207
Ozir po svetu.
Domače življenje Turkov.
V babnišnico Turkov ne sme noben drug možk kakor ie gospodar, zato jo imenujejo harem; harem je arabska beseda in pomeni „svetiščea. Kako sne svetišča so haremi, se bomo prepričali iz sledečega popisa, ki smo ga posneli iz potopisa kneginje Belgiojose, kteri kot ženski je bilo pripušeno, skrivnosti nekega harema natanko pregledati. Pač čudili se bomo slišati, kako se živi v haremih, ktere nekteri popisujejo tako. da človeka res mika, se so-zuauiti s temi ^pozlačenimi ličnicami", ki so zares tičnice za turške žene, al ogledane od znotraj so bolj umazane kot pozlačene.
Čujmo, kaj pripoveduje omenjena gospa, ki je bila v Čerkesu v haremu ondašnjega mufti-ta 2). — »Moj stari mufti — pravi ona — je 90 let star in ima več žen, naj stareja je v 30. letu; otrok pa ima vsake starosti od dojenčka pri 4 mescih noter do 60 let starih sinov in hčer, od kte-rih poslednjih pa ne ve, koliko jih je, in kje se po svetu klatijo, kaj so, in od česar živijo. Vidila sem, da njemu samemu se je gnjusilo pred nečednostjo harema, da je bil sit sundra in hrupa v njem. Mufti naš pride podnevi v harem, kakor pride v stalo, da ogleda konje, sicer pa stanuje pozimi in poleti v drugih sobah, ki so zunaj harema".
^Stopimo v harem, kteri se nam večidel popisuje kot gledišče lepote in ljubezni, kot kazališče lišpa in krasote. Kaj vidimo? Cerne in raztergane stene, lesene, oprašene in s pajčevinami preprežene strope, stergane in vmazane počivala (zofe), stergane zakrivala, povsod packe od loja in olja. Kakoršno stanovanje, takošne prebivavke. Ker je v haremih le malo ogledal (špeglov), se lišpa ženstvo v njih le na dobro srečo; sila veliko z demanti in biseri okovanih iglic vtaknejo v pisane bombažaste rute, ktere ovijajo okoli glave. Lase imajo skuštrane, ker le prav gosposke žene, ki so stanovale pred v Carigradu, imajo glavnike (kampeljne). Ker nimajo ogledala, da bi se va-nj gledale, in ker so si vse med seboj nevošijivke, ne pove ena drugi, ali si pač svoj obraz prav mala, in lahko je verjeti, kako smešno so po tem takem večidel pomalane. Zna-
2) Mufti, na Turškem imeniten gospod, je svetovavec vladar-stva. Vsako večje mesto ima svojegaymuftita; glavar vsih muf-titov, kterih je 210 v vsi Tarči , je Šeih ol Islam.
ble in lica si malajo rudeče, nos, čelo in brado pa belo, plavkaste se narede pod očmi in nosom. Še bolj pa se našemijo nektere, ki si hočejo obervi prav lepo černo nama-lati; nad vsakim očesom si potegnejo od nosa do senca na vsaki strani debelo liso, da je kaj. Žalostno se vjema ta malarija z lenobo in nesnago, ktera je lastna ženstvu ju-trovih dežel. Da ni treba vsaki dan obraza malati, pa tudi rok in nog ne, v ktere z rumeno barvo pičice narejajo, se ne umivajo vsaki dan, ker sicer tudi mislijo, da voda škoduje lepoti. Tako je nesnaga povsod, kamor pogledaš. Zraven tega pa so še kupi otrok in trume služabnic, posebno zamork, ki žive v haremih. Od otrok ne govorim; njih navade in razvade so že tako vsakemu znane —, le od služabnic rečem: kaj bi pri nas rekli, ako bi se naše dekle umazane in bose valjale po gosposkih počivalih? In taka je v haremih. Potem pa še to : v oknih v tistih krajih se malokje šipe vidijo; namest šip zadelujejo okna s papirjem, ki je v olji namočen bil. Ker pa v Azii tudi ravno nimajo papirja dovelj, da bi ž njim zadelovali okna, je pa tudi več tacih haremov, ki so celo brez okenj in tisto malo svetlobe, ki je potrebuje Turčin, da v sobah tobak in kavo pije, neubogljive otroke šeška itd., jim dohaja skozi dimnike (kamine). Naj pa nihče ne misli, da v sta-nicah brez okenj je popolnoma tema. Ker so hiše vse pri tleh, z enim nadstropjem, in ker dimniki niso nikdar višji kakor hiše in so zraven tega tudi široki, lahko vidiš skoz dimnik milo nebo, ako se enmalo prikloneš in skoz-nj polu-kaš. Popolooma pa manjka zraka v teh zapertih stanicah, — ali ženstvu v haremih se na misel ne pride, da bi pogrešale čistega zraka. Merzle po natori svoji, in brez dela celi dan, da bi se kaj zgrele, čepijo cele ure na tleh pri ognji, in se še toliko ne zavejo, da se človek v tistem zraku tudi zadušiti utegne. Ako mi v spomin pridejo ti umetno napravljeni berlogi, nabasani s sterganimi babami in razujzdanimi otroci, mi hudo prihaja in vesela sem, da sem srečno prestala kratki čas, v kterem mi je bilo dano te svetne turške „nebesa" natanko viditi, ki bi jih pa jez raji „pekela imenovala".