Naslov izvirnika:



				Domen

Josip Jurčič



				e-preberi.si



				Založba:

				Multima d.o.o., 1412 Kisovec, Rudarska cesta 9

Telefon: 035 671 544

www.multima.si

E-pošta: info@multima.si



				© Multima, d.o.o.



				CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



				821.163.6-32(0.034.2)



				JURČIČ, Josip

				 Domen [Elektronski vir] / Josip Jurčič. - El. knjiga. - Kisovec : Multima, 2012



				Način dostopa (URL): http://www.e-preberi.si



				ISBN 978-961-6912-74-7 (ePub)

ISBN 978-961-6912-75-4 (mobi)



				264664064





				Pravice pridržane. Ta e-knjiga je namenjena vaši osebni uporabi in je brez dovoljenja založbe ni dovoljeno prodajati, reproducirati ali dele knjige navajati brez navedbe avtorja in publikacije, v kateri so bili deli objavljeni. Zahvaljujemo se vam, ker spoštujete delo avtorjev in založbe.





			 				KAZALO

				1. HLAPEC IN GOSPODAR

				2. GOSPOD SOVA

				3. STARA META

				4. BERAČ URH S KOSTELA

				5. PISMO

				6. MATERINA PRIPOVED

				8. MATERINA SMRT

				9. PRI MRLIČU

				10. POSKUŠENO MAŠČEVANJE

				11. TUJI RAZBOJNIKI

				12. ČESA JE NAZADNJE SPILKIN JOŽEK DOŽIVEL





1. HLAPEC IN GOSPODAR




				Ako si starega Oralka vprašal: »Kdaj so bili Turki nazadnje v deželi?« odgovarjal ti je: »Tačas, ko jih je bil tisti Domen pripeljal — Bog mu grehe odpusti!« In če si mu bil siten in si dalje popraševal: »Vi, oče Oralkov, kdaj pa je bilo to?« odgovoril je stari, zgubani in sključeni možiček vselej: »I, kaj meniš, to je že davno. Ko sem jaz pastirčeval in še bos hodil — tega je že obilo, dve manj ko sedemdeset — tačas se je bil rajnki Habjan, starega oče, drugič oženil. Domen pa je bil Turke prignal, ko je Habjan ravno v zibeli ležal; le seštej, koliko let je že tega.« Pri taki priliki je imel Oralek navado, pipico iz ust sneti, strkati jo ob nohet pri palcu, stisniti jo med kolena in počasi in na dolgo praviti o Domnu ali, kakor se to ime v litanijah bere, o »Damijanu«. Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo bil častitim bralcem po starčevem jeziku povedal; a ker sem si jo le po obsežku v spominu ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti.

				Neka deklica v vasi * (ime nič ne dé) bila je tako srečna, da je v deveto vas zaslovela zavoljo svoje brhkosti. Ali ni je sreče brez nesreče, tako je tudi ona imela svoje križe in težave: manjkalo ji je posvetnega premoženja. Ta napaka je edino kazila, da je niso šteli za najlepšo in da se snubač le ni hotel ter ni hotel prikazati. Kjer pa je že ena nesreča, vgnezdi se le prerada še druga, včasi sedemkrat hujša od prve. Tako se je tudi naši ubogi deklici primerilo, da ji je že, ko je mladostna lepota slovo jemala, deviška nedolžnost splavala po vodi in mali posiljenček prišel na svet, katerega so krstili Domna, ker je ravno na Kozma in Damijana dan beli svet zagledal. Mlada mati, preganjana in psovana, ni vedela, kam z malim črvičkom, ki se ni bil drugega zadolžil, kakor da se je roditi predrznil, in katerega vendar nihče ni hotel pod streho.

				V tej revi se je usmili Jurec, nič napačen mož, in vzame dete za rejenca. Imel je potem dečka skoraj kakor svojega. Ko je dorastel, bil mu je hlapec in na pol gospodar. Tudi njegovi materi je dal kočo na koncu vasi, ko se je postarala, da ji ni bilo več delati kakor dekli.

				Domen je bil čvrst mladenič, za moč vsakemu v okolici kos. Imel je baje posebno lepe črne oči, sicer pa ničesar drugega, česar iščejo ljudje, zlasti dekliči, na človeku, da rekó potem: lep je. Vendar svet je poreden, kar je Adam jabolka odkrhnil. Tako so tudi nekateri govorili, da ni nihče tako svetlega pogleda kakor Domen, ako ga kdo ujezi. Tega pa ni vsak trdil, ker ni bilo lahko videti ga v jezi. Bil je tiha, dobra duša, malo besedi je šlo njemu čez zobe, nikoli nobena nepotrebna. Eni, sosebno stari ljudje, so ga hvalili, da je moder, eni pak so odkimovali, rekoč: »Jaz ne zaupam veliko temu človeku; tiha voda jezove podira, pravi star pregovor.« Zopet drugi so dejali: »Taki ljudje so najboljši, ako se obrnejo k dobremu; največji hudodejci pak, ako se hudobi nagnó.«

				Jurec je imel tudi osemnajst let staro hčer Anko, Oralek je trdil, da ni bilo otovrej dekleta v fari, ni ne popred ni ga ne bode pozneje, kakor je bila Jurčeva Anka. Jurcu se je v srce dobro zdelo, da bode lahko dobil zeta, kakršnega nihče v vasi. »Čedna deklica,« mislil je včasi na samem, »in pa če še ni čisto gola in brez petic, taka se že z lepo odpravi od hiše ali pa kaj čednega k hiši dobi.« Pretekli predpust je že menil, da dobode zeta, kajti poprašal je bil mladenič, bogat in malo in dosti ne grd za deklico. Gospodar bi se ga ne bil branil, a hči je imela nekove muhe; precej pri prvi besedi si je snubca odpodila, rekoč: »Ne morem.« Jurcu to ni bilo po godu, tembolj ker mu ni vedela vzroka povedati. »Zakaj ga nečeš,« godrnjal je, »bogat je, lep je, premlad ni ne on ni ti; jaz torej ne vem in ne vidim, zakaj bi se tak ženin odganjal. Pa delaj, kakor hočeš, to ti povem, če boš trmo imela, trmo boš dobila v zakon.« Zatem se je Jurec jezno držal ene dni. Znotraj pak ga je grizlo: »Kaj, ko bi se ji kaj mlelo v glavici, kar ne gre v mojo vrečo!«

				Ljudje so si šepetali skrivaj vzrok, zakaj Anka ženina ni marala. Vsi so bili skoraj enih misli, da ravna nespametno; gotovega pa ni nihče nič vedel, zakaj ako so tovarišice Anke same povprašale, je li res ali ne, kar se govori, bila je vselej huda in je odgovorila: »Jaz ne vem, kaj sem komu storila, da ravno mene ne pusté jeziki pri miru.«

				Zunaj je tema ležala vrhu gostega snega. Mraz je bilo, da se je vse umikalo v gorke izbe. Živega človeka ni bilo na vasi; le tu pa tam je rojil in lajal kak pes z ogla na ogel, zvest varuh gospodarjevega domovja in svoje lastne pasje lope za hlevom. Tu in tam so se bile ženske že usedle za brenčeči kolovrat, stare matere za peč. Konec vasi v Jurčevi hiši so tudi sedeli vsa družina, od gospodarja do pastirja, okrog velikega omizja pri kmečki večerji. Gospodar je bil danes slabo pri volji. Z jezo je kruh rezal, nikogar nič vprašal, nič odgovarjal; čelo pak se mu je vedno grbančilo in obrvi so mu lezle vkup. Ko so hlapci in dekle videli, da mu nekaj ni povšeči, molčali so vsi, celo hči ni zinila besede. »Kaj mu je neki?« ugibala sta hlapca, »v koprivah se menda ni opekel, saj je sneg.«

				Po večerji pa reče Jurec družini: »Nocoj ne boste predle, ve dekle, ni ne bomo vkup molili, le pojdite spat; ti pa, Domen, ostani malo tukaj, da ti nekaj povem.«

				Vsi se izmuzajo ven, toda neradi, ker je vsakega mikalo, kako bode gospodar govoril Domnu. Kaj mu bode povedal, to se jim je dozdevalo. »A kdo mu je jezik stegnil,« govorile so dekle med seboj, »res, nekateri ljudje morajo klopotati! Meni se Anka smili.« Hlapci pak so se pomuzovali Domnu, kakor bi mu hoteli reči: »Šent, za božji svet ne bi bil zdajle rad v tvoji koži!«

				Zdajci je sedel Domen sam Jurcu nasproti za hrastovo mizo. Anka, kateri je bil oče tudi namignil, naj počaka, sedla je bila v bolj temen kraj za vrata in plaho gledala očeta. Očetov obraz in morda lastna vest ji ni nič dobrega prerokovala. Nekoliko časa molčé sloni stari Jurec na oglu in gleda po mizi. Naposled jame z ostro besedo:

				»Domen, tvojo mater je vse preganjalo, nihče je ni maral. Morala bi te bila v resi poroditi kakor divja, neumna žival in vihar bi ti bil boter in sova bi ti bila pela pesem v zibeli na dežju! A jaz sem bil tisti, ki se je usmilil, dà, tebe in njo pod streho sprejel.«

				»Že dostikrat ste mi pravili vi in mati moja,« hlapec odgovori.

				»Res sem ti jaz nekatero krat pravil, pa vendar si nisi v glavo vtisnil. Kajti ne bi se bilo dogodilo to, kar slišim, da se je, ko ne bi bil pozabil, da si prišel brez očeta in brez pomoči v mojo hišo. Jaz sem ti iz usmiljenja dajal streho, ko si se še hoditi učil; pri moji skledi si zajemal pozneje, od mojega hleba si rezal, ničesar nisem zapiral pred teboj.«

				»To vem! Zakaj mi pa pravite to?« odgovori hlapec Domen nevoljen.

				»Če si kdaj šel z mojega doma, vedel si, da te čaka gotova večerja. Če si česa potreboval, vse sem ti kupil kakor svojemu sinu, ki mi ga je Bog vzel — da bi ga ne bil! In ko tvoja mati ni mogla več služiti, dal sem ji svojo kočo, da osebenjkuje v njej. In od tebe nisem upal drugega, samo da mi bodeš hvaležen.«

				»Kdo pa se je predrznil reči, da nisem hvaležen!«

				»Sedem cerkvá govori o tvoji nehvaležnosti in ti si upaš vprašati me, kdo je rekel! Zares, motil si me, a ne boš me dalje, vse vezi med nama so pretrgane; poišči si drugega, da te bo tako imel in da mu boš tako povračal!«

				Čudno je bilo, kako je hlapec Domen sedel s prekrižanima komolcema na mizo uprt in srepo gledal starega gospodarja, ki mu je jeza rdila upadeno lice.

				»Katera je tista moja nehvaležnost, ki sedem cerkvá govori

				o njej? Jaz ne vem nobene,« reče hlapec.

				»To je res! Tebi se ne zdi to nič, ako se hoče hči tistega moža zapeljati, ki ti je nameščeval očeta, ki ga naj bi bil blisk zadel, kajti hudoben človek je moral biti, da se ni izdal in da si ga še tvoja mati ni upala imenovati, reva! — Zakaj se jokaš, deklina!« obrne se oče k hčeri. »Zdaj šele vem in razumem, zakaj ti ni bilo po volji, možiti se po mojem izbiranju; hčerka bi rada izbirala po svojem, rada precej prvega moža, bodi tak ali tak, pošten ali berač; to se ve, stari naj godrnja in govori, kar hoče, naj misli in meri, kakor že bodi! Ali ne bo veljala tako, kakor se bo zgodilo v tvoji glavi; ne, dokler bo mezinec gibal na moji roki, le dobro me poslušaj!«

				»Jaz nisem nikdar zinil nespodobne besede vaši hčeri,« reče hlapec Domen. »Da sem jo pa rajši videl ko vsakega človeka na tem svetu, to je bilo zato, ker sem menil, da ni tako nemogoče, česar jaz želim in — če se ne motim — tudi ona. Jaz sem vam delal pridno, kakor bi bili moj oče, celo še bolj. Ne vem, kakov sin bi se bil bolj trudil množiti vaše bogastvo ko jaz. Poznate me dobro; je li potem tako nemogoče, da dovolite, in jaz in Anka bova srečna.«

				»Kaj ti ne trešči v glavo, hlapče!« zagrmi stari. »Kaj še, jaz bi ti dajal hčer! Že res, ako psu ponudiš grizo kruha, šavsne te za roko. Kam človek zaide!« Rekši, vstane stari mož izza mize in čudé se in godrnjaje gre dva pota od mize do vrat.

				»Domen, da ti naravnost povem, imel sem te rad, rajši ko vsakega hlapca, dokler si bil pameten, do nocojšnjega večera, ko mi je gospod Sova povedal, kako ljudje govoré o moji hiši. Imel sem zmerom namen, dati ti kolibo v last, kjer tvoja mati osebenjkuje, da bi bil imel na stare dni kam zahajati. Da bi te pa za zeta vzel, tega nisem nikdar mislil in nisem mogel misliti, da bi se v tebi kaj tako abotnega ugrelo. Kako bi se oklic glasil z lece, ko bi oznanjevali: Domen, nezakonski sin očeta Nevemokaterega, jemlje poštenega moža pošteno hčer. Ne kratko ni malo ne; to je neumno!«

				»Tedaj jaz nisem pošten ko vi in vaša hči?« vpraša hlapec tako, da je Jurec za dve stopinji prijazneje jel govoriti.

				»Tega nisem rekel, Domen! A tvoj oče ni bil pošten, to sem že rekel. Ko bi imel poštenega, svetu znanega očeta, ne bi rekel; zdaj pa ne vem, kdo si, dasi vem, kakov si. Žal mi je, pa to naj ti nikdar več v misel ne pride, da bi vzel mojo Anko.«

				Deklica, ki je doslej tiho jokala v kotu, jame na glas ihteti.

				»Zato boš pa pobral svoje reči,« govori dalje gospodar, »in pojdeš, kamor te sreča žene, poišči si drugega gospodarja. To lahko razvidiš, da v moji hiši ne moreš dalje živeti zavoljo Anke ne, če že zavoljo jezikov. «

				»Še ta večer grem!« odgovori hlapec. »Bog me varuj, da bi vam bil za nadlego, rajši nečem živeti pri ljudeh kakor po sili; in verjemite mi, za zdajle bi bili vi meni večjo dobroto storili, ko bi me bili pustili, da bi se bil rodil v resi sredi gozda in tam umrl.«

				Jurcu, ki ni bil napačen mož prav za prav, segle so te besede v srce. »No, Domen,« rekel je, »sreče je veliko po širokem svetu, jaz ti nisem nevoščljiv, Bog ve, da ne, dal ti bom že nekaj, da boš živel, in delo boš imel še kdaj pri moji hiši; tega pak ne morem dovoliti, vse drugo — «

				»Ne maram — Bog vam povrni, kar ste mi dali, dalje dolga nečem delati. Gospod Sova mi je torej tudi to srečo naklonil, da me izganjate na zimo in na mraz iz hiše, ponoči, ko še psu ljudje pod klopjo privoščijo gorko mestece! Gospod Sova me ni mogel videti pri vas, že kar sem vzrastel iz otročjih hlač, tega sem se prepričal. Dobro vem, kako je pazil name, še ko sem bil pastir; tudi vem, da je lansko leto pregovarjal župana, naj mene ulovi in dá gosposki za vojaka. In zdaj je menil, da me vam mora zopet on prvi tožiti! Zakaj, vrag vedi, jaz sem ga pustil pri miru. Kaj mi mar? A gleda naj, kod bom zdaj hodil, ker ne pozna me še, zadnjo mi je naredil. O, naj odgovarja, kjer hoče, ako bom napravil eno, ki si je ni v svesti.«

				»Saj mi ni Sova povedal, ali sem njega imenoval?« reče stari gospodar, ki mu je zdaj na misel prišlo, kako nespameten je bil, da je tožnika povedal.

				»Imenovali ste ga, morda se vam je zareklo; toda tudi ko bi ga ne bili povedali, jaz bi ga bil uganil, kdo me je tožil. Le pustite, bodeva se že midva pomenila pri priliki!«

				Domen pobere po teh besedah svojo kučmo z zamizja in vstane. Deklico prime za roko in ji reče: »Nič ne jokaj, Anka! Tvoj oče so me sicer nehvaležnega imenovali, pa videli bodo, da nisem tak, kakor jim je govoril Sova in kakor ljudje govoré. Prosto ti je od mene, moži se in srečna bodi; jaz ne bom vprašal več za teboj, pa tudi za kako drugo ne, kajti ko bi bil kdaj ljubil katero, bil bi samo tebe. Slišala si, da so me oče z grdo spodili.«

				Stisne ji roko in odide. Anka pa, ki ni mogla spregovoriti besedice, pokrije si z obema rokama obraz in joka, da se je očetu jela smiliti.

				»Jaz le ne vem, kako moreš tako nespametna biti! Le ne misli, da je sam ta na svetu. Ne manjka se jih, ki bodo boljši zate in za svet,« rekel je oče hčeri.

				»Saj ni storil ničesar in spodili ste ga z grdo! Ah, zame ne bote dobili nobenega in, ko bi ga tudi, jaz ga ne maram. Oče, to je preveč!«

				»Jaz bi ti povedal, kako se z menoj govori — pa naj bo za drugo pot. Idi zdaj spat! Naj se ti ne sanja o njem, moraš ga znemar pustiti. Če ti je še kaj nezblojenega razuma v glavi, moraš razvideti, da ne sme dalje pod mojo streho spati, saj si ga še dozdaj v oči bodla in on tebe.«

				Gospodar sname kožuh s peči, ogrne ga in še enkrat opominjevaje hčer, naj se odpravi spat, odide za hlapcem. Nekaj je moža priganjalo, da bi pogledal, kam je šel hlapec. Zakaj, sam ni vedel. Zadnje besede Domnove, ko je rekel »pomenila se bova s Sovo«, niso mu dale miru. Moral si je pritrditi, da se je tudi njemu že od nekdaj hlapec Domen grozno čuden človek zdel; ni ga mogel popolnoma spoznati in razumeti. Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav, kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz istega razloga ga je nejevolja prijela in nekak strah ga je prešinil, ko je slišal, da Domen hčer njegovo rad vidi. Zaletelo se je bilo možu, ko je povedal, kdo mu je pravil prvi to reč, in videl je, da je bil hlapec besedo pobral tako naglo, kakor jo je on brez premisleka izustil. »Ko bi se hotel maščevati nad njim?« mislil je stari gospodar in pot ga oblije po čelu.

				Najprvo stopi v konjski hlev, kjer so spali hlapci. Drugi so še svetili, Domna pak ni bilo med njimi. Rekó gospodarju, da ga niso videli, kar so odšli iz hiše. Opominjevaje hlapce, naj varujejo ognja v slamo zatrositi, zapusti mož hlev, korači čez dvorišče in po gazu proti tako imenovanemu gradu, kjer je bil gospod Sova. Gredoč se domisli, da bi bil lahko šel hlapec k sosedu. Zavije torej po strani; zmrzli skorjasti sneg mu je olajšal pot naravnost z gazu. Kmalu pride pod sosedovo okno. Prešteje vse ljudi, sosede, ki so veseli sedeli okoli peči in okoli mize in pravili si izmišljene povedke in dogodke iz lastnega življenja; vendar med njimi Domna ni bilo.

