w M SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ y SLOVENI J E ČEBELAR St. 7—8 Ljubljana, 1. julija 1967 LETO LXIX VSEBINA Valentin Benedičič: Poročilo predsednika na XVI. letnem rednem občnem zboru ZČDS dne 30. aprila 1967 ........................... 209 France Guna: Od kostanja do ajde .... 215 Franček Šivic: Opazujmo povzročitelje mane na gozdnem drevju...............................220 Edi Senegačnik: O vzreji matic..................222 Julij Mayer: Nekaj o prahi matic................225 V. B.: »Likvidacija Agromelovega panja« . . 226 NASA ORGANIZACIJA Zapisnik o 1. seji upravnega odbora. Lojze Kolenc — osemdesetletnik. Predavanje v Zagrebu ..........................................228 OSMRTNICE Jurij Senegačnik, Alojz Felicijan...............232 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1 POROČILO predsednika ZCD Valentina Benedičiča na XVI. letnem rednem občnem zboru ZČDS dne 30. aprila 196? Zopet je zu nami čebelarsko leto. Zato si pokličimo v spomin, kuj in kako smo delali. Ali je bilo naše delo uspešno in kje so vzroki, če nas uspehi ne zadovoljujejo? Uspeh našega društvenega dela je odvisen v veliki meri tudi od čebelje puše. Dobra čebelja paša ne prinaša samo dobro voljo čebelarju in njegovi družini, temveč ga poživlja tudi pri njegovem društvenem delu, zlasti še, če je večji pridelek v zvezi tudi z izobrazbo, ki mu jo nudi čebelarska organizacija. Zadnjih nekaj let se, žal, ne moremo nič kuj pohvaliti s čebeljimi pašami. Temu so krive največ neugodne vremenske razmere. Po vremenski kroniki naših vremenoslovcev se je lani dvignila v Ljubljani srednja letna temperatura za eno stopinjo C nad povprečje v 115-letni opazovalni dobi. To bi bil na prvi pogled tudi za nas čebelarje razveseljiv pojav. Toda hkrati so ugotovi li, da so biu meseci januar, junij, avgust in november hladnejši kot v normalnih letih. Tudi množina padavin v mesecih julij, avgust in november je znatno presegla dolgoletno povprečje. V takih ruzmerah, to je pri nizki temperaturi in obilnih padavinah v času najizdatnejših čebeljih puš, je povsem razumljivo, da je med drugimi pašami tudi ajda zopet popolnoma odpovedala. Tudi lekanija na smreki je nasplošno odpovedala, čeprav je bilo vreme dovolj ugodno takrat, ko navadno lekanije izločajo mano, to je v drugi polovici maja in prvi polovici junija. Kako naj si razlagamo ta pojav, saj smreka bolj ali manj redno in trdovratno medi? Sicer je ponekod medila dobro, toda med na splošno ni bil od lekanij, ampak od drugih povzročiteljev medenju. Verjetno so bile lekanije prizadete v svojem razvoju zaradi nenadnili in velikih vremenskih sprememb v mesecih februar in marec. Ves mesec januar je bil namreč pod vplivom polarnega zraka izredno mrzel. Srednja temperatura je bila do —15° C. Ob koncu januarja smo prešli nenadoma iz območja hladnega polarnega zraku pod vpliv zelo toplega tropskega zraka, ki se je potem zadrževal tja do 12. marca. Nastopila je prava pomlad, suj je bilu srednju mesečnu temperaturu februarja v Ljubljani kar za 6,6° C višja od 115-letnega povprečja. To se je poznalo pozneje pri žitaricah, ki so klasile kakih 14 dni prej, pa tudi češnje so dozorele 14 dni prej kakor leta 1965. Toplo vreme se je končalo 12. marca. Ostali dnevi v marcu so pa bili povprečno kar za 2° C hladnejši kakor oni v februarju. Okrog 10 dni v drugi polovici marca je bilo pod vegetacijskim pragom. Zabeležene so bile temperature tudi do minus 10° C. Konec marca je zapadel sneg. Verjetno je pomlad v februarju in v prvi dekadi marca povzročila bolj zgodnji razvoj lekanij in jim je nato nenadni strupeni mraz v drugi polovici marca škodoval. Če je ta domneva pravilna, se znajo pokaznti škodljive posledice v lanskoletnem razvoju lekanij tudi še pri letošnjem medenju smreke. Tudi druge paše so večinoma odpovedale zaradi hladu in padavin v juliju in avgustu. Saj je bil julij (kostanj) celo