List 26.
Vetik dobiček divjiga kostanja.
Kmetovavcam5 živinorejcam, obertnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
Poslušajte pazljivo, ljubi bravci! kar vam bomo od koristi divjiga kostanja povedali, in obernite v svoj dobiček, kar vam gotovi dobiček ponuja. Ne mislite, da, kar kostanju v hvalo pišemo, je le prazna hvalna pesem — verjemite skušnjam, in hvalo nam bote za to vedili.
Pred nekimi leti smo že priporočevali sad divjiga kostanja, ali ne vemo, jeli je naše priporočilo tako sprejeto bilo, kakor zasluži. Treba se nam tedaj zdi, dobro reč še enkrat ponoviti in jo še ob sir ni si razložiti, ker nam je ravno dvoje hvalevrednih nemških bukvic v roke prišlo, ktere po mnogih skušnjah razlagate prid divjiga kostanja. Ene so stare bukve, že o letu 1806 natisnjene, po našim rojaku rajnkim ronu Erbergu, vlastniku Dolske grajšine spisane in na svitlo dane *)', ktere nam je g. kustos Freyer za razglas v ;,Novicah" prijazno ponudil; — druge so o letu 1848 na Nemškim natisnjene **), ki nam jih je ministerstvo kmetijstva v rabo poslalo.
Posneli bomo iz obojih bukvic, kar je našim kmetovavcam, živinorejcam i. t. d. zastran tesArevesa in sadii vediti potreba, da bojo zamogli Irevesa prav saditi, in sad, kakor zasluži, v svoj prid prav obračati.
Divji kostan, kteriga sploh znani sad z ojstrimi lušinami je posebno dober za živinsko pičo, zlasti za molzne krave, sicer tudi za kruh, za žganje, za štirko in za več druzih reči, — feteriga skorja, lušine, perje, cvetje in les se za veliko reči porabiti da, je doma v Perzii, Tibetu in severni Indii. Turki hvalijo divji kostan kakor posebno zdravilo zoper konjske bolezni, in iz tega morebiti tudi izvira njegovo drugo ime konjski kostan (Aesculus Hippocastanum JL.); nekteri ga tudi imenujejo indianski kostan po njegovi domovini.
Pervi, ki je v Evropi naznanil to drevo, je bil Ma-thiol v letu 1565, ki je bil po Turškim zdravniku Quacelbenu eno vejo s zrelimi kostanji iz Carigrada prejel, ki so bili pervi na Dunaji vsajeni. O letu 1588 je popisal Klusi ondi izrejene drevesa, ki so bile kot stegno debele. Na Francosko je prišlo to drevo še le leta 1615.
Kakor se vsaki ptuji reči godi, da je domači ne porajtajo, misleči, da to ni za naše kraje — priča tega
*) Abhandlung uber den oconomischen Nutzen des wilden Ka-stunien-Baums aus mehrjahrigen Versuchen und Erfahrun-gen. Wien. 1806. **) Ueber die Benutzung der Rosskastanien undEichen in staats-oconomischer, medicinischer, gewerblicher und hauswirth-schaftlicher Hinsicht. Mitgetheilt auf Grund praktischer Er-fahrungen und wissenschaftlicher Quellen von F. F. E. Boch-niann, k. sachs. Proviantvenvalter zu Bautzen 1848.
126
nam je tudi krompir, kteriga se veliko veliko let nihče lotiti ni hotel, da so se mogli kmetje z beriči k sajenja siliti — tako se je godilo divjima kostanju in se mu še dan današnji godi. Le malokdo pozna velik dobiček tega drevesa in sada, kteriga pustijo ljudje večidel pod nogami valjati se, da se pohodi, zgnjije in na gnoj pride. In vunder je ta zaničevani sad toliko koristen!
Preden pa začnemo skušnje razlagati, ki so dobroto in korist tega sada obilo poterdile, hočemo poprej razložiti: iz česar ta sad obstoji, da bojo umni bravci že iz tega spoznali, da, kakor imajo žitne zernja in drugi živeži redivne reči v sebi, jih ima tudi divji kostan. Slavni kcmikar Hermbstadt je razkrojil in raztopil 100 funtov divjiga kostanja, in je v teh 100 funtih dobil 35 funtov in nekaj čez m oči ca ali štirke (_Starke), 19 funtov in nekaj čez štirkatni-ga laknjica (jatarkeartigen Faserstoff), 17 funtov in nekaj čez beljake a (Eiweissstoff), 13 funtov in nekaj čez žlezica, 11 funtov in nekaj čez grenjkobe, (bittern Extractivstoff), 1 funt in nekaj čez mastniga oljav(7ettes Ohl).