				Zdaj jo ureže čez travnik vse vprek proti gradu. Ko bi bil kdo videl, kako je starček urno prestopaval v temni noči na pol s snegom zasute razbore in kotanje po njivah, menil bi, da ta človek nikdar ni še blizu sedemdeset let star. Naenkrat pa se ustavi. Na travniku je videl človeka stati pri miru, kakor bi bil iz lesa. Ko se približa, spozna Domna. Držal je kol v roki, čelo naslanjal nanj in jokal na glas. Gospodarja je bilo skoro strah. Tega človeka še ni videl jokati, kar je odrastel otročjim letom; čuden in otožen glas na samini in mrazu v takem času, vse to mu je čudno delo. Že bi bil rajši šel svojo pot mimo hlapca, a škripajoči sneg ga predrami, da naglo vzdigne glavo. Hlapčeva roka stisne kolec, a spoznavši gospodarja, se pobesi. Vsakemu drugemu, ki bi ga bil zalotil tako, morda ne bi bil prizanesel.

				»Kaj pa delaš tukaj, Domen?« vpraša ga stari z mnogo prijaznejšim glasom, kakor je popred govoril ž njim.

				»Kaj me zalezujete?« reče hlapec z zamolklim glasom. »Kaj vam mar jaz in moja pota? Če ste me redili, zato sem vam delal ko črna živina; zdaj ste me izgnali ko psa! Povem vam, ako bote gledali za menoj, pozabim, kdo ste mi bili. Mačka sme gledati vaši hčeri v očesce, jaz ne smem.«

				»Domen, imej pamet, jaz te ne zalezujem,« odgovarja stari.

				»Ne? Čemu ste prišli semkaj!« Dasi je bilo tema, videl je Jurec, kako se oči svetijo Domnu, in rad bi bil doma ali pa v gradu in ne na samem s tem človekom.

				»Jaz sem hotel h gospodu Sovi, pa sem tebe naletel tukaj. Prosim te, pojdi spat; prehladil se boš, ves razgaljen si. Saj te nisem gonil še to noč iz hiše; tudi sem ti rekel, da ti bom že toliko dal, da boš brez skrbi živel. Pojdi nazaj v konjski hlev pa se ulezi!«

				»Tedaj k Sovi greste?« reče hlapec. »To sevé povedat, da ste me spodili, kakor je on svetoval. Le pojdite, le, pa mu povejte, da sem bil jaz ravno na poti k njemu, zahvalit se mu. Zdaj pa ne grem z vami, pridem drugo pot. — Kola ne potrebujem tedaj!« Rekši, vrže drog po snegu in odide.

				Gospodar gleda za njim. Ko vidi, da se je obrnil proti hosti, kjer je v samotni koči stanovala njegova stara mati, ne pa proti njegovi domačiji, gre tudi on dalje svojo pot. Kmalu je mogel razločiti temno poslopje »grajsko« in odsev luči, ki je brlela v gospodovi izbi.





2. GOSPOD SOVA




				Samotno je stalo pri cesti staro zidano poslopje, katero je vendar, dasiravno ne gradu podobno, uživalo ono ime.

				Gospod Sova je sedel v gradu v svoji izbi v prvem nadstropju. Bil je mož dolg, močne postave. Trhlo lice in upadene male oči so kazale, da so ga v prejšnjih letih strasti razjedale. Vsa okolica je vedela, da gospod Sova rad spravlja, nerad pak daje iz rok. Že ta lastnost bi utegnila komu misel zbuditi, da je bil gospod bogat, ko bi tudi ne bil vedel, da je že po očetu mnogo penez podedoval. Celo v burni mladosti, ko mu je kipela kri in ni krotil strasti, ampak ugajal jim, celo tačas ga je neka prirojena varčljivost vodila, da ni raztroševal imetja. Eni so celo trdili, da ste lakomnost in skoparija vselej premagali, kadar so se razbrzdane strasti v njem iz oči v oči spopadle. Sicer so kmetje, tlačanje njegovi, sodili, da gospod Sova še ne bi bil prenapačen mož, ko ne bi bil tako neznano skop in tako malo z ljudmi. Pečal se namreč ni z nikomer razen s sosedom Jurcem. Ta mu je bil skoraj edini izmed kmetov (gospode tako ni bilo blizu), da se je pomenkoval ž njim še o kaki drugi reči, ki ni bila ravno potrebna. Celo z ženo svojo in s sinom je malo govoril; le posamezne besede, kakor siloma izgolčane, je izrekel sem ter tja velevaje ali prepovedovaje. Tolikanj bolj čudno je bilo videti, da je Jurec toliko veljal pri tem možu, da je sedel skoro vsak večer poleti in pozimi v njegovi izbi pogovarjaje se z njim.

				Predniki gospoda Sove, ki, dasiravno plemenitaš, ni Bog vedi za koliko stopinj presegal svojih tlačanov z razumom in izobraženjem, bili so, kakor je pravila govorica med ljudstvom, iz navadne domače krvi, kakršna teče po žilah katerega si bodi kramarčka, dasiravno bi se bil vsak mož silo zameril gospodu Sovi, ko bi bil kako tako pravljico vpričo njega ponovil. Nosil je namreč še stari prapraded našega plemenitega gospoda preprosto krošnjo na svojem hrbtišču od hiše do hiše, ponujal in prodajal šivanke, igle, nožiče in drugo tako drobnje. Ker je tudi on bil tiste lastnosti, katero smo že na vnuku, našem gospodu, hvalili, pridobil si je bil sčasoma premoženje, katero se je še mnogo bolj narastlo, ko je njegov sin preselil se v tuje in tam kupčeval zmerom z večjo srečo. Na starost si je bil kupil zopet v prejšnji kranjski domovini omenjeno graščino in pa pridevek plemenitega imena. Ker kmetje v okolici niso mogli dolgega nemškega imena s svojimi mehkejšimi slovanskimi jeziki izgovarjati, prekrstili so novega gospoda po svoje in ga med seboj jeli imenovati Sovo, bajè zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: uj, uj! kakor znana ponočna ptica. To ime, kratko in lahko izgovorljivo, prijelo se je rodovine in kmetje nazadnje niso vedeli, ali ima še kakovo ime. Naposled so bili tako bogati, da so se bali tatov in v gnoj pred svinjskim hlevom denar v mehovih zakopavali. Toda le slabo so s tem skrili svoje bogastvo, kajti prasice so kmalu izrile težek meh penezov na dan; ljudje so vkup leteli in razgnali še veliko večji hrup o grozovitem bogastvu gospodovem. Tako se je razvedelo, da je gospod Sova silo denaren.

				Sedel je torej Sova pri luči v gorki svoji izbi in, brezmiselno predse gledé, vlekel in kadil iz velike pipe počasi tobak.

				Zdajci zasliši, da nekdo trka na velika vrata. Hlapci in dekle v prostorni hištrni (družinski izbi) so uganjali burke; glasen krik in smeh se je razlegal od tamkaj. Niso mogli torej tako lahko slišati družina, da bi nekdo rad glasil se v grad. Torej prime sam gospodar svečo in gre gledat. Navada ni bila, da bi bil kdo tako pozno zahajal v grad; Jurec je že enkrat bil ta večer tu, torej gospodar ni hotel kar odpreti, ampak vprašal je ne z najprijaznejšim glasom: »Kdo je?«

				»Jaz sem, gospod, jaz,« oglasi se Jurec od zunaj. »Odprite mi za nekoliko časa, nekaj bi vam rad povedal, preden grem spat.«

				Sova odrine temu znanemu glasu težki pah z vrat.

				Jurec stopi v vežo in gospod zapahne.

				»Pojdi gor z menoj,« reče graščak.

				»Ves trd sem od zime; tukaj je tudi malo mrzlo, le pojdiva,« pravi stari mož.

				Prišedši v zgornjo gospodovo izbo, sede Jurec kakor domač blizu peči, sname pipico in napravi tobaka, ki je bil tačas že obilo raztrosil se med kmete.

				»Mrzlo je, da bi skoraj človek sam v sé najrajši zlezel,« spregovori Jurec, ko je po dolgem predevanju in presedanju pri peči dobro mesto zasedel. »Ptiči bodo padali z drevja, ako tri noči tako dela; gor sem šel po travniku in ivje se dela po vrbovju, kakor bi bil sneženo sipo posul. Huda zima, dobra letina.«

				»Čez travnik si šel? Zakaj ne po gazu naravnost?«

				»Res, to sem vam ravno povedati hotel. Precej ko sem prišel domov, odpravil sem fanta od hiše, kakor ste mi svetovali.«

				»Vendar že; to si storil prav. Popred bi ga bil že moral.«

				»Ne vem,« odmaja Jurec, »žal bi mi kmalu bilo za njim; otovrej delavnega človeka ne bom dobil za plužne. Pa še nekaj nerodnega sem naredil, ko sem mu ukazal, da naj popusti mojo hišo — nekaj napačnega, česar ne bi bil smel storiti.«

				»Kaj si storil? Če si ga izpehal, kaj za to!«

				»Ne, suval ga nisem; tudi se ne bi bil dal, zakaj ne doboste ga človeka v našem kraju, da bi si upal Domnu za vrat. Pa vas sem imenoval — ne vem, kako sem se zagovoril — povedal sem mu, da sem pri vas izvedel, da gleda po moji hčeri. To ga je pa tako raztogotilo, da se bojim, da ne bi kaj hudega nameraval.«

				»Meni?« povzame naglo Sova in vstane s stola. Lice se mu čudno spači. »On bi meni kaj prizadel?«

				»Nu, jaz menim, da silo ravno ne bode; Domnu se jezica kmalu poleže, jutri pozabi, kar je danes govoril. Vendar nocoj se je tako čudno grozil, da me je mraz spreletel, in kar si nisem mogel drugega, anti naravnost semkaj sem moral iti. Bog varuj, da bi se prestrašili, samo ogibajte se ga malo. Tudi si je v glavo vtepel, da ga vi sovražite in mu povsod nagajate in stave stavite. To se ve, da sem mu jaz izbijal te misli iz glave, pa on je trmast in svojeglav, ne dá si dopovedati.«

				»Tedaj pravi, da sem mu jaz za nagajivost, in me hoče odpraviti? Hu, hu! Ko bi ga pa jaz prehitel? Župan je ravno dobil ukaz, naj vaša soseska dá dva vojaka. Zdaj bode lovil in lovil, da ujame ptiča, ki ga bom jaz zaznamoval. Nobeden pa ni goden bolj ko tvoj dozdanji hlapec.«

				»Ne, tega mu pa ne privoščim, da bi moral v vojaščino,« pravi Jurec, »nazaj ga ne bo več, ako gre na vojsko.«

				»Ni ga treba,« odgovori Sova.

				»Jaz ga bom pogovoril, porednega srca ni! Rajši že dajte loviti pretepilnike in druge negodéte, kakršnih se nam ne manjka v vasi. V vojno pa Domna ne — Domna. Če sem ga ravno iz hiše spodil, lovit ga ne grem nikoli, rajši mu povem, naj se skriva.«

				»Jaz pa čem ravno tega z glave; le pojdi mimo župana na vasi in reci mu, naj še ta večer k meni pride ali pa jutri zgodaj in potlej se bova že zmenila. Ti pa ne zini besede ni o tem, da zdaj koga lovite, ni ne, da imamo ravno tega človeka na mislih. Če eno besedo komu poveš, kar si slišal zdajle iz mojih ust, potem je proč z najinim prijateljstvom. Županu reci samo, naj k meni pride.«

				Jurec je kmalu potem počasno korakal od grada po razgaženem zmrzlem snegu in, kimaje z glavo, rekel sam pri sebi: »Lej ga šenta, res ga sovraži Sova že od svojih dni, kar se je zlegel in zgódil. Nekaj mu je fante že naredil, da še sam ne ve kaj. Čudno je to, čudno!« Rekši, stisne stari mož roke v kožuhova žepa ter jame nagleje in gosteje stopati proti vasi.

				Gospoda Sova pak so še dolgo čutili tisto noč, kako je, trdo stopaje, hodil po svoji sobi gor in dol. Stara hišna se ni mogla načuditi, da so čmerikavi gospod tako spočiti, da se jim ljubi še čez polnoč hoditi brez dela in potrebe od stene do stene. Ko bi bil pa kdo šel na mačje mesto, na hlevno streho, ki je bila gospodovemu oknu nasproti, videl bi bil, kako je Sova s strašno razmršenim obrazom, sam sebi govoré, letal sem ter tja po izbi. Zakaj ni šel spat kakor vsi drugi ljudje, njegovi tlačanje v vasi, njegova družina, njegova sinova in žena? Ali mu mar vest ni dala zlekniti se po mehkih blazinah? Ali kaj bi bil storil, saj se že dvajset let ni pečal z ljudmi in tudi v mlajših letih le po malo!





3. STARA META




				Četrt ure od vasi na hribcu je stala lesena koča. Okrog nje je bil majhen vrtič nasajen; sicer pa ni bilo nobenega poslopja, ni kozolca ni hleva pri kolibi. Kak dober streljaj daleč proti severu pa se je začela gošča, vaška hosta.

				Prebivala je v tej koči stara žena, osebenjica Meta, mati Domnova. Sedé na starem, polomljenem stolu, imela je pred seboj ukajen kolovrat in, počasno goné brenčeče vreteno, je vlekla predivo s kodelje. Razen stare predice ni bilo ničesar znamenitega v mali koči. Nad črvivo mizico je visela brleča leščerba, ki pa je bila brljavi predici čisto brez potrebe. Vendar se ji ni nitka ne enkrat utrgala, dasiravno so ji služili prsti zase in namesto oči. Ob steni je stala slaba postelja in pred njo velika skrinja iz hrastovega lesa. Sicer pa je bilo vse prazno.

				Ker je starka vedno stanovala sama, v vas pa ni več mogla ali hotela, imela je vendarle žensko slabost, da je rada govorila, in tudi na samem ni mogla molčati. Zato je med svojim delom ven in ven godrnjala v predivo. Največ reči človek ne bi bil mogel razumeti, kajti starka je včasi le mrmrala, včasi celo samo s suho brado migala. Le kadar je prišlo kaj posebno važnega iz spominov njene stare glave, kaj takega, kar ji je razvnelo materino srce, tačas je tudi jeziček jel živeje opletati in mleti po brezzobih čeljustih, tačas je nabrana roka hitreje pulila laneno predivo s kodelje in tudi kolesce je oživelo v svojem enomernem teku.

				»Bo, bo,« tako se je jezila starka, »zadosti! Imel bo zadosti; več ko gospodar bo imel! Kadar bom jaz peté stegnila — Bog mi grehe odpusti in kri Kriščeva me omij! — potlej naj bo dobil pismo in naj mu bo plačal nanj oče, kar je meni obljubil. In ti, Meta, si ga dela v skrinjo in šele po smrti ga smeš pokazati, uj, šele po smrti, ko že ne boš videla, kako ga tvoj sin uživa.«

				Zdajci šepeta starka zopet nekaj časa nerazločljivo v kolovrat. Videti je bilo, kakor bi molila ali Boga prosila odpuščanja grehov, ker obračala je oči na steno, kjer je visel sv. križ.

				»Ljubiti bi ga imel in ne pozna ga!« govorila je dalje, »svet ga ne ve, celo v krstnih bukvah ga ni, le v moji glavi je; odkar je še Plevnik šel pod zemljo, ki mi je pismo prebral, potlej je le v moji glavi!«

				»Kogá je le v vaši glavi?« vpraša je sin Domen, ki je stopivši v hišo, čul zadnje besede.

				Mati se zgane. Ni bila navada, da bi sin hodil k njej, najmanj pa še tako pozno ponoči. Tudi ga ni videla, kdaj je prišel v hišo; skrbelo jo je, ni li slišal česa, kar je sama sebi govorila.

				»Kaj je vam v glavi?« reče sin drugič. »Morda so se vam stari možgani vneli?«

				»Kaj si prišel?« vpraša nasproti starka sina.

				»Proč!« odgovori sin ter sede za piškavo mizico na klop in postavi veliko culo predse. Ko bi starka ne bila brljava od dela, skrbi in trpljenja prejšnjih let, videla bi bila, kako je sinu lice zatemnelo, kako je nevolja, nesreča in srd bralo se mu iz očesa.

				»Za božji čas! Vendar se nisi sprl z Jurcem, da bi bil pustil službo pri njem. Ne, tega nisi storil, tega! On je bil mož; ko bi njega ne bilo, tebe bi ne bilo morda zdaj, ker umrl bi bil in Bog ve, kaj bi bilo z materjo tvojo.«

				»Za plot bi me bili vrgli precej po porodu, bolje bi bilo,« odgovori sin z nekakim čudnim glasom ter zakrije obraz v prgišče.

				»Za božji čas! Kaj ti je? Ne govori tako, to je greh pred Bogom!« svarila je stara žena sina svojega in počasi izvlekla popraševaje iz njega, kaj in kako je, da ga je Jurec spodil iz hiše zavoljo hčere, mlade Anke. Ko je slišala, da gospodar zlasti zato noče in ne bi hotel dati svoje hčere njenemu sinu, ker je nezakonski in oče njegov svetu neznan, vzdihnila je globoko, rekla pa ni ničesar.

				Vedela je vendar, koliko je sinu težko pri srcu, kako ga mora to peči, in v srce se ji je smilil.

				»Nič ne maraj, ljubi moj Domen!« tako je milo začela tolažiti ga, »nič ne maraj, jutri, ko se bode sonce vzdignilo, vzamem jaz palico in grem dol v dolino k Jurcu in vse bodem poravnala ž njim in pogovorila ga, da te zopet vzame. Zastran Anke ti pa skrivaj povem toliko, da jo boš lahko dobil po moji smrti; dote boš že imel toliko, kolikor vsak ženin v naši fari, če ne več, pa tiho bodi in sam vedi! Jaz bom Boga prosila in mamko božjo in svetega Damijana, tvojega patrona, da bi mene kmalu vzel zavoljo tebe in tvoje sreče; zakaj veliko veliko slabega sem jaz preživela in prebila na svetu, Domen!« Rekši, se ji uderó debele solze po velem, nagrbančenem licu.

				Sin je tiho strmel predse. »Nič ne bo, mati, nič,« reče potem, »nazaj ne grem. Jaz si ne bom prosil, nihče ne bo zame prosil, tudi vi ne. Ne vzame me niti ne grem!«

				»Ako te jaz prosim, da pojdi, menda mi boš vendar storil to, saj dolgo me ne bodeš imel; ne bodem več dolgo drugemu svetu za nadloge in spotiko. Nikoli te niso ljudje tožili — —«

				»Zmerom me je tožil eden,« seže ji Domen v besedo, »in taisti me je tožil tudi nocoj in morda še kaj misli storiti z menoj; po sili hoče, da bi me obesili; pa pri moji živi duši,« udari strahovito ob mizo, »jaz mu jo bom naložil, da mu ne bo potreba nobenega posla oskrbovati več, ni tožiti ni opravljati. Sova me je zatožil, sovraži me, pa ne vem, kaj ga bôdem, dozdaj mu nisem storil ničesar, hočem pa razmeriti vse, kadar se snideva!«

				Ko je stara mati slišala ime Sova, prestrašila se je. Precej jame sinu to misel izpodbijati. »Kako ti na misel pride, Domen, da bi se graščak Sova zate pečal? Če te je zatožil, kaj mu hočeš, Bog te obvaruj hudega, greha ne delaj, Bog ga bo že sam kaznoval.«

				»Mati, vi ne veste nič!« odgovori sin kratko in zamolklo. Vse poskušnje stare žene, utolažiti njegovo vrelo kri, bile so zastonj, on je ni poslušal; le sem ter tja se je odrezal: »To jaz sam vem, jaz bom sodil!«

				Žena odstavi kolovrat, jame prositi in tarnati, ker vedela je, da, če ta pripomoček ne pride do živca, da je potem vse proč. »Pod zemljo me boš spravil s svojo trmo in svojeglavostjo. Le zakaj si ne bi dal dopovedati in zakaj bi ne poslušal modrejših ljudi? Pomisli, kaj bo potlej, potlej, če narediš kaj nespametnega.« Tako in drugače mu je skušala do srca priti, a srce je bilo v skorjasti lupini, tudi take in enake strele se ga niso prijele.