hladnejši od junija. Navzlic temu so vendarle nekateri, seveda bolj redki čebelarji, ki so imeli pri tako muhastem vremenu v pravem času močne družine, ujeli nekaj gozdne paše tudi na smreki (ušice) in imeli zadovoljiv donos. Tudi Lika nasplošno ni izpolnila pričakovanja čebelarjev. S čebeljo pašo v preteklem letu se torej pač ne moremo pohvaliti. Poglejmo še, kako smo izvrševali sklepe lanskega občnega zbora. Nuša Zveza naj bi sodelovala z Zvezo čebelarskih organizacij Jugoslavije v Beogradu pri sestavi čebelarskega zakonu in izdaji novih navodil za dobivanje sladkorja po znižani ceni za krmljenje čebel na zimsko zalogo; pri /.nižanju tarif za prevoz čebel na paše po železnici in izdaji enotnih članskih izkaznic. Nobene nuvedenih nulog doslej še nismo opruvili. Individualno čebelarstvo še vedno ni zanimivo tudi za pristojne zvezne oblastne organe, kljub temu da nudi našemu delovnemu človeku po njegovem poklicnem delu tako koristno rekreacijo, hkrati pa skupnosti z opraševanjent gospodarskili žužkocvetnih rastlin tudi lepo gospodarsko korist. V naprednem gospodarskem svetu je splošno znano, da je posredna korist čebel zaradi opra-ševanja desetkrat večja od tiste, ki jo ima čebelar od pridelka medu. Morda se vrh naše organizacije še ni dovolj uveljavil pri zveznih oblastnih organih, da bi mogli skupaj načeti vprašanje izdaje temeljnih predpisov na področju čebelarstva. Obstoječa navodila za nakup sladkorja po znižani ceni so postala po gospodarski reformi brezpredmetna. Proizvajalci namreč ne plačujejo po vpeljavi reforme nič več davka na promet. Tovarne so bile pred reformo po navedenih navodilih oproščene plačevanja tega davka za denaturiran sladkor, ki so ga dobavljale za krmljenje čebel. Tako je odpadla še zadnja možnost za znižanje cene sladkorju, dobavljenem neposredno iz tovarn. Ta čas torej ni izgledov, da bi se uredilo to važno vprašanje, ki je bolj ali manj zadovoljivo urejeno v vseh naprednih deželah ne glede na družbeni sistem. Morda bo tudi še v prihodnje najbolj kazalo, da bi podjetje Medex porabilo nekaj deviz od izvoženega medu zu nakup sladkorja v inozemstvu. Prav tako ni glede na položaj pri železnici še pričakovati, da bi prišli do kakih voznih ugodnosti za prevažanje čebel na pašo. Sicer se pa itak vedno bolj uveljavlja prevoz čebel s tovornjaki, ki lako prepeljejo čebele neposredno na zaželeno pasišče Vprašanje enotnih članskih izkaznic je ponovno obravnavala 5. marca 1.1. Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije na seji v Zagrebu. Sprejela je sklep, naj tajništvo čimprej izdela osnutek in ga pošlje na vpogled republiškim organizacijam. Po osvojitvi osnutka bomo izkaznice za naše člane sami natisnili v Ljubljani. Za uvedbo pouka o kmetijstvu v osnovnih šolali kaže slabo. Še tistih nekaj kmetijskih šol se bori za svoj obstanek. Za propagando in večjo porabo medu doma je izdalo podjetje Medex v sodelovanju z našo Zvezo brošuro »Med naša vsakdanja hrana in zdravilo«. Napisala sta jo prof. Edi in dr. Jurij Senegačnik. Z večjo porabo medu doma smemo računati šele takrat, ko se bo življenski standard naših ljudi začel dejansko dvigati. Sicer se je začela popravljati cena medu potem, ko so skopnele v Ljubljani iz vse Jugoslavije nakopičene zaloge. Za poživitev dela organizacije smo ustanovili nekaj posebnih odsekov, ki se pa doslej še niso vživeli v svoje delo. Ustanovili smo tudi posebno komisijo za zatiranje čebeljih bolezni. Povod za njeno ustanovitev so bila številna žarišča pršičavosti čebel. Od te izpopolnitve znotraj v organizaciji doslej še nismo zabeležili kakih vidnih uspehov. Vse delo, ki je v preteklem letu zopet znatno naraslo, se kopiči vedno bolj na posameznikih. Lanski občni zbor nam je med drugim naložil tudi nalogo, naj obravnavamo s pristojnimi oblastnimi organi probleme, ki se pojavljajo v vedno bolj zaostreni obliki na področju čebelarstva. Predvsem