NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET LJUBIMCA 277 Marie de France LJUBIMCA Je v Normandiji zgodba ta vsem znana njega dni bila, je zgodba mladih dveh ljudi, ki ju ljubezen umori. V Bretanji zgodba pa ima še zdaj naslov: Ljubimca dva. Tam v Neustriji že od nekdaj, tam, kjer je Normandija zdaj, se dviga gora do neba, tam par ljubimcev grob ima. Prav blizu gore, malo stran, ležala širna je ravan, tam mesto zida Pitra kralj, tam vsak je bil njegov vazal, Pitrejci tam prav vsi ljudje in mestu Pitre je ime. Tako je mestu ime še zdaj, še zmeraj tam je isti kraj, ime doline se glasi Pitrejski dol kot njega dni. Ta kralj pitrejski hčer ima, kot ves svet lepše ne pozna, otrok edini je dekle in oče ljubi jo nad vse. Kaj plemičev zasnubi jo, vsak rad bi vzel jo za ženo, Marie de France 278 a kralj nikomur je ne da, brez nje živeti sploh ne zna Saj mu v tolažbo je ta hči, ob njej vse dneve preživi, v uteho mu otrok je zdaj, ker Bog soprogo vzel je v raj. Ljudem se to nič prav ne zdi, zamerijo mu skoraj vsi. Ko zve za vzrok teh opravljanj, od žalosti kralj ves bolan premišlja, kaj bi storil naj, da zlobi bi naredil kraj, kako naj snubcev se znebi. Po vsej deželi razglasi: kdor hčerko rad bi za ženo, izpolni naj zahtevo to: usojeno je, da le ta izbran bo hčerki za moža, kdor jo odnese sam na hrib, ne da počival bi le hip. Od ust do ust je šel razglas, vsak grad dosegel, vsako vas, premnog snubač poskusit gre, dosegel vrha ni nihče. Do srede poti na goro jih nekaj z muko je prišlo, na vrh nikomur ne uspe, vsak gre domov, od koder je. H kraljični snubcev nič več ni, ker vsak snubiti se boji. Tam v eni bližnjih pokrajin je živel žlahtni grofov sin, pomagal vsem je slednji dan, je v vsej deželi spoštovan. Prihaja večkrat h kralju v grad, sam kralj ima ga strašno rad, zaljubi se v kraljevo hčer, jo milo prosi venomer, naj vzljubi ga, kot on je njo, naj mu prijateljica bo. 279 LJUBIMCA Ker žlahten je, pošten, junak in je očetu kralju drag, kraljična vzljubi ga srčno, hvaležen grof ji je za to. Zdaj pogovarja se večkrat grof z njo, ki jo ima res rad, a govorita le skrivaj, da ju ne sliši oče kralj. Seveda zanju je težko, a grof prenaša raje to, vse muke raje pretrpi kot da ljubezen izgubi. Ljubezen je trpljenje zanj Ta lepi grof, nevesti vdan, kralj ični končno le pove, da zanj je težko to gorje. Naj vendar z njim z gradu gre preč, ker zanj teh muk je že preveč. Če jo zasnubi za ženo, ve, da mu kralj je dal ne bo, ker ni živeti mu brez nje, češ - nese naj jo vrh gore v naročju - potlej jo dobi. Kraljična mu odgovori: »Prijatelj, vem, da to ne gre, da nesli bi me vrh gore, prešibki ste za strašno pot. A če bi z vami šla od tod, bi oče žalosten trpel vse dni, dokler bi pač živel. Očeta ljubim res zelo, ne maram, da mu je hudo. ¦ Drug predlog sprejmete morda, ki boljši zdi se za oba. V Salernu teta mi živi, bogata je, povsod slovi že dolgo let, ker ta gospa res na zdravilstvo se spozna, zdravilo ve za vse stvari, pozna vse rože in zeli. Napišem teti pisemce, . Marie de France 280 vi nesete ga tja grede, poveste, kaj naju teži, mi ne odreče pomoči. Zelišč izbrala bo nebroj, pripravila močan napoj, ki vse telo vam okrepi, za vzpon vam da dovolj moči. Ko vrnete se s te poti, k očetu snubit boste šli; otrok se zdite mu šibak. Odgovor dal vam bo pač tak, da usojeno je, naj le ta izbran bo hčerki za moža, kdor v rokah nese jo na hrib, ne da počival bi le hip. Pogoj zdaj sprejmete lahko in me dobite za ženo.