				»Mati, kdo je bil moj oče?« vpraša mater po dolgem molku.

				»Zakaj to vprašaš? Tega ti zdaj še ne povem, ne morem niti ne smem,« odgovori stara mati in solze se ji ustavijo, ko bi trenil. Vprašanje ji je bilo nenadoma zastavljeno.

				»In zakaj mi ne morete? Ali nisem zadosti star? Ali mar me imate še vedno za otroka?«

				»Ne, nimam te za otroka, a nikar tega ne vprašaj svoje matere, njen jezik bo popred otrpnil kakor povedal ti očetovo ime; izvedel ga boš pa.«

				»Morate mi ga povedati, ali svet bo videl, da tudi sin brez očeta še kaj stori, kar se ne zgodi vsak petek. Nocoj so mi očitali, da nimam znanega očeta. Povedite, kdo je moj oče! Vprašam vas nazadnje, če ne poveste, kesali se boste.«

				Starka ni mogla odgovoriti, le odmajala je z glavo.

				Domen pokrije kučmo, stori dve dolgi stopinji po mali koči, potisne leseno kljuko na durih in že ga ni bilo.

				»Domen, Domen!« kliče stara žena sina nazaj, pa zastonj; Domen se je izgubil že v temni noči; kam, ni mogla stara vedeti ni misliti. Zmrzovaje na vežnem pragu, je točila solze, ki so ji zmrzovale na strhnelem licu, klicala zastonj v temo in sneg ime svojega edinega sina, obetaje, da mu hoče vse povedati.

				Burovž na zvezdnatem nebu je kazal že blizu jutra, ko je starka, vzdihovaje: »Ah, jaz revica, revica na svetu, Bog, ti mene potolaži za pet ran krvavih!« zapahnila vrata in podala se v kočo na posteljo. Noter do jutra so rožljaje roženkrančeve jagode skozi njene prste. Molila je za sina, za upornega in nepokornega sina. Vso noč niso mirovale ustnice.

				Ko zjutraj prisije onemoglo pozimsko sonce, leze starka s svojega samošnega selišča v vas k Jurcu. Stari gospodar je bil sicer čez noč omehčan, tolažil je ženo,zagotavljal ji, da hoče njej in sinu pomagati, a ni ga bilo preprositi, da bi vzel Domna nazaj. Ko je stara popraševala, ali so ga videli kaj kje od sinoči, ni ji vedel nihče povedati ničesar o njem.

				Ko je mati žalostna šla zopet proti domu, videla je od daleč gospoda Sovo, kako je sprehajal se po cesti ob vrbovju. Postala je na gazu, obrnila se proti onemu kraju in zapretila s palico in rekla: »Ti krokar, ti živina živinska!« Vendar pomisli se hitro, plaho se ozre okrog, ako jo je kdo videl, in prepričana, da je sama daleč okrog, šetala je ob palici dalje domov.





4. BERAČ URH S KOSTELA




				Minilo je teden dni. Domna ni bilo nič videti. Eni so govorili, da se je kje obesil, ker mu Jurec ni hotel dati Anke; eni pak so zopet trdili, da je najbrž v vodo skočil in v jezu utonil. »Zakaj,« tako so dokazovali, »ko bi si bil tak močen korenjak vrat zadrgnil in svojo dušo potemtakem hudiču naravnost v pest dal, gotovo bi bila taka sapa vstala, da bi se devetdeset let stare bukve prekucevale; saj je bila še ono leto, ko je rajnica Njivčeva Jerica otroka v pepel skrila in se potlej sama na hišno kljuko obesila, taka grozovita burja, da je bilo poštenega človeka kmalu strah. Če pa že hudimer za tako poredno babišče toliko hrupa in hruma napravi, kaj bi šele v resnici počel, ko bi takega mladega, dozdaj zmerom pridnega človeka v pekel dobil. Hem, to ni kar tako, ne, obesil se že ni!«

				Vendar le stari, modri so znali tako logiko. Znano je pak, da ženske — zlasti starikave — niso zmerom modre. Tudi zdaj niso bile, ampak pobrale so vse novice za dognane in gotove in jih nosile stari materi revici na uho, ki ni vedela, ali živi ali ne. Dasi ni verjela, kar so ji pravile vse mačice iz vasi, vendar ji je bilo neznano hudo pri srcu.

				Neka tetka je celo razpovedala od veže do veže, da je z lastnimi očmi videla starega graščaka, gospoda Sovo, kako je prišel iz koče na hribcu, kamor je bil šel starko, ubogo mater, tolažit. Tudi je pravila, da je precej za gospodom pritaval iz koče v okolici dobro znani berač Urh s Kostela; da je potlej ona omenjenemu beraču nalašč in še posebej daru dala, dober kos klobase mastnice (a Bog vedi, da ne iz radovednosti); da ji je Urh sicer povedal, kje je bil skrit in kako je poslušal, kako je govoril gospod Sova stari osebenjici; da pa nikakor ni hotel povedati ji, kako je govoril graščak in kaj. Ta novica bi bila gotovo storila pomenka za dva zimska večera dovolj, ko ne bi bila omenjena tetka na glasu, da rada nareja iz muhe konja. Tako pa ji tedaj večji del vaščanov ni hotel verjeti. »Še z možmi ne govori, pa bode šel kilave babe gledat! Da bi ji kaj dal in pomagal, za to je preskop in pretrd. To ni nič!« Tako so uganili kmetje.

				Ko so pa eni vprašali špehomalha Urha s Kostela samega, ta ni hotel reči ni bev ni mev, samo namežikal je in pritrkaval ob dlan in kazal dve redi belih zob iz gosto obraščenih ust. Zaradi tega so eni menili, da je morda vendarle nekaj resnice v oni pravljici.

				Bilo je lepega pozimskega dne. Sonce, dasi kasno in onemoglo, bilo je vendar krasno in jasno vzšlo izza jutrovega nebeškega obzorja ter je stalo v vsej svoji lepoti ravno v sredi svojega pota. Po kosmatih smrekah, skrivenčenih bukvah in starikavih javorih, ki so rastli bolj velikemu grmičju kakor gostemu gozdu podobni po strmi rebri pol ure od vasi, šumelo je ivje, ki se je tajévalo od vejic in padalo na tla. Tu in tam se je oprostila kaka potlačena brinova veja svojega sitnega jarma, ledene skorje, in pogledala iz snega.

				Za vse to pa se nista zmenila dva človeka, ki sta šla po strmi rebri po gazu navzdol.

				Prvi, kmečki hlapčè, kakih osemnajst let star, ki je nesel oprtav težko vrečo na hrbtu, ne posebno zanimiv za nas, ker nam naša pripoved tudi ne pove ničesar več o njem, samo da je ravno hodil z drugim, nam važnejšim človekom: Urhom s Kostela.

				Urh s Kostela, po svojem značaju, rokodelstvu in obrtniji pošten berač, bil bi težko s svojo zunanjo obliko koga mojih častitih bralcev pridobil za svojo osebo in malho. Zakaj ne samo da je nosil grdo zmršeno brado, v kateri je tičala tu pa tam kaka vdeta pleva ali osina, ki je pričala, da je Urh poslednjo noč v svislih, v slamo zarit, prespal, bila mu je tudi obleka raztrgana, da je záplata záplato krila. Mnogo zakrpani in zvlečeni čevlji so bili z bekovo trto zvezani, kar pa ni moglo braniti silnemu ploščnatemu palcu na Urhovi levi nogi, da ne bi bil priril iz svojega skrivališča na zrak božji, na beli dan. Tudi drugod se je videlo, da Urh skrbi za dobro ventilacijo. Tako je tudi klobukovo oglavje imelo precejšnjo luknjo, iz katere je gledalo nekoliko dolgih črnih las. Pa vendar se je prikupil vsem ljudem, namreč po goslih ali citrah na dve struni, ki so zdaj visele beraču čez pleča, in pa po veselih pesmih, ki jih je peti znal in povsod rad pel.

				»Zakaj imaš pa prazno malho, Urh?« vpraša mladi človek tovariša berača. »Zakaj pa žita ne pobiraš vanjo, saj bi ga lahko prodal, ako ga nočeš hraniti!«

				»Kdo bo to okopaval!« odgovori berač. »Ali ne živim po božji volji in besedi? Kaj ne veš, da je pisano: Ne glejte ni ne skrbite za to, kaj boste jedli in pili in kako se boste oblačili, zakaj vse to vam bode privrženo. No, in jaz tudi ne skrbim za jutri, da mi Bog le za sproti dá.«

				»Kaj bo pa, kadar umrješ?«

				»Bav! Tega pa ne vem!«

				»Kaj pa, kadar ne boš mogel več hoditi od veže do veže, s čim se boš živil?«

				»Hi, hi! Za plot se uležem v koprive, hebat in smeti ter umrjem počasi.«

				»Kje se boš drevi ustavil?« vpraša mladič Urha.

				»K Jurcu pojdem, tjakaj pridi, ako boš dal za kaj mokrega, ker žejen sem že ves božji dan in kakove dobre kapljice tako potreben ko suha kepa na njivi med mašami dežja.«

				»Če boš citral in pel, dam ti že za žganje drevi!«

				»Pel in pravil pripovedi in plesal in vse!«

				»Zapoj no kakovo, tukajle na počivalniku se jaz oddahnem.«

				Rekši, nasloni svojo vrečo na štrcelj, ki je molel na stezo.

				»Katero?« vpraša berač Urh. »Tisto, ki pravi:

				Oj mati, stara mati vi,

				kdo pa v hlevu gor leži?

				Počez leži, grdo smrči,

				cepeli doli vam moli?«

				»No, zakaj ne spoješ do kraja? Ta je lepa, zapoj!« reče fantè, ko je berač naenkrat nehal in gledal proti gostemu grmu, ki je rastel deset stopinj od steze. »Kaj si videl? Zajca?«

				»Videl sem ga in volja me je počakati tule, da pride zopet v grm nazaj. Le pojdi ti svojo pot, mlinski materi naroči, naj mi kaj prihranijo v skledi. Drevi pridi k Jurcu, pa ne pozabi mošnjička s seboj, če je tudi suhoten,« govori berač.

				»Kaj boš delal tukaj? Pojdi z menoj do mlina in zapoj mi tisto pesem.«

				»Zdaj ne! Pojdi svojo pot! Ali si gluh, ali ne slišiš? Ako me pograbi jeza, stolčem ti gosli na čeljustih in vržem tebe in tvojo vrečo v dolino.«

				Nato fantin naglo oprta svojo krošnjo in odide po gozdu navzdol, ker bal se je jeziti Urha, o katerem je vedel, da mu ni vsak kos v rokah.

				Ko berač Urh s Kostela vidi, da je tovariš njegov odšel in skril se v ovinku, zakliče: »Le semkaj pojdi, Domen! Kaj se boš skrival, videl sem te, videl. Urh s Kostela ti bo eno tako povedal, da ti jo vsa vas ne vé otovrej, čeravno ima raztrgano malho čez ramo obešeno in nič v nji.«

				Zdajci stopi iz grmovja res nihče drug kakor Domen.

				»Le sem!« govori dalje berač. »Reci mi kdo, da nisem dobrih oči. Pol glave sem videl in precej sem vedel, da si ti. Že tri dni te iščem in hodim povsod, koder te ni; nazadnje te pa tukaj vrag drži, kjer bi te nihče ne čakal.«

				»Kaj mi boš povedal?« vpraša Domen osorno.

				»Veš kaj! Le nekoliko lepše me gledaj, da me ne ujeziš in potlej bi bil trd in svojeglav in ni te toliko, da bi iz mene spravil, kar vem. Da pa nekaj vem, povem ti kar naprvo, koga tukaj delaš. Sova je iz svojega žlambora zlezla in je šla svojega svaka Čuka obiskat čez to gorico. Kragulj je pa zaduhal, da ni stare sovražnice botre Sove doma, in je je šel čakat in tukajle na mestu je čaka. Hi, hi! Kajni res tako?«

				»Kdo ti je povedal, da čakam graščaka?«

				»Vse pride v modro glavo, Domen, vse! In še kaj drugega izve, kdor ima dve ušesi kakor Urh s Kostela, če sta ravno le beračevi. Pa kako je to, da te ni najti nikjer? Govoré, da si se obesil, utonil in vsega spaka, ker se ljudem ne pokažeš. Lej kleka! Ko bi bil jaz s svojo malho naprej bernjal po vaseh, bil bi tačas že kakovo klobaso pogoltnil ta predpust in kak polovičar za žgano vince bi mi bil med prste pal, tako sem moral pa za teboj nositi te besede.«

				»Katere besede?«

				»Le potrpi! Tam na Štajerskem sem bil do onega tedna. Dejal sem pa: Šent, Urh, že od novine nisi pobiral po Kranjskem, kjer imajo še vendar tebe in tvoje gosli najrajši. In tako sem jo ustrigel čez gore in vode; dasiravno je tale moj palec na nogi, ki iz čevlja gleda, včasi skomljal in tožil, da sem mu hišo slabo pokril na zimo, vendar sem, tri dni in tri noči je tega, srečno prišel v vaš kraj. Ravno sem šel gori mimo koče, kjer tvoja stara živi in spi — mislil sem iti dol v vas do Jurca ali župana, da bi bil čez noč, kar vidim, da mencá proti hišici — kaj misliš, kdo?« »Kdo? Povedi!« »Sova!« »Sova je šel k moji materi?« »Le stoj, nisva še pri koncu. Jaz pravim: ne, tebe pa nočem

				srečati, volk kosmatin, morda bi se zmotil in bi te v sneg zakadil in ne smel potlej devet let več leskaj. Zakaj midva s Sovo si nisva nič kaj prijatelja, že iz starih časov ne. To je pa tako prišlo. Enkrat — —«

				»Drugo pot boš pravil, zdaj povej, ali je šel k moji materi in če veš, kaj ji je rekel!« seže Domen beraču v besedo.

				»To je res, da vem, kaj ji je pravil. A ljubi moj Domen, Zaletelpečpodrl, jaz sem tak mož, kar hodim po svetu: vse ali pa nič! Vse ali pa nič! Nepotrpežljivost nikjer ni pridna. — Enkrat so tukaj v gradu oves mlatili, predlansko leto je bilo nemara, ko jaz pridem pred pod. Huj! precej me mlatiči naženó, da sem jim zagodel in zapel tisto svojo, saj veš, ki pra

				vi:

				Če sem raztrgan, kaj za to?

				Ob letu imel bom vse novó.«

				»Lepo te prosim, govori mi zdaj, drugo krat boš pel!«

				»Nepotrpežljivost nikjer ni pridna!« trdil je berač Urh. »Dobro se mi je godilo pri fantičih mlatičih; kar ti pride stara, suha prekla Sova na skedenj in se zadere nad menoj tako grdo, da me še zdaj zebe po hrbtu. Kar precej sem jo moral pobrati in od tedaj si nisva nič kaj v rodu. Kaj meniš ti, da bi te bil jaz iskal že tri dni po sedmih vaseh in po vseh dolinah, ko bi jaz Sove rad ne imel? — Počenem tedaj v lopo, pasja obist ga tedaj prinese do veže in meni nič tebi nič gre noter. Kaj ima? Le zlezem v vežo, skrijem se med loparje za vrata in poslušam. Kaj sem slišal? Tvoja stara je hudobovala se in jokala na postelji, on pa je renčal ko pes, kadar mu rogovilico pokažeš. Za prvega nisem mogel nič razločiti. Nastavljal sem ušesa ter nastavljal. Kmalu se mi je zdelo, da se o tebi menita. Tvoja stara ga je zmerjala, gospoda, da je bilo grdo. ,Kako je to?’ pravim si.

				,Daj mi pismo ven,’ slišal sem Sovo reči tvoji materi, ,daj mi pisanje nazaj, jaz ti dam pet sto kron zanj, dote bo za tvojega sina dovolj. Moje ime pa nesi v grob s seboj, tvoj sin bo živel brez očeta tudi odslej.’

				,Nič, ti živinče brez srca!’ govorila je tvoja mati hripavo, ,ti zver nečloveška, zakaj nisi šel mimo mene, zakaj si me zakopal v to revščino? Kaj je bilo meni treba izgubiti poštenega imena! Ti si mi ga požrl. Ti si kriv, da je moj sin nesrečen, da je brez imena in poštenja, da ga iz hiše podé, ker svojega nečloveškega očeta ne pozna, da je morda nesrečno smrt storil, zakaj kar vsi ljudje verjemó, morala bom verjeti tudi jaz, revica na svetu.’ In ti ne veš, kako ti je jokala tvoja stara.

				,Ni se obesil ne,’ odgovori ji oni gosposki pes, ,jaz sem izvedel.’ Potlej pa zopet ne vem, kaj je dejal, ni mi prišlo do ušes.

				,Ti si me prisilil, da te ne bom imenovala pred smrtjo, prisegla sem ti in držala črno prisego,’ reče tvoja mati, ,dasi mi je težko stalo. In zdaj bi rad še zadnjo? Ne boš je imel, ne, nikdar ti ne bo drug dal pisanja v roke ko on, ki te ga je sram. Vsaj po moji smrti naj bo vedel, kakovega očeta ima. Le daj ga v vojake, krokar! Potlej pa prelomim prisego in razkažem pismo; najprvo pa tvoji ženi.’

				,Potlej greš v pekel,’ dejal je Sova.

				,Kdo gre bolj na dno ko ti,’ tako je že vsa hripava kričala tvoja mati.

				Mene strah popade, skočim iz veže in se potem skrijem v lopo. Kmalu zatem je priklel iz hiše Sova, bled ko smrt. Ko bi bilo temneje, poskusil bi ga bil v sneg posaditi; pa sem zopet rekel: najbolje je, da človek v ljudski ogenj rok ne vtiče; ni se mu bati, da bi se opekel. Vendar z Domnom sva se imela prav po pravici kakor dva prijatelja; povedati mu moram te čenče; tako sem si mislil. Zdaj pa sam premisli; povedal sem ti besede, kakršne so bile. Sodi ti, kakor hočeš, jaz sodim tako in rečem kar naravnost, očeta imaš, pa prekanjeno hudičevega očeta. Ne bi bil naglavnih grehov ni prvi ni sedmi, ako mu jih našteješ, da te bo poznal. Zdaj pa zdrav, morda se še kaj vidiva, ali pa ne; Bog ve, kdaj se za plot uležem. Ene dni se bom pa še tod klatil, da bom videl, kakov mož si kaj. Ho, ho! saj veš, kaj mislim!«

				Rekši, se zasuče na svoji zakrpani široki peti in stori tri stopinje, potem pa se zopet obrne: »Slišiš, Domen, nič ne skrbi. Urh s Kostela nima babjega jezika. Jaz ne bom nikdar nič pravil. Ti pa delaj, kakor hočeš.«

				Po teh besedah se zopet obrne po strmi stezi in, pevaje neko staro pesem, skrije se v ovinku. Vendar od daleč se zopet prikaže in vpije nepremaknjeno stoječemu Domnu: »Hoj, slišiš, Domen! Ne stoj ondukaj! Že pred sem ti hotel povedati, ako čakaš Sove, ne boš ga pričakal, že pred poldnem je bil doma, po drugi poti je šel, ne čez goro!« Potem se je zopet glasna pesem razlegala po gori.

