev s trto na kol, prikladnih le za motično obdelavo, so pri obnovi naredili terase, primerne za strojno obdelavo. To so bile večje zaokrožene parcele — vinogradniške celote. Ostali vinogradi so bili razmetani, zato je bila potrebna arondacija, ki je bila do leta 1968 v glavnem končana. Tako je kmetijski kombinat v Ptuju do leta 1977 v primerjavi z letom 1963 povečal svoj delež na vseh površinah od 154 ha na 168 ha ali od 58% na 62 % in pri vinogradih od 24 ha na 30 ha ali od 47 % na 63 % in to na račun domačinov in kmetov s Ptujskega polja. Povečal pa se je delež ostalih pri vseh površinah od 2 % na 2,9% in pri vinogradih od 2 ha na 3,4 ha ali od 3 % na 7,2 %. V nekaj primerih so se otroci kočarjev zaposlili in preselili v Ptuj in drugam, obdržali pa so vinograd in ga kot vikendaši celo obnovili in povečali. Izvedba zakona o viničarskih odnosih, pa tudi arondacija sta zajela v družbeni sektor predvsem vinograde, bivši lastniki so obdržali gozdove in travniške površine. To dokazujejo tudi podatki, da je v letu 1977 imelo od 49 posestnikov domačinov samo 18 ali 36 % tudi vinogradniške površine; pri kmetih s Ptujskega polja pa je imelo od 80 posestnikov vinograde samo 29 ali 36 %>. Poprečna velikost posestev in vinogradov pri domačinih se je zmanjšala na 0,70 ha in 0,31 ha, pri Polancih pa na 0,58 ha in 0,28 ha. Revolucionarne družbenoekonomske spremembe po osvoboditvi so v Velikem vrhu prispevale k bistveni spremembi stoletja veljavnih posestno lastniških odnosov in socialno posestnih kategorij, kar se kaže v naslednjih dejstvih: — večina vseh površin in vinogradov je prešla v družbeno last (kmetijski kombinat Ptuj); — ob povečanem številu zasebnih lastnikov zemlje (1934 — 90; 1963 — 171 in 1977 — 147) se je bistveno zmanjšala poprečna velikost posesti posamezne skupine (domačini, Polanci in ostali), saj nobeno posestvo ne presega 3,50 ha površin ter meri 45fl/o posestev Polancev in 67 % posestev domačinov Haložanov manj kot 0.50 ha. Sprememba lastniških in s tem družbenoekonomskih odnosov pa je prinesla tudi spremembe tehnološkega procesa v najpomembnejši gospodarski dejavnosti — v vinogradništvu. Tako je bila v srednjem in južnem delu kat. občine množica majhnih zasebnih vinogradniških parcelic z ročno (motično) obdelavo vinske trte, zasajene na kol, spremenjena v večje komplekse družbenih terasnih vinogradniških celot (ena od teh meri 13 ha) prirejenih za strojno obdelavo in intenzivno proizvodnjo. V severnem in višjem delu kat. občine, kjer so večje strmine, ki so neprimerne za terasni nasad, so ostale zasebne parcelice vinogradov, ki jih sedanji lastniki celo obnavljajo, vendar po starem (ročna obdelava). Precej jih je že dobilo značaj vikendskih vinogradov in v teh primerih so nekdanje lesene zidanice podrli in zgradili sodobne vikendske hišice. Veliki vrh ima v tem delu Vinorodnih Haloz največ vikendov. Nakazane spremembe pa so ustvarile tudi novo zunanjo podobo tega vinogradniškega slemena. Če smo sosedno katastrsko občino Belski vrh imenovali fenomen Haloških goric, ker je skozi več stoletij do danes obdržala skoraj povsem nespremenjene posestnolastniške odnose, potem je Veliki vrh njeno pravo nasprotje. Bibliografija — Bibliography 1. Bračič Vladimir, Viničarstvo. Nastanek, razvoj in odprava. — Geografski obzornik, Ljubljana, 12 (1965)) 2, str. 46—54. (S fotogr.) 2. Bračič Vladimir, Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Bori iz leta 1542. — Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 5 (1967), str. 25—74. 5. Bračič Vladimir, Belski vrh — fenomen Haloških goric. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 6 (1970) 1, str. 37—49. 4. Zgeč Franjo: Haloze. Neobjavljeni rokopis. 5. Katastrski podatki za leto 1963 in 1977. THE COMMUNITY OF VELIKI VRH IN THE VINE-GROWING HALOZE REGION Vladimir Bračič (Summary) The countrysides of the low Slovene (Sub-Panonian) Podravje including vine-growing Haloze region are well known for top quality of white wines. Vine growing has had a longstanding tradition. Already in the early feudal period the land-registry community of Veliki vrh — the Bori castle, its bondsmen, as well as the peasants from neighbouring low regions who were the bondsmen from other castles. Later on, they were also joined by citizens. In 1542, 11 native owners (30%) and 24 peasants from Ptujsko polje (»Ptuj Fields«) called Polanci (70 %) owned wineyards in the land — registry community of Veliki vrh. In that time, no actual building existed. In 1842, 77 owners were registered, among them there were 9 native owners (10 %), 64 of Polanci people (84 %) and 4 or 6 % of citizens and others. In 1934 there were 18 native owners (20 %), 65 of Polanci people (72 %) and 7 citizens (8 %). The wine growers — a special kind of exploitated proletariat — cultivated the vineyards for citizens and partly also for Polanci. After the second World War there were social (agrarian) reforms and in this way most of the land was transferred into the public-owned property managed by the agricultural cooperative Ptuj. Manual labour and extensitivity have been preserved on smaller privately-owned vineyards (37 %). The public sector (63 %) has improved large vinegrowing regions with »terasse« system using up-to-date machines and applying up-to-date production. In the immediate vicinity there exist more than hundred years old property-relations and old fashined production technology as well as modern intensive production. The change of property relations and various technology have altered the regional picture of vineyards. 13 — Geografski vestnik 193 ■ . UDK UDC 911.3:312 (497.12 — 188.2) = 863 NOVEJŠE SPREMEMBE DEMOGRAFSKE STRUKTURE NA SPODNJEM MURSKEM POLJU Borut Belec* Uvod Več kot 20 let je poteklo, odkar so si slovenski geografi na drugem zborovanju leta 1954 v Mariboru zastavili nalogo, da sistematsko prouče Severovzhodno Slovenijo. Medtem je izšla vrsta samostojnih del in razprav v strokovno-periodičnih publikacijah in zbornikih, ki obravnavajo posamezne pokrajine, hkrati pa je bila zajeta SV Slovenija tudi V širše raziskave celotnega slovenskega prostora. Med prvimi študijami, ki so obravnavale Pomurje, je bila družbena geografija Spodnjega Murskega polja (1). Z njo smo prikazali agrarno pokrajino med Ljutomerskimi goricami in Muro od Vučje vasi do Razkrižja, ki po svojem naravnem iz-gledu sicer močno spominja na sosednje Prekmurje, a se od njega razlikuje predvsem po svoji družbenogeografski strukturi. Namen sestavka je osvetlitev novejših demografskih strukturnih sprememb (2), ki naj omogočijo primerjavo z drugimi podobnimi pokrajinami in njihovim družbenoekonomskim razvojem. Spodnje Mursko polje je doživelo v zadnjem obdobju velike spremembe v gospodarskem življenju in znaten napredek, čeprav sodi še vedno med manj razvita območja. Leta 1975 je znašal v občini Ljutomer narodni dohodek na prebivalca le 20.744 din (v SRS 41.435 din). Manjši je bil samo še v občinah Murska Sobota, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celja, Ormož in Lenart. Tudi delež zaposlenih v družbenem sektorju (20,3 %) je bil mnogo nižji od republiškega poprečja 37,5 % (3, 7). Gibanje prebivalstva Spodnje Mursko polje uvrščamo med agrarne pokrajine, kjer se zaradi možnosti neagrarne zaposlitve ne zmanjšuje število prebivalstva. Tudi v preteklosti je prebivalstvo ob zmernem odseljevanju naraščalo precej enakomerno: med leti 1869—1931 za 41,4%, med leti 1931—1953 pa za 8,5 %; pri čemer so v rasti med posameznimi naselji precejšnje razlike. Prvo povojno obdobje je prineslo hitrejšo rast prebivalstva, med leti 1948 in 1953 je znašala 5,9%. Rast pa je bila značilna le za nekatera na- * dr., hab. izredni univ. prof., profesor pedagoške akademije, Pedagoška akademija v Mariboru, Mladinska 9, Univerza v Mariboru, 62000 Maribor, YU. selja (npr. Ljutomer 19%), medtem ko so mnoga druga nazadovala, posebno na območju med Ljutomerom in Gornjo Radgono, a tudi v neposredni bližini Ljutomera. Odtok prebivalstva v mesta se je uveljavil v obdobju 1953—1961, saj se je prebivalstvo Spodnjega Murskega polja zmanjšalo za 3,4 %, brez Ljutomera pa za 5,2 %. Tudi Ljutomer je v tem obdobju komajda povečal prebivalstvo (za 3,5 °/o). V šestdesetih letih, ko se je tudi v Pomurju pričel živahnejši proces preslojevanja in urbanizacije, je prebivalstvo ponovno poraslo: v obdobju 1961—71 za 9,5 %. Ta rast je sicer skromna, kar dokazuje tudi povečanje prebivalstva naselij brez Ljutomera (3,4 odstotka), medtem ko je mesto hitro napredovalo. Njegov razvoj je temeljil predvsem na industriji, ki je močno okrepila dotlej le skromno dnevno migracijo zaposlenih. Tako prihaja dnevno na delo v Ljutomer danes nad 2000 ljudi. V zadnjem obdobju je opaziti zgoščevanje prebivalstva v vplivnem območju Ljutomera in ob prometni poti Ljutomer— Radenci, saj so tamkajšnje vasi dobro povezane z mestom. Subgravita-cijski center Križevci je med leti 1971—77 povečal prebivalstvo za 15,2 odstotka, območje Ljutomera za 9,7% (mesto za 11 %), sicer pa je pretežno značilna stagnacija; v območju Cezanjevec pa je zaradi slabe prometne povezanosti prišlo celo do nazadovanja za 7,3 %. Tab. 1. Gibanje prebivalstva Število prebivalstva 1953 1961 1971 1977 Porast 1953— 1961 oziroma padec 1961— 1971— 1971 1977 Vasi Sp. Mur. polja 7455 7069 7312 7365 -5,2 3,4 0,7 Ljutomer 1964 2033 2656 2948 3,5 30,6 11.0 Skupaj 9419 9102 9968 10313 -3,4 9,5 3,5 Spodnje Mursko polje sodi potemtakem v depopulacijski tip prebivalstvene rasti (4, 57, 59; 5, 6, 88), ki ga označuje negativen migracijski saldo, katerega vrednost pa je manjša od naravnega prirastka. Starostna sestava prebivalstva Spremembe v starostni sestavi prebivalstva so dober kazalec družbe-nogeografskih procesov. Na Spodnjem Murskem polju so v obdobju 1961 do 1971 nazadovale starostne skupine od 5 do 9 (za 17,1 °/o), 10 do 14 (za 13%) in 45 do 54 let (za 9,3%). Prvi dve sta močno pod republiškim poprečjem zmanjšanja in sicer za 6,8 % in 5,5 %. Starostna skupina od 0 do 4 let je napredovala za 4,4 % (v SRS za 0,7%), skupina od 15 do 24 let pa za 40.1 % (v SRS za 20,9 %), kar je verjetno posledica povečane rodnosti pred letom 1961. Starostna skupina od 25 do 34 let, ki jo sestavlja prebivalstvo z največjo fertilnostjo in delovno ustvarjalnostjo, je porasla za 2,9 % (v SRS je padla za 5,3 %), skupina od 35 do 44 let pa za 32,5% (v SRS za 43,8%). Slednja predstavlja generacijo iz desetletja pred drugo svetovno vojno, ko je bil naravni prirastek tudi zelo visok. Starostna skupina od 45 do 54 let je trpela predvsem zaradi posledic vojne in je po letu 1945 tudi močno emigrirala. Njeno zmanjšanje je blizu republiškega poprečja 10,6 %. Prebivalstvo, staro od 55 do 64 let, je poraslo za 9,6 % (v SRS za 7%), starejše od 65 let pa za 28,5 odstotka (v SRS za 36,7 °/o). Od teh poprečij močno odstopajo nekatere vasi. Tako se je zmanjšalo mlado prebivalstvo v območju Cezanjevec: za 28,2 %, medtem ko se je staro prebivalstvo povečalo za 45,4 %>. Tab. 2. Starostna sestava leta 1961 in 1971 Sku pine preb i v a 1 s t v a mlado delov no staro Leto Skupaj štev. °fo štev. % štev. % Vasi Sp. Mur. polja 1961 7066 2116 30,0 3507 49.6 1443 20.4 1971 7292 1840 25,2 3813 52,3 1639 22,5 Ljutomer 1961 2033 637 31,3 1098 54,0 298 14.7 1971 2651 654 24.7 1574 59,4 423 15,9 Skupaj 1961 9099 2753 30,3 4605 50,6 1741 19.1 1971 9943 2494 25,1 5387 54,2 2062 20,7 Spremembe socialne sestave prebivalstva — Premiki v sestavi prebivalstva glede na dejavnosti Spodnje Mursko polje je še danes močno agrarno in njegova socialna sestava se je le počasi spreminjala. Leta 1931 je bilo agrarnega prebivalstva 67,9 % in leta 1948 60,9 %> (1, 95). Do šestdesetih let je bil proces deagrarizacije šibak. Novi obrtni in industrijski obrati so nastajali počasi in niso zaposlili večjega števila ljudi, za to obdobje pa je tudi značilno močnejše odseljevanje delovne sile. Zato se ni čuditi, če je bilo leta 1961 še vedno 59,8 % agrarnega prebivalstva in da se je njegov delež znižal na 50,1 %, tj. za 16,9 %, šele v letu 1971. V teh podatkih pa je zajet tudi Ljutomer, brez katerega je bilo agrarnega prebivalstva v letu 1961 še 68,8 % in v letu 1971 61,7% (prim. 7, 59, 68). Pri tem pa je poudariti, da je razvoj družbenega sektorja kmetijstva (KIP Ljutomerčan, KZ Ljutomer-Križevci, Mlekopromet ipd.) spremenil tradicionalno sestavo agrarnega prebivalstva: v občini Ljutomer je 644 oseb ali 18,1 % vseh zaposlenih v družbenem sektorju, preusmerjenih in moderniziranih pa je 335 kmetij (3, 18, 19). Do intenzivnejšega preslajanja prebivalstva je prišlo torej šele v zadnjih petnajstih letih z razvojem kovinske industrije, industrije gradbenega materiala, lesne, tekstilne in živilsko-predelovalne industrije. V strukturi družbenega proizvoda občine zavzema industrija 64,3 %, kmetijstvo 23,4 °/o, trgovina 7,1 %, gostinstvo 2,3 %> in komunala 2,9 %. Delež industrije bi se naj do leta 1980 povečal celo na 70,9 %. Industrija zaposluje 2098 oseb ali 52 % zaposlenih. Proces deagrarizacije bi naj potekal do leta 1980 po stopnji 1,14 °/o letno, kar pomeni, da bi se preslojilo letno 210 kmečkih prebivalcev. Leta 1981 predvidevajo v občini 37,7% kmetijskega prebivalstva, medtem ko ga je sedaj okoli 43,3 %> (3, 2, 7, 8, 14, 15). Število prebivalstva zaposlenega v sekundarnih dejavnostih je na Spodnjem Murskem polju v obdobju 1961—71 poraslo kar za 101,9%, v kvartarnih za 7,3 %, v terciarnih dejavnostih pa je nazadovalo za 10.7%, kar je posledica izumiranja tradicionalnih obrti. V Ljutomeru se je delež prebivalstva zaposlenega v sekundarnih dejavnostih povečal kar za 155,4 odstotka, kvartarne dejavnosti so porasle za 8,7 %, medtem ko so terciarne nazadovale za 9,5 % (prim. 8, 82). V severozahodnem delu Spodnjega Murskega polja, ki je najbolj odmaknjen od gospodarskih vplivov Ljutomera in Gornje Radgone oziroma Radenc, presega delež agrarnega prebivalstva še vedno 60 %, prav tako v spodnji ščavniški dolini (Cezanjevci), kjer je deagrarizacijski vpliv Ljutomera kljub relativni bližini zelo šibek. Tab. 3. Prebivalstvo glede na panoge dejavnosti d e j a V 11 0 s t i primarne sekundarne terciarne kvartarne 1961 1971 1961 1971 1961 1971 1961 1971 Vasi Sp. štev. 2669 2245 410 733 742 418 194 205 Mur. polja % 68,8 61,7 10,5 20,1 12,2 11,5 5,0 5,6 Ljutomer štev. 154 101 177 452 264 239 218 237 % 18,2 9,7 21,0 43,3 31,3 22,9 25,8 22,7 Skupaj štev. 2823 2546 587 1185 736 657 412 442 % 59,8 50,1 12,4 25,3 15,6 14,0 8,7 9,4 Zaposlovanje v tujini, ki je bilo ob relativno trdni posestni sestavi, vinorodni posesti in možnostih neagrarne zaposlitve v bližnjih gospodarskih središčih že od nekdaj neprimerno manj razširjeno kot v sosednjem Prekmurju, je v novejšem obdobju zajelo tudi to pokrajino. Danes se Spodnje Mursko polje v tem pogledu skorajda izenačuje z drugimi območji Pomurja (9, 26, 27), saj je bilo leta 1971 zaposlenih v tujini 519 oseb ali 10 % aktivnega prebivalstva. Vedeti je, da je pojav zdomstva v zadnjih letih precej oslabel, ker se je število zdomcev ob koncu leta 1976 zmanjšalo na 243 oseb (10). Vzroke je iskati ne le v vse težjih pogojih zaposlovanja na tujem, temveč tudi v njegovih motivih. Večina muropoljskih zdomcev je namreč odšla na delo z namenom, da si nabavi potrebno kmetijsko mehanizacijo. To potrjujeta med drugim socialna sestava zdomcev in dejstvo, da jih je najmanj iz najbolj nerazvitih območij. Spremembe v socialni sestavi gospodinjstev Število gospodinjstev se je zaradi njihove močne rasti v Ljutomeru v poprečju sicer povečalo za 9,4 %, vendar je še vedno pod republiško vrednostjo 12,4 %>. V ostalih naseljih je le neznatno napredovalo ali stagniralo; če izvzamemo Ljutomer, se je njihovo število povečalo le za 2,3 %. Takšen razvojni trend samo potrjuje dosedanje ugotovitve o zmernem populacijskem razvoju in zapoznelih premikih v zaposlitveni sestavi prebivalstva. Stopnja socialne preobrazbe, ki jo razberemo iz posameznih kategorij gospodinjstev, kaže na precejšnje zaostajanje za republiškim poprečjem. Kmečkih gospodinjstev je še vedno 20,4% (v SRS 10,3%), mešanih je 28,2 % (v SRS 13,8%) in nekmečkih 51,4% (v SRS 75,9 %). Če izvzamemo Ljutomer, je stanje še manj ugodno, ker je nekmečkih gospodinjstev v tem primeru samo 35,3 %. Število kmečkih gospodinjstev se je od leta 1961 zmanjšalo za dobro tretjino, nekmečkih pa povečalo za blizu polovico. Mešana gospodinjstva so še vedno v porastu, kar govori za prvo fazo preslojevalnega procesa (11, 66). V obdobju 1961—71 so se povečala za 13,4% (brez mesta za 15,1 %). Na območju Cezanjevec, kjer so populacijske razmere najbolj neugodne, se je njihovo število povečalo za 73,7 %. Tab. 4. Socialna sestava gospodinjstev 1961 1971* vsa nekm. meš. kmee. vsa nekm. meš. kmeč. Vasi Sp. štev. 1838 649 679 510 1976 408 590 798 Mur. polja % 100,0 35,0 36,9 27,8 100,0 22,7 32,9 44,4 Ljutomer štev. 802 707 67 28 617 503 68 46 % 100,0 88,2 8,3 3,5 100,0 81,5 11,0 7,5 Skupaj štev. 1640 1356 746 538 2413 911 658 844 % 100,0 51,4 28,2 20,4 100,0 37,7 27,3 35,0 Zemljiškoposestna sestava prebivalstva po agrarni reformi ni doživela večjih sprememb, kar potrjuje tudi posredna primerjava z letom 1953( 1, 150), Če izločimo gospodinjstva brez zemlje tin tista do 0,11 ha, pride na kategorijo gospodinjstva do 1 ha zemlje kar 25,3 °/o vseh gospodinjstev. Čeprav je razdrobljenost zemljiške posesti precejšnja in ustvarja nemalo težav pri organizaciji tržne in rentabilne proizvodnje — več kot polovica gospodinjstev ima manj kot 3 ha zemlje — ta vendarle v tem obdobju ni bistveno napredovala. Pomembnejših premikov, razen v kategoriji nad 15 ha, povezanih z zakonom o 10 ha maksimumu in zakonom o odpravi viničarskih in drugih razmerij, ni opaziti. Na gospodinjstva s 3 do 5 ha pride 16.9%, s 5 do 8 ha 13,6%, z 8 do 10 ha 8,2 % * Kategorija ostala gospodinjstva in neznano ni zajeta. Statistika iz leta 1961 je neznana gospodinjstva zajela skupaj z nekmečkimi gospodinjstvi. in z 10 do 15 ha prav tako 8,2 °/o vseli gospodinjstev. Zemljiška posest je torej še vedno dokaj trdna, saj pride na gospodinjstva z nad 5 lia zemlje še vedno blizu tretjina gospodinjstev. Z naraščajočim preslojevanjem prebivalstva se je močno povečalo število gospodinjstev brez zemlje. Teh je 1127 ali 42,8°/», od tega v Ljutomeru 673, kar navedena razmerja močno spremeni. Tab. 5. Gospodinjstva po velikosti zemljiške posesti leta 1971 brez z. in do 0,11— 1.01— 0,10 1,00 ha3,00 ha 3,01— 5,00 ha 5.01— Nad 10,00 ha 10.01 ha Vasi Sp. Mur. polja štev. 1831 454 315 374 235 315 138 % 100,0 24,8 17,2 20,4 12,8 17,2 7,6 Ljutomer štev. 802 673 66 28 20 13 2 % 100,0 83,9 8,2 3,5 2,5 1,6 0,3 Skupaj štev. 2633 1127 381 402 255 328 130 % 100,0 42,8 14,5 15,2 9,7 12,5 5,3 Povzetek Spodnje Mursko polje doživlja kot relativno razvito območje v zadnjih petnajstih letih z razvojem neagrarnih dejavnosti močno demografsko preslojevanje in socialnoekonomsko preobrazbo. V obdobju 1953 do 1961 je njegovo prebivalstvo še nazadovalo za 3,4%, v obdobju 1961 do 1971 pa je poraslo za 9,5 %, v Ljutomeru celo za 30,6 %. Vendar pokrajina še vedno sodi med tiste z depopulacijskim tipom prebivalstvene rasti. Tendenca koncentracije prebivalstva je opazna v ožjem vplivnem območju Ljutomera in ob prometnici Ljutomer—Radenci, razseljevanje pa v prometno slabo povezani spodnji Ščavniški dolini. V obdobju 1961 do 1971 so nazadovale starostne skupine od 5 do 9. 10 do 14 in 45 do 54 let. Staranje prebivalstva je posebno značilno za spodnjo ščavniško dolino. Še leta 1961 je bilo Spodnje Mursko polje močno agrarno s 58,8 °/o kmetijskega prebivalstva, vendar se je njegov delež znižal do leta 1971 na 50,1 %, kmečkih gospodinjstev pa na 20,4 %, pri čemer se je ob razvoju družbenega kmetijstva močno spremenila tradicionalna struktura tega prebivalstva. Intenzivnejše preslajanje je povzročal posebno razvoj kovinske industrije, industrije gradbenega materiala, lesne, tekstilne in živilsko-predelovalne industrije v Ljutomeru, saj odhaja tja dnevno na delo nad 2000 ljudi. V strukturi družbenega proizvoda zavzema industrija 64,3 %. Število prebivalstva, zaposlenega v sekundarnih dejavnostih, je v obdobju 1961—71 poraslo za 101,9 %, v kvartarnih za 7,3 %, v terciarnih pa je nazadovalo za 10,7%. Pokrajina je ostala ponekod še naprej močno agrarna z nad 60 % kmetijskega prebivalstva, posebno v stičnem območju z radgonsko občino in ob spodnji Ščavnici, kamor deagrarizacijski vpliv Ljutomera zaradi slabe prometne povezanosti ni segel. Tudi zaposlovanje v tujini jo je v novejšem času zajelo v komaj kaj manjšem obsegu kot druga območja Pomurja, saj so zavzemali zdomci leta 1971 10% aktivnega prebivalstva. V zadnjih letih je opaziti občutno zmanjšanje tega pojava. Stagnacija števila gospodinjstev in naraščanje mešanih gospodinjstev potrjujeta zmeren populacijski razvoj in zapoznele premike v zaposlitveni strukturi prebivalstva. Tudi zemljiškoposestna struktura po agrarni reformi ni doživela večjih sprememb. Razdrobljenost posesti je sicer precejšnja. Več kot polovica gospodinjstev ima manj kot 3 ha zemlje, vendar poseduje tretjina gospodinjstev še vedno nad 5 ha zemlje. Bibliografija — Bibliography 1. Belec B., Antropogeografija vasi na Spodnjem Murskem polju. GV XXVII —XXVIII, Ljubljana 1957. 2. Podatki popisov prebivalstva leta 1955, 1961 in 1971 ter registra prebivalstva z dne 51. jan. 1977. 3. Predlog plana družbenoekonomskega razvoja občine Ljutomer za obdobje 1976—1980, Ljutomer, 1976. 4. Natek N., Osnovni tipi rasti prebivalstva v Sloveniji, Geografski vestnik XLV1I. Ljubljana. 1975. 5. Klemenčič V., Tipi demografskih območij 1969, Regionalni prostorski plan za območje SR Slovenije — Stanje v prostoru in razvojne težnje, Dokumentacijsko gradivo II, Ljubljana, 1975. 6. Thomas C., Notranje migracije v Sloveniji med leti 1961—1971, Geografski vestnik XLVIII, Ljubljana, 1976. 7. Natek M., Kmetijsko prebivalstvo v SR Sloveniji glede na zemljiško-po-sestne skupine, Geografski vestnik XLVIII, Ljubljana, 1976. 8. Vrišer I., Mesta in centralna naselja v Severovzhodni Sloveniji, Geografski simpozij o Severovzhodni Sloveniji, Geographica Slovenica 2, Maribor, 1975. 9. Belec B., Gibanje prebivalstva in spreminjanje demografske strukture v obmejnih področjih Severovzhodne Slovenije, Problemi obmejnih področij Slovenije, I. faza. Obmejna območja v Severovzhodni Sloveniji, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, 1976, Razm. tipk. Skrajšano v: Geografski vestnik XLVIII, Ljubljana, 1976. 10. Seznami krajevnih skupnosti za izterjavo samoprispevka, Skupščina občine Ljutomer, 1976. 11. Klemenčič M., Socialna in ekonomska struktura mešanih delavsko-kmeč-kih gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih (Problemi mešanih gospodinjstev v Sloveniji), Geografski vestnik XLVI, Ljubljana, 1974. RECENT CHANGES OF THE DEMOGRAPHIC STRUCTURE IN THE LOWER MURSKO POLJE (PLAIN OF THE MURA) Borut Belec (Summary) With the appearance of non-agrarian activities the Lower Mursko polje, as a relatively less developed territory, has experienced a strong demographic class-shift and social-economic transformation during the last fifteen years. Between 1955 and 1961 its population has still diminished for 3.4 %, between 1961 and 1971 it has increased for 9.5 %, at Ljutomer even for 30.6 %, though the region has still belonged to the depopulational type of the growth of in- habitants. The tendency to concentrate the inhabitants is to be seen in the narrower influential territory of Ljutomer and along the thoroughfare of Ljutomer—Radenci, while the displacement may be seen in the Valley of the Ščavnica, which has bad communications. In the period from 1961 to 1971 the age groups from 5 to 9, from 10 to 14 and from 45 to 54 years retrograded. The aging of the inhabitants has been especially characteristic for the Lower Valley of the Ščavnica. In 1961 the Lower Mursko polje was still strongly agrarian with 59.8 % peasant inhabitants, but its share had been diminished to 50.1 % till 1971, the part of peasant households to 20.4 %, and with it, along with the development of the socialized farming, the traditional structure of these inhabitants has been much changed. A more intensive class-shift has been conditioned particularly by the development of the metal industry, the industry of building material, the wood industry, the textile and the food-manufacturing industry at Ljutomer, where daily more than 2000 people go to work. In the structure of the social product the industry takes 64.3%. The number of inhabitants engaged in secondary activities has increased for 101.9 % between 1961 and 1971, in quarternary activities for 7.3 %, in tertiary activities it has diminished for 10.7 %. In some places the region has still remained strongly agrarian with over 60 % of peasant inhabitants, especially in the convergent territory with the community of Radgona and along the Lower Ščavnica, where the influence of the deagrarization from Ljutomer did not reach because of the bad communications. The occupation abroad has also hardly taken a smaller extent than in the other regions of Pomurje in recent times, so the workers employed abroad amounted to 10 % of the active population in 1971. During the last yeai-s we have noticed a considerable reduction of this phenomenon. The stagnation of the number of households and the increase of mixed households confirm a moderate populational development and belated movements of the employment structure of the inhabitants. The structure of the landed property did not experience greater changes after the agrarian reform either. The dismemberment of the estates has been considerable because more than a half of the households have less than 3 hectares of land, but nearly a third of the households are still in possession of more than 5 hectares of land. UDK UDC 911.5 (497.12—115 »Podvin«) =865 NEKATERE GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI V SPREMINJANJU ZEMLJIŠKIH KATEGORIJ (NA PRIMERU KATASTRSKE OBČINE PODVIN V SAVINJSKI DOLINI) Milan N a t e k* 1. Uvod Vaško zemljišče, ki je predstavljajo vse do nedavnega ponavadi zaokroženo, tu in tam tudi z naravnimi prilikami (mejami) začrtano enoto, pomeni proizvajalno osnovo delovnemu procesu njegovim posestnikom in lastnikom. Vse dotlej, dokler je bila osnovna človekova eksistenca neposredno navezana na kmetijsko zemljišče in njegovo donosnost, je bila njegova glavna skrb namenjena varovanju in negovanju obstoječih zemljiških kategorij ali zemljiških kultur.** Vzporedno z rastjo števila prebivalstva se je večala potreba po novih kmetijskih pridelkih. S tem v neposredni zvezi ni bilo samo pridobivanje in kultiviranje novih kmetijskih zemljišč, temveč tudi uvajanje novih kmetijskih kultur ter mnogostran-ska prizadevanja za povečanje poljedelskih pridelkov (prim. Britovšek, 1964; Stabej, 1977). Zato smemo upravičeno trditi, da so bila vsakokratna razmerja med zemljiškimi kategorijami ter njihov odnos do gospodarske in socialne strukture prebivalstva ustreznega naselja neposreden odsev sočasnih družbeno-gospodarskih prilik širšega območja. Kajti v fiziognomiji podeželja, v kateri imajo poleg oblik in socialno-gospodar-skih sestavin naselij, izredno pomembno vlogo še (prostorska) razporeditev zemljiških kategorij ter razmerja med njimi, je z najbolj markantnimi obrisi začrtana vsakokratna gospodarska (v ožjem pomenu kmetijska) usmerjenost in razvitost posameznega predela (Ilešič, 1964). 2. Metodološka zasnova V prispevku si zastavljamo tri osnovna vprašanja: a) Kakšna je bila namembnost ali osnovna izraba vsake posamezne parcele, in sicer v treh časovnih prerezih?; b) Ali lahko govorimo o enosmernem spreminjanju zemljiških kultur (npr. njive v travnike, vinogradi v sadovnjake) ali pa o večsmernem (polivalentnem) prehajanju nekdanje namembnosti zemljišča v novo (npr. njive deloma v travnik, sadovnjak, vinograd * strokovni svetnik, aAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. ** Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga knjiga, Ljubljana 1975, str. 298. itd.)