naj bi našli ustrezno rešitev tudi za zagotovitev materialne osnove za pospeševanje čebelarstva. V ta namen je imenoval občni zbor posebno komisijo. Odbor za kmetijstvo pri Republiški skupščini, na katerega smo se obrnili v tej zadevi, je posredoval pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo, da je organiziral za 25. november 1966 razgovor o čebelarskih problemih. Udeležili so se ga pomočnik republiškega sekretarja za gospodarstvo ter zastopniki kmetijskega odbora pri Republiški skupščini, Kmetijskega inštituta, Veterinarskega zavoda, podjetja Medex, Zavoda za čebelarstvo, Zavurovalne skupnosti Slovenije, Glavnega odbora SZDL in naše organizacije. Razgovor se je sukal okrog problemov, o katerih sem poročal na lanskem občnem zboru razen pogovorov o materialni bazi za naše delo. Zaključki razgovora so bili tile: 1. Republiška odredba za varstvo čebel pred zastrupitvami naj se izpopolni tako, da bo veljala tudi za gozdna zemljišča, ker se tudi za varstvo gozdov uporabljajo insekticidi, ki škodujejo čebelam. 2. V Sloveniji nimamo ustanove, ki bi se ukvarjala z raziskavami zastrupitev čebel, /ato je treba posredovati pri kmetijski ali veterinarski inšpekciji, da ob vsakršnem sumu zastrupitve takoj organizira komisijo z nalogo, da izvede potrebne ukrepe; zlasti pa, da se sestavi zapisnik o znakih, ki vzbujajo sum zastrupitve, da bi bil tak zapisnik lahko tudi za osnovo pri morebitnem sodnem odškodninskem zahtevku. Hkrati je treba poslati vzorce odmirajočih čebel na bližnji veterinarski zavod, da ugotovi, če ni morda umiranje čebel v zvezi s kako čebeljo boleznijo. 3. Glede stroškov za diagnozo vzorcev čebel je bilo ugotovljeno, da bodo v prihodnje kriti iz občinskih sredstev, ki se bodo v ta namen zbirala iz pobranih taks po natančnejših predpisih za izvajanje Zakona o ukrepih za pospeševanje živinoreje in o varstvu živine pred boleznimi. 4. Ugotovljeno je bilo, da so potrebna za delo pri selekciji čebel določena minimalna sredstva. 5. Navzoči so bili mnenja, naj se raziskovalna pospeševalna dejavnost na področju čebelarstva po zadevnem sklepu pred nekaj leti priključi h Kmetijskemu inštitutu. 6. Obveljalo je mnenje, da so panji in druge čebelarske potrebščine izraziti reprodukcijski material, ki bi zaradi tega moral biti oproščen plačevanja davka na promet. 7. Pri Republiški gospodarski zbornici naj se ustanovi Komisija za čebelarstvo, ki naj bi med drugim obravnavala zlasti problem materialnih pogojev za delo na čebelarskem področju. Dne 26. aprila t. I. je bila dejansko ustanovljena Komisija za čebelarstvo pri Rep. gospodarski zbornici na seji njenega Sveta za kmetijstvo, živilsko industrijo in zadružništvo. V komisiji so zastopani \eterinarski zavod, podjetje Medex, sadjarstvo, Zavod za čebelarstvo in naša organizacija. Ne maram biti prerok, kakšni bodo uspehi dela te komisije. Vsekakor je že s samim imenovanjem komisije izkazano neko priznanje našemu čebelarstvu nasploh in še posebej naši organizaciji, ki je v njej najmočneje zastopana. Pojasnim lahko toliko, da živi Gospodarska zbornica v glavnem od članarine svojih članov ter da se iz članarine krijejo predvsem stroški za upravo zbornice, njenih odborov in komisij. Delo zbornice je ta čas usmerjeno predvsem na medsebojno povezovanje njenih članov in na vsklajevanje njihovih gospodarskih interesov. Skušali bomo s posredovanjem zbornice priti do sredstev, ki jih potrebujemo za pospeševanje in napredek čebelarstva. Toliko o izvrševanju nalog, ki nam jih je naložil lanski občni zbor. Seveda se pa Zveza ni ukvarjala samo z omenjenimi nalogami. Reševala je tudi druge nič manj važne probleme. Na področju zdravstva čebel je bilo napravljenih nekaj napak. S prehodom zavodov na samofinanciranje so bili le-ti prisiljeni, da iščejo povsod vire za svoje nadaljnje življenje. Tako so vpeljali tudi pristojbine za preiskavo čebeljih bolezni. Posledica