časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo
in filozofijo
Družboslovje
Muhovič, Zidan, Režonja, šumi, Pečar
Filozofija
Jerman, Adlešič, Zadnikar, Smokrovič, Novak, Pediček, Kron, Rudi, Justin, Pihler
Psihologija
Lamovec, Pečjak, Černigoj Sadar, Potrč, Pogačnik, Zupančič, Friedl, Flaker
Noam Chomsky
Ule, Kovačič, Bolta Prevodi
Laseh, Hassemer, Sajama, Lukacs Sedanji trenutek družbe
Rus
Anthro
pos
UDK 3 Leto 1990, letnik 22, številka III - IV
Anthropos
L.
ČASOPIS ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO
Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev.
Izdajateljski svet:
dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cveta Mlakar, dr. Janek Musck, dr. Borut Pihlcr, dr. Marko Polič, dr Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek.
Člani redakcije:
dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija).
Odgovorni urednik: dr. Janck Musck, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tajnica uredništva: Janja Novak Lektor: Mihael Hvastija
Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija:
Anthropos, Filozofska fakulteta,Oddelek za filozofijo,Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 332-611, int. 319
Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236.
Letna naročnina za posameznike 60,00 din, za delovne organizacije 80,00 din. Cena enojne številke 15,00 din, dvojne številke 30,00 din in trojne številke 40,00 din. Računalniško stavljanje in oblikovanje: RC TAMIR Tisk: SKUŠEK
Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Republiškega komiteja za kulturo, Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani
Družboslovje Filozofija Psihologija Noam Chomsky Prevodi
Sedanji trenutek družbe
VSEBINA (Anthropos, št. 3 in 4 / 90)
I. DRUŽBOSLOVJE
9-20 Jožef Muhovič: Odnosi med otroškim likovnim izražanjem in likovno ustvarjalnostjo odraslih 21 - 32 Alojzija Židan: Poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi (aksiološkimi) pojavi kot
pomembnimi prvinami vzgojno izobraževalnega dela 33 - 45 Jože Rcžonja: Teoretske predpostavke uporabe računalnika pri pouku 46 - 65 Irena Šumi: Sinkrctistična in revivalistična verska gibanja severnoameriških staroselcev 66 - 79 Janez Pečar: "Discipliniranjc" v družini
H. FILOZOFIJA
83 - 92	Frane Jerman: Predikatna logika
93-102	Gregor Adlcšič: Nietzsche contra ratio ali o estetski dimenziji večnega povratka
103 - 112	Darij Zadnikar: Ekvivokacija ideologije v marksizmu
113-118	Nenad Smokrovič: Kognitivne dispozicije in minimalna racionalnost
119 -134	Bogomir Novak: Kantov pojem ncprolislovnosti v Kritiki čistega uma
135 - 141	Franc Pcdiček: Kriterij za analizo vsebinske sporočilnosti terminov v znanosti
142- 147	Aleksander Kron: Njegovo veličanstvo detajl
148 - 165	Matevž Rudi: Oris temeljnih pojmov v logičnem pozitivizmu in strukturalni teoriji znanosti (2. del)
166-176	JanezJustin:Izjavljanje
177 -194	Borut Pihler: Technc - poiesis - praxis - dynamis
m. PSIHOLOGIJA
Tanja I jmovec: Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes (2. del) Vid Pečjak: Psihološki model upora
Ncvenka Čemigoj Sadar: Socialno-psihološkc teorije spolne tipifikacije Matjaž Potrč: Biološka funkcija in funkcija orodij
Vid Pogačnik: Kratkoročni spomin v psihometriji in v kognitivni psihologiji Maja Zupančič: Prehod s heteronomnega na avtonomni nivo moralnega presojanja v obdobju srednjega otroštva 276 - 290 Aleš Friedl: Izostanki v GP Stavbar: nekaj povezav 291 - 308 Vito Flakcr: Rcichov stroj deluje
197	-208
209	-223
224	-238
239	-249
250	-265
266	-275
IV. NOAM CHOMSKY
311 - 325 Andrej Ule: Chomsky, Kripkc, Wittgenstein
326 - 332 Irena Kovačič: Razlagalna ustreznost Chomskyjcvih slovničnih modelov
333 - 349 Marija Bolta: Slovenski in angleški povratni zaimki v vczalno-navczovalni teoriji
v. PREVODI
353 - 363	Christopher Laseh: Minimalni jaz (1. del, prevedel Miro Beg)
364 - 378	Winnfried Hassemcr: Pravna hermcncvlika (prevedla Vera Lamul)
379 - 387	Seppo Sajama: Vcbrova "Estetika" (prevedla Zdenka Erbežnik)
388 - 393	Gyorgy Lukacs: Platonizem, pesništvo in forme: Rudolf Kassner (prevedla Cvetka Toth)
VI. SEDANJI TRENUTEK DRUŽBE 397 - 428 Vojan Rus: "Akcija 25 poslancev"
VI. POVZETKI






■

Družboslovje


Odnos med otroškim likovnim izražanjem in likovno
ustvarjalnostjo odraslih
JOŽEF MUHOVIČ
1.	Zunanjost: Vtis, ki gaje potrebno problematizirati
2.	Gorčično zrno: Klitvene pobude in oblikotvorne moči mladostne likovnosti
3.	Sad zrelosti: Oblikotvorna fiziognomija zrele likovnosti
4.	Notranjost: Nepogrešljivost na svojem mestu
i. ZUNANJOST: VTIS, KI GA JE POTREBNO PROBLEMATIZIRATI
V času, ko so nekateri v otroških likovnih stvaritvah pripravljeni videti umetniške dosežke in ko se hkrati drugim dela odraslih likovnikov dozdevajo brezupno otročja, bo verjetno vsaj zanimivo, če žc ne kaj več, na kratko pregledati in presvetliti zakulisje odnosov med otroškim likovnim izražanjem in likovno ustvarjalnostjo odraslih. Še pred nedavnim so bili ti odnosi jasni in neproblematični. Celo do te mere, da se vprašanja razmerij med mladostno in zrelo likovnostjo sploh ni postavljalo. Otroško likovno izražanje je bilo pojmovano kot nezrelo, poizkusno in nepopolno vstopanje v svet oblikotvornosti, odrasla likovnost pa kot njegova neprimerljivo popolna nadgradnja z nespornim kvalitativnim primatom. Očitno pa se je v novejšem času, tj. z nastopom moderne in postmoderne umetnosti, to že na zuanj razvidno razmerje kvalitativne različnosti zabrisalo. Meje med otroškimi likovnimi stvaritvami in likovnimi deli odraslih so postale manj vidne in manj jasno izbrisane. To pa ne zato, ker bi se v tem času otroška likovnost kakorkoli spremenila, pač pa ker se je - in to je laičnim gledalcem tako težko razumeti - likovnost odraslih v zunanji podobi tako nerazumljivo poolročila oz. infantilizirala.
Postavljata se torej dve temeljni vprašanji: (1) kako in zakaj se je to zgodilo? in (2) kako se je - če se je - s tem spremenil odnos med likovnim izražanjem otrok in likovno ustvarjalnostjo odraslih? Na prvo vprašanje bom skušal odgovoriti takoj, za odgovor na drugo pa bo potrebna natančnejša analiza stanja.
Z moderno umetnostjo, ki je, kot je zapisal slikar Vasilij Kandinski, zapustila kožo sveta in pogledala za njo, sc je v pomembnem oziru menjal likovniški donos do videza vidne stvarnosti, ki je bil vse dotlej glavni orientir in zanesljvia kontrolna točka za vsa 'ikovniška prizadevanja. Ta preobrat, ki je nastopil z impresionizmom, je morda najlepše
in najbolj koncizno označil francoski slikar Fernand Lčger, ki jc to transformacijo takole opisal: "Po mojem mnenju jc slikarski realizem hkratna razporeditev treh velikih likovnih količin: linij, oblik, barv. (...) Vse te količine (...) so bile pri večini slikarjev pred impresionisti tesno povezane s posnemanjem predmctnosli, ki sama po sebi pomeni absolutno vrednoto. (...) Impresionisti so prvi zavrgli absolutno vrednost predmetnosti in začeli upoštevati samo njeno relativno vrednost (...) Posnemanje videza predmeta, ki ga še vsebuje njihovo delo, obstaja le še zavoljo raznolikosti, je zgolj tema in nič več. Zeleno jabolko na rdeči preprogi za impresioniste ni več razmerje dveh predmetov, ampak razmerje dveh barvnih tonov, zelenega in rdečega. (...) Mislim, da sta se v tem trenutku srečala dva velika slikarska koncepta, vizualni realizem in realizem koncepcije ..." (Lcger 1975: 13).
Impresionalisti so bili torej prvi, ki so zavrgli absolutno vrednost videzu vidne stvarnosti m ta videz upoštevali le še kot relativno vrednost. V tem smislu so jim sledili številni moderni umetniki do današnjih dni. Kaj pa pomeni zavreči absolutno vrednost videza in upoštevati le še njegovo relativno vrednost? To pomeni samo to, da se elementi videza vidne stvarnosti, kot so barvne, svetlostne, linearne ... vrednosti, ki so hkrati temeljna likovna izrazna sredstva, v likovnih kontekstih od impresionizma dalje ne združujejo več nujno in samo tako, da bi struktura njihovih medsebojnih odnosov proizvedla videz nekega predmeta oz. pojava, pač pa tudi drugače, npr. tako da proizvede čisto abstraktne vidne in prostorske odnose. Elementi videza vidne stvarnosti, se torej v kontekstih moderne umetnosti lahko povezujejo v najrazličnejših smereh. Cilj teh povezav pa ni več rekonstrukcija videza že obstoječih predmetov in pojavov, pač pa raziskovanje prostorskih odnosov, ki vodijo v produkcijo še nevidenih videzov. Torej moderna umetnost ne raziskuje zgolj ustroja predmetnih videzov, pač pa ustroj temeljnih pogojev vidnega in nove možnosti manipulacije z njimi. Raziskovanje pogojev vidnega jc bilo sicer sestavni del tudi že predmoderne likovnosti, saj v likovnem oblikovanju videz, tudi videz predmetnega sveta, ni dano dejstvo, pač pa ga je potrebno šele ustvariti, in sicer tako, da zagotoviš primemo organizacijo njegovih matcrialno-prostorskih predpostavk, tj. svetlosti, barv, linij, oblik itn. Morda je na to na najbolj preprost in razumljiv način opzoril francoski simbolistični slikar Mauricc Denis, ko je zapisal, da je vsaka slika, preden postane ženski akt, bojni konj ali kakršnakoli zgodba, površina, pokrita z barvami, razporejenimi v določenem redu (Charpicr, Shegcrs 1957: 686). Le to jc, da je bilo pri predmoderni umetnosti raziskovanje pogojev vidnega več ali manj odprlo le v tisti smeri, ki je zagotavljala dosego cilja te umetnosti, tj. dosego bolj ali manj dobesednega videza predmetnosti, medtem ko je moderna umetnost, katere cilj ni bil več predmetni videz in predmetne vsebine, raziskovanje pogojev vidnega in zakonitosti manipuliranja z njimi odprla še v drugih smereh. Iz raziskovanja enostranskih odnosov med svetlostmi, barvami in oblikami jc prešla na raziskovanje njihovih mnogoslranskih možnih odnosov. Barv, svetlosti, linij, oblik ni več opazovala samo v povezavi s predmetnimi videzi, pač pa jih je pričela obravnavati kot čiste, absolutne vrednosti, s katerimi je mogoče oblikovati mnogostranske odnose in s tem nove videze oblik, teles in prostorov. Pomemben ni bil več odnos predmetov (jabolko-prt), pač pa odnos med svetlostmi, barvami in oblikami (svctlo-tcmno, rdeče-zeleno, oglato-okroglo). S tem je moderna umetnost tudi v svojem videzu postala bolj abstraktna, navezana na svet čistih oblikovnih vrednosti in likovnih vsebin. Predmetni videz je zanjo postal relativna vrednost, koncepcija odnosov med vidno-prostorskimi
količinami pa absolutna vrednost. Zanjo torej occnjcvanje zgolj po podobnosti s predmetno stvarnostjo ne pride več v poštev.
V tem pa, ko se je moderna umetnost od poustvarjanja videza predmetne stvarnosti obrnila k proučevanju in izrabi čistih oblikovnih odnosov, se je hočeš nočeš znašla na istem "delovnem prostoru" kot otroška likovnost, ki je tudi prisiljena najprej preizkusiti elementarne in zato čiste oblikovno-prostorske odnose in zakonitosti, da bi bil oblikotvorni proces sploh ploden in da bi dosegel cilj, za katerim si otrok oblikotvorno prizadeva. Otroška likovnost in moderna umetnost se torej srečujeta v raziskovanju čistih ob-likovnih odnosov, le s to razliko, da prva videza predmetnosti šc ni osvojila, druga pa se je od njega že zavestno vrnila, da bi s tem razširila področje kvalitativno novih možnosti operiranja z elementi vidnega sveta. Vidni izraz tega srečanja je (bila) vizualna podobnost rešitev mladostne in zrele likovnosti, podobnost, ki je mnoge zmedla - bodisi tako, da so v otroških risbah hiteli videti konkurenčne umetniške dosežke, bodisi tako, da so dela odraslih likovnikov doživeli kratkomalo kot otroške zmazke. Sprožilo se je doživljajsko zabrisovanje mej med mladostno in zrelo likovnostjo.
Vendar pa - ali so te meje res tako zabrisane, se otroška in in odrasla likovnost res tako zlahka - kot je videti - prelivata ena v drugo in se - celo do zamenljivosti - mešana med seboj? Odgovor na to lahko da le podrobnejša analiza izhodišč, ciljev in oblikotvornih metod obeh oblik likovnosti in hkrati njihova medsebojna primerjava.
2. GORČIČNO ZRNO: KLITVENE POBUDE IN OBLIKOTVORNE MOČI MLADOSTNE LIKO VNOSTI
"... Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko pa se vseje, raste in poslane večje kot vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo celo ptice neba prebivati v njegovi senci" (Mr 4, 31-31)
Problem pristopil. Otroško likovno izražanje je v svojih pojavnih oblikah, psiho-diagnostičnih indikacijah in ikonografskih značilnostih relativno pogost predmet zanimanja različnih psiholoških in pedagoških raziskav. To je tudi povsem razumljivo, saj so otroške risbe eden prvih, če že ne kar prvi ZNAKOVNO FIKSIRANI IZRAZ otrokove psihe, prvo JEZIKOVNO OBJEKTIVIRANO "izkazovanje življenja" otrokove misli ter kot take predstavljajo prvo avtohtono in avtentično dokumentirano stvarnost, preko katere se je raziskovalno mogoče približati naravi otrokovih psihičnih storitev in njegovemu psihičnemu razvoju.
Natančneje rečeno je tisti odločilni faktor, ki omogoča uvid v dejavno otroško psiho, pojavna oblika otroških risb, saj je prav ona realni in neposredni izraz storitev, ki so jo proizvedle. Ugotovljeno je namreč bilo, da s produktom ustvarjalni potencial, ki ga je izoblikoval, ne ugasne, pač pa samo spremeni svoj bivanjski modus in se s svojo najbolj živo silo preseli v produktov ustroj, v strukturo, ki lahko v sebi obudi vse, iz česar je bila rojena.
Pojavna oblika otroške likovnosti pa dopušča preko sebe vstop v otrokovo psiho po dveh poteh: preko svoje IKONOGRAFIJE (podobe in predmetni pomeni) in preko svoje OBLIKOVNE STRUKTURE, ki to ikonografijo podstavlja in omogoča. Ikonografija je pri tem naravni proizvod zaznavanja in kot taka naravnana k podobam, smislom in vsebinskim aspektom upodobljenega. Njen interes je usmerjen k pomenom, ki vežejo resnične in narisane predmete, njena običajna metoda pa je primerjanje po podobnosti. Oblikovna struktura pa razkriva NAČIN, na katerega jc neka predmetna vsebina dobila likovno obliko. - Če jc torej intcnca ikonografije ugotavljanje podobnosti upodobljenega z njegovo naravno predlogo, potem jc intencc oblikovne strukture razkriti strukturno logiko otroških likovnih formulacij in s tem mišljenje, ki jc te formulacije zasnovalo in izvedlo. Ikonografija jc pri tem torej nekaj danega (zaznava), njena ob-likovna struktura pa nekaj z;n-danega, saj jc ne morejo razložiti in poustvariti čuti, marveč lc misel, ki jo je proizvedla. Ikonografija jc zunanji in zato najprej opazni aspekt otroških risb, njihova oblikovna struktura pa jc njihov notranji aspekt. Ikonografija nam obliko otroške risbe predstavlja kot nekaj "žc narejenega" in usmerja pozornost na to, na kar to "žc narejeno" kaže, na listo kar risba UPODABLJA. Ikonografija torej naravnava gledalčevo pozornost stran od naznavne situacije, ki jo nosi, k predmetnim pomenom, kijih asociira. Nasprotno pa oblikovna struktura obrača pozornost na sam akt produkcije neke narisane podobe oz. predmetne vsebine. Njeno področje jc področje artikulacijc, pcxiročje preoblikovanja elementov vidne stvarnosti, kol se javljajo v stvarnosti likovnih materialov, v novo, otrokovim psihičnim zahtevam in sposobnostim prilagojeno obliko. Če torej ikonografija otroških risb razkriva otrokovo psiho predvsem v njenih pomenskih dimenzijah, ki se nanašajo na podobnost upodobljenega z njegovo realno predlogo, se pravi v statični obliki podob in pomenov, potem jo oblikovna analiza razkriva v akciji, na delu, in flagranti, skozi oblikotvorne načine in opcracijc. Skratka: dinamično.
V tem primeru pa postaja važno ne samo to, KAJ se upodablja, marveč predvsem KAKO in ZAKAJ se to počne. Odločilna ni več predmetna vsebina, pač pa POT, po kateri jc otrok določeno predmetno vsebino oblikoval, pot po kateri ji jc priskrbel obliko. Pot do oblike pa jc - če parafraziram znamenito Heglovo misel iz uvoda v Fcnomcnologijo duha (Dolar - Žižek 1985: 128) - pomemben del same vsebine oblike. -Vsebina otroške risbe torej ni samo to, kar ta risba predstavlja oz. upodablja marveč tudi - in celo še bolj - to, kako, po kakšnih poteh se jc otrok dokopal do OBLIKE neke predmente vsebine. Temeljna (likovna) vsebina otroških risb, kakor tudi celotne likovnosti, jc njena OZNAČEVALNA STRUKTURA , čeprav lahko ikonografija in iz nje izvirajoče interpretacije pomen le označevalne strukture nekako poilačijo, prikrijejo in potisnejo v ozadje, tako da lahko tej srži likovnega oblikovanja pridemo na sled zgolj, če izhajamo iz tistega, kar se na površini izkazuje kot nekaj drugotnega, vnanjega (primerjaj Žižek 1980: 171).
Moja teza je, da so se dosedanje raziskave otroškega likovnega izražanja, z redkimi izjemami seveda (npr. Britsch 1952, Butina 1982, Muhovič 1986), otroške likovnosti in s tem otrokove psihe vse preveč lotevale lc s posredovanjem ikonografije, vse premalo pa s posredovanjem označevalne strukture, tj. z metodami oblikovno-slrukturnc analize, s katero bi se lahko razkrili razlogi, zakaj otrok določeno vsebino v določenem času oblikuje tako, v drugem pa drugače, zakaj ima potrebno na likovni način še enkrat poustvarili to, kar mu jc v zaznavi žc dano ipd. Trdim, da so se raziskavam, o katerih teče beseda, na ta način izmaknile hudo pomembne, lahko celo rečem, bistvene reči,
namreč funkcionalna struktura in razvojna smotrnost otrokove likovnosti, kognitivni in operacionalni vzvodi, ki jo določajo. Čas je torej, da tudi tej "temni strani" pojava pustimo spregovorili. Naše razprave brez nje celo ni mogoče nadaljevati, saj se sprašujemo prav po izhodiščih, ciljih in oblikotvornih metodah, ki karakterizirajo mladostno likovnost.
Še preden pa se lotimo brskanja za temi bazičnimi oblikotvornimi dejavniki, poglejmo, do kam so privedle ikonografsko fundiranc raziskave, kakšne so bile njihove
metode in kakšna struktura spoznanj je iz njih izšla.
***
Vse ikonografsko fundiranc raziskave v jedru temeljijo na docela sprejemljivem izhodišču, da so otroške risbe znakovni diagrami otrokovih psihičnih vsebin. Manj premišljena in utemeljena pa je njihova predpostavka, da je otrokove psihične vsebine mogoče odčitovati neposredno, tj. zgolj iz vsebinske podobnosti med narisano podobo in njenim realnim modelom v stvarnosti, ali drugače: iz podobnosti predmetnih pomenov. Ta podobnost je v njih postala skoraj izključno sredstvo, s katerim se naj razkrijejo optrokove psihične vsebine in storitve, ki so sicer skrite v glavi ali pa spontano izzvenevajo v prostoru in času. Iz teh podobnosti se poizkuša razbrati otrokov odnos do okolja in samega sebe, njegove emocionalne naravnave, natančnost in usmerjenost opazovanja, mentalna starost ipd. Npr.: če otrok neko žival, denimo konja, upodobi z odgovarjajočim številom udov, je to znak usmerjene pozornosti in dobrega opazovanja; če figuro, ki jo označi za samega sebe, glede na realna proporcionalna razmerja predimenzionira, je to znak njegove psihične, doživljajske in miselne egocentričnosti; če svojo družino upodobi tako, da podoba očeta po velikosti zelo nadvladujc podobo matere in njega samega, je s stališča ikonografsko usmerjenega raziskovalnega pristopa to znak za določeno vrsto interpcrsonalnih razmerij v družini itd.
Struktura spoznanj, ki jo ikonografsko utemeljeni pristop omogoča, se torej nanaša na tiste vsebine otrokove psihc, ki jih otrokove risbe evocirajo po poti asociacij . Gledano skozi takšno optiko se nam kot tisto, kar je v otroških risbah zares pomembno, prikazuje to, kar otroške risbe kažejo, upodabljajo oz. simbolizirajo. S stališča psihologije jc morda to zelo pomembno, s stališča otroške likovnosti pa se v taki interpretaciji otroških risb, logično gledano, kaže nek paradoks, ki je v naslednjem: če nas otroške risbe s svojimi povednimi intcncami naravnost podijo od sebe, v naročje objektov in vsebin, ki jih upodabljajo in na katere kažejo, potem se v otroških risbah same te risbe izkazujejo kot drugoten faktor, potem se njihova oblikovna struktura sama v sebi skriva oz. je sama v sebi odsotna, s čimer pa pridemo do razločnega primera napake, ki jo logiki imenujejo contradictio in adiccto.
Če jc ikonografski pristop k proučevanju otroške likovnosti morda še dovolj primeren za psihologijo, pa jc z likovnega stališča povsem neprimeren, ker ignorira prav najbolj tvorno in kreativno podstat otroške likovnosti, tj. njeno OBLIKOTVORNOST (od: obliko tvoriti!), njene produkcijske postopke in ob-likovne mvencije. Ker torej ikonografski pristop ne zmore razkrili pobud, načinov in metod, po katerih so bile otroške risbe oblikovane, ga bom na tem mestu poizkušal dopolniti z OBLIKOTVORNO ANALIZO, tj. z razkritjem tega, o čemer nam govori označevalna struktura otroških likovnih artefaktov.
Kaj se zgodi, če gledamo na otroško likovnost pod tem zornim kotom?
***
Pobude, cilji, oblikotvorna metodologija. Ena najpomembnejših otrokovih razvojnih nalog v prvih letih življenja je njegova integracija z okoljem, v katerem živi. Pomemben del te integracije pa jc vključitev v vidno in prostorsko okolje. Ta zahteva, da se v otroku izvrši določena aktivacija naravno danih sposobnosti zaznavanja vidnega sveta in prostora, ki naj privede od tega, kar običajno imenujemo vsakdanje vizualno mišljenje (glej Butina 1984: 22-29), s katerim otrok lahko obvlada okoliški vidni svet in ga razume na praktični n^čin. Za vsakdanje vizualno mišljenje je značilno, da podatke vidnega zaznavanja zlije s tisto količino mišljenja, ki jc potrebna za uspešno opravljanje dejavnosti vsakdanjega življenja. V njem se torej zaznavanje prostora kombinira z elementarno stopnjo razumevanja običajnih prostorskih odnosov. To pa spet pomeni, da mora otrok, ko se skuša prebiti do obvladovanja prostora na praktičen način, do določene mere razkriti notranjo strukturo vidnih prostorskih fenomenov in jo razumeli. To pa jc mogoče le, če lahko otrok s prostorskimi fenomeni (največ predmeti) manipulira in jih v tej manipulaciji opazuje in analizira. Prostora se je namreč mogoče polastiti in ga spoznati le z ustrezno dejavnostjo v njem. - Prav tu pa jc otrok v nekoliko paradoksni situaciji, saj mu jc zavoljo njegove majhnosti, šibkosti, zavoljo često negotove ali vsaj hudo omejene gibljivost, intelektualne labilnosti ipd. zaprlo ravno to, kar odklepa vrata prostora - namreč zadostna manipulacija s prostorskimi objekti in usmerjena analiza prostorskih relacij. Da bi lahko spoznal prostor in ga obvladal na praktični način, bi'torej moral otrok storiti prav tisto, kar ne more.
Prav na tem zagonetnem mestu pa se pokaže odločilna razvojna in kognitivna funkcija otroške likovnosti in likovnih izraznih sredstev. Ker so izrazna sredstva likovnosti sama prostorske narave, lahko otroku služijo kot priročno pomagalo pri prostorskih manipulacijah, ki bi mu bile v realnem prostoru težko ali celo nedostopne. Če torej otrok v realnem prostoru ne more razdreti npr. hiše, da bi spoznal in razumel funkcionalno odnose med njenimi deli, čc to isto ne more napraviti s človeškim telesom in še s številnimi predmeti in pojavi prostora, pa to lahko stori v SIMBOLIČNEM LIKOVNEM PROSTORU. Simbolični likovni prostor se tukaj izkazuje kot voljno in zelo primerno pomagalo pri kognitivni organizaciji prostora. Predstavlja nekakšno nazorno-simbolično pretvezo, da se otrok kljub telesni majhnosti, omejeni gibljivosti in pomanjkljivi intelektualni konccntraciji zmore temeljiteje ukvarjati z analizo posameznih aspektov in odnosov vidnega sveta, ki se siccr izgubljajo, prekrivajo, gnetejo in izpodrivajo v zaznavno-prostorskem kontinuumu. Likovna izrazna sredstva že čisto "tehnično" silijo otroka,da se z vidno stvarnostjo ukvarja analitično in abstraktno. Kar poglejmo npr. primer linije, ki jc otroku najprej dostopno likovno izrazno sredstvo. Linija jc že po svoji temeljni naravi abstrakcija, saj jc v naravi ni. V naravi obstajajo samo mesta, kjer se srečujejo različne svctlostne in barvne vrednosti, figure in ozadja, različno prostorsko usmerjene ploskve ipd. Vsa ta mesta srečanj običajno zarišemo kot linearne tvorbe. Z linijo torej iz vidnega sveta izvlečemo zgolj mesta velikih vizualnih in prostorskih menjav, kar pomeni, da smo zavoljo njene oblikotvorne narave prisiljeni -kakor tudi otrok - selekcionirati neštete Čutne ]Md;iikt in v tem ogromnem prepletu zaznavnih danosti IZLOČITI BISTVENO. Sposobni smo razdreti vizualni kontekst
realnosti na njegove prostorske sestavine in razumeti bistvene prostorske odnose, kar nam omogoča prostorsko in delovno orientacijo v okolju, usmeritev pozornosti na tiste aspekte prostora, ki so za nas pomembni, nenazadnje pa tudi ustvarjanje novih prostorskih odnosov.
Z likovno analizo vidnega prostorskega okolja torej otrok ne spoznava samo o vsebinskih (ikonografskih) aspektov prostora, marveč njegove strukturalne zakonitosti, ki niso vezane zgolj na to ali ono predmetno vsebino, pač pa veljajo neodvisno od vrste predmetnih vsebin. Primer: linearne akcijc v likovnem prostoru opozorijo otroka, da v podobi drevesa niso pomembne npr. samo njegove veje kot veje, marveč njihova SMER, njihovi PROPORCIONALNI ODNOSI v primerjavi z deblom ipd., torej medsebojni prostorski in funkcionalni odnosi, ki bi se sicer vtopili v celovitosti doživljanja, čeprav so v resnici bistveni za izgradnjo Irdnc kognitivne osnove za dejavno in kreativno spreminjanje sveta.
Otroška likovnost torej otroka ob seznanjanju z vsebinskimi aspekti prostora seznanja tudi z njegovimi abstraktnimi, relacijskimi vidiki. Formiranje oblik, ki naj upodobijo neko predmetno vsebino, jc namreč najprej in predvsem PROSTORSKO DEJANJE, ki ga jc mogoče uresničiti le preko spoznavanja in spoznanja prostorskih zakonitosti. Neka likovna podoba je zalo direkten odraz stopnje spoznanja teh zakonitosti in njihovih oblikotvornih potenc. Njena vsebina torej ni samo to, kar upodablja, marveč OZNAČEVALNA STRUKTURA, označevalno omrežje, ki se v njej razodeva. Še več: samo ta označevalna struktura lahko da odgovor na to, zakaj se npr. upodobljena drevesa, ki ikonografsko vzeto, prikazujejo eno in isto stvar, tako zelo razlikujejo.
***
Otrok torej z likovnostjo spoznava vidni svet tako, da razkriva njegovo notranjo Prostorsko STRUKTURO, obenem pa ob tem pridobiva tudi osnovne pojme likovnega mišljenja, ki izhajajo iz delovanja v simboličnem likovnem prostoru in iz voljne uporabe likovnih izranih sredstev. Likovnost vrši pri tem funkcijo tega, kar Lev Vigotski (1977: 210-211) imenuje zakon premeščanja. V skladu z njim pomeni razumeti in spoznati neko zaznavo, opravilo in akcijo, prevesti jo iz ravni delovanja oz. opravljanja na raven JEZIKA, se pravi, rcproducirati jo v domišljiji, da bi jo lahko izrazili z znaki in jo s tem razkrili v njenem bistvu.
Lahko torej rečem, da se nekatere kvalitete duha lahko pridobijo prav s tem, da so vczane na neko materialno sintezo, ki jo v našem primeru nudi in zahteva LIKOVNA OZNAČEVALNA PRAKSA.
Otroška likovnost torej ni niti preprost odraz psiholoških parametrov njegovega razvoja niti izraz neke vrojene estetske potrebe, marveč RAZVOJNO ORODJE in KOGNITIVNA NUJA. Otroška likovnost služi povsem PRAKTIČNEMU namenu: Podpiranju postopnega praktičnega razumevanja in obvladovanja in prostora, pri čemer sc v korclaciji razvijejo tako spontani vizualni pojmi, kot tudi nastavki pravih likovnih Pojmov, ki lahko brez preloma vodijo v reflektirano likovnost.
V tem smislu je otroška likovnost res kol "gorčično zrno", ki jc, ko začne kliti, skorajda marginalno (čečkanje), ko pa se razraste, požene velike veje, tako da lahko celo Ptice najvišji dosežkov duha gnezdijo v njegovi senci.
3. SAD ZRELOSTI: OBLIKOTVORNA FIZIOGNOMIJA ZRELE LIKOVNOSTI
"... Glejte sejavcc je šel sejat. In ko jc sejal, je padlo nekaj semena... na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren, šcstdcsctcrcn in stoteren sad ..."(Mr 4,3-10)
Inverzija razmerja med podobotvornosljo in oblikotvornostjo. Prvenstvena naloga otroškega likovnega izražanja je torej kognitivna analiza vidne predmetnosti in temeljnih prostorskih odnosov, kot je npr. globina prostora. Rezultat te analize jc dojetje posplošene vizualne strukture predmetov in pojavov prostora, ali bolje, dojetje njihovih strukturnih modelov (npr. drevo = deblo + veje + listi), ki jih Rudolf Arnhcim (1972) imenuje tudi zaznavne kategorije oz. nazorne pojme. Strukturni modeli oz. nazorni pojmi so posplošitev tistega, kar jc askupno odnosom med deli in ccloto določenega razreda pojavov (npr. obrazom, stolom, drevesom, kockam itn.). Ali bolje: so posplošitev tistih odnosov med deli in ccloto, ki so za podobo določene vrste predmetov oz. pojavov nujni in karakteristični. V tem smislu sc nazorni pojmi nanašajo na podobe doživljcnc stvarnosti, kažejo nanje in so k njim obrnjeni. Milan Butina (1984: 302-316) jih zato preprosto imenuje PODOBOTVORNE NAZORNE POJME. Podobotvorni nazorni pojmi se po svojem statusu nahajajo nekje na sredini med čisto čutno-nazornostjo in čisto pojmovnostjo. Tak status jim omogoča tudi posredniško vlogo med zaznavami in mislimi. In to tako takrat, ko jc potrebno nek čutni vtis dojeti kot smiselno in zato organizirano ccloto, kot takrat, ko jc, kot v likovnem oblikovanju, potrebno abstraktni misli poiskati ustrezni čutni ekvivalent. Lahko sklenem: podobotvorni nazorni pojmi sc nanašajo na dojetje POSPLOŠENE STRUKTURE VIDEZA vidne predmetnosti in prostora in so, ker omogočajo voljno razumevanje videza, poglavitni cilj otroške likovnosti. - Vendar ne izključni cilj.
Ker jc podobotvorna analiza sprožena in vodena s pomočjo likovnih izraznih sredstev in okoliščin, sc z otroško likovnostjo poleg posplošenega razumevanja podob predmetov in prostora kot "stranski produkt" nabira tudi vednost o tem, kako likovno proizvajati podobe in videze. Ker v likovnem oblikovanju videz in podoba nista, kot sem že rekel, dano dejstvo, pač pa ju jc potrebno šele USTVARITI, PROIZVESTI, s tem, da zagotoviš njune nujne materialno-prostorske pogoje, se razgradnji strukture videza samodejno pridružuje tudi spoznavanje pogojev, ki videz konstituirajo. Polagoma se torej izgrajuje posplošeno spoznavanje ELEMENTOV in STRUKTURE VIDNEGA tj. poznavanje zakonitosti barv, svctlostnih vrednosti, tekstur, položajev, smeri itn. Stranski oz. nujni proizvod otroške likovnosti so torej tudi nazorni pojmi temeljnih likovnih izraznih sredstev oz. nazorni pojmi likovnih elementov, kot so svctlo-tcmno, barva, točka in linija, ki jih otrok praktično uporablja v likovnem delovanju. Ti nazorni pojmi pa sc bistveno razlikujejo od podobotvornih nazornih pojmov, saj niso usmerjeni k podobam predmetov in pojavov, pač pa k OBLIKAM teh podob. Milan Butina jih imenuje OBLIKOTVORNE, ker jc njihovo področje področje artikulacije oz. oblikovanja vsebin, ki so lahko podobe, nujno pa to ni. Naloga oblikotvornih pojmov jc, da dajejo vsebinam obliko, da torej realizirajo obliko neke vsebine s tem, da urejajo njej lastne formalne odnose. Tako npr. naloga oblikotvornega pojma linija ni v tem, da bi določal odnose med deli in ccloto nekega predmeta, marveč da te odnose likovno
omogoči, realizira. - Oblikotvorni pojmi so izvedeni iz čutne resničnosti in so zato povezani z določenimi lastnostmi čutnih zaznav, po drugi strani pa so iz čutnih zaznav abstrahirani, tako da ohranjajo le njihovo temeljno strukturo. Vzemimo npr. slikarske barve in si jih oglejmo. Najprej bomo seveda očarani od njihove snovnosti in konkretnosti. Kmalu pa se bomo zavedeli, da so to takšne snovi, ki jih karakterizira velika spektralna čistost odbite svetlobe. Zavedeli se bomo, da so slikarske barve, da bi jih slikar lahko podvrgel svojim namenom, reducirane na same sebe, da so barvne abstrakcije, saj v naravi prevladujejo predvsem barve, ki imajo predmetne pomene. Slikarske barve so torej kar se le da nevsebinske, abstrahirane iz naravnih okoliščin tako, da predstavljajo čiste barvne vtise in pomene. O tem nam lepo pričajo prizadevanja likovnih tehnologov, ki si prizadevajo pridobiti snovi s čimbolj čisto kromatično kvaliteto. Ko torej slikar naloži na svojo paleto takšne čiste barvne snovi, začne delo s čistimi miselnimi abstrakcijami na najvišjem nivoju splošnosli. Samo zalo, ker so likovna izrazila na tako visokem nivoju splošnosli (glej zgoraj zapis o oblikotvornem statusu linije), lahko izrazijo vse posebne in subjektivne misli, ki sijih jc likovnikov duh sposoben zamislili.
Lahko torej rečem, da jc tudi temeljna funkcija nazornih oblikotvornih pojmov v tem, da - kot podobotvorni - posredujejo med čutnostjo in mislijo. Vendar na drugačen način. Če podobotvorni nazorni pojmi omogočajo dojetje strukturnih (xlnosov med deli in celoto v nekem videzu, pa oblikotvorni omogočijo realizacijo leh odnosov. V odnosu do podobotvomih nazornih pojmov so oblikotvorni nazorni pojmi primarnejši in abstraktnejši, zalo jc oblikotvorni sloj mišljenja temeljni sloj likovnega mišljenja, ker daje vsebini mišljenja njeno formo. - Če je torej v primeru podobotvomih pojmov vsebina mišljenja struktura odnosov med deli in celoto v predmetih in pojavih, potem je vsebina mišljenja v oblikotvornih nazornih pojmih način realizacije teh odnosov.
***
V otroškem likovnem izražanju jc pozornost usmerjena najprej k vsebini podobotvornega mišljenja, šele nato pa k vsebini oblikotvornega, ki se razvija nekako sproti, samodejno, čeprav jc predpostavka vsake otroške likovne realizacijo. To pa nc pomeni, da jc podobotvorni sloj mišljenja v otroški likovnosti pomemben, oblikotvorni Pa morda manj pomemeben. Pomeni le, da jc razmerje med podobotvornim in oblikotvornim slojem mišljenja tu bolj nagnjeno v korist podobotvomih vsebin, ki so razvojno iskani temelj razumevanja prcdinctnosti in enostavnih prostorskih odnosov. Čc ob podobotvomih vsebinah zavoljo pretveze označevalnega medija nastajajo tudi elementi oblikotvornih spoznanj jc to sicer dobrodošlo, ni pa v samem središču Pozornosti. To se med drugim lepo kaže tudi v tem, da imajo oblikotvorna spoznanja in akcije večinoma obliko t.i. dejavne misli (action pcnsče), ki ni samostojno mišljena niti zamišljena, pač pa v dejanju izvršena. Lahko rečem: v otroškem likovnem oblikovanju so podobolvornc vsebine primarne, oblikotvorne pa sekundarne. To jc tudi razumljivo, saj je praktično obvladovanje vidne stvarnosti (s podobami) in prostora (s predmeti) eden glavnih otrokovih razvojnih ciljcv. Kaj pa takrat, ko je vidni prostorski svet že obvladan >n že znan, kot v pogojih odrasle likovnosti? Jc takrat sodelovanje podobotvomih in oblikotvornih proccsov še lahko tako zastavljeno?
Na dlani jc, da nc. Ker cilj odrasle likovnosti ni razumevanje strukture videza, pač pa preoblikovanje vidnega sveta v skladu s človekovimi kompleksnimi, tj. telesnimi, čutnimi duhovnimi in kulturnimi potrebami, jc povsem naravno, da v njej pomen oblikotvomosti izjemno naraste, saj jc samo s spoznavanjem temeljnih oblikotvornih pogojev in zakonitosti vidnega sveta mogoče ta svet prc-oblikovati in ga na ustrezen način prilagajati človekovim potrebam. Še zlasti postane oblikotvorni vidik pomemben takrat, ko izraba elementov vidne prostorske stvarnosti nima več absolutnega korektiva v videzu predmetnosti, to jc takrat, ko likovnost elemente vidne stvarnosti dovaja v medsebojne zveze, ki niso vnaprej dane v obstoječih pojavih, so pa uresničljive v umetniških produktih. In prav to seje z moderno umetnostjo zgodilo. Celo do tc mere radikalno, da jc v nekaterih likovnih rešitvah moderne dobe oblikotvorna vsebina likovnosti postala kar edina vsebina likovnih del (nepredmetna umetnost).
Nasplošno lahko rečem, daje v vsaki odrasli likovnosti oblikotvorni vidik primaren, podobotvorni vidik pa sekundaren. V primeru z otroško likovnostjo jc torej tu razmerje med oblikotvornimi in podobotvomimi storitvami obrnjeno. In siccr v tem smislu, daje odraslemu likovniku vedno primarni cilj NAČIN UPODOBITVE, nikoli pa VSEBINA UPODOBITVE, čeprav jo siccr v svojem delu spoštuje in upošteva. Odrasli likovnik vedno išče nove, izvirne oblikovne rešitve, se nc zadovoljuje z že znanim in žc doseženim. To jc naravnost dolžan delati, če naj njegova umetnost na svojem posebnem področju ustrezno odgovarja na zahteve spreminjajočega sc časa oz. aktualno odgovarja na stalne človekove potrebe. Likovnik jc likovnik po tem, da stalno raziskuje vidni prostorski svet in išče vedno nove možnosti kulturne cksistcncc prostora in pojavov v njem. Ali drugače: temeljna intcnca zrele likovnosti jc v tem, da čutne danosti prostora naravnava k vedno novim oblikam so-bivanja in so-učinkovanja, s čimer objektivira človekovo kreativno napetost do okolja, zadovoljuje njegove kompleksne generične potrebe na likovni način in bogati svet naravnih oblik z umctn(išk)imi, ki jih oblikuje po človekovi meri. Zanjo jc torej značilno dvoje: 1. to, da nima enega samega konstantnega semantičnega cilja, in 2. to, da nenehno raziskuje nove oblikotvorne možnosti in rešitve - v predmoderni dobi tako, da seje na vedno nove načine skušala približati poustvaritvi videza vidne stvarnosti, v moderni in postmoderni dobi pa tako, da skuša producirati vedno nove še ncvidcnc videze.
V tem smislu jc odrasla likovnost kar radikalno različna od otroške, ki ima en sam cilj (analizo videza prostora in predmetnosti) in sc temu cilju - kar lepo kažejo otroške risbe - odziva na tipiziran, skorajda standardiziran način. Ta različnost pa seveda ni toliko v strukturi pogojev, v katerih obe modaliteti likovne tvornosti delujeta, kot v intenziteti njihovega kreativnega izkoriščanja. Lahko bi cclo rekel, da jc otroška likovnost zgolj preddverje, preambula zrele likovnosti, gorčično zmo, ki, ko pade na ustrezno zemljo (nadarjenost, likovno prebujeno okolje), rodi tridcsctcrcn, šcstdcsctcrcn in stotorcn sad.
A zakaj kljub vsemu podobnost! Analiza stanja jc torej pokazala, da sc z moderno umetnostjo razmerje med otroško in odraslo likovnostjo v temelju ni v ničemer spremenilo. Otroška likovnost jc šc vedno preddverje zrele likovnosti, kolje tudi bila. -Vendar od kot potem lakšna neverjetna zunanja podobnost izrazov, ki nas jc presenetila na začetku?
Ko jc moderna umetnost prenehala bili okno v predmetni svet in jc pričela absolutno vrednost videza predmetnosti obravnavati lc šc kot relativno vrednost, jc bilo
seveda nujno, da jc začela opuščati dotlej znane načine izrabe elementov vidne stvarnosti, ki so vsi po vrsti vodili k obdelavi predmetnega videza, in iskati nove. Da pa je to lahko storila, se jc morala povrniti k svojim izraznim sredstvom in na novo premisliti njihove oblikotvorne potence. To vračanje k lastnim izraznim sredstvom seje na zunaj dalj časa kazalo v tem, da likovnost, npr. slikarstvo ni več prikrivalo svojega pravega bistva za iluzionističnimi učinki, pač pa se jc namerno razgaljalo kot "površina, pokrita z barvami, razporejenimi v določenem redu" in kot površina, na kateri jc možno do brezkončnosti producirali nove oblikovne konstclacijc in s tem nove tipe videzov. Likovnost jc skratka pričela proučevati in izkoriščati čiste likovne odnose. Ilustrativen primer za tovrstne tcndcncc jc slika ruskega slikarja Kazimira Malcviča iz leta 1913, ki nosi naslov "Črn kvadrat na beli podlagi".
Čisti likovni odnosi pa so za seboj potegnili tudi postopno izčiščevanje oblik, ki seje na zunaj kazalo kot njihovo poenostavljanje. S tem v zvezi jc gotovo pogosto citiran znameniti Cčzannov aforizem, ki pravi, da jc vse v naravi potrebno in mogoče modelirali kot kroglo, valj ali stožec (Slikarji o slikarstvu 1984: 10). Česar pa, kot opominja likovni teoretik Paul Rcnncr (1964: 64), ne smemo razumeti v tem smislu, daje potrebno bogastvo naravnih oblik zamenjati z geometrijskimi abstrakcijami. Obravnavati naravo v skladu z geometrijskimi oblikami, piše Rcnncr, pomeni odkriti njeno kategorialno strukturo, tj. odnos med obliko in njeno funkcijo. Cčzannov aforizem torej ne predlaga redukcije kompleksnosti oblik na njihove poprcproščcnc, shematske geometrijske ekvivalente, marveč izraža zahtevo po razkritju in izrabi tega, kar jc za obstoj in učinkovanje oblik neobhodno in karakteristično. Njegova intcnca jc torej usmerjena k oblikotvornemu bistvu oblik, k temu, kar Paul Rcnncr opiše kot "pred-oblikovano" (das Vorgcformtc).
Če jc torej otroško likovno izražanje usmerjeno k poenostavljanju kompleksnejših oblik na njihove najbolj elementarne prostorske ekvivalente, ker je te oblike le na ta način mogoče razumeti, potem je likovnost odraslih naravnana k nekemu višjemu estetskemu redu, ki obvladuje naključnosti narave. Zunanji videz oblik jc v obeh primerih lahko zelo podoben, pomen in še zlasti način izrabe teh oblik pa jc žc kar radikalno različen. To razliko lahko še najlepše opišem, če rečem, da si otroško likovno izražanje prizadeva za oblikovanjem temeljnih in poenostavljenih prostorskih shem predmetov (podobotvorni pojmi), pri čemer mu pomaga tudi abstraktnost likovnih izrazil, odrasla likovnost pa jc od teh prostorskih shem usmerjena globlje, k zajetju in izrabi strukturalnih predpostavk in pogojev oblikovnega sveta (oblikotvorni pojmi). Otroška likovnost tako pride do dojetja in realizacijo elementarnih prostorskih odnosov med deli neke oblike, zrela likovnost pa do osmislitve teh odnosov, ali kot piše Rcnncr, do tistih najpreprostejših in najbolj racionalnih oblik, v katerih nam katcgorialna struktura ploskve in prostora gola stopi nasproti in v prostem teku idealne sfere doseže najvišje število obratov (ist hicr im Lccrlauf der idealen Sphare auf die hOchstc Tourcn/ahl gckommcn) (Rcnncr 1964: 64).
Na dlani jc, da jc v tej luči tudi izraba in kompozicija čistih oblik in oblikovnih odnosov v otroški in odrasli likovnosti bistveno različna. Prva ostaja pri enosmernosti odnosov, ki jo natančno in enoumno narekujejo predmetni pomeni, druga pa raziskuje mnogostranske možnosti čistih likovnih odnosov, ki jo omogoča "idealna sfera" s svojo kombinatorično odprtostjo (veliko število obratov). Celo več. Čc so v prvem primeru odločilne oblike, so v drugem odločilni odnosi. Ali kot piše ncoplasticist Pict Mondrian:
"Umetnost je v zgodovini kulture vedno znova dokazala, da univerzalna lepota ne nastaja iz posebnega značaja posamezne oblike, temveč iz dinamičnega ritma oblikovanih odnosov oziroma - v kompoziciji - iz medsebojnih odnosov oblik. Naloga umet nosti jc, da tc odnose določi, kar pomeni, da obstajajo oblike le zalo, da ustvarjajo različne medsebojne povezave: oblike povzročajo odnose in odnosi ustvarjajo oblike. V tej dvojnosti oblik in odnosov pa nima nihče prednosti..." (Slikarji o slikarstvu 1984: 206).
Gre torej za veliko kompleksnost odnosov med oblikami, ki pa jc pogosto, ker so odnosi rclacijskc, sc pravi povezovalne stvarnosti, nc znamo opaziti. Vidimi podobne oblike, ne opazimo pa v kateri smeri in kako so med seboj povezane, tj. pogosto nc znamo odkriti v kakšno infrastrukturno matrico so vključene. Mislim, da jc prav ta nesposobnost oz. površnost tisto, kar jc povzročilo in šc povzroča navidezno stapljanjc in prelivanje dosežkov otroške in odrasle likovnosti. Preostane mi torej šc sklep.
4. NOTRANJOST. NEPOGREŠU1VOSTNA SVOJEM MESTU
Ta dolga vrat zamislckov nam jc torej, upam, v dobršni meri pokazala, kako sc odrasla in otroška likovnost tudi v pogojih moderne dobe nc prelivala tako zlahka in obojestransko ena v drugo in se poleg tega tudi prav nič nc mešala med seboj, še zlasti nc do nerazpoznavnosti. Tako ena kol druga imata natančno določeno polje delovanja z nalančno profiliranimi cilji in metodami. In tako ena kot druga izkazujeta na tem specifičnem mestu svojo funkcionalno upravičenost in ncpogrcšljivost. Otroška likovnost v kognitivni razgradnji videza vidne stvarnosti, ki privede do voljnega razumevanja in izrabe temeljnih predmetnih in prostorskih vsebin, zrela likovnost pa v preoblikovanju prostora v skladu s človekovimi telesnimi, duhovnimi in kulturnimi potrebami, s čimer prestavlja mejnike naravno oblikovanega na gibko in poživljajoče območje umetnega oz. umetniškega.
Otroško likovno izražanje jc v tem smislu področje likovne prednapetosti, ki sc lahko, ni pa nujno, povzpne do statusa zrele likovnosti. To pa šele, ko preraste samo sebe, ko torej na neki posebno ploden in čudovit način umre. Kajti ..." če pšenično zrno ne pade v zemljo in nc umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu" (Jan 12, 24).
VIRI
ARNIIE1M, Rudolf, Anschaulichcs Denken, Du Mont Schaubcrg, Koln, 1972. BRITISCII, Guslaf, Thcoric derbildendcn Kunst, Ralingcn, Alois Ilcnn Vcrlag, 1952. BU11NA, Milan, Elementi likovne prakse, Ljubljana, Mladinska knjiga 1982, sir. 141-162. liUTINA, Milan, Slikarskomišljenjc. Od vizualnega k likovnemu, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984. CIIARPIER, J.& SIIEGERS, P. , L Art dela Peinturc, Paris, fidiiions Shcgcrs, 1957.
DOLAR, Mladcn, ŽIŽEK, Slavoj, Hegel in objekt. Filozofija skozi psihoanalizo, Ljubljana, DDU Univerzam, 1985.
LEGER, Femand, Fonctions dc la Pcinlurc, Paris, Dcnocl-Gonlhicr, 1975.
MUIIOVIČ, Jožef, Vstop v likovno logiko, (doktorska disertacija), Ljubljana, FF Univerze F. Kardelja, 1986. RUNNER, Paul, Ordnung und Harmonic der Farbcn. liinc Farbcnlehrc fur Kiinstlcr und llandwerker, Ravcnsburg, Otto Maier Vcrlag, 1964.
SLIKARJI O SLIKARSTVU (ur. T. Brejc), Ljubljana, Mladinska knjiga, 1984.
VICOTSKI, Uv, Mišljenje i govor, Beograd, Nolil, 1977.
ŽIŽEK, Slavoj, llcgel in označevalec., Ljubljana, DDU Univcrzum, 1980.
Poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi (aksiološkimi) pojavi kot pomembnimi prvinami vzgojno-izobraževalnega dela
ALOJZIJA ŽID AN
Pričujoči prispevek naj predstavlja, kot jc že (na)povedano v njegovem naslovu, poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi aksiološkimi pojavi kot pomembnimi prvinami vzgojno-izobražcvalncga dela. Povedano določneje: poskusili bomo analizirali medsebojne odnose med aksiološkimi pojavi, ki jih imenujemo: potreba - vrednota - norma. Gre za poskus določitve medsebojnega odnosa med pojavi, ki pa seveda nimajo le aksiološki značaj, icmvcč segajo s svojimi prvinami tudi na pedagoško področje. Oziroma, za učitelja (prav slehernega predmetnega področja) jc pomembeno razmišljanje o vprašanju: kakšna jc vloga vseh navedenih pojavov v kompleksnem vzgojno-izobražcvalncm proccsu pri učencu?
In prav o tem vprašanju bomo poskusili spregovorili v pričujočem prispevku. Pri tem delu (pa) nas bo šc posebej zanimala vloga (mesto) le/.iščncga pojava, imenovanega vrednota. Vlogo (mesto) vrednote v sklopu drugih, z njim lesno povezanih pojavov bomo pri naši analizi poskusili določili s pomočjo obravnave dveh vsebinskih kompleksov. In sicer:
vsebinskega kompleksa, imenovanega potreba - vrednota; ter vsebinskega kompleksa, imenovanega vrednota - norma/ Zadržimo sc najprej na analizi prvega vsebinskega kompleksa.
Analiza medsebojnih odnosov pojavov, imenovanih potreba - vrednota
Znano jc, da jc vrednota pojav, ki jc lahko zelo široko razumljen1. Ne da bi seveda Poskusili povsem natančno opredeliti vscbino(e) tega pojava, povejmo le, da sc bomo zadovoljili s sledečim spoznanjem. Pri učencu jc vrednota vedno zelo zapleten pojav, ki ga napolnjujejo kognitivne (spoznavne), emocionalne (čustvene) ter konalivne (dejavne)
Opozorili moram, da obstajajo zelo različne dcfinicijc vrednotnega pojava. Oziroma, da la raznovrstni pojav različne Znanstvene discipline tudi različno opredeljujejo. Pri osvetljevanju nase tematike sc ne bomo spuščali v ogled različnih opredeljevanj pojma vrednota. Zaradi izredne iirine tc tematike bi se namreč oddaljili od analize tematike, ki smo si jo v Pnčujočcm prispevku izbrali za predmet obravnave.
sestavine. Tudi učenec mora transformirati to, kar jc njegovi osebnosti avtonomno v objektivno območje. Oziroma, tudi pri učencu je potrebno ustvariti pogoje, da njegove avtonomne vrednote lahko resnično zažive. Seveda pa so tudi učenčeve avtonomne vrednote družbeno pogojene.
Tako, kot predstavlja vrednota kategorijo, tesno povezano s človekom (učcnccm), lahko trdimo, da to velja tudi za kategorijo, imenovano potreba. "Potreba jc primanjkljaj ali presežek nečesa v organizmu ali v odnosu med človekom in okoljem."2
Človek jc bitje, ki nikoli ne zapušča (tudi) področja potreb. Obstajanje predmetov nenehno izziva v človeku tudi potrebo po njih. Pa tudi potreba sama nenehno išče nov predmet svoje zadovoljitve. Toda, človek ne more svojih potreb nikoli povsem zadovoljiti. Oziroma rečemo lahko, da bolj, ko se jc človek v toku svojega zgodovinskega razvoja razvijal, bolj se jc večalo število njegovih potreb (tako materialnih kot duhovnih). Tudi potreba predstavlja (je predstavljala) komponento človeka. In to vzlic temu, da vse potrebe vendarle niso konstantne.
"Kajti obstajajo človekove potrebe, ki sc različno izpolnjujejo v raznih zgodovinskih situacijah, zato so relativne, pa tudi takšne potrebe, ki odgovarjajo človekovemu generičnemu bistvu, ki sc morajo nujno uresničevati z uresničevanjem človekovega bistva."3
Potreba je torej kategorija, ki jc zelo kompleksne ter različne narave. Pa tudi kategorija, za katero jc značilno, da je v sebi sila strukturirana. Obstoj tovrstne kategorije pa ni nujno vselej na začetku, kajti tudi skrb za človekov obstoj ni vedno nujno povsem zavedne narave. In kako jc kategorija, imenovana potreba, povezana z (učenčevo) vrednoto?
Iz razmišljanj mnogih avtorjev lahko spoznamo naslednje.
Nekateri avtorji povsem izenačujejo potrebe in vrednote. Drugi pa, nasprotno, razlikujejo ta dva pojma (pojava), opozarjajoč sočasno tudi na njuno medsebojno povezanost.
Tako jc izenačevanje pojmov (pojavov), imenovanih potreba in vrednota, zlasti prisotno pri A. H. Maslowu.4 Maslow namreč sodi, da predstavlja samouresničevanje človeka tako njegovo potrebo kot tudi vrednoto.
Nasprotno pa Milton Rokeach meni, da je potrebno pojma (pojava) vrednota in potreba ostro razlikovati, čeprav pri tem tudi sočasno opozarja na njuno medsebojno povezanost. Rokeach namreč meni, da sc ljudje razlikujejo od drugih bitij prav po tem, ker imajo vrednote; ostala bitja imajo zgolj potrebe. Pa vendar po Rokcachovcm mnenju vrednote tudi predstavljajo kognitivno transformacijo potreb; in to ne le individualnih, temveč iudi družbenih. Prav z izpolnjevanjem te svoje funkcijc pa se vrednote tudi povezujejo s potrebami.
Ogled razumevanj medsebojnega odnosa med potrebami in vrednotami tudi nekaterih naših avtorjev pa lahko privede do še nekaterih (novih) spoznanj.
2	Dr. Slanič Gojko, Družbeni sloji in razredi, Sociološke teme (študijsko gradivo), Marksistični center, Ljubljana, 1987, str. 75.
3	Dr. Tanovič Arif, Vrijcdnost i vrednovanje, Zavod za izdavanje udžbcnika, Sarajevo, 1972, str. 138.
4	Glej zlasti njegovo delo: Motivacija ličnostki, Nolit, Beograd , 1982. V tem delu rangira Maslow človekove potrebe glede na njihovo prioriteto. Šele ko človek zadovolji primarne potrebe, se aktivirajo tudi tako imenovane potrebe višjega reda. Tako omenja Maslow: 1. fiziološke potrebe, 2. potrebe po varnosti, 3. potrebe po pripadnosti in ljubezni, 4. potrebe po spoštovanju, 5. potrebe po samouresničevanju.
Dr. Vojan Rus, na primer, razmišlja o medsebojnem odnosu med pojavoma potreba -vrednota takole: "Vrednota ni samo tisto, kar zadovoljuje neko materialno biološko potrebo, ampak katerokoli najširšo potrebo človeka - na primer tudi vzor, ki vzpodbuja posameznika k višjemu cilju, če ima za delovanje tega posameznika samega izrazito funkcijo vrednote, če jc reabilen, čc jc s posameznikom v učinkovitem, ne pa iluzionističnem odnosu. Tako funkcijo ima lahko tudi uresničljivi cilj, zamisel. To so pomembne in tipične vrednote."5
Iz posredovanega razmišljanja lahko torej sodimo, da le-to gleda na pojava potreba -vrednota kot na pojava, med katerima obstaja medsebojna (dialektična) povezanost. Vrednota predstavlja za dr. Vojana Rusa (tudi) sredstvo za zadovoljevanje katerekoli Človekove potrebe. In ne lc njegove potrebe biološkega značaja.
Z zelo podobnimi razmišljanji o medsebojnem odnosu med pojavoma potreba -vrednota, kot so prisotna pri dr. Vojanu Rusu, pa se lahko tudi srečamo pri dr. Jožetu Štcru. Tudi le-ta sodi: "Vrednota postane v vsaki družbi tisto, kar odgovarja potrebam tc družbe. Čc se tedaj menjajo človeške potrebe, sc z njim menjajo tudi vrednote. Tako seje v primitivnih družbah postavljala zahteva po ubijanju starccv, ki jc izražala potrebo tc družbe, da se ohrani. Danes se postavlja zahteva po zaščiti naravnega okolja, kar je potrebno, čc hočemo ohraniti človeški rod. Na vsaki stopnji razvoja človeške družbe so se pojavljali drugačni pogoji, drugačne možnosti za življenje, zato pa tudi drugačne potrebe.
Vrednote torej niso niti večne niti ncsprcmcnjljivc niti naravne zakonitosti. Vrednote so zgodovinske; človek je ustvarjal in spreminjal vrednote hkrati z menjanjem eksistenčnih potreb."6 Tudi Štcrova razmišljanja nas torej ponovno opozarjajo, da sta Pojava potreba - vrednota medsebojno povezana in da se njuna medsebojna povezava tudi izraža v družbi. Tudi za družbo predstavlja vrednota sredstvo za zadovoljevanje njenih potreb. In kakor spreminja človek v družbi svoje vrednote, spreminja tudi svoje potrebe. Toda kljub človekovemu spreminjanju vrednot sc nekatere vrednote pojavljajo prav v vseh družbah. In to spričo tega, ker sc v vseh družbah tudi pojavlja človek in s tem (tudi) njegove potrebe. Ali, kot zopet poudarja dr. Štcr: "Kljub vsem spremembam in različnostim pa vendarle lahko ugotovimo, da sc nekatere vrednote pojavljajo v vseh družbah (npr. spoštuj človekovo življenje). To jc razumljivo, saj sc v vseh družbah pojavlja človek in s tem človeške potrebe; človek bi sc moral povsem (popolnoma) spremeniti, da bi se povsem spremenile njegove potrebe; če pa ostaja nekaj skupnega vsem ljudem, potem je razumljivo, da ostajajo tudi nekatere skupne enake potrebe. Prav s tem dejstvom verjetno lahko pojasnimo, zakaj nekateri zagovarjajo večnost, apriornost in izvcnčlovcški izvor vrednot (npr. Platon, krščanstvo, fenomenolog Schclcr itn.). Če bi obstajale vrednote pred in neodvisno od človeka bi to pomenilo, da obstajajo enako objektivno kot stvari. Njihovo spoznanje bi potem moralo bili pri vseh ljudeh vseh časov v bistvu enako. Zgodovinski pregled pa nam pove, da temu ni tako. V praskupnosti ni bilo zapovedi 'ne kradi', ker za to ni bilo nobene potrebe; ta zapoved
Dr. Rus Vojan, Etika in socializem. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976, str. 321.
Dr. Štcr Jože, Problemi filozofije in etike, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1975, str. 90.
sc pojavi šele s privatno lastnino. Krščanstvo postavi kol vrhovno vrednoto boga, kapitalizem profil itn.. Vrednote torej niso večne in nespremenljive, temveč zgodovinske (relativne)."7
Že večkrat izrečena trditev avtorjev, da predstavlja vrednota sredstvo za zadovoljevanje potrebe, pa dobiva svojo potrditev tudi v razmišljanju dr. Ilijc Mrmaka. Tudi dr. Mrmak poudarja: "Danes vemo, da jc čut dolžnosti in odgovornosti neposredno povezan z vrednotami, da so vrednote temelj čuta dolžnosti in odgovornosti. Tisto, kar človek zelo ceni, želi tudi uresničili, da bi tako z uresničevanjem leh vrednot, zadovoljil svoje potrebe."8
Ne da bi s posredovanimi razmišljanji izčrpali prav vsa razumevanja in razlage številnih avtorjev, ki se lotevajo obravnave medsebojnega odnosa med pojavom, imenovanima potreba - vrednota, pa nam lc-ta vendarle lahko koristijo kot oporni, izhodiščni temelj pri osvetljevanju našega, že konccptualizirancga problema. Trdimo namreč lahko, da jc vrednota subjektivno-objektivna kategorija, ki nc lc izraža, temveč ki tudi lahko zadovoljuje določene človekove (učenčeve) potrebe. Vrednota jc subjektivno-objektivni odnos, ki jc že vsebovan v sami človekovi (učenčevi) potrebi. Potreba jc v zavesti subjektivna; v predmetnem svetu pa objektivna (zunanja). "Predmet zunaj človekove potrebe ni vrednota; to lahko postane lc v odnosu do človeka, kot rezultat človekovega dela, predmetne dejavnosti; sam po sebi objektivno zunaj subjekta pa ni vrednota; jc vreden lc, v kolikor ima kvalitete, ki odgovarjajo človekovim težnjam."9 Torej, tako kot lahko vrednote zadovoljujejo človekove (učenčeve) potrebe, tudi ic-te lahko inicirajo nove vrednote.
Dejstvo jc, da ima tudi učitelj (kateregakoli predmetnega področja) pri obravnavi svojih vsebin opraviti tako z različnimi učenčevimi potrebami10 kot tudi z njegovimi različnimi vrednotami. Oziroma, trdimo lahko, da tudi v vzgojno-izobražcvalncm proccsu predstavljata pri učencu pojava, imenovana potreba-vrednota med seboj zelo tesno povezana pojava.
Tudi učitelju namreč lahko učenčeva vrednota koristi kol sredstvo za zadovoljevanje njegove potrebe. Učenčeva vrednota tudi izraža njegovo polrcbo(c). Izrečeno trditev pa moramo analizirati še bolj določno. To pa pomeni, da moramo znova poudarili, da mora učitelj s posredovanjem svojih vsebin pri učcncu tudi oblikovati njegove (individualne in socialnc) vrednote (kot temelje tudi za oblikovanje njegovih individualnih in socialnih stališč). Tako z opravljanjem vrednotnega oblikovalnega dela pri učcncu lahko učitelj tudi nastopa kot zadovoljcvalcc njegovih potreb (na primer po znanjih, spoznanjih, izražanju njegovih čustev, uresničevanju njegovih aktivnosti itd.). Šc več. Nc samo, da (ludi) učitelju lahko (individualne in socialnc) vrednote učenca koristijo kot sredstva za zadovoljevanje njegovih potreb, tudi Ic-tc morajo pri učcncu vedno znova inicirati nove vrednote.
Pri opravljanju takšnega dela pri učcncu pa mora učitelj upoštevati, da "oblikovanje takih moralnih lastnosti teče običajno v dveh smereh: najprej tako, da sc ustvarjajo in
7	Ibidem,str.90.
8	n
Dr. Mrmak Ilija, Vpliv vzgojne prakse na razvijanje čuta dolžnosti in odgovornosti, Vzgoja in izobraževanje, Zavod SRS za ' šolstvo, Ljubljana, let. 1982, štev. 3, str. 11.
9	Dr. Tanovič Arif, Vrijcdnosl i vrednovanje, Zavod za i/.davanjc udžbcnika, Sarajevo, 1972, str. 139.
Glej o tej tematiki šc v viru: Samyilovič Vladimir Magyn, Potrebnosti i psihologija dejatclnosti ličnosti, Izdatclstvo Nauka I.eningradsko otdclcnic, Leningrad, 1985.
razvijajo take lastnosti, ki pri človeku še niso razvite, in drugič tako, da sc prevrednotijo obstoječa pojmovanja in sistemi vrednot in presegajo obstoječe moralne lastnosti. Te tokove jc zlasti opaziti v dobi korenitih družbenih sprememb, s katerimi sc sproži ostra kritika obstoječih moralnih vrednot in moralnega obnašanja. Brez takega odnosa, v katerem nastajajo nove vrednote ob konfliktu z obstoječimi, nc bi bil možen razvoj Človekovih moralnih pojmovanj in tudi ne razvoj človekovega moralnega obnašanja. Pri tem moramo povedati, da najpogostejša oblika takih sprememb ni v popolnem zavračanju prejšnjih moralnih pojmovanj, temveč v njihovi transformaciji, spreminjanju pomenov, v novih družbenih vsebinah in novih funkcijah, s tem pa sc tudi opredmetijo v novih lastnostih, ki sc zahtevajo od človeka v odnosu do teh vrednot oziroma do izpol nje van ja le- teh."11
Pojava, imenovana potreba - vrednota, torej tudi v vzgojno-izobražcvalncm proccsu lahko pri učencu nastopata kot dialektično, kot večsmerno povezana pojava. Lc-ta z medsebojnim izpolnjevanjem svojih prepletajočih sc funkcij lahko bogatita osebnost učenca. Ali, denimo še drugače: tudi v vzgojno-izobražcvalncm proccsu jc pojav, imenovan vrednota, lahko tesno povezan z učenčevo osebnostjo kot osebnostjo potreb. "Pri tem pa nc smemo spregledati, da nc more biLi vsak občutek potrebe ali vrednega enako upravičen. Zalo jc potrebno pri določanju resničnih, človeških vrednot upoštevati še drugi pol, celovitost družbenih razmer. Vrednota je to, kar zadovoljuje človekove človečne potrebe, vendar nc osamljeno in iztrgano iz cclote, temveč prav glede na celovitost konkretne življenjske situacijc. Ker pa slednje niso nikoli enake, jc razumljivo, da človek producira vedno nove (čc nc že nove, pa vsaj drugačne) vrednote, tako da sc potreba po uresničitvi teh vrednot znova in znova pojavlja, to pa ustvarja vedno aktualno razpravljanje o vrednotah, njeni vlogi in mestu v današnjem času in prostoru."12
Analiza medsebojnih odnosov pojavov, imenovanih vrednota - norma
Tudi pri analizi medsebojnega odnosa med pojavoma, imenovanima vrednota -norma, lahko rečemo, da razmišljajo o medsebojnem odnosu med tovrstnima pojavoma mnogi avtorji. Oziroma, mnoge avtorje zanima odgovor na vprašanje, kaj jc (sploh) norma? Zaradi lažje opredelitve medsebojnega odnosa tudi med navedenima pojavoma si bomo tudi tokrat, tako kot smo to storili že pri analizi predhodnega vsebinskega komplcska, ogledali razmišljanja nekaterih avtorjev tudi o tovrstni problematiki.
Dr. Arif Tanovič poudarja, da jc edino bitje, ki vc tako za vrednote in ki ima normativno zavest, človek. V kakšnem medsebojnem odnosu sta si pri človeku, ki živi v družbi, pojava vrednota - norma, pa avtor svoje razmišljanje tematizira takole: "Lahko bi sc trdilo, da jc vsaka norma vrednota, da pa vsaka vrednota ni norma. Kajti norma predpostavlja vrednoto, kateri omogoča obstoj ter zahteva njeno oživljanje. Norma je zapoved, pravilo obnašanja, oblikovanje nekega družbenega odnosa. Čc jc, namreč,
Dr. Mrmak Ilija, Prispevki k marksistični 7.asnovanosli vzgoje in izobraževanja, Novi vidiki, Zavod SRS za Šolstvo, Ljubljana, 1977, str. 117,11 8.
Grenko Matevž, Srednješolci in vrednote (Analiza konkretnega primera), Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1986, Štev. 3-str. 135.
vrednota izraz človeških potreb - je vse tisto, kar se v družbi smatra za vredno, dobro, kar je koristno, lepo, resnično, progresivno, pravično, kar se ceni - norma, ki mora to zavarovati, poglobiti, uresničiti. Z normo sc torej utrjuje mera veljavnosti, oblika izpolnjevanja vseh vrednot, zato jc tudi norma sama vrednota. To pomeni, da morajo primarno obstajati vrednote, da bi se normiral odnos do njih. Že v pojmu norme obstaja razlikovanje vrednega in nevrednega. Nekaj sc zagovarja, zapoveduje, drugo obstoja, prepoveduje. V obeh primerih norma kaže, kako naj bi nekaj bilo (ali nc bilo). Torej, norma je pravilo, s katerim se uravnava nek odnos, bodisi odnos do narave oziroma med samimi ljudmi, bodisi odnos individua do samega sebe. Potreba za oblikovanjem in ohranjanjem norme je človeška ontološko-antropološka odlika. Družba je ustvarjalec vseh norm, ki so zgodovinske in spremenljive, tako po obliki kot po vsebini, niso nadzgodovinske, apriorne oziroma večne, da bi transccndirale cksistenco človeške vrste. Norme nastajajo spontano in zavestno, namerno."13
Tanoviccvo razmišljanje torej jasno opozarja, da sta (pa tudi kako sta) pojava vrednota - norma medsebojno povezana. Po njegovem mnenju jc med navedenima pojavoma povezava tako tesnega in globokega značaja, da tudi norma z izpolnjevanjem svojih (vrednotnih) funkcij postane sama vrednota.
Podobna razmišljanja (zlasti) o vprašanju, kaj jc norma, kot jih izreka dr. Arif Tanovič pri svoji konccptualizaciji medsebojnega pojavnega odnosa vrednota - norma, so tudi prisotna pri Svetozaru Stojanoviču. Tudi on poudarja: "Moralna norma tako kot tudi vsaka druga izraža neko zahtevo, neki 'treba', nc pa tisto, kar vedno 'je', kajti obstajajo tudi ljudje, ki sc obnašajo na drugačen način, drugače. Pa vendar jc potrebno poudariti, da sc norma nc more ločiti od stvarnosti, od tega 'je', od tistega, kar žc v določeni meri obstaja. Norma postavlja zahtevo, toda tudi zahtevo, ki sc v družbi s strani zavestnih ljudi tudi v določeni meri že uresničuje."14
Zelo tesno in globoko zvezo med pojavoma, imenovanima vrednota - norma, pa vidi tudi dr. Vojan Rus. Izrečeno trditev lahko šc zlasti podkrepimo s posredovanjem nekaterih njegovih razmišljanj, ki jih izreka pri svoji analizi vprašanj, kot so: kaj jc moralna norma, kje se lc-ta uresničuje, katere so njene funkcijc? Tako pravi: "Moralne norme so družbeno oblikovane in organizirane vrednote in sistemi vrednot."15
" - Moralna norma, uresničevana v izvirnih, osebnih dejanjih, jc najbolj učinkovito družbeno proizvajanje vrednot, prenašanje in razdeljevanje vrednot in zadrževanje padca vrednot in s tem najbolj učinkovito oblikovanje človečnc skupine (skupnosti)."16
"Moralne norme vedno pospešujejo, poglabljajo in razširjajo ali posredno omogočajo proizvodnjo in tokovo vrednot s svojimi naslednjimi funkcijami:
-	družbeno čuvanje vrednot;
-'ekonomičen' človečen prenos vrednot med posamezniki in skupinami tako v horizontalni, prostorski smeri kot v zgodovinsko-vertikalni smeri;
-	'ekonomično' človečno zamenjavo vrednot med posamezniki in skupinami;
-	družbeno prisvajanje in delitev vrednot;
13
Dr. Tanovič Arif, Vrijednost i vrednovanje. Zavod za izdavanje udžbcnika, Sarajevo, 1972, str. 37. Stoja no vič Svetozar, Šla su lo morala i clika, Beograd, 1957, sir. 15.
15	Dr. Rua Vojan, Klika in socializcm, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976, sir. 454.
16	Ibidem, sir. 453,454.
- čuvanje družbene trajnosti in vplivnosti najvišjih in trajnih vrednot. Vse te funkcije so med seboj povezane in prehajajo ena v drugo pri vsaki normi. Vendar pri posameznih normah prihaja bolj do izraza ena, pri drugih pa druga funkcija, oziroma jc pri nekaterih normah ena funkcija zastopana bolj v tej, pri drugih pa v drugi smeri. To jc zlasti odvisno od cclotncga človeškega razvoja in še posebej od stopnje družbcno-ckonomskcga razvoja."17
Tudi posredovana razmišljanja dr. Vojana Rusa nas torej opozarjajo, da so vrednote konstitutivne sestavine norm. Oziroma, da prav norme, ki jih človek (učcnec), četudi (zgolj) kot posameznik uresničuje v svojih dejanjih v družbi, predstavljajo družbeno proizvajanje vrednot. Oziroma, prav norme so tudi tisti pojavi, ki za vrednote opravljajo zelo pomembne funkcijc, saj vrednote (posredno) proizvajajo, prenašajo, poglabljajo, pospešujejo in tudi ohranjajo.
Doslej že večkrat izrečena trditev avtorjev, kaj je norma, kaj je njena funkcija, oziroma, kako jc tovrstni pojav povezan s pojavom, imenovanim vrednota, pa dobiva svoje potrdilo tudi v razmišljanju dr. Jožeta Štcra. Po njegovem mnenju "ta pravila, norme, ki se postavljajo kot obveza, kot zapovedi, vedno predstavljajo določene smotre dane družbe. Določeno obnašanje je smiselno predpisovati le, čc sc predpostavlja to predpisano delovanje kot vredno, dobro, koristno ipd. Moralne norme, pravila torej j vedno izražajo določene vrednote."18
Zelo določno opredeljeno zvezo med pojavoma, imenovanima vrednota - norma, pa lahko zasledimo tudi v razmišljanju dr. Ilijc Mrmaka. Le-to jc tematizirano: "Vrednote se v odnosu do posameznika (ali skupine) pojavljajo vedno v obliki norm, zahtev, ki jih jc treba izpolniti, da bi dosegli vrednote. Lahko rečemo, da jc norma zunanja stran vrednote. Izraža zahteve praktičnega vedenja (mišljenja, ravnanja), ki so pogoj, da bi v določenih razmerjih dosegli vrednoto. Pri tem ima lahko ena vrednota več norm, pa tudi ena norma lahko izraža zahteve, ki so pogoj, da bi dosegli več vrednot.
Norma se pojavlja kot sorazmerno samostojna. Zato sc tudi zgodi, da v odnosu do posameznika (skupine) zgubi zvezo z vrednoto in v tem primeru čut dolžnosti in odgovornosti zgubi svoj moralni pomen. To ne pomeni, da je vrednota vedno pred normo, vendar jc njuno medsebojno povezovanje pogoj za moralno vedenje."19
Tudi posredovano razmišljanje nas torej opozarja na nekatere izredno pomembna spoznanja. Med lc-ta pa lahko uvrstimo:
Pojava, imenovana vrednota - norma sta medsebojno povezana. Njuna medsebojna povezava se še zlasti izraža v tem, da je norma zunanja stran vrednote. Oziroma, rečemo tudi lahko, da jc norma sredstvo, ki v določenih razmerjih pomaga doseči (uresničevati) vrednoto.
17 Ibidem, sir. 480,481.
, Dr. Šlcr Jože, Problemi filozofije in etike, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1975, str. 89.
Dr. Mrmak Ilija, Vpliv vzgojne prakse na razvijanje čuta dolžnosti in odgovornosti, Vzgoja in izobraževanje. Zavod SRS za Šolstvo, Ljubljana, let. 1982, štev. 3, str. 11.
Odnos med pojavoma vrednota - norma pa jc večplasten, mnogosmeren, mnogodimenzionalen. To pomeni, da ima lahko ena vrednota več norm ter da lahko tudi ena norma predstavlja sredstvo za uresničevanje več vrednot.
Pri pojavu, imenovanem norma, pa tudi lahko govorimo o njegovem sorazmerno možnem samostojnem obstoju.
Kljub tudi možnemu samostojnemu obstoju norme pa jc lc-to nujno povezovati z vrednoto. Lc s takšnim medsebojnim povezovanjem prav obeh pojavov, torej norme in vrednote, jc namreč mogoče dosegati moralno vedenje.
Poleg posredovanih, pomembnih spoznanj, ki jih lahko ugotovimo o odnosu med pojavoma vrednota - norma iz navedenega razmišljanja dr. Mrmaka, sc jc v okviru obravnave naše tematike tudi smotrno osredotočiti šc na neko njegovo izrečeno misel. Lc-ta sc glasi: "Kakor vrednot nc moremo uvrstiti v neki univerzalni sistem, ki bi bil skupen vsem ljudem in v vseh časih, tako tudi nc moremo normativno oblikovali vrednot na enoten način in ludi nc moremo doseči, da bi bil dolžnoslni odnos do teh vrednot univerzalen."20
Tudi za pojav, imenovan norma, lahko torej, tako kot smo na to opozorili žc pri obravnavi vrednot, trdimo, daje zanj značilno povezovanje v sisteme. In tako ni mogoče razvrstiti zelo različno obstoječe vrednote v neki univerzalni, šablonski večno obstoječi sistem, ni mogoče tudi šablonsko, univerzalno in večno veljavno normativno oblikovanli (normirati)21 odnos do vrednot.
Tudi zveza med pojavoma vrednota - norma jc torej tako zelo pomembne narave, da lahko tovrstna pojava lc s svojim medsebojnim vključevanjem in dopolnjevanjem drug drugega predstavljata temelj za moralno vedenje.
Spregovorimo šc nekaj besed o širini (obsegu) tovrstnih pojavov. Oziroma, zastavimo si šc vprašanje: ali jc pojav, imenovan vrednota, vsebinsko širši od pojava, imenovanega norma? Ali pa velja nasprotno? Tudi osvetljevanje zastavljenega vprašanja jc pomembno, saj lahko lc skozi njegovo analizo šc bolj jasno spoznamo (ludi) vendarle obstoječe razlike med pojavoma, ki predstavljata predmet naše obravnave.
Rečemo lahko, da jc vrednota vsebinsko širša od družbene norme. Postavljeno trditev lahko argumentiramo s posredovanjem naslednjih dejstev:
Že omenjenega dcjslva, da jc norma lc zunanja plat (stran) vrednote;
Pa tudi dejstva, da norma lc predpisuje določen način obnašanja v določeni situaciji. Vrednota pa sc nanaša na obči način obnašanja v različnih situacijah. Vrednota jc tudi vedno (bolj) osebno sprejeta, za razliko od norme, ki jc (bolj) rezultat zunanjega pritiska (vsiljevanja) in konsenza. Torej, vrednote kot standardi zaželenega tvorijo (predstavljajo) osnovo za sprejemanje oziroma zavračanje posameznih norm. Vrednote so norme obnašanja. In to tako norme obnašanja posameznika do njega samega kot ludi do družbe.
20 .... ... .
Dr. Mrmak Ilija, Prispevki o marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanja, Novi vidiki. Zavod SRS za šolstvo,
Ljubljana, 1977, str. 176.
^ Tudi vsaka norma namreč predstavlja spremenjljiv družbeni pojav, Ali, kot pravi dr. Arif Tanovič: "Vsaka norma ima svoj življenjski ciklus. Najprej sc pojavlja v obliki zahteve 'potrebno jc, potem sc kodificira, na koncu pa seji nasprotuje." (Citirano iz avtorjevega dela: Vrijednost i vrednovanje, Zavod za i/.davanje udžbcnika, Sarajevo, 1972, str. 38).
Tudi pri obravnavi medsebojnega odnosa pojavov, imenovanih vrednota - norma, poskusimo torej posredovana razmišljanja nekaterih avtorjev o tovrstni tematiki uporabiti kot oporni, izhodiščni temelj pri osvetljevanju našega raziskovalnega problema. Čc to storimo, potem moramo tudi analizirali vprašanje: kako sc zveza med pojavoma, imenovanima vrednola - norma, tudi izraža v pedagoški praksi? Vprašanje, ki ga moramo analizirati, pa lahko še tudi konccptualiziramo drugače in popolneje. To pomeni, da ga tudi lahko opredelimo kot vprašanje: kako naj pri učcncu razvija (povezuje) pojava, imenovana vrednola - norma, pri opravljanju svojega vzgojno-izobražcvalncga dela ludi učitelj? In to zato, da bo njegovo pedagoško delo predstavljalo pomembni temelj za ustvarjalno razvijanje učenčeve osebnosti? Oziroma, kako naj pri obravnavi vzgojno-izobražcvalnih vsebin razvija (povezuje) pojava, imenovana vrednota - norma, učitelj, da bo s svojim takšnim razvijanjem (povezovanjem) pri učcncu dosegal njegovo moralno vedenje (ravnanje)? Oziroma, da bo učenca navajal na lc-to?
Dejstvo jc, da ima tudi učitelj opravili z vrednotnim in z normativnim oblikovanjem učenčeve osebnosti. Lc-to pa začno vrednotno in normativno oblikovali kot oscbnosl že različni socializacijski agensi takoj po njenem rojstvu. Namreč "uveljavljanje norm in nadzorovanje sc začnela s socializacijo. Družbcno-kontrolni mehanizmi, kakršnekoli vrste, neformalni ali formalni, začno dejavno vplivali takoj po človekovem rojstvu. Čeprav jc otrok najprej podvržen nadzorovanju staršev in bližnjih, kmalu, ko občasno zapušča družino, občuti druge oblike nadzorovanja in nc lc-lcga, marveč ludi kaznovanje. Norme, bodisi zapisane ali drugačne ga prisiljujejo v določeno socialno integracijo, ki se jc sploh šc nc zaveda. Toda kmalu spozna, da nc sme delali kar hoče in da prihaja v konflikt, kadar sc s svojim vedenjem spušča na področja, ki kakorkoli zadevajo pravice drugih. Spozna lorej, da ni sam in da mora nasproti drugim upoštevati določena pravila: otrok v igri, v družini, v predšolski dejavnosti, itd. tja do smrii. Človek sc mora neprestano prilagajali. Bolj jc prilagojen, manj sitnosti ima, bolj ko je konformen, manj konfliktov povzroča in bolj ko jc poslušen, manj graje ga zadeva."22
Spričo že zelo zgodaj in zelo široko vplivno potekajočega vrednotnega in normativno oblikovalnega dela pri osebnosti lahko predstavlja opravljanje tovrstnega dela za učitelja marsikdaj tudi zelo velik napor. Povedano še zlasti velja za tistega učenca, ki ima nerazvite določene vrednote, pa tudi neustrezno oblikovane odnose do uveljavljanja njihovih norm. Tudi pri vrednotnem in normativnem oblikovanju (učenčeve) osebnosti namreč lahko velja zakonitost njihovega transfera, njihovega transfernega prenosa. To pa pomeni, da tisti učcncc, ki ima nerazvite (določene) vrednote za izpolnjevanje (določenih) norm, lahko vse to začne prenašati (kazati) tudi pri opravljanju svojih obveznosti, ki jih od njega zahteva konkretno prcdmcuio področje. Zato mora učitelj prav pri vsakem učcncu v svojem cclouicm, kompleksno potekajočem Pedagoškem proccsu nenehno ustvarjali široke možnosti za oblikovanje njegovih vrednot. Pa tudi ustreznega odnosa do njihovih norm. Šc več. Učitelj mora prav pri vsakem učcncu tudi razvijali lastnosti, ki so pomembne za njegovo poznejše, življenjsko izpolnjevanje vrednot in njihovih norm. S tem pa sc ludi lotevamo obravnave našega
Or. Pečar Jane/, Mladi - ohjckl nadzorovanja in spreminjanja, Anlhropos, Ljubljana, lcl. 1985, Jlcv. 5-6, sir. 271.
osrednjega, žc konccptualizirancga vprašanja. To jc bilo: ali naj učitelj pri učcncu le poudarja pomen norm, zapostavlja pa vrednote? Ali pa naj lc poudarja vrednote in zapostavlja norme? Ali naj oba tovrstna pojava medsebojno povezuje? Glede na vsa dosedanja spoznanja o pojavih, imenovanih vrednota - norma, lahko naše izhodišče na zastavljeno si vprašanje opredelimo takole: za učitelja je pomembneje, da pri učcncu razvija vrednote, oziroma, da norme podreja lc-tcm. Oziroma, da norme pojmuje lc kot poti (sredstva) za doseganje vrednot. Ali, rečeno še drugače: takšno izhodišče zavrača pristop totalitarne vzgoje, katera normo samo (po)vzdigujc na stopnjo vrednote in za tako pojmovano normo sodi, da kot vrednota prestavlja temeljni smoter cclotnega vzgojnega procesa. Če torej totalitarni vzgojni sistem pripisuje primarno vlogo normi in na normo samo gleda kot na temeljno vrednoto, potem naše izhodišče, prav nasprotno, pripisuje primarno vlogo prav vrednoti, normo pa podreja vrednoti. Oziroma, normo pojmuje zgolj kot pot za uresničevanje vrednote. Takšno izhodišče seveda nc nasprotuje povezavi pojavov, imenovanih vrednota - norma, marveč prav takšno povezavo med navedenima pojavoma smatra kot temeljni pogoj za doseganje učenčevega moralnega vedenja (ravnanja). Pedagoško delo se mora torej prvenstveno osredotočati prav na učenčevo vrednotno oblikovanje, nc pa zgolj na njegovo strogo normativno oblikovanje. Takšno oblikovanje bi nc rczultiralo v moralnem razvoju učenčeve osebnosti, temveč v njenem deformiranju. "Samoupravna organizacija vzgoje v vzgojno-izobraževalni organizaciji izhaja iz gojenca kot subjekta, nosilca pravic in odgovornosti, ki svoje želje, interese in hotenja samoupravno usklajuje z drugimi subjekti v okvirih osnovnih norm dela in življenja, ki so temelj za doseganje temeljnih vrednot. Vključuje demokratična razmerja, spoštovanje različnih interesov, želj in hotenj in hkrati spoštovanje in upoštevanje temeljnih norm, ki so podlaga za doseganje vrednot.23
Pri razpravljanju o tem, kakšen jc (naj bi bil) pri učcncu odnos med pojavoma vrednota - norma oziroma o tem, kako naj zvezo med tovrstnima pojavoma v svojem pedagoškem delu tudi uresničuje učitelj, moramo poleg dosedanjih opozoril poudariti še nekaj. To jc, da mora biti poglavitni smoter opravljanja takšnega dela nc lc učiteljevo povezovanje pojavov vrednota - norma pri učcncu na način, kot smo ga opisali, temveč da mora učitelj pri učcncu razvijati tudi avtonomne vrednote in norme. Lc učenčeve razvite avtonomne vrednote in norme lahko predstavljajo garancijsko sredstvo, da sc bo razvila učenčeva osebnost v samostojno, ustvarjalno osebnost. "V naši družbi pričakujemo od samoupravljalca samostojno mišljenje, aktiven odnos do okolja in iskanje lastnih rešitev, iniciativnost in kritičnost, zrelo nastopanj in vedenje in partnerski dialog, ko je potrebno mnenja soočiti. Šolamo pa ga v duhu pokorščine, poslušnosti, podrejanja in konformizma ter upoštevanja predpisov in norm. Učcncc mora delali tako, kot mu jc naročeno. Izrazito represiven pristop nasprotuje pričakovanjem, da bi razvili samoupravno vedenje kot posebno kvaliteto naše vzgoje in ljudi v naši družbi.
23
Dr. Mrmak Ilija, Vpliv vzgojne prakse na razvijanje čuta dolžnosti in odgovornosti, Vzgoja in izobraževanje, Ljubljana, Zavod SRS za Šolstvo, let. 1982, Slev. 3, »tr. 14.
Enosmerno komuniciramo z učenci, neprestano mu pripovedujemo in lc malo ga znamo ludi poslušati, zato ga ne naučimo, da bi znal tudi sam govorili in nastopati."24
SKLEPNA SPOZNANJA
Po analizi vsebinskih pojavnih kompleksov, imenovanih potreba - vrednota ter vrednota - norma, se postavlja zahteva po sintetičnem, sklepnem oblikovanju spoznanj o medsebojnih odnosih med navedenimi pojavi. V kakšnem medsebojnem odnosu se torej vsi navedeni, zapleteni pojavi lahko izražajo pri učcncu? Oziroma, kakšna jc njihova vloga (mesto) v pedagoškem procesu?
Na temelju naših preučevanj lahko zlasti ugotovimo:
1.	Vsi navedeni pojavi so v vzgojno-izobražcvalnem delu med seboj v zelo tesni -večstranski povezanosti.
2.	Navzlic temu pa ni dopustno njihovo popolno medsebojno istovetenje (enačenje).
Oziroma, ugotovimo lahko, da je za učitelja zelo pomembno, da pozna vlogo
(mesto) vseh navedenih pojavov v vzgojno-izobražcvalncm delu. Le tako lahko učitelj uspešno opravlja svoje zahtevno pedagoško delo. V njem pa mora imeti, kot smo spoznali, osrednje mesto prav vrednota, saj nenehno uresničevanje lc-tch lahko učenčevo osebnost bogati. In to ne lc v loku njenega potekajočega šolskega življenja, temveč tudi v njenem potekajočem poznejšem življenju. Prav učenčeva vrednota predstavlja temelj, izvor za oblikovanje njegovih stališč. Prav učenčeva vrednota jc ludi spona, posrednica med njegovimi potrebami in interesi. Oziroma, prav (že oblikovana) učenčeva vrednota lahko lc-lcmu tudi iniciira potrebo po njegovi novi vrednoti. Oziroma, prav učenčeva vrednota lahko tudi izraža in zadovoljuje njegovo potrcbo(e). Vrednota pa tudi predstavlja pojav, katerega zunanjo plat (stran) tvori norma, ki učcncu pomaga vrednoto uresničevati. Rečemo torej lahko, da učenčeva vrednota tudi vključuje tako pojav, imenovan stališče, kot pojav, imenovan norma. Zvezo med obravnavanimi pojavi pa lahko opredelimo še bolj določno. To pomeni, da lahko oblikujemo šc naslednje bistveno, sklepno spoznanje. Učitelj mora ob proučevanju vsebin pri učcncu nenehno razvijali potrebo po vrednotah kot pojavih, ki lahko tudi izražajo in zadovoljujejo njegove potrebe. Osvojene (in oblikovane) učenčeve vrednote pa mu tudi lahko Pomagajo oblikovati in zavzemati njegova stališča. Oziroma, osvojene (in oblikovane) učenčeve vrednote z vključevanjem svojih zunanjih plati (strani), to jc norm, lc-tcmu tudi lahko pomagajo, da sc moralno vede (ravna). Seveda pa predstavlja učiteljevo oblikovanje učenčevih vrednot v današnjem času zelo težavno opravilo, saj doživlja ta središčni (aksiološki) pojav, imenovan vrednota globoke, korenite spremembe v svojih strukturnih sestavinah. Spremembe pa sc tudi odražajo na učenčevi zavesti.
Or. Kranjc Ana, Preseganje avtoritarnosti kot osnova za samostojno učenje. Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1986, žtev. '"2. str. 31.
UPORA BIJ ENI VIRI
1.	GRENKO, Matevž, Srednješolci in vrqdnote (Analiza konkretnega primera), Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1986, štev. 3-4.
2.	Dr. KRANJC, Ana, Preseganje avtoritarnosti kot osnova za samostojno učenje, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1986, štev. 1-2.
3.	MASLOW, II.A., Motivacija ličnosti, Nolit, Beograd, 1982.
4.	MAGYN, Vladimir Samyilovič, Potrebnosti i psihologija dcjatelnost ličnosti, Izdatelstvo Nauka Leningradsko oldelcnic, Leningrad, 1983.
5.	Dr. MRMAK, Ilija, Vpliv vzgojne prakse na razvijanje čuta dolžnosti in odgovornosti, Vzgoja in izobraževanje, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, let. 1982, štev. 3.
6.	Dr. PEČAR , Janez, Mladi - objekt nadzorovanja in spreminjanja, Anthropos, Ljubljana, let. 1985, štev. 5-6.
7.	Dr. STANIČ, Gojko. Družbeni sloji in razredi, Sociološke teme (študijsko gradivo), Marksistični ccntcr, Ljubljana, 1987.
8.	STEIN, Gcrd, Politikdidaktik als praxisbczogene Theorie, Burg-Vcrlag, Stuttgart, 1981.
9.	Dr. STRMČNIK, France, Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije, Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana 1987.
10.	Dr. STRMČNIK, France, Vzgojna in izobraževalna uspešnost naše osnovne šole, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1978, štev. 1-2.
11.	STOJANOVIČ, Svetozar, Sta su to morala i etika, Beograd, 1957.
12.	Dr. ŠTER, Jože, Problemi filozofije in etike, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1975.
13.	Dr. TANOVIČ, Arif, Vrijcdnost i vrednovanje, Zavod za izdavanjc udžbenika, Sarajevo, 1972.
14.	ZAIIN, Erhard, Objektivierung und Vcrgcgcnwartigung als Problem der politischen Bildung, I-ang -Verlag, Frankfurt, 1979.
15.	ZANGLE, Michael, F.infiihmng in die politisehe Sozialisationsforschung, Schoningh - Verlag, Padcrborn, 1978.
16.	ŽIVOTIČ, Miladin, Čovck i vrednosti, Prosveta, Beograd, 1969.
Teoretske predpostavke uporabe računalnika pri pouku
JOŽEREŽONJA
Izhajali bomo od učnega procesa, kar sc najpogosteje veže na ciljc in strukturo vzgojno-izobraževalnih programov. Linnova (1987) meni, da vključujejo cilji znanstveno utemeljenih vzgojno-izobraževalnih programov redefinicijo in širitev novih spoznanj, tehnološki napredek in družbene potrebe. Razvijanje vzgojno-izobraževalnih programov in načrtovanje učnega procesa mora v vsakem pogledu vključevali motivacijske elemente učenja; neobhodno pa jih jc vztrajno dopolnjevati z novimi metodami in učnimi sredstvi, kamor sodi uporaba računalnika. Upoštevajoč utemeljevanje avtorice Linnovc (1987), lahko podamo pregled znanstvcno-raziskovalnih predpostavk za uporabo računalnika v vzgojno-izobražcvalncm procesu po naslednjih Šestih področjih: 1. prodor spoznanj s področja novih učnih tehnologij, 2. poudarek na obči strategiji, ki se nanaša na reševanje problemov in na preučevanje neznanega, 3. uporaba različnih izraznih možnosti, ki jih nudijo računalniški jeziki z uporabo prenekaterih organizacijskih in tehničnih možnosti, 4. vse večje izpopolnjevanje učnih metod, 5. sodobna in fleksibilna struktura vzgojno-izobraževalnih programov, 6. izpopolnjevanje in veljavnost uporabljenih inštrumentov.
Tako nima npr. prodor nove računalniške tehnologije lc to poslcdico, da učcnci Pridejo do prenekaterih spoznanj po novih poteh, temveč gre istočasno za preprečevanje posameznih heretičnih razlag in spoznanj, ki jih jc tradicionalna znanost vsebovala kar lepo število.