?; c) Katere zemljiške kategorije so bile deležne najpogostejših sprememb? Odgovore na zastavljena vprašanja dobimo, če spremljamo razvoj vsake posamezne parcele in spremembe njene osnovne namembnosti (tj. pripadnost določeni zemljiški kulturi) bodisi v krajšem bodisi v daljšem časovnem presledku. Le tako se nam more razodeti njena vsakokratna funkcija, in sicer na začetku ter na koncu opazovanega obdobja. V kolikor se je menjala v tem času njena osnovna namembnost (npr. iz njive je nastal sadovnjak ali travnik), pa bo prikazana tudi njena nova funkcija. Podrobnejša proučevanja spreminjanja zemljiških kategorij so pokazala, da je najlažje in najbolj pregledno zajeti te pojave in procese z njihovim prikazom v dvodimenzionalni tabeli. V glavo in na čelo tabele vpišemo imena posameznih zemljiških kategorij, in sicer po istem zaporedju. Vsaka vrsta v tabeli, ki je namenjena prikazu določene zemljiške kulture, podaja njeno razčlenitev po novih namembnostih kmetijskega zemljišča, kakršna se je izvršila med dvema zabelež-bama. V zbirni koloni je prikazana celokupna velikost zemljišča posamezne zemljiške kulture, ki je menjala med dvema opazovanjima svojo prejšnjo osnovno funkcijo. V stolpcih oziroma kolonah so prikazane nove (nastale) površine zemljiških kategorij, ki nam tudi neposredno pojasnjujejo, iz katerih zemljiških kategorij so nastale. Zbirna vrstica pa nam podaja celokupno povečanje obsega vsake posamezne zemljiške kulture. 3. Območje raziskave Kot primer proučitve spreminjanja zemljiških kultur po prikazanem postopku je bila izbrana k. o. Podvin (pri Polzeli) v Spodnji Savinjski dolini. Pri njeni izbiri se je namreč pokazalo, da se prepletajo na njenem območju številna geografska svojstva, ki so značilna za dobršen del razvitega hmeljarskega predela Savinjske doline. Kmetijsko zemljišče zajema na tem območju zelo različne površine: aluvialno in prodno ravnico na levem bregu Savinje, katera se dviga v zakraseli svet vimperško (Vimperk 448 m) — gorooljskega slemena (Gora Oljka 734 m). Na vzhodu k. o. Podvin je izraba tal navezana na blaga pobočja, ki jih sestavlja litavski apnenec, medtem ko se na severovzhodu naslanja na tufe kremenovega keratofira ali albitskega porfira (Germovšek, 1959, str. 50). Mikroklimatske prilike (prisojnost), reliefna izoblikovanost in kamninska zgradba so poleg družbenih činiteljev odločale, da so na tem območju vse tiste zemljiške kategorije, na katerih je slonela nekdanja gospodarska moč savinjskega kmetijstva. V zadnjih sto letih se je povečalo število prebivalcev v Podvinu le za 1,43%, v obdobju 1910—1971 pa je celo nazadovalo za 20,52% (od 268 na 213 oseb). V obdobju 1953 do 1971 se je znižal delež kmetijskega prebivalstva od 47,0 % na 32,4 %, njegovo število pa se je zmanjšalo za 41 %. Leta 1971 je bilo 21,3 % kmečkih in kar 59 % nekmetijskih gospodinjstev. Vse te navedbe zgovorno kažejo na glavne težnje v razvoju Podvina v najnovejšem obdobju, ko je tudi zanj značilna močna deagra- rizacija, poleg tega pa tudi drobljenje zemljiške posesti. V zadnjem poldrugem stoletju se je zmanjšala namreč poprečna velikost zemljiške parcele v k. o. Podvin od 0,4256 ha na 0,3356 ha (—21,6°/»), v zadnjih sto letih (1879—1976) pa celo za — 23 %. 4. Poglavitni rezultati proučitve Med leti 1826 in 1976 se je zmanjšal areal njivskih površin (za 16,7 %) in travnikov (—-13,4%), medtem ko se je vinska trta umaknila kar z 9,06 ha, to je za z 46,5 °/o nekdanjih površin. Večina drugih osnovnih zemljiških kategorij se je povečala v tem času, in sicer za najvišji odstotek sadovnjaki (+ 898,5%), za dobro četrtino pašniki in za 5,6 % gozdne površine. V tem času so se nerodovitne površine podvojile, in sicer največ zaradi zgrajene železnice Celje—Velenje v letu 1891, razširitve nekdanjih kolovozov v sodobnejša cestišča in deloma tudi na račun novih zazidalnih površin. Tabela 1. Zemljiške kulture v k. o. Podvin leta 1826, 1879 in 1976 (v ha) Zemljiške kulture 1826 1879 1976 Razlika med letom 1826 in 1976 Njive 48,40.52 44.97.90 40.54.21 8.06.51 Travniki 67,50.84 65,85.94 58,48.58 9,02.46 Sadovnjaki 1,15.65 1,74.47 11.54.50 + 10.58.67 Vinogradi 20,75.99 21,68.65 11,68.20 9,05.79 Pašniki 19,12.69 25,12.71 24,48.59 + 5,55.90 Gozdovi 116,09.57 115,49.48 120,27.95 + 4.18.58 Nerodovitno 5,51.57 7,55.29 11,06.41 + 5,55.04 Skupaj 278,54.41 278,20.52 277,88.04 0,66.57 Razčlenitev stanja zemljiških kultur v k. o. Podvin leta 1826, 1879 in 1976 je pokazala, da je bilo v tem času podvrženo namenskim spremembam v poprečju 9,27 % zemljišča. V razdobju 1826—1879 je menjalo 5,42 °/o podvinske zemlje svojo osnovno funkcijo, v zadnjih sto letih (1879—1976) pa 7,56 %. Značilno je, da se je zmanjšal v prvem (1826 do 1879) kakor tudi v drugem obdobju (1879—1976) areal ornih površin in travnikov, medtem ko se je povečal obseg sadovnjakov in nerodovitnega zemljišča. Za desetletja minulega stoletja je bilo značilno povečanje vinogradov in pašnikov ter rahlo zmanjšanje gozdnega zemljišča. V zadnjih sto letih so se zmanjšali vinogradi kar za 46,1 °/o in pašniki za 2,6 %>, gozdne površine pa so se razširile za 5,98 %>. Takšne rezultate nam ponuja enosmerna proučitev sprememb med zemljiškimi kulturami (primerjajte tabelo 1). Razčlenitev spreminjanja zemljiških kultur po predstavljeni shemi ter ob uporabi dvodimenzionalne tabele nam je pokazala, da je bilo v letih 1826—1879 različnim spremembam podvrženih 16.865 ha ali 6,06 °/o Tabela 2. Smeri spreminjanja zemljiških kultur v k. o. Podvin v letih 1826—1879 (= A) in 1879—1976 (= B) ca Xfj CO Z? 3 S3 ^4 o to OD On 1 1 ^ Ol © IO to ° 1 © OD op !> 00 1 1 ^ O to 00 Ol to 1 to IO -t IO to o O CM o IO O' o sO ON 00 ■TH IO to IO l> •*—< © i> OD CM IO vd o © © © sO IO © o' to to © to OD 1 - to 1 to r- © o CM ©^ © © © r- CM o» CM to r- to © © ON © © © ■H on o Os O to icn m (N O O r- to on to o •*-< TH tO o o I I I I MII lili ON (M O I ^ O (M O O' II II II II Mili ©^ O O o o o CO 00 OJ O MII I I IO r- © CM ■rH CM in 1 1 1 1 00 Ol OD O» N© sO sO ON IO to to © to sO -»H Ol © '*-T T-( j« "S CC O TJ C3 in TJ C3 M bD O sä s d Ph > o T3 N O O O o ^ r* o JN. sO (N t* o' o 00 tO ON ■«* sO sO OJ 00 o o 00 Ol ON r- oi 1 ^ in 00 I ON I - 00 O. sO 1 1 1 1 ON to 1 1 ON Ol sO 1 IO ri © © Ol © GO ON to 1 - © y-> IO in •»-h m sO © 1-4 Ol ©" to © 'PH © OD nO ^ OI r- in to r-~ o o o sO to 00 CM I ! II 1 ° CM to 1 1 II li^ 1 1 1 1 1 ON O IO m © to to in to ©_ IO GO Ol in sO © ▼H © to © © No sO ° I I | | to CM 00 Ol to I CM I Ol ^ 1 1 1 1 1 sO O 00 r- 1 sO 1 to sO OD CN O r- CM IO to Ol Ol © Ol Ol © sO ©^ © to © to © © to © to IO sD On O -h OJ CM to IO <^pq<^cQ^qQ<^(ri ugotovljenih in obravnavanih sprememb na zemljiščih je odpadlo v zadnjih sto letih na nedomače zemljiške lastnike. Del tol- * V obdelavo in razčlenitev smo zajeli stanji zemljiških kultur na začetku (1826) oziroma na koncu (1879) obravnavanega obdobja. Vseh vmesnih sprememb nismo mogli upoštevati. Zato prihaja do razlik pri bilančnem vzporeja-nju podatkov, ki so prikazani v tabeli 1 in 2. Enaka pripomba velja tudi za obdobje 1879—1976. mačenja za nakazane spremembe v zemljiških kulturah je potrebno iskati tudi v preusmeritvi celotnega kmetijstva, v pomanjkanju kmečke delovne sile, v oddaljenosti parcel od kmečkega doma (Malovrh, 1965: str. 52—55 in 38—59), predvsem pa v socialni sestavi zemljiških lastnikov. Proces spreminjanja zemljiških kategorij nas je opozoril, da je bil pri domačinih le nekoliko drugače zasnovan in usmerjen kot pri drugih lastnikih podvinske zemlje. Bilanca sprememb nam je pokazala, da je bila ta pri domačinih negativna, in sicer pri vinogradih, pašnikih in travnikih, pri nedomačih posestnikih pa so se zmanjšale površine vinogradov, njiv in travnikov. Tudi velikostna struktura zemljiških posestnikov je bila eden izmed pomembnih členov, ki je bil neposredno povezan z namenskimi spremembami kmetijskega zemljišča. Značilno je, da pri posestnikih do 5 ha sploh ni bila zamenjena orna površina z drugimi zemljiškimi kulturami. Pri vseh posestnih skupinah so zajele spremembe travnike; obseg preobrazbe travniških površin v druge zemljiške kulture je bil v obratnem razmerju z velikostjo zemljiške posesti. Obseg sprememb v vinogradih je bil v razmerju z velikostjo kmetijskega obrata. Skratka, spremembe v namembnosti kmetijskega zemljišča so kompleksen geografski pojav, ki neposredno spremlja preobrazbo slehernega podeželja. Zategadelj so pomemben pojav v procesu preoblikovanja geografskega okolja. Bibliografija — Bibliography Belec. B., 1973. Vinogradništvo kot dejavnik prostorske preobrazbe v Sloveniji. ČZN — nova vrsta, 9 (XLIY), Maribor, str. 138—198. Belec, B., 1975. Prostorski razvoj sadjarstva na Slovenskem v zadnjih sedemdesetih letih. ČZN — nova vrsta, 11, Maribor, str. 90 do 141. Bračič, V., 1967. Vinorodne Haloze. Maribor, 252 strani. Bračič, V., 1965. Ptujsko polje. Maribor, 218 strani. Britovšek, M., 1964. Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana. Germovšek, C., 1959. Triadne predornine severovzhodne Slovenije. SAZU, Institut za geologijo, Ljubljana, 134 + IV str. Ilešič, S., 1964. Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja. Geografski vestnik, XXXVI, Ljubljana, str. 3—12. Klemenčič, M., 1975. Sodobni prelog v SR Sloveniji. Problem odnosa človek — priroda. Geografski vestnik, Ljubljana, str. 75—89. Medved, J., 1970. Spremembe v izrabi zemljišča in prešlajanje kmečkega prebivalstva v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. Geografski vestnik, XL1I, Ljubljana, str. 3—30. Medved, J., 1972. O geografskem proučevanju slovenske podeželske pokrajine. Geografski vestnik, XLIV, Ljubljana, str. 91—113. Meze, D., 1962. Še nekaj geografskih drobcev iz Gornje Savinjske doline. Celjski zbornik 1962, Celje, str. 5—35. Natek, M., 1971. Vpliv industrializacije na agrarno pokrajino v Velenjski kotlini. Zgodovinski časopis, XXV, Ljubljana, str. 251—270. Stabej, J., 1977. Kruh ubogih. Kulturnozgodovinski in jezikovni začrt zgodovine krompirja na Slovenskem. SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Dela 33, Ljubljana. 96 strani. Malovrh, Č., 1965. Analiza gospodarsko-prostorske strukture individualnih kmetijskih obratov različnih agrarnili predelov Slovenije. Geografski vestnik, XXXVII, Ljubljana, str. 15-60. SOME GEOGRAPHICAL CHARACTERISTICS IN THE CHANGING OF LAND CATEGORIES (On the Example of the Cadastral Parish of Podvin in the Lower Savinja Valley) Milan N a t e k (Summary) The present article seeks to answer the following three basic questions: a) What wras the primary use or the functional orientation of each individual plot at three different times (in 1826, in 1879, and in 1976)?; b) Did the changes proceed in one direction only (one land category turning into another one, e.g. fields into meadows, vineyards into orchards, pastures into forest) or do we have to speak about a multi-directional transition (polyvalency) from one function to more than one new functions (e.g. fields in part turning into meadows and orchards, and in part into pastures and vineyards, etc.)?; c) Which are the land categories that underwent the most frequent changes? The changing of the land categories in the 1826—1879 and in the 1879—1976 periods is presented and analysed by means of a two-dimensional table (a simple 8X8 matrix; cf. Table 2). The study of the changes of the land categories according to the method indicated was made on the example of the cadastral parish of Podvin near Polzela. This parish has been chosen for the specific reason that on its territory there is an interaction of numerous geographical features, generally characteristic of a considerable part of the developed hop--growing region of the Lower Savinja Valley. Podvin is situated already on the fringe of the basin-shaped valley, but in its physiognomy it shows all the most typical features of the economic and social development of the western part of the Celje basin during the last hundred years. The study has shown that in the period 1826—1976 18.26 hectares or 6.1 percent of the entire territory of the cadastral parish of Podvin underwent various changes in functional orientation. During the last hundred years (1879—1976) the functional orientation of agrarian land had changed on 33.27 hectares of land, which means on 12.0 percent of the entire surface under consideration (cf. Table 2 — B). Vineyards and pastures each occupied 31.0% of these surfaces, while the pastures and the fields were each represented with one fifth (20.0%). The structure of the new functional orientation of the surfaces mentioned (33.27 hectares) is now the following: meadows, forest, orchards, pastures — one fifth each, fields 15.7 %. The comparison of the changes in the functional orientation of the agrarian land as established for the two periods (1826—1879, and 1879 to 1976) has revealed that during the last hundred years there has been in the foreground afforestation as well as the increase of orchards and the decrease of pastures. The dynamics of changing and respectively of making new field and meadows surfaces was almost identical in both periods of time. In the final section of the article the influence on and the significance of the social structure of the land owners for the changing of the functions of individual land categories are outlined. Thus it has been found that land owners owning under 5 hectares of land did not, as a rule, change their arable (that is: field)) surfaces to other land categories. But all the size-groups of holdings have undergone functional changes as regards meadows and vineyards. In a word, the changes in the functional orientation of the agrarian land represent a complex phenomenon, which is directly included in the overall transformation of the agrarian land. 14 — Geografski vestnik 209 UDK UDC 911.3(497.12 »Velenje«) =863 VELENJE — RAZVOJNO SREDIŠČE ALI REGIONALNI CENTER \ladimir Kokole* Za SR Slovenijo moremo ugotoviti (1), da je naše omrežje urbanih središč v celoti vzeto dokaj stabilno. Vrsta kumulativnih zbirov velikosti naših mest — le-to pa odraža najbolj celovito število njihovega prebivalstva — ne nakazuje bistvenih sprememb krivulj za posamezna leta, ampak, nasprotno, presenetljivo paralelen potek v stoletnem obdobju po letu 1869. Krivulje pa redno ostreje odstopajo navzgor, ko upoštevamo Ljubljano in Maribor, ki očitno izstopata iz omrežja kot edini res večji mesti. Tako velikostno distribucijo (»rank-size«) so na splošnem ugotovili tudi v drugih deželah s starodavnim omrežjem urbanih središč, zlasti še, če se je industrializacija v novejšem obdobju naslonila pretežno na že obstoječe omrežje. Stabilne distribucije kažejo, da se v celotni strukturi očitno postopoma izenačijo razlike, ki so posledica sicer vedno bolj ali manj neenakomerne rasti posameznih mest. Dosedanje analize razvoja slovenskega urbanega omrežja v zadnjih sto letih pa so pokazale, da z nekaj redkimi izjemami celo znotraj posameznih velikostnih kategorij stopnje rasti niso pomembno odstopale od poprečja. Tako so z izrazito močnejšo rastjo v desetletjih pred prvo svetovno vojno in po njej izstopale Jesenice in Trbovlje. Razvili sta se v dve pomembni središči, ki sta s svojimi na novo razvitimi urbanimi funkcijami, pa tudi s svojimi območji dnevne migracije, prerastli lokalne in mikroregionalne okvire in sta v svoje vplivno območje vključili glede določenih funkcij tudi širše »regionalno« zaledje (Zgornji del Gorenjske oziroma Zasavje z jedrom v »Črnem revirju«). V novejšem obdobju po drugi svetovni vojni je tak izjemen primer v urbanem omrežju (2) le eno mesto: Velenje. S svojo, v poprečju daleč presegajočo stopnjo rasti števila prebivalstva, zaposlenih in gradnje stanovanj, povsem izstopa iz sicer standardnega vzorca razvoja urbanega omrežja. Problem, ki se ob tem odpira je: ali moremo podobne posledice tako burnega razvoja Velenja v odnosu do regionalne strukture SR Slovenije v sedanjosti pričakovati tudi v tem primeru? Ali, drugače rečeno, pomeni novo mesto Velenje tudi središče nove funkcijske regije? Velenje pred vojno in vse do osvoboditve leta 1945 ni imelo trdne tradicije storitvenega središča za neko širše območje (3), čeprav je bilo ♦dr., hab. izredni univ. prof., samostojni svetovalec, Zavod SRS za družbeno planiranje, Cankarjeva 1, 61000 Ljubljana, YU. tudi historični »trg«. Odkar se je središče občine v začetku šestdesetih let preneslo iz bližnjega Šoštanja v Velenje, je postalo občinsko središče za občino, ki pa zajema samo razmeroma ozko območje porečja Pake. Sosednji Šoštanj je bil nekaj let po zadnji vojni središče manjšega okraja, ki je zajemal tudi še vso Gornjo Savinjsko dolino, to je, ozemlje sedanje občine Mozirje. Ta »regionalna« povezava je prišla do izraza že pred vojno, ko je isto območje spadalo v poseben okraj (»srez«), ki pa je imel — po historično pogojenih okoliščinah — središče v Gornjem Gradu. Povezave Šaleške doline proti Gornji Savinjski dolini so pa bile tedaj ohlapne in zgolj upravne. Območje bivšega okraja Gornji grad oz. Šoštanj ni bilo niti izrazito zaokrožena fizična-geografska enota, niti izrazita funkcionalna oziroma nodalna regija. V prvem poskusu regionalizacije Slovenije v kompleksne geografske enote je Melik (4) ob obravnavi »Slovenske Štajerske s Prekmurjem«, Velenje oziroma Šaleško dolino (naziv s historičnimi reminiscencami!) oz. Velenjsko kotlino (fizično-geografska enota!) uvrstil kot eno temeljnih enot v širše območje savinjskega dela Slovenije; ozemlje na severu, Mislinjsko dolino, pa v Pohorsko Podravje. Z ostreje opredeljenimi kriteriji in z izvedbo regionalizacije na funkcijskih kriterijih je kasneje Ilešič (5) uvrstil Velenje v posebno »šaleško (velenjsko) mezoregijo« v sklopu velike in izrazite Savinjske makroregije s središčem v Celju. Funkcijska mezoregija je bila pri tem opredeljena kot teritorialno območje, kjer je mogoče ugotoviti močno in očitno gravitacijo k določenemu sekundarnemu, mezoregionalnemu centru. Vsekakor pa je Ilešič ob tem upošteval kot kriterij tudi obstoj »močno samostojne, nadpoprečno pomembne produkcijske funkcije« (in je kot podoben primer navajal tudi Trbovlje oziroma Črni revir. Kot takšna mezoregija je leta 1958 občina Velenje (tedaj še občina Šoštanj!) gotovo že fungirala in se je Velenje (ali somestje Velenje-Soštanj) poleg Celja uvrstilo kot drugo najpomembnejše gospodarsko proizvodno in gravitacijsko žarišče v porečju Savinje. Z dnevno migracijo zaposlenih v Velenje je to žarišče že tedaj začelo zajemati v svoje vplivno območje precejšnje zaledje v sosednjih občinah Žalec, Mozirje in Slovenj Gradec. Kasnejše raziskave gravitacije v zvezi s storitvenimi dejavnostmi oziroma raziskave centralnih krajev v Sloveniji (6) so pokazale — vsaj za stanje sredi šestdesetih let — da gravitacijsko zaledje Velenja (oz. Šoštanja) ni bistveno seglo preko meja sedanje občine. Moja analiza in podrobna klasifikacija (7) je uvrstila Velenje (in Šoštanj) le med centralne kraje »nižje« stopnje (pri tristopenjski členitvi), vendar pa samo Velenje kot »nadpoprečno opremljen« center te stopnje (oziroma kot center 4. stopnje pri podrobni klasifikaciji). Niso pa tedaj bile v Velenju razvite storitvene centralne dejavnosti »srednje« stopnje, medtem ko so bile v Celju le-te izrazito nadpoprečno razvite! Velenje s Šoštanjem je bilo predvsem rudarska in čedalje bolj tudi tedaj že industrijska anglo-meracija. Tako ga je opredelila tudi kasnejša analiza Inštituta za ekonomske raziskave (8). Ta njegova vloga se je v zadnjih desetih letih le še okrepila, tudi s povečanjem premogovništva in energetike. Okrepila se je tudi urbanizacija, predvsem z rastjo Velenja samega in nekaterih okolišnih vasi, manj pa na račun Šoštanja, ki delno sega že na eksploatacijsko polje premogovnika. Število prebivalcev v občini se je povečalo od 15.843 leta 1948 na 22.245 leta 1961 ter 29.024 leta 1971 ter je doseglo (po registru prebivalstva) leta 1976 že 32.626 prebivalcev. Število prebivalstva se je tedaj podvojilo. Še bolj se je povečala gospodarska moč občine. Leta 1975 je bila po družbenem proizvodu v SR Sloveniji (če štejemo pet ljubljanskih občin skupaj) že na 7. mestu, in po proizvodu na prebivalca na 1. mestu! Velenje s Šoštanjem je doseglo celo druga naglo se razvijajoča središča kot npr. Koper ali Novo Gorico! Iz naselja, ki je takoj po vojni komaj presegalo značaj »rudarske kolonije« in je bilo precej manjše od Šoštanja, se je Velenje razvilo v pravo »novo« mesto. V zvezi s tem se je odprlo vprašanje, v koliko se je zato spremenila tudi funkcija Velenja in velenjske občine v Sloveniji in še posebej v tem delu Slovenije? Naravni, ekološki okviri so pri tem seveda ostali v glavnem isti. Tudi prometno omrežje se v zadnjih dvajsetih letih — mimo asfaltiranja nekaterih cest — praktično ni spremenilo, s pripombo, da gre sedaj železniški promet iz Celja le do Velenja in ne več dalje. Razdalje do sosednjih centrov torej niso doživele sprememb. Industrializirana Spodnja Savinjska dolina, od Celja do Žalca in Polzele, je ostala Celju bliže kot Velenju, enako tudi dolina ob Hudinji. Pač pa se je pričela navezovati na Velenje ostala Gornja Savinjska dolina, posebno še njen najgosteje poseljen del v trikotu Mozirje—Nazarje—Rečica. Od križišča cest med Ljubijo pri Mozirju in Letušem, na meji mozirske občine, kjer se preko nizkega prevala odcepi cesta v šaleško dolino, je do Šoštanja le 11 km in do Velenja le 18 km, do Celja pa že 30 km. Osrednji del mozirske občine je tedaj potencialno bolj izpostavljen vplivom Velenja kot Celja, seveda ko gre za enakovredno funkcijo. Če bi bila na hidrografskem oziroma orografskem in prometnem stičišču Gornje Savinjske in šaleške doline pri Letušu ali Šmartnem urbana aglomeracija v velikosti Velenja, ni dvomiti, da ne bi predstavljala za obe dolini njuno skupno žarišče in bi bilo vse območje dobro zaokroženo zaledje takega središča. Tako pa centralne funkcije opravljata Mozirje in Velenje. Prebivalstvo obeh sedanjih občin skupaj šteje nekaj manj kot petdeset tisoč prebivalcev, kar je toliko kot npr. tri zasavske občine z jedrom v »Črnem revirju«. Slednjega je omenjena študija IER opredelila kot močan proizvodni center, moja študija pa kot »nepopolno opremljen regionalni center« oziroma kot »subregio-nalni center«, ne pa kot polno razvito regionalno središče, kot je npr. Novo mesto ali Nova Gorica, kjer število prebivalstva v zaledju skoraj dvakrat preseže ono v Zasavju. Trbovlje tudi ni navedeno le kot slučajno izbran primer. Je mesto (ali del somestja), ki ni bistveno večje od Velenja in mu je zelo sorodno po ekonomskem profilu. Kljub majhnemu zaledju, ki se komaj more še kaj raztegniti ali povečati v demografskem smislu, ima razvite, sicer v skromnejšem obsegu, vsaj nekatere »regionalne« centralne dejavnosti (bolnišnica, več vrst srednjih šol ipd.). Podobne funkcije ima tudi koro- ško somestje Ravne—Slovenj Gradec—Dravograd, kjer pa je prebivalstveno zaledje za polovico večje kot pri Trbovljah ali pri Velenju. V novejši razpravi o regionalizaciji Slovenije poudarja Ilešič (9), »da se je treba za neko splošno regionalizacijo Slovenije opreti močno tudi na drugo shemo, ... upoštevajoč poleg prirodne tudi zgodovinsko in sodobno gravitacijsko policentričnost Slovenije«. Že njegova starejša študija v tem pogledu razlikuje pet glavnih regionalnih enot, med njimi tri glavne »makroregije« z izrazitimi središči. V okviru te novejše, »splošni uporabi namenjene sheme gravitacijske regionalizacije« najdemo Velenje v okviru »savinjsko-zgornjesotelske makroregije s središčem v Celju kot del osrednje regije« Savinjske Slovenije (II A) poleg še dveh »regij«. Zgornje Savinjske Slovenije (II b; občina Mozirje) in subpanonske regije savinjsko-obsotelske Slovenije« (II c; občini Šentjur in Šmarje). Hidrografsko na Dravsko dolino navezani jugoslovanski del Koroške z občino Radlje pa je vključen kot »koroška regija« (III c) v večjo enoto vse Severnovzhodne Slovenije. Ta regionalizacija, ki je še bolj kot predhodna izvedena povsem iz funkcijskih kriterijev, poudarja povezanost Velenja in šaleške doline z drugim središčem v tem najbolj razvitem delu Savinjske Slovenije, s Celjem in, z vključitvijo še občine Laško, povezanost s komunikacijskim sistemom tega območja okrog vozlišča pri Celju. Skratka, poudarek je na širšem sistemu naselij v osrednjem delu sicer širšega savinjsko zgor-njesotelskega območja, v nekem smislu na celjski- oziroma točneje na celjsko-velenjski — urbani regiji z dvema osnovnima in več manjšimi urbanimi in industrijskimi jedri —. Le-ta skupaj tvorijo tudi to, kar bi nemara lahko označili kot »pol razvoja« za ta savinjsko-zgornjesotelski del Slovenije. V tej regionalizaciji tako ni več nakazana neposredna povezava Zgornje Savinjske doline pretežno proti Velenju v smislu pod-enote tipa »mezoregija« (ki ga Ilešič opušča). Le-ta je povezana z »osrednjo regijo« kot celoto. Velenje bi se moglo uveljaviti kot center znatnejšega območja, če bi zajelo gravitacijsko še območje »koroške regije« ali vsaj vse tri tja nedvomno spadajoče občine: Slovenj Gradec, Dravograd in Ravne. V tem obsegu bi tako maksimalno možno gravitacijsko zaledje Velenja (vključno z mozirsko občino) zajemalo blizu sto tisoč prebivalcev (leta 1971 92.171), torej ne bistveno manj kot npr. »goriška regija« ali »novomeška (vzhodno-dolenjska) regija« v smislu koncepta urbanega sistema za Slovenijo (10). Vsekakor bi Velenje imelo na tako omejenem ozemlju povsem periferno lego. Območje bi spričo aglomeriranega prebivalstva v dolini Meže in Mislinje imelo populacijsko težišče vsaj v enaki meri, če ne pretežno, na Koroškem. Celo pri znatnem nadaljnjem razvoju Velenja bi obstajali dve ločeni ali pa več manjših enakovrednih središč. Pač pa bi Velenje, če bi vobče moglo postati dominantno središče takšnega šaleško-koroškega območja, imelo pogoje za razvoj bolj specializiranih storitvenih dejavnosti, kot jih imajo v Sloveniji vsi centri s tako velikimi gravitacijskimi območji. Toda takšen razvoj ni preveč verjeten. Na Koroškem, bodisi v Ravnah ali v Slovenj Gradcu, so že razvite nekatere take specializirane storitvene dejavnosti za koroško gravitacijsko zaledje. Še več, začeti proces kristaliziranja centralnih funkcij v tem delu Slovenije bi prej pomenil možnost navezave Velenja oziroma šaleške doline proti Slovenj Gradcu ali Ravnam, seveda če ne bi bilo v bližini dobro opremljeno Celje! Razvijati Velenje kot eno od dominantnih gravitacijskih središč Slovenije s pritegnitvijo koroških občin proti Velenju, tedaj ni preveč smotrno. Koroška, kjer je v dolinah Meže, Mislinje in Drave znatna zgostitev industrijskega in urbaniziranega prebivalstva, bi s forsira-njem razvoja bolj specializiranih storitvenih dejavnosti v Velenju namesto v koroški regiji veliko izgubila. Takšen razvoj bi bil za Koroško spričo njene periferne lege v odnosu do Celja ali do Maribora povsem neustrezen. Iz Raven je npr. v vsako od obeh smeri nekaj čez 60 km, medtem ko je Velenje le 24,5 km stran od Celja). Razvojne perspektive Velenja v odnosu do Celja moremo do neke mere primerjati tudi z dosedanjim razvojem Kranja in njegovim odnosom do Ljubljane in osrednjeslovenske (ljubljanske) regije. Kot pri Velenju v najnovejši dobi, tako je tudi pri Kranju v polpretekli dobi bila osnova za razvoj predvsem industrializacija, ki je do danes omogočila razvoj Kranja do velikosti skoraj 30 tisoč prebivalcev. Enako kot Kranj je pa tudi Velenje razmeroma blizu večjega in tudi glede na prometno lego pomembnejšega gravitacijskega žarišča. Vendar pa je razdalja med Velenjem in Celjem manjša kot med Kranjem in Ljubljano. Določena paralela je še v naslednjem: tako v primeru Kranja, kot v primeru Velenja, imamo v bolj oddaljenem zaledju Ljubljane in Celja še eno pomembnejše gospodarsko središče, Jesenice (oziroma zgornjegorenjsko somestje) in Ravne (oziroma Slovenj Gradec ali koroško somestje), ki jih še dosegajo določene gravitacijske silnice Ljubljane oziroma Celja (v zadnjem primeru tudi Maribora). Tako Jesenice kot Ravne (ali Slovenj Gradec) sta tudi jedri manjšega dokaj zaključenega regionalnega gravitacijskega zaledja, v prvem primeru za dve, v drugem za tri ali celo štiri sosednje občine. Ti območji v obeh primerih »odjedata« sicer možno večje oziroma maksimalno gravitacijsko zaledje, ki ga po drugi strani »odjeda« seveda tudi bližnja Ljubljana v prvem in bližnje Celje v drugem primeru. Tu pa se paralele v glavnem tudi končajo. Iz njili bi bilo težko sklepati na podobni dolgoročni razvoj gravitacijskih povezanosti, saj obstajajo v taki modelski podobi tudi znatne razlike. Le-teh pri perspektivi tako Kranja kot Velenja ne gre prezreti, ne glede na to, da pri sedanji stopnji rasti obe mesti utegneta do leta 2000 doseči 40 ali 50 tisoč prebivalcev. Zgornja Gorenjska (vsaj njen jedrni del v trikotu Radovljica—Bled—Jesenice) bo spričo boljše dostopnosti do Ljubljane (Radovljica 45 in Jesenice 60 km) in predvidene avtoceste dosti bolj izpostavljena vplivom Ljubljane kot pa koroško somestje vplivom Celja (62 km iz Slovenj Gradca, ter kar 82 km iz Raven) ali pa Maribora (v približno enaki oddaljenosti). Oddaljenost tedaj bolj ščiti avtohtoni razvoj centralnih funkcij regionalnega značaja na Koroškem kot na Zgornjem Gorenjskem. Vloga Velenja pač ne more biti večja ali drugačna kot vloga Kranja v podobni vmesni legi. Dejstvo, da je nesporno gravitacijsko zaledje Velenja le območje istoimenske občine in — ob morebitni boljši prometni povezanosti — le še sosednje občine Mozirje ter da Velenje nima za razvoj nekaterih storitvenih (zlasti družbenih) dejavnosti tako dobrih pogojev kot bolj periferno ležeča Slovenj Gradec ali Ravne, pa ne pomeni, da že sedaj nima pogojev za določeni, vendar ožji sklop dejavnosti, ki presegajo raven središča srednjevelike občine. To še bolj velja za bodočnost, ko se bo povečalo število potrošnikov v mestu in občini na 40 ali več tisoč prebivalcev. Druga spodbujajoča okoliščina je prevlada urbanega prebivalstva, ki ima objektivno večje zahteve in potrebe glede ustreznih storitev. Tu je verjetno glavna osnova za že začeti in za kasnejši še močnejši razvoj večjega števila bolj specializiranih storitvenih dejavnosti in to tudi tistih. ki jih pri današnji stopnji družbeno gospodarskega razvoja morejo smiselno in racionalno imeti le v redkejših najpomembnejšh regionalnih središčih ali v bolj perifernih obmejnih območjih Slovenije. Velenje je že doseglo raven razvoja, ko ne more več shajati brez bistveno boljše in kvalitetnejše opremljenosti s storitvenimi funkcijami, pa četudi bo ostalo njegovo regionalno zaledje slejkoprej omejeno. Bibliografija — Bibliography 1. Kokole V., Sodobni trendi urbanizacije, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana. 1967. Vrišer I., Mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji, Geografski zbornik, XIV, Ljubljana, 1974. 