je bila, da je popustil interes in da so čebelarski pregledniki nehali pošiljati vzorce čebel v preiskavo. Čebelarji so bolezni prikrivali in so se zaradi tega še bolj širile, kar se kaže očitno v žariščih pršičavosti, ki so bila lani in letos odkrita v različnih krajih Slovenije. Med vzorci čebel poslanih v preiskavo so bili tudi taki, pri katerih ni bilo mogoče ugotoviti prav nobene običajne čebelje bolezni in vendar so po- mrle kar cele družine, l o nam narekuje posebno pozornost na tem delovnem področju in tesnejše sodelovanje naše organizacije z veterinarsko službo. Pri tej priložnosti naj zopet naglasim zares življenjsko stališče, ki ga odločno zastopa prof. dr. Ivo Toinašec doma, kot član komisije za patologijo čebel v Mednarodnem uradu za epizootijo v Nici pa tudi zunaj naših meja. On trdi: Ukrepi za zatiranje bolezni morajo biti taki, da jih lahko izvršijo pristojni organi in čebelarji. Ne smejo biti prestrogi, ker začnejo sicer čebelarji bolezni prikrivati, Za uspešno zatiranje bolezni priporoča kot nujno tesno sodelovanje veterinarske službe s čebelarsko organizacijo. To stališče, ki je tudi stališče naše organizacije, se je izkazalo tudi pri nas ponovno za pravilno. Zastopa ga tudi oddelek za čebelje bolezni pri Veterinarskem zavodu Slovenije. Za zdravljenje pršičavosti uporabljamo pripravek folbcks, ki je zanesljivo učinkovit, če ga uporabljamo po navodilih. Ima pa to slabo stran, da je zdravljenje z njim dolgotrajno — 8 tednov. Čebele v žarišču pršičavosti in v določenem polmeru okrog žarišča pridejo pod zaporo, zaradi česar izgubijo prevaževalci pašo na akaciji in na žajblju. Na posvetovanju o čebeljih boleznih. ki ga je za 16. april t. I. organiziral Veterinarski zavod Slovenije v Ljubljani v zveznem merilu, je poročala dr. N. Snojeva, ki vodi oddelek za čebelje bolezni pri Veterinarskem zavodu, da bodo začeli preizkušati proti pršici ruski preparat »tedion«, s katerim so uspešno zdravili to bolezen na Krimu v Rusiji. S tem preparatom zdravijo družine 10 krat, vsak drugi dan, in se tako skrči doba zdravljenja od 8 tednov na 20 dni. Če se bo to zdravilo obneslo tudi v naših razmerah, bo s tem precej pomagano čebelarjem preva-ževalcem. Na področju vzreje matic in odbire najboljših čebeljih rodov pričenjamo s sistematičnim delom. To specialnost obravnavamo po njeni važnosti vzporedno z zdravstvenim varstvom čebel. Saj bo treba jemati vzrejni material ne samo od takili čebeljih rodov, ki so dobri medarji, krotki, temveč tudi od takih, ki so tudi bolj odporni proti raznim boleznim. Seveda traja tako delo pri odbiri dalj časa, preden začnejo odbrani rodovi prenašati zaželene lastnosti bolj ali manj zanesljivo na potomstvo. V zvezi s tem delom polagamo veliko važnost na plemenilni postaji A. Janša Pod Zelenico in Janeza Strgarja na Bitenjski planini na Jelovici ter na vzrejevalce Bukovška, Kirarja in Lobnika. Dolenjski čebelarji si ustanavljajo plemenilno postajo Pustov mlin pri Litiji. V inozemstvu je zadnji čas veliko zanimanja za našo sivko. Dobivamo pa tudi posebna vprašanja za matice iz območja Dolenjske. Naši odnosi do trgovskega podjetja Medex se s konstruktivnim sodelovanjem vedno bolj utrjujejo. V preteklem letu se je to izkazalo kot zelo koristno pri izdaji brošure o medu in pri urejanju opazovalnih postaj o gozdnem medenju. V opazovalne postaje je vložil Medex prek naše Zveze nad en milijon 850.000 starih dinarjev. Ne samo podjetje Medex, temveč tudi čebelarji in končno širša skupnost ima interes, da naberejo čebele čimveč gozdnega medu, ki je zelo iskan na trgu Zahodne Nemčije, saj je ta dežela najboljši kupec tega medu. Pri vzajemnem spoznavanju, da je naši organizaciji potrebno solidno in trdno podjetje Medex in da je enako tudi podjetju Medex potrebna čvrsta čebelarska organizacija, sem prepričan, da bomo morebitna nesoglasja sproti odstranjevali in se bo sodelovanje v