V svojem teoretičnem prispevku predstavlja Good (1987) konccpt "umetne •ntcligcncc" (artificial intelligence Al) v odnosu do "inteligentne uporabe računalnika pri pouku" in v raziskovalnem proccsu. Avtor meni, da so bistveni vidiki ustrezne uporabe računalnika v proccsu pouka združeni v enotnem modelu, ki vključuje učenca, učitelja in obstoječe naravno okolje. Pri uresničevanju ustrezne uporabe računalnika v proccsu Pouka mora raziskovalec predhodno razrešiti tri vprašanja: 1. dokopati sc mora do subtilnega znanja o zakonitostih učenja in poučevanja, 2. osvojiti naravni potek vrstnega reda občih znanj s pomočjo računalniškega jezika in 3. pridobiti ustrezna znanja o strukturi in delovanju računalnika.
Podobno kot številni drugi avtorji, zaključuje tudi Good, da pravilen učni krogotok sloni na sodobnih kognitivnih spoznanjih in principih umetne intcligcncc. V ta krogotok so v bistvu vključeni konccpti prcdikcijc znanja, razlage lc-tcga, osvajanje novih spoznanj, praktične uporabe znanja, kakor tudi transformacije znanj od linearnega u^ncga cikla k bolj sestavljenemu in fleksibilnemu modelu. Glede uporabe obče
strategije, ki se nanaša na reševanje problemov, lahko rečemo, da kažejo številne študije zadnjih 10 do 15 let njene nemajhne prednosti v odnosu na tradicionalne metode. Študije kažejo (glej npr. Wirt, 1987, Denson, 1987, Young, 1987, Brown and Clement, 1987, Ost, 1987 idr.), da so učenci, ki so bili nekajkrat v situaciji, ko so delali po metodi reševanja problemov, zelo uspešni pri reševanju različnih nalog; opazen jc močan transfer znanja na različnih področjih, kjer jc potrebno uveljaviti ustvarjalno mišljenje.
Kognitivni razvoj pomeni za sodobno vključevanje računalnika v učne proccsc osrednjo znanstveno predpostavko. Številne študije sedemdesetih let vsebujejo poskuse simuliranja (posnemanja) otrokovega intelektualnega razvoja ob upoštevanu klasičnih Piagctovih spoznanj, kot so: serialno obremenjevanje procesa mišljenja: (Baylor and Gasconc, 1974; Baylor & Gascone & Lcmoyne & Pothicr, 1973), nadalje trajanje serialnega obremenjevanja (Young, 1976), razvrščanje in grupiranja pojmov (Klahr & Wallace, 1970), pojmovni razredi (Klahr & Wallace, 1972), zadrževanje pojmovnega razreda (Klahr and Wallace, 1973), tranzitivno sklepanje (Klahr & Wallace, 1976), predmetna pozornost (Prazdny, 1980) idr. Preučevanje je v teh študijah zajemalo podrobna opazovanja otrokovega intelektualnega razvoja na različnih razvojnih stopnjah, nakar jc bila izdelana pripadajoča simulacija za vsako stopnjo posebej. Simulirali posamezno miselno operacijo pa jc pomenilo zgradili nek drug sistem, ki bi se naj s Piagetovim ujemal v lastnostih, bistvenih za opazovalca. Eno izmed osrednjih spoznanj teh študij jc bil zaključek, da so razlike v podrobnostih med kognitivnimi strategijami in resničnim razvojem preveč subtilnc, vsekakor pa niso enoznačne za različne stopnje intelektualnega razvoja.
Simulacijc na področju kognitivnega razvoja najpogosteje nc pomenijo izgrajevanje nekega drugega (simuliranega) razvoja, temveč neposredno simuliranje človekove dejavnosti. Gre za oblikovanje sistcmov.ki sc nanašajo na simulacijo človekovega ravnanja na eni, ali nemara na posameznih stopnjah intelektualnega razvoja, nikakor pa ne za simulacijo, ki bi prehajala sukccsivno v otrokovem razvoju iz prejšnje stopnje v naslednjo. V nekaterih zgoraj omenjenih opazovanjih so avtorji prišli šc do nekaterih omembe vrednih spoznanj. Ugotovili so, da je pri nekaterih vrstah operacij računalnik učinkovitejši od človeka, pri nekaterih pa ima človek prednost pred računalnikom. Poudarili pa velja, da računalnik nc zmore nobene opcracijc, ki jc nc bi zmogel tudi človek sam, le da jc v nekaterih vrstah operacij hitrejši in natančnejši. To velja zlasti za izvajanje aritmctično-logičnih operacij in za manipuliranje z numerično informacijo. Vendar človek bistveno prekaša računalnik vsaj v dveh pomembnih lastnostih: v sposobnosti znanjti se v novi situaciji in v učenju na podlagi poskusov in napak. Za človekovo reševanje problemov jc značilno "hcvrislično sklepanje": med zelo velikim številom možnosti je človek zmožen vnaprej presoditi, katere poti verjetno vodijo k rešitvi in katere zagotovo ne. Bralko in Rajkovič (1989) ugotavljata, da jc človek sposobnejši v mišljenju, sklepanju in odkrivanju novega, računalnik pa v računanju in manipuliranju s podatki.
Potem, ko so posamezni avtorji odkrili, da nc kaže slepo posnemati otrokovega intelektualnega razvoja pri uporabi računalnika v proccsu pouka, seje njihova pozornost preusmerila na analizo učnih načrtov in vzgojno-izobraževalnih programov. Tu so prišli do spoznanja, da jc v matematiki moč izjedrili kar nekaj ravni, kjer jc simulacija s pomočjo računalnika zelo uspešna. Takšne študije so prispevali za aritmetiko Ashcraft, 1983; Brian & Larkin, 1984; Flctchcr, 1985; Grccno, Riley & Gclman, 1984; Hicbcrt &
Wcarne v tisku; Klahr, 1973; Ncchcs, 1981, 1982; Rcsnick & Nechcs, 1984; Riley and Grccno, 1980; Riley, Grecno & Hcllcr, 1983; Sicgler, 1986; Siegler & Shrager,1984; Van Lehn, 1983. Za algebro so prispevali študije Greeno, Magone, Rabinowitz, Ranney, Strauch & Vittolo, 1985; Neves, 1978; Piaget & Simon, 1965; Sleemen, 1982, 1984; za geometrijo pa Anderson 1982; Anderson, Grecno, Kline & Neves, 1981; Grccno, 1976.
Naslednje področje v vzgojno-izobražcvalncm programu, ki se je doslej obneslo pri uporabi računalnika, so prirodoslovnc vede, še zlasti reševanje problemov v fiziki (Bhaskar & Simon, 1977; Larkin, 1981; Larkin, Mc Dermoth, Simon & Simon, 1980 a; Larkin, Rcif, Carboncll & Gugliotta, 1989). Za našteta področja so bili cksprimcntalno dobljeni nadpoprečno dobri dosežki pri t.i. računalniški simulaciji programov. Poudariti velja, da sc v proccsu pouka uporabljata dva različna računalniška simulacijska modela, ki izhajata iz kognitivne psihologije. Nekoliko starejši model pomeni konccptualizacijo kognitivnih proccsov kot operacij, zasnovanih na znakovnih sturkturah o tem, kaj nam je znano iz zakladnice spoznanj iz zunanjega sveta. Bolj cenjcn jc model, ki gradi na tistih znanjih, ki zadevajo mentalne procese, kot so: mišljenje, posploševanje, reševanje problemov, spomin, učenje, pozornost, zaznavanje ipd., saj le-ti vodijo do novih spoznanj. Posamezni raziskovalci uporabljajo izraz "simulacija" zgolj za namene izdelave računalniškega programa, ki pa nc izhaja iz kakšnega posebnega teoretičnega modela.
Reči je treba, da so vsaj štiri vprašanja neizogibna pri določanju znanstvenih predpostavk za uporabo računalnika v proccsu pouka, in siccr:
1.	Zakaj jc posamezni problem težji ali lažji od drugega glede na posameznika, ki ga rešuje?
2.	Zakaj je eden in isti problem za nekoga težko, za dmgcga lahko rešljiv?
3.	Kaj jc bistvo sprememb v kognitivnih procesih?
4.	Kateri vidiki kognitivnih proccsov so nezdružljivi s posameznim načinom reševanja problemov; s posameznikom, ki problem rešuje, oziroma s časovnim intervalom, ko se problem pojavlja?
Strokovnjaki so se dokopali do ustreznih spoznanj, ki omogočajo izdelavo ustreznega pristopa za uporabo računalnika v proccsu pouka. Pri tem je neobhodno upoštevati tri ravni: teoretično, metodološko in tehnično-tehnološko (Chisson, 1988).
TEORIJE UČENJA KOT KLASIČNE INTERPRETACIJE ZNANSTVENIH PREDPOSTAVK UPORABE RAČUNALNIKA PRI POUKU
V preteklosti sta prednjačila dva izvora za interpretacijo teh teorij: bchaviorizem in racionalizem. Znanstvena izhodišča teh izvorov korcninijo na dokaj različnih področjih ln v različnih zgodovinskih obdobjih. Včasih se zdi, da sta prava predhodnika behaviorističnemu izhodišču pri utemeljevanju' teorij učenja prav Pavlov in Watson, ki sta prispevala alternativne razlage v odnosu do introspckcije in nco-Kantovskcga racionalizma. Posamezni avtorji iščejo razlage za svoje poglede na razvoj bchaviorističnih teorij pri nekoliko zgodnejših mislecih, kot sta Lock in Hume, ki sta s svojo mislijo prispevala h gradnji mostu med omenjenima izhodiščema. Čc sledimo razmišljanju Williama Woodwarda (1982), okrog "glavnih predhodnikov", socialne teorije bchaviorizma, sc ustavimo pri evolucionislih Wallaccu in Darwinu. Seveda sc
številna pojmovanja o izvorih bahaviorističnega pristopa k teorijam učenja niso izdifercncirala med različnimi oblikami radikalnega behaviorizma in socialnimi teorijami učenja. Pa vendar si nc moremo kaj, da nc bi posvetili krajše pozornosti zgodnji razlagi socialne teorije učenja, ki jo jc v svojih "Govorih ..." prispeval sofist Protagora. V tej zvezi gre omeniti tudi Sokratovo kritiko njegovih prizadevanj, ki v bistvu nc pomeni razdvajanje behaviorističnega in racionalističncga izhodišča pri pojmovanju teorij učenja, temveč prispevek k sintezi teh dveh polov. Protagoras je s sintagmo "človeka kot merila" pripeljal do razmišljanj, ki so bila v čistem nasprotju z racionalističnim pristopom. Tako izraza "vedenje", "obnašanje" nujno nc vključujeta "vzročnosti" ali "reševanja problemov" ali "mišljenja" kot predhodne stopnje za nadaljnje ravnanje. Na drugi strani sta "vzročnost" in "mišljenje" notranji komponenti za izdelavo konccpta takega "ravnanja". V vsakem primeru sc obema pojmovanjima postavlja v ospredje eno vprašanje: kaj je v logičnem smislu prvotnejše, "ravnanje" ali "vzročnost"? To je zanimalo tudi Sokrata, ki ga mnogi avtorji postavljajo, zaradi njegove klasične teorije učenja, za vzgled, ko gre za uporabo ene izmed najbolj obetavnih učnih strategij, tj. strategije reševanja problemov (1969).
Sokrat jc za svojega sogovornika (učenca) razdelil namenjeno učno snov na čim manjše dele. Učenec nc sme bili postavljen pred veliko, "neprebavljivo" kopo znanja, temveč mu je treba lc-to dati v dobro pripravljenih in zanj sprejemljivih "odmerkih" (1969). Do novega znanja sc je treba prebijati korak za korakom. Pri napredovanju jc nadvse pomembno najti pravo pot, srednjo pot med otroškim capljanjem in koraki odraslega človeka (1934). Sokrat jc poskušal najti pravo mero. Svojemu sogovorniku jc "prišepetaval" in mu postavljal opogumljajoča preprosta vprašanja. Tako jc pripravil učcnca, da je tudi sam, čeprav skromno, sodeloval v pogovoru. S tem jc razgibal učenčevo umsko dejavnost. Oblikovati se jc začenjala igra dialogov med učiteljem in učencem.
Odločilno v sokratskih pogovorih jc bilo to, da jc učitelj vodil besedno igro po učenčevih reakcijah. Sokratski slog poučevanja bi lahko imenovali tudi umetnost sproščenega dvogovora in ga ponazorili s stavkom: sediva in se pogovoriva!
Morda jc prav zaradi hotenja, spraviti sogovornikov razum v nenehno aktivnost, Sokrat pri atenskih someščanih veljal za nergača in posebneža.
Poleg tega, daje starogrški mislec drobil učno snov v majhne odmerke in postavljal sogovorniku spodbujajoča vprašanja, jc poskušal tudi ustrezno preiskusiti znanje, do katerega sc jc ta dokopal.
Znana jc njegova majevtika, s katero jc poskušal iz izprašcvanca "izvleči" pravilne odgovore in mnenje, da so tudi v onem, ki nima pravilne predstave o tem, česar nc ve (Nestle 1934, str. 19-54). Veliko skrb je posvečal Sokrat tudi znanju, ki si ga jc sogovornik pridobil že kdaj prej, saj pravi v "Mcnonu", da naj bi učitelj predramil dremajoča spoznanja v učcncu, ki sc mora samo zavedati tega, kar jc žc v njem (Nestle, 1934, str. 57-66).
V svojem končnem namenu jc hotel Sokrat pri sogovorniku doseči obnavljajočo sc vrednost znanja, pri čemer jc bil za tedanje razmere začuda jasen in domišljen. Pozneje sc mu jc v tem hotenju skušal približati ta ali oni mislec, na kar nas napeljujejo teoretične razvpravc Kvintilijana, Komenskcga, Ansclma, Locka, Dcscartesa in francoskih materialistov in nc nazadnje tudi delo moža modernega kova Skinncrja, ki jc nameraval avtomatizirati marsikatero učenčevo dejavnost, za katero jc menil, da jc nujna pri
razvijanju njegovega znanja (Fuchs, 1969). Za Sokrata ni človekovo vedenje osnova za razlago njegovega procesa učenja. Mislcc veže svojo razlago na tri oporne točke:
1.	Sleherni človek ima v zakupu nekaj spretnosti, dostojanstva in pravičnosti.
2.	Moralne vrednosti sc v človeku nc prebudijo same od sebe; šc zlasti ne, če jih učitelj pri učcncu zapostavlja.
3.	Prihaja do zmotnih sklepov, če intcrnalizacijo vrednot (in ne učenja) obravnavamo predvsem na osnovi človekovega obnašanja, saj posameznik nc počne vselej tistega, v kar verjame, ali kar jc pravilno.
S tem jc bila že zelo zgodaj podana solidna osnova za nadaljnje dograjevanje teorij učenja, ki pa v posameznih obdobjih ni bila dovolj izrabljena. Znano jc, da je bil prav Skinner do teorije dokaj nezaupljiv in je dajal prednost spoznanjem, ki so imela izkustveno veljavo in do katerih jc običajno prišel laboratorijsko na podlagi posameznih primerov in s preučevanjem posameznih psihičnih funkcij.
V	svojem izhodišču se je Skinner tesno opiral na adaptacijsko teorijo, katere temeljni značilnosti sta, da sc enostransko opira na zunanje spoznavno ravnanje in nato sklepa na človekovo notranjo duševno ravnanje. Tako je poskušal npr. Skinner razložili marsikateri psihični pojav na podlagi opazovanja reakcij na golobih (1970).
V	nasprotju s kognitivnimi, se je ta teorija omejila na metode prilagajanja posameznika določenim okoliščinam in se s tem naslonile na empirično-zaznavno metodologijo.
Skinncrjcvo delo jc bilo v začetku močno povezano s Thorndikovo asociativno teorijo učenja, od katere jc povzel zlasti dva zakona učenja: zakon učinka in zakon vaje (Thorndikc, 1932).
Prvi opozarja na lesno zvezo med dražljajem in ugodjem ter opozarja na posledice iz te zveze. Za akcije, ki jih spremlja prijetno počutje, je verjetnost mnogo večja, da se bodo ponovile. Ker želimo, da bi učenec čimveč znal, je treba pripravili učno snov tako, da ji bo kos. Thorndike se je tako močno približal problemu motiviranosti učenca za učenje in jc njegovo prizadevanje hvalevredno in koristno.
Drugi Thorndikov zakon sc imenuje zakon vaje in temelji na starem asocialivncm spoznanju, da se določene dejavnosti utrjujejo s ponavljanjem. Do tega zakona jc bil avtor vedno bolj skeptičen kot do zakona učinka, saj je bilo z njim težko priti dlje od navadnega drila. Skinner sc ni bistveno oddaljil od Thorndikovih pogledov, temveč jih je v marsičem dopolnil. V prvi vrsli jih jc preskusil v zasnovi programiranega pouka. Ni pa ostal le pri preprostem reagiranju in jc priznaval tudi spontano ali operativno ravnanje, ki je sad človekovih notranjih nagibov.
Za Skinncrja spada v pojem aktivnosti sleherno ravnanje, ki jc določeno po lastnih posledicah (1954). Za Skinncrja jc problem tudi to, kako podrediti operativno ravnanje Procesu učenja. Tu se jc veliko ukvarjal z vprašanjem podkrepitve, ki pomeni lastno potrebo nekega ravnanja.
Poleg dveh, že omenjenih zakonov, pozna Thorndikc še tretjega, ki ga imenuje zakon pripravljenosti (Skinner, 1954), iz katerega pa Skinner ni izpeljal kaj posebno •zvirnega, če pomislimo, daje reševal problem motivacije v skladu z zakonom učinka.
Na temelju omenjenih zakonov učenja so pripadniki adaptacijske teorije oblikovali pet glavnih načel učenja (Thorndikc, 1932). Ta načela vsebujejo mnogo značilnosti, ki spadajo v t.i. didaktični software, načelo otrokove aktivnosti, načelo individualizacije Pouka, načelo motivacijc, načelo apcrccpcije in načelo socializacijo. Za načela je
značilno, da dajejo prednost izhodiščem individualne pedagogike, s čimer postavljajo učenca na prvo mesto. Načeli aktivnosti in individualizacijc sta si precej blizu, vendarle pomeni po Thorndiku načelo aktivnosti učinek učenja, ki izvira iz učenčevega odgovora na dražljaj. Zagovorniku adaptacijske teorije predlagajo, da naj v učno metodo oblikujemo otrokove psiho-kortikalne proccse tako, da bo lahko oblikoval ustrezne reakcije. To je značilnost predstavnikov adaptacijske teorije, da višjo zakonitost spravijo na nižjo. Res je, da zakonitost višje vrste temelji na zakonitosti nižje, toda zaradi tega še nc smemo višje zakonitosti zreducirati na nižjo. Niti nc moremo vzgojne dejavnosti osredotočiti zgolj na psihološke zakonitosti.
Nasploh lahko rečemo za načelo aktivnosti, da je to splošno načelo, ki velja za kakršnokoli vrsto pouka, od osnovne šole do univerze. Otrok naj bo pri pouku miselno aktiven, pri čemer mislimo na razne miselne opcracije. Ta zahteva je bila vselej tesno povezana s pomenom formalnega izobraževanja. Vsaka šola je zahtevala aktivnost (tudi v fevdalni družbi jc šlo za otrokovo aktivnost v smislu mehaničnega učenja, ki nima posebne formalne vrednosti). Poznejša diferenciacija v pojmovanju tega načela jc šla v smeri razlikovanja tistega znanja, ki je rezultat njegovega učenja. Tu pa pripadniki adaptacijske teorije niso veliko prispevali. Načelo motivacije, ki so ga oblikovali Thorndikc, Skinner in sodelavci je manj splošno, zato pomeni izvirnejši prispevek k teoriji didaktike. Če pogledamo danes sovjetsko in nasploh socialistično pedagogiko, vidimo, da jc tu to načelo zapostavljeno, čeprav poskuša po osebnem interesu privzgojiti učencu višji motiv. Tu gre za tesno povezanost med učenjem in vzgojnim delom v razredu. Po pojmovanjih socialistične pedagogike je bistvo vzgojnega proccsa prehod od individualne motivacije k družbeni.
Če poskušamo nekoliko opisali prispevek, ki ga jc dal k reševanju problema individualizacije Thorndike in iz katerega je izvedel Skinner nekatere izpeljave, potem lahko ugotovimo, daje dal nekaj vzpodbudnih sugestij za nadaljnje razmišljanje.
Vprašanja, ki so se postavljala na podlagi njegovega dela, sc sučejo okoli večje ali manjše homogenosti v razredu, spreminjanja interindividualnih razlik v času enega in tudi več let šolanja, vpliva pouka na znanje in na razvoj sposobnosti, kar naj bi po njegovem mnenju bilo odvisno tudi od tega, kako poučujemo. "Gre mu tudi velik delež zaslug za danes žc močno razširjeno prepričanje, da je ta usmerjanje ravnanja in za učenje učencev sploh mnogo bolj učinkovito spodbujanje kot kaznovanje" (Strmčnik, 1978).
Dandanes jc namreč že preccj prodrlo spoznanje, da s poukom, ki jc pozitivističen in grajen na dejstvih, zmanjšujemo interindividualne razlike med znanjem učenccv v razredu. Korclacija med rezultati v testih sposobnosti in učnim uspehom je v takem primeru lahko cclo negativna. Takšen pouk jc slab in izenačuje učence, kar je napačna zahteva šole. Na to je opozoril Thorndike (1932) na podlagi eksperimentalnega dela, ki mu je sledil tudi Skinner (1957). Res pa jc, da nista dala za omenjeno anomalijo ustreznega zdravila. Zlasti Skinner je. ponujal sredstva, s katerimi ni posebej aktiviral mišljenja učenccv, ki zahteva miselne operacijc, sklepanje in posploševanje, na podlagi dejstev, temveč jc ponujal predvsem dejstva.
Do svojih teoretičnih izhodišč sta sc v teoriji učenja Thorndike in Skinner dokopala pod vplivom Aristotelovih zakonov mišljenja (Trstcnjak, 1976). Na podlagi tega sta poudarjala intenzivnost, svežino in pogostost ponavljanja učnega gradiva. "Pedagoško naravo" pa jc svoji teoriji dal Thorndike z danes splošno znano zvezo S-R. Po tej tezi sc
določeni dražljaj (S) druži z odgovorom (R), tako da vsaka ponovitev (S) vedno povzroči (R).
Zveze S-R so lahko: motorične, senzorične, pojmovne in cmotivne. Učna aktivnost je potemtakem proces oblikovanja zgoraj opisanih zvez S-R. Prav iz teze o zvezah S-R je avtor izpeljal žc omenjene tri zakone učenja in pa nekatera načela učenja, ki smo jih tudi že omenili.
Vsi vidiki ravnanja pri živem bitju so zajeti v formuli S-R. Po tej teoriji razumevanje skoraj ni potrebno. Po Thorndikovcm zakonu učinka jc Hull prišel do teorije podkrepitve. Avor naglaša primarno in sekundarno podkreptev dražljaja obenem z vmesnimi procesi v organizmu, zato sc ta teorija imenuje S-O-R teorija (Trstcnjak, 1976). Zanj sta primarna in sekundarna podkrepitev poglavitni zahtevi. Pravi, da ljudje nenehno živijo v okoliščinah, ko morajo utrjevati zveze S-R in oblikovati nove. Prvo dosegajo s selektivnimi poskusi in napakami, drugo s pogojevanjem. Tu sc jc tesno približal rcflcksologiji sovjetskih psihologov Scčcnova, Bchtercva, Pavlova (Tcplow, 1966), predvsem njihovi teoriji pogojevanja.
Vse doslej omenjene teoretične propozicije so vodile le v izpopolnjevanje učenčeve delovne tehnike (Skinner je to delo opravil do podrobnosti in dosledno) in s tem v izpolnjevanje učnih sredstev, zanemarjale pa so kognitivne proccsc učcnca in s tem cilje, samobitnost in smotrnost vzgojno-izobražcvalncga proccsa. Velik korak naprej v sproščanju pojmovanj učnega proccsa pomenijo najprej kognitivne teorije (Tolman) (Trstcnjak, 1976), ki jih zanimajo tudi poti in smotrnost učnega procesa. Saj obravnavajo Pomen in kognicijo učečega sc organizma, nc lc rcakcijc na različne dražljaje. Potem prispevek gcstaltistične teorije (Wcrthcimcr, Kaffka, KOhlcr) (Trstcnjak, 1976), ki učcnca nima za pasivno bitje in za sužnja potreb. Njegovo učenje jc smotrno, pri čemer je konstruktiven in kritičen. Predvsem pa je učcncc zmožen reševati naloge z vpogledom, kar bi pomenilo nenadno spoznanje neke situacije. V tem prizadevanju se lahko otrok za nekaj časa od ciljc oddalji, da bi ga pozneje dosegel z novimi sredstvi in na nov način.
Osnovni mehanizem za gcstalt-psihologa jc "vpogled" v situacijo. Gre za mentalni Pojav razumevanja. Na osnovi pcrccptivnih zakonov selektivnega mišljenja (formiranje pojmov po bližini, podobnosti in idealni formi) učcncc obvladuje problemsko situacijo, ki je del širše, večje in globje cclotc. Tu jc, za razliko od teorij podkrepitve, poudarjena vloga človekove zavesti, kar jc za človekovo učenje značilno. Čc bi poskušali iskati podobnost med teorijami podkrepitve in gcstalt-tcorijo učenja, bi sc nemara odločili za tolmačenje, po katerem "vpogled" pomeni spoznanje, in šele to je za človeka prava podkrepitev.
Poznejša teoretična izhodišča individualizacijc in programiranega pouka so postajala Poleg psiholoških vidikov vse bolj zasičena tudi s segmenti drugih sorodnih ved, ki so sc ukvarjale z učnim procesom, predvsem z matematiko, biologijo, kibernetiko, ^formacijskimi procesi in računalniškim programiranjem.
Med avtorje, ki so gradili svoje delo na kritičnih occnah učenja in je le-to izviralo psihologije ravnanja, sodi npr. angleški strokovnjak Gordon Pask, ki jc izvajal poskuse o stabilnosti razmerja med človekom in strojem iz kibernetičnega vidika (Pask, G., 1970; Pask, 1965). Nekoliko kasneje se je v ZDA, ko je behaviorizem dosegel poln zamah, uveljavila tudi kibernetična smer, ki jo jc uspešno razvijal L. Stolurow (Stolurow, 1963).
Pa.sk in Stolurow izhajata iz podobne predpostavke, da jc adaptacija programa osnovna značilnost upravljanja v učenju. Njuno izhodiščno naziranje jc podobno behaviorističnemu: povratna /.veza jc kanal pretoka informacije od upravljajočcga sistema k sistemu, s katerim upravljamo (k učcncu). Na tej stopnji se pomen izraza povratna zveza še ne razlikuje bistveno od behaviorističnega izraza "podkrepitev".
Šele obravnava povratne zveze, inspirirana z delom ameriškega matematika Norbcrta Wicncrja (1952), jc doprinesla k temu, da sc jc povratna informacija (feedback) začela pojmovati kot "pretok informacij od učenca k učitelju" (Knc/.evič, 1973).
"Med osrednje pojme kibernetike spada pojem informacije," pravi Tcplow (1966) in številni avtorji razvijejo ta pojem resnično do samostojne informacijske teorije.
Omenimo naj, da je ta teorija zanimiva predvsem zaradi poudarka na zmogljivosti izvorov, prenosnih poti in na sprejemanju znanja s strani vsakogar, ki sodeluje v proccsu učenja. Glede na to, da so zmogljivosti izvorov in prenosnih poti praviloma večje od zmogljivosti udeležcnca v učnem proccsu, jc potrebno do potankosti poznali učcnca.
V zadnjem času gre razvoj na področju kibernetične smeri programiranega pouka in s tem tudi v informacijski teoriji vštric z vprašanjem: ali poenotiti sistem učenja z vnaprej določenim modelom osvajanja znanja, spretnosti in navad, ali upoštevati individualnost učcnca s pripravo širokega spektra možnosti, kjer si bo lahko izbiral najustreznejše poti. Postavlja sc torej vprašanje individualiziranih modelov učenja.
Na te dileme poskušajo odgovoriti predstavniki algoritemske, hcuristične in polhcurističnc smeri programiranega pouka. V enem izmed naslednjih poglavij sc bomo podrobno seznanili z Landinim algoritemskih programiranjem (Landa, 1966).
S svojim delom so avtorji zgoraj omenjenih teorij dokazovali, daje mogoče različne učne programe uporabljati kot natančne in nedvoumne poti, ki vodijo učence do zanesljivih rešitev. Njihovi postopki so rodili veliko eksperimentalnih in teroretičnih študij, najpomembnejša vrednost pa jc v tem, da so nekateri poznejši avtorji dobili z njihovimi prispevki nove teoretične teze, ki jih jc bilo mogoče ovreči ali potrditi, v vsakem primeru pa so jim rabile za solidno podlago pri delu. Iz njihove polemike izhajajoči dokazi in nasprotni dokazi so bili živi in plodni.
SINTEZA ČLOVEKOVE NOTRANJE ZNAKOVNE STRUKTURE IN DVOVREDNOSTNE (BINARNE) LOGIČNE SHEME
Omenili smo že, da tvorijo jedro koncepta za uporabo računalnika v proccsu pouka tri osnovne ideje. Prva izhaja iz tistih spoznanj, ki vodijo v človekovo notranjo znakovno strukturo, druga zadeva delovanje računalnika v njegovi notranji (intrinsični) odslikavi po modelu dvovrednostne logične sheme in zadnja sc nanaša na razvijanje ustreznih tehnik. Ker smo o prvi ideji obširno spregovorili v prvem poglavju in imamo namen o tretji razpravljati v enem izmed naslednjih, se bomo tokrat pomudili pri drugi.
Strokovnjaki so odkrili pozitivne korclacijc med sposobnostmi učcnccv za reševanje logičnih problemov in njihovimi dosežki v stroki in kasneje v znanosti, čc so sc ji kasneje posvetili. Gre za to, da je formalna logika ustrezno področje, s katerim lahko modeliramo naravni proccs človekovega mišljenja, seveda čc tega spoznanja nc precenjujemo (Braine, 1978). Logika s spoznavno teorijo jc bila večkrat v središču zanimanja posameznih avtorjev (Kuhn, 1977, Lawson 1984). Najpogostejša opredelitev
"logike" je vezana na epistemološki diskurz, ki jo označuje kot "umetnost in veščino pravilnega sklepanja". Logične izpeljave so tako neobhodne pri razvijanju znanstvenih konceptov.
Neposredni predmet logike je mišljenje, vendar nc kot realna psihična funkcija (kar je predmet psihologije), temveč mišljenje v svoji logični strukturiranosti in funkcionalnosti. Predmet logike so tako oblike, procesi, zakoni in metode predmetno-vsebinske, logične zasnovanosti. Logiko v bistvu nc zanimajo gola dejstva, temveč teoretična zasnovanost mišljenja in v zvezi s tem njegova logična vrednost.
V	spektru različnih znanstvenih disciplin seje sčasoma razvila samostojna disciplina semantika, katere glavni predmet jc preučevanje pomena jezika in jezikovnih izrazov. Po mnenju Morisa jc semantika tista veja semiotike kot splošne znanosti o znakih (simbolih), ki sc ukvarja z odnosom med samimi znaki in njihovimi predmeti. Predstavniki pravkar omenjene discipline se v osnovi sprašujejo: Kaj so znaki, simboli, besede? To pa so obenem vprašanja, neobhodna za obvladovanje znanstvenih osnov računalniškega programiranja.
Spomniti velja, da ima logika seveda dolgo zgodovino in šc daljšo preteklost. Njen tvorec, Aristoteles, jo predstavlja v svojih logičnih spisih v "Organonu", v delu, ki jc nastalo v IV. stoletju pr.n.š. Siccr velja za tvorca matematične logike veliki nemški filozof iz XVII. stoletja G.W. Leibnitz, vendar se je pričel neprekinjen razvoj matematične logike šele v sredini XIX. stoletja - v času, ko je bil objavljen logični sistem angleškega matematika G. Boolca, ki jc podan v njegovem delu z naslovom An Investigation of the Laws of Thought (London, 1854). Kasneje jc nova logika našla svoj najpopolnejši izraz v delu angleških mislcccv A.N. Whilchcada in B. Russella: Principia Mathcmatica (prva izdaja Cambridge, 1910-1913).
Izvirna oblika Boolcovc algebre jc algebra razredov. Osnovna izraza algebre razredov sta "objekt" in "razred". Razred si predstavljamo kot oprcdcljco skupino objektov, ki nastopa kot zaključena cclola. Objekte,ki zbrani sestavljajo razred, imenujemo "elemente" razreda. Da jc objekt x element razreda a, zabeležimo "x € a". Razreda a in b imenujemo enaka in zapišemo "a = b", če imata natanko iste elemente. Pravimo, da jc razred a vsebovan v razredu b in pišemo "a cz b", če so vsi elementi razreda a tudi elementi razreda b. Dva razreda zaslužita posebno oznako: prazni razred 0, ki nima nobenega elementa,in razred vseh objektov, univerzalni razred 1. Algebra razredov pozna naslednje opcracijc nad razredi:
Razred vseh objektov, ki so elementi tako razreda a kot razreda b, imenujemo "presek razredov a in b" in označimo "a n b"; razred vseh objektov, ki so elementi vsaj enega od razredov a, b, imenujemo "unija razredov a in b" in zapišemo "a u b"; razredu vseh objektov, ki so elementi razreda a, niso pa elementi razreda b, pravimo "razlika razredov a in b" in ga zapišemo "a - b"; razred vseh objektov, ki niso elementi razreda a, imenujemo "komplemcnt razreda a", pišemo pa ga "c a".
V	Boolcovi algebri predpostavljamo razred objektov B, v razredu B pa izbrana objekta 0 in 1, dvomestni operaciji a in v ter cnomcsuio operacijo -i. Opcracijc a, v, -i bomo po vrsti imenovali "konjunkcija", "disjunkcija", "ncgacija"', pravijo jim tudi "logično množenje", "logično seštevanje", "logična nasprotna vrednost", ali pa "presek", "unija", "komplemcnt". Ta poimenovanje osnovnih Boolcovih opcracij kot tudi njih označevanje nista povsem enotni, vsako področje, ki uporablja Boolcovo algebro, jih imenuje iz označuje po svoje. Celo mi nc bomo od začetka do konca vztrajali pri istih
oznakah. Začeli smo z bolj "logističnim" sistemom oznak, kasneje pa se bomo oprijeli bolj "didaktičnega", "psihološkega" in "tehniškega" označevanja. Pravzaprav je današnja komunikativnost v moči simboličnosti in njene algoritmičnc logike razvila navadno poštevanko prek Boolejeve algebre v sodobnih računalnikih v "mišljenje", ki je značilno za vse človekove dejavnosti. Informacijska teorija, ki jc prepoznavna preko Boolejcvih "bitov", vključuje vse diskurzivne pojme, kakor jih izražamo v artikulirani govorici, kolikor sc nanašajo na gole spoznavne podatke vsakršnega izvora in vsebine. Ti simboli zadobivajo algoritmičnc lastnosti in z njimi avtonomno logiko, ki daleč presega logične zmožnosti posameznika. Tako je vsaka razlaga v jedru bolj ali manj posrečena ponazoritev procesov, katerih notranje zakonitosti ne moremo nikoli do konca razumeti. Vedno si poskušamo za boljše razumevanje zunanjih (mehaničnih) procesov izdelati nekakšno "vzporednico", oziroma model. Za področje, o katerem teče beseda, uporabljamo tako binarno logično shemo. V svojem bistvu bo to algoritem, s katerim prav zares več povemo, kot smo mogli do sedaj s katerimkoli starim izrazom; gre za dejavnost, ki ni goli odgovor na dražljaj, marveč nam odkrije nekaj novega, kar ni bilo dano z dražljajem samim. To jc proces, "ki je izraz preprostih zakonitosti, ki pa vodijo do zelo kompleksnih operacij... Že Boole je ugotovil, da bi sc moglo z mislimi podobno operirati kakor operiramo v matematiki z algebrajskimi simboli... Kljub globokim razlikam med različnimi vrstami ustvarjalnosti sta si vendarle jezikovna in matematična simbolika zelo blizu" (Trstcnjak, 1976).
Za izdelavo binarne logične sheme navadno uporabimo aksiome Boolcove algebre, kjer so identično izpolnjene naslednje enakosti:
1.	a/\b = bAa, avb = bva
2.	(aAb)AC = aA(bAc), (avb)vc = av(bvc)
3.	aA(avb) - a, av(aAb) = a
4.	aA(bvc) = (aAb)v(aAc), av(bAc) = (avb)a(avc)
5.	aA-ia = 0, av-,a = 1
Aksiomi 1. in 2. pomenijo menjalnost in asocialivnost konjunkcije in disjunkcije. Aksioma 3. povesta, da sta konjunkcija in disjunkcija vzajemni, aksioma 4. pa, da sta druga na drugo distributivni, 5. sta aksioma anlipodnosli. Prve poslcdicc aksiomov so:
6.	aAa = a, ava = a
7.	aA0 = 0, avl = 1
8.	aAl = a, avO = a
9.	če jc aAb = 0 in avb = 1, potem jc b = -a
10.	->-.a = a
11.	-i(aAb) = -iav-ib, —.aA-ib
Poslcdici 6. pomenita razlago pojmov konjunkcije in disjunkcije z njima samima. Iz posledic 7. se vidi, da sta 0 in 1 ničelna elementa, 0 za a, 1 za v poslcdici 8. pa kažeta, da sta obenem nevtralna elementa, 1 za a, 0 za v. Posledica 9. pomeni, da sta enakosti 5. značilni za negacijo, pravijo "negacija je enolično določena". Posledica 10. je invo-lutivnost ncgacijc. Posledici 11. sta "De Morganova zakona". Lastnosti Boolcovih operacij od 1 do 11 poznamo že iz algebre razredov. V algebri razredov smo navedli vse rezultate opcracij nad posebnima razredoma 0 in 1; sedaj jih izpeljemo, če najprej postavimo v poslcdici 7. in 8. konstanti 0 in 1 namesto a, nato pa uporabimo še poslcdico 9.:
a	b	aAb	avb	a	-.a
0	0	0	0	0	1
0	1	0	1	1	0
1	0	0	1		
1	1	1	1		
Aksiomi Boolcove algebre nastopajo v parih: aksioma 1. sta par, aksioma 2. tudi, in tako naprej. Iz enega aksioma v paru dobimo drugega, če povsod zamenjamo "a" z "v", "v" z "a", "0" z "1" in "1" z "0". To lastnost sistema aksiomov lahko podaljšamo na vse posledice. To jc pravzaprav princip dualnosti, ki jc pri določanja binarne logične sheme nepogrešljiv.
Reference
1 Anderson, J R., (1982). Acquisition of cognitive skill, Psychological Review, št. 89, 1982, str. 369-406. 2- Anderson, J.R., Acquistion of proof skills in geometry, Machine learning, An artificial intcllligcnce approach, 1983, str. 56-88.
3.	Ashcraft, M.H., Simulating network retrieval of arithcmcic fact, (Tcch.Rcp.No.10). Pittsburgh: University of Pittsburgh, 1983.
4.	Baylor, G.W., & Gascone, J., An information processing thcrory of aspccts of the development of weight seriation in childcm. Cognitive Psychology, št. 6, 1974, str. 1-40.
5.	Baylor, G.W., Gascone, J., Lcmogne, G., & Pothier, N., An information processing model of some scrialion ^sks, Canadian Psychlogne, St. 11. 1973, str. 167-196.
Bhaskar, R., Simon, H.A., Problem solving in scmantically rich domains: An example from engineering toermodyamics, Cognitive Sciences, št. 1, 1977, str. 93-215.
Boole, G., An Invastigalion of the Laws of Thought, London, 1854.
Braine, M.D.S., On the relation between the natural logic of reasoning and standard logic, Psychlogical Review, zv.85, St. 1, 1978, str.1-21.
Briars, D.J., & Larkin, J.I I., An integrated model of skill in solving elementary word problems, Cognition ad instruction, št. 1,1984, str. 246-296.
10- Brown, A.L. & Clement, E.I., Reciprocal leaching of comprehension strategies, Comparative studies of giflcdncss, menial retardation and learning disabilities, 1987, str. 274-326.
Bralko, I., Rajkovič, V., Računalništvo s programskim jezikom PASCAL, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1989, str. 119-121.
'2. Denson, S.M., Assessing children's LOGO debugging skills wilh a formal model, Journal of Educational Computing Research, 1987.
Fletcher, C.F., Understanding and solving arilhcmlic word problems: A computer simulation, Behavior Research Methods, Instruments, and Computers, St. 175, 1985, str. 565-571.
'4- Fuchs, W.R., Knaurs Buch votn neucn Lcmcn, Drocmcrschc Verlagsanstalt Th.Knaur Nachf. Miinchen/Ziirich 1969, str. 48-72. 15- Fuchs, W.R., prav tam, str. 28-40. Fuchs, W.R., prav tam, sir. 27-54.
Good, R., Scientific problem solving by expert systems, Journal of Research in Science Teaching, zv. 21, Jt- 3,1987, str. 331-340.
18. Grccno, J.G., Magone, M.E. Rabinowiiz, M., Ranncy, M., Strauch, C., Vilolo, T.M., Invstigations of a Cognitive skill, (Tcch.Rcp.o.27), Pittsburgh: University of Pittsburgh, learning Research and Development
Center, 1985.
'9. Grccno, J.G., Indefinite goals in well-structured problems, Psychological Review, St. 83, 1976, str. 479-
20.	Grccno, J.G., Riley, M.S., & Gelman, R., Conceptual competence and childern's counting, Cognitive Psychlogoy, št. 16, 1984, str. 94-143.
21.	Hicbcrt, J., & Wcarnc, D., A model of students' dccima compulations procedures, Cognition and instruction, v tisku.
22.	Klahr, D., & Wallace, J.G., An information processing analysis of some Pciagclian experimental tasks, Cognitive Psychology, št. 1, 1970, str. 350-387.
23.	Klahr, D., & Wallace, J.G., Class inculsion processes, in S. Famham-Diggory (Ed.), Information processing in children, New York: Academic Press, 1972.
24.	Klahr, D., & Wallace, J.G., The role of quantification operators in the development of consevation of quantity, Cognitive Psychology, št. 4, 1973, str. 301 -327.
25.	Klahr, D., & Wallace, J.G., Cognitive development, An information precessing view, Hillsdale, NJ: Erlbaum, 1976.
26.	Klahr, D., A production system for counting, subitizing and adding, in W.G. Chassc (lid.), Visual informatio processing, (str. 527-546), New York: Academic Press, 1973.
27.	Kneževič, V., Kiberetičke osnove strukture in funkcije povratne informacije u nastavi, Naučna knjiga, Beograd, 1973, str. 13.
28.	Kuhn, D., Dcvclopmet of the isolation of variable scheme in experimental and "natural experiment" context, Developmental Psychology, 13 (1), 1977, str. 9-14.
29.	I^arkin, J.H., Cognition of learning physics, American Journal of Physics, 49 (6), 1981, str. 534-541.
30.	Larkin, J.I I., McDcrmott, J., Simon, D.P., & Simon, H.A., Expert and novice performances in solving physics problems, Science, št. 208, 1980, str. 1335-1342.
31.	I-arkin, J.H., Rcif, F., Carbonell, J., & Gugliotta, A., A flexible expert rcasoncr with multidomain infcrcncing, Cognitive Science, 1989.
32.	I-ajida, L.N., Algoritmizacija v obučcnic, Prosvcščcnjc, Moskva, 1966.
33.	Linn, M.C., Establishing a research base for science education: Challenges, trends and recommendations, Journal of Research in Science Teaching, št. 24 (5), 1987, str. 191-216.
34.	Linn, M.C., prav tam.
35.	Ncchcs, R.T., A computational formalism for heuristic procedure modification, Proceedings of the Seventh International Joint Conference on Artificial Intcllilgence, 1981.
36.	Neves, D.M., A computer program that Icams algebraic procedures by cxaming examples and working problems in a textbook, Proceedings of the Second National Conference of the Canadian Society for Computational Studies of intelligence, 1987.
37.	Nestle, W., Platon Hauptwerke, Alfred Kroner Vcrlag, Leipzig, 1934, sir. 19-54, 201-204, 57-66.
38.	Lawson, A.E., Lawson, D.I. and I.awson, C.A., Proportional reasoning and the linguistic abilities required for hypolhctico-dcductive reasoning, Journal of Research in Science Teaching, zv. 21, št. 2, 1984, str. 119-131.
39.	Ost, R., Children's ideas in science, Philadelphia: Open University Press, 1987.
40.	Ohlsson, S., & A. Lesgold (Eds.). Ixaming issues for intelligent tutoring, New York: Springer Vcrlag, (1988),str. 134-165.
41.	Paige, J.M., & Simon, II.A., Cognitive processes in solving algebra word problems, in B. Kleinmuntz (Ed.), Problem solving: Research, Method, and Theory, New York: Wiley, 1965.
42.	Prazdny, S., A computational study of a period of infant object-concept development, Perception, št. 9, (2), 1980, str. 125-150.
43.	Pask, G., Fundamental Aspects of Educational Technology; illustrated by the principles of Conversational Systems, Shcepmakcr, R. (red.), Proceeding IFIP World Conference on Computer Educational, OTP, Amsterdam, 1970, str. 1-29,1-52.
44.	Pask, G., Teaching as a control-engineering proces, "Control", št. 1, 2, 3, 4, 1966.
45.	Resnick, L.B., & Ncchcs, R., Details of programming a model of children's counting in ACTP-(Tech. Rep. Š1.6), 1984.
46.	Riley, M.S., & Grccno, J.G., Factors affccting individual differences in learning ability, Advances in the psychology of human intelligence, zv. 2, 1980, str. 275-323).
47.	Riley, M.S., & Grceno, & Heller, J.I., Development of children's problem-solving abiltiy in arithmetic, in H.P. Ginsburg (Ed.), The development of mathematical thinking, New York: Academic Press, 1983.
48.	Slccman, D., An attempt to understand student's understanding of basic algebra. Cognitive Science, št. 8 (4), 1984, str. 387-412.
49.	Sicglcr, R.S., & Shrager, J., Strategy choices in addition and substraction: How do Children know what to do? In C.Sophion (Ed.), Origins of cognitive skills, Hillsdale, NJ: Erlbaum, 1984.
50.	Skinner, B.F., The scienec of learning and the art of teaching, Harvard Educational Review, št. 24, 1954, str. 86-97.
51.	Siegler, R.S., Unites across domains in children's strategy choices, In M.Pcrimullcr (Ed.), Minnesota Symposium of Child Psychology, (zv. 19), Hillsdale, 1986.
52.	Skinner, B.F., The science of learning and the art of teaching, prav tam, 1954.
53.	Skinner, B.F., Beyond Freedom and Dignity, New York: Konph. 1970.
54.	Skinner, B.F., "I"hc Experimental Analysis of Behavior, American Scientist 45, 1957, str. 343-371.
55.	Slolorow, L.M., A model and Cybernetic System for Research of the Teaching-Learning Process. Programmed Learning, Yorkshire, 1963, October, str. 138-157.
56.	Strmčnik, F., Sodobna šola v luči programiranega pouka, DDU Univerzum, Ljubljana, 1978, sir. 20.
57.	Tcplow, L., Grundriz der Kybcmetik, Volkseigcncr Vcrlag, Berlin, 1966, str. 16.
58.	Trstcnjak, A., Problemi psihologije, Slovenska malica, Ljubljana, 1976, str. 66.
59.	Trstcnjak, A., Problemi psihologije, Slovenska matica, Ljubljana, 1976, str. 64.
60.	Trstcnjak, A., Problemi psihologije, prav tam, 1976.
61.	Tcplow, L., Grundriz der Kybcrnclik, Volkseigcncr Verlag, Berlin, 1966.
62.	Trstcnjak, A., Problemi psihologije, Slovenska malica, Ljubljana, 1976.
63.	Thorndikc, E.L., Foundamcntals of Learning, New York: Bureau of Publications, Teachers College, Columbia University, 1932, str. 82-112.
64.	Thorndikc, E.L., prav tam.
65.	Thorndikc, E.L., prav tam.
66.	Trstcnjak, A., Problemi psihologije, Slovenska malica, Ljubljana, 1976.
67.	Van Lchn, K., Felicity conditions for human skill acquisition: Validating an Al-bascd theory, Xerox PARC, 1983.
68.	Wiener, N., Mcnsch und Mennschmaschinc, Mctzncr-Vcrlag, Frankfurt A.M./Berlin, 1952.
69.	Wirt, J.A., Chemistry (Longman, Harlow, Essex), 1987.
70.	Woodward, W.E., The Discovery of Social Behaviorism and Social Learning, American Psychologist 37, 1982, str. 398-399.
71.	Young, R.M., Seriation in children. An analysis. Basel, West Germany; Birkhauscr Vcrlag, 1987. Young, R.M., prav tam.
Sinkretistična in revivalistična verska gibanja severnoameriških staroselcev po zgodovinskem stiku:' Zgodovinski oris in prikaz modernih staroselskih
stališč
IRENA ŠUMI
I. ORIS VERSKIH GIBANJ IN POJAVOV MED STAROSELCI PO ZGODO VINSKEM STIKU
V severnoameriškem prostoru je že kmalu po zgodovinskem stiku starosclske populacije z evropskimi imigranti prišlo do pojavov, ki jih družboslovje šteje med rcvivalistična oz. sinkretistična verska gibanja in pojave. V najširšem smislu jc mogoče v ta kontekst šteti, denimo, tudi tisto, kar so mitologi in drugi raziskovalci nepisanih izročil označili za iz krščanstva prisvojene mitološke elemente; tembolj zato, ker prcučevalci severnoameriških staroselskih verstev vztrajno ugotavljajo, daje bila domačinska verska misel "razpršena" na različna področja nazorskosti in prakse. - Vendar pa jc pojem verskega rcvivalizma, kot tudi pojem rcccntncjših, bolj sestavljenih sinkretističnih verstev med severnoameriškimi staroselci v ožjem smislu obveljal predvsem za tista versko utemeljena gibanja in pojave, ki so imeli značaj upora proti evropski invaziji, nadvladi, socialni in drugim marginalizacijam ter kulturnemu in fizičnemu gcnocidu.
Velik del teh pojavov v prejšnjih stoletjih sc veže za osebnosti t.i. prerokov. Že proti koncu 17. stoletja (1680) je vrač Popč organiziral in vodil uspešen upor pucbclskih plemen1 proti Španccm in nasilni katolizaciji. Popčjcvo gibanje jc radikalno odpravljalo vse sledove španske prisotnosti na današnjem ameriškem Jugozahodu: ni se omejevalo lc na rušenje ccrkva in postojank pokatoličcvalccv; uporniki pod Popčjcm so uničili tudi vso domačo živino, ki so jo uvajali Španci, prav tako pa tudi vse drugo, kar jc na področje današnjega ameriškega Jugozahoda prišlo v obliki evropske "materialne kulture". Ta dokaj preprosti radikalizem jc imel relativno dolgotrajen uspeh, saj jc za dobro desetletje zavrl španski prodor na severnoameriško cclino.
Termin "zgodovinski slik (med Evropo in Ameriko)" na tem mestu uporabljam v skladu z novejšo ameriško literaturo, kjer jc izpodrinil neustrezno, pa v našem prostoru šc močno razširjeno oznako "odkritje Amerike".
1 Med t. im. puebclska plemena na ameriškem Jugozahodu štejemo vrsto jezikovno močno različnih skupnosti, ki so živela v utrjenih, terasasto zidanih naseljih, često vrh težko dostopnih, mizastih gora (šp. mesas). Družboslovci so zlasti preučevali plemeni Hopi in Zunji (Zuni). Hopijska naselbina (pucblo) Stari Oraibi velja za najstarejše neprekinjeno nescljcno mesto na severni celini. - Mimo naštetih med Pucbelce prištevamo še: llano, Tiva (Tiwa), Hemes (Jcmcs), Pckos (Pccos), laguna, idr.
Prvi zabeleženi verski preroditelj na območju današnjih vzhodnih držav ZDA je bil t.i. Dclavarski (Delaware) prerok, ki jc za razliko od Popčja uvedel novo, pomembno, in poslej eno od osrednjih komponent starosclskih uporniških verskih gibanj: namreč ccloto etičnih vodil, ki so bila žc v cclem usmerjena nc lc na nadnaravno restavracijo razmer pred stikom, temveč predvsem na formiranje etičnega kodeksa za odpravljanje "deka-dentnega" vpliva občevanja z evropskimi imigranti. Z Dclavarskim prerokom, katerega ime ni ostalo zabeleženo, se jc tuzemski radikalizem pri odpravljanju evropskega vpliva - in evropske fizične prisotnosti - prevedel v odrešenjsko ideologijo, ki je sorodno kot v prakrščanstvu predvidevala nadnaravni poseg višjih sil, odločujočo kataklizmo, do katere mora priti "ob višku trpljenja": ta višek pa je potrebno izzvati v boju z vsiljivci. Nastopu tega preroka sredi 18. stoletja seje odzval Pontiac (ok. 1720 - 1769) iz plemena Otavan-cev (Ottawa). Vojno, za katero je pod svojim poveljstvom strnil vrsto plemen okrog Velikih jezer, jc uvedel z religiozno utemeljenim prepričanjem, ki jc izhajalo iz siccr popolnoma realne ocene položaja, da je treba z dednih starosclskih zemljišč izgnati vse Angleže. Pontiacova vstaja jc trajala od maja do oktobra leta 1763 in pomeni eno sklepnih dejanj dokončnega poraza Francozov na tleh današnjih ZDA. Za razliko od Dclavarskcga preroka jc Pontiac - kot jc razumljjivo - dovoljeval rabo smodnika in strelnega orožja, pa tudi vojno zavezništvo z Evropcjci, seveda z nasprotniki Angležev, s Francozi. Oglejmo si primer takega v versko razodetje preoblečenega političnega vodila: zabeležen jc ostal Pontiacov govor z dne 27. aprila 1763, ki ga je imel pred skupščino zavezniških starešin in v katerem seje skliccval na dclavarskcga preroka.
"Nek dclavarski Indijancc sc je želel poučiti o modrosti Gospodarja življenja; ker pa ni vedel, kje bi ga našel, se jc podvrgel postu, sanjam in prepevanju magičnih izrekov.... Zvečer osmega dne sc je ustavil ob potoku na robu travnika, kjer si jc začel pripravljati obed, takrat pa jc pogledal kvišku in v gozdu pred seboj zagledal tri velike čistine, do katerih so vodile tri dobro izhojenc poti. Zelo je bil presenečen; ... Šel je /po prvi/ in ni prišel prav daleč, ko jc iz zemlje vstal mogočen plamen in ustavil njegov korak. ... V strahu in ves zmeden, vendar odločen, da nadaljuje, jc odšel po zadnji izmed treh poti. Ves dan jc hodil brez postanka, ko jc od daleč zagledal pred seboj ogromno, slepeče belo goro. Vzpon jc bil tako strm, da sc mu je zdelo skoraj brezupno nadaljevati pot; v obupu sc jc ozrl naokoli. V tem trenutku pa je zagledal sedečo postavo krasne ženske, oblečene v čisto belino, ki jc vstala, ko jo je zagledal, in mu takole rekla: 'Kako lahko upaš, da boš uspel v svojem namenu, obtežen, kakor si? Pojdi k vznožju gore, odvrzi puško,strelivo, popotnico in obleko; umij se v potoku, ki teče tam, in tedaj boš Pripravljen, da stopiš pred Gospodarja življenja.'"
Prerok jc zatem plezal, prišel na ravnico s tremi čudovitimi vasmi, se približal največji, kjer ga jc sprejel čudovito oblečen mož ki ga jc popeljal k Velikemu Duhu. Ta mu je dejal med drugim:
"... 'Zemljo, na kateri živite, sem ustvaril za vas in za nikogar drugega. Zakaj trpite, da belec živi med vami? Otroci, pozabili ste običaje in navade svojih očetov.... Pomcčite vse to /puške, nože, lonce, odeje .../ stran; živite, kakor so pred vami živeli vaši modri očetje. Kar pa dotiče Angležev, teh rdeče oblečenih psov, ki so prišli, da vam ukradejo lovišča in preženejo divjad - dvignite sekiro nadnjc. Zbrišite jih z obličja zemlje, potem boslc spet deležni moje milosti. ... Otroci vašega velikega očeta, kralja Francijc, pa niso kot Angleži. Dragi so mi, ker ljubijo rdeče može in vedo, kako mc jc treba v resnici Častiti.'" (Po: Vandcrwcrth, 1971: 25-28).
Tccumseh (ok. 1768 - 1813) iz plemena Šonijev (Shawnee) jc v zgodovini t.i. starega Severozahoda (Old Northwest) ostal zabeležen kot eden najznamenitejših voditeljev staroselcev v času po zgodovinskem stiku.2 Razmerje sil sc jc bilo od Pontiacovih časov in dokončnega poraza francoskih kolonialnih oblasti spremenilo; Pontiac se je že zelo mlad pridružil Angležem v boju proti osamosvajajočim se kolonistom. Po zmagi slednjih in po ameriški revoluciji jc Tccumseh ob pomoči svojega mlajšega brala Tenskwatawe, znanega ludi z imenom Šonijski prerok, zasnoval ambiciozcn načrt: na ozemlju današnje države Indiane, ki jc tedaj imela šele status teritorija, jc ob sotočju rek Tippccanoc in Wabash osnoval indijansko naselbino Tippecanoe (kasneje sc jc preimenovala v Prophctstown), kjer so se srečevali in drug ob drugem živeli staroselci različnih plemenskih skupnosti. Tccumsch jc želel tu osnovati neodvisno indijansko državo in jc v ta namen prepotoval takorekoč cclotno ozemlje tedanjih ZDA od Velikih jezer pa do Mehiškega zaliva. Uspelo mu jc pridobiti mnoga izmed tam živečih plemen in oblikovati militaristično konfederacijo.
Vsekakor jc bil Tccumsch prvi, ki jc pravilno razumel nauk ameriške rcvolucijc za starosclcc: v svojih nastopih pred svčti plemen, ki jih je pridobival za svojo stvar, od katerih jih je nekaj ostalo zabeleženih, jc vztrajno poudarjal prvenstvo vsestaroselske (panindijanske) identitete pred plemensko; to pa je ideja, ki jc bila ob svojem času izjemna, saj si je večinski konsenz med starosclci pridobila šele skoraj dvesto let kasneje, v našem času.
Tccumscjcv brat, Šonijski prerok, jc imel življenjsko usodo, ki ni neznačilna za tisto, kar v evropskem (judaistično-krščanskem) kontekstu pojmujemo kot možen del t.i. preroške psihologije. Razodetje, za katerega jc trdil, da ga jc prejel neposredno od Velikega Duha (Great Spirit), ga jc doletelo kot "mladega človeka razuzdanega življenja" (Waldman 1985: 115). Tcnskwatawa jc postal gonilna duhovna sila Tccumscjcvcga panindijanskega gibanja. Pridigal je versko obnovo, dosledno zavračanje krščanstva, evropskih navad in razvad (zlasti gre sem šteti prepoved uživanja alkohola, kar je poudarjal že Delavarski prerok). Poseben del njegovega učenja pa jc predstavljala na novo očrtana cclota staroselskih etičnih vrlin, koncipirana kot vračanje k nekdanji etični podobi. - Tcnskwatawa jc zgubil ogromen del svojega vpliva ob bitki z ameriškimi milicami pri Tippccanocju leta 1811, ko sc jc v bratovi odsotnosti dal zapeljati v oborožen odpor; čaranjc ncranljivosti, ki jo jc podeljeval bojevnikom, se jc izkazalo za lažno. Ta ponavljajoči sc vzorec magične ncranljivosti v boju sc jc šc večkrat v zgodovini starosclskcga oboroženega odpora izkazal za pogubnega. - Tccumscjcvi načrti o trdni starosclski konfederaciji ali tudi posebni državi so bili ob dobršen del podpore.3
Nekako v istem času, ko jc Tccumsch na tedanjem surovem mejaškem področju starega Severozahoda širil ideologijo odpora in kot prvi izdelal tudi dokaj realen načrt za neodvisno prihodnost staroselcev na področju vzhodno od Mississipija, pa so starosclskc skupnosti, ki so ostale v vzhodnem zaledju meje in so svoje militantno obdobje odpora
General William If. Harrison, tedaj guverner teritorija Indiane, je zapisal: "Nikakršne težave ga ^rccumseja/nepotrejo. Čcbi nc imel v soseščini Združenih držav, bi morda ustanovil imperij, ki bi sc po svoji veličini mogel meriti z Mehiko ali Pcrujcm." Po: Hamilton, 1972: 159. - Komplimenti te vrste so gotovo imeli svoje dejansko opravičilo, pa tudi neposreden namen, mimo tega pa so bili izvor in vsebina velikega dela mitologije 'plemenitega divjaka'.
Leto po porazu pri Tippccanocju sc jc Tccumsch pridružil Britanccm v vojni proti Združenim državam; v zmago Britanccv jc polagal svoje upe za formiranje neodvisne staro6clske države. Mnogi viri navajajo, da je Tecumsch dosegel celo čin generala brigadirjev v angleški vojski, čemur pa eden njegovih biografov oporeka (Sugdcn, 1947: 17). - Umrl jc v bitki za Moraviatown, ko jc branil umik Britanccv. Njegovo truplo ni bilo nikoli neizpodbitno identificirano, okrog česar sc je napletla vrsta ugibanj.
žc pustile za seboj, iskale drugačnih adaptacijskih strategij. Plemena irokeške zveze (The Iroquois League, ki jo jc sredi 16. stoletja ustanovil poglavar Hiawatha4) so leta 1794 podpisala trajno pogodba o miru z Združenimi državami. Med Scncki (Seneca) je mož po imenu Ganiodayo (z angleškim imenom Handsome Lake - Lepo jezero) leta 1799 izdelal ccloto etičnih in verskih vodil, znanih kot verstvo Dolge hiše (The Longhouse religion). Le leto pred tem so se na dednih ozemljih Scnckov ob reki Allegheny naselili kvekerji. Pod njihovim vplivom je Ganiodayo tradicionalne verske predstave združil z etičnim kodeksom, ki jc omogočil hitro prilagajanje novemu, poljcdcljskcmu načinu življenja.5 Tudi v primeru seneškega verstva Dolge hiše gre za vplivno bratsko dvojico: Lepo jezero, prerok ali vizionar, je bil brat znamenitega Poglavarja,sahema Gaiantwakc (z angleškim imenom Cornplanter, Sadilec koruze)
Do novega vala sinkretističnih odrešenjskih verskih gibanj jc prišlo v času, ko jc bila končna pacifikacija starosclskih skupin na območju osrednjega ameriškega nižavja, na tem poslednjem prizorišču oboroženega odpora, žc v dogledu. Sredi prejšnjega stoletja se je na ameriškem Zahodu pojavilo najprej gibanje vrača Johna Slocuma, t.i. cerkev potrcscvalccv (Indian Shaker Church), na območju Pugct Sounda v današnji državi Washington. V osemdestih letih pa jc vrač Smohalla iz plemena Vanapumov (Wanapum), prav tako v državi Washington, uvedel t.i. kult sanjačev (Dreamer Cult). Poglavitni nauk tega gibanja, ki jc na različne načine (predvsem z osamitvijo in postom ter z razlagami sanj) iskal razodetja, jc bil ta, da jc Veliki Duh dedna zemljišča starosclccv namenil le njim in da belci do njih nimajo pravice; (ameriški) staroselci da so Prvi ljudje na zemlji7 in da jo bodo podedovali. Ta na oko dcfctistiČcn nauk, ki je vključeval vero v poseg nadnaravnih sil, s čimer bo prišlo do restavracije razmer, kakršne so bile pred prihodom bclcev, sc je uveljavil v času, ko so bile neuspešne vstaje oborožene staroselcev na tem delu Zahoda že preteklost. Nov, in vsekakor poveden element teh pričakovanj jc bila vera v vstajenje mrtvih ob tem nadnarav nem preobratu (prim. Ruby in Brown, 1981: 229).
Prav iz žc pacificirancga dela Zahoda so se končno taki rcvitalizacijski verski nauki razširili šc v samo srcc kontinenta, da bi 29. dcccmbra 1890 na ozemlju današnje države
Ime tega znamenitega vodje si jc pesnik William Longfellow sposodil za junaka svoje pesnitve, ki je sicer postavljena med '-ipcvancc (Chippewa). - 1 rok cika zveza je vključevala pet - in kasneje, v začetku 18. stoletja šest - plemen, zapovrstjo Scneke, Onondagc, Kajugc (Cayuga), Mohavke (Mohawk), Oncidc in nazadnje priključene Tuskarorc (Tuscarora). V literaturi jih često navajajo na kratko kol Šest narodov (llie Six Nations). - l-cla 1751 jc Benjamin Franklin Veliki zakon miru (The Grand I-aw of Peace) Irokeške zveze navedel kot model za svojo vizijo bodoče unije kolonij. Slarosclski avtorji (cf. Schaaf in Swamp: '987, 4-6) poudarjajo podobnost ameriške asiavc z Velikim zakonom tako v organizaciji besedila kol v vsebini, hkrati ugotavljajoč, da jc bil ta vir za ameriško ustavo bolj relevanten kot ob razglasitvi neodvisnosti (1776) zelo mlade evropske demokratične tradicije.
Avtor Joschpy Ir. (1982: 137) pravi takole: "Indijance so /kvekerji/ izobraževali in jih navajali na kmetovanje. (Kvekerji so Scneke prepričali, da so sc odpovedali svojemu običajnemu skupnemu načinu življenja v razširjenih družinah v dolgih hišah /longhouses/ in sc naselili ločeno na domačijah v individualni lasti, razvrščeni vzdolž reke, tako da možje ne bi bili v zadregi, ko bi drug drugega videvali na poljih, pri delu, ki so ga tradicionalno pojmovali kot ženskega)."
^ck drug način prilagoditve vzhodnih plemen ponazarjajo Čcrokiji (Cherokee), pleme izmed petorice t.i. petih civiliziranih Plemen (The Five Civilized Nations; imena ne gre zamenjavati za Irokcško zvezo, ki je zgodnejša in k temu šc politična tvorba; j^lcg navedenega sc k petim civiliziranim plemenom štejejo šc: Čikasoji/Chicasaw, Kriki/Crcck (ali tudi: Muskogee), ^-°ktoji/Choctow, in Scminoli/Scminole), plemena, ki so bila skupaj s še nekaterimi na vzhodu na vztrajanje predsenika Andrews Jacksona (1829-1837) preseljena čez Mississipi z uveljavitvijo zakona o odstranitvi (Indian Removal Act, 1830) na P°dročje tedanjega indijanskega teritorija (Indian Territory), katerega nasledek jc današnja zvezna država Oklahoma. Čcrokiji So sc zgodaj v devetnajstem stoletju pokristjanili, sc formirali kot nacija, vzpostavili civilno in sodno oblast, šolstvo in davčni s,sUamt kar pa jim ni prihranilo usode drugih plemen. - Podobno kot pri drugih pokristjanjenih plemenih je mogoče zaradi vrste ^dicev - predvsem močnega modernega verskega revivalizma - govoriti delno ludi o religiozni mimikriji, ki jc imela poseben I*>mcn zlasti v obdobju v nadaljevanju obravnavanega polnomočja t.i. dodcljcvalncga zakona (glej nadaljevanje).
Zlasti so avtorji precej obravnavali t.i. teorijo o rdeči Evi, tedaj o primatu rdeče rase, uokvirjenem v biblijsko zgodbo o 8lvarjenju, ki jo jc razglašal Smohalla (prim. Ruby in Brown, 1981: 225-239)
Južne Dakote obeležili poslednji oboroženi boj med staroselci in oboroženimi silami Združenih držav. Pcjutski (Paiutc) vizionar Wowoka (z angleškim imenom Jack Wilson) jc doživel razodetje med težko boleznijo, prav v času sončnega mrka leta 1888: ta naravni fenomen jc pleme sprejelo kot vznemirljivo znamenje. Svoje razodetje jc Wowoka združil z nauki svojega očeta, vrača z imenom Tavibo. Zemlja bo uničena, potem pa obnovljena v čistem stanju, kakršna je bila pred prihodom belcev; mrtvi bodo vstali in bodo večno živeli, prosti bolečin, bolezni in smrti. Da bi do tega preobrata prišlo, morajo staroselci vzdrževati medsebojno harmonijo, poštenje, česta obredna očiščevanja in sc predvsem odreči vsakršnim stvarem in navadam, ki so jih uvedli belci, zlasti alkoholu. Wowoka jc odsvetoval ali cclo prepovedal žalovanje za umrlimi, ki bodo tako ali tako v kratkem vstali, predpisal pa jc pogostne meditacije, molitve, zlasti pa ples. Wowoka jc pridigal tudi nenasilje: "Nikogar nc smete prizadeli ali mu storiti kaj hudega," jc sporočil Šajcnom (Cheyene). "Nc smete se boriti. Vedno delajte dobro" (Hamilton, 1972: 205). Njegovo razodetje jc prav po plesu, ki so ga udclcžcnci izvajali do ekstaze in nezavesti, dobilo ime: vcrslvo plesa duhov (Ghost Dancc Religion). Ekstatičnc vizije plesalcev so razodevale podobe bodočega paradiža: življenje s predniki v miru in harmoniji, obilico bizonov, plodno in sončno deželo.
Novo razodetje jc imelo nesluten odmev. Mnoga plemena srednjega Zahoda tja do južnih konccv Velike prerije so k Wowoki pošiljala svoje dclcgacijc, da bi sc poučile o njegovem nauku. Sjujski (Sioux) sveti mož, eden od 'apostolov' novega vestva (prim. op. 8), Brcajoči medved (Kicking Bear) jc razodetje prinesel med Sjujskc skupnosti9, ki so po treh dolgih desetletjih oboroženega odpora, zdesetkane in stradajoče v rezervatih, novi nauk željno sprejele. Brcajoči medved, član skupine minikondžujskih tetonskih Sjujcv (Minniconjou Teton Sioux), je nauk priredil tako, da sc jc ognil Wowokinc miroljubnosti; Sjujcm jc nova vera pomenila predvsem možnost preobratne oborožene zmage. Že znano čaranjc bojevniških oblačil, neprodirnih za svinčenke, sc jc razmahnilo.10
g
Sjujski izobraženec Masse I ladjo jc listi čas v pismu uredništvu časopisa The Chichago Tribune, odgovarjajoč na oster, kritičen članek o gibanju plesa duhov, med drugim zapisal: "... Moralnega kodeksa belcev nc moremo primerjali z moralnim kodeksom Indijancev. Nimamo plačanih odvetnikov in pridigarjev, ni pa med nami niti desetine zločinov, ki sc zgodc pri vas. Če naš Mesija pride, vas ne bomo silili, da sprejmete našo vero. Nikoli ne bomo zažigali nedolžnih žensk ali s konji razčclvcrjali mož, ker sc nočejo pridružili naši religiji plesa duhov. Vi belci sle imeli svojega Mesijo, in čc jc verjeli zgodovini, je skoraj vsak narod imel svojega. Vi sle imeli dvanajst apostolov; mi jih imamo le enajst, in nekateri so že v ječi. Imeli smo tudi Devico Marijo, pa sle jo tudi vtaknili v ječo. Zdaj hočete dobiti še našega Mesijo, da ga zaprete To lahko storile - v resnici, lahko ga križate, kakor ste križali onega drugega, nc morete pa Indijancev spreobrniti v krščansko vem, dokler jih nc zastrupile s krvjo belcev. Nebesa belcev so indijanski naravi zoprna, in če vam ustreza pekel belcev, no, ga le obdržite. Menim, da se bo našlo dovolj belih kujonov, ki ga bodo napolnili." Po: Hamilton, 1972: 206.
9	Sjuji in Arapahi (Arapaho) so Wowokino razodetje prenesli naprej h Komančem (Comanchc) in Kajovam (Kiowa), kakor povzemata avtorja E. Wallace in E. A Hocbcl (1952: 343-344): "... Jezus jc nekoč prišel k belcem, ti pa so ga ubili. Zdaj bo spet prišel vrh nove zemlje, K) bo prekrila staro. Z njim bodo prišli duhovi umrlih Indijancev, bizoni, divji konji in vse druge živali, ki so poprej živele v preriji. Indijanci in belci bodo živeli skupaj v bratski strpnosti. ..." Kot poudarjala avtorja, n« jugozahodu ples duhov ni imel posebnih uspehov, nenazadnje zaradi naraščajoče privrženosti mlademu kultu pejolla (glej nadaljevanje), pa tudi zaradi neuspeha v sedemdesetih lclih (1874) nastopajočega preroka z imenom Coyote Dropping, katerega razodetje jc bilo Wowokincmu primerljivo.
10	Prodor plesa duhov jc vznemiril bele oblasti; novembra leta 1890 so prepovedale vsakiinc manifestacije. Ker pa plesi niso ponehali, so rezervata Pine Ridge in Rosebud v Južni Dakoli zasedli vojaki. Zasedba jc sodu izbila dno. Brcajoči medved je skupino privržencev odpeljal na severno mejo rezervata in poslal sla k znamenitemu Sedečemu biku (Sitting Bull), vraču in vodji Hankpapa (I lunkpapa) Sjujcv v Severni Dakoli s pozivom, naj se jim pridruži. Ta je sporočilo prejel, še isto noč pa so ga ob zori v lastni hiši umorili pripadniki lojalislične plemenske policijc v službi vladne agenture v rezervatu. Vojaške oblasti s° ukazale aretirali ludi Veliko nogo (Big Foot), znanega vodjo Minikondžujev, in ga s skupino privržencev zasegli na poli iz Roscbuda v Pine Ridgc, kamor sc je bil namenil k Rdečemu oblaku (Red Could), drugemu legendarnemu voditelju D jcotov (=Sjujcv), da bi sc 7. njim dogovoril o umiritvi položaja. Po lej zmotni aretaciji jc odred vojske 7. ujetniki, ki niso nudili nikakršnega odpora, čez noč postavil labor pri poloku Wounded Kncc. Zjutraj 29. dcccmbra je ob razoroževanju ujetnikov prišlo do naključne sprožitve puške; sledil je pokol 350 ujetnikov, od katenh je bilo skoraj dve tretjini žensk in olrok-Naslednjega dne sc jc Brcajoči medved s svojo skupinico predal.
Na skrajnem južnem delu območja velike osrednje prerije sc jc junija lcla 1875 kot zadnji predal komanški poglavar Quanah Parker. Deloma morda tudi zaradi svoje posebne usode11 seje ta voditelj kljub najdaljšemu vztrajanju v borbi proti Združenim državam in kljub svoji trdni starosclski identiteti zelo hitro prilagodil novim življenjskim razmeram v rezervatu in tudi tu ohranil svojo avtoriteto in vodstveno vlogo. Postal jc uspešen kmctovalcc in zagovornik izobraževanja staroselcev.12 - Žc v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je med plemeni Jugozahoda iz Mehike razširila raba narkotika pcjotlc (pcyotc; Lophophora Williamsii), ki ga vsebuje droben, gumbu podoben kaktus brez bodic. Quanah Parker se jc z učinki uživanja tc rastline seznanil leta 1884, ob bolezni, za katero jc menil, da jo je ozdravil prav pejotl. Postal je goreč zagovornik in Širitelj novega verstva, v katerem jc obredno uživanje kaktusa pejotla dobilo osrednjo vlogo13. Med tridesetimi in petdesetimi leti našega stoletja sc jc verstvo razširilo do osrčja Kanade in danes predstavlja ob nekaterih trdoživih starejših religioznih kontinuitetah14 enega večinskih verstev med staroselci v ZDA in Kanadi.
Detajlne vsebine tega verstva, danes znanega kot Ameriška domačinska cerkev (Native American Church, pod tem imenom prvič etablirana v Oklahomi leta 1918), ostajajo neznane15. Gre za verstvo, ki je adoptiralo lik Jezusa Kristusa16 kot osrednjega "duha pejotla" (Gill 1982: 171). Formalne značilnosti obredij pejotla so oltar, oblikovan
Quanah Parker (1845-1911) je bil sin komanškega poglavarja Pela Nokona in bele posvojenke, ki jo jc pleme zajelo kot otroka, Cynthic Ann Parker, s tem pa pranečak teksaškega sodnika in kasneje senatorja Isaaca Parkcrja. Cynthio Ann jc vojska rešila" indijanskega ujetništva, ko jc bil Quanah šc deček. Cynthia Ann sc ni nikoli privadila življenju med belci, večkrat jc Pobegnila k svoji družini. Smrt male Quanahovc scslricc jo jc nagnala v samomor. O svojem otroštvu in bridki razdvojenosti zaradi materine usode jc Quanah često pripovedoval svojemu prijatelju, ameriškemu predsedniku Thcodoru Rooscvcltu (1901-J909), ki jc prihajal k njemu na lov (prim. Ciill, 1982: 169).
Quanah Parker jc tri izmed svojih številnih otrok poslal v indijanski internat Carlisle v Pensylvaniji. ki ga je ustanovil Stotnik Richard 11 Pratt leu 1879. Ta šola jc bila laboratorij slabih deset let z^tem (1887) inavguriranc vladne asimilacijske dodeljcvalnc" politike. - Upokojene vojaške osebnosti so imele koncc prejšnjega stoletja kot terensko preizkušen 'ekspertni* kader sploh ogromen vpliv na ameriško politiko do starosclccv, prcccjšcn pa je bil tudi njihov delež pri zgodnjih etnografskih raziskovanjih zlasti v okviru leta 1879 ustanovljenega vladnega Biroja za ameriško etnologijo (Bureau of American Homology).
■John Rave iz plancna Vincbagov (Wincbago) jc prispeval poročilo o svoji seznanitvi s pcjotlom v letih 1893-94 (Hamilton, 1950: 92-94). Po uvodnih opombah o neprijetnih občutkih strahu in strašljivih prividih pri prvih zaužitjih pejotla Ravc pravi: Sredi noči sem zagledal Boga. Molil sem k Bogu, ki živi Um zgoraj, našemu Očetu. Imej milost z menoj! Daj mi spoznanja, da ne bom govoril in delal hudega. K tebi, o Bog, skušam moliti. In ti, Sin Božji, mi ludi pomagaj. Daj, da spoznam to religijo!' Potem sem zagledal zvezdo julranjico, in dobro je bilo videli jo. Luč jc bila prijazna za oko. Ponoči mc jc bilo strah, zdaj pa
*em bil srečen. Zdaj, ko seje pojavila luč, sc mi je zdelo, da mi nič ne ostane skrilo. Vse sem videl zelo jasno." Zatem poroča o znancu, ki jc imel hemoragijo in jc užil pejotl: "Jcličniki šc nikoli poprej niso bili ozdravljeni, zdaj pa je bil eden njih prvič ozdravljen." Pcjoil pa ne ozdravlja lc telesnih bolezni, lemvcč ludi tislc moralne narave; Ravc pnpovedujc o drugem znancu, ki Je "... rad pil viski, kadil, čikal tobak in igral na srečo. Zelo jc imel rad ludi ženske. Kar jc bilo slabo, to jc imel rad. ... Imel je zelo nevarno bolezen in tudi umor jc imel na duši. Danes pa živi čisto življenje. ... Kdorkoli ima slabe misli, če bo užil pejotl, bo opustil vse slabe navade. Pcjoil jc zdravilo za vse, kar jc slabega." - Hamilton (1952: 92) je v najavi tega pričevanja zapisal, da ... uživanje pejolla v resnici pomeni stranska vraU v krščanstvo in jc spreobrnilo žc mnoge Indijancc, ki so bili ravnodušni do prizadevanj misijonarjev".
Med posebej vztrajne religiozne kontinuitete gre šteli predvsem pucbclskc. Tc poznajo kompleksen religiozni in cučni sistem, katerega temelj so malrilincami klani in obredne združbe; cclolcn letni suhsistcnčni cikljus jc podrejen obredjem karanja plodnosti. Mimo tega imajo pucbclska verstva močno sesuvljcnc prcdsuve o dualizmu dobrega in zla, poteza, ki sc Prenaša tudi na vsakdanje življenje in na medčloveške odnose, Uko da jc psihoanalitično naslrojcna antropologija v Iridcsclih v ^namenili klasični študiji, in v štiridesetih letih našega stoletja pucbclski (cmprramcnl označila za paranoidnega (prim. Ruth Benedict. Patterns of Culture, 1934; Laura Thompson & Alice Joseph: The Hopi Way, 1944).
Znane so npr. težave surosclskih umetnikov, predvsem slikarjev, ki jim njihove skupnosli prepovedujejo upodabljali prizore '^obredja kulu pejolla (prim. Baumann in Schlicssler, 1979; Schulze-Thulin, 1976).
Kot sc jc to zlasti dogajalo na ozemljih pod špansko kolonialno oblastjo, so tudi nekalere starosclskc skupine na današnjem ameriškem Jugozahodu, nekdanji španski posesti, zgodaj in zlahkoma vključile lik Jezusa Kristusa v svoje religiozne sheme, ■aradi nenasilne pokrščcvalskc uklikc jezuitov in druge katoliške duhovščine (jezuiti so sc zelo zgodaj lotili prevodov Biblije v domačinske jezike), katolicizem beleži znatne uspehe v primen z drugimi krščanskimi sektami. Tej politiki katoliške ccricvc JC sledil tudi naš frančiščanski misijonar škof Friderik Ircncj Baraga (1979-1868), ki jemed Čipcvanci služboval od lcu 1831 o svoje smrti. - Mimogrede na tem mestu omenimo ludi misijonarja Franca Pirca, ki jc služboval med Sjuji v času vsuje SanU (Sanice) Sjujcv pod vodstvom Male vrane (LitUe Crow) lcu 1862, o čemer piše Kovačič 1986: 15-19.
kot na krajce naslonjen, spotegnjen in na gornji površini sploščen polmcscc, na katerega postavljajo Poglavarja Pejotla (Chief Peyotc), lep primerek kaktusa, ki pooseblja osrednje božanstvo oz. duha kulta, ritualne ropotulje iz izvolljcnih buč, in pernate pahljače.17 Sam kaktus sc v obliki zasušenih, okroglastih stebelc18 uživa na način, ki ga verniki primerjajo krščanskemu zauživanju cvharistije. Ameriška domačinska cerkev je vključila tudi mnoge elemente starih plemenskih verstev predvsem iz prerijskega kulturnega kroga, kar vključuje obredne potilnc kopeli (Sweat lodge): tudi siccr sc zdi, da jc verstvo izrazito v funkciji revitalizacije starih plemenskih tradicij, zlasti t.i. Sončnega plesa (Sun dance), ki ima pri različnih plemenih različne pomene in vsebine. Gre pa za obred z obeležji prostovoljnega mučeništva, ki naj privede do vizij, očiščenja in do izpolnitve priprošenj; mestoma gre tudi za obredja, ki sc dogajajo ob vrhuncih letne sončne revolucije in katerih namen je vezan za ohranjanje kozmičnega reda (Moorc, 1988; Gill, 1982; Waldman, 1985).
Končno je potrebno gornje navedbe na kratko umestiti šc v pravno normativne okvire celote t.i. indijanske politike, politične zgodovine staroselcev, v ZDA. V času dokončne pacifikacijc staroselskih skupnosti na ozemlju ZDA je bil leta 1887 inavguriran kompleksen zakon, znan pod imenom Indijanski dodcljcvalni akt (Indian Allotment Act, ali tudi: The Dawes Act po senatorju, ki ga jc predlagal). Ob izdatni pomoči sočasnega morganovsko usmerjenega, socialno darvinističnega družboslovja so staroselce prisilno "civilizirali" s pokmetovanjem, uvajanjem zasebnega lastništva in s prisilnim šolanjem ter pokristjanjevanjem; starosclska verstva, tradicionalna noša in raba plemenskih jezikov so bili kriminalizirani. V takih razmerah jc seveda prihajalo do podtalnega širjenja kulta pejotla, ki jc izrazito vseindijansko verstvo, ob sočasni obsežni verski mimikriji (prim. op. 6). Opisana deklarativno asimilativna politika jc bila preklicana šele leta 1934 z uveljavitvijo pluralističnega Indijanskega rcorganizacijskcga akta (Indian Reorganization Act, IRA, imenovan tudi Indian New Deal po bolj znanem sočasnem Rooscvcltovcm New Dealu, pa tudi Whcclcr-Howardov akt po senatorjih, ki sta bila kongresna poročevalca). Ta vladna politika jc ponovno na veliko zaposlila antropologe in se naslanjala na njihova ekspertna mnenja posebej glede revitalizacije plemenskih ekonomij na način, ki naj bi tradicionalnih vrednot nc prizadel, temveč jih vključeval. Po ponovnem valu asimilacionizma v petdesetih in šestdesetih letih, za katerega jc značilno ukinjanje posebnega statusa rezervatov in obsežna agitacija za migriranja staroselcev v mesta in v industrijska središča, jc Nixonova administracija v sedemdesetih letih uzakonila politiko t.i. Indijanskega izobraževalnega in samoodločbenega akta (Indian Education and Sclf-Dctcrmination Act, 1975); celostno
Šajcnski pesnik Li nee Henson (r. 1944) v fvoji pesmi Vtisi o obredju pejotla (Impressions of the Peyotc Cult) pravi takole: "ncbciki oče/blagoslovi nas svoje (X rok cA o tako sedimo okrog/mcscca rdeče zemlje/ ... kličem tc izza zvokov ropotuljc/kličem tc z dimom svoje pipc/kličon sebe celega, ki živi v tebi/ ... sveti duh od povsod/večna duša/ ... koščena piščal/glas večno človcAkega/pokaži mi, kako naj/bolje spoznam/svojo mater zamljo/... svojo vodo/koruzo/delimo s leboj/usnjena vrv/rek a/sonce nai brat/ ... oprašeno orlje krilo/sladka prerijska mcdicina/utolaži me svojega osamljenega sinu/ ... večni mesec, ki/varujcŠ posvečeno seme/ ..." (Henson, 1985:4-9).
Kaktus pcjotl vsebuje kakih osem alkaloidov iz skupin morfinov in strihninov, med katerimi prevladuje meskalin. Začetni učinki so močan bljuvalni refleks, zatem pa neobčutljivost za temperaturo in bolečino ter motnje v zaznavanju prostora in časa. Pcjotl splošno deluje sedalivno, ne stimulira izbruhov agresije in izzove blago evforična občutja. Ob zadostni dozi sc pojavijo dokaj neizrazite vizualne in slišne halucinacije.
versko svobodo pa je uzakonila šele posebna resolucija o indijanski verski svobodi (Indian Religious Freedom Acl) iz leta 1978.19
II. STRUKTURA INTERPRETACIJ
Uvodoma smo žc zapisali ugotovitev, ki jo prcučcvalci severnoameriških staroselcev danes malone brez izjeme delijo, da jc bila (in jc mestoma, pri posebej trdoživih tradicionalnih verskih sistemih, šc vedno) religiozna misel pri teh ljudstvih razpršena, da jc tedaj prevevala vse aspekte življenja. Ameriški avtorji so antropološke analize zgoraj opisanih verskih pojavov in gibanj izvajali iz plemenskih religij oz. njihovega idealnega, baseline, primordialnega stanja. Tako je eden osrednjih vidikov, na katerega se osredotočajo interpretacije, nepismenost tradicionalnih staroselskih kultur. Avtor Gill (1982: 47-56) npr. ugotavlja posebne značilnosti oralncga prenosa kulturnih vsebin.kjcr jc osrednje sredstvo verbalni akt v "verigi med seboj povezanih konvcrzacij". Zaradi tega jc proces inkulturacijc vsebovan v neobhodni "osebni in neposredni izkušnji s tradicijo. ...Tradicija jc visoko socializirana, ker sc prenaša le med ljudmi v socialni interakciji. Ker morajo celotno tradicijo držali v spominu, so tc kulture adoptiralc mnoga sredstva, ki spominu pripomorejo. Nekateri procesi so tako neločljivi od oralnc transmisijc kulture".20
Razpravo o neopismenjenih kulturah v povezavi z 'ncdifcrcnciranimi' religioznimi predstavami in praksami gre najtesneje povezovati s splošnimi antropološkimi teorijami o t.i. tradicionalnih skupnostih. Prav z omenjeno ncdifercnciranostjo namreč avtorji pojasnjujejo vlogo, pomen in odmevnost preroških razodetij. Na eni strani so namreč preroki sledili tradicionalnemu načinu verske propagande in avtoritete (in tradicionalnemu vzorcu verskega 'razodetja'), po drugi strani pa, kot ugotavlja avtor Hammond (1980: 203) v kontekstu negativne primerjave s fenomenom t.i. civilne religije v Ameriki, so taki kulti obstajali le, "dokler so jim ljudje verjeli". Problem smo zgoraj žc nakazali v zvezi s čaranjem ncranljivosti v bilki. Kot ugotavlja vrsta ameriških avtorjev, gre za odločilni vpliv vzorca vodstvene avtoritete zlasti med plemeni prerijskega kulturnega kroga. Vrsta antropologov, avtorjev plemenskih monografij zlasti s prerijskega kulturnega kroga jc izrisala poteze takega voditeljskega vzorca, ki ga jc najjasneje izrazil avtor Tom Holm, rekoč, da "... tradiconalnc ... vrednote niso enačile oblasti' z 'avtoriteto'" (1985: 142). Vodstvena osebnost je bila kot taka upoštevana, dokler sc jc njeno voditcljstvo potrjevalo z uspehi. Voditelj, bodisi vojni ali mirovni Poglavar, član starešinskega sveta, posebno odličen bojevnik ali član katere od številnih posebnih bojevniških združb, ki so imele v času miru funkcijo in oblast plemenske
T« zakon jc nasledek prav polemik o upravičenosti rabe naikolika pejotla v obredih ameriške domačinske Cerkve; razen pa je prevladalo mnenje, da ustavno zagotovljena verska svoboda suroselske populacije nc zajema v celoti, saj imajo
*lcdnji izjemen cclostni pravni status. Zakon jc med drugim tudi razširil starosclskc lastninske in služnostne pravice nad nckdanjimi deli njihovih dednih zemljišč ter mimo siceršnjih konservatorskih določb razširil tudi lovne in ribolovne pravice; mnoge gore, jezera, gozdovi, kot tudi živali in rastline so namreč v skladu s tem zakonom definirani kol objekti, bistveni za realizacijo plemenskih religioznih praks.
Avtor v nadaljevanju sodi, da je ta transmisija vendarle dinamična; jasno razločevanje med vrstami oralnc tradicije-zgodba, P^cm, molitev, itd. - služijo kot mnemotehnično sredstvo, skupaj z drugimi pripomočki; vendar pa so vsebine vedno znova Analizirane. Na drugi strani pa avtor meni, da je mogoče "...mnoge poteze, ki jih ...povezujemo z oralno kulturo, kakor denimo personalizacija, neposrednost, konkretnost, najti tudi v tradicijah, ki poznajo zapise in tekste Izvajanje kulture je vedno Predvsem oralno, ne glede na to, ali obstaja pisava ali nc.
policije, vrači ali ljudje s posebnimi zdravilnimi sposobnostmi so se podrejali posebni, rigorozni, altruistični etiki ali cclo zapovedi trajne osame. Taki obnašanj ski vzorci so bili v funkciji vzdrževanja avtoritete na osnovi zgleda (prim. npr. Utlcy, 1984; Dale, 1949; Llewellyn in Hocbcl, 1941; Wallacc in Hocbcl, 1952; idr.)
Za problem starosclskih verskih sinkretizmov in rcvivalizma so posebej zanimive tri korclativne enote, kakor jih je zabeležila ameriška antropologija na domačem starosclskem terenu, in kot jih je moč za naš namen sintetizirati: namreč (1) korelacija med političnim in religioznim, (2) akulturacijske dispozicije starosclskih družb in (3) panindijanizem, ki zgodovinsko tvori najprej tentativno, zatem pa eksplicitno jedro zgoraj popisanih rcvivalističnih in sinkretističnih fenomenov na severnoameriških starosclskih tleh.
Medtem ko so ob povedanem korclacijc med religioznim in političnim dovolj razvidne, moremo dodati, da sc večina zgoraj popisanih verskih pojavov in gibanj, ki so se med staroselci na ozemlju današnjih ZDA pojavili po zgodovinskem stiku, nanaša na tiste religiozne fenomene prejšnjega stoletja, ki jih jc raziskovalec Weston LaBarre (1938) označil kot kullc kri/x;. Gre za hiliastična gibanja znotraj koloniziranih etnij, ki jih jc mogoče hkrati gledati, čc parafraziramo tvorca ameriške psihoanalitične antropološke šole Kardincrja (1951), kot defetistična v smislu obrambe tradicij, adaptacijska glede na privzete sinkretistične ideje, s tem pa kot sublimacijska glede na prisilno spremenjeno subsistenčno in politično osnovo.
Manj scicntistično in bolj pragmatično oznako je npr. za kult pejotla prispevala antropologinja Ruth M. Undcrhill (1956: 248) in sc nanaša na tovrstno versko prakso pri Navahih (Navaho, tudi po šp.: Navajo): "Ta kult, ki vključuje uživanje narkotičnega kaktusa ... so krščanski misionarji cksorcirali, vladni uradniki pa so gledali nanj s strahom. Jaz pa, ki sem mnogim obredjem prisostvovala, ga morem zagovarjati kot prehodno stopnjo med starimi in novimi verovanji. Včasih sem sc spraševala, zakaj sc nc moremo Indijanccm, ki nimajo podlage za teologijo greha in kazni, približati s preprosto vero v bratsko ljubezen kot osnovo za krščansko življenje. Nobena krščanska ccrkcv se ni bila pripravljena predstaviti s tako frakcijo svoje teologije, toda Indijanci so jo sami izoblikovali." To brez rezerve prokrščansko stališče je treba kajpada jemati z rezervo in ob upoštevanju dejstva, da je bilo izraženo v času, ko jc bilo hkrati obremenjeno z iskanjem aplikativnih kompromisov kot tudi z zakasnelim izbruhom nestrpnosti do vsega, kar sc ni prilegalo v ameriški mainstream, v petdesetih letih našega stoletja.
Proces kulturne adaptacije (akulturacijc) jc žc relativno zgodaj, v tridesetih letih našega stoletja, postal ena velikih tem ameriškega družboslovja; posebej šc ameriška funkcioualistična šola je v obliki od psihologizma privzetih razprav o kategoriji socialne (kulturne) vrednote analitično razgrajevala nekatere sodobne obnašanjske in mišljenjske vzorcc med severnoameriškimi staroselci. Mimo samega razvitega antropološkega psihologizma (psihodinamične analize, kot se je smer poimenovala) velja omeniti šc npr. prispevek avtorja Oplcrja, ki jc na apaškem (Apachc) terenu razvil kategorijo kulturne tčme.
Oplcrjcva kulturna tema ima značaj paradoksalno sestavljenih vrednot. Tako npr. pri Čirikava Apačih (Chiricahua) obstaja vzorcc (in vrednota) moške dominance, ki pa je omejen z načelom matrilokalnosti in matrilincarncga štetja sorodstva. Podobno ima pri isti skupini Apačcv zet obveznost, da vzdržuje gospodinjstvo svoje tašče, katero šteje za najbližjega človeka v ženini družini; po drugi strani pa obstaja močna obveza
vljudnostnega izogibanja med udeležencema v tem odnosu, ker je videti taščo iz oči v oči tabu; prav tako jc prepovedan neposreden pogovor med njima (prim. Oplcr 1941: 163 fl). - Avtor Voget (1975: 423) povzema vpliv sestava Oplcrjcvih kulturnih tčm na adaptacijsko dispozicijo dane skupnosti: "...Čirikava Apači so se nagibali k individualnemu iskanju /nadnaravne/ moči pri doseganju ideala dolgoživosti, medtem ko so Džikarilja /Jicarilla/ Apači poudarjali /obče/ obrede, ki naj jo zagotovc. Čeprav so bili manj v stikih z belci kot Čirikave, so vendarle doživeli znaten razkroj ccrcmonialncga Življenja, ker so se strogo pridrževali predpisanih protokolov in skupinskih standardov. ••. Na drugi strani pa Čirikave niso imeli nobenih težav pri vključitvi Jezusa kot novega vira nadnaravne moči."
Sam postanek akulturacijskih študij na prizorišču ameriške vede sc v njeni zgodovini veže za iskanje t.i. baseline kulturnega stanja opazovancev; to 'nckontaminirano' stanje jc bilo šele razmeroma pozno razpoznano za iluzorno v smislu akademskega konstrukta. Zdi se, da je socialno evolucijo staroselcev po zgodovinskem stiku plodneje gledati v luči proccsa prisilnega poenotenja v smislu vsiljevanja (pomovanega na tem mestu escncialistično, kot zgodovinski imperativ) socialnih, političnih, verskih, ideoloških in drugih vzorcev evropske provenience (Šumi, 1990: 8). Prav zgodovinsko neizogibno Privzcmanje teh vzorcev jc pripeljalo do konsolidiranja starosclskcga prebivalstva, do fenomena nazorskega panindijanizma, ki ga v nadaljevanju povzemam kot ideologijo tribal izma.
Ol. KORELAC1JE Z IDEOLOGIJO TRIBALIZMA
Panindijanizcm kot ideologija se jc trajno institucionaliziral šele v štiridesetih letih našega stoletja. V tem času so nastopili oz. sc uveljavili odločilni dejavniki, ki so utemeljili povezovanje staroselcev nič več na plemenski, temveč na etnični osnovi (prim. Dcloria in Lytic 1984: 237): najprej so to nasledki Reorganizacijskcga akta, ki je ne lc vzpostavil plemenske vlade, sodišča in policijo in prvič v pokolonialni dobi širil žcmljišča v lasti ali užitku plemenskih skupnosti21; v proccsu sprejemanja in aplikacijc ?akona jc prišlo do oblikovanja mnogih pravnih doktrin in mnenj, ki so afirmirala moderni posebni status starosclskih skupnosti.22 Posebej druga svetovna vojna je bila v nadaljevanju mogočen vzvod, ki je staroselce masovno mobiliziral, deloma tudi tako, da JC zavrl dosego ciljcv revolucionarne reorganizacijskc politike. Kar 25000 rekrutov je °dŠlo na fronto, šc pol toliko ljudi izmed rezervatskih populacij pa seje včlanilo v vojno
V	x
V	času službovanja poverjenika za indijanske zadeve (Commisioner for Indian Affairs pri službi notranjega ministrstva, iroju za indijanske zadeve, Bureau of Indian Affairs, BIA, ki je bil usunovljen lcu 1 824 in jc svoje pristojnosti podedoval od
"Pijanskega odseka vojnega ministratva ZDA), Johna Collicrja, iniciatorja reorganizacijskc politike (1933-1945), so ta 2emljižča narasla za skupno 4 milijone aker obdelovalne zemlje in 7 milijonov aker pašnikov. KomenUtorji sodijo, da bi "sultlt mogel biti še boljši, če približno tretjina vseh surosclskih skupnosti rcfomie, ki jim jc bila kot prva v zgodovini p°"ujcna opcijsko, ne bi zavrnila (prim. Dcloria in l.ytle, 1984: 180, Dippic, 1982: 310). - Sam Collier jc poudarjal predvsem y*dik obnovljene kulturne in politične samobitnosti sUrosclccv, s tem pa suroselčevo obnovljeno samozavest (prim. Collier, ^44:7).