2. Če izvzamemo Novo Gorico, kjer je bil porast tudi nadpoprečen, četudi ne tako izrazit kot pri Velenju. 3. Sore A., šaleška dolina, Geografski vestnik, XXVII—XXVIII (1955—1956), str. 44 sl. 4. Melik A., Štajerska s Prekmurjem, Slovenija, Ljubljana, 1957, str. 7—13. 5. Ilešič S., Problemi geografske rajonizacije na primeru Slovenije, Geografski vestnik, XXIX-XXX (1957-1958). 6. Kokole V., Sodobni trendi urbanizacije, o. c. Vrišer L, Mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji, o. c. 7. Kokole V., Sodobni trendi urbanizacije, o. c. 8. Inštitut za ekonomske raziskave SRS. Analiza mreže gospodarskih aglomeracij; v delu: Koncept dolgoročnega družbenopolitičnega razvoja SR Slovenije, Ljubljana, 1970. 9. Ilešič S., Slovenske pokrajine, geografska regionalizacija Slovenije, Geografski vestnik, XLVI (1972), str. 14 in 15. 10. Kokole V., Urbani sistem v SR Sloveniji, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1971. Kokole V., Osnove policentričnega urbanega sistema v SR Sloveniji, Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje, Ljubljana, 1975. THE NEW TOWN OF VELENJE — A GROWTH POLE OR A REGIONAL CENTRE Vladimir Kokole (Summary) The new town of Velenje, formerly a mining village, is developping various new manufacturing industries and rapidly expanding (population 15 thousand, over 20 thousands in agglomeration). As a central place, however, it does not offer more than any centre of a comune of this size (just over 30 thousand people). The question is raised about possible development of more specialised central functions that would upgrade it to a higher rank of a »regional« (or »subregional«) centre. The author considers the accessibility to such existing centres in Slovenia and draws analogies with some similar cases. As the town is close to Celje the proper regional centre in that part of Slovenia (15 miles), and there is another larger agglomeration further away at Ravne—Slovenj Gradec, along the same transportation axis, which already, has some »subregional« functions and is protected by distance (45 miles from Celje or Maribor), the potential service area of Velenje is likely to remain limited. So the author thinks that a maximum size service area of some 60 thousand people by the year 2000 would still be too small for a fully-fledged »regional« or even »subregional« centre. He believes, however, that some of the specific central activities of this type can develop at Velenje in the future because of the prosperity of the new town and in response to the needs of the increasing urban population itself. UDK UD C 911.3:711.45 (45 »Tržaški Kras«) = 20 FUNKCIJSKA ANALIZA NASELIJ NA TRŽAŠKEM KRASU Marijan Klemenčič* Sodobni urbanizacijski procesi v vse večji meri brišejo tradicionalne razlike med mestom in njegovim agrarnim zaledjem. Oblikuje se svojstven tip pokrajine, katerega običajno označujemo s podeželjem ali ruralno pokrajino. Pogoj za oblikovanje takega tipa pokrajine sta možnost zaposlitve domačega prebivalstva v različnih neagrarnih dejavnostih in dobro razvito prometno omrežje. Osnovne značilnosti podeželja lahko v kratkem označimo z močnim uveljavljanjem urbanega načina življenja v agrarnem okolju. Teoretska izhodišča Za proučevanje funkcije naselij na takšnih območjih Christallerjeva shema centralnih krajev močno izgubi na pomenu, saj sili raziskovalce v potrditev ali zavrnitev znane, v precejšnji meri preživele sheme o heksagonalni hierarhični razporeditvi centralnih krajev. Novo smer raziskovanja naselij, prilagojeno današnjim razmeram in procesom, predstavlja funkcijska analiza omrežja naselij, ki izhaja iz osnovnih načel splošne teorije sistemov. Obe teoriji lahko na kratek in močno poenostavljen način označimo na sledeč način: če je prva usmerjena v iskanje pravilnosti forme, išče druga predvsem zakonitosti odnosov in gibanja. Torej, če ima prva poteze togosti, je druga izrazito dialektično usmerjena. V. Kokole je v svoji obširni in izredno tehtni razpravi o centralnih krajih v SR Sloveniji pokazal na sorazmerno skromno učinkovitost uporabe Christallerjevega modela pri proučevanju slovenskih naselij (1). Podobno tudi I. Vrišer ugotavlja, da je »omrežje centralnih naselij v SFRJ kljub skorajda strogo pravilni sistemski zasnovi v resnici močno anarhično . .. Povojna industrializacija vnaša v to omrežje nove, včasih skorajda »tuje« elemente..., ki močno preoblikujejo staro hierarhijo, nastalo v pretežno naturalnogospodarski strukturi« (2, str. 423). Pri funkcijski analizi omrežja naselij je zanimanje posvečeno predvsem funkciji naselbinskih enot znotraj sistema naselij, delovanju sistema in njegovih podsistemov ter odnosu sistema naselij do sosednjih sistemov. * mag., asistent, PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. Če izhajamo iz hipoteze, da vse formalne kategorije, s katerimi operira splošna teorija sistemov, lahko opredelimo z naslednjimi tremi pojmi: predmet, znak in odnos, lahko iz omenjenih kategorij izpeljemo definicijo sistema: predmeti m oblikujejo sistem s stališča danega odnosa 1? in znaka P takrat, ko predmeti 111 izkazujejo znake P, med katerimi obstaja odnos R (3). Omeniti velja, da je to ena izmed številnih definicij sistema; njena odlika (ali pa slabost) je v tem, da je zelo široka. Vsaka od definicij pa poudarja, da sistem ni enostaven seštevek elementov, ampak samosvoj in edinstven organizem, ki nima dvojnika. Če navedene predpostavke prenesemo na področje naselij, lahko smatramo naselbinski sistem za »zapleten sistem, ki predstavlja določeno funkcijsko celovitost, oblikovano iz osnovnih sistemov na področju posameznih vrst lokalnih funkcij« (4). Osnovne poteze naselbinskega omrežja na Tržaškem Tržaško pokrajino v naselbinskem oziru lahko razdelimo na tri enote: Tržaški Kras, flišni del tržaške pokrajine in Trst. Izmed vseh treh enot ima Tržaški Kras posebno vlogo. Na njegove pokrajinske poteze in procese preoblikovanja prostorske strukture vplivajo štirje osnovni dejavniki; 1. lega na kraškem svetu, ki ostro opredeljuje način izrabe zemlje; 2. tradicionalna gospodarska navezanost na Trst; 3. geopolitična občutljivost območja, ki je s spremembami poteka političnih meja zahtevala vedno novo prilagajanje organizacije prostora novim razmeram; 4. nacionalna mešanost ozemlja. V taki pokrajini ima mreža naselij poseben značaj, saj predstavlja izraz prepletanja vseh omenjenih dejavnikov v določenem trenutku, hkrati pa vsebuje vrsto historičnih usedlin ob elementih nove organizacije prostora. Poleg tega je terenska raziskava Gropade in Trebč na vzhodnem delu Tržaškega Krasa pokazala na močno notranjo povezanost krajev na kraški planoti, kljub neposredni bližini Trsta (5). V analizo je bilo vključenih 39 naselij s skupno 24.172 prebivalci po rezultatih štetja iz 1. 1971. Naselja so zelo majhna. Največje med njimi so Opčine s 6000 prebivalci, ostale pa lahko razvrstimo v naslednje velikostne skupine: število prebivalcev število naselij 0— 99 8 100— 499 21 500— 999 4 1000—2999 • 5 Naselja so značilno razvrščena v dveh vzporednih črtah. Večja in gospodarsko pomembnejša naselja ležijo v nabrežinskem podolju, ki poteka v dinarski smeri vzporedno z obalo med Sesljanom in Devinom. Drugi pas leži v vznožju vzpetin ob državni meji. Glavno prometno omrežje se je naslonilo na nabrežinsko podolje. Metodološka zasnova Zaradi pomanjkanja podatkov se je bilo treba v prvi fazi raziskave omejiti na prikaz opremljenosti naselij z oskrbnimi dejavnostmi, vendar ob tem upoštevati probleme, ki so specifični za narodnostno mešano ozemlje. Raziskave, ki bi jih bilo treba še izpeljati, so nakazane v sklepnem poglavju. Pri delu sem deloma uporabil metodo, s katero sta B. J. L. Berry in W. L. Garrison določevala centralnost krajev v okrožju Snohomish (6), predvsem pa sem se naslonil na metodo določevanja centralnosti naselij s stališča določene regije (naselbinskega sistema), ki sta jo izdelala J. E. Alvarez in M. A. A. Lou (7). Osnova analizi je seznam vseh oskrbnih dejavnosti glede na vrste in število, in sicer za vsako naselje posebej. Na obravnavanem območju je bilo evidentiranih 114 vrst oskrbnih dejavnosti. Izločili smo tiste, ki služijo izrecno le eni narodnostni skupnosti. Dejavnosti so bile razdeljene v štiri skupine: trgovina (46 vrst), storitve individualnega značaja (npr. obrt: 44 vrst), storitve množičnega značaja (gostinstvo, turizem: 16 vrst) in upravne dejavnosti (8 vrst). Na podlagi izdelanega pregleda števila in vrste obratov s posameznimi oskrbnimi dejavnostmi za celotno območje so bili izračunani lokacijski koeficienti za vsako dejavnost posebej na osnovi formule W. K- D. Davisa (8): K = -.100 d d = obrat dejavnosti D, D = število obratov določenega sistema ali podsistema Koeficient ima lahko naslednje vrednosti: 0 < K ^ 100. Opremljenost nekega naselja z oskrbnimi dejavnostmi izračunamo z množenjem števila obratov določene dejavnosti z lokacijskim koeficientom za to dejavnost in sicer za vse dejavnosti, ki nastopajo v naselju. Vsota rezultatov nam izraža opremljenost naselja. Primer: v naselju Gročana sta dve gostilni in en avtoprevoznik. Lokacijski koeficient za gostilno znaša 1,37, za avtoprevozništvo pa 1,59. Opremljenost naselja je torej izražena z vrednostjo 4,33. Nekatere značilnosti funkcionalnosti naselbinskega omrežja na Tržaškem Krasil Analiza opremljenosti naselij je pokazala na dvojno strukturo naselbinskega sistema: na eni strani še obstaja stara tradicionalna, bolj na hierarhičnem principu zgrajena struktura centralnih krajev, na drugi pa po različnih naseljih razpršena razporeditev dejavnosti višje stopnje. ŠTEVILO PREBIVALCEV NUMBER OF INHABITANTS TRIESTE TRST STOPNJA OPREMLJENOSTI OEGREE OF THE DEVELOPMENT OF SUPPLY FUNCTIONS OPREMLJENOST NASELIJ Z OSKRBNIMI FUNKCIJAMI NA TRŽAŠKEM KRASU L. 1976 THE STATE OF SUPPLY FUNCTIONS IN THE TRIESTE KARST IN 1976 SEŽANA Obe strulduri sta tudi prostorsko jasno ločeni; potekata namreč vzporedno z obalno črto oziroma z državno mejo. Prva obsega obrobni (mejni) del območja, druga pa predstavlja prostor vzdolž glavnih prometnih poti. Neposredno obmejno območje, ki v zadnjih desetletjih ni doživelo pomembnejšega gospodarskega in socialnega napredka, je ohranilo dokaj pravilno hierarhično razporeditev centralnih krajev. Tak način opremljenosti območja z oskrbnimi dejavnostmi je izraz ohranitve organizacije prostora v agrarni družbi. Za današnje razmere so ta naselja zelo skromno opremljena. Upravne funkcije so na tem območju osnovni nosilci centralnosti, medtem ko je opremljenost s trgovinami in storitvami izredno skromna. Nacionalna struktura prebivalstva je homogena, saj Slovenci predstavljajo preko 90 % prebivalstva. Z oskrbnimi dejavnostmi bolje opremljeno območje odlikuje izredno gosto cestno omrežje s pomembnima daljnovodnima cestama, ki povezujeta Trst z notranjo Italijo oziroma preko mejnega prehoda z jugovzhodno Evropo. To je območje doseljevanja, predvsem neslovenske narodnosti. V narodnostnem oziru vlada večja pestrost, saj se v posameznih območjih delež italijanskega prebivalstva približuje polovici. Najbolj razviti dejavnosti sta trgovina in gostinstvo, pri čemer trgovina dosega visoko stopnjo specializacije (prodajalna avtomobilov, prodajalne zlatih predmetov, prodajalna umetniške keramike itd.). Specialnejše dejavnosti niso osredotočene v enem kraju, ampak so razpršene in se navezujejo predvsem na turistični kompleks Sesljana. Izjema je Nabrežina, ki ima enakomerno razvite trgovsko, storitveno in upravno funkcijo. Sklep Za solidno poznavanje funkcionalnosti omrežja naselij na Tržaškem Krasu bi bilo potrebno proučiti še naslednje: 1. oblike in intenzivnost odnosov med posameznimi naselji; 2. stopnjo odprtosti naselbinskega sistema: odnos naselbinskega sistema do sosednjih sistemov (do Trsta, do naselbinskih sistemov v Goriški in Videmski pokrajini ter na jugoslovanskem ozemlju); 3. vzvode in načine spreminjanja naselbinskega sistema; 4. v okviru naselbinskega sistema določiti obseg, način delovanja in stopnjo izoliranosti oskrbnili funkcij, ki so v rokah slovenske narodnostne skupnosti. Priloga: Stopnja opremljenosti naselij na Tržaškem Krasu z oskrbnimi dejavnostmi leta 1976. A = naselja (razporejena glede na število prebivalcev 1. 1971); B = stopnja opremljenosti z oskrbnimi dejavnostmi (v točkah); C = stopnja opremljenosti z oskrbnimi dejavnostmi na prebivalca krat 100 (v točkah); D = delež trgovine v % (od skupnega števila točk za naselje); E = delež storitev individualnega značaja v °/o (od skupnega števila točk za naselje); F = delež storitev množičnega značaja v °/o (od skupnega števila točk za naselje); G = delež upravnih dejavnosti v % (od skupnega števila točk za naselje). A B C D E F G Opčine — Villa Opicina 4139 69 48 43 7 2 Sesljan — Sistiana 1479 55 38 21 39 2 Križ — Santa Croce 497 23 29 41 26 4 Nabrežina — Aurisina 1458 70 26 50 7 17 Kontovel — Contovello 119 7 13 74 8 5 Prosek — Prosecco 1072 65 55 27 10 8 Devin — Duino 566 66 45 17 26 12 Bazovica — Basovizza 299 40 47 38 3 12 Padriče — Padriciano 82 11 3 28 48 21 Trebče — Trebiciano 143 21 3 86 3 8 A B C D E F G Ribiško naselje — Villaggio del Pescatore 91 18 73 — 17 10 Repen — Rupingrande 317 82 32 35 19 14 Salež — Sales 46 15 54 37 3 6 Grljan — Grignano 96 31 — 55 25 20 Gabrovec — Gabrovizza 18 6 — 54 30 16 Mavhinje — Malchina 37 13 34 7 7 52 Gropada — Gropada 25 9 17 66 6 11 Bani — Banne 53 20 43 47 5 5 Šempolaj — San Pelagio 32 13 — 68 4 28 Zgonik — Sgonico 54 29 58 12 20 10 Briščiki -— Borgo Grotta Gigante 36 20 6 79 15 — Col — Zolla 67 35 3 6 8 83 Štivan —- San Giovanni al Timavo 24 15 36 47 6 11 Cerovlje — Ceroglie delFErmada 4 3 — — 34 66 Fernetiči — Fernetti 221 163 72 2 26 — Praprot — Prepotto di San Pelagio 20 15 11 82 7 — Slivno — Slivia 15 11 — 36 19 18 Repnic — Rupinpiccolo 86 69 29 65 6 — Gročana —• Grozzana 4 4 — 37 63 — Samatorca — Samatorza 4 4 — 100 — — Medja vas — Medeazza 4 4 — — 34 66 Prečnik — Precenico 1 2 — — 100 — Pesek — Pesek di Grozzana 40 53 56 21 23 — Devinščina -— Devincina 13 20 — 58 42 — Draga — Draga Sant’Elia 1 3 — — 100 — Koludrovica — Colludrozza 3 5 — 100 — — Trnovica — Ternova Piccola 1 3 — — 100 — Brišče — Bristie 3 9 — 100 — — Jezero — San Lorenzo Bibliografija — Bibliography 1. Kokole Y., Centralni kraji v SR Sloveniji. Problemi njihovega omrežja in njihovih gravitacijskih območij; Geografski zbornik XII, SAZU, Ljubljana, 1971. p. 5—112. 2. Vrišer I., Centralna naselja v Jugoslaviji; Ekonomska revija št. 4, 1968, p. 395—430. 3. Uemov A. J., Vešči, svoistva i otnošenia; Moskva 1963, p. 113—114. 4. Maik W., Zastosowanie koncepcji zespolöw osadniczych do analizy funk-cjonalnej sieci osadniczej; zbornik Wspölczesna problematyka osadnictwa wiej-skiego, UAM, Poznan, 1976, p. 35—44; 5. Klemenčič M., Štrajn P., Svetina V., Analiza prostorskih, sociogospodar-skili in narodnostnih problemov na območju predvidene jugoslovansko-italijan-ske proste industrijske cone na Tržaškem Krasu, SLORI, Trst, 1977. 6. Berry B. J. L., Garrison W. L., The Functional Bases of the Central Place Hierarchy, Economic Geography, vol. 34, 1958. 7. Alvarez J. E., Lou M. A. M., Determination cuantitativa de la centra-lidad de los asentamientos, Geographica n. 4, 1973, Madrid, p. 313—329. 8. Davies W. K. D., Centrality and the Central Place Hierarchy, Urban Studies, vol. 4, 1967, p. 61—79. FUNCTIONAL ANALYSIS OF THE SETTLEMENTS OF THE KARST AREA BEHIND TRIESTE Marijan Klemenčič (Summary) Contemporary urbanization processes are more and more blurring the traditional differences between the town and its agrarian hinterland. In this way a new type of physical areas is being created which is not accessible to investigation with traditional geographical methods. In the domain of the geography of settlements it is currently the functional analysis of the network of settlements, based on the general system theory, which is gaining in importance. The Karst area in the immediate hinterland of Trieste (in Italy) has been found to be a very suitable area to be dealt with by the methods of the functional analysis. The development and the function of the network of settlements is in this case in various respects influenced by a number of factors, e.g. the Karst character of the land, traditional economic centre of Trieste, changes in the political border, nationally mixed population of the area. Since the information and data generally necessary have not been all available, the first phase of the study is concerned only with the question of how individual settlements are furnished with supply activities. On the area inhabited by 24,172 persons living in 39 settlements, 114 supply activities have been re-gistred. For each of the settlement we have calculated the degree of how well the settlement is furnished with supply activities, using for each of the activity W.K. Davies’s location coeficient: particular kind of activity number of working units in a particular system ox subsystem The analysis of how the settlements are furnished with the activities question has disclosed a twofold structure of the settlement system: the existence of the traditional structure of hierarchically distributed central places in the more remote, economically underdeveloped, and with Slovenes populated belt on the one hand the parralel existence of an economically more developed, nationally mixed belt, having good traffic connections, an adequate regional distribution of also the more important supply activities, and a strong economic influence of the non-Slovene population on the other hand. 15 — Geografski vestnik 225 RAZGLEDI, KNJIŽEVNOST IN KRONIKA UDK UDC 912:551.4 (4) (047) IGU = 863 O DELU MEDNARODNE KOMISIJE IGU ZA GEOMORFOLOŠKO KARTIRANJE IN NASTAJANJU GEOMORFOLOŠKE KARTE EVROPE Ivan Gams* Na mednarodnem geografskem kongresu v New Delhiju decembra 1968 je bila ustanovljena komisija za geomorfološko proučevanje in kartiranje (geomorphological survey and mapping), ki ima zdaj za sabo skoraj deset letno plodno delovanje. Čeprav je težišče dela v geomorfo-loškem kartiranju, so se pri zasedanjih komisije, ki jih je bilo doslej 12, in to v raznih krajih Evrope od Pariza do Leningrada in Kavkaza, vedno na novo odpirala osnovna teoretska vprašanja geomorfologije. Kljub obilici geomorfoloških učbenikov in slovarjev ter geomorfološki enciklopediji (izdal R. W. Fairbridge, 1968) obstajajo namreč še vedno velike razlike v pojmovanju geomorfologije po raznih šolah Evrope, ki so sodelovale pri delu te komisije. Najbolj v ospredju so bile pri delu komisije srednjeevropske in vzhodnoevropske šole, ki imajo za sabo že desetletno tradicijo v domačem geomorfološkem kartiranju. Toda tudi pri teh so velike razlike. Sovjetski geomorfologi, ki doma raziskujejo v tesnem sodelovanju z geologi, so dajali geomorfostrukturo v ospredje geomorfološkega kartiranja, medtem ko so srednjeevropski in zahodno-' evropski geomorfologi videli svojo nalogo predvsem v kartiranju geomorfoloških oblik in procesov. Sodelavci iz bolj gorate južne Evrope smatrajo, da je litologija eden glavnih dejavnikov, ki določujejo znai ij površja. Po dolgotrajnih razpravljanjih je obveljalo, da so oblike in procesi v ospredju pri kartiranju v velikem (1:10.000 do 1:100.000) in v srednjem merilu (1:100.000 do 1:800.000), pri kartah malega merila pa morfostruktura in tipi površja. Šele znotraj njih se relief diferencira z barvnimi niansami. Če je komisija kljub tako različnim stališčem dosegla dobre zaključke, je to tudi zasluga njenega predsednika doc. dr. J. Demeka, ki je ravnatelj razmeroma velikega in delovnega geografskega inštituta CSÄV v Brnu. V njem je lahko komisija izdajala številne verzije priročnikov, ki so jih izboljševali sodelavci komisije, in tiskala poizkusne karte v barvah. Po ciklostiranih verzijah (1) priročnika za kartiranje v velikem merilu, je doslej komisija izdala dokončni priročnik (2) v offset tehniki, ki je bil natisnjen v nemškem jeziku (3). Predviden je tudi ponatis v angleškem * dr., redni univ. prof., PZE za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. in ruskem jeziku, vendar komisija do poletja 1977 še ni mogla najti založnika. Ciklostirane verzije priročnika, ki obsegajo prispevke sodelavcev in kritične pripombe, kot tudi tiskani priročnik za kartiranje v velikem merilu, pomenijo ne samo pripomoček za kartiranje, temveč sodijo med najboljše priročnike za splošno laboratorijsko in terensko geomorfo-loško raziskovalno delo. Komisija je imela svojega predhodnika v delovni komisiji za mednarodno geomorfološko karto Evrope v merilu 1:500.000, ki je bila osnovana v okviru komisije IGU za aplicirano geomorfologijo junija 1966 v Belgiji. Kljub optimističnemu poročilu (4) pa je komisija po posvetovanjih ugotovila, da je karta Evrope v merilu 1:500.000 prevelik in pre-uranjen zalogaj. Kljub dolgemu prizadevanju se je morala komisija zadovoljiti s priročniki (5, 6) v offset tehniki, končni, tiskani priročnik pa je tik pred izidom. Samo kartiranje je tako prepuščeno posameznim narodom, od katerih so številni že izdali svojo karto v srednjem merilu, vendar vsak po svoji koncepciji. Da je izdelava skupne karte Evrope v merilu 1:500.000 nerealna, je pokazalo delo komisije pri izdelavi karte Evrope v merilu 1:2,500.000. Čeprav so doslej v tem merilu izdali karto Evrope pedologi in kvartaro-logi, se je zataknilo že pri topografskih osnovah. Po dolgotrajnem usklajevanju koncepcij (7) je komisija s sodelavci pristopila k izdelavi večine od 15 listov, ki zajemajo Evropo. Kot vzorčni list je bil najprej izdelan list Varšava, ki sega od južne Švedske do srednje Italije in od Francije do Karpatov. Geomorfološka vsebina razpada v štiri skupine: reliefni razredi glede na relativno višino (v kvadratih 5 X 5 km: 0—30, 30—150, 150—300, 300—600 in nad 600 m višinske razlike), reliefni tipi glede na morfostrukturo (stabilni ščiti, razmeroma stabilne plošče, mlade oroge-netske cone itd.), posebne oblike, ki imajo na karti različno barvo glede na proces, in starost (označeno s črkami). Ker pride k tej vsebini še označba za litologijo, more biti karta v reliefno razgibanem področju prenatrpana. Od izdelovalca zahteva tudi precejšnje poznavanje tektonske strukture in litologije. Pisec tega članka je kot dopisni član za Jugoslavijo za list Varšava izdelal zahodni del Jugoslavije (približno do Tise) in trčil pri delu na mnoge težave. Ker ne razpolagamo s podrobnejšimi geografskimi kartami, je ostala delitev ozemlja glede na tektonsko strukturo (nagubano, nagubano in razlomljeno ozemlje, jarki, plošče in pod.) in litologijo (molasa, fliš), nedodelana. Sama legenda na drugi strani ni dovoljevala večje klasifikacije kraškega reliefa. Na poskusnem listu Varšava, ki je bil članom in dopisnim članom komisije predložen na zasedanju v Kijevu med lanskim mednarodnim geografskim kongresom v SZ. po mnenju pisca tega članka Jugoslavija ni bila zadovoljivo predstavljena. Na 12. zasedanju komisije od 2. do 6. maja 1977 v Novem mestu na Moravskem smo soglasno ugotovili, da noben geomorfolog ni zadovoljen s svojo geomorfološko karto poznanega ozemlja. Na tem zasedanju je bila bistveno izboljšana in precizirana legenda. To bo zahtevalo temeljite korekture lista Varšave. Načrt, da bi geomorfološko karto Evrope v merilu 1:2,500.000 izgotovili do tokijskega mednarodnega geografskega kongresa, najbrž ne bo iz- polnjen. Več izgledov ima knjiga o geomorfologiji Evrope, za katero bo točnejšo vsebino določilo naslednje zasedanje komisije septembra 1977 na Finskem. Kljub vsem težavam lahko označimo delo komisije za uspešno. Zbližala in medsebojno konfrontirala je razne evropske geomorfološke centre. Osnovala je mednarodne legende za kartiranje v raznih merilih. Marsikje se teh legend ne bodo držali v celoti in še daleč smo od enotnosti v pojmovanju poglavitnih nalog geomorfologije in kartiranja. Toda te legende bodo verjetno rabile kot podlaga za izboljševanje legende in koncepcije za domače kartiranje v Evropi kot tudi po svetu. Na tako stališče se je postavilo tudi prvo posvetovanje o geomorfološkem kartiranju v Jugoslaviji konec leta 1966 (8). Tudi pri pripravi koncepcije geomorfološke karte Slovenije v merilu 1:400.000, ki bo natisnjena v atlasu Slovenije, smo se koristno oprli na legendo mednarodne komisije. Predvsem pa vidim uspeh te komisije v tem, da je številne geomorfologe prepričala o nujnosti izdelave specialne ali splošne geomorfološke karte za dokumentacijo terenskih ugotovitev. Bibliografija — Bibliography 1. Demek J., 1971, Manuel of Detailed Geomorphologieal Mapping, CSAV, Brno, prva verzija. 2. Demek J. (et al.), 1972, Manuel of Detailed Geomorphologieal Mapping, CSAV, Praga, 368 s. 3. Demek J. (et al.), 1976, Handbuch der geomorphologischen Detailkartierung, Hirt, Wien, 463 s. 4. Report of the Working Team for the Geomorphologieal Map of Europe on 1:500 000. CSAY, Praga, 1968. 