Ce sedaj pomislimo, da močic, beljakie in žle-zic so ravno v žitih, sočivji, krompirji i. t. d. tisti deli, ki store, da imajo te stvari redivno in tečno moč v sebi, — da 40 funtov dobre pšenice ima 15 funtov, 140 funtov krompirja pa 20 funtov močic a v sebi, — da, ob kratkim rečeno, brez teh stvari ni tečniga živeža ne za ljudi ne za živino, že iz s a mi ga tega zamoremo soditi, da divji kostanj ima veliko tečniga živeža v sebi; — že iz samiga tega, če bi tudi še nobene skušnje ne imeli, zamoremo skleniti: da je sad divjiga kostanja za pičo živinsko, pa tudi za živež človeški in za več druzih reči pripraven.
(Dalje sledi.)
List 27.
Velik dobiček divjiga kostanja.
Kmelovavcam, živinorejcani, oberlnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
(Dalje.)
Divji kostanj dobra živinska piča.
Divji kostanj radi jedo jeleni, sernje, goveda, ovce, koze, konji, presiči in kuretina. Ker je divji kostanj grenki jat, se ga nekoliko brani živina o začetku, zlasti konji in prešiči, — ali če se ji navadne klaje nekoliko dni manj daje, se ga živina kinalo navadi, in ga nikdar več ne opusti; marveč ga goveja živina in koze še potem raji imajo, kakor navadno pičo.
Kakor skoraj povsod, tako se je tudi z divjim kostanjem godilo: ljudje so vidili, da živina na paši pod dreves^ divjiga kostanja je sama po sebi začela ta sad jesti — to jim je razodelo, da bi utegnil živini za klajo služiti. Tako, pripoveduje baron Eiberg, je bilo tudi v Dolu na njegovi grajšini, kjer med dolgama Terstania divjiga kostanja pot v gradič pelja.   Sperviga
se je kostanj ljudem pod nogami valjal; grajšak sam ni vedel, da je divji kostanj za kaj. Ko so o jeseni kmetje na senožeti blizo teh dreves živino na pašo gonili, je začela divji kostanj zobati. To je kmete napotilo, nabrani kostanj v hlevu poskusiti, in skušnja se je dobro obnesla, potem še le je začela grajšina divji kostanj svoji živini pokladati in je v ta namen pervo leto 200 va-ganov (mecnov) tega sada nabrala. Kravam se je po-kladal divji kostanj zraven sena, in ker se je kmalo vsa živina te piče navadila, se je izbralo po tem za natanjčno skušnjo 8 krav, kterim se je poredama vsaki dan 3 četerti vagana (3/4 Metzen") divjiga kostanja v jerbasčkih pokladalo, polovica zjutraj, polovica na večer* Na to vižo se je veliko sena čez zimo prihranilo, in krave so začele veliko več in bolj siga mleka dajati. Daljne skušnje so to poterdile, ki so tudi učile, da je en vagan bolj siroviga (frišniga) kostanja okoli 90 funtov vagal; ta peza se scer pomanjša, ako se kostanj osuši, vunder so skušje vedno učile, da en vagan divjiga kostanja še več kot cent sena nadomestuje. Suhi kostanj je še tečniši in boljši od prav siroviga. Dajale ste se po tem o začetku pozimi 2 tretjini {dva driteljca) sena in 1 tretjina divjiga kostanja — pozneje pa 1 tretjina sena, in 2 tretjini divjiga kostanja, — namesto 18 fantov sena za en dan se je kladio le 6 funtov sena, 12 funtov pa divjiga kostanja. Krave so se zredile in veliko bolj-šiga mleka dajale. O začetku so krave, ki te piče še niso bile vajene, mečji srale, pa kmalo je to jenjalo, in ne eno živinče ni med tem časam zbolelo, ko je okolj in okolj živina zlo boleh vala, ker grenkoba, ki jo ima ta sad v sebi, je dobro zdravilo zoper mnoge bolezni, posebno želodca in čev.
