391
Ljubljana
Erna  Mu ser
Prebelo mesto, gnezdo hiš in hišic, vrtov zelenih, grde, ozke reke, megle dušeče in zaspanih juter, gora vabečih v smrt in pozabljenje.
Obrekovano in natolcevano,
slovenskih zmot in grehov polno mesto,
v ljubezni sanjano in v bolečini,
z grenkobo ljubljeno, ljubljansko mesto.
V megli vsa jutra tvoje telo lice sveži  se, v  opoldanskem  soncu utrujeno žare se tvoje hiše;
že te zlati jesen, že pada listje — o, vse bolj ljubljeno in vse bolj belo boš, ko bom daleč, v srcu mi cvetelo.
392