				Lahko si je misliti, kako je bilo Domnu. Uprt na svojo debelo gorjačo je srepo gledal v tla. Med vso pripovedjo beračevo ni zinil ne besede. Pretresnilo ga je, kar mu je poročil Urh. Človek, ki ga je preganjal, ki ga je on sovražil bolj ko vse druge ljudi, tisti bi bil v resnici njegov oče? To ni mogoče. Vendar celo krdelo spominov se mu pripodi v glavo. Zdaj se mu je razjasnila marsikatera beseda materina, ki je popred ni razumel; spomnil se je, da je govorila o očetu, ki ni samo tak kakor drugi ljudje, ampak še kaj drugega, da mu je obetala dote dovolj in vendar sama ni imela ničesar, samo kar je z roko pripredla itd. Vse to je potrjevalo beračevo pripoved. In vendar ne! Kako bode tisti njegov oče, ki ga je edini grdo pogledaval, ki ga ni mogel videti, da ne bi bil zvlekel obrvi in zgrbančil čela!

				Enake misli so blodile ubogemu Domnu po možganih. Misel je misel podila. Skoraj vrtelo se mu je v glavi. Z obema rokama je tiščal svoj kij, kakor bi hotel prste v les vtisniti. »Očeta nimam!« reče nazadnje, kakor bi iz uma bil, ko se je beračeva pesem že slabo slišala iz doline. »Očeta nimam — on mi ni oče — jaz ga ne maram — jaz ga —.« Zadnjih besed ni mogel izgovoriti, kri mu je šinila v glavo, oči so bile izbuhnjene in usta belopena.

				Usede se v sneg in nasloni glavo v dlani in na kolena.

				Mladič, ki je šel iz mlina po tej stezi nazaj, videl je korenjaškega Domna, sedečega tik gazu, kako so mu debele solze tekle izpod prstov. Ko je šel tiho mimo, ni se Domen ganil z mesta niti ga ni čul. Rad bi ga bil ogovoril in tolažil, ker sta bila popred prijatelja, a ni si upal. Nekoliko časa ga je gledal od daleč, potem pa ga je pustil v snegu sedeti.





5. PISMO




				Cerkveni orglar in učitelj, gospod Krševan, imel je ravno važen opravek doma v svoji hiši. Sedel je namreč na trinogem stolu za mizo, pred njim je stala grozovito velika skleda in v roki je držal leseno žlico, ki je ven in ven imela svoj pot od sklede do ust. Njemu nasproti je sedela njegova žena, ž njim zaročena, slepa na eno oko, na drugo pa škilasta. S posebnim veseljem je gledala, kako pridno mož zauživa, kar mu je pripravila njena skrb.

				Bil se je namreč gospod Krševan ravnokar vrnil iz stranske hribske vasi, kamor je bil šel ogledat nekega mrliča. Ker zdravnika daleč v okolici ni bilo, imel je on ta opravek; vendar zastran njega in njegove vednosti bi bili lahko vsakega v spanju pokopali. Kajti, dasi je bil za gospodom duhovnikom, ki je bil že star ko zemlja, najbolj učen mož v okrožju, vendar ni znal drugega ko brati in pisati in za veliko silo je tudi kako nemško stolkel. Pa čemu bi mu tudi bilo znanje, ko bi ga bil ravno imel? Učence, katere je učil brati na molitevske bukvice, te je vsako zimo lahko na prste seštel, poleti pa so mu še ti izleteli, kadar je trava pognala in je bilo treba pastirjev. Vino piti je znal brez črk in knjig, da so mu kmetje le dajali bero, kar je je imel izgovorjene po stari farmanski postavi in pravici; in česa bi si bil Krševan še želel, kadar je bil le pri vinu?

				»Nemara pa da si mi zopet petico zapil že po poti,« jame enooka ženica tožiti. »Gledaš že kakor miš iz moke, nos imaš rdeč! Jaz ne vem, kaj boš imel na starost. Le glej, milo boš iskal, kje bi ti kdo ovsa pomolil, grdavš lakotna! Misli, da bi se ne prebilo brez njega v krčmi, in ne more mimo, da ga le kaj okroglega tišči.«

				»Klepeči mi, klepeči!« zadere se mož in, po strani pogledavši milo svojo ženico, preneha nekoliko časa v skledo posegati. »Drugega te ni ko gobec.«

				»Tako je, tako, vse sem jaz. Ti pa poženeš vse po grlu; da bi kako reč prihranil, tega ti še mar ni.«

				»Komu bom hranil, imaš li otroke?«

				Pri tem očitanju vzdihne stara ženska, spomnivši se, da ji je Bog edinega sina vzel, ki ga je imela.

				»Jaz bom že živel do smrti in ti tudi. Zaslužil sem jo sam, kaj hočeš potlej. Pusti me in sitnosti ne prodajaj!«

				»Saj vem, da tvoja mora biti zadnja,« toži žena.

				»Tiho mi že bodi, da ti črepinj ne zalučim v bučo!« zagrmi ljubeznivi mož in pogleda svetlo in hudo izpod čela. Obenem porine po mizi ostanke svojega kosila.

				»Izza vrta sem eden gre!« reče čez nekoliko časa gospodinja.

				»K nam?« vpraša jo mož, naenkrat ves potolažen.

				»Bokal vina ima pod pazduho in nemara da je tisti Domen, ki je bil pri Jurcu. Lej, sem gre!«

				»Le brž mi z mize spravi črepinje, pobriši in izkidaj se venkaj,« priganja gospod Krševan polovino svojega srečnega zakona. »Da le vina nese, to je dobro ubral, ravno suho mi je po grlu, prileglo se bo, da nikoli tega.«

				»Požeruh!« godrnjala je žena in naglo pospravila. »Da veš, nimaš mi kratko ni malo ne vsega vina izpiti. Polovico ga deni na omaro.« Rekši, se umakne matica v stransko stanico, ki je bila tudi šola, kadar je imel gospod Krševan koga učiti.

				»Nu, saj sem vedel, kam pes taco moli,« mrmral je učenik, »sama kokoš bi rada pila, zato brani petelinu h koritu.«

				Zdaj se odpró vrata in Domen pride v hišo.

				»Dober dan, gospod!«

				»Bog daj dober dan tebi in tvoji roki, ki nekaj rdečega prinaša. Le na mizo postavi!«

				Domen stori tako in se sam usede tiho na rob klopi pri mizi.

				»Saj vem, da je leto za primako, za drugo menda ne nosiš tega blaga po svetu,« rekel je Krševan, obenem pa zgrabil bokal z vinom z obema rokama.

				»Le pijte, zato sem ga vam prinesel,« odgovori Domen, »potem pa se bova eno pomenila.«

				»To pa še zmeraj.« Rekši, potegne Krševan na dva duška iz steklenice toliko, da je tretjina vina izginilo. »Dobra kapljica!« reče, obrisavši si usta. »Kako pa kaj tebi?«

				»Napak!« odgovori Domen in izvleče šop starih povezanih in zamazanih papirjev. »Tukaj mi bote prebrali in povedali, katero pismo je tisto, ki ga jaz iščem.«

				»Kakovega pa iščeš?«

				»Obljubite mi pred po moško, da ne boste za zdaj nikjer ni nikomur povedali. Nobeni živi duši!«

				»No, lej ga, kaj se meniš! Saj nisem baba! Kakor češ; če ti ni ljubo, jaz ti ne bom zinil nikdar besede. Porečem, da te še pri meni ni bilo.«

				»Poiščite mi pismo, kjer je moj oče in moja dota zapisana.«

				Zdajci jame gospod Krševan pregledovati stare listine. Ker sam ni bil branja vajen, ker ni razumel dobro tujega jezika, premišljeval je vsak list pol ure, preden je vedel, da ta ni tisti, čeravno dostikrat ni mogel povedati, kaj je. Vendar se je držal veličastno in učeno na svojem polomljenem stolu, preobračal pisma zdaj pokonci, zdaj počez, zdaj bral od zdolaj, zdaj od zgoraj, zdaj je zopet hudoval se na pisarja, ki je morda že zdavnaj v črni zemlji ležal, da je grozovito grdo in nerazločno pisal. Domen, ki mu je sedel brez besede nasproti in, križem roke držé, čakal katero bo pravo, imel je gospoda Krševana za modrega in učenega moža.

				»Tukajle je eno, ki je graščak podpisan na njem,« reče Krševan čez dolgo, ko je preklel vse pisarje, ki si niso znali peresa urezati, da bi bilo spodobno pisati.

				»Tisto je, tisto!« Rekši, skoči Domen kvišku, oči se mu zasvetijo in nehoté se stegne po mizi, da bi sam videl na papir, ne pomislivši, da je zanj vseeno, ako je list prazen ali pa kdo ve s čim počrkan. »Kako se bere?«

				»Le potrpi, prijatelj, potrpi! Meniš, da se vsaka reč tako bere, kakor bi orehe tolkel in trl?«

				In zopet je gledal učenik debelo četrt ure na list.

				»Hudič je to pisal, hudič bode to bral!« zarenči naposled. »Vrag ti vedi, kaj je to? Tukaj zgoraj se bere tako, da, ako ne bo nekdo vzel deklice Mete Koščice, da ji pa za gotovo obeta 3000 tolarjev za doto njenemu otroku. Vendar pa dalje pravi, da to pisanje samo po njeni smrti velja; ako popred pride med svet, ne velja nič, nikoli. Tole me pa moti: zapisan in podpisan je zadaj Plevnik, menda tisti, ki smo ga predlansko zimo pokopali, in pa gospod graščak. Ne vem, kateri je priča in kateri podpisovalec.«

				»To že jaz vem, dajte sem!« reče Domen in mu vzame list iz rok.

				»Menda vendar nisi ti tisti! Pač, kako se pišeš? Za Koščico! To je že res. Bog me varuj, ti bode imel 3000 tolarjev, za strah božji! Stoj, še nekaj se mi klati po glavi, kaj, ko bi bil graščak tvoj oče; in nemara to je njegovo pismo.« Tako je dejal učenik in debelo gledal.

				»Le tiho mi bodite, svetujem vam, gospod! Kadar bodo vsi ljudje govorili, govorite še vi, kadar mene že ne bo tukaj, popred pa ne.«

				»Torej Sova je tvoj oče; hum, kdo bi bil to mislil.«

				»Jaz nimam očeta!« dejal je Domen. »Tudi ga ne maram takega, ko je graščak Sova, če mi Bog boljšega ni dal.« Pri teh besedah se mu čelo zopet zatemni.

				»Tudi denarjev ne boš maral?« vpraša Krševan.

				»Pismo moram imeti, imela bova pomenek dolg dolg! Pa saj veste, kaj sem rekel, molčite za zdaj ko riba, ako ne, potlej vas ne poznam in nič dobrega za vas!«

				Odide. Krševan je pa gledal skozi okno in videl, da Domen ne gre po poti, ampak čez vrt vse vprek.

				»Čudno pismo je to,« godrnjal je gospod učitelj. »Kar sem še na svetu, nisem imel takega v rokah. Pa zlodej me naj vzame, če sem enakega človeka videl in slišal, kakor je ta trap, da se takega očeta brani in da denarjev ne mara, če sem ga prav zastopil; res, zlodej me naj vzame! I, ko bi ga tebi dali, ljubi moj France Krševan, kajne, ti bi svetu pokazal, kako zna pameten človek denar obračati, da mu dosti zaleže in pa nič!«

				Motila ga je v tem govoru žena, ki je prišla iz stranske izbe, precej ko je čutila, da je mož sam. Jela je izpraševati, kaj je Domen hotel. Gospod Krševan pa je bil toliko moški, da ji je zaprva odvrnil: »Kaj ti tega mar?« Vendar motil se je, če je menil, da bode s tem mir besedi. Ženska zvedavost je tolikanj bolj pritiskala, kolikor bolj je vina v bokalu zmanjkovalo. Kakor vselej, zmagala je tudi to pot in kmalu je babišče vedelo kaj in kako. Česar ji mož ni mogel razkriti, to si je v svoji domišljiji sama dodala in dostavila.

				»Ne, jaz pa nočem ni ne trpim, da bi ti taka pisma nosili brat, s katerimi se boš zameril drugim poštenim ljudem. Jaz bom že naredila!« Tako se je jezila slepa ženica.

				Ko je šel pred mrakom tistega dne grajski kravji pastir, stari Peter, majhna sesušena podoba, mimo učiteljevega doma, pokliče ga škilava žena pred vežni prag in mu skrivnostno takole govori: »Veš ti, Peter, jaz ne morem slišati, če kdo ljudi obira in opravlja.«

				Zgubani Peter je naredil kislo lice po tem predgovoru.

				»Predle pa je bil prišel tisti Domen k našemu ter mu je prinesel nekovo pismo brat, kdo je njegov oče in kakovo doto bo imel in drugo; pa vašemu gospodu se je grozil tako, da me je bilo strah. Jaz ne maram, da bi se midva z mojim komu zamerila, najmanj pa gospodu vašemu, zato mu le povej to. Veš, drugemu ni treba nikomur, samo gospodu: o pismu, kar sem ti rekla.«

				Peter prikima.

				»Dobro zapomni, o pismu sem ti naročila. Gospod bodo že vedeli kakovo in katero. Pa tega tudi nikar ne zabi, da boš povedal, da sem ti jaz naročila in razkrila, ker se ne maram zameriti.«

				Peter se namuzne, pomakne slamnik čez oči in gre svojo pot, godrnjaje nekaj o »babjih poštah«.

				Od farne vasi, kjer je stanoval učitelj Krševan, pa do Sovovega gradu je bilo debelo uro hodá. Ko je torej stari Peter priklopal in pritolkel domov, storila se je bila že trdna noč. Po

				polnoma je bil že skoraj medpotoma pozabil naročila. Sreča mu, da je stal Sova, roke v žepu, pred gradom in v nebo gledal; pa ne da bi bil molil, ampak gledal je, bode li drugi dan jasno ali bode sneg. Ker ga je torej pastir Peter videl pred seboj, domislil se je, kako mu je baba zabičevala. Sname tedaj klobuk z glave ter pristopi k njemu, pripovedovaje, kaj je govorila brljava učiteljeva žena. Od kraja se je videlo, da ga Sova še ne posluša; ko pa Peter nekaj čveká o pismu, doti in očetu Domnovem, zgane se dolgi gospod od vrha do do tal, obrne se naglo k pastirju in še en pot mu je moral povedati vse. »Ne pravi nikomur!« reče Sova. »Nikomur, pravim!«

				»Ne bom!« odgovori pastir in hoče iti.

				»Stoj! Tu imaš,« — stisne mu petico v roko »stopi k županu, pa mu natihoma povej, naj pride k meni še nocoj. «

				Obrnivši petico v roki, ni imel stari Peter več tako trde stopinje ko pred, ampak urno je mencal po gazu proti vasi. Ne dolgo potem pride ž njim oče župan, kateremu se je na obrazu poznalo, kako ga veseli, da so ga gospod graščak na novo poklicali, in pa da je neznano radoizveden, kaj mu bodo povedali novega.





6. MATERINA PRIPOVED




				Poglejmo zopet gor v kočo, kjer je bila stara Domnova mati. Ona in sin sta v živem razgovoru. Na solznem obrazu starkinem se zna, da ji sin ni delal posebnega veselja.

				»To res ni lepo,« govorila je stara mati, »ni ne prav, da me okradeš, da mi vzameš po sili, česar bi jaz ne smela dati. Oh, kaj bom počela, jaz reva, Bog mi grehe odpusti! Molči, ne boš dolgo živel in ne bode se ti dobro godilo na svetu, kar se obeta pridnim ljudem v četrti božji zapovedi, zakaj ti me ne spoštuješ, ne delaš, kakor ti jaz velim in želim, ampak po svoji glavi in trmi se ravnaš. Zakaj si mi vzel pisanje iz skrinje in si ga nesel po svetu — Bog, ti meni pomagaj! — in jaz sem prisegla, da ga ne bo nihče pred mojo smrtjo v roke dobil in da — o Bog in sveti Damijan, tvoj patron! — sam ti si kriv, da imam jaz greh; ti me boš pahnil v pogubljenje! Molči, Domen, ne bo se ti dobro godilo ni dolgo ne boš živel, ker me tako poštuješ!« Tako je starka govorila in solze točila.

				»Saj ne maram dolgo živeti; nimam kaj delati!« pravi sin.

				»Kaj?« vprašala je starka, »ne maraš? To je zato, ker si se zdaj ene dni ves premenil, nočeš moliti. O, Bog mi pomagaj, kaj bo s teboj? Pred sem te bila vesela, zdaj pa mi grob koplješ.«

				Molčita oba; mati joče, sin pa predse zre, kakor bi bil lesen.

				»Mati, zakaj mi niste dali boljšega očeta?« spregovori poslednjič. »Ali je res Sova oče moj, kakor se bere in kakor sem slišal?«

				»Res!« odgovori starka in vzdihne.

				»Zakaj mi niste hoteli popred povedati?«

				Starka vdrugič vzdihne, potem pa jame pripovedovati:

				»Stoj, hočem ti vse razložiti, Bog mi bo greh odpustil, zdaj ko nekoliko veš, je bolje, da ti vse povem. Imela bi jaz možiti se s Tihovim Matijem — zdaj je že umrl, ti ga nisi poznal — o, da bi se bila, nekaterih solz ne bi bila pretočila, nekaterih noči ne prečula. Pa kaj, Bog me je hotel udariti, morda zavoljo tega, ker nisem bila pohlevna in ponižna. Tačas je bil ta Sova mlad, komaj dorastel. V prvo me je ogovoril, ko sem prala, bil je dobrih besedi in jaz sem mu verjela. Skrivaj je hodil za menoj, jaz sem se veselila, da me bo zares vzel, kadar njegov oče umrje, zato sem popustila Tihovega Matija. Sova pa je že precej izza prvega menil le za nos voditi me. O, da bi bila jaz vedela! Ko sem mu naznanila, da boš ti prišel na svet, tačas mi je šele povedal, da me zares ne more vzeti. Nič ni pomagalo, da sem jokala noč in dan, da sem mu očitala, kaj mi je popred obetal. Nazadnje ga še celo blizu ni bilo. O, kaj sem jaz trpela! Ljudje so si šepetali na uho, kazali za menoj, koder sem hodila. To mi je bilo umreti. Nihče pa ni vedel, da bode otrok Sovov, jaz tudi nisem hotela povedati.

				Služila sem tačas za deklo. Bilo je menda v nedeljo popoldne. Jaz sem voli pasla v senožeti sama. Sedela sem na kamnu in jokala. Premišljevala sem, kaj bo z menoj. Za otroka, to je zate, nisem bila v skrbi, rekla sem: ,Kar njemu ga ponesem, on je oče njegov, bode že skrbel zanj, če jaz ne bom mogla.’ Hudo mi je pa bilo, grozovito hudo zavoljo ljudi. Kaj bodo rekli mati, kadar izvedó? Kako bodo govorili ljudje? Komaj sem bila grešila, kazen je bila že v meni, v mojem srcu. Najhujše mi je delo pa to, da me je mladi gospod tako prekanil in potem pustil. Ko so mi tako solze letele z lica med prsti v krilo, prijel me je nekdo za ramo, Sova je bil.

				Kaj meniš, tačas je bil drugačen ko zdaj in tudi jaz sem bila mlada in eni so mi rekli, da nisem grda.

				Ko sem ga zagledala pred seboj, začela sem se bolj na glas jokati in očitati mu, da je on tega kriv. Smilila bi se bila vsakemu človeku, njemu se pa menda nisem. Usede se zraven mene in mi takole govori:

				,Ljuba moja, vzeti te ne morem. Oče mi je ženo izbral bogato; ako tebe vzamem, pridem ob poštenje in ob vse. Pa tudi tega ne sme oče vedeti, da imam jaz sina s teboj.’

				,To bo pa vedel, sama mu ga prinesem!’ rekla sem mu jaz.