Predvsem je treba omeniti komcnUr na zakon, znan pod imenom Margoldovo mnenje, ki jc pravico do neodvisnosti Pemcnskih skupnosti interpretiralo kot nasledek inherentnih, nc pa podeljenih pravic surosclskih narodov, ki jih vrhovni 5uvcrcn, ZDA, nikoli ni izničil; u in še nekateri drugi komenUiji na zakon so pogojili razsodbe, kakršna je bila tisu 'nzonskega državnega sodišča iz lcu 1958, ki jc indijansko pleme definirala kol skupnosl, ki poseduje status, višji od statusa Zveznc dr/.ave, pri čemer staroselci predstavljajo podrejene in odvisne narode, katerih suverenost je omejena le toliko, kolikor 10 "JI plemena izrecno odpovedala v korist ZDA (prim. Dcloria & Lytic, 1984: 206; podičrula I.Š.).
industrijo v velikih mestnih središčih (Holm 1985/a/: 149 IT), kar predstavlja glede na totalno število staroselske populacije ob tem času eno najvišjih udeležb po etničnem ključu sploh.23
Praktično takoj po vojni vpeljana tcrminacijska politika in njeni nasledki so spodbudili vseindijansko združenje z imenom Nacionalni kongres Ameriških Indijancev (National Congress of American Indians, NCAI), ki je nastal leta 1944, da je skupaj z antroploškim oddelkom chicaške univerze leta 1961 sklicalo vseindijansko konferenco v Chichagu. Sklepno zasedanje konference, prve svoje vrste na ozemlju ZDA, je sprejelo izjavo, zelo previdno formulirano, ki jc klicala po formiranju nove vladne politike do staroselcev.24 "Neskladje med izrečenim in zamolčanim" (Dcloria in Lytic, 1984: 199) je pobudilo nastanek mladinske staroselske organizacijo, Nacionalnega odbora indijanske mladine (National Indian Youth Council, NIYC). Prav v delovanju tc organizacije jc prišlo do odločilne navezave mladinskega aktivizma na poglede in stališča t.i. tradicionalislov izmed rezervatskih populacij.
Kakor gornji dve, sc jc tudi organizacija Gibanje ameriških Indijancev (American Indian Movement, AIM) porodilo v velemestnih getih s populacijo različnih plemenskih provcnicnc. AIM, spočeta v poznih šestdesetih letih v Minncapolisu, je postala najvidnejši protagonist renesanse staroselskega tradicionalizma v povezavi z odločnim političnim aktivizmom, ki je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih lcLih nekajkrat stopil v središče vscnacionalnc pozornosti.25
Aktivističnim manifestacijah se je v tem času pridružil orjaški preboj mladih staroselskih umetnikov, intelektualcev in časnikarjev. V poznih šestdesetih letih sta skorajda hkrati izšli deli, ki vsaka na svojem področju pomenila mejnik v artikulaciji nove staroselske zavesti: s Pulitzcrjcvo nagrado okrašeni roman Hiša napravljena i/, zore (House Made of Dawn) N. Scotta Momadaya, pucbclskcga avtorja, ki je začetnik celega tematskega cikla staroselskih literatov, namreč del na temo usode mladega mcšanca, ki na koncu najde svojo realizacijo v povratku k tradicionalnemu plemenskemu življenju; in pa bridko kritično delo Vinca Delorie ml., sjujskega pravnika in politologa z naslovom Custer jc umrl za vaše grehe (Custer Died for Yoru Sins) z zgovornim podnaslovom Indijanski manifest (Indian Manifesto).
Dokument z naslovom Dvajset točk (Twenty Points), ki ga jc oblikoval odbor Pohoda prelomljenih pogodb ("najmarkantnejši dokument, kar jih je zvezni vladi kdaj predložila kaka indijanska skupina" (Dclora in Lytic, 1984: 238), jc v osemnajsti točki
23
Komentatorji sodijo, da jc bilo najnižje Itcvilo staroselcev ob koncu prejšnjega stoletja, 200 - 250 000. V zgodnjih štirideseti*- 1 .lih so demografi opazili hitro naraščanje staroselskega prebivalstva, ki jc ob vstopu ZDA v svetovno vojno mogl° šteli nekaj čez pol milijona ljudi, ljudsko štetje leta 1980 je prvo zabeležilo številko nad milijonom: 1.4 milijona staroselcev n« ozemlju ZDA. Natalilcti ostaja zelo visoka (štirikratno presega vsa ameriška povprečja), visoka pa ostaja ludi smrtnost v vseh življenskih dobah. Ker pa so kntcriji službe za demografsko statistiko pri notranjem ministrstvu, Biroja za indijanske zadeve pri istem ministrstvu in posameznih plemenskih oblasti močno različni (prva npr. priznava kol kriterij samoodločbo, slednje p' večinoma postavljajo ludi močno različne "standarde krvi", blood quuilum, so ocene močno nezanesljive. Nekateri avtorji tako celo sodijo, da je skupno število ljudi staroselskega porekla okroglo 15 milijonov, (prim. Dcncvan, 1976; Jarvenpa, 1985; Dippic, 1982; McNickle, 1973).
24	Ta izjava, naslovljena Dcklumcijt indijanskih dljev (Declaration of Indian Purpose) jc v razdelku Vera (Creed) postavila naslednjo formulacijo: "VERJAMEMO v inhcrcnlno pravico vseh ljudi, da ohranjajo svoje spiritualne in kulturne vrednote— (Vogel, 1972: 210). Oznaka spiritualnega za religozne prakse slarosclccv je sploh izredno pogosta zlasti v tekstih staroselskih avtorjev.
25	Najbolj znan jc incident pri zaselku Wounded Knee v Južni Dakoli lela 1973. Neposredni preccndens tc nekaj tednov trajajoče oborožene zasedbe, kjer je med drugim prišlo ludi do razglasitve svobodnega Oglala sjujskega naroda, je bil Pohod prelomljenih pogodb (Hie Trail of Broken Treaties), ki se jc začel nekaj mesecev pred icm s karavanami staroselcev iz celotnih ZDA, ki so načrtovale višek pohoda z mimo demonstracijo v Washinglonu D. C. Demonstsracija je prerasla v nasilno zasedbo palače sedeža Birojt za indijanske zadeve (prim. npr. Holm, 1985, Dcloria in Lytle, 1984, idr.).
zahteval, da kongres uveljavi popolno versko svobodo za staroselce. Prinašam celotno besedilo točke:
"Kongres naj izrazi svoje vztrajanje pri spoštovanju in zaščiti verske svobode in kulturne integritete indijanskih ljudi po vseh Združenih družavah, in naj zagotovi, da indijanska religija in kultura, ludi tista, kije na stopnji nastajanja, preroda, ali razvoja, ali taka, kije izražena v osebnem značaju in odnosu do posameznikovega lastnega telesa, nc bo zavirana, obravnavan nespoštljivo, ali porepovedovana. (Noben Indijancc tako nc sme biti v nobeni instituciji ali javnem uradu na primer prisiljen ostriči si las, kar vključuje vojaške oblasti in jetniške uprave.26 Kongres mora vztrajati pri uvedbi strogih kazni za kršenje te zaščite" (podrčrtala I.Š.)27-
Gomja formulacija iz Dvajsetih točk dovolj dobro opisuje moderno stanje starosclskc religiozne zavesti in njenih oblik. Mogoče jc pa izluščiti tudi ideološko platformo, ki je modernemu panindijanizmu skupna. Na opisani način afirmirana vseindijanska zavest, ki se je v svojih začetkih v poznih šestdesetih letih okoristila s tedaj splošno klimo zavzetosti za civilnc pravicc v ZDA, je artikulirala ideološko celoto, ki jo za potrebe tega teksta označujemo, kot rečeno, kot ideologijo tribalizma.
Mimo militatnih političnih vsebin, katerih korenine segajo šc v Tccumscjcv čas in ki so sc zlasti izrazile ob zasedbi Wounded Knccja leta 1973, so nekateri protagonisti tedanjega vscstarosclskcga političnega aktivizma in drugi avtorji artikulirali stališča, ki sc tesno vežejo za problematiko zgodovinske marginaliziranosti starosclskc populacijc, s tem pa za kritiko evropoccntrizma z izpostavitvjo razlik v temeljnih zgodovinskih nastrojenostih večinske ameriške družbe na eni strani in starosclccv na drugi. V za nas posebej zanimivi polemiki o možnih vsebinskih povezavah med staroselskimi nazorskimi tradicijami, krščanstvom in marksizmom jc Vine Dcloria jr. (1985/a/: 113-136) med drugim zapisal:
"Marksizem, indijanske tradicijc in krščanstvo vsi delijo isto usodo v tem smislu, da nc predstavljajo jasnih miselnih kanalov, temveč široke delte čustev in inspiracij, tako da jc poskus artikulacijc enega za primerjavo z drugim prcccj tvegano početje. ... V tem Članku ne želim razpravljati o učinkih industrializacije. Zdi sc mi, da jc marksizem v tej točki superioren v primerjavi z brezupno apologijo, ki jo očitno ponuja krščanstvo, in v primerjavi z nezmožnostjo Indijanccv, da bi prisotnost industrijske družbe na planetu jemali resno. Najboljščc prizorišče za inteligentno komparacijo se mi zdi razprava o Človekovi osebnosti, kot jo vidijo vse tri tradicije. ... čc bi razpravo omejili na rezultate verovanj o človekovi osebnosti, bi sc Indijanci gotovo izkazali kot superiorni." (str. 113-114)
Dalje sc avtor osredotoča na koncept alicnacijc, kot ga razvijata marksizem in krščanstvo, in ga označi kot
" ... kritičen gradbeni element obeh sistemov. Na drugi strani pa se Indijanci očitno nc posvečajo alicnaciji kot kozmični prvini človeškega življenja ... To ne pomeni, da
Odstotek surosclskih kaznjcnccv jc vedno zelo visok, zlasti na račun mladostniške dclikvcncc. V zadnjih letih so oblasti v federalnih zaporih surosclskim kaznjencem omogočile obiske njihovih plemenskih vračev in izvajanje nekaterih obredij, npr. polilnih kopeli in obrednega očiščevanja z dimom »vetih rastlin, prerijske sladke trave (sweet grass) in iajblja (sage). Mladi kaznjenci o svojem bivanju v zaporih često poročajo tudi v surosclskih časopisih (npr. Akwcsasnc Notes, Letters to the Editor, Mid-Winter, 1987-1988, zv. 19, št. 6).
Bela hiša sc jc v odgovoru na to točko Dvanajstih točk ravnala po zgoraj lc nakazanem argumentu, da ne more širiti verske »vobode za kako skupino prebivalstva mimo določb prvega usuvncga amandmaja (TRAIL OF BROKIiN TREATTUS 1976: 87). To sulišče je zakon o indijanski verski svobodi 0978) deloma ovrgel.
Indijanci nc čutijo neke stopnje alienacije. Nc postavljajo pa jc v središče svojega ccremonialncga življenja, je nc izpostavljajo v svoji kozmološki mitologiji in jc ne gledajo kot bistven element institucionalizirane eksistcncc, ki bi določal njihov pristop k drugim vidikom življenja. Alicnacija jc torej bistven element zahodnjaške kozmologije tako v metafizičnem pomenu, kot v svoji epistemološki dimenziji; medtem ko je v širšem kontekstu kozmičnega ravnovesja za Indijance minorcn in kratkotrajen fenomen. ... Posebnost zahodnjaške alicnacije jc seveda v tem, da sc siccr pojavlja že v zgodnjih fazah lastne tradicije, da pa sc ves čas zastavljajo napačna vprašanje glede njene zgodovinske geneze. Krščanstvo, ki je gradilo na bližnjevzhodnih religioznih modelih, vidi alicnacijo v prvem dejanju nepokorščine Človeka nasproti svojemu Stvarniku. Zato je vzpostavilo Odrešenika ali Mesijo, katerega naloga je, da kozmično ravnovesje obnovi tako, da sc ponudi kot kozmična žrtev, s katero bo izvirni greh odkupljen. Problem te kozmične drame je v tem, da ostaja popolnoma nekonkretna. Enoje razumeti starodavno dramo krvave žrtve; čisto nekaj drugega pa jc počutiti sc s to žrtvijo kozmično očiščenega kakih dva tisoč let pozneje."
V	nadaljevanju Dclora vzporeja krščanski in marksistični konccpt alicnacijc in ugotavlja, da slednja vrsta tradicije v bistvu izhaja iz enakih postavk kot krščanstvo. Ena takih postavk jc paradigma o nastanku:
"Skupna postavka,ki utemeljuje zahodno misel je, da morajo vse stvari imeti svoj začetek. Od krščanskih teoloških spckulacij preko Rousscaujevcga plemenitega divjaka do marksističnih analiz so začetki ali izviri kritično pomembni. Medtem ko imajo vsa ameriška indijanska plemena zgodbe o stvarjenju, pa jih gledajo preprosto kot nakopičeno znanje, ki se je prenašalo z generacije na gcncracijo. Nc trudijo se, da bi utemeljevali sodobne filozofije, institucije, ali sisteme verovanj v realitetah ali dogodkih iz davnine. Nekateri običaji lahko te zgodbe o stvarjenju podpirajo, in na nekatere obrede je mogoče gledati kot na izhajajoče iz dogodkov ob stvarjenju ali kot na sledeča razodetja, ko so organsko povezana s takimi dogodki, toda resničnost ali neresničnost zgodb samih ni tako strašansko pomembna zadeva" (str. 117).
V	nadaljevanju avtor navaja eno takih zahodnjaških špekulacij o izvoru, tisto H. Marucuscja, ki govori o stanju zavesti v primitivni človeški skupnosti28' in komentira:
"Ta mitski (v najbolj pejorativnem možnem pomenu besede) sccnarij je seveda absurden, kljub temu pa ga resno citirajo kot predpogoj, iz katerega izhaja človeško bitje skozi medij različnih izkušenj, med katerimi ni poslednja delo v antropološko-filozofskcm pomenu, in za katerega je Marx menil, da predstavlja njegovo edinstveno odkritje" (str. 118).
Dcloria k Marcusejcvi opombi o vlogi jezika v antropogenezi ('Jezik jc medij, v katerem prvič pride do integracije med subjektom in objektom. ... Na drugi strani pa je jezik prvi medij individualizacijc, kajti skozenj posameznik pridobi oblast nad objekti, ki jih pozna in imenuje') pripominja:
"Težava, ki nastane z izhajanjem od hipotetičnih začetkov, ki hoče pojasniti tako človeško zgodovino kot filozofski pomen posameznika in socialnega življenja, mora biti po vsem tem očitna. Marcusc nc vidi nobene nekosislentnostni v tem, da v isti sapi trdi, kako je jezik prvi napor po preseganju prepada med subjektom in objektom ter hkrati prvi medij individualizacijc - ki ustvarja polarizacijo sveta na subjekt in objekt. Še bolj
28 Dcloria posebej podčrlujc ule odlomek: Čustva, občutja in koncepcije /v primitivni družbi/ niso povsem stvar posamc7jiika, temveč jih vsi delijo, tako da Tavcst določa skupno in nc posamično.
razočarujoča pa je morda njegova naslonitev na biblijsko interpretacijo poimenovanja stvari kot kritičnega elementa pri človekovem osvajanju oblasti nad drugimi oblikami življenja" (str. 119).
Ko sc nadalje osredotoča na marksistično dcfinicijo posameznika kol dela narave, dela družbe in hkrati produkta samooblikovanja, Dcloria ugotavlja, da laka opredelitev "... ne pove, kakšni so izviri individualnosti, niti zakaj jo je treba šteli za pomembno" (str. 119). Taka razlaga (po A. Schaafu) vztraja, kot meni avtor, pri izključevanju vseh ekstrahumanih faktorjev. Toda,
"... prav na tej točki bi imeli ameriški indijanski ljudje velike težave z marksistično pozicijo. Medtem ko bi odločno zavrnili idejo, daje človeški svet različen od drugih vrst eksistence, bi ameriški Indijanci vsekakor vključili v razpravo izkušnje, ki so docela religioznih vsebin, ... . Povsem pravilno bi ... vztrajali, da vse spada v človeško pcrccpcijo in da nimamo ničesar, kar bi bilo nadčloveškega izvora, razen tistih idej, ki jih častimo nad svojimi lastnimi izkušnjami. Tudi če kaka konkretna izkušnja priča o nadčutni naravi stvarnosti, se je šc vedno zgodila človeškemu bitju, ali pa jo je ta, on ali ona, sporočil drugim, tako da jc postala del kolektivne družbene zavesti/zgodovine ter hkrati ostala naraven del življenja. Izključevanje nekaterih vrst izkušenj pri marksistih, zlasti tistih, za katere se zdi, da človeška bitja zlasti motivirajo, sc zdi docela nepotrebno in slabi marksistično razlago" (str. 120).
Od teh pripomb Dclora preide na konccpt transformacije, ki da je "... doccla zahodnjaška ideja, povezana z nocijo človekove začetne dominacije nad vsemi drugimi oblikami življenja, in sumljiva zato, ker niso podane nikakršne direktive za potek tc transformacije ... . Tako jc človekova vloga v odnosu do sveta očitno prepuščena nekakšnim preroškim interpretacijam, ki so uresničljive samo s skrajnim fanatizmom. Transformacija ... v rcsnici degradira in uničuje vsake vrednote, inherentne naravi, kakršno nahajamo" (str. 121). Dalje pravi avtor:
"V marksistični analizi sc v rcsnici nc moremo premakniti od začetkov do sedanjih realitet, ker se tako zelo vztraja pri neodvisni realiteti primordialnih okoliščin, iz katerih se izvaja začetke. V tem pogledu nam marksizem ponuja komaj kaj več kot krščanstvo ali druge svetovne religije, ki vse govorijo o negativnem svetu, potrebnem prenove, zatem pa, da jc ta prenova naravni nasledek sedanjega stanja sveta - s tem se v rcsnici zanika Stvarnika (ali pa gre za namig, da pri svojem stvarniškem početju navsezadnje le ni bil tako zelo bister)" (str. 121).
Ko sc proti koncu razprave vrača k problemu alicnacije, Dcloria citira Marxovo niisel o komunizmu kot polno razvitem humanizmu, izenačenim z naturalizmom, in kot definitivni razrešitvi nasprotja med človekom in naravo ter ljudmi med seboj, in komentira:
"Četudi to ni rečeno tako poetično kot pri Izaiji, imamo tukaj vendarle obljubo odrešenja in napoved prihoda Dneva Gospodovega, čeprav v sekulariziranih capah.29 Implikacije marksistične misli so morda revolucionarne za zahodnjake, pri ameriških Indijancih pa so deležne začudenja. Zakaj sc zahodnjaki čutijo alicnirane od narave? In
Russel Means, aktivist AIM iz plemena Oglala Sjujcv, v svojem prispevku k isti polemiki govori o "novi zahodnjaški "^'giji... veri v znanost" (Means, 1985: 28).
kako to, da iščejo nekakšne mesijanske30, nadzgodovinske rešitve, ko so vendarle to odtujitev že odkrili? Misliti, da jc komunizem, čeprav v najčistejši obliki, definitivna
rešitev odnosa med človeštvom in naravo, pomeni v resnici trdili, da je alicnacija človeštva od narave problem, okrog katerega se vrte vsi drugi (str. 132 - podčrtal avtor).
Dcloria zaključuje takole:
"Iz perspektive ameriških Indijancev ... /jc marksizem/... zahodnjaška religija v ekonomski preobleki... Nekritično in nezgodovinsko sprejema pogled na svet, ki izhaja iz nekakšne starodavne zahodnjaške travme, da jc naša vrsta alicnirana od narave, zatem pa ponudi lc še eno verzijo mesijanizma kot rešitev tega umetnega problema. Njegov univerzalizem, maskiran v intcrnacionalnost ... predstavlja prav tako grožnjo, kot so jo predstavljali krščanski misijonarji. Marksistična teorija izobraževanja ponuja zastarelo in neuporabno socializacijo z abstraktnim, neuporabnim, če nc cclo netočnim znanjem; vsekakor pa ponuja generalizacije, ki so kaj malo pomembne za tribalno situacijo. Ameriški Indijanci in drugi tribalni ljudje so danes edini predstavniki resničnega humanizma, ker rade volje priznavajo atribute, ki sestavljajo in določajo človeško bitje. Častijo starost in priznavajo proces rasti. Z dokajšnjo jasnostjo pojmujejo razlike, ki jih za človeško perspektivo predstavlja spolna dihotomija. ... Priznavajo zakonitost, vendar vidijo ludi polnost trenutka in zahtevajo, da so pravne in politične solucije enako pravične kot zakonite. Zavračajo univerzalni koncept bratstva v prid spoštljivega ravnanja z ljudmi. Ni nujno, pravijo, da bi bile vrane orli. Tako marksisti kot kristjani bi morali to upoštevati, kajti v prizadevanju, da bi svet spremenili v orla, so zahodnjakom v rokah ostali le mrhovinarji" (str. 135-136).
Means sc v zvezi z gornjimi vprašanji (1985: 28) postavlja na skrajno tradicionalistično, za evropsko uho nemara tudi stereotipno stilizirano pozicijo:
"Evropa jc vedno iskala mesijo, najsibo človeka Jezusa Kristusa, ali človeka Karla Marxa, ali človeka Alberta Einsteina. Ameriški Indijanci vedo, da jc to popolnoma absurdno. Ljudje so najšibkejša vseh vrst, tako šibka, da so drugi stvori voljni dajati svoje lastno meso, da bi mogli ljudje preživeti. Ljudje lahko preživijo samo tako, da uporabljajo racionalnost, kajti manjka jim spodobnost, ki jo imajo druge živali, ki pridobivajo hrano tako, da uporabljajo zobe in kremplje... Toda racionalnost je hkrati tudi človekovo prekletstvo, ker povzroča, da človek pozabi na naravni red stvari na način, kot drugi stvori nc morejo ..."
V nadaljevanju pa Means ob zavračanju revolucije kot osrednje marksistične kategorije eksplicitno navaja tudi vsebine modernega panindijanskega ekološkega nazora, ki jc tesno vezan na tradicionalne religiozne predstave:
"Mislim, da gre za nesporazum v poimenovanju stvari. Kristjani, kapitalisti, marksisti so sami sebe vedno šteli za revolucionarne. Toda nihče od njih ni resnično govoril o revoluciji. Kar imajo v resnici v mislih, jc kontinuacija.... Kot bolezenske klice
30
Prim.op. 8. Dcloria zavrača interpretacijo rcvivalističnih 'kultov krize' kot mcsijan&kih: "Obstaja precejšnje neskladje glede tega, ali sc je Jack Wilson /Wowoka/ imel za mesijo ali ne. Večina Indijancev meni, da je bil le sel, ki je govoril o svoji preroški izkušnji. V zgodnjih šestdesetih letih sem se pogovarjal z nekaterimi njegovimi tedaj šc živečimi učcnci»in ti so g« vsekakor gledali kot oznanjcvalca in nc kot mesijo." (Vine Dcloria Jr. v pismu avtorici, 13. 2. 1988) - Na drugem mestu Dcloria dodaja: "Med Indijanci ni mesijanskih idej, ker ni ideje o mesiji. Obstaja pa množica apokaliptičnih idej - eshatologij in prerokb o koncu sveta. Plemenske religije pojmujejo kot le začasne, za določeno razdobje - planetarno cro, in vsako pleme im« prerokbo o koncu sveta -, tako da se ljudje zelo razburjajo glede tega in se vedno znova prenaglijo. To poletje smo imeli paniko okrog konca cikla majevskega koledarja. Toda pravi tradicionalisti menijo, da se konec sveta še ne bo zgodil zdaj - pač p* kmalu. ... Te prerokbe ... pravijo, da bodo sedanja obredja prišla h koncu in da bo s tem konec tudi plemen kot ljudstev, da bo svet obnovljen, preživelim pa bodo dana nova obredja in prerokbe. ... Kljub temu pa se plemena trudijo, da bi oživila stara obredja - kakor da bi bile prerokbe nekaj povsem ločenega od obredja." (Vine Dcloria Jr. v pismu avtorici, 11.9. 1987.)
ima evropska kultura občasne krče, celo ccpi sc sama v sebi, zato da more naprej živeti in rasti. ... Marksizem jc lc najmlajša kontinuacija tc /evropske/ tradicijc, nc pa rešitev zanjo. Jc pa šc druga pot. Jc pot tradicionalnih Lakotov in pot drugih ameriških indijanskih ljudstev. To jc pot, ki vc, da ljudje nimajo pravicc degradirati Matere Zemlje, da obstajajo sile, ki so nad vsem, kar jc kdaj ustvarila evropska pamet, da morajo ljudje graditi harmonijo v vseh odnosih, ali pa jih bodo /te sile/ nazadnje uničile. ... Naravni ljudje tega planeta to vedo in nc potrebujejo teoretiziranja o tem. Teorija jc abstrakcija; naše znanje pa jc resnično.... Mati Zemlja sc bo uprla, vse okolje se bo uprlo in skrunilci bodo odstranjeni. Stvari naredijo poln krog. In pridejo do tam, kjer so se začele. To jc revolucija. In to jc razodetje mojega ljudstva, to jc razodetje tudi hopijskega ljudstva in vseh drugih pravilno mislečih ljudi. ... Lc stvar časa jc, kdaj bo prišlo do tistega, čemur Evropejci pravijo 'večja katastrofa globalnih razsežnosti'. Naloga ameriških indijanskih ljudstev je, da preživijo, to jc naloga vseh naravnih bitij. ... Nočemo oblasti nad belskimi ustanovami; hočemo, da izginejo. To jc revolucija." (str. 27-29)31
IV. TEZE
Ob upoštevanju zgoraj očrtanega fenomena prisilne unifikacijc severnoameriških staroselcev jc mogoče staroselske lastne vidike, ki smo jih razvrstili v sklop ideologije tribal izma, gledati tudi kot nasledke spccifičncga zgodovinskega spomina. Ta kaže na poudarjeno pragmatično interpretativno izrabo okoliščin kulturnega konflikta od časov Po zgodovinskem stiku in poudarjeno pozitivistično stališče do kontinuitet, ki jih avtorji razpoznavajo za izvorno staroselske.
Proccsa kulturnega konflikta samega pa po drugi strani ne gre gledati enostavno, kot denimo akulturacijo, kakor jc ta proccs povzela in definirala ameriška antropološka veda v tridesetih letih, kajti tako gledanje vsiljuje tipično cvropoccntrično opcijo, po kateri "sebe" vidimo kot organsko kontinuiteto, vse druge realitete pa kot stopenjske in razgrajene prav glede na lastno "organskost", morda cclo "meritornost".
Šc manj pa jc upravičeno misliti, da gre pri novi starosclski nazorskosti za preprost (politični) pragmatizem. Nekatere poteze nove (vsc)starosclske zavesti jc namreč bolj plodno gledati kot proccs (prisilnih) racionalizacij, do katerih jc prišlo skozi zgodovinski imperativ.
V prejšnjem razdelku besedila samo brez veliko komentatorskih posegov skušali Povzeti stališča, ki jih jc mogoče šteti za najbolj reprezentačna znotraj novega, Panindijanskcga cksplicitncga nazora. Kar takoj velja dodati, da s tako oznako predstavljenih stališč nismo želeli zanikati očitnega dejstva, da so to v rcsnici stališča izobraženih elit, ki zato zahtevajo najmanj dva razmisleka: prvič, kdo ameriški starosclci danes sploh so; in drugič, arbitrarna oznaka "legitimnega nazora" - s čimer smo menili •isti eksplicitni nazor, ki jc bil politično prištet k sami srži t.i. nove staroselske zavesti -vsekakor zahteva vsaj nekaterih relativizacij.
Podobno v Akwcstsiic Nofcs (Mid-Winter, 1987-1988, zv. 19, h. 6, str. 2) uvodničar zapisuje: "Po dolgi in zmedeni zimi smo, upajmo tako, na pragu pomladi. Kol so naši bralci golovo opazili, jc bilo vreme približno zadnjega Icu precej čudno in "^predvidljivo. Za tiste izmed nas, ki imamo starodavna učenja, to ni presenetljivo, vseeno pa vznemirljivo. Zemlja jc pričeli ^girati na vse strahote, ki ji jih povzročajo ljudje. Vreme bo tekom leta postajajo šc vse bolj čudno."
Odgovor na prvo vprašanje jc mogoče uvesti z argumentom, ki bi ga ob določeni meri metodološke popustljivosti mogli šteti za "emskega", izvorno pa je v resnici literaren vsaj po svojem avtorju. Starosclski literat, Pulitzerjcv nagrajcncc (1968) N. Scott Momaday je zapisal, da je "... Indijanec ideja, ki jo ima človek o samem sebi". Izrazito pikro nastrojeni (ncstrarosclski) komentator pa je populacijo, o kateri jc govor, označil cclo kot "listi milijon in pol ljudi, ki so urad za ljudska štetja /U.S. Census Bureau, op. I.Š./ prepričali, da so 'domorodci', to je Indijanci, Alcuti ali Eskimi" (Williams, 1987: 28).
Zelo blizu "črnskemu" pristopu, kakršnega smo pripisali Momadayjcvi izjavi in katerega vsebino bi radi očrtali z besednjakom evropske tradicije etničnega, je dejstvo, da so štiri stoletj? po "odkritju Amcrije" vsaki nazorski kontinuiteti, lastni staroselcem, v zahodnjaškem pojmovanju pripisala neizogibno vedno manjšo avtentičnost. Gre za znane komplikacije tistih "primordialnih" situacij, ki so klasične konceptualne povezave "enega ozemlja, ene krvi, enega jezika" nujno izpostavile kot hkrati močno dinamiki "razvoja" podvržene in hkrati na drugi strani kot tudi potencialno izrazne, cclo "dokazne" za fiktivni, scicntistični primordializem, ki seje zgodovinsko izrazil v celem spektru danes populariziranih (vulgariziranih) predstav o etničnem ("plemenskem"), narodnem ali cclo nacionalnem. Ta konstrukt, ki je najprej vzpostavil neizbežni proccs spreminjanja, da bi šele nato lahko sklepal na stanje pred spreminjenjem, je kajpada zgodovinska okoliščina, ki današnja stališča staroselcev posebej obremenjuje, saj jim vsiljuje nenehno dokazovanje "pristnosti" lastnih stališč. V tem kontekstu bi seveda Deloriino pripombo o "beli" scicntistični "obsedenosti z konccptom izvora" šteli za močno domiselno in umestno.
Hkrati pa bi dodali tudi dovolj samorazvidno rclativizacijo, ki sc nanaša na položaj "Amerike ob odkritju": nc glede na evropski vtis, da jc šlo za "rasno" dokaj homogeno populacijo, vendarle množica jezikov (preko 200 samo danes) kaže na dejstvo, ki so ga evropski imigranti dosledno in kakor hote prezrli, namreč da etnična situacija ameriških staroselcev žc ob zgodovinskem stiku ni mogla vsebovati homogenih kvalitet, ki so ji bile pripisane s strani imigrantov; prav zato pa je panindijanizem mogoče šteti za zgodovinski odgovor na takšno prisilno homogcniziranjc.
Obenem, in hkrati morda najbolj plodno, jc mogoče to novo starosclsko zavest, katere delce smo prikazali zgoraj, razumeli tudi kot kritiko prevladujočega cvropoccntrizma. Posebej povedne so v tem smislu povratne, zgodovinske opcije, kakor jih obravnavajo moderni starosclski avtorji. Značilen primer iz zgodovinskega sklopa starosclskih (panindijanskih) naziranj predstavlja silovit odpor do teorije izvorne migracijc preko Bcringovcga kopnega mostu. Dcloria meni, da "... ideja o /migraciji preko/ Bcringovc ožine Indijanccm preprečuje spoštovanje do lastnih tradicij ... in jc na poti pri doseganju spoštovanja za plemenska verstva."32 Drug tak primer, ki ima velike razsežnosti, v neposrednih konfliktnih situacijah (zemljiški spori, pravicc starosclskih skupnosti) pa odločujočo vlogo, jc močna navezava vscstarosclskcga gibanja na ekologijo. Ta tema ima seveda v posameznih plemenskih kulturah mogočno tradicijo, ki jc versko utemeljena.
Problem verskega v ameriškem starosclskcm prostoru končno zahteva šc cn razmislek. Misliti jc, da gre po vsem povedanem za cclostnc versko-nazorske sisteme, ki
32
Vine Dcloria, Jr. v pismu avtorici, 11.9. 1987.
jih je evropsko družboslovje - pač na primerih "primitivcev" - v 19. in zgodnjem 20. stoletju v skladu s svojo cvropoccntrično pozicijo razslojevalo v tipologijo, ki predstavlja spccifično prekodiranje realitctc. V skladu z idejo o neobhodnem obstoju osrednjega verskega principa (najsibo vrhovnega božanstva ali pa kakega drugega centralnega objekta) sc je religiologija odločila za vrsto analitskih oznak (totemizem, fetišizem, animizem...), ki vse predstavljajo napor, da bi se v konccpcijsko dostopne okvire umestilo očitno "razpršenost" ali tudi vseobsegajočnost, "ncdifcrenciranost" staroselske versko-nazorske misli. Seveda se tovrstne analize niso omejevale lc na religioznost; prav podobno sc jc godilo tudi drugim "cclotam" staroselske nazorskosti in prakse, ki jih jc evropska znanost razslojila v "kulturo", "družbenost", "tradicije" "verstva", "običaje", itd. Nova starosclska zavest je ta interpretativni postopek zapovrstjo selekcije, prekodiranja, in končno umetne sistemizacije označila kot natanko tistega, pri katerem staroscicc ostaja nespoznan in nerazpoznaven tudi sebi.33
Če jc ena od temeljnih značilnosti sinkretističnih verskih in etičnih sistemov v kolonialnih in pokolonialnih situacijah ta, da kolonizirani privzamejo nekatere temeljne ideje kolonizirajoče družbe, tedaj vpetost teh privzetih idej v novo starosclsko zavest v ZDA vendarle kaže na temeljna konceptualna razhajanj med zahodnjaško in starosclsko nazorskostjo. Prav ta razhajanja staroselski avtorji izpostavljajo kot temeljno legitimacijsko strukturo novovzpostavljcne vscstarosclske ciničnosti, ki se jc postavila predvsem proti tako osrednjim cvropoccntričnim konceptom, kot je, denimo, "razvoj" s svojim specifičnim ideologiziranim podaljškom, "napredkom" (ki ga Dcloria v prinešenem odlomku povzema kot "transformacijo"; Dcloria, 1985: 121). Tribalni človek in tribalna socialna ureditev sta videna kot (edino) pravilna (humana, "resnična"; pri tem npr. Dcloria /1985: 135-136/ in Means /1985: 27-29/ pojem tribalizma širita na celoten svetovni prostor), značilna cclostnost versko-nazorskih sistemov, ki obvladujejo vse aspekte življenja, pa tudi v tako izrazito sinkretističnih pojavih, kot je Domačinska ameriška cerkev, ostaja pravilo.
REFERENCE
Alba, Richard D. (ur.), ETHNICITY AND RACE IN THE U.S.A. London, Boston, Melbourne, Henley: Rouiledge & Kegan Paul, 1985.
Baumann, Peter in Schlicsslcr, Martin, AMERIKAS INDIANISCIIE SEELE, Diisseldorf, Wicn, New York: ECON Vcrlag, 1987.
Bcllah, Robert N. in Hammond, Philip E., VARIETIES OF CIVIL RELIGION, Cambridge, Hagcrlslown, New
York, Philadelphia, London, Mexico City, Sao Paulo, Sydney: Harper & Row, 1980.
Benedict, Ruht (Benedikt, Rut). OBRASCI KULTURE, Prcv. dr. Markovič, B. Beograd: Prosveta, 1976.
Churchill, Ward (ur.), MARXISM AND NATIVE AMERICANS, Boston: South End Press, 1885.
Collier, John, INTRODUCTION, V: Thompson in Joseph, 1944.
Dcloria v svojem Indijanskem manifestu (1970: 83) jedko smeši evropski scicntizcm tc vrste: "Debeli zvezki neuporabnega znanja, ki so ga sproducirali antropologi, skušajo resnične Indijanoc ujeti v mrežo teorij, ki so znatno pripomogle, da jc Indijancc danes nekakšen neviden manjšinec. Navsezadnje, kdo pa ima lahko za resnične ljudi, ki so nabiralci hrane, nabiralci Jagod, polnomadi, oboževalci ognja, visokoplanotni in gorski prebivalci, na konjih jahajoči, v kanujih plovcči, koraldc uporabljajoči, keramiko proizvajajoči, s trakovi sc okrašujoči, v vejnatih bivakih živeči, ki so kot taki začeli cveteti v glavah 'judi potem, ko jih jc Alfred 1'rump leta 1803 opisal v svojem velikem delu o Indijancih 7. naslovom NAŠI OPERJENI PRIJATELJI?"
Zaradi razvidnosti so staroselski avtorji v seznamu referenc in v besedilu (ob prvi omembi) označeni s polkrcpkim tiskom
Dale, Edward Everett, THE INDIANS OF THE SOUTHWEST, A Century of Development Under the United States, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1949.
Deloria, Vine Jr., CUSTER DIED FOR YOUR SINS, An Indian Manifesto, New York: Avon Books. 1970 (1968).
Deloria, Vine Jr. in Lytic, Clifford, THE NATIONS WITHIN, The Past and the Future of Americah Indian Sovereignity, New York: Pantheon Books, 1984.
Deloria, Vine Jr. (ur.), AMERICAN INDIAN POI.CY IN THE TWENTIETH CENTURY, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1985.
Deloria, Vine Jr, CIRCLING AROUND THE SAME OLD ROCK. V: Churchil (ur.): 1985/a/.
Dcncvan, William M., THE NATIVE POPULATION IN AMERICAS IN 1492, Madison: Univ. of Wisconsin
Press, 1976.
Dippie, Brian, THE VANISHING AMERICAN, Middlctown, Conn.: Wcslcyan Univ. Press, 1982. Gill, Sam D., NATIVE AMERICAN RELIGIONS, An Introduction, Belmont, Cal.: Wadsworth, 1982. Hamilton, Charle«, CR i OF THE THUNDERBIRD, American Indians' Own Story, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1950.
Hammond, Philip F.„ EPIIXX3UE: THE CIVIL RELIGION PROPOSAL, V: Bcllah in Hammond, 1980. Henion, Lance, SELECTED POEMS 1970 - 1983, New York: The Greenfield Review Press, 1985. Holm, Tom, FIGHTING A WHITE MANS WAR: The Extent and Ixgacy of Indian Participation in World War II, V: Iverson (ur.): 1985.
Holm, Tom, THE CRISIS IN TRIBAL GOVERNMENT, V: Dcloria (ur.): 1985/a/.
Iverson, Peter, (ur.), THE PLAINS INDIANS OF THE TWENTIETH CENTURY, Norman & London: Univ. of Oklahoma Press, 1985.
Jarvcnpa, Robert, THE POIJTICAL ECONOMY AND POLITICAL ETHNICITY OF AMERICAN INDIAN ADAPTATIONS AND IDENTITIES. V: ALBA, Richard D. (ur.): 1985.
Joscphy, Alvin Jr., NOW THAT THE BUFFALO'S GONE, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1982. Kardiner, Abram in Ovcsey, L., 'HIE MARK OF OPPRESSION. New York 1951: Norton, 1951. Kovači«, Erik A., FRANC PIRC AS PEACEMAKER DURING THE SIOUX UPRISING OF 1862, V: Slovene Studies, 8/2, 1986, str. 15-19.
LaBarre, Weston, THE PF.YOTE CULT, V: Yale University I'ublications in Anthropology, 1938, it. 19. Llewellyn, K. N. in Hoebel, Adamson E., THE CHEYENNE WAY, Univ. of Oklahoma Press, 1941. McNiclde, D'Arcy, NATIVE AMERICAN TRIBALISM, London, Oxford, New York: Oxford Univ. Press, 1973.
Mean«,Russel, THE SAME OLD SONG, V: Churchill (ur): 1985.
Momaday, N. Scott, HOUSE MADE OF DAWN, New York, Evanstown: Harper & Row Publichcrs, 1968 (1966).
Opler, Morris Edward, AN APACHE LIFE-WAY, Chichago: Univ. of Chichago Press, 1941.
Ruby, Robert H. in Brown, John A., INDIANS OF THE PACIFIC NORTHWEST, A History, Norman: Univ.
of Oklahoma Press, 1981.
Schaaf, Gregory in Swamp, Jake, THE GREAT LAW OF PEACE AND THE CONSTITUTION OF THE UNITED STATES OF AMERICA, V: Adwcsasnc Notes, Summer 1987, zv. 19., 5t. 4, str. 3-7. Schulze-Thulin, Axel, WEG OIINE MOKKASSINS, Die Indiancr Nordamcrikas Ilcutc, Dtisscldorf: Drostc Vcrlag, 1976.
Sugdcn, John, TECUMSEII'S LAST STAND, I>ondon and Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1985. Šumi, Irena, EVROPOCENTRIZEM IN KULT URNI RELATIVIZEM, Primer severnoameriških staroselcev, (v tisku za objavo v: Teorija in praksa), 1990.
Thompson, Laura in Joseph, Alicc, THE HOPI WAY, Chichago: Univ. of Chicago Press, 1944.
THE TRAIL OF BROKEN TREATIES. B.I.A., Tm Not Your Indian Any More, Rooscvcllown, N. Y. 1976
(1973): Akwcsasnc Notes, Mohawk Nation.
Underbill, Ruth M„ THE NAVAJOS. Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1956.
Utlcy, Robert M., THE INDIAN FRONTIER OF THE AMERICAN WEST 1846 - 1890, Albuquerque: Univ. of Mexico Press, 1984.
Vandcrwerth, W. C., INDIAN ORATORY, Famous Spccchcs by Noted Indian Chiflains, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1971.
Vogel, Virgil J., THIS COUNTRY WAS OURS, A documentary History of the American Indian, New York, Evanston, San Francisco, London: Harper & Row, 1972.
Vogct, Fred W., A HISTORY OF ETHNOLOGY, New York, Chicago, San Francisco, Atlanta, Dallas, Montreal, Toronto, London, Sydney: Holt, Rcinhart & Winston, 1975.
Waldman, Carl, ATLAS OF THE NORTH AMERICAN INDIAN, New York, Oxford, England: Facts On File Publicatons, 1985.
Wallace, Ernest in Hoebel, E. Adamson, THE COMMANCHES, Lords of the South Plains, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1952.
"Discipliniranje" v družini
JANEZ PEČAR
I
If you can look into the seeds of time and say which grains will grow and which will not Speak then to mc ...
Shakespeare, Macbcth
Zaradi naraščajoče deviantnosti med mladimi, pri katerih ugotavljajo čedalje več zlasti nasilniškega vedenja, ki sc pomika vedno bolj v otroštvo, prihaja v središče pozornosti preprečevalnih dejavnikov zlasti družina s svojimi nadzorovalnimi dejavnostmi. Ker pa sodobna družina opravlja znamo manj nalog kot nekoč, ker jih mora deliti z mehanizmi izven sebe, jc za družboslovno proučevanje toliko bolj zanimiva, ker šc vedno ostaja marsikomu in za vse življenje ključna referenčna skupina.
Čeprav jc družina izredno pomemben posredovalec družbenih norm, svojih skupinskih pravil in poglavitni socializator, ki opravlja neposredno nadzorovanje, zlasti nad otroki, se v literaturi srečujemo s konceptualnimi unifikacijami posameznih strok, ki vsaka po svoje pojasnjuje primarno socializacijo, sprejemanje vlog, legitimiteto družinskih položajev, skupno bivanje, družinski čut, nastajanje in vzdrževanje družinskih pravil, (nc)stabilnost družinske .vzgoje, integracijo, partnerske odnose, družinske mite, moč v družini itd., tja do vloge zaposlene matere (žene) in vdiranje države v družinske zadeve, pri katerih posreduje zlasti takrat, kadar si družinski člani to žele, ali kadar ne zmorejo sami urejati razmerij med seboj. To seveda obenem tudi pomeni, da je družina še vedno dokaj intimna in diskretna skupina in jo kot takšno varuje tudi sodobno (državno) pravo.
Nenazadnje pravo ureja vedenjske oblike za vse na splošno in prisiljujc ljudi k želenemu konformizmu, hkrati ko družina, poleg državnih norm, uporablja za socializacijo in za opravljanje svojih vzgojnih, kulturnih in zaščitnih vlog še svoja pravila, odvisno od staršev v družini, ali enega izmed njiju, ali skupaj z vsemi, ki lahko kakorkoli prispevajo k dinamičnim družinskim proccsom. S tem pa sc odpira pestra
Janez Pečar, diplomirani pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti UliK v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 11
problematika družinskega nadzorovanja in discipliniranja, ki ju navadno določajo lokacija avtoritete, stopnje in smeri identifikacije, pomen in naravo čustvenih odnosov in nedvomno tudi posebnosti družinskega vzdušja.
Zato je tudi nadzorovanje v družini ali discipliniranjc oziroma kar normaliziranje šc kako povezano z avtoriteto, močjo in ugledom tistega nadzorovalca (ali nadzorovalccv), ki uspevajo pritegnili ustrezno spoštovanje drugih tako in na način, da jc lahko družina temeljni dejavnik socializacije. Kolikor to ni ali ne v zadostni meri, potem ludi z njeno kontrolizacijo ni vse v redu in tudi postopki "discipliniranja" (zlasti otrok) nc prinašajo želenih učinkov, kolikor sploh nc vzbujajo posledic, ki so nasprotne od pričakovanih. Seveda pa gre pri tem sploh računati tudi z dejstvom, da prcnckatcrc družine sploh niso sposobne opravljati tistih vlog, ki kakorkoli vsebujejo kontrolne in disciplinske naloge. Morebiti tudi zaradi tega nc, "ker družina ni pravi dom človeku, v katerem bi lahko živel na odtujen način"1. Za družino pa so najpomembnejši skupni interesi, privrženost in občutek vzajemne gospodarske odvisnosti2 ter seveda najugodnejša možnost recipročnega prilagajanja posamezne osebnosti in družbe. Kajti družina je vsakomur prvi prcnašalec norm širše skupnosti in hkrati ožja skupina, v kateri vsakdo pričakuje varnost in v kateri mu je dana neposredna priložnost za primerjanje sebe kot dela cclotc, ki ji pripada in v kateri sc odraža predvsem psihično.3
Čeprav so v okviru družine njeni člani v različnih odnosih, nas zanimajo predvsem nadzorstveni, ki temeljijo na vedenjskosli kot tisti paradigmi, ki večinoma vpliva na vse druge, tudi zaradi čustvenosti. Kajti vsa razmerja so v tej človeški, predvsem intimni skupnosti vedno močno emocionalizirana. To pa lahko pomeni, da je tudi "discipliniranjc" pod vtisi afekliranih stanj obeh strani tako nadzorovalca kot nadziranca. Tega pa nc gre zanemarjati ne pri doseganju socializacije ne pri upiranju njej, kar lahko pelje v deviantnost in kriminalnost ludi prek stresov in travm - spet na obeh straneh. Prav zato pa je tudi "discipliniranjc" v družini vsebinsko vprašanje, od katerega jc marsikdaj odvisno posameznikovo (kasnejše) življenje (etiologija in prcvcncija deviantnosti, morala, socialni karakter itd.).
i. DRUŽINSKI MORALNI SISTEM
O tem, kaj jc morala, kaj sodi in kaj nc vanjo, je bilo doslej že veliko napisanega, čeprav različnega in nasprotujočega. In kolikor so si posamezne človeške skupine same oblikovale moralna pravila in jih pogosto tudi zapisale, jc danes družina "primarna družbena skupina", ki si z "moralo" zastavlja svoj, predvsem nadzorstveni moralni sistem in ustrezne vrednote. To pa jc gotovo najbolj podvrženo skupinskim navadam, ki sta jih oba starša prinesla vsak iz svojega socialnega okolja. Že v otroštu in v odraščanju sta doživljala vsak svoj moralni razvoj lastnim sistemom obrambnih mehanizmov, ki gotovo nc morejo mimo stereotipnih delitev vlog na moške in ženske. Zato verjetno v skupnem in zakonskem življenju dveh oseb, ki morata prevzeti skrb za otroke, nujno Prihaja do zakonskih frustracijskih situacij, ki jih največkrat rešujeta kakor vesta in znata, nenazadnje tudi s "pravili", ki sta jih prinesla s seboj.
^Oolubovič, sir. 212.
j Prav Um.
Gl. Shcrif v Sociological Theory, sir. 285.
Rccipročna organiziranost staršev jc potemtakem le zunanji odraz vsebinskosti razmerij, v katerih morata graditi samo "njun" moralni sistem z ustreznimi pravili sožitja, da bosta lahko poleg izključno svojih vlog (tudi diskretno spolnih) opravljala vse funkcije materinstva in očetovstva. Prav glede na to jc v literaturi dosti spoznanj o komunikacijah med starši, ki nanj bi bile v pozitivnem smislu predvsem jasne, poštene, moralne in uspešne, čeprav ob obravnavanju družinske patologije in tudi zaradi morebitnega svetovanja, spreminjanja ter popravljanja "zakonskih" zdrah šc kako nastajajo potrebe po različnih tehnikah za poglabljanje družinskega življenja in vzajemnega delovanja.
To gotovo pomeni, da jc zaradi izogibanja konfliktnosti v družini potrebno poučevati ostale družinske člane o vsebini njihovih vlog, ki jih lahko različno dojemajo, pri čemer tudi oba starša nista nobeni izjemi, kajti razloge za družinsko konfliktnost, dczorganizacijo, ckscesivnost posameznih družinskih članov navadno vse znanosti o človeškem vedenju najprej iščejo pri starših. To seveda spet pomeni, da starši kreirajo družinska pravila sožitja, postavljajo svoj normativni konccpt, z njim socializirajo druge, čeprav ne vedno izključno, toda hkrati z njimi opravljajo najrazličnejše družinske, kontrolne (četudi diferencialne) funkcijc odkrivanja kršitev (svojih in izven družine postavljenih) pravil in se navsezadnje tudi odzivajo nanje (ali bi se vsaj morali).
Otroci imajo razmeroma malo moči za vzpostavljanje družinskega moralnega sistema, čeprav niso brez vplivov nanj, saj jih starši in drugi, nc glede na to, ali gre za dihotomne, trihotomne ali kakšne druge interakcije, različno upoštevajo, odvisno od pomena, ki jih zanje imajo. Od tod tudi generacijske vrzeli ali generacijski konflikti, ki jih "idealne" družine uspešneje premoščajo, pomirjajo ali rešujejo, medtem ko jih manj uspešne in seveda predvsem nefunkcionalne, nepopolne in podobne cclo pospešujejo in poglabljajo. V njih sc poraja (ali obstaja) nasilje in agresivnost, trpinčenje otrok, pretepanje žena, nesmotrno ravnanje s premoženjem, konflikti z bližnjimi in izven doma.
Zato bi lahko rekli, kolikor bolj je družinski moralni sistem vrednot skladen z ustreznim stanjem v socialncm okolju, toliko bolj jc družina kot socializator in nadzorstveni mehanizem legitimen in priznan za prenašanje določene kulture iz roda v rod. Toliko bolj lahko uspešno institucionalizira pravila vedenja in jih selekcionira za družinske potrebe. Zato jc družina za vsakogar prva oblastvena avtoriteta, ki vsakomur določa pravice in dolžnosti, opravlja izbor družbenih vrednost4 in jih zagotavlja s svojo ureditvijo vsiljevanja ali konformiranja.
Družinski moralni in vrednostni sistem, ki deluje na otroke, je potem takem čedalje bolj predelano prenašanje pravil iz skupnosti, ki od šole, prek delovnega mesta staršev, pravil soseske, državnih norm itd. vsebujejo določene vedenjske zadeve, od katerih je tudi družina vedno bolj odvisna. S tem pa ji seveda ne gre odrekati možnosti ustvarjanja svojih moralnih norm, tudi sodobna družina je vedno bolj odprta navzven in pripravljena na ustrezno odzivanje5. V tem je videti tudi ključni pomen staršev za ustvarjanja identitete otrok, upoštevanje vedenjskih norm in razumevanje kontrolnih tehnik, odvisno tudi ali gre za tradicionalno hierarhično družino6 itd., tja do participativnc. Tudi zato je lahko družina pomemben varstveni dejavnik, ki nevtralizira krimogene dejavnosti, kolikor seveda sama nc ustvarja svojih kriminalnih situacij.
4	Golubovič.str. 199-201.
5	Primerjaj, Žmuc-Tomori M., sir. 19.
6	Fagan/Wexler, sir. 654.
2. MEDSEBOJNA ODVISNOST DRUŽINSKIH ČLANOV
Kjerkoli so si ljudje prostorsko blizu, so že od nekdaj odvisni med seboj, če pa gre pri tem šc za sorodnike in sploh družino, so odnosi članov take skupnosti toliko bolj tesni in določeni s posameznimi vlogami, ki jih družinski člani imajo. In zavedajoč se drugih, ki so vedno individualizirani, morajo potemtakem urejati svoje interakcije, ki niso vedno lc pozitivne. Zato gre zlasti v družini predvsem za razmerja med vlogami, ki v povezavi z nadzorovanjem (vedenja) drugih ustvarjajo položaje, v katerih so lahko posamezni preveč nadzorovani, drugi pa premalo, ali vsi enako, kar tudi v skrajnosti spet povzroča ustrezne nasledke.
Zalo so družinska razmerja predvsem zelo občuteni, prefinjeni in z daljnosežnimi posledicami oblikovani medosebni odnosi, ki kot celota predstavljajo družinsko dinamiko različne kakovosti, od idealnega sožitja in mučnega sovraštva, zatiranja in nasilnosti (pojavi "trpinčenja" otroka, sindrom "pretepane" žene itd.). To tudi pomeni, da so socializacijski pogoji v družini zelo različni in jih gre vedno ocenjevati odvisno od njihovih ciljev, ki so vzgojni, psihološki, kulturni in cclo politični (navsezadnje). Nc glede na to, kako psihoanalitične teorije, teorije samooblikovanja in teorije socialnega učenja7 pojasnjujejo vprašanja družinska dinamike in njenega pomena za razvoj, posameznikova družina ni zaman po eni plati temeljni vzgojnokulturni ali socializacijski, kot je lahko po drugi, nczancmarljiv kriminogeni dejavnik. Medsebojni vplivi v družini so torej ključnega pomena in nedvoumni, zaradi česar ni slučajno, da sta zakonca Glucck žc samo po majhnem številu določenih lastnosti v družinski skupnosti skušala napovedovati prihodnost. Klasika marksizma in prenekateri kasnejši kriminologi so upoštevali materialno plat družinske skupnosti in šc danes, v neugodnih gmotnih, stanovanjskih in drugih materialnih družinskih razmerah, iščejo "determinante" vedenjskega oblikovanja, ki pa sc marsikdaj še zdaleč niso pokazale tako pomembne kot tiste, ki izhajajo predvsem iz čustvenih in psiholoških odnosov med člani družinske skupnosti.
Čc pa mladi v družini gledajo okoli sebe "manipuliranje, sebičnost, izkoriščanje, življenje na račun drugih, nekulturne vedenjske vzorcc"8, alkoholizem, potepuštvo, brczdclništvo, ali če je družina nefunkcionalna, kolikor ni sploh obremenjena z raznovrstno "patološkostjo", potem morajo modele socializacije iskati izven nje, kolikor so za to seveda sposobni in kolikor jim družinska odvisnost nc zamegljuje možnosti v tej "skupnosti" videti pričakovane humane psihološke ciljc.
Ker pa večina družinskih članov zaradi svoje podrejenosti in nemoči nima možnosti izbirati svojih pozicij, ki so določene s spolom, starostjo, položajem itd., sc mora ravnati v skladu z razmerami, ki pač veljajo, kajti vsako upiranje pretežno izziva konfliktnosl in s tem tudi represijo močnih nad podrejenimi. Včasih roditelji niso tisti, ki imajo družinsko in kontrolno moč, kajti v družini sc razmerja spreminjajo tudi v skladu z "role and status distance".
Potemtakem so v družini različne vloge, ki v ustrezni "klimi" (vzdušju) omogočajo spoštovanje avtoritete, oblasti in moči ter s tem ustvarjajo priložnost za posnemanje, kolikor nc cclo za poistcnjc. Čc jc to dvoje kolikortoliko prostovoljni proccs, pa so
7
g Glej Zupančič Maja, «tr. 258-264.
Ahiik, str. 496.
želene stopnje konformizma gotovo vedno vsiljene z nadzorstvenimi tehnikami in metodami, ki so čustvene, materialne in Sc kakšne druge narave, v vsaki družini lahko tako drugačne in brezmejno domiselne kot so nadzorstvene toge ali skonvcncionalizirane, tako da ustvarjajo čustvene travme, odpor in različne druge pojave tja do sovražnosti.
Prav glede na to so v družini pomembni razni podsistemi9, ki se ustvarjajo s posameznimi povezavami med družinskimi člani in dajejo možnosti nc lc za socializacijo, marveč tudi za različne stopnje kontrolizacijc z vsem, kar sodi vanjo. Tega pa v družini prav zaradi psihološke in osebne blizkosti (ali oddaljenosti) ni tako malo. Od tod tudi bolj ali manj trdna družina, bolj ali manj uspešna, funkcionalna ali disfunkcionalna itd., oziroma z bolj ali manj "funkcionalnimi medsebojnimi razmerji10, ki so včasih razdeljena tudi bipolarno11, in to najraje v smislu dominantnost -podrejenost. Ker pa vsakdo v družini opravlja več vlog in sc tc vloge tudi prepletajo, je odtujenost v družini relativno nizka in možnost prilagajanja vedno dokaj velika. Od vseh teh okoliščin pa jc odvisna tudi družinska stabilnost.
3. ČUSTVENI ODNOSI
Zagotovo v nobenih družbeni skupni ne gre toliko računati s čustvenostjo kot prav v družini. Kolikor v drugih družbenih skupinah temelje medsebojnega razmerja ljudi na racionalnosti, brezosebnosti, na podlagi soglasno sprejetih ali vsiljenih pravil, ki omogočajo minimum sožitja in razumevanja, je v družini prav narobe. Četudi sc v družini najrazličnejši problemi nc rešujejo brez razsodnosti, prcmišljanja, načrtovanja, predvidevanja iid. do realizacije, je vendarle čustvenost lista lastnost, ki preveva prcnekatera področja, zlasti pa disciplinsko, nadzorstveno in kaznovalno. Ljubezen ali sovraštvo kol skrajnosti sta afektirani čustvi in določata ali vsaj vplivala na odločitve, ki so marsikdaj v normalnem stanju predimenzionirane in nerealne, še posebej če gre za disciplinske zadeve, v katerih je treba posamezna stanja normalizirati, popravljati, družinske člane poboljševati, jih usmerjati ali cclo kaznovati. Občutljivost za reševanje prcnckatcrih družinskih nadzorovalnih problemov je zato neredko čustveno obarvano in zato tudi reakcije niso vedno razsodne, še zlasti če je nadzorovalcc - kaznovalcc (to pa sta največkrat starša, oba ali eden od njiju) užaljen, ogorčen, osramočen ali kako drugače prizadet s kršitvami pravil, ki jih postavlja družinskim članom, zaradi doseganja določene stopnje konformizma, da nc rečemo ubogljivosti, podrejanja, poslušnosti ali kar dominacije.
Družinski odnosi z ustrezno moralno "klimo" (vzdušjem) so zato predvsem čustveni, dajejo ton družinskim razmeram in gotovo niso brez vplivov na nadzorstvene funkcije kogarkoli izmed družinskih članov. Prav zato je družinsko življenje zamotan splet emocionalnih interakcij v družinski hierarhiji, v kateri lahko vsakdo žc vnaprej predvideva, kaj ga bo in od kod ga bo doletelo v primeru kakršnihkoli kršitev vedenjskih zahtev, ki jih sankcionira družinska oblast. Ta jc lahko različno porazdeljena, toda tudi
^ Glej zlasti, Žnnuc-Tomon M., str. 14-15.
10
^ Coscr, Role Distance v Sociological Theory, str. 328. Poiamik.str. 15.
obrobni, manj pomembni, nedorasli, nepridobitni in še povsem odvisni od drugih v družini niso oropani možnosti, da sc lahko "igrajo" z ljubezenskimi čustvi drugih, nenazadnje tudi v svojo korist. Zato čustvena razmerja vedno določajo ne lc način, ampak tudi ostrino reakcije na (nc)sprcjcmljivo vedenje, da ga nadzorovalci temu primerno sankcionirajo. In ker so čustvena razmerja bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu takšna, kakršna so, in ker gre v družini nenehno za izmenično "razkazovanje" čustev, je potemtakem vsakdo (toda navadno ne vsi enako) v položaju, da uporablja svoja in tuja čustva za reševanje medsebojnih razmerij, nenazadnje tudi nadzorovalnih in kaznovalnih. To pa spet predstavlja širok diapazon vplivov medsebojne socializacije, rcsocializacije, manipulacije v širšem, kakor tudi inkriminacije in pcnalizacijc v ožjem kontrolnem smislu.
Kakršnakoli družinska inkriminacija potemtakem nikoli nc poteka brez čustvenosti bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem pomenu. Čustvene nevtralnosti skoraj ni mogoče pričakovati, kajti odnosi v družini navadno nc potekajo brezosebno, nevtralno, docela hladno in neprizadeto. Če jc tako, potem gotovo s tako družino nekaj ni v redu, kajti v družini vsakdo (zlasti pa starši) nenehno želi vplivati na drugega. Če se zlasti starši odrekajo temu, potem sploh nc opravljajo temeljnih družinskih vlog, ki izhajajo iz njihovih pozicij, kljub temu da morajo v vsem iskati ustrezno ravnotežje in stabilnost, blažiti družinske tcnzije, omogočali med člani primerne čustvene relacije, razumevanje, motivacije, uravnavati predsodke in mišljenje itd., pogosto dokaj odvisno od tega, kakšen tip je kdo od staršev (narcisopidni, transferni, zavezniški itd. tja do paranoidnih).
Kolikor čustvenost obravnavamo v kontekstu dobrega, pa nc gre prezreti emocionalnega trpinčenja, čustvene hladnosti, nespoštovanja, nerazumevanja, omalovaževanja, ustvarjanja strahu, nemira, napetosti12 itd., kot docela nasprotnih skrajnosti, ki ogrožajo psihično zdravje posameznih ali vseh družinskih članov in ustvarjajo razmere za družinsko patologijo ter razdirajo možnosti za oblikovanje potrebnih, splošno priznanih vrednot. To pa je druga stran "čustvenosti" v družinskih razmerjih, ki nc omogoča emocionalnega ravnovesja ter neodvisnosti, ker nc ponuja ustreznih "pravil igre", tudi cilji družine se oddaljujejo, ker so zanje uporabljena predvsem napačna sredstva. Od tod spet jeza, osamljenost, nemoč, zavračanje, upori in konflikti. S tem prihajajo v "senco" tudi vsi tisti, s katerimi tako ravnajo. To pa jc daleč od "ljubezni samouresničenih ljudi"13.
4. "NORMALIZIRANJE" S ČUSTVENOSTJO
"Discipliniranjc" v družini jc nedvoumno eno od ključnih vprašanj socializacijc, ki je za ta namen najbrž nima pomena šc posebej razlagati. Od družine sc namreč na splošno pričakuje, da bo svoje člane konformirala, ne lc s parcialnimi družinskimi, marveč tudi s splošnimi družbenimi vrednotami. Pod "parcialnimi" v tem kontekstu gre razumeli predvsem tiste vrednote, ki so posebnost za družinsko skupnost in ki kot take dopolnjujejo, izpolnjujejo, razvijajo in šc posebej poglabljajo zlasti tiste vrednote, ki jih družina sprejema iz širše družbene skupnosti. In čeprav vse skupaj tako ali drugače sodi
12
Mikžaj-Todorovič, str. 259/b.
Maslov A., v navedbi BrajSa, str. 18.
v kulturo ali v civilizacijo, jc družina z obema staršema vendarle tisti selektor, ki določa, kaj bodo sprejeli v družinsko dinamiko, koliko od vsega, kar jo obdaja, pri čemer gre seveda razločevati različne tipe družin, ki so, kot pravijo, npr. patriarhalne, poljedelske, obrtniške, meščanske in druge, ali proletarske, mestne, vaške, oziroma podeželske itd.
Pri tem gre pogosto tudi za različne tradicionalizme in konzervativizme, toda zlasti "v zahodni družbi sc otrok postopoma osvobaja vezi s tradicijo in si tako pridobiva lasten pogled na svet. V primitivni družbi pa jc relativno svoboden in se šele z odraščanjem postopoma absorbira v vrsto plemenskih običajev ,.."14. To hkrati pomeni, da tudi otroci vplivajo na svet staršev in tako spreminjajo njihovo vedenje, zaščito, urejajo njihovo občutljivost, delujejo na popustljivost, redoljubnost (ne)zahtcvnost, (nc)stanovitnost, (nc)primernost, trdovratnost, zavest, (ne)gotovost, (nc)zrclost, (neobčutljivost, zbeganost, odpornost, brezbrižnost, kritičnost, izraznost, občutljivost, (nc)prilagodljivost, podjetnost, trdnost, pogum, sproščanje itd., tja do (ne)samostojnosti.
Pri vsem tem pa nikoli ne gre brez čustev, kajti karkoli v družini (pa tudi na sploh) že počno drug drugemu, je vedno tako ali drugače obarvano z določeno čustvenostjo. Sprejemanje in odklanjanje, veselje in žalost, ljubezen in sovraštvo, dobro in zlo itd. so le nekatere možnosti urejanja medsebojnih razmerij, ki so prežeta z različno stopnjo čustev, odvisnosti vlog itd., časa dogodka, relacije, poslcdicc itd., z vsem kar sc razpleta med ljudmi, ki so si blizu prostorsko, duševno in socialno. Ker pa ljudje v družini navadno pripadajo drug drugemu, drug drugega tako ali drugače štejejo za "svojo lastnino", in če pravimo "to je moja lastnina, zato jo bom nadzoroval"15, pomeni to izražanje odnosa do lastnine. Ta posesivnost, zlasti v družini, nastaja, raste in sc razvija prav zaradi čustvenosti. Zato sla čustvenost in posesivnost ključni lastnosti družinske in prenekatere kontrolizacije manjših skupin, ki v skrajnih primerih pripeljejo tudi do uničenja (umori) tistih, ki sc odtegujejo tovrstni kontrolizaciji.
Čustvenost jc potemtakem neizbežno in upoštevanja vredno sredstvo za vsiljevanje po eni strani in varovanje družinskega konformizma po drugi strani. Z njo je mogoče dosegati znamo več kot brez nje, kolikor gre seveda med dvema subjektoma ali v družinskem podsistemu za resnične relacije s to lastnostjo. Kolikor pa nc, sc položaj lahko spreminja v nasprotni smeri, od brezosebnosti, neupoštevanja, netolerantnosti, do odklanjanja, odpora, upora in tja do odkritega zavračanja, v katerem nihče nc ostaja nikomur ničesar dolžan. Tu pa seveda nastajajo družinski pojavi psihičnega in fizičnega nasilja, agresije, do telesnih poškodb in uničenja kot skrajnosti uresničevanja prav določenega čustvovanja do drugega. Zato v družinah ni tako malo umorov, pri katerih so ženske skoraj enako udeležene kot moški, kar je seveda posebnost glede na drugo udeleženost žensk v kriminalu.
V dihotomijah mož - žena, oče - sin, oče - hči, mali - sin, mati - hči in otroci med seboj naslajajo različne, zlasti čustvene situacijskc variacije16 razločevanja, diadične interakcije itd., v katerih sc čustva (tako ali drugače) nenehno uporabljajo in izrabljajo za različne namene, tja do manipulacije in dominacijc, da sploh nc omenjamo vsega tistega, zaradi česar sc ljudje vedejo po željah drugih, nc da bi jim to pomenilo prikrajševanje lastne osebnost:.
14
^ Zupančič Maja, str 263.
Mead v Sociological Theory, str. 279.
16
Emmerich v Ijfe-span Developmental Psychology, str. 168.
Vse to tako ali drugače sodi v družinsko kontrolizacijo, v kateri nihče, tudi tisti z obrobnimi vlogami, niso čisto brez vpliva nanjo. Odkrilo povedano, vedno se vsi gredo, "kdo bo koga"17, tudi v pozitivnem smislu, in s čustvenostjo ter odzivanjem na druge sc kaže največja "prozornost" vsakogar, četudi sc lc-to marsikdaj odkriva in dojema znatno kasneje, ko jc bila v vertikalnih ali horizontalnih relacijah izražena kaka zahteva. Gotovo pa jc, da so v tem smislu najbolj pronicljiva nasilniška ravnanja in dosti manj vse drugo, šc posebej, kolikor gre za mimikrijo v družinskih razmerjih, zlasti med zakonccma. Zatorej sta družinska socializacija in kontrolizacija nenehen "game we play", oziroma igranje posameznih vlog, ki je v družini še najbolj neposredno in odkrito.
5. IZVRŠEVANJE SANKCIJ
V vsaki človeški skupini inkriminira in penalizira vedenje Osti, ki ima moč, da to počne. V družini sta to navadno roditelja, ki sta kot par, za naš namen, kolikortoliko egalitarna in imata ključno vlogo moškega in ženske, torej očeta in matere. Ob "normaliziranju" ali discipliniranju, kot izhaja iz literature, uporabljata pozitivno ojačevanje, negativno odtujevanje in modeliranje vedenja. In glede na to, da jc pretežna večina kontrolnih dejavnosti naravnana v to, da se z njimi dosega neka posledica tudi v vedenjski spremembi, jc "kaznovanje" gotovo eno izmed ključnih kontrolnih vprašanj. Tudi čc vzamemo v poštev katerokoli dinamiko vzgojnega proccsa v družini, lc-ta ne poteka brez sankcioniranja vedenja, ne glede na to, ali je pozitivno ali negativno. Od obeh jc namreč mogoče ali pričakovati neke rezultate ali pa sploh ni mogoče vplivati nanje. Prvo in drugo lahko pelje k nevarnemu odtujevanju, kajti pri tem največkrat ni ključni dejavnik nadzorovalcc - kaznovalcc, marveč predvsem nadzirancc - kaznovancc. Nanj jc naravnano kontrolno delovanje in on jc osrednji subjekt sprememb ali "lokus kontrole". Pri tem pa nc gre zanemarjati sposobnosti tistega, ki jemlje "kaznovalno" oblast v svoje roke, hkrati ko jc to v družini absolutna diskrccija, ki najbrž v nobeni drugi človeški skupini ni tako prepuščena selektivnemu odločanju. Odločanju o vsem, o kaznovanem, kaznovanju, izbiri kazni, načinu, času, kraju, javnosti, jakosti, trajanju itd.
Družinsko izvajanje sankcij bodisi od staršev bodisi od drugih (saj gre za nenehen recipročen, socializacijski in s tem tudi kontrolni proces) jc zato najbolj samostojen in neodvisen, zaseben, nejaven ter predvsem diskreten pcnalni sistem. Toda za razloček od vseh drugih uporablja tudi pozitivne sankcije, ki pa za nadziranca nimajo tako, vsaj navidezno, občutljivih posledic, kajti negativne sankcijc niso lc povračilo, maščevanje, plačilo, ampak tudi opozorilo na izogibanje zlu, medtem ko so pozitivne predvsem nagrada za učenje zaželenega.
Družinska pcnalizacija temelji na psihičnem, telesnem, čustvenem, materialnem in socialncm ustvarjanju vplivov. Le-ti pa so omogočeni samo nekaterim v družini, ne pa vsem, in prav v tem gre iskati tudi razločke v porazdelitvi moči v družinski kontrolni ureditvi, ki nikoli ni za vse enaka. Zato prihaja tudi do najrazličnejših oblik družinske viktimizacije, ki lahko ustvarja neugodne poslcdicc neslutenih razsežnosti, pri marsikom za vse življenje, kažejo pa se kot nespravljivost, strah, maščevanje, sovraštvo, okvara značaja itd.
17 Žmuc-Tomori M., »tr. 97.
Neredko so družinski kaznovalni postopki ludi močno rilualizirani, sankcije stopnjevane ter sredstva vnaprej pripravljena, često kot nekakšna, iz kazenskega prava znana "generalna prcvcncija", s katero naj bi domnevno zastraševali možne deviante in jih tako odvračali od nezaželenega vedenja.
Za kaznovanje pa je tudi v družini pomemben tip avtoritete z vlogama, ki sta predvsem instrumentalni in ekspresivni. Po prvi naj bi bil v ospredju mož (oče), po drugi pa žena (mati)18' ki se povezujeta šc z drugimi lastnostmi, pomembnimi za sprejemanje kontrolnokaznovalnih odločitev. Raziskave kažejo, da je oče bolj kaznovalen in zastrašujoč kot mati in glede na ta pričakovanja tudi bolj učinkovit19 Oče naj bi bil potemtakem listi posameznik v družinski skupnosti, ki najbolj konformira druge in hkrati s svojo disciplinsko močjo izstopa v tej skupini, kolikor na to gledamo s tc plati. Konformizem in odklonskost sta v družinskem življenju tisti področji, okoli katerih sc sučeta socializacija in kontrolizacija, in vzgojitelja ter disciplinski starešini navadno budno pazita na ustrezno razmejevanje pričakovanega in odklonskega, kar temelji na pravilih družinskega življenja. Ta pravila pa redkokdaj postavljajo vsi in marsikdaj v discpliniranju tc skupnosti niso določena s soglasjem, marveč so največkrat vsiljevana in zato često ludi slabo sprejemljiva in celo zavračana.
Toda kontrola jc družinsko dejstvo in jo vsi sprejemajo, četudi sc jc prcnckateri tudi ne zavedajo. Ker je raven manifestnega sankcioniranja tako lastna družinskemu življenju, bi se zlasti mladi marsikdaj počutili zapuščene in negotove20, čc jih nc bi disciplinirali. To pa je za socializacijo v družini druga plat vprašanja, ki neredko opravičuje njene morebitne negativne lastnosti. Kaznovalnost v družini ima ponekod tudi zaščitniško vlogo in to je njena ključna družinska funkcija, poleg vzgojne in moralnosocializacijskc (poleg drugih seveda, ki pa niso naravnane kontrolno).
Na področju kaznovalnosti pa v družini, prav tako kot drugje, naslajajo razmerja med deviantom - storilccm ter nadzorovalccm, zlasti kadar jc prekoračena raven "družinske pristojnosti" v reševanju disciplinskih vprašanj, ki izhajajo iz "trde discipline" nenazadnje tudi s sovražnostjo. Takrat pa navadno, četudi nerada, posreduje družba s svojimi regulatornimi in nadzornimi mehanizmi.
6. VZAJEMNOST IN REŠEVANJE KONFLIKTOV
Družina je tista primarna skupina, v kateri se morajo njeni člani ob skupnem bivanju navadno na prav določenem prostoru in ob kolikorloliko znanih materialnih možnostih tudi vedenjsko nenehno dopolnjevali in upoštevati drug drugega. Pri tem nedvomno pomaga samokontrola kot posebni vidik intcrnalizacije družinskega in širšega nadzorovanja, ki zahteva ozaveščenost, strpnost, razumevanje, vživljanjc v položaje drugih in nenazadnje tudi čustveno pripravljenost, zaradi katere je morebitno odrekanje dosti lažje kot sicer, ko mora posameznik živeti v okolju (npr. na delovnem mestu), kjer mu drugi ne pomenijo nič ali pa vsaj nc dosti. Toda to je le ena plat "družinske medalje", ki upošteva pozitivne okoliščine, druga pa sc kaže v tem, da si družine ni mogoče izbirali, ker je ljudem določena biološko in socialnopsihološko takšna, kakršna je.
18 Golubovič, str. 181.
in
Patterson v The Reinforcement of Social Behavior, str. 168. ^ Ackerman, prevod, str. 66.
Čeprav je mogoče upali na njeno spreminjanje, po kakih izhodiščih in željah posameznikov (zlasli otrok ali roditeljev), pa to ustvarja prcnckaterc travme, strese, zaostrovanja in spopade bolj ali manj resnega pomena za vso družinsko skupnost. Zatorej morajo biti vzgojne tehnike, medsebojni odnosi, nadzorstvene dejavnosti, vzorci sodelovanja, discipliniranja in normaliziranja, stopnja stabilnosti itd. venomer prilagojeni nekemu ravnovesju, ki pa je nenehno v nevarnosti, da se bo porušilo. In res se to dogaja, skladno s prcnckatcrimi okoliščinami, s kateri sc srečuje vsako družinsko okolje in v katerem je treba reševati družinske konflikte, ki izhajajo iz spola, ranga, vloge in drugih določilnic posameznega člana, da pri tem sploh nc omenjamo številnih dogodkov, ki pritegujejo družinsko skrb v materialnem, moralnem, vzgojnem, kulturnem in drugih pogledih. Zato se prav v tem smislu v literaturi z vso pozornostjo obravnava problematika takoimčnovanc cnkapsulacije ali prizadevanj, ki pomenijo izmikanje dogodkom, ki kakorkoli ustvarjajo napetosti. Iz viktimologije vemo, da jc družina "kraj", kjer naslaja izredno veliko žrtev psihičnega, fizičnega in materialnega ogrožanja. In kolikor je družina tista skupinam, v kateri je mogoče upati na zoževanje možnosti za produkcijo "nevarnih stanj", ali kriminologi bi rekli "kriminogenih situacij", pa jc po drugi strani prav tako mesto za sproščanje tenzij, agresivnosti, napadalnosti in "razkazovanja" vsega tistega, čemur se mora posameznik ogibati v življenju z drugmi izven družinske skupnosti. Kajti "zunaj" družine bo ustvarjal s svojim nezadrževanim vedenjem dosti hujše poslcdicc in povzročal konflikte z dosti bolj usodnimi izidi kot znotraj nje.
Zato je lahko družina oboje: možnost za obvladovanje napetosti in priložnost za "razbrzdanost", kjer sc sploh ni treba nadzorovati. Kajti v družini prihaja do sankcij ali pa tudi ne. S tem vedno računa in pričakuje določeno stopnjo strpnosti, razumevanja, odpuščanja in solidarnosti.
S civilizacijo pa se v družini ustvarjajo neprestani procesi dezorganizacije tja do deviantnosti in delinkventnosti. Od tod tudi razni pojavi reorganizacije in harmonizacije družine, ki naj bi sledili raznim prizadevanjem, tako imenovano mentalno higieno, skupinsko terapijo, skupinsko občutijivostno vzgojo, ob raznih tehnikah kontrole in discipliniranja, kar sc v družini žc tako ali drugače dogaja, ne da bi se ta tega sploh zavedala. Tako vsaka družina (s starši predvsem) izvaja dosti vzgojnoizbraževalnih, kulturnih in predvsem preprečevalnih tehnik z namenom, da bi ovirala nastajanje motečega in nesprejemljivega vedenja, zlasti pri mladih.
To pa seveda pomeni, če jc družina po eni plati vir za delinkventnost21, naj bi bila (in tudi je) po drugi njena ovira. Kajti na voljo ima veliko resnično ustvarjalnih in nesformaliziranih možnosti tako za vzajemno kot za posamezno reševanje vse tiste vedenjske (pa tudi druge) problematike, ki kakorkoli zadeva družinsko kontrolizacijo, ne glede na to, ali jc ta skupna, roditeljska, ali lista, ki nastaja iz "oči v oči", v kateremkoli paru družinskega podsistema. To pa je odvisno tako od pozitivnega kot od negativnega usmerjevalnega sistema, čeravno ugotavljajo, da se otroci v družini z družinskimi vrednotami bolj identificirajo, če gre za kaznovalne odrasle, kot s tistimi, ki nagrajujejo22- Kaže torej, da je kaznovanje vedno bolj v ospredju kot nagrajevanje, in zato ni čudno, če ga v družini uporabljajo prej kot vse drugo in nedvomno jc zaradi
21
Roscnbaum.str. 31.
Glej The Reinforcement of Social Behavior, str. 163.
razširjenosti tudi bolj domiselno. Od tod pa spet potreba po družinski terapiji kot sredstvu za spreminjanje vse družine in nc lc posameznikov23
SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
Danes sc veliko piše in govori bodisi v posamezni znanosti bodisi v literaturi ali pa v sredstvih javnih komunikacij o "zdravi družini". Le-ta sc največkrat "določa" po nekaterih vnaprej pripravljenih izhodiščih pojasnjcvalccv posameznih strokovnih posploševanj in raziskovalcev, ki navsezadnje nimajo na voljo niti tako malo teorij, bioloških, socioloških, psihosocialnih pa tudi ekonomskih in drugih. Zlasti v vedenjskem, po eni plati, in v kontrolnem pogledu, po drugi, privlači družina posebno pozornost, kajti posameznikovo obnašanje sc začne oblikovati žc v družini kot najpomembnejšem socializacijskcm dejavniku, hkrati ko je družina kot primarna skupina najbolj značilna ncformalnokonlrolna inštitucija. In v tej kakovosti z njenimi poglavitnimi razsežnostmi naj bi jo obravnavali tudi v kontrololoških razmišljanjih, ki pa jih šc ni veliko, čeprav jc kontrolizacija eno izmed osrednjih vprašanj, in to toliko bolj, kolikor več jc kriminala in deviantnosti, kolikor manj jc poslušnosti in konformizma in kolikor bolj stopajo v ozadje človekova krivda in njegova odgovornost za vse, kar sc dogaja bodisi v intimnih odnosih med ljudmi bodisi v gospodarjenju in politiki. Med vsemi krizami se čedalje bolj srečujemo s krizo družine, ki zaradi časa, v katerem smo, ne opravlja več svojih vlog povsem zadovoljivo, prav tako kol jih nc opravljajo listi dejavniki, ki zaradi silnic razmer prevzemajo njene funkcije. Iz lega izhajajo temeljne dileme današnjega časa, ki sc sučejo okoli družine in družbe, in prav tu sc iščejo nove paradigme, ludi zaradi uspešnejše socializacijc, ki prav tako prihaja pod vprašaj.
Ker gre tu predvsem za kontrolno problematiko, ima družina poseben pomen za politiko omejevanja odklonskosli, v zadnjem času zlasti nasilne, ki sc razrašča po svetu. Kajti "splošna modrost sedanjosti jc, da nasilniške družine ustvarjajo nasilniške otroke"24. Družina pa jc hkrati s šolo in sosesko glavni socializacijski dejavnik, v katerem so nadzoroval nc dejavnosti ključne, osebne in pomembne ludi za osamosvajanje otrok, samospoštovanje staršev in sploh za ustvarjanje samozadostnih osebnosti v družini in družbenih skupnosti, ker bo ludi pri nas treba čedalje bolj tekmovali, po izhodiščih socialncga darvinizma pa "prcživc lc najboljši". Kako sc to seveda lahko odraža v kriminološkem razmišljanju, jc drugo vprašanje. Lahko bi ga razumeli tudi tako, da jc posameznik lahko najboljši ludi v kriminalu, s tem da ostaja neodkrit, kar sc ludi res dogaja, morda tudi zaradi neustrezne družinske in predvsem nesformalizirane kontrolizacijc.
Družinske vzgoje, socializacije in konlrolizacije ter prcnckatcrih drugih njenih funkcij nc moremo proučevati ločeno od družbene skupnosti, čeravno jc družina najbolj zaprta in sklenjena družbena skupina, ki jo šc posebej varujejo diskretnost, intimnost, vzajemnost, solidarnost ild. Prav zaradi tega je morda družina loliko bolj lahko žrtev širših družbenih kriz in so posamezniki v njej dvojno viktimizirani, tako od države, kot od družine šc posebej. Sodobna viktimologija družine nc zanemarja teh vprašanj, saj sc
23 Glej Poiirmk, »tr. 97-99.
24l'ig«n/Wc»lcr,ilr.662.
šc s posebno zavzetostjo loteva obravnavanja posameznih trpinčenih članov, in to tudi pri nas in nenazadnje ob podpori feminističnih gibanj. Za družino pa sc čedalje bolj zavzemajo tudi razna politična gibanja, morda tudi zaradi morebitnih pričakovanj, po katerih jc družina tudi politični socializator25, čeprav različen in morebiti vedno manj močan.
Družina jc izpostavljena najrazličnejšim pritiskom in težavam znotraj nje same, npr. zaradi bolezni, zaradi deviantnosti, socialncga prikrajševanja, razvez in umorov ter drugih motečih pojavov, zaradi katerih nc more opravljati svojih vlog. Zato ludi spoznavajo, da so ob takih pojavih njene nadzorstvene motnosti neustrezne in nezadostne, kajti lahko bi rekli, daje družinsko življenje nenehno ncodluljivo in osebno, diskretno ali javno opazovanje, occnjcvanjc, razsojanje in kaznovanje oziroma odzivanje - tudi s pohvalami, nagrajevanjem ter kaznovanjem. Prav zato jc družina s svojimi diadičnimi podsistemi in drugimi povezavami "laboratorij" kontrolizacije z različnimi sredstvi, domiselnimi tehnikami, čustvenimi možnostmi in predvsem preprečevalno vzgojnimi vplivi. Takšnimi, ki jih nima nobena druga združbena skupina; lc redke sc ji približujejo na posameznih področjih. Od tod seveda tudi njena odgovornost za razvoj in motnje pri mladih ljudeh, katerih deviantno vedenje sc kate kot sindrom neustreznosti družinskega nadzorstva, šc posebej tistega, ki poteka v razmerjih med starši in otroki.
LITERATURA
t. Ackcrman, N.: Psihodinamikaporodičnog fjvota. Titograil, Grafički zavod 1966, 444 s.
2.	Ahlik, M.: Nehumani odnosi u braku. Sociologija, Beograd 25 (1983) 4, 493-496.
3.	BrajSa, P.: Očetje, kje ste? Ljubljana, Delavska enotnost 1987, 153 s.
4.	Ccmkovich, S.; Giordano, P.: Family Relationships and Delinquency. Criminology, Ix>ndon 25 (1987) 2, s. 295-321.
5.	Čačinovič-Vogrinčič, G.: Družina - ncraz.reSljiva drama ločevanja med starši in otroci. Revija za kriminajistiko in kriminologijo, Ljubljana 38 (1987) 4, s. 301 -312.
6.	Davis, J.: Family issue«. V: Social Problems. New York, The Free Press 1970,». 147-170.
7.	Dc Vo», G.: 'Phe Relation of Guilt Toward Parents to Achievement and Arranged Marriage Among the Japancsse. V: Personality and S<x:ial Systems. New York, Wiley 1970, s. 154-176.
8.	Dukanovič, B.; Vulctič-Korač, Z: Socijaliz-acija dccc iz. porodica očcva-alkoholičara. Socijalna psihijatnja, Zagreb 11 (1983) 3, s. 190-202.
9.	Emmerich, W.: Socialization and Sex Role Development. V: Life Span Developmental Psychology. New York, Acadcmic Press 1973, s. 123-144.
10.	Fagan, J.; Wcxlcr, S.: Family Origins of Violent Dcliqucnls,. Criminology, lxmdon 25 (1987) 3, s. 643-669.
U. Flandrin, J.L: Drufjna. Ljubljana, Delavska enotnost 1986,269 s.
12.	Godina-Vuk, V.: Sociološki aspekti socializacijskcga proccsa. Si>ciologija, Beograd 30 (1988) 4, s. 665-681.
13.	Godina-Vuk, V.: Težave s socializacijo (v novcjSi jugoslovanski druJhoslovni literaturi). Anthropos, Ljubljana 18(1988)1-3,«. 114-142.
14.	Golubovič, Z.: Ponxlica kao ljudska zajcdnica. Zagreb, Naprijed 1981, 307 s.
15.	Goodc, W.: Sociologic der Pamilie, Miinchcn, Juventa 1971, 224 s. (Gnindfragcn der Soz.iologie; 8)
16.	Ilanup, W.; Ixmpcrs, J.: A Problem in Ijfe-Span Development: The Interactional Analysis of Family Attachments. V. Life-Span Developmental Psychology. New York, Acadcmic Press 1973, s. 235-252.
17.	Horvat,Ž.: Nesporazumi razvedenih supružnika oko odvijanja videnja sa decom. Socijalna politika i socijalni rad. Beograd 21 (1985) 5 6, «. 83-87.
25 Južnič,«ir.ll5.
18.	Janjič-Komar, M.: Psihološki roditelj. Pravni život, Beograd 34 (1984) 1, s. 71-84.
19.	Jankovič, I.: Rusche-Kirschheimerova sociologija kazne. Sociologija, Beograd 22 (1980) 1-2, 111-125.
20.	Kaplan, B.: Understanding Family Disruption: The Cognitive Development of Children. Social Scrvicc Review, Chicago 54 (1980) 3, s. 414-422.
21.	King, M.; Goldman, R.: Crisis Intervention and Prevention with Children of Divorce and Remarriage. V: Crisis Counseling, Intervention, and Prevention in the Schools. Hillsdale, Frlbaum 1988, s. 51-71.
22.	Kušmič, E.: Djcca alkoholičara i alkohol izam. Socijalnapsihijatrija, Zagreb 15 (1987) 2, s. 115-124.
23.	Laub, J.; Sampson, R.: Unraveling Families and Delinquency. Criminology, London 26 (1988) 3, s. 35 5-380.
24.	Laub-Coser, R.: Role Distance, Sociological Ambivalcncc, and Transitional Status Systems. V: Sociological Theory. London, Macmillan 1970, s. 318-335.
25.	Mead, G : Play, the Game, and the Generalized Other. V: Sociological Theory. London, Macmillan 1970, 5.273-281.
26.	Mikšaj-Todorovič, Lj.: Obileljske i socio-dcmografskc karakteristike maloljetnih delinkvcnata u SR llrvatskoj i povezanost s nekim oblicima poremečaja u ponašanju Disertacija. Zagreb, Fakultet za dcfcklologiju 1987, 443 s.
27.	Mladcnovič, M.: Ponxlica iporodični odnosi. Beograd, Rad 1963, 459 s.
28.	Musscn, P.; Parker, A.: Parents and Caretakers as Reinforcers. V: 77ic Reinforcement of Social Behavior. New York, Houghton Mifflin 1971, s. 163-166.
29.	Patterson, G.R.: Parents as Dispensers of Avcrsivc Stimuli. V: The Reinforcement of Social Behavior. New York, Houghton Mifflin 1971, s. 167-174.
30.	Pcdičck, F.: Totalni človek - naš tel os vzgoje in izobraževanja. AnOiropos, Ljubljana 18 (1988) 1 -3, s 239-246.
31.	Požarnik, H.: Zakonski in družinski konflikti ter njihovo zdravljenje. Ljubljana, Dopisna delavska univerza 1979,156 s.
32.	Queloz, N.: Lien social et conformation des individus. Devianceet sociele, Geneve 13 (1989) 3, s. 199-208.
33.	Radke-Yarrow, M., Zahn-Waxlcr, C.: The Role of Familial Factors in the Development of Prosocial Behavior. V: Development of Antisocial and Prosocial Behavior. London, Academic Press 1986, s. 207-233.
34.	Rencr, T.: Nekatera vprašanja konstituiranja družinske politike. Teorija in praksa, Ljubljana 26 (1989) 6-7, s. 864-869.
35.	Rosenbaum, J.L: Family Dysfunction and Female Deliquency. Crime and Deliquency. London 35 (1989) l.s.31-44.
36.	Scott E., Scott, K.: Healthy Families. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology. I>ondon 27 (1983), s. 71 -78.
37.	Singer, S.; Ixvine, M.: Power-Control Theory, Gender, and Delinquency. Criminology. London 26 (1988) 4, s. 627-647.
38.	Šcstakov, D.A.: Koryslnaja naprvlcnost' i ce formirovanic v kriminogennoj scm'c. Vestnik l^eningradskogo universiteta, Ixningrad (1983) 1, s. 79-84.
39.	Šram, Z.: Dcvijantni oblici ponašanja maloletnika, obeležja njihove porodične sredine i cfikasnost sprovošenja vaspitnih mera. Socialna politika i socijalni rad, Beograd 23 (1987) 4, 35-50.
40.	Tavuchis, N.: The Analysis of Family Roles. V: The Family and its Future. Ixindon, Churchill 1970, s. 13-23.
41.	Thomas, W.; Znaniccki, F.: Family Disorganization - "I" Attitudes vs. "We" Attitudes. V: Sociological Theory, Ix>ndon, Macmillan 1970, s. 588-590.
42.	Toman, W.; Preiser, S.: Familienkonstcllationen und ihre Storungcn. Stuttgart, Ferdinand Enkc 1973, 83 s.
43.Ule,	M.: Emancipacija žensk kot model emancipacije subjekta. V: Emancipacija v jugoslovanski družbi -protislovja in problemi. Zihcrlovi dnevi 1984, Ljubljana, FSPN 1984, s. 383-394.
44.	Vasovič, M.: Porodično vaspitanje kao činilac vrednosne orijcntacijc aktivizma. Psihologija, Beograd 21 (1988)3,5.46-58.
45.	Wells, E.; Rankin, J.: Direct Parental Controls and Delinquency. Criminology, London 26 (1988) 2, s. 263 285.
46.	Wilson, H.: Parental Supervision Re-examined. The British Journal of Criminology, Ixindon 27 (1987) 3, s. 275-301.
47.	Wolfe, D.: Child Abuse, I>ondon, Sage 1987, 156 s.
48.	Zupančič , M.: Temeljna psihološka spoznanja o moralnem razvoju. Anthropos, Ljubljana 20 (1989) 1-2, s. 258-269.
49.	Ženske in diskriminacija. Ljubljana, Delavska enolnost 1986, 156 s.
50.	Žmuc-Tomori, M.: Klicpoočctu. Ljubljana, Cankarjeva založba 1988,139 s.
51.	Žmuc-Tomori, M.: Vloga očeta v psihodinamiki. Iskanja, Ljubljana 5 (1987) 6, s. 10-16.
Seznam uporabljene literature pripravila Marija Milenkovid.
Filozofija

Predikatna logika1
FRANE JERMAN
UVOD
Če hočemo izraziti logično strukturo stavčnih povezav, kot jih pozna npr. Aristotelova logika, potem nam sredstva stavčne logike ne zadostujejo. To lahko vidimo iz klasičnega primera: Če so vsi ljudje umrljivi in so vsi bclci ljudje, potem so vsi belci umrljivi. V njem čutimo logično nujnost, ki pa je z zgolj stavčno logičnimi sredstvi ni mogoče izraziti. Kar poglejmo:
(p a q) r
Stvar jc v tem, da tiči logičnost v notranji strukturi teh stavkov in ne samo v medstavčnih odnosih. Kar oglejmo si začetni stavek:
Vsi ljudje so umrljivi
V njem razločimo subjekt, predikat in besedico, ki govori o tem, na koliki del subjekta sc predikat nanaša. Besedica "ljudje" ima splošni značaj, jc pojem, ki ga lahko pojmujemo kot "množico" individuumov, ali kot "razred" individuumov. Takšnim pojmom pravimo v logiki individualne variable. Služijo nam prav za oznako takšnih pojmov ter jih ponazarjamo s črkami iz konca latinske abecede:
x 7. y.
Ti pojmi označujejo neko abstraktno množico (skratka "nekaj"), ki jo je treba pobliže kvalificirati, ker ima lahko takšne ali drugačne lastnosti. To storimo s tako imenovanimi predikati, ali kakor jih v logiki imenujemo s predikatnimi konstantami, ki jih simboliziramo z latinskimi črkami iz sredine abecede:
f g h. /=^,(4
Članek jc nasul na podlagi predavanj iz logike, kjer se jc pokazala potreba po dopolnitvi v slovenščini dosegljivih besedil o predikatnem računu na eni in Aristotelovo silogistiko na drugi strani. Članek seveda predpostavlja poznavanje temeljnih simbolov stavčne logike in načel tako imenovane naravne dcdukcijc. Uporabil sem različne učbenike logike od poljskih preko ameriških do nemških.
Lahko pa jih ponazorimo kako drugače npr. z velikimi črkami z začetka abecede (A, B, C) itd., kar bomo storili tudi mi pri obravnavi teorije silogizmov. Pomenijo pa lastnosti množicc ali razreda.
Nadaljna posebnost predikatne logike so kvantifikatorji. To so izrazi, ki povedo, na koliki del subjekta sc predikat nanaša. Tu nam logika ponuja nekaj možnosti, izmed katerih sc bomo odločili za najbolj preprosto. Predikat sc lahko namreč nanaša na subjekt predvsem na dva načina: tako da sc nanaša na ves subjekt ali pa samo na njegov del. V prvem primeru imamo opraviti s splošnim kvantifikatorjem, v drugem pa z delnim, ali kakor tudi pravimo eksistencialnim kvantifikatorjem. Lahko pa uvedemo tudi kvantifikatorje z omejenim delovanjem - to možnost s pridom izkorišča sodobna matematika. V tej predstavitvi predikatne logike bomo obravnavali samo dva kvantifikatorja in sicer splošnega in delnega (eksistencialnega). Simboliziramo jih takole: (x) jc splošni kvanifikator (Ex) jc eksistencialni k vantifikator
Oba kvantifikatorja vežeta individualno variablo in samo njo. Ni si mogoče zamisliti, da bi jo uporabili v individualnem ali singularnem stavku, to jc stavku, katerega subjekt jc lastno ime.