Ce že divji kostanj tako dobro služi kravam, ki zraven njega še sena dobivajo, koliko bolj bo še služil kravam ubozih kmetičev, ki namesto sena le slame dobivajo!
Divji kostanj pa je tudi nektere nasprotnike našel, ki so mu oponašali, da ga za volj grenkobe živina ne je, da je mleko po njem grenko, da so sitnosti ž njim pri spravljanju, nekteri so clo rekli, da se mu mora grenkoba s kuhanjem in namakovanjem vzeti i. t. d.
Obilne skušnje so učile, da vsi ti vgovori niso resnica, ampak le prazni zmisliki tacih ljudi, ki se divjimu kostanju ustavljajo, kakor so se nekdaj u-stavljali krompirju.
Živina se dobro redi in pita po kostanju; krave dajejo veliko dobriga mastniga mleka; njih teleta imajo ž lahno (žmahtno) meso; ovce se hitro s p it a jo in dobijo veliko volne; konji se dobro rede, so močni in zdravi.
Kostanj se daje živini navadno sirov in stoičen ali zmlet z rezanco ali brez rezance; — nekteri tudi kuha ni ga dajejo, kar pa ni treba.    Molznim  kravam
132
naj se daje od konca pol funta na dan, pozneje clo do 10 funtov; volam za pitati vsak dan 15 do 20 funtov.
Kadar se kostanj  živini  poklada,  naj se ji dovelj piti  daje, ker je kostanj  tako imenovana  vroča piča.
(Dalje sledi.)
List 29.
Velik dobiček divjiga kostanja.
Kmetovavcam, živinorejcam5 obertnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
(Dalje.)
Kmetovavcam in živinorejcam mora prav ljubo biti, za sad vediti, kteri je toliko koristen za živinsko klajo in ki mu skoraj nobeniga truda ne prizadene. Skušnje so namreč poterdile, da se zamore divji kostanj živini, ki &e ga je navadila, brez vsiga pripravljanja pokladati; živina se ga pa posebno lahko privadi za vse svoje žive dni.
Tudi spridenju ni divji kostanj tako podveržen, kakor merva, otava i. t. d.
Divji kostanj je tudi vsako leto rodoviten, in le Ivudi piši spomladi včasih več mladih kostanjčkov o-klestijo.
Spravljanje kostanja tudi ne obstoji v nič družim, kakor da se odpadeni in izlušeni sad pod drevesam pogiabi; in precej suh na zračen pod redko vsuje, da ne leži na veličin kupih, ker bi sicer plesneti in tuhneti začel, in da se skerbi, da ne zmerzne, ker zmerznjeni ni za klajo več. Ako kostanj tako delj časa zračno (luftno) leži, mu že zrak grenkobo vzame, od ktere smo že slišali, da živini ni tako zoperna, da bi se ga ne privadila. Ce mu pa le hočeš več grenkobe vzeti, deni stolčeniga v jerbas, ki ga kakih o ali G dni v vodo postaviš; ali pa ga z lugam izluži, ki mu tudi grenkobo vzame.
Tako redko na prostornim in zračnim kraju spravljeniga ni treba premetovati, če ga ravno nisi prav suhiga domu spravil, ker ga že sam zrak dovelj osuši. So se goveda enkrat kostanja privadile, se jim dobro prileze, naj bo bolj ali manj suh, še sirov izpod drevesa, ali pa že leta star.
Tudi po 16 let in še bolj stare krave ga lahko in rade jedo; tedaj ni res, da ni za stare zobe.
Skušeni kmetovavec Bochman pravi, da je divji kostanj za stirko, kruh, žganje in živinsko kiajo več vreden kakor krompir; za to svetje, naj bi se žganj a rije namesto krompirja raji divji ga kostanja poprijele, ker bi 1} tega pridelka vsako leto bolj gotove bile, kakor krompirjeviga, kteriga večkrat pomanj-kuje, 2) nima žganje po kostanju tistiga zoperniga duha (Fusel), ki ga ima po krompirju; tako žganje bi bilo zdravju bolj koristno; in 3) bi krompir za živež ljudem ostal, namesto da se ga toliko v žganjico porabi.