obojestransko korist še dalje vedno bolj razvijalo in utrjevalo. Akcijo, ki jo je izvedlo podjetje Medex z dobavo čistega cenejšega sladkorja za čebele, je naše članstvo toplo pozdravilo. Do Zavoda za čebelarstvo je ta čas naše stališče še vedno tako. kot sem ga bil pojasnil že na lanskem občnem zboru. Na seji upravnega odbora dne 29. aprila t. I. smo v zvezi z imenovanjem Komisije za čebelarstvo pri Gospodarski zbornici razpravljali o teni in imenovali posebno komisijo, ki naj znova prouči odnos Zveze do Zavoda za čebelarstvo in o tem poroča izvršnemu odboru. Do Saveza čebelarskih organizacij v Beogradu so in morajo biti naši odnosi pozitivni. Saj je Sovez vrli čebelarskih organizacij Jugoslavije. Pogoji za tlelo Saveza še vedno niso povoljni. Čebelarska politika, ki je imela pred leti svoj spočetek v Sloveniji in je skušala na račun skupnosti uresničevati svoje nerealne cilje, še živi in se ta čas odraža v Beogradu celo v Zveznem sekretariatu za kmetijstvo in gozdarstvo. V 3. številki revije Jugoslovensko pčelarstvo smo namreč brali na straneh 13—14 med drugim tudi tole: — ozbiljno se zuinteresovao i Savezni sekretariat za poljoprivrcdu i šumar-stvo, koji inače n poslednje vrijemc pokazuje sve više razumevanja za probleme pčelarstva (finansijska pomoč za učešče na Medunarodnom sajmu pče-larstva u Rumuniji 1965. godine, pomoč za organizaciju medunarodnog sim-pozijnma o pčelarstvu, koji je oktobra 1966. god. održan u Beogradu itd.). Kao prnu pomor za finansiranje početnih radova na organizovanju selekcije u našem pčelarstvu. Savezni sekretariat za poljoprivredu i šumarstvo dodi-jelio je 3 milijuna starih dinara« itd. Pomoč je prejelo Poslovno udruženje za pčelarstvo. Predsednik upravnega odbora tega udruženja je bivši generalni direktor čebelarskega velepodjetja Agromei. Komentar ni potreben. Teh stvari ih' bi omenjal, ko se ne hi začeli zopet pojavljati taki znaki kakor pred nekaj leti v Sloveniji; to pot v Beogradu. Dolžnost naše organizacije je, da to signalizira. Sicer pa je zajamčena ta pravica vsakemu občanu tudi čebelarju po 6. točki 34. člena 3. poglavja naše Ustave. Bojimo se namreč, da bodo v lovu za devizami napravljene napake in se bo z izvažanjem čebel — matic na debelo — zaprla pot naši čebeli še v vzhodne države, kakor se je to že zgodilo pred nekaj leti v državah s konvertibilno valuto. Na eni strani se dodeljuje družbena pomoč za začetek dela: na drugi strani pa ni nobenih sredstev za delo, ki lahko že pokaže določene rezultate, in to na množični čebelarski osnovi. Ob izvajanju gospodarske reforme bi pač morali tudi take stvari že enkrat postaviti na pravo mesto. Stiki naše čebelarske organizacije s čebelarskimi organizacijami v zamejstvu se zadnji čas v okviru Apimondije — svetovnega združenja čebelarjev lepo in hitro razvijajo. Ugled naše organizacije zunaj in to ne samo v sosedni Avstriji, vidno raste. V naši organizaciji vidijo resnično zastopnico slovenskega čebelarstva. Posredi je tu seveda še vedno tudi živ interes za našo sivko. S sosedno avstrijsko čebelarsko organizacijo še posebno tesno sodelujemo. To je povsem razumljivo in tudi zdravo. Imamo namreč skupne čebelarske probleme, ki jih le skupno lahko uspešno rešujemo, Pako nastaja in se postopoma oblikuje tudi skupni delovni program. Avstrijska čebelarska organizacija je osvojila tudi naš kulturni program, v katerem so predvidene nekatere skupne spominske proslave ob 200-letnici delovanja in smrti Antona Janša, našega rojaka in prvega čebelarskega učitelja na prvi čebelarski šoli na Dunaju. Poudarjamo jasno: Naše sodelovanje s čebelarskimi organizacijami zunaj naše države gradimo kot enakopravni partnerji na osnovi pristnega prijateljstva in resnične demokracije, l.e tako sodelovanje dobi lahko v obojestransko korist trajen značaj. V programu imamo, o eden ali dva naša člana udeleževala njihovih tečajev, ne da bi plačali