Poleg kvantificiranih stavkov pa poznamo vsaj šc dve vrsti stavkov. To so na eni strani individualni stavki, po drugi pa nedoločni. Individualni stavki so tisti, kijih uvaja lastno ime, kar - kot vemo - pomeni izključno nekaj individulnega. V logiki jc lastno ime vsak izraz, ki določa nekaj posameznega, torej nc samo imena in priimki! Lastna imena označujemo z malimi latinskimi črkami z začetka abecede, torej
a b c.
Individualni stavki imajo veliko vlogo v predikatni logiki, ker služijo kot argumenti v teoriji dokazovanja. Tako je npr, dokazana resničnost nekega cksistcncialncga stavka, čc lahko navedemo vsaj en resničen individualni primer.2
Nedoločni stavki nimajo kvantificirancga subjekta, ki pa jc nujno splošno ime (čc bi bilo lastno, bi bil stavek pač individualni ali - kot tudi rečemo - singularni stavek). Zavoljo njihove nedoločnosti in s tem tudi cliptičnosti jih običajno v logiki prevajamo v cksistcncialnc stavke.3 Tako smo obogatili slovar tčrminov stavčne logike za nekaj novih izrazov. Tako dobimo naslednji seznam logiških tčrminov:
1.	Individualne variable a,b,c ...
2.	Individualne konstante A, B.C... ali f, g, h
3.	Univerzalni kvantifikator (x) ali "Za vse x velja, da..."
4.	Eksistencialni kvantifikator (Ex) ali "2La vsaj cn x velja, da...)
5.	Stavčne variable p, q, r...
6.	Logične konstante	, ■< ., .	:	* (
a = konjunkcija v =disjunkcija —»= implikacija <-> = ckvivalcnca, ter
-i = negacija (ki jc edini monadični logični veznik!) 7. Običajna oklepajna znamenja. ((.))
2
Trditev "Nekatere kovine »o tekoče" verificira obstoj živega srebra! ^ Čc rečemo "Rože so lepe", to pravzaprav pomeni, da jc "vsaj ena roža lepa"!
PREVAJANJE PREDIKATNIH STAVKOV
V slovenščini poznamo več vrst predikatnih stavkov, nastane pa problem, kako jih prevajati v logično prcdikalno formo. Vzamimo za primer stavek
Vsi ljudje so umrlivi.
Ta stavek poznajo vsi učbeniki tradicionalne logike, vidimo pa, da ga sestavljajo predikat "so umrljivi", subjekt "ljudje" in splošni ali univerzalni kvantifikator "vsi". Vse to so elementi, ki smo jih našteli v seznamu predikatne logike. Predikat bomo označili kar s "P", subjekt s "S", splošni kvantifikator pa s formulo "(x)". Najbolj jasno opredelimo splošnost stavka z implikacijskim odnosom med subjektom in predikatom, pri čemer imamo tudi subjekt za lastnost neke množice., Ta kvantifikator uvaja individualno spremenljivko ali variablo "Za vse x velja...", kar pomeni naslednje: če jc nekaj človek, potem mora biti to nekaj tudi unirljivo bitje. Subjekt in predikat sta torej dve lastnosti omenjene variable ("nekaj"!). Zato prevedemo gornji stavek v predikatno formo takole:
Za vse x velja: če je x človek, potem je tudi umrljiv
kar izrazimo z logičnimi sredstvi v naslednji formuli
(x)(Sx->Px).
Malce drugače prevedemo eksistencialni ali delni stavek. Vzemimo naslednji primer
Nekateri učitelji so telovadci.
Gre pravzaprav za presek dveh razredov in sicer razreda učiteljev in razreda telovadcev. Z njunim presekom dobimo poseben "presečni" razred tistih učiteljev, ki so telovadci in tistih telovadcev, ki so učitelji. Ali s simboliko predikatnega računa:
(Ex)(SxaPx)
Presečni razred označujemo s konjunkcijo, saj gre za razred tistih elementov, ki so eno in drugo, torej v našem primeru učitelji in telovadci.
S tem lahko prevedemo v logično formo vse stavke, ki jih poznamo iz tako imenovanega logičnega trikotnika: A, E, I in O stavke (splošno trdilnc, splošno nikalnc, delno trdilnc in delno nikalnc).
A = (x) (Sx -> Px) E = (x) (Sx -> -i Px) I = (Ex)(Sx a Px) 0=(Ex)(Sxa-iPx)
Glede na to nastane vprašanje, ali lahko ponazorimo s sredstvi predikatne logike tudi Aristotelovo teorijo kategoričnega silogizma? Odgovor jc seveda pritrdilen, toda ne brez "preostanka", kot bomo videli kasneje.
Logika ni sama sebi namen, ampak služi predvsem kot instrument dokaza. Zato mora imeti posebej zgrajeno teorijo. Za zdaj je najbolj prikladna oblika takšne teorije dokaza sistem naravne dedukcija, ki temelji na uporabi posebej izbranih logičnih pravil in posebej izbranih pravil zgradbe dokaza. Ker jc naravna dedukcija teorija dokaza za
stavčno logiko, ki jc temelj vsake logike (torej tudi predikatne), že zgrajena, se tudi sistem naravne dedukcije za predikauio logiko začne z njo.
Naravna dedukcija pozna tako imenovana primarna in sekundama pravila izpeljevanja. Najprej si oglejmo deset primarnih stavčnih deduktivnih pravil.
LK	Priključitev	Opustitev
—»	Iz izpeljanega P ob predpostavki a (ali drugih predpostavk), izpeljemo a->P	Iz a p in a sledi P
a	Iz a in p sledi aa p	Iz a a P sledi ali a ali P
v	Iz a sledi ali av p lahko pa tudi pva	Iz a v p ter-, P sledi a ali iz a v p ter-.a sledi p
	Iz a->p in p->a sledi a P	Iz a <-> p sledi a-»pali p-»a
—i	Iz izpeljanega izraza P a —i p na podlagi hipoteze a sledi —i a	Iz izpeljanega izraza P a—i P na podlagi hipoteze—i a sledi a
Izraza a in p nadomestujeta katerikoli logično pravilno oblikovan izraz. Pravilo za opustitev implikacije imenujemo tudi Modus ponens ali s kratico kar MP, za druga pravila pa uporabljamo oznake kot so PI (Priključitev implikacije), PK in OK (Priključitev in opustitev konjunkcije), OD in PD (Priključitev in opustitev disjunkcijc) ter analogno PE (ekvivalcnce) in OE, ter pravilo, ki zadeva tako imenovano posredno sklepanje in ga imenujemo kar (KON)(-tradikcija).
Razen teh primarnih pravil za izpeljevanjc poznamo še nekaj pomembnih sekundarnih, se pravi izpeljanih pravil:
Modus tolens	Iz ctApin —i p sledi —i a	MT
Pravilo prehodnosti	Iz a aP in Pay sledi clay	PP
Dvojna negacija	Iz a izpeljemo—i —i a in narobe	DN
De Morganovi zakoni	Iz oca p sledi -i ( a v -i P) in na narobe Iz -i (a a B) sledi -i a v -i p in narobe Iz a a -i p sledi ( a v B) in narobe Iz —i (—i a a -. P) sledi avp in narobe	DM
Definicijska substitucija	a ->p\= —i avp -i a ->p =avp a-»p = —i (oa p) -i (a-> P) = a a -i p	DS
Kontrapozicija	Iz a—»p sledi —> P —> -i a in narobe Iz a—► p sledi P —> -i a in narobe Iz —»a—>P sledi -i P -> a in narobe.	KP
Pravila gradnje dokaza so preprosta. Najprej izpisujemo v vsako posebej oštevilčeno vrsto hipoteze (prve člene implikacij). To označimo ob strani s črko h. Ko dobimo z uporabo pravil in že dokazanih tez zadnji člen implikacije (konsekvens), smo dokaz zaključili. Za dokazovanje uporabljamo navedena pravila in vse že dokazane teze, ki nam služijo kot sekundarna pravila, zakaj vsako/pravilo sklepanja ali dedukcijsko pravilo sledi iz dokazane teze in jc njeno preoblikovanje.
Sistem narave dedukcije za prcdikaUii račun temelji na istih pravilih. Razlika jc samo v tem, da tu veljajo še posebna pravila, ki zadevajo oba kvantifikatorja.
Prvo pravilo jc pravilo opustitve splošnega kvantifikatorja. Če je izraz opremljen s splošnim kvantifikatorjem, potem lahko izpeljemo iz njega katerikoli primer, kar pomeni, da lahko v izrazu nadomestimo individualne variable z individualnimi konstantami (lastnimi imeni) brez kakršnekoli omejitve. To pravilo zapišemo s kratico OUK. Pravilo za priključitev univerzalnega kvantifikatorja praviloma ne moremo upoštevati, razen tam, kjer gre za končno število preverljivih primerov. Iz posameznega
primera namreč nc moremo sklepati na njegovo splošno veljavnost, razen v primeru, ko gre za končno število primerov, kar pa jc treba posebej dokazati.
Pri pravilu opustitve eksistencialnega kvantifikatorja pa moramo upoštevati naslednjo omejitev: Iz eksistencialno opremljenega izraza lahko izpeljemo posamezen primer, če se uvedeno ime (individualna konstanta)6e nahaja že v samem izrazu ali v vrsti argumentov pred njim. Pravilo simboliziramo s simbolom OEK. Da bi se izognili možni napaki, vedno opravimo (kjer je to mogoče) najprej OEK in šele nato OUK. Razlog te omejitve jc seveda možen napačen sklep. Saj npr. iz trditve "Nekateri politiki so demokrati" ali
(Ex) (PxaDx)
ne moremo sklepati brez posebnega razloga, daje poljubni politik (a) demokrat.
Oba kvantifikatorja med seboj lahko zamenjujemo. Če predpostavljamo končno število stavkov, potem lahko predstavimo izraz, opremljen s splošnim kvanlifiktorjem kot konjunkcijo končne množicc individualnih stavkov, torej
fa! a fa2a fa3 a...Afa„
Za eksistencialni kvantifikator pa lahko vzamemo disjunkcijo končnega števila stavkov, saj jc disjunkcija resnična, čc jc vsaj en stavek resničen. Torej:
faj v fa2 vfa3 v...vfa„.
Da vladajo med konjunkcijo in disjunkcijo posebni odnosi, ki jih označujejo De Morganovi zakoni, že vemo. Iz tega spoznanja tudi sledi, da konjunkcijo lahko izrazimo z disjunkcijo in narobe. Na podlagi tega premisleka lahko postavimo med univerzalnim in eksistencialnim kvantifikatorjem naslednja dva relevantna odnosa:
Iz -i (x)a sledi (Ex) -.a in iz -i (Ex)a sledi (x) -i a.
Oba sledila iz De Morganovih zakonov o odnosu med konjunkcijo in disjunkcijo vključno z vsemi možnimi kombinacijami z ncgacijo. Sam postopek zamenjave kvantifikatorjev označimo s kratico ZQ.
Naj to ponazorimo šc s tabelo:
Opustitev splošnega kvantifikator OUK	Iz sploš. stavka lahko izpeljemo katerikoli primer
Opustitev eksistencialnega kvantifikatorja OEK	Iz eksistencialnega stavka lahko izpeljemo katerikoli primer, ob pogoju da se uvedeno ime nc nahaja niti v simbolizaciji preverjanega stavka niti v vrstah dokaza pred njim.
Zamenjava kvantifi-katorjev ZQ	Iz -.(x)«, izpeljemo (Ex)—.ocx Iz -i(Ex)ax izpeljemo (x)-,ax
Kako dokazujemo znotraj predikativne logike z uporalx) pravil naravne dedukcije, naj pokažemo na teoriji kategoričnega silogizma.
KA TEGORIČNISILOGIZEM
Kategorični silogizem jc tročlensko sklepanje iz dveh premis na sklep. Sklep omogoča termin, ki jc skupen za obe premiji, in ga označujemo z znakom M (terminus mcdiusl. Glede na njegovo mesto, poznamo štiri figure: v prvi je M subjekt prve in predikat druge premise (M - P, S - M); v drugi figuri jc M predikat obeh premis; v tretji jc M subjekt obeh premis, v četrti figuri pa jc M predikat prve in subjekt druge premise. Aristotel ni priznaval četrte figure in je imel za veljavne samo štirinajst silogizmov. V predikatni logiki jc mogoče dokazati petnajst silogizmov, v tradicionalni logiki, z uporabo sholastičnih transformacijskih pravil, jc mogoče dokazati devetnajst silogizmov.
Ob upoštevanju sholastičnega poimenovanja silogizmom, jc mogoče dokazati v 1. figuri naslednje moduse: bArbArA4' cElArEnt, dž\rll in fErlO, v 2. figuri modusc cEsArE, cAmEstrEs, fEstlnO, bArOcO; v 3. figuri modusc dArAptl, dlsAmls, dAtlsI, fElAptOn, bOcArdO, fErlsOn in v četrti figuri modusc brAmAntlp, cAmEnEs, dlmArls, fEsApO, frEsIsOn, torej devetnajst modusov.
V predikatni logiki moramo izvzeti naslednje štiri modusc: darapti, felapton, bramantip in fesapo. Razloge bomo še navedli.
Omenjenih silogizmov pa ne moremo dokazovati neposredno, se pravi tako, da zadnji člen izpeljemo neposredno. Dokazovanje jc posredno, kar pomeni, da dokazujemo negacijo tega, kar hočemo dokazati. Če izpeljemo protislovje, potem smo dokazali, da drži negacija naše negacije, torej trditev, ki smo jo hoteli dokazati.
Oglejmo si dokaze vseh štirih veljavnih modusov prve figure: bArbArA	/ „
*
(x) (Mx ->Px); (x) (Sa -> Mx); ]—(x) (Sx-> Px)
1.	(x)(Mx-»Px)	h
2.	(x) (Sa —» Mx)	h
3.	—i(x) (Sx Px)	hpd
4.	(Ex)-,(Sx->Px)	ZQ3
5.	-<Sa -» Pa)	OEK 4
6.	Sa ->Ma	OUK 2
7.	Ma Pa	OUK 1
8.	Sa A-Pa	DS 5 (dcf. sub.)
9.	-.Pa	OK 8
10.	-.Ma	Mt7,9
11.-.Sa	Mt6,10
12.	Sa	OK8
13.	SaA-Sa	PK 11,12: (KON),torej
14.	(x) (Sx —> Px)	3
4
Inicialke pomenijo vrsto predikatnega suvka glede na Uko imenovani logični kvadrat. Navidezno nesmiselne besede pa vsebujejo tudi navodila /.» dokazovanje v okviru Aristotelovega načina dokazovanja. Glej npr. mojo knjižico Logika za mlade, 1979, str. 81/82.
cElArEnt
(x) (Mx -> -Px); (x) (Sx	Mx); |—(x) (Sx -> -Px)
1.	(x)(Mx-»-Px)	h
2.	(x) (Sx -> Mx)	h
3.	—r(x) (Sx -> —iPx)	hpd
4.	(Ex) —.(Sx—.Px)	ZQ3
5.	-.(Sa -Pa)	OEK 4
6.	Sa -> Ma	OUK 2
7.	Ma —» —Pa	OUK 1
8.	Sa a Pa	DS 5
9.	Sa	OK 8
10.	Ma	Mp6,9
11.	-.Pa	Mp7,10
12.	Pa	OK 8
13.	Pa a -.Pa	PK 11,12 (KON), lorcj
14.	(x) (Sx -Px)	3
dArll	J
(x) (Mx -> Px); (Ex) (Sx a Mx);|— (Ex) (Sx a Px)
1.	(x)(Mx->Px)	h
2.	(Ex) (Sx a Mx)	h
3.	-.(Ex) (Sx a Px)	hpd
4.	(x) -i(SxaPx)	ZQ3
5.	SaAMa	OEK 2
6.	-.(Sa a Pa)	OUK 4
7.	Ma —>Pa	OUK 1
8.	Sa—>-.Pa	DS 6
9.	Sa	OK 5
10.-.Pa	Mp8,9
11.	Ma	OK 5
12.	Pa	Mp7,l 1
13.	Pa a -Pa	PK 10,12 (KON); torcj
14.	(Ex) (Sx aPx)	3
fErlO	J H
(x) (Mx -.Px); (Ex) (Sx a Mx); (— (Ex) (Sx a -Px)
1.	(x) (Mx —»—.Px)	h
2.	(Ex) (Sx a Mx)	h
3.	-.(Ex) (Sx a -Px)	hpd
4.	(x) —.(Sx a Px)	ZQ3
5.	Sa a Ma	OEK 2
6.	-.(Sa a -Pa)	OUK 3
7.	Ma -> -.Pa	OUK 1
8.	Sa -> Pa	DS 6
9.	Sa	OK 5 10. Pa	Mp8,9
11.	Ma	OK 5
12.	-Pa	Mp7,l 1
13.	Pa a-Pa	PK 10,12 (KON), torcj
14.	(Ex) (Sx a -Px)	3
Na podoben način lahko dokazujemo tudi druge moduse preostalih figur. Tako npr. dokažemo modus druge figure
cEsArE
(x) (Px -.Mx); (x) (Sx -> Mx); h— (x) (Sx -> -Px)
1.	(x) (Px-,Mx)	h
2.	(x) (Sx -> Mx)	h
3.	-i(x) (Sx -Px)	hpd
4.	(Ex) —i(Sx —» —Px)	ZQ3
5. -.(Sa —» -.Pa)	OE4
6. Pa -,Ma	OU1
7. Sa —> Ma	OU2
8. SaAPa	DS 5
9. Pa	OK8
10. -.Ma	Mp5,9
11. Sa	OK 8
12. Ma	Mp 6,11
13. Ma a -iMa	PK 10,12 (KON):
14. (x) (Sx-»-.Px)	3
Zdaj sc lahko vrnemo k vprašanju nedokazljivosti prej omenjenih štirih modusov.
Gre za štiri moduse, pri katerih sklepamo iz dveh splošnih premis na delni sklep. Ker sklepamo tako, da izpeljemo posredni dokaz, se pravi, da izhajamo iz negacijc tega, kar hočemo dokazati, dobimo kol hipotezo posrednega dokaza (hpd) zanikani kvantifikator. Ker na njem ne moremo uporabiti nobene operacije, ga moramo spremeniti s postopkom zamenjave kvantifikatorjev. Tako dobimo iz I in O stavkov splošne stavke. Iz dveh implikacij pa v tem primeru ni mogoče dobiti ustreznega sklepa, torej takega, ki bi pomenil negacijo naše hipoteze posrednega dokaza. Primer:
fElAptOn (3. figura) (x) (Mx -Px); (x) (Mx -> Sx); h— (Ex) (Sx a -Px)
1 .(x) (Mx —»—Px)	h
2.(x)(Mx	->Sx)	h
3.-i(Ex)(Sx	a -Px)	hpd
4.(x)-i(Sx	a —.Px)	ZQ3
5.Ma	—»-Pa	OUK 1
6.Ma	Sa	OUK 2
7.	-i(Sa a-Pa)	OUK 4
8.Sa-»Pa
DS 7
Iz treh implikacij nc moremo dobiti negacije hipoteze posrednega dokaza. Tu nam ne pomaga niti pravilo o kontrapoziciji in prehodnosti. Protislovje dobimo samo, če dodamo predpostavljamo Ma.
S tem postopkom lahko rešimo tudi preostale tri silogizme. To pa nam dokazuje še enkrat, daje Aristotelova teorija kategoričnega silozima vendarle poseben logiški račun, ki ga s sodobnimi sredstvi lahko samo ponazarjamo, in nič drugega.
Prcdikatna logika jc siccr zelo močno orodje, s katerim pa jc treba znati ravnati vešče pa tudi previdno. O tem, kaj nam prinaša, pa v naslednji številki.
9.	Ma
10.	-.Pa
11.	Sa
12.	Pa
dh (dodatna hipoteza)
MP 9,5 MP 9,6 MP 11,8
13.	Pa a-Pa
14.	(Ex) (Sx a-.Px)
PK 11,12 (KON), torej 3
Nietzsche contra ratio ali o estetski dimenziji večnega
povratka
GREGOR ADLEŠIČ
Kadar govorimo o filozofiji Fricdricha Niclzschcja, tega velikega kritika racionalistične metafizike in s tem prvega filozofa moderne, imamo skoraj vedno nujno nelagoden občutek. Razlogov za to je seveda več, tako upravičenih kot neupravičenih.
Najprej seveda in predvsem, se tako ali drugače, slej ko prej srečamo in spopademo z njegovim problematičnim pojmom nadčloveka, če ga sploh smemo imenovali pojem, saj ga imamo lahko, če upoštevamo, da poskuša Nietzsche prav z njim premagati nihilizem svoje dobe, za nek družbenoteoretični in utopični sen filozofa.
Sledi pa, kar navadno neizogibno spremlja vsak poskus analize Nictzschcjcve misli, tisti neizogibni občutek nezadostnosti in nedorečenosti, ki se poraja iz nujnega neuspeha vsakega poskusa neke definitivne in dokončne occnc njegovega dela.
Njegove misli, ki vsaj po merilih diskurzivnega mišljenja niso racionalno urejene in sistematizirane in po mnenju nekaterih avtorjev niti racionalne, odtod neustrezna šolska oznaka njegove misli za iracionalizcm, se tako po oblikovni, kot v nekaterih ozirih tudi po vsebinski plati naslanjajo na predsokratsko filozofsko izročilo, saj, kot je splošno znano, velja Nictzschcju Sokrat za prvega dekadenta. Zato in s tem se Niclzsche v svojem uporu proti povsod prisotnemu racionalizmu odloči za fragment in se tako, tudi s svojim pojmom nadčloveka, odloči za prednost dela pred ccloto in postavi egoističnega posameznika nad družbo; in prav od tod izvirajo številni nesporazumi. On se namreč v nasprotju s povsod prisotno dckadcnco, ki jc po njegovem mnenju postala v evropskem duhovnem življenju prevladujoč dejavnik, odloči za poveličevanje moči na škodo vsake slabosti in nemoči. Seveda pa je ravno njegov kult moči največ prispeval k temu, da so ga imeli za glasnika nacizma.
Moment modernosti pa moramo iskati ravno v Nictzschejcvi neizprosni kritiki idealistične metafizike in na njej fundirane morale ter tako racionalizma nasploh. In prav to jc, po vsej verjetnosti, tista izhodiščna točka, ki povezuje zelo raznorodno in fragmentarno Nictzschcjcvo filozofsko zapuščino, ki, kol vemo, sega od brezkompromisne krilikc religije in morale, preko kritike cclotnc idealistične metafizike v vsej njenih invariantah, pa vse do njegovih utopičnih poskusov preseganja dckadcncc in premagovanja evropskega nihilizma in ki se občasno ukvarja tudi s filologijo, zgodovino, zgodovino religije, literarno kritiko, glasbeno kritiko, vrcmcnoslovjcm in nenazadnje tudi s kulinariko in psihologijo. Njegova velikopotezna kritika evropskega
nihilizma pa jc vrh vsega estetske provinicnce. In prav ta estetstki sloj njegove misli, ki je vseskozi prisoten v njegovih analizah kot tisto neizrečeno ozadje, ali bolje kot tista pot, po kateri poskuša on rešiti evropski subjekt pred njegovo neizogibno dcstrukcijo. Skratka, zaznal jc, ali čc hočete začutil destriktivne učinke, ki jih prinaša takoimenovani napredek in z njim vsesplošna racionalizacija in instrumcntalizacija in to tako posameznika, odtod seveda tudi njegov upravičen strah pred dcstrukcijo subjekta, kot tudi cclotncga družbenega življenja. Toda njegovo napako moramo iskati predvsem v tem, da nam kot pot iz duhovne propadlosti svoje dobe nudi neke žc davno prctcčcnc in pozabljene razvojne stopnje človeškega rodu in v toliko jc soroden nemški romantiki. Pot njegovega preseganja evropskega nihilizma nas tako v predzgodovino, iz civilizacijc v barbarstvo in s tem iz LOGOSA v MITHOS. Tako seveda Nictzschcja njegove analize evropskega nihilizma, kot meni J. Habcrmas, vodijo v nek arhaični svet, ki jc onstran dobrega in zlega, v mitski svet "... izza aleksandrijskega in izza rimsko-krščanskega sveta ..." in siccr v "starogrški prasvet velikega, naravnega in človečnega."1
II
Nictzschcjcva kritika moderne in z njo seveda tudi evropskega nihilizma se torej nanaša predvsem na destruktivne učinke do konca prosvctljcncga in instumentaliziranega uma, ki ruši pred seboj vse, tako subjekt kot tudi samega sebe. Nictzschcjcvc analize predstavljajo pravzaprav svojevrstno fenomenologijo njegovih učinkov na skoraj vseh področjih duhovnega življenja. Nictzschcjcva kritika, ki jc utelešena predvsem v njegovem teoremu o volji do moči, pa sc nanaša predvsem na dcstrukcijo starocvropskcga troedinega pojma rcsnicc, ali če hočete večne rcsnice, ki sc uteleša v identiteti dobrega-lepega in rcsnice. Tako se seveda lc-ta, z njim pa seveda tudi Nictzschcjcva misel sama, razgradi na svoje izvorne praclcmcntc.
Tako imamo lahko Nictzschcjcvo misel za scicntistično-pozitivistično, politično-moralno ter estetsko-artistično velikopotezno kritiko gibanja evropskega duha, torej tiste judovsko-grško-krščanske tradicijc, ki jo po navadi z eno besedo imenujemo razsvetljenstvo.
Orodje ali bolje rečeno orožje njegove bojevite anti metafizično ter antiracionalistično nastrojene kritike razsvetljenstva pa sc imenuje volja do moči, kajti, kot jc zapisal Horkhcimcr: "Metafizika volje kot bistva sveta, ki ni racionalni princip, nujno vodi v premislek o problematiki rcsnicc. Ona tvori jedro Nictzschcjcvc misli in preko nje sc Nietzsche vrača v svobodni eksistencializem."2 Nietzsche torej ni nikakršen metafizik, ampak predvsem psiholog. Njegova kritika jc pisana s stališča avtobiografijc subjekta, torej avtorja samega.
Njegova kritika pa ozhaja iz temeljnega spoznanja, daje dckadcnca prevladala, daje torej uradna duhovnost zapadla v hipokrizijo ter da sc jc razsvetljenstvo sprevrglo v svoje nasprotje, da so njegove svetle vrednote spremenile svoj predznak, ter, da je lc-to iz instrumenta pospeševanja napredka in osvobajanja vseh človekovih sil in moči postalo orodje duhovnega gospostva nad subjektom in s tem takorekoč grobar. Nictzschc
'j. Habcrmas: Filozofski diskurz modeme, Globus, Zagreb, 1988, v: Ulazak v poslmodcmu: Nictzschc kaoprckrctnica, sir. 86.
2 M. Horkhcimcr: Zur Kritik der instrumentellen Vcmuna, I-'rankfuit/M, 1967, v: Die AklualitSt Schopcnhaucrs, str. 262.
dcmonizira krščanstvo kot najmlajšo ideologijo, pri čemer mu velja celotna idealistična metafizika zgolj za njegovo sekularizirano obliko, ali kot meni Habcrmas: "Teorija o volji do moči, ki se odigrava v vsakem dogajanju, daje okvir, v katerem nam Nietzsche pojasnjuje, kako nastajajo fikcije sveta biti in dobrote, kot tudi navidezna identiteta spoznavajočih in moralno delujočih subjektov, kako se s pomočjo duše in samozavedanja konstituira sfera notranjosti, kako metafizika, znanost in asketski ideali prihajajo na oblast..."3
Nictzschcjcv pojem dckadcncc nam torej ne sporoča nič drugega kot to, da so asketski ideali prevladali, daje torej samodcstrukcija subjektka pričela razjedali njegovo substanco ter da jc avtonomija subjekta, zaradi delovanja rušilnega do konca prosvctljencga uma, prešla v popolno heteronomijo. O povedanem pa jc Horkhcimcr zapisal naslednje: "Psihološki mehanizem, preko katerega nagoni spremenijo svoje predznake, jc bil v psihologiji temeljito raziskan. Preko pojma ambivalence in reakcijske tvorbe (Rcaktionsbildung) jc Freud pojasnil temeljna stanja duševnega življenja, ki so pri tem bistveno dejavna. Toda socialni pomen psihične sposobnosti, s katero se iz stiske naredi krepost, s tem da jc nemoč spreobrnjena (umgcdcutct), je uvidcl predvsem Nietzsche. Asketski ideal jc po njegovem mnenju zgolj 'neka umetnija v ohranjevanju življenja' 4 "Psihološka sredstva, s pomočjo katerih jc preko ekonomskih odnosov dosežena odpoved pri nižjih razredih, so pri njem študirana do podrobnosti. Poleg 'hipnostiziranja' jih imenuje tudi 'zvijačnost' in vse drugo, kar spada zraven, kot npr. absolutna regularnost, popolna brezpogojna poslušnost, zapolnjevanje časa, neko določano dovoljenje. Imenuje jih tudi vzgajanje za 'brezosebnost', za 'samopozabo', za 'incuria sui'.5"6
Nictzschc jc torej spoznal, da krščanstvo in njegova priročno sekularizirana oblika -idealistična metafizika gradita na avtoriteti in ne dejstvih, ter za zamenjujeta upanje z resnico. Namesto zadovoljitve vitalnih potreb pa posamezniku nudita transcendentno kompenzacijo, neko plačilo po smrti, seveda le v primeru, če lc-ta deluje v skladu z družbeno koristnimi zapovedmi, torej "dobrim". Tako se transccndcnca nasploh izkaže za tisto, kar pravzaprav v resnici jc, tj. za nerealno plačilo za realno trpljenje.
Nictzschc seveda odklanja vsakršen transccndcntalizem in se opredeli za borbeni ateizem in tako nam njegov Zarathustra svečano sporoči, da jc bog mrtev. Nictzschcju jc odvratno vsako spoštovanje, katerega racionalnosti ni moč dokazati. Vera v boga in njegovega mrtvega sina, spoštovanje desetih zapovedi, postavljanje dobrega pred zlo, transcendentnega pred realno, slabost in nemoč pred moč ter čaščenje asketskih idealov namesto moči itd. se tako izkaž.e za čisto navadno ideologijo in tako nam Niclzsche prikazuje in obenem skrbno analizira zgodovino prosvctljencga mišljenja kot zgodovino organa gospostva in moči. Skratka, tako on prav s pomočjo svojega teorema o volji do moči, razkrinkava razsvetljenstvo, ali "krščanstvo", kot pravi sam, kot zgolj najprimernejše sredstvo za obvladanje narave in podrejanje posameznikov. Nictzschc tako svoj pojem "krščanstva" razpotegne na cclotno duhovnost in ga vtoliko izenači s pojmom razsvetljenstva.
3	J. Habcrmas: Filozofski diskurz modeme, Globus, Zagreb, 1988, v: Ulazak u postmodemu: Niclzsche kao prckretnica, sir. 94.
4	F. Niclzsche: Gcsammcltc Werke, Mausarionausgabe, v. Zur Gcncalogic der Moral, sir. 471, afor. 18.
5Ibid.
6 M. Horkhcimcr: Kritischc Thcoric I, FrankfurVm, 1968, V: Zum Ralionalismusslrcil in der gcgcnwHrtigcn Philosophic, sir. 166f.
"Nictzschcjcva kritika 'evropskega nihilzma' v skrajni konsckvcnci izhaja iz spoznanja o zanikanju kulturnega razvoja od nastanka krščanstva dalje."7 Omenjeno dejstvo pa kaže zgolj na to, da je, kot smo žc omenili, njegov pogled uprt izza rimsko-krščanskega sveta v starogrški svet, in sicer izza aleksandrijskega obdobja v arhaično herojsko dobo, v dobo torej, ki predstavlja neposredno predzgodovino začetka gibanja evropskega prosvetljcncga duha. Skratka, volja do moči predstavlja zgolj refleksijsko stopnjo, s pomočjo katere sodobna zavest odkriva skrite in namerno zakrite korene nihilizma. Pravi afirmativni del Nictzschcjcvc misli pa predstavlja njegova teorija dionizičnega.
III
Volja do moči predstavlja za Nictzscheja edini pravi pogoj praktičnega uma. Skratka, Nictzschejevo delo predstavlja: "... iniransingentno kritiko praktičnega uma ... Ta kritika pa poudarja scicntivistični princip vse do uničenja".8 Njegova kritika razsvetljenstva jc seveda radikalna. Smrt boga vsebuje namreč v sebi paradoks. Negira namreč samo znanje. Vendar pa ostaja volja do moči kljub svojemu realizmu metafizični princip in prav zato jc lahko Adorno Nictzshcjcvo misel upravičeno označil za "nihilistično metafiziko".9
Nictzschcjcv eredo se imenuje znanost. Njena poslednja skrivnost pa vskrajni konsckvcnci samoohranitev; vtoliko ostaja Nictzschc kljub vsemu razsvetljenec. Še več, lahko bi celo rekli, da vzame razsvetljenstvo zares in vztraja na njegovih principih vse do konca. "Sistem, h kateremu teži razsvetljenjstvo, predstavlja tisto obliko spoznanja", menita Adorno in Horkhcimcr v svoji "Dialektiki razsvetljenstva", ki najbolj učinkovito podpira subjekt pri obavladanju narave. Njegovi principi so principi samoohranitve. Nezrelost jc nesposobnost ohranjanja samega sebe."10
Nictzshcjev pojem nadčloveka tako konsekventno izreka pravičnost sveta zlega gospostva in nam z dodatkom njegove psihologije rcsscnlimcnla razkriva tajni eredo vladajočih razredov. Samoohranitev jc torej pri njem razumljena dobesedno, tj. kot hranjenje in ohranjanje samega sebe za vsako ccno, tudi na škodo vsakršne slabosti in nemoči. Tako Nictzschc hipostazira moč in jo povzdigne v princip. Volja do moči pozna namreč en sam zakon: zakon močnejšega. "Ko pa jc bila objektivna sistematizacija narave razkrinkana kot predsodek in mit ostaja narava le šc kot materialna masa. Nictzschc nc pozna nikakršnega zakona, 'ki bi ga zgolj spoznali in ki nam ne bi bil potlej nadrejen '." Vkolikor razum, ki jc rastel po merilih samoohranitve sploh pozna kakšen zakon obstoja, potem jc to zakon močnejšega."12
M. Hoikchimer: Kritischc thcoric II, Frankfurt/m, 1968, v: Egoismus und Frcihcitsbcwcgung, str. 60. "Nictzschc si prisvoji izraz, ki ga prvič filozofsko uporabi Jacobi, bržkone iz. časopisov, ki so poročali o ruskih atentatih. Z neko ironijo, za katero jc postalo medlem uho J.c prclopo, uporabi Nietzsche izraz za dcnunciranje krščanstva kot institucionaliziranega zanikanja volje do življenja. T. W. Adomo: Negative dialektik, Frankfurt/m, 1966, str. 326.
8	T.W. Adomo-M. Horkhcimcr: Dialectic of Englightcnmcnt, London, 1972, str. 94.
9	Cf. T.W. Adomo: Gesammcltc Schriftcn 13, Die Musikalischcn Monographicn, Frankfurt/m, 1971, v: Vcrsuh Ubcr Wagner, str. 125.
M. Horkhcimcr-T. Adomo: Dijalcklika prosvcllilcljstva, Sarajevo, 1974, str. 95.
11	F. Nietzsche: Wcrkc XI. Krrtncr, str. 214.
12	M. Horkhcimcr-T. W. Adomo: Dialectic of Enlightenment, Ixindon, 1972, str. 99.
Tako predstavlja volja do moči edini "naravni zakon", ki ga Nietzsche še priznava. S tem pa se on osvobodi vsakršne racionalizacije. "Kje pa obstaja, prosim vas, 'mani Vcrneuil',13 smrtnik, ki bi bil dovolj neumen, da bi vsem dokazom navkljub prisegal, da se ljudje po pravu in dejansko rodijo enaki? Samo ljudomrznež, kakršen jc Rousseau, je lahko prišel do takega pradoksa. Ker je bil tudi sam slabič, si jc prizadeval, da bi tiste, ki jih ni mogel doseči, znižal na svojo raven. Le kako se sme, prosim vas, pigmcjec, ki jc velik le štiri pedi, primerjati z modelom rasti in s silo, ki jo je narava, z močjo in obliko vred, dala nekemu Hcrkulu? Ali ne bi bilo to tako, kot če bi se muha hotela primerjati z slonom? "..." Zahtevati od sile, "nadaljuje Nictzschc14", da se ne izkazuje kot sila ter da ni volja do osvajanja in podjarmljanja, da ni volja po vladanju, da ni želja po sovraštvu, ter odporu, bi bilo prav tako nesmiselno, kot zahtevati od nemoči, da se kaže kot moč"15 Nictzschcju jc odvratno vsakršno spoštovanje, katerega racionalnosti ni moč dokazati in v toliko imamo lahko njegovo misel za pozitivistično orientirano kritiko ideologije, ali točneje rečeno razsvetljenske ideologije, katere pravi credo nam pravzaprav kaže njegova misel. On pretvarja tisto, kar jc bilo brez znanstvenega dokaza obstojeno, v nekaj poželenja vrednega, tisto pa, kar se brez vsakršnih dokazov ceni, v nekaj prezira vrednega. To pa pomeni prevrednotenje vseh vrednot, ki se v Nictzschcjcvi verziji glasi takole: "Slabotni in neuspešni morajo propasti, to je prva predpostavka našega človekoljubja. Pa še pomagati jim moramo pri tem. Nič ni bilj škodljivega od krščanstva - od sočutja do neuspelih in slabotnih..."16 "Krščanstvo ... si začuda prizadeva premagati tirane in jih sili, naj sprejmejo doktrino bratstva... naj prevzamejo vlogo slabotnih; jih predstavlja, govori v njihovem jeziku in jim je podobno. Lahko smo prepričani, da jc bila ta zveza predlagana s strani slabotnih in da so jo uvedli, ko jc v njihove roke slučajno prišla duhovniška oblast."17 18 Tako sc torej glasi Nictzschcjeva gcncalogija morale, katere vrednost moramo iskati predvsem v njenem realizmu in odkritosrčnosti pri analizi in opisu pravšnje morale za svet zlega gospostva. Obenem pa Nictzschc prav z njeno pomočjo ruši ctično-ontološke stebre obstoječega vrednostnega sistema. In tako je lahko Nietzsche v svojem najpomembnejšem delu,. "Tako je govoril Zarathustra" napisal: "Ko pa jc Zaratustra ostal sam, reče v svojem gozdu svojemu srcu takole: 'Ali jc to sploh mogoče! V svojem gozdu stari svetnik sploh še ni nič slišal o tem, daje BOG MRTEV!"19
IV
Seveda pa predstavlja razkrinkanje prevladujočih vrednost kot namerne laži in mehanizma duhovnega gospostva nad posamezniki ter njihova destrukcija zgolj rcfleksijsko stopnjo Nictzschcjcve misli, na kateri sodobna zavest s pomočjo teorema o volji do moči odkriva skrite in namerno zakrite simptome in korenine dckadcncc oziroma nihilizma. Pravi afirmativni del njegove misli predstavlja poskus preseganja in
13	I tisloric dc Justine IV, I follind, 1797, str. 4.
14	F. Niclzsche: Wcrkc VII, Kroner, v: Gcncalogic der Moral, str. 326 f.
15	M, Horkhcimcr-T.W. Adomo: Dialectic of Enlightenment, I^ndon, 1972, str. 98.
16	F. Nictzschc: Wcrkc VIII, Krttner, v: Umwcrtung allcr wcrtc, str. 218.
17	Juliette: Historic de Juliette I, Holland, 1797, sir. 315.
18
M. Horkcimcr-T.W. Adomo: Dialectic of Enlightenment, Ixindon, 1972, sir. 97. F. Nietzsche: Tako jc govorio Zaraluslra, Mladonl, Zagreb, 1980, sir. 9.
dokončne odprave evropskega nihilizma, ki sc kristalizira v Nictzshcjcvcm poskusu prevrednotenja vseh obstoječih vrednot. S svojim pojmom dionizičnega nas namreč Nictzschc vodi v nek mitski predzgodovinski svet. Pravi teoretični temelj lc-tcga pa predstavlja njegov nauk o večnem povratku enakega, ki predstavlja tisti novi svetovni nazor, ki pomeni preseganje starega, ali kot pravi sam: "Jaz sem kot svoje najbolj notranje izkustvo odkril najbolj edinstveno prispodobo in nasprotje, kar jih pozna zgodovina - prvi sem odkril čudežni fenomen dionizičnega. Ravno s tem pa sem odkril Sokrata kot dekadenta, kar jc nedvomno dokaz, kako malo jc gotovost mojega psihološkega prijema ogrožena od moralne idiosinkrezije: - morala kot simptom dckandcncc jc neka novost, redkost prvega reda v zgodovini spoznanja. Kako visoko sem z obojim presegel plitkoumno brbljanje o optimizmu contra pesimizem! - Jaz sem odkril instinkt izroditve, ki sc obrača proti življenju s podtalnim maščevanjem (krSčanstvo, Schopcnhaucrjcva filozofija, v določenem smislu žc Platonova filozofija, ter cclotni idealizem, so tipične oblike lc-tcga).20
In prav od tu dalje, iz somraka bogov in malikov, ko jc celotna obstoječa morala v ruševinah, nas Nictzschcjcva misel vodi nazaj v prihodnost. Njegov cilj jc vtoliko v določenem smislu retrograden, kajti predzgodovinski mitični dionizični svet večnega povratka enakega pomena v določenem smislu sestop od LOGOSA v MITHOS. Prav z njegovo pomočjo pa poskuša Nictzschc preseči duhovno propalost posameznika, torej dckadcnco, oziroma širše gledano duhovno propadlost dobe, tj. nihilizem. "Nictzschc uporablja lestev zgodovinskega uma, da bi jo lahko na koncu odvrgel in sc zaustavil v mitu kot tistem Drugem uma..."21 Vtoliko nam seveda Nictzschcjcv pojem dckadcncc nazorno kaže napačno smotrnost sistema ter prav zato njegova pozitivistično in na trenutke tudi materialistično orientirana kritika razsvetljenske ideologije vstopa v neke arhaične, žc zdavnaj prctcčcnc stopnje razvoja, da bi sc tako izognila destruktivni rušilni moči do konca prosvctljencga uma, ki ruši vse pred seboj, tako samega sebe kot tudi subjekt. Skratka: "... moderna za Nictzschcja predstavlja zgolj lc šc eno, in siccr poslednjo epoho v zgodovini racionalizacijc, ki sc začenja z razkrojem arhaičnega življenja in z razpadom mita."22 In tako sc Nictzschcjcva misel, ki seje pred pobesnelim ratiom zatekla v umetnost, transformira v neke vrste artistično metafiziko, kajti: "Um ni mogel več doseči samega sebe v lastnem mediju, ampak seje lahko ponovno našel samo v predhodnem stadiju umetnosti."23
Kot meni Habcrmas: "Nictzschc nc negira moderne časovne zavesti, ampak jo zaostruje. Moderno umetnost, ki v svojih najbolj subjektivnih formah izražanja omenjeno zavest časa pripelje do vrhunca, lahko predstavi kol medij, v katerem se moderna dolika z arhajskim."24 Zato bi bil za Nictzschcjcvo misel mogoče cclo ustreznejši izraz prcdracionalizcm, ali bolje postracionalizcm, kot pa stari šolski izraz iracionalizcm. Vsekakor pa jc seveda popolnoma res, da njegovih estetsko orientiranih in strukturiranih pojmov nc moremo in nc smemo izenačevati in primerjati s starimi racionalističnimi pojmi. To pa velja ludi za sam pojem subjekta. Nictzschcjcva misel predstavlja ravno najostrejšo kritiko lc-tch. Nictzschcjcvo estetsko pozicijo in s tem
20	F. Nietzsche: Wcrke III, Ullstcin, Frankfurt/m-Wicn-Bcrlin, 1972, v: F-ccc I lomo, str. 555.
21
J Habcrmas: Filozofski diskurz modeme. Globus, Zagreb, 1988, v: Ulazak u postmodernu: Nietzsche kao prckretnica, str.
85.
^Ibid-.str. 86.
23	Ibid.,str.89.
24	Ibid., str. 86.
seveda tudi intenco njegovih misli pa je zelo precizno opisal P. Slotcrdijk z naslednjimi besedami: "Estetika jc bergla, s pomočjo katere se neka nemogoča filozofija vleče skozi dvajseto stoletje. Filozofska estetika se jc pretvorila v kripoteko sedanjosti. Filozofiji služi kot zatočišče, da bi v njej lahko prežimil nek arhaični pojem rcsnicc, vizija resničnega življenja."25
Moderna se tako pri Nictzschcju dotika z arhaičnim, ali če hočete s predzgodovino preko medija umetnosti. Nictzshcjcv pojem dionizičnega jc namreč vsekakor prej in bolj estetsko-praktični, kot pa tcoretsko-racionalistični pojem. Najbolj točno pa je, če njegov pojem dionizičnega označimo za metaforo estetsko podgrajene subjektivnosti. "Nietzschcjcva formula o estetskem upravičenju življenja - brani absolutizem resničnega z estetske pozicije. Modemi umetnik, ki seje na svoj način posvetil proizvodnji resnice, bo pristal na to, da mu praktična oblast potrdi njegovo socialno zaljubljenost v formalizme in ukvarjanje z literaturo, ki jc obrnjena proč od sveta, čim bo gotov v svoj poseben pristop k resnici, da je tudi nova znanstvena vera barbarstvo in da jc modema prakscologija nadaljevanje brutalnosti z novimi sredstvi, dokler posameznik ostaja v estetski otopelosti. V tisti meri, vkolikor jc to obče stanje, umetnost upravlja s poškodovanim smislom za resnično in neresnično ccloto."26 Tako se pravi motiv Nictzschcjcvc artistične metafizike glasi takole: "... v oblikah obnovljene mitologije naj bi umetnost ponovno zadobila značaj javne institucije in razvila silo regeneriranja nravstvene totalitete naroda."27 Seveda pa Nictzschcjcv teorem, kajti težko bi ga imenovali pojem, o večnem povralku enakega v skrajni konsckvcnci ne predstavlja čisto nič drugega kot matcrializacijo in nenazadnje tudi uresničitev njegovega zastavljenega cilja, ali točneje rečeno, programa prevrednotenja in uničenja vseh starih vrednot. Nictzschcjcv večni povratek enakega tako v bistvu pravzaprv predstavlja zgolj nek nov svetovni nazor, neko novo simbolno, teoretično in psihološko strukturacijo kozmosa in družbe, tako makro, kot mikrokozmosa torej. Večni povratek enakega lahko torej praviloma razumemo lc kot dobesedno prevrednotenje in s tem preobrat starih rcligiozno-mctafiz.ičnih vrednot ter s tem seveda tudi na njih temelječe statične metafizične slike sveta. "Človek lahko prispe do samega sebe samo, če jc transcendcnca premagana - in jc večnost prisotna tu in sedaj. Nictzschcjcv konccpt se končuje z vizijo zaključenega kroga - ne napredka, ampak "večnega povratka ...". Zaključen krog se je pojavil že prej: pri Aristotelu in Heglu, kot simbol bili, ki je smoter sama sebi. Toda ko mu Aristotel pripisuje nous thcos in ga Hegel izenačuje z absolutno idejo, si Nietzsche večni povratek predstavlja točno takega, kakšen v resnici jc, tj. v njegovi popolni konkretnosti in končnosti, kot popolno potrditev nagona po življenju, ki odklanja vsakršen izgovor in negacijo. Večni povratek jc volja in vizija nekega erotičnega odnosa do biti, kjer izpolnitev in nujnost sovpadeta."28 S tem pa jc seveda odpravljen vsakršen transccndcntalizcm, z njim pa seveda tudi konstantno zamenjevanje upanja z resnico, izpolnitvijo ter realnim zemeljskim življenjem. Tako so asketski ideali in pollačevanje gonov posameznika odpravljeni, z njimi pa seveda tudi dekadenca, katere pravo vsebino pravzaprv predstavljajo, kajti: "Večnost, ki jc že dolgo zadnja tolažba odtujenega
25
P. Slotcrdijk: Kopernikanska mobilizacija i ptolemajska razorožitev, v: Filozofsko prcoptcrcčcnjc estetike i hermenevtični moralizem, Novi Sad, 1988, str. 23.
26	Ibid., str. 26.
27
J. Habcrmas: Filozofski diskur7. modeme, Zagreb, 1988, v: Ulazak u postmodemu: Nictzschckao prckrctnica, str. 85. H. Marcusc: Tricbstruklur und Gcscllschaft, Frankfurt/m, 1965, sir. 122.
obstoja, jc postala, preko zvedbe na transcendentalni svet, nek instrument potlačevanja, postala jc nerealno plačilo za realno trpljenje. Tu pa jc večnost zavedena nazaj na zemljo - kot večni povratek svojih otrok, lilij in vrtnic, sonca in gora, zaljubljenega in ljubljenega, kot strah za njegovo življenje, bolečino in srečo. Smrt jc: premagana pa je lahko lc v primeru, čc iz ponovnega rojstva sledi vse tisto, kar je bilo žc pred smrtjo prisotno na zemlji - toda nc kot golo ponavljanje, ampak kot hoteno in želeno ponovno ustvarjanje."29 Ugotovimo lahko torej, da se večni povratek ukvarja predvsem s problemom notranje končnosti individuuma. Še več, z odpravo vsakršnega transccndcntalizma in z njim askeze jc stara morala z njenimi vrednostmi dokončno premagana. Večni povratek enakega namreč ruši ravno najmočnejšo in najstrašnejšo sankcijo vse dosedanje morale, s tem ko odpravlja strah pred smrtjo, ali čc hočete, skrb in strah za posmrtno življenje, s tem ko obstoj posameznika popolnoma in v ccloti zvaja v njenega samega in obstoječi materialni svet, ter mu s pomočjo vizije, oz. raje ideologije o večnem povratku enakega omogoča psihološko nesmrtnost. "Večni povratek pa pomeni tudi povratek trpljenja, kot sredstva za bogatejšo zadovoljitev, za povečanje veselja. Grozote bolečine izhajajo iz 'občutka slabosti', iz dejstva, da lahko bolečina prevlada ter postane tako končna in usodna. Trpljenje je lahko potrjeno lc, čc jc človekova moč dovolj močna, da bolečino pretvori v vzpodbudo potrjevanja - da jo naredi za nek člen v verigi veselja. Nauk o večnem povratku črpa svoj smisel iz centralnega stavka, ki pravi, da 'hoče veselje večnost'; hoče, da bi bilo ono samo in pa stvari večne."30 In tako Nictzschcjcva misel s svojim teoremom o večnem povratku enakega sankcionira pravičnost sveta zlega gospostva, ali "živalskega carstva", kot bi temu rekel Hegel. Skratka, tragedija omejuje strahoto in omogoča, da postane neznosno spet znosno. Omogoča doživljanje radosti in užitka tako v nastajanju, kot v propadanju. V tragičnem svetu imata tako radost in užitek svoje mesto poleg bolečine in smrti in tako jc rušilni tok časa premagan, kajti prav on jc bil najhujši sovražnik trajne zadovoljitve; tako jc premagana tudi minljivost kot taka, s tem pa jc rešen tudi problem notranje končnosti individuuma. Življenje in smrt pa sta tako zopet popolnoma predana v roke posameznika. Nietzsche sam pa jc zapisal: "Afirmacija življenja v njegovih nam bolj tujih in najtrših problemih; volja do življenja v žrtvovanju njegovih najvišjih tipov, veselje ob neizčrpnosti - to sem imenoval dionizično in to sem razumel kot most k psihologiji tragičnega pesnika. Ni potrebno osvobajanje od groze in sočutja, niti očiščenja od nevarnih afektov z nekim plahim izpadom - kot jc narobe razumel Aristotel; ampak jc potrebno postati tista radost, ki vključuje tudi radost ob uničenju in ki jc nad grozo in sočutjem."31 Vtoliko je seveda Nictzschcjcva misel resnično onstran dobrega in zlega, toda, kar jc tu najpomembnejše, jc dejstvo, da Nictzschc svoj pojem dionizičnega povezuje s pojmo tragičnega. Predmet tragedije pa jc vedno konflikt med invididuumom in skupnostjo, ali drugače rečeno, njen pravi problem predstavlja problem konstitucijc individuuma, sam proccs individualizacijc in prav lc-to pojmuje Nietzsche estetsko kot samokrcacijo in samonegacijo obenem.
Skrivnost tragedije in s tem Nictzschcjcvega tragičnega dionizičnega sveta pa nam lepo opisuje G. Lukacz takole: "Šele ko bomo zopet postali popolnoma brezbožni ... bomo imeli tragedijo ... Tu gole duše vodijo samotne razgovore v dvoje z golimi
29	Ibid.,sir. 123.
30	Ibid., sir. 123.
31	F. Nietzsche: Werke, Krftncr, v: Also aprach Zaraihuslra, str. 358.
usodami. Enim in drugim jc odvzelo vse, kar ni bilo njihovo najbolj skrito bistvo; vsi življenjski odnosi so zatrli, da bi se lahko vzpostavil usodni odnos; vse listo atmosferično med ljudmi in stvarmi jc izginilo, da bi med njimi lahko zavladal bistri, ničesar prikrivajoči ostri višinski zrak skrajnih vprašanj in odgovorov. Tragedija se začenja lam, kjer je čudež slučaja vrgel v zrak človeka in življenje: zalo je slučaj za vedno pregnan iz njenega sveta ... Tragedija ima samo eno dimenzijo: dimenzijo višine. Nastane pa v trenutku, ko skrivnostne sile izganjajo bistvo iz človeka, ga prisilijo v bistvo in njen tok jc vedno očitneje izražanje tega resničnega bivanja ... Ta obstoj ne pozna niti prostora, nili časa ... Vse se šteje v tragedijo in to z vso težo in močjo ... Filozofija sredsnjega veka jc imela za to jasen in enoznačen način izražanja. Trdila je, da jc cns pcrfcctisimumcns rcalissimunr, v kolikor bolj jc nekaj popolno, toliko bolj biva. Toda kako se v živem življenju - in zgradba tragedije je vedno tisto najbolj živo -doživlja ta zamisel in ujemanje, soglašanje z njo? Za življenje to ni vprašanje spoznavne teorije (kot za filozofijo), ampak krvavo in neposredno doživljenjc resnice velikih trenutkov ... Bistvo velikih trenutkov življenja pa jc čisti doživljaj individualizacije ... Čudež tragedije jc oblikotvoren; individualizacija jc njena vsebina tako izključno, kot jc bila tam izguba samega sebe ... Jaz naglaša svojo avtonomijo z močjo, ki izključuje in uničuje vse, toda to zunanje potrjevanje samega sebe daje jekleno trdoto in individualizacijo življenja vsem stvarem, na katere naleti; ko prispe na končni vrhunec čiste individualizacije - ukinja samega sebe: Jaz jc v skrajnem naprezanju preskočil vse, kar jc individualnega. - Njegova moč je stvarem podarila posvetitev za vzpon na stopnjo usode, toda njegova velika borba z usodo, ki jo jc sam ustvaril, ga preoblikuje v nekaj posebnega, v simbol skrajno usodnega odnosa. Tako se mitično in tragično doživljanje sveta vzajemno dotikata, dopolnjujeta in izključujeta. Skrivnostno oba v sebi združujeta življenje in smrt, v sebe zaprto individualizacijo in popolno utapljanje človekovega jaza v neko višje bitje."32 In tako se seveda lahko popolnoma strinjamo z naslednjo Habcrmasovo occno Nictzschejcve misli: "Z Nictzshcjcm se kritika modeme prvič odreka svoje cmancipatoričnc vsebine. Subjektivno centrirani um se konfrontira s tistim Drugim tega uma kot takega. Kot protiinstanco uma pa Nictzschc prikliče v arhajsko premeščena izkustva samorazgaljanja dcccntriranc subjektivnosti, osvobojene vseh imperativov koristnosti in morale. S potjo, po kateri se beži iz modeme, pa postane ono 'razdejanje principa individiacije'"33- In tako se Nictzshejcva utopija tragičnega dionizičnega sveta, v katerem se realizira njegov pojem nadčloveka in za katerega je popolnoma jasno, da je bolj nek utopični sen filozofa kot pa kak družbenoteoretični pojem, realizira v polju estetskega. Tisto, kar Nictzschc imenuje 'estetski fenomen', se razkriva v konccntriranem delovanju dcccntriranc, od vsakdanjih konvencij zaznavanja in delovanja osvobojene subjektivnosti z samo seboj. Šele kot se subjekt izgubi, ko izstopi iz pragmatičnih izkustev časa in prostora, ko se ga dotakne šok nepričakovanega, ko vidi izpolnjeno 'hrepenenje za resnično prczcnco' (Octavio Paz) in ko se samoizgubljcno razgradi v trenulku, šele ko propadejo kategorije umnega delovanja in mišljenja, ko se razbijejo norme vsakdanjega življenja, razpadejo iluzije normalnosti -šele tedaj se odpira svet nepredvidljivega in nepričakovanega kot takega, področje estetskega sijaja, ki ni ne zastrto, nc odkrito, ni ne pojav, nc bit, ki ni nič drugega kol
32	G. I.ukicz Dui« i oblici, Nolit, Beograd, 1973, v: Metafizika tragedije: Paul Erraal, str. 231 f.
33	J. Habcrmas: Filozofski disk ur/, modeme, Zagreb, 1988, v: mazak u postmodemu: Nictzschc kaoprekrctnica, str. 85.
površina. Tako Nictzschc nadaljuje romantično čiščenje estetskega fenomena od vseh teoretičnih in moraličnih primesi."34
Vendar pa sc Nictzshcjcv končni odgovor in s tem, kot meni sam, rešitev uganke cksistcncc glasi amor fati, tj. ljubi svojo usodo in tako on v skrajni konsckvcnci premaguje staro teleologijo s fatalizmom, ali kot jc zapisal Adorno: "Toda Nictzschc sam jc učil amor fati, kar pomeni, 'ti moraš ljubiti svojo usodo'. Ali kot pravi v epilogu Somraka malikov: 'ti moraš ljubiti svojo najbolj notranjo naravo'. In res si moramo zastaviti vprašanje, ali jc bolj utemeljeno ljubiti tisto, kar nekoga zadeva, tj. potrjevati obstoj, ker jc lc-ta pač tak, kot jc, ali pa jc bolje imeti za resnico tisto, v kar upamo. Ali nc sledi iz obstoja stubborn facts35 iz njihovega instaliranja kot najvišije vrednote isti napačni sklep, ki ga lahko očitamo prehodu z upanja na resnico? Ko 'duševnost iz neke fiksne ideje' on pretvori v norišnico, lahko tako izvor amor fati iščemo v ječi. Ljubezni do kamnitih zidov in zamreženih oken pa zapade vsak, ki ne vidi ničesar več, kar bi lahko ljubil, in ki tudi nima ničesar več, kar bi lahko ljubil. Obakrat prevladuje tista sramota prilagajanja, ki pripisuje želji resničnost, nesmislu pa silo smisla, da bi sc sploh lahko obdržali v okrutnem svetu. Nikamor drugam sc ne izteče odpoved z amor fati, kot v eredo quia absurdum, tj. v občudovanje najbolj absurdnega; in tako on preide od gospostva h križu."36
Nictzshejcva misel nam torej, v skrajni konsckvcnci, odkriva moralo konsckvcnmc pravičnosti, ki edina popolnoma ustreza svetu zlega gospostva in odtujenega, postvarelega obstoja, čeprav on, ki se vseskozi zavzema za duhovno poštenost, nc vc, da ravno zavzamenja za lc-to ni združljivo z njegovo lastno pozicijo. Dejansko se ukvarja s kritiko ideologije, ki vseskozi napada svoje lastne osnove: in tako ostaja njegov odnos do razsvetljenstva deljen. V njem vidi on tako osvobajajočo silo, kot tudi tisto destruktivno silo, ki jc vzrok vsesplošne regresije. Čeprav moramo Nictzshcju priznati, daje opozoril na vso takoimenovano neumnost napredka ter opozoril na to, da je napredek obenem vedno tudi napredujoča regresija v duhovnem, pa jc po drugi strani ludi res in tako nam dokazuje cclotna njegova misel, da tudi povratek na regresivne stopnje razvoja prav tako zopet vodi v tisto utopijo uma, kateri poskuša on vseskozi pobegniti. Njegova morala vsebuje namreč zopet prav tiste elemente, ki jih vseskozi napada. In ravno zato lahko trdimo, da jc zgrešil pot, ki vodi iz duhovnega propada in dcstrukcije subjekta.
34
J. Habermas: Filozofski diskur/. modeme. Zagreb, 1988, v. Ulazak u postmodemu: Nictzschc kao prckretnica, str. 85.
35	Trdovratnih dejstev (angl.)
r.W. Adomo: Gcsammcltc Schriftcn 4, Frankfurt/M, 1980, v: Minima Moralia, str. 108.
Ekvivokacija ideologije v marksizmu
DARU ZADN1KAR
Ko različne teoretske paradigme poskušajo umestiti določene družbene pojave (bodisi zavestne družbene forme ali institucije) v razmerje ideologije, se vedno znova odpira terminološki problem, kaj sploh označuje sintagma "ideologija". Tu smo namreč priče semantične fiksacijc, ki onemogoča prehajanje iz abstraktne neposrednosti v pojmovni razvoj ter komunikacijo med različnimi teoretskimi konccpti.
Znanstveni teoremi, sem pa vključujem tudi filozofske, kolikor je ta filozfija v tradiciji zahodnega ratia, vselej šele markirajo določeno polje spoznave. kateremu sledi znanstvena cksploracija. Ta tok cksploracijc, razdelovanja predmeta, analize, izdela nov kategorialni aparat, s katerim je možna pojmovna rekonstrukcija dejanskosti in nakazovanje iz tistih točk, ki to dejanskost prehajajo. Nekemu teoremu mora nujno slediti diferenciacija in diskriminacija terminov.
Toda, kot se to vidi iz že stoletje trajajočih diskusij marksistov o ideologiji, ki se ne uspejo izviti iz teoretskih nastavkov Marxa in Engelsa, pri tem primeru pojmovanja ideologije nc prihaja do takšne izdifcrenciacijc terminov.
V okvirih najširše marksistične tradicijc se nc samo žc dokaj zgodaj odstopa od Marxovega teorema ideologije z izenačevanjem ideologije in družbeno zavestnih form ter z izgubo vrednostno negativne konotacije, temveč se oblikujejo najrazličnejša razumevanja, kompententna ter tista manj, vsa pa se tlačijo v okvir termina ideologije.
Razne posplošitve na mestu teoretske analize omogočajo na ravni političnih strank poljubno in ncrcflcktirano rabo termina ideologija kot kakršnegakoli idejno političnega projekta. V osnovi takšne inhibicijc Marxovega pojmovanja ideologije jc bila zaverovanost v nezmotljivost monolitne stranke, ki svoje napake (in zločine) skriva pod plaščem pompozne govorice. Marxova teorija ideologije jc potlačena iz marksistične zavesti, da ne bi izrekla dvoma v ideološke projekte, ki umerjajo stvarno, ter tako odprla dejanske emancipacije.
Dokaj konsekventno rabo kategorij "ideološke forme" in "ideološke moči" Marxa in Engelsa pri Leninu zamenja posplošitcv, ki nevtralizira termin "ideologija" kot formni pojem. V optiki spopada med "socialistično ideologijo" in "buržoazno ideologijo" se vmestijo kategorije "ideološki boj", "ideološka linija", "ideološka (idejna) kritika" v povsem drugi konstclaciji, kjer na mesto tcorcLsko-kritične funkcije stopi operativno-politična. Šele Lukacscva Zgodovina in razredna zavest rekonstruira pojem ideologije kot "nujno napačne zavesti" ali "postvarcle zavesti", tej rekonstrukciji pa sledi večji del zahodnega marksizma in kritične teorije družbe posebej. Izjema jc Gramsci (ki pa nc
navsezadnje, zaradi svojega vpliva na Althusscra, ni nepomembna izjema), čigar teorija vsakdanje zavesti in možnosti njenega razvoja, teorija inteligence, teorija hegemonskih praks in blokov, civilne družbe in države, premakne pojem ideološkega k pozitivni, socializirajoči funkciji, hkrati pa s spreglcdanjem odtujene narave tc socializacijo nc izdela nedvoumnega pojma ideološkega.
Alhusscrjcv konccpt ideologije, ki jc sprožil pomembno šolo s precejšnjim vplivom do konca sedemdesetih let, v perifernih deželah pa še dlje, jc pomemben zaradi premestitve poudarka pri dojemanju ideologije kot predvsem zavestne zgradbe na mehanizme, ki potekajo znotraj aparatov države. Na tem mestu, ob upoštevanju Althusserjcvega premika, ki resda ni povsem originalen, pa se koncentriram na nekatere teoretske inkonsckvcnce, ki razkrivajo hibriden značaj njegove teorije. Althusscrjcva razglasitev krize marksizma 1. 1977 jc dvojno pomankljiva: nc gre za krizo, marveč poraz, nc gre za marksizem sploh, temveč za galski marksizem. Njegova notranja slabost jc bila v nekritičnem pristajanju na vprašanja (post)strukturalizma in v ncrcflcktirancm naccpljanju (post)strukturalističnih in psihoanalitičnih ideologemov, ki ga je šc dodatno omajal poraz delavskega gibanja v južni Evropi in latinska samozaverovanost (npr. ignoriranje vzpona "anglosaksonskega" marksizma1).
Konccpt omniprezentne ideologije kot zarobljene zavesti jc v svojem fatalističnem pesimizmu v toliko tudi sam produkt ideološkega proccsa, ker nc dopušča emancipacijsko projektiranje in delovanje (razen ciničncga izhoda, da sc znotraj neprave zavesti lahko izbojuje prostor svobodnejšemu, četudi ni jasno, kdo in kako sploh lahko pripozna to "svobodnejše", razen čc se ta "kdo" povsem ne črta). Ti konccpti so samoomejujoči v tistem, kar jih jc nekoč odlikovalo kot najproduktivnejše: poleg odklanjanja generičnega momenta opuščajo hislorizacijo nasploh. Samoomejujoči so ti konccpti - kolikor zadeva razmerje do marksizma - v tem, ker gre za pozicijo, ki sc resda z vso rclcvanco obmc zoper nekatera reducirana branja Marxa (npr. evolucionizcm v ortodoksijah marksizma), obenem pa so ta branja in izhodišča predvsem njihova. Tako v osnovi nc gre za teoretsko kritiko, temveč osebno obarvane od-povedi teoretičnim predstavam, ki v določenih izpovedih razkrivajo nepoznavanje osnovnih virov ali pa njihovo slabo kvaliteto. Ti rcducirani viri, izhodišča in branja v svoji okosteneli fiksiranosti nc dopuščajo samokritike, tako da jc edini plodni izhod v nanašanju na uspešnejše filozofske šole. To pa nemalokrat pomeni vnašanje njihovih napačnih predpostavk, kot jc to npr. psihoanalitično zopcrstavljanjc individuuma potreb in odpovedujoče družbe. "Čudežna" ozdravitev nekaj histeričnih žensk ob prelomu stoletja, tako da sc jim jc ozavestila potlačena traumatska izkušnja, jc spričo družuenozgodovinskc transformacije duševne bolezni danes na ta način nemogoča. Ta preprosta psihodinamika, ki sojo presegle vse učinkovitejše psihoanalitske šole, jc danes prepuščena v teoretsko veselje zgolj nekaterim filozofskim sektam. Nckrično vnašanje predpostavk, ki npr. onemogočajo Lacanovi psihoanalizi uresničiti kakršnekoli dejanske prakse, najmanj pa emancipacijsko, silijo v kombiniranje raznorodnih teoretskih elementov v nekonsistentne kolaže.
Produktivno izhodišče za preseganje aktualnih brezizhodnosti prcmišljanj o ideologiji nahajamo v Engclsovi navedbi, da animistične religije niso ideologije v pomeni poznejših religij, ker da so zgolj bornirana zavest bomiranc materialne
1 Anderson, Perry. In the Tracks ofllistorical Materialism, 1983, v MUS, 1988,5/6.
življenjske prakse, religija kot razvita ideologija pa jc to predvsem skozi svojo razredno-represivno funkcijo. Z drugimi besedami, šele ideologija v pravem pomenu besede je konstituirana kot izkrivljena zavest v polju soočenih praks, ki na sebi dopušča kritiko. Primitivna, bornirana ali samorasla zavest je preprosto bebava, je ni moč transformirati drugače, kot da se jo ukine. Ključno jc tisto razmerje, ki ne le da razkraja in ukinja samoraslo skupnostnost kot cclostno enotnost prirodnega in človeškega, še-ne-zgodovinskega, temveč tudi mitično dojemanje in občutenje odriva v zakladnico mitološkega. Ta kritika predpostavlja čisto določeno miselno formo, namreč možnost zopcrstavljanja diferenciranih in posamičnih zavestnih družbenih oblik. Predpostavlja se instrumentalizacija miselnih form zunaj duševne celotnosti, ki je primerna prirodni odvisnosti z njenim totalnim podrejanjem človeškega, tako da jc njeno zavestno nanašanje na samoraslo in vsedeterminirajočo prirodnost irclcvantno, ker nc potrebuje potrditve v instrumentalnem delovanju ter dopušča bogastvo mitskih dojemanj kot raznolikost prirodnih oblik. Edina možna kritika v tem samoraslem občestvu jc homocidija, antropofagija in edina samokritika žrtev lastnih otrok. Kritika zopcrstavljcnih zavestnih tvorb jc v novem veku možna šele znotraj diskurza zavesti, ki ga vpelje Descartes, naša transpozicija terminov čez moderno dobo pa jc vselej vprašljiva. To razkrajanje, preoblikovanje in parcializirano (v smislu iztrganosti iz prirodnega konteksta) prisvajanje samoraslega Marx zajame s pojmom industrija. (Izognimo se banalni rabi termina z naslonitvijo na angleški pomen besede "industry".) Naravna enotnost dela in njegovih stvarnih predpostavk, ki tvori samoraslo občestvo, se razkroji v menjavi.
"Historični proces jc bil ločevanje dotlej povezanih elementov - njegov rezultat zato ni v tem, da eden od elementov izgine, ampak v tem, da se vsak pojavi v negativnem odnosu do drugega..."2
V mitu o Pcrzcju in Meduzi si lahko predstavljamo prav to razločevanje samoraslega in človeškega. Meduza jc, kot tudi sirene v Odiseji ali pa Oidipova sfinga, zraslost Človeškega in živalskega, enotnost v prirodnem. Pcrzcj premaga in si podredi to nezgodovinskost tako, da prirodnemu nestvoru zopestavi njegove lastne prirodne moči, obvlada zakonitosti v mediju razuma, refleksijc-zrcala, tukaj ščita. Meduza okameni, postane goli predmet, naravni material človeškega poseganja, človekovo anorgansko telo. Tudi sfinga postavi uganko rešitve iz objema zraslosti - rešitev je človek.
Kolikor industrija razkraja skupnost, ustvarja elemente, material delovanja, historičnega procesa življenja oz. zgodovino. Vendar, to "uničenje samoraslosti" - jc tudi uničenje "privida" te samorasle duševnosti, tako da jc industrija "uničila ideologijo, religijo, moralo itd., kjer pa to ni mogla, jih jc spremenila v oprijemljive laži". Razkroj samorasle skupnosti razdeli duševnost družbenega v družbene miselne forme, čigar temeljni medsebojni odnos jc kritika, oz. kolikor so "oprijemljive laži", so tudi ideologije. Sedaj jc odvisno samo od stališča, s katerega se "opazuje" ta predmet, da bi se razrešila enigma ideologije. Kolikor se resignira na raven omniprezentne lažne zavesti, potem si ni primerno postavljati vprašanj po možni genezi emancipacijskih zmožnosti, če pa prevzamemo Marxovo naznako ideologije kot oprijemljive laži, potem odpremo prostor kritiki ne le kot metodičnemu oz. znanstveno konstitutivnemu principu, temveč
2 MIHI 1/8, str. 346.
hkrati s spremenjenim izhodiščem (drugo mctateorcLsko pozicijo) tudi kot dejansko kritiko, bodisi v prisvajanju prirodnih moči ali družbeno nad-družbenih moči.
Razkroj samoraslega kot prcformacija ideološkega šc ne pomeni, daje predpostavka aktualne ideologije, je pogoj, ki nc vstopa v sfero modernega sveta (vsaj ne v središče), je zgolj historična predstopnja nastanka, ki leži za tem svetom.
"Toda potem je ta podlaga ali predpostavka sama odpravljena ali pa postavljena kot izginjajoča predpostavka..."3
Konccpt omniprezentne in večne ideologije, ki vselej-že intcrpelira individuc v subjekte, ki to vselej žc so, predpostavlja formalne strukture vsake ideologije kot vselej enake. Vendar, ali ni ta ugotovitev zgolj rezultat polovičarstva? Analitično redukcijska metoda izvleče bistvo iz zgotovljcnih rezultatov brez rekonstrukcijo njihovega razvoja iz praktične nujnosti, brez zasledovanja konstrukcije od spodaj navzgor.
"Zaradi tega v njegovem načinu učenja dominira intuicija v formi ezoteričnih gesel, njegovemu konccptu pa funkcionalistična shema. Njegova teorija jc malo koristna za rekonstrukcijo notranje kompozicije ideološkega fenomena, da bi zajel njeno nereduktabilnost na determinante ideoloških form in funkcij in lociranjc izhodišč za ideološki razredni boj in transformacijo družbenih razmerij."4
Glede na danost, katere sc Althusscr analitično loteva (od zgoraj), izoblikuje tri ločene enote: ideologija, ideološke aparate države in državne represivne aparate. Odpoved in nezmožnost dialektičnega integriranja izzvenijo v številna pridodajanja, kot je to primer z razrednim bojem, ki sc ga z vso komunistično resnobnostjo nanese v obstoječe sheme ideologije in ideoloških aparatov države. To pridodajanjc je tako v pravem pomenu besede "deskriptivno", in nc teoretsko.
Paradoks ideološko zarobljene zavesti, ki si navkljub temu in v teh ideoloških formah ovc in izbojuje (ali pa nc) pravico, svobodo, resnico, jc kot vsak paradoks to le z zamolčano predpostavko, ki formalno tvori ideološki konsenz. Paradoksnost in antinomija temeljita na reduciranju sfere potreb, interesov, strasti in čustvovanj, v to vpetih kognitivnih struktur ter imagitivnih poskusov na zgolj formalno mišljenjski, znanstveni diskurz. Lcbcnswclt jc hipostaziran v znanstveno-logično resnico. Dejanska prepletanja, postavljanja in zopcrstavljanja v svoji polnosti življenjskega procesa (materialnega in duhovnega) so očiščena in oropana tistega najbolj naključnega, nepredvidljivega in življenjskega, opasana z nasiljem vzročno posledičnih gotovosti, ki dejansko eksistirajo zgolj v vertikalnih procesih socializacije, ki jih določa država. Svoboden fond razstavljenih elementov skupnostnega sc z izključevanjem vseh določil življenjskega proccsa, razen tistih, ki formno ustrezajo subaltcrnaciji izkristalizira kot paradoks. Nczvcdljivost sveta življenja v racionalnost dominacije ustvarja iracionalno. Vsakemu proccsu racionalizacije ustreza iracionalizacija, vsaka znanost jc žc ideologija. Delovanje, ki ga narekujejo potreba, interes in strast, jc onkraj aporije ideološkega takoj, ko prizadene obstoječe institucije socializacije od zgoraj. Potrebno jc drugačno izhodišče, izhodišče, ki kot "richtigc Anschaung und Dcduzicrung" nc napotuje v past "zgotovljcnih fenomenov" in njihovih železnih pravil. "Pravilnost" pomeni Marxu jemati vsa razmerja (pa tudi aparate) kot historično nastala razmerja, tako da njih motrenje in dedukcija napotujeta k takšnim "prvim enačbam", ki omogočajo razumevanje preteklega,
3	Ibid.,str. 341.
4	Haug, W. F., Commodity Aesthetics, Ideology and Culture, (NY 1987), str. 84.
ter po drugi strani nakazujejo "točke" odpravljanja zdajšnje podobe produkcijskih razmerij oz. prihodnost. Daleč od motivov kakršnegakoli genetičnega redukcionizma ali strukturalističnega redukcionizma. Izhodišče je pri analizi političnih institutov treba locirati v samo jedro tranzitoričnega, v tisto točko, ki v svojem gibanju ohranja Življenjsko polnost izkazovanja in že v tem trga mehanično-racionalistične sisteme subalternacije - v emancipacijskih praksah. S tem, v osnovi predteoretskim aktom, se teorija previha in osvobodi prisile "zgotovljenih fenomenov".
Po Althusserju naj bi Marx ne imel teorije ideologije:
"Tukaj pa nas preseneti precej nenavaden paradoks. Videti je bilo, kakor da vse napeljuje Marxa k temu, da bi izdelal teorijo ideologije. Po rokopisih iz leta 44 nam v Nemški ideologiji sicer daje eksplicitno teorijo ideologije, vendar ... ta ni marksistična (...). Kapital ima sicer res številne napotke za teorijo ideologij (...), ni pa v njem teorije ideologije same, ki je v veliki meri odvisna od teorije ideologije nasploh."5
Althusserjevo tezo lahko strnemo, da tam, kjer ima Marx eksplicitno teorijo ideologije, ni marksist, tam pa, kjer je marksists, nima eksplicitne teorije ideologije. Ključna točka je torej "biti marksist". Res je tudi, da tam, kjer je podal teorijo ideologije, ni mogel biti marksist, tam, kjer je ni (več, ker jo je že), pa ni hotel biti marksist. Strukturalistična pamet si ne sme dopustiti posredovanja med neistočasnimi teoretskimi konstelacijami, ker bi to vključevalo sumljive kategorije kot "razvoj", ter mora tako arbitrarno vpeljati kriterij Marksizma. Ker je tekst nastal leta 1970, ki ga je še obvladovala utopija enotnega marskizma, ni potrebno tezo obremenjevati še iz perspektive pluralizma marksizma osemdesetih let. Althusser nikjer ne dokumentira, da sploh pozna "eksplicitno teorijo ideologije", ki ni "marksistična", ampak podtika reducirano razumevanje, ki hkrati odpira prostor konceptu omniprezcntne ideologije:
"Ideologija je zanj sistem idej, predstav, ki vladajo nad duhom posameznika ali družbene skupine."6
V tem, ko to podtikanje odpira pot Althusserjevi argumentaciji, pa hkrati zapira tisti smisel, ki je vzpostavljal Marxovo teorijo ideologije. Iz citiranega stavka, ki je ključen v Althusserjevem pristopu Marxu, ni razvidna razlika med vmeščanjcm "idej, predstav" pri Marxu samem od tistih, ki jih ta označi za "ideologe" (zlasti mladoheglovce). Ne sme pa biti razvidna, ker edinole skozi oporekanje obstoja smiselnega koncepta ideologije lahko Marxu podtakne razumevanje ideologije kot "imaginarne brkljarije". Althusser mora Marxu podtakniti "pozitivistično-historicislično" razumevanje ideologije kot "imaginarne brkljarije", ker ga to postavlja v strukturno analogni položaj s predfreudističnim razumevanjem sanj. Zakaj pa po vsej sili hoče to paralelo? Sanje kot prazno in nično imaginarnost je racionaliziral Freud, ideologijo kot prav tako prazno in nično imaginarnost pa bi Alhusscr lahko zajel v Lacanov teoretični aparat. Da bi lahko nacepil Lacanovo psihoanalizo v "marksizem" (to šele je listi Althusserjev Marksizem), mora odžagati Marxovo pojmovanje ideologije. S paralelo med Freudovim večnim nezavednim in omniprezentno ideologijo jc odprta pot za nekritično povzemanje psihoanalize, analoško aplikacijo njenega kategorialnega aparata, ne da bi ga poprej razvezal v konkretna historična določila.
Althusser, Louis, Ideologija in ideološki aparati države, CZ, 1980, str. 62.
6 Ibid.
Ko Althusser locira Marxovo pojmovanje ideologije kot zgolj duševno področje ("čista iluzija, čiste sanje"), siccr dokaj plodno, skozi svojo teorijo ideoloških aparatov države, pokaže na materialni značaj ideologij, vendar v tem prezre "materialni" značaj, ki ga Marx locira v formiranju zavesti. Nc gre za nikakršni naturalistično vulgarnomaterialistični kocepL
"Das BcwuBtscin kann nic etwas anderes sein als das bcwuBte Scin, und das Scin der Mcnschen ist ihr wirklichcr LebcnsprozcB."7
Ta tolikokrat citirani stavek nc pomeni forumule, ki bi pojasnjevala ZAVEST = OSVEŠČENA BIT, ker bi šlo bodisi za tavtologijo ali trivialno izjavo, temveč pomeni radikalno premestitev filozofskega diskurza kol "BcwuBtscinsdiscouorsa". Ključen jc "bcwuBte wirklichcr LebcnsprozcB", ki pa vzpostavlja kopernikanski obrat preko WIRKLICHER. Gre za tisto dejansko, ki je onkraj obstoječega, je praxis, skozi katerega se konstituira svobodno-človeško kot umno. V jedru, ki določa novi materializem, jc emancipacijska praksa, ki sc sooča z nasprotnim principom vertikalne socializacije "od zgoraj". S tem Marx vzpostavlja nov predmet filozofiranja onkraj BcwuBtseinsdiscoursa, kritiko BcwuBtseinsdiscoursa, ki jc aplikatibilna na sebi.
Althusser te premestitve nc zmore, jo šele naccpi v dualistični rezultat svojih preiskovanj, ki po obliki presenetljivo spominja na Descartcsa: na eni strani "zgotovljeni rezultat" ideoloških aparatov države, v katerih se realizirajo ideologije, na drugi strani pa psihoanalitični pojem ideologije nasploh, ki mu sicer odpira analizo ideološke pcxlrcdilvc, ostaja pa v okviru freudističnega antagonizma nedružbenega individuuma in nujno odpovedujoče družbe.
Nc v imenu apologije Marxa, marveč v zaščito nepristranskosti znanstvene discipline jc treba zavrniti samovoljne posege v tekst, ki imajo namen predisponiranje drugorodnega ideološkega ali teoretskega stališča. Če je Alihusserjcva prcintcrprctacija Marxovega stališča, da "ideologija nima zgodovine", v njeno transhistoričnost domiselna in je njegova nenatančnost pri interpretaciji 6. teze o Fcuerbachu s spreminjanjem male začctnice v veliko ("človeka " v "Človeka") zavajajoča, pa je teza o ideologiji kot "imaginarni brkljariji" falsifikacija, ki aludira na parlijno določeno komunistično dvojno moralo.
Antinomijo med "duhom" in "materijo", med "imaginarno brkljarijo" in materialno stvarnostjo Althusser rešuje s psihoanalitičnim poseganjem v iluzorno ter s konccptom ideoloških aparatov države, dualizmom, ki jc rezultat njegovega "pogleda od zgoraj", ki torej nc transccndira antinomičnosti same. Alhtusscr se, skratka, izogne Marxovcmu pojmu realno eksistirajoče abstrakcije.
Brez teorema realno eksistirajoče abstrakcije ni mogoče zajeti nc razvite države, nc denarja, nc dela (abstraktno industrijskega) in, končno, ni mogoče razdelati kakršnekoli konsckvcntiie teorije ideologije. Še posebej jc to signifikantno pri Althusscrjcvcm dojemanju Marxovega pojmovanja države. Kot je moral pojmovanju ideologije podtakniti konotacijo iluzije, tako pri rccipiranju teorije države potisne tiste aspekte, ki v državi vidijo konsenzualno funkcijo, ki jo vzpostavlja kot navidezno skupnost, torej državo kot "prvo ideološko moč "8 ter prebira tiste sckvcnce, ki v državi vidijo razredno
7MEW3,«tr.26.
8MF.W21,«tr.302.
represivno funkcijo. Althusscrjevo branje je radikalno dihotomizirajoče prilagajanje teksta dualističnemu metadiskurzu.
"Marksistična tradicija je izrecna: država jc v Manifestu in 18. brumairu (in v vseh pozncjSih tekstih...) eksplicitno razumljena kot represivni aparat."9
Tudi tukaj sc Alhusscrjeva rcccpcija omejuje in navezuje na dojemanja, ki so značilna za 5. poglavje Buharinovcga "ABC komunizma".
Žc Marx štiridesetih let opredeli državo kot iluzorno občestvo (realno obstoječo abstrakcijo), ki sicer svojo iluzornost empirično potrdi skozi konkretno zgodovinske eskalacije represivnosti, vendar prav v tej funkciji država ni "prva ideološka moč" in v največji meri sodi v premoderno. Ta dialektika videza in realnosti, nujnosti videza, se ponovi znotraj vseh odločilnih določil moderne kapitalske družbe (država, denar, delo ...) in tako tudi v ideologiji. Razmerje, ki določa to realno onostranskost fenomenov na način totalitctc, zakona kot "najbolj splošne forme meščanskega produkcijskega načina"10, je vrednostna forma delovnih produktov.
"Ta menjava ekvivalentov poteka je lc vrhnja plast produkcije, ki temelji na prilaščanju tujega dela brez menjave, toda z videzom menjave. Ta sistem menjave ima za podlago kapital, in čc ga obravnavamo ločeno od kapitala, kakor sc prikazuje na sami površini, kot samostojen sistem, tedaj jc to samo videz, toda nujen videz."11
Obravnava ideologije, ločene od sistema socializacije od zgoraj, ki je osnovna funkcija državne moči, reducira to ideologijo na videz. Prav dejstvo, da sistemi vertikalne socializacije ne morejo zajeti vse Lcbcnswcisc, da se tudi zavestne forme subalternih grup konstituirajo heterogeno, protislovno, včasih na bizaren način kot kombinacija ideologemov, stvarnih izkušenj in samoraslih premodernih dojemanj, nam dokazuje rcdukcionizcm Alhusscrjcvega konccpta, ki je rezultat funkcionalističncga motrenja, ter po drugi plati ustreznost Gramscijevcga postopka, ki izhajajoč iz cmancipacijskcga mctatcorcLskcga motiva preiskuje prav to heteronomno vsakodnevno zavest kot realno podlago nove kulture in cmancipacijskcga družbenega ravnanja. Ker pa v družbenih bojih vstopamo v institucionalno fiksirane vertikalne socializacijske procese, ideološke moči, jc sedaj odvisno od stopnje in moči nove kulture, koliko zmorejo razkrojiti sisteme dominacijc in subalternosti, koliko pa so nc- močne in se jim te moči predstavljajo kot omnipotence in omniprezentne. Nadaljnji vzrok napačne predstave o omniprezentnosti in omnipotentnosti ideološkega pa jc v inkorporiranosti v politično organizacijo, ki jc sama vertikalno strukturirana in ujeta v stare kulturne sheme, kar pa za komunistično gibanje velja po pravilu.
Dokončno pa Allhusscrjcva teza, da pri Marxu ni teorija ideologije, marveč zgolj dojemanje ideologije kot "imaginarne brkljarijc", pade ob vprašanju, kako potem ta sploh izoblikuje materialistično pojmovanje zgodovine. Moja preiskovanja12 kažejo, da jc namreč prav teorija ideologije tista točka, iz katere se steka mreža Marxovcga materialističnega pojmovanja zgodovine.
Ob tem jc Lukacscvo stališče13, da sc Marx loteva tega, da "presegajoč Fcucrbacha uporabi materializem tudi na probleme politike in zgodovine", tudi samo mistično
9	Althusscr, I-, Ibid., str. 46.
10	Mars, K., Kapital I, MKW 23, str. 95.
11	METI 1/8, str. 351.
12	Filozofski istraJjvanji, Zagreb, 1987, zv. 3, str. 785-801.
13
Lukacs, G., Mladi Marx.
prcobrnjcno. Nc gre za uporabo Fcucrbachovcga materializma na tistih področjih, ki bi jih ta spregledal - družba in zgodovina - ker bi to pomenilo jalovo ccpljenje naturalističnega materializma na neadekvaten predmet. Razviti jima jc bilo treba lasten materializem, še več, izkaže se, da jc ta tudi osnova za umevanje prirode. Da je Fcucrbach ostal idealist na področju zgodovine in družbe, ni toliko inkonsekventnost njegovega materializma, kot jc nc(z)možnost takšnega materializma. Vez empiričnih, materialnih interesov in razmerij z družbeno zavestno obliko je "privedla do izhodišča"14, do teorije ideologije, ki je omogočila "splošni rezultat", materialistično pojmovanje zgodovine. Tukaj nima zanemarljivo vlogo mladohcglovstvo s svojim tematiziranjem "interesa", ki pa pri Marxu z njegovo izkušnjo dela v Rhcinischc Zcitung (Dcbattcn iiber das Holzdicbslahlgesctz, Rechtfcrtigung des Korrcspondenten von der Mosel) izgubi abstrakten pomen in ga preobrne v konkretno razmerje med materialnim interesom in ustrezno zavestno obliko. Misticizcm kategorij Heglove Logike poslane transparenten šele v politični strukturi njegove pravne filozofije, kot ima tudi pomenskost Marxovc kritike spekulativne konstrukcije na primeru "Sadeža" v Sveti družini značaj kritike ideologije šele na osnovi predhodnega vpogleda v aplogetsko funkcijo. Heglove logike v političnem mediju.15 Teorija ideologije kot osnova materialističnega pojmovanja zgodovine se na logični ravni formira prek kritike spekulativne konstrukcije v pravnofilozofskem mediju. poleti 1843, na temelju tematiziranja interesa pri mladohcglovcih ter, predvsem, izkušenj razprav okoli zakona o kraji lesa. Tako imamo eksplicitno kritiko ideologije (religije), skoraj identično s tisto v Kritiki Heglove pravne Filozofije (pozimi 1843/44) že 30. decembra 1842, v pismu A. Rugcu:
"Želim torej kritizirati religijo bolj v kritiki političnih razmer,..., ker religija, po sebi brezvsebinska, nc živi od nebes, temveč zemlje in z razrešitvijo sprcvrnjcnc realnosti, čigar teorija jc, pade tudi sama."16
Teorija ideologije je ključnega pomena pri utemeljitvi revolucionarne teorije, ker privede do spoznanja pomena "ukinitve sprevržene realnosti".
Vsa razhajanja in nemoč marksistov, da razdelajo Marxov teorem o ideologiji, jc moč pojasniti s historizacijo branja. Velja pa dejstvo, da vsi ti neuspehi pre(iz)hajajo skozi nerazumevanje njegovega dialektičnega silogizma o ideologiji. Ideologija je sprevrnjena (verkehrte) zavest, vendar sprevrnjena zavest nekega sprevrnjenega sveta in sprevrnjcnc/popačcnc prakse, ki ta svet podpira. Ideologija torej ni napačno zavest, temveč adekvatna zavest določene družbene oblike in kot taka njena nujna oblika zavesti. Šele neka nova zavest, ki radikalno kritizira vse obstoječe s stališča nove družbene oblike, s stališča neobstoječega, utopičnega, si jemlje za pravico, da zavest prejšnje družbene oblike razglasi za napačno. Ta napačnost se potrjuje vnazaj, medtem ko so argumetni v idejnih sporih najprej večinoma moralistični, vendar ključni ideologokritični potencial izrašča iz oporekanja in rušenja vertikalnih sistemov socializacije oz. dominacije (ta ideologokritično potcncial je treba ločevati od sfere bojev z represivnimi aparati države).
Na Alhusscrjcvcm dojemanju ideologije jc siccr pozitivno, da jc nc določa kot zgradbe idej, temveč kot mnoštvo aparatov za produkcijo in reprodukcijo notranjega
14MEW, 13,str. 8.
15	MEW l,str.208,217, 240.
16	MEW 27, str. 214.
soglasja z razrednimi produkcijskimi razmerji ter v tem napravi pomemben premik spoznavnega interesa znotraj takratnega marskizma. V svojem izhodišču, pri preiskovanju države, ki je odločilno za umestitev ideološkega, pa je Althusser divergenten Marxu. Slednji rekonstruira državo s historično (tudi genetično) metodo iz razkrojenih elementov družbe kot prvo ideološko moč. Pri tem je vseskozi zaznaven mctatcorcLski določujoči motiv "gescllschaftlichen Mcnschcit"17 Althusser, kot že rečeno, izhaja nasprotno iz države in družbi odtujenih institucij v svoji fisirani podobi -postavi se na "stališče zgotovljcnih fenomenov"18. Ker izostane povezava, teoretska geneza med dejanskimi življenjskimi razmerji in ideološkimi formami19, jc prisiljen podtakniti abstraktno antropološko osnovo. Zatorej ni nenavadno, da pri prevzemanju Gramscijcvih teoremov, ki inspirirajo njegovo teorijo ideoloških aparatov države, povsem prezre pojem integralne države, s katero jc Gramsci bližji Hcgel-Marxovi kategorialni razporeditvi: civilna družba (sfera potreb, meščanska družba, občanska družba), politična država (aparat), država (ideja države). Marx nikjer ne omenja odmiranje države, temveč konsekventno odmiranje politične države, ki jo rcproducira meščanska družba kot sebi nadrejeno. Zalo tudi pri Marxu srečamo kategorije, kot "komunistična država", ki bi jih marskistična ortodoksija težko prebavila.
Vertikalni model socializacije, ki ga prinese država, jc tisti, ki občcvalnc in duševne vzorcc transformira v ideologijo. Zato tudi nujna zvezanost ideologije z institucijami, zunaj njih ni možna produkcija niti uspešnejše vzdrževanje ideologij.
Po mojem mnenju pomeni kakovostno nadgradnjo Marx-Engclsovih teoremov o ideologiji predvsem skupina avtorjev okoli Projekta idcologija-tcorija (PIT): H. Bosch, M. Begrens, W. Elfcrding, R. Graf, S. Hall, P. Jchlc, T. Lugsticn, R. Nemitz, V. Pietila, J. Rchmann in zlasti W. F. Haug. V tem desetletju nam PIT v Argument Vcrlagu nudi dovolj zanimivo in cclovito soočanje teorije z manifestacijami ideološkega.20
Funkciji socializacije od zgoraj, ki izrine horizontalno sposobnost socializacijc (samorcgulacijc), korespondira ideal socializacijc od zgoraj (ideološko). Ta preobrnitev sc veže na žc obstoječe vzorcc družbenega občevanja, zlasti subalternih razmerij, kot je to npr. podrejenost mladih, ki generira v kult prednika, patriarhat, verske skrivnosti ipd. Ker gre za vsebine, ki so zgodovinsko primerne za idcologizacijo, jih imenujemo proto ideološki material, ki torej sam zase, zunaj države kot prve ideološke moči ni ideologija. Termin ideološka moč (ideologisehe Kraft) je rezultat Engclsovega poznega preskusa teoretskih osnutkov Nemške ideologije na empiričnem materialu (Morgan). Althusscrjcva kategorija IAD se nc izogne statični, funkcionalistični fiksaciji fenomena, ki pa se konstantno premeščajo na račun razmerij moči, ki jih determinirajo, ter razvoja produktivnih sil. Država jc "prva ideološka moč nad ljudmi"21,
"aus der Gcscllschaft hcrvorgcgangcnc, aber sich iiber sic slcllcnde, sich ihr mehr cntfrcmdctcMacht."22
17	MEW 3, sir. 7.
18	MEW 24, sir. 218.
19	MEW 23, sir. 393.
20	Thcoricn liber Ideologic (1979, 3. izd. 1986), Easchismus und Ideologic (1980), Rethinking Ideology (1982). Die Camcr« obscura dcr Ideologic (1984), Die Entstchung burgcrlichcr Hcgcmonialapparale (1986), J. Rchmann: Die Kirchcn im NS-Slaat, W. F. Haug: Die Faschisicrung des burgcrlichcn Subjckls (1986), W. F. ltaug: Commodity Aesthetics, Ideology and Culture (NY, 1987).
21	MEW 21, str. 302.
22
Ibid., str. 165.
Ideološko-formnost se izkazuje tako, da poteka proces gospodstva v formi politične integracije. Država je prostor, relativno prost nasilja (oboroženi aparati ga obdajajo), v katerem se družbena protislovja nenasilno izravnavajo ustrezno pravilom - nastala forma zopcrstavljanja (in sprave) jc politična forma.
"allc Kampfe incrhalb des Staatcs (...) nichts als die illusorischcn Formcn sind, in denen die wirklichen Kampfe der vcrschiedcncn Klasscn untercinandcr gcfuhrt werden"23
Zato je naivno pričakovati, da se bodo na političnem polju določeni interesi (ekonomski) izbojevali kot dejansko artikulirani interesi - v naravi političnega kot ideologije jc, da so premaknjeni in zakriti. Dva konccpta razvoja družbe se npr. v Jugoslaviji bojujeta na ideoloških konstruktih, kolje to nacionalna "ogroženost", "napadi na JLA" itd. Ideološko (nasploh) jc po PIT operativna mreža idealne socializacijo, od zgoraj povezane z državoformno reprodukcijo dominacijo. V tem okviru so ideologije kompleksi praktičnih norm (odvračanje od interesov k ideološkim vrednotam) in idej v funkciji operacionalizacije ideološkega na različnih področjih socializacije. Tako lahko govorimo o pravu kot drugi ideološki moči, ki, ko jc odstranjena samorcgulacija družbe v obliki sprave in funkcij horizontalne arbitracije, zadobi funkcijo vertikalne intervencije, ki zahteva poslušnost. PIT razdela vrsto kategorij, ki niso daleč od Althusscrjcvih in psihoanalitskih terminov,so pa smiselno inkorporirano dopolnijo Marx-Engclsovcmu konccptu funkcijc ideologije v tranzitoričnih in protislovnih procesih sodobne države.24
Kar zavede k prepričanju o omniprezentnosti ideologije, jc predvsem dejstvo, da se znotraj iste ideološke forme, ki definira prekrivajoče diskurzivne modalitetc, artikulirajo kot opresivna tako tudi emancipacijska družbena gibanja. Ideološko artikulacijo socialnih bojev, oz. "preobleko" socialno cmancipacijskih zahtev v ideološke jc treba dojeli predvsem kot naskok na ideološke aparate. Prevzemanje teh simbolnih arlikulacij je nujno za zavzetje institucionalne (petrificiranc) družbene moči, ker agonalni dezintegraciji mora slediti ideološka rcstitucija skupnosti. Tam, kjer jc ideološka diskurzivna modaliteta različna, je ta rcstitucija težavnejša (večnacionalne skupnosti, različne religije...). Ekvivokacija nastopi, ker se antagonistične sile nanašajo na identične institucije in na njihove simbolne artikulacijc kot družbeno kohezivne moči. Tako se divergentne in agonalnc družbene moči srečajo v istih vrednotah, tradicijah, koccptih. S te se transccndirajo skupnostni elementi po vzorcu naddružbcnc vcrikalc. Tisto, kar ostane in omogoča ckvivokacijo, jc simbolna forma, v kateri se različni antagonizmi prekrivajo. Simbolna forma jc tisto, kar jc v antagonističnih artikulacijah identično. Konkretni motivi in interesi so znotraj družbenih bojev takoj različni, kar pa še posebej izloča ideološko formo in boje za njeno dediščino. V tem kontekstu jc koristen Gramscijcv konccpt hegemonije in historičnega bloka. Tranzitoričnost ideološkega je povsem zunaj zgolj teoretskega silogizma ideologije, ki nas zaplete v past ideologije o ideologiji. Teorija o ideologiji se tej zanki izogne skozi nadteoretski motiv praktičnega zvečanja zmožnosti samosocializacije, skozi izkušnjo individualnih in skupnostnih avtonomij.