Iz vsiga tega se vidi, da bi bilo dobro, prid div-jiga kostanja za to rabo poskusiti, in po tem za o-bikiiši izrejo koristniga divjiga kostanja čedalje bolj skerbeti.
(Dalje sledi.)
List 32.
Vetik dobiček divjiga kostanja.
Kmetovavcam, živinorejcam, obertnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
(Dalje.)
Moka divjiga kostanja za kruh.
Tudi za kruh se da moka divjiga kostanja porabiti. Iz dveh tretjin (2 driteljcov) režene moke , ene tretjine pa moke divjiga kostanja se speče prav dober bel kruh , kteriga clo zvedeni peki niso mogli od cisto reženiga razločiti, in ki se je dal čez mesec ohraniti, brez da bi bil plesnel.
Dobro krušno moko iz divjiga kostanja dobiti, se mora kostanj poprej posušiti, iz rujave lušine izlušiti, t drobno moko stleči ali zmleti.
Se zamore kostanj v mlinu izlušiti, je to nar krajši pot,   ker se tudi tista tanjka rumenkasta  kožica
okoli jedra ob enim preč spravi; kar se pri tem v otrobe pogubi, je za živinsko pičo dobro.
Pa tudi doma se zamore posušeni kostanj lušiti dati otrokam ali poslani, ki naj ga kakor orehe stol-čejo; vunanja lušina rada odskoci; kar se pa še kože zraven derži, naj se z nožem obreze.
Tako v mlinu zmleta ali scer iz stolčeniga kostanja dobljena moka se v posodo dene, v ktero se toliko vode prilije , da redek sok postane ; potem se nekoliko navadniga potašeljna primeša , da sok rumen postane, v znamnje , da se je grenjkoba od moke ločila. Ko je bil ta močnati sok dobro premešan, naj se mirno v posodi stati pusti, dokler se je v nekoliko urah moka na dno vsedla; po tem se poveršna rumena voda varno odliva , ali, kar je še boljši, če ima posoda zgorej na strani pipo, po pipi izpusti. Potem se vnovič čiste vode priliva in odliva, dokler ni moka kot mleko bela v znamnje , da ni več grenjkobe v nji.
Potem se dene moka v terdei? žakelj , ki naj se dobro preša, da vsa voda odteče. Ce ni preše, naj se s platnenim pertam dobro ožme. Po tem se moka kam razgerne . da se dobro posuši, ako jo spraviti hočeš, — scer se pa berž za peko porabi.
Ce gospodinja očišeno, izžmeto pa še mokrotno moko berž za kruh porabi (da je ni treba sušiti in pozneje močnih osvalkov drobiti) , se dene v mokarnico (mirtergo) ali niške, kjer se kruh kvasi; prilije se manj vode, kakor scer pri navadni suhi moki, in potem se pridene primerno režene moke; kvasu {^drožja ali kro-vajc) je pa več potreba, kakor pri samo reženi moki, ker ga kostanjeva moka več potrebuje , da kipeti ali shajati začne. Pri poznejim gnjetenji, to je, ko je testo že na hlepčke razrezano bilo, se pridene še ostala režena moka , ki je bila za kruh namenjena — in potem se pusti testo še dobro kipeti ali shajati, preden se kruh naredi.            (Dalje sledi.)
List 34.
Velik dobiček divjiga kostanja.
Kmetovavcam , živinorejcam, obertnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
(Dalje.)
Divji kostanj %a mocic ali štirko.
Iz divjiga kostanja se dobi veliko dobriga in lepiga moči ca ali štirke, in še več kakor iz pšenice, ker kostanj nima toliko žleze v sebi, kakor pšenica.
Napravi se pa močič ali štirka iz suh i ga pa tudi Iz zelen i ga kostanja.