5. Demek J. (et al.), 1974, Problems of medium-scale geomorphologieal mapping, Proceedings of the 7th Meeting Brno, Studia Geographica 41, CSAV, Praga, 206 s. 6. Demek J., Embleton C., 1976, Guide to medium-scale geomorphologieal mapping, Preliminary edition for the 11th Commission meeting, Kiev, CSAV, Brno, 428 s. 7. Bachenina N. V., et al., 1971, Legend to the International Map of Europe 1:2,500.000, 5th Version, CSAV, Brno, 30 s. 8. Gams I., 1976, Prvi jugoslovanski simpozij o geomorfološkem kartiranju od 20. do 21. oktobra 1975 v Beogradu, Geografski vestnik XLVIII. ABOUT THE WORK OF THE IGU COMMISSION ON THE GEOMORPHOLOGICAL MAPPING AND ABOUT THE PREPARATION OF THE GEOMORPHOLOGICAL MAP OF EUROPE Ivan Gams (Summary) The author reports about the formation and the performed work of the commission which has formulated the methods of geomorphologieal mapping during its twelve sessions. The test of the method on the sample sheet Warszawa (1:2 500 000) has pointed at the need of a further elaboration of the proposed method. The results of the work of the Commission can be assessed as successful. UDK UDC 910:378.4 (497.12) »1976« = 863 INŠTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI V JUBILEJNEM PETNAJSTEM LETU DELA (1976) Vladimir Klemenčič* Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani je v letu 1976 še naprej izvajal svoj kratkoročni in srednjeročni program dela, usklajen z dolgoročnim programom razvoja geografije v Sloveniji in s tistim delom programa Raziskovalne skupnosti Slovenije, ki je povezan z raziskavami obvladovanja prostora, pospeševanja družbenega razvoja in nacionalne kulture v Sloveniji. Nadaljeval je z delom na pripravi Nacionalnega atlasa Slovenije. Razvijal je teorijo in metodologijo socialnogeografskega proučevanja funkcij človekovih dejavnosti: na področju oskrbe (M. Pak.), izobraževanja (Olas, Uranjek) in izkoriščanja prostega časa (A. Gosar) v Sloveniji in na širšem obmejnem prostoru. Na področju gospodarske geografije je nadaljeval z delom na proučevanju industrije (Vrišer) in kmetijstva (Belec. Medved, M. Klemenčič), na področju regionalne geografije pa na problematiki transnacionalnega položaja Slovenije kot obmejne regije (V. Klemenčič). Pri tem so bili v ospredju problemi obmejnih območij, manj razvitih obmejnih in narodnostno mešanih območij v Sloveniji in zamejstvu (A. Gosar, M. Klemenčič, V. Klemenčič in M. Pak). Posebna pozornost je bila namenjena teoretičnim in metodološkim vprašanjem zaščite manjšin s socioekonomskega in prostorskega vidika in problematiki povojnih avstrijskih popisov prebivalstva na narodnostno mešanem območju Koroške ter populacijskim problemom celotnega slovenskega etničnega ozemlja (V. Klemenčič). Nadaljevali smo z razvijanjem teorije in metodologije znanstvenoraziskovalnega dela na področju življenjskega okolja in dognanja aplicirali na nekatera onesnaženju zelo podvržena območja Slovenije (Plut, Špes). Opravili smo prve raziskave na teoretičnih in metodoloških problemih didaktike geografije, ki jih odpira reforma slovenskega šolstva (Medved). Usposabljali smo raziskovalni kader za kritično vrednotenje novih tujih dosežkov na področju geografije in sorodnih disciplin, ki se ukvarjajo s podobno problematiko kot naš inštitut, ter za prenos raziskovalnih dosežkov v prakso. Razvijali smo dokumentacijsko-informativno (INDOK) ter zemljepisno-muzejsko razstavno dejavnost (Milena Pak, Turel, Vertot). Ta je s tekočo kartotečno obdelavo gradiva sproti registrirala rezultate raziskovalnega dela slovenskih geografov, zaposlenih v geo- * dr., redni univer. profesor, Inštitut za geografijo pri Univerzi v Ljubljani, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, Yu. grafskih in negeografskih ustanovah Slovenije; uredila je tudi kartoteko mobilnosti geografskih kadrov v Sloveniji. Spremljala je delo slovenske geografije na jugoslovanski ravni, v okviru mednarodne delitve dela in glede povezovanja geografije s prakso. Dokumentacijsko informativna služba je izdala slovensko Geografsko bibliografijo za leti 1973 in 1974 ter pripravila gradivo za naslednjo tovrstno publikacijo. V letu 1976, ki predstavlja jubilejno petnajsto leto dela inštituta, so prišli do izraza rezultati večletnega načrtnega raziskovalnega dela, tako po doseženi stopnji v teoriji in metodologiji proučevanja posameznih prostorskih pojavov v Sloveniji in njenih posameznih delih kot pri proučevanju celotnega regionalnega kompleksa večjih ali manjših zaključenih regij Slovenije. Odraz tega je še zlasti viden v bogati inštitutski informativni in publicistični dejavnosti ter v številnih referatih inšti-tutskih sodelavcev na X. kongi-esu jugoslovanskih geografov v Beogradu in XXIII. mednarodnem kongresu geografov v Moskvi. Rezultate raziskovalnega dela so inštitutski sodelavci objavili v štiriindvajsetih strokovnih člankih na skupno dvestosedemnajstih straneh. Petnajst del so objavili v slovenskem jeziku na stošestintridesetih straneh, devet pa v drugih jezikih na skupno stoosmih straneh; petnajst del je bilo objavljenih v Sloveniji in Jugoslaviji, deset pa v inozemstvu. V tem letu so zaključili tudi devet raziskovalnih del. Inštitutski sodelavci so posredovali rezultate svojega dela z osemnajstimi referati na strokovnoznanstvenih prireditvah; tri referate so imeli na posvetovanjih v Sloveniji, deset na zveznih prireditvah v drugih jugoslovanskih republikah ter pet na mednarodnih prireditvah v inozemstvu. Inštitut je posredoval informacije o svojem delu tudi s pomočjo dnevnega časopisja (Delo, Primorski dnevnik, Večer, Slovenski vestnik, Pomurski vestnik), radija (Ljubljana, Koper, Trst, Celovec in Murska Sobota) pa tudi s televizijskimi oddajami. Rezultate inštitutskega raziskovalnega dela smo v obliki krajših poročil in ekspertiz sproti posredovali različnim porabnikom, tako republiškim družbenopolitičnim organom, Komisiji za zamejska in izseljenska vprašanja pri Republiški konferenci SZDL, Komisiji za mednarodne odnose Skupščine SR Slovenije, Zavodu SR Slovenije za planiranje, Gospodarski zbornici SR Slovenije, Komiteju za vzgojo in izobraževanje pri Izvršnem svetu SR Slovenije kot občinskim skupščinam Murska Sobota, Celje, Tolmin, Nova Gorica, Sežana, Koper, Izola in Piran. Skupno število informacij, ki jih je obiskovalcem posredovala inšti-tutska dokumentacijsko-informativna služba, je v tem letu preseglo številko 3000; razstave je obiskalo 2880 gostov, od teh je bilo 135 obiskovalcev iz osmih evropskih dežel. Od kompleksnih regionalno-geografskih raziskav so bile opravljene tri raziskave: regionalno-geografska raziskava Zgornjega Posočja, pri kateri je sodelovalo 12 raziskovalcev, problemi obmejnih območij v Severovzhodni Sloveniji (sodelovali so Belec, Bračič, Kert, Olas in Zgonik) in sodobni geografski problemi transformacije podeželja na Tržaškem (M. Klemenčič). Agrarnogeografski raziskavi sta bili dve: »Prostorski razvoj sadjarstva na Slovenskem (Belec)« in »Tržna usmerjenost kmetijstva v Sloveniji (Medved)«. Na področju proučevanja življenjskega okolja sta bili opravljeni dve raziskavi: preobrazba geografskega okolja v Koprskem primorju (Plut) in Geografski aspekti degradacije okolja na primeru Celja (Špes). Na področju populacijske problematike pa smo izdelali regionalno demografski razvoj Slovenije (drugi del) in kritično analizo avstrijskih povojnih popisov prebivalstva na Koroškem (V. Klemenčič). Rezultate raziskovalnega dela iz preteklih dveh ali treh let so nosilci raziskav posredovali v obliki tiskanih razprav po strokovnih revijah in z referati na strokovnih posvetovanjih doma in v tujini. O rezultatih svojega dela na področju agrarne geografije je poročal B. Belec na XXIII. mednarodnem kongresu geografov v Moskvi in na X. kongresu geografov Jugoslavije v Beogradu; referata sta bila objavljena v predkongresnih publikacijah obeh imenovanih kongresov (1, 2) ter v Zborniku Pedagoške fakultete v Bratislavi (3). J. Medved je poročal na XXIII. mednarodnem kongresu geografov v Moskvi o rezultatih svojega agrar-nogeografskega proučevanja (4); o delu na področju didaktike geografije pa je poročal na X. kongresu geografov Jugoslavije v Beogradu (5). Oboje je bilo publicirano v predkongresnih publikacijah. V. Klemenčič je poročal na XXIII. mednarodnem kongresu geografov v Moskvi o problemih obmejnih regij ob odprti meji, na X. kongresu geografov Jugoslavije o razvoju geografije v Sloveniji, na simpoziju o izseljeništvu narodov in narodnosti Jugoslavije, ki je bil v Zagrebu, o vzrokih in posledicah izseljevanja iz Jugoslavije. Na posebnem posvetovanju Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Zavoda za migracije i narodnosti v Zagrebu je referiral o vprašanjih slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji in o problematiki avstrijskih popisov prebivalstva po drugi svetovni vojni; referati so bili objavljeni v predkongresnih ali posebnih publikacijah (6, 7, 8). O avstrijskih popisih prebivalstva je objavil v slovenskem tisku dve razpravi (9, 10), ki sta bili objavljeni tudi v tujih jezikih (11, 12, 13) in v dnevnem časopisju (Delo, Slovenski vestnik, Večer, Borba, Nova Makedonija, Oslobodjenje in Ri-lindija); o prostorski problematiki narodnostno mešanega ozemlja v Prekmurju je skupno s Hajosem objavil prispevek v Bekescabi (14) in reviji Dan (15) v Trstu; oba sta imela tudi skupen referat o že navedeni tematiki na slovenskih kulturnih dneh v Celovcu. V posebni, XXII. mednarodnemu kongresu geografov posvečeni publikaciji Akademije znanosti SSSR, je bil objavljen njegov prispevek o so-cioekonomski strukturi in urbanizaciji v Jugoslaviji (16). M. Pak je na XXIII. mednarodnem kongresu geografov v Moskvi ter na X. kongresu geografov Jugoslavije poročal o geografski problematiki preskrbe (17). J. Vrišer je na X. kongresu geografov Jugoslavije poročal o razvoju industrije v Sloveniji (18), za XXIII. mednarodni kongres geografov v Moskvi pa je pripravil prispevek o isti problematiki; oba prispevka sta bila objavljena v predkongresnih publikacijah (19). O isti tematiki je objavil tudi razpravo v Geografskem vestniku (20). D. Plut je imel na X. kongresu geografov Jugoslavije in na posvetovanju, ki ga je v Ljubljani organizirala komisija za znanstveno delo Zveze geografskih društev Jugoslavije, referata o problemih življenjskega okolja (21, 22). M. Špes pa je na istem zasedanju komisije podala poročilo o rezultatih proučevanja okolja v modelnih oblasteh pri SEV, v okviru dokumentacije delovnih skupin SEV za okolje pa je pripravila bibliografijo del o okolju na področju geografije Slovenije (23). M. Klemenčič je poročal na X. kongresu geografov Jugoslavije o obmestni coni na Tržaškem Krasu, M. Ravbar o divji gradnji v Sloveniji, M. Žagar pa o prometu v Jugoslaviji. A. Gosar je imel v Zagrebu na simpoziju o izseljeništvu narodov in narodnosti Jugoslavije referat o problemih slovenskih izseljencev. Prve rezultate raziskav o manj razvitih obmejnih območjih Severovzhodne Slovenije so B. Belec (24), V. Bračič (25), B. Kert (26), L. Olas (27) in M. Zgonik (28) objavili v Geografskem vestniku. Zaradi izmenjave informacij o doseženih rezultatih na področju raziskovalnega dela in zaradi izobraževanja je inštitut tudi v tem letu sodeloval s slovenskim raziskovalnim inštitutom v Trstu, slovenskim znanstvenim inštitutom v Celovcu, geografskim inštitutom fakultete za jezike in literaturo v Vidmu, z geografskima inštitutoma Univerze v Miinchnu in Frankfurtu ter geografskima inštitutoma Akademije znanosti v Budimpešti in Varšavi ter z geografskimi inštituti akademij znanosti vzhodnoevropskih držav, ki sodelujejo pri programu raziskav življenjskega okolja pri SEV. V inštitutu se je specializirala iz geografije prebivalstva asistentka Gražyna Maria Mruz iz Pedagoške visoke šole v Krakovu. Na krajših informativnih študijskih potovanjih po Poljskem in ZR Nemčiji so bili štirje inštitutski sodelavci, na strokovnem posvetovanju za okolje pri SEV v Leipzigu v NDR pa sta bila dva sodelavca. Z organizacijo gibanja »Znanost mladini« je inštitut organiziral mednarodni mladinski raziskovalni tabor o socialno geografskih problemih na narodnostno mešanem ozemlju v Prekmurju, ob sodelovanju s komitejem SRS za vzgojo in izobraževanje pa študijsko potovanje maturantov zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu po Jugoslaviji. V inštitutu je bilo redno zaposlenih 15 delavcev, imel pa je tudi 37 zunanjih sodelavcev. Trije mlajši sodelavci so odšli iz inštituta na delovna mesta v prakso, trije sodelavci pa so se na novo zaposlili. En zunanji sodelavec je opravil magisterij (Plut), osem sodelavcev obiskuje podiplomski študij, od teh so štirje že v zaključni fazi študija. Bibliografija — Bibliography 1. Belec B., Metodologija istraživanja specijalnih poljoprivrednih kultura u Sloveniji (Problemi tipologije i regionalizacije), Zbornik X. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, održanog u Srbiji od 15. do 20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 192—199. 2. Belec B., Types of Viticultural Regions in the Socialist Republic of Slovenia (Yugoslavia), International Geography, 76, Section 6, General Economic Geography, XXIII Internat. Geograp. Congress, Moskva 1976, str. 194—196. 3. Belec B., Ekonomicko-geograficky vyvoj Ljutomersko-ormosskych goric, Zbornik Pedagogicke fakulty UK v Bratislave so sidlom v Trnave, Prirodne vedy, Geografia, V, Slovenske pedagogicke nakladatelstvo 1976, Bratislava 1976, str. 131—145. 4. Medved J., Ob izučenii seljskohozjaistvennih landšaftov, Regionalnaja geografija, Meždunarodnaja geografija — 1976, XXIII. meždunarodni geografi-českij kongres, SSSR, Moskva 1976. Section 8„ Orgkomitet XXIII. meždunarod-nogo geografičeskogo kongressa, Moskva, str. 299—302. 5. Medved J., Osnovne postavke didaktične reforme geografskog obrezovanja, Zbornik X. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, održanog u Srbiji od 15.—20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 151—156. 6. Klemenčič Y., The Open Borders and Border Regions as a New Regional-geographic Phenomenom, Regional Geography, International geography ’76; XXIII. International geographical Congress, SSSR. Moskva 1976, Section 8. Prevodi na inostranie jeziki predstavljeni Orgkomitetom kongressa, Moskva 1976, str. 146—151. 7. Klemenčič Y., Neki aspekti teoretskog razvitka i društvene funkcije geografije u Sloveniji. Zbornik X jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, održanog u Srbiji od 15. do 20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 43—47. 8. Klemenčič V., Uradni avstrijski popisi prebivalstva po drugi svetovni vojni glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik v luči zakona o popisu prebivalstva posebne vrste. Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Suvremena pitanja slovenske i hrvatske manjine u Austri-ji, Inštitut za narodnostna vprašanja — Ljubljana, Zavod za migracije i narodnosti — Zagreb, Ljubljana 1976, str. 41—50. 9. Klemenčič Y., Kritika uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik, Razprave in gradivo, št. 7—8, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Ljubljana 1976, str 101—124. 10. Klemenčič V., Slovenska manjšina v Avstriji ob popisu prebivalstva posebne vrste. Teorija in praksa, št. 11, letnik 1976, Ljubljana 1976, str. 915—924. 11. Klemenčič V., Official Austrian Post — War Population Censuses Concerning the Slovene Minority and the Slovene Language as the Language of Communication in the Light of the Act of a Special Kind. Actual Questions of the Slovene and Croat Minorities in Austria. Institute for Ethnic Problems Ljubljana, Institute for Migrations and Nationalities, Zagreb, Ljubljana 1976, str. 45—57. 12. Klemenčič V., The Official Austrian Censuses in 1951, 1961 and 1971 Concerning the Slovene Minority and the Slovene Language as the Language of Communication, Twenty years Overdue. Slovene and Croat Minorities in Austria, Inštitut za narodnostna vprašanja, Institute for Ethnic Problems, Ljubljana 1976, str. 19—23. 13. Klemenčič Y., Amtliche österreichische Volkszählungen nach dem zweiten Weltkrieg mit Bezug auf die slowenische Minderheit und slowenisch als Umgangssprache in Lichte des Gesetzes über die Volkszählung besonderrer, Aktuallen Fragen der slowenischen und der kroatischen Minderheit in Österreich, Institut für nationalitätenfragen, Ljubljana, Institut für migration und nationalitäten. Zagreb, Ljubljana 1976, str. 49—60. 14. Klemenčič V., Hajos F., Ketnyelvüseg a Szloven Szocialista Köztarsagban. A szlovenek es magyarok altal lakott, semetisegileg vegies területeken. Mnezet-kazi neprajzi nemzetisegkutabo konferencia, Bekescaba 1975, okt. 28—21., Be-kescaba 1976, str. 195—211. 15. Klemenčič V., Hajos F., O jezikovnih pravicah narodnostne skupnosti v Sloveniji. Dan (mesečnik), VI/1976, št. 52 (april 1976), Trst 1976, str. 24—26. 16. Klemenčič V., Geografičeskoe izučenie izmenenii socialno-ekonomičeskogo prostranstva i urbanizaciji v Jugoslaviji (posle 1955 g.), Geographical studies of the development of social-economic space and urbanization in Jugoslavia (after 1965), Teritorialnaja struktura narodnogo hozjajstva v socialističkih stra- nah. Sbornik statej, podgotovljenih geografami socialističeskih stran, XXIII Meždunarodnij geografičeskij kongress (Spatial structure of the national economy in socialist countries. Collection of articles) prepared by geographers of socialists countries for the XXIII International Geographical Congress, Akademija nauk SSSR, Nacionalni komitet sovetskih geografov, Izdateljstvo »Nauka«, Moskva 1976, str. 160—171. 17. Pak M., Snabdevanje kao faktor prostornog razvoja SR Slovenije, Zbornik X. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije održanog u Srbiji od 15. do 20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 314—324. 18. Vrišer I., Razvoj industrije u SR Sloveniji. Zbornik X. jubilarnog kongresa Jugoslavije održanog u Srbiji od 15. do 20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 234—239. 19. Vrišer I., The areas of influence of Yugoslav cities and towns, Geography of Population, International geography ’76; XXI11 International geographical Congress SSSR, Moskva 1976, Section 7, str. 335—338. 20. Vrišer I., Razvoj industrije v Sloveniji, Geografski vestnik (1976), Ljubljana 1976, str. 29—45. 21. Plut D., Turizem in preobrazba okolja na slovenski obali, Zbornik X. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije održanog u Srbiji od 15. do 20. septembra 1976, Beograd 1977, str. 438—442. 22. Plut D., Proučevanje okolja pri SEV. 23. Špes M., Bibliografija problematike okolja za področje geografije po letu 1961. Informacionij bjulleten o naučnoissledovatelskoj probleme SEV-1 So-cialjno-ekonomičeskie, organizacionnopravoviei i pedagogičeskie aspekti ohranii uluščenija okružajušej sredi i racionalnogo ispolzovanija prirodnih resursov (Čehoslovackaja akademija nauk — Institut geografii g. Brno; Sovet ekonomi-českog vzaimopomoši — Naučno issledovatelskoe zadanie — Razrabotka mero-prijatij po ohrane prirodi), št. 9, Praga 1976, str. 349—361. 24. Belec B., Gibanje prebivalstva in spreminjanje demografske strukture v obmejnih področjih Severovzhodne Slovenije, Geografski vestnik XLVIII (1976), Ljubljana 1976, str. 141—146. 25. Bračič V., Geografski problemi obmejnih območij Slovenije, Poizkus opredelitve obmejnih in manj razvitih obmejnih krajevnih skupnosti v Severovzhodni Sloveniji, Geografski vestnik XLVIII (1976), str. 137—140. 26. Kert B., Delovne migracije iz obmejnih območij občine Lenart v Slovenskih goricah v zamejstvo, Geografski vestnik XLVIII (1976), Ljubljana 1976, str. 147—150. 27. Olas L., Dvolastništvo — dejavnik v razvoju Prekmurja kot obmejne regije, Geografski vestnik XLVIII (1976), Ljubljana 1976, str. 151—155. 28. Zgonik M.. Migracija učencev v obmejnih krajih mariborske regije kot družbenogeografski pojav, Geografski vestnik (1976), Ljubljana 1976, str. 156 do 158. GEOGRAPHICAL INSTITUTE, UNIVERSITY OF LJUBLJANA 15th JUBILEE YEAR (1976) Vladimir Klemenčič / (Summary) The report of the Geographical Institute in the University of Ljubljana for its 15th. jubilee year presents the following activities: preparation of the National Atlas of Slovenia; development of the theory and methodology of socio-geo-graphical research into the functions of human activity, supply and education; analysis of population problems within the entire Slovene ethnic region; transnational regional development for Slovenia as a border region, and research into border areas; regional and economic geography (industry and agriculture); the protection of minorities from the socioeconomic and spatial aspect; formulating research methodology concerning the environment and theoretical these of methodological departure-points in the didaction of geography. UDK UDC 910:378.3 (497.12) »1976« = 863 DELO GEOGRAFSKEGA INŠTITUTA ANTONA MELIKA SAZU V LETU 1976 Milan Šifrer* Leta 1976 smo posvetili glavno pozornost proučevanjem, ki potekajo že od leta 1971 pod naslovom: »Geografija poplavnih področij na Slovenskem«. Gre torej za svet, ki je ostal doslej nekako ob strani našega geografskega proučevanja. Da bi potekalo naše delo čim bolj usklajeno, smo najprej sestavili metodologijo ter jo objavili v Geografskem vestniku XLYI (1974). Po teh smernicah smo do leta 1976 proučili že šest poplavnih področij, leta 1976 pa naslednja štiri: dolino Krke od Otočca navzdol, porečje Rižane in Badaševice, porečje Dragonje in Grosupeljsko— Radensko polje. Opravljene raziskave so veliko prispevale k poznavanju zvez med poplavnimi področji ter poplavnim zaledjem. V tej zvezi so še posebno zanimive ugotovitve, da je človek s krčenjem gozdov ter oranjem tal, pa tudi z drugimi posegi v pokrajino, povečal hudourniški značaj rek in potokov ter s tem tudi nasipanje in poplave. Kljub tem negativnim posledicam pa so se tla na poplavnih področjih povečini izboljšala, saj so nanašale reke po poplavnem svetu čedalje več debelo-zrnatih sedimentov, ki so povzročili, da postajajo tla zračnejša, sušnej-ša ter s tem tudi rodovitnejša. Proučevanja opozarjajo tudi na različne učinke melioracij ter regulacij, kar vse daje tem proučevanjem poleg znanstvene tudi aplikativno vrednost. Veliko časa smo posvetili tudi številnim nalogam, ki potekajo v okviru teme: »Proučevanje naravnega okolja Slovenije, njegovega družbenega vrednotenja, urejanja ter preurejanja okolja in kompleksnih prostorskih problemov«. V okviru te teme smo proučili katastrofalne učinke žleda, ki je 17.—19. novembra 1975 polomil ter prevrnil na Snežniku, Javornikih ter še posebej na območju Hrušice, Nanosa, Trnovskega gozda in na območju idrijskih kraških planot (Vojsko, Šebrelje, Ledine, Dole) okrog 342.331 m3 lesa v gozdovili in povzročil s tem tamošnjemu gozdnemu gospodarstvu velikansko škodo. Sistematičnega proučevanja so bili deležni tudi učinki potresa v Zgornjem Posočju. Z raziskavami smo začeli že takoj po prvih katastrofalnih potresnih sunkih in nadaljevali nato skozi vse potresno obdobje v letu 1976. S temi proučevanji smo želeli osvetliti obnašanje zgradb po » dr., znanstveni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. prvih ter sledečih potresnih sunkih na različnih sedimentih ter tektonskih območjih. V tej zvezi smo zbrali tudi podatke o številu ter značaju poškodovanih hiš po posameznih krajevnih skupnostih, ki smo jih tudi v kartografski obliki posredovali posameznim občinskim skupščinam na prizadetem območju. Kot vsa pretekla leta smo tudi leta 1976 redno opazovali Triglavski ledenik ter ledenik pod Skuto in tako dobili zaključeno podobo o tem, kako sta preživela preteklo talilno obdobje. Pri Triglavskem ledeniku smo poleg dosedanjih opažanj ter meritev opravili tudi merjenje hitrosti pomikanja ledu. Organizirali smo tudi fotografiranje ledenika ob vseh njegovih spremembah tekom leta. Triglavski ledenik opazujemo že od leta 1946 dalje, ledenik pod Skuto pa od leta 1948. Rezultate teh proučevanj smo objavili v treh razpravah v Geografskem zborniku, zadnja med njimi pa je izšla prav leta 1976. V istem letu smo se na pobudo Komisije za led in sneg pri Združenih narodih, ki ima trenutno svoj sedež v Švici, povezali s sekretariatom za pripravo svetovnega registra ledenikov, ki bo služil za registracijo vodnih zalog ter klimatskih sprememb. • Kot svojo stalno nalogo smo proučevali tudi transformacijo agrarne pokrajine. V Gornji Savinjski dolini smo se sistematično lotili proučevanja samotnih kmetij, pri tem pa so nas še posebej zanimale vse spremembe, ki so jih le-te doživele v obdobju 1967—-1977. Zbrali smo podatke o kmečkem ter mešanem prebivalstvu, o številu posameznih vrst goveje živine, o količini oddanega mleka v letu 1975, o letnem prirastu iglavcev, ki je istočasno količina odmerjena za posek in prodajo, o stanju kmečke mehanizacije, motorizacije in gospodarskih zgradb, predvsem hlevov, pa tudi o stanovanjskih poslopjih. Pri teh raziskavah smo se veliko ukvarjali z vprašanjem vpliva novih cest na hitrejši razvoj kmetijstva in kmečkega turizma v tem obdobju. Te rezultate smo zaradi velikega zanimanja sproti pošiljali občinskim forumom. Isto velja tudi za proučevanje osnovnih geografskih značilnosti zem-ljiško-posestne strukture v Spodnji Savinjski dolini, ki so opozorila na izredno močno razdrobljenost zemljiške posesti ter na sorazmerno visoko stopnjo deagrariziranih kmetij. Ta proučevanja so prispevala k poglobitvi kriterijev za zaščito kmetij v Spodnji Savinjski dolini, ki je ob njihovem močnem drobljenju ter deagrarizaciji nujna. V okviru naloge: »Geografsko vrednotenje prirodnega okolja za potrebe planiranja na primeru Domžal« smo ovrednotili različne metode, ki pridejo pri tem delu v poštev. Pri tem smo navezali stike s planerskimi organizacijami na območju Domžal, pri čemer je prišlo do zelo plodnega obojestranskega sodelovanja. Z željo da bi posodobili naše kartografske metode smo vključili v naš delovni program nalogo: »Aplikacija kartografskih metod na primeru razvoja naselij v občini Kamnik«. Za to temo smo zbrali leta 1976 vse razpoložljivo gradivo ter se ob obiskih nekaterih pomembnejših evropskih kartografskih ustanov seznanili z najnovejšimi tovrstnimi kartografskimi metodami. Tudi sicer laliko rečemo, da so bili na drugih področjih geografske znanosti naši stiki z inozemstvom zelo plodni. Tu kaže še posebej opozoriti na naše stalne zveze z madžarsko Akademijo znanosti v Budimpešti ter z Geografskim inštitutom v Debrecenu, s katerimi sodelujemo na področju geomorfološkega proučevanja panonskega obrobja že vrsto let. Ob našem obisku na Madžarskem smo se v razgovorih ter na številnih ekskurzijah dodobra seznanili s tamošnjimi smermi geografskega raziskovalnega dela. Naš inštitut pa je obiskal akademik dr. Laszlo Kadar iz Debrecena, ki smo ga na ekskurzijah po Primorju ter po Štajerski seznanili z našimi dognanji. Omeniti moramo naše sodelovanje na mednarodnem simpoziju držav članic SEV na Moravskem ter Slovaškem (ČSSR), ki je bil posvečen kompleksnemu proučevanju okolja (30. avgusta do 10. septembra 1976). Z željo po napredku naše tematske kartografije smo se udeležili mednarodnega simpozija: »Kartografija in okolje« v Freiburgu. S kartami, ki smo jih izdelali na našem inštitutu, pa smo sodelovali na mednarodni razstavi hidrogeografskih kart v Budimpešti. Tu lahko opozorimo tudi na našo udeležbo na 10. kongresu geografov Jugoslavije v Beogradu (15.—20. septembra 1976). Leta 1976 je izšla XV. knjiga Geografskega zbornika SAZU, v tiskarno pa smo oddali gradivo za XVI. knjigo, v kateri bodo objavljene naslednje razprave: »Zgornja gozdna meja v Kamniških Alpah v geografski luči v primerjavi s Snežnikom«, »O zgornji gozdni meji na jugozahodnem Koroškem« in »Geografski ličinki žleda v gozdovih okrog Idrije ter Postojne«. Aktivnost našega inštituta naj prikažemo še s podatkom, da smo objavili v domači in tuji geografski ter drugi literaturi v tem letu kar 19 razprav ter manjših prispevkov. Tudi naš kartografski oddelek je delal uspešno. Poleg številnih diagramov ter skic smo izdelali kar 18 zelo zahtevnih ter originalnih večbarvnih kart. V geofotolaboratoriju smo razvili 387 črnobelih odnosno barvnih filmov ter diafilmov ter izdelali 4379 različnih slik, povečav ter reprodukcij. Pri tem pa ne sme ostati neomenjeno, da značaj dela v fotolaboratoriju nikakor ni serijski. Večina izdelanih slik so unikati, ki terjajo daljše pripravljalno delo in so zato zgoraj navedene številke le približni pokazatelj opravljenega dela. V letu 1976 smo prav tako nadaljevali z urejanjem slovenske geografske bibliografske kartoteke po modernih bibliotečnih načelih. Dopolnjevali smo tudi geografsko fototeko ter diateko Slovenije. V okviru zamenjave za naš Geografski zbornik smo prejeli 762 knjig ter revij, katerih vrednost skoraj dosega stroške za izdajanje naše publikacije. Podrobnejše poročilo o delu inštituta bo objavljeno v 27. knjigi Letopisa SAZU 1976. 16 — Geografski vestnik 241 THE WORK OF THE INSTITUTE FOR GEOGRAPHY OF THE SLOVENE ACADEMY OF ARTS AND SCIENCE IN THE YEAR 1976 Milan Šifrer (Summary) The report describes the research and publishing activities of the Institute in the year 1976. Its main research projects were: the research of flood areas in Slovenia, the ice-frost which has hit SW Slovenia in the year 1975, the ice movement of the small Triglav and Skuta glaciers, the transformation of the agrarian landscape in the Savinja Yalley, and the editing of the vol. XV. of the »Geografski zbornik«. UDK UDC 910:378.3:551-44 (497.12) »1976« = 863 INŠTITUT ZA RAZISKOVANJE KRASA SAZU V LETU 1976 Peter H a b i č* Raziskovalni program inštituta je obsegal predvsem dvoje področij: speleologijo in geografijo krasa. Prvo financira Raziskovalna skupnost Slovenije v okviru področne skupnosti za geologijo, rudarstvo in metalurgijo, drugo pa v skupnosti za ekonomske in prostorske vede. Poleg tega je bil inštitut po posebni pogodbi zadolžen za objavo rezultatov sledilnih poskusov v kraškem porečju Ljubljanice in za organizacijo 3. mednarodnega simpozija o sledenju podzemeljskih voda (3. SUWT) v dneh od 27. 9. do 1.10. 