^MEWS,«^.
24 Glej zlasti "Idelogical Powers and the Antagonistic Reclamation of Community: Towards a Better Understanding of Ideological Class Struggle" v W. F. Haug: "Commodity Acstclics, Ideology and Culture", sir. 89-99, (NY, 1987).
Kognitivne dispozicije in minimalna racionalnost
NENAD SMOKROV1Č
Znano jc, da mora vsaka kognitivna psihološka teorija, ki ima poleg pojasnjevalnih tudi prediktabilne lastnosti, subjektovemu vedenju pripisati neko vrsto ali stopnjo racionalnosti. Da bi bilo dejanje racionalno, mora biti poslcdica primerno povezanih vsebin dclovalčcvih mentalnih stanj, prepričanja in želja. Opazovanje odnosov med množico vsebin prepričanja in želja in z njimi primerno povezane dejavnosti omogoča predvidevanje človekovega vedenja in v skladu s tem pripisovanje racionalnosti.
Očitno jc kot pogoj racionalnosti potrebno predpostaviti, da dclovalcc poseduje določene logične sposobnosti, oziroma sposobnosti rezoniranja. Nekatera od teh rezoniranj morajo biti deduktivna. Dclovalcc mora namreč biti v stanju, da glede na dano množico prepričanj opazi in izbere pravilna rezoniranja ali infcrcncc, ki so za njega primerne. Infcrcnco v tem primeru pojmujemo kot poseben primer dejavnosti. Pomembno jc, da jc lahko infcrcnca ali sposobnost rezoniranja, čc jo pojmujemo kot dejavnost, nezavedna ali ncrcflcktirana (na primer z evolucijo "vgrajeni" mehanizem).
Vprašanje, ki neposredno sledi iz teh uvodnih opomb, je vprašanje o tem, kakšno infcrcncialnost oziroma točneje, kakšno deduktivno sposobnost mora imeti dclovalcc, da lahko njegovo vedenjsko aktivnost smatramo za racionalno. Sodobna literatura nudi dve okvirni možnosti1. Prvo stališče, ki dclovalca pojmuje kot idealnega racionalnega dclovalca, bomo imenovali stališče idealne racionalnosti. Drugo stališče na dclovalca gleda kot na končno bitje, ki v končnem času razpolaga z omejenimi deduktivnimi sposobnostmi. Cilj tega stališča jc, da najde minimalno infcrcncialno osnovo, na podlagi katere jc šc vedno možno pripisati vedenju racionalnost. Teorijo minimalne racionalnosti jc na najpopolnejši način razvil Christopher Chcrniak.2
Začrtajmo osnovne razlike med tema dvema stališčema glede na deduktivne pogoje, ki jih vsako od njih postavlja pri racionalnosti.
Najstrožji in najbolj idealiziran pogoj stališča idealne racionalnosti jc pogoj deduklivne sklenjenosli. Po njem racionalni dclovalcc, ki poseduje množico prepričanj, verjame vse konscnkvcncc vsakega člana množice. Takšen pogoj racionalnosti najdemo v nekaterih epistemoloških logikah, na primer pri Hintikki.3 Čeprav jc ta pogoj upravičen glede na potrebno aksiomatizacijc logike prepričanja, jc očitno nesprejemljiv kot del
Tretje možnosti, po kateri za pripisovanje racionalnosti ni potrebna nikakršna infcrcncialnost, nc bomo upoštevali.
2	Chcmiac, C., Minimal Rationality, A Brcdford Book. The MIT Press, Cambridge, Mass., 1986.
3	Ilintikka, J., Knowledge and Belief, Itaca, Comcl University Press, 1962.
psihološkotcorctičnc razlage racionalnosti. Čc predpostavimo, da so vsebine prepričanja propozicijc strukluriranc kot stavki, je jasno, da niti enemu končnemu bitju nc moremo pripisati sposobnosti zavestne kontrole nad neskončno polo konsckvcnc takih stavkov.
Oslabitev pogoja deduktivne sklenjenosti se lahko doseže na ta način, da se od idealnega dclovalca zahteva, da iz dane množice prepričanj naredi vse pravilne inference, ki so očitno primerne. Pri tej oslabitvi so vse konsckvcncc prepričanja, ki se jih mora dclovalcc zavedati, zožene na očitno primerne infcrcncc. Ta pogoj, ki ga po Chcrniaku lahko imenujemo pogoj idealne infcrcncc, jc široko sprejet v teorijah odločanja in v teorijah iger kot osnova za maksimiziranja koristnosti. Pogoj idealne infcrcncc jc še vedno preoster za namen psihološke razlage in predvidevanja vedenja. Možno je namreč, da jc dclovalcc v stanju, da opazi, kakšna infcrcncialnost mu jc potrebna za zadovoljitev določene želje ali cilja, vendar obenem ni v stanju, da zahtevano infcrcnco izvede.
Nadaljna oslabitev, ki še pripada stališču idealne racionalnosti, jc pogoj idealne konsistcncc. Po njem bo dclovalcc z določeno množico prepričanj in želja eliminiral vsako nekonsistcnco znotraj tc množicc. Takšna podoba idealne racionalnosti jc značilna za Quinov in Davidsonov princip naklonjenosti (principle of charity), ki vodi razumevanje izjav in interpretacijo vedenja. Čc ga apliciramo na prcfcrcnce, pogoj idealne konsistcncc zahteva tranzitivnost prcfcrcnc dclovalca v določenem trenutku (če dclovalcc preferira a nad b in b nad c, tedaj bo preferiral tudi a nad c). Tvcrsky in Kahneman sta v nizu člankov pokazala praktično nevzdržnost pogoja idealne konsistcncc.4
Vsi navedeni pogoji idealne racionalnosti vsebujejo tudi normativno komponento. V primeru pogoja deduktivne sklenjenosti (isto velja tudi za ostale pogoje) norma-tivnost zahteva, da kadar dclovalcc verjame p in ima p konsckvcnco q, mora dclovalcc verovati q.
Alternative idealni racionalnosti bodo težile k minimalizaciji idealne in normativne komponente. Naloga razlage vedenja na osnovi minimalne racionalnosti je več kot delikatna. Po eni strani z oslabitvijo pogojev infcrcncc, ki so neizogibni za pripisovanje racionalnosti, zapademo v nevarnost, da izgubimo vsakršno infcrcncialno osnovo; po drugi strani pa se s trditvijo, da jc določena stopnja oslabitve pogoja pravzaprav zahtevana stopnja minimalne ijifcrcncc, soočimo s problemom nedoločenega ali ad hoc kriterija za določitev minimalnih pogojev. Teorija minimalne racionalnosti C. Chcrniaka išče osnovo minimalne inference v, za dclovalca v določenem trenutku, možnih ali uresničljivih deduktivnih korakih. Normativnost zahtev infcrcncialnosti se poskuša eleminirati tako, da se smatrajo za deskriptivne, nc pa tudi za nujne pogoje za posameznega dclovalca. Menimo, da je osnovni problem pri takšni rešitvi minimalne racionalnosti v nedoločenosti kriterijev, ki definirajo potrebno stopnjo infcrcncialnosti. Tako ima Cherniakova teorija prcccjšnjo hcuristično vrednost, medtem ko so njene razlagalne in prediktabilne komponente vsekakor take, da jc o njih potrebno razpravljali.
V tem tekstu se ne bomo zadrževali pri diskusiji in cvcntuclni kritiki Chcrniakove pozicije. Namesto tega bomo poskušali razložiti in branili neko drugačno strategijo razlage minimalne racionalnosli. Teorija minimalne racionalnosti, ki jo želimo
4 Napotujcmo na novcjži zbornik del te usmeritve, Judgment under Unceuinly: Herislics and Biases, edited by Amos Tvereky, Daniel Kahneman, Paul Slavic, Cambridge University Press, 1984.
prikazovati, jc teorija Roberta Slalnakcrja.5 Stalnakcrjcva teorija obljublja, da bo dala razlago racionalnega vedenja končnih in nepopolnih bitij, ki izgleda naravno in zadovoljuje naše običajne intuicijc o tej vrsti racionalnosti. Nadalje ta teorija, ki temelji na drugačnih predpostavkah kot večina teorij idealne racionalnosti, uspešno rešuje problem normativnosti in istočasno nima težav z nedoločenostjo kriterija za pripisovanje minimalne racionalnosti.
Specifičnost Stalnakcrjcvcga izhodišča jc v njegovi pragmatično-dispozicijski strukturi, ki jc izražena v terminih semantike možnih svetov. Pragmatično-dispozicijska podoba opisuje stanje prepričanja in vsebino prepričanja. Dispozicijska komponenta te podobe določa stanje prepričanja. Po njej,
verjeli da P pomeni, delovali na način, ki bo težil k zadovoljitvi želje v svetu
(svetovih), v katerem jc P resničen.
Takšna opredelitev prepričanja izloči razred primernih dejavnosti (primernih za
dclovalca), ki težijo k zadovoljitvi njegovih interesov in želja v situacijah, v katerih jc P resničen. Druga komponenta pragmatične podobe sc nanaša na določitev vsebine ali objekta prepričanja.
Vsebina ali objekt prepričanja (imenovali ga bomo S-propozicija) je funkcija iz množicc možnih svetov v resnične vrednosti. Ti dve komponenti definirata semantični okvir za določanje stanja prepričanja. Sestavljen jc iz množicc svetov in rclacijc napram S-propozicijam, ali iz tistih možnih svetov, v katerih jc neka propozicija resnična.
Da bi se izognili terminološki zmedi, je potreba poudariti naslednje: z S-propozicijami razumemo funkcijo, ki razločuje med množico možnih svetov, v katerih je neka izjava resnična, in množico, v katerih jc lažna. S terminom izjava ali stavek označujemo tisto, kar se v večini drugih psiholoških teorij imenuje "propozicija", ali tisto, o čemer je prepričanje.
V skladu s pragmatično podobo imeti prepričanje pomeni bili v rclaciji napram S-propoziciji ali množici možnih svetov, v katerih jc izjava s pomočjo katere sc da opisati tisto, o čemer jc prepričanje, resnična. Namesto o možnih svetovih, lahko govorimo tudi o logično možnih situacijah, si čimer sc na tej stopnji razlage nič bistvenega nc spremeni. Tedaj stanje prepričanja lahko definiramo kot neprazno množico možnih situacij ali, v skladu z dispozicijsko komponento, kot dispozicijo, ki sc izraža v različnih vrstah situacij.
Opis stanja prepričanja kot rclacijc napram S-propozicijam omogoča, da se razlaga racionalnosti razširi na veliko obsežnejši razred bitij kol v primeru teorij, ki stanje prepričanja obravnavajo kot množico sprejetih stavkov. Tako na primer, če pripisujemo našemu psu Bobiju prepričanje, da je kost zakopana na vrtu, trdimo, da je Bobi disponiran, da deluje na način, ki bo težil k temu, da bi bil zadovoljiv v primeru, da jc njegova "misel", da jc kost zakopana na vrtu, resnična. To, da Bobi ve ali razume, da jc prepričanje, ki se lahko izrazi s stavkom "kost je zakopana na vrtu", resnično, pomeni kratko malo, da ima določen mehanizem razlikovanja možnih situacij, v katerih jc ta misel resnična, od tistih, v katerih ni.
Vsebina prepričanja torej ni stavek in stanje prepričanja ni izraženo s pomočjo ujemanja s stavkom ali s sprejemanjem stavka. Nasprotno, kakšna infcrcncialnost ali
5 Sulnakcr, R., Inquiry, A Bradford Book, The MIT Press, 1984.
kakšna dcduktivna sposobnost jc potrebna, da bi dclovalcu pripisali racionalnost, če je vsebina prepričanja S-propozicija.
Vprašanje že sugerira odgovor.
V kolikor jc vsebina stanja prepričanja določena kot množica (možnih svetov ali alternativnih možnih situacij), tedaj bo infcrcncialnost določena s strukturalnimi relacijami med elementi množice. Harty Field jc predlagal,6 da naj bi te rclacijc tvorile Boolovt) algebro (kompletno in atomarno). Mi nc bomo vztrajali na tem aspektu. Poglejmo, katere rclacijc med člani množicc sam Slalnakcr vidi kot nujne deduktivne pogoje, ki so postavljeni za množico propozicij, da bi predstavljali stanje prepričanja (ali mentalno stanje nasplošno). Stalnckar postavlja tri pogoje:
1.	Čc jc P član množicc propozicij, v katere subjekt verjame, in ima P za posledico Q, tedaj jc tudi Q član te množicc.
2.	Čc sta P in Q vsak zase člana množicc, tedaj jc tudi njuna konjunkcija, P & Q, član množicc.
3.	Če je P član množicc, tedaj negacija od P ni član množicc.
Opazimo, da so ti trije navedeni deduktivni pogoji ravno najstrožji pogoji idealnih teorij racionalnosti. Gre za pogoje deduktivne sklenjenosti, konjunkcijc in konsistcncc. Ali ni s tem Stalnakcrjcva teorija izgubila vsako upanje, da ponudi konkurenčno razlago minimalne racionalnosti? Odgovor jc negativen. Ne samo, da ni, temveč to predstavlja njeno prednost pred drugimi teorijami.
Strategija teorije jc sledeča. Naravno stališče, ki ni v nasprotju z našimi intuicijami, jc, da jc dclovalcc lahko v istem trenutku v več kot enem stanju prepričanja. V skladu s pragmatično-dispozicijskc podobo jc prepričanje dispozicijsko stanje, ki jc odvisno od situacij in določa primernost dejavnosti. Torej: "... mnoga ločena stanja prepričanja pomenijo mnoge ločene dispozicije, od katerih ima vsaka svoje lastno področje izražanja. To jc lahko plavzibilno samo v kolikor obstaja naraven način povezovanja ločenih prepričanj z dejavnostmi...".7
Nadaljnji koraki te strategije so sestavljeni iz tega, da se pokaže, kako idealni pogoji dedukcije nc normirajo infcrcncialnosti posameznih dclovalccv. To jc možno ob pomoči navedene predpostavke.
Sedaj imamo možnost pokazati drugo pomembno prednost Stalnakcrjcve teorije racionalnosti. Njegova teorija je v stanju določiti idealne pogoje racionalnosti, ki istočasno nimajo normativne vrednosti, s katero bi zanikali racionalnost bitjem, ki teh idealnih pogojev nc izpolnjujejo. Idealna racionalnost jc določena, v skladu z nakazano podobo, kot edinstveno integrirano stanje prepričanja, ki zadovoljuje zgornje pogoje. Končna, ncidcalna bitja so racionalna, kadar njihova posamezna ločena in neintegrirana stanja prepričanja zadovoljujejo tc pogoje.
Na tej stopnji jc možno potegovati analogijo med Stalnakerjcvo podobo racionalnosti in epistemološkimi teorijami, ki opisujejo rast znanstvenega vedenja. Naša individualna racionalna kompctcnca bo naravno težila k temu, da pod vplivom novih informacij integrira različna ločena stanja prepričanja. Prav iz tega manevra integriranja je sestavljena sposobnost deduktivnega raziskovanja. Podobno se dogaja tudi v
6	Glej: Field, II., Sulnakcr on Intentionality, Pacific Philosophical Quarterly, 67,1986.
7	Sulnakcr, navedeno delo, str. 86.
znanstvenem proccsu zamenjevanja starih teorij z novimi. Znanstvenik jc v stanju, da pod vplivom novih informacij formulira in sprejme hipotezo, ki bo šele kasneje verificirana. Na nivoju psihološke teorije želi Stalnakcr uvesti podobno možnost za posameznega dclovalca. To mu uspeva s pomočjo pojma stanja sprejemanja.
Stanje sprejemanja tvori širok razred propozicionalnih opredelitev, katerih sestavni del jc stanje prepričanja. Poleg prepiričanja stanje sprejemanja vsebuje tudi stanja, kot so predpostavljanje, postuliranjc, domnevanje itd. Stanje prepričanja jc najtcmclncjše stanje znotraj pojma sprejemanja. Za razliko od prepričanja dclovalcc lahko sprejme neko propozicijo samo za trenutek, pri tem pa ve, da nc bo postala njegovo trajno prepričanje. Prav tako lahko sprejme nekaj kot resnično, na primer z namenom argumentiranja, pri tem pa vc, da bo ovrženo.
Očitno jc, da jc pojem sprejemanja šibkejši od pojma prepričanja. Nc ravnamo napak, čc ga identificiramo s kondicionalnimi prepričanji. S tem, da formulira pojem sprejemanja, sc Stalnakcr lahko loti določanja strategije integriranja ločenih prepričanj. V tem tekstu sc bomo zadovoljili s tako površno določitvijo tc strategije. Naša naloga jc, da pokažemo, da jc konccpcija o ločenih stanjih prepričanja sposobna zadovoljiti deduktivne pogoje.
Pojdimo po vrsti. Pogoj deduktivne sklenjenosti zahteva, da dclovalcc verjame vse nujne kosckvcncc vsake propozicijc, ki jo verjame znotraj posameznega stanja prepričanja. V skladu z elementi strategije, ki smo jo prikazali, bo obramba opredelitve potekala na sledeči način:
a)	prepričanje jc dispozicijsko stanje, ki je povezano z dejavnostjo in ki določa primernost dejavnosti,
b)	primernost dejavnosti jc definirana z upoštevanjem vseh propozicij, ki jih dclovalcc verjame znotraj posameznega stanja prepričanja,
c)	konsckvcnce stanja prepričanja so določene kot vse ostalo, kar se tiče stanja prepričanja, z upoštevanjem njegove povezanosti z dejavnostjo.
Če jc torej dclovalcc disponiran tako, da deluje na način, ki teži k temu, da bi bil uspešen, čc jc P resničen, tedaj bo to veljalo tudi za konsckvcnce P-ja. Temu jc mogoče ugovarjati, da v kolikor je dclovalčcva dejavnost umeščena v situaciji, v kateri jc resnično njegovo prepričanje, da jc Vcčcrnica planet, to šc nc pomeni, da mora verjeti, da jc Danica planet. Spomnimo sc, da je stanje prepričanja definirano z množico možnih situacij, v katerih jc propozicija resnična. Razumeli propozicijo, pomeni opaziti, katere možnosti so izključene z njeno resničnostjo. Propozicija "Danica jc planet" ni izključena z resničnostjo propozicijc "Vcčcrnica jc planet". S tem, da subjekt nc vc, da jc druga propozicija nujno ekvivalentna prvi, sc pokaže samo to, da sc moti glede na nekatera lingvistična dejstva, ki konstituirajo izjavo "Vcčcrnica jc planet".
Na ta način lahko pokažemo, da jc upravičeno trditi, da jc opredelitev "Vcčcrnica jc planet" prisotna kot "aktivno" prepričanje v dclovalčcvcm stanju prepričanja, da pa s tem iz njegovega stanja prepričanja ni izključena konsckvcnca tc opredelitve "Danica jc planet". Ta druga opredelitev bo vključena v širši in šibkejši pojem stanja sprejemanja kot tiha, nezavedna prcsupozicija.
Preidimo na drugi deduktivni pogoj. Ta zahteva, da mora dclovalcc, ki verjame P in verjame Q, verjeti tudi njuno konjukcijo. Pragmatično-dispozicijska podoba racionalnosti zahteva dvoje: da mora idealno racionalni dclovalcc zadovoljevati ta pogoj, in kot drugo, da nezadovoljevanje tega pogoja s strani končnega dclovalca nima za
poslcdico njegove neracionalnosti. Oglejmo si najprej drugo zahtevo. Ta naravno sledi iz tega, da smo sprejeli pogoj deduktivne sklenjenosti. Njeno plavzibilnost bomo pokazali na primeru, ki izvira od Hartya Ficlda. Zamislimo si filozofa, ki sprejema eksistenco neke entitete, recimo propozicij, ko razmišlja o filozofiji uma. Zavrača pa eksistenco te entitete, ko razmišlja v terminih ontologije. Razlaga je naravna, čc predpostavimo, da jc ista entiteta kot vsebina prepričanja vsebovana v dveh ločenih dclovalčcvih stanjih prepričanja. V enem kontekstu, kontekstu filozofije psihologije, bo prišlo v razlago dclovalčcvih misli in dejavnosti eno stanje prepričanja. V kontekstu ontologije bo na področje razlage prišlo drugo stanje prepričanja. Isto vsebino stanja prepričanja bomo razložili glede na dva različna situacijska konteksta in sprejeli, da se dclovalcc glede na različne kontekste nahaja v dveh različnih stanjih prepričanja, nahaja v dveh različnih stanjih prepričanja.
Resnejši problem je s prvo zahtevo. Paradoks loterije (lottery paradox) jc resen kandidat za blokiranje zahteve, da mora idealno racionalni dclovalcc zadovoljevati drugi pogoj. Paradoks loterije, ki je poznan v teoriji odločanja, kaže na sledečo težavo. Predpostavimo, daje danih v prodajo milijon loterijskih srečk, od katerih samo ena dobi nagrado. S tem da kupim srečko, jc moja možnost, da dobim nagrado, samo ena proti milijon. Naravno jc, da bom sprejel hipotezo, da moja srečka nc bo dobila nagrade. Tako hipotezo lahko sprejmem tudi za vsako drugo od teh milijon srečk. Sigurno pa jc, da bo ena srečka dobila nagrado. Če sprejmem stališče, da katerakoli posamezna srečka nc bo dobila nagrade, ne morem racionalno sprejeti tudi konjunkcijc teh stališč.
Primer s paradoksom loterije uporabi Kyburg, da bi argumentiral proti tezi, po kateri so deduktivni pogoji in s tem tudi pogoj konjunkcijc nujni pogoju racionalnega rezonira-nja (s čimer argumentira proti deduktivnemu modelu na splošno). Čc bi bilo rezoniranje določeno s pogojem konjunkcijc, trdi Kyburg, bi bilo stanje prepričanja determinirano z eno samo propozicijo, ki jo opisuje kot "monumentalno kompleksno konjunklivno stališče". To bi tudi v resnici bilo tako, čc bi propozicijc razumeli kot stavke ali opredelitve. Razumevanje propozicijc kot množice možnih svetov pa otopi ostrino te krilikc.
Tretjega Stalnakcrjcvcga deduktivnega pogoja, pogoja konsistcncc, nc bomo posebej razlagali, ker jc jasno, da sledi iz tega, da sprejmemo upravičenost prvih dveh pogojev.
Povzcmimo na kratko značilnosti prikazane strategije. Po njej so mentalna stanja razumljena kot dispozicijskc sposobnosti. Kot dispozicijska stanja so direktno povezana z dejavnostmi. Področje realizacije dispozicij so alternativni možni rezultati dejavnosti. Vsebina mentalnega stanja, konkretno prepričanje, je tedaj množica možnih svetov ali množica alternativnih možnih situacij ali S-propozicij. Poudarek v strategiji jc na tem, da je dclovalcc lahko istočasno v nekaj različnih stanjih prepričanja, od katerih jc vsako predstavljeno z množico možnih situacij.
Idealni racionalni dclovalcc bo opisan s pomočjo enega samega stanja prepričanja, medtem ko bodo manj popolni dclovalci opisani s pomočjo več stanj prepričanja ali več stanj sprejemanja, kar jc manj zahteven pojem in predstavlja širšo skupino propozicionalnih opredelitev, ima pa isto strukturo kot stanja prepričanja. Uvajanje stanja sprejemanja med drugim omogoča razlikovanje "aktivnih" in zavestnih prepričanj od nezavednih in presuponiranih. Tako idealno stanje prepričanja kot tudi tisto manj popolno zahtevata zadovoljitev deduktivnih pogojev infcrcncialnosti.
Menimo, da takšna strategija podaja sprejemljivo in naravno podobo minimalne racionalnosti, osvobojeno težav konkurenčnih teorij.
Kantov pojem neprotislovnosti v Kritiki čistega uma
BOGOMIR NOVAK
1. UVOD
Podobno kot jc Rousseau svojega Emila izpostavil vsem nezgodam zato, da bi našel pot do svoje in njegove zrelosti, mora ludi Kant svoj um disciplinirati ob dogmatični dediščini iz metafizične preteklosti za pot do svoje začetne samostojne pozicionalnosli. Kot mora Emilov oče ravnali z Emilom ravno obratno od tega, kakor so v njegovi mladosti napačno ravnali z njim, nas tudi Kant skuša obvarovati zmot iz preteklosti, tako da sc jim sam izpostavi. Kot nam Rousseau ne pokaže več, kako se Emil kot zrela osebnost obnese v dejanskem delovnem proccsu, tako nam tudi Kant nc naslika bodoče metafizike, ampak samo njeno prolegomeno. Samovzgoja srca za trezni, skorajda feucrbachovski premislek o dokazih za božje bivanje in za tolerantni odnos do anlinomij kot himer preteklosti, jc samo uvod za nekaj, kar morda sploh nc sledi. Kant ni upošteval božje eksistence, upošteval pa jc božjo previdnost, da nc bi prekoračil meja pristojnosti uma v donkihotskem boju' z antinomijami. Šc več: donkihotski boj naj bi se v poteku samem obrnil v pogodbeno konsenzualno razmerje med obema sprtima strankama. Kant nam z ničemer nc more zagotoviti, da bomo izbrali (kot soudeleženci) pravilna sredstva za takšen plemeniti cilj. Kantova vrlina je skromnost nasproti dogmatični prevzetnosti. Zato nc more napovedovati takšnega ali drugačnega konca sojenja, ampak omogoča samo korekten začetek presoje spora med tezo in antitezo, ki pri Heglu figurirata tudi kot gospodar in hlapec, pri Marxu pa kot dclodajalcc-kapitalist in dclavcc. Videti je, da je resnica enega samo enostavna negacija drugega, kakor so prepričane množice. Toda to ravno demantira izkušnje transccdcnsa dogem pri Kantu, nižje ravni razvoja duha pri Heglu in statusa quo zastarelega režima pri Marxu. Če so nas Adorno, Horkhcimcr, Habcrmas, Marcuse itd. opozorili, da klic prosvctljcnstva k zrelosti šc ni izpolnjen, da se prazgodovina ponavlja kot farsa zaradi barbarstva in mračnjaštva v lastnih vrstah (gulag enotonske piščali), potem smo dolžni to kot kritična javnost upoštevati. Civiliziran um sc kritično udejanja samo v civil(izira)ni družbi. Niti Kantov transcendentalni subjekt niti Marxov individualni dclavcc šc nista zgodovinska subjekta.
2. KANTOV POJEM EKSISTENCE
Kant jc prvi uporabljal izraza formalna logika in elementarna logika. Glede na dve izvorni spoznanji jc ločil znanost o pravilih čutnosti - estetiko in znanost o pravilih razuma - logiko razuma. Logika splošne uporabe razuma vsebuje absolutno nujnost pravil mišljenja, brez katerih ni možna nobena uporaba razuma. Pravila za specialno uporabo se nanašajo na določeno vrsto predmetov. Prva logika se imenuje elementarna, druga (specialna) pa organon (Kant, 1958; 137). Spccialna logika jc šolska kot propedevtika, čeprav do nje nazadnje pridemo. Čista logika jc kanon čistega uma, njen predmet so čiste logične forme nc glede na kakršnokoli vsebino. Uporabna obča logika se ukvarja z uporabo pravil pod logičnimi pogoji (pozornost, izvori zmot, dvomi, prepričanja). Po kriteriju rcsnicc kot ustreznosti raz.likujc Kant tudi transcendentalno analitiko in transcendentalno dialcktiko.
Zaradi kopernikanskega obrata jc moral Kant drugače pojmovali logiko in eksistenco stvari kot njegovi predhodniki. Status eksistence odloča o mestu logike v filozofskem opusu oz. o njenem razmerju do ontologije in spoznavne teorije. Gre za vprašanja, ali jc cksistcnca realna ali idealna, odvisna ali neodvisna od nas, nosilec lastnosti stvari ali pa jc tudi sama lastnosti? Kako jc možno cksistcnco logično misliti? Kalan meni, da ima Kantova teza, po kateri bit ni realni predikat, svoj izvor pri Aristotelu. "Rhcma ni samo glagol, temveč tudi pridevnik ali samostalnik, čc nastopala kot povedek: jc predikat sploh. Glagol jc sicer neko ime, ki nekaj pomeni, nc označuje pa tega, ali nekaj biva ali nc: 'saj tudi bit ali nc-bit nista znamenje stvari"' (Kalan, 1981; 72). Aristotelovo tezo, po kateri bit ali nc-bit nista znamenje stvari, najdemo preoblikovano pri Kantu v nasledji formulaciji: "Bit očitno ni nikakršen realni predikat, tj. neki pojem nečesa, kar bi lahko dodali pojmu neke stvari" (Kant: 1958; 498). Še danes ni enoznačno jasno, ali jc bit realni predikat ali nc, ker so različne interpretacije odnosa med formalno logiko in dejanskostjo. Trapp v delu Analitischc Ontologic meni, da ni na nobeni strani zadostnega dokaza1. Prav uiko ni jasno, ali jc bit cksistcnca in kaj to pomeni za ontologijo. Ali smemo reči, da jc Kant zanikal cksistcnco kot predikat stvari? Zdi se, da se Kant uvršča med tiste mislece, ki zanikajo cksistcnco kot lastnost stvari, ker je kot logični predikat pogoj zanje. Tradicija ontološke skromnosti izhaja že iz srednjeveških nominalistov. Ratkc povzema po Kantu, da "bit ni pojem česarkoli, ampak jc pozicija stvari ali določitev sama po sebi. Spremembe so sukccsijc biti in niča, določitev substance.". Substanca jc miselna postavitev (Sctzung) kopulc v sodbi. Bit jc zveza med substanco in subjektom, njuna cclota in smisel. Vprašanje pa jc, ali je bit poseben člen v sestavi sodbe in ali jc sploh člen. O vlogi biti pri pretresanju dokazov za božje bivanje bo govor pozneje. Kljub Kantovi nedorečenosti jc jasno, da Kantov nastop pomeni konec ontološkega objektivizma. Vprašali bi sc lahko po pogoju možnosti prediciranja predikatov. V nekem smislu jc logično prcdiciranjc boga pred njegovim realnim obstojem. V drugem pa jc obratno. Eksistcnca, ki jc bodisi realna ali idealna, prc(d)haja prcdiciranjc, prcdiciranjc pa njo. S stališča tc predpostavke jc treba misliti bit v odnosu do logičnega in realnega prediciranja. Prcdiciranjc naleti na svoje meje ob stvari po sebi2- Za Kanta so vsi pojmi predikati, ki sc lahko nanašajo na stvari,
1	- navedeno po IJle, Andrej: Osnovni filozofski problemi logike, disertacija. FF, Ljubljana, str. 445.
2	- Bil ni alvar. Že eleali so povedali, da se bil da mislili le laulološko. Zanje jc bil logično-onloloiki problem, ki jc vsebovan tudi v Marsovi tezi, da je zavest samo zavestna bit.
ali pa tudi nc. Zato so pojmi samo logični, ali pa tudi realni. Za Hegla jc realno prcdiciranjc s stališča neskončnega božanskega uma čisto logični odnos. Biti sc brc/, rclacijc do realnega ali logičnega predikata nc da misliti. Ontologija jc za Kanta del metafizike kot apriornega spoznanja iz čistega uma (Kant, 1958; 143). Pri (proti) dokazovanju boga je potrebno razlikovati med realno in zamišljeno cksistcnco. Kant je razlikoval med božanskim neskončnim in človekovim končnim umom. V tej zvezi je ugotovil, da "mora ponosno ime ontologija odstopiti mesto skromnejšemu (imenu-op. NB) analitika čistega uma" (Kant, 1958; 169). Iz tega izhaja, da jc Kant ali nadomestil ontologijo v ccloti s spoznavno teorijo, ali pa jc delno obdržal ontologijo kot vedo o predmetih možnega izkusiva. V kontekstu novoveške filozofije jc sprejemljivejša druga možnost. Glede na relacijo subjek-objekt imajo kategorije, ki jih trelira Aristotel po analogiji s predikali, tudi pri Kantu ontološki pomen, ker so povezane z momenti spoznavnega proccsa (pcrccpcijo, apcrccpcijo, transcendentalno dedukcijo, zavestjo sploh) in predmetnega sveta (zakonitostmi narave). Leninova teza o enotnosti ontologije, spoznavne teorije in logike nc izključuje notranje difcrcnciacijc predmetov teh disciplin. To nc velja lc za Platona, ampak tudi za Kanta. Čeprav nc razlikuje med logičnimi in spoznavnimi oblikami, ki so v smislu pozicionalnc biti tudi ontološke. Kant ni postavil vprašanja difcrcnciacijc med filozofskimi disciplinami. Logika tudi filozofska disciplina. Za Kanta jc logika temelj nove transcendentalne metafizike. Z današnjega vidika pa logika ni več neločljivo povezana z določeno filozofijo. Tako Lukascicvvicz interpretira Aristotelovo logiko logistično. Džohadzc pa dialcktično-matcrialistično. Kantovo logiko sc da prestaviti v drug filozofski kontekst, npr. Heglov ali ncopozitivistični, vendar sc s tem spremeni tudi logika. Narski in Šcšič menila, da jc Kantova logika spoznavno-tcorclska, vendar nc pojasnita, ali jc to v impliciuii povezavi z ontologijo ali nc.
Po Goldmannu si je Kant zadal dve nalogi:
1. premagati dogmatično metafiziko s transcendentalno rabo kategorij in 2. empirizem, ki jc trdil, daje totalileta nedostopna. Namesto racionalizma in empirizma, ki sta izhajala iz enega vira spoznanja, jc Kant izpostavil oba vira. S tem seje hotel izognili senzualizaciji razuma in intclcklualizaciji čutov. Motiv za svojo filozofijo jc našel v protislovjih stare metafizike. Označuje jo z metaforo "leta goloba v prazen prostor". Protislovja so se razkrila s tipično Kantovimi vprašanji - kako jc možna metafizika kot znanost; kaj jc človek, kaj moremo spoznati, kaj smemo in kako so možne sintetične sodbe apriori. Tudi Kant jc delno sprejel clcatsko tradicijo v omiljeni obliki, ko mu sovpada spoznanje s predmetom spoznanja vzrokov kot nujnih zakonitosti narave. Kantovo filozofijo imenujemo kritično. Izraz "kritika" jc v 18. stol. pomenil iskanje kriterije presoje in spoznanja. Kantovo izhodišče jc kritika subjektivnih spoznavnih moči, metoda pa je transcendentalna analiza zmožnosti razuma, kar pomeni, da mu gre za prav takšen tip kritike. Vendar sc s tem pomen kritike šc nc izčrpa. Kantova kritika jc radikalna, ker nc upošteva predpostavk svojega nasprotnika, svojo legitimnost pa jemlje iz predmeta kritike. Žc v stari grščini sta izraza 'krincin' ločiti, izbrali, odločili in 'krisis' v smislu ločiti, odločiti, presojati podobna3- To pomeni, da prav kriza mišljenja izsiljuje nov kriterij razsojanja pojavov. Nc piše zaman Paul Hazard o krizi evropske zavesti v tem obdobju. Kakšen je torej Kantov prispevek k prehodu od (krščanske) religije kot
3 - glej Scnc, Sljcpan (1988): Grčko-hrvauski rječnik za Skolc, Zagreb, ITRO Naprijcd, sir. 537-538.
kriterija srednjeveške enotnosti evropske zavesti k znanstveno-tržni orientaciji novoveški zavesti? Kant jc bil v svojem času znan kot "Allcszcrmallmcr", z današnjega vidika pa jc izbral kompromisno rešitev. Kriteriji presoje so v apriornih formah čutov, kot sta prostor in čas, in v kategorijah kot apriornih formah razuma. Realnost jc reducirana na razumsko-čutne forme. Mišljenje za razliko od Hegla in Marxa ni realno, ker tudi realnost nc teži k umu. Kant jc prevzel iz Lcibniz-Wolfovc šole 12 kategorij. Predmet sc konstituira v spoznanju s pogoji možnosti izkusiva. Razlikuje med inluitivno-matcmaličnim in diskriplivno-filozofskim mišljenjem. Zakon ncprolislovnosti ima različno vlogo v analitičnih in sintetičnih sodbah. Kantov glavni namen je, da obvaruje mišljenje pred zmotami. V tem smislu ima ncprotislovnost negativni pomen. Vprašanje pravilnosti mišljenja je možno postaviti na osnovi razlike med analitičnimi in sintetičnimi sodbami, vendar pravilnost ni več kot možna, ker sc nc nanaša na dejanske predmete. Na to vprašanje še danes nc moremo meritorno dogovoriti. Ker so kategorije apriori dane, "ni mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj mislimo tako in nc drugače" (Kant, 1958; 471). Kant razlikuje med transcendcntalnologično rabo in dogmatično zlorabo kategorij. Sam namerno ostaja znotraj lastnih meja uma. Problem jc v tem, da teh meja nc spoznamo, dokler jih nc prekoračimo. Zalo pa dogmatični metafiziki sledi kritična. Celota jc brezpogojno, absolutno, nadčutno, ideal, noumenon, stvar na sebi. Celoto (holos) smo žc tradicionalnofilozofsko označili z bitjo. Bitje za Kanta pozicija, s katero jc inavguriral razliko med enomestnim in dvomestnim predikatom - skratka relacijsko logiko. Bil kaže v množici pomenov na ireduklibilnost dialektike na formalno logiko in na objcktiv(istič)no ontologijo. Logika operira z disparatnimi pojmi pogojev izkustva in brezpogojnosti izkustva. Gre za to, da bi dialektika, ki zgleda kot dvojna zaščita logike kot kanona, izgubila svojo navideznost pri drugačnih predpostavkah. Kar nekaj drugega kot pojav pojasnjuje, jc izven tega pojava in se javlja kot presežek v videzu nujnosti na transcendentalni ravni.
3. STRUKTURA SPOZNAVNEGA PROCESA
Za razumevanje antinomij si je potrebno predočiti Kantov spoznavnoteoretski pristop k pojmu gibanja. Gibanje jc lc v času, v katerem sc združujejo kontradiktorno nasprotne opredelitve stvari sukccsivno (Kant; 120, 175, 210). V analitičnem smislu zakonu ncprolislovnosti nc pripada oznaka istočasnosli. V sintetičnem smislu pa. Čas sam je nespremenljiv in uslrcza substanci v pojavih. Na njej opredeljujemo hkratnost in zaporednost. Zakon ncprolislovnosti jc zadosten za analitične sodbe in nezadosten za sintetične. Pove, da nobeni stvari ne pripada predikat, ki jc v protislovju z njo, kar je tavtologija, ker nobeni stvari ne pripada predikat, ki ji nc pripada. To ve žc Aristotel. Tako Aristotel kot Kant pa odpirata vprašanje protislovne sinteze, ki ga je skušal Hegel spekulativno rešiti z razliko med pravo in nepravo neskončnostjo. Ostaja pa vprašanje, ali jc subjekt, ki sc spremeni v svojem bistvu, šc bistveno isti subjekt kot jc bil pred spremembo ali pa ostaja tradicionalno stališče, da isti subjekt lahko 'trpi' lc akcidcntalnc spremembe.
Subsumiranje pojavov pod čiste pojme jc možno s pomočjo shematiziranja, ki jc opredelitev časa apriori po pravilih kavzalnosti, po kateri pripada vsakemu pojavu kot
poslcdici glede na predhodne pojave apriori opredeljeno mesto v času. Kant ni izrecno razlikoval med časom in brezčasnostjo, med apriornim mestom pojava in logičnim (toposa) pojma. V empiričnem smislu ncprotislovnosti nc pomeni nič drugega kot zaporednost dogajanja. Nujnost zadrži le kot brezčasen princip, kot smo videli žc pri Aristotelu. Sintctiziranjc in analiziranje izvira iz x, ki jc skriti motor vseh naših predstav kot prcdlogičcn izvor logičnih funkcij. Hcraklitova teza, da ima naša duša neskončni logos, jc po eni strani opravičilo za obstajanje stvari po sebi, po drugi strani pa je izhodišče za kritiko paralogizmov racionalne psihologije. Tudi za Kanta sc narava rada skriva zaradi skritega zakonodajalca. Ker ima imancnca prednost pred transccndcnco, ostaja umu presežek nerešenih vprašanj, kar pa izsiljuje absolutno sintezo in z njo redukcijo in zamenjavo pojavov za stvarjo na sebi. Šcšič ni videl racionalnega jedra Kantove stvari po sebi, ki jc v tem, da bistvo in pojav nc sovpadeta, kar pomeni, da naše spoznanje ni nikoli absolutno in dokončno, čeprav sc tudi nc razvije v smislu regresus ad infinitum, ampak progresivno. Brezpogojno ni doseženo z napredovanjem v kavzalnem nizu, saj je bil samo pozicionalna. Kant s kavzalnim nizom prizna logično nujnost. Po njegovem je Hume zamenjaval slučajno opredelitev kavzalnosti s slučajnostjo kavzalnosti same. Izvor kavzalnosti je v stvari po sebi. Shema kavzalnosti je sukcesija v mnogoterosti, shema vzajemnega delovanja pa jc hkratnost določil (v različnem odnosu, Čc naj zanje velja zakon ncprotislovnosti v sintetičnem smislu). Pri Kantu spoznavamo enako z neenakim, identiteto stvari s transcendentalno diferenco med čuti in razumom in identiteto jaza v razliki od drugih stvari. Sam kriterij presoje je vsebovan v difcrcnci med spoznavnim in nespoznavnim. Dialektična sinteza, o kateri lahko govorimo že pri Kantu, ki nc zadeva samo formalno premise in sklep. Presojajoče, tj. prcdicirajoče mišljenje je za Kanta prototip mišljenja, ker jc logika sodb, nc pa tudi propozicij. Zanj jc ostalo skrito vprašanje, kako jc možno razdvojiti to, kar jc, od tega, kar naj bi bilo, čc nismo obojega na nek način žc združili. Ali vnaša človek v svet hkrati z zakonitostjo ludi nezakonitost? Če bi Kant priznal bipolarnost človekovega bistva, bi moral na to vprašanje odgovorili trdilno. Bipolarnost jc skrila v njegovi metafori 'grčavega lesa', ki pa se cshatološko razreši v večnem miru. Rifkin (1986; 59) meni, da sc človek z delom kol trošenjem energije nc more izogniti zakonu entropije, tj. vnašanjem nereda v okolje, lahko pa začne živeli drugače kot doslej, nckolonizatorsko "z zmanjšanim pretokom energije v lastnem in družbenem organizmu". Leibniz in Kani sla verjela v neomejen napredek človeštva na osnovi prcstabiliranc harmonije. Za Kanla ni možna gotovost zanjo v bogu in razumu. Tcodiccja v smislu organske povezanosti vseh pojavov za Kanta ni več možna, ker stvar po sebi pomeni ncdoločljivost, njegov ideal ostaja kol za idealiste skladnost uma s samim seboj, vendar jc lc formalen, ker so pojmi brez čutov prazni. Čuli brez pojmov so pa slepi. Pri Kantu zasledimo več oznak za protislovje: nič, nemogoče, izključeno, zmotno, videz itd. Iz tega sledi, da jc tudi pojem ncprotislovnosti abstrakcija, katere edina razlika jc protislovje. To pomeni, da jc v tem primeru samo formalno. Po analitični strani jc pojem ncprotislovnosti prazen, po sintetični strani pa izgubi svojo nujnost in določenost. V clcatski tradiciji je ncprotislovnost samo negativna stran identitete. Ta označuje ncprotislovnost kot princip (prc)ostrc sclckcijc (vsega) protislovnega. Elcatska tradicija, znotraj katere stoji tudi Kant, spregleda, da protislovje ni nujno samo v miselni zmoti, pred katero sc skušamo obvarovati, nc glede na realno (kavzalno) določene predikate stvari, ampak tudi v dialektiki stopnjevanja napetosti znotraj realno določenega kavzalnega niza do njegove pretrganosti. Lenin jc svojim sodclavcctn (vključno s
Plehanovom) dokazoval njihove miselne zmole prav v tem, ker niso videli dialektičnih protislovij pri pojavih, za katere so menili, da gre samo za absurdno-logična protislovja4 Kot jc znano, jc Hegel očital Kantu praznino pojmov; protislovnost, v katero privede ncprotislovnost in nepovezanost analize in sinteze. Kant ni izpeljal pojma o pojmu, vendar jc dal Heglu s sintezo transcendentalne apcrccpcijc za to odločilno spodbudo. Kant ni ustrezno razlikoval med zaznavo, predstavo in pojmom. Trdil jc, da prostor in čas nista pojma, a zanju uporablja ime pojem (Kant, 1958; 351). Trdil jc tudi, da nc moreta bili abstrahirana iz izkusiva, ker jc izkustvo možno šele na njuni osnovi.
Čc pojmujemo prostor in čas kot strukturo človekovega odnosa do sveta, sc verjetno izognemo očitku petilio principi, ki ga subjckliviisti in objektivisti naslavljajo eni na druge. Kaj je privedlo do različnih vrst geometrij? Kant še ni mogel razlikovati med evklidskim in neevklidskim prostorom. Vsi možni predikali šc nc pomenijo logične možnosti geometrij in evklidske geometrije kot ene izmed možnih geometrij. Kantu je princip komplementarnosti neznan. Vprašanje pa je, ali jc cinslcinovska misel utemeljena na Kantovi kritični misli, kot to skuša pokazati Takcda, ali nc. Ideja kopernikanskega obrata vsebuje stališče, da obstaja korclacija med opazovalcem in opazovanim (gibajočim) predmetom, vprašanje jc lc, na kateri razvojni stopnji jc izražena. Hucbncr meni: "Kantova teza, da sc znanstveni predmeti lahko konstituirajo v skupni igri apriornega in aposteriornega po eni strani ostane veljavna. Spoznanje jc delno njegovo ustvarjanje" (Hucbncr, 1973; 125).
Relativna apriornost ima danes velik pomen za znanost pri načrtovanju znanstvenih inovacij. Vsi možni predikati predstavljajo apriori, ki "ni lc spoznanje danega, ampak tudi postavljanje" (Rus, 1978; 62). V našem času bi nam te predpostavke konkretno pomenile neprotislovno izkoriščanje danih virov energije, ki jih jc možno obnovili. Ustvarjalni boj za človekov svet pomeni hkrati boj za prave predikate in za formalno skladnost s samim seboj.
Kantova delitev sodb na sintetične in analitične jc bila verjetno pogojena z delitvijo znanja na zaključena in nezaključena področja. Spomnimo sc, da jc tedaj logika izgledala kot zaključeno področje znanja. Analitične sodbe so pojasnjevalne, ker jc P žc v S, sintetične so pa razširjcvalnc, npr. S šc ni P v Blochovcm utopičnem smislu. S filozofskega in fizikalnega vidika pojmi stvar, razsežnost, telo, materija niso popolnoma identični. Danes nekateri primeri analitičnih sodb, ki jih Kant navaja, nc držijo več. Npr. 'zlato jc rumeno', nc predpostavlja možnosti cksistcncc nerumenega zlata. Analitičnost sc z aposteriornega vidika izkaže kot nerazčlenjenost predikata. Protislovje bi nastalo, čc analitično ugotovljenega predikata v subjektu nc bi bilo. Sodbe so lahko apriorne lc po formi, ne pa po aposteriornem izvoru. To pomeni, da so vse sodbe hkrati apriorne in aposteriorne, ker se vse spoznanje začne v možnem izkustvu. Temelji Kantovega racionalizma so začeli razpadati z ugotovitvijo, da zor nima vloge argumenta pri analitičnih sodbah, nadalje z odkritjem neevklidskih geometrij in z razlikovanjem med matematično in fizikalno geometrijo. Sintetične apriorne sodbe ne obstajajo niti na področju formalnih niti na področju empiričnih odnosov. Millovc sintetične aposteriorne sodbe so bile kot protiutež prav tako zgrešene. Šcšič zavrne Kantovo delitev sodb kot shcmatično-formalistično in popolnoma idealistično (Šcšič, 1981; 230-231). Sodba je pojmovna zveza med pojavi in transcendentalno apcrccpcijo in jc kompleksna združitev
4 - gljc Stojkovič, Andrija: Ixnjin o formalnoj logici. Kultura, Beograd, 1959.
mnogoterih predstav v celoto. V sojenju je vsebovan ves spoznavni proccs in sodba jc rezultat proccsa sojenja. Odločilno vlogo igra domišljija, ki nam poraja tem bolj trajne slike, čim dlje so odmaknjene od čutne osnove. Tako jc sintetična sodba aposteriori samo subjektivna, ker sc nanaša na trenutno stanje stvari. Njen kriterij jc čas. Spominja na Aristotelovo individualno sodbo in Lcibnizovo resnico dejstev. Izkustvena sodba objektivnega lipa pa žc izraža zakonit odnos med pojavi na kavzalni ravni. Analitična sodba velja nujno in vedno za vse možno izkustvo. Naši pojmi so hkrati možna izkustva in možni predikati sodb. To pomeni, da jc analitična sodba po formi neodvisna od dejanskega izkustva. Z relativno apriornega vidika pa čisto analitična sodba ni možna. Po Kantu z empirično apcrccpcijo nastane aposteriorna sodba, s transcendentalno pa apriorno sintetična sodba. Pri sinteličnosti sodbe 5+7=12 misli Kant na njeno čutno-nazorno stran, npr. računanje na prste, nc vpraša pa sc, ali igra v njej zakon ncprotislovnosti primarno ali sekundarno vlogo. Vprašanje jc tudi, ali so matematični izrazi sodbe. Znano jc, da ncopozitivisti niso sprejeli Kantove argumentacije za tezo, da so matematični izrazi sintcLično-apriornc sodbe. Stroga delitev sodb na analitične in sintetične jc problematična zaradi strukture našega spoznavnega proccsa, česar se jc Kant delno zavedal. Tu sc pokaže, da gre za različne načine združevanja predstav v pojme, pri čemer sc Kant nc more docela izogniti psihologizma, ki ima realno podlago. Glede na to jc analitičnost najvišja stopnja neodvisnosti od čutnega materiala. V ozadju delitve sodb je problem odnosa med formalno logiko kot vedo o tavtologijah in sintetično transccndcntalno-filozofsko logiko. Hegel sc jc s spekulativno-filozofsko logiko šc bolj oddaljil od njene razumske osnove, da bi prišel do pojmovno-idejnega izvora pojma. Licdkc (1966) piše o večplastnosti Kantovega pojma refleksije, ki ima vsaj dva izvora pri Locku in Wolfu. Stališče Janžckoviča, po katerem so vse sodbe tako analitične, ker so predikati vedno na nek način v subjektih, siccr jim jih nc bi bilo mogoče pripisati kol sintetične, ker sodbe vedno poudarjajo nekaj, kar ni vsem ljudem evidentno na prvi pogled, gre mimo Kantovih razlogov za omenjeno delitev sodb. Delitev sojenja na analitično in sintetično nc moremo preprosto odpraviti, ker šc danes pripisujemo analitčno mišljenje eni polovici možgan, sintetično pa obema. Slobodan Tomovič meni, daje Kantova delitev sodb na analitčnc in sintetične nevzdržna. Analiza in sinteza sta samo dve različni metodični obliki novega spoznanja (Tomovič, 1982; 46). Sintetične sodbe apriori pomenijo kontradikcijc, ker sodbe nc morejo biti hkrati apriorne >n sintetične. Sintetične sodbe so empirične. Apriornost in apodiktičnost izključujeta drug drugega (Tomovič, 1982; 47). Tomovočcva kritika jc korektna, ker sc vrača k pojmu izkustva, ki pa jc za Kanta v sklopu njegove filozofije drugačen kot za nas. Za Kanta vsebina izkustva nc more biti hkrati prcdicirana kot inherenčna vsebina logičnega subjekta, siccr bi moral priznati samo cn izkustven vir spoznanja, in nc dveh. Kant bi prišel v kontradikcijo s samim seboj, čc bi sc izneveril lastnim kriterijem za delitev sodb. To pa bi sc zgodilo, čc v (raz.)umu ničesar nc bi bilo. Formalno praznino pa vendarle izpolnujcjo kategorije, ki nc omogočajo samo analitične sodbe, ampak tudi funkcioniranje dialektike videza. Sintetične sodbe apriori so najšibkejša, kompromisna točka klasifikacije. Zalo jc današnja analitična filozofija nc priznava. Čc izhajamo iz praktičnega izkustva v najširšem smislu besede, potem ni več potrebno obdržati specifičnih pogojev Kantove filozofije v njihovi prvotni obliki. Princip ncprotislovnosti funkcionira glede na pogoje zastavitve problema. Kant predpostavlja tako kot stari metafiziki, da sc izkustvene vsebine spreminjajo, razumske pa nc. V tem jc ostanek
dogmatičncga racionalizma, zaradi katerega ima težave pri opredeljevanju funkcijc zakona ncprolislovnosti. Ni jasno, po katerih kriterijih ncprotislovni predikati pomenijo lastnosti stvari in v katerih nc. Meja med možnimi in nemožnimi predikati je v formalnem zakonu ncprolislovnosti, ki pa na empiričnem terenu poslane časovno premična in s tem nedoločena. Tudi Kani odgovarja na vprašanje, zakaj nekaj in nc nič. Nekaj jc zaradi časovno-prostorske strukture naših čutov in zaradi kvalitete našega uma (Prolegomena, 133), tedaj zaradi nas samih po kopernikanskem obratu. Nekaj je tudi zaradi romantičnega hrepenenja po nedosegljivem, potrebe našega duha po absolutni sintezi in stremljenja po neskončnosti, kar jc Hegel realiziral v absolutnem znanju. Kant pa v modri samoomejitvi. S stališča ekološke paradigme varovanja okolja in zakona entropije jc Kantova samoomejitev za ohranitev sveta bližja današnji situaciji kol Heglova. Kani siccr razume priklično svobodo kot začetek kavzalnega niza, vendar mora biti človek sposoben tudi pretrgati s kavzalnim nizom, čc spozna, da ga vodi v katastrofo, da bi lahko začel novega. Nastopanje v imenu nečesa, kar ni, kot da bi bilo, izgleda prisilno. Zmote se nc moremo obvarovali, nc da bi jo tvegali. S tega vidika svoboda ni gotovost.
Kant uporablja pojem ncprolislovnosti vcčznačno. V spisu "Poskus uvedbe negativnih količin v filozofijo" razlikuje med logično in realno opozicijo. Logična opozicija nastane z brezpogojno negacijo. "O eni in isti stvari sc nekaj trdi in zanika in sc dobi rezultat nič.". Realna opozicija nastane po Ncwtonovcm zakonu akcijc in rcakcijc tedaj z delovanjem enake sile in nasprotne sile na isti predmet. V lem smislu jc nekaj drugega kot logična opozicija v tehle pogojih: 1. ko sc dve stvari medsobojno negirala, 2. kjer je ena pozitivna osnova povezana z drugo, ki jc negacija prve (Stojkovič, 1955; 5). Realne opozicijc Kant označi s formulo A-B=0, veljajo po Stojkoviču naslednje lastnosti: 1. realne opozicije obstajajo v realnosti in pomenijo dialektiko njenega razvoja, 2. nastanejo pogoslo iz konflikta dveh efektivnih vzrokov, 3. pozitivnost in negativnost sta bistveni določili vsake opozicijc, 4. negativno nc pomeni enostavnega pomanjkanja pozitivnega, ni nič, ampak realno obstaja z vsebino in pomenom, 6. pola protislovja sta ncrazdružljiva. Hkrati s pozitivnimi lastnotmi obstajajo tudi negativne. Stojkovič ni navedel, da jc pojem realne opozicije metapojem Ncwtonovcga zakona akcijc in rcakcijc, ki velja za stabilno vesolje s predvidljivimi posledicami. Danes pa vemo, da so lahko poslcdice večje od dejavnikov, ker tendence in antitcndcncc v razvoju stvari niso enake.
Kant sklene glede formalnologičnih protislovij naslednje: L protislovja so absurd nc lc z vidika mišljenja, ampak tudi stvarnosti, 2. v naravoslovnih spisih jc Kant sprejel zakon ncprolislovnosti v Aristotelovi formulaciji - o eni in isti stvari nc moremo hkrati nekaj trdili in zanikati v enem in istem odnosu, 3. formalnologična protislovja niso odraz realnih, 4. z zakonom ncprolislovnosti jc izključen absurd kot napaka v mišljenju. To velja za Kantova zgodnja dela. V Logiki, ki izhaja iz Leibniz-Wolfovc šole, postavi Kant tri fromulacijc rcsnicc, kot so postavka o protislovju, o zadostnem razlogu in o izključeni tretji možnosti. Prva pomeni logično možnost, druga logično stvarnost in tretja logično nujnost. Logična možnost jc opredeljena samo negativno kot pojem, ki ni v protislovju s samim seboj. Protislovni pojem jc contradictio in adjeeto. Drugi kriterij jc pozitiven in zunanji zaradi povezave nekega spoznanja z osnovo in izpeljavo iz nje. Zaradi združitve postavk o protislovnosti in istovetnosti za problemske sodbe mu pomeni postavka o izključeni tretji možnosti nujnost spoznanj za apodiktične sodbe.
V Kritiki čistega (teoretičnega) uma ima zakon ncprotislovnosti glavno vlogo pri razmejitvi naših spoznavnih možnosti. Kritična dialektika uma teži k zaščiti pred tem, da nc bi pri formalno pravilnih sklepih prišel lc-ta v protislovje s samim seboj. Kar je formalnologično izključeno, je tudi dialektično izključeno. Spoznavnotcorctska podlaga zakona ncprotislovnosti jc v mejah našega uma, ki jc kot intclcctus cctypus končen. V neskončnosti bi um izgubil oporno točko prcsojcvalnc moči. Nemožnost povezave biti in ničajc "abstraktni denar duha" tudi v Kantovi logiki. Pri Kantu formalnologična negacija nc zanika vsebine, ampak samo "odnos pojma do drugega pojma" (Kant, 1958; 483). Transcendentalno negiranje jc bit po sebi, nasproti katere je transcendentalna trditev, ki izraža bit. Morda bi bilo tako, kot meni Barbarič, govoriti o transcendentalni usmerjenosti na bit, ki jc lc odnos, nc pa nekaj fiksiranega in konstantnega (Barbarič, 51). Kant razume nič v 4 različnih pomenih. Transcendentalna negacija jc več kot fromalno-logična, ker pomeni uničenje subjekta in predikata v sodbi, kar pomeni vsebino sodbe, s čimer dobimo nihil negativum, edino vrsto niča, ki jc protislovna. Usmeritev k biti pomeni usmeritev k bogu po modelu ontotcologijc. Vsi predikati boga so logični, razen eksistence. Logika je po formi abstrahirana od realnosti, nc pa ludi po vsebini, ker je možno izkustvo razumljivo v horizontu (dometu) dejanskega izkustva. Transcendentalne pojme dobimo z analizo izkustva. Če bi trdili, da bog eksislira, bi spremenili kon-stitualno idejo v konstruktivno. S tem bi napravili napako dogmatične metafizike. Kojcve sumira Kantove opredelitve eksistence takole: "Eksistenca ni nič drugega kot naša empirična cksistcnca. Jc kvantiteta in kvaliteta kot dano bitje. Identificirajo tako z odnosi med seboj kol stvari do razuma. Eksistenca jc pojav v ožjem smislu besede, empirični obstoj tega, kar jc sedaj in tukaj kol vsebina" (Kojčve, 1976; 192). Eksistenca splošnega bilja v tem smislu ni mogoča, ker je cksistcnca empirične stvari minljiva, cksistcnca boga bi bila pa večna. Dveh vrst eksistenc pa Kant nc pozna. Za Kojčva jc stvar po sebi kot možna kriterij ncprotislovnosti. V stvari po sebi izgine meja med možnostjo in nemožnostjo. V ožjem smislu so meja ncprotislovnosti dialektična nasprotja, ker svetlobe nc moremo spoznati brez teme. To pa sc po Kantu nanaša na sukccsivna dogajanja, v katerih so nasprotja (realne opozicije), ki jih spoznamo istočasno.
Z ločitvijo nasprotij nastane prazen predmet brez pojma. Kantov cns rcalis oz. nihil ncgativum-privativum izhaja iz grškega steresis in latinskega izraza deprivatio (oropanjc, pomanjkanje). K ens rationis šteje Kant noumena, svobodo, ki "niti nc more biti možna niti nemožna" (Kant, 1958; 313). Prazni pojmi brez predmetov niso protislovni, so pa izkustveno ncdopusuii. Takšni pojmi sc nanašajo na znanstvene iznajdbe, ki so jih proglasili za nemožne izmišljotine. Izraz cns rationis nas opozarja na kriterij rcsnicc kot skladnosti mislečega bitja s samim seboj. Lc-to bi dopustilo več kot dopusti v imenu zakona ncprotislovnosti, kar kaže na njegovo psihologistično zlorabo, česar sc Kant nc zaveda. Ens imaginarium jc prazno opazovanje brez predmeta. Čisti prostor in čas nista predmeta opazovanja. S štirimi vrstami niča jc Kant skušal pokazati, do kod sega dialektika obojestranosti med predmetom in pojmom. Brezpredmetno (imaginarno) mišljenje jc siccr spontano, vendar ni smiselno, ampak jc lc formalno. S shcmatizacijo zajema vsebine v pojme. Sukccsivna sinteza jc pri Kantu določena z enim (v drugi analogiji izkustva) ali z več vzroki (v tretji analogiji izkustva). Isločasnost jc zanj meja sprememb in daje možnost primerjave dveh ali več čuUiih vtisov. Ta opredelitev istočasnosti jc bistvena, ker brez nje nc bi vedeli, kako zakon ncprotislovnosti funkcionira v sintetično-aposteriornem smislu. O sukccsivni sintezi meni: "Taka stvar nc
more bili hkrali B in nc-B, lahko jc pa oboje eno za drugim" (Kani, 1958; 210). Žc Kani sam priznava, da jc nckalcrc sodbe možno razumeli analitično ali sintelično. Čc mislimo navedenega človeka analitično, ni potrebno pristaviti pogoja istočanosti, čc pa sintelično v smislu nastajanja učenosti, jc ta pogoj potreben. Analogije izkustva kot sestavine našega spoznanja jc Kant visoko cenil. Verjetno seje zavedal, da igrajo analogije veliko vlogo pri znanstvenih odkritjih. Analogije spoznanja je inauguriral že Aristotel z bitjo kot 'analogijo entis'. Vsaka analogija spoznanja poteka pri Kantu v dinamični skupnosti v nasprotjih, saj sloni na primerjavi kvalitet, ki pomenijo določila oz. lastnosti stvari. Kvaliteta jc za Aristotela, Locka, Kanta, Hegla itd. lastnost. Zakon ncprolislovnosti kaže na dopustno mejo lastnosti stvari. Določenost (kvaliteta, lastnost) sama pa v brezpogojni možni sintezi ni dosegljiva. Človek spoznava kvalitete na dveh ravneh. Um s svojimi idejami usmerja razum, kakor razum s svojimi pravili usmerja čute. Tako bi lahko sklenili, da pozna Kant šc četrto - vertikalno analogijo. Po M. Licdkcju jc Kantov pojem refleksije mnogo širši kot pojem komparacijc, ker jc po Wolfu ena izmed funkcij refleksije iskanje enotnosti v različnih predstavah (odtod conccptus communis). Načina povezave med identiteto in razlikami pojavov Kant ni mogel doreči. V empirični sintezi sc zdi, kakor da jc udeležena transcendentalna sfera; na področju uma sc zdi, kakor da gre za cksistcnco, nc pa samo za njen odsev oz. videz. V empiriji sc izraža nujnost zakonov slučajno, v umu pa jc slučaj nujnosti neodpravljiv. Kant jc skušal omejili spoznanje po nasprotjih samo na sukccsivna dogajanja, kol problem pa sc mu postavlja tudi na razumski in umski ravni. Sukccsijo jc reduciral na istočanost, siccr bi moral podobno kot Aristotel obtoževali kratilovščino, lleraklita in sofiste za nerazumevanje. Ircduklibilna scnca spremlja Kanta povsod, tudi v hrepenjenju po nemogočem. Vprašanje jc, ali zakon ncprolislovnosti nc dobi kake vsebinske obogatitve tudi v svetu idej. To bomo videli pri obravnavi antinomij in pri pretresanju dokazov za božje bivanje. V empričnem smislu zgleda zakon ncprotislovnosti povsem funkcionalen po redukciji na istočasnosl v formuli A=B in nc-B. Ta empirično hctcrološka sodba se da dekomponirali v dve analitično sodbi A=A in B=B (nc-B jc lahko tudi A sam). Za empirično mišljenje so dejstva samo pozitivna, negativnih dejstev ni. Realnost jc pozitivna, pri Kantu in Ncvvtonu v smislu statusa quo (ckvilibristikc nasprouiih sil). Negacija nas potiska v sfero možnega, ki ni niti realna, niti pozitivna, je pa samo v senci teh predikatov - odtod neodpravljiv videz. Dogamtični empirizem nc odkrije pozitivnega pomena negativnih sodb. V skupnosti substanc nc-A povzroča B, ki vpliva nazaj in tako nastane C, D, E, s čimer sc ohranja ravnotežje nasprotnih sil v interakciji. Rcdukcija na istočasnosl pomeni ničelni rezultat, ki ima pozitivni smisel zaradi kocksistcncc in korclacijc med stvarmi. Aristotelova postavka istočasnosti dobi pri Kantu newtonovsko fizikalno in spccifično spoznavno vsebinsko dopolnitev. Pri Dcscartcsu so ideje cogta pokazatelji res ekstenze in cksistcncc boga. "Logična pojasnilev mišljenja sc napačno razume kol metafizično določitev objekta" (Kant, 1958; 353). Ncprotislovnost v smislu alternative nastane pri Kantu lc v razmerju med transcendentalno negacijo in afirmacijo. Disjunklivni smisel jc v pogojnem vključevanju in izključevanju danih vsebin v določenem logičnem odnosu. Čc jc v pogojni sintezi prisotno tretje, ima ncprotislovnost konjunktivni, siccr ima pa remotivni značaj, ki ga označuje veznik 'niti-niti'. Zakon ncprolislovnosti v nobeni izmed teh šlirih oblik nima vloge odločljivosli.
Kot Kani tudi Hegel ve, da jc cilj filozofije sinteza pojma z cksistcnco, vendar jc v tem tudi njuna razlika. Realnost za Kanta ohrani neodpravljivo slučajnost, ker nima
brezpogojnega izvora. Zakonita raba regulativa jc v icm, da um prekorači vsak svoj rezultat, nezakonita pa jc v tem, čc smo pri vsakem prepričani v absolutno znanje. Iskanje predpostavk pomeni iskanje brezpogojnosti v verigi pogojev. Ni subjekta brez predikata in takšnega sklopa členov, ki bi ga izčrpala. Ni Predpostavke, ki nc bi imela za seboj šc kake druge. Zato ni substančne enotnosti boga, človeka in kozmosa. Kantova teza jc, da si "um nc zastavlja nerešljivih vprašanj, ker sc ukvarja lc s samim seboj in nima predmeta izven sebe" (Kant, 1958; 551). Ta teza jc sprejemljiva v spccifičncm smislu ludi za Hegla in Marxa.
4. KANTOVO RAZUMEVANJE ANTINOMIJ IN POMENA BOGA
Kanlova omejitev ontološke vloge bili na logično kopulo pušča odprlo vprašanje logičnega smisla sodb in smisla ontologije. Bit v pluralizmu logičnih odnosov implicira možnost različnih logik in njihovih sintez. Pri idealu leorcLičncga uma, ki obstaja v najvišji sintezi kot prototipu vseh stvari, sc Kant zelo približa stari metafiziki in se obenem najbolj oddalji od nje. Stvari po sebi, ki onemogoča posednjo sintezo in konkretno identiteto tega, kar jc naknadno ločeno, ni mogoče enostavno črtati, saj opravlja več vlog - zagotavljanje znanstevnih ciljcv (transcendentalni ideali), moralnih ciljev (kategorični imperataiv) in estetskih ciljcv (smoter brez smotra). Žc pri Kantu najdemo elemente za Heglovo filozofijo pri razlikovanju ideje od pojma, potrebe po absolutni dedukciji in razlikovanju med formalni in vsebinsko negacijo ter izenačitvi transcendentalne logike in transcendentalno teologijo v težnji po popolnem pojmu in popolni logiki. Za Kanta je manjše zlo opustiti realni predikat, kot pa sprejeti nepopolnost boga. Eksistenca boga jc v kontradikciji z njegovo popolnostjo. Nepopolnim stvarem po Heglovem prepričanju pripadajo po eden od dveh protislovnih predikatov, ki funkcionira ncprotislovno. V Kantovi filozofiji govorimo lc o pojavih ali stvari po sebi, tretje ni možno. Popolno prcdiciranjc brez cksislcncc jc šc danes kot logični ideal problematično in nemogoče. V novoveški filozofiji narašča zanimanje za raziskovanje antinomij zaradi zaostrovanja kriterijev rcsnicc. Popolno prcdiciranjc brez cksistcnce jc Šc danes logični ideal problematično in nemogoče. Kant odklanja inačico, po kateri bi bil bog logično deskribiran pojem, agregat monad ali compositum rcalc. Človek za Kanta ni zgolj zbiralec izkušenj po treh vrstah analogij. Izvor zbiranja jc za obzorjem možnega izkustva v videzu možnega izkustva. Kant meni, da sc "strogo govorjeno izvajanje vsake druge možnosti iz prabitja šc nc more razumeli kot omejevanje najvišje rcaliiclc. Prabiljc bi sc pojmovalo kot agregat izvedenih bilij, kar jc nemogoče. Prabiljc jc osnova možnosti vseh stvari kot princip in nc kot množica. Raznovrstnost stvari sc nc bi mogla zasnovati na omejtivi prabitja, ampak na njegovem popolnem razvoju, kamor bi spadala vsa njegova čutnost in vsa realnost v pojavih (Kant, 1958; 486).
Izraz antinomija sc povezuje s pojmi aporija, paradoks in jc bolj ali manj znan v vsej zgodovini logike, od Zcnona, prek Aristotela, stoikov, srednjeveških logikov, renesančnih skeptikov, do Russclla in moderne simbolne logike. Iste probleme kot Zcnon jc v novem veku motril Baylc v Zgodovinskem in kritičnem besednjaku, za njim pa A. Collier. Možno jc, da jc Kant problem antinomij prevzel iz njegovega dela Clavis universalis or a new inquiry after truth, ki je izšlo v Londonu leta 1756. A. Colllicr jc
Bcrkclcycv sodobnik. Ekstrcmni realizem in ekstrcmni nominalizem vodita po njegovem k istemu rezultatu. Med dokazljivostjo in ovrgljivostjo jc tretje sam dialektični um. Za Zcnona so logične srestva za dokazovanje zadostna, saj celo izkustvo žrtvuje umu. Pri Kantu jc pa izvor antinomij v tem, da neskončnost ni dana v izkustvu.
Kapctjan razlaga zgodovinskofilozofski izvor antinomij kot poskus pomirjenja empirizma z racionalizmom, matcializma in empirizma. Kant sprejema ali odklanja obe strani antinomije glede na to, ali ima skupno osnovo ali nc. V tem je bistvo njegove skeptične metode. Kot jc znano, Kant pojasnujc nastanek antinomij z zamenjavo stvari po sebi s pojavi. Narski meni, da jc Kanta privcdcl do odkritja antinomij in prehoda na kritično pozicijo prav spor med objektivno dialektično vsebinskostjo in zakonom ncprotislovnosti (Narski, 1974; 69). Šele z dialektičnega vidika usmerjenosti k transcendentalnim idealom odkrije Kant nezadostnost formalne logike kol spoznav-notcorcLskc metode, ki daje le obče kriterije za formalno resnico. Dejanska vsebina transcendentalne dialektike je izza "logike videza". Nc samo da formalna logika ne more rešiti anlinomij, ampak jih cclo poraja. V tem jc njena negativna stran. Kot Kant tudi Hegel ni razlikoval med pozitivno in negavitno stranjo formalne logike. Izključena tretja možnost jc uporabljene glede na pravilno ali nepravilno zastavitev problema transcendentalnega uma, nc pa na trditev in nasprotno trditev v aniinomijah, tretje jc pa stvar samo izven dometa obeh. Dialektika je za Kanta lc logika videza, kar nc pomeni, daje teorija verjetnosti (vcrisimiIc=podobnost rcsnicc). Verjetnost jc za Kanta spoznanje na osnovi nezadostnih razlogov. Nahaja sc med resnico in zmoto. "Neškodljivi videz" predpostavke popolne intcligcncc, ki služi človeku za usmerjanje znanosti k cilju, kar bi lahko razumeli, da vsaka naša znanstvena usmeritev prihodnje usmeritve sveta navidezna, "nas v najslabšem primeru zavede, da tam, kjer smo pričakovali tclcološko zvezo odkrijemo mehanično" (Kant, 1958; 556). Kant jc skušal premagati mchanicizcm v logiki s sintetičnimi sodbami apriori, ki postanejo tclcološkc sinteze na kozmološki ravni (rešitev zadnjih dveh antinomij) in praktične sinteze na moralnem področju. Kant jc odprl problem odnosa med teleologijo kavzalnosti in kavzalnostjo teleologije. Po mnenju Wrighla (1975; 85) se marksisti zanimajo za drugo stran tega odnosa. Kant razume mišljenje v dvojnem smislu kot vezano na čute, drugič pa v smislu spekulativnega interesa uma. V tem pogledu delno spominja na Anaksimandrov apciron, ki jc izvor konfliktov in protislovij med ljudmi. Čc jc žc težnja uma po Kantu podobna kot v stari metafiziki, potem obstaja stalna nevarnost ckvivokacije, ki ustvarja vtis, daje Kant s skrito napako v sitemu opravil enako kot drugi, le na drug način, sc pa razlikuje od nje po izvoru dialektike. Izraz logika videza jc sam dvoumen, ker Kantu nc gre za videz, ki nastane s kršenjem formalnologičnih pravil, ampak za neizogiben transcendentalni videz, ki siccr upošteva razliko med stvarjo po sebi in pojavom, ker lc tako lahko določimo vsebino stvari, ki jo jc prejšnja metafizična logika videza spregledala (Sruk, 1986; 66). Videz, ki ga jc prejšnja metafizika pripisovala čutom, jc Kant priznal umu. Glavni smoter Kantove dialektike ni v odgovoru na vprašanje, kaj lahko vem, ampak v vprašanju, česa nc morem vedeti zaradi ckvivokacij v zmotah. Kjer ni možno razstavljanje in sestavljanje, ni možno znanje. Tako antitetike uma nc morejo odpravili šc tako subtilne dislinkcijc. Potrebna je vrnitev k izvorom. Paralogizmi nastanejo, čc verjamemo v nesmrtnost duše, cksislcnco boga in jaz kol substanco. Žc Aristotel jc razlikoval med analitiko in dialektiko. Zgodovinsko-filozofsko ima Kantova dialektika izvor v prejšnjih. Izvor Kantove dialektike ni ljudski, ampak jc božanski,
mišljenje zanj ni spoznavanje, ampak jc problematiziranje. Kot možno mora izpostavljati lo, kar dejansko izključuje - absolutni nič. Spoznavnotcorctske zidake, kot so jaz, ncprotislovnost, stvar po sebi dopolnjujejo psihologistične utemeljitve, kot so naravna težnja duha, zadovoljstvo uma, škodljivost ali neškodljivost ugotovite. Za Kanta pomeni dialektika filozofija kot vpraševanje po neznanem. Kant piše o poslednjem smotru "kot da bi', zato dialektika nc more biti mclatcorija razumskega spoznanja. Vpliv logike na dialektiko jc negativen, zato le-ta nc more izstaviti pozitivnega rezultata. Vsklajcvanje uma s samim seboj ni znanstveno, ampak jc spekulativno. Kant nima dokaza za tezo, da umska rekonstrukcija realnega predmeta ne bi bila ncprotislovna. Po Gucnthcrju nam Kantova kritika teoretičnega uma pove, da ni protislovja med mišljenjem in reflektivnim predmetom, kar je po Giintherju za Kanta odprto. Ideje lahko razumemo kot ncreflcksivnc predmete ali kot refleksivne v smislu Heglove ideje refleksije. Pojem refleksije ni jasen predmet logike, dokler ne razlikujemo predmetnega področja. Kant jc osvobajal teren za transcendentalno logiko s kritiko paralogizmov racionalne psihologije. Ideje jc razdelil na tri vrste, in siccr: psihološke, ki vsebujejo enotnost pogojev pojavov, in teološke, ki vsebujejo enotnost vseh pogojev vseh predmetov nasploh (Kant, 1958; 341). Ni mogoče teoretično razumeli substancialnc enotnosti človekove duše, kozmosa in boga nc lc zaradi skeptične metode, ampak tudi zaradi odsotnosti predmeta izkusiva kot nujne poslcdicc. Substancialna enotnost je stvar po sebi; ni materialna in nc more biti rezultat industrijske proizvodnje kot alizarin pri Engclsu. Videz teoretičnega uma se razkrije v antinomijah, ki imajo tele značilnosti: 1. so dogmatično zastavljena vprašanja,
2.	so izvedene iz razumskih kategorij - tako štiri vrste antinomij iz štirih vrst kategorij,
3.	argumenti za tezo in antitezo so enakovredni, 4. simbolizirajo avanture stare metafizike in so primerljive z Gulivcrjcvimmi potovanji v prevelik in premajhen svet, dogmatična rešitev antinomij ni možna, ampak le iskanje skupnih temeljev zanje. Matematični antinomiji slonita na kategoriji kvantitete in se ukvarjata z dodajanjem ali deljenjem istovrstnega. Obe sta napačni, ker "predpostavljata za združeno to, kar je ločeno (svet pojavov kot stvar samo po sebi) (Kant, 1963; 162-164). Kot primer pravilnosti obeh protislovnih sodb navaja Zcnona, za katerega bog ni niti končen niti neskončen. Čc razumemo z besedo bog univerzum, ni na nobenem mestu in ni primerljiv z nobeno stvarjo. Čc bi rekel: "Vsako telo diši lepo in ne diši lepo, potem obstaja še tretje - da neko telo sploh nc diši" (Kant, 1958; 438). Prav tako ne velja nobena izmed sodb - svet jc končen in svet jc neskončen, ker svet nima lastnost velikosti. Dcljivost telesa v drugi antinomiji lahko prezkusimo lc izkustveno. Če se vprašujemo po neskončni dcljivosti, predpostavljamo izkustvo pred izkustvom, kar pa ni možno. Vprašanje, ali jc neka stvar takšna ali drugačna, je odvisno od vprašanja, ali stvar obstaja. Tretje ni tisto, ki odloča o pravilnosti ene od obeh, ampak obeh sodb. Tretje so pravzaprav drugi pari možnih protislovnih predikatov. Razum ima umsko podlago v sklepanju, ki omogoča rešitev antinomij. Tako ima sodba - vsa telesa so spremenljiva podlago v umski sodbi - vse, kar je sestavljeno, je spremenljivo (Kant, 1958; 339). Preiskovanje antinomij naj pokaže, ali jc možna višja premisa v silogizmu ali ni. Novoveška filozofija že pozna preverljivost predpostavk kot prvih premis sklepov. Kant Pozna prve premise, ki jih niti nc dokaže, niti nc ovrže. Kant skuša z antinomijami rešiti spore med nasprotnimi filozofskimi smermi, npr. platoniki in cpikurcjci, racionalisti in empiristi. Pozitivni smisel dialektike ima um kot tretje za svoj predmet. Argumctni pro et contra bi samo ohranjali naravno stanje uma v Hobbcsovcm smislu. Vlogo empirizma na
strani antitez pojasni takole: "Zdi sc, da empirizem odvzema religiji in morali vso moč in vpliv. Če bog obstaja in naša volja ni svobodna, potem sc hkrati z moralo negirajo tudi transcendentalne ideje, ki tvorijo mejno osnovo" (Kant, 1958; 415-416). Za antitezo poleg danega stanja sveta obstaja vedno šc starejše stanje; v vsakem delu so šc drugi deli; pred vsakim dogodkom so šc drugi dogodki, ker je v vsaki eksistenci nekaj pogojnega, nc pa tudi brezpogojne eksistence" (Kant, 1958; 420). Na osnovi tega jc jasno, daje Kantu bližja teza, ki brani racionalizem, ker jc bližja arhitektoniki uma, ki pa jc delno izvedljiva. Po drugi strani jc Kant skušal pokazati metafizično zlorabo čistega uma, ko s pomočjo apagoškega dokaza skuša priznati zmago samo ene strani.
Tretja antinomija sloni na predpostavki, da jc bog ustvaril svet. O tem pravi: "Čc smo prisiljeni gledali na svet kot da jc božje delo (najvišjega razuma) v resnici rečem tole: 'V takšnem razmerju kot jc ladja do graditelja, jc čutni svet do neznanega bitja'" (Kant, 1963; 181). Tako lahko teologijo razumemo kot skrito antropologijo. Človek jc kopernikansko soncc oz. imaginarni bog, ker lahko njegovo spoznanje neskončno napreduje. Formula a:b=c:d je uporabljiva za stvari, ki nimajo navidez nič skupnega, npr. sreča otrok: ljubezen staršcv=blaginja človcštva:ncznano bitje (x). Človek je srednje (posrednik), ker vse zveze bodisi omogoča bodisi onemogoča. Človek imaginarno povezuje to, kar jc dc facto ločeno.
V Kritiki čistega uma postane jasno, da postane zveza med realno in logično opozicijo, čeprav jc jc obe zopcrstavljal v svojih zgodnjih delih. Šc več: Ncwtovo odkritje zakona akcijc in rcakcijc in Hobbcsova postavka boja vseh proti vsem, pomenita spekulativno nevtralnost teoretičnega uma. Kant piše: "Usoda človeškega uma jc v spekulativnem interesu enaka za obe strani. Tu jc poprišče neskončnih bojev. V pogledu praktičnega interesa ima um pravico predpostavljati to, kar siccr nc bi imel brez zadostnega razloga" (Kant, 1958: 614). Vsi poskusi, da sc dokaže zadostni razlog, so bili neuspešni (Kant, 1958; 609). Odločitev uma za svobodo ali za nesvobodo bi bila v časovni sukccsiji poljubna. Anlinomijc niso taktika čistega uma, ampak strategija za discipliniranjc uma in sredstvo za detroniziranje apagoškega dokaza. Vsako sredstvo izzove proti-sredstvo, kar pomeni, da nobeno sredstvo nima prednosti pred drugim. Kant ve, da jc takšna rešitev samo navidezna. Weismann jc nevtralnost filozofskih argumentov in protiargumentov, "ki storijo več in manj kot logični", posplošil na cclotno zgodovino. "Nikoli niso obstajali prepričlivi razlogi zaradi katerih bi zapustili zakon izključene tretje možnosti in sprejeli darwinizem, zapustili Ptolomcjcv sistem ali se odrekli principa vzročnosti. Čc šc ena od teh dveh stvari dokaže, zakaj sc (potem) šc vedno najdejo pristaši poraženih stališča. Ali so to nesrečniki, ki izgubljajo čas s kvadraturo kroga? Vsaka stran ima argumente, ki niso odločilni. Te bitke sc nikoli nc izgubijo in niso nikoli dobljene (Pavkovič, 1980; 129). Znano je, daje zakon izključene tretje možnosti (po Zajcčaranoviču) lc v izjemnih primerih odločljiv. Žc Aristotel jc bil s primerom jutrišnje pomorske bitke blizu kritike tega logičnega zakona. Ncodločljivost tretjega jc lc delno istovetna z ncrcšljivostjo Kantovih antinomij. Rcšljivost pomeni za Kanta indiferentnost, nc pa tudi vrednotne nevtralnosti. Kant obstane med možnostjo slrcmljcnja po absolutnem znanju in nemožnostjo rcalizacijc tega. Umno nc sovpade z dejanskim, logično z realnim in transcendentno s transcendentalnim. V tem jc pomembna točka razhajanja Hegla z Kantom.
Anlinomijc so poskus sistematičnega prikaza dogem v zgodovini filozofije. Z njihovim razreševanjem skuša Kant na novo zasnovali mesto človeka v svetu.
Antinomijc kažejo na dejstvo, da jc bila logika žc od nekdaj poprišče spopadov, ki so preraščali nc samo njeno razvojno stopnjo, ampak tudi njo samo. Ncodločljivost antinomij jc izraz "metafizike v človekovi naravi". Napačnost ali pravilnost antinomij je odvisna od napačne ali pravilne zastavitve vprašanja, v napačnem vprašanju je subrcpcija (zvijača) v zamenjavi subjektivnih in objektivnih pogojev. Za Hcimsoctha jc odgovor "niti niti" poslcdica Kantovih disparatnih pojmov, ko gre za prvi dve antinomiji. Pojmi dobijo cnoznačnost šele v sintezi z izkustvom, siccr so lc problemski. Pri drugih dveh antinomijah, ki sc nanašata na transcendentalni ideal, jc možna konjunktivna zveza. Antinomijc niso adiaforc - neodvisne od (praktičnega) interesa izpraševalca. Za Kanta vprašanje, zakaj antinomijam botruje ravno takšen in ne drugačen interes, ni logično-teoretično, ampak jc moralno-praktično vprašanje. Razumevanje antinomij v sklopu obeh Kritik (teoretičnega in praktičnega uma) ni novo. Odstopanje prostora veri in univerzalnemu moralnemu interesu jc v skladu z regulativnimi idejami uma.
Kant rabi izraze vcčznačno tudi zato, ker orje ledino v filozofskem izrazoslovju. Kant jc upal, da bo njegova logika boljša kot Aristotelova. Kot jc znano, Kant occnujc, da logika ni storila nobenega koraka naprej. Hegel pa jc zanj menil, da jc Kant hotel napisati logiko, vendar ni imel predstave o nižjih načinih spoznanja pred logičnim mišljenjem. Zato vsebuje transcccndcntalna logika toliko spoznavnoteoretskih opisov, ki ne sodijo vanjo.
Po Šcšiču vodi Kantovo razdvajanje forme in vsebine v formalizem, tj. idealistično razdvajanje forme od vsebine, in v absolutizem (Šcšič, 1981: 83-88). Po mnenju Losvvitha jc Kant zavrnil vse druge vrste dokazov za božje bivanje, obdržal pa jc moralnega (Locwith, 1964; 25), ki rcducira božjo voljo na subjekt. Bog jc nekakšna ideja, ki jc ni mogoče zanikati, ker jc subjekt, ki prcdicira sam svoje predikate in jc potem logični predikat, tj. pozicija (Kant, 1958; 498). Zanikanje predikata (popolnosti) pomeni zanikanje subjekta, tj. božjega bitja. Ansclinov dokaz za cksistcnco boga jc aprioren; neupravičeno prenaša logično vsebino pojma v ontologijo. Po Jaspcrsu Ansclm pripisuje najvišjemu bitju tudi največjo velikost, ker siccr nc bi bila največja (Jaspers, 1959; 25). Formalna logika Ansclmov dokaz ovrže v smislu petitio principii. Krcšič pravilno opozarja, da bi bilo za Ansclma protislovno reči, da se največje, kar si lahko zamislimo, nahaja samo v mišljenju (Krcšič, 1981; 155-156). Za Tomaža Akvinskcga pa bi bilo protislovno, čc bi bilo nekaj hkrati gibajoče in gibano, možno in ncinožno, aktualno in potencialno vroče. Tudi Dcscartcs, ki siccr zavrača dokazovanje boga v smislu Tomaža Akvinskcga, sledi enakemu principu spoznavanja po nasprotjih - od dvoma k nedvomnosti. Kant za razliko od ontoloških dokazov (po nasprotju predikatov) nc ohranja cksistcnce kot komparativa 'najbolj bivajoče'. Kot smo že videli, je zanj cksistcnca samo konkretna ali pa jc sploh ni.
Kant zavrača ontološki, kozmološki in fizikoteološki dokaz za cksistcnco, ker jc v vseh teh dokazih cksistcnca protislovno prisotna. Boga ohrani kot transcendentalni in moralni ideal za usmerjanje napredka znanstvenega spoznanja in za moralno dobro. V Kantovi filozofiji jc implicirana teza, da znanost ni že sama po sebi dobro. Za razliko od Laplacca, ki za razlago kozmosa ni po sebi dobro. Za razliko od Laplacca, ki za razlago kozmosa ni potreboval hipoteze o bogu, Kant takšno hipotezo na transcendentalni ravni potrebuje, Bog za Kanta tudi ni zgolj izmišljotina, kot za Voltaira. Bog jc ideal popolnosti za nepopolnega človeka. Ni pa ustvarjalec sveta in garant za pravilnost naših spoznanj. Boga ni na relaciji nujnost (cksistcncc - slučajnost, ampak na relaciji realnost
(cksistencc) - možnost. Zakon ncprolislovnosti deluje pri Kantu po enakem mehanizmu kot pri dokazih za boga dogmatične metafizike, ki ga legitimira s prekoračitvijo pristojnosti kritičnega uma s preskoki iz enega nasprotja v drugo, vendar gre pri Kantu za omenjeno drugačno nasprotje, ki omogoča drugačen rezultat. Formalna vloga zakona neprouslovnosti je ostala enaka, gre pa za vsebinsko-filozofske drugačne predpostavke.
utiiratura
Adomo, T., Negativna dijalektika, Beograd, liIGZ, 1979.
Barbarič, O., Vjc7.bc u filozofiji, Zagreb, Ccnlar za kullumu djelatnost, 1980.
Goldmann, L., Mcnsch, Gcmcinschaft, Welt, Zurich, New York, Europa Vcrlag, 1945.
Giinthcr, G., Bcitraege zu cincroperationsfaehigcr Dialektik, Bd., I., It. Hamburg, Felix Meincr Vcrlag, 1976.
Janžckovič, J., Filozofksi leksikon, Celje, Mohorjeva družba, 1981.
Jaspers, Karl, Die grosscn Philosophen, Miinchcn, Piper, 1959.
Kalan, Valentin, Dialektika in metafizika pri Aristotelu, Ljubljana, MK, 1981.
Kant, Immanuel, Kritika čistog uma, Beograd, Kultura, 1958.
Kant, Immanuel, Kritika moči sudženja, Beograd, Nolit, 1953.
Kant, Immanuel, Logika, Beograd, Grafos, 1976.
Kant, Immanuel, Prolegomena, Ljubljana, CZ, 1963.
Kojčve, A., Kant, Beograd, Nolit, 1976.
KreSič, A., Filozofija religije, Zagreb, Naprijcd, 1981.
Licdke, M., Bcgriff der Reflexion bci Kant, Archiw fucr Gcschichtc der Philosophic, Bd. 48/2, Berlin, Waller dc Gruyter Vcrlag, 1966.
Loewith, Karl, Das Vcrhacltnis von Golt, Mcnsch und Welt in dcr Mclaphysik von Dcscartcs und Kant, Heidelberg, 1964.
Narski, I., S., Dialcktischcr Widcrspruch und Iirkcnntnislogik Berlin, VEB-Dcutschcr Vcrlag dcr Wisscnschaftcn, 1973.
Pavkovič, Aleksander, ured, Svcst i saznanjc, Ogledi iz savrcmcnc analitičke filozofije, zbornik, Beograd, Nolit, 1980.
Rilkin, Posuslajanjc budučnosti, Zagreb, Nolit, 1986.
Rus, Vojan, Izvirna marksistična dialektika, Ljubljana, CZ, 1978.
Sruk, V., Filozofsko izrazje in repetitorij, Ljubljana, MK, 1986.
Stojkovič, Andrija, Prilog rešavanju problema odnosa formalnologičkih i dijalcktičkih prolivurječnosti -Filozofski pregled 3-4,1986.
Stojkovič, Andrija, I-cnjin o formalnoj logici, Beograd, Kultura, 1959. ŠeJič, Bogdan, Osnovi logike, Beograd, Naučna knjiga, 1981. Tomovič, S., Osnovi teorije saznanja i logike, Titograd, NIO Pobjcda, 1982.
Topitsch, li, Voraussctzungen dcr Transzcndcntalphilosophie, Hamburg, Hoffmann und Campc, 1975. Ule, Andrej, Osnovni filozofski problemi logike, disertacija, Ljubljana, FF, 1979. Wright. C., H., Objašnjcnjc i razumevanje, Beograd, Nolit, 1975.
Kriteriji za analizo vsebinske sporočilnosti terminov v
znanosti
FRANC PED1ČEK
UVOD
Eden osrednjih teoremov, ki se je izoblikoval ob razčlenjevanju terminografiranih slovenskih pedagoških besedil, je tisti, ki govori, da terminološko znakovje v znanosti(h) ni kakovostno neizčlenjeno in neizrazlikovano gradivo. Jc pa vsebinsko in funkcionalno "čvrsto" ali konzistentno z vidika prcdmctno-raziskovalnega in tehnološkega področja Človekovega spoznavanja objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti.
Temeljna postavka tega teorema je, da se cclotcn skupek ali global terminološkega znakovja vsake posamezne znanosti členi na tri znakovno in sporočilno različne ravni.
Prvo, znakovno-terminološko "najnižjo" raven predstavlja področno besedje, ki se izčlenjuje neposredno iz naravnega jezika. Vsebuje pa zaklad znakovja v določeni znanosti, ki označuje bolj ali manj "gole" pcrccpcije predmetov, pojavov, procesov, funcij in odnosov realne stvarnosti in dejstva o njihovem obstajanju.
Znakovno in sporočilno višjo raven predstavlja strokovno (področno) izrazje, to je terminološki sestav, ki mu je prvina "terminus tcchnicus". Ta raven terminološkega znakovja v znanosti odseva ali rcflcktira eksistenčnost in tehnološkost vsega, kar jc od človeka zamišljeno in proizvedeno.
Znakovno ter sporočilno najvišjo raven terminološkega znakovja v znanosti predstavljajo pravi, to jc avtentični in avtohtoni termini v komunikacijskem polju oziroma "kozmosu" določene znanosti. Odsevajo oziroma vsebujejo znake in sporočila odmisle-kov ali abstraktov za pojave, proccse, funkcijo in odnose objektivne stvarnosti, in subjektivne resničnosti v značilnih mišljenjskih oblikah, podobah in nosilcih, to je v pojmih.
Tem trem razkritim, znakovno in sporočilno različnim "nosilcem" oziroma "sestavljalccm" terminološkega znakovja vsake posamezne znanosti smo že postavili razsodila ali kriterije za razpoznavanje njihove lingvistično-filološke, to jc oblikovne znakovnosti. (Glej, F. Pcdičck, Slovenska pedagoška terminologija v luči kvalitativne analize znanostne opredeljenosti in znanostne sporočilnosti, Anthropos, Ljubljana, 1988, št. I V-VI, str. 199-213).
Preostaja še analiza razsodil za njihovo vsebinsko-sporočilno vsebnost. Tej snovi je posvečen pričujoči zapis!
Naslovni sinUigmi
Najprej jc treba pojasniti obe sintagmi, ki povedno določujeta pričujočo napovedano obravnavno snov. Ti sta:
a)	vsebinska sporočilnost,
b)	termin v znanosti.
K a)
Predvsem jc treba ob vstopu v to snov ugotoviti, da ima vsak termin v znanosti oziroma vsak pravi znanstveni termin (ki torej ni lc paratermin!) dva "obraza", to jc dva svoja pogledna oziroma tcmatizacijska vidika: oblikovno-znakovnega in vsebinsko-sporočilncga.
Oblikovno-znakovni vidik slehernega termina v znanosti jc tisti, pri katerem gre za kakovost jezikovne znakovnosti termina. Gre torej za njegovo samostalniško, glagolniško in pridevniško (lingvistično!) in različno imensko (filološko!) obliko v monoliLski, korpusni ali konglomcratski znakovni strukturi ali sestavi.
Vsak termin v znanosti pa ima, mora imeti, da jc lahko termin znanosti, šc bolj pa, da jc lahko pravi znanstveni termin, svojo strogo določeno, čim bolj pomensko enoumno vsebinsko sporočilnost o določenem pojavu, procesu, funkciji in odnosu objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti. To pa ima, kadar in v kolikor jc prvina in instrument njihovega avtentičnega znanstvenega mišljenja, znanstvenega razumevanja oziroma spoznavanja in znanstvenega umevanja.
Te tri funkcionalne ravni znanosti so v tesni soodnosnosti s tremi ravnmi strukture znanosti: logos, tehne in praksis. Na navedenih treh sestavnih ravneh znanosti pa sc v tri kategorije členi tudi njihova spoznanjska vsebnost: bistvenost ali esenčnost, bivanjskost ali eksistenčnost ter dclovalnost ali akcijskost (tehnološkost oziroma tehničnost).
Vsebinska sporočilnost termina v znanosti oz. znanstvenega termina jc potemtakem "organsko" vgrajena v njegove tri znakovne temeljne (jezikovne!) oblike: samostalnik, glagolnik sam ali v pomensko strogo določeni "svojilniški" adjckciji; samostalnik ali glagolnik v pomensko sestavnem korpusu z določeno genitivno adjckcijo, in, v poljudno novo nastajajočem pomensko-sporočilnem terminskem konglomeratu (samostalnik, glagolnik, pridevnik).