Hočeš štirko iz suh i ga kostanja napraviti, stori takole: Oluši kostanj poveršnje rujave lupine in kali tako, da ti čisto samo jedro ostane; stolči ga po tem v možnarji, in daj ga v posodo namakovati v mer zli vodi, kakor se to godi s pšenično moko, ko se štirka iz nje dela; — premešaj to namako dobro, in pusti jo po tem pri miru stati, dokler se debelejši deli na dno vsedejo, voda nekoliko kisljata postane, in, če vsedeno *noko med perstmi zmuckaš, se ti pokaže m Je ena i i 8ok. Je to vse tako, se voda polagama odlije , gošava v žaklje dene in pod vodo z nogami zmendra. Kar je štirke v tako izprešani mlečnati vodi , se bo kmalo na dno vsedlo. Po tem se še enkrat dobro spere, spreša in posušiti da. To je potem dobra Štirka , ki je nekoliko rumenkaste barve in grenkljatiga okusa , ktera je posebno za bukvoveze in druge hišne rokodelstva za to tako dobra , ker se da ž njo terdno klejiti (popati) in ker se tudi moli zavolj grenkobe ne zaredijo v tacih izdelkih.
Hočeš pa lepo belo štirko imeti, je treba, da vselej vodi, v kteri kostanj namakovaš in spiraš, nekoliko po ta še lj na ali salmjakovca prideneš, ki jI vzame rumenkasto barvo.
Ostanjki po narejeni štirki se dajo za živinsko pičo porabiti.
Po skušnjah kemikarja Puča se da iz poldrugiga centa divjiga kostanja čez 30 funtov štirke napraviti, tedaj ravno toliko kakor iz krompirja.
Divji kostanj %a žganje.
Skušnje so učile, da se da iz divjiga kostanja dobro žganje narediti (poglej v začetku tega sostavka nasvetovano knjigo F. F. E. Bochmana). To poterdi tudi slavni Hermbstadt, v kteriga bukvah *) se bere, da naj se divji kostanj v ta namen na malnu rujave lupine oluši, potem pa jedro, kakor žito, debelo zmelje (šrota). Vse drugo se po tem tako ravna, kakor s žitam za žganje. Vre pa hitrejši, ako se vsa-cimu centu kostanjeviga droba (šrota) 10 fantov ječ-menoviga slada (molca) pridene.
Prav bi bilo, da bi krompir ljudem v živež ostal, namesto njega pa se raji iz divjiga kostanja žganje žgalo.
*)    »Chemische Grundsatze der Kunst Branntwein zu brennen, 1823. 1, Th. S. 491«,                                            Vred.
v
Divji kostanj — dobro zdravilo.
Divji kostanj je dobro krepčavno zdravilo za ljudi in živino, in zamore nekoliko drago skorjo kine namestovati. Ker je zagatno-grenjk, ima veliko moč, oslabljene čeva (po driskah), oslabljeni želodec, jetične pljuča, dolgo terpečo ker-vomočo, dolgo terpečo kervavo drisko ali scer dolgoterpečo drisko, dolgočasne spolovilne bolezni s žlemotokam, kervotokam združene itd. ozdraviti.    Tudi za merzlico je dober.
Čudno je, da ljudje bolj ne poznajo velike zdravilne moči divjiga kostanja za se in za živino!
Rabi se pa divji kostanj za zdravilo takole: Posušeni divji kostanj naj se rumeni ali rošta, kakor želod na žerjavci, in potem v debelo štupo zmelje. 3 lote take štupe (za človeka) naj se potem kuha skozi dobre pol ure s poldruzim maslicamvode (IV2 Seitel); ku-hovina se potem precedi in čez dan popije. Tako se dela več dni zaporedama, če je treba. Za živino, kteri osebno dobro služi v dolgo terpečih driskah, grižah in kervomočah (pri takih, ki so še le začele, in ki so bolj prisadnenatore pa ne) se lih tako ravna, tode se več te štupe na več vode vzame, postavimo , 6 lotov naj se s 3 maslici vode kuha skozi pol ure, in taka kuhovina živini po potrebi več dni zaporedama daje tudi dvakrat na dan. Glin o vi m ovcam se zmleti divji kostanj med pičo z velikim pri-dam daje.
Divji kostanj %a druge domače reči. Moka   divjiga  kostanja  služi tudi namesto  mjila ali žajfe, in čeravno bi se zraven njega za perilo  še kaj mjila potrebovalo, ga ne bo toliko potreba.