1976 na Bledu. Sodelavci inštituta so raziskovali kras v zahodnem subalpskem svetu ter v osrednjem delu Julijskih Alp v zvezi z izdelavo osnovne speleolo-ške karte Slovenije. V okviru 5. faze te dolgoročne naloge je bilo obdelanih 7 listov, in sicer Tolmin 2, 3, 4 ter Bled 1, 2, 3, 4. Tolmači h kartam obsegajo skupno 530 tipkanih strani in obravnavajo 760 kraških votlin, številne kraške izvire ter druge površinske kraške pojave. Terensko delo je bilo povezano tudi z drugimi speleološkimi, biološkimi in ekološkimi raziskavami dinarskega krasa v Sloveniji in Jugoslaviji. Te raziskave obsegajo valorizacijo kraških izvirov in podzemeljskih voda (P. Habič), geokronologijo kraškega podzemlja, rast, starost ter razpadanje kapnikov (R. Gospodarič in F. Šušteršič), preučevanje recentnega in fosilnega zakrasevanja v ribniški Mali gori (A. Kranjc), študij zatrep-nih dolin na Planinskem polju (F. Šušteršič) ter kemične lastnosti pre-nikajoče vode v Planinski jami (J. Hladnik) kot tudi obdelavo jamske favne Slovenije in nekaterih jam Črne gore (Tone Novak). Nekaj terenskega dela je bilo opravljenega po posebnih naročilih, predvsem v zvezi z ukrepi za zaščito krasa. Izdelane so bile smernice za odvajanje odplak v kras pri Neverkah in Podskrajniku, ocenjen idejni načrt bodočega kraškega vodovoda, obdelani pa so bili tudi rezultati črpalnega poskusa v Izolanskem breznu. R. Gospodarič in P. Habič sta opravila redakcijo slovenskih tekstov za angleško in nemško izdajo knjige »Underground Water Tracing, Investigations in Slovenia 1972—1975«, ki obsega 309 strani, 85 slik in tri priloge ter 12 barvnih tabel. Med članki 32 avtorjev iz Slovenije, Avstri- * dr., znanstveni svetnik. Inštitut za raziskovanje krasa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 66230 Postojna, Yu. je, Nemčije ter Švice je tudi 6 prispevkov omenjenih redaktorjev. P. Habič je predstavil geomorfološke in hidrografske značilnosti dinarskega Krasa, rezultate speleohidroloških raziskav ter hidrografsko ovrednotenje rezultatov sledenja. R. Gospodarič pa je soavtor poglavja o geologiji in hidrogeologiji porečja Ljubljanice, hidrogeološkega izvrednotenja podzemeljskih vodnih zvez, tretji njegov prispevek pa govori o redkih sledilnih sredstvih. Pri redakciji predavanj na simpoziju je poleg R. Go-spodariča sodeloval tudi A. Kranjc. F. Habe je sodeloval pri zbiranju gradiva za bibliografijo o krasu, ki jo je pripravil Zavod za hidrotehniko gradbene fakultete v Sarajevu, izdala pa Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. Pri pripravah na simpozij in predhodnih raziskavah v porečju kraške Ljubljanice je inštitut tesno sodeloval z univerzo v Ljubljani in drugimi ustanovami, ki se ukvarjajo z raziskovanjem krasa, zlasti z jamarsko zvezo Slovenije, zvezo vodnih skupnosti, še posebej z njeno strokovno službo in hidrološkim oddelkom, dalje s kemijskim inštitutom Boris Kidrič, inštitutom Jožef Stefan, geološkim in meteorološkim zavodom, zavodom za geološka in geofizična istraživanja iz Zagreba, zavodom za spomeniško varstvo, geodetskim zavodom in drugimi. V tem letu je izšel tudi 7. zvezek Krasoslovnega zbornika Acta car-sologica. Prispevke D. Gospodariča: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju, F. Habeta: Morfološki, hidrografski in speleološki razvoj v studenskem flišnem zatoku, P. Habiča: Iiidrogeolo-ške značilnosti povodja Bele pri Vrhniki in problemi izrabe kraških voda za oskrbo, ter A. Kranjca: Tipi kraških votlin v Triglavskem pogorju, je v sodelovanju z uredniškim odborom uredil akademik prof. dr. Svetozar Ilešič, ki je tudi kot predsednik znanstvenega sveta inštituta skrbel za znanstveno usmerjenost raziskovalnega dela programa. Kraška muzejska zbirka je kot posebna delovna enota inštituta, ki jo sofinancirata turistično hotelsko podjetje Postojnska jama in kulturna skupnost Postojna, priredila šest razstav naravoslovne in kulturnozgodovinske vsebine. Zbirala je gradivo za bodoči kraški muzej pri Postojnski jami. Sodelavci so izdelali večbarvne table kraških spomenikov kot so Planinska jama. Planinsko in Cerkniško polje, Rakov Škocjan in izviri Ljubljanice. Arhitekt Vlasta Nečemar je pod mentorstvom prof. Bitenca izdelala idejni osnutek bodoče zgradbe Kraškega muzeja pri vhodu v Postojnsko jamo. Raziskovalno delo je zajelo arheološko topografijo Notranjske in arheološko sondiranje v Starem trgu pri Ložu (M. Urleb) ter etnografsko obdelavo vasi Orehek pri Postojni (M. Karbič). Inštitut skrbi tudi za kataster kraških pojavov, v katerem je bilo do konca leta 1976 registriranih že 4492 kraških jam, 862 kraških vodnih objektov ter 170 različnih morfoloških pojavov. Knjižni fond pa se je v tem letu povečal za 591 enot. Sodelavci inštituta so skupaj objavili 15 različnih znanstvenih razprav, z referati pa so sodelovali na 7. kongresu speleologov Jugoslavije v Hercegnovem, na 10. jubilejnem kongresu geografov v Beogradu, na simpoziju entomologov na Korčuli ter na posvetu o favni Srbije v Beogradu. R. Gospodarič se je udeležil zborovanja nemških geologov v Hannovru, F. Habe zbora sovjetskih inštruk- torjev speleologije na Kavkazu, P. Habič pa simpozija o ekološki valorizaciji primorskega krasa v Splitu. Za pomembno biospeleološko dejavnost je član inštituta Egon Pretner prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, za visok življenjski jubilej pa odlikovanje predsednika republike red dela z zlatim vencem. Inštitut so kot vsako leto obiskali številni domači in tuji krasoslovci iz Madžarske, Avstrije, Švice, Italije, Francije in Nemčije. Seznanili so se z dejavnostjo inštituta in si pod strokovnim vodstvom ogledali turistične in druge zanimivosti našega krasa. Posebej naj omenimo tudi obisk 50 udeležencev 3. SUWT iz Evrope, Afrike, Avstralije in Amerike. Ob koncu leta je bilo pri inštitutu zaposlenih 6 znanstvenih, 4 strokovni in 4 tehnični sodelavci s polnim delovnim časom ter 3 delavci s skrajšanim delovnim časom. Podrobnejše poročilo o delu v letu 1976 ter o programu za leto 1977 pa je objavljeno v 27. knjigi Letopisa SAZU. THE INSTITUTE OF KARST RESEARCH OF THE SLOVENE ACADEMY OF ARTS AND SCIENCES AT POSTOJNA IN THE YEAR 1976 Peter Habič (Summary) The research programme of the Institute included the speleology and the geography of karst. Work on the basic speleological map of Slovenia has been continued; 5 sheets covering the area of the Julian Alps and the foot-hills had been completed. The research included also the evalution of water springs and underground waters; further karst phenomena and karst flora. The 3rd International Symposium on Underground Water Tracing (3. SUWT) has been also organised at Bled by the Institute. Editing of the papers presented at the symposium is in progress. In 1976 the 7th volume of »Krasoslovni zbornik« (Acta carsologica) was published. KNJIŽEVNOST Novejši krasoslovni učbeniki Po izidu učbenikov J. Jenningsa, M. M. Sweetingove in opisov krasa na severni polobli v knjigi »Karst«, o čemer je poročal Geografski vestnik 1973, je izšlo nekaj novih učbenikov in monografij, ki pomenijo nov korak v razvoju krasoslovja. V izdajanju krasoslovnih objav se je poleg krasoslovnega in speleološkega inštituta Gorkijeve univerze v Permu v Sovjetski zvezi uveljavila še geografska fakulteta moskovske univerze. Med pomembnimi deli je omeniti zlasti dve izpod peresa tamkajšnjih profesorjev geografije, Gvozdeckega in Cikiševa. N. A. Gvozdeckij, Problemi izučenija karsta i praktika (Vprašanja preučevanja krasa in praktika), 391. s., 45 podob. Moskva 1972. Knjiga je namenjena, kot beremo v uvodu, znanstvenim delavcem in delavcem v praksi, geografskim in geološkim aspirantom in študentom in je zanimiva tudi za turiste in športnike-speleologe. Poleg že standardnih poglavij najdemo še nekaj posebnih. Tako je na primer poglavje o tipologiji krasa, s čimer se je avtor najbolj raziskovalno ukvarjal. Čeprav je v predhodnih poglavjih kras dokaj podrobno tipiziran (pokriti, zakriti, in podobno), je na karti evropskega dela Sovjetske zveze kras rajoniran le po dveh vidikih, glede na lito-loško podlago in glede na splošne geografske regije. Na tej karti spoznamo široko razprostranjenost krasa v gipsu, anhidritu in v soli, kar je v Jugoslaviji redkost. Posebno zanimanje vzbudita tudi dve poglavji o rudnem krasu in o praktičnem pomenu raziskovanja krasa v SZ. Rudni kras, ki je v znatni meri skriti kras (v smislu Slovenske kraške terminologije, Ljubljana 1973, s. 18), ima velik pomen za sovjetsko rudarstvo. Snov iz 44 strani dolgega poglavja z naslovom »Vpliv geoloških, geografskih pogojev in delnih sestavin geografskega okolja na razvoj krasa« najdemo, bolj poglobljeno in razširjeno, obdelano v knjigi: A. G. Čikišev, Geografičeskie uslovija razvitija karsta (Geografski pogoji kraškega razvoja). 115 s., 36 podob, broš., Moskva 1975. Obdelani so geološki vplivi, vloga reliefa, klime, naravnih voda, prsti, rastlinstva, živali, mikroorganizmov, prirodnih kompleksov in antropogeni dejavniki za razvoj krasa. V knjižici so nekatere dragocene karte za evropski del SZ kot na primer za število dni z določeno zemeljsko temperaturo, pH talne raztopine, ogljikovodikova produkcija v tleh, kar vse po svoje osvetljuje vlogo temperature in padavin na korozijo. Za obe omenjeni knjigi je mogoče reči isto kot za podobni starejši učbenik G. A. Maksimoviča:* natrpani sta s kvantitavnimi podatki iz obilice uporab- * Osnovni karstovedenija, I, 444 strani, Perm 1964. Osnovi karstovedenija, II, 529 s., Perm 1969. ljene literature, med katero je v ospredju vzhodnoevropska in zlasti sovjetska književnost. Obe pričata o hitrem razvoju sovjetskega krasoslovja, ki je na nekaterih področjih doseglo, ponekod pa preseglo evropsko raven. Da se je krasoslovje razvijalo dokaj samosvoje in da zahodnejši krasoslovci o tem razvoju niso bili obveščeni, dokazuje primer F. F. Lapteva, ki je že 1. 1939 teoretsko utemeljil korozijo mešanice. To je na zahodu po zadnji vojni na novo »odkril« prof. dr. A. Bögli. O tem poročata obe imenovani knjigi. L. Jakucs, Morfogenetics of karst regions (Morfogenetike kraških regij). Variants of karst evolution. 283 s., 38 fotografij, 100 risb, Budapest 1977. To je popravljen in razširjen prevod v madžarščini napisane knjige istega avtorja. Na str. 19 beremo, da sta v naslovu združeni dve znanosti, o morfologiji in o genetiki. Slednje smo doslej imeli za poseben vidik pri preučevanju oblik. Uvodoma beremo tudi Jakucsovo definicijo krasa, ki je v tej knjigi obravnavan kot trenutno stanje geomorfogenetskih procesov in kar Jakucs postavlja nasproti dosedanjim naziranjem. Skratka, v vsej knjigi je očitna težnja, postaviti krasoslovje na nove temelje. Glavnino knjige zavzema dinamična kraška geomorfologija. Obravnava različne vplive na kraške procese in njihove učinke, kar združuje v naziv »variance«. Beremo o petrovariancah, klimovariancah, morfovariancah, erozijskih variancah, antropovariancah, o vplivu prsti. Bolj kot drugi doslej je Jakucs predstavil korozijo kot mozaik, ki jo določujejo drobni, doslej komaj opaženi dejavniki. Med njimi se je Jakucs doslej največ raziskovalno ukvarjal z razlikami v mikroklimi vrtač, pri čemer se je lahko naslonil na ustrezno madžarsko kli-matološko literaturo. V »Morfogenetikah« najdemo povzetek njegovih zaključkov iz prejšnjih razprav. Bogato je tudi poglavje o biokemičnih procesih in o mikroorganizmih v tleh. Nekateri Jakucsevi zaključki so zelo drzni (npr. pro-centualni vpliv CO» različnega porekla za kraško denudacijo oziroma kemično erozijo po svetu). Značilen je primer različnih sistemov kraškega pretakanja. Delitev krasa glede na vodni pretok je že prej opravil pri nas P. Habič in v sovjetski literaturi G. A. Maksimovič. To delitev, a bolj razčlenjeno, najdemo kot originalno v Jakucsevih Morfogenetikah. Osnovna dva tipa, stekanje v kras iz nekraškega obrobja in raztekanje s krasa, imenuje antigeni in alogeni tip in njune učinke zasleduje ne le v reliefu in v geotektoniki, temveč tudi v jamah, vodnih razmerah, procesih itd. Skratka, Jakucs se nam v knjigi predstavi kot enfant terrible v krasoslovni literaturi. Prepustimo času, da bo povedal, kaj je v njegovi knjigi zrnja in kaj so pleve. Med zelo številnimi tezami v zaključnem poglavju, ki nosi naslov »Tematski pregled tez, ki so v ospredju te knjige« — mnoge med njimi so že ustaljeni dosežki svetovnega krasoslovja — je med drugim trditev, da bi lahko v Jugoslaviji kmetijsko izkoristili 1000 km2 (?) v kraških poljih poplavljenih zemljišč, če bi odstranili zamaške v ponorih, ki da so večidel le naplavine lesa (s. 244). Na žalost stvari niso tako preproste. J. G. Zötl, Karsthydrologie (Kraška hidrologija). 291 s-, 114 podob., Wien 1974. Po O. Lehmannovi »Kraški hidrologiji« iz 1. 1932 smo končno dobili moderni kraško-hidrološki učbenik, v katerem so združeni zares obilni dosežki te znanstvene veje v zadnjih štiridesetih letih. Kot kraška geomorfologija se tudi kraška hidrologija razvija v okviru raznih strok, hidrologije, geologije, geografije in speleologije. Čeprav je avtor po osnovni izobrazbi geograf, je uvodni »Splošni geografski uvod« pičel in obsega le 22 strani. V njem opisuje vpliv litologije in klime na kras po svetu. Daleč največ obsegata poglavji »Vodno pretakanje v zakraselih kamninah« in »Primeri hidrogeoloških izkušenj pri gradnji tehničnih objektov v kraških področjih«. Najbolj tehtno je napisana snov, s katero se je avtor sam raziskovalno ukvarjal- ugotavljanje podzemeljskih vodnih zvez. Naj pri tem omenim, da se Zötl strinja z lokalno omejeno gladino kraške vode, ker je do tega prišel pri raziskovanju Severnih Apneniških Alp in ker je našel za to dokaze v nekaterih plitvih kraških predelih. Soglaša (s. 258) z naziranjem, da poteka zakrasevanje v glavnem v zgornjih plasteh, do 100—200 m globine, čeprav sega kraško pretakanje mnogo globje. Četudi je hidrologija daleč v ospredju, Zötl ne zanemarja kraške morfologije. Ugotavlja, da se podzemeljska hidrografska mreža z veliko zamudo prilagaja morfološkemu razvoju v nekra-ški okolici, ki določuje erozijsko bazo. Zato meni, da lahko morfogenetske raziskave bistveno osvetlijo kraško pretakanje. Knjiga je obenem priročnik za tehnična kraška hidrološka dela. Založba Springer je omogočila tehnično izvrstne skice in skoraj luksuzen tisk. Skoda, da avtor ni na tekočem glede najnovejših kraškomorfoloških dognanj po svetu. M. D. Blcaliu, Morfologia carsticä. 590 s., 184 risb, 101 fot., Bucure?ti, 1974, broš. Bleahuva »Kraška morfologija« je do neke mere pravo nasprotje »Morfoge-netike«, ki jo je napisal prof. geografije v Szegedu Jakucs. Bleahuv učbenik je soliden pregled kraške geomorfologije na podlagi resnično izrabljene in ne samo v seznamu navedene literature. Skupen pa jima je do neke mere morfodina-mičen pogled na kraško geomorfologijo. Pri tem daje Bleahu velik pomen lito-loškim pogojem, ki so v knjigi izredno drobno obdelani. Svetovna razgledanost avtorja se vidi tudi pri hidrološkem pregledu. Da o tej knjigi tu ne bo več govora, je kriv jezik, v katerem je knjiga objavljena. Romunski tekst ne pojasnjuje kak mednarodni jezik, ne pri skicah in fotografijah in ne v povzetku. Če knjiga ne bo prevedena v kak mednarodni jezik, najbrž ne bo imela večjega vpliva na svetovno krasoslovje, kar je škoda. V poročilu o učbenikih Gvozdeckega, Čikiševa, Zötla in Jakucsa, jugoslovanski krasoslovci ne moremo molče mimo naslednjega. V njih sta Dinarski kras kot klasično kraško ozemlje in jugoslovansko krasoslovje upoštevana znatno manj kot v učbenikih, o katerih smo poročali v starejših Geografskih vestnikih. Gvozdeckij se je v svojem historičnem pregledu krasoslovja sicer omejil že z naslovom poglavja na Sovjetsko zvezo, toda med pregledom krasa po svetu je Dinarskemu Krasu odmerjena le ena stran teksta. Jakucs sicer večkrat omenja primere z Dinarskega krasa, toda jugoslovansko krasoslovje, ki je delno sicer zastopano v pregledu literature, med tekstom skoraj da ni upoštevano. V 64 strani dolgem poglavju z naslovom »Vzorčne pokrajine in pojavi kraškega odtekanja« najdemo med opisom Dinarsko-grškega krasa v Zötlovi knjigi prikaz hidroloških razmer na slovenskem krasu — v petitu pod črto. Tu ni mesto za razglabljanje, zakaj novejši učbeniki — Bleahuv je izjema — vedno manj upoštevajo naš kras in našo znanost. K temu je gotovo pripomoglo tudi nezadovoljivo objavljanje naših rezultatov v mednarodnih jezikih. Gotovo pa do tega prihaja tudi iz naslednjega vzroka. Večina avtorjev je raziskovala poglavitne kraške predele sveta in ti predeli so tudi bolj v ospredju njihove knjige. Pri nas pa stav-Ijamo takemu raziskovanju tujcev skoraj nepremostljive ovire, ki so z gledišča strateške varnosti sicer razumljive, a prinašajo udarec ugledu posestnikov klasičnega krasa. I. Gams O geografiji Jugoslavije Sozialgeographische Fragestellungen, Beiträge zum Symposium in Ljubljana/Maribor in Oktober 1975, Materialien 5, Geographisches Institut der Universität Frankfurt, Frankfurt am Main 1976. Peta številka publikacije geografskega inštituta univerze v Frankfurtu prinaša enaindvajset referatov z medinštitutskega posveta sodelavcev geografskega inštituta univerze v Frankfurtu in inštituta za geografijo univerze v Ljubljani, ki je bil v Ljubljani in Mariboru. Vsebina posveta je bila metodologija socialno-geografskega znanstveno-raziskovalnega dela ob primerih konkretnih raziskav sodelavcev obeh inštitucij, to je na primerih Slovenije in gospodarskega in populacijskega zgostitvenega ožjega območja Frankfurta. Avtorji iz Frankfurta so prispevali sledeče razprave: Klaus Wolf »Razmišljanja o oblikovanju geografskega raziskovanja in študija na visokih šolali«, Roswitha Hantschel in Elke Tharun »Pripombe k metodologiji kvantifikacije«, Franz Schymik »Problemi razumevanja regionalne mobilnosti in imobilnosti«, Peter Jurczek »Vrednost mikroprostorskih raziskav v geografiji«, Kurt Gathof »Bivanje v naselju Dietzenbach (Analiza zadovoljstva z bivališčem kot rezultat okolja)«, Hans Georg Glaesser »Aschaffenburg-Nilkheim (K nastanku in razvoju mestnega predela v Aschaffenu glede na učinek urbanističnega načrta ter javnih in poljavnih nosilcev zazidave«, Doris Krüger-Roth »K položaju stanovanj v predelu Frankfurt-Sachsenhausen« in Peter Roth »Razmišljanja o proučevanju za rekreacijo potrebnih površin v urbanem prostoru«. Od slovenskih geografov pa so prispevali razprave sledeči: Vladimir Klemenčič »Položaj geografije v Sloveniji«, Igor Vrišer »Industrializacija Slovenije«, Jakob Medved »Tržna usmerjenost kmetijstva v Sloveniji«, Marijan Klemenčič »Socialni prelog v Sloveniji«, Marjan Ravbar »Prostorska struktura funkcije izobraževanja v Sloveniji«, Matjaž Jeršič »Kratek pregled raziskovalnega dela na področju geografije turizma na Slovenskem«, Mirko Pak »Funkcija oskrbe pri razvoju regionalne strukture v občini Slovenska Bistrica«, Borut Belec »Tipi vinogradniških regij v Sloveniji«, Božidar Kert »Novejše transformacije agrarnega prostora in agrarne produkcije v Pesniški dolini pod vplivom hidromelioracij«, Mavricij Zgonik »Prekomejne migracije v Severovzhodni Sloveniji kot nov prostorski pojav« in Ludvik Olas »Sezonska zaposlitev prebivalstva iz Prekmurja kot dejavnik prostorskih sprememb«. Kljub temu, da so skoraj vsi prispevki predstavili ustrezna metodološka izhodišča, pa so v tem pogledu nekateri prispevki še posebej izstopali (Hantschel, Tharun, Jurczek, Glaesser, Vrišer). Wolfov uvodni prispevek je bolj teoretične narave. Redko kateri zbornik je tako bogat na teoretičnih in metodoloških predstavah kot ta. Posebno vrednost mu daje dejstvo, da so hkrati podana praktična uporaba metod na konkretnih primerih in kratka predstavitev rezultatov takšnih metodoloških pristopov. Nekaj razprav pa je sploh prva tovrstna predstavitev izsledkov določene problematike. M. Pak Zlatko Pepeonik: Jugoslavenska ekonomska emigracija u Švedsku, Radovi Instituta za geografiju, br. 13, Zagreb, 1976, str. 5—132. Med številnimi študijami inštituta za geografijo v Zagrebu o problemih ekonomske migracije v evropskih državah je študija o jugoslovanski ekonomski migraciji na Švedsko nedvomno najbolj poglobljen in kompleksen prikaz jugoslovanske ekonomske migracije v neko državo. Čeprav delež jugoslovanskih ekonomskih migrantov na Švedskem ni velik in je leta 1970 znašalo število jugoslovanskih državljanov na Švedskem le 36.863, pa so toliko večji problemi, specifičnosti in učinki te migracije pri samih migrantih in krajih, od koder ti prihajajo ali kamor se vračajo. Svoje proučevanje je avtor oprl na dokaj skromne podatke jugoslovanskega popisa prebivalstva 1971 ter trimesečnih in vsakoletnih poročil švedskega ministrstva za migracije. Še posebej koristni so bili podatki ankete o priseljencih na Švedsko iz leta 1969. Na osnovi teh podatkov je avtor obdelal in s številnimi tabelami in grafičnimi prilogami predstavil ekonomske, prostorske in socialne probleme jugoslovanske ekonomske migracije na Švedskem. Zlasti podrobno so predstavljeni dejavniki, ki vplivajo na preobrazbo začasnih migrantov v stalne emigrante. Znanstven pristop in osebno poznavanje problema dajeta delu deloma vzorčni značaj za podobna proučevanja, kar še zlasti velja za proučavanja ekonomske migracije z vidika socialne geografije in sociologije. Ob tem pa vendarle ostaja odprtih še vrsta prostorskih problemov, ki zadevajo bistvo geografskega zanimanja o gospodarskih selitvah. M. Pak Mitko Panov: Geografija na SR Makedonija, knjiga 1, Skopje, 1976, str. 403. Pred nami je prva knjiga geografije Makedonije izpod peresa najbolj plodnega proučevalca socialnogeografskih problemov te republike. Obsega prikaz naravnogeografskih sestavin, prebivalstva in naselij in je dopolnjena z večjim številom kart o posameznih elementih na ravni občin. Dokaj posplošen naravnogeografski oris s poudarkom na specifičnostih makedonskega prostora za gospodarstvo in poselitev zaključuje poglavje o naravnogeografski regionalizaciji Makedonije. Avtor deli republiko na štiri makro-, devet mezo- in triindvajset mikroregij. Kljub nekaterim specifičnostim se ta regionalizacija ne razlikuje od dosedanjih poizkusov regionalizacij SR Makedonije. To velja tudi za funkcijsko regionalizacijo, ki itak temelji v glavnem na občinskih mejah. V drugem temeljnem poglavju z naslovom »Sociogeografske karakteristike« so obširno predstavljeni vsi demografski elementi, od razvoja prebivalstva in njegove strukture do vseh oblik migracij, ki so za to republiko ena glavnih značilnosti demografskega razvoja. V bistvu je to sinteza vseh dosedanjih avtorjevih razprav s tega področja za vso Makedonijo in je dopolnjena s podrobnejšo genetsko analizo vsakega od prostorsko relevantnih populacijskih elementov. Za makedonski prostor je takšen pristop nadvse potreben, saj lahko služi pri tolmačenju razvoja obstoječe strukture poselitve in kot izhodišče za poznavanje sedanjih izredno pestrih procesov transformacije makedonske pokrajine. V tem poglavju je sintetično predstavljen celoten sklop populacijskih vprašanj, ki smo jih doslej spoznavali iz posameznih študij le fragmentarno. Drugo obsežno poglavje o naseljih je razdeljeno na podpoglavji o mestnih in vaških naseljih. Tudi v tem poglavju avtor razen občih problemov naselij obravnava nekatere makedonske specifičnosti, ki so tesno povezane z razselje-vanjem obsežnih hribovitih območij republike in z izredno močno koncentracijo prebivalstva v največjih naseljih, v zadnjih letih pa tudi v večini občinskih središč. Zanimivo je, da je avtor v knjigo kot posebno poglavje vključil tudi kratek prikaz organizacijskega in deloma tudi vsebinskega razvoja geografske stroke v SR Makedoniji. To med drugim tudi kaže na tendenco po celostnem prikazu geografskih problemov. Naslednja knjiga zbirke bo obravnavala ekonomsko-geografske probleme. M. Pak Vasil Gramatikovski: Prirodno-geografski, demografski i imotni karakteristiki na Prespanskata kotlina, Prirodno-matematički fakultet na Univerzi-tetot Kiril i Metodij — Skopje, Skopje, 1975, str. 103. Delo je razdeljeno na tri poglavja: na naravno-geografsko karakteristiko, prikaz demogeografskih značilnosti ter na analizo zemljiške strukture in izrabo zemlje. Gre torej za regionalno geografski prikaz transformacije Prespanske kotline kot območja depopulacije in deagrarizacije ob precejšnjih mikroregio-nalnih razlikah. Raziskavo transformacije je avtor oprl na obdobje 1960—1969, ko so v tej pokrajini potekali pomembni prostorski razvojni procesi: odseljevanje prebivalstva iz obrobnih predelov in koncentracija v neposredni bližini Resna kot krajevnega središča. S tem je povezano zmanjšanje obdelovalnih površin, kmetijske produkcije na sploh in specializacija ter intenzifikacija kmetijske produkcije v najbolj ugodnih prostorskih in mikroklimatskih predelih. Pri tem je bila posebno pomembna zadostna količina vode za namakanje, kar je povzročilo občutne razlike v strukturi same kmetijske proizvodnje- Obsežno gradivo, ki ga je avtor veliko zbral tudi na terenu, je zelo skrbno analizirano v medsebojni vzročni povezavi in s ciljem slediti prostorskim učinkom spreminjanja socio-ekonomske strukture prebivalstva in migracij. Zaradi ovrednotenja najnovejših procesov, ko še ni bilo na voljo podatkov popisa prebivalstva 1971, je avtor posebej zbral populacijske, zemljiško posestne in ekonomske podatke za leto 1969. V celoti je študija metodološko soliden regionalnogeografski prikaz specifične jugoslovanske pokrajine, ki posebej upošteva vse značilnosti najnovejših transformacijskih procesov na našem podeželju. Mirko Pak O jugoslovanskih naseljih in mestih ter urbani geografiji Centralna naselja i gradovi SR Hrvatske, Geografska analiza, Geografski institut Prirodoslovno-matematičkog fakulteta sveučilišta u Zagrebu, Zagreb, 1976, str. 239. Geografski inštitut zagrebške univerze nadaljuje z izdajanjem serije geografskih prikazov SR Hrvatske, ki so jo pričeli z obsežno regionalno monografijo te republike. Najnovejša knjiga iz te zbirke je zbornik 12 razprav o hrvatskih mestih, ki so nastale v sklopu znanstvenega projekta »Gradovi SR Hrvatske«. Zbornik je uredil I. Crkvenčič. Čeprav je zbornik očitno želel podati celovito podobo hrvatskih mest, je njegovo težišče na funkcijski in populacijski tematiki, ostale teme so manj zastopane, ali pa so celo izostale (npr. morfologija mest). Uvodna razprava I. Crkvenčiča o statistični in funkcijski klasifikaciji naselij SR Hrvatske prinaša nekatere osnovne navedbe o mestih, nato pa obravnava njihove centralne funkcije in hierarhično razvrstitev. Za recenzenta, ki se je s to tematiko ukvarjal na celotnem območju Jugoslavije, so ti izsledki zanimivi, saj v mnogočem potrjujejo njegova dognanja, četudi je bila metoda obdelave nekoliko drugače zasnovana. Skoda, da niso bile podrobneje proučena vplivna območja središč, vloga centralnih naselij nižjih stopenj in vloga industrijskih krajev, kar bi bistveno razširilo raziskavo. Zuljičeva razprava o rasti mestnega prebivalstva in procesu urbanizacije v SR Hrvatski je nadaljevanje njegovih številnih proučitev te problematike. V njej so posebej zanimive napovedi o razvoju mest do leta 2000. Na razpravo se navezuje raziskava M. Siča o obeležjih demografskega razvoja mest SR Hrvatske zadnjih 100 let, to je od 1880 dalje. Smiselno sodi v to skupino poročil tudi prispevek Z. Roca o razporeditvi hrvatskih mest glede na velikost (rank size rule), ki s primerjanjem več razdobij prikazuje, kako je hrvatska urbanizacija dobivala čedalje bolj zrele in normalne poteze. Dve razpravi M. Vreska in I. Crkvenčiča se ukvarjata s funkcijsko strukturo mest. Vreskova razprava, ki je zelo temeljita in ki sledi mednarodni metodologiji, ugotavlja, da je večina mest na Hrvatskem industrijskih, precej manj jih je dejavnostno diverzificiranih, še vedno veliko pa jih je orientiranih v upravo. Zanimivi so tudi Crkvenčičevi izsledki o opremljenosti mest s terciarnimi dejavnostmi (vloga v trgovini in prometu), ki kažejo, da so številna mala mesta bolje opremljena kot velika. R. Pavič, ki je eden redkih jugoslovanskih geografov, ki se bavi s politično geografijo, podaja v posebnem sestavku razmišljanja o politično-geografskem položaju hrvatskih mest v preteklih historičnih obdobjih. Razglabljanja so prav zanimiva, čeprav lahko vzbude bralcu, ki je historično razgledan, tudi določene pomisleke. Historično-geografski značaj ima prispevek M. Markoviča o razmerah in razvoju štirih največjih hrvatskih mest, kot je to mogoče razbrati iz mestnih zemljevidov iz XVI., XVII. in XVIII. stoletja. En prispevek v zborniku se ukvarja s podnebjem Zagreba, Osijeka, Rijeke in Splita (B. Penzar), drugi pa z oskrbo mest z vodo. Napisal ga je ]. Ridanovič. Na zaključku sta še dve krajši razpravi M. Vreska o funkcijski transformaciji zagrebškega mestnega osrčja in o razvoju osnovnih šol kot kazalcu prostorske razmestitve zagrebškega prebivalstva. Obe sta zasnovani v smislu »socialnogeo-grafske« šole. I. Vrišer Krešimir Papič: Travnik. Grad i regija, Zavičajni muzej Travnik, Travnik, 1975, 360 str. Ni veliko mest v Jugoslaviji, ki se lahko pohvalijo s takšno obsežno in zgledno geografsko monografijo, kot je Papičev »Travnik grad i regija«. Sicer pa Travnik, starodavno bosansko mesto, ki ima svoje korenine že v pred-rimski in rimski dobi in ki je postal v XVII. stol. kasaba in središče nahije in je bil od XVIII. do srede