« Mladenič se razveseli, ko iz njenih ust nasvet dobi, zahvali se ji od srca in potlej narazen sta šla. Mladenič hitro gre od tod, doma pripravi vse za pot, denar mu, čredo da baron paradnih in tovornih konj, za spremstvo vzame par ljudi, ki najbolj vdani so bili, potem v Salerne se poda, kjer teta drage je doma. Ji dal je pisemce v roko. Prebere ga gospa skrbno, potem v svoj dvorec ga pelja, da vso skrivnost ji tam izda. Da poživilo mu takoj, potem pripravi mu napoj: če bo napor tako strašan, da ves izčrpan bo, bolan, napoj mu vrne vse moči, po žilah mu požene kri; 281________________________________________________________LJUBIMCA če ga popije le za prst, bo spet močan, krepak in čvrst. In brž ko je napoj gotov, mladenič vrne se domov. Ko vrne se v svoj rodni grad, pripravi hitro grof se mlad, na pot gre h kralju prav srčno zaprosit hčerkino roko; lahko jo nesel bo na hrib, ne da bi vmes počil za hip. Snubitve kralj zavrnil ni, a se nesmiselna mu zdi, saj ve, da grof šibak je, mlad, pa bi menda prekosil rad močnejše viteze, ki vsi zaman na goro so odšli. Pa vendar mu določi dan. Prijateljev tam trop je zbran, krali vse vazale sklice tia, pozabil ni nobenega. Kraljično uzreti vsak želi in grofa, ki se mu mudi kraljično nesti na goro, zato jih mnogo je prišlo. Kraljična misli nanj vse dni, ne je, ne pije in ne spi, da nje telo bo bolj drobno, da grof jo nosil bo lahko. Na dan določeni so vsi - mladenič prvi - tja prišli; grof nosi s sabo svoj napoj. Ob Seni ljudstva je cel roj, ves travnik poln je ljudi, tam kralj je, tam njegova hči, odeta v tenko srajčico. Grof v roke vzame jo skrbno in stekleničko, ki jo ima, prijateljici v roke da, saj njej zaupa jo lahko. Marie de France 282 Ne bo v korist mu prav zelo, ne ve, kako močan je lek. Z dekletom hitro krene v breg. Do srede gore je prispel že z njo v naročju ves vesel, da na napoj še mislil ni, a moč v nogah mu že slabi. »Zdaj vzeti lek se že mudi, jaz čutim, da vam moč plahni, a vrnil vam jo bo napoj.« Mladenič reče ji takoj: »Prijateljica, to srce lahko naprej brez leka gre; napoj jemati krade čas, mar hitro dalje nesem vas. Ce ljudstvo kričati začne, lahko pn hoj! zmoti me, da zmedeni se, korak zgrešim. Kaj stal bi, mar naprej hitim!« Po dveh tretiinah te poti 1 J v , • j,. mladenič skorai omedli. Kralncna prosi ga, roti: 7 11 Is« * t' A-\ »Za lek, pniateli, se mudi!« Kot da ne sliši, nič ne de, naprej, navzgor mladenič gre, doseže vrh-to je preveč! Tam zruši se, ne vstane več. Obstalo grofu je srce. Kraljična tega sploh ne ve in misli, da je omedlel. Poklekne, prosi ga, da vzel bi lek, ki vrne mu moči. Mladenič ne odgovori, saj mrtev je, kot vsakdo ve. Nad njim pretaka zdaj solze, odvrže stekleničko stran, ki v njej je bil napoj močan, da lek bregove napoji; prav dobro delo s tem stori, to vsem ljudem bo prav prišlo, zeli zdravilne tam vzrasto, pognale iz leka so kali. In kaj zdaj deklica stori? Izgubila je prijatelja in je vsa strta od gorja, na tla se zgrudi tam ob njem, ljubeče stiska ga v objem, poljublja mu obraz, roke, srce presune ji gorje; srce obstalo je še njej, najlepši deklici dotlej. Ko vidi kralj in vitezi, da mladih dveh nazaj več ni, so šli in našli gor oba. Kralj zruši se na trda tla, ječi tako, ko se zave, da vsi z njim točijo solze. Na gori par tri dni puste, a potlej skupaj polože otroka v rakev marmorno. Vsem prav se zdelo je tako, da grob bo njun na vrh gore. Vsi brez besed se poslove. Ljubimcev vrh poslej ime je gori vse do tega dne. V resnici je tako bilo, v Bretanji vsi o tem pojo. Prevedla Marija Javoršek LJUBIMCA 283