Skorja divjiga kostanja. Skorja divjiga kostanja je še veliko bolj grenjka in zagatna, kakor sad, zatorej je za zdravilo v imenovanih  boleznih   še   bolj   hvaljena.   —   Barvarji   in s troj ar j i jo rabijo, kar da lepo rujavo barvo.
Lupina divjiga kostanja. Zelena lupina divjiga kostanja služi v barvarijah in strojarijah.    Kuhana  suha lupina   da rudeče-ru-meno barvo za bombažasto blago.
Cvetje in listje divjiga kostanja. Cvetje je dobra paša čbelam.  Listje je goveja živina, ovca, koza; je tudi dobra stelja.
Les divjiga kostanja. Les starejih dreves je bel, pa bolj gobat, se lahko zlomi, se ne da gladko tesati, je pa scer dober za orodje, ki je bolj na suhim. Se da rad barvati in s firnežem prevleči; malokterikrat se ga červ loti. Za kurjavo je boljši kakor smereka in topol. Dobro posušen da naglo pa kratko vročino; nesuh pa ne gori dobro, in da malo oglja. Oglje je slabo; pepela malo, pa pepel ima veliko potašeljna v sebi.
(Konec sledi.)
List 35.
Velik dobiček divjiga kostanja.
Kmetovavcam, živinorejcam, obertnikam in gospodarjem sploh v priporočilo.
(Konec.)
Kako divji kostanj saditi.
Po razlagi veličina dobička divjiga kostanja pridemo na to: kako naj se sadi in glešta, da bo veselo rasel.
Čeravno je divji kostanj , kakor smo že rekli , iz-perviga iz Azie k nam prišel, in je tedaj ptuje domovine, se vunder tudi pri nas jako dobro obnaša.
Vsaka zemlja mu je scer prav, vunder se bolje obnaša v bolj suhi (pa ne presuhi) pešeni zemlji, kakor v mokri ilovci; v dobri mastni zemlji postane nar močnejši.
Sadi se popolnama zreli in zdravi kostanj. Da piškaviga ne sadiš , ga poskusi s tem , preden ga sadiš, da ga v škaf v vode veržeš; tisti je dober, ki na dno pade; ki pa verh vodo pJava, tistiga ne sadi.
adi se v sadi še, ki si ga za izrejo mladih dro-vesic odločil; iz tega se potem o 3. letu na mesto presadi, kjer hočeš, da ti bo drevo stalo.
Sadi se v sadišu o jeseni (mesca kozoperska ali listopada) , ali pa sponi lad i, ko je zmerzlina odjen-jala.    Boljši je, ga o jeseni saditi.
IVaredi v ta namen grede , ki naj po čevlju saksebi bodo; — v gredo naredi jamice po 3 pavce globoke , in po 6 pavcov saksebi. V vsako jamico položi en kostanj in ga zasuj s zemljo.
Mlade drevesca imajo rade, da eno druzimu senco dela; poleti jim pa pridno plevel trebi. Drevesce hitro rase in doseže v bolj tesni družbi že pervo leto visokost  1  ali poldruziga čevlja.
O 3. letu je nar boljši jih presaditi na njih mesto, in scer po 16 čevljev saksebi. Skerbi pa, da pri presajanju korenin ne poškodješ, — da jih ne pustiš, ko si jih iz zemlje vzel, predolgo ležati, ker njih kerenine kmalo vsahnejo.
Scer pa skerbi, da mladih korenin trava ne zaduši in da perja živina ne objeda.
Zgornji verh se nikakor ne sme porezati, da lepo krono naredi, ki se da na široko razprostiti. Samo take veje, ki ne rasejo na pravim kraju in gerdo, odreži, kakor tudi spodnje.
Pred 12. letam ne donese ravno veliko sadu; po tem pa prihaja vsako leto lepši in rodovitniši. Zavolj košatiga listja je kaj mogočno to drevo.
Ce ga kakošna posebna nesreča ne zadene, obstane 100 let lepo in rodovitno.
Gotovo je tedaj to drevo priporočila vredno, ker je njegov sad — če druziga ne — tečna in zdrava k laja živini, in pa zdravilo v mnogoterih živinskih boleznih.
Kdor ima divji kostanj pred hišo, nima dalječ v lekarnico (apoteko)!