tečaj-nino; hrano in prenočišče bodo pa nudili pod enakimi pogoji kakor lastnim članom. V kolikor se bodo društva poslužila te ugodnosti, naj pošljejo samo take ljudi, ki že nekaj znajo, da bodo svoje znanje le dopolnili s tem. kar bodo tam videli in slišali ter bodo pridobljeno znanje prenašali tudi na druge. Dne 12. in 13. ter 26. in 27. maia bosta dva tečaja za vzrejo matic. Društva nai pošiljajo prijave interesentov Zvezi, ker bo le ona mogla uravnavati, da se bosta udeleževala tečajev največ po dva naša čebc-laria. Čebelarski muzej. Na seji 22. februarja je bil v Radovljici v čebelarskem muzeju sprejet sklep, naj ravnatelj muzeja do 20. aprila 1.1. izdela osnutek načrta za perspektivni razvoj čebelarskega muzeja, nakar bi o njem razpravljali in sklepali. Osnutka doslej še nismo prejeli. Medtem je umrl tudi prvi kustos čebelarskega muzeja Rudolf Rakovec. Tako je sedaj v zvezi z muzejem več stvari, o katerih bo treba razpravljati in odločati. Vsekakor ostaja naš program, da bomo muzej čimbolj obogatili do leta 1973, ko bo dvestoletnica Janševe smrti. Za letošnjo izpopolnitev inventarju opazovalnih postaj o gozdnem medenju, dalje za plačilo honorarja opazovalcem ter za- poučevanje, ki ga je prevzel ing. Šivic, bo nakazal Medex Zvezi 15.000 N din. Opazovalce bo (rebu dobro poučiti o povzročiteljih medenja. Ne sme se dogajati, da bi še dalje poročali »smreka medi« itd., temveč tudi povzročitelja medenja npr. lekanija, zelena ušica itd., ker se sicer zna zgoditi, da tudi ob ugodnem vremenu ne bo paše za čebele, če se je teža opazovalnega panju dvignila zaradi kukega drugegu medenja. S Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru se glede organiziranja čebelarskih tečajev doslej še nismo sporazumeli. Tečaj za vzrejo matic je bil 27. in 28. januarja; za čebelarske preglednike pa 19. februarja. Čebelarsko društvo Ptuj nam je sporočilo, da je arheologinja Perc že dve leti v Miinchnu, njena mati pa da stanuje v Celju, Pod Kalvarijo št. 17. To sporočilo nam je bilo dostavljeno v zvezi z razpravo, če bi bilo mogoče dobili še kak Janšev predmet, ki jih je zbiral čebelar Perc iz Celju. Sprejet je bil sklep, naj sc Jožko Šlander /glasi pri Perčevi soprogi v Celju zaradi hčerkinega naslova. Doslej nam še ni poslalo popisa čebe-lurstev H) čebelarskih društev. Popis bo treba vztrajno urgirati. Dolenjska čebelarska društva so ustanovila skupno plemenilno postajo Pustov mlin pri Litiji. Vodi jo čebelar Dražn-merič. Ad. 2. Poročilo predsednika je bilo kratko, ker je zaprošene podatke poslalo samo 14 društev. Doslej je bilo odkritih 11 žarišč pršičavosti. Hude gnilobe in večjih zastrupitev ni bilo. ČD Maribor je sporočilo, da jih je občinski veterinarski inšpektor dr. Menina obvestil, da je za pršičavost skrčen obmejni pas od 5 na 3 km. Mnenja smo, da je to stvar veterinarske inšpekcije, v kako široki obmejni coni naj se podvza-tnejo ukrepi za zatiranje pršičavosti. Ne more pa občinska veterinarska inšpekcija enostransko spreminjati dogovora med našo in avstrijsko čebelarsko organizacijo, ki predvideva medsebojno obveščanje o žariščih pršičavosti in hude gnilobe v 5 km širokih pasovih na obeh straneh državne meje. Ta dogovor tudi nima nobenega vpliva na medsebojna uradna obveščanja veterinarskih služb v obeli državah, kur je v dogovoru še posebej navedeno. V zvezi s podanim poročilom predsednika nastaja vprašanje, ali je pametno, da tudi v prihodnje Zveza naprosi čebelarska društva za določene podatke zaradi sestave skupnega poročila, da bi se tako skrajšal potek seje. Poročila je namreč prejela Zveza samo od 14 društev. Prisotni so bili mnenja, naj Zveza tudi v prihodnje sestavi na tak način skupno poročilo. Nato je poročal Franček Sivic o svojem načrtu za delo opazovalne službe o gozdnem medenju. Po terenu bo poučeval opazovalce o njihovem delu, zlasti o spoznavanju povzročiteljev medenju. Sedaj je vsega 