Milan Kotnik
Pesmi
Ležiš na belo napetem platnu
in opazuješ, kako se svetlobne lise
lovijo po steni.
Čas se počasi pretaka,
poletje se cedi po prostoru,
med stoki pa lebdi vonj
po gozdnem cvetju in pokošeni travi.
Skozi zastrta okna kaplja svetloba
in ti nežno prebada haljo,
tako da odkriva
mehke in puhaste površine.
V tebi vidim vedno več golote.
Lasje ti dišijo po vročem zraku,
ki puhti iz asfaltnih cest.
In ko te gledam,
si (nekje v sanjah)
zaželim, da bi te
objel, navlažil
in te utopil
v večerni sopari.
* * *
Vlak lahko človeka popolnoma zamori in mu pokvari ves dan. To je čudno, ker sem podedoval latentno ljubezen do vlakov, ki se je vključila v rodovni genom, ko je dedek po prvi vojni postal železničar. Včasih sanjam o neskončnih prerijah, o belih oblakih dima, o Indijancih, ki rušijo proge, in o tolpah, ki nas napadajo z boka. Neredko povsem razločno prepoznam Jesseja Jamesa. Ampak vedno, ko se peljem skozi gozd, občutim neko nelagodnost.
Jaz sem v vlaku, čeprav sem nedolžen, oni pa so zuneg, čeprav je pravica z njimi. Čutim njihove poglede, prislonjene ob puškino kopito, ko mi prek čela polzijo na vrat. Muha in merek se mi projicirata točno med oči. Mogoče mi je to ostalo od takrat, ko smo ob praznikih v šolski telovadnici gledali filme. Kakorkoli že, v gozdu so skriti partizani in čakajo vlak. Yul Bryner je miner in
Milena Dravič tifusarka.
* * *
Žalost je ubikvitarna; po domače: prisotna je povsod. Torej jo je najti tudi v omari, med priborom za čiščenje čevljev in v sobi. Poleg vsepovsodprisotnosti pa še ta dolgčas, ob uri, ko se že mrači in otroci, ki prihajajo iz šole, nosijo odpadlo rumeno listje platan in se igrajo z njim in bo kmalu potrebno prižgati luč.
Zdi se mi,
da niti drevesa ne vedo, zakaj so. Kar tako so tam, kljubujejo vetru in času za prazen nič. Niti tega ne vedo, da je vse ustvarjeno, da mine.
In v tej nevednosti je njihov smisel, da ne ponorijo,
ko jim listje porumeni.
* * *
Ta A je dolg Aaaaaaaaaaaaaaaa, nima dna
in sploh je brez oblike.
* * »
Vedno,
kadar si te zaželim, zaprem oči
in te v lepih, svetlih barvah, skozi katere preseva hrapavost papirja, rišem
na pločnike,
na obsijane klopi
in na rjuhe postlanih postelj.
Potem ponavadi
nekaj zaškrta,
veter dregne v okno,
barve usahnejo
in spet te ni.