Ku)
"Termin znanosti" jc sintagma, ki jc nc kaže zamenjevati s sintagmo "znanstveni termin".
Razsodilo njune pomenske difcrcnciracijc in individualizacije je znak "adjckcija", ki po svoji etimološki osnovi (ad-icio 3, icci, icctum - vreči, naravnati, pridejati, pristaviti, naslanjati sc, pomnožiti, povečali) kaže na: pridobivanje, pristavljanjc, (pomensko!) množitev.
Adjckcija kot jezikovno-znakovno in s tem pomensko-sporočilno pridajanjc, pristavljanjc ali pomnoževanjc pa ima svoji dve poznani obliki: rodilniško ali genitivno (termin znanosti!) in svojilniško ali posesivno (znanstveni termin!). Rodilniška jc prava
"pristavIjalna" adjckcija, medtem ko svojilniška (seveda v vscbinsko-funkcionalni, nc oblikovno-slovni.ški konotaciji!) povsem "zasvaja" znak, kateremu jc lahko pridjana tudi lc v vlogi pomensko-sporočilnega prislavka ali "pomnožitelja". S tem pa sc termini, ki so "zasvojeni" z neko svojilniško adjckcijo, dvignejo na višjo, bolj pomensko-sporočilno enoumno raven. Sc torej kakovostno prerojevajo iz ravni "terminov znanosti" bolj in bolj v prave "znanstvene termine".
Ta razlikovalnost med znakom "termin znanosti" in "znanstveni termin" pa ima goLovo ludi svojo vsebinsko-sporočilno razlikovalnost ali difcrcnciranost!
Sintagmo "termin znanosti" znakovno določuje genitivna adjckcija, kar pomeni, da sc znak "znanost" znaku "termin" lc pristavlja, pridaja, s čimer sc tej sintagmi povečuje njena pomcnskosl in sporočilnost.
Sintagmo "znanstveni termin" pa določuje vsebinsko in funkcionalno svojilniška ali posesivna adjckcija, kar pomeni, da jc lc-ta adjckcija zasvojila svojo znakovno podstavo, kateri sc jc pridodala ali pristavila. Iz tega in s tem jc nastala nova sintagma "znanstveni termin", ki sc jc pa tako obogatila z večjo pomensko-sporočilno enoumnostjo. Prav ta njena "nova" kakovost jc za naravo in vlogo znanstvene terminologije bistvenega pomena.
To tudi pomeni, da sintagma "znanstveni termin" določuje lc tisti terminski znak v znanosti, ki ga jc mogoče imeti po njegovi vsebinski sporočilnosti za pravi avtentični in avtonomni, eno ali drugo znanost določujoči in opredeljujoči termin.
Ob tem jc šc treba poudariti, da vseh terminov, ki jih določujejo genitivne adjckcije ni mogoče prclransformirati v termine s svojilniškimi pristavki (npr. učitelj matematike -matematični učitelj), saj pri tem tako spremenijo svojo vsebinsko sporočilnost, da po kakovosti nikakor nc dosegajo ravni enoumnosti in pomenske ustreznosti znanstvenega termina.
Pomeni, mnogo terminov, ki jih oblikuje genetivna adjckcija, sploh nc more doseči ravni oziroma oblike s svojilniškim pristavkom, kar pomeni, da nc morejo postali pravi znanstveni termini, temveč ostajajo na ustreznih nižjih vsebinsko-sporočilnih ravneh. Pač zaradi tega, ker v podobi svojilniške adjckcije izgube vsakršno svojo mišljenjsko uslrez.no upravičenost in razumno ter uporabno vsebinsko komunikacijskost.
Lahko pa sc dogaja, da sc določen termin nekaj časa zadržuje na ravni genitivne adjckcijc in sc po nekem prctcčcncm času razčlenjevanja in raziskovanja prerodi v termin svojilniške adjckcije. Seveda, šele potem, ko sc jc nabralo dovolj znanstveno analitičnega gradiva o določenem pojavu, proccsu, funkciji ali odnosu v stvarnosti ali resničnosti (npr. fizika atoma - atomska fizika!)
Analiza kriterijev
Vsebinska sporočilnost termina jc torej pogojevana z njegovo znakovno obliko ali podobo. Ne določuje pa terminova znakovna podoba enoumnosti njegove vsebinske sporočilnosti, kar kaže na to, daje temeljne oziroma nosilne pomembnosti pri terminih v znanosti njegova vsebinsko-spoznanjska vsebnost in sporočilnost o njej, ne pa njegova znakovna (jezikovna) oblikovnost. Lc-ta ima, gotovo, svojo veliko vlogo pri vsakem terminu znanosti oziroma znanstvenem terminu, nima pa znanstveno-spoznavanjsko odločilne vloge ali funkcije.
Ta razčlcnjcvalni oziroma anal itiSki teorem jc temeljne pomembnosti za razbiranje in določevanje kriterijev ali razsodil, po katerih je mogoče določevati pomensko-sporočilno "vrednost" terminološkega znakovja v znanostni govorici (langage) in v znanstvenih jezikih (languc).
Doslcjšnje razčlenjevanje pomensko-sporočilne vrednosti terminografiranega gradiva, v bibliografski vzorcc odbranih pedagoških besedil, je namreč odkrilo tri kakovostne vrste ali ravni terminološkega znakovja v znanosti, torej znakov, ki se pojavljajo kot termini znanosti, od katerih pa vsi nimajo, nc dosegajo ravni (pravih) znanstvenih terminov. Te kakovostne ravni so:
a)	termini - področne besede,
b)	termini - strokovni izrazi,
c)	termini - (pravi) znanstveni termini.
Temeljno vprašanje, ki sc pojavlja ob razkritju teh treh kakovostnih ravni terminološkega znakovja v znanosti, je: po kakšnih razsodilih določevati v empiričnem terminografskem gradivu navedeno prvo, drugo in tretjo pomensko-sporočilno raven?
Pripadni analitiški dosežek na tcmlju izkušenjskega razčlenjevanja terminografskega gradiva jc bil v postavitvi oziroma določitvi naslednjih kriterijev:
a)	Za termine-področne besede jc mogoče imeti tisto znakovje v znanosti, ki označuje vse, kar je od človeka zgolj pcrccptivno dojeto ali dojemano kot stvarno obstoječe, kar torej nc kaže na kakršnokoli človekovo spremljajočo in spreminjajočo reflckcijo dojetega, ker je zgolj ugotavljajoče (npr. šolska tabla, klop, šolsko poslopje, tintnik, kreda, zvezek, knjiga ipd.).
b)	Za termine-strokovne izraze jc mogoče imeti tiste terminološke znake v znanosti, ki označujejo vse, kar jc od človeka predstavno izoblikovano, fantazijsko proizvedeno in miselno ustvarjeno ter je torej proizvodno in intelektualno "tehniško" dojemljivo in uresničevano (npr. učitelj matematike, rcdovalna konferenca, predmetni učitelj ipd.). Kaže pa na fenomenološko eksistentnost obstoječega ali proizvedenega.
c)	Za (prave) znanstvene termine pa je mogoče imeti tiste terminološke znake v znanosti, ki označujejo vse tisto, kar zrcali in nakazuje človekovo abstraktno spoznavalsko refleksijo bistvenosti, zajeto v ustrezno podstavo, ki jc pri znanstvenem terminu vselej pojem o nečem najvišje mišljenem oziroma odmišljcncm.
Drugače in jasneje: Pravi znanstveni termin vselej označuje tisto, kar sc lahko razkriva lc na odmišljcncm ali abstraktno-rcflcksijskcm nivoju bistvenosti pojavov, procesov, funkcij in odnosov v stvarnosti ali v resničnosti.
A propos: Termin - strokovni izraz pa vselej označuje tisto, kar je nasledek človekove takšne (tehnično-materialne!) in drugačne (tchniško-mišljcnjskc!) "proizvodnje". Njegovo "dno" jc vselej "zamišljcnost" in "uresničenost" novih možnosti obstoječega, medtem ko pa jc termin - področna beseda le znak za vse področno obstoječe. Torej za vse, kar je interesno oddeljenega in zamejenega.
SKLEP
Če so pri cclotncm lingvistično-filološkcm razčlenjevanju terminov v znanosti v ospredju različni vidiki (psihološki, logiški, znanostni, sporočilnostni in strukturni), pa
so pri njihovem znanostno-informacijskcm določevanju pomembne tri njihove temeljne razsežnosti, ki so:
a)	vsebinsko-sporočilna,
b)	funkcionalno-sporočilna,
e) kriterijsko-vsebna.
K a)
Vsebinsko-sporočilna se razkriva - kakor je pokazalo razčlenjevanje terminografiranega empiričnega gradiva pedagoških besedil - v okviru treh vsebinsko-sporočilnih ravnin terminološkega znakovja v znanosti, ki so: področno besedje (T3), strokovno izrazje (T2) in (pravi) znanstveni termini (TI).
Temeljno vprašanje ob tej razsežnosti terminološkega znakovja v znanosti je, po kakšnih kriterijih določevati kakovosti teh njihovih treh razkritih vsebinsko-sporočilnih ravnin.
Rešitev tega vprašanja jc bila najdena v kriteriju enega ali drugega "dna" terminov v znanosti: stvarna obstoječnost, tehnološko-tehnična zamišljcnost in proizvedenost ter rcficksijsko-abstraktna mišljcnost.
Navedeni trije različni eksistenčni temelji terminov v znanosti so razpoznavno "čisti", ko gre za strukturno "čiste", to jc monolitske ali enoznakovne termine.
Kadar pa gre za binomične, ki sestavljajo terminološka gnezda oziroma terminološke korpuse, ali kadar gre za trinomične ali polinomične, ki sestavljajo terminološke družine oziroma konglomerate, takrat pa jc bil dodatno vmeščen še ločilni znak genitivne in posesivne adjckcijc ali terminološkega pristavka. S soodnostnim povezovanjem obeh teh določilnosti terminov v znanosti jc mogoče razpoznavno določevali tri razkrite vsebinsko-sporočilne ravni cclolncga terminloškega znakovja v znanosti in v znanostih.
Kb)
Funkcionalno-sporočilna razsežnost terminov v znanosti jc tista, ki jo grade različni "učinkovalni" odnosi sprejemnika ali rccipicnta in sporočcvalca ali emitenta. Funkcionalno-sporočilno razsežnost terminov v znanosti določujejo: informacijska kolikost, korespondentnost mišljcnosti oz. interesnosti, namenskost sporočilne vsebnosti, in, osebna odnosnost do vsebinske sporočilnosti termina v znanosti.
Vse to namreč določuje vlogo ali funkcijo, ki jo sporočeni termin v znanosti ima, dobi, sproži, ko jc postavljen v terminološko-informacijski obtok znanosti.
Kc)
Razlikovalno razčlenjevanje terminografiranega gradiva pedagoških besedil je slednjič šc opozorilo na kriterijsko-vsebno razsežnost terminov v znanosti.
V okvir lc-tc gredo štiri temeljne ravnine cclotncga terminološkega zaklada v znanosti, ki sc takole členijo in med seboj razlikujejo po svoji kriterijski vsebnosti prave ali neprave (para) terminološkosti:
1. Termini v znanosti, ki jih določuje terminološko znakovje, pojavljajoče se na kakovosmo-sporočilni ravni (TI, T2,T3).
2.	Termini znanosti, ki predstavljajo znakovno mcdiacijo med področnim besedjem in pravimi znanstvenimi termini in jih največkrat "uresničuje" določeno strokovno izrazje.
3.	Znanstveni termini, ki sc pojavljajo in sestavljajo terminološke zaklade ali funduse oziroma sisteme v posebnih znanostih.
4.	Znanostni termini, ki sc pa pojavljajo in sestavljajo obči sistem človeške metaznanosti in v znakovnosti katerih jc praviloma navzoča samo najvišja rcflcksijsko-abstraktna vsebnost.
Diskusija
Oba navedena terminološka korpusa "termin znanosti" in "znansteveni termin" nam preko svoje diferenciacije in individualizacije odstirata šc vpogled v evolucijo terminov v znanosti, kar nc kaže imeti za zanemarljivo.
V luči lc-tc gre najprej za "trditev", daje dclavnica terminov znanosti in znanstvenih terminov v "človeški glavi", drugače, v njegovi znanstvcno-rcflcksijski zavesti, in jc podobna "dclavnici" njegovega ravnanja s stvarmi, pojavi, funkcijami in odnosi v predmetnosti, torej pri "materialnem delu".
Z svoje namensko določeno materialno delo človek najprej identificira in zbira posamezne predmete, pojave, funkcijc in odnose nekega izseka stvarnosti.
To ustreza pri človekovem ustvarjanju terminov v znanosti identificiranju in zbiranju področnega besedja. Torej prvi in najbolj preprosti stopnji terminološke dejavnosti.
Zatem si človek začne odbirali v skladu z delovnim ciljcm, ki si ga postavi (npr. narediti mizo za pisarno!), posamezne ustrezne predmete (deske, letve, lepilo, obdelovalno orodje, ipd.) ter jih postavljali v zvezo s postavljanim ciljcm, to je z mizo za delo v pisarni.
Na tej stopnji povezuje posamezne odbrane predmete in orodje ter cilj in namen. Njegova "terminološka refleksija" sc giblje na ravni genitivne apozicijc: miza pisarne, miza za pisarno! Značilno jc, da sc na tej stopnji tvori človekova odsevnost v zavesti (refleksija), ki vsebuje predvsem različne odbrane predstavne prvine, torej tiste, ki jih je treba dodati predmetu (zaznavi) mize, da si jo lahko človek predstavlja v pisarni kot ustrezni del pripadajočega delovnega pohištva. Ko njegova refleksija to doseže, sc giblje na ravni strokovnega izraza (miza za delo v pisarni!).
Slednjih sc v človekovi rcflcktirajoči zavesti začno prebujati in strnjevati splošne, bistvene sestavine takšne mize: pisalna ploskev, predali, niše ipd., torej vse tiste, po katerih občostih sc miza za delo v pisarni razlikuje od vseh diugih, drugače posebnih "namenskih" miz.
Terminološki nasledek te stopnje je (po naše!) "svojilna" adjckcija: pisarniška miza. V korpusu tega termina ne gre več le za genetivno jukstapozicijo dveh terminov, temveč za njuno strnitev, zlitje ali integracijo v "pisarniško mizo".
Toda po naših postavljenih kriterijih ali razsodilih jc ta terminološki korpus (kljub doseženi svojilniški adjckciji!) lc strokovni izraz (terminus tcchnicus), saj zaradi svoje konkretne narave obeh integriranih terminov nc more nikoli postati pravi znanstveni termin.
Nič drugače tudi ni, če gre za terminološki korpus, v katerem jc lc eden od obeh znakov konkretne ali tehnološke in drugi značilno abstraktne narave. V takšnih terminoloških korpusih, v katerih je cn znak konkretno-predmetni ali tchnološko-tehnični in drugi abstraktni, je namreč treba določiti cclotcn terminološki korpus kot strokovni izraz, pa naj gre ali za genitivno ali posesivno adjckcijo. Šele pri dveh (ali treh) terminoloških znakih, ki sta oba (ali vsi trije) abstraktne narave in v posesivni adjckciji, gre za nesporno pravi znanstveni termin.
Odločujoča kriterija sta torej v binomskih terminih, ki so po svoji zgradbi ali sestavi terminološki korpusi, dva:
a)	narava, ki je značilna za določen terminološki znak: realno obstoječe; od človeka tehnološko namišljeno in tehnično proizvedeno; od človeka abstraktno mišljeno.
b)	adjckcija: genitivna in posesivna.
Pri "nečistih", to je pri sestavljenih oziroma kombiniranih binomskih (oziroma trinomskih) terminoloških znakih, pa velja pravilo, da jc treba terminološki znak z oziram na kvaliteto vsebinske sporočilnosti določevati za stopnjo "navzdol", saj je mogoče pripisati določeno "višjo" oziroma pripadajočo kvaliteto vsebinske sporočilnosti tistemu posameznemu terminu v znanosti ali njegovemu binomskemu korpusu, ki jc znakovno-pomensko "čist". V kolikor jc "mešan", jc treba uporabiti ustrezno cvalvacijsko "spodnjo" stopnjo kakovosti njegove vsebinske sporočilnosti, pa naj vsebuje določen terminološki korpus ali konglomerat ali rodilniškc (genitivne) ali svojilniške (posesivne) adjckcije.
Njegovo veličanstvo detajl
ALEKSANDER KRON
Velika večina znanstvenikov nima nikakršnega razumevanja za raziskovanje v polju filozofije znanosti: zanje jc to popolnoma samostojno področje, ločeno od znanosti, s katerimi se ukvarjajo filozofi. Nc znam si predstavljati znanstvenika, ki bi sc strinjal z besedami, da filozofija znanosti daje opis tistega, kar sc v znanosti dogaja. Največji del znanstvene dejavnosti jc iskanje detajlov.
Namen mojega pisanja jc, da gornjo trditev podkrepim z dvema ilustracijama iz matematične logike ter opozorim na še nekatere okoliščine, ki bodo to trditev napravile bolj razumljivo. Posebej pomembno jc uvideti teoretski kontekst, v katerem sc detajli pojavljajo.
Detajli, ki jih iščemo v znanosti, niso katerekoli ali kakršnekoli podrobnosti: v določenem smislu so nujni, pomembni in vedno neizogibni. Nikoli niso neposredno dani - pol do njih jc Ircba navadno prehoditi s tistimi ingenioznimi koraki, ki sc imenujejo znanstvena odkritja.
Znanstveniki sc ukvarjajo z vprašanji, ki so vedno povsem določena. Odgovori nanje so detajli, ki manjkajo v zgradbi teorije ali slike nekega področja. Detajl jc lahko tako pomemben, da sc brez njega določena znanost zaustavi v svojem razvoju. V razvoju logike, na primer, jc bil pojem kvantifikatorja detajl, ki jc manjkal od Aristotela do Frcgcja; njegovo odkritje jc pomenilo pomemben korak v razvoju logike.
Iskanje detajlov pogosto poteka v bolj ali manj stabilnem teoretskem kontekstu, ki ima lahko tudi filozofsko motivacijo. Ta kontekst sc lahko pod vplivom določenega detajla spreminja, prav tako pa po drugi strani sam vpliva na lastnosti iskanega detajla. Vendar pa v znanosti nič nc more nadomestili reševanja in rešitve vprašanja, torej iskanja detajlov.
V najpomembnejših logičnih izrekih, kar jih jc bilo dokazanih v našem stoletju (in morda najpomembnejših sploh), v izrekih o nepopolnosti Pcanovc aritmetike naravnih števil in algoritemski neodločljivosti elementarne logike, jc bila inspiracija filozofska. Od Pcana, Russcla in Whitchcada do Hilbcrtovcga programa sc jc oblikovala zavest o pomenu matematičnih objektov - aksiomatsko postavljenih teorij v natančno določenih formalnih jezikih. Takšnim teorijam interpretacija ni dana vnaprej, čeprav jc historično in psihološko gledano v graditvi teorije najpogosteje prisotna. Hilbcrtov program je prinesel misel, naj sc ncprotislovnost matematičnih teorij dokazuje v okviru takšnih formalnih sistemov - v primeru, da so ti postavljeni finitamo. Temeljni problem jc Hilbcrt predstavil v svojem znamenitem predavanju na Drugem svetovnem kongresu
matematikov v Parizu leLa 1900: "Dokazali, da (aritmetični aksiomi) niso protislovni, torej pomeni, da, čc izhajamo iz njih, v končnem številu logičnih korakov nc moremo priti do rezultatov, ki bi bili eni drugim protislovni." Tedaj jc imel v mislih aksiome, ki so sc nanašali na aritmetiko realnih števil. Šele od dvajsetih let našega stoletja raz.mi.šljamo o tem vprašanju tako, kot da velja tudi za teorijo naravnih števil in za Pcanove aksiome.
Ko jc Hilbcrt oblikoval to vprašanje, so ga vodili naslednji vzgibi. V devetnajstem stoletju so izpeljali aritmctizacijo analize, kar pomeni, da so analizo omejili na aritmetiko z nekaj teorije množic in s tem tudi vprašanje ncprotislovnosti matematike skrčili na vprašanje ncprotislovnosti aritmetike. Razumljivo jc bilo vprašanje ncprotislovnosti za Hilbcrta tako pomembno zato, ker jc tedaj, kakor tudi Poincarc, verjel, da jc matematična teorija pravilna, čc in samo čc jc ncprotislovna. Čeprav Hilbcrt pozneje ni povsem jasno določal svoje filozofske pozicije - ker jc postal položaj v filozofiji matematike, kjer seje zastavljalo vprašanje ncprotislovnosti, vse bolj zapleten -pa lahko trdimo, da jc ostal blizu formalizmu, po katerem sc matematični rezultati prav na nič nc nanašajo. Vendar pa tudi od konstruktivizma ni bil daleč in, ko je sprejemal sredstva klasične matematike, seje strinjal tudi s platonizmom.
V	svojem prvem izreku o nepopolnosti jc Gtidcl pokazal, da ni takšnega formalnega sistema, ki bi kodificiral vse dokaze intuitivne matematike. V vsakem ncprotislovncm sistemu, ki vsebuje Pcanovc aksiome, obstaja finitarna formula, tako da niti nje same niti njene ncgacijc ni mogoče dokazati v formalnem sistemu; rezultat, ki ustreza tej formuli, pa velja tudi v intuitivni finilistični aritmetiki.
V	svojem drugem izreku o nepopolnosti aritmetike pa Gttdel pravi, da ncprotislovnosti nekega formalnega aritmetičnega sistema ni mogoče dokazati s sredstvi, ki so kodificirana v formalni aritemtiki.
GOdel sodi v veliko skupino matematikov, ki so zagovarjali platonizcm. Matematični objekti obstajajo neodvisno od človekovega uma - človekov um jih nc vzpostavlja, temveč jih lahko lc bolje ali slabše spoznava. GOdcju jc bilo vprašanje pravilnosti matematičnih rezultatov povsem legitimno vprašanje, kakor sploh večini matematikov, ki so usmerjeni k teoriji modelov. Nemara prav GOdclov primer najlepše pokaže, kakšno vlogo ima določeno filozofsko stališče v znanosti: dokaz njegovega izreka popolnosti čistega računa predikat prvega reda je pravzaprav odgovor na vprašanje, kakšen jc odnos med semantičnimi in sintaktičnimi logičnimi pojmi (ali sintaktična struktura ločno opiše semantično dano matematično stvarnost, ki obstaja neodvisno od tc sintakse). Tudi tu sc jc Gttdclu postavilo podobno vprašanje: ali sintaktično dana formalna ariunetika dobro opiše semantično, intuitivno dano aritmetiko. Zanimiva jc ugotovitev, da jc bilo za Hilbcrta in Gcklcla vprašanje o odnosu med formalno in intuitivno aritmetiko smiselno, vendar pa so bile, kol jc videli, filozofske utemeljitve za tako stališče prcccj različne.
Dobro vemo, daje temeljna misel Godclovcga dokaza kodiranje. V preučevanju tc splošne misli pa sc pride do zelo konkretnih vprašanj. Ali lahko, kadar sla dani funkcija kodiranja in neko naravno število n, ugotovimo, da jc n kod neke formule? Čc to velja, ali lahko tedaj ugotovimo, za katero formulo gre?
Preden bomo odgovorili, moramo reči, da jc to vprašanje konkreten problem. Gčdcl jc do njega prišel tako, da jc postavil drugo konkretno vprašanje: ali jc ariunetika ncprotislovna. Na to vprašanje jc želel odgovoriti tako, da bi s kodiranjem izraza
formalne aritmetike o formalni aritmetiki govoril v njej sami - v formalni aritmetiki - in tako naletel na naslednje konkretno vprašanje: ali je kodiranje, kakršno jc predlagal, sploh možno. In res, odgovor na to vprašanje jc pritrdilen, če lahko na podlagi danega naravnega števila poiščemo formulo, katere kod jc to število.
Odgovor na to vprašanje jc detajl. Glasi sc: vsako naravno število n jc mogoče na natanko en način zapisali kot produkt stopnje nekaterih praštevil. To jc Osnovni aritmetični i/.rck, ki omogoča kodiranje množic vseh formul formalne ariunetike.
Da bi mogel definirati predikate "biti term", "bili formula", in "biti dokaz" (ki so nujni, čc želimo odgovorili na postavljeno vprašanje o ncprolislovnosti), pa jc moral G5dcl pokazati, da jc mogoče kodirali tudi končne nize formul. V splošnem sc ta problem omejuje na vprašanje, ali jc možno kodiranje poljubnih končnih nizov naravnih štcvil.Tako pridemo do naslednjega kronskega detajla v vsem podvigu, Kitajskega izreka o ostankih, ki to kodiranje poljubnih končnih nizov naravnih števil sploh omogoča. Na podlagi Kitajskega izreka o ostankih jc Godci leta 1931 dokazal, daje v formalni aritmetiki mogoče izvesti kodiranje vseh izrazov in nizov izrazov formalne aritmetike. To mu je omogočilo dokazati njegove izreke o nepopolnosti.
Ta primer nam je pokazal, da je bil detajl D, ki smo ga iskali za rešitev problema P, žc znan, vendar nc kot rešitev problema P. Predlog rešitve (kodiranje formalne aritmetike) problema P (ali obstaja formalna teorija, ki kodificira vse pravilne trditve ariunetike naravnih števil) jc treba razčlenili do problema Q (ali jc možno kodiranje poljubnih končnih nizov naravnih števil), potem bomo šele videli, ali jc detajl D rešitev problema Q.
Tudi moj drugi primer jc iz istega konteksta. Hilbcrtov Deseti problem iz omenjenega pariškega predavanja se glasi: "Preverjanje rcšljivosti neke diofantske enačbe. Za dano diofantsko enačbo s katerimkoli številom neznanih vrednosti in z racionalnimi kocficicnli iz obsega celih števil določiti postopek, s katerim bo mogoče določili (s končnim številom operacij), ali ima ta enačba rešitve iz obsega cclih števil."
V času, ko jc Hilbcrt postavil la problem, še ni bilo ustreznih matematičnih sredstev, ki bi pomagala do odgovora; pojavila so se šele v tridesetih letih, ko je Godci uvedel pojem rekurzivne funkcijc. Kmalu so sc oblikovali tudi drugi sislemi, ki so definirali pojem efektivne izračunljivosti, kasneje pa jc prišel šc dokaz, da vsi ti sistemi definirajo tisti razred aritmetičnih funkcij, ki jih danes imenujemo rekurzivne (če velja, da jc njihov obseg množica naravnih števil N) ali pa parcialno rekuzivne (čc velja, daje njihov obseg podmnožica množicc naravnih števil N). Upoštevaje la dejstva jc Church leta 1936 postavil naslednjo tezo: "Razred rckur/.ivnih funkcij jc enak razredu intuitivno izračunljivih funkcij."
Čc sprejmemo Churchovo tezo, tedaj dokaz, da nc obstaja efekten postopek, ki bi rešil zastavljeni problem, prevedemo v dokaz, da ni rekurzivne funkcijc z določenimi lastnostmi.
Za namen tega članka jc dovolj, čc pod diofantsko enačbo razumemo polinomsko enačbo s kocficicnli, eksponenti in sprcmcljivkami iz obsega cclih števil. Tedaj lahko Hilbcrtov problem postavimo drugače: ali obstaja splošna metoda odločljivosti, s katero lahko ugotovimo, ali ima poljubna diofantska enačba rešitev. Pri tem moramo poudariti besedi splošna in poljubna, saj jc jasno, da za nekatere razrede diofantskih enačb takšne melode obstajajo (na primer za linearne in nekatere kvadratne diofantske enačbe).
Na podlagi Lagrangcovcga izreka (vsako naravno število lahko zapišemo kot vsoto kvadratov štirih naravnih števil) se Deseti Hilbcrtov problem omejuje na vprašanje, ali
obstaja laka splošna metoda, ki nam pomaga ugotovili, ali ima poljubna diofantska enačba rešitve v množici pozitivnih celih števil. Okrog leta 1961 sta H. Putnam in J. Robinson v svojih delih to vprašanje pripravila za dokončno rešitev.
M. Davis in J. Robinson sta ga nato zvcdla na vprašanje, ali je graf eksponentne funkcijc diofantska množica. Natančno rečeno, gre za vprašanje, ali obstaja diofantska enačba, katere rešitve iz obsega cclih števil rastejo z eksponentno hitrostjo.
Preden bomo odgovorili na postavljeno vprašanje, si oglejmo, kakšna je bila pot od prve do zadnje formulacije Desetega Hilbcrtovega problema.
Prva (Hilbcrtova) formulacija jc bila izrečena v jeziku intuitivne matematike. V naslednjih sedemdesetih letih so nastali matematični konteksti, v katerih so sc pojavili povsem novi pojmi (pojem rekurzivne funkcijc in drugi pojmi ustrezne teorije). Hilbcrtov problem jc bil tako postavljen v nov kontekst, Chuchova teza pa ga jc šc precizirala. Pojme, ki so se pojavljali v forumulaciji problema, so začeli povezovati z novimi pojmi in znanimi matematičnimi rezultati. Vse to jc naposled privedlo do povsem konkretnega vprašanja, ali obstaja diofantska enačba s povsem konkretnimi lastnostmi. Za rešitev tega vprašanja jc treba poiskati vsaj eno takšno enačbo ali pa dokazati, da takšne enačbe ni. Vprašanje jc torej, ali obstaja vsaj en tak detajl ali pa tak detajl nc more obstajati. Posebej poudarjamo tisti nc more, saj problema nc bomo rešili, čc takšnega detajla samo nismo našli, jc pa šc vedno možnost, da obstaja.
Prvi iskani detajl je bil najden leta 1970. J. Matijašcvič jc odkril sistem diofatnskih enačb, katerih diofantska množica ima eksponentno rast. Rešitve te množicc enačb so Fibonaccijcva števila. In nc samo to: dokaz, da jc dani sistem iskani detajl, jc bistveno odvisen od dcfinicijc Fibonaccijcvih števil.
Za Matijaševičcm jc Čudnovski odkril še en detajl z iskanimi lastnostmi rešitve. Pcllovc enačbe prav tako oblikujejo diofantsko množico, ki raste z eksponentno hitrostjo. Obstajajo torej diofantske množicc, ki so rekurzivno števne, niso pa rekurzivne.
Na podlagi najdenih dejtajlov lahko sklepamo, da jc odgovor na Deseti Hilbcrtov problem negative: nc obstaja takšen efektiven postopek, s katerim bi lahko v končnem številu operacij odgovorili na vprašanja, ali ima poljubno dana diofantska enačba rešitve v obsegu množicc cclih števil.
Opozoril bi na nekatere posicdice negativnega odgovora na Deseti Hilbcrtov problem - pokazal jih jc Ž. Mijajlovič. S tem bi rad pokazal, kakšen jc lahko pomen najdenega detajla: nc lc, da takšen detajl pomeni rešitev nekega problema, ampak nam tudi dejstvo, da imamo to rešitev v rokah (odvisno seveda od tega, ali jc pritrdilna ali nikalna), omogoča postavljali nova vprašanja. Kot bomo videli, so nekatera izmed njih lahko ludi zelo splošna.
Znano jc, da lahko Pcanovo aritmetiko izražamo v teoriji množic ZFC (Zcrmclo-Fracnkclova teorija z aksiomom izbire). Ker velja, da protislovnosti Pcanove ariunetike nc moremo dokazati v formalni aritmetiki, ki Pcanovo kodificira, tudi ncprotislovnosti teorije ZFC nc moremo dokazati v ZFC. Gčdclovc rezultate lahko izrazimo v bolj splošni obliki in veljajo za vsako teorijo T, ki vsebuje Pcanovo aritmetiko in ima rekurzivno množico aksiomov.
Naj bo T teorija, ki vsebuje ZFC; jasno je, da zanjo veljajo Godclovi rezultati. Naj Prov(T, u, v) pomeni: "u jc kod dokaza v T za formulo, katere kod jc v". Če je množica aksiomov teorije Trckurzivna, tedaj jc Prov odločljiv predikat, ker lahko za vsak končen niz formul ugotovimo, ali jc dokaz za zadnjo formulo v tem nizu.
Naj bo Con (T) formalizacija pojma ncprotislovnosti.
Iz strukture formule Con(T) in dcfinicijc diofantske množice izhaja, da obstaja lak polinom P, da je v množici naravnih števil N stavek Con(T) ekvivalenten P k 0.
Predpostavljamo, daje ZFC ncprotislovna teorija in daje metateorija prav tako ZFC. Tedaj, izhajajoč iz Godclovcga drugega izreka o nepopolnosti, v ZFC nc moremo dokazati Con(ZFC), to pomeni, da v ZFC nc moremo dokazati P nO, kar naprej pomeni, da v ZFC nc moremo dokazati, da diofantska enačba P= 0 nima rešitev v obsegu množice cclih števil.
Ker smo predpostavili, da je ZFC ncprotislovna teorija, v njem tudi nc-Con(T) ni dokazljiv, torej v ZFC nc moremo dokazati niti, da ima diofantska enačba P = 0 rešitve v obsegu množicc cclih števil.
Iz teh razmislekov sledi, da sta teoriji ZFC + Con(T) in ZFC -t- nc-Con(T) ncprotislovni, zato obstajata dva modela, vzemimo M in N, v katerih veljajo naslednje trditve.
V	M: "Diofantska enačba P= 0 ima rešitve v obsegu množicc cclih števil".
V	N: "Diofantska enačba P= 0 nima rešitev v obsegu množicc cclih števil".
Opazujmo model M, ker ima diofantska enačba P = 0 rešitve v obsegu množicc
naravnih števil, naj bo dana ena njena rešitev iz množicc naravnih števil. Čc predpostavimo, da so rešitve te enačbe končna naravna števila (gledano zunaj modela M), tedaj lahko pokažemo nc samo, da je P = 0 v M, ampak tudi, da jc P = 0, iz tega pa sledi nc-Con(ZFC), kar pomeni, da jc ZFC protislovna teorija, kar jc v nasprotju z našo predpostavko. Predpostavljena rešitev diofantske enačbe P = 0 torej ni končna, oziroma za vsaj eno število izmed tistih, ki predstavljajo njene rešitve, velja, da jc neskončno naravno število v M. Na enak način sledi, da kod dokaza, da je ZFC protislovna teorija, ni končno število in torej ta dokaz ni finitarcn.
Očitno jc, da jc bilo mogoče rešitev iz teh zagat poiskati v dejstvu, da v navadni (bourbakisti bi rekli delovni) matematiki ni neskončno velikih naravnih števil. Pa vendar - za kateri model naj sc v delovni matematiki odločimo, za M ali za N? Na to vprašanje lahko odgovorimo v teoriji kardinalnih števil. V teoriji množic imamo aksiome, ki vzpostavljajo cksistcnce takoimenovanih velikih kardinalnih števil, kakršna so, na primer, merljiva kardinalna števila. Naj bo AX tak aksiom; če AX dodamo k teoriji ZFC, tedaj lahko v ZFC+AX dokažemo Con(ZFC). To pomeni, da v ZFC+AX diofantska enačba P = 0 nima rešitve. Vendar pa iz Gftdclovih izrekov o nepopolnosti sledi, da v ZFC nc moremo dokazati Con(ZFC+AX), niti čc predpostavimo Con(ZFC). Zato na aksiome, kakršen jc AX, gledamo s pridržkom.
Po drugi strani pa aksiomi, ki postavljajo obstoj množic v hierarhiji kardinalnih števil zelo visoko, odločajo o nekaterih osnovnih aritmetičnih lastnostih (na primer o rcšljivosti diofantskih enačb), te lastnosti pa so v omenjeni hierarhiji prcccj nizko; postavlja se torej vprašanje, kakšna jc zveza med temi entitetami.
Kot sklep je Mijajlovič zapisal, da ni dovolj razlogov, da bi sc mogli opredeliti za en ali drug model, saj ta odločitev prinaša tudi vprašanje o odločljivosti diofantske enačbe P = 0. Na konec jc tako postavil vprašanje, ali to pomeni, da iz prepričanja, da je enačbo mogoče rešiti, sledi, daje enačba v resnici rešljiva.
Vidimo torej, da je pot od splošne formulacije določenega vprašanja do odgovora nanj lahko zelo dolga in naporna; tlakovana jc s prcciziranjcm pojmov iz dane formulacije, z njihovim povezovanjem s pojmi iz drugih kontekstov - vse dokler nc
najdemo detajla, ki je rešitev problema. Tedaj se lahko prične nova pot, pot od detajla in rešenega problema do novega vprašanja, ki je spet lahko splošno in premalo določeno.
LITERATURA
Mijajlovič, Z, Markovič, Z., Došen, K., Ililbcrtovi problemi in logika, Beograd, 1986. Manin, Yu., A Coruse in Mathematical Ix>gic, Springer, 1977. Davis, M., Computability & Unsolvability, McGraw-Hill Inc., 1958.
Oris temeljnih pojmov v logičnem pozitivizmu in v
strukturalni teoriji znanosti
2. del
MATEVŽ RUDL
PUTNAM. KUHN.
Na drugi ravni in v drugih kontekstih smo ponovno srečali temeljno razdelitev, ki smo jo našli že v "Logični izgradnji sveta". Že tam jc Carnap v povsem Husscrlovi maniri izpeljal fenomenološko redukcijo in zagovarjal dosleden metodični solipsizem, s katerim si jc obetal empirično podkrcpljcnost svojega sistema konstitucijc. Hkrati pa jc upošteval logično-matematično plat človeškega uma. Metodološki solipsizem jc v dvostopenjski konccpciji znanstvenega jezika zamenjala opazljivost kot kriterij empirične vsebine. Zelo ostro kritiko kriterija opazljivosti je v svojem tekstu "What Theories arc not" izrekel Hilary Pumam1 H. Putnam postavi pod vprašaj dihotomijo opazno-teorijsko: "Ali sc lahko strinjamo s tem, da jc treba komplementarni razred -listo, kar naj bi poimenovali z 'ncopazljivimi termi' - označili kot 'teorijske terme'?"2 Osnova njegovemu skeptičnemu vprašanju jc spoznanje, da pojem opazljivosti ni jasno preciziran. Tako pravi, da ni nili enega terma, "ki bi nc mogel (brc/, spremembe ali razširitve svojega pomena) biti uporabljen tako, da bi sc nanašal na ncopazljivc entitete."3
Temi "lažji" naj bi bil cmpiričcn/opazljivi term, vendar ga lahko uporabimo npr. za odnos mase elektrona in protona. Čc so potemtakem termi opazovanja samo tisti, ki "sc lahko v načelu uporabijo samo za opazljivc stvari, potem termov opazovanja ni".4 Obratno pa sc lahko "znanstvena teorija v pravem pomenu te besede nanaša lc na opazljivc entitete. (En primer jc Darwinova teorija cvolucijc v svoji izvorni obliki.)"5 Nasploh pa vprašanje intcrprctacijc teorijskih termov v logičnem pozitivizmu ni pravilno zastavljeno. "Problem, za katerega jc bila izmišljena ta dihotomija /opazno-teorijsko/
V. Sesardič, Filozofija nauke, II. Pulnam, Šlo teorije nisu, str. 236-250.
2	N.d.,slr. 240.
3	N.d.,str. 239.
4	N.d.,str. 240.
5	N.d.,str. 238.
('kako sc lahko interpretira teorijske terme') nc obstaja."6 Upravičcvanjc in vsebinska interpretacija posamičnih termov v znanosti namreč nc poteka enosmerno, kakor jc to prikazoval logični empirizem, ampak poteka v "bilo kateri smeri, ki jc lahko primerna".7 Na primeru trditve o neki stvari kot rdeči smo videli, da samo razumevanje rdečega lahko razumemo lc s pomočjo pojma, ki nima neposredno opazljivc entitete kot svojega realnega korclata. Čc vsebinska interpretacija in razumevanje teorijskih termov poteka samo enosmerno v smislu logičnega pozitivizma, potem moramo rešiti nalogo, ki smo jo srečali ob postavljanju kriterija empirične signifikancc: zamisliti si moramo čas, "ko so se ljudje lahko izražali samo o opazljivih entitetah", ker niso "imeli na razpolago niti enega teorijskega terma"; pojasniti bi morali, "kako so sploh lahko pričeli govorili o ncopazljivih entitetah"?8
Po Putnamovcm mnenju sc "termi, ki se nanašajo na ncopazljive entitete, v zgodovini znanosti zmeraj tolmačijo s pomočjo že obstoječih izrazov, ki se nanašajo na ncopazljive entitete. Nikdar ni bilo jezikovnega stadija, v katerem bi bilo nemogoče govorili o ncopazljivih entitetah. Celo trileten otrok lahko razume zgodbo o 'ljudeh, ki so bili premajhni, da bi jih lahko videli', pa vendar se v tej trditvi nc pojavlja niti cn teorijski term."9 S tem smo sc vrnili na izhodiščno vprašanje glede ustreznosti dihotomijc tcorijsko-opazljivo.
Poscžimo za trenutek nazaj po Carnapu. Videli smo, da jc vzpostavil razliko med jezikom opazovanja in teorijskim jezikom na temelju kriterija opazljivosti. Zanemarimo nejasnost, ki jo vsebuje pojem "opazljivosti", in poglejmo, kakšne posledice ima za metodološki pristop do raziskovanja naravoslovnih teorij. Očitno jc, da kriterij opazljivosti zablokira raziskovanje znanstvenih teorij iz tiste strani, ki naj bi jo predstavljala "prava teorija". S Carnapovcga stališča "prava teorija" govori o ncopazljivih entitetah, kar ima za posledico, da o "pravi teoriji" na osnovi nje same ne moremo izreči ničesar vsebinskega. Kriterij opazljivosti je torej vzrok za enosmernost Carnapovcga raziskovanja.
To jc vzpodbudilo Pumama, da je izhodišče svojega premisleka postavil na drugo stran, na stran teorije. "Teorijski term v pravem pomenu besede je tisti, ki prihaja iz (podčrtal M.R.) neke znastvcnc leorije (v tridesetih letih pisanja o 'teorijskih termih' pa jc ostalo skorajda nedotaknjeno vprašanje, kaj je dejansko značilno za te terme)."10
Gre za zahtevo po pozitivni določitvi teorijskih termov - kaj teorijski termi so - in za zavračanje zgolj negativne karakteristike - kaj teorijski termi niso. Stcgmiillcr jc to zahtevo v strukturalni fazi svojega teoretskega razvoja imenoval "Putnamov izziv". Pozitivni odgovor na vprašanje, kaj so teorijski termi, jc eden izmed osrednjih momentov strukturalne teorije znanosti.
S Putnamovo kritiko vstopamo v temeljne predpostavke logičnega pozitivizma, ki vodijo v sodobno analitično filozofijo. Izkaže sc, da empirična baza znanosti ni natančno opredeljena, čeprav se zahteva, da sc morajo nanjo "vsaj načelno dati zvesti vsi nc čisto logično ali matematični stavki znanosti, da bi imeli neki smisel".11 Na tej nejasni
6 N.d.,sir. 237.
7N.d.,str. 237.
8 N.d.,str. 239
9N.d.,slr.239
10N.d.,str.24O.
11 A. Ule, Sodobna analitična teorija znanosti, Anlhmpos, 2-3/K1, sir. 150.
spoznavno-teoretski baz.i zgrajen dvostopenjski konccpt jezika znanosti, interpretiran v smislu naivnega realizma,12 nc more pojasniti, zakaj npr. "dejstva, ki ustrezajo newtonski fiziki niso enaka dejstvom Einsteinove relativnostne fizike, četudi se kvantitativno enako izražajo v podatkih meritev".13 To lahko pomeni samo, da so "koncc koncev dejstva le dejstva teorije".14 Ta misel pa jc logičnemu pozitivizmu tuja.
Hkrati s filozofsko slabo utemeljenim empirizmom pa logični pozitivisti nc morejo pojasnili razvoja znanstvenih teorij. Kvečjemu ga razumejo kot kumuliranje znanja. Vzrok za to jc pojmovanje teorije kot ahistorične strukture logičnih odnosov, ki so zmeraj resnični. Posamičnih logičnih sklepov pa nc moremo pojmovati kot razvoj znanosti. Npr. Hcmpcl-Oppenhcimova shema razlage nam pojasni, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da smemo iz nekih predpostavk sklepati na nekaj drugega, pri čemer antcccdcns implikacije "pojasnjuje" konsckvcncc. Gre za "shemo tako imenovane 'deduktivnepojasnitve', pri kateri tisto, kar pojasnjujemo - 'ekspalandum' - logično izhaja (deduktivno izhaja) iz konjunkcije razlogov - 'eksplanansa'".15 Pravilno pojasnjevanje mora izpolnjevati neke pogoje: v cksplanandumu mora nastopati vsaj cn univerzalni stavek; čc hočemo pojasniti neka singularna dejstva, mora biti v konjunkciji razlogov vsaj cn singulaten stavek o neki posamičnosti, torej nekvantificiran stavek; vsebina razlogov mora biti empirična, stavki, ki tvorijo razloge, resnični, sam sklep pa logično pravilen.16
Hcmpcl-Oppcnhcimovo shemo znanstvene pojasnitve nc moremo pojmovati kot razlago znanosti, saj v njej spregledamo vse, "kar leži med 'če' in 'potem', namreč "kako"'.17 Odgovor na vprašanje "kako" na današnji stopnji človeškega znanja ni enoznačno določen; "enoznačni" odgovori so zaenkrat še v domeni različnih filozofij in so povezani predvsem s pojmom človeka kol končnega bitja, kot neke posamičnosti med posamičnostmi. Temelj odgovora leži verjelno nekje med fiziološkimi in psihološkimi raziskovanji. Toda povsem brez vednosti tudi nismo. Izhajati smemo iz dejstva o človeku kot končnemu bitju, ki sc pa vendarle nekako razvija - ki torej ni absolutno omejen in zaprt v svojo končnost; to dejstvo pa je zapopadeno v pojmu dela (s čimer navezujemo na tezo A. Ulcta in S. Hozjana, omenjeno na začetku tega sestavka). V tej obči zastavitvi moramo najprej pojasniti obči značaj dela: za Marxa jc splošni pojem dela "splošni pogoj za prcsnavljanjc med človekom in naravo, večni naravni pogoj za človeško življenje in zato neodvisen od vseh oblik tega življenja, nasprotno pa enako skupen vsem njegovim družbenim oblikam".18 S pojmom dela šc seveda nismo izpolnili temeljne Marxovc zahteve po praktični udejanitvi teorijskih pojmov, ampak smo ostali na pojmovni ravni: pot do konkretne fiziološko-psihološke pojasnitve je šc pred nami. Toda s jAjjmom dela imamo na razpolago metodološki pripomoček, s katerim lahko pojasnjujemo nekatera dejstva človeka kot končnega bitja. Z njim lahko npr. razlagamo ekonomski razvoj človeške družbe, kar jc storil Marx. V končni instanci s pojmom dela razumemo tudi človekovo družbenost. Raziskujemo pa lahko (in moramo) tudi posebne družbene prakse, s čimer preciziramo in specificiramo pojem dela. S tem smo se vrnili k
12
Skrajna subjektivistična interpretacija sama po sebi tako ni problematična.
13	A.Ule,n.d.,str. 150.
14	N.d.,slr. 150.
15	A. Ule, O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoopravičevanju. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984, str. 122.
16N.d.,str.l22.
17	A. Ule, n.d., iz Anlhroposa, 2-3/81, str. 150.
18	K. Marx, Kapital I., Ljubljani, 1961, str. 208.
zahtevi A. Ulcta in S. Hozjana, da naj znanost razumemo in raziskujemo kot specifično človeško prakso.
Toda logični pozitivizem nc rcflcktira niti tistih posredovanj, ki verjetno vodijo do odgovora na temeljno vprašanje o "kako" in ki so v modernih družboslovnih znanostih žc v obilju na razpolago. V mislih imam pragmatični aspekt delovanja posamičnih znanstvenikov in znanstsvcnih skupnosti - gre za celoten družbeni kontekst znanstvene dejavnosti in njenih odkritij, tj. za tako-imenovani "contcxt of discovery".
Odločilen preobrat v pogledu na teorije kakor tudi na razvoj znanosti jc pomenilo delo Thomasa S. Kuhna "The Structure of Scicniific Revolutions".
Kuhn jc na osnovi bogatega gradiva iz zgodovine znanosti zelo prepričljivo pokazal, da razvoj znanosti ne poteka kol preprosto kumuliranje znanstvenih spoznanj. Proces razvoja jc v sebi pretrgan celo do takšne mere, da posamezne razvojne clapc med seboj niso primerljive.
Vsaka etapa predstavlja v sebe zaprt pogled na svet, ki je utemeljen v nekih temeljnih teorijskih konceptih, ki se mnogokrat uporabljajo povsem nezavedno in se večkrat vračajo cclo do neke "prateorije sveta".19
Ko sprejme te temeljne teorijske konccptc dovolj velika znanstvena skupnost, so ustvarjeni pogoji za produkcijo spoznanj tako imenovane normalne znanosti. Normalna znanost siccr kumulativno kopiči spoznanja, vendar njen "cilj niso velike bistvene novosti".20 S temeljnimi konccpti, kijih Kuhn označi kot paradigmo, "dobi znanstvena skupnost kriterij za izbiranje problemov".21 Rešitve teh problemov pa so implicitno skrite že v sami paradigmi; gre samo za to, da sc na osnovi dane paradigme rešijo. Zato lahko govorimo o "normalni znanosti kot reševanju ugank".22 Normalna znanost je ponavadi zelo uspešna v tem reševanju, saj razvije zelo široko dejavnost na osnovi sprejele paradigme: od šolanja mladih znanstvenikov v svojem spccifičncm videnju sveta do konkretnih aplikacij svoje teorije.
Toda znotraj paradigme se sčasoma pojavijo nasprotja med cksprimcntalnimi dejstvi in teorijskimi razlagami. V astronomiji jc ptolemajski sistem zašel v krizo, ker so sc predvidevanja položajev planetov, ki so bila napravljena na njegovi osnovi, sčasoma vse manj ujemala "z najboljšimi obstoječimi opazovanji".23 Toda neskladje med napovedanim in opaženim ni vodilo preprosto in naravnost v kopernikansko astronomijo, ampak jc bilo povezano s težaškim menjavanjem paradigme. Paradigma -npr. ptolemajski sistem - namreč nudi določeno videnje sveta: zato jc nc moremo preprosto odvreči. Sama nepravilnost namreč nima cksistencc po sebi, ampak sc zmeraj "pojavlja samo v odnosu na ozadje, ki ga nudi paradigma".24 Čc so nepravilnosti tako velike, da nc moremo več upati, da jih bomo lahko kdaj v prihodnosti razložili v okviru naše paradigme, nam za njihovo razlago preostane samo šc sprejem nove paradigme. "Sprememba paradigme pa privede do tega, da znanstveniki vidijo svet svoje raziskovalne angažiranosti drugače. V tisti meri, v kateri imajo dostop do tega sveta samo skozi to, kar vidijo in delajo, smemo reči, da znanstveniki po revoluciji reagirajo
19	A.Ulc,Anlhropos.2-3/81,iir. 156.
20	Thoma« S. Kuhn, Struktura nau&nih revolucija, Beograd, 1974, str. 80.
21	N.d., str. 81.
22	N.d.,«tr. 79-88.
23	T.S. Kuhn, n. d., str. 117.
^Rd.,««. 114.
na nek drugačen svet".25 Kuhn razume videnje ali opazovanje v drugačnem, mnogo prožnejšem smislu kot Carnap. Če jc znanstvenik ptolemajske tradicije "videl" Luno kot planet, jo "vidi" s privzemom kopernikanske paradigme kot satelit. Dober je tudi Wittgcnstcinov primer race - zajca:
Od naše interpretacije jc odvisno, ali vidimo zajca ali raco.26 S tem primerom lahko ponazorimo Kuhnovo trditev, da "čeprav sc s spremembo paradigme svet ne menja, znanstvenik potem dela v nekem drugačnem svetu".27 Kljub zmeraj istim linijam tc linije interpretiramo ali kot kljun race ali kot ušesa zajca. In ko privzamemo linije pred seboj npr. kot linije racc, jih istočasno nc moremo interpretirati kot linije zajca: lahko samo preskakujemo iz ene intcrprctacijc v drugo. Na vprašanje: "'Kaj jc to?' ali 'Kaj vidiš
tukaj?', bi odgovoril: 'Risbo zajca......(...) Reči 'To vidim kot...', bi zame imelo prav tako
malo smisla kot ob pogledu na nož in vilice reči: To sedaj vidim kot nož in vilico'."28 Interpretacija ni interpretacija prehoda iz enega "videnja" v drugo, ampak jc zmeraj interpretacija konkretnega dejstva. Tako bivši privržcncc Plolcmaja in novi pristaš kopernikanske paradigme ob spremembi svojega teoretskega prepričanja nc bo rekel za Mescc, daje do "sedaj videl planet, sedaj pa vidi satelit", ampak daje "nekoč menil, da jc Mesec (ali daje videl Mesec kot) planet, vendar seje v tem motil".29 S to spremembo pa postane cclotna znanstvenikova dejavnost drugačna - ali vsaj v mnogočem drugačna -zaradi česar sc svet znanstvenika spremeni tudi v povsem praktičnem smislu.
Kuhn seveda ni subjektivni idealist in ne trdi, da bi znanstvenik ustvarjal svet iz svoje glave. Ne sprejema pa tudi naivnega realizma logičnega pozitivizma, ki svet vseskozi opaža kot nespremenjen. Za Kuhna je resnična navidez paradoksalna trditev: "Čeprav sc svet z menjavo paradigme nc menja, znanstvenih potem dela v nekem drugem svetu."30 Tukaj gre za misel, da vsako dejstvo že zmeraj ima neko teoretično
25N.d.,.tr.l66. Ift
Ludvig Wittgenstein, Philosophischc Untcrsuchungcn, v Schriftcn, Frankfurt/Main, 1963, str. 504.
27T.S:Kuhn,n.d.,str. 178.
90
L.Wittgenstein,n.d..sir. 505.
29	N.d.,str. 170.
30	N.d.,str. 178.
razlago, da čistih dejstev ni. To dokazuje tudi naša vsakodnevna praksa, saj bi bili brez teorije povsem dezorientirani: "Čc poskusimo postaviti teorijo ali hipotezo na osnovi registriranih opazovanj, hitro ugotovimo, da sploh nc vemo, kaj naj bi opazovali."31 Kot ilustracijo lahko ponovno uporabimo primer z rdečo barvo: nc moremo biti "čisto" aficirani z nekim čutnim dražljajem, ampak moramo nekaj npr. tudi hoteli videti (npr. miši v labirintu morajo izkazovati subjektivni interes za hrano, da sc naučijo razlikovati med barvo, ki vodi do hrane, in barvo, ki konča v slepem rokavu). To dejstvo se je udomačilo pod imenom "obloženost opazovanj s teorijo".
Ker je paradigma vase zaprt svet teorije in njenih dejstev, znotraj nje nc moremo najti momentov, ki bi dovoljevali logično primerjavo različnih paradigem. Če ob tem vemo, da jc paradigma celota pogleda na svet in za posameznika kar svet sam, poslane razumljivo, zakaj jc skoraj vsakdanja praksa znanosti, da cclo ob teoriji nasprotujočih eksprimcntalnih rezultatih znanstveniki tc rezultate raje spregledajo in upajo, da jih bodo znotraj obstoječe paradigme rešili kdaj v prihodnosti. Če bi namreč paradigmo zamenjali, bi s tem zamenjali tudi svet, v katerem živijo: to pa je s psihološkega stališča težavna naloga. Znanstvenika brez teorije - kot človeka brez nekega nazora - sploh ni, saj bi z njenim izbrisom izničil svoj svet in sebe kot zavestno bitje. Stcgmiillcr to ponazori z analogijo, da jc slabo orodje še zmerja boljše kot nikakršno.
Vendar Kuhn neke kriterije racionalne izbire vendarle priznava. Eksplicitno jih navede pet: "Prvič, teorija bi morala biti točna: to jc, znotraj njenega področja bi morale biti poslcdicc, izpeljive iz teorije, v dokazanem soglasju z rezultati eksistirajočih eksprimentov in opazovanj. Drugič, teorija bi morala biti konsistentna; ne samo interno ali sama s sabo, temveč tudi z drugimi takrat sprejetimi teorijami, uporabljivimi za nanašanje na aspekte narave. Tretjič, morala bi imeti širok domet; še posebno teorijske posledice bi morale segati daleč onkraj opazovanj, zakonov ali podteorij, ki jih je bila sprva namenila razložiti. Četrtič, in v tesni povezavi s tem, morala bi biti enostavna, vnašati red v fenomene, ki bi bili v njeni odsotnosti individualno izolirani in - kot zbir -konfuzni. Petič (..) -teorija bi morala biti plodovita na področju novih raziskovalnih odkritij; morala bi odkriti nove fenomene ali doslej neznane odnose med tistimi že znanimi."32 Na osnovi teh kriterijev bi se naj znanstveniki odločali, ali bodo sprejeli novo paradigmo ali ne. Kot primer si oglejmo izpolnjevanje teh kriterijev Ptolcmajeve in Kopernikove teorije. "Kot astronomski teoriji sta obe bili notranje konsistentni, toda njuna relacija do sorodnih teorij na drugih področjih jc bila zelo različna."33 Ptolemajski gcoccntrični sistem jc bil konsistenten glede na takratni svetovni nazor, medtem ko je bil kopernikanski njegovo neposredno nasprotje. Toda "enostavnost je favorizirala Kopcrnika"34; on jc namreč za planete zahteval samo eno krožnico, medtem ko jc Ptolcmaj dve.
Toda s kriteriji interne in eksterne konsistcncc ter enostavnosti šc nismo vzpostavili pogojev za logično primerjavo obeh paradigem. Šc zmeraj se lahko lc subjektivno odločimo za eno teorijo in cn svet; navedeni kriteriji racionalnc izbire so zgolj socialnopsihološke narave. Kot takšni niso orodje logične analize, ampak sredstvo propagande in prepričevanja. Zato Kuhn primerja uveljavljanje nove paradigme s političnimi boji.
31
^ Philipp Frank, l*anac koji povezuje znanost s filozofijom, v N. Sesardič, Filozofija nauke, str. 104.
T.S. Kuhn, Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije, Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984, str. 4.
3 N.d.,str. 5.
N.d.,str.5.
Paradigma siccr jc v sebe zaprt svet teorije in njenih dejstev, toda ni popoln v tem smislu, da bi se teorija skladala z vsemi možnimi dejstvi. Zato vendarle prihaja do sprememb paradigem, pa čeprav na način političnih in verskih bojev ter z odmiranjem gencracijc, ki zagovarja nek žc ne ustrezen pogled na svet. Toda zaradi logične ncprimcrljivosti posameznih paradigem - čc opazujemo znanost v celoti - nc moremo za znanje reči, da se kopiči kumulativno. Do kumulativnega kopičenja prihaja samo v obdobjih dejavnosti posameznih paradigem, tj. v obdobjih normalne znanosti kot vse prccizncjšega reševanja postavljenih ugank. Vsaka znanstvena revolucija kot menjava paradigme pa ta tok kopičenja prekine (Kuhn siccr priznava, da sc ohranja mnogo metod stare paradigme; toda tukaj gre za znanje kot interpretacijo in videnje sveta).
S tem, od logičnega pozitivizma radikalno drugačnim konccptom znanosti, njenega razvoja in kopičenja znanja, si jc Kuhn kljub ogromnemu številu konkretnih primerov in njihovih analiz od mnogih priboril etiketo iracionalnosti: njegova analiza naj bi znanost prikazovala kot iracionalno dejavnost. Šele strukturalna teorija znanosti jc na pregleden način pokazala, kaj je Kuhn s svojim pojmovanjem paradigem in znanstvenih revolucij dejansko misli, ali vsaj, kako ga lahko razumemo.
STRUKTURALNA TEORIJA. AKSIOMATIZACIJA.
Kljub temu, da bi naj strukturalna metoda bila mnogo preglednejša in zato uporabnejša kot logično pozitivistična rekonstrukcija znanosti, jc vstop v razumevanje njene metode težek. V strukturalno teorijo namreč ne vstopimo z enim korakom, ampak nas Stegmuller vanjo uvaja postopoma. Iz intuitivne baze, ki nam je na začetku na razpolago, pojmov nc izpeljemo kot ravno definicijsko verigo, ampak zmeraj znova preskakujemo iz že doseženega nazaj na izhodišče, da bi zopet znova pričeli z cksplikacijo. To jc potrebno zato, "ker se pogosto šele v proccsu eksplikacijc pokaže, da so določene intuitivne predstave večznačnc ali med seboj si nasprotujoče, tako da postanejo nujna prvotna prezrta difercnciranja itd."35 Stegmuller ponazori ta postopek s "kibernetičnim postopkom vzvratnega spoja, v katerem jc potrebno večkratno vzvratno seganje po intuitivni izhodiščni bazi".36
Izhodišče predstavlja aksiomatizacija teorij, ki jih teoretiki znanosti rekonstruirajo. Stegmuller pravi, da se aksiomatizacija "opravi v okviru aksiomatske izgradnje vprašljive teorije".37 In kaj pomeni "v okviru aksiomatske izgradnje"? V vsaki zreli naravoslovni teoriji veljajo neke temeljne premise in logično-matematični odnosi, ki pa niso nujno eksplicitno navedeni, niti ni nujno, da so pregledno sistematizirani. Osnovna misel "strukturalne aksiomatizacije" jc, da sc ta nered odpravi. Temeljni pojmi predsistematizirane teorije se z aksiomatizacijo nc definirajo eksplicitno, ampak ostanejo nedefinirani in se uporabljajo le na intuitivni osnovi. Dejanski korak aksiomatizacije predstavlja "konjunkcija aksiomov"38- tj. konjunkcija temeljnih pojmov teorije. S tem pa definiramo nek nov pojem, ki je "'višjega reda' kakor pojmi, ki se pojavljajo v sistemu
35	W. StegmUUcr, Probleme und Resultate (..), Band U. Teil D, str. 10.
36	W. Stegmuller, Probleme und Rcsultate (...), Band II, TeilD, str. 10.
37	W. StegmUller, Probleme (...), Band II, Dritter Tcilband, str. 21.
38	W. StegmUller, Probleme(...), Band II,Teil D, str. 39.
aksiomov pri utemeljevanju tolmačenja".39 Z aksiomatizacijo si ponazorimo strukturo rekonstruirane teorije; v matematizirani teoriji gre za matematično strukturo.
V že opisanem se skriva predlog Patricka Suppesa, naj teoretiki znanosti ne uporabljajo metamatematične, ampak matematične metode. Suppcs je pri tem imel v mislih prav posebno pojmovanje matematike, po katerem lahko matematiko zgradimo tako, da podamo neko strukturo, katere pojme ne izpeljujemo po formalni poti, ampak jih dojemamo intuitivno. Matematično strukturo siccr zapišemo s simboli in v toliko govorimo o formalnih metodah. Toda ker so cclota strukture in njeni elementi dojeti intuitivno, jc aksiomatizacija neformalna. Opravimo pa jo v obliki množično-teorijskega predikata: zato "zadostuje izbira neformalne teorije množic kot temelja za izgradnjo specialnih matematičnih disciplin".40
Poglejmo si primer aksiomatizacije v matematiki: npr. pojem kolobarja kot matematične strukture sc uvede s trditvijo, da "x je kolobar števil" natanko tedaj, ko
1)x	=<A,+,-,X>;
2)	A je neprazna množica cclih števil;
3)	operacije seštevanja, odštevanja in množenja so zaprte v množici A 41
Seveda obstajajo razlike v pojmovanju aksiomatske izgradnje matematike. Niso vsi matematiki in filozofi mnenja, da se matematika lahko utemelji na pravkar opisani osnovi. Drug primer je Hilbcrtovo formalistično pojmovanje izgradnje matematike. Po Hilbcrtovcm pojmovanju lahko matematiko razumemo kot sistem sintaktičnih odnosov, ki temelji na nekih temeljnih odnosih kot aksiomih, iz katerih je izpeljana ostala sintaktična zgradba s pomočjo prav tako sintaktično formuliranih pravil izpeljevanja.
Po tem pojmovanju sintaktična struktura ne izreka ničesar vsebinskega, ampak opisuje zgolj odnose. Lahko pa na osnovi te sintakse s pomočjo neke interpretacije uvedemo semantičen sistem. Intcrprctacija jc pripisovanje elementov neke izbrane množice simbolom prvotne sintaktične strukture. Interpretacijo lahko razumemo kot funkcijo, ki elementu iz sintaktičnega sistema pripiše nek pomenski element.42
Vidimo, da je ta postopek podoben Carnapovi izgradnji jezika znanosti kot sintaktičnega in semantičnega sistema. Toda poglejmo, kako se s pomočjo množično-teorijskega predikata v rekonstrukciji naravoslovnih - širše empiričnih - teorij opravi aksiomatizacija.
Suppcsov predlog sc jc prvotno glasil, da naj bi to metodo uporabili pri aksiomatizaciji fizikalnih teorij. Tako bi se npr. reklo, da "x jc klasična mehanika dclcev" natanko tedaj, ko ... - za besedo "ko" pa bi navedli strukturo teorije. V fizikalnih teorijah jc struktura teorije matematična, zato tudi z množično-teorijskim predikatom podamo njeno matematično strukturo. Ta struktura pa se pojmuje neodvisno od vseh naravno eksistirajočih entitet; tc so - čc jih najdemo - lc modeli matematične strukture 43 To jc enako kot v matematiki: če najdemo npr. množico A, ki izpoljnuje pogoje iz množično-teorijskega predikata, je ta le model matematične strukture - npr. kolobarja -ne pa struktura sama. Lahko rečemo, da jc model le ponazoritev strukture; slednja ima dejansko avtonomen, od modela neodvisen status. Modeli pogosto niti nc izpolnjujejo
39	N.d.,sir,39.
40	W. StcgmUllcr, Probleme (...), Band II.Tcil 3, sir. 20-21.
4' Kolobar ž levil imenujemo lako množico Jplcvil K, ki je 7.apita za seštevanje, odštevanje in množenje (Ivan Vidav, Višja matematika I, DZS, Ljubljana 1978, str. 15).
42	W. Slcgmllllcr, Probleme (...), Band II, Teil D, str. 35-38.
43	W. Slcgmllllcr, Probleme (...), Band II, Teil D, sir. 40.
vseh zahtev, ki jih matematična struktura - pojmovana kot opis naravnega dogajanja -postavlja. So le približki idealnemu in kot takšni le idealizacije.44
Tudi za strukturalno aksiomatizacijo naravoslovnih teorij velja Hemplova ugotovitev, da "je aksiomatizacija pripomoček, ki ugotavlja razred stavkov in določa njihove logične odnose, vendar nc tudi njihovih epistemoloških utemeljitev".45 Edina potrebna dopolnitev se glasi, da sedaj več nc ugotavlja razreda stavkov, ampak konjunkcijo nedefiniranih - temeljnih - entitet.
Stcgmiillcr izbere kot primer takoimenovano arhimedovo statiko, ki jo zaradi njene preprostosti imenuje "miniaturna teorija". Arhimedova statika opisuje točkasta telesa, ki so v ravnovesnem stanju okrog neke gibljive osi. Temeljni aksiom sc glasi, da jc nek sistem točkastih teles v ravnovesnem položaju, čc jc vsota produktov med težami in razdaljami posameznih teles od osi vrtenja enaka nič. Razdalje na nasprotnih straneh osi so različno prcdznačcnc. S simboli lahko ta zakon zapišemo tako:
Tdi gi=0
i=l
Aksiomatizacijo arhimcdovc statike pričnemo s tem, da pregledamo temeljne pojme teorije. V prvem koraku ugotovimo, da za formuliranjc arhimcdovc statike potrebujemo točkasta telesa (ali vsaj telesa, ki jih jc možno nedvoumno določiti težišče). Nato moramo poznati dva postopka meritev, ki vsakemu telesu pripišeta težo in razdaljo od osi vrtenja. Nadaljnja ugotovitev jc, da mora biti teles končno mnogo, saj bi v obratnem primeru bila vsota produktov ncizračunljiva. Hkrati pa sistem arhimcdovc statike ne sme biti brez točkastih teles, ali natančneje, vsebovati mora vsaj dvoje teles (Stegmuller sc zadovolji s pogojem neprazne množicc). Nadalje mora biti teža teles zmeraj večja od nič. Označimo težo s simbolom g, razdaljo od osi vrtenja do posameznih teles z d, cclotcn sistem arhimcdovc statike z veliko črko A, posamična točkasta telesa z malimi indeksiranimi črkami a;. Privzemimo šc obstoj realnih števil R, znake za logične in matematične opcracijc pa kot znane.
Sedaj lahko zapiščemo arhimedovo statiko v obliki množično-teorijskega predikata:
"x jc AS (arhimedova slalika) natanko tedaj, ko obstajajo A, d in g tako, da velja:
(1)x=	<A,d,g>;
(2)	A jc končna, neprazna množica, npr. A = {a^.-.a,,} ;
(3)	(a) d: A —> R; (b) g: A —»R;
tj. d in g sta funkciji iz A v R;
(4)	Za vse objekte a e A velja: g(a) > 0;
(5)	d(ai). g(aj = 0 (zlato pravilo arhimcdovc statike)."46
Z aksiomatizacijo ckstcnzionalno definiramo neko množico. V našem primeru jc AS množica vseh elementov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Zalo lahko govorimo namesto o množično-teorijskem predikatu kar o množici - npr. množici AS. Kot splošen simbol množic uporabi Stegmuller veliko črko M. Uporabljamo lahko ali subjekt-predikatno obliko - npr. "x jc AS" - ali kar imena množic. Prva oblika izražanja jc k vazi-
44	A. Ule, Razvoj znanosti z vidika "strukturalne teorije" znanosti, I. del. URP, Znanost o znanosti. Letno poročilo 1987, tipkopis, str. 12-13.
45	C. G. I lempel, n.d., str. 210.
46	StegmUller, Probleme (...),II/3, str. 22.
lingvistični, druga pa modclno-tcorijski način govorjenja47 Formalno sla oba zapisa enakovredna, toda Stcgmuller uporablja predvsem modclno-teorijskega, ker je krajši in zato uporabnejŠi.
Morda se zdi takšna aksiomatizacija teorije naivna. Naravoslovci bi lahko rekli, da gre tukaj samo za opis teorije. To jc res. Toda pomen zapisa jc v tem, da nazorno prikaže matematično strukturo teorije. Preprostost prvega koraka jc pomembna, ker nam omogoča ukvarjanje neposredno s samo teorijo. V logičnem pozitivizmu smo morali zgraditi zapleten sintaktičen in semantičen sistem, da smo sploh prišli npr. do pojma teže. Šc več: zaradi ogromne naloge smo do njega lahko prišli po različnih poteh. Hcmpcl ugotavlja, da "ena znanstvena teorija dopušča mnogo različnih aksiomatizacij".48 Iz tega sklepa, da "katerakoli filozofska pojasnitev žc sc lahko doseže s tem, da se teorija prikaže v aksiomatizirani obliki, bo izhajala edino iz aksiomatizacijc posebne in primerne vrste, nc pa preprosto iz katerekoli aksiomatizacijc, celo iz neke izrazito ekonomične in formalno elegantne ne."49 Nc vem, ali sc jc povsem strinjal s predlogom Suppcsa - v cilirancm delu mu daje določeno priznanje50 - strukturalizem vsekakor uvede pojem teže z enim korakom in ga hkrati postavi v neke strukturne odnose.
Logični pozitivizem in strukturalizem sta si enaka v intuitivnem sprejemanju primitivnih termov - razlikujeta sc v nivoju sprejetja. Razliko in podobnost lahko izrazimo v kantovskem jeziku: čc logični pozitivizem prične pri pogojih možnosti spoznanja, prične strukturalizem s spoznanjem samim. Kar jc za struktura]ista izraženo po sebi, izrazi logični pozitivist skozi dolge definicijske verige. S tem nočem reči, da strukturalizem zavrača formalne metode v načelu; naj še enkrat s Stcgmiillcrjevimi besedami poudarim, da je "bil ta postopek motiviran čisto praktično. Kratko in jedrnato formulirano ni nikakršnih teoretskih prednosti, ki bi nas vzpodbudile zasekati tole pot, ampak človeške nezadostnosti,"51 Tudi strukturalna metoda uporablja formalne metode, toda samo, v kolikor jih uporablja za raziskovanje samih locrij, nc pa za njihovo formalno utemeljitev in izpeljavo. Npr. "brez na razpolago stoječega instrumcnlarija moderne modelne teorije bi bila prccizacija nc-stavčncga (non-statement view) pogleda na fizikalne teorije nemogoča."52
t-teorijskost
Doslej smo sc gibali na področju, ki ga jc začrtal žc Suppcs. Naslednji pomemben korak v izgradnji strukturalne metode jc napravil J.D. Snecd v svojem delu "The Logical Structure of Mathematical Physics", v katerem jc pozitivno odgovoril na Putnamov izziv, kaj so teorijski termi. V svojem prikazu nc izhajam iz Snccdovcga dela, ampak sem enako kot doslej uporabljal Stcgmiillcrjcva dela, v katerih obravnava - zdi sc, da temeljito in obširno - posamezne avtorje, ki so relevantni za strukturalno teorijo.
47N.d.,str.24.
48
" C.G. Hcmpcl,n.d.,slr.210.
5qC-G. Hcmpcl,n.d.,str.210.
Čc jc aksiomatizacijo potrebno smatrati kot nek način definiranja primitivnih pojmov, potem jc logično bolj zadovoljivo s
Suppcsom tolmačili aksiomatizacijo kol Ivorjcnjc cksplicitnc dcfinicijc "predikata leorije množic" višjega reda. (N.d., sir. 208). ' W. SicgmUUcr, Probleme (...), D/3, str. 25. W. StcgmUlIer, Probleme (...), 1 I/D,.str. 10.
Po mojem mnenju jc Sneedova formulacija teorijskih termov tesno povezana s Suppesovo metodo aksiomatizacije. Šele v množično-teorijskem predikatu jc v ospredju sama teorija in sam zakon, kar jc za Snccdovo idejo odločilnega pomena.
Pozitivni odgovor na Putnamov očitek jc Sneed dal tako, da jc podal funkcijo teorijskih termov v teoriji.
Stegmuller uporabi kot primer zopet arhimedovo statiko. Kot modele privzame nihajno-ravnovesne tchtnice (Balkcnwaagcn) in otroške nihajne gugalnice, ki so nihajno-ravnovesne tchtnice v velikem. Pred razvitjem primera privzeme dve predpostavki, ki sta zaradi preprostosti teorije nujni:
"1) Edino priznane metode tehtanja stvari uporabljajo nihajno-ravnovesne tehtnico
(-);
2) Obstoji samo končno število tovrstnih tehtnic."53
Za merjenje dolžin pa velja, da lahko določeno dolžino izmerimo z različnimi postopki merjenja, ki so opisani v teorijah merjenja in so za arhimedovo statiko empirično evidentni.
Imejmo torej otroško gugalnico; na eni strani naj bo otrok, na drugi utež; celoten sistem a naj bo v ravnovesnem stanju:
Za cclotcn sistem a lahko upravičeno trdimo, daje arhimedova statika:
(I) a je AS.
Sedaj sc prvič pojavi problem, kako s pomočjo množično-teorijskega predikata izrazimo neko empirično trditev. Vseskozi zatrjujemo, da gre za rekonstrukcijo empiričnih teorij, pa nismo še zapisali nobene empirične trditve neke teorije.
Zastavlja sc vprašanje, ali je (I) empirična trditev?
Kdaj smo upravičeni imeti (I) za empirično trditev arhimcdovc statike? Za konkreten model a lahko določimo kvantitativne vrednosti funkcij teže in mase. Ko na podlagi dobljenih rezultatov ugotovimo, da jc vsota produktov tež in razdalj otroka in uteži od osi vrtenja enaka nič, sklepamo na podlagi zlatega prvila arhimcdovc statike, da je naša gugalnica model te teorije. Toda kako smo dobili vrednosti posameznih funkcij? Čc jc (I) empirična trditev, bi jih morali po empirični poti.
53 W. StegmUller, Probleme (...), H/3, str. 34.
Denimo, da na uteži piše 30 kg, zaradi česar smo upravičeno prepričani, da tudi otrok tehta 30 kg, saj jc gugalnica v ravnovesju, razdalji otroka in uteži do osi vrtenja pa enaki. Toda teži otroka in uteži nismo preverili po empirični poti, saj gre le za naše prepričanje, da jc utež dejansko težka 30 kg. Če hočemo biti dosledni empiristi, moramo preveriti, ali je napis na uteži resničen. To lahko storimo samo z drugim modelom arhimcdovc statike. Tokrat uporabimo nihajno ravnovesno tchtnico in dodamo utež, ki naj tudi tehta 30 kg. Čc jc tchtnica v ravnovesni legi, potem jc prva utež dejansko težka 30 kg. Toda empirični črv dvoma nas tokrat žre pri drugi uteži, za katero moramo - čc hočemo črva nasititi - uporabiti enak postopek kot za prvo: novo tchtnico in novo utež. Ta postopek sc očitno nadaljuje, vse dokler nc pridemo do poslednje razpoložljive tchtnice (brez predpostavke (2) pa bi sc ta postopek neskončno dolgo ponavljal in črv neskončno dolgo žrl). S poslednjo tchtnico pa je empiričnih poti preprosto konec. Če jc tehtnica pred nami v ravnovesju, se lahko odločimo lc za dvoje:
1)	ali nam dejstvo, ki ga vidimo, nič nc pove in ga torej ne znamo izraziti in razložiti;
2)	ali pa zapišemo zlato pravilo arhimedove statike, ga sprejmemo kot zapis neke matematične strukture oziroma matematičnih odnosov, na našo poslednjo tchtnico pa kot pravilno delujoči model arhimcdovc statike. Šele sedaj lahko s konvencijo določimo, da vse uteži tehtajo npr. 30 kg.
Kakšna jc torej znotraj arhimedove statike razlika med težo in razdaljo? Za merjenje razdalj nc potrebujemo arhimcdovc statike kot metode merjenja, ampak razdaljo neposredno zmerimo na podlagi ene izmed teorij in metod merjenja, ki jih imamo na razpolago - npr. z metrom. Teža pa jc takšne narave, da nc moremo določiti vrednosti meritev, ne da bi žc predpostavili neko naravno entiteto kot pravilno delujoči model arhimcdovc statike. S tem so teorijski termi pozitivno določeni iz neke teorije: "Neka veličina je T-tcorijska, čc njena meritev predpostavlja veljavnost prav tc teorije."54
Očitno jc teorijskost termov določena relativno glede na neko teorijo T. V arhimedovi statiki jc teža AS-tcorijski, razdalja pa AS-nctcorijski term. Toda kot takšni nista določeni za vekomaj, ampak lc glede na konkretno teorijo AS. Npr. pojem razdalje je v teorijah, na katerih temeljijo empirične meritve v arhimedovi statiki - bolje bi bilo reči empirične meritve za arhimedovo statiko - teorijski term. Obratno pa jc teža kol masa v newtonski fiziki neteorijski pojem.
S trenutnim stanjem analize šc zmeraj ne moremo cksplicirati, kako s teorijo, zapisano z množično-teorijskim predikatom izrekamo empirične trditve. Stavek (I) očitno ni empirična izjava, saj jc entiteta a le model matematične strukture AS. Lahko Pa na osnovi pojma T-tcorijskosti uvedemo nove modclno-tcorijskc entitete. Dcfinirajmo množicc M, Mp, Mpp ckstcnzionalno na sledeči način:
1)	Množica M jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo cclotcn množično-teorijski predikat neke teorije - torej temeljno matematično strukturo in temeljni zakon.
2)	Množica Mp jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo matematično strukturo teorije T; za Mp nc zahtevamo, da bi izpolnjevala tudi temeljni zakon.
3)	Množica Mpp jc razred tistih entitet, ki izpolnjujejo zahteve T-nctcorijskih pojmov. T-lcorijskih pojmov in temeljnega zakona jim ni treba izpolnjevati.55
JJ W. Slcgmllllcr, Probleme (...), II/3,str. 33.
Kratek pregled v W. StcgmUllcr, II/D, sir. 14.
Imenujmo množico M množico modelov teorije, Mp naj bo množica potencialnih modelov in Mpp množica paricalnih potencialnih modelov.
Že v teh prvih potezah strukturnega razgrinjanja teorije sc vidi razlika med postopkom logičnih pozitivistov in strukturalno metodo. Na mesto stavkov - in termov -kot atomov analize ter odnosov odvcdljivosti med stavki kot temeljnimi relacijami stopi modclno-tcorijska analiza, katere atomi so modclno-tcorijske entitete - množice. Prvi pristop do teorij imenuje Stegmuller "mikrologičen" drugega pa "makrologičen način opazovanja".56
Toda šc zmeraj nismo prišli do empiričnih trditev teorije. Do sedaj smo spoznali lc kriterij, ki nam jc omogočil T-teorijske terme v množično-teorijskem predikatu. Lahko pa na njihovi osnovi določimo tiste strukturne elemente množično-leorijskega predikata, ki so T-tcorijski: v zgornji točki (3) smo z dcfinicijo vpeljali množico Mpp parcialnih potencialnih modelov. Za naš primer arhimedove statike torej velja, daje neka entiteta x parcialni potencialni model AS natanko tedaj, ko velja:
"(1) x = <A,d>;
(2)	A jc končna, neprazna množica, npr.
A= {ai,...,an};
(3)	d: A —>R."57
Stegmuller označi modele tega množično-teorijskega predikata z e in pravi, da "naj imenujemo tako reducirano entiteto e empirično strukturo."58
Toda tudi do parcialnega potcncialncga modela e smo prišli z logično analizo, nc pa po neki empirični poti. Sedaj je položaj skoraj nasproten, kot je bil v logičnem pozitivizmu. Tokrat smo pričeli z analizo cclotnc teorije; na osnovi funkcijc, ki jo ima teorija v proccsu določanja vrednosti veličin - na kratko v meritvah - smo lahko identificirali določene terme kot T- teorijske. Toda na la način prihaja vse i/, teorije. Zato jc množično-teorijski predikat, ki opisuje model c, zgolj empirična struktura teorije T, nc pa žc empirija sama. Kot struktura izraža c vse empirične možnosti, ki jih teorija vsebuje, ne pa tudi konkretnih primerov te možnosti. Zato v našem primeru še ne moremo govoriti o dolžini kot AS-cmpiričncm termu, ampak lc AS-nctcorijskcm. Dejansko smo šc zmeraj na nivoju aksiomatizacije, ki izraža le logične odnose neke teorije, nc pa tudi njene epistemološke zasnovanosti.
Za modele predikata ASpp lahko izberemo katerekoli v njem neprotislovnc entitete. Kot model smemo konstruirati npr. množico točkastih teles A, ki nimajo nobene teže: štiri točke na premici, ki jim izmerimo razdaljo do neke pete točke, ki leži na isti premici. Tega modela empirične strukture ASpp nc moremo dopolniti do modela AS, ker nc izpolnjuje pogoja, da jc teža teles zmeraj večja od nič. Zato vse možne entitete, ki jih s pojmi iz c lahko opišemo, niso tudi T- empirični svet, ker teorija o njih ničesar ne izreka. Izraženo v natančnejši modclno-tcorijski terminologiji: vseh parcialnih potencialnih modelov teorije nc moremo opisati tudi kot njene modele. To opravičuje tudi ime množice Mpp: "Empirična struktura stoji parcialno (delno) v soglasju s teorijo."59
54N.d.,«tx.l4.
57 W. StegmUller, Probleme (...), II/3. str. 44.
58N.d„str,44.
59 W. StegmUller, Probleme (...), 11/3, str. 44-45.
INTEND1RANE UPORABE
Ker logična analiza teoriku znanosti v principu nc more pokazati empirične plati teorije, jo mora poiskati neodvisno od celote teorije. Poiskati mora tiste entitete, o katerih naj bi teorija pozneje govorila.60 V strukturalni teoriji se tc entitete imenujejo intcndirane uporabe teorije. Tc niso dane na enak način, kot jc dana teorija: niso dane v celoti. Zalo jih ne moremo ckstcnzionalno definirati, vendar jih nekako - čc hočemo nadaljevati z modclno-tcorijsko analizo - vendarle moramo.
Intcndirane uporabe so dejansko obstoječe entitete, ki so opisane z nekimi naravoslovnimi (fizikalnimi, kemijskimi ild.) pojmi. Toda vseh možnih entitet, ki se lahko opišejo z nekim pojmom, ni smiselno pojmovati kot entitete, ki naj bi jih teorija opisovala. S tem bi konkretne primere razblinili v empirično strukturo, v kateri bi bili povsem dezorientirani. Vendar na osnovi posamičnih primerov nimamo nedvoumnih kriterijev, ki bi nam omogočali, da nekatere entitete pojmujemo kot elemente iste množicc intendiranih uporab. "Kot iluzorno jc treba opustiti mnenje, da lahko to množico karakteriziramo s podajanjem nujnih in zadostnih pogojev za pripadnost k njej."61 Z intendiranimi uporabami smo z eno nogo stopili v kaos empiričnega nereda.
Kako pa vendarle določimo množice intendiranih uporab? Dejstvo je, da imamo za vsako teorijo končno število posameznih primerov, ki jih smemo označiti kot elemente množice intendiranih uporab. Toda vprašanje jc še zmeraj neodgovorjeno: kaj je množica intendiranih uporab?
Snccd in po njem Stcgmullcr uporabita za njeno karaktcrizacijo Wittgcnstcinov pojem igre. Wittgenstein tako pojasni svojo misel: "Kako bi torej nekomu razložili, kaj jc igra? Menim, da bi mu igre opisali, opisu pa bi lahko dodali: 'to, in podobno, imenujemo igre'. In ali sploh sami vemo več? Ali morebiti samo drugemu nc moremo natanko reči, kaj je igra? - Ampak to ni nevednost. Mej ne poznamo, ker niso začrtane."62 Analogno določimo množico intendiranih uporab: neke naravne entitete smatramo toliko podobne med seboj, da jih pojmujemo kot elemente iste množice. Dejansko postopajo tako sami znanstveniki: oblikujejo neko množico, o kateri naj bi teorija govorila. Ta prva množica v izgradnji množicc intendiranih uporab sc imenuje paradigmatska in se označi s simbolom Io. Snccd jc poznal samo to množico, Stcgmiiller pa jo jc odprl v tem smislu, da ji lahko dodajamo še nadaljnje posamične primere, s čimer dobimo poleg Io šc razširjeno množico intendiranih uporab I, katere dodatni elementi so zadovoljivo podobni paradigmatskim. Množica I jc zmeraj odprta množica.
EMPIRIČNA TRDITEV TEORIJE
Na podobnosti eksaktnega vedenja nc moremo zgraditi. Zato moramo intcndirane uporabe, ki so dane "po podobnosti", med seboj nekako povezati. To storimo tako, da pokažemo homolognost njihovih strukturnih odnosov. Z drugimi besedami: če lahko nek pojem, s katerim opisujemo različne naravne entitete, vključimo v nove strukturne
60	V II/D, str. 14, Slcgmllllcr za inlcndiranc uporabe pravi, da gre za entitete, "o kalcrih teorija govori".
61	W. Slcgmllllcr, Probleme (...), II/3, str. 28.
62	L. Wittgenstein, n.d., str. 326.
odnose tako, da so te entitete potem modeli novih strukturnih odnosov, potem smo posamezne intendirane uporabe logično med seboj povezali.
Gledano iz smeri empirije, morajo biti indendirane uporabe takšna podmnožica Mpp, da bomo lahko našli teorijsko dopolnitev, s katero jih bomo lahko kot parcialne potencialne modele opisali tudi kot modele teorije T.
Tudi pojem dopolnitve prikaže Stegmuller na primeru arhimcdovc statike, kjer definira teorijsko dopolnitev D v obliki množično-teorijskega predikata kot dvomestno rclacijo:
"xDy glede na Mpp (AS) (x jc teorijska dopolnitev y-a glede na predikat 'ASpp' oziroma glede na množico Mpp (AS)) natanko tedaj, ko obstajata nek A in d, tako da velja:
(1)	y = < A, d > ;
(2)	y e Mpp (tj. y je ASpp);
(3)	obstaja funkcija g: A R, tako da x = <A, d, g> ",63
Izjavo (I) lahko sedaj preformuliramo v Ramscy-Snccd stavek:
(II) Vx (xDcaxeM).64
V tem zapisu sc entiteta a kot model teorije sploh več nc pojavlja. Kot parcialni potencialni model nastopa enteteta c, za katero pa lahko določimo kvantitativne vrednosti po empirični poti. Zdaj moramo poiskati lc šc ustrezno matematično nadgradnjo, da se bodo vsi izračuni ujemali z empiričnimi meritvami. "Na mesto (...) empirično nerešljive naloge, dognati teže otrok neodvisno od sedanje teorije, da bi odločali o resničnosti ali neresničnosti aeM, stopi sedaj čisto logično-malemalična naloga, navesti takšno dopolnitev x za c, tako da xe M velja. Kakor hitro sc ta navedba posreči, smo (II) empirično verificirali. Zato izjavo (II) upravičeno smatramo za empirično izjavo."'
Stavek (II) lahko prevedmo iz modelno-teorijskega v kvazi-lingvistični način govorjenja, s čimer postane postopek povsem nazoren:
(II') Vx ((x je M) D (c jc Mpp)).
Desni člen rclacijc jc utemeljen v empiriji - ali vsaj v T-ncodvisnih metodah merjenja - zato ni problematičen. Levi člen pa od nas zahteva lc, da najdemo ustrezne vrednosti funkcij, s katerimi parcialni potencialni model c dopolnimo do modela teorije.66
Rezultat je navidez paradoksen: z logično-matemaličnimi izjavami smo stavek (II) empirično verificirali. Dejansko pa gre le za logično konsekventno izpeljavo začetne pozicijc, kjer smo matematični strukturi dali avtonomen status. Nato smo poiskali vse funkcijc, ki so merljive na T-odviscn način ter jih označili T-tcorijske. Vse ostale funkcijc so opisovale empirično strukturo teorije. Vendar modelov empirične strukture nismo mogli neposredno pojmovati kot tiste entitete, o katerih teorija govori. Empirično strukturo smo pridobili z logično analizo, zato smo lahko konstruirali modele empirične strukture, ki sc niso mogli dopolniti do modelov teorije. Čc bi modele empirične strukture razumeli kot empirične entitete, o katerih govori teorija, bi nc mogli pojasniti, zakaj model empirične strukture nc more biti model teorije: imeli bi ali napačno teorijo
63 W. Slrcgmullcr. Probleme (...), II/3, str. 44.
64N.d.,str.45.
65
N.d., str. 45-46.
66	Glej A. Ule, 1987, str. 29-30.
ali napačne modele empirične strukture, oboje pa dobljeno po logični - torej nujni - poti. Zato smo neodvisno od teorije poiskali takšne entitete, ki smo jih lahko opisali s pojmi empirične strukture (poiskali smo intendirane uporabe teorije kot podmnožico množice parcialnih potencialnih modelov) in ki smo jih - čc smo dobro izbrali - z logično-matematičnimi metodami opisali kot modele teorije.
ORIS NEKATERIH POJMOV
Opisani pojmi so temeljni kamni strukturalne teorije. Mednje lahko uvrstimo le še prečne povezave; tc so element matematične strukture in omogočajo izračunavanje vrednosti empiričnih funkcij. Vendar nas v tem kontekstu ne zanimajo.
Na osnovi znanih pojmov bom podal nekaj definicij modelno-tcorijskih entitet, da ilustriram možnosti, ki jih nudi strukturalna teorija. Definicije bodo ncpopoldnc, a kot ilustracijo zadovoljive.
Teorijski element T je matematična struktura, ki jo tvorita teorijsko jedro K = <Mp, M, Mpp> in množica intendiranih uporab I:
T = < K, I > .
Če vsebuje teorijsko jedro K temeljni zakon teorije in množica intendiranih uporab I podmnožico paradigmatskih intendiranih uporab Io, potem je teorijski element T bazni element cclotne tcorijc.Iz njega lahko izpeljemo specialne teorijske elemente T:
T ' = <K',I>.
Specialni teorijski elementi vsebujejo spccialnc zakone, ki so logično odvisni od temeljnega zakona, ki pa se morajo posebej formulirati, da bi lahko s teorijo opisali posebne intendirane uporabe, ki jih samo s temeljnim zakonom nc bi mogli.
Z dodajanjem specialnih teorijskih elementov baznim gradimo teorijske mreže. Z njimi lahko pokažemo, zakaj imajo znanstveniki različne predstave o svetu, čeprav zastopajo isto teorijo: nek bazni element teorije lahko specializirajo na različne načine. Specializacija baznih elementov jc dejavnost Kuhnovc normalne znanosti, ki obstaja v reševanju implicitno žc rešenih nalog. Skokovitost razvoja pa jc utemeljena v menjavanju baznih elementov oziroma baznih teorijskih jeder (vendar Stegmuller ne priznava absolutne ncprimcrljivosti teorij, saj vzpostavi določene interteorijske rclacijc, ki mu omogočijo novo dcfinicijo znanstvenega razvoja; teorije so med seboj lc nesorazmerne). Poglejmo si šc pet vzrokov za "imunost teorij" pred "upornim izkustvom":
1)	Bazni teorijski element se nc more niti falsificirati niti verificirati z empiričnimi meritvami (opazovanji), saj ni T-ncodvisnih postopkov merjenja teorijskih funkcij. V tej točki sc strukturalizem ujema s holizmom, ki trdi, da lahko teorije falsificiramo ali verificiramo samo kot cclotc.
2)	Za spccialnc zakone nc velja princip avtodctcrminacijc, zato jih lahko empirično falsificiramo. Toda njihova falsifikacija nc falsificira temeljnega zakona. Tudi to je holistična teza, da naše znanje najlažje korigiramo na empiričnih robovih in da strukturno jedro puščamo - čc jc lc možmo - nedotaknjeno.
3)	Lahko sc zgodi, da nek zakon nc moremo uporabiti za intendirano uporabo; potem lahko domnevamo, da intendirana uporaba ni bila popolnoma opisana.
4)	Množica intendiranih uporab jc odprla, zalo lahko posamezne inlcndiranc uporabe ali dodajamo ali odvzemamo, odvisno od našega uspeha in potreb.
5) Če neke intcndirane uporabe nc moremo pojasniti z obstoječim pojmovnim aparatom teorije, ga nimamo takoj za slabega. Upravičeno lahko upamo, da bomo kdaj v prihodnosti našli specializacijo, s katero bomo lahko pojasnili "uporno izkustvo".
Strukturalna metoda omogoča dojeti neke aspekte dinamike teorij oziroma znanstvene dejavnosti. Dinamika se razlikuje med teorijo kot ccloto in njenimi empiričnimi stavki, med različnimi teorijami, znotraj same teorije v smislu dejavnosti normalne znanosti, pa tudi kot pragmatični aspekt razpolagajanja s teorijo. Slednje se da zelo preprosto - vsaj na začetku - izraziti tako, da definiramo pragmatično razširjen teorijski element kot množico X, katere elementi so znanstvena skupnost SC, ki v nekem času t določi teorijski element T in njegove specializacije T.
Povedano je le grob obris strukturalne metode. Že v njenem prikazu do Ramscy-Snced stavka sem se omejil le na poglavitni miselni tok, ki bi naj očrtal razlike in podobnosti z logičnim pozitivizmom. Morda najpomembnejša razlika je v prikazu razvoja znanosti: logični pozitivizem ga nc prikazuje v nasprotju s strukturalno metodo, ki jc uspela pokazati, da lahko tudi matcmatično-logično strukturo pojmujemo dinamično. Menda je v svetu modeliranje razvoja teorij že zelo razvito in visoko formalizirano. S tem strukturalna teorija uhaja iz okrilja filozofije in postaja vse bolj znanost. Na osnovi našega prikaza lahko lc nejasno slutimo, kaj bi to lahko pomenilo. Kakorkoli žc: ostaja naloga, da tudi v našem prostoru to težko, a obetavno teorijo osvojimo in tudi sami prispevamo del odgovora na vprašanje, ki leži med "če" in "potem", namreč "kako".
LITERATURA
Carnap, R., Dcr Logische Aufbau der Welt, Hamburg,
Camap, R., Emfiihrung in die Philosophic dcr Naturwissenschaft, Frankfurt/M, 1986, poglavje V.
Camap, R., Metodološka narav teorijskih pojmova, v Scsardič, N., Filozofija nauke (zbornik), Beograd, 1986.
Frank, P., Lanac koji povezuje znanost s fitozofijom, v Scsardič, N., Beograd, 1986.
Hempel, C.G., O "standardnoj koncepciji" znanstvenih teorija, v Scsardič, N., Beograd, 1986.
Kuhn, T., Dodatne misli o paradigmah, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984.
Kuhn, T., Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984.
Kuhn, T., Struktura naučnih revolucija, Beograd, 1974.
Nagel, E., Struktura nauke, Beograd, 1974.
Prijatelj, N., Matematične strukture I, Ljubljana, 1971.
Prijatelj, N., Uvod v matematično analizo I, str. 13-60, Ljubljana, 1980.
Pulnam, H.,
Što teorije nisu, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Stegmiiller, W., Beobachtungssprache, teoritisehe Sprache und die partielle Deutung von Theoricn, Probleme und Rcsultatc (...) H/C, Berlin, Heidelberg, New York, 1970.
Stegmiiller, W., Die Entwicklung des ncuen Strukturalismus scit 1973, Probleme und Rcsultalc (...), II/3, Berlin, Heidelberg, New York, Tokyo, 1986.
Stegmiiller, W., Ixigische Analyse der Struktur ausgcrcifter physikalischer Theoricn, Probleme und Rcsultate (...), Berlin, Heidelberg, New York, 1973.
Stegmiiller, W., Kombiniran dostop do razumevanja dinamike teorij, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1974. Stegmiiller, W., Ncue Wcge dcr Wisscnschaftsphilosophie, Berlin, Heidelberg, New York, 1980. Ule, A., Hozjan, S., Analitična znanost kot racionalna rekonstrukcija znanosti, Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984.