				,Bodemo videli. Jaz bom skrbel, da ne bo tako. Le poslušaj me. Mahneletov Martinek (to je bil grd človek, zdaj je že umrl) — saj ga poznaš — in pa še dva druga ž njim bodo prisegli, da otrok ni moj, ampak Martinkov, in jaz bom tudi tajil. Kdo bo tebi verjel?’

				Meni je bilo čudno po glavi, togotno sem ga zmerjala in psovala.

				,Počakaj!’ rekel je on, ,ako pa molčiš in mene ne imenuješ, dal bom tvojemu otroku lepo doto zapisati. Kadar bo dorastel, bodem jo izplačal, samo molči. Dam ti zagotovilo. Le premisli si, ali hočeš otroka navezati in po svetu iti kruha prosit

				— in tako se ti bo tudi zgodilo, ako si upaš reči, da je otrok moj — ali pa hočeš, da bode imel otrok nekdaj premoženje in da bode tudi tebi dobro potlej. Izberi, katero hočeš, to ti pa povem, da gotovo bo zate najslabše, če ne storiš tako, kakor ti pravim. Vse bo verjelo, da je Martinek — saj poznaš smolarja — oče tvojega otroka, za njega in za priče me ne skrbi.’

				Cel teden sem potlej mislila, kaj mi je storiti. Razvidela sem, da ne opravim veliko proti graščakovemu sinu. In mislila sem tudi, če ga ravno tožim, vzel me ne bode, po postavi bi dobila komaj toliko, da bi se sama preživila, otrok bi ne imel skoraj nič. Mene tako ne bodo ljudje nikamor več marali, torej moram skrbeti, da se bo otroku bolje godilo, kakor se je meni, kadar doraste. Lej, Domen, tako sem te ljubila, preden si beli dan zagledal! Torej sem sklenila, da bom privolila nato, da ne imenujem človeka, ki mi je toliko nesrečo nakopal na glavo.

				Pri prvi priliki sem mu povedala. Ni mi hotel popred pisma pisati, preden sem mu prisegla, da ne bom povedala nikomur pred smrtjo zanj. Šele po moji smrti naj bi ga imel otrok v roke dobiti. Potlej šele je pustil, da je rajnki Plevnik prišel za pričo, on je gledal, da je pisanje dobro. Ta mož je bil edini, ki je vedel, kdo je moje revščine kriv, on mi je tudi marsikaj preložil, Bog mu daj nebesa, on mi je dostikrat pomagal, ko ni nihče vedel zame. On bi bil tudi pismo spravil, ko bi se bilo primerilo, da bi bila jaz popred umrla, preden je bil Sova gospodar. «

				»Ali vam ni on nikoli nič dal?« vpraša Domen, ki ves čas ni pogledal materi v obraz, ampak nepremaknjeno sedel na svojem mestu pri miznem oglu.

				»Kdo? Sova?« povzame stara. »Ne rečem nič, a ne dosti več. Tačas, ko je bilo meni najhujše, ko si ti prišel na svet, ko nisem imela kam stopiti čez prag, ko me nihče ni hotel pod streho, k rajnici materi, ki sami niso nič imeli, pa si nisem upala, tačas ga ni bilo. Šel je bil nekam iz dežele. Dostikrat sem menila prelomiti prisego, ki sem jo prisegla, in stopiti s teboj v naročju pred rajnkega starega gospoda, očeta letega Sove, in povedati mu kako in kaj. Pismo imaš v roki, reklo mi je nekaj, dokažeš lahko. Pa vselej me je varoval angel varuh; pomislila sem, da boš ti imel nekdaj dovolj, da je greh prisego prelomiti, čeravno je bila bolj po sili storjena, da sem imela svojega zapeljivca vendar nekdaj rada in da ga ne smem osramotiti pred svetom, in trpela sem. — Pozneje mi je dal včasi skrivaj kak denar, vendar nikoli veliko, skop je že od nekdaj, že tačas je bil. Tudi menim, da je za prvega on rekel Jurcu, da je tebe vzel in mene semkaj vtaknil na stare dni; vendar Jurec ne ve ničesar. Da bi mu bil pa kaj dal za to, tega ne vem. To vem, da je želel že nekatero krat, da bi jaz umrla in da bi se pisanje izgubilo, sosebno ker se boji svoje zdanje žene, katera pride, kakor veš, le poleti dol, pozimi pa je neki v mestu. Rad bi videl, da bi tudi tebe ne bilo, pa to nič ne dé, ti moraš spoštovati ga, moliti zanj, tvoj oče je. Še bolj potreba ti je pa molčati in ogibati se ga.«

				»Nikoli ne pojde v nebesa, ako bo čakal na mojo — sinovo molitev, peklenšček mu bodi boter!« zarenči sin zamolklo.

				»Ne kolni! To je zoper božje in cerkvene postave; grozovit greh!« svari mati.

				»Pravite: spoštuj!« godrnjalje dalje Domen, »menda zato, ker me ga je sram bilo, še preden sem se rodil, ali zato, ker vam je tako prijazno postregel, ali morda zato, ker bi me bil že za mladega najrajši v žlici vode utopil; morda naj ga mar spoštujem, ker je prepovedal Jurcu, da bi mi Anko dal (preverjen sem, da je tako), da mu je svetoval spoditi me iz hiše, da me misli zdaj med vojake dati — —«

				»Kdo ti je to povedal?« seže mu mati v besedo.

				»Jaz vem. Kdo mi je povedal, naj grem pisma iskat v vašo skrinjo, za katero ste sami vedeli? Kdo mi je očeta imenoval, malopridnega človeka, kateremu bom črepinjo stolkel? Jaz vem, da je pismo od vas kupoval in da vam je žugal, mene v vojaščino dati, če mu ga ne izročite. Pa Domen, vaš sin, ne bo nosil puške, ne bojte se. Popred ne bo Sova več trave tlačil, ko jaz po straži hodil. — Tako je, mati, vse to vem in še katero.«

				»Za strah božji!« rekla je starka, ki je strahoma mislila, da je morda njen Domen hudemu duhovu zapisan, kajti nemogoče se ji je zdelo, kako bi bil te in take reči izvedel po drugem potu. Vendar kmalu jo popusté te misli in jela je zopet tožiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ljudi, zlasti očeta, graščaka Sove, ogiblje, dokler se mu je bati vojaščine, sicer pa naj ničesar ne počenja, kar mu je na jeziku. Še posebej ga je prosila, da bi ji dal pismo nazaj, da se ne izgubi, a Domen je odgovarjal: »Meni ga je treba!« in vse prošnje materine so bile bob v steno.

				»Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem jazbec!« renčal je nekdo zunaj koče na okno. Domen je precej spoznal glas in utišil staro mater, ki gluha, kakor je bila, ni slišala nikogar pred durmi in je tožila in prosila v svojo mer.

				»Odpri, Domen!« kričal je Urh s Kostela, zakaj on je bil in nihče drug.

				Domen gre ven, odpre škripava vrata in berač Urh stopi v hišico.

				»Dober večer vam Bog daj, mati, in dobro večerjo!« reče berač, ustopivši se na široko sredi hiše in sloné ob palici.

				»Kdo je pa, Domen?« vpraša starka sina.

				»Le oči odprite, mati, pa poglejte Zaplatka Urha s Kostela,« odgovori berač glasno.

				»I, le pojdi dol v vas,« reče stara mati na to, »mi te ne moremo imeti, saj vidiš, da nimaš kje ležati pri nas. Zakaj ne greš v vas dol k Jurčevim, županovim?«

				»Čakajte, mati, ne odrekujte mi strehe; saj vas nisem prosil. Bog me varuj, da bi nadložnim ljudem še jaz nadlego delal. Saj vem, kje je Jurčeva listnica. Tam v lopo zlezem rajši, kjer imava s Sultanom vsak en kot v listju. S psi sem znan, z ljudmi prijatelj, mraz se me že ne prime — potlej me ne skrbi prenočišča dobiti, tudi ko bi mi Jurčeva ne bila postelje napravila za nocoj v gorki hiši za vrati, kakor jo je. Vidite, mati, tako je, jaz vas ne prosim nič. A Domnu bom eno rekel.«

				Rekši, se obrne od starice proti Domnu in mu zašepeče: »Anka ti pošto daje, da pridi dol precej, nekaj bi ti povedala grozovito silnega. Pojdi, greva!«

				»Kam greš, Domen?« vpraša mati skrbljivo. »Bodi doma, ponoči ni dobro okrog hoditi, saj veš, česa se ti je bati.«

				»Jaz se nimam in se ne bojim nikogar! Vojak ne bom, mati, to sem vam povedal, tudi ne, ko bi bil moj oče devetkrat graščak in bi se napenjal podnevi in ponoči.«

				»Da bi te končaj! To je beseda, Domen, to!« reče berač. »Le utolažite se, mati stara, pojte spat: spanec bolji ko žganec, mati.« Izgovorivši zadnje besede, zapiral je že berač vrata za seboj in za Domnom.

				Gosto so zunaj bleščale zvezde na nebu. V vasi doli v dolinici je bilo vse tiho. Le daleč tam se je slišalo lajanje, kateremu je tudi v vasi kak pes začasno odgovarjal. A mraz, ki je bil tem hujši, kolikor jasnejše je bilo nebo, primoral je tudi žival pomikati se v zakotja. Luči so se svetile tu in tam iz oken, ako niso bila prikrita očem s sadnim drevjem, ter naznanjevale, da vaščanje še niso pospali, ampak zbrali se okrog dobro založenih peči k veselim pozimskim opravilom.

				»Kaj pa je rekla Anka?« vpraša Domen berača, ko sta stopala po gazu od koče navzdol.

				»Kaj ti bo rekla!« odgovori berač. »Rada te ima; tega pa špehomalhu Urhu s Kostela ne bo povedala, ne bo! Ali nekaj drugega je bilo. Jaz sem bil za mraka prišel tjakaj — drugam ne zahajam rad. Mislil sem kakovo na struno napletati, da bi bili dekliči laglje kolovrate vrteli. Pride mi pa že ponoči župan in nekaj Jurcu gospodarju natihoma pošepeta zunaj v veži. Precej po tistem je prišla Ančka bleda v hišo po trske, kajli vraga, in ko je šla venkaj iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila: ,Bali ven, Urh, bali!” Le pograbim malho na ramo, batino v roke, rečem dekličem predicam, ki sem jim ravno tisto pripoved pravil, kako je bila grofinja na šteklju obvisela, da me je nekaj jelo notri po životu gristi, in hajdimo, skočim v vežo. Na pragu je Ančka stala buzarona, bistra deklica! — in je rekla: ,Pojdi, Urh, pojdi!’ pravi, ,pojdi gor na hribec in povej Domnu, naj pride precej, še nocoj, jaz mu bom nekaj povedala.’ ,To pa to,’ pravim jaz, ,tebi pa grem na Klek, kjer stanuje hudir in čarobnica pleše na metli, in če ti rečeš, še nocoj sem gori.’ Tako sem ji rekel. Pa vrag te polomi, Domen, počasi mi hodi, kdo te bo dohajal.«

				Tako je brbljal berač vse v enem dušku. Kolena so se mu šibila in zvonila od mraza, ko je na pol tekel za hitro stopajočim Domnom.

				»Umna deklica!« klatil je dalje berač. »Ako ti Bog sreče dá, pa jo boš dobil. Ko sem šel mimo kozolca, videl sem nekove cunje razobešene po preklah in precej sem se domislil: aha, to je Ankina prevara, ako jo kdo zunaj dobode, s teboj govorečo, rekla bo, da je šla le oprane obleke iskat, katere je pozabila. Pa le pomenita se pošteno, jaz grem v hišo in bom take česnal in pravil, da duša ne bo vedela, kdaj pojde Anka iz hiše, vse bo mene poslušalo.«

				»Kaj mi bode neki povedala?« reče Domen.

				»Kaj? Jaz bi ti uganil in ne rekel dva pota; župan ni zastonj prišel od gospoda Sove in oglasil se pri Jurcu. Saj veš, kaj ima župan opravka in Jurec, ki je med možmi lovci. Tvoj oče bi rad videl, da bi ti oblekel vojaško suknjo in da bi kaj skoraj poginil na tujem. Pa velja, da ti to pove.«

				Prideta do vasi. Veselo vretje in vpitje je bilo slišati iz Jurčeve hiše. Domen se ustopi v senco pri kozolcu ob skladanici naloženih drvá ter čaka. Berač pak potrka na duri, pride mu nekdo odpirat in kmalu potem so bile slišati iz hiše sem njegove brenčeče strune in na pol hripavi glas, ki je neko pesem drobil zraven.

				Kmalu se zopet natihoma vrata odpró, plaha deklica pride venkaj, stopi tiho na tnalo, posluša, ni li nikjer nikogar, in na lahko zakašlja. Ravno tisti glas ji odgovori od drv sem. Stopi tja dol.

				»Ah, Domen!« reče, ko mladeniča zagleda, »varuj se in skrivaj se, lovili te bodo, župan je danes mojemu očetu pravil. Naš oče niso privolili, a graščak tako hoče in pravi, da te morajo imeti.«

				»Nič se ne boj!« reče ji Domen ter jo hoče prijeti za roko. A v ta hip se je slišalo veliko stopinj gori ob oglu. Na prvi šum plane dekle v vežo in Domen je sam premišljal, sklonjen ob skladanici in naslonjen na polena. Ko so se stopinje približale, spoznal je Domen, da so možje lovci: »Tebe gredó iskat!« dejal si je in nehoté stisnil bukovo poleno v pest.



				7. MOŽJE LOVCI



				Znano je, da pred šestdesetimi in več leti ni bilo tistega reda pri soseskah kakor dandanašnji. Ako je bilo vladi treba vojakov, zapovedala je po okrajnih gosposkah županom, naj dadó toliko in toliko mladih mož v vojake. Župan pak je imel v svoji soseski zopet svoje podložne, pokorne možé, katere je na noge spravil, kadar je hotel, ponoči ali podnevi, da so šli lovit tega ali onega mladega fanta, ki so ga mislili potlej izročiti gosposki. Kdor je prišel v leta, moral je tudi gledati, kako se bode umikal županovim rokam. Da so se mladeniči vojske tačas še bolj bali kakor dandanes, to je bilo naravno; kajti ako so enkrat dobili koga, moral je služiti cesarja, dokler je mogel ali dokler ni smrti storil. Malokateri je prišel v domovino nazaj. Zato so se pa skrivali mladeniči po deset in več let, in stari možje med našim narodom še dandanes veliko vedó povedati, kako se je ta in ta umikal, kako je lovce prekanil itd.

				Da županov posel in njegovih pajdašev lovcev tudi ni bil lahek, to se ve; zakaj v svesti si je moral biti, da mu bode kaka roka, z obupom braneča svojo prostost, ubila čelo, nož v rebra porinila, ali pa se bode maščeval ujetnik, nazaj iz vojakov prišedši.

				Župan je bil zbral tudi nocoj vse možé iz vasi, ki so imeli dolžnost hoditi ž njim na človečjo lov. Vsi so se bili sešli v njegovi hiši, zaviti v kožuhe in debele palice za brambo in orožje v roki, samo Jurca ni bilo. On ni mogel preganjati svojega prejšnjega rejenca, in ko bi se bil imel gospodu v gradu in vsej gosposki zameriti. Ko so bili vsi zbrani, razloži jim župan, kam in koga gredó iskat, vzame velik nož, vrvice in okove in tiho gredó možje proti koči na hribec. Malo je manjkalo, da niso Domna z beračem srečali, zakaj kmalu ko je Domen odšel iz hišice, trkali so lovci na mala vrata in okno.

				»Kdo je?« vprašala je stara Meta, ko je čez dolgo vendarle zaslišala, da nekdo zunaj na vrata bije in vpije.

				»Odpri, stara prepelica moja, če ne — poderemo in razkrijemo ti streho in ti od zgoraj pademo v luknjo,« vpije oče župan na okencu. Tudi ko bi starka ne bila slišala besedi, morala je vedeti, kaj in kdo je, kajti v vrata se je tisti hip eden zaletel, da se je vsa koča potresnila. Odrine tedaj pah z vrat in nekoliko lovcev stopi s prižgano lučjo in pripravljenimi palicami v hišico, drugi so pa obstopili malo poslopje, da bi jim tiček ne ušel. A precej so razvideli, da ga ni v gnezdu; vrh tega jih je stara mati še dobro ozmerjala in oštela, da hočejo ravno njej vzeti na stare dni edinega sina. Oče župan je klel, da mu je Domen ušel za nocoj, in se ni veliko zmenil za to, kaj ženica klopoče.

				»V vasi ga najdemo,« reče eden, »pojdimo tja dol.«

				Lovci jo uderó proti vasi. Stara mati pa jame zopet prebirati in preštevati jagode na molku, prosé Boga, da bi rešil sina iz vsakršne nevarnosti.

				Tako jih je Domen videl, ko so prišli mimo njega. Vse krdelo se ustavi komaj pol streljaja od njega, tako da bi ga bili lahko zapazili, ko ne bi bil v zasenčju in ob drvih sklonjen. Vse je lahko razločil, kaj so govorili.

				»Pojdi ti, Blaže, pogledi, če je pri Jurcu; pazi, da te kdo ne zagleda! Ako ga tukaj hudir ne drži, ne bomo ga imeli nocojšnjo noč in Sova bo hudo ukal nad menoj, zakaj nekaj mu preseda,« rekel je župan

				Eden odide k oknu.

				»Jaz pravim, da tega moramo,« reče Tenkor, dolg mož, »vendar je takega osebenjaka manj škoda ko kakovega fanta iz kmečke hiše.«

				»Tako ti povem, France,« odgovori župan, »ko bi nam ušel, nikdar se ne pobogamo z grajskim gospodom in saj veš, kako je, če bolj zlodeju ugajaš in če si boljši ž njim, tem boljši je on s teboj.«

				»Mene vprašajte!« dostavi širokopleč sosed, mali Škene, »jaz vem, jaz, kakov je Sova. Ves pasji je in brez duše. Moj rajnki oče so znali to povedati — Bog jim daj mir in pokoj v grobu; saj ta hudoba Sova ga jim ni dal, samo zato, ker so mu enkrat nekaj besedi ugovarjali pri tlaki. Kaj meniš, da jim je pozabil kdaj? Nikdar ne, an desetino za neko preteto telce so mu morali dvakrat plačati, dvakrat, zakaj enkrat ga je utajil, dasi so mu poštena dva križevca na mizo vrgli.«

				»Kaj nam hoče, ako ga ne dobomo!« reče drugi. »Glave si ne bom lučal po kamenju za njim, naj mi zapoveduje Peter ali Pavel.«

				»Ti lahko govoriš,« reče župan, »a krop bo mene najbolj poparil. Ti bi ga bil nocoj videl, kakov je bil, ko mi je naročal, in pa že ondan, ko je govoril o tem.«

				»Glejte kleka, kaj bi se menil!« beseduje dolgi mož Tenkor. »Kogá moramo oddati, naj gospod priporoča in kaže tega ali tega. Jaz pa pravim, še zmerom je najbolje, ako primemo tega kakor katerega domačinskega sinova. Kaj je pa? Jurec ga je spodil, sam nima nič, mati pa drugo nič. S čim se bo živil?

				Kral bo, kral, le zapomnite me, možje lovci. Nikoli nič prida človeka, kdor ljudi pozna — —je! — « Govornik se zgrudi na tla, kri ga oblije. Besedo mu je zaprlo težko poleno, ki je priletelo od skladovnice s tnala semkaj in zadelo Tenkorja na sence.