32 opazovalnic. Opazovalno mrežo bo treba še izpopolniti. Nove opazovalne postaje naj bi se ustanovile še za celjsko območje tri, za ljubljansko dve ter za postonjsko dve. Ad. 3. V razpravi so bili sprejeti tile zaključki: Zveza naj se trudi, da bodo panjske končnice, ki jih je shranila v Etnografskem muzeju, prenesli čimprej v čebelarski muzej v Radovljici. Cena maticam za inozemstvo naj bo 50.00 za dom pa 30.00 novih dinarjev. Odseki, komisije in odbori naj se po izvolitvi novega 10 ponovno formirajo. Zveza naj si prizadeva še dalje za zgraditev čebelurske šole. Čebelarski družini Kamnik naj nudi Zveza pri urejanju plemenilne postaje v Kamniški Bistrici ustrezno pomoč. Ad. 4. Razprava o nadaljnem obstoju splošnih opazovalnih postaj je odpadla, ker ta zadeva še ni dozorela. Ad. 5. Prisotni so se po kratki razpravi sporazumeli o sestuvi ruznih komisij občnega zbora, du bi hitreje potekal. Ad. 6. Predsednik komisije za odlikovanja je poročal, da je komisija na podlagi predlogov sklenila predlagati za odlikovanja z redom A J II. stopnje Mi-kuliča Otona in Riedla Leona iz ČD Krško. Občnemu zboru Zveze pa z redom AJ I. stopnje Ignaca Groma, predsednika ČD Vrhnika, Edija Senegačnika, urednika SČ, in Joža Ačka, tajnika ČD Ptuj, (Glede odlikovanj J. Marolta ČD Grosuplje se komisija ni mogla odločiti, ker je imenovani šele pred kratkim prejel red A J II. stopnje.) Po krajši r&zpravi je bil predlog komisije sprejet. Ad. 7. Razno: Češkoslovaška zveza čebelarjev — Čebelarsko društvo Numestovo — je poslalo program obiska 23. in 24. julija 1.1. S seboj prineso panj čelioslovak in 5 do 6 mladih oplojenih matic čistega rodu in preizkušenih po drž. zavodu za čebelarstvo. Nijas Abadžič, Brčko, Gajeva, se je naročil na naš list in želi odgovor našega urednika. Erich Behrens, Grossimkerei, Rottweil-Altstadt, Amselstrasse 8, ima čebele pasme carnica — pleme Troisek, želi 30 mladih mutic iz Gorenjske in Dolenjske od petih vzrejevalcev. Matice bo najprej primerjal na proizvodnost med seboj in nato križal z rodom Troisek. Zeli jih dobiti konec maja. Zveza mu bo sporočila naslov vzre-jevulcev, ceno in du bodo pripravljene zaradi pozne pomladi do 10. junija. Ob-veste se vzrejevalci Bukovšek, Lobnik. Julen, Sušnik in Vidinur ter Kirar. V zvezi z ustanovitvijo komisije za čebelarstvo pri republiški gospodarski zbornici je bilo po krajši razpravi sklenjeno, naj se ustanovi komisija z nalogo, da prouči odnose ZČDS in Zavoda zu čebelarstvo. Vodstvo komisije prevzame Jožko Šlander, pomagala mu bosta pa predsednik in član IO Maks Avšič. Seja je trajala do 20.30. LOJZE KOLENC — OSEMDESETLETNIK Ne bilo bi prav, če se Slovenski čebelar vsaj z nekaj vrsticami ne bi spomnil tega zaslužnega jubilanta. Saj je bil skoro pol stoletja njegov zvest naročnik in prav toliko časa trden steber čebelarske organizacije. Doma s strmega pobočja Čcmšeniške planine — torej naše gore list — je bil po poklicu učitelj, ki pa je bil s svojo vnemo in dobrohotnostjo vsem — vse. Kot mladenič je prišel v zagorsko dolino, ki ji je posvetil vso svojo pomlad, poletje in jesen, tako da tu danes skoro ni delovnega področja, ki ne bi nosilo pečata njegove neutrudne roke: kjerkoli se je pokazala potreba, je poprijel, kjerkoli je mogel, je storil dobro. Njegovo javno delovanje se začne, ko je slovensko čebelurstvo ob prelomu med sturim in novim doživljalo resno krizo. Na področju današnje zagorske občine si tiste čase videl le še tu pa tam kak zapuščen, razdrapan uljnjak. Todu kukšen preobrat, ko sc na pobudo in ob prizadevanju Lojzeta ustanovi čebelarska podružnica! Seveda je pod njegovim vodstvom tudi res dobro uspevala. Kdo bi preštel vse seje, sestanke in predavanja, ki jih je organiziral on! Pa so se na njegovo besedo čebelarji tudi radi in disciplinirano odzivali. Koliko nam pomeni njegova avtoriteta, se je znova pokazalo zlasti zdaj po vojni. Kakor naše osrednje