XIX. stol. prestolnica bosanskega pašaluka, ves čas pa eden od centrov srednjebosanskega prostora, to nedvomno zasluži. Slikovito mesto, ki leži v zgornjem delu doline Lašve ob pomembnih prometnih poteh osrednje Bosne, je v teku zgodovine doživljalo obdobja vzponov in zastojev. Njegov utrip je najbolj zastal konec XIX. stoletja in pod bivšo Jugoslavijo. Po letu 1945 pa se je z novo industrijo naglo razvijal, čeprav ne tako močno, kot bi se, če ne bi na njegovem vplivnem območju nastala še dva industrijska centra: Vitez in Novi Travnik. K. Papič je vsa historično-geografska dogajanja podrobno prikazal. Izhajajoč iz širšega položaja mesta in naravnih razmer, ki so pogojevale mestni razvoj, je temeljito, v smislu moderne urbane geografije, obdelal predvsem mestne funkcije in odnos mesta do okolice in drugih središč v posameznih historičnih obdobjih: turškem, avstroogrskem, predvojnem jugoslovanskem in po osvoboditvi. Ob tem je nekoliko zanemaril edino mestno zgradbo in njene sestavine, čeprav bi slednja zaslužila glede na značaj Travnika več pozornosti. Monografiji se pozna, da je zrasla ob poznavanju znanstvene literature, terenskem delu in delovnih skušnjah avtorja, kar ji daje stvaren, znanstven, pa tudi aplikativen značaj. T 1 I. v riser Milan Vresk: Osnove urbane geografije, Skolska knjiga, Zagreb, 1977, str. 127. V jugoslovanski geografski literaturi so redki priročniki posvečeni v celoti metodam geografskega proučevanja. Doslej še ni bilo primera takšnega celostnega prikaza problemov in raziskovalnih metod, kot je Vreskova knjiga, v kateri so sistematično podane metode pristopov k obravnavanju vseh glavnih geografskih problemov v mestnem prostoru. Vendar avtor ni imel namena podrobneje predstaviti vseh številnih modificiranih pristopov k proučevanju mestnega prostora. Zasnovo svoje knjige je avtor oprl predvsem na dela ameriških in angleških strokovnjakov. Ta temeljna spoznanja o urbanem prostoru je dopolnil z drugimi, predvsem kasneje nastalimi deli in obenem aktualiziral osnovno tematiko. Mesto pojmuje Vresk kot prostor največje koncentracije vseh človekovih dejavnosti in kot sintezo velikega števila dejavnikov. Po uvodni informaciji o pojmu mesta in urbanizacije ter o nalogah urbane geografije, so v knjigi predstavljene mestne funkcije, metode njihovega ovrednotenja in pristop k funkcionalni klasifikaciji mest. Obsežno je poglavje o prostorski strukturi mesta, v katerem so prikazane metode raziskovanja, ter poglavje o funkcijski, populacijski in morfološki strukturi mesta. V nadaljevanju so na primerih razvitih držav prikazani problemi opredelitve urbanizacije vseh stopenj, na koncu pa je obravnavana še problematika vplivnih območij in cen-tralnosti mestnih naselij. Iz obsežne literature je Vresk v najkrajšem možnem obsegu zelo uspešno podal dokaj izčrpno informacijo o geografskih problemih razvoja mestnega prostora ter o metodah njihovega proučevanja. Študija je opremljena tudi s številnimi reprodukcijami kartogramov, grafikonov in diagramov. M. Pak Iz tuje geografske književnosti Martin C. Kellman, Plant Geography, London 1975, 135 strani, 20 risb in diagramov, 4 tabele in 12 fotografij. Knjiga je izšla kot šesti zvezek zbirke »Geografija« (The Field of Geography), ki jo urejata znana angleška geografa W. B. Morgan in J. C. Pugh. Knjige, ki so jih do sedaj izdali v tej zbirki, obravnavajo: agrarno geografijo, kartografske metode, politično geografijo, prostorske strukture in gospodarsko geografijo. Celotna zbirka je po besedah urednikov zasnovana tako, da bi služila potrebam današnjih študentov geografije. Teli zasnov se je v veliki meri držal tudi avtor pričujoče knjige. Že v uvodu je zapisal, da je namenil to delo študentom geografije, ki jih zanima živi svet v pokrajini. V uvodnem poglavju avtor napove zgradbo knjige. Prva poglavja obravnavajo nekatere osnovne pojme, ki jim sledi pretres teoretičnih izhodišč. V nadaljevanju pa po avtorjevih besedah ni bilo mogoče zajeti vsega gradiva, ki ga obravnava rastlinska geografija. Zato se je osredotočil na tista poglavja, ki so po njegovem mnenju osnovna za razumevanje rastlinske odeje v geografskem okolju. Knjiga je razdeljena na tri glavne dele. Prvi del o geografiji rastlinskih vrst obsega poglavja, ki se nanašajo na rastlinske vrste in njihova ekološka svojstva, na vplive okolja na razporeditev rastlin in na njihove selitve. V drugi del o geografiji vegetacije so zajeta poglavja: rastje kot predmet proučevanja, zbiranje podatkov o vegetaciji in analiza vegetacije. Zadnji del, ki zajema še nekatere teme iz rastlinske geografije vsebuje poglavja: zgodovina vegetacije na Zemlji, rastline in ekosistemi ter človekovi vplivi *na rastje. Vsebina knjige je torej precej drugačna, kot je vsebina dosedanjih fitogeo-grafskih učbenikov. Ti zadnji imajo večinoma dva glavna dela. Prvi del obravnava naravne razmere, ki pogojujejo rastje, drugi pa razširjenost vegetacije na Zemlji in njenih delih. S to knjigo pa geografija pri proučevanju rastja stopa na dokaj nova pota. Zlasti se to kaže v prvem delu o geografiji rastlinskih vrst. Z vprašanji o nastanku novih rastlinskih vrst, razprostranjenosti posameznih rastlin, fitogenetskem sistemu, ekoloških lastnostih vrst itd., se je geografija doslej le malo ukvarjala, ker so za pokrajino, ki je predmet geografije, bolj pomembne rastline povezane v skupine kot pa posamezne rastlinske vrste. Zato je iz tega vidika pomembnejši drugi del, ki obravnava geografijo vegetacije. Tu avtor predstavi razvoj vegetacije ter strukturo rastja in rastlinskih združb. Zelo zanimivi sta tudi poglavji o zbiranju podatkov o vegetaciji in njeni analizi. V njih je prikazana uporabnost statističnih metod pri tovrstnem delu. Tu avtor navaja nekatere probleme s klasifikacijo rastja. Podrobneje prikaže klasifikacije avtorjev iz angleško govorečih dežel (Tansley, Clements), pregledno pa tudi klasifikacijo, ki se je razširila po celinski Evropi (po Braun-Blanquetu). Na kratko so predstavljeni novejši poskusi klasificirati rastje s pomočjo matematičnih modelov in računalnikov. Vendar avtor opozarja, da so novi klasifikacijski sistemi res moderni v matematičnem smislu, toda malokateri je moderen v tem, da bi zajel običajno poznavanje oblike in funkcije proučevane vegetacije. Tudi osrednjo nalogo pri analizi vegetacije, to je iskanje povezav med vegetacijo in okoljem ter prostorsko razporeditev rastja, avtor opre na uporabo kvantitativnih metod in statistike. Tako prinaša ta del knjige v geografsko literaturo veliko novih idej, metod in tehnik dela pri proučevanju vegetacije v pokrajini. Marsikaj od tega bo treba preveriti s podrobnim terenskim delom, ki ostane še naprej ena osnovnih metod pri proučevanju rastja. Na ta način bodo novi pristopi k raziskovanju rastlinske odeje najbolje ovrednoteni. Notranja oprema knjige je docela v skladu s tekstovnim delom in se dokaj loči od opreme dosedanjih tovrstnih del. Knjiga ne prinaša kart o vegetaciji, temveč je večina podatkov prikazana na koordinatah, diagramih in tabelah. Le na koncu je dodano nekaj črno belih fotografij, ki prikazujejo nekatere pojave v rastlinski odeji. F. Lovrenčak Josef Schmithiisen, Atlas zur Biogeographie, Bibliographisches Institut Mannheim 1976, 80 strani. Bibliografski inštitut iz Mannheima je v okviru programa osmih atlasov o naravnih pojavih izdal tretji zvezek, ki prikazuje rastje in živali na Zemlji, jako smo za atlasom o prsteh in o morjih, ki prikazujeta neživo naravo, dobili še atlas o živem svetu, ki je neločljivo povezan s to naravo. Jedro atlasa tvorijo karte rastja. Potencialne vegetacijske skupine ponazarja svetovna karta v merilu 1:80 milijonov, sledijo pa ji karte rastja po posameznih celinah v merilu 1:25 milijonov. Na osnovi intenzivnega proučevanja rastja v mnogih predelih Zemlje, se je nabralo dovolj gradiva tudi za karte vegetacije v večjih merilih. Omeniti velja, da je avtor J. Schmithiisen. znani nemški geograf, uvrstil v atlas vrsto vegetacijskih kart predelov z doslej slabo poznanim rastjem. Verjetno je v dobrem poznavanju rastja, iskati vzrok, da vegetacijo Evrope ponazarjata le karta vse celine in karta Srednje Evrope; medtem ko mnoge karte v merilu 1:5 milijonov prikazujejo rastje neevropskih dežel tako npr. Madagaskarja, južne Indije, jugovzhodne Avstralije in Tasmanije, Srednje Amerike, zahodnih in vzhodnih Antiljskih otokov, severovzhodnega dela Južne Amerike in drugih. Vse karte so izdelane po enotni tipologiji in imajo razen svetovne karte enotno legendo v petih jezikih (nemščini, angleščini, francoščini, španščini in ruščini). Avtor atlasa svetuje bralcu, ki želi spoznati opis vegetacijskih skupin in razlago njihove razprostranjenosti, da prečita njegovo znano knjigo (Allgemeine Vegetationsgeographie)- Različne barve ponazarjajo posamezne vegetacijske skupine. Barve in njihovi odtenki predstavljajo enega od ekoloških faktorjev (rdeča — toploto, modra — vlažnost, rumena — letno spreminjanje vegetacije glede na sušo in mraz) in gostoto rastja. S kombinacijo raznih barv in različnih simbolov so zajete vse vegetacijske skupine, kar pripomore k večji preglednosti kart. Poleg vegetacijskih kart vsebuje atlas tudi vrsto zemljevidov, ki ploskovno prikazujejo areale posameznih rastlin in živali. Te karte so izdelane v tribarvni tehniki. Razvrščene pa so za isto področje (npr. Evropo) tako, da so ob kartah arealov različnih rastlin karte arealov različnih živali: npr. macesna (Larix) in volka (Canis lupus) v holarktičnem področju. Zanimive so tudi karte arealov bipolarnih in tropskih rastlin ter živali, areali kozmopolitskih rastlin (družin, rodov in vrst) in živali. Te karte nazorno pokažejo, kako zavzemajo areali nekaterih živali večji del Zemlje medtem, ko so rastline bolj omejene na določena področja. Zelo zanimiv primer te vrste kaže karta areala ptice rodu cipa (Anthys), ki praktično živi po vsem svetu (razen skrajnih polarnih področij). V to skupino kart sodijo tudi zemljevidi celin, kjer je razširjenost rastlinskih in živalskih rodov in vrst prikazana s črtami. Atlas zaključuje vrsta svetovnih kart z razširjenostjo glavnih vegetacijskih tipov: tropskega dežnega gozda, savane, stepe itd. Poleg teh kart pa je avtor uvrstil v atlas še karte: letnih množin ogljikovih spojin na kopnem in v vodi, fitomase kopne vegetacije, letne produkcije organskih snovi kopne vegetacije in mase odmrlih organskih snovi kopnega rastja. Te zadnje karte dobro dopolnjujejo osrednji del atlasa, ko za razširjenostjo rastja spoznamo še njegovo produkcijo. Taka večstranska predstavitev rastja dokaj poveča vrednost atlasa in ga uvršča med tista dela, ki jih mora poznati vsakdo, ki ga na tak ali drugačen način zanima živi svet na Zemlji. F. Lovrenčak Rural Transformation in Hungary, uredil Gy. Enyedi, Akademiai Kiado, Budimpešta, 1976, str. 116. V sedmih razpravah so predstavljene značilne poteze in spremembe podeželja na Madžarskem. Gy. Enyedi v uvodni razpravi poslavlja tematska izhodišča proučevanju »ruralnega prostora« (avtorji so ga opredelili kot »območje naselij, ki nimajo legalnega, administrativnega položaja mesta«), nakar podaja njegove osnovne poteze in značilnosti povojne preobrazbe. Demografske značilnosti ruralnih naselij obravnava Vürüsmarti E. Tajti. Naselja analizirata dve razpravi: o funkcijskih tipih ruralnih naselij (P. Beluszky) in o območjih zaselkov in samotnih kmetij (L. Lacko). Zadnji trije članki prikazujejo rast ruralne industrije (Z. Tatai), spremembe življenjskih pogojev ruralnega prebivalstva (Gy. Barta) ter problem okolja pri agrarni izrabi tal v ruralnih območjih (I. Bercnyi). Zbornik predstavlja tehten prispevek k vse bolj aktualni problematiki proučevanja podeželja (urednik zbornika je tudi predsednik Komisije za ruralno planiranje in razvoj pri MGU), tako zaradi jasnih teoretskih izhodišč kot zaradi skrbno izbrane problematike in solidne strokovne obravnave, pri čemer so uporabljene tudi modernejše tehnike analize množice podatkov (npr. faktorska analiza). Ob tem uspelem primeru lahko ugotovimo, da le dobro organizirano skupinsko delo, s teoretsko jasno opredeljeno problematiko, rodi uspeh. In da kot je za uspeh v proizvodnji odločilna poslovna dejavnost, tako je v znanstvenoraziskovalni dejavnosti važna sposobnost posredovanja rezultatov raziskav. Marijan Klemenčič Emilo Biagini: Le Isole Maltesi, Accademia Ligure di Scienze e Lettere, Genova, 1974, str. 223. Pričujoča monografija o malteškem otočju (gospodarsko pomembna sta le otoka Malta in Gozo) nas v prvem hipu prepriča o tem, da skoraj nič ne vemo o mali državi v Sredozemskem morju in da imajo tudi tako majhne države zelo pestro zgodovino in zanimivo sedanjost. Avtor v sedmih poglavjih predstavi fizični ambient, geografsko-zgodovinski razvoj, etnično strukturo, poselitev, gospodarstvo, sintetično sliko pokrajine in možnosti razvoja Malte. Problematika je obravnavana pregledno, na zelo privlačen način in v preprostem jeziku ter osvetljena s kar 68 diagrami, kartogrami in fotografijami. V estetskem oziru pri kartografski opremi nekoliko motijo avtorjeve prostoročno risane priloge, kar je sicer običajno v romanskih deželah. Delo predstavlja danes že precej redko klasično zasnovano regionalno monografijo, ki pa skuša biti sodobnejša z uporabo regresijskih premic in korelacij-skega računa. Vendar če razprava s teoretskega stališča ne prinaša ničesar novega, pa v vsebinskem pogledu posreduje pomembna spoznanja o stanju in razvoju geografske problematike na malteškem otočju. M. Klemenčič Alan Gilbert, Latin American Development, A Geographicah Perspective, Penguin Books, London 1976, 366 strani, 28 kart. Latinsko Ameriko v novejšem času uvrščamo v t. i. tretji svet. Vendar ima v primerjavi z ostalimi deželami tretjega sveta nekatere samosvoje značilnosti, ki ji dajejo poseben položaj med manj razvitimi predeli. Prav te značilnosti in posebnosti Latinske Amerike nam želi posredovati ta knjiga. Avtor, ki je geograf in ekonomist, dobro pozna ta del Amerike. Sodeloval je pri pripravah urbanističnega načrta Bogote in se bavil zlasti z gospodarskimi vprašanji Peruja. Sodeloval pa je tudi pri proučevanju problemov povezanih z načrtovanjem izobrazbe v Latinski Ameriki. V zadnjih tridesetih letih so Latinsko Ameriko zajele številne in izrazite spremembe v gospodarskem, družbenem in političnem življenju. Več ljudi se zaposluje v industriji in trgovini, zboljšujejo se družbene in zdravstvene storitve itd. Cilj avtorja te knjige je tudi prikaz prostorskih posledic teh sprememb. Zato je knjigo razdelil na več poglavij, v katerih podrobneje razpravlja o teh spremembah in njihovih posledicah. Tako obravnava procese, ki jih je sprožila rast industrije in urbanizacija. V tem poglavju je tudi prikazan industrijski razvoj pred in po svetovni gospodarski krizi 1929. leta ter novejši razvoj, nato razporeditev industrije in vpliv vladnih politik na to razporeditev. Poglavje o urbanizaciji obravnava rast mest (v mestih naj bi leta 1980 živelo že 60,7 % vsega prebivalstva medtem, ko jih je leta 1950 živelo le 39,1 %), urbanizacijo in gospodarski razvoj Latinske Amerike ter migracije (smeri, vzroke, značilnosti, posledice). Za tem poglavjem je avtor uvrstil prikaz kmetijstva. Tu so zajeti problemi kmetijskih površin, posestne strukture, kmetijske tehnologije, agrarne reforme in razdelitve zemlje (tu avtor uporablja termin latifundij za velika posestva in minifundij za mala posestva, ki so v Latinski Ameriki v večini). Podrobneje je prikazana agrarna reforma v Mehiki, Boliviji in na Kubi. Posebno poglavje je posvečeno prometu, ki je v mnogih delih Latinske Amerike slabo razvit. Spoznamo razvoj in stanje kopnega, zračnega in vodnega prometa. Namen knjige je tudi, da prikaže neenakomerni gospodarski razvoj posameznih področij Latinske Amerike. Rešitve išče v nacionalnem in regionalnem planiranju. Tako prikaže najprej v poglavju o regionalnih razlikah teoretične in regionalne študije o teh vprašanjih, nato pa procese, ki vodijo k regionalnim razlikam. Ti procesi in razlike so prikazani na primeru treh držav: Brazilije, Mehike in Kolumbije. Posebno poglavje zajema novejša prizadevanja za razvoj posameznih področij in pomen regionalnega načrtovanja pri tem. Tu avtor navede vrsto ustanov, ki se bavijo s temi vprašanji (tako npr. v Braziliji, Venezueli, Kolumbiji, Čilu, Peruju itd.), razvoj teh ustanov, njihove funkcije in cilje. Zadnje poglavje pa je posvečeno možnostim in razvoju Latinske Amerike v bodočnosti. Knjiga je prepletena z vrsto kart in tabel, kjer so prikazani številni podatki in pojavi za celo Latinsko Ameriko ali za posamezne države. Zlasti zanimive so karte, ki prikazujejo področja, ki jih zajema regionalno planiranje, npr. Peru, Čile, Venezuela in druge. Vse to pripomore, da si čitalec ustvari popolnejšo in bolj vsestransko podobo o deželah Latinske Amerike ter možnostih za njihov razvoj v bodočnosti. F. Lovrenčak 17 — Geografski vestnik 257 KRONIKA | Umrl je dr. Vladimir Leban | Tedaj, pred štirimi leti je prišlo tako iznenada, da se nismo niti zavedli, da gre zares. Naš tovariš Leban je bil vendar pojem zdravega, vedrega, veselega človeka, živel je s prirodo in bil je prijeten, nevsiljiv prijatelj. Nenadno ga je načela huda bolezen in tri leta smo ga čakali, upali in se bali. Čeprav za življenja ni bil navajen podlegati, je bila tokrat smrt močnejša, zmagala ga je decembra 1976. Z njim smo geografi izgubili znanstvenega, poljudnoznanstvenega in pedagoškega pisca, odličnega učitelja in dolgoletnega društvenega delavca; nas, njegove sodelavce je zapustil dober tovariš in družabnik. Bil je enostavnega in sprejemljivega značaja, dobronameren, ni imel sovražnikov, zato smo se težko poslovili od njega. Ljubil je predmet in mlade ljudi, ki jim je predaval, zato ga pogrešamo, zato se ga spominjamo s hvaležnostjo. Rodil se je 16. marca 1912 v Trstu, pozneje pa je živel do mature v Celju. V Ljubljani je študiral geografijo in zgodovino, diplomiral je tik pred vojno (1941). Zavednemu Slovencu in Jugoslovanu vojni časi niso prizanesli. Bil je preseljen na delo v Avstrijo, osvoboditev je dočakal kot delavec pri regulaciji Mure. V času obnove je bil povsod, kjer je lahko koristil. Ljudje v Pomurju, s katerimi je delil vojne težave in pripadnost osvobodilnemu gibanju, so ga imeli kar za svojega. Učil je na ljulomerski nižji gimnaziji, pomagal pri organizaciji šolstva, bil je hkrati tajnik občine, upravljal je narodno imovino in morda še kaj. Ze leta 1946 pa je zapustil Ljutomer, ko je prevzel vodstvo novega Zemljepisnega muzeja Slovenije, hkrati je predaval na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Od leta 1962 do smrti je bil redno zaposlen kot univ. učitelj na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Kulturen in široko izobražen kakor je Leban bil, se tudi v geografiji ni zapiral v ozko usmerjeno geografsko tematiko. Za njegovo delo je značilna mno-gostranost. Res je, da je najčešče posegal v družbenogeografsko področje, vendar so bila zelo zanimiva tudi njegova predavanja o prirodnogeografskih značilnosti Jugoslavije. Svojstveno mu je bilo to, da je predvsem iskal nenačeto delo in problematiko, tako, ki ji ni našel dovolj vzorov in metodologije. Ko je prof. Melik ustanovil zemljepisni muzej Slovenije, mu je bil Leban prvi upravnik in pionirsko ga je 16 let soustvarjal in ustvarjal tudi po svoji zamisli. Pri delu mu je pomagal njegov poseben smisel za arhive in druge historične vire ter odnos do historične kartografije in muzeologije. Zato je stari kartografiji posvetil nekaj krajših del, pa tudi njegovi regionalnogeografski orisi so pogosto zanimivi, ker so upoštevali stare vire. Njegovo osrednje zanimanje: migracije prebivalstva na Slovenskem s »osebnim ozirom na poroke, potrjuje to smer, saj pri tej študiji je moral uporabljati najstarejše originalno gradivo, kot so razne kronike, matične knjige in popisnice, da je ugotavljal vplive različnih geografskih pogojev na oblike, smeri in moč medregionalnih ženitvenih migracij v preteklosti. To je tudi bila njegova doktorska disertacija (1964). Naslednji dve tematiki, ki se jima je v zadnjih letih posvetil, sta bili podobnega značaja, to sta bili: geografska problematika naselij-taborov na Slovenskem in problem slovenskih geografskih imen. Zal del ni končal. Za svoj predmet »Jugoslavijo« je pisal tudi učbenike za srednje šole, ob katerih so se skozi dve desetletji izobraževali maturanti. Najbolj pa je Lebanu ležalo pedagoško delo. Predaval je rad in s posebno zavzetostjo. Od prihoda v Ljubljano vse do zadnjega delovnega dneva je predaval na Pedagoški akademiji; zadnjih dvanajst let, ko je učil na Filozofski fakulteti, pa pomeni dvanajst solidnih, strokovno in pedagoško uspelih kurzov njegovega predmeta. Pokojnik je bil dolga leta odbornik Geografskega društva Slovenije, aktivno se je udeleževal zveznih geografskih kongresov in republiških simpozijev ter zborovanj. Več let je bil tajnik Zveze geografskih društev Jugoslavije. Ko smo se poslavljali od sodelavca, učitelja, prijatelja in človeka, nam je bilo težko, zdaj tudi čutimo, kako nam je bil potreben, in hvaležni smo mu za delo, ki ga je opravil. Marjan Žagar Deseti kongres geografov Jugoslavije (15.—20. septembra 1976) Po enaindvajsetih letih, ki so pretekla od četrtega kongresa geografov Jugoslavije v Beogradu, je bil v našem glavnem mestu deseti jubilejni kongres jugoslovanskih geografov. Organizacija kongresa je pripadla Srbskemu geografskemu društvu, ki je to zahtevno in odgovorno nalogo dokaj uspešno opravilo. Za kongres je bilo značilno veliko število udeležencev, nad 370, kar je pomenilo najvišjo udeležbo na vseh dosedanjih kongresih. Kongresa se je udeležilo tudi 13 gostov iz inozemstva, iz dežel, s katerimi jugoslovanski geografi tesno sodelujejo. Tu je omeniti še dejstvo, ki ni razveseljivo, udeležba iz Slovenije je bila (razen iz Kosova) najskromnejša. Večina slovenskih udeležencev je bila iz raziskovalnih inštitucij, medtem ko je bilo število profesorjev iz srednjih šol več kot skromno. Organizacijski del kongresa je bil zaradi jubileja slovesnejši in je obsegal otvoritev in pozdrave, ki jih je izrekel predsednik Srbskega geografskega društva M. Vasovič. Sledilo je poročilo o delu Zveze geografskih društev Jugoslavije med IX. in X. kongresom, ki ga je podal predsednik T. Rakičevič. Za tem se je začel delovni del kongresa. V njem je osem referentov (iz vsake republike in obeh pokrajin) predstavilo prvo plenarno temo: povojni razvoj geografske teorije in prakse v SFRJ. Na plenarnih sestankih sta bili v vrsti referatov obdelani še temi: geografski vidik gospodarskega in družbenega razvoja SFRJ po vojni in sodobni problemi in poti razvoja pouka geografije v naših šolah. Vsi ostali prijavljeni referati so bili uvrščeni v sekcije. Skupno število referatov na plenarnih sejah in v sekcijah je preseglo število 70. Navajanje vseh referatov in njihovih prispevkov bi tu zahtevalo preveč prostora. Glede na to, da je dokaj hitro izšel »Zbornik X. jubilejnega kongresa geografov Jugoslavije« pa to tudi ni potrebno. Delo po sekcijah je bilo razdeljeno na štiri skupine. Ta razdelitev je predstavljala precejšnjo novost, saj ni bilo dosedanjih sekcij kot npr. za fizično geografijo, geografijo naselij, geografijo prebivalstva itd. Vsaka od štirih sekcij je zajemala obravnavo enega od vprašanj, pri reševanju katerih bi geografi v okviru svojih možnosti lahko sodelovali. V te sekcije je bilo vključeno obravnavanje: 1. teOretično-metodoloških vprašanj, 2. problemov gospodarskega in družbenega razvoja republik in pokrajin, 3. sodobnih geografskih problemov razvoja SFRJ in 4. okolja in geografije. Sekcije so bile zasnovane tako, da bi temo najprej obravnaval glavni referat, nato pa naj bi ga dopolnili koreferati. Pokazalo pa se je, da ta zamisel ni bila v celoti izpeljana, saj je vrsta referatov bolj ali manj odstopala od osnovne teme sekcije. Organizator je s tem omogočil referiranje tudi tistim prijavljenim referentom, ki se ne posvečajo problematiki, ki so jo zajele sekcije. V vseh sekcijah so sodelovali tudi slovenski geografi, ki so v osmih referatih predstavili rezultate svojih proučevanj in ki so se bolj ali manj nanašali na obravnavano problematiko v sekcijah. Poleg tega je bila slovenska geografija zastopana s tremi referati tudi na plenarnih sestankih. Četrti dan kongresa je bil namenjen krajšim ekskurzijam. Dopoldne je bil ogled Smedereva (mesta, trdnjave, metalurškega kombinata) in obisk kmetijskega posestva Godomin. Popoldne pa je bil po izbiri ogled Beograda in okolice ali obisk eksperimentalne postaje za proučevanje intenzivnosti erozije v Ralji. Na teh ekskurzijah so nas organizatorji podrobno seznanili s pokrajino in geografskimi problemi krajev, ki smo jih obiskali. Zadnja dva dneva kongresa sta bila posvečena ekskurzijam v notranjost Srbije. Udeleženci so izbirali med ekskurzijo po vzhodni Srbiji (Beograd—Poža-revac—Majdanpek—Kladovo—Djerdjap—Beograd) in zahodni Srbiji (Beograd— Valjevo—Zlatibor—Kragujevac—Beograd). Na obeh ekskurzijah smo spoznali spremembe, ki so jih ti deli Srbije doživeli v zadnjem času. Zlasti poučno je bilo za tiste udeležence, ki so bili pred 21. leti na četrtem zborovanju v teh krajih. Na koncu kongresa je bila sprejeta resolucija, kjer so postavljene strokovne, pedagoške in praktične naloge pri nadaljnjem delu jugoslovanskih geografov. Geografija naj bi se kot znanost bolj obrnila k reševanju vprašanj, pred katera je postavljena sodobna družba, s tem bi dobila dostojno mesto med drugimi vedami in si utrdila položaj tudi kot šolski predmet. Kongres je po statutu Zveze geografskih društev Jugoslavije izvolil nove organe zveze. Ker bo XI. kongres organiziran v Crni gori, bo v naslednjih štirih letih predsedstvo in tajništvo v Titogradu (predsednik M. Radovič). Predsedstvo se je povečalo od dosedanjih 10 (predsednik, tajnik in osem predstavnikov republik in pokrajin) na il članov. Izvoljen je bil še predstavnik Vojno geografskega inštituta iz Beograda (general D. Petrovič). Poleg teh ima predsedstvo še osem stalnih članov. Izvoljeni so bili tudi člani komisij in njihovi namestniki (komisije za znanstveno delo, pouk geografje in za publikacije) ter nadzorni odbor. V vseh teh organih sodelujejo predstavniki vseh republik. Sedež posameznih delovnih področij, je tam, kjer deluje izvoljeni predsednik. Tako je vodstvo nacionalnega komiteja v Beogradu (predsednik M. Vasovič), komisija za znanstveno delo v Skopju (predsednik G. Mileski), komisija za pouk v Sarajevu (predsednica N. Mastilo) in komisija za tisk v Ljubljani (predsednik I. Vrišer). Na koncu kongresa so udeleženci sprejeli tudi resolucijo, v kateri protestirajo proti zatiranju Slovencev (na Koroškem) in Gradiščanskih Hrvatov v Avstriji. F. Lovrenčak Simpozij o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji, Trst, 27.