Ule, A., Dialektični momenti v "logiki raziskovanja" Karla Poppcrja in preseganje "analitične paradigme" znanosti v novejši zahodni "teoriji znanosti", Anthropos, 1974. Ule, A., Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana, 1986.
UIc, A., O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoupravičevanju, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Ule, A., Razvoj znanosti z vidika "strukturalne teorije" znanosti I, URP Znanost o znanosti (poročilo), tipkopis, Ljubljana, 1987.
Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti, Anthropos, 2/3, 1981.
Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti in preseganje pozitivistične paradigme znanosti, Anthropos, 4/6, 1981.
Wittgenstein, L., Philosophische Unlcrsuchungen, Frankfurt/M. 1963.
Izjavljanje
JANEZ JUSTIN
Konccpt izjavljanja jc bil pogosto predmet ostrih kritik. Nekateri so videli v njem zadnji poskus ohranitve subjekta v govorici (npr. Kucntz), drugi ideološki konstrukt (Pcchcux) ali pa nevarno polisemijo (Jacqucs). Vendar jc vpliv konccpta na razvoj teoretske refleksije govorice nesporen.
Tu se nc bomo spuščali v podrobnejšo historično raziskavo. Preiskali bomo lc nekatere sodobne aplikacijc konccpta, zgodovinske razsežnosti pa sc bomo dotaknili lc toliko, kolikor je neizogibno za opredelitev nasprotij v sodobnem razumevanju. V tem okviru jc pomembno, da jc konccpt vseskozi - od latinskih gramatik, ki so ločevale med "uttcratio" in "utteratum", dalje - deloval kot sestavina binoma "izjavljanje - izjava" in bil potemtakem določen z intuitivnim razlikovanjem, v katerem je "proccs" postavljen nasproti "stanju", "produkcija" "produktu", "dinamično" "statičnemu", "subjektivno" "objektivnemu", "strukturirajoče načelo" "strukturi" itd. Omeniti velja, da je filozofsko-ontološka teorija vezala govorico prek subjekta izjavljanja na izvore "smisla", na "resnico", "zgodovino", "generično bistvo človeka" ipd. Dcscartes, Locke in Kant so omogočili premestitev poudarka: konccpt izjavljanja sc prične osamosvajati od vprašanj o "biti in bistvu govoricc" in se vse pogosteje vključuje v razmislek o pogojih in strukturi znanstvene vednosti o govorici.
Koncem devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja sta dve teoriji izbrali pot nefilozofske obravnave izjavljanja. Saussurov pojem govora je vsaj z enim od svojih pomenov (govor kot individualna dejavnost) pokazal na možnost empirično-deskriptivne obravnave, Ballyjcva stilistika pa na ožjo možnost psihološke analize izjavljanja.
Na terminološki ravni so novejše teoretske konccptualizacijc pojma vezane predvsem na francoski izraz "čnontiation", ki izvira iz latinske morfološke strukture "cx-nouncere". V anglosaškem prostoru seje uveljavila druga latinska različica, "uttcratio" -"utteratum", vendar ne v obliki "utterance", ki največkrat pomeni "izjavo", temveč v obliki "issuing of Utterance" (Austin, 1976, str. 92). Hkrati pa se je v tem prostoru od Peirca dalje uveljavljal tudi ncologizem "to enunciate", "enunciation". Italijanska izraza "cnunziare", "enunziazionc" in nemška "ausscrn", "Ausscrung" se s svojimi pomenskimi sestavinami vsaj približno skladajo s francosko različico ("čnonccr", "čnonciation"). Vsekakor sc je izraz najtrdneje zasidral v francoski teoretski tradiciji. K temu je pripomoglo predvsem delo E. Bcnvcnista, ki ni lc izhodišče semiotične analize izjavljanja, temveč jc vplivalo tudi vanglosaškcm filozofskem prostoru, med drugim na del "oxfordske šole" (prim. Mitchell, 1983). Bcnvcniste seje od sredine petdesetih let
dalje sistematično ukvarjal z različnimi vidiki izjavljanja in čeprav je uporabljal predvsem jezikoslovno metodologijo, je posredno odpiral tudi številna filozofska vprašanja. V knjižni izdaji njegovih razprav so analize, katerih predmet je izjavljanje, zbrane pod naslovom "Človek v jeziku" (Benveniste, 1966, str. 225-285, 1974, str. 197-280). V nekaterih njegovih definicijah izjavljanja je šc prisoten intuilivistični pojem "raba" (utilisation). Tako jc, na primer, izjavljanje opisano kot "raba, ki spravi jezik v tek" (Benveniste, 1974, str. 80). Vendar jc izjavljanje hkrati opredeljeno tudi kot "dejanje, ki proizvede izjavo" (prav tam) in kot "individualno spreminjanje jezika v diskurz" (isto, str. 81). Te definicije določajo prvega od treh pomenov pojma izjavljanje, s katerimi se bomo tu ukvarjali. Izjavljanje jc v njih mišljeno kot pretvarjanje virtualnih sestavov govorice v "faktični" diskurz; pred izjavljanjem jc govorica lc možnost (prav tam).
Benveniste je vzpostavil samostojno jezikoslovno, pa tudi semiotično in filozofsko problematiko izjavljanja z opredelitvijo razlike med Saussurovim govorom in "splošnim dejstvom izjavljanja" (fait general d'cnonciation - Benveniste, 1974, str. 80). Govor (la parole) jc v strukturalnem jezikoslovju dobil dva različna pomena. Na eni strani jc pomenil izkustveno, individualno govorno dejavnost, na drugi strani pa produkte tc dejavnosti (proizvedeni tekst izjave, diskurz). Benveniste je v sintagmi "splošno dejstvo izjavljanja" ločil izjavljanje od izkustvene govorne dejavnosti, ki lahko postane le predmet empiričnih disciplin. "Splošno dejstvo" se nanaša na "občosti", regularnosti izjavljanja. S tem jc začrtal pot neempirične in generativne teorije izjavljanja. Vendar jc izjavljanje ločil tudi od drugega pomena Saussurovcga "govora"; izrecno je poudaril, da predmet teorije izjavljanja ni "tekst izjave", temveč "produkcijsko dejanje" (Benveniste, 1974, str. 80).
Malce nejasno jc avtor opredelil razmerje med izjavljanjem in diskurzom. Zadnji izraz jc nekajkrat uporabil za opis dejavnosti, ki jo je siccr označeval kot izjavljanje. Tako je, na primer, govoril o "instanci diskurza" in o "diskurzivnih dejanjih" (Benveniste, 1966, pogl. Človek v jeziku). Kadar pa je za isti pojav uporabil izraz "izjavljanje", jc izraz "diskurz" poslal oznaka za "tekst izjave". Ta interpretacija diskurza se je približala razlagi, ki je prevladovala v distribucionalističnih "analizah diskurza" (Harris, Dubois), kjer je "diskurz" pomenil pridobljeni korpus tekstnega gradiva. Približala pa sc jc tudi pomenu, ki ga ima izraz v "tekstni lingvistiki" (nemški termin za posebno jezikoslovno disciplino) oziroma "diskurzivni lingvistiki" (anglosaški termin); v tem primeru gre za "tekstualne" enote, večja od stavka.
Bcnvcnistovc analize izjavljanja so Saussurovo "diado" (dihotomijo) "jezik - govor" nadomestile s triadično shemo "jezik - izjavljanje - govor", v kateri jc izjavljanje posredujoča "instanca" med imanentnim, virtualnim sistemom (la languc) in individualno izkustveno dejavnostjo govorcev. V tej potezi je določena analogija s pragmatično predstavo o regularnosti (pravilih itd.) "rabe", ki jc analizo od neskončno variabilnih izkustvenih dejanj k "občostim" v "govornih dejanjih".
V Bcnvcnistovi "teoriji izjavljanja" je zaslediti tudi nekatere prvine ontologije subjekta. Njeno izhodišče jc teza, da sc človek konstituira kot subjekt "v govorici in prek nje" (Benveniste, 1974, str. 259); "ego" pripada "biti" govorice, v slednji je temelj subjektivitete subjekta itd.; vse to so ontološke teze, ki se oddaljujejo od vprašanja o pogojih in strukturi znanstvenega spoznavanja govorice.
Vendar se k temu vprašanju povrne Bcnvcnistova analiza izjavljalnc vzajemnosti. Izjavljajoči subjekt ("jaz") in naslovnik izjave ("ti") v njej nista opredeljena kot
ontološki, temveč kot lingvistični vrednosti, ki sc jima znanstveno jezikoslovje približa v raziskavi delovanja "formalnega aparata izjavljanja" (Bcnveniste, 1974, str. 79-88). Tu avtor že uveljavlja epistemološko kategorijo, ki v temelju določa strukturalni jezikoslovni, pa tudi semiotični spoznavni pristop: "formo". "Jaz" in "ti" nista avtohtoni, substancialni vrednosti, temveč izključno relacijski vrednosti, ki dobita pomen šele v strukturi izjavljalnc vzajemnosti (Bcnveniste, 1966, str. 260). "Ti" je vzajemnostna implikacija "jaz-a" (prav tam). Tudi razred rcfcrcncialnih vrednosti - "on/ona/ono" - ne pomeni "zunajjezikovne substance", temveč le "nc-oscbo" (non-pcrsonnc), torej nekaj, kar se konstituira kot negacija strukture "jaz" - "ti". Bcnvcnistc jc iz teh zamisli razvil formalni, relacijski konccpt subjektivnosti v govorici.
Isti avtor pa seje ukvarjal šc z nekim vidikom izjavljanja. Pozornost jc namenil tudi vprašanju, kako se v govorici odraža dejavnost dejanskih, ne "gramatikalnih"-scmio-tičnih, temveč empiričnih subjektov govora. Ta tretji vidik izjavljanja je tematiziral predvsem s pojmom "indic" (indicc) in "indikator" (indicatcur). Dejanski subjekti izjavljanja se "vpišejo" v tekst proizvedenih izjav, v njem pustijo "sled" svojega delovanja.
Nckatcare leksične enote opravljajo funkcijo notranjega organiziranja govornega prostora. "Ego" je zmerom tista (empirična) oseba, ki v danem trenutku reče "cgo". Izraz je v bistvu "sistematično nedoločen" (Ducrotova oznaka), veže sc na vsakokratnega govorca, na "točko izjavljanja", ki jo označuje pronominalna zveza "jaz-tukaj-zdaj" (Bcnveniste, 1974, pogl. 5). "Sled", ki jo pusti izjavljajoča subjektivnost v tekstu izjave, pa ni sestavljena le iz teh zaimkov, temveč sc manifestira tudi v tistih sintaktično-semantičnih prvinah govorice, ki kažejo proč od "točke izjavljanja", vendar jim lc-ta daje pomen; sem sodijo, na primer, izrazi "tam", "včeraj", "jutri" itd.
Bcnvcnistc je pojem izjavljanja večkrat zbližal s pojmom govornega dejanja. Nesporno jc, da je še pred objavo Austinovih predavanj o govornih dejanjih analiziral isti pojav kot angleški filozof. Vendar je v tej zvezi uporabljal izraz "dejanje izjavljanja" in nc "govorna dejanja". Vprašanje o teh "dejanjih" je projiciral na aristotclovsko dualistično shemo dictum - modus. Razlike med "zatrdilno", "vprašalno" in "imperativno propozicijo" so bile zanj razlike med modalitctami, v katerih "se odraža temeljno ravnanje človeka, ki govori in v govoru učinkuje na sogovornika" (Bcnveniste, 1966, str. 130). To stališče jc pomembno zato, ker postavlja drugi člen pojmovnega para "dictum -modus" na povsem drugačno podlago, kot pa je to veljalo za predhodne teorije; Ballyjcvc modalitete so bile subjektivne, komplementarne psihološke vrednosti govora, Bcnvcnistovc modalitete pa so sestavina vplivanjskega medsubjektnega razmerja.
Prcdno sc lotimo natančnejše razčlenitve razmerja med pojmoma modaliteta in izjavljaiije, moramo strnili ugotovitve o Bcnvenislovcm prispevku k problematiki izjavljanja. Najpreprosteje jih jc povzeti s sklepom, da jc jezikoslovec opravil uvodno analizo naslednjih treh vidikov izjavljanja:
1.	izjavljanja kot lingvistične dejavnosti, ki pretvarja virtualnc sestave govorice v "faktični" govor,
2.	izjavljanja kot subjektivnega pola govorice,
3.	izjavljanja kot "vpisovanja" empiričnih subjektov v "tekste izjav".
Pojem modalitete se ni vključeval v teorije izjavljanja po enotnem ključu. "Modalitete izjavljanja", o katerih govorijo "protopragmatične" teorije z začetka tega stoletja (jezikoslovne teorije, stilistike, poetike, prve psihološke analize), nimajo dosti skupnega z logiškim konceptom, ki je kmalu postal bolj znan. Logiškc modalne analize
(domislimo sc, npr. znane delitve na kategorične, hipotetične in apodiktične sodbe) izhajajo iz bistveno drugačne spoznavne zasnove kot "teorije izjavljanja. Nc ukvarjajo se s postopki kontckstualnc proizvodnje pomenov, temveč le z modalitetami prcdikacij, ki so spccifičnc vrednosti stavkov (v okviru francoske epistemološke tradicije, ki ji pripadajo tudi semiotične in večina jezikoslovnih teorij izjavljanja, jc ločnico med logičnimi in lingvističnimi-pragmatičnimi modalitetami konccm preteklega stoletja začrtala teorija logičnih modalitct L. Brunschvicga).
Pred pojavom Bcnvcnistovih analiz so imele jezikoslovne, stilistične in literarne analize izjavljanja skupni imcnovalcc v psihološkem konccptu modalilctc. Koncept jc bil vezan na predstavo o kontinuumu sintaktičnih in semantičnih vrednosti, ki naj bi odražale psihično vsebino izjavljalne dejavnosti. Jezikoslovne in stilistične analize naj bi torej invcntarizirale "slovnična" sredstva, ki ustrezajo posameznim vrstam psihičnih vsebin. Medtem ko so analize logičnih modalitet vezane na idejo diskontinuiranosti, sta tu vzporedno zamišljena kontinuum izraznih sredstev in kontinuum psiholoških vsebin; zato jc v stilističnih analizah pogosto govor o "odtenkih".
Modus izjavljanja jc v psihološki jezikoslovni teoriji F. Brunota na eni strani pojmovan kot splet sodb, čustev in volje govorca, na drugi strani pa kol cclotc jezikovnih sredstev, s katerimi se izražajo psihološke vsebine. To korclativno psihološko-jczikoslovno zamisel ponazarja naslov Brunotovcga dela, Misel in jezik (Brunot, 1922). Podobna stališča jc zagovarjal najznamenitejši avtor stilistične teorije Charles Bally. Oba avtorja sta torej sprejela psihološki konccpt izjavljanja, govor pa definirala kot zvezo treh sestavin, psihološkega govorca, objektivne vsebine izjav in posebnih izraznih sredstev, ki manifestirajo govorčev subjektivni odnos do objektivne vsebine izjav.
To razumevanje nas nc oddalji lc od logičnih modalitct, temveč tudi od predstave o ovorni vzajemnosti, na kakršni je temeljila predhodnica stilističnih teorij, retorika, tcvilne "protopragmatične" teorije so okrepile predstavo o govorčevem solipsističnem položaju in iluzijo individualistične proizvodnje "pragmatičnega smisla". Razmerje med modaliteto in izjavljanjem jc bilo dojeto kot razmerje med psihičnim in lingvističnim dejanjem. Modalitcta je po Ballyju "jezikovna forma intelektualne sodbe, afektivne sodbe ali volje, ki jo misleči subjekt izjavi (čnoncc) v zvezi z neko pcrccpcijo ali rcprczcntacijo svojega duha" (Bally, 1942, str. 3).
Čeprav vidijo nekateri avtorji (npr. Maingcneau, 1976) v stilistiki neposredno predhodnico teorije izjavljanja, moramo med njima vendarle potegniti jasno ločnico. Značilnost sodobnih teorij izjavljanja (ali njihovih fragmentov) jc v tem, da se pretežno ukvarjajo z razmerji vzajemnosti med izjavljalnimi subjekti. Stilistični koccpti pa vežejo "pragmatični smisel" na položaj enega samega izjavljalncga subjekta. To stališče se odraža v konccptu modaliziranja, ki gaje razvil U. Wcinrcich, v Franciji pa gaje prevzel J. Dubois. Slednji jc v svoji "teoriji diskurza", ki se jc izmaknila vplivu strukturalnega jczikoslovaja in sprejela glavna načela ameriške distribucionalističnc lingvistike, posebno pozornost namenil razmerju med govorcem in izjavo (Dubois, 1969). Govorce naj bi sc nasproti svoje izjave vzpostavil kot subjekt nasproti objektu; izjavi naj bi vtisnil poseben pečat, jo zaznamoval, "markiral".
Razmerje med subjektom in izjavo jc mogoče razčleniti s pomočjo naslednjih štirih konceptov (Dubois, 1969):
1. Konccpt razdalje: Čc izjavljajoči subjekt prevzema "odgovornost" za implikacije izjave, je "razdalja" med subjektnim položajem in strukturo "objektivne vsebine izjave"
minimalna. "Razdalja sc poveča, čc je izpostavljena razlika med subjektom izjavljanja in subjektom izjave.
2.	Konccpt zraslosti: Subjekt "markira" stopnjo svoje "zraslosti" z izjavo s pomočjo "modalizatorjev" ("gotovo", "morda", "očitno", različni glagolski načini itd.).
3.	Konccpt prozornosti: Govor je "prozoren" v svojem razmerju do "realnosti" (zunajgovornih objektov), če ga subjekt ne "modalizira", sc pravi, če je iz njega "odsoten"; nasprotno pa intenzivnejša prisotnost subjekta v tekstu izjave povzroči, da postane lc-ta delno ali povsem "neprozorna".
4.	Konccpt napetosti: Nekatere izjave vzpostavljajo "napetost" med izjavljajočim subjektom in naslovnikom izjave. To velja zlasti za izjave s poudarjeno vlogo modalnih glagolov (morati, moči, želeti itd.); npr.: "Združiti moramo vse sile za ...". Nekatere vrste glagolov zmanjšujejo napetost (bili, imeti).
Tu kajpada ni mogoče spregledati, da jc "motiv" tovrstnih teorij diskurza bistveno drugačen od "motivov" lingvistične teorije izjavljanja, kakršno jc snoval Bcnveniste. Prehod od izjave k izjavljanju namreč tematizirajo kot sestop v "substanco" govorice, ali drugače, v diskurzivnih sestavih vidijo manifestacijo socialnih ali psihičnih dejstev in pojavov. Za Bcnvcnistovo fragmentarno teorijo izjavljanja pa je značilno, da sc v skladu z načelom imanentnosti ukvarja zlasti z znotrajdiskurzivno "formo" izjavljanja (opisuje, npr. "formalni aparat izjavljanja"), ne da bi določneje tematizirala možnost korclacij z "zunajdiskurzivnimi" sestavi.
Bcnvcnistovo delo je služilo kot izhodišče za razlikovanje med dvema vrstama modalitet, med modalitetami izjave in modalitetami izjavljanja. Razliko jc definiral A. Mcunier (1974), sklicujoč se na delo M. A. K. Hallidaya (1967 - 1968), R. Jakobsona (Jakobson, 1963) in J. Duboisa (1969). Sprejela stajo tudi D. Maingcncau (1976) in O. Ducrot (1972). Modalitcla izjave je določena z govorčevim odnosom do izjavc-objckta. Govorec modalizira "jedro" izjave (prcdikacijo) na resničnostni ali vrednostni ravni. Tako nastanejo "aletične modalitete": "resnično", "neresnično", "možno", "verjetno" itd. (tu ne gre za resničnostne modalitete logiških teorij, ki so rezultat zunanje resničnostne valorizacije stavkov-propozicij, temveč za "subjektivno" valorizacijo, ki jc notranja operacija izjavljanja). Vrednostne modalitete so: "dobro", "slabo", "odvečno", "koristno" itd.
Modalitcto izjavljanja opredeljuje govorčev odnos do poslušalca. Razliko ponazarjajo naslednji zgledi:
-	Gotovo bo prišel tudi Peter.
-	Žal bo prišel tudi Peter.
V izjavah nastopa ista modaliteta izjavljanja (zatrdilna), vendar različni modaliteti izjave ("verjetnost", "obžalovanje").
-	Gotovo bo prišel tudi Peter.
-	Ali je gotovo, da bo prišel tudi Peter?
Tu imamo opraviti z isto modalitcto izjave in z različnima modalitetama izjavljanja (zatrdilna, vprašalna). Ta preprosta shema se je učinkovito vključila v empirično raziskovanje govornih struktur, vendar pa na konceptualni ravni nc pomeni bistvene novosti. O "modalitetah izjave" govorijo prevzaprav žc številne "protopragmatične" teorije govoricc iz prve polovice stoletja, ki so "pragmatični smisel" izjave obravnavale kot komplementarni smisel. Pojem modalitete izjavljanja pa v resnici zgolj obnavlja teoretsko izhodišče tistega dela sodobne lingvistične in filozofske pragmatike, ki jc
razvil nekakšen "maksimalen program" (Parret, 1983), v katerem sta kontekstualnost oziroma izjavljalno razmerje med govorcem in poslušalcem dojeta kot poglavitna določilnica v sleherni "proizvodnji" pomenov.
V	pojmu izjavljalnih modalitct, kakršnega smo definirali s pomočjo Bcnvcnistove teorije in "teorij diskurza", pa je tudi neka bistvena metodološka omejitev. Ker so takšne izjavljalne modalitete neposredno odvisne od sintaktično-semantičnih sestavin izjave, pomenijo le manifestiram modus vzajemnostnega razmerja med produccntom in naslovnikom izjave. Zatrdilna, vprašal na, imperativna modaliteta so manifestirane gramatikalne modalitete. Povsem so ločene od implicitnih izjavljalnih modalitct. Vendar je na drugi strani prav Benveniste sodeloval pri ukinitvi tc omejitve. V njegovih spisih naletimo na stališča, ki pomenijo posplošitcv zatrdilnc (asertivne) modalitete izjavljanja, in sicer na implicitni ravni izjave. Avtor opiše to modalitcto kot "prcdikacijo" pa tudi kot "potrditev obstoja". Prisotna naj bi bila v vseh vrstah izjav. Vsaka izjava naj bi se z implicitno trditvijo "To jc!" vezala na določen resničnostni sistem (Benveniste, 1966, str. 154). Iz te dcfinicijc splošne izjavljalne modalitete jc eden najvidnejših predstavnikov narativne/diskurzivne semiotike J. - C. Coquet izpeljal tezo o dveh dejanjih, ki naj bi sestavljali asertivni modus izjavljanja:
1.	"reči, da p"
2.	"zatrditi, da p"
V	prvem primeru gre za "površinsko", manifestirano dejanje "rekanja", v drugem za logično-semantično dejanje, ki pripada imanentnosti izjave (Coquet, 1984, str. 13-14). Katcgorialno shemo "eksplicitno - implicitno" jc zamenjal značilni semiotični binom "manifestirano - imanentno". Univerzalna izjavljalna modaliteta jc tu pojtnovana kot obči pogoj sleherne prcdikacijc. Ta predelava Bcnvcnistove refleksije o funkciji izjavljanja v govorici, ki jc nastala v francoski strukturalni semiotiki, je prav presenetljivo podobna enaki Pcircovi analizi prcdikacijc, kjer je "zatrditev prcdikacije" opisana kot obči pogoj prcdikacije (Collcctcd Papers, 5.546, 5.547). Zgodovinska preiskava bi nedvomno odkrila še kakšne druge povezave. Naj omenimo lc eno. V Slovnici Port-Royala sc funkcija glagola veže z univerzalno izjavljalno modalitcto afirmacijc (Arnaud, Lancelot, 1969, str. 66).
Končno bi kazalo pregledati še zvezo med konccptom izjavljanja in konceptom govornega dejanja, vendar le toliko, kolikor jima lahko določimo nek skupen topos in iz njega izvirajočo skupno zadrego. Topos se izoblikuje s pojmoma govornega subjekta in govorne medsubjektnosti. Tu seveda ne bomo obnavljali poglavitnih premis, s katerimi sc vzpostavlja teorija govornih dejanj, kajti dovolj dobro so predstavljene v slovenskem prostoru. Opozoriti pa kaže na to, da se problematika subjekta v teorijah govornih dejanj vse prepogosto izmika natančnejši analizi (tako kot v neketerih različicah teorije izjavljanja), čeprav ni težko odkriti, kako veliko vlogo ima v tem okviru. Če lahko ugotovimo, da je pretežni del sodobnih pragmatičnih analiz govorice usmerjen k vprašanju o apriornih možnostnih (ali uspešnostnih) pogojih govornih dejanj, potem jc gotovo, da sodi med te pogoje tudi transccndcntalistična predpostavka o govornem subjektu kot momentu, s katerim jc določen pomen, učinek in obseg dejanj. To postane najbolj razvidno tedaj, ko se teorije govornih dejanj lotijo pojma intcncc. Postavimo za trenutek, da sc intcncionalne delijo na "monadične" in "diadične".
V	najenostavnejši obliki "monadične" interpretacije govornega dejanja delujo Predpostavka, da ilokucijsko intcnco ali ilokucijski "smoter" (illoculionary point)
neposredno definira realna psihična operacija govorca. Poseben sintaklično-semantičen kod naj bi omogočil, da se intcnca ("smoter") neposredno izrazi v besedilu izjave. Nekatere Scarlovc analize ilokucijskih dejanj se vsaj približajo temu razumevanju, če se mu žc popolnoma nc prilagodijo. V njih deluje intcnca kot "monadičen" pojem. Izvor in struktura intcnce sta določena z avtohtonim psihičnim aktom. Prvine "diadičnega" razumevanja po vsebujejo tiste intcncionalnc analize, ki izhajajo iz vzajemnostnega razmerja med govorcem in poslušalcem, prepoznanje intcnce pojmujejo kot rezultat sklepal-nega procesa, intend sami pa ne pripisujejo empiričnega ali mentalističnega statusa, temveč jo razumejo kot "odprto" in "javno" intcnco, kot relacijsko entiteto, ki je "naravnana na to, da bi bila prepoznana kot nekaj, kar je naravnano na to, da bi bilo prepoznano" (Gricc). "Diadično" razumevanje preusmeri pozornost od same govorčeve inten-cc na vzajemnostna strukturo njene realizacije, torej na to, da jc "učinek intcnce dosežen v poslušalčevem prepoznanju, da ima govorec intcnco proizvesti v njem učinek, ki naj bi ga poslušalec proizvedel tako, da prepozna govorčevo intcnco, da bi proizvedel učinek" (Bachova in Harnishcva vzajemnostna struktura uresničevanja govorčeve intcnce).
Temeljni ugovor zoper to, vsaj navidez popolnoma diadično razčlenitev govorne intcncionalnosti jc F. Jacqucs oblikoval takole: Tako kot v Jakobsonovi komunikacijski shemi (kjer nastopata "pošiljatelj" in "sprejemnik") se vzajemnostna relacija tudi v tem primeru nujno bere od leve proti desni (Jacqucs, 1983, str. 62). Analiza vzajemnostnega sklepanja (Griče idr.) naj bi s svojo kompleksnostjo in navidezno "diadičnostjo" lc prikrila predpostavke, ki so v poenostavljenih intcncionalnih analizah govornih dejanj šc povsem razvidne. Tc predpostavke naj bi bile v naslednjem (Jacqucs, 1983, str. 53):
1.	Subjekt naj bi rekel natanko tisto, kar je rečeno (načelo semantične hegemonije).
2.	Kar jc rečeno, naj bi bilo naznačljiva funkcija tistega, kar subjekt hoče reči (načelo izrazljivosti).
3.	Subjekt naj bi natanko vedel, kaj reče (načelo izjavljalnc prozornosti).
Tu jc F. Jacqucs izrekel nekaj očilkov, ki bi sc jim resda kazalo brez zadržkov pridružiti tedaj, ko imamo v mislih najpreprostejše različice teorije govornih dejanj, kakršna jc npr. Scarlova, vendar postanejo vsaj delno neupravičeni v razmerju do nekaterih mnogo bolj kompleksnih poskusov obravnave medsubjektnih infcrcncialnih opcracij, ki določajo ilokucijski pomen dejanja, pa tudi do tistih delov sodobne pragmatične teorije, ki v okviru dvomestnega modela - ki predpostavlja "soizjavljanje" vsaj dveh subjektov, govorca/izjavljalca in poslušalca/soizjavljalca - poudarjajo vlogo medsubjektnih pogajanj o nikoli dokončno "definiranem" ilokucijskcm pomenu. O listih teoretskih dosežkih pragmatike, ki presegajo načelo semantične hegemonije subjekta, tu žal ne moremo podrobneje govoriti. Vendar pa jc nesporno, da se pragmatika nercflcktirane subjektne predpostavke vsaj v eni od njenih vlog nikakor ne more odreči. To postane razvidno tedaj, ko se pragmatične analize nc ukvarjajo le s posameznim govornim dejanjem, temveč zajamejo večje diskurzivne enote. Oglejmo si zgled diskurzivne enote, ki jo D. Wundcrlich imenuje "sekvenčni vzorcc" (Scqucnzmuster):
X: "Predavanje je v predavalnici D."
Y: "V predavalnici D torej."
X: "Da."
Tu opazimo, da dejanska vloga pragmatičnega subjekta vendarle odstopa od tiste idealne postavke za pragmatično analizo govorice, ki terja, da jc govorne subjekte potrebno obravnavati lc kot učinek opcracij, ki potekajo v prostoru govorne vzajemnosti
(Sbisa, 1983, str. 100). Čc trdimo, da jc sckvcnca sestavljena iz treh ilokucijskih dejanj, se pri tem opiramo na dejstvo, da druge izjave ni izrekel isti govorni subjekt kot prvo in da tretje izjave ni izrekel isti govorni subjekt kot drugo. Tu dobi pragmatični subjekt nenavadno pomembno vlogo. Nikakor ni mogoče reči, da je lc "učinek govornih operacij", prej bi lahko trdili, da jc s svojimi menjavami (turns) znova postal izhodišče pragmatične analize. Pretežni del sodobnih pragmatičnih analiz sc ukvarja z ustnim govorom, v glavnem torej z dialoško, konvcrzacijsko "govorno rabo". V njej deluje pragmatični govorni subjekt kot ena ključnih apriornih (in nc aposteriomih) vrednosti dejanja. Izkaže se, da v končni poslcdici vendarle deluje kot meja, če žc ne kot izvor ilokucijskega dejanja, ilokucijskc signifikacije in ilokucijskc moči. Prek pragmatičnega govornega subjekta in njegovih "menjav" se vežejo ilokucijska dejanja med seboj, sc 'sestavljajo" v nize ali sckvcncc. Pragmatika najde v njem oporo za svojo induktivno metodo. Pragmatična analiza seže le do razmerja neposredne sosednosti med dvema ilokucijskima dejanjema, v katerega se kot vezni člen in hkrati kot ločnica vključuje pragmatični subjekt; od posameznega ilokucijskcga dejanja torej prehaja k dvočlenski zvezi, nikoli nc uveljavlja nasprotnega izhodišča, ki bi jo vodilo od mnogočlenske celotc govorne akcije k posameznim ilokucijskim enotam.
Tu smo naleteli na neko bistveno omejitev v pragmatičnem konccptu govornega (ilokucijskcga) dejanja. Vloga, ki jo v dejanskih analizah opravlja pragmatični govorni subjekt, sc nc sklada z idealnimi postavkami cpistcmološkega dvomestnega modela. Ta vloga veže pragmatiko na induktivno metodo in jo usmerja v lokalne analize govora. Dostop do globalne organizacije govora jc močno otežen.
V nekem teoretskem kontekstu pa sc lingvistična problematika izjavljanja, kakršna se je prvič zarisala v delu Bcnvcnista, in pragmatično vprašanje o govornem dejanju tesno povežeta in izsilita teoretsko rešitev, ki obeta novo metodologije, vendar povzroča tudi vrsto nejasnosti in težav. Gre za semiotično obravnavo izjavljanja, ali natančneje, za obravnavo, ki ji lahko sledimo v delih avtorjev "Pariške semiotične šole" (prim. Justin, 1989). Ključ za razumevanje semiotičnega konccpta izjavljanja je pojem izjave. Čeprav je trditev navidez paradoksna, jo lahko hitro pojasnimo.
Pojem izjave sc nc nanaša na "materialno" manifestacijo govora, temveč na sestav diferencialnih razmerij, ki ga manifestacija proizvede. Vendar pa iz semiotičnega epistemološkega modela izhaja, da semiotični objekt ni nikakršna zunajteoretska postavka, da torej nc "biva" neodvisno od semiotične teoretske dejavnosti, pojmovane kot semiotična "deskripcija", temveč jc zmerom lc semiotična artikulacija objekta. Zato mora pravzaprav slediti sklep, da jc "izjava" v rcsnici poglavitni način, kako si teorija Predstavlja svoj objekt, jc torej poglavitni način teoretske rcprczcntacije objekta.
Ker v skladu s tem zunaj "izjave" nc more bili nobenega semiotičnega objekta, sc mora tudi izjavljanje spremeniti v - "izjavo". Ta trditev jc nemara dokaj nejasna, saj postavlja enačaj na mestu, kjer smo doslej jasno ločili med dvema "poloma" govorice, med izjavljanjem in izjavo. Vendar avtorja Semiotičnega slovarja nedvoumno postavita: Izjavljanje jc izjava, katere funkcija-prcdikat se imenuje intcncionalnosl in katere objekt je izjava-diskurz" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 127). V tej opredelitvi moramo najprej videti odklonilno stališče do možnosti, da bi bilo izjavljanje dojeto kot proccs, ki šele privede do nastanka signifikacijc, v smislu kavzalne zveze "vzrok-učinck". Zaradi dosledno uveljavljenega načela imanentnosti jc meja "pomenotvornega tudi meja semiotične analize, ali drugače, vseje že "impregnirano" s pomeni, "pred-signifikantno"
zanjo nc obstaja. "Intcncionalnost" moramo tu razumeti kot tranzitivno razmerje, pa tudi kot "usmerjenost k svetu" (visče du mondc - isto). Ta navidezna ontološka poteza jc v "splošni ekonomiji" semiotične teorije nekako nevtralizirana. "Svet" v tej zvezi ni mišljen kot realna "bitnost" zunaj govorice, temveč kot spccifičcn diskurziven učinek; v izjavljanju subjekt "konstruira svet-objekt" in pri tem "konstruira samega sebe" (isto). Ne subjekt nc "svet" nista "realna", gre za "iluzijo", "dozdevek" (paraitre), "simulacijo" subjekta in sveta.
Številne Greimasovc analize semiotičnega subjekta in diskurzivnega "sveta-objekta" se pričenjajo z uvodnim stavkom: "Vse poteka tako, kot da bi..." ("Tout se passe commc si ..."). Nekateri analitiki Grcimasovega dela so pričeli govoriti o semiotičnem "kot-da-bi-načelu" (npr. Parrot, 1987). Če si dovolimo malcc grobo parafrazo, lahko rečemo: Avtor semiotične analize nc vc ničesar o tem, kaj "stoji za" diskurzivnimi, "papirnimi" (to je priljubljen Grcimasov izraz) "bitji" in "prikaznimi"; ničesar nc more vedeti o tem, ali jc za njimi karkšnakoli "realnost", ki bi bila drugačna, bolj "stvarna" (v sociološkem, psihološkem, ontološkem smislu) od semiotične "realnosti", skratka, nc more vzpostaviti nobene primerjave med "semiotično eksistenco" in drugimi vrstami "eksistence". Njegovo zanimanje je usmerjeno le v sam diskurz. "Svet" jc zanj lc proizveden "dozdevek sveta", kar zadeva referente, tj. zunaj diskurzivne "bitnosti", pa lahko o njih ugotovi le to, da diskurz proizvaja vtis, "kot da sc" nanaša na nekaj zunaj sebe. V tej luči je mogoče tudi pojasniti razmerje semiotične teorije do vprašanja o subjektivnosti v govorici. Običajna, ontološka formulacija vprašanja jc: Jc subjekt izjavljanja avtonomen ali heteronomen? V ozadju tc formulacije slutimo vprašanje o izvoru in genezi govorice, pa vprašanje o genezi subjekta izavljanja. S semiotičnega stališča jc mogoče o subjektu izjavljanja reči le to, da v "konkretnem" diskurzu "funkcionira, kot da bi bil avtonomen", ali pa da deluje, "kot da bi bil heteronomen" (Parrct, 1987, str. 34). Onotološka odločitev o "realnosti" subjektovega delovanja (izjavljanja) je zunaj epistemološke situacijc, v kateri sc konstituira narativna/diskurzivna semiotika.
Kljub tej enotni zasnovi pa ponujajo besedila narativne/diskurzivne semiotike vrsto povsem različnih definicij izjavljanja. Strnimo jih lahko v naslednji obliki:
1.	Izjavljanje je nasprotje izjavc-diskurza. Izjava-diskurz je "realizirana in manifestirana semiotična cksistcnca". V trenutku svojega "nastanka" sc dokončno loči od izjavljanja (od produkcijskega akta), ki ga jc mogoče lc rekonstruirati za nazaj. Izjavljanje jc mogoče rekonstruirati na način "logičnega predpostavljanja"; izjava pač logično predpostavlja predhodno izjavljanje (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 126).
2.	Izjavljanje je "simulacija", "dozdevek" izjavljanja, je "iluzorna, imaginarna bistnost", ki jo kot spccifičcn pomenski učinek proizvede izjava-diskurz. Tu dobi posebno vlogo pojem "izjavljalncga sklopa" (cmbrayage): potem ko "inslace izjavljanja" projicira v izjavo "objcktalne" vrednosti "nc-jaz", "nc-tukaj", "ne-zdaj", se ob morebitni prisotnosti dciktičnih (a izjavljajočcga subjekta "kazočih") sestavin izjave lahko sproži nasproten proces, katerega rezultat jc "iluzija", da sta izjavljalcc in njegovo izjavljanje neposredno prisotna v sami izjavi. Tu je mogoče govoriti tudi o "sledi", ki jo v izjavo zariše subjekt izjavljanja, ali o njegovem "vpisu" v besedilo izjave. Analize dciktičnih sestavin "težijo k temu, da v analizah izjav proizvedejo nezadostno, pa vendar zanesljivo vednost o izjavljanju" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 356).
3.	Izjavljanje jc instanca posredovanja med virtualnostjo govoricc in "dejanskim" govorom. Ta predstava o naravi izjavljalnih proccsov jc očitno v sorodu z
Bcnvcnistovim jezikoslovnim konccptom izjavljanja. Vendar se semiotični pojem virtualnega nc nanaša na jezikovni sistem, o katerem govori strukturalno jezikoslovje, temveč na globinske logične operacijo, ki naj bi bile imanentne govoru, in na modalno razsežnost govora (prim Justin, 1984, 1989).
4. Izjavljanje jc dejanje. Edina možna semiotična rcprczcntacija dejanja pa je zopet izjava, ali bolje, splet dveh izjav; dejanje je pač tisto, kar "naredi" ("povzroči"), da nekaj "je", zato si ga je mogoče predstavljati kol splet dveh izjav, v katerem je neka "izjava delovanja" nadrejena neki "izjavi stanja".
Ob teh poskusih opredelitve samega konccpta sta sc razvili dve različni spoznavni strategiji, okoli katerih so se grupirali teoretiki "Pariške semiotične šole". Prva od strategij jc prilagojena takšnemu razumevanju izjavljalnih procesov, v katerem jc izjavljalna subjektivnost nekakšna "sredotežna" subjektivnost (Parrctov izraz). Naravnana jc na dciktičnc sestavine izjav, na sled, ki jo izjavljalci rišejo v "svoje" izjave. Iz tc strategije izhajajoče analize so zmerom lokalne; njihov poglavitni dosežek je v identifikaciji diskurzivnih vrednosti "jaz-tukaj-zdaj", ki predstavljajo organizacijsko središče govora.
Druga strategija išče povezavo med izjavljanjem in globalnim ustrojem diskurza. Posebnega pomena je zanjo pojem elementarne izjave, ki vstopa v semiotično teorijo kot "kanonična in aksiomatična rcprczcntacija imanentne strukture diskurza" (Grcimas, Courtds, 1979, str. 124). Omenjeni pojem v rcsnici izvira iz glosematike L. Hjclmslcva, kjer jc govor o razredu izjav, ki jih jc mogoče razstavljati na njihove sestavine, vendar same ne tvorijo enot višjega reda. V semiotikah in jezikoslovju prevladujejo - v skladu z aristotclovsko tradicijo - binaristične opredelitve elementarne izjavne (stavčne) strukture (Hjclmslcv, Tcsničrc, Rcichcnbach, Chomsky, Grcimas itd.). Tej prevladujoči predstavi ustreza semiotična definicija, ki govori o predikativno izraženi relaciji - funkciji med dvema aktantoma, subjektom in objektom. Vendar v okviru posamezne elementarne izjave - tako pač razlagajo avtorji "Pariške semiotične šole" - ni mogoče zajeti vprašanja o izjavljanju. Možnost za to se pojavi šele tedaj, ko si zamislimo zvezo dveh elementarnih izjav. Predikat prve izjave modalizira predikat druge izjave, ki opravlja deskripitvno funkcijo. Izjavljanje si jc lako mogoče predstavljati kot moč, silo, s katero ena izjava deluje na drugo, zamislimo pa si lahko ludi modalno sintakso, ki sc kot učinek izjavljanja razvija na implicitni ravni diskurza. Pojem sintakse dobi v tej zvezi pravzaprav pomen sintaktičnega delovanja ("fairc syntaxique"), izjavljalni subjekt pa postane subjekt sintaktičnega delovanje, aktant. Vendar ta subjekt ni opredeljen kot "izvor" modalizacij, njegovo razmerje do objektov jc razmerje naddoločitve. Scmiotika nc dopušča možnosti, da bi se modalni sestavi na implicitni ravni diskurza organizirali kot oblika cgo-rcprczcntacije izjavljalncga subjekta, prej bi lahko rekli, da jih obravnava kot "sredobežne" strukture.
Natančnejše analize semiotičnega konccpta izjavljanja na tem mestu nc moremo opraviti. Končati moramo z ugotovitvijo, da sc v konccptu kaže notranji razccp, ki je posledica dveh sočasno delujočih spoznavnih strategij. Prva od njiju se nc razlikuje bistveno od lingvističnih postopkov, saj konstruira svoj predmet s pomočjo sledi, ki jih izjavljajoči subjekt riše v besedilo izjave - pomembna razlika je lc v tem, da sc scmiotika ukvarja s sledmi, ki jih "aktanti sintaktičnega delovanja" puščajo v različnih "substancah", nc lc v naravni govorici. Druga strategija jc sestavljena iz postopkov, ki Prenašajo splošni semiotični generativni model (tj. model pomenotvornega proccsa, ki
opisuje pot možnega kognitivnega napredovanja od logičnih globinskih k diskurzivnim strukturam - cf. Justin, 1989) na problematiko izjavljanja. To so postopki, ki naj bi določili invariantne sestavine sleherne pomenotvornosti in prispevali k splošni formalni prediktibilnosti pomenotvornih opcracij. Za pristop so značilne zelo velike omejitve. Kritike pa nc bi smeli začenjati z očitkom, da sc zaradi splošnosti semiotičnega generativnega modela izgublja specifičnost nekega predmeta. Če sprejmemo trditev, da je "specifičnost predmeta" šele rezultat neke teoretske dejavnosti, moramo bistveno omejitev iskati drugje. Iz splošnega modela izpeljan opis izjavljanja sc spoznavno nc more organizirati v teorijo izjavljanja, kajti slednja terja vsaj nekaj nczvcdljivih metodoloških in konceptualnih rešitev.
IJTERA TURA
Amaud, A., I.ancclot, C., Grammairc gčnčralc et raisonndc, Paris, 1969 (1660).
Austin, J. L., How to Do Things with Words, Oxford U. P., (2. izd.), Undon, 1976 (1962).
Hach, K, Hamish, R. M., Linguistic Communication and Spccch Acts, The MIT Press, Cambridge, Mass.,
London, 1984.
Bally, C., Synlaxc de la modalitč cxplicitc, Cahiers F. dc Saussurc, 1942.
Bcnvcnistc, E., Problčmcs dc lingustiquc gčnčralc, Gallimard, Paris, 1966 (I), 1974 (II)
Brunot, F., I.a Pensčc et la I.anguc, Masson, Paris, 1922.
Coquet, J.C., Ix discours ct son sujet, Klincksicck, Paris, 1984.
Dubois, J., toxicologic ct analyse dčnoneč, Cahiers dc lcxicologic, 15, II.
Ducrot, O., Dire ct nc pas dire, Hermann, Paris, 1972.
Grcimas, A. J., Corulčs, J., Sčmiotiquc - Dictionnairc rcaisonnč dc la thčoric du langagc, Hachcttc, Paris, 1979. Gricc, II. P., Meaning, The Philosophical Review, 67, 1957.
Halliday, M. A. K., Ixaming How lo Mean, Explorations in the Development of language, 1975.
Jacqucs, F.f I .a mise en communautč dc 1'čnonciation, (engages, 70, 1983.
Jakobson, R., Etsais dc linguistiquc gčnčralc, Minuit, Paris, 1963.
Justin, J., Pragmatski in modalni subjekt akulluracijc, Anthropos, 1984, 5t. 3-4.
Justin, J., Semiotika: od "znaka" k "operacijam", Anthropos, 1989, it. 1-2.
Kucntz, PI, Parolc/discours, Languc fran9aisc, 15, 1972.
Maingcncau, D., Initiation aux mdthodes dc l'analysc dc discours, Hachcttc, Paris, 1976. Mcunicr, A., Modalitč ct communication, I.anguc fran^aisc, 21, 1974.
Milchcll, S., Indcxical Expressions and the Enunciation od Natural languages, v: Scmiotics unfolding,
Proceedings of the Second Congress of the IASS, Mouton, Berlin, N. Y., Amsterdam, 1983.
Parrct, H., Lčnonciation en tant que modalisation ct dčictisation, I engages, 70, 1983.
Parrct, II., Dc l'objct scmiotiquc, v: Sčmiotiquc en jcu, Hadčs-Bcnjamins, Amsterdam, 1987.
Sbisa, M., Actcs dc langagc ct (actcs) d'čnonciation, I.angages, 60, 1983.
Scarlc, J., Spccch Acts, Cambridge U. P., Cambridge, 1969.
Wundcrlich, D., Was ist das ftir cin Sprcchakt, v: G. Grcwcndorf (ur.), Spcchakuhcorie und Scmamik, Suhrkamp, Frankfun/M, 1979.
"Tčchne - poiesis - praxis - dynamis"
BORUT PI HLER
"Možnost pojava leži v njegovi m6či."
Pri našem razvijanju koncepta "hcrmcncvtičnc fenomenologije" smo sc v prejšnji študiji ("Konflikt interpretacij kot resnica soočanja različnih hermenevtičnih modelov", Anthropos, ŠL 3/4, 1989, str. 207-224), študiji, ki predstavlja dejansko "triptih" s šc dvema sestavkoma ("Tčchnc - poiesis - praxis", Anthropos, št. 1/2, 1985, str. 235-244; "Bcttijcva konccptualizacija hcrmcncvtičnc metodologije", Anthropos, št. 5/6, 1987, str. 86-104), ustavili pri ugotovitvi, da dobi konstclacija "tčchnc - poiesis - praxis" svojo poslednjo utemeljitev šele z pritegnitvijo fenomena m6či - dynamis (grški izraz dynamis smo izbrali med različnimi možnostmi, ker vsebuje troje aspektov: možnost, moč in gibanje), in siccr m6či v smislu "scin-kOnncn", kije hkrati "scin-lassen". Po drugi strani pa smo postavili trditev, da jc mogoče za kategorijo "fenomena" potegniti iz gramatološkc optike nekaj zelo pomembnega: da sc namreč tisto, kar sc daje za zavesi, sc pravi fenomeni, vzpostavlja skozi "razliko" ("diffčrcncc"; v smer razvijanja razlike med "diffčrcncc" in "diffčrancc" sc nismo napotili) in "m6č" ("puissance"). Kaj to pomeni? - Stvari so na tem mestu same slekle naprej: kategorialni sklopi, kot jih velja ustrezneje imenovati, kot se jih da potegniti iz izhodiščne opredelitve hcrmcncvtičnc fenomenologije: "filozofija (raz)umcvanja in razlage tistega, kar sc daje za zavest", so lako naslednji (narava izhodiščne izpeljave jc razvidna iz prve od treh omenjenih študij): tčchnc, pofesis, praxis, dynamis, faindmenon, Ičgos, hcrmcnci'a, didfora, ihnds, ndczis nočzcos. Slvari bomo v nadaljevanju podrobneje pojasnili. - Prav lako lahko na tem mestu izhodiščno anticipiramo ostali dve fundamentals področji: tako imamo ob hermenevtični fenomenologiji (HF) z že omenjenimi desetimi kategorialnimi sklopi kot konkretizacijo tistega, kar sc daje za zavest: "Lcbcnswcll" (LW) s tremi izhodiščnimi domenami: telo, drugi, intersubjektiviteta (izhodiščne avtorske rcfcrcncc tu so: Husscrl, Mcrlcau-Ponty, Sartre, Heidegger) in simbolne forme (SF) - (z izhodiščnimi avtorskimi referencami: Hclmhollz, Cassircr, Lcvinas, Dcrrida); iz razvijanja nam jc izskočilo sedem fundamcntalnih simbolnih form: jezik, mit, religija, umetnost, znanost, pisava, sled (Ti sklopi so v veliki meri obdelani v raziskavi: "Hcrmcncvlična fenomenologija simbolnih form - sistem". Znanstveni institut Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1989, XLII + 419 str.). Šc to: pri razvijanju našega konccpta "hcrmcncvtičnc
fenomenologije" smo lc-to poslavljali nasproti šlirim drugim modelom hermenevtične fenomenologije: Heidegger, Gadamer, Belli, Ricoeur.
Če predstavlja to izhodiščni zaris našega sistema (označimo ga kot "odprti sistem") hermenevtične fenomenologije, zaris, ki postavlja na fiksna mesta sklope žc obravnavane problematike, obravnavane problematike v žc omenjenem "triptihu", pa to nikakor nc pomeni, da jc ta zaris nastal na začetku oziroma izhodišču našega ukvarjanja z hermenevtičnimi modeli. Dejansko izhodišče sega v leto 1973, leta 1977 pa nastane na to temo doktorska disertacije ("Intcrpretacija-smiscl-sprcminjanjc, Filozofska hermenevtika: transfilozofija ali ideologija?", Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1977), pri čemer so bili postavljeni v ospredje naslednji hermenevtični sklopi: Gadamcrjcv konccpt filozofske hcrrncncvtikc (str. 18-144), Ricocurjcv konccpt konflikta interpretacij (sir. 147-267), Bcttijcva splošna teorija interpretacije (sir. 268-283), sklop hermenevtika in kritika ideologije (str. 284-347). Ti sklopi so bili tu obravnavani skozi hcgcljansko-adornovsko optiko, izraz transfilozofija pa jc bil zavezan premisleku Vanje Sutliča. Najbolj nenavaden je bil za tisti čas sklop konflikta intcrprclacij, ker jc predstavljal herezijo takorekoč nasproti vsem mogočim filozofskim modelom, katerih teoretski ideal jc bila sistemsko ali antisistemsko izoblikovana homogena cclota. Ker herezija, zato anticipacija: če predstavlja Ricocurjcv model "konflikta intcrprclacij' "ratio csscndi" postmoderne, predstavlja postmoderna "ratio cognosccndi" tega modela. Pozneje jc postavil avtor pričujoče študije Ricocurjcv model znotraj sklopa "Tčchnc - poiesis -praxis" (referat na filozofskem simpoziju "Filozofija, vrijednosti, svijet", Zagreb, 15. 10. 1982; pozneje izide kot študija leta 1985); v povzetku disertacije (Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1983) o Ricocurju na straneh 55-59; nadalje o konfliktu interpretacij v študiji "Problemi terminologije - hermenevtični aspekti" (Zbornik Pedagoškega inštituta v Ljubljani, Ljubljana, 1984, str. 115-138, o Ricocurju na straneh 129-132); v študiji "Bcttijcva konceptualizacija hermenevtične metodologije" (Anthropos, 1987) jc izhodiščno tematiziran takoimenovani "bermudski trikotnik" hcrrncncvtikc: Gadamer -resnica in metoda, Bctti - splošna teorija interpretacije, Ricoeur - konflikt intcrpralacij; študija jc izšla pozneje (1988) kot predgovor k srbohrvaškemu prevodu Bettijcvcga dela "Hcrmcncutika kao opšta metoda duhovnih nauka, Književna zajednica Novog Sada, Biblioteka Elementi - 4, str. 7-47; leta 1989v Anthroposu žc omenjena zadnja študija na temo koflikta interpretacij, na katere koncu začenjamo pričujočo.
Konec te študije predstavlja v veliki meri nejasno skico odnosa med hermenevtiko in gramatologijo (Anthropos, št. 3/4, str. 222-224), po drugi strani pa nam jc vpotegnitev fenomena moči (kot "mčči-biti" in "pustiti-biti") omogočila razvitje desetih kategorialnih sklopov, kot smo jih imenovali. Največ nesporazumov (Lacan: nesporazum jc bistvo komunikacije) sta povzročila gramatološka "krutost" in "holeno napačno razumevanje". "Hotcno napačno razumevanje" pomeni, da se listi, ki razumeva, lahko izhodiščno postavi v situacijo hotenega napačnega razumevanja: velikokrat, ali celo vedno, bistveno bolj produktivna situacija na začetku proccsa razumevanja kot vsaka dobronamerna naperjenost, ki pomeni velikokrat vzvišenost in postavljanje nad tistega ali tisto, kar jc razumeti; nadaljnji postopek sc dogaja v okviru bistveno strožje metodologije, kot je hermenevtična. In kaj jc s "krulim zakonom razlike"? Izraz, je mišljen skrajno ironično: gcncracija, ki ji pripadam, jc sita ljudomilih idcdomi dvajsetega stoletja, ideologij, ki so pustile za seboj Auschwitz, gulage, Goli otok in podobna letovišča. "Kruti zakon razlike" pomeni tu dokončno slovo; nič več, pa tudi nič
manj. Pravkar začeli 'Tin de sicclc", ki jc hkrali konec tisočletja, je lepa priložnost za to. Zato je "mdČ" kol"sein-konnen", ki je hkrati "sein-lasscn", nujno "changcmcnC, tudi kot "le changcmcnt du terrain". Zato "pustiti-biti" in "sprememba" nista v nikakršnem nasprotju. Nasprotno: resnična sprememba nc sovpadc z nasiljem, tudi m6č kol mčč je potrebno jasno razločili od nasilja, drugače povedano: šele resnična sprememba lahko omogoči dejansko dogajanje tega "scin-lassen". Po drugi strani jc "scin-lassen" (če jo tematiziramo kot kategorijo in nc zgolj kot eksistcncial) kategorija relacije, sc pravi, da predpostavlja odnos med dvema monadama moči'. Moč pa je takšna in drugačna. Pomeni, da nc more bili vsakršna moč kot "scin-kttnncn" tudi "sein-lasscn". Pomeni: sprememba predpostavlja ukinitev "moči", ki kot "sein-konnen" ni hkrati "sein-lasscn". V tem kontekstu postane aktualen gramatološki um. Zakaj?
Zahteva po dckonstrukciji metafizike je tu hkrati zahteva po dckonstrukciji Hcidcggrovcga branja metafizike in s tem hkrati zahteva po dckonstrukciji Hcidcggrovcga pojma resnice. Ta dckonstrukcija pa se pri Dcrridaju začne z razgraditvijo Hcidcggrovcga razumevanja Nictzschcjcvc filozofije. Očitno so to hude, če nc celo nezaslišane zahteve. Heidegger je prvi pokazal Evropi, kako filozofsko relevantno v strogem pomenu besede mislili Nictzschcjcv tvegan poskus. Kar lahko na začetku za orientacijo rečemo, je naslednje: za Hcidcggra pomeni "volja do moči" "pozabo biti", pozaba biti pa predstavlja bistvo nihilizma; in nc samo bistvo nihilizma, ampak tudi bistvo metafizike. Čc tu anticipiramo naslednjo nedokazano trditev: Heidegger ni v stanju misliti "mdčr onstran nihilizma in onstran metafizike. Kaj to pomeni? Ali nam lahko na to vprašanje vsaj delno odgovori dcrridajcvska dckonstrukcija Hcidcggra?
Če si na tem mestu nekoliko oddahnemo. Zdi sc, da smo s fenomenom moči začeli prehitro, prehitro v tem smislu, da do sedaj nismo niti skicirali, kaj šele zarisali, kako stopi m6č v zgodovino zahodnoevropske misli in kako sc znotraj te zgodovine dogaja premislek tega fenomena. Z močjo kol mččjo je bila v zadregi večina velikih filozofov; enostavno povedano: skoz in skoz jc bilo soprisotno, čeprav sc nujno somišljcno vprašanje, kako temalizirati m6č, nc da bi zapadli njenim nihilisitčnim konsekvcncam. V filozofskih slovarjih (mi smo imeli v rokah Joachima Rittcrja: "Historischcs W5rtcrbuch dcr Philosophic", 5. zv., Bascl/Stuttgart, 1980) lahko preberemo, daje vpeljava m6či kol filozofskega problema stvar sofistov; da jc v ospredju siccr možnega širšega izbora grška beseda "dynamis" (pozneje latinska "potentia") in da jc moč vezana na "tisto možno" -"ta dynata"; moč da uveljavlja listo, kar je možno. Moč je tudi žc razločevana od nasilja (Gorgias), vendar se že v grški antiki zgodi tisto, kar spremlja skoraj cclotno zgodovino koncepta mdči: ni mišljena kol filozofski, ampak kot sociološki in politološki pojem (res je sociologija kol posebna veda, kot običajno rečemo, odkritje zgodnjega devetnajstega stoletja - A. Comtc; po drugi strani pa sc da žc pri Platonu razločiti spise, ki pokrivajo tisto področje, ki ga danes zasedata sociologija in politologija). Lahko bi rekli takole: "sfingina uganka mdčr je ostala nerazrešena do današnjih dni. Platon jc predlagal naslednjo rešitev združitev politične moči in filozofije, "dynamis politikč kai philosophfa", Aristotel jc problem moči premislil navezujoč a problem gospostva, "arhč", pozneje sta bila povezovana problem moči in problem avtoritete (HWdPh, str. 587, V. zv.), bolje: povezovana in razločevana (Cicero), problem, ki sc z aspekta povezovanja "moči umevanja" in "avtoritete" vrne v dvajsetem stoletju v Gadamerjcvi knjigi "Rcsnica in metoda". V srednjem veku je med nizom pomembnih mislcccv
zanimiv z aspckta našega problema moči predvsem Duns Scotus. Zakaj? Problem moči poveže s problemom vsemogočnosti moči boga. Ta daje najvišja aktivna moč, ki jc kot taka neskončna moč, bog je moč, ki zaobsega v sebi vse možno; bog jc samo in edino kot "omnipotcstas" tudi "omnipotentia". Tu je prvič nakazana možnost povezovaja (absolutne) m6či kot (absolutne) "m6či-biti", ki je hkrati ravno in šele kot (absolutna) "moči-biti" lahko tudi (absolutna) "pustiti-biti". To so naše izpeljave. V že omenjenem Ritterjevcm slovarju omenja avtor prvega dela gesla o "m6či". K. ROttgcrs Dunsa Scota po "Opera omnia", Lyon, 1639, D 1968 f., 12, 185; in študijo E. Gilsona: "Johannes Duns Scotus, 1959, 370-390. - In na tem mestu malce drzno vprašanje: kaj se zgodi, če stavek: bog jc moč obremo v: moč je bog?!
Zanimiv jc Machiavcllijev pristop do problema "m6či" (mimogrede: o Maciavclliju vedo največ tisti, ki niso prebrali niti ene njegove vrsticc) (dostopen tudi v srbohrvaškem prevodu: "Izabrano djelo", I. del, 518 str., II. del, 483 str., Biblioteka: Ncolatinizam in renesansa, Zagreb 1985). Razlikuje namreč med avtoriteto, ki potrebuje priznanja, in močjo, ki jc neposredno evidentna (HWdPh, V, 594). Čc nadaljujemo z bežnim in zelo, zelo subjektivnim pogledom v preteklost v zvezi s problemom moči; za nas jc zanimiv v nadaljnjem Thomas Hobbcs: njegova začetna razmišljaja o fenomenu moči so filozofska: ncdifcrcnciran pojem cclote moči jc identične s pojmom možnosti. Znotraj področja možnega je moč kostituirana kot difcrcncirajc priložnosti udejanjaja možnega (HWdPh, V, 596). V zadnji instanci jc moč identificirana z nosilcem državne moči, ki jc legitimen ravno zato, ker poseduje največjo moč, država pa z Leviatanom, biblijsko pošastjo. Dvajseto stoletje ga v veliki meri potrjuje za nazaj.
Tu lahk6 anticipiramo naslednjo trditev: v nadaljenjem razmišljajo filozofi o problemu "moči" do Hegla predvsem s "sociološkega" aspckta (izjemi Spinoza, Leibniz). Avtor pričujoče študije jc prebral leto dni po tistem, ko jc napisal v neki drugi študiji, da predstavlja "dynamis", oziroma, da predstavlja šele "dynamis" poslednjo utemeljitev konstclacijc "tčchne-poiesis-praxis", nalscdnji Lcibnizcv stavek: "La puissance est la possibility du changcmcnt ..." /Siimtl. Schr. und Br. 6/6, 168/, (HWdPh, V, 599). Šc naslednje lahko preberemo na tem mestu: Leibniz opredeljuje moč kot možnost spremembe ali gibanja /.../ Pojem moči kot možnosti spremembe pa jc apliciran tako na tisto, kar jc spremeniti, kakor tudi na tisto spremenjeno, ki morata oba zaobsegati možnost preobrata in kar predstavlja ponovno izhodišče (osnovo, Grundlage) za tradicionalno razlikovanje med pasivno in aktivno potcnco. (sic!). Voltairu, ki jc bil v zadnji instanci za enotnost moči države, moč pa pod nadzorom uma, je postavila ccrkcv nasproti razliko med "puissance tcmporcllc" in "puissancc spirilucllc" (HWdPh, V, 601). Ali jc to že anticipirano razlikovanje med "močjo" kot "scin-kčnncn" in "močjo" kot "scin-lasscn"? - Helvelius uvede sinlagmo 'Tamour du pouvoir", da bi ublažil neprijetne konotacije, ki jih prinaša s seboj pojem moči; ta ljubezen-do-moči (Nictzschc kot velik ljubitelj Francozov je Helvctiusa prav gotovo poznal) pa da jc evidentna antropološka danost (sic!) - Kanta zanima politična moč, prav tako Fichtcja.
Naslednji korak "naprej" pri tematiziranju fenomena moči stori Hegel, tematiziranju, katerega fizični konec smo v Evropi doživeli v letu "francoske revolucije" na vzhodu, v letu 1989; lepa letnica, ki je hkrati obletnica. Marx jc lepo napisal, da sc nc da preskočili fundamcnialnih zgodovinskih faz in da predstavlja šele visoko razvili "meščanski kozmos" pogoje možnosti tistega modela družbenega sobivanja, ki ga je imenoval komunizem, komunizem kot metaforo za spodobno družbo, kjer ni eksploatacije,
predvsem pa ni eksploatacije svobode. In konsckvcnce? Konsckvcnce nestrpnega divjanja v "komunizem"? Desetkrat (približno) večja eksploatacija kot na zahodu; eksploalacijc svobode na zahodu ni, medtem kojc bila do nedavnega na vzhodu tak6 absolutna, kot je bilo to Heglovo "absolutno včdcnje". Heglovo "absolutno vedčnje" pa jc bilo "absolutno včdcnje" celote. In kako je s celoto pri Heglu: "Das Ganzc ist da, wo die Macht ist;..." in pozneje v jenskih predavanjih 1805/6 postane "... das Eigcntumlichc des Bcgriffs des Bcgriffs ist absolute rcine Macht zu scin" (HWdPh, V, 605). Tako se znajdemo v absolutnem krogu: "absolutno včdcnje" - "absolutna celota - "absolutna moč". Hegel jc Titan filozofije, vendar bi lahko brez njegovih "absolutnih travm"danes lažje živeli. - Še nekaj pomembnega sc zgodi pri Heglu s fenomenom moči: "moč" postane mctaphysicum par excellence, ni vezana več zgolj na področje problema politično organizirane moči, pač pa postane filozofska kategorija v strogem pomenu besede.
Tu bomo naredili glede na naš problem določen preskok: naslednji, ki nas bo zanimal, bo Fricdrich Nictzscche, z njegovim tematiziranjem "moči" oziroma "volje do moči" pa stopamo neposredno v naš čas. Tu postane moč šc nekaj bolj zaresnega kot pri Heglu: "smrt boga", "volja do moči", "večno vračanje enakega", "nihilizem", to so sklopi, ki jih jc, enostavno povedano, treba prenesti; prenesti pa jih ni lahko. Na tem mestu sc nc nameravamo napotiti v Nictzschcjcv "kozmos volje do moči"; vzeli bomo na znanje Heidcggrovo naznako iz njegovih predavanj o Nictzscheju, da se metafizika volje do moči dogodi kot nihilizem in da ostaja znotraj nihilizma. Hcidcggru se bomo posvetili poznaje v konfrontaciji z Dcrridajcm, ali bolje, ko bomo poskušali razumeli Dcrridajcvo dckonstrukcijo Hcidcggra. Zato v nadaljnjem o še nekaterih zanimivih dojetjih fenomena "moči".
Bcrtrand Russell je vsekakor zanimiv ("Power", London, 1938): moč da bi naj postala takšen fundamcntalni pojem družboslovnih znanosti, kot je to pojem energije na področju fizike. Zanimiva ideja; ni kaj.
Jcan-Paul Sarlrc sc v zvezi s problemom "moči"' spusti na mikro nivo (v Rittcrjevcjm slovarju v tej zvezi ni omenjen, prav tako ne Derrida): prvo naravnanost nasproti drugemu, naravnanost, ki gre skozi tri faze: ljubezen, jezik, mazohizem, prvo naravnanost nasproti drugemu (v svojem delu "Bit in Nič") vpelje na naslednji način: v svojem izvornem odnosu do drugega, ko sc drugi poskuša polastiti moje svobode, se poskušam osvoboditi moči drugega. Enostavno povedano: konkretni odnos z drugim se začne z igro dveh monad moči, ki se kot moč vzpostavljata kot polaščanje svobode drugega. Da bi se kot moč vzpostavil, si poskušam podrediti drugega, medtem ko si drugi prizadeva podrediti mene. Ta igra moči ni stvar moje hudobije ali hudobije drugega, pač pa sc kot svoboda nasproti drugemu zgolj in edino na tak način vzpostavljam. Zato jc za Sartra konflikt izvoren smisel "biti-za-drugega", pa nc sam6 •zvorni smisel, ampak tudi resnica. (To velja tudi za interprctacijske modele: Ricocrujeva sintagma "konflikt interpretacij" ima tu svoj eksistencialni izvor.) Igra monad moči (moč Jc tu jasno razločena od nasilja) obvladuje celotno področje "biti-za-drugega", tudi drugo (ravnodušnost, želja, sovraštvo, sadizem) in tretjo ("Mit-sein" in mi, "mi"-objckt, "mi"-subjekt"). In končno Michel Foucault; ("Survcillcr et punir", Paris, 1975; "La volonte de savoir" (1. del "L'Histoire dc la scxualitd"), Paris, 1976)). Foucalult je sodobni mislec m6či": pri njem dobi moč zopet univerzalni karakter, uporablja sintagmo omniprčscncc du pouvoir", nima pa pri njem "moč" več karakterja metafizične usode v
Nictzschcjcvcm pomenu besede. Pri njem najdemo na primer naznako "mikrofizika moči", moč pa izhodiščno opredeljeno kot "raznolikost razmerij sil, ki naseljujejo in organizirajo določeno področje" (HWdPh, V, 614). Pri Foucaultu gre z eno besedo za to, da jc moč kot univerzalni fenomen našega bivanja hkrati analizirana na nizu mikronivojev po modelu mikrofizikalnega motrenja. Stvari postanejo tu posvetne narave in zato sproščujoče. Za Foucaulta bi, tak6 lahko rekli, da postavi "moč' kot tisto, ki bi lahko rekla: "Jaz sem lista, ki jc".
Kaj lahko rečemo ob koncu tega krajšega ekskurza v zahodnoevropsko zgodovino tematiziranja problema moči. Problem jc star toliko kot ta zgodovina, pri čemer jc bil res večkrat potlačen kot konccptualiziran, čc pa jc bil spravljen na nivo pojma, jc bil vedno hitro marginaliziran. Razlogi so enostavni: moč jc bila takorekoč v vseh zgodovinskih obdobjih skrivana kot kakšna družinska sramota, da bi sc lahko njej nadete maske uveljavljale kot ljubezen, vera, upanje, napredek, sveto, bog, bit sdma, um, svoboda in druge. Moč pa, čeprav izza teh mask brezobzirno prakticirana in zlorabljana, potisnjena na območje nihilizma. Tisto, kar velja v takšni situaciji storili, jc: vrnili ontološko digniteto fenomenu mdči in poskusili tematizirati m6č onstran nihilizma in metafizike.
Takšen poskus icmatiziranja pa nas poslavlja pred nalogo posiaviive problemske konstclacije, ki zaobsega tri misicce (Nictzschc, Heidegger, Dcrrida) in odnosa med njimi, ko gre za sklope metafizike, nihilizma, difercncc in moči. V tej zvezi smo izhodiščno napoteni na Hcidcggrova predavanja o Nictzschcju (1936-1940), oziroma njegov tekst, ki jc izšel leta 1967 z naslovom "Evropski nihilizem" in ki vsebuje zgolj manjši del prej žc objavljenih predavanj o Hictzschcju in razprav o njem (podrobneje o tekstu "Evropski nihilizem" Ivan Urbančič v predgovoru slovenskega prevoda, Ljubljana, 1971). - Nas bo zanimalo, kako postavi Heidegger Nictzschcja znotraj metafizike in dogajanja nihilizma kot "volje do moči". Na tem mestu bomo nakazali zgolj nekaj korakov v Hcidcggrovcm mišljenju, korakov ki predstavljajo v veliki meri "rezultat" Hcidcggrovcga premisleka: te Hcidcggrovc korake sc da nanizati v obliki silogizma: "Nictzschcjcvo temeljno spoznanje pove: bivajoče jc bivajoče kol volja do moči na način večnega vračanja enakega.", "Nictzschc priznava bivajoče kol tako. Toda ali priznava s takim priznanjem tudi bit bivajočega, in siccr njo samo, bit, namreč kot bid Nikakor. Bil jc določena kol vrednola in s tem razložena iz bivajočega kot pogoj, postavljen od volje do moči, tj. od 'bivajočega' kot takega. Bit ni priznana kot bit." /.../ "... da spoznamo, kako je v Nictzschcjcvi metafiziki bit sama ničeva." In sklep: "Zato pravimo: Niclzschcjcva metafizika jc pravi nihilizem" (EN, 247-249). Pomeni: čc pri Nictrcviicju ni bit priznana kot bit, čc je volja do moči nekaj bivajočega, potem jc "volja-do-moči" lahko zgolj ontični in nikakor nc ontološki problem? Kaj pa, če na tem mestu takoj potegnemo jasno razmejitev med "voljo-do-moči" in "močjo", razmejitev kot razliko, in rečemo: volja-do-moči kot volja-do-moči jc ontični problem, medtem ko je moč kot moč ontološki problem; moč, dojela kot "Scin-kOnncn", ki jc hkrati "Scin-lasscn" (to seveda ni Hcidcggrovo razumevanje moči, čeprav so uporabljani Hcidcggrovi termini), moč kot "moči-biti", kije hkrati "pustiti-biti". To bi nadalje pomenilo, formulirano v obliki hipoteze, da velja postavili ontološko difcrcnco med "voljo-do-moči" in "močjo". Čc postavimo naslednje vprašanje onstran Hcidcggrovskc ortodoksije: na kakšne način sc da to storiti, in, ali sc da to storiti skozi dcrridajcvsko optiko? Čc sc to da storili, na kakšen način?
Vprašanja so legitimna v tolikšni meri, kolikor se nam Dcrridajevi teksti nc dajejo na način linearnega filozofskega sklopa, kotje to značilno za klasične filozofske opusa. Tu sc znajdemo žc pri možnosti pristopa v veliki zadregi, čeprav jc res, da jc delo "O gramatologiji" v veliki meri šc klasično; sam sklop njegovih del jc problemsko in tematsko razpršen; model discminacije deluje kot učinek žc na začetku. Recimo takole: Derridajcvo delo predstavlja labirint. Kaj to pomeni? Odgovorimo enostavno: čc je labirint, jc očitno treba najti Ariadnino nit za izhod iz tega labirinta. Težava pa jc v tem, da smo v tem trenutku šc zunaj. Postavimo na tem mestu hipotezo: problem ontološke difcrcncc med voljo do moči in močjo jc m6či tematizirati z dcrridajcvsko optiko skozi razumevanje gramalološke razlike, to jc Dcrridajcva diffčrance, pisana z a. Stopnje pa bi bile naslednje: ontična razlika, ontološka razlika, gramatološka razlika. Na tem mestu bomo prvo in drugo (Heideggrovo ontološko) predpostavili in poskušali razumeli tretjo. Izhodiščni deli v tej zvezi bosta: Jacques Dcrrida: "Marges de la philosophic", Paris, 1972 in Jean Grcisch: "/7crmčncutiquc ct grammatologic", Paris, 1977.
Znajdemo se v žc znani situaciji: Na začetku jc bila beseda .... sc pravi "diffčrance", vendar z naslednjim poudarkom: "diffčrance" kol neografizem, nc kot neologizem: "diffčrancc" jc vpisljiva, ni pa slišljiva. Drugače povedano: na nivoju fenomena ni opazljiva, razkrije jo šele grafem; v slovenščini si lahko pomagamo na naslednji način: diffčrcncc - razlika, diffčrance - razlika. Ta zgolj grafemska opazljivost pa jc za gramatološko opliko bistvenega pomena. Kako tc stvari razvijati naprej? Sistematično stori to Grcisch v žc omenjenem delu (HcG, 117). Naj tu anticipiramo samo šc naslednjo trditev: razlika jc vezana na problem pisave, problem pisave na problem sledi pri Dcrridaju.
Če je na začetku drugačen grafem, drugačna pisava, kaj to pomeni za samo ekonomijo difcrcncc (HcG, 117)? Uvajanje jc postopno in gre preko branja Dcrridajcvih "Robov": da ni razlika izhodiščno niti beseda ("mot") niti konccpt ("conccpt"), da jo lahko predstavimo kot motiv ("motif) - (M;3,16;HcG, 117). Naslednje, kar izvemo, jc, da jc ludi ta Dcrridajcva beseda (ki dobesedno ni beseda) izdelana skozi proccs discminacije (čc predstavlja discminacija nasproten proccs Ricocurcjvi hermenevtični polisemiji). Ker predpostavlja izraz motiv šc vedno semantično enotnost (tudi čc jc polisemične narave), predlaga Dcrrida izraz "faisccau" "sveženj" (M,4; HcG, 117). To Pomeni po Grcischu dvoje: (1) - po eni strani pomeni sveženj mesto križanja "bojnih linij", "linij moči" ("lignes de force"), (M,4); (2) - nadalje da nakazuje generalni sistem ekonomije Dcrridajcvc misli; mislili razliko kol sveženj, da pomeni tako dojeti njegovo notranjost kot "cpohalno tekstualno omrežje" (M,22), naznačeno z imeni: Freud, Nictzschc, Lcvinas, Heidegger.
Sledijo vprašanja: ali predstavlja razlika konfiguracijo konccptov, pa sama ni konccpt; ali predstavlja tak6 neke vrste mcla-konccplualno realnost v smislu določenga Principa? Nc. Dcrrida to možnost zavrne. Ni vidljiva kot nekaj cksisicnmcga, ni slišljiva, jc pa vpisljiva. Nima nili cksistcncc nili escnce; da zamaje opozicijo med čutnim in inteligibilnim (M,6; HcG, 118). Prcvalcnca negativnih modalitct najavlja, da jc moči obravnavami razliko zgolj skozi opombe, irditvc z roba. Da sc tako razlika najpoprej razpira kot "icmporizacija" in "spacializacija". Kaj to pomeni? - Izhodišče jc tu semantična analiza, rcfcrcnca pa jc latinski glagol diffcrrc. Po Grcischu jc potrebno razlikovati dvoje fundamcntalnih pomenov tc besede: (1) - "rcmctlrc h plus tard", "temporiser", kar jc v fenomenološkem jeziku "la constitution originairc du temps et de
l'espace" (M,8; HcG, 119); prezcnca jc skoz in skoz difcrirana, vendar skoz in skoz odlagana, suspendirana; (2) - "nc pas etre identique", "etre autre"; sugerira idejo distance, d'un espaccment, kar dovoljuje razumevanje razlike kot povezovanje gibanja tcmporizacijc in spacializacijc. Sam "a" v francoski besedi "deffčrancc" pa dobi Dcrrida tako, da formo participa prezenta "different" transkribira v substantivno formo; tako lahko mislimo "diffčrancc" pred njenimi učinki, diffčrancc" kot operacijo pred njenimi učinki (M,9); diffčreance je tako najpoprej opcracija, preden lahko postane učinek (HcG, 119).
Naslednja metaforična naznaka razlike je produkcija:, če karakterizirata znak pri Ferdinandu dc Saussurcju arbitrarnost in difcrcncialnost, predstavlja razlika pogoj označevanja: da dovoljuje igro razlik znotraj notranjosti jezika (M, 12). To gibanje igre pa je "produkcija" oz. "ekonomija". Tu se, kot poudarja Grcisch, Dcrrida razmeji nasproti dvema drugima možnostima: da bi po eni strani lahko rekli, da je razlika na izvoru razlik, da jih "pusti biti", da jc njihov pogoj možnosti ali vzrok (HcG,120). Da ni ekonomije brez razlike, da je to zato najsplošnejša struktura ekonomije: tako klasične ekonomije metafizike, kot metafizike klasične ekonomije. (Dcrrida: "fbsitions", Paris 1972,17; HcG, 120).
Naslednje, kar implicira razlika, je razsrediščenje zavesti (Nictzschc, Freud), to da neposredno pomeni, da je vprašanje "kaj jc razlika", slabo postavljeno vprašanje. In končno: razlika je gibanje, v skladu s katerim se kakršenkoli sistem konstituira kot tkanje razlik. Kot šc formulira Dcrrida: "...razlika nas drži v odnosu s tistim, česar nujno nc poznamo in kar izstopa iz alternative med prisotnostjo in odsotnostjo (M,21; HcG, 212).
Naslednja možnost "razlike" pri Dcrridaju izskoči iz njegove interpretacije "drugosti" /"altčritč/, kot jo najde pri Lcvinasu /če navedemo nekatera Levinasova dela: "La thčoric de l'intuition dans la phčnomčnologie dc Husscrl", Paris, 1930; "En dčcouvrant l'cxistcncc avcc Husscrl et Heidegger", Paris, 1949; "Totalitč ct Infini. Essci sur l'extčrioritč", Dcn Haag, 1961; "La trace dc l'autrc", Paris, 1963; "Difficile libcrtč", Paris, 1963; "Enigme ct phčnomčne", Paris, 1965; "Un Dieu homme?", Paris, 1968; "Dicu et la philosophic", Paris, 1975). Grcischa zanima Levinasova ideja "illčitč" (prisotna v študiji "Enigma in fenomen"). Tu ne gre za običajen pojem drugega. Pojem "illčitč je pri Lcvinasu povezan s teološkim dojetjem preteklosti boga (HcG,122) (siccr pomeni latinski illc,a,ud - oni, tamkajšnji, prejšnji, tedanji, prej omenjen, že imenovan...). Grcisch navaja naslednji stavek iz Levinassa, ki pojasnjuje to "illčitč": "Tisti, ki je prešel onstran, ni nikoli bil prisotnost. Bil je pred vsako prczenco in jc izstopil iz vsake sočasnosti v času, ki ni človeško trajanje, niti popačena projckcija, niti ekstrapolacija trajanja, ni izbris in izginitev končnih biti, pač pa originarna prejšnjost boga v odnosu do sveta, ki ga nc more locirati - nczapomnljiva preteklost, ki se nikoli ni prezentirala, ki se nc more izreči v kategorijah Biti in strukture, pač pa Eno, kot je to hotela izreči vsa filozofa, onstran biti" (EePh, 216, HcG, 141). Dve stvari sta po Greischu v tej zvezi pomembni: da ta teološka misel ni več onto-teo-loška in da gre pri njej za zavračanje pozicije in opozicije, enigme in fenomena. Dcrrida pa zadrži od Lcvinasa možnost misliti "drugost" /"altčritč"/, ki sc je ne da več zreducirati na metafizični konccpt drugega /"autre"/ (HcG,122).
Problem "razlike" razvija Dcrrida naprej, in to v tem smislu, da jo postavi kot problem nasproti hcideggrovski "ontološki razliki". Kaj to pomeni? Ali ni to nezaslišana nehvaležnost, da postavi Derrida svojo "diffčrancc" nasproti Hcidcggrovi "ontološki
difcrcnci", ko jc vendar do svoje "diffčrancc" prišel edino in zgolj po poli, ki jo jc utrl Heidegger s svojo idejo?! Pustimo na tem mestu takšne obtožbe ob strani in poskušajno razumeti, kaj najde Jean Grcisch v tej zvezi v Dcrridajcvih "Robovih": da implicira vpotegnitev Lcvinasovih razmišljanj zahtevo po ontologiji ontologije in da bi lahko v tem kontekstu (M,23; HeG, 122) opredelili "razliko" kot "ontično-ontološko razliko" (skozi vprašanje, ali jc moči misliti "tcmporizacijo" in "spacializacijo" znotraj difcrcncc biti in bivajočega in z negativnim odgovorom nanj), Hcidcggra kot Hcidcggra postaviti znotraj "pozabe razlike", zgodovino pozabe biti na opredelitli zgolj "aspekt" epohe "diapherein" (M,23; HcG,122). To pomeni za Dcrridaja naslednje: "razlika" kot "razlika" jc "starejša" od "ontološke difcrcncc" in "rcsnicc biti". - To so hude trditve, vendar omogočajo, kot bomo videli pozneje, ustrezno razumevanje fenomena "mdčr kot fenomena fenomenov, fenomena, ki ga Heidegger po našem mnenju ni ustrezno tematiziral, pa vendar s pomočjo hcidcggrovskih sintagem: če smo nekje zapisali, da se fenomen kot fenomen vzpostavlja skozi "moč" in "razliko", pri čemer velja razumeti "m6č" tu v smislu hcidcggrovskcga "sein-k5nncn" /kot cksistcncial "ScinkOnncn" v "Biti in času"/, "m6či-biti", in "scin-lassen" /kot sintagma "Scinlasscn" v predavanju in poznejšem spisu "O bistvu resnice"/, se pravi "m6či-biti", ki jc hkrati "pustiti-biti", to nc pomeni, daje to zatrjeval Heidegger; gre, enostavno povedano, za našo "aplikacijo" dveh fundamcntalnih Hcidcggrovih uvidov (pri njem samostalniško fiksiranih) na fenomen "moči"; čeprav je res, da implicitno izhaja iz spisa "O bistvu rcsnice", da temelji vsako "Scinlasscn von Scicndcm" v nekem "Scinkčnncn". Opredelitev "moči (Macht), kije hkrati "m6či-biti" (sein-konnen") in "pustiti-biti" ("sein-lasscn"), dopušča, tako menimo, premislek tega fenomena onstran Nictzschcjevih horizontov. Ker Heidegger tega ni bil v stanju storiti, je postavil leta 1933 Nictzschcja v zelo neugleden politični kontekst. Deset let pozneje pomeni to zanj postavljanje Nictzschcja znotaraj dogajanja metafizike kot nihilizma.
Čc se vrnemo k Dcrridaju,oziroma k njegovi zahtevi po možni ali cclo nujni zahtevi po transgresiji hcidcggrovske misli. Težavnosti tega prehoda se Dcrrida zaveda (M, 23; HcG, 122), po drugi strani pa postavlja v zvezi s tem izhodiščno fiksno trditev: "La diffčrance n'est probablement pas unc cspčce du genre diffčrcncc ontologique." Razlika ni zvrst ontološke razlike. Kaj to pomeni? - V veliki meri že vemo, kaj razlika ni, poznamo žc nekatere njene funkcijskc metafore. Čc ni zvrst ontološke difcrcncc, po kakšni poti sc da kreniti naprej, nazaj, z eno besedo drugam? V delu "Robovi filozofije" najde Jean Grcisch mesto, kjer da sc razkriva Dcrridaju obveznost poti, ki bi premestila celotno hcidcggrovsko verigo dogodja /"Ercignis"/ in ga vpisala na drugačen način (M, 27; HcG, 122). Da jc potrebno postaviti nasproti cnosti dogodja dvojnostnost - binamost razlike, kako sc odreči ontološki difcrcnci (Hcidcggrovsko dojeti) ali iti čez, nc da bi s tem pristali zgolj na vrnitev k "učinkom razlike"? To vprašanje mora ostati odprto, ker ni odgovora na vprašanje, "kaj razlika jč?", po drugi strani pa vemo, da je tako zastavljeno vprašanje napačno postavljeno vprašanje. Se pravi, kljub temu vrnitev k "zgolj učinkom razlike"?!
Pustimo to vprašanje na tem mestu neodgovorjeno. In stopimo na drugo pot: kaj pomeni binamost ("duplicitč") razlikcl Binarnost razlike pomeni za Dcrridaja tudi drugačno praktiko števil; pravi nekako takole: kot drugačna praktika števil vrača discminacija na sccno rabo, kjer ni mogoče šteti niti z ena nili z dva niti s tri, pač pa se vse začenja z diado. Da organizira binarna opozicija konfliktno in hierarhizirano polje, ki
ga nc moremo zrcducirati niti na izvorno cnost niti izpeljati iz prve enostavnosti niti ponotranjiti dialektično v tretjem terminu. /.../ Discminacija premesti onto-teo-loško trojico /bit-bog-logos/ v skladu s kotom določene upognitve/umika (Dissemination, 32; HcG, 123). Konsckvcnce so po Grcischu naslednje: ta upognitev/umik razlike, je hkrati določena upognitev/umik resnice; in vprašanje: kaj postane resnica znotraj misli binarnosti, ki ne dopušča niti krožnosti niti ternarnega ritma heglovskcga pojma, ki pa hkrati nc dovoljuje, da bi zadevo speljali nazaj na izvorno preprostost hcidcggrovskcga "Ereignnis". (HcG, 123) - Kaj pomeni, da se vse začenja z diado? Diada jc tudi, oziroma bolje, predstavlja tu pogoje možnosti vsakega možnega "grafoma", diada jc "arhi-razlika", diada jc sled ("trace"), "ideja sledi", diada je na "začetku arhi-pisave"; za sled je potreben samo sneg in stopinja v njem; z diado (0,1) sc da napisati vse, kar jc možno napisati; čc je diada pojem sledi in čc jc tisto, kar jč, v zadnji instanci zgolj zapis /sled/, kot to vedo fiziki, ki proučujejo subatomski svet, in če je inteznivnost sledi odvisna od energije/moči, potem je razlika moč, njeni učinki pa sledi; ali še drugače: onličnc razlike so učinki razlike kol moči: tu postane moč dobesedno " moči-bilf, ki jc hkrati "pusliti-biti': diada. Čc jc vse, kar jč, zapisljivo z diado, potem jc tisto, kar jc, sled, sled drugega, ali cclo Drugega (kakorkoli ga žc imenujemo: Narava, Bit, Bog ...), diada pa absolutna forma: z manj nc gre, več pa ni potrebno: hudič in ljubi bog; univerzalnost diade je v tem, da jč tisto, kar sc na način diade vpisuje, hkrati diada: jezik subatomskega sveta, jezik kromosomov, jezik računalnikov (kot so to po čisto drugi poti odkrili znanstveniki), jezik biti in možnost biti, obvladuje binarni kod: gramatološko povedano: grafom. V tem smislu je za Dcrridaja grafom pred fonemom. Govorjenje že predpostavlja sled: ta sled jc lahko strukturno genetske ali pridobljene narave. Oploditev se dogodi, ko si dva genetska grafema podata roki; ali, ko pride en gentski grafem na obisk k drugemu, pa ga drugi več ne spusti iz rok. "Amor scripturac" lahko tak6 jemljemo dobesedno.
Če sc vrnemo k žc omenjenemu vprašanju: če implicira discminacija določeno upognitcv/um//c razlike, ki je hkrati določena upognitcv/um/1 resnice, kaj postane resnica znotraj misli "binarnosti", misli sledil Oziroma, kaj to pomeni? Če tu odgovorimo na vprašanje z vprašanjem, kot se to za teške situacije spodobi: Ali to pomeni, da nas jc razmišljanje o razliki spravilo, ne da bi se tega prav zavedali in to vzeli na znanje, onstran resničnega in napačnega, onstran dobrega in zla? Na določen način gre ravno za to (HcG, 123)! To da nadalje pomeni, da jc vprašanje po resnici, ki je postavljeno v zvezi z vprašanjem po razliki, vprašanje po procesu resnice v smislu vpisovanja učinkov resnice. Pomeni: nc gre več niti za rcsnico kot skladnost niti za rcsnico kot razkritost v hcidcggrovskcm smislu, gre za tisto, kar označuje Dcrrida s sintagmo: "il faut la včrite", ali kot to pove Dcrrida z več besedami: "Ponavljam torej, puščajoč stavku in glagolu vse njune discminacijskc performanse /"pouvoirs", moči"/: il faut la včrite, treba jc rcsnice" (fbsitions, 80, HcG, 124). - Treba je priznati, da ta "izhodiščna" "teoretska zahteva" po rcsnici pri Dcrridaju nasproti rcsnici kol skladnosti in rcsnici kot neskritosti nc zveni niti posebno novo niti posebno prepričlivo. Stvari postanejo bolj zanimive, ko zadeva steče. Kaj pomeni stavek "treba je resnice" in kaj pomeni, da vsebuje stavek mnogolike discminacijskc performanse?
Če hoče Dcrrida realizirati transgresijo nasproti Hcidcggrovcmu dojetju rcsnice, nasproti njegovemu spraševanju "po bistvu rcsnice", nasproti njegovemu spraševanju po rcsnici kot razkritosti ali neskritosti, nasproti njegovemu spraševanju po rcsnici biti,
mora najti izhodiščno točko možnosti takšne transgresije. Če je Nietzsche fundamental nega pomena za gramatološko podjetje, se bo verjetno usoda tc transgresije odločala na relaciji Nictzschc - Heidegger; vsebinski aspekt te rclacijc pa predstavlja Hcidcggrovo branje Nictzschejcvih tekstov, in to tisti deli Hcidcggrovcga branja, kjer je govor o tem, da Nietzschcju kljub preobračanju platonizma ni uspelo na drugačen način opredeliti bistva resnice. In prav na tem mestu se začnejo za Hcidcggra dogajati usodne stvari, in to nc zgolj po Dcrridajevcm mnenju. - Po Hcidcggru dovršuje Nictzschejev premislek metafizično zgodovino rcsnicc v smislu realizacije njenih najekstremnejših konsckvcnc, tako da hkrati naznačuje njen konec. Ne postavi pa po Hcidcggru vprašanja po metafizični opredelitvi njenega bistva. Hcidcggrovsko formulirano: bistvo resnice kot razkritosti ostane prikrito tak6 Nictzschcju kot Platonu. Ker nas zanima predvsem dcrridajcvska razrešitev, naj na tem mestu te v veliki meri ne dovolj prcciznc naznakc odnosa Hcidcggra do Nictzschcja zadostujejo.
Kakšen model branja Nictzschcjcvc filozofije predlaga Dcrrida? Branje, katerega "protokol" se vzpostavlja na osnovi "razlike" /"diffčrance"/. Kot to pojasnjuje Jean Grcisch: za Dcrridaja jc odločilnega pomena, rešiti Nictzschcja pred modelom heidcggrovskcga branja; pomeni: Nictzschcja jc potrebno brati drugače: izven zgodovine rcsnice, dojete znotraj zgodovine bili (HcG, 129). To da pomeni v nadaljnjem naslednje: Nictzschcja je potrebno brati izven konteksta logosa in resnicc biti; da je Nictzschcjcvo preobračanje platonizma manj nedolžno, kot se to dozdeva Hcidcggru. Prvi učinek tega preobrata da ni zgolj, da napravi prezcnmo neskladje med lepim in resničnim, pač pa da postane v luči tega neskladja /"dčsaccord"/ razlika kot taka sploh šele berljiva. (HcG, 129) To še nadalje pomeni za Dcrridaja, da je od trenutka, ko postane znotraj Nictzschejcvcga mišičnega poskusa razlika berljiva, nelegitimno postavljati Nictzschejcvim tekstom vprašanje po rcsnici kot vprašanje po bistvu resnicc. In nadaljnja, sprva dozdevno dovolj neresna Dcrridajcva trditev: "razlika" postane berljiva šele potem, ko nam postane jasno, da je tisto bistveno pri Nietzschcjcvcm preobračanju platonizma v tem, da postane resnica ženska: "le devenir femme dc la včrite" (v študiji "La Question du Style"; HcG, 129). Kaj te nenavadne trditve pomenijo?!
Ženska jc tu metafora za tisto, kar se izmika in kar sc izmika samemu sebi. Resnica je nekaj, kar se mi izmakne in kar sc hkrati izmakne samemu sebi. V tej zvezi nujno pade vprašanje po bistvu rcsnice, po njeni lastnosti ali identiteti; v tej zvezi pomeni tudi hcidcggrovska "alčthcia" prikrivanje rcsnice kot izmikanja in samoizmikanja. Heidegger je tako po Dcrridaju pri svojem branju Nictzschcja spregledal tisto, kar je pri Nictzschcjcm preobračanju platonizma najpomembneje: "le devenir femme de la včritč". In še dccidirana Dcrridajcva trditev: Hcidcggrova "alčthcia" je še preveč zastrta s koprenami, preveč jc "schlcicrmachovska" /"Scheicr" - koprena/, (QdS, 282), da bi se razkrila kot pisava - čeriture, razlika - diffčrancc, pretvarjanje- dissimulation, himen -hymen (HcG, 129). - Če poskušamo sedaj te stvari dojeti z manj metaforičnimi izrazi: da gre po Grcischu pri Dcrridaju za tisto, kar bi lahko imenovali "proces rcsnicc", in kar najde pri Mallarmčju, ki se izogne platonistični mimezis, kar pa da nc pomeni sprejetje heidcggrovske zahteve po napotitvi k izvornejšemu dogajanju rcsnice kot "alčlheie". Da zadržuje Mallarmč diferencialno strukturo mimičnega, vendar nas mimičnost kot performansa ne napotujc več na neko izvornejšo danost, da nas ne spravlja enostavno v stanje mišljenja, pač pa branja (D, 234; HcG, 130). Da ni več mogoče reči zanjo - es gibt, da smo tu znotraj strukture reda, odseva, sijaja, "lustre", znotraj stalne aluzije,
namiga, znotraj igre ogledal in dvojnikov, ki nc podvajajo ničesar enostavnega, izvornega (D, 236), tudi nc izvorne enostavnosti heidcggrovskcga "Ercignis". In šc skrajne Dcrridajcve konsckvcncc: ta operacija premestitve, ta igra simulakra, stalna aluzija, ki nc osvetljuje ničesar (D, 236; HcG, 130), ukinja vsako poslednjo rcfcrcnco do "biti", ali do kakršnekoli poslednje instance; resnica ni več poslednja instanca. (HcG, 130). Kaj vse te hude stvari pomenijo? Najpoprcj, da pade Heidegger s svojim spra.šcvanjcm po biti znotraj metafizike, da jc ontološka difcrcnca šc znotraj metafizična difcrcnca, da ima to usodne konsckvcncc za neustreno tematiziranje fenomena "moči" pri Hcideggru, da sc s tem izmakne Hcidcggru domet Nictzschcjevc misli. Čc tvegamo na tem mestu šc naslednjo paradoksno trditev: Nictzschc začenja na tistem mestu, na katerem je Heidegger končal: ujetost biti v tavtologijo pomeni za Nictzschcja, da je bil "meglica in zmota" /"cin Dunst und cin Irrtum"/. Znotraj dcrridajcvskcga podjetja pa lahko po Grcischu izpeljemo iz dejstva, da resnica ni poslednja instanca, naslednje konsckvcncc: s tem ko smo ukinil resnični svet, smo ukinili tudi iluzijo (pozicija poznega Hcidcggra jc šc vedno pozicija "zgubljenih iluzij"; v tem smislu jc nujna ena njegovih poznih izjav: "samo kak bog nas lahko šc reši"); misel razlike sc ograjuje od resnice kot iluzije. Misel razlike da nas naslanja znotraj aluzije brez temelja in brez cilja (to se ujema z odkritji sodobnega naravoslovja). Kljub temu pa še vedno ostane zahteva: "il faut la včrite"; vendar sc sedaj nc uveljavlja več vsiljivo, ampak jc razpršena znotraj različnih konccptov. Razlika da diferencira rcsnico kot metafizično Rcsnico (HcG, 130).
Lahko bi rekli, da tematizira gramatologija "ničelno stopnjo" metafizike, metafizike kot iskanja arhč, tčlosa, lčgosa, da nas osvobaja, da nas osvobaja metafizičnih in s tem tudi hcidcggrovskih iluzij, da predstavlja ravno sestop do ničelne točke takoimenovano "dckonstrukcijo". Vsaka "ničelna točka" pa jc kot konec nečesa vedno začetek nečesa drugega; to jc tudi eden od pomenov Nictzschcjcvcga stavka "bog jc mrtev". Filozofija mora enostavno in nujno priti do takšne ali drugačne ničelne točke, da bi sploh lahko začela. To situacijo najbolje opisuje stavek Antonina Artauda (Dcrrida sc ukvarja z njim v študiji: "La parole sofflčc"): "Nismo šc na svetu, ni še sveta, stvari šc niso narejene, smisel življenja ni najden"; dckonstrukcija pa, recimo, tisto, kar jc Cankar označil kot "očiščenje in pomlajenje". Ob nastopajočem "lin de sicclu" smo dobesedno zasuti pod kupi metafizičnih odpadkov totalitarnih miselnih modelov, od katerih jc imel vsak v roki poslednjo instanco, s tem Rcsnico, z Rcsnico pa tudi življenja ljudi. Gramatologija predstavlja enega od "postmodernih" poskusov dckonstrukcijc teh modelov.