				Domen je namreč tiho tam slonel, ni dihati si upal. Slišal je ves razgovor. Ko so kmetje tako ostro in neusmiljeno sodili njega in njegovo prihodnost, ko je čul, da se mu celo tatinstvo podtika, tedaj mu je zavrela kri po vseh žilah, roka se je vzdignila in debelo poleno je zažvižgalo po zraku. Domen je dobro meril.

				Preden so možje vedeli kaj in od kod, priletelo je drugo, tretje poleno mednje, skoro nobeno zastonj. Od drv sem pa se je slišala strašna kletev, posamezen človek je slonel na skladovnici, pobiral polena in metal. »Lovite, držite, vežite, hudiči!« kričal je Domen.

				Kakor ovce se naglo razkropi krdelo lovcev po vrtu, za hišo in povsod. Nobeden ni hotel ni svoje glave polenju nastavljati ni graščaku Sovi povšeči podvizati se, da bi ga prijeli. Marsikateri je bil bolj ali manj ranjen, Tenkor je celo ležal v snegu in kri mu je lila.

				Nihče se Domnu ni mogel bližati, dokler je stal pri drvih. Da pa ima ravno rokó in da tudi daleč zadene, to je župan videl ravnokar in ž njim vsa drhal lovskih móž, ki se niso upali na samega mladeniča. »Čakajmo,« šepeče župan, »zmerom ne bode pri drvarnici; kadar se pa odmakne, potlej, možje!«

				Mesec je zahajal. Domen je čakal, da bi se storila tema, potem bi šele zapustil svojo trdnjavo; zakaj uiti ni bilo lahko. Proti severu je bil visok plot; preden bi bil prelazil čezenj, lahko bi bili lovci iz kakega kota skočili nanj; proti južni strani je stala hiša, nasproti kozolec in nihče ni mogel povedati, da ga ne čakajo tam; za hrbtom pa so mu bila uložena drva visoko čez glavo.

				Skrije se mesec za goro. Sicer ni bilo tako svetlo kakor popred, vendar tudi ne taka tema, da se ne bi bil človek razločil.

				Zmerom Domen ni mogel čakati in stati v mrazu. Tenkor je vzdihoval in vstajal iz snega; nihče mu ni prišel pomagat. Stopi torej Domen sam k njemu in ga postavi pokonci. A mož tudi hoditi ni mogel, bil je kakor človek, katerega je vino čisto zmoglo in potrlo. »Mar boš drugo pot lepše govoril o ljudeh, ki ti niso nič mar,« godrnjal je mladenič ter ga peljal do vogala Jurčeve hiše.

				»Hoj! Tu je razbita glava, pojdite ponjo!« zavpije skozi okno v hišo. Jurčevi niso bili še ničesar slišali, kar se je godilo okrog hiše. Zdaj je vrelo vse ven gledat, kdo je in kaj.

				Domen stisne neko krepelce v roko, ki je ležalo pod oknom, pusti svojega krvavega pajdaša ter jo zavije za oglom. Ni hotel čakati, da bi ga bil poprejšnji njegov gospodar dobil blizu svoje hiše in to celo ob tej uri, čeravno bi bil rad še enkrat videl drago obličje ter se mu vsaj zahvalil za skrbni opomin.

				A komaj se je upognil za vogel, pade mu trda palica prek glave, zvrti se mu, noge se pošibé in zvrne se na tla, tiho, kakor bi bil hlod s tnala.

				»Hej, sosedje,« kričal je župan, kajti on je bil junak, ki je za oglom potolkel mladeniča, »imamo ga, naš je!«

				Zdaj se prikaže nekaj lovcev z vseh voglov. »Preveč si lopnil Tone!« reče star mož, »kaj bo, če si ga ubil.«

				»Naj ga! Meni je ves komolec zdrobil, kaj bo pa to?« odgovori župan.

				»To je hudičev sin,« menil je drugi sosed, »dvanajst nas je in razpodil je nas.«

				»Zakaj ste bežali, pogledite, Tenkor bo morda umrl!«

				»I, Tone, ti si jo bil tudi potegnil tačas ko mi,« dostavi tretji.

				Kakor v sanjah se je Domnu zdelo, da veliko ljudi okoli njega hrumi in šumi kakor čebele pred rojem. Zdelo se mu je, da je slišal Urhov glas, kako je krohotaje se pikal lovce, da so pogumni možje, in kako je njemu vodo plal na čelo; da je čul še drug glasek milo zajokati se; potem pa se mu je zdelo, da ga nekam nesó. A popolnoma se ni nobene reči zavedel.





8. MATERINA SMRT




				Stara Meta, Domnova mati, čepela je na vežnem pragu in se grela na soncu, kolikor je stari ženski pri popoldanskem zimskem soncu greti se mogoče.

				Po poti pride zdaj druga stara ženica, Meti podobna kakor groš grošu, samo malo daljša. »Bog ti daj tolažbo in dobro popoldne, Meta,« jame prišedša baba.

				»Kaj si ti prišla, Urša?« vpraša brljava starka. »Kaj hodiš? Ali si kaj videla mojega Domna?«

				»Križ božji! Kaj ne veš, kje je?«

				»Ne vem, ne. Sinoči je bil prišel berač Urh ponj in šla sta nekam? Bog vedi kam, in še zdaj ga ni domov. Pa so bili lovci pridrli sinoči in za križe in težave me skrbi, kaj je, da ga ni domov. Negodè, še kaj si bo nakopal na glavo!«

				»Tako še ne veš, da so ga ujeli, da ga imajo pri županovih?«

				»Kaj so ga?« povzame preplašena starka.

				»Ujeli!« odgovori Urša, »glavo ima počeno, pa bo moral menda vendar v vojake.«

				»Ah jej! Glavo počeno!« tožila je mati. »Ne pojde ne, ne pojde!«

				»Pa kaj je še storil! Tenkorju je glavo ubil, županu komolec zdrobil, Klemenu v rebra poleno zagnal in ne vem koga še?«

				»O jej, o Ježiš!« tožila in molila je mati.

				Precej je lezla v hišo po palico in potem je švedrala naglo, kolikor ji je bilo moči, v vas in naravnost k županu. Domna je našla v stranski izbici pri županovih, na samem sedečega, tiho, kakor bi čakal koga. Roke je imel uklenjene z vrvico, glavo z ruto obvezano. Ko je zagledal staro mater, vstal je, oči so se mu zasvetile, vez na roki se je nategnila; a precej se usede in pobesi glavo.

				»Kaj ste prišli, mati?« nagovori starico. »Če ste prišli jokat, nikar ne jokajte zavoljo mojega očeta, zakaj zadosti bo star, kadar bom jaz na lastnih petah stal.«

				Mati ga otiplje, je li hudo ranjen. On pa se otrese tega znamenja skrbne ljubezni in reče: »Nič ni!«

				»Jaz grem k njemu, on ti mora pomagati. Ne boš vojak, njegov sin si, jaz grem k njemu, Domen!« govori mati.

				»Ne hodite! Pojdite domov, jaz tudi pridem kmalu, zakaj vaš sin ne bo vojak, ko bi imel devet zidov predreti, mati.«

				»Beži, Domen, beži! Daj mi rajši pismo, ki si mi ga vzel; jaz grem v grad in pomagal ti bode, moral ti bode, daj mi pismo!«

				Mladenič se domisli zdaj, da je imel res pisanje pri sebi. Zvezane roke so mu branile poseči v žep. Mignil je materi in velel ji pogledati. A pisma ni bilo nikakršnega, ni znotraj ni zunaj žepa. »On mi ga je vzel!« reče Domen in grozno zakolne. Stara mati, ki se je dozdaj še nekoliko premagovala, morda zato, ker je upala še kaj izprositi, bila je kakor iz uma, ko je videla, da je edina njena priča izgubljena, priča, ki jo je toliko let hranila. Župan, ki je prišel blizu, povedal je, da je hotel gospod Sova imeti nekovo pisanje, katero so našli pri Domnu, in da ga je vzel še ponoči, ko se ni Domen zavedal.

				»Jaz grem k njemu!« rekla je starka in je štrevcala potreh proti gradu, tipaje s palico pot pred seboj.

				Sonce je bilo že nizko, ko je prispela v grad.

				»Gledi, Tomaž!« reče eden grajskih hlapcev, »stara Meta je prišla gor, kaj bi leta rada?«

				»Vrag vedi!« odgovori drugi, »desetine nima plačati, tlačanka tudi ni.«

				»Še mlade si ne upajo hoditi gor, nikar pa že stare pokveke. Ako jo stari dobi, ven jo izpehá ko primojduha! Glej ga, ravno tamle gre, drži se ko stare klešče, zopet ni davi stopil s pravo nogo čez prag.«

				Gospod Sova je res prišel s svojim ostrim obrazom in osornim pogledom po dvoru. Pred vrati se snideta s staro ženo Meto.

				»Kaj bi rada tukaj?« napade starko graščak.

				Zdajci se obrne ženica proti njemu, kajti popred ga ni bila zagledala.

				»Sina mi dajte nazaj, zdaj imate pismo, doto ste mu vzeli, lastnemu otroku, ne jemljite mu še življenja, to vas prosim na kolenih, za pet krvavih ran božjih!« govorila je stara ženica, povzdignila svoje suhe, koščene roke, kakor bi molila Boga.

				»Kaj to meni mar, jaz ga nimam v žepu, tvojega sina, pojdi drugam!« reče Sova ter stori stopinjo na kamnito stopnico, ki je držala do praga.

				»Bog ga bo terjal od tebe!« vpije razkačena žena, »ako ga daš sam ubiti in zaklati na tuji zemlji.«

				»Poberi se mi, baba, kaj hočeš!« zagrmi gospod Sova in strašno pogleda starko.

				Prikaže se na to vpitje tu in tu izza vogla kaka radovedna glava gledat, nad kom se gospod jezi in togotuje.

				Poznala je stara žena pred njo stoječega; razvidela je tudi, da je zastonj dalje prositi. Strašno jo popade srd, zasveté se ji na pol brljave oči, trhlo lice zardi, vzdigne palico in z glasom hripavim žuga: »Pred božjim stolom se boš odgovarjal, živinče! V peklu bodeš gorel zavoljo svojega sinova in zavoljo sebe. Preklet je oče, tebi podoben!« Odmeval je njen glas po razprostranih dvoriščih.

				»Nori!« vpil je Sova hlapcem. »Izpehajte jo ven!«

				Vsak se je bal dotakniti prvi uboge starke; menili so, da je res znorela. Gospod pa se jezno obrne k dvema in pravi: »Tomaž, Blaž, kaj sem rekel? Ven, ven!« Rada ali nerada morala sta hlapca ženo prijeti in peljati jo z dvora ven na sneg.

				Na samem je jela starka jokati in jokati. Že tako je videla le na pol in samo podnevi, solze so ji zdaj še tisti vid vzele, kolikor ga ji je pustila še natura. Bila je sama na polju, vsako četrt ure je storila pet stopinj in ostala je in plakala zopet četrt ure. Sonce je bilo zašlo, pomrak je nastal, mraz je toliko bolj zopet pritisnil, kolikor je bil podnevi odjenjal.

				Nič več ni mogla storiti ni koraka naprej. Tudi stati ni mogla. Kamen, s suhim mahom poraščen, je molel tik gazu iz snega, nanj se hoče starka usesti, dotipavši ga s palico, ali stare kosti se ji nočejo vdati, pade v sneg. Vstati ne more, sama je na polju, nikogar ni, da bi ji pomagal na noge, glasu nima, da bi koga priklicala na pomagaje.

				Nebo se pooblači, tema nastane. Ostra burja pripiše in žvižga po polju in travniku. Sem ter tja pade tudi kako zrno snega, zmerom bolj in bolj pogosto, nazadnje v debelih plahticah, ter pobeli drevje in vse, kar je bilo golega od poprejšnjega snega.

				Gospodar Jurec je bil doma odvečerjal in odmolil, odkazal svojim podložnim, kaj imajo storiti še pred spancem, potem pa, vidé, da je zunaj grozno tema, prižgal veliko baklo iz mlade brezice, z betom in sekiro narejeno in v dimu posušeno, ter napravil se na pot v grad k staremu prijatelju, gospodu Sovi, malo povasovat za povečerek.

				Tako vidimo sivolasega moža, kako zamišljen korači po stezi ob ravnem travniku, zdaj pa zdaj baklo utrne z golo, žuljasto roko, ne mené se ni za stare vrbe in rakite, rastoče ob malem potočiču, ki je tekel pod ledeno skorjo v svoji stružici, ni za čarobni odsev njegove luči iz grmičja

				Kar zagleda pred seboj nekaj črnega tik gazu ležati. Sneg je bil reč že malo pobelil, vendar je videl, da je to človek, in sicer ženskega spola.

				Mislil je, da je morda kaka beračica zaspala. Torej jo brcne z nogo in zavpije: »Hoj, stara, tukaj je mrzla postelja, vstani! Kaj ležiš na zobeh? Dejal bodem, da si sneg in točo delala v oblakih kot čarovnica in dol padla, če ne vstaneš!«

				A baba se ne gane, suvaj jo Jurec ali ne suvaj »Kaj, ko bi bila mrtva?« dejal je mož in jo je preobrnil. Ganila se ni, lice je bilo bledo, usta in oči odprte in — o! — to je bila stara njegova osebenjica Meta, Domnova mati. Nemudoma se mož vrne domov. Še tisto noč se je razvedelo po vasi, da so prinesli staro Meto k Jurcu — mrtvo.

				Domna so bili še tistega dne proti mraku odpeljali in izdali biričem, da bi bil vojak iz njega. Brez upora, tiho se je dal odpeljati. Pa kako bi se bil upiral, povezali so ga bili kakor bika.

				»Glejte no!« rekale so stare ženice. »Meta je šla odgovor dajat, njen sin Domen pa v vojake, oba na tisti dan; vendar je to hudo za fanta, še matere ne bo videl na parah. To je hudo, to! Gospôdi ni nikoli hudo, zato pa srca nima in dá pobirati vojake in ubogih ljudi sinove preganjati po svetu.«

				Ker je bila Metina koča na samoti in ker ima slovensko ljudstvo že od nekdaj vero, da mrlič ne sme sam in na samem ležati na mrtvaškem odru, ampak da morajo sosedje in sosede vasovati pri njem, zlasti ponoči, zato Jurec ni pustil, da bi bili dejali staro Meto v koči na skolke, ampak rekel je, naj se v vasi, v njegovi hiši napravi zadnja čast umrli ženi.

				Mrtvaški ogleda, gospod Krševan, pride drugo jutro pogledat mrliča in pravi: »Žena je umrla malo od slabosti, malo pa je zmrznila v mrazu. Najbrž ji je slabo prišlo, usedla se je in zadremala za vselej.«





9. PRI MRLIČU




				Skoraj po vsem Slovenskem je med prostim narodom navada, da mrtvemu kratek čas delajo sosedje in sosede. Celo ako pribernjá tuj berač v vas in umrje v kaki hiši, imajo si vaščanje za dolžnost, da mu naredé toliko časti in povasujejo pri njegovem truplu. Razume se že samo ob sebi, da pobožni slovenski kmet se meni in skrbi najprvo za dušo mrličevo in da šele potem, ko je najstarejši vaški očanec počasno odmolil roženkranc in litanije, kjer vsa vas odgovarja »zanj Boga prosi«, da šele potem nastopijo druge navade, izmed katerih na prvi pogled niso vse primerne žalostni priliki. Dostikrat se pozabi, da je v isti izbi mrlič. Pogovor se plete na vse kite; kar kdo ve, izvleče in pove. Vendar gledajo deklice, ki se zberó v zadnjem kotu za vrati ali pri velikanski peči, da pojó le žalostne pesmi; stari oče pak, ki imajo radi na gorkem kraju svoj sedež, povedajo najrajši žalostne spomine iz svojega dolgega življenja.

				Tudi pri Jurcu se je bila sešla vaška mladina in starina. Možje so sedeli okoli mize, na kateri je stalo leseno razpelo božje in voščena blagoslovljena sveča; žene so imele na drugem koncu svoje važne pomenke ter so zdaj pa zdaj pogledovale, kako se obnašajo hčere, neveste za bodoči predpust; mladeniči, že od svojih dni poredni in nepoboljšljivi, nasmehavali in pomežikavali so dekličem nasproti in so imeli in obračali oči povsod, samo tja ne, kamor bi bilo prav. Imeli so poslednji tudi znanega berača Urha pri sebi, ki je brez nehanja zobe kazal iz poraščene brade in ubral včasi v dve žimnati struni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati Meta na visokem mrtvaškem odru, suhe, koščene, z molkom opletene roke na prsih, ustnice sklenjene, trhlo lice bledo, telo brez duše.

				Molitve so bile že minile.

				»Veste kaj, stričev!« reče sosed Golobek Jurcu, nažigaje trščico, da bi zapalil tobak, »recite vi po dolgem ali počez, jaz pravim tako in trdim — sem že tako pameten —: ta naš gospod Sova je malovreden. Če ni res, naj bi me zlomek vzel jutri zjutraj.«

				»Ej, tiho bi bil, tiho, šleva! Kaj pa ti veš!« odgovori gospodar Jurec in prisede na ogel k sosedom.

				»Jaz? Jaz pa še zmerom nekaj vem, jaz,« pravi Golobek malo hud, »le dobro me pomnite, stričev! Če me ravno za neumnega štejete, pa sem jaz vendar te dni tako izmislil in izvil to reč od Domna in tele Mete — Bog ji daj nebeško sonce — da več vem ko vi vsi.«

				Po teh besedah, ki jih je počasno in glasno govoril in jim primerno pritrkaval z glavo in pipo, gledal je moško po druščini. Vsi so bili radovedni.

				»Kako in kaj se je ukresalo v tvoji glavi?« reče mu Jurec nasmehovaje se.

				»I, kogá? Sami bi jo bili pogodili, saj pravite — —«

				»Da bi te vrag, jezik! Če misliš, povedi, ali pa nič!« zavpije dolg, nestrpljiv mož, eden mlajših izmed vaščanov.

				»Jaz pravim tako,« govoril je Golobek ne prenaglo, »ako hočete, verjemite mi, če pa ne, smo pa tudi prijatelji — kaj ni res tako, stričev?«

				»Res. Ali kaj praviš, to môra vedi.«

				»Pravim in grajski hlapec, ki je včeraj videl staro Meto — Bog ji svojih vrat ne zapiraj! — ta mi je tudi potrdil, da sta se Meta osebenjica in pa Sova dobro poznala.«

				»Ni hudič, da bi se ne bila poznala,« reče prej omenjeni mladi sosed in vse se smeje.

				»Ne, plentaj vas!« govori Golobek, »jaz pravim, da sta se tako poznala kakor jaz in moja starka; Bog ji grehe odpusti, zdaj je že odgovor dajala, nič hudega ji ne rečem.«

				»Ta je bosa,« reče drugi. »Potlej bi bil Sova lastnega sinova dal v vojake loviti. Kdo kaj takega pomni!«

				Dolgo so se pričkali: eni so trdili, da to ni mogoče, eni so se pa poganjali, zlasti grajski hlapec, ki je Meto večer popred v gradu videl in slišal govoriti, da je morda le res. Beseda dá besedo. Nabralo se je nazadnje precej dokazov, tako da so tudi največji neradovedniki jeli omahovati in verjeti, da je Domen graščakov nezakonski sin.

				Berač Urh s Kostela, sicer zmerom jako beseden, ni govoril pri tem posvetovanju nič. Samo enkrat, ko je Jurec dejal: »Tega ne verjamem,« zasmejal se je glasno, skoraj odurno. Precej potem je vstal, šel k dekličem, ki so imele Ančko v sredi, in ji pošepetal na uho: »Anka, ali verjameš? Le verjemi, le, res je, jaz vem. Sova mu je oče, a domov ga ne bo več, reveža.« Potlej se je zopet podal v svoj kot k malhi in citram. Anka pa se izmuzne iz hiše. Kam? Ali jokat? Ne ve se.