-29. januar 197? Z ustanovitvijo Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori) v Trstu so Slovenci v Italiji dobili po zunanjem obsegu sicer skromno ustanovo, po načinu dela, organiziranosti in po delovnih uspehih pa dejavnik, ki v strokovnem pogledu preseneča celo strokovnjake v Italiji kot tudi v SR Sloveniji. Ena od zadnjih obsežnih akcij inštituta, ki je imela namen osvetliti stanje in osnovne vzroke spreminjanja socioekonomske strukture prebivalstva na celotnem slovenskem etničnem ozemlju v Italiji, je dobila končno podobo na simpoziju v Trstu od 27- do 29. januarja 1977. V 18 referatih so bili predstavljeni rezultati raziskav socioekonomske in prostorske strukture širših območij (npr. Beneške Slovenije, Goriške, Tržaškega) ter teritorialno ozkih vzorčnih predelov (npr. Ukev in Zabnic, občin Dreka in Grmek, Štandreža, območij gradnje avtoporta pri Fernetičih in načrtovane proste industrijske cone pri Brezovici). Med poročevalci so bili taki, ki so se prvič srečali z resnim raziskovalnim delom, kot taki, ki jim je to poklic. Njihova strokovna usmerjenost je izredno pestra, vendar so kljub temu s pomembnimi spoznanji prispevali k uspešni osvetlitvi izrazito interdisciplinarne problematike, ki je sicer v veliki meri predmet proučevanja geografije. Slovenska geografija je doprinesla pomemben delež k uspehu raziskovanja, na simpoziju pa so poročali trije sodelavci Inštituta za geografijo Univerze. Uvodni referat V. Klemenčiča in K. Siškoviča je prinesel pomembna nova teoretska izhodišča za opredeljevanje vloge narodnostnih manjšin v obmejnih regijah. M. Pak je ob teoretskih izhodiščih posredoval spoznanja o vlogi oskrbe na jugoslovansko-italijanskem mejnem območju. Podpisani je v delu skupinskega referata s P. Štrajnom in V. Svetino poročal o podrobni raziskavi socioekonomske strukture območja, predvidenega za prosto industrijsko cono med Bazovico in Opčinami. Raziskavo je ob strokovnem sodelovanju podpisanega organiziral Slori. Simpozij je osvetlil osnovna gibala spreminjanja pogojev življenja na italijanskem obmejnem območju in poslcdice teh sprememb za narodnostno strukturo prebivalstva. Želeti je, da bi Slori imel toliko moči in podpore, da bi na podlagi teh rezultatov izpeljal nove raziskave. Marijan Klemenčič Simpozij o socialnogeografškili problemih obmejnih območij Slovenije, Ljubljana, 10. in ii. marca 1977 Sodelavci Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani so proslavili 15-letnico obstoja inštituta s simpozijem, na katerem so predstavili prve rezultate široko zasnovanega raziskovanja obmejnih območij Slovenije. Poleg uvodnega referata o rezultatih dela inštituta v razdobju 1972—1976, ki ga je podal njegov direktor prof. dr. Vladimir Klemenčič, je kar 15 sodelavcev poročalo. Večina referatov je obravnavala obmejne probleme v severovzhodni Sloveniji ter ob jugoslovansko-italijanski meji. B. Belec je orisal prostorsko diferenciranost območij severovzhodne Slovenije v luči demografskih sprememb; V. Bračič je ocenil vlogo industrije v tem delu obmejnega sveta; dnevno in tedensko prekomejno migracijo od Mežice do Trat je analiziral M. Zgonik: M. Špes je predstavila poskus analize stopnje degradiranosti okolja v Lendavi. Geografsko problematiko na zahodnem obmejnem območju so obravnavali M. Klemenčič (Poskus opredelitve vrednosti kultiviranega kra-škega sveta za slovensko narodno skupnost na Tržaškem), M. Ravbar (Nekateri geografski vidiki proste industrijske cone na Krasu), A. Gosar (Specifičnost migracij na začasno delo v tujino iz obmejnih regij SRS na primeru občin ob jugoslovansko-italijanski meji) ter D. Plut (Perspektive turističnega razvoja Koprskega Primorja in subsistem »naravnega okoljac). Splošnega problema obmejnosti v Sloveniji sta se dotaknila dva referata: M. Paka o oskrbi in D. Uranjek o izobraževanju. Štiri poročila sicer niso obravnavala obmejnih problemov, vendar so bila tesno navezana na to problematiko z obravnavo nerazvitosti. Tako je bila za manj razvita območja v SRS predstavljena problematika urbanizacije (V. Kokole), prometnih povezav (M. Žagar), osnovnega šolstva (I. Piry) ter gospodarski in populacijski problemi v Pesniški dolini (B. Kert). V okviru simpozija je bila pripravljena razstava kart, elaboratov in tiskanih del sodelavcev Inštituta za geografijo Univerze za obdobje 1972—1976. Marijan Klemenčič Drugi nemško-slovenski geografski simpozij, Frankfurt/Main, 13.—17. maja 197? V dneh od 13. do 17. maja 1977 se je v Frankfurtu na Maini odvijalo drugo strokovno srečanje frankfurtskih in slovenskih geografov. Simpozija se je iz Slovenije udeležilo deset geografov, od tega pet z referatom. Srečanje je bilo sestavljeno iz predstavitve znanstvenih poročil, diskusije, dogovorov o nadaljnjem sodelovanju ter iz terenske predstavitve nekaterih geografskih problemov Frankfurta in okolice. Gostitelji so predstavili območje Rena in Maine z aspekta dela, bivanja in prostega časa (K. Wolf), njegovo agrarno problematiko (B. Freund), problem prostorskega urejanja vzhodnega dela omenjenega območja (H. G. Glaesser), kritičen pretres regionalnega plana Zvezne republike Nemčije glede na izenačevanje regionalnih razlik v razvitosti ter prikaz prostorskega problema ostarelega prebivalstva v Frankfurtu. S slovenske strani so trije referati obravnavali problematiko obmejnih območij: V. Klemenčič je podal teoretsko opredelitev obmejnih regij v povezavi z narodnostnimi manjšinami; M. Pak je prikazal geografske elemente oskrbnih funkcij na jugoslovansko-italijanskem obmejnem območju; o opremljenosti naselij na Tržaškem Krasu z oskrbnimi funkcijami pa je poročal podpisani. I. Vrišer je predstavil rezultate raziskave o lokacijskih faktorjih slovenske industrije, B. Belec pa regionalno tipologijo posebnih kultur v SR Sloveniji. M. Klemenčič FINANČNO POSLOVANJE GEOGRAFSKEGA VESTNIKA DOHODKI: — saldo 15. 11. 1976 — dotacija RSS — prodane številke (stare) — naročnina GV din 53.438,30 din 24.000,00 din 2.424,00 din 56.249,00 skupaj: din 136.111,30 STROŠKI: — stroški tiska — stroški ekspedita din 94.400.00 din 2.333,00 skupaj din 96.733,00 SALDO dne 31.8. 1977 UDK 92 + 012 Ilešič = 863 Biografija Gams, I. 61000 Ljubljana, Filozofska fakulteta, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Aškerčeva 12 Sedemdesetletnica Svetozarja Ilešiča Geografski vestnik, XLIX (1977) Slov. (slov., angl.) Članek je posvečen sedemdesetletnici najvidnejšega slovenskega geografa, rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, univ. profesorja v pokoju dr. Svetozarja Ilešiča. Orisano je predvsem njegovo delovanje v zadnjih desetih letih. Na koncu je pridana njegova bibliografija. UDK 910:167/168 = 863 Znanost o znanosti. Geografija. Kostrowicki, J. Warszawa, Pl, Instytut geografii i przestrzennego zagospodarowania, PAN, Krakowskie Przedmiešcie 30. O sintezi v moderni geografiji. Geografski vestnik, XLIX (1977) Angleško (angl., slov.) Po krajšem pregledu sodobnih razvojnih teženj v geografiji avtor razpravlja o možnih poteh, kako sintetizirati njene raziskovalne rezultate: s pomočjo regionalne geografije, kolektivnih študij, regionalizacije, tipologije, sistemskega pristopa, prostorske strukture ali prostorske organizacije. Poslednja oblika je po njegovem mnenju najbolj obetajoči koncept sintetičnega pristopa v geografiji. UDC 92 + 012 Ilešič = 20 Biography. Gams, I., 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts, Department of Geography, Aškerčeva 12 The "Oietli Birthday of Svetozar Ilešič Geografski vestnik, XLIX (1977) Slovenian (Slovenian, English). The article is a contribution to mark 70th birthday of the distinguished Slovene geographer, member of the Slovene Academy of Arts and Sciences, Prof. Dr. Svetozar Ilešič. The review is focused on his activity during the last ten years. At the end of the article, the bibliography of Prof. Ilešič is added. UDC 910:167/168 = 20 Science of science. Geography. Kostrowicki, J. Warszawa, PI, Institute of Geography and Spatial Organization, Polish Academy of Science, Krakowskie Przedmiešcie 30. On the Synthesis in Modern Geography Geografski vestnik, XLIX (1977) English (English, Slovenian) After a brief review of recent developments in geography the author discusses such possible ways of synthetizing the results of its research as regional geography, collective studies, regionalization, typology, systems approach, spatial structure and spatial organization, the last according to his opinion being the most promising concept of synthetic approach to geography. UDK 910:167/168(497.12) = 863 Znanost o znanosti. Geografija. Radinja, D. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 O kompleksnosti v geografiji in izven nje. Geografski vestnik, XLIX (1977) Slov. (slov., angl.) Članek obravnava nekaj načelnih vprašanj, ki se pojavljajo v slovenski geografiji in govori o različnih vrstah kompleksnosti v njej ter meni, da je za geografijo specifična edino regionalnogeografska kompleksnost in da nje ter regionalne geografije ni mogoče nadomestiti s problemsko, aktualistično, ekološko ali kako drugo geografijo. To velja tako za raziskovalno kakor pedagoško geografijo. UDK 910:001.14 = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Vasovič, M. 11000 Beograd, Yu, Geografski institut, Prirodno-matematički fakultet, Študentski trg 16. O geografskim terminima i nazivima Geografski vestnik, XLIX (1977) Srbsko (srbsko, angl.) Autor raspravlja o nužnosti stalnog usavršavanja naučne terminologije u geografiji, ispravljanja neprikladnih naziva pojedinih lokalnosti, uvodenja termina u geografsku nauku na osnovu principa narodnih reči i o nužnosti saradnja geografa, lingvista, kartografa, statističara, etnologa, istoričara i vojnih stručnjaka u rešavanju problema termina i toponima. / UDC 910:167/168(497.12) = 20 Science of science. Geography. Radinja, D. 61000 Ljubljana, Yu, Department of Geography, Faculty of Arts, Aškerčeva 12 On Complexity in and out of Geography Geografski vestnik, XLIX (1977) Slovenian (Slovenian, English) The article deals with some questions on principles which have recently been raised in Slovenia by geographers. Several kinds of the notion of complexity in geography are discussed. The author considers only the regional geographical complexity to be specific to geography alone. Thus, regional geography cannot be substituted by the “problem oritented”, topical, ecological or any other geography. This is true both for the geographical research and for the teaching of geography. UDC 910:001.14 = 20 Original scientific paper. Geography. Vasovič, M. 11000 Beograd, Yu, Institute of Geography, Faculty of Natural Sciences. Študentski trg 16 On Geographical Terms and Names Geografski vestnik, XLIX (1977) Serbian (Serbian, English) Author treats of necessity of permanent improvement of scientific terminology in geography, of introduction of terms into geographical science on the basis of the principle of selecting the most appropriate popular words, and of necessity of solving the terms and the toponyms with the collaboration of geographers — field research workers, linguists, cartographers, statisticians, military, ethnographical and historiographical experts. UDK 911:330.191.5 = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ekonomija. Malovrh, C. 61000 Ljubljana, Yu, Ekonomska fakulteta, Titova 104 Gospodarskemu prostoru lastne sile in njihov pomen za regionalni razvoj. Geografski vestnik, XLIX (1977) Slov. (slov., angl.) Proces gospodarske reprodukcije je modificiran tudi pod vplivom sil, katerih mediji so težko obvladljivi, dani pojavi gospodarskega prostora. Avtor nakazuje značilnosti in razvojni pomen pojavov, ki posredujejo navzočnost autohtonih prostorskih sil. UDK 910:502.7 = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ekologija. Lah, A. 61000 Ljubljana, Yu, Izvršni svet skupščine SR Slovenije, Prešernova 8 Geografija in varstvo okolja Geografski vestnik, XLIX (1977) Slov. (slov., angl.) Avtor podčrtuje pomen enotnosti v geografski znanosti in prikazuje možnosti in naloge moderne geografije pri varstvu okolja —- v smislu harmoničnega in policentričnega razvoja regij, da bi dosegli ustreznejšo urbanizacijo, boljšo razporeditev gospodarskih dejavnosti, prometa, oskrbe in drugih potreb. UDC 911:330:191.5 = 20 Original scientific paper. Geography. Economy. Malovrh, C. 61000 Ljubljana, Yu, Economic Faculty, Titova 104 Intrinsic Forces of the Economic Space and Their Significance for Regional Development Geografski vestnik, XLIX (1977) Slovenian (Slovenian, English) The proces of the economic reproduktion is also modified under the influence of forces which emerge from specific phenomena in a given economic spaces and which are difficult to manage. The author points at the characteristics and the developmental significance of phenomena which mark the presence of autochtonic spatial forces. UDC 910:502.7 = 20 Original scientific paper. Geography. Ecology. Lah, A. 61000 Ljubljana, Yu, Executive Council of the SR Slovenia, Prešernova 8 Geography and Environmental Protection Geografski vestnik, XLIX (1977) Slovenian (Slovenian, English) Author notices the importance of unity in the geographical science and presents the possibilities and tasks of modern geography in the protection of the environment — in a wiew of harmonious and policentric development of regions in the country, to get better in the urbanisation, in a disposition of the economic activities, traffic, supply in different needs etc. UDK 912:502.7 (438) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ekologija. Leszczycki, S. Warszawa, Pl, Instytut geografii i przestrzennego zagospodarowania, PAN, Krakowskie Przedmiešcie 30 O konceptu novega geografskega atlasa Geografski vestnik, XLIX, (1977) Angleško, (angl., slov.) Gibanje za varovanje naravnega okolja je navdihnilo sestavo novega geografskega atlasa Poljske. V njem bodo prikazani vsi problemi, ki zadevajo okolje te države. Atlas bo podajal naravne vire ter primernosti in degradiranosti vseh komponent družbenega okolja. UDK 911:001.4:502.7 = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Gams, I. 61000 Ljubljana, Filozofska fakulteta, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Aškerčeva 12 Okolje — življenjsko (človeško) okolje — geografsko okolje — geografija Geografski vestnik XLIX (1977) Slov. (slov., angl.) Ker vsebuje termin okolje poleg anorganskega in organskega sveta tudi njegov fizični in biokemični vpliv na organizme, geografska literatura često degradira ta termin na okolico (okoliški svet), kadar rabi pojem človekovo ali geografsko okolje. UDC 912:502.7 (438) = 20 Original research paper. Geography. Ecology. Leszczycki, S. Warszawa, PI, Institute of Geography and Spatial Organization, Polish Academy of Science, Krakowskie Przedmiešcie 30 The Concept of a New Geographical Atlas Geografski vestnik, XLIX, (1977) English (English, Slovenian) The movement for protection of nature has inspired the concept of new geographical atlas of Poland, which will represent all problems involved in the environmental issues of the country. The atlas will show the ressources, amenities and degradations of all the components of human environment. UDC 911:001.4:502.7 = 20 Original scientific paper. Geography. Gams, I. 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts, Department of Geography, Aškerčeva 12 Environment-liuman environment-geographical environment-geography Geografski vestnik, XLIX (1977) Slovenian (Slovenian, English) Since the term environment includes in addition the anorganic and organic mater also its physical and biochemical influences on the organism, the geographic literature when using the words human or geographical environment often wrongly uses the term to refer merely to the surroundings. UDK 910:502.7 (497.12 »Velenjska kotlina«) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ekologija. Černe, A. 61000 Ljubljana, Yu, Zavod SRS za družbeno planiranje, Cankarjeva 1 Proučitev degradacije okolja v Velenjski kotlini s pomočjo faktorske analize Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov. angl.) Raziskava obravnava vzroke degradacije geografskega okolja v Velenjski kotlini. Analizirani so fizično-geografski dejavniki, njihov relativni pomen in medsebojna odvisnost, s pomočjo faktorske analize. UDK 910:502-7 (497.12 »Celje«) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ekologija. Špes, M. 61000 Ljubljana, Yu, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 12 O problemih življenjskega okolja v Celju Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Prispevek prikazuje nekatere osnovne ekološke značilnosti Celja. Zaradi specifičnih klimatskih, hidroloških in historičnih pogojev je Celje postalo zelo ogroženo. Na prvem mestu je vpliv industrijskih emisij, nikakor pa ne gre zanemarjati tudi vpliva komunalnih emisij. 18 — Geografski vestnik 273 UDC 910.502.7 (497.12 »Velenjska kotlina«) = 20 Original scientific paper. Geography. Ecology. Černe, A. 610000 Ljubljana, Yu, Republican Planning Office of the SRS The Study of Degradation of Natural Environment in Velenje Valley with Factor Analysis Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The study treats the reasons for the degradation of natural environment in the Velenje Valley, where was analysed which physical geographical elements cooperates at degradation and which is their relative importance and their mutual interdependence. UDC 910:502.7 (497.12 »Celje«) = 20 Original scientific paper. Geography. Ecology. Špes, M. 61000 Ljubljana, Yu, Geographical Institute of the University of Ljubljana, Aškerčeva 12 Geographical Aspects of the Degradation of Environment as Exemplified by Celje Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian (Slovenian, English) The paper studies show us some of the main environmentally characteristics the city of Celje. Because of its specific climatical, hydrological, historical conditions Celje became very endangered. On the first place is the influence of the industrial emissions, but we must not neglect the influence of the communal emissions. UDK 911.3:976.5 (44:234.3 »Megeve«) = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Blanc, A. Paris, F. Universite de Paris X, 200, Avenue de la Republique 2, Rue de Rouen, Nanterre Problemi francoske visokogorske postojanke: Megeve Geografski vestnik, XLIX, (1977) Franc., (franc., slov.) Megeve, ki leži v severnih francoskih alpah je ena izmed najpomembnejših in najstarejših turističnih postojank v Franciji. Ima zimsko in poletno sezono, kar povzroča številne probleme in terja njihovo raziskovanje. Med njimi so naravne razmere, opremljenost postojanke, turistična populacija, sezonsko migri-ranje turistov in odnosi med lokalnim življenjem in turizmom. UDK 911.3:312 (443) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Ruppert, K. 8 München 22, D, Wirtschaftsgeographisches Institut, Universität München, Lud-wigstr. 28 O pomenu novejših prebivalstvenih razvojnih teženj na podeželju (Na primeru Bavarske) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Nemško, (nemško, slov.) K najpomembnejšim podatkom za presojanje prostorskega razvoja sodijo ugotovitve o strukturnih in razvojnih značilnostih prebivalstvenega razvoja. Na podeželju Zvezne republike Nemčije, posebno na Bavarskem, se dogajajo ta čas spremembe, ki ne bodo ostale brez učinkov na tamkajšnje življenjske razmere. UDC 911.3:976.5 (44:254.3 »Megeve) = 40 Original scientific paper. Geography. Blanc, A. Paris, F. Universite de Paris X, 200, Avenue de la Republique 2, Rue de Rouen, Nanterre Problemes d'une station alpine fran^aise: Megeve Geografski vestnik, XLIX, (1977) French (French, Slovenian) Megeve, dans les Alpes fran^aises du Nord, est une des plus importantes et des plus anciennes stations touristiques de France, presentant une double activity, d’hiver et d’ete. Cette contribution pose les problemes qui meriteraient une etude approfondie: nature, ampleur et diversite de l’equipement; structures et origine de la population touristique: rapports fonctionnels entre la vie locale et le tourisme; necessite d’une cartographie thematique definissant; la localisation des activites. UDC 911.3:312 (443) = 50 Original scientific paper. Geography. Ruppert, K. 8 München 22, D, Wirtschaftsgeographisches Institut, Universität München, Lud-wigstr. 28 Zur Bedeutung der neueren Bevölkerungsentwicklung für den ländlichen Raum (Beispiel Bayern) Geografski vestnik, XLIX, (1977) German, (German, Slovenian) Zu den wichtigsten Daten für die Beurteilung der Raumentwicklung gehören struktur- und prozesskennzeichnende Kriterien der Bevölkerungsentwicklung. In den ländlichen Gebieten der Bundesrepublik, speziell in Bayern, vollziehen sich zurzeit Veränderungen, die nicht ohne Auswirkungen auf dortige Lebenssituation bleiben können. UDK 911.312:656.1:625.745.1 (282.243.7) = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Bukurov, B. 21000 Novi Sad, Yu, Prirodno-matematički fakultet, Univerzitet u Novom Sadu, Dr. Ilije Duričiča 4 Novi mostovi na Dunavu i njihov saobračajni značaj Geografski vestnik, XLIX, (1977) Srbsko, (srbsko, angl.) Rad Novi mostovi na Dunavu i njihov saobračajni značaj prikazuje saobra-čajne funkcije četiri mosta koja su izgradena od 1974. do 1976. godine. Jedan most je izmedu Bačke i Baranje, dva izmedu Bačke i Srema i jedan izmedu Banata i Srbije. UDK 911.3:63 (497 13 »Mihovljani, Draž«) = 862 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Crkvenčič, I. 41000 Zagreb, Yu, Geografski odjel, Prirodno-matematički fakultet, Maruli-čev trg 19 Socijalno-geografski aspeki transformacije naših agrarnih područja. (Na pri-mjeru naselja Mihovljani u Hrvatskom Zagorju i Draž u Baranji) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Hrvatski, (hrvatski, angl.) Autor prikazuje neke socijalno-geografske aspekte transformiranja naših agrarnih područja do kojih je došao prilikom proučavanja d vaju sela: Mihovljani u Hrvatskom Zagorju i Draž u Baranji, u okviru praktikuma studenata geografije na Prirodno-matematičkom fakultetu u Zagrebu. UDC 911.312:656.1:625.745.1 (282.243.7)) = 20 Original scientific paper. Geography. Bukurov, B. 21000 Novi Sad, Yu, Faculty of Science, University of Novi Sad, Dr Ilije Duri-čiča 4 The New Bridges on the Danube and Their Traffic Value Geografski vestnik, XLIX, (1977) Serbian (Serbian, English) The paper on “The New Bridges on the Danube and Their Traffic Value” is dealing with the traffic functions of four new bridges constructed in 1974 to 1976. One of these lies between Bačka and Baranja, two between Bačka and Srem, and one between Banat and Serbia. UDC 911.3:63 (497.13 »Mihovljani, Draž«) = 20 Original scientific paper. Geography. Crkvenčič, I. 41000 Zagreb, Yu, Department of Geography, Faculty of Natural Sciences, Ma-ruličev trg 19 The Social-Geographical Aspects of the Transformation of Our Agricultural Areas (On two villages Mihovljani in Zagorje region and Draž in the Baranja region) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Croatian (Croatian, English) The author treats the social-geographical aspects of the transformation of agricultural areas on the basis of the research on two villages: Mihovljani in the Zagorje and Draž in the Baranja region, conducted in the framework of the field work training programme for students of the Geographical Institute of the University of Zagreb. UDK 911:53 (497.1) = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Duric, V. 11000 Beograd, Yu, Geografski institut, Prirodno-matematieki fakultet, Študentski trg 16 Jugoslavija — njen izmenjeni politički i ekonoinsko-geografski položaj Geografski vestnik, XLIX, (1977) Srbsko, (srbsko, slov.) Autor raspravlja o izmenjenom političkom i ekonomsko-geografskom položaju posleratne Jugoslavije, koja se našla izmedu tri velike političke i ekonomske grupacije: Evropske ekonomske zajednice, Saveta za uzajemnu ekonomsku pomoč i Organizacije zemalja izvoznica nafte. UDK 911.3:312 (497.115) = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Etnologija. Krasniqi, M. 38000 Priština, Yu, Prirodno-matematični fakultet, Univerza u Prištini Neki manje poznati izvori o stanovništvu Kosova Geografski vestnik, XLIX, (1977) Srbsko, (srbsko, angl.) U geografskim, historijskim i etnografskim radovima o Kosovu stalno se po-javljuje teza da albansko stanovništvo Kosova nije autohtono, nego da se doselilo posle avstrijsko-turskog rata 1690. godine. Autor navodi neke nove originalne turske i druge izvore, koji dokazuju da je albansko i srpsko stanovništvo življelo na tom području zajedno pred navedenim ratom. UDC 911:33 (497.1) = 20 Original scientific paper. Geography. Buric, V. 11000 Beograd, Yu, Institute of Geography, Faculty of Natural Sciences, Študentski trg 16 Yugoslavia — Its Changed Political and Economico-Geograpliical Position Geografski vestnik, XLIX, (1977) Serbian, (Serbian, English) The paper examines the changed political- and economico-geographical position of postwar Yugoslavia, as it found itself between three large political and economical systems: European Economic Community, Council for Mutual Economic Aid and Organization of Countries Exporters of Oil. UDC 911.3:312 (497.115) = 20 Original scientific paper. Geography. Etnology. Krasniqi, M. 38000 Priština, Yu, Faculty of Natural Sciences, University of Priština Some Less Known Sources About the Kosovo Population Geografski vestnik, XLIX, (1977) Serbian, (Serbian, English) In the historical-geographical and ethnological texts from the 19. century to the present day there is a permanent strain of a mistake considering the au-tochtonic origin of Albanians in Kosovo. The author treats some new turkish and other original documents, which prove that the Albanian and Serbian population had been living together in these parts much more earlier than after the Austro-Turkish war in 1690. UDK 911.3:312 (497.17) = 861 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Panov, M. 91000 Skopje, Yu, Geografski institut, Prirodno-matematički fakultet, Gazi baba 1 Neki migracioni procesi u SR Makedoniji Geografski vestnik, XLIX, (1977) Srbsko, (srbsko, angl.) Referat prikazuje migraciona kretanja i procese u SR Makedoniji, naročito njihove uzroke, pravce i posledice. Posebno su razradene unutrašnje migracije koje su se odvijale posle II. svetskog rata. Poseban osvrt je dat na spoljne migracije. UDK 911.3:71 (497.1) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Vrišer, I. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Urbanizacija jugoslovanskih občin (v luči faktorske analize) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov-, (slov., angl.) Študija je poskus ugotoviti stopnjo urbaniziranosti petstotih jugoslovanskih občin na osnovi faktorske analize in ob uporabi 15 variabel. UD C 911.3:312 (497.17) = 20 Original scientific paper. Geography. Panov, M. 91000 Skopje, Yu, Institute of Geography, Faculty of Natural Sciences, Gazi baba 1 Some Migration Processes in the S.R. of Macedonia Geografski vestnik, XLIX, (1977) Serbian, (Serbian, English) The paper deals with migration flows and processes in the S.R of Macedonia, in particular with reasons direction and consequences of migration. Special attention is paid to internal migrations since World War II. An overview of external migration is also given. UDC 911.3:71 (497.1) = 20 Original scientific paper. Geography. Vrišer, I. 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts. Department of Geography, Aškerčeva 12 The Urbanization of Yugoslav Communes in the Light of a Factor Analysis Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The author tried to establish the degree of the urbanization of the 500 communes in Yugoslavia by means of the factor analysis using 15 variables. UDK 911.3:38 (497.1) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija Žagar, M. 61000 Ljubljana, Yu, Filozofska fakulteta, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Aškerčeva 12 Osnovno prometno omrežje Jugoslavije Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Prikazana je uporaba kvantitativnih metod za valorizacijo osnovnega cestnega in železniškega omrežja Jugoslavije s pomočjo grafikona, dvojnih matric in računa raznih gravitacij ter poizkus rangiranja dvanajstih mest Jugoslavije na osnovi prometnega položaja in storitev. UDK 911.3:32 (497.1/45) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Klemenčič, V. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Regionalna preobrazba s Slovenci poseljenega območja ob italijansko-jugo-slovanski meji v Italiji Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) S Slovenci poseljeno območje ob italijansko-jugoslovanski meji v Italiji doživlja v zadnjih dveh desetletjih tako intenzivno geografsko preobrazbo kot redko katero obmejno območje v Evropi. Pretežno agrarno, s Slovenci homogeno poseljeno podeželje, se je preoblikovalo v dokaj urbanizirano narodnostno mešano mednarodno tranzitno obmejno območje. UDC 911.3:38 (497.1) = 20 Original scientific paper. Geography. Žagar, M. 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts, Department of Geography, Aškerčeva 12 Fundamental Transport Network in Yugoslavia Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovene, (Slovene, English) The study shows the use of quantitative methods for the valorisation of fundamental road and railway networks in Yugoslavia with the help of the curve, double matrixes and the calculation of various gravitations. The report is an attemt of ranging twelwe Yugoslav towns on the basis of traffic position and accomplishements. UDC 911.3:32 (497.1/45) = 20 Original scientific paper. Geography. Klemenčič, Y. 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts, Department of Geography, Aškerčeva 12 The Transformation of the Border Area in Italy Inliabitated by Slovenians Along the Italo-Yugoslav Boundary Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The paper deals with the Italian territory along the Yugoslav-Italian boundary which is inhabited by Slovenian population and has undergone, during the last two decades, such an intensive geographical transformation as hardly any border area in Europe. The once predominantly agricultural area with homogeneous rural Slovenian population has been transformed into a rather urbanised zone with mixed population in this internationally important transit border area. UDK 911.2:551.49 »Radensko polje« = 863 Izvirno znanstveno delo. Meze, D. 61000 Ljubljana, Yu, Geografski inštitut Antona Melika, SAZU, Novi trg 4 Prispevek k hidrologiji Radenskega polja Geografski vestnik, XLVIII, (1977) Slov., (slov., angl.) Na Radenskem polju, najmanjšem kraškem polju Slovenije, jugovzhodno od Ljubljane, je opisano zapleteno kolebanje površinske vode ob pogostih poplavah in njihovem plahnenju. Posebna pozornost je posvečena številnim estavelam, izdelanim v debeli glinasti jezerski naplavini polja, predvsem njihovi globini in kolebanju vode v njih. UDK 911.2 (497.12 »Koprsko primorje«) = 863 Izvirno znanstveno delo- Geografija. Plut, D. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Fizičnogeografska regionalizacija Koprskega primorja s pomočjo faktorske analize Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Fizičnogeografska regionalizacija Koprskega primorja, izvedena s pomočjo faktorske analize, je upoštevala 15 spremenljivk. Koprsko primorje je bilo re-gionalizirano na osnovi prvih dveh faktorjev na 8 pokrajinskih enot. UDC 911.2:551.49 »Radensko polje« = 20 Original scientific paper. Geography. Meze, D. 61000 Ljubljana. Yu, Anton Melik Geographical Institute, SAZU, Novi trg 4 A contribution to the hidrology of the Radensko polje Geografski vestnik, XLVIII, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The author describes a complicated fluctuation of the surface water at the frequent floods and of their subsiding in the Radensko polje, the smallest polje in Slovenia, south-east from Ljubljana. Particular attention is devoted to the numerous estavelles, occuring in the thick clayey lake deposit of the polje, specially to their depth and to the fluctuation of the water in them. UDC 911.2 (497.12 »Koprsko primorje«) = 20 Original scientific paper. Geography. Plut, D. 61000 Ljubljana, Yu, Department of Geography, Faculty of Arts, Aškerčeva 12 The Physical-Geographic Regionalization of the Koper Littoral Area Made with the Help of Factor Analysis Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian (Slovenian, English) The physical-geographic regionalization of the Koper Littoral Area, made with the help of factor analysis, has taken into account the 15 input variables. On the basis of the values of first two factors the Koper Littoral Area has been regionalised into 8 regional areas. UDK 911.3:65:380.13 (497.12) »1969—1974« = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Medved, J. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Razvoj tržne usmerjenosti kmetijstva v SR Sloveniji med leti 1969—1974 Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Stopnja tržne usmerjenosti kmetijstva je eden izmed kazalcev razvoja kmetijskega gospodarstva. Z ugotavljanjem in primerjanjem tržne usmerjenosti v različnih obdobjih spoznavamo razvojne smeri kmetijstva. Tak namen ima tudi ta prispevek, v katerem avtor primerja tržno usmerjenost kmetijstva SR Slovenije leta 1969 in 1974. UDK 911.3:38 (497.12) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Pak, M. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Oskrba kot predmet geografskega proučevanja Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Prikazanih je nekaj splošnih problemov pristopa k proučevanju regionalne strukture oskrbe ter nekaj rezultatov raziskav v SR Sloveniji. UDC 911.3:63:380.13 (497.12) »1969—1974« = 20 Original scientific paper. Geography. Medved, J. 61000 Ljubljana, Yu, Department of Geography, Faculty of Arts, Aškerčeva 12 The Development of the Market-Oriented Agriculture in the S. R. Slovenia During the 1969—1974 Period Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The degree in which agriculture is oriented towards supplying the demands of the market is one of the indeces of the development of the agrarian economy. Hence assessments and consequent comparisons of the market-oriented agriculture as made for different periods of time are bound to reveal the more general tendencies in the development of farming. The aim of the present contribution is to compare the market-oriented agriculture as established for the year 1969 and for 1974 in Socialist Republica of Slovenia. UDC 911.3:38 (497.12) = 20 Original scientific paper. Geography. Pak, M. 61000 Ljubljana, Yu, Faculty of Arts, Department of Geography, Aškerčeva 12 Market Supply as a Matter of Geographical Research Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) There are shown some general problems of the aproach to the analysis of the regional structure of market supply and some results of the research in the SR of Slovenia are represented. UDK 911.3:634.8 (497.12 »Haloze«) »1542/1977« = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Bračič, V. 62000 Maribor, Yu, Pedagoška akademija Univerze v Mariboru, Mladinska 9 Veliki vrh v Vinorodnih Halozah od leta 1542—19?? Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Prispevek prikazuje spremembe, ki jih je doživelo vinogradništvo v katastrski občini Veliki vrh v Vinorodnih Halozah od leta 1542 do 1974. UDK 911.3:312 (497.12 — 188.2) = 863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Belec, B. 62000 Maribor, Yu, Pedagoška akademija Univerze v Mariboru, Mladinska 9 Novejše spremembe demografske strukture na Spodnjem Murskem polju Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov. (slov., angl.) Avtor obravnava demografske procese in socialnoekonomsko transformacijo agrarne pokrajine v Severovzhodni Sloveniji. Ugotavlja depopulacijski tip prebivalstvene rasti, značaj, intenzivnost in stopnjo preslojevanja kot posledico razvoja neagrarnih dejavnosti v gospodarskem in upravnem središču pokrajine Ljutomeru. 19 — Geografski vestnik 289 UDC 911.3:634.8 (497.12 »Haloze«) »1542/1977« = 20 Original scientific paper. Geography. Bračič, V. 62000 Maribor, Yu, Pedagogical Academy, University Maribor, Mladinska 9 The Community of Veliki Vrh in the Vine-Growing Haloze Region Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian (Slovenian, English) The contribution presents an overview of changing of the vineyard cultivation in the land-registry community of Veliki vrh in the vine-growing Haloze region during the period 1542—1974. UDC 911.3:312 (497.12—188.2) =20 Original scientific paper. Geography. Belec, B. 62000 Maribor, YU, Pedagogical Academy, University Maribor, Mladinska 9 Recent Changes of the Demographic Structure in the Lower Mursko Polje (Plain of the Mura) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian (Slovenian, English) The author treats the demographic processes and the social-economic transformation of the agrarian region in North-East Slovenia. He states the depopula-tional type of the growth of the inhabitants, the character, the intensity and the grade of the class-shift as consequence of the development of non-agrarian activities in the economical and administrative centre of the region, Ljutomer. UDK 911.5 (497.12—115 »Podvin«) =865 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Natek, M. 61000 Ljubljana, YU, SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 4 Nekatere geografske značilnosti v spreminjanju zemljiških kategorij (Na primeru katastrske občine Podvin v Spodnji Savinjski dolini) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov. (slov., angl.) V članku je podana podrobnejša razčlenitev spreminjanja zemljiških kategorij v katastrski občini Podvin v obdobju 1826—1879 in 1879 do 1976. Spremembe funkcionalne namembnosti kmetijskega zemljišča je mogoče najbolj nazorno prikazati v dvodimenzionalni tabeli. Ugotovljeno je bilo polivalentno prehajanje nekdanje namembnosti zemljišča v novo. UDK 911.5 (497.12 »Velenje«) =865 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Regionalno planiranje. Kokole, V. 61000 Ljubljana, YU, Zavod SRS za družbeno planiranje, Cankarjeva 1 Velenje — razvojno središče ali regionalni center Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Analiza geografskega položaja Velenja, pokaže, da so njegove možnosti, da bi preraslo v večji regionalni center precej omejene zaradi bližine Celja in premajhnega zaledja. Nadaljnja rast njegovih storitvenih dejavnosti se bo zato lahko opirala predvsem na razvoj mestnega prebivalstva. UDC 911.3 (497 12—115 »Podvin«) = 20 Original scientific paper. Geography Natek, M. 61000 Ljubljana, YU, Geographic Institute ’’Anton Melik“ of the Slovenian Academy of Arts and Science, Novi trg 4 Some geographical cliarnsteristics in the changing of land categories (On the Example of the Cadastral Parish of Podvin in the Lower Savinja Valley) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The article brings a detailed analysis of the changes from one land category to another as recorded for the periods 1826—1879 and 1879—1976 in the cadastral parish of Podvin. The changes in the functional orientation of the farming land are clearly presented in a two-dimensional table. A poly-valency in the transition of individual sections of land from their former functional orientation to a new one (or new ones) has been established. UDC 911.3 (497.12 »Velenje«) =20 Original scientific paper. Geography. Regional planning. Kokole, V. 61000 Ljubljana, YU, Republican planning office, Cankarjeva 1 The New Town of Velenje — A Growth Pole or a Regional Centre? Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) In analysing the geographical situation of the new town of Velenje first a mining and later an industrial centre and considering its closeness to a larger more nodal centre of Celje, the conditions its enhanced role as a centre for a larger hinterland are assessed as a rather limited. Further growth of service industries will have to rely largerly on its expanding urban population. UDK 911.3:711.45 (45 »Tržaški kras«) =863 Izvirno znanstveno delo. Geografija. Klemenčič. M. 61000 Ljubljana, YU, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 Funkcijska analiza naselij na Tržaškem krasu Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Analiza opremljenosti naselij na nacionalno mešanem obmejnem območju v neposrednem zaledju Trsta je pokazala, da sta se glede na opremljenost z oskrbnimi dejavnostmi izoblikovala dva tipa območij: dobro opremljeno območje vzdolž glavnih prometnih žil, ki je nacionalno mešano ter slabo opremljeno prometno bolj odmaknjeno območje, poseljeno s slovenskim prebivalstvom. UDK 912:551.4 (4) (047) IGU = 863 Geografija. Gams, I. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoško-znanstvena enota za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12 O delu mednarodne komisije IGU za geomorfološko kartiranje in nastajanje geomorfološke karte Evrope Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Avtor poroča o nastanku in dosedanjem delovanju mednarodne komisije za geomorfološko kartiranje IGU, ki je na dvanajstih zasedanjih izoblikovala metodo geomorfološkega kartiranja. Preizkus te metode na listu Warszawa pa je pokazal, da bo potrebno izdelati še bolj podrobno legendo. Delo komisije je mogoče oceniti kot uspešno. UDC 911.3:711.45 (45 »Tržaški kras«) = 20 Original scientific paper. Geography. Klemenčič, M. 61000 Ljubljana, Yu, Department of Geography, Faculty of Arts, Aškerčeva 12 Functional Analysis of the Settlements of the Karst Area Behind Trieste Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The analysis of how well settlements on the nationally mixed, border territory in the immediate hinterland of Trieste are furnished has shown that, in respect of the degree of how developed the supply services are, two kinds of regions may be distinguished: nationally mixed regions along the main traffic routes that are well furnished with supply activities, and poor furnished regions laying away from the main traffic routes and inhabited by the Slovene population. UDC 912:551.4 (4) (047) IGU = 20 Geography. Gams, I. 61000 Ljubljana, Yu, Department of Geography, Faculty of Arts, Aškerčeva 12 About the Work of the IGU Commission on the Geoinorpliologieal Mapping and About the Preparation of the Geomorpliological Map of Europe Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The author reports about the formation and the performed work of the commission which has formulated the methods of geomorphological mapping during its twelve sessions. The test of the method on the sample sheet Warszawa (1:2 500 000) has pointed at the need of a further elaboration of the proposed method. The results of the work of the Commission can be assessed as sucess-ful. UDK 910:378.4 (497.12) »1976« = 863 Geografija. Klemenčič, V. 61000 Ljubljana, Yu, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 12 Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani v jubilejnem petnajstem letu dela (1976) Geografski vestnik, XLIX, (1977) slov., (slov., angl.) Poročilo opisuje delo Inštituta za geografijo pri Univerzi v Ljubljani, ki je 1. 1976 proslavljal svojo petnajstletnico. Delo je potekalo predvsem na petih delovnih območjih: socialno-geografski problemi obmejnih regij, geografski problemi varstva okolja, nacionalni atlas Slovenije, slovenske manjšine v Italiji in Avstriji in muzejska dejavnost. UDK 910:378.3 (497.12) »1976« = 863 Geografija. Šifrer, M. 61000 Ljubljana, Yu. Geografski inštitut Antona Melika, SAZU, Novi trg 4 Delo geografskega inštituta Antona Melika SAZU v letu 1976 Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov., angl.) Poročilo prikazuje raziskovalno in publicistično dejavnost Geografskega inštituta Antona Melika pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Poglavitne naloge so bile: geografija poplavnih področij na Slovenskem, proučevanje naravnega okolja Slovenije (posledice žleda 1. 1975, posledice potresa v Posočju, opazovanje Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto), transformacija agrarne pokrajine v Savinjski dolini in izdaja XV. knjige Geografskega zbornika. UDC 910: 378.4 (497.12) »1976« = 20 Geography. Klemenčič, V. 61000 Ljubljana, Yu, The Institute of Geography, University of Ljubljana, Aškerčeva 12 The Institute of Geography (University of Ljubljana) in the Fifteenth, Jubilee Year (1976) Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The report describes the work of the Institute of Geography (University of Ljubljana) which, in the year 1976, has celebrated its fifteen anniversary. Its work was carried in the following five fields of activity: socio-geographic problems of the Slovenian border regions, geographic problems of the environmental protection, the National Atlas of Slovenia, the Slovene minorities in Italy and Austria, and the museum activity. UDC 910:378.3 (497.12) »1976« = 20 Geography. Šifrer, M. 61000 Ljubljana, Yu, Geographic Institute ’’Anton Melik“ of the Slovenian Academy of Arts and Science, Novi trg 4 The Work of the Institute for Geography of the Slovene Academy of Arts and Science in the Year 1976 Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The report describes the research and publishing activities of the Institute in the year 1976. Its main research projects were: the flood areas of Slovenia, the ice-frost which has hit SW Slovenia in the year 1975, the ice movements of the small Triglav and Skuta glaciers, the transformation of the agrarian landscape in the Savinja Valley, and the editing of the vol. XV. of the »Geografski zbornik«. UDK 910:378.3:551.44 (497.12) >1976« = 863 Geografija. Habič, P. 66230 Postojna, Yu, Inštitut za raziskovanje krasa, SAZU, Titov trg 2 Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v letu 1976 Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slov., (slov-, angl.) Raziskovalni program inštituta je obsegal speleologijo in geografijo krasa. Organizirali so 3. mednarodni simpozij o sledenju podzemskih voda na Bledu. Izdali so 7. zvezek Krasoslovnega zbornika. UDC 910:378.3:551.44 (497.12) »1976« = 20 Geography. Habič, P. 66230 Postojna, Yu, Institute of Karst Research of the Slovene Academy of Arts and Sciences, Titov trg 2 The Institute of Karst Research of the Slovene Academy of Arts and Sciences at Postojna in the Year 1976 Geografski vestnik, XLIX, (1977) Slovenian, (Slovenian, English) The research programme of the Institute included the speleology and the geography of karst. The 3rd International Symposium of Underground Water Tracing has been organised at Bled. In the 1976 the 7th volume of Acta Carso-logica was published. Ivan G a m s (Ljubljana): Sedemdesetletnica Svetozarja Ilešiča .... 3 The 70ieth Birthday of Academician Dr. Svetozar Ilešič...................... 8 Drago Meze (Ljubljana): Bibliografija akademika dr. Svetozarja Ilešiča po letu 1966 ............................................................... 9 Bibliography of the Academician Dr. Svetozar Ilešič After the Year 1966 9 Razprave — Papers — Articles Načelni problemi geografije — Principal Problems of Geography Jerzy Kostrowicki (Warszawa): On the Synthesis in Modern Geography .................................................................... 17 0 sintezi v moderni geografiji...........................................24 Darko Radinja (Ljubljana): O kompleksnosti v geografiji in izven nje 25 On Complexity In and Out of Geography.......................................30 Milorad Y a s o v i č (Beograd): O geografskim terminima i nazivima . . 31 On Geographical Terms and Names..........................................36 Cene Malovrh (Ljubljana): Gospodarskemu prostoru lastne sile in njihov pomen za regionalni razvoj...........................................37 Intrinsic Forces of the Economic Space and Their Significance for Regional Development.....................................................44 Geografija in varstvo okolja — Geography and the Environment Protection Avguštin Lah (Ljubljana): Geografija in varstvo okolja.........................47 Geography and the Environment Protection................................... 52 Stanislaw Leszczycki (Warszawa): The Concept of a New Geographical Atlas...................................................................55 O konceptu novega geografskega atlasa.......................................58 Ivan Gams (Ljubljana): Okolje — človekovo okolje — geografsko okolje — geografija................................................................59 Environment — Human Environment — Geographical Environment — Geography................................................................64 Andrej Černe (Ljubljana): Proučitev degradacije okolja v Velenjski kotlini s pomočjo faktorske analize (z 1 skico v tekstu)....................65 The Study of Degradation of Natural Environment in Velenje Valley With Factor Analysis. (With 1 Graphs in Text)............................70 Metka Špes (Ljubljana): O problemih življenjskega okolja v Celju (z 1 skico v tekstu).............................................................73 Geographical Aspects of the Degradation of Environment as Exemplified by Celje (With 1 Graph in Text)..................................74 O nekaterih geografskih problemih evropskih dežel — On Some Geographical Problems Concerning European Countries Andre Blanc (Paris): Problemes d’une station alpine fran^aise: Megeve 83 Problemi francoske visokogorske postojanke: Megeve..........................86 Karl Ruppert (München): Zur Bedeutung der neueren Bevölkerungsentwicklung für den ländlichen Raum (Beispiel Bayern) (mit 1 con Karte in Text)....................................................................87 O pomenu novejših prebivalstvenih razvojnih teženj na podeželju (Na primeru Bavarske) (z 1 skico v tekstu)...................................92 Nekateri regionalnogeografski problemi Jugoslavije — Some Regional Geographie Problems of Yugoslavia Branislav Bukurov (Novi Sad): Novi mostovi na Dunavu i njihov sa- obračajni značaj (z i skico v tekstu).................................. 97 The Nev Brigdes on the Danube and Their Traffic Value (With 1 Graph in Text)................................................................102 Ivan Crkvenčič (Zagreb): Socijalno-geografski aspekti transformacije naših agrarnih područja (z 1 skico v tekstu)............................103 The Social Geographical Aspects of the Transformation of Our Agricultural Areas (With i Graph in Text)...................................110 Vladimir Durič (Beograd): Jugoslavija — njen izmenjeni politički i ekonomsko-geografski položaj................................................ Ill Yugoslavia — Its Changed Political and Economico-Geographical Position 116 Mark K r a s n i q i (Priština): Neki manje poznati izvori o stanovništvu Kosova......................................................................119 Some Less Known Sources About the Kosovo Population.....................124 Mitko Panov (Skopje): Neki migracioni procesi u SR Makedoniji . . . 130 Some Migration Processes in the S.R. of Macedonia.......................130 Igor Vrišer (Ljubljana): Urbanizacija občin v Jugoslaviji v luči faktorske analize (z 1 skico v tekstu)............................................131 The Urbanization of Yugoslav Communes in the Light of a Factor Analysis (With 1 Graph in Text).........................................137 Marjan Za gar (Ljubljana): Osnovno prometno omrežje Jugoslavije (z 2 skicama v tekstu)..................................................139 Fundamental Transport Network in Jugoslavia (With 2 Graphs in Text) 146 Regionalna geografija Slovenije — The Regional Geography of Slovenia Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Regionalna preobrazba s Slovenci poseljenega območja ob italijansko-jugoslovanski meji v Italiji (z 1 skico v tekstu)...................................................................149 The Transformation of the Border Area in Italy Inhabited by Slovenians Along the Italo-Yugoslav Boundary (With 1 Graph in Text)................155 Drago Meze (Ljubljana): Prispevek k hidrologiji Radenskega polja (z 2 fotografijama in 1 skico v tekstu)...........................................157 A Contribution to the Hydrology of the Radensko Polje (With 2 Photographs and 1 Graph in Text)........................................163 Dušan Plut (Ljubljana): Fizičnogeografska regionalizacija Koprskega primorja s pomočjo faktorske analize (z 1 skico v tekstu)....................165 The Physical-Geographic Regionalization of the Koper Littoral Area Made With the Help of Factor Analysis (With 1 Graph in Text) ... 171 Jakob Medved (Ljubljana): Razvoj tržne usmerjenosti kmetijstva v SR Sloveniji med leti 1969—1974 (z 2 skicama v tekstu).......................173 The Development of the Market-Oriented Agriculture in the S.R. Slovenia During the 1969—1974 Period (With 2 Graph in Text)................180 Mirko Pak (Ljubljana): Oskrba kot predmet geografskega proučevanja 183 Market Supply as a Matter of Geographical Research..........................187 Vladimir Bračič (Maribor): Veliki vrh v Vinorodnih Halozah od leta 1542 do 1977 .............................................................. 189 The Community of Veliki vrh in the Vine-Growing Haloze Region . . 192 Borut Belec (Maribor): Novejše spremembe demografske strukture na Spodnjem Murskem polju.................................................... Recent Changes of the Demographic Structure in the Lower Mursko Polje (Plain of the Mura)................................................. Milan N a t e k (Ljubljana): Nekatere geografske značilnosti v spreminjanju zemljiških kategorij (na primeru katastrske občine Podvin v Savinjski dolini) .............................................................. Some Geographical Charachteristics in the Changing of Land Categories (On the Example of the Cadastral Parish of Podvin in the Lower Savinja Valley)........................................................... Vladimir Kokole (Ljubljana): Velenje — razvojno središče ali regionalni center ?.................................................................. The New Town of Velenje — A Growth Pole or a Regional Centre? . Marijan Klemenčič (Ljubljana): Funkcijska analiza naselij na Tržaškem Krasu (z 1 skico v tekstu)............................................... Functional Analysis of the Settlements of the Karst Area Behind Trieste (With 1 Graph in Text)............................................ Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes Rendus Ivan Gams (Ljubljana): O delu mednarodne komisije za geomorfološko kartiranje IGU in nastajanju geomorfološke karte Evrope................... About the Work the IGU Commission on the Geomorphological Mapping and About the Preparation of the Geomorphological Map of Europe . . Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani v jubilejnem petnajstem letu dela (1976)........................ Geographical Institute, University of Ljubljana, 15th Jubilee Year (1976) Milan Šifrer (Ljubljana): Delo Geografskega inštituta Antona Melika SAZU v letu 1976 ......................................................... The Work of the Institute for Geography of the Slovene Academy of Arts and Science in the Year 1976 ..................................... Peter Habič (Postojna): Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v letu 1976 The Institute of Karst Research of the Slovene Academy of Arts and Sciences at Postojna in the Year 1976 ........................................ Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques Novejši krasoslovni učbeniki N. A. Gvozdeckij: Problemi izučeni ja karsta i praktika (Ivan G a m s) . . A. G. Čikišev: Geografičeskie uslovija razviti ja karsta (Ivan G a m s) . . L. Jakucs: Morfogenetics of karst regions (Ivan Gams)......................... J. G. Zötl: Kartshydrologie (Ivan Gams)....................................... M. D. Bleahu: Morfologia carsticä (Ivan Gams)................................. O geografiji Jugoslavije Socialgeographische Fragestellungen, Beiträge zum Symposium in Ljubljana/Maribor in Oktober 1975 (M. Pak)........................................... Zlatko Pepeonik: Jugoslavenska ekonomska emigracija u Švedsku (M. P a k) Mitko: Panov: Geografija na SR Makedonija (M. P a k).......................... Vasil Gramatikovski: Prirodno-geografski, demografski i imotni karakteristiki na Prespanskata kotlina (Mirko P a k)................................. 195 201 203 209 211 216 219 225 229 231 233 238 239 242 243 245 247 247 248 248 249 249 250 251 251 O jugoslovanskih naseljih in mestih ter urbani geografiji Centralna naselja i gradovi SR Hrvatske (Igor Vrišer)...................... Krešimir Papič: Travnik, grad i regija (Igor Vrišer)....................... Milan Vresk, Osnove urbane geografije (M. P a k)........................... Iz tuje geografske književnosti Martin C. Kellman: Plant Geography (F. Lovrenčak).......................... Josef Schmithüsen: Atlas zur Biogeographie (F. Lovrenčak) . . . . Rural Transformation in Hungary (Marijan Klemenčič)........................ Emilo Biagini: Le Isole Maltesi (M. Klemenčič)............................. Alan Gilbert: Latin American Development (F. L o v r e n č a k)............ Kronika — Chronicle — Chronique Umrl je dr. Vladimir Leban (Marjan Žagar).................................. Deseti kongres geografov Jugoslavije (15.—20. septembra 1976) (F. Lovrenčak) .................................................................. Simpozij o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji, Trst, 27.-29. januar 1977 (Marijan Klemenčič).............................. Simpozij o socialnogeografskih problemih obmejnih območij Slovenije, Ljubljana, 10. in 11. 3. 1977 (Marijan Klemenčič).......................... Nemško-slovenski geografski simpozij, Frankfurt/Main, 13.—17. 5. 1977 (M. Klemenčič)................................................................. Finančno poslovanje Geografskega vestnika.................................. Sinopsisi 252 252 253 253 254 255 256 256 259 260 261 262 263 263 265 GEOGRAFSKI VESTNIK XLIX — 1977 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije — Izšel decembra 1977 Tisk tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Cena Geografskega vestnika za leto 1977: za člane Geografskega društva din 120, za nečlane din 150, za šole din 150, za študente din 60, za druge ustanove din 200. Geografski vestnik izhaja v Ljubljani. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, 61000, Aškerčeva 12. — Za znanstveno vsebino in jezikovno urejenost prispevkov so odgovorni avtorji sami. — Uprava časopisa je pri Geografskem društvu Slovenije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke pošiljajte na račun št. 50100-678-44109 (Geografsko društvo Slovenije)