društvo je tudi zagorska podružnica doživljala težke čase. V odbor smo izvolili mlajše moči, toda ni pa ni šlo. Ni šlo, dokler ni Lojze, takrat že sedemdesetletnik, prijel spet za vajeti. Zdaj pa nain res v slogi in prijateljstvu tako lepo teče, da smo kar nekoliko ponosni na svojo podružnico. Seveda nam ne mine nobena seja in noben sestanek brez njega. Od predzadnjega občnega zbora pa naši člani ponovno poudarjajo, da ga hočejo kar za dosmrtnega predsednika. Zakaj pa tudi ne, saj vsi iskreno želimo, da še dolgo, dolgo ostane med nami! F. G. UrednikoDn pripomba: Tako želi slavljencu tudi Zveza v imenu vseli slovenskih čebelarjev. Ponosni smo, da imamo v svojih vrstah tako prizadevne ljudi. Morda je med čebelarji malo kdo tako priljubljen kot tov. Kolenc. S svojo toplo, ljubeznivo besedo in človeško toplino je znal pridobivati ljudi, ki ga zato tudi spoštujejo in imajo radi. he na mnoga leta! PREDAVANJE V ZAGREBU Tudi hrvatski čebelarji so se začeli zanimati za vzrejo matic in odbiro najboljših čebeljih rodov. Doslej še niso imeli izkušenj o tem, saj pri njih še ni nihče načrtno odbiral in vzrejal. Zato so naprosili našo Zvezo, da bi jim pri tem joinagala in poslala predavatelja, ki bi irvatske čebelarje seznanil z osnovnimi nauki o vzreji in odbiri. V soboto 1. aprila 1.1. je predaval o tem v Zagrebu naš tovariš urednik približno 200 čebelarjem, ki so prišli i/. vseh hrvatskih krajev. Po predavanju so se navzoči zelo zanimali za probleme vzreje in želeli, da bi jim tudi tu pomagali, dokler delo ne bo steklo. Tovariš urednik jim je obljubil vso pomoč. Hrvatski čebelarji žele, da bi bilo tako predavanje tudi na Reki. Spomin na prvo ustanovljeno čebelarsko družino v Dolnji Lendavi v Pomurju leta 1921. Imela je samo dva člana manj kot takratna čebelarska podružnica v Ljubljani. V njej je bilo 74 članov JURIJ SENEGAČNIK 28. marcu t. 1. smo ga pokopali ob veliki udeležbi sorodnikov, prija-teljev in znancev nu Žalah v Ljubljani v grob pred petimi leti umrle zveste življenjske družice Katarine. Tudi čebelarji smo ga spremili v izredno velikem številu. V imenu ljubljanskih čebelarjev se je poslovil od pokojnika predsednik ljubljanske čebelarske družine. Poudaril je, da bo ostal Jurij Senegačnik slovenskim čebelarjem vzor kot čebelar in oče. Saj je bil ves čas, tudi takrat, ko ga je bolezen priklenila za 20 let na posteljo, zaveden član naše organizacije, prebiral Slovenskega čebelarja in drugo čebelarsko literaturo in se živo zanimal za organizacijo in napredek slovenskega čebelarstva. Toda še več. Kljub hudi bolezni, ko ga noge že niso mogle več nositi, se je še vedno zanimal za svoje ljube čebele. Sinovi so ga nosili v čebelnjak, kjer je z besedo še vedno učil in svetoval svojim otrokom, kako nuj čebelarijo in kaj je treba še ukreniti pri tem in onem panju. Ko pa se s postelje ni mogel več premakniti, so mu sinovi prinesli kako čebeljo družino kar na kozici v sobo in mu tu razkazovali zaležene ter medene sate. Včasih je dneve in dneve presedel pred čebelnjakom. Svoje otroke in tudi vse druge, ki so prihajali k njegovemu čebelnjaku, je ljubeznivo vzpodbujal, da se ni treba bati čebeljih pikov. Ti le krepijo in utrjujejo človeka, da tako potem še laže prenaša vse težave, ki jih življenje vedno prinaša človeku na njegovo pot. Leta 1930 je postavil v Gradišču v Ljubljani, na kraju, kjer stoji danes filozofska fakulteta, krasen čebelnjak. Ko se je mesto širilo tudi v tej smeri, si je kupil v Mestnem logu lepo domačijo in zgradil poleg nje tudi čebelnjak za 60 AZ-panjev. Načrt za čebelnjak je napravil sam, prav tako tudi vse lesene dele pri hiši. Načrt tega čebelnjaka je celo obiavljen v knjigi Sodobno čebelarstvo. Vso svojo družino je vzgojil kot čebelarsko. Sin Edi je gimnazijski profesor, urednik našega lista, zaželen predavatelj in znan čebelar, ki ga poznajo tudi čebelarji onstran meja naše domovine. Sin