				Bilo je že pozno v noč. Možje so bili že odskočili od prvega pogovora, dasiravno je bil važen; matere so si bile že marsikaj povedale s prekrižanima rokama pod pazduho; dekleta že veliko našepetale in nekaj lepih pesmic izpele. Marsikdo, ki je imel drugi dan zgodaj vstati, jel se je meniti, da bi bilo dobro domov pogledat.

				Odpró se vrata in v hišo stopi Špilkin Jožek, dolg, suhoten mož. Na rami prinese culo navezano, nataknjeno na vatel; iz cule so gledale tri pedi dolge škarje, železno krojaško gladilo in pol hleba zmesnega kruha, ki ga je bil ravno za urezanico od dela dobil. Vse to je že samo pričalo, katerega rokodelstva je Jožek; same raztrgane hlače dopetače in luknjasta kamižola, da ne štejemo brezpodplatnih čevljev, bile bi morda neznanca motile, da bi ga bil rajši nekovim drugim vedno potujočim ljudem kakor pa krojačem prišteval. To pa je bilo samo zato tako, ker Špilkin Jožek ni mogel žganja videti.

				»Dober večer vam Bog daj!« reče prihajalec.

				»Od kod pa ti prideš, Jožek?« vpraša ga eden kmetov.

				»Gorle v Grivec sem bil šel troje hlače urezat in staknit; nocoj sem došil in, ker sem slišal, da imate nekaj mrtvega, stopil sem k vam noter.« Rekši, vzame oljkovo vejico, pokropi z blagoslovljeno vodo mrliča, naredi strašno velik križ in zopet na glavo natakne sneden in stlačen slamnik.

				»Hoj, kaj si tudi ti tukaj, Urh? Dolgo te ni bilo videti,« ogovori Urha naprvo.

				»Tudi. Jaz sem povsod ko blato na cesti,« reče berač.

				»Ej, midva sva tiča,« govori Jožek, »kakor dva stara lonca, oba počena; nobeden ne drži ni zelja ni kisle repe; za drugega nisva, kakor da bi zvezal in zbil oba in naju vrgel čez plot. — Pa kaj sem hotel že povedati? Veste kaj novega, možje?«

				»Kaj?« vprašajo eni.

				»Domen je ušel biričem.«

				Te besedice so napravile veliko hruma po izbi. Vsi so se zavzeli, vendar niso vseh enake misli sprehajale. Tisti, ki so verjeli, da bi morda res bil Sovov sin in da ga je lastni oče v vojake spravljal, privoščili so mu iz srca, da je ušel. Oni pak, ki so bili sami med lovci, bali so se malo, da ne bi zdaj Domen vsakemu posebej povrnil hudo s hudim.

				Na poseben način je praznoval berač Urh to veselo novico. Zaslišavši Jožkovo poročilo, skočil je pokonci, pograbil citre in jel nemiljeno napletati in neko nič ali Bog ve kaj povedajočo pesem peti:

				Hejohoj! hoj!

				Volk ima loj!

				Zvita lisica

				ima maščico!

				Kaj je hotel povedati s tem, tega ni nihče umel. Ko se je beračevo veselje nekoliko poleglo, jamejo krojača popraševati, kako je to bilo.

				»Jaz sam ne zapopadem, ne gre mi v betico, kako jim jo je upeljal,« pripovedoval je Špilkin Jožek. »Takole proti mraku je bilo, ravno šivanko sem vdeval, ko mi je Boltè, tisti cunjar, prišel naravnost od tam. Ta je vse videl. Imeli so ga štirje dobro uklenjenega, za palce zvezanega na hrbtu, gnati v Ljubljano. Gori pri Tonetu so pa pred vrati pili, osliči, Domna pa imeli pred seboj. Slonela je ravno nabrušena kosa za rezanje slame na zidu. Domen, fant od samega vraga — kaj jaz vem, kako je delal — prišel je do kose in resk! odreže si palec.«

				»Je že res, ker je bil za palce zvezan,« razlaga eden.

				»Kaj je bilo potlej?« vpraša drugi in se bliže primakne.

				»Kaj?« povzame krojač, »le poslušajte me! Še s krvavo pestjo potolče prvega biriča, dobi neko krepel v roke in vse tri drvi po travniku kakor pse v sušcu mesecu. Cunjar Boltè je dejal: ,Primojduha, da nisem še takega človeka videl in slišal ne o takem, dasi sem že dolgo na svetu. Kaj menite, to ni kaj takega, kar vsaka baba pove, če si človek palec z lastne roke meni nič tebi nič, ko bi gor pogledal, odreže in potlej še enega biriča na tla pobije, tri pa podi ko hudič coprnice s Kleka.«

				»To ti je sam zlomek,« odkima eden.

				»Jaz sem vedel, da mu ga ni para za moč in zvijačo,« reče Jurec.

				»Kje je neki zdajle?« spregovori ženica izza peči.

				»Gotovo še ne ve, da mu je mati umrla, da zdaj sosedje vasujemo pri mrtvi,« dostavi druga mati.

				»Ubožec, meni se smili. Kako mu bo hudo!« reče tretja z obrazom in glasom na jok.

				Vse te izreke milovanja ali začudenja je prestrigel klic mladega dečka, ki je, kazaje na okno, pocukal svojega očeta za rokav in dejal: »Lejte, oče, eden skozi okno gleda v hišo.« Vsi se obrnejo tjakaj. Res je nekdo slonel na oknu in prizadel si razgledati družbo v izbi. Kdo je, to se ni dalo v temi razločiti, zaslanjal je pa mesečino tako, da ga je lahko vsak zagledal.

				»Noter pridi kropit, ako si pošten, kaj bi zijal v ljudska usta od strani!« reče gospodar Jurec glasno in štirje mladeniči skočijo ven pogledat, kdo je človek, ki si ne upa ali noče naravnost v hišo. v trenutju pa pridejo nazaj in ž njimi še nekdo.

				»Domen!« zavpijejo vsi, eni veseli, eni ostrmeli.

				»Ne zamerite, Jurčev oče,« reče prišlec, »klicali ste me sami v hišo. Pa povedite mi, ali ni moje matere pri vas, gori na hribcu sem jih iskal, pa jih ni.«

				»O, za Boga in sveto pomagalko, božjo devico!« vzdihne stara ženska, »lejte si, nič še ne ve.«

				»Tukaj je mati, tukaj!« pravi Jurec resnobno prikimaje.

				V tem hipu pa je bil Domen zapazil mrtvaški oder in — o groza in strah! — svojo staro, malo spoštovano in vendar goreče ljubljeno mater gori z bledim, mrtvim licem. Vendar ni se zgrnil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; srepo, nepremaknjeno je gledal na mrtvo truplo nekaj časa, potem pa vrgel kolec, ki se je vanj opiral, po hiši, stopil k param, poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere v hiši. v svoji bolečini ni čutil, da si je obvezo na roki odtrgal in da mu je kri tekla iz rane, kjer je imel palec odrezan, in cedila se po licu materinem in po mrtvaških prtih.

				Jamejo ga tolažiti. Jurec mu pripoveduje, kako je staro ženo na potu do grada mrtvo našel.

				»Torej tudi to je on storil!« zakriči Domen naenkrat, rdečica ga oblije, solze se mu ustavijo; popade kol s tal in vihra iz hiše ven na plano, na prosto. Morda je hotel iskati v mrzli zimski noči hladila svojemu ognju, ki je žarel v njem in ga hotel razgnati?

				»To je čuden človek, ta Domen,« reče star mož.

				»To je res. Mater ima mrtvo, pa pobegne iz hiše; še znorel bode revež, znorel, še tega bomo dočakali,« dostavi drugi.

				»Boste videli, kaj še napravi,« rekel je berač Urh s Kostela in zarežal se, obesil malho čez pleča in, zastonj se oziraje po hčeri domači Anki, odšel v listje spat.

				Stari možje so na zvezdah poznali, da bode že kmalu dan, ko se je družba razšla. Vse sosede pa je Jurec, preden so domov šli, povabil, da bi jutri zjutraj stari Meti za pogrebom šli in da bi hoteli hoditi v njegovo hišo ves teden za njeno dušo sedmino molit.





10. POSKUŠENO MAŠČEVANJE




				Pokopali so bili staro ženo. Pogrebci so se ravno razhajali. Bilo jih je veliko, staro in mlado iz vasi; samo Domna ni videl nihče na pokopališču. Staricam to ni bilo po volji. Dejale so: »Lejte si no vendar, nobene solzice ni poteklo za rajnico; ovbe, Bog jo reši iz vic!«

				Dan je bil lep. Gospod je šetal počasi ob vrbah in rakitah pri potoku. Zamišljeno je gledal pod noge, v roki pa vrtel črno, uglajeno palico z belim betičkom. Kaj je premišljeval in brbral v brado, to ni znano še do današnjega dneva.

				Pride do srede prostornega travnika. Zdajci se mu je zdelo, da ga nekdo sreča, slišal je, da se sneg tare pred njim, povzdigne glavo in pogleda. Kaj je pač videl bogati gospod Sova pred seboj, da se je tako prestrašil, da so mu kolena pošibila in zobje zašklepetali? Strahovi ne hodijo podnevi, hudir se prikaže baje ponoči. Kdo je bil? Svojega sina, hlapca Domna, je imel Sova pred seboj.

				Dobro nam je znano, da je imel častitega gospoda za kaj strah obhajati, ko se je sešel s sinom, katerega je sovražil, zametal, uničeval. Ko bi on sam tudi ne bil še tega vedel, oznanjeval mu je vse to strahoviti pogled Domnovega očesa, svetel kakor ogel v žerjavici.

				»Stoj, da se midva pomeniva!« reče Domen, stopivši nenaturnemu očetu na pot. Videti je bilo, da govori premišljeno in polagoma, a tresoči glas je znamoval dokaj, kako mu kri vre in kako mu je um in pamet že skoro prekipela.

				»Kaj hočeš? Pusti me in pojdi svojo pot,« reče graščak ter strahoma pogleda po travniku, je li kje kdo na potu proti njemu. Nikjer ni bilo nikogar videti. Sova je mrzel pot potil po čelu in po hrbtu.

				»Poznaš me, menim?« vpraša dalje mladi človek in žile na obrazu mu še huje nabreknejo. »Ni hudič, da bi me bil pozabil, saj si bil pred nekaj večeri pri meni, v mojih žepih si imel nekaj spravljenega, ne?«

				»Prosim te, ljubi moj, pridi drugo pot k meni, zdaj ne utegnem,« pravi Sova ter se hoče lepo izmuzati sitnemu sinu.

				»Veš, koga so danes pokopali?« vpraša Domen.

				»Pri Bogu je milost, pri kuharju juha, v glavi se mu blede, sam Bog me varuj,« moral je gospod sam pri sebi misliti. »Vem,« rekel je na glas, »tvojo mater so nesli, revica je umrla. Žal mi je zares, da si jo izgubil, jaz ti bom že kaj preskrbel, le oglasi se mi kaj.«

				»Aha,« zakrohoče se Domen osorno, da je bilo Sove na novo bolj groza, »preskrbel mi bode moj oče, da me potaknejo v vojake in potolčejo Bog ve kje kakor kozla v mesnici. Zares dober oče si mi.«

				Zopet je bil Sova pogledal po gazu ob potoku. In glej, videl je, da nekdo pride, bil je že blizu zad za ovinkom. To je bil vzrok, da je graščak naglo spremenil govor in glas. Stisne in potrese malo paličico, jezno pogleda Domna od pete do glave ter se zadere: »Pogledi, pogledi smrkovca kilavega, ki se predrzne ustavljati mene na potu in mi še nekaj čenča in čveka, kakor da bi moj sin bil. Poberi se mi!«

				Učinek teh besedi je bil, da ga je razkačeni mladenič, naglo ko bi blisknilo, zgrabil za vrat. Omenili smo menda že, da je bil Sova, dasiravno že prileten, vendar trdne postave. Zaupal je tudi morda nekoliko na lastno moč in se ohrabril, vidé še drugega človeka blizu. Vendar ubraniti se ni mogel, ležal je, ko bi mignil, v snegu po dolgem, na prsih mu je tiščalo težko, železno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zdrgovala goltanec, da je le s slabim in ohripelim glasom ječal: »Pomagaj!«

				»Tvoja ura se je stekla, nihče je ne bo navil, nihče ti ne bo pomagal. Izprašaj si vest, morda se rešiš hudiča in pekla, živel ne bodeš več!« dejal je Domen. Bil je menda čisto iz uma.

				Z zadnjo močjo obupanega človeka se je izvijal Sova besnemu človeku. Medtem pride človek po gazu bliže, katerega je graščak videl in na čigar pomoč se je zanašal. Bil je berač Urh s Kostela. V svoje navadne raztrgane cunje zavit, malho in gosli čez pleča obešene, mencal je prav počasi. Celo ko je videl, da se dva bojujeta, ni nikakor pospešil korakov več kakor toliko, da je videl, »kdo se valja«. Videvši pa, da Sova pod Domnom vpije in kliče na pomagaje, nasloni se berač na palico, pokaže poznano vrsto belih velikih zob izza razmršene brade in se glasno zasmeje.

				»Le dobro ga zaznamuj, Domen! Jaz te ne vidim, Domen, jaz te ne vidim!« kričal je Urh, zasukal se na zakrpani peti in šel mimo, pevaje že omenjene vrste Bog ve kaj povedajoče pesmi:

				Hoja hojhoj!

				Volk ima loj.

				Sraka je spaka,

				žolna lih taka.

				Sova pa sova od zad je surova,

				kuhal jo bom, bom!

				»Slišiš, Domen!« kričal je že od daleč berač, ko je odpel, »le hitro jenjaj kresati ušes očetovih, gotovo so že omehčana; vstani in ulekni jo čez vodo, zakaj zlodej po meni in po tebi, če ne letita dva tam gori lesem. Zuri se, žuri, mene pa ne imenuj, da sem te videl, primojduha, jaz ne hodim okrog biričev.«

				Rekši, berač počenča z malho bolj na ramo in miga naglo naprej, godrnjaje sam pred seboj: »Ta se bo danes na mater spomnil, ta Sova. Nič napak, ako mu Domen na brado stopi in čeljusti in usta razčrhne in razpotegne kakor Samson tistemu levu ali — kdo vraga.«

				Medtem je Sova težko stokal pod sinom. Zadnja ura mu je bila pred očmi z vso strahovitostjo, katero mora občutiti človek njegovemu enakega življenja. Domen je klečal tiho na njem, držal ga je kakor v kleščah. Na roki, kjer mu je bil palec odrezan, odprla se je bila rana in kri je tekla po telesu očetovem kakor večer pred po materinem.

				Ni videl nič, ni slišal nič, niti prošenj nečloveškega očeta niti beračevega opomina. Čas je bil potekel, zgodilo bi se bilo dejanje grozovito in neslišano. Že je bila Domnova roka tesneje zdrgnila gospodov vrat, grgraje se je letá izvijal in usta strašno odpiral, da bi sape dobil: ko pritečeta od berača naznanjena človeka, grajski stari pastir Peter in močen mož iz vasi blizu. Domen ju ni zapazil, dokler ga nista zgrabila za rame in znak potegnila. Tudi oba bi ga pač ne bila udržala, da ga ni suhi Peter s palico mahnil po rokah tako, da so mu omahnile. Sešlo se jih je kmalu še več.

				Povežejo Domna. Odnesó Sovo domov.

				Dva dni pozneje so si pravili, da Domna ni več v deželi, da so ga dali v vojake za vselej.

				Sova pa je po tistem času živel še bolj sam zase. Le malokdaj ga je kdo o kakem poletenskem večeru videl šetati se ob vodi. S potuhnjeno glavo, razoranim temnim čelom in z boječim, hudim pogledom, ki je podil vsakega drugega človeka od sebe. Celo gospodar Jurec ni več tako pogosto zahajal v grad vasovat, bodisi da ni bil človeku nič kaj iz srca prijatelj, ki lastnega sina, četudi nezakonskega (zakaj zaznanilo se je bilo vse še poveličano med ljudi), v vojake dá, ali pa ker mu je mrzelo gospodovo nemirno in temno oko.





11. TUJI RAZBOJNIKI




				Pet let je bilo preteklo. Marsikaj se je bilo predrugačilo tačas. V vsi vasi so bili že skoro pozabili Domna ali vsaj menili se niso več o njem, ker jim je bil izpred oči. Če se je pa pri kakem besedovanju pod hruško ravno kdo zmenil o njem, zedinili so se vsi v tem, da ga pač ne bode nikdar več videl nihče. »Gospoda bo že skrbela, da bo konec vzel tako ali tako, če že ni,« dejal je kak moder mož.

				Jurčeva Anka ni imela tako romantične ljubezni, da bi bila mogla iz srca peti staro našo narodno, ki pravi: »Čakala sem ga sedem let — sedem let ga pa še bom,« ampak pozabila ga je tudi ona in po očetovi želji vzela bogatega mladeniča, ki se ji je že pred ponujal, katerega je bila pa odgnala. Morda ji Domnov značaj, katerega je v zadnjih dneh šele bolj spoznala, ni bil nič kaj povšeči, morda ga je tolikanj laglje pozabila, ker je slišala med ljudmi, da je sin onega odurnega in priskutnega človeka, ki so mu rekali Sova: toliko je gotovo, da je bila srečna v novem zakonu. Stari oče Jurec je doživel veselja na sive lase, da je videl vnuka na svojem naročju in zeta dobrega gospodarja, kar mu je jako olajšalo bolezen, ki jo čuti vsak slovenski oče, ako mora zeta vzeti in tako rekoč svojo lastnijo na pol tujemu gospodarju prepustiti, ne pa lastnemu sinu. Sicer pa se je bil Jurec teh petih let močno postaral, las je imel čedalje več belih na glavi.

				Sova je ostal tisti ko pred. Nekateri so trdili, da se je obraz ta leta še bolj sfrknil in sesušil in da se je zatilnik jel od starosti upogovati, vendar to se ni veliko poznalo. Ne moremo pa čisto nič povedati, če je bil tudi on tako naravnost pozabil Domna.

				Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je stala otava pokošena v kopicah; kosci so bili pa že davno razšli se, kajti že je stala zvezda večernica visoko na nebu. Počasi je potihnil hrum po vaseh okrog in okrog, le še tam pa tam sta pela dva ponočna sleparja kako okroglo pesmico, pa zaspana sta se izgubila tudi onadva vsak za enim oglom.

				Samo v gradu sta čula še dva človeka. Luč je svetila iz graščakovega okna.

				V isti sobi kakor že pred nekdaj najdemo tudi nocoj dva naša stara znanca, Sovo in Jurca. Že dolgo ni stari gospodar vasoval v gradu. Nocoj pa je bil Sova nenavadno pri volji in besedi, menda ga je bila obila košnja razvedrila.

				»Poklaje boste pa veliko imeli letos, poklaje,« govori Jurec graščaku. »Po travniku sem hodil in videl, da so vam dosti nakosili in natepli.«

				Sova je zarenčal nekaj in primuzal.

				»Samo čisto vam niso pokosili,« nadaljuje Jurec. »Nekatere redi še vse kosmate ležé. Pozna se, da so le tako potepli nekateri, da so kose iz rok vrgli. Hencajte, veselje bi imel človek takemu brco pritisniti, da bi se kositi učil. Malo manj ko pol vozička bi je bilo lahko več mrvice.«

				»Tlačanov je nekaj delalo,« spregovori Sova in puha dalje tobak.

				»Tlačanje so tlačanje. Domač posel je še zmerom najboljši, če je priden. Dober hlapec je boljši ko zlata vaga. To sem jaz skusil, kaj menite, dela sem imel dosti, otrok pa malo, samo Anko. Zato sem moral hlapce imeti. Pa to moram reči, za delo ga nisem imel otovrej, kakor je bil tisti Domen,« govoril je mož počasi, kakor so mu misli tekle iz stare glave.

				»Hem!« zarenči Sova pri tem imenu.

				»Ni nič slišati o njem? Kje je neki? Če je res od vojske pobegnil doli na turški meji, kajli? Ljudje so govorili, da je tako pisanje prišlo.«

				»Ne vem,« pravi Sova in se obrne v temno stran; ni mu bila ljuba ta reč. Toda Jurec tega ni zapazil.

				»Kaj pravite, kaj je? Čakaj no! Eno reč sem imel že dostikrat na jeziku, da bi vas bil rad vprašal; a nekaj se nisem domislil, nekaj sem bil toliko štramast, da se nisem upal vprašati. Kaj je res, kar ljudje klepečejo in stara babiščeta trobezljajo, da je bil Domen vam v rodu?« Zadnje vprašanje je govoril bolj natihoma, skrivnostno.

				»Kaj klepečejo?« povzame naglo Sova.

				»I nu, zastopite me, jaz sem še zmerom dejal, da ne bo nič resnice, rekel sem, težko, če bo kaj. Pa ljudje hoté zmerom več vedeti. Tisti berač Urh, ki na gosli brenka — zdaj ga že dolgo ni več v te kraje — je bil raznesel, da je Domen vaš — vaš sin bil.«

				V tem hipu se zasliši iz dvora sem lajanje velikega priklenjenega psa. Grozovito je razgrajal in zaletoval se, kakor Sova še nikdar ni slišal.

				»Kaj je neki?« dejal je graščak, vstal s stola, snel staro puško s klina na steni in šel k oknu. A zunaj se je bilo pooblačilo, videlo se ni za pet pedi. Bogastvo in denar je bilo storilo skopega gospoda neznano boječega se za svoje imetje.

				»Družina pa že vsa spi. Kajti bo to?« renči Sova, petelina pri puški napne in odmakne se od odprtega okna. Zdajci slišita oba, kako pes zacvili in lajanje pojenja. »Kaj je to?« reče Sova in obledi ko zid. Postavi se zopet na okno in zagrmi z debelim svojim glasom: »Kdo je?« ter nameri puško naravnost v temo proti dvorišču. Namesto odgovora prižvižga krogla iz teme in leti ravno mimo njegovega ušesa v izbo.

				»Za božjo voljo!« zdihne Jurec v strahu.

				Sova se ogne od okna, kjer ga je odsev luči, v debelem železnem svečniku stoječe na mizi, vidljivega delal nevidnim sovražnikom.

				»Počakaj, jaz zakličem hlapce,« pravi Sova in hoče iti ven. A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata vržena iz zapahov. Strašen krik se je čul v tem trenutju; bakle so se jele svetiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi več korakov. Sova zaklene duri od znotraj, sam pa se usede nekako mirno in pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel predse, puško pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako je pričakoval, sicer upaden in bled, vendar neustrašen, kaj bode.

				Jurec je stal bliže peči, sivi lasje so mu stali pokonci, bil je veliko bolj v strahu ko Sova. Ni mogel razumeti, kaj to vse pomenja.

				Vendar oba nista utegnila premišljati. Prikaže se čez luknjico pri vratih svit bakle od zunaj, sliši se ravs več ljudi, bunkanje na vrata, zaletovanje. Ključavnica ni dolgo držala. Vrata se odpahnejo.

				Jurec je bil na pol za vrati in ni precej zagledal, kaj je; kar pa je Sova videl, bilo bi ga lahko na napačno misel zapeljalo, da vse to ni resnica, ampak da se mu le sanja.

				Kakih šest mož, čudovito napravljenih in oboroženih, rinilo se je skozi duri v stanico. Vsi so bili obraščeni po obrazih, nosili so dolge puške, samokrese za širokim rdečim pasom in dolge nože. Prvi, velik, zastaven mož svetlih oči in dolge brade, je nosil veliko leseno baklo. Njegova roka je bila brez palca.

				»To so Turki,« rekel je Jurec strahoma sam pri sebi, spomnivši se, kako so stari očetje popisovali podobe teh sovražnikov stare naše dežele.

				»Ha!« kričal je grozoviti vodnik divje trope, ki je baklo nosil, »ha, zdaj te imam!« in z vzdignjenim nožem je hotel planiti nadenj, a poči puška, krogla mu predere prsi. Ko bi trenil, popade Sova še težki železni svečnik s svečo vred in ga z vso močjo telebne razbojniku v čelo. Bakla mu pade na tla. Zvrne se sam vrhu nje. Za trenutek nastane tema in krik po izbi. Pa precej prideró še drugi in prinesó svečavo.

				A Sova je bil porabil temo. Skočil je bil skozi odprto okno na dvor in Jurca samega pustil. Videvši svojega vodnika v krvi, potolčejo razbojniki starega moža na mah in brez usmiljenja.

				Vse obširno poslopje — tako imenovani grad je bilo razsvetljeno. Čudovito je odsevalo v črno noč daleč okrog. Po polju pa med gradom in vasjo je z velikimi koraki tekel spehan mož, graščak Sova, proti vasi. Vaščanje so bili že vsi na nogah. Luči in vpitje jih je bilo zdramilo pokonci, vendar so strahoma gledali le od daleč in ugibali, kaj to pomeni. Neki dedec je celo začel praviti staro pravljico, da so nekdanji gospodarji grajske ponočne svatovščine imeli, na katerih so s peklenskim ognjem grad tako razsvetiti znali, da je za devet žrdi visoki svit stal kakor od sonca. »Ta gospod je tako tudi ves onegav, ta stenica; Bog in sveta pomagalka nas varuj, ne dejal bi dva pota, da se ne peča s pošastjo hudičevo in morda tudi svatuje nocoj,« sklene dedec pripoved in marsikdo se je našel, da mu je verjel.

				Šele ko Sova mednje pride spehan in ustrašen in pripoveduje, da so razbojniki, in zapoveduje, da bi šli pomagat, jamejo se vaščanje gibati, kričati. Razleté se na vse plati in se shajajo zopet vsak s kakim orožjem, lesenim ali železnim. Da bi svojo armado tem strašnejšo storili in vrage laglje odpodili, nataknejo slamnate otepe in škopnike na droge ter jih zažgó. Tako se počasno pomikajo proti gradu, ki je bil že na več mestih v plamenu.

				Bilo je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma, da še sami niso vedeli, od kod so si ga vzeli. Žene in otroci pa so vpili pred vežami in stali in zijali.

				»Za pet ran Kriščevih, botra, kaj je pa?« vprašala je mlada ženska z otrokom na rokah staro sosedo.

				»I, lej jo, lej! Kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu so že poklali, Bog se jih usmili in mamka božja!«

				»Ježiš! Kaj bo, če dol pridejo.«

				»Črni so ko ogel in cele jablane s korenino pulijo,« reče tretja baba. »Naš Tonek je gospoda slišal tudi, ko je pravil. Sam Bog daj, da bi še kdaj vrnili se naši.«

				»Jemineja!« javka mlada mati, »kako sem jaz svojemu branila zdajle z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Nič, nič ne.« In solze se uderó mladi ženi.

				Ko Sova s krdelom svojih za boj pripravljenih kmetov pride blizu grada, vidi, da ni že nikogar, le tu in tam je s strani pritepel se kak hlapec iz svojega skrivališča.

				Ravno so stali možje in posvetovali se, ali bi gasili ali bi se vrnili v vas ali bi šli za razbojniki, ko glasno zadoni iz teme pok veliko pušk in krogle so padale nizko, visoko in na vse plati. Vendar zadeti so bili samo trije možje, drugi so jo pocedili, pozabivši hrabrega poprejšnjega duha, naravnost domov, zakaj ni jih bilo volja, bojevati se s takimi vragi, ki jih še videti ni bilo.

				Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal, požiraje tramove in strehe in nakopičeno bogatijo Sovovo.

				Težko je bilo kmete vdrugič pripraviti, da so šli iznašat iz grada, kar se je dalo še oteti. Jurca so našli na pol živega.

				Ko so drugi gasili in nosili, sedel je Sova na majhni vreči, na ostanku svojega bogastva, glavo podpiral v dlan in komolce tiščal v kolena. Vsa druga njegova družina je bila malokdaj pri njem, tudi nocoj ni bilo ni žene ni otrok. Nanje Sova tudi mislil ni. A denar, denar, katerega si je tako skrbno spravljal skup, skoparil, še sam sebi ne privoščil — večji del tega denarja so mu vzeli tuji, divji, Bog ve kakovi ljudje. Ne, nikakor, niso mu ga tuji ljudje vzeli, on sam si ga je bil, skoro bi rekel. Kajti dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojniški, oni človek z baklo in črno brado in svetlim očesom, oni, ki ga je on ustrelil in s svečnikom ubil, oni je bil Domen, njegov sin, njegova kri. Tedaj ga je bilo konec, tega sitnega sina. Sova se bode oddahnil. O ne, Bog je vest ustvaril vsem ljudem, tudi on ni bil brez nje.

				Sova je vedel, da ga je ubil do smrti, vendar trupla v gradu ni bilo nobenega razen Jurčevega, dveh hlapcev in pa starega pastirja, čigar zvestoba je bila vzrok smrti.





12. ČESA JE NAZADNJE SPILKIN JOŽEK DOŽIVEL




				Krojač Špilkin Jožek je bil ravno omenjene noči dodelal nekaj hlač in plačilo za to svoje šivanje je bil nesel spravit nekemu krčmarju tik ceste; ta pa mu je za odškodovanje polnil precej dolgo časa steklenico z rdečim vinom, katero je potem nahajalo pot po strmem Jožkovem goltancu. Bralec mi bo rad verjel, da je potem moj dolgonogi krojač precej vse križem švedral, ko je krčmo popustil in se proti domu napotil. Vendar Špilkin Jožek ni bil nikdar tako pijan (da naravnost po domače povemo ), da bi se bil pota in pa teme ustrašil, temveč hodil je še raje ponoči ko podnevi.

				Tako najdemo v sredi noči svojega umetnika s šivanko samega na potu. Dolgočasoval se Jožek ni nikoli, če je bil prav sam, to seve le, ako je bil vinski ali, kakor je sam dejal, »dobre volje«. Delal si je namreč sam tovarišijo, izpraševal in odgovarjal. In kadar mu je domišljije čisto zmanjkalo, jel je hreščati in peti z grdim hripavim glasom, da so se mu vse ponočne ptice oglašale v okolici. Tudi zdaj je pel staro pesem krojaško:

				Po cesti krévsa stari mož,

				oprtav nese pleten koš.

				Ga srečal je en žnedar mlad,

				prec nekaj vprašal bi ga rad.

				»Al v košu nesete iglé?

				Al dali meni bi ené?«

				»»Da bi si stolkel vrag glavó!

				Ne viš, da tvojo imam ženó?««

				Morda je znal pesem še naprej krožiti, a zašel je bil med petjem s steze in, ko bi mignil, se je spotaknil ob kopico otave na travniku in zvrnil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel. »Ne vem, če sem res pijan ali kaj mi je? Kod šavram, ti pajek na vodi!« govoril je Špilkin ter tipal in šlatal, kod bi prišel zopet na stezo. Pa kolikor bolj je iskal pravega pota, toliko dalje je zahajal od njega ter s kopice v kopico zaletaval se, tako da nazadnje že skoro ni vedel, kje je.

				V sredi grajskega travnika je stala debela trnova lesnika. Posadili so jo bili še v starodavnem veku dedje s hvalnim namenom, da bi se vnuki, seno mešaje in sušé, o vročih poletnih dnevih hladili pod njo. In res je poležana in pohojena trava pričala, da je dedje niso zastonj posadili.

				Šele ko Špilkin Jožek lesniko dotiplje pred svojim nosom, razbere si v svoji razmišljeni pameti, da štramá in hodi po Sovovem travniku.

				»Čakaj, vrag vražji,« govori nevoljen sam s seboj, »pa tudi ne grem domov, primojduha da ne grem, tukajle pod lesniko bom spal.« Za vzglavje si prinese precej veliko pest mrve in se razpoloži po dolgem, komolce dene pod glavo in že se mu je jelo dremati, ko se domisli, da pokore od lanske spovedi za ta dan še ni odmolil. Komaj pa odmoli drugo češčenomarijo po očenašu, ko zagleda, da od grada svit stoji in da se dim vali proti nebu. »Sova je ogenj zatrosil,« reče in premišlja, ali bi šel gasiti pomagat, ali bi od daleč pomagal. Pijanost ga je bila že precej minila, ker tak človek, ki je zmerom v vinu ko žaba v luži, strezva se vselej kmalu. »Naprvo moram vedeti, kaj je, potlej pojdem šele,« pravi Jožek, vzdigne se popolnoma in začne plezati po lesniki gor, zakaj grad je bil skrit za drevjem, dobro se od tal ni dalo videti.

				Sicer ga je trnje opraskalo na več krajih, vendar Jožek je bil take nature, da ni miroval popred, preden je svoje suhe kosti na najvišji. rogovili vejate lesnike posadil. Komaj pa se je dobro usedel in jel razgledovati pogor, ko zasliši pompljanje, kakor da bi veliko ljudi teklo po travniku. Zdi se mu, da ne daleč vidi cel trop ljudi stati; tiho so pa bili vsi ko tatje. Pridejo bliže, ukrešejo ogenj in — o jej! takih ljudi Špilkin Jožek še nikdar in nikoli ni videl, takih kosmatinov s čudovitim opravkom in strašno puško. Bilo jih je kakih dvajset, enega pa so nosili, bil je krvav po obrazu in se ni zavedel. Videl je krojač, da ga devajo na ravno tisto ležišče, katero je bil on zase postlal. Govorili so neznan jezik in, ker so imeli svečavo, ki jih je le na pol obsevala, zdeli so se morda Jožku tem bolj neznanski in strahoviti. Čepel je v svoji rogovili tiho, še dihati si ni upal, »zakaj ustrelé me ti psoglavci kakor srako z vej, ako me satan izvoha,« dejal je.

				Rešen je bil iz svojega straha, ko so se razbojniki zedinili in pogovorili, v kateri kraj morajo bežati, in ko so jo res naglo pobrali proti južni strani.

				Ogenj se je bil medtem v gradu popolnoma razgorel. Visoko je švigal plamen, čarobno in grozno seval v temno noč. Spilkin Jožek je kobacal od veje do veje dol z lesnike. Večkrat pa je postal in poslušal, ali so res odšli oni ljudje ali oni hudiči ali kar so bili; to je uganil le, da so morali oni zažgati grad. Že je bil na zadnji veji, ko zasliši tiho ječanje od zdolaj gor. Ni videl, od kod je prišlo, in v prvem strahu jo kakor veverica na skok za dva suha štrclja više ob deblu pomakne. Potem dolgo zopet na ušesa vleče, a le ravs od grada in iz vasi je bil slišati, vse drugo je bilo tiho. Že je jel misliti, da se je motil, ko vdrugič nekdo zastoka globoko. Zdaj je Jožek dobro slišal, da je nekdo pod njim, pod lesniko.

				»O Jezus, pomagaj!« ječal je zopet nekdo.

				»Aha, ta ima Boga na zobeh, iz naše rodovine je, le dol stopi, Jožek,« govori krojač in kmalu so molele njegove dolge suhe noge izmed vej ob deblu dol. Zdolaj je ležal človek. Pustili so ga bili razbojniki. Moral je biti hudo ranjen, Špilkinemu Jožku ni odgovarjal, kakor ga je tudi klical in vpraševal; kar ganil se ni.

				»Kaj, ko bi ogenj ukresal,« pravi krojač in se spravi na delo. Po dolgem trudu je gorela suha brst, ki jo je nalomil ob lesniki, in obsevala tujega moža.

				Ležal je znak, na eni strani mu je ležala puška, tolika kakor on, na drugi je stala steklenica, kakor se je Jožek pozneje vdal, napolnjena z žganjem. Po licu je bil krvav, na bradi se je tudi kri držala, že sesedena, tako da so se bile brke čisto vse sprijele. »Nekdo ga je mahnil prek čela,« dejal je Jožek. Na prsih je morala druga rana biti, kajti obleka je bila okrvavljena zelo. Ranjenik je hotel menda krvi braniti izhod, ker je z roko tiščal na mestu, kjer je bilo središče krvavega madeža. Zdaj šele Špilkin Jožek zagleda, da na tej roki manjka palca.

				»To je Jurčev Domen!« klikne naenkrat in poklekne. »Hejo! Domen, kaj ne slišiš, hi! — Letá ne bo več zdrav. He, Domen, pogledi me no, v obraz me pogledi! Kaj ne poznaš več starega prijatelja, he, buzarona!«

				Vendar drugega odgovora krojač ne dobi, kakor da Domen težko zasopne. Gotovo ga ni niti poznal niti vedel.

				»Zdaj se mi šele oči odpirajo,« začne Jožek zopet svoj samogovor. »Tak je bilo vendarle res, kar so pravili — je že leto in dan tega — da je pobegnil bil od vojakov na turški meji neki in da ga ni. Šment! Pa je pajdaše pripeljal nocoj to noč, da bi očeta obiskali; aha, zato so imeli oni tolike malhe. Sova je imel denar. Kaj bi dejal? To je pa napak zate, ti revež ti, da si pobral hudo sam, dobro si pa pajdašem pustil.«

				Po tej elegiji ga jame zopet klicati, cukati, popravljati mu vzglavje in brisati mu krvavi obraz. Ranjenec je jel govoriti, toda vse je bilo zmedeno in raztrgano. Zdaj je preklinjal in grozil se, imenoval očeta svojega, zdaj zopet molil in Boga usmiljenja prosil.

				»Ne kolni mi, ne,« vpil je krojač, »drugače mi uideš gorak iz rok v pekel, česar te Bog varuj.«

				Prišel je trenutek, da se je Domnu nekaj razjasnilo, smrt je morala biti blizu.

				»Kje sem?« vpraša s težo krojača.

				»V domačih krajih si, Domen, na travniku grajskem pod lesniko.«

				Oba molčita. Čepé gleda Jožek nekaj časa v ob ledelo lice. Potiplje roko. Mrzla je bila.

				»Slišiš, Domen!« kriči zopet krojač, »nič ne maraj, da boš umrl. Kaj, ko bi molil — molil, pravim!«

				Domen je jel res gibati z ustnicami in — umirati.

				Ko se je danilo v jutru, razpovedal je Špilkin Jožek po vasi, da je Domen umrl v njegovih rokah na očetovi zemlji. Da ga je lastni oče ubil, to je vedel samo gospod Sova.

				A tudi Sova ni dolgo nosil te skrivnosti po svetu. Po Jurčevi smrti, ki one noči ni prebolel, ostal je brez prijatelja. Vest ga je grizla in zgrizla, kajti nekega jutra so ga našli mrtvega. Še v smrti strašen, je držal, ko so ga dobili v postelji, glavo na tleh, noge pa je imel zavite in zapletene v rjuhe in odeje. Dejali so, da ga je božje udarilo.

				»Kaj menite, da so bili res Turki tisti razbojniki?« vprašam jaz starega Oralka, ko je pripoved končal.

				»Kajpa da so bili. Če ne verjameš, pa pojdi gor v grad. Tam še zdaj tisto puško hranijo, ki jo je bil Domen prinesel, in videl boš, da je turška. In v Vedlačevem hlevu je še zdaj deska, iz gradu prinesena, v kateri od tačas turška krogla tiči.«