Eden od aspektov gramatološkega slovesa od Rcsnicc predstavlja vpotegnitev legitimnosti pluralnosti pozicij, enega od aspektov te pluralnosti pa odločitev, da lahko uporablja gramatologija vse filozofske diskurze, da sc lahko druži z vsemi, in hkrati spoznanje, da jc to njeno obnašanje produktivno, hkrati pa pomeni "prepoved" dokončne nastanitve znotraj kakega diskurza. Gre za druženje in obiskovanje, za obiskovanje "drugega", "drugačnega"; obiskati nek tekst, pomeni aktualizirati "drugost" nekega diskurza (HcG, 154). Samo znotraj igre razlik sc lahko vzpostavlja pluralnost pozicij. Ta igra razlik jc kot igra monad "moči dogajanje "moči"', ki jc kot "scin-kOnncn" hkrati "scin-lasscn". Takšno obnašanje pa predpostavlja, kot smo to že napisali, gramatološko dckonstrukcijo, pri čemer insistira Dcrrida na razliki med dckonstrukcijo in dcstrukcijo. Kaj to pomeni? Dckonstrukcija pomeni po eni strani najpoprcj slovo od naivnosti smisla, po drugi strani pa implicira rcdukcijo smisla; interes gramatologijc pa ostaja filozofski diskurz v smislu dojetja tega diskurza kot prvega apriorija, s hkratnim upoštevanjem
zahteve: "Nikakršne filozofije - pisava" (M, 345; HcG, 157). Kaj pomeni to dozdevno nasprotje med interesom in zahtevo?! Dcrridajcvo pojasnjevanje v "Robovih" povzame Grcisch na naslednji način: (1) - po eni strani pomeni prekinitev s /hermenevtičnim/ krogom (nekje smo zapisali sintagmo "gramatološki krog", veljavna je zgolj kot metafora), ker počiva lc-ta na logoccntričncm krogu, ta pa izgine, da bi napravil možno z vpeljavo pisave drugačno strukturo: elipso. Se pravi: hcrmcncvličncmu krogu jc postavljena nasproti gramatološka elipsa, ki prinaša s seboj moment razsrediščenja. (2)-predmet pozornosti postane formalna struktura filozofskega teksta kot artikulirane pripadnosti k neki skupni ccloti; da jc s tem moči načeti logocentrično metafiziko. (3) -postaviti vprašanje po filozofiji kot pisavi; da to pomeni, kot pravi Dcrrida v "Robovih", da njene operacije niso orientirane zgolj ob smislu, misli, biti, rcsnici ... (M, 35; HcG, 158). - Tisto, kar jc v tej zvezi šc posebej važno poudariti: dckonstrukcija ni nič destruktivnega; čc jc misel razlike ekscesivna (ex-ccdo, izstopim), ta cksccs nc pomeni anarhičnega dcstrukluriranja, ampak za Dcrridaja povezovanje cksccs in ekonomije, ekscesa in računa, naključja in pravila, programa in njegovega ostanka, rigorozna strukturiranost teksta je komplementarna izstopu (D, 62; HcG, 158). Ncprescgljiv vzor je v tej zvezi Fricdrich Nictzschc: Čc jc Sokrat zaščitnik hermenevtike, jc Nietzsche praoče gramatološke dckonstrukcije, to fundamentano naravnanost pa označuje po Dcrridaju tisto, kar jc Nictzschc imenoval "aktive Vcrgesslichkcrt", Toubliancc active". - V tem krutem prazniku in praznovanju nc more biti več prostora za ponižno čakanje bili (M, 163; HcG, 159). Tako dobiva po Grcischu Dcrridajcva dckonstrukcija kot gesta mišljenja bistveno drugačen pomen kot Heidcggrova dcstrukcija metafizike: ni "Vcrwindung"/vcrwindcn = vcrschmcrzcn/ dcr Mctaphysik, prebolevanje metafizike; pri Vanji Sutliču najdemo sintagmo "prcboljcvanjc epohe"; Heidegger naredi lcksikalni prehod od " Ubcrwindung" k "Vcrwindung"; v slovarju najdemo za "verwinden" naslednje sinonime: ubcrwindcn, vcrschmcrzcn, hinwegkommen iiber. Sutlič je dobesedno preboleval metafiziko in Hcidcggra; etimološko sc da izraz prevesti tudi kot "previharjenje" metafizike, čeprav jc res, da ta izraz manj ustreza Hcidcggrovcmu poznemu mišljenju. - Dcrridajcva dckonstrukcija po Grcischu ni prekoračenje, ni substitucija in preobračanje, ni zrušenje, ni uničenje; da več nc zadostuje, da bi prekoračili črto, da bi se lahko nastanili onstran metafizike (P, 21; HcG, 159). Na teh mestih zaide Dcrrida v določene težave: dckonstrukcija da ni hcidcggrovskc narave, da seje nc da misliti skozi opozicijo med "zunaj" ("dehors") in "znotraj" ("dedans"), čeprav jc ta model v njegovem mišljenju prisoten. Kaj potem šc ostane, čc nam jc jasno, da je Heidegger v tej zvezi takorekoč žc vse poskušal? Najprej si lahko pomagamo z Nictzschcjcm: v privi fazi lahko mislimo transgresijo kot preobračanje vseh metafizičnih vrednot, kot "rcnvcrscmcnt radical'-, pomembna pa jc prevsem druga naznačitev dckonstrukcijc: da ni enostavno transgresivna, pač pa da operira s premestitivjo vprašanj, "par dčplaccmcnt des questions" (HcG, 160); to da pomeni izogniti sc frontalncmu spodbijanju, frontalncm in simetričnem spodbijanju, izogniti sc opoziciji v vseh oblikah prof/-vpisovanja; to pomeni za Dcrridaja, da sc velja odreči filozofskemu poslušanju in naredili, da deluje v ozadju tekstualnega manevra diagonalnost, poševnost v logosu (M, VII; GcG, 161). S tega aspekta postane po Grcischu Dcrridajcvo delo provizorna operacija, zaporedje pozicij, ki niso koherenten niz, ki bi ga obvladoval skupni fundamentals "smisel"; topomahija jc znotrajgramatološke narave. Topomahija pa implicira "pčlcmos", oziroma fundamcntalno konfliktualizacijo; drugače povedano:
program dckonstrukcijo vsebuje manifestno polemične razonancc; to šc nadalje pomeni, da 16gos in polemos ustvarjata situacijo, ki nam nc omogoča, da bi postavljali nedolžno pozicijo diskurza nasproti poziciji moči (HcG, 163); da jc tako obujeno vprašanje "moči", ki sc nahaja in ščiti znotraj logosa samega. Še nekatere stvari so v tej zvezi pomembne za Grcischa: moč dckonstrukcijc ni nemotivirana moč, pač pa nujen odgovor na metafizično moč; da je tisto, kar karakterizira metafiziko, prikritost povezanosti z močjo; to prevzame hermenevtika od metafizike, kolikor meni, daje moči izvzeti dialog, ki jc filozofija, iz dogajanja moči. Grcisch stvari šc radikalizira: ves sokratski in hermenevtični patos, se pravi tudi hcidcggrovski, da izvira iz prikrivanja in samoprikrivanja moči v hcrmcncvtičncm univerzumu. To so hude trditve. Kar jc za Grcischa evidentno, je naslednje: vprašanje moči ne moremo postaviti iz igre; s hermenevtično samoprevaro se na moremo strinjati; v odnosu do vprašanja "moči" ni moči zavzeti pozicijc nevtralnosti; ali predstavlja "moč" formo "nc-smisla"? Kaj jc z vprašanjem transformacije odnosov "moči"', čc jc "moč' nekaj, čemur sc ni moči izogniti? - Kaj se zgodi s samim vprašanjem "moči", če se postavimo v gramatološko perspektivo in privzamemo strategijo dckonstrukcijc? Eno da jc gotovo: nobena pozicija kot taka, niti hermenevtična niti gramatološka, ne zagotavlja samodejne razrešitve vprašanja moči, čeprav že vemo, da jc v tej zvezi gramatologija bistveno bolj iskrena: moč kot moč potegne v sklop svojih tematiziranj. V trenutku, ko jc to storjeno, pa se pojavi vprašanje (že omenjeno vprašanje) po transformaciji odnosov moči; še drugače: moč kot moč biva na način, ki zahteva njeno transformacijo: moč kot moč jc legitimna zgolj in edino, kolikor jc kot "sein-konnen" hkrati "scin-lasscn". Problem transformacije moči pa se da postaviti po Greischu zgolj izhajajoč iz določenega mesta; to mesto pa profilira Marxova enajsta teza o Fcucrbachu (sic!). V trenutku, ko stvari postavimo na tak način, se znajdemo na razpotju, s katerega vodijo poli v različne smeri: ena od poti vodi nasproti problematiki spraševanja po ideološki funkciji filozofskega diskurza; druga vodi k razvijanju problematike filozofskega diskurza kot "praktične filozofije" v ožjem pomenu besede; tretja v smer strogo teoretsko definiranega problema moči kot moči. Grcisch vztraja na stališču, da gre v temelju za vprašanje po ideološki funkciji filozofskega diskurza (HcG, 165) in da smo hkrati postavljeni na ta način pred naslednji dvom: ali nista hermenevtika in gramatologija dve "minorni" varianti istega ideološkega žanra: pri čemer da jc hermenevtika "vesela ideologija" ("idčologie heureuse"), gramatologija pa "sramežljiva ideologija" ("idčologie honteuse"); obema diskurzoma pa naj bi bila skupna njuna nemoč, da bi sc postavila "dc face cn face" nasproti institucionalni moči. To so sklopi vprašanj, ki jih jc v začcLku sedemdesetih let v Evropi postavljala takoimenovana "kritika ideologij" /"Idcologickritik"/, ki jc hčerka "kritične teorije" (zbornik: "Hcrmcncutik und Idcologickritik", Suhrkamp, 1971). Sami se v to smer na tem mestu ne bomo napotili; v zvezi z vprašanjem moči nas zanima naslednja Grcischeva opredelitev: hermenevtično gesto označi kot "la reduction au sens", gramatološko kot "la rčduction du sens". Nekje smo napisali, da pomeni gramatologija slovo od naivnosti smisla in privzemanje usode moči kot večnega vračanja enakega. S tem jc na določen način opredeljena takoimenovana "poslednja instanca"; in vprašanje v tej zvezi: ali jc moči postaviti vprašanje po "moči", nc da bi ga zvlekli na področje "kritike ideologije"? Še drugače: ali jc moči postaviti vprašanje po moči onstran "dobrega in zla"? Vprašanje po "moči" - "dynamis", ki z "diffčrcnco" /"diafora"/ omogoča, da sc nekaj daje za zavest kot "phain6mcnon"? - Na tem mestu bomo la
vprašanja zapustili in se bo koncu študije vrnili k njim, potem ko si bomo okvirno pojasnili, kako jc z učinki "moči" skripluralnega /pisanega/ diskurza. Zakaj? V zadnji instanci je vse, kar jč, tudi narava, napisan tekst, pisava, tekst, ki se ga da zrcducirati na sklop informacij, lc-te na binarni kod, binarni kod na digitalni zapis, ta pa predstavlja s&mo utelešenje sledi, ki jc pra-fenomen. Moč onstran dobrega in zla bi tako predstavljala pogoje možnosti tega prafenomena - sledi. Informacija bi bila tako v zadnji instanci sled. Kaj to pomeni?
Najpoprcj to, da dobi odlikovano mesto teoretskega motrenja grafem/fonem je sekundarni fenomen/, gramatologija pa postane fundamcntalna disciplina, in siccr kot filozofija, splošna teorija grafemov in aplikacija na posameznih področjih. Kaj jc v tej zvezi z že omenjano teorijo pisanega diskurza? Oziroma bolje: s teorijo učinkov pisanega diskurza? Ta pa predpostavlja splošno teorijo branja/"lecture"/, branja, ki jc pri Dcrridaju opredeljeno kot "lccturc transformatricc" (P, 86; HcG, 171). Kot jc potrebna splošna teorija razumevanja, tako jc potrebna splošna teorija branja, kar nadalje pomeni, da "veščina branja", "ars legendr ni nekaj samo po sebi razumljivega. Veščina branja predpostavlja, da obstaja nekaj takega kol "modeli branja", tc modele branja pa imenuje Grcisch tudi "metafore branja". Pomeni nadalje z gramalološkega vidika, da jc šele s temi metaforami branja moči dospeti do listih zakonov kompozicije leksta, ki so prikriti neposrednemu pogledu; li zakoni so tisto, kar sc gramotološko imenuje tekstura teksta, tekslura teksta kot struktura teksta. Ta tekstura teksta jc v zadnji instanci sled sledi, izraz katere ni več nikakršne sledi; "veščina branja" fars legendi'/ je korclativna "veščini pisanja" fars seribendf/. Tekst jc za Dcrridaja v fundamentalncm pomenu sccna in pisava jc režija', naslednje, kar v "Discminaciji" izpostavi Dcrrida v zvezi s tekstom, je originarnost sintakse nasproti semantiki; drugače povedano: "ars legendi" nc predstavlja /hcrmcncvtičnc/ eksploatacijc polisemijc. Tisto, kar je pomembno, ni scdimcntacija pomenov, pač pa sintaktična praktika, ki strukturira teksturo teksta (D, 249; HcG, 186) in ki hkrati ukazuje igri smisla. Scmatnika ima za svoj pogoj strukturo, polisemija discminacijo. Moč jc na strani strukture. Kaj to pomeni v zvezi z vprašanjem avtorja nekega teksta? - Avtorja primerja Dcrrida s pajkom, ki jc zgubljen v kotu svoje mreže, pri čemer poslane sama pajčevina kaj kmalu indiferentna do živali, ki jo je stkala, živali, ki lahko kaj kmalu umre, nc da bi sama razumela, kaj seje zgodilo. In šc: šc dolgo časa za icm bodo prihajale druge živali, se zapletale v niti, pri tem špekulirale, kako uiti iz pasti, in slavile na prvi smisel nekega tkanja; pomeni: poskušale bodo izstopili iz tekstualne pasti, katere ekonomija jc vedno lahko zapuščena. To imenuje Dcrrida pisava (M, 331; HcG, 194). Po smrti boga jc v natanko takšnem smislu zapuščena ekonomija metafizike. Smrt boga, konec metafizike, problem moči, nastopijo v vsej svoji radikalnosti hkrati.
Čc sc vrnemo k problemu teksta: avtor ni več diktator smisla, po drugi strani pa tudi sama enotnost teksta ni več zagotovljena skozi "singularnost utemeljujočega izkustva". To bi naj pomenilo, da stopa na njeno mesto singularnost poslanega sporočila. Tisto, kar Dcrrida med ostalim stori v "Discminaciji", pa je, da skozi realizacijo protokolov branja razgrne, da je težko mojstriti tudi ta princip: v trenutku, ko postanemo pozorni na teksturo teksta, jc težko reči, kjer sc nek tekst končuje in kje sc drugi začenja (D, 231; HcG, 196). V zvezi z Rousseaujcm pravi Dcrrida v delu "O gramatologiji" naslednje na to temo: vsakič, ko hočemo motriti neko stvar izključno kot Rousscaujcvo, sc znajdemo znotraj ncformiranc mase korenin, rastišč in sedimentov vseh vrst (sic!). (Sodobni avtorji
jemljejo to na znanje, še preden sčdcjo k pisanju; Umbcrto Eco: "II pendolo di Foueault".) Ko stopimo v nek tekst, stopamo potentialiter znotraj neskončnega tekstualnega kroženja. Zaton avtorja jc sam6 aspekt postmodernega zatona subjekta, in šele zaton subjekta lahko omogoči rojevanje dejanske subjektivitete. Tekst ni več enoten v običajnem pomenu besede, jc razpršen, njegova enotnost jc v teksturi, sestop do teksture pa jc možen skozi "razpoke" teksta, sc pravi skozi tisto, kar sc upira enotnosti in domnevni imancnci smisla. Gramatološko branje jc tako obrnjeno proti interni strukturi tekstov kot simptomov; osnovni interes postane struktura grafema, branje pa postane simplomalno branje. Tekst ni več rezultat namena avtorja, pač pa rezultat "moči" strukture kot sistema "razlik"; v sami osnovi pa operira ekonomija "diference".
Če sc vrnemo na tem mestu k enemu od izodiščnih avtorjev gramatologijc, oziroma njene apokrifne zgodovine: k Fricdrichu Nictzschcju. Nictzschc jc tisti, ki preobrne filozofijo, ker sc jc loti pisati na drugačen način; vprašanje stila sc sprosti kot vprašanje pisave (QdS, 270; HcG, 51), po drugi strani pa izgubi Nictzschcjcvo mišljenje na določeni točki odnos do vprašanja biti; čc postane bit "meglica in zmota", lahko to postane samo zaradi tega, ker sc mu razpre brezno vseh ontologij: volja do moči. Problematika pisave in problematika volje do moči nastopita hkrati. Kako misliti moč onstran metafizike in s tem onstran nihilizma? Tako zastavljeno vprašanje nas vodi ponovno k Hcidcggru. Ustrezen premislek rclacijc Heidegger - Nictzschc jc v tej zvezi odločilnega pomena. Dozdeva sc, da smo na to temo žc dali nekatere dokončne odgovore, čeprav lahko z gotovostjo rečemo zgolj to, da je bolj kot vsaka dokončnost tu pomembna pripravljanost za postavljanje novih in drugačnih vprašanj. Hcidcggru gre za mišljenje biti, pri NicUschcju pa jc s temi stvarmi bistveno drugače: "K mišljenju biti kot take nc pelje Nictzschcja niti priznanje bivajočega kot najclcmcntarncjšcga dejstva (kot volje do moči), niti nc pride k temu mišljenju po poti razlage biti kot 'nujne vrednote', niti ga misel 'večnega vračanja enakega' nc spodbuja, da bi premislil večnost kot trenutek iz hipnosti razsvcUjcncga prisostvovanja, vračanje enakega kol način tega prisostvovanja in oboje glede njenega bistvenega izvira iz začetnega 'časa'" (EN, 245). Sc nekaj jc za Hcidcggra pomembno: ravno zato, ker prizna Nictzschc voljo do moči kot poslednji fakt in da s tem biti status odlikovanega bivajočega na način dejstev, sc odvrne od poti v mišljenje biti kot take. To da nadalje pomeni: ker hkrati misli bit kot vrednoto, se pri njem vprašanje po biti nc more postaviti. Enostavno povedano: Nictzschc jc opravil z levo roko s tistim, čemur jc Heidegger posvetil cclo svoje življenje. Bit da misli Nictzschc na način bivajočega, bit da ni priznana kol bil. Nadalje izvajanje sledi naslednji logiki: v mišljenju, kjer ni nič z bitjo, vlada nihilizem, šc bolje: to mišljenje samo jc nihilizem in to najekstremnejša oblika nihilizma: nihilizma volje do moči. To bi še nadalje pomenilo: Nietzschcjcva misel predstavlja ckslrcmni nihilizem, ker predstavlja zanjo volja do moči poslednji dejstveni uvid in ker ni v njej nič z bitjo, cclo z vprašanjem po biti nc. Razliko bi lahko razvili šc naprej in rekli: če predstavlja za Nictzschcja zgodovinski niz ontologij od Plalona naprej maškarado volje do moči kol poslednje dejstvenosti in kol večnega vračanja enakega, pomeni za Hcidcggra la niz ontologij pozabo in prezrtje biti kot biti, oziroma prezrtje rcsnice biti. Razdiralcc mask si jc tako po Hcidcggru nadel poslednjo masko v zgodovini metafizike in nihilizma: masko volje do moči. Rcsnico lc maske da jc mogoče izreči šele z aspckta vprašanja po (rcsnici) biti. Z eno besedo: Nictzschc nc misli bit iz njene rcsnicc. Pomembno jc tudi sledeče: Niclzschcjcva metafizika kot popolno prevrednotenje vseh dosedanjih vrednot hkrati
dovršujc razvrednotenje dosedanjih vrhovnih vrednot. Postavljalka vrednot pa jc volja do moči; kot postavljalka in razdiralka spada v tek zgodovine nihilizma. (EN, 249) - Na teh mestih najdemo pri Hcidcggru večkrat trditev, da jc volja do moči princip vsakega postavljanja vrednot, da spozna Nictzschc voljo do moči kot princip novega, da jc prevrednotenje opravljeno iz principa postavljanja vrednot ... To pa so žc zelo sporne trditve. Zakaj?! Tisto, kar je razvidno med ostalim tudi iz Nictzschcjcvih pisem, jc, da volja do moči ni princip, pač pa prehodna opredelitev pri sestopu do tematiziranja tistega, kar jč. Ko govori v enem svojih pisem Nictzschc o Ncmcih, ki da niso več misleci, pravi: "Volja do moči kot princip bi bila njim žc bolj razumljiva" (Bricfe I, str. 534; Danko Grlič: "Fricdrich Nictzschc", Zagreb, 1981, str. 84). Enostavno povedano: volja do moči ni pri Nictzschcju v nobenem primeru princip; to velja tudi, čc "mens auetoris" nc vzamemo za kriterij razumevanja.
Dalje: pri Hcidcggru sc skoz in skoz ponavlja trditev: metafizika jc nihilizem (v različnih formulacijah); to jc fundamentalno Nictzschcjcvo odkritje, recimo: uvid. Ta fundamentals Nictzschcjcv uvid vzame Heidegger za svojega (to ni nič slabega), vendar tak6, da ta sam uvid postavi znotraj metafizike. To jc sporno toliko, ker načelno ni moči znotraj metafizične pozicijc realizirati uvida v bistvo metafizike. Naslednje: ena od nadaljnih trditev, ki sc pri Hcidcggru skoz in skoz ponavlja, jc, da metafizika nikoli nc misli sdme biti. To je točno. Nictzschc jo misli: "kot mcglico in zmoto"; Heidegger jc več nc misli: mislili bit, pomeni bit objektivirali, to pa najglobje nasprotuje njeni razliki nasproti bivajočemu; tudi Heidegger nc misli biti, pač pa si postavlja vprašanje po njej. Da nc bo nesporazuma: tu sc nc nameravamo iti nikakršne kritike Hcidcggra; gre nam za to: ali jc nujno postavljati voljo do moči oz. dogajanje moči znotraj metafizike in nihilizma; in, ali ni fundamcntalna Hcidcggrova zgrešilev Nictzschcjcvc zahteve potisnila fenomen "moči" v ekskluzivni objem nihilizma in s tem vsako zahtevo po "changement". Korclativna temu spregleduje Hcidcggrova pozna pozicija o "Scin-lassen von Scicndcm"; in to nc sam6 zato, ker vsako "scin-lasscn" nujno predpostavlja neki "scin-kčnncn", tudi čc gre za "pustiti-biLi" na način mišljenja, ampak tudi zato, ker je vsaka pristna pozicija o "Scinlasscn von Scicndcm" dejansko zavezana zahtevi po spremembi, ker dogajanje tistega, kar jc, ni po meri tega "pustiti-biti": "scin-lasscn", "scin-kOnncn", "veriindern" predpostavljajo drug drugega; to jc tako ncrazdružljiv sklop kot heglovski "Scin - Nicht - Wcrdcn"; lahko bi cclo rekli, da jc prepisava tega sklopa. To pa velja tudi za Nictzschcjcvo voljo do moči: ni princip, dogaja sc znotraja sklopa: smrt boga, večno vprašanje enakega, volje do moči (te sklope jc izločil tudi Danko Grlič). To so seveda neznosno hude stvari, in jih ni lahko prenesti; če so napisane "to the happy few", to šc ne pomeni, da niso resnične. Preseganje metafizike kot dogajanja nihilizma zalo ni vezano niti na sestop v temelje metafizike niti na mišljenje bili, pač na "mišljenje moči' onstran nihilizma, in siccr moči, ki jc kol "scin-kOnncn" hkrati "scin-lasscn" /tako si lahko s Hcidcggrom pomagamo proti Hcidcggru/, pri hkratnem izhodiščnem tematiziranju "fenomena" skozi "mdč' in "razliko"; nobenega strahu več pred močjo. "Mišljenje moči' pa bi pomenilo naslednje: odpraviti sc na dolgo pot retematiziranja fenomena "Moči", ob hkratnem jasnem izhodiščnem razlikovanju med "močjo" in iz nje izpeljanim fizikalnim pojmom "energije". Nadalje: rekli smo žc, da smo izbrali za moč grško besedo "dynamis", ker soimplicira trojnostni sklop: moč, možnost in gibanje (sc pravi, da gre za kategorije modalnosti); da jc pra-fenomen glede na konstitucijo fenomenov (prafenomen skupaj z razliko); in da smo jo uvrstili v niz
katcgorialnih sklopov, struktur (moč je torej tudi katcgorialna struktura), ki smo jih dedueirali i/, naše opredelitve filozofije kot hcrmcncvtičnc fenomenologije kot (raz)umcvanja in razlage tistega, kar sc daje za zavest; izskočili so že omenjeni kategorialni sklopi: "tčehne" - "poiesis" - "praxis" - "dynamis" - "phain6menon" -"16gos" - "hcrmcnci'a" - "diafora" - "ihnčs" - "n6csis nočseos"; dva sklopa fenomenov se izhodiščno dajeta v motrenje hermenevtični fcnomenologiji: "Lebenswelt" (domena praxisa) s tremi fundamentalnimi področji: telo, drugi, intersubjektiviteta; "simbolne forme" (domena poiesisa): jezik, mit religija, umetnost, znanost, pisava, sled; samo področje hcrmcncvtičnc fenomenologije smo zajeli skozi pet za nas določujočih modelov: Heidegger, Gadamcr, Bctti, Rococur in naš poskus. Kot postaja razvidno, je tu "moč", "dynamis" ena od katcgorialnih struktur, "mišljenje moči"' pa jc zavezano tej strukturi; neizogibni avtorski rcfcrcnci predstavljata tu Nictzschc in Heidegger. Glede vzpostavljanja "mišljenja mdčf nasproti metafiziki bi lahko rekli sledeče: če jc Fricdrich Nictzschc "ratio csscndf konca metafizike, Martin Heidegger "ratio cognosccndi" njenega konca, jc "mišljenje močf njen "ratio cfficicndi"; razlog njene dovršitve.
Možnost dovršitve konca metafizike pa je hkrati možnost vrnitve k starogrškemu "thaumazcin", "čudenju", da bivajoče jc in daje takšno in nc drugačno (Heidegger "Kaj je to - filozofija?", Izbrane razprave, Ljubljana, 1967, str. 404); zakaj jc bivajoče takč (strukturirano) in ne raje drugače? V "mišljenju močf, ki soimplicira to vprašanje, jc tak6 prisoten tudi element starogrškega "thaumazcin". Lahko bi rekli, da jc krog sklenjen. Pa ni.
Če jc "čudenje" umno zrenje, pa kljub temu nc predstavlja tiste optike umnega videnja, ki se pri Heglu zapira v krog in katerega krožno funkcijo jc Hegel takole naznačil: "Wcr die Welt vcrnuftig ansicht, den sicht auch die Welt vcrniinfting an." To jc posredno tudi navodilo za uporabo zgodovine. Ker pa zgodovina ni nastala z navodili za uporabo in ker je "potovanje na konec metafizike" zavito v tčmo zgodovinske konkrccijc, ker umira "metafizika na obroke" in s tem tudi Heglov stavek "Das Wahrc ist das Ganzc", lahko s pozicijc "mišljenja močf rečemo z Artaudom: "Nismo šc na svetu, ni šc sveta, stvari še niso narejene, smisel življenja ni najden."
Psihologija


Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes
2. del
TANJA LAMOVEC
II
3. RAZLOČEVANJE OBRAMBNIH MEHANIZMOV TER NJIHOVI RAZVOJNI VIDIKI
V prvem sestavku smo si ogledali, kako se jc spreminjalo pojmovanje obrambnih mehanizmov od Freuda dalje, ob tem ko se jc soočalo z eksperimentalnim preverjanjem. Osredotočili smo sc na raziskave petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let, ki so pripadale najbolj množično zastopanim trendom, pri tem pa smo pustili ob strani mnoge pomembne prispevke posameznih avtorjev, ki se v ta trend niso povsem vklapljali, a je vsak od njih pomagal osvetliti spccifičcn vidik delovanja obrambnih mehanizmov.
Pojem obrambnih mehanizmov predstavlja enega najpomembnejših prispevkov psihoanalize k teoriji osebnosti, ki ga danes v tej ali oni obliki priznavajo skoraj vse psihološke usmeritve. S psihoanalitičnega stališča so obrambni mehanizmi psihični procesi, s katerimi poskušamo razreševati konflikte med nagonskimi težnjami, čustvi ter zunanjo stvarnostjo. Uporabljamo jih avtomatično in nezavedno, kot poskus ega, da bi se spoprijel z nevzdržno situacijo. Navadno delujejo v skupinah in drug drugega ojačajo.
Laughlin (1970) pojmuje obrambne mehanizme predvsem kot reakcijo na notranjo nevarnost. Izvira iz ogroženosti ega, ki se je znašel v resnem čustvenem konfliktu. Avtor navaja naslednje temeljne funkcijc obrambnih mehanizmov:
1.	Ohranjanje integritete ega
2.	Ohranjanje emocionalno stabilnosti
3.	Razreševanje emocionalnih konfliktov
4.	Preprečevanje vračanja potlačenih vsebin v zavest
5.	Odstranjanjc ali preprečevanje anksioznosti
6.	Ohranjanje in povečevanje samospoštovanja
7.	Omogočanje nadzora nad impulzi in/ali njihovo skrivno zadovoljevanje
8.	Razvoj osebnostnih potez
V nasprotju z zunanjo nevarnostjo sc notranje nevarnosti navadno nc zavedamo in jo prepoznamo lc po občutku anksioznosti. Zato so tudi mehanizmi njenega obvladovnja po avtorjevem mnenju pretežno nezavedni. Nezavednost in avtomatizem obrambnih mehanizmov imata prilagoditveno funkcijo, saj predstavljata nekakšno emocionalno varovalko. Obrambni mehanizmi omogočajo, da lahko prenesemo notranje pritiske, ki bi bili siccr nevzdržni, jih nevtraliziramo ali izrazimo na zavestno sprejemljiv način. Čeprav so kot proccsi nezavedni, sc kažejo v specifičnem slogu soočanja s problemi, ki se ga lahko zavedamo ali pa ga opazujemo.
Pretirana in neustrezna uporaba obrambnih mehanizmov ima lahko škodljive posledice. Tako lahko obrambna naravnanost šc poveča konflikt, čc posameznik vztrajno poskuša izkriviti stvarno stanje, kar ga privede v začaran krog. Uporaba enega ali več obrambnih mehanizmov lahko postane tako prevladujoča, da postane način življenja.
3.1. Delitev obrambnih mehanizmov
Različni avtorji navajajo različno število obrambnih mehanizmov. Vsekakor so si mnogi od njih preccj podobni ali pa sc v nekaterih vidikih prekrivajo. Zato jc vsaka delitev obrambnih mehanizmov dokaj subjektivna, kljub temu pa za praktično delo nujno potrebna.
Hcaly, Bronncr in Bowers (1930) navajajo 16 obrambnih mehanizmov: premeščanje, transformacija, simbolizacija, idcalizacija, domišljija, represija, reakcijska formacija, projekcija, izolacija, poničenje, konverzija, introjckcija, identifikacija, sublimacija, racionalizacija in delo sanj.
Laughlin (1970) navaja 22 temeljnih obrambnih mehanizmov: kompenzacija, konverzija, zanikanje, premeščanje, disociacija, domišljija, idcalizacija, identifikacija, inkorporacija, intcrnalizacija, introjckcija, inverzija, projekcija, racionalizacija, reakcijska formacija, sublimacija, regres, represija, rcstitucija, substitucija, simbolizacija in poničenje.
Mahi (1969, 1971) razlikuje dve skupini obrambnih mehanizmov. Prva deluje kot obramba pred neprijetnimi zunanjimi situacijami, druga pa brani ego pred goni in afekti.
Obramba pred zunanjimi situacijami. Nevarnosti so lahko realistične, kot npr. frustracija temeljnih gonov, ločitev, izguba ljubezni ali ljubezenskega objekta, izguba samospoštovanja ter grožnja telesni integriteti, ali pa nerealistične:, neškodljiv dražljaj, ki je podoben realistični nevarnosti, neškodljiv ali potencialno prijeten dražljaj, ki povzroča notraiiji konflikt ter moten stik s stvarnostjo. Značilnosti obrambnih mehanizmov, ki so usmerjeni na zunanjo nevarnost, so:
1.	Interakcija zunanjih dražljajev in notranjih motivov povzroči zaznave neprijetnih zunanjih dražljajev in ogrožujoče zaznave samega sebe.
2.	Te zaznave vzbudijo neprijetne cmocije. Neprijetnost lahko zmanjšamo s konstruktivnim spoprijemanjem ali z obrambnimi mehanizmi. Od zadnjih bomo v taki situaciji najpogosteje uporabili enega od naslednjih:
3.	Fizični pobeg ali umik prekine vse vrste neprijetnih cmocij, ki izvirajo iz zunanjega dražljaja.
4.	Zanikanje prepreči realistično zaznavo neprijetnega dražljaja tako, da izključi ali izkrivi zaznavo. To dosežemo s spremembo v distrubuciji pozornosti ter tako, da
realistično zaznavo nadomestimo z domošljijskimi ali halucinatornimi. Tudi na ta način lahko prekinemo katerokoli neprijetno emocijo.
5.	Identifikacija z ogrožujočim dražljajem, ki jc navadno druga oseba, prav tako lahko prekine vse neprijetne cmocijc. Prototip je identifikacija z agresorjem. Posameznik zaznava sebe kot na nek način podobnega ogrožujoči osebi, s tem pa ta postane manj ogrožujoča. Spremembo v zaznavanju sebe in drugega spremljajo tudi spremembe v zavednih in nezavednih fantazijah ter v obnašanju.
6.	IdcntiHkacija z izgubljenim ljubezenskim objektom zmanjša bolečino izgube. Tudi tu se spremenijo fantazije in obnašanje. Posameznik jc zdaj istočasno on sam kot tudi izgubljena oseba in nadaljuje odnos intrapsihično.
7.	Ego-omejilcv ščiti pred izgubo samospoštovanja. S tem, ko opustimo prizadevanja za uspeh na nekem področju, kjer po lastnem mnenju ali po mnenju drugih nismo uspešni, prekinemo neprijetna čustva, ki so povezana z grožnjo samospoštovanju.
Značilno za vse opisane mehanizme je, da prekinejo ali spremenijo verigo dogodkov, ki vodijo od zunanjega dražljaja do neprijetne emocionalne reakcije. Pred slednjimi pa sc branimo drugače.
Obramba pred goni in afekti. Avtor meni, da se čutimo ogroženi predvsem od seksualnih in agresivnih čustev. Pred njimi sc lahko ubranimo na dva načina: z blokiranjem teh čustev ali pa tako, da spremenimo naravo čustev ali gonov. V prvo skupino spadajo: represija, projekcija, reakcijska formacija, dcncgacija, izolacija in poničenje, v drugo pa: preusmeritev na sebe, rcverzija, regres ter sublimacija.
1.	Represija izključi iz zavesti misli, ki so povezane z gonom, zavre pa tudi dejansko vedenje, ki iz njega izhaja. Ti učinki nastanejo kot rezultat dvojnega procesa: bega, ki sc kaže v tem, da posameznik umakne pozornost od misli in telesnih občutkov ("prazna glava"), ter postavljanja zaprek, barikad. Najpreprostejša oblika lega je aktivna nepremičnost: ne misliti, ne čutiti, nič nc delati. Dokaj običajna jc tudi preusmeritev pozornosti na nek zunanji dražljaj, za katerega je toliko bolje, čim bolj je nepomemben. Morda še najpogostejša represivna zapreka jc osredotočenje pozornosti na substitute potlačenega. Prisotnost potlačenih, neizpolnjenih želja vedno poraja substitute. Ko pa so enkrat ustvarjeni, služijo kot represivne barikade, v kolikor niso preveč podobni potlačenemu. Sčasoma si substituti pridobijo vse več kvalitet potlačenega, zato so potrebni vedno novi.
2.	Projekcija, pri kateri nezaželeni impulz pripišemo drugi osebi, prav tako predstavlja eno od zaprek vrnitve potlačenega. Pri tem nc gre lc za intelektualno dejanje, temveč se spremeni cclotno doživljanje. Oseba, ki uporablja projekcijo, jc navadno ne usmerja na druge slučajno, temveč se odziva na minimalne znake spornega gona pri drugi osebi, ki jih potem pretira, vse drugo pa zanemari.
3.	Reakcijska formacija označuje obnašanje, ki jc diametralno nasprotno gonu, ki jc bil potlačen. Glede na vrsto gona ima lahko različne oblike, vse pa so navadno pretiravanje tega, kar jc siccr socialno zaželeno.
4.	Dcncgacija označuje zanikanje nekega čustva ali gona z besedami. Kvaliteta tega Čustva jc povsem dostopna zavesti, vendar posameznik trdi, da npr. ni jezen, čeprav vsi nevcrbalni znaki izdajajo jezo. Prisotna jc seveda tudi negacija zaznavanja lastnih čustev.
5.	Izolacija razdrobi cnovitost doživetja. Posamezne komponente ostanejo zavedne, vendar izolirane druga od druge. Tako npr. lahko za trenutek imamo seksualne misli, vendar brez čustev, ali pa ni jasno, na koga so usmerjene. V osnovi izolacije jc
selektivna, prehodna represija posameznih komponent. V tem smislu sta podobna mehanizma tudi premeščanje in intclcktualizacija.
6.	Poničenje jc mehanizem, pri katerem posameznik poskuša z neko naknadno akcijo poničiti prejšnjo, često na simboličen način.
Vsi navedeni obrambni mehanizmi čustva in gone lc zavirajo. Naslednja skupina pa spremeni njihovo naravo in omogoči tudi delno zadovoljitev.
7.	Preusmeritev na sebe jc mehanizem, pri katerem posameznik sam postane objekt svojega impulza. Če jc to agresivnost, govorimo o mazohizmu, čc pa jc ljubezen, govorimo o narcistični problematiki.
8.	R c verzi j a pomeni premik impulzov, občutij in želja v njihovo nasprotje. Poznamo dva tipa reverzij: od aktivnega do pasivnega v primeru sadizma oziroma mazohizma, kjer posameznik uživa v obeh vidikih, lc da eden na videz prevladuje. Druga oblika reverzije je defenzivna uporaba sovraštva proti ljubezni. Razlika od rcakcijskc formacije jc v tem, da jc obrambno vedenje pri reverziji dokaj specifično. Čc sc rcvcrzija gencralizira na vse ljudi in na področja posameznikovega življenja, govorimo o reakcijski formaciji.
9.	Regres označuje povratek na zgodnejšo razvojno raven. Lahko sc nanaša na kognitivno delovanje, želje, na njihove objekte ali erogene ct>ne.
10.	Sublimacija sc izraža v oblikah vedenja, ki so na videz lc malo podobne originalnemu impulzu in so socialno sprejemljive.
Mahi pripominja, da obrambni mehanizmi nc delujejo posamično, temveč drug drugega utrjujejo. Nekateri so zgodnejšega izvora, drugi nastanejo kasneje. Razlikujejo sc tudi glede na vrsto gonov in afektov, pred katerimi naj bi branili posameznika.
Glcscr in Ihilcvich (1961) sta sestavila merski instrument (Defense mechanism inventory: DMI), ki vsebuje 10 zgodb, za vsako konfliktno področje po dve: avtoriteta, neodvisnost, moškost oziroma ženstvenost, tekmovanje, situacijska frustracija. To so področja, kjer so konflikti najpogostejši. Prcskušancc prebere zgodbo, nato pa odgovarja na štiri vprašanja: kakšno manifestno vedenje bi po njegovem mnenju vzbudila konfliktna situacija, kakšne bi bile impulzivne rcakcijc, misli in čustva. Na koncu označi šc odgovor, ki bi bil najbolj tipičen zanj, ter tistega, ki jc najmanj značilen. Avtorja sta obrambne mehanizme razdelila v pet kategorij:
1.	Obračanje proti objektu. Ta skupina obrambnih mehanizmov rešuje konflikt na ta način, da napade resnični ali domnevni zunanji objekt frustracije. Sem spada identifikacija z agresorjem in premeščanje.
2.	Projekcija. Obrambni mehanizmi v tej skupini opravičujejo izraze agresivnosti v odnosu do zunanjega sveta na ta način, da mu brez ustreznih dokazov pripisujejo negativne namere ali lastnosti.
3.	Principalizacija. Tovrstni obrambni mehanizmi uporabljajo nek splošen princip, ki pomaga ločiti afekt od vsebine ter prvega potlačiti. Sem spada intclcktualizacija, izolacija in racionalizacija.
4.	Obračanja proti sebi. Sem spadajo obrambni mehanizmi, ki usmerjajo agresivnost proti samemu sebi. Primer je mazohizem.
5.	Rcvcrzija. Značilnost teh obrambnih mehanizmov jc, da vključujejo pozitivne ali nevtralne reakcije na frustrirajoči objekt, za katerega bi pričakovali, da bo vzbudil negativni odziv. Sem spadajo dcncgacija, zanikanje, reakcijska formacija ter represija.
Merski instrument sta avtorja preskusila v različnih raziskavah, ki so pokazale dokaj dobro soglasnost med ocenjevalci (okoli 60%). Koeficient zanesljivosti je po enem tednu znašal med 0,85 in 0,93, po treh mcsecih pa 0,69 do 0,87. Avtorja sta ugotavljala tudi odnos med obrambnimi mehanizmi. Pomembne korelacije (0,29 - 0,63) sla našla med obračanjem proti objektu in projekcijo, kar tolmačila kol izraz obrambe pred istim afektom: agresivnostjo. Druga pozitivna korclacija seje pojavila med principalizacijo in reverzijo (0,33 - 0,68). Oba mehanizma naj bi vključevala represijo afekta. Med obema skupinama jc negativna korclacija, in siccr od -0,44 do -0,79. Sovražnost in projekcija naj bi bila bolj primitivna kot principalizacija, ki zahteva določeno razvitost kognitivnih struktur.
Na tem mestu velja omenili še eno delitev obrambnih mehanizmov, ki izhaja iz Rosenzwcigovcga (1950) Slikovno frustracijskega testa (Picture frustration study ali PFS) in ga uporabljamo tudi pri nas. Rcakcije na frustracijo deli na osnovi dveh vidikov: kaj sc zgodi s fruslrirano potrebo in kam sc usmeri agresivnost, ki jo porodi frustracija. Z ozirom na prvi vidik razlikuje tri vrste reakcij: vztrajanje potrebe, kjer posameznik nakazuje, da bo potrebo kljub vsemu poskušal zadovoljili, ego - obramba, ki vključuje uporabo obrambnih mehanizmov ter vztrajanje ovire, ki kaže, da je posameznik občutil oviro kot premočno.
Glede izražanja agresivnosti rcakcijc lahko označimo kot ekstrapunitivne, kjer je agresivnost usmerjena navzven, intropunitivne, pri katerih jc agresivnost obrnjena navznoter, ter impunitivne, kjer agresivnost ni razvidna. Test jc sestavljen iz 24 slik, ki predstavljajo različne vrste frustracij. Na sliki je v obliki stripa napisana verbalna reakcija ene od oseb, reakcijo druge pa mora napisati preskušancc. Nekatere od prikazanih situacij vključujejo frustracije ega, druge pa superega. Poleg Blacky defense prcfcrcncc inquiry (Blum, 1956), ki ga pri nas nimamo, podobno kot DMI, je bil PFS dolgo časa eden redkih merskih instrumentov za merjenje obrambnih reakcij. Zaradi težav glede objektivnosti in validnosti projekcijskih testov so se na tem področju kasneje bolj uveljavili vprašalniki, ki bodo opisani v naslednjem sestavku.
Tudi številni klinično usmerjeni avtorji so poskušali razvrstiti obrambne mehanizme v skupine, vendar sc njihove delitve niso uveljavile, ker ni bilo ustreznega merskega instrumenta. Največ poskusov je bilo v smeri določanja, kateri obrambni mehanizmi so bolj primitivni in kateri bolj kompleksni, vendar med avtorji ni pravega soglasja.
Blum (1949) npr. meni, da se primitivni obrambni mehanizmi pojavijo žc v prvem letu življenja, in siccr: introjckcija, projckcija, zanikanje, fiksacija in regres. Večina avtorjev soglaša, da so intclckiualizacija, izolacija ter racionalizacija kompleksnejši mehanizmi, glede represije pa so mnenja deljena.
Laughlin (1970) sprejema pojmovanja, da se primitivni obrambni mehanizmi pojavijo zelo zgodaj, dodaja pa še, da so splošnejši in da delujejo na širšem področju ler da so bolj nezavedni in avtomatični. Med primitivnimi navaja inkorporacijo, konverzijo, zanikanje, premeščanje, disociacijo, simbolizacijo, poničenje in prapotlačevanje. Kompleksni obrambni mehanizmi naj bi bili bolj kompleksni in naj bi delovali na ožjem področju. So manj nezavedni in avtomatični, razvijajo pa se postopno. V nasprotju s primitivnimi mehanizmi, ki delujejo po načelu "vse ali nič", so kompleksnejši mehanizmi bolj graduirani in lahko delujejo na različnih ravneh, od globljih do bolj površinskih. Čc odpove ena raven, se lahko preusmerijo na drugo. Sem spadajo: racionalizacija, projckcija, kompenzacija, intclckiualizacija in sublimacija.
Oglejmo si zdaj nekaj raziskav, ki so poskušale razjasniti razvojne vidike obrambnih mehanizmov.
3.2. Razvojni vidiki obrambnih mehanizmov
V mnogih teorijah zasledimo, da je uporaba obrambnih mehanizmov ter realističnega soočanja s problemsko situacijo tesno povezana z družinskim okoljem v otroštvu in da ostaja relativno trajna značilnost osebnosti. Kljub temu jc bilo izvedenih razmeroma malo raziskav, ki bi preučevale družinske korclatc teh mehanizmov. Psihoanalitično usmerjeni avtorji so sc osredotočili predvsem na intrapsihične konflikte, ki naj bi določali izbiro prevladujočih obrambnih mehanizmov. Raziskave, ki so iskale povezave med vrsto intrapsihičnega konflikta in specifičnimi obrambnimi mehanizmi, niso dale skladnih rezultatov. Šele s pojavom teorije socialncga učenja, ki jc poudarjala pomen imitacijc oziroma staršev kol modelov, na osnovi katerih otrok izoblikuje svoje vedenje, so nastale nekatere poglobljene raziskave družinskega okolja.
Miller in Swanson (1960) sla bila psihoanalitično usmerjena in sta raziskovala vpliv oblik socializacijc na razvoj obrambnih mehanizmov. Domnevala sta, da strogost pri odstavljanju od prsi in pri navajanju na čistočo igra pomembno vlogo, vendar rezultati tega niso potrdili. Pač pa so potrdili domnevo, da sc oblike socializacijc bistveno razlikujejo glede na razredno pripradnost. Pripadniki srednjega razreda so pod močnim vplivom staršev, ki zahtevajo, da sc naučijo obvladati svoje impulze. Pri njih jc našel več represije in obračanja proti sebi. V nižjem razredu prevladujejo metode izogibanja konfliktom ter kaznovanje, kar povzroči večjo pogostost mehanizmov izogibanja (zanikanje). Vse raziskave sta opravila lc na moških prcskušancih.
Rucbush, Byrum in Farnham (1963) so ugotovili, da imajo moški, ki uporabljajo le malo obrambnih mehanizmov, tople, vzpodbujajoče in sprejemajoče matere, obratno pa velja za moške z izrazito obrambno naravnanostjo.
Weinstock (1967), pristaš teorije socialncga učenja, jc izvedel zelo zahtevno longitudinalno študijo, ki jc vključevala številne spremenljivke in šc danes ostaja med najpomembnejšimi. Prcskušance jc izbral po posebnem ključu, ko so bili stari 21 mcscccv. Ekspcrimentatorji so potem tc družine obiskovali na domu, sprva vsakih 6 mescccv, ko pa so otroci dopolnili peto leto, vsako leto enkrat, dokler niso bili stari 18 let. Družinske člane so spodbujali, naj sc pogovarjajo o njihovih medosebnih odnosih in problemih ter jim zastavljali številna vprašanja. Na osnovi teh pogovorov so ekspcrimentatorji ugotavljali prisotnost in izrazitost posameznih spremenljivk. Začetni vzorcc jc štel 65 moških in 61 žensk ter njihove starše. 39 moških je prišlo ponovno na poglobljen razgovor, ko so bili stari 30 let.
Rezultati so pokazali naslednje:
Zanikanje jc bilo povezano z očetovo mirnostjo, prijaznostjo in neodzivnostjo na stres v zgodnjem otroštvu kot tudi v adolcsceci prcskušanccv. Manj korclacij je bilo z značilnostmi matere, ki jc bila prav tako prijazna in neodzivna na stres.
Represija seje povezovala s podobnimi družinskimi značilnostmi kot zanikanje. Oba mehanizma sta tesno povezana z zgodnjim družinskim okoljem, manj z okoljem v adolesccnci. Iz tega bi lahko pritrdili tistim avtorjem, ki trdijo, da sta oba mehanizma razmeroma primitivna in nastaneta v zgodnjem otroštvu, ko kognitivne strukture še niso
posebno razvite. Poleg ugodnega družinskega okolja sc je z represijo povezovala tudi težnja očeta, da sc izmika konfliktom.
Regres sc jc povezoval z zdravstvenimi težavami očeta, z njegovo težnjo po umiku iz konflikmc situacijc, z njegovo neaktivnostjo in neučinkovitostjo ter z nizkimi dohodki v zgodnjem otroštvu. Matere so bile psihično nestabilne, starša pa med seboj neprilagojena. V adolosccnci jc bil oče zaskrbljen in jc postavljal omejitve, okoli katerih so bili pogosti prepiri, odnos matere do otroka pa je bil napet. Značilno jc bilo, da jc mati pogosto napadala otrokovo samospoštovanje. Tudi pri tem mehanizmu sc kažejo izvori v zgodnjem otroštvu, čeprav se situacija tudi kasneje bistveno nc spremeni. Starši teh otrok so po mnenju avtorja neustrezni modeli in jim nc nudijo prilike, da bi sc naučili uspešnega spoprijemanja s konflikti. Poleg tega jim zavračanje in zanemarjanje staršev povzroča občutke lastne neustreznosti in pomanjkljivega samospoštovanja.
Premeščanje jc imelo lc malo korclatov iz zgodnjega otroštva, in siccr slabo zdravje očeta ter konfliktnost matere. V adolcsccnci jc značilno omejevanje od očeta in napet odnos matere do otroka.
Inlclcktualizacija sc ni konsistentno povezovala z nobeno skupino družinskih spremenljivk, zato avtor domneva, da jc bolj povezana z inteligentnostjo in s socialnim statusom, kot so že pokazale druge raziskave (Haan, 1963).
Izolacija je dala zelo zanimive rezultate. Povezuje se s prijateljskim odnosom matere do otroka v zgodnjem otroštvu, ki pa v adolcsccnci postane napet, doma se pojavijo konflikti, oče začne otroka odklanjati. Oče jc v tem obdobju miren in postavlja omejitve, mati pa jc čustveno izrazita. Značilna jc sprememba od skladnega odnosa z materjo v zgodnjem otroštvu k napetosti v kasnejših odnosih. Avtor meni, daje v ozadju izolacije Ojdipski konflikt. Otrok jc priča številnim spremembam in nekonsistentnostim v družini, kar lahko vodi do razccpa med mišljenjem in čustvovanjem.
Projekcija sc prav tako povezuje z napetostjo v odnosih med materjo in otrokom v adolescenci ter z materinim ogrožanjem otrokovega samospoštovanja. Ugotovitev se sklada s Fenichlovo (1961) trditvijo, da jc projckcija povezana z realistično zaznanim zavračanjem in agresivnostjo, ki ju doživlja otrok in zato goji nezaupanje do drugih.
Rezultati sc na splošno skladajo z Byrnovimi (1961) ugotovitvami, da osebe, pri katerih prevladuje represija (in zanikanje), opisujejo zgodnje družinske razmere kot tople in skladne, senzitizerji (izolacija) pa kol neugodne. Tudi dejstvo, da so premeščanje, izolacija in projckcija povezani predvsem z napetostjo v odnosih v adolcsccnci, se sklada s trditvijo Millcrja in Swansona, da so ti mehanizmi sorazmerno bolj diferencirani, kot zanikanje in represija. Eksperimentalni podatki so torej v nasprotju s trditvijo psihoanalitikov (npr. Blum, 1949), daje projckcija primitiven mehanizem. Vprašanje, kateri obrambni mehanizmi so primitivni in kateri zrelejši, torej ostaja šc vedno do neke mere odprto.
Wcinstock jc eden prvih avtorjev, ki jc v isti raziskavi obravnaval tudi konstruktivne mehanizme spoprijemanja s konflikti in njihove družinske korelatc. S tem sc uvršča med predhodnike usmeritve, ki sc jc močno uveljavila šele v 70. i 80. letih, in preučuje tako obrambne kot realistične vidike soočanja z življenskimi problemi kot sestavni del konstrukta "obvladovanja" (coping). V okviru tega pojmovanja obrambno reagiranje predstavlja lc eno izmed možnosti, prav toliko pozornosti pa je namenjeno konstruktivnim oblikam.
Raziskava, ki smo jo opisali prej, je torej vključevala tudi realistične načine spoprijemanja, vendar seje izkazalo, da so slednji manj povezani z družinskim okoljem, kot pa obrambni mehanizmi. Na podlagi intervjujev je avtor identificiral 9 realističnih načinov spoprijemanja: intelektualnost, logična analiza, toleriranje negotovosti, konccntracija, empatija, regres v službi cga, sublimacija, substitucija in supresija. Nekatere tradicionalno prištevamo k uspešnejšim obrambnim mehanizmom. Najmanj korclacij z družinskimi pogoji so imeli tisti mehanizmi, ki zahtevajo dobro intelektualno raven.
Toleriranje negotovosti in regres v službi cga sta v visoki medsebojni korclaciji (0,53), hkrati pa se povezujeta s podobnim družinskim okoljem. Oba imata lc malo povezav z zgodnjim družinskim okoljem, kasneje pa jc značilna očetova psihološka nestabilnost, slaba disciplina ter konflikti v zvezi z njo. Toleriranje negotovosti se povezuje tudi z očetovo razdražljivostjo in cksplozivnostjo tako v zgodnjem otroštvu kot v adolcsccnci.
V tej zvezi Wcinstock navaja različne avtorje (npr. Davids, 1964), ki so preučevali ustvarjalnost in ugotovili, da sc toleriranje negotovosti po eni strani povezuje z ustvarjalnostjo, po drugi pa s psihopatologijo. Skupna naj bi bila neskladja, konfliktnost ter intelektualna kompleksnost v obdobju odraščanja. Rezultate pričujoče raziskave lahko tolmačimo tako, da jc otrok sprva živci v razmeroma skladnem okolju, kar mu je omogočilo, da seje kasneje naučil lolcrirati negotovost in jo premagovali, namesto, da bi se ji izognil.
Empatija ima le malo povezav, in siccr jc značilna mati, ki zelo skrbi za zdravje, uporablja racionalno disciplino in jc pretirano zaščitniška. Iz tega lahko sklepamo, da mati deluje kot model, ki otroku na racionalen način pokaže, da je neuvideven in ga vzpodbuja, da upošteva tudi druge.
Supresija kaže na posameznikovo zmožnost, da ohranja svoje impulze pod nadzorom, dokler nc nastopi ustrezen trenutek. Povezuje se z dovoljevanjem svobode v adolcsccnci in z zaščitno naravnavnostjo staršev. Mati jc emocionalno izrazita, psihično stabilna in blaga. Tudi tu jc očitno, da starši služijo kot model, ki vzpodbuja socialno zaželene oblike izražanja impulzov.
Sublimacija jc dolgo časa veljala kot eden redkih načinov realističnega spoprijemanja z impulzi. Podobno kot supresija, sc povezuje z dovoljevanjem svobode v adolcsccnci: starši otroka spodbujajo, da razvije lastno kontrolo impulzov. V nasprotju s supresijo pa se sublimacija izrazito navezuje s konfliktom glede prostega časa in z neskladjem v vrednotah staršev, ki so siccr dobro prilagojeni. Taki starši morda spodbujajo otroka, da usmeri svoje impulze v konstruktivne dejavnosti.
Rezultati pričujoče študije kažejo, da so izključno intrapsihične razlage obrambnih mehanizmov pomanjkljive. Starši so v vlogi modela vsaj tako pomemben dejavnik pri njihovem nastanku. Primitivni mehanizmi, kot so zanikanje, represija in regres, so povezani s podobnim vedenjem staršev. Odnos med družinskim okoljem in realističnim sproprijemanjem je videti bolj zapleten. Rezultati kažejo, da otrok slednjih ne imitira pasivno, temveč se v ustreznih pogojih nauči aktivno obvladati socialne situacije. Otroci, ki so imeli ugodno otroštvo, a so doživljali konflikte v adolcsccnci, so se bolje naučili obvladali tako zunanji svet kot svoje lastne impulze. Konflikti v zgodnjem otroštvu pa vodijo v regresivno obnašanje. Iz tega
lahko sklepamo, da jc raven otrokovega kognitivnega delovanja v času konflikta pomemben dejavnik, ki odloča, kateri mehanizmi bodo postali trajen sestavni del osebnosti. Rezultati tudi kažejo na pomembno vlogo očeta, posebno pri dečkih. Medtem ko je psihoanalitična teorija močno poudarjala pomen očeta pri identifikaciji, ki sledi razrešitvi Ojdipovcga kompleksa, je bila večina raziskav osredotočena lc na odnos med materjo in otrokom.
Norm Haan (1977) je prav tako izvedla raziskavo, v kateri je primerjala ego procese adolescentov srednjega razreda in njihovih staršev. Klinični psihologi so vsakega člana družine poglobljeno spraševali o kritičnih osebnih vprašanjih, družinski interakciji, o delu, interesih, zdravju, itd. Nato so vsebino ocenili glede na prisotnost obrambnih ego procesov in proccsov realističnega spoprijemanja. Med prvimi so bili: izolacija, racionalizacija, zanikanje, dvom, projckcija, regres, premeščanje, reakcijska formacija in represija. Realistični ego procesi pa so vključevali: objektivnost, intclcktualnost, logično analizo, toleriranje negotovosti, empatijo, regres v službi ega, sublimacijo, substitucijo in supresijo. Rezultati so pokazali naslednje:
Pri dečkih sc jc pokazala pomembna vloga očeta. Oče, ki se realistično spoprijema s problemi in zna zavreti svoje emocionalne rcakcijc, čc trenutek ne ustreza, vzpodbuja podobno ravnanje tudi pri sinu. Čc pa jc oče defenziven, jc verjetnost, da se bo sin naučil realističnega spoprijemanja, manjša. Materina uporaba realističnih ego mehanizmov ima na sinovo spoprijemanje manjši učinek, če pa jc defenzivna, s tem ovira učenje uspešnega obvladovanja. Obrambna naravnanost staršev se jc povezovala z otrokovo na sledeč način: materina defenzivnost je vzpodbujala izolacijo, racionalizacijo in regres, očetova pa intclcktualizacijo, dvom in regres.
Pri dcklicah povezave niso tako enoznačne. Tu najdemo več primerov, ko sc uspešno spoprijemanje pri starših povezuje z defenzivnostjo hčerk. Na splošno lc velja: če so starši nagnjeni k realističnemu spoprijemanju, so take tudi hčerke, hkrati pa najdemo pri slednjih manj substitucije in supresije. Očitno taki starši bolj tolcri-rajo neposredne izraze čustev pri dekletih. Glede defenzivnosti so hčerke navadno bolj podobne očetu, predvsem pri zanikanju in izolaciji. Očetovo uspešno spoprijemanje se povezuje tudi z večjo defenzivnostjo hčera, predvsem v obliki zanikanja, dvoma, premeščanje in represije. Uspešno spoprijemanje matere sc povezuje z izolacijo pri hčerki.
Avtorica zaključuje, da imajo starši, ki sami uporabljajo realistične načine spoprijemanja, tudi take otroke. Podobno velja za defenzivnost. Omenjena zakonitost jc izrazitejša pri dečkih. Realistično spoprijemanje se pri dečkih zmanjša ob defenzivnosti staršev. Obratno velja za dekleta: uspešno spoprijemanje staršev zmanjšuje defenzivnost hčera. Z drugimi besedami: starši lahko preprečijo učinkovitost dečkov, če so sami defenzivni ter preprečijo dekletom, da bi postale defenzivne, če sc sami realistično spoprijemajo s problemi. Avtorica tolmači rezultate tako, daje vloga dečkov v družini in družbi bolj jasna. Niti starši niti družba, šc manj pa dekleta sama si danes niso povsem na jasnem, kakšno naj bi bilo uspešno spoprijemanje pri dekletih. Pokazali so sc tudi nekateri učinki, ki nasprotujejo teoriji imitacije, saj se uspešno spoprijemanje pri starših povezuje z defenzivnostjo hčera. Morda so starši, ki sami uspešno obvladujejo konfliktnc situacije, manj zahtevni in nc ustvarjajo ugodnih pogojev za učenje realističnega spoprijemanja. Tudi v tej raziskavi seje pokazal velik pomen očeta na razvoj obrambnih mehanizmov.
3.3. Obrambni mchani/.mi kol obramba pred specifičnimi cmocijami
Kcllcrman (1980) je razdelil obrambne mehanizme v dve skupini z ozirom na njihovo temeljno funkcijo. Prva skupina naj bi pomagala pri razvoju osebnostne strukture in vključuje introjckcijo, idcalizacijo in identifikacijo. Druga skupina pa naj bi služila predvsem uravnavanju emocionalnih rcakcij, in siccr: premeščanje, represija, reakcijska formacija, projekcija, kompenzacija, racionalizacija, zanikanje in regres.
Kcllcrman se je zanimal predvsem za povezavo med specifičnimi cmocijami in obrambnimi mehanizmi. Pri tem sc opira na Plutchikovo teorijo cmocij (glej: Lamovec, 1984) in meni, da prevladovanje nekaterih cmocij privede do razvoja specifičnih obrambnih mehani/mov.
Kcllcrmanovo pojmovanje temelji na naslednjih predpostavkah:
1.	Specifični obrambni mehanizmi služijo uravnavanju specifičnih cmocij.
2.	Obstaja osem temeljnih obrambnih mehanizmov, ki so se razvili za uravnavanje osmih temeljnih cmocij.
3.	Temeljni obrambni mehanizmi kažejo značilnosti polarnosti in podobnosti.
4.	Poleg obrambnih mehanizmov, ki so povezani z cmocijami, poznamo šc druge, ki služijo predvsem razvoju osebnosti.
5.	Glavni diagnostični osebnostni tipi izvirajo iz prevladovanja določenih obrambnih mehanizmov.
6.	Posameznik lahko uporablja kakršnokoli kombinacijo obrambnih slogov.
7.	Čeprav vsi obrambni mehanizmi vsebujejo elemente represije, jc ta izvorno povezana z uravnavanjem strahu.
Kcllcrman navaja naslednje povezave obrambnih mehanizmov in cmocij:
Premeščanje - jeza. Najpogostejši način uravnavanja jeze jc, da jo usmerimo na drug objekt. Poleg kliničnih izkušenj potrjujejo to povezavo tudi študije predsodkov ter podatki iz etologije, ki kažejo, da sc pojavlja tudi pri živalih.
Represija - strah. Klinične izkušnje kažejo, da je represija najmočnejša pri osebah, pri katerih prevladuje strah. Represija omogoča, da sc ogrožujoča vsebina odstrani iz zavesti. Ko sc zaradi terapevstske intervencije strah zmanjša, sc začne represija dvigati. Represija jc temeljni obrambni mehanizem, saj sodeluje tudi pri večini ostalih, pri čemer seji priključijo šc druge komponente.
Reakcijska formacija - veselje. Reakcijska formacija sc nanaša na spremembo določene cmocije v njeno nasprotje. Čeprav lahko služi kot obramba pred katerokoli cmocijo, jc najpogosteje povezana z zaviranjem seksualnih impulzov. Čustvo, ki sc začne kot spolna privlačnost, sc sprevrže v gnus, odpor. Izražanje tega, nasprotnega vedenja doživlja posameznik kot prijetno, zato lahko reakcijsko formacijo v osnovi razumemo kot obrambo pred veseljem in užitkom.
Kompenzacija - žalost. Žalost sc pojavi zaradi izgube objekta, ki nam jc nudil užitek, ali pa zaradi izgube samospoštovanja. Kompenzacija je skoraj edini način za premostitev dejanske ali namišljene izgube. Zaradi identifikacije z objektom sc ob njegovi izgubi pojavi občutek, da smo izgubili del nas samih. Občutek je podoben izgubi identitete, ki jo je potrebno ponovno pridobiti, to funkcijo pa opravlja kompenzacija.
Zanikanje - sprejemanje. Zanikanje temelji na selektivni nepozornosti, ki povzroči, da spregledamo neprijetne vidike objektov in situacij. Oseba, ki se brani videti slabe
strani objektov, ničesar nc zavrača, temveč sprejema objekt v ccloti, kar vodi v idealizacijo. Zanikanje jc torej predpogoj za cmocijo sprejemanja, ki se kaže v potezah, kot so lahkovernost, sugestibilnost in pomanjkanje kritičnosti, pa tudi kot toplina in zaupanje.
Projckcija - gnus. Projckcija vključuje selektivno nepozornost, ki deluje v obratni smeri kot pri zanikanju in omogoča posplošeno zavračanje. Posameznik ni zmožen sprejemati, temveč zavrača vse povprek. Gnus, ki jc bil prvotno usmerjen navznoter, projicira navzven in si tako zagotavlja, da jc objekt gnusa v rcsnici izven njega. Emocija gnusa jc izvorno povezana s samozaničevanjem, vendar sc navzven nc kaže tako, temveč v zavračanju. Neposredni izrazi gnusa so značilni za reakcijsko formacijo.
Intclckiualizacija - pričakovanje. Emocija pričakovanja jc povezana s potrebo po nadzoru in predvidevanju dogodkov. Intclckiualizacija omogoča nadzor na ta način, da impulze odreagiramo posredno, na intelektualni ravni, namesto na motorični. Namesto, da bi cmocijo občutili, o njej razmišljamo.
Regres - presenečenje. Emocija presenečenja izraža nepričakovano, nekontrolirano doživljanje. Regres omogoči zmanjšanje nadzora pri osebi, ki potrebuje neposredno, motorično odrcagiranjc. Povezuje se z impulzivnim ravnanjem in ga kot rezultat presenečenja najdemo tudi pri živalih.
Že več avtorjev jc izrazilo misel, da so diagnostične kategorije tesno povezane s prevladovanjem posameznih obrambnih mehanizmov. Freud jc npr. opisal povezavo med histeričnimi simptomi in represijo ter med paranojo in projekcijo. Kcllcrman pa jc poskušal poiskati povezavo šc z ostalimi diagnostičnimi kategorijami, pri čemer pripominja, da jc eden od obrambnih mehanizmov za določeno kategorijo odločilnega pomena, čeprav se mu navadno pridružijo šc nekateri.
Prevladujoča uporaba mehanizma zanikanja jc povezana s histerijo, za katero jc značilna močna sugestibilnost, sprejemanje ter odsotnost kritičnega odnosa.
Nasprotna zanikanju je projckcija, ki jc značilna za paranoično osebnost. S tem ko projicira vse nezaželene vidike sebe v druge ljudi, sc brani pred izgubo samospoštovanja. Zaradi pretirane kritičnosti se laka oseba zelo težko zbliža z drugimi, ali pa zavrača že sprejeti objekt
Represija jc tipična za pasivno osebnost in se kaže kot težnja po nedejavnosti, inertnosti in izogibanju.
Nasprotno represiji jc premeščanje, ki jc značilno za agresivne osebnosti. Brez delovanja premeščanja bi sc nezadovoljstvo take osebe izražalo neposredno v odnosu do frustrirajoče osebe. Tako vedenje bi v mnogih situacijah povzročilo nezaželene poslcdicc. Premeščanje omogoča preusmeritev agresije na manj nevarne cilje.
Inlclcktualizacija, skupaj z racionalizacijo, sublimacijo in poničenjem, jc značilna za obsesivno osebnost. Zanje je značilna močna potreba po nadzoru in predvidevanju dogodkov. Svoja psihična doživetja uvršča v kategorije in o njih premišljuje, pri tem pa izključi emocionalno doživljanje.
Nasprotje intclcktualizacijc jc regres, ki jc značilen za psihopalsko osebnost. Taka oseba ima močno potrebo po neposrednem izražanju impulzov, kar pomeni povratek na nižjo razvojno raven. V globini sc čuti premočno kontrolirano, notranje paralizirano in otopelo. Zato hlepi po vznemirjenju in presenečenjih, ki kontrolo vsaj začasno odstranijo.
Reakcijska formacija se povezuje z manično dispozicijo, za katero je značilna obilica energije in potreba po vedno novih načrtih. Spremljajo jo pozitivna čustva do ljudi in izrazita družabnost kot tudi pretirana potreba po prijemih dražljajih, navadno seksualne narave. Pretirano potrebo po užitku uravnava reakcijska formacija, ki je pogosto usmerjena na osebe, ki vzbujajo Ojdipskc rcakcije in spreminja spolno privlačnost v gnus.
Temu nasprotna jc kompenzacija, ki jc značilna za depresivno dispozicijo. Slednja jc rezultat dejanske ali namišljene izgube objekta ali samospoštovanja. Pri premagovanju depresivnih čustev ima odločilno vlogo kompenzacija, ki omogoči nadomestitev izgube.
Dokaj podobne ugotovitve navaja Mahi (1969), ki jc na osnovi kliničnih izkušenj prišel do naslednjih spoznanj. Avtor meni, da jc za obsesivne osebe značilno prevladovanje izolacijc, poničenja, regresa in rcakcijskc formacije, za histerike prevladovanje represije in zanikanja ter za shizofrenike prevladovanje identifikacije, projckcijc in zanikanja.
VIRI
1.	Blum, G.S., A study of the psychoanalitic theory of psychosexual development, Gen. Psychol. Mon., 1949, 39.
2.	Blum, G.S., Defense preferences in four countries, J. Project. Tech., 1956,20.
3.	Bymc, D., The repression - sensitization scale: Rationale, reliability, and validity, J. Pcrs., 1961, 29.
4.	Davids, A., Psychodinamic and sociocultural factors related to intolerance of ambiguity, v: White, R. W. The study of lives, New York, Prentice-Hal, 1964.
5.	Fcnichcl, o., Psihoanalitika teorija ncuroza, Beograd, Medicinska knjiga, 1961.
6.	Freud, A., The ego and the mechanisms of defense, New York, International Universities Press, 1943.
7.	Glcser, G. C., Ihilcvich, D., An objective instrument for measuring defense mechanisms, J. Consult. Clin. Psychol, 1969,33,1.
8.	Haan, N., Proposed model of ego functioning: Coping and defense mechanisms in relationship to I.Q. change, Psychol. Mon., 1983, 77.
9.	Haan, N., Coping and defending: Processes of self-environment organization. New York, Academic Press, 1977.
10.	Janis, I. L., Mahi, G. F., Kagan, J., Holt, R. R., Personality: Dynamics, development and assessment, New York, Harcourt, Brace & World, 1969.
11.	Kcllcrman, II., A structural model of emotion and personality: Psychoanalitic and sociobiological implications, V Plutchik, R., Kcllcrman, II., Emotion: Theory, research and experience, zv. 1, New York, Academic Press, 1980.
12.	I^amovcc, T., Emocije, Ljubljana, FF, 1984.
13.	Laughlin, H. P., 'Hie ego and its defenses, New York, Applcton-Ccntury - Crofts, 1970.
14.	Miller, D. R., Swanson, G. E., Inner conflict and defense, New York, Holt, 1960.
15.	Mahi, G. F., Psychological conflict and defense, New York, Harcourt Brace Jovanivich, 1969.
16.	Roscnzweig, S., Some problems relating to research on the Rosenzwcig Picture-frustration study, J. Pcrs., 1950,18.
17.	Rucbush, B. K., Byrum, H., Famham, L. J., Problem solving as a function of childcrn's defensiveness and parental behavior, J. Abn. Soc. Psychol., 1963,67.
18.	Wcinstock, A. R., Familly environment and the development of defense and coping mechanisms, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1967,5, 1.
Psihološki model upora
VID PEČJAK
Psihologija sc ni kdo vc koliko ukvarjala z velikimi skupinami, kakršna jc množica. Proučevala jc predvsem male skupine (družina, delovni team, šolski razred ipd.). Tudi skupinska dinamika in skupinska terapija, ki žc dolgo zavzemata pozornost psihologov, sta omejeni na male skupine.
Včasih govorimo tudi o primarnih in sekundardnih skupinah. K prvim sodijo skupine, ki v njih poteka neposredna interakcija (npr. delovni in športni tcami), medtem ko poteka v drugih zaradi njihovih velikosti predvsem posredna interakcija (npr. v strokovnih ali političnih združenjih, v velikih podjetjih, v narodu). Psihologija naj bi proučevala primarne skupine. Čeprav sodi množica glede na številčnost k velikim skupinam, pa v njej poteka zelo intenzivna neposredna interakcija. Vendar sc v poglavitnih značilnostih precej razlikuje od drugih primarnih skupin. Množica jc kratkotrajna skupina, njena notranja organizacija pa jc šibka. Zanjo so značilni pojavi, kot so: dcpersonalizacija, zoževanja zavesti, emocionalna indukcija in homogenizacija osebkov, zaradi česar jc mogoče zlahka manipulirati z njo.
Eden od razlogov za nezanimanje psihologov za množico in njeno vedenje so metodološke težave pri njenem preučevanju. Medtem ko malo skupino zlahka preučujemo s prirodnim ali cclo z laboratorijskim cskpcrimcntom, jc kakršnokoli eksperimentiranje z množico izključeno. Zaradi nepredvidenega pojavljanja, številčnosti njenih osebkov in mnoštva interaktivnih dejavnikov jc cclo sistematično opazovanje redkokdaj mogoče. Preostanejo poročila in posnetki novinarjev ter izjave slučajnih udeležencev. Za novinarska poročila pa jc znano, da so izredno subjektivna. O številu udelcžcnccv mitinga pri ustju Save so npr. navajala od 400.000 do 1.200.000 udclcžcnccv. Na podlagi •ako različnih poročil je težko karkoli zaključiti. Bolj zanesljiva so verjetno policijska Poročila, ki pa žal največkrat veljajo za skrivnost.
O množici so pisali nekateri avtorji v 19. stoletju, npr. Lc Bon, Tardc, Sighclc, kasneje pa Reich, Fromm, Ricsman in Adorno, ki so bili manj občutljivi za metodo in bolj nagnjeni k špekulacijam. Fašizem in nacizcm sta s svojimi mitingi in programi spodbudila mnoge psihološke analize množice (npr. W. Reich: Masovna psihologija fašizma, 1933). Po letu 1950 pa so razprave o množici postale redke. Upajmo, da bodo novi dogodki, zlasti v deželah vzhodne Evrope, obudili zanimanje psihologov za množicc m bodo sodobna sredstva (npr. video tehnika) omogočila bolj zanesljive ugotovitve.
Ena od nalog, s katero so sc ukvarjali nekateri starejši avtorji (npr. Rciwald, Gciger in Tardc), jc iskanje praga upora. Lahko jo opredelimo takole: kdaj, v katerem trenutku
izbruhnejo množični protesti, kričanje, demonstracije, pretepi in druge oblike nemirov. Stavke so pomembne v toliko, v kolikor so povezane z zborovanji. Na tem mestu nas ne zanimajo dejanja posameznikov v množici (npr. poskus enckcga demonstranta, da bi na Trgu Nebeškega miru z lastnim telesom zaustavil kolono tankov) ali malih skupin (npr. ugrabitev letal, diverzije Severnih Ircev in Baskov, vojaški in nevojaški puči). Za male skupine in posameznike veljajo drugačna pravila obnašanja kot za množico. Ker množica, ki sc zbere k protestu, praviloma nima orožja ali pa ga ima lc malo, nas nc zanimajo oborožene akcije v vojni in miru (npr. narodno osvobodilne borbe), razen v kolikor v njihovem sklopu nc nastanejo množične siluacijc (npr. demonstracije v Ljubljani leta 1943). Zanima nas samo množica in dejavniki, ki povzročijo njen nastanek in razvoj njenega upora.
Teh dejavnikov jc veliko, na tem mestu bomo poskušali izluščiti najpomembnejše. Razdelimo jih na amplifikatorje, ki povečujejo verjetnost nemirov, in reduktorje, ki jo znižujejo. Zato jc upor sorazmeren razliki med njimi:
U = A-R
Poleg tega moramo razlikovati vmesne spremenljivke, ki vplivajo neposredno na upor, ter predhodne, ki pogojujejo vmesne. Spremenljivke imajo vlogo hipotetičnih konstruktov, ki so deloma rezultat opazovanja, deloma pa predpostavke. Šele izpolnitev napovedi bi povečala njihovo verjetnost.
Največkrat zdravorazumsko povezujemo upor s pritiskom okolja (Po) ali s količino nasilja, preganjanja, ogroženosti, pomanjkanja, stiske in brezpravja. Vendar v tej razpravi govorimo predvsem o subjektivnem pritisku (Ps), kot ga človek zaznava, vidi in doživlja. Sestoji iz zaznave pritiska (Pz) in psihološkega doživljanja, ki ga lahko razčlenimo na številne psihološke odgovore (Pod):
P = Po + Ps
Ps = Pz + Pod
P = Po + Pz + Pod
Zaznava je siccr odraz objektivnih razmer, Po, vendar nc vedno in nujno. Mnoge linče ameriških črnccv so sprožile izmišljene informacije o posilstvih in drugih napadih na belce. Tudi danes masovna komunikacijska sredstva z lažno ali enostransko propagando vplivajo na zaznavo pritiska.
Napačna zaznava je lahko posledica mehanizma premeščanja. Pravi vzročnik sc v zaznavi prenese na napačnega, proti kateremu sc nato obrne upor. Napačni vzročniki so pogosto nezaščitene etnične skupine, manjšine, rase, duševni bolniki, homoseksualci in druge marginalne skupine (npr. progromi Židov v Nemčiji v času velike krize, rasna nestrpnost pri obubožanih belcih v ZDA, pritisk na Albance pri narodih na vzhodu Jugoslavije, ki doživljajo ekonomsko stisko). Premeščanje je siccr posledica propagande in in-dokrinacije, vendar so zanj potrebni nekateri psihološki pogoji. Kadar jc pravi vir frustra-cijc premočno zaščiten, sc množica obrne proti nadomestnemu, ki jc nezaščiten in ki ima z njim že dolgo zgodovino konfliktov (Albanci v Srbiji, Armenci v Gorskem Karabahu).
Pogosto izkrivljajo zaznavo razna notranja stanja, npr. neustrezna pričakovanja ali napaka pri oceni situacije. V tem modelu igrajo spoznavni proccsi in spoznavne možnosti pomembno vlogo.
Psihološki odgovori so številni: nejevolja, nezadovoljstvo, zamera, ogorčenje, jeza, bes, odpor, agresivnost, napadalnost itd. Vsi ti odgovori so negativno emocionalno obarvani in jih človek doživlja kot neprijetno stanje. Med psihološke odgovore sodi tudi strah, toda o njem bomo zaradi mnogih posebnih značilnosti govorili na drugem mestu. Psihološki odgovori skupaj povzročajo napetost, ki popusti tedaj, kadar se zmanjša pritisk. Organizmi so usmerjeni k zmanjševanju previsokega pritiska.
Med zaznavo in psihološkimi odgovori ter med psihološkimi odgovori potekata interakcija in sumacija, pri čemer sc rojeva upor. Agresivnost je prvotna in najbolj naravna reakcija na frustracijo. Upor je najprej prikrit in sc izraža z godrnjanjem, kritiziranjem, zbiranjem v majhne skupine, s pisanjem v časopise, bojkotiranjem, stavkami, nedelom (značilnem zlasti za socialistične dežele) im. V tej fazi se ljudje tudi bolj ali manj organizirajo. Kasneje pride do odkritega upora v obliki demonstracij, protestov, pretepov, razbijanja, plenjenja itd. V tej razpravi nas zanima predvsem odkrili upor (U), prikriti pa le v toliko, v kolikor privede do odkritega.
Upor lahko operativno opredelimo s tremi odvisnimi spremenljivkami: z verjetnostjo, intenzivnostjo in frckvcnco nemirov. Domnevam, da bi med njimi odkrili pozitivno korclacijo (po moji oceni od 0,50 do 0,60). Tam, kjer se nemiri zelo vztrajno ponavljajo (tako jc bilo npr. v sedemdesetih letih v Iranu in v Nikaragvi in je sedaj v Zakavkazju in na Kosovcm), postanejo tudi zelo intenzivni. Izjeme so redke (npr. Romunija, kjer je bil zaradi specifičnih razmer žc prvi izbruh silovit).
Med uporom in pritiskom obstaja pozitivna zveza: čim hujši je pritisk, tem večja jc verjetnost upora. Konec konccv nas žc bežen pogled v časopise prepriča, da jc v deželah brez pritiska malo uporov, ki so največkrat šibki in kratkotrajni. Upor naj bi trajal, dokler se pritisk ne zniža, kar sc doseže z ostranitvijo vira frustracije, npr. s padcem režima (Iran, Filipini, večina dežel realnega socializma), ali s tem, da Uačitclji popustijo (npr. upori ameriških črncev, ki so bili v šestdesetih letih zelo pogosti, so zdaj izjemno redki).
Slika 1. Krivulja A kaže domneven odnos med uporom (U) in pritiskom (P). Po klasičnem psihofizičnem obrazcu leži prag pri 50% verjetnosti. Toda odnos med
spremenljivkama ni nujno linearen. Krivulja B kaže nekoliko drugačen odnos. S pritiskom raste upor najprej počasi, nato hitro, kasneje pa zopet počasi. Možne so tudi drugačne krivulje. Njihova oblika je odvisna od specifičnih razmer.
Toda opisana teorija prcccj poenostavlja to, kar se dogaja pred in med uporom. Opažamo cclo nasproten pojav: kadar jc pritisk najhujši (npr. v SZ pod Stalinom), ni upora. Kadar pa pritisk popusti (npr. v SZ pod Gorbačovom), pride do prave verige nemirov. Konec koncev sc jc od vzhodnoevropskih držav poleg Poljske najprej osvobodila Madžarska, kjer jc bil pritisk razmeroma nizek, zadnja pa Romunija, kjer jc bil najvišji. Prav tako bi bilo z vidika te teorije nespametno povečevati pritisk (kot npr. na Kosovu), ker se s tem povečuje tudi upor. Očitno vplivajo na upor šc drugi amplifikatorji (A) in reduktorji (R), ki sumirajo različne predhodne dejavnike.
Najpomembnejši reduktor jc strah. Ne gre samo za elementarni strah preti pendreki in bolečino, ki jo prinašajo. Šc pomembnejši je strah pred posledicami zase in za ljudi, s katerimi je posameznik čustveno povezan, strah pred izgubo položaja, delovnega mesta, svobode, skratka, pred izgubo biološke, osebnostne in socialne integritete. Manj opredeljen strah sc kaže v tesnobi, depresiji in rcsignaciji, pri čemer sc osebek na zaveda vzrokov, ki pa ga prav tako povzročajo pritiski v okolju. Naravna reakcija na strah jc fizični ali psihološki beg iz situacijc. Strah vpliva na upor zavirajoče. Čim večji jc strah, tem manjša jc verjetnost upora. Zato ga moramo odšteti od pritiska.
U = A-R
Čc upoštevamo samo P in S, dobimo:
U = P-S
Ker jc v demokratičnih državah strah največkrat majhen, pride žc ob zmernem pritisku do protestov (npr. protesti "zelenih" zaradi onesnaževanja okolja), ki pa so praviloma šibki in kratkotrajni. Lc ob hujših frustracijah (npr. zapletenost ZDA v vietnamsko vojno) je prišlo do bolj intenzivnih in ponavljajočih sc neredov.
Slika 2. Odnos med uporom (U) in strahom (S). Krivulja jc nasprotna krivulji A na sliki 1.
„_ _„„	smrti
sp- prag	zg. prag
strahu	strahu
Slika 3. Odnos med pritiskom (P) in strahom (5). Če jc odnos med njima linearen
(krivulja A), sta učinka enaka in se nevtralizirata. Toda opazovanje kaže, da odnos
verjetno ni linearen. Pri krivulji B narašča strah sprva počasneje kot pritisk, nato
linearno, nato pa hitreje. Hipoteza linearnosti velja samo za srednje območje. Točki, pri
katerih strah "poskoči", sta praga strahu. Do zgornjega praga pride redko (ko postane
pritisk neznosen). Prag smrti bo opisan kasneje.
Pritisk (Po in P z) jc glavni generator strahu. Z njim se povečuje strah, s strahom pa se verjetnost upora znižuje. Na to povezanost računajo represivni organi, ki na vse načine povečujejo pritisk (Po), da bi prestrašili množico.
Upora ni, kadar jc strah večji od pritiska ali kadar sta enaka (če pri tem nc upoštevamo drugih amplifikatorjev in reduktorjev). V slednjem primeru je zaradi njunega nasprotnega delovanja vsota nič. Na tej stopnji ravnotežja sc zaccmcntira stanje v diktaturah s trdo roko in velikim strahom (še nedavno v ČSR in Vzhodni Nemčiji, posebno pa v Romuniji, še vedno v Albaniji in na Kitajskem). To stanje je razmeroma pogosto, ker sta pritisk in strah povezana in z rastjo ene spremenljivke raste druga. Stanje traja, dokler ga kak drug amplifikator nc spravi iz ravnotežja (npr. upanje zaradi uspešnega upora drugih dežel s podobno družbeno ureditvijo v Romuniji ali zaradi uspešnega bega stotisočev čez mejo v Vzhodni Nemčiji).
Pritisk in strah sta enako intenzivna, vendar v nasprotju s prejšnjimi primeri na zelo nizki stopnji, v umirjenih državah brez večjih frustracij (morda Švica in Švedska, kjer so demonstracije nadvse redke). Tudi v tem primeru traja ravnotežje zelo dolgo, dokler ga kak dejavnik nc prevaga (npr. zidava jedrskih elektraren).
Zaradi velikih oscilacij krivulja med strahom in pritiskom nima pravilne oblike. Eden od poglavitnih vzrokov oscilacij jc bližina vira pritiska (Po). Dinamična psihologija nas uči, da jc strah tem večji, čim bližji jc vir frustracijc (npr. napadajoči tanki v Pekingu) in tem manjši, čim bolj daleč je (npr. zbiranje v razmeroma varnem okolju vojvodinskih jogurtskih protestnikov).
Izjemoma upade strah zaradi premestitve "tarče" upora. Kadar zaradi prevelikega strahu ni mogoč upor proti glavnemu viru frustracijc (npr. diktatorju, vodilni partiji ali
sislcmu), lahko izbruhne proti bolj ali manj trivialnemu viru, za kar se normalno ne pričakuje visoka kazen. Leta 1981 so na Kosovu izbruhnile demonstracije zaradi prehrane v študentskem domu. V Romuniji pa sc jc upor začel v Tcmišvaru zaradi izgona nekega madžarskega duhovnika. V Tadžikistanu so februarja 1990 izbruhnile demonstracije zaradi govoric, da se jc v njihovo glavno mesto zateklo nekaj armenskih bcgunccv. V Titovi Jugoslaviji so bili razmeroma pogosto manjši študentski protesti zaradi pojavov, ki skorajda niso imeli zveze s pritiskom, npr. zaradi obiska kongoškega predsednika Mobutuja. Takšni upori pa lahko zaradi socialnc induckijc hitro prerastejo v širše nemire (kot npr. na Kosovu leta 1981).
Slika 4. Na tem grafikonu pomeni abscise upor (U) in ordinata razliko med Pin S. Krivulja najbrž ni vedno linearna. Kadar pa sta si P in S enaka ali kadar je P manjši od S, upora ni.
Toda šc vedno imamo veliko izjem, ki nc potrjujejo pravila. Kako jc potem mogoče, daje v Romuniji prišlo do upora, ko pa jc strah takorekoč vladal deželi? Zakaj so se uprli Zidjc v Varšavskem getu? Morda zato, ker stanje popolnega propada na svoj način rcducira strah. Židjc so vedeli, da jih čaka gotova smrt, zato sc niso imeli česa bali. Taka razlaga pa jc manj prepričljiva za Romune, ki so kljub bednemu življenju lahko šc marsikaj izgubili, npr. delovno mesto, osebno svobodo in življenje.
Poleg pritiska vplivajo na strah še nekateri drugi dejavniki (v modelu označeni kot predhodne spremenljivke ali PS). Na prvem mestu omenjamo pretekle izkušnje. Najbrž gre za neke vrste pogojni strah, podoben strahu, ki ga jc Pavlov povzročil pri svojih pseh, ali za pojav, ki ga v psihologiji poznamo kot "naučeni brezup" (learned helplessness). Čehi in Slovaki so po neuspeli praški pomladi zapadli v pravcato kolektivno depresijo, zato so bili eni od zadnjih, ki so sc osvobodili rcalsocialističnih pritiskov. Vmes jc bilo razmeroma malo nemirov. Nekaj podobnega se je zgodilo na Hrvaškem po polomu "maspoka".
Naši formuli moramo dodati še marsikateri amplifikator in reduktor, da bomo sposobni razložiti nastanek množice in določiti prag upora. Enemu od poglavitnih bi lahko rekli upanje (Up). Gre za upanje v uspeh upora, v spremembo sedanjega stanja, v odstranitev ali vsaj zmanjšanje pritiska. Upanje sprožijo različni predhodni dejavniki.
Enega smo žc omenili: zgled drugih okolij s podobnim sistemom, v katerih jc množica uspela. Od tod pojav domin oz. padanje socialističnih režimov enega za drugim.
Albanija ni bila poslednja domina zato, ker živi ljudstvo v skoraj popolni izolaciji pred zunanjim svetom in niti nc vc, kaj se za mejo dogaja. Romunija ni bila tako hermetično zaprta. Skozi njo gre pot v Sovjetsko zvezo. Romunski športniki pa so sc često pojavljali na Zahodu. Od drugih predhodnih dejavnikov jc pomembna occna situacijc (npr. "Naš režim je trhel in bo hitro propadel", v primerjavi z: "Prej bodo pobili vse ljudstvo, kot da bi odstopili".) Occna jc v veliki meri odvisna od dostopnih informacij. Zato si s skrivanjem informacij režimi podaljšujejo življenje. Nadvse pomembna jc vera v organizacijo ali v voditelje, ki vodijo upor, cclo iracionalna vera v božjo pomoč ali čudež.
U = P - S + Up
Upanje je izrazita subjektivna spremenljivka, dasi nanj vplivajo številni socialni dejavniki (npr. propaganda). Vendar nc pomeni stvarnih možnosti uspeha, čeprav sc dostikrat ujemajo z njimi. Pomeni možnosti, ki jih in kot jih ljudje vidijo. Njihova presoja jc lahko napačna (kar jc npr. dokazal propad upora na Trgu nebeškega miru).
V množični situaciji pa deluje še en zelo spccifičcn in hitro delujoč dejavnik: socialna indukcija (SI) čustev, impulzov in drugih dinamičnh dejavnikov. Najbolj je seveda pomembna indukcija amplifikatorjev. Teorija socialnc indukcijc pravi: zaznava nekih izrazov pri drugih ljudeh povzroči enake pojave pri zaznavajočih osebah. Včasih govorimo kar o "nalczljivosti" teh pojavov v množici. Nemir sc zato zelo hitro razširi in mobilizira nove množice. Ne brez razloga pisci pravijo: "Upor sc širi kot požar".
Indukcija jc v marsičem podobna nekaterim patološkim proccsom, zlasti procesom v histeričnem in hipnotičnem stanju. Prav tako nastopijo zožanje zavesti, fokusiranje pozornosti, zvišana sprejemljivost za sugestije in visoka selektivnost pri sprejemanju informacij. Te proccse omogoča močna emocionalna vznemirjenost. Nekatera opazovanja kažejo, da žc gneča sama po sebi povečuje emocionalno vznemirjenost. Ko so natlačili podgane v majhen prostor, je prišlo do povečane napadalnosti, pojavile so sc tolpe, ki so terorizirale druge živali, samice so zapustile mladiče in sc pridružile tolpam, skratka, povem se jc porušil njihov "družbeni" red. Podobne pojave opažajo v mestih z veliko gostoto prebivalstva, kjer sc ljudje neprestano drenjajo.
Po Frommu izguba individualnosti godi mnogim ljudem, ki sc bojijo svobode, samostojnosti in odgovornosti. Siccr pa sta tudi Hitler in Gocbcls trdila, da ljudje silijo v množico pod vodstvom močnih ljudi.
Zanimivo jc, da zelo avtonomne osebnosti nc marajo drena in množice. Tožijo, da občutijo propadanje individualnosti kot nasilje nad seboj. Vsekakor množica ne privablja vseh ljudi enako in je zato na svoj način selekcionirana. Zbirajo sc predvsem ljudje, ki so podvrženi indukciji.
Manjša indukcija sc pojavi že v fazi prikritega upora, v kateri sc ljudje sestajajo v manjših skupinah in včasih cclo poskušajo s kratkotrajnimi protesti. Toda resnična moč indukcijc sc pokaže šele v množici, v kateri ljudje izgubijo sposobnost kritičnega mišljenja.
Poseben primer je indukcija po televiziji. Ko sc je v Washingtonu začel protest črnccv zaradi uboja M. L. Kinga, jc televizija kazala prizorišča, komentator pa jc dejal:
"Sc jc žc začelo!" Nekateri sociologi so ga obtožili, da jc s svojim vzklikom vplival na hitro in naglo širjenje neredov.
V množici sprožijo indukcijo majhne skupine (jedrne skupine) in nekateri posamezniki s posebno strukturo osebnosti. Med njimi prevladujejo ekstravertni in ekspresivni ljudje. Za mnoge so značilne močne vrednote in čvrsta stališča (npr. patrioti), med njimi pa so tudi osebe s histeričnimi, psihopaLskimi in psihotičnimi značilnostmi. Posebno moč imajo spontani ali vnaprej domenjeni govorniki, ki širijo indukcijo v množici. Govori z dolgimi stavki, ki dokazujejo, izpeljujejo in navajajo argumente, nimajo take indukcijsko moči kol govori, ki so polni emocionalno nasičenih besed, obljub in udarnih gesel (npr. govori Hitlerja, Mussolonija, Perona in Milošcviča).
U = P-S + Up+ SI
Socialna indukcija multificira P in Up in druge amplifikatorje (A*). Bolj zapleteno pa jc spreminjanje reduktorjev, kot jc strah. Običajno pride do disociacijc med Ps in S, tako da dviganje pritiska nc dviga več strahu. Namesto tega nastopi nagla in silovita redukcija strahu. V množici sc ljudje nc bojijo niti "živega hudiča".
SI = A"+ *VS SI = (P + Up)"WS
Iz formule sledi, da močnejši amplifikatorji bolj narastejo kot šibkejši in močnejši reduktorji bolj upadejo kol šibkejši. Najpomembnejši reduktorje strah. V Romuniji, kjer jc bilo prebivalstvo pred uporom najbolj prestrašeno, jc bil upor najbolj množičen in najbolj krvav. Podobno se zna zgoditi v Albaniji, Severni Koreji in na Kubi, razen čc nc bo prišlo do postopnega popuščanja napetosti. Kjer jc strah nizek, pa sc indukcija širi počasneje in manj intenzivno, npr. pri protestih zelenih, ki nikoli niso tako intenzivni kot upori v diktaturah.
Reduktorji praviloma nc odstranjujejo težnje k uporu, temveč jo samo blokirajo. Prestrašeni črnci v Južni Afriki niso nič manj sovražili bclccv, vendar sc niso upali javno protestirati. Ko pa blok zaradi indukcijc popusti, jc upor toliko bolj intenziven.
Vrednost x jc odvisna od mnogih dejavnikov. Eden od najpomembnejših jc velikost množice. Čim večja je množica, tem močnejša jc indukcija, čeprav verjetno obstaja raven, po kateri sc nc veča več. Za indukcijo jc pomembno, da ima posameznik čim več ljudi v svojem pogledu. V obdobju novolevičarskcga gibanja so ameriški sociologi ugotovili, da so ogromni campusi, natlačeni s tisoči študenti, nadvse primemo "gojišče" pro-testnikov. Ni čudno, da so diktature zelo alergične na nekontrolirano zbiranje množic in za vsako zbiranje je potrebno uradno dovoljenje. Nekateri voditelji (npr. Hitler, Mussolini, Ccauscscu, Tito, Miloševič) pa so sami zbirali množicc. Vendar njihov cilj ni bila indukcija demonstracij, marveč manifestacij (o njih v tem pripevku nc govorimo).
Na vrednost x vplivajo šc mnogi drugi dejavniki, npr. anonimnost množicc, gibanje množice, število in razporeditev jedrnih skupin v množici, cclo prostor nemirov in vreme. Indukcija jc v gibajoči množici močnejša kot v mirujoči, verjetno zaradi večje količine interakcije. V Ljubljani so protestnike pred skupščino (npr. lilostrojskc dclavcc leta 1987) napotili v Cankarjev dom, kjer so posedli po stolih. Tam jc bila veliko manjša možnost medsebojna indukcijc. Analize črnskih nemirov v ZDA pa so pokazale, da
so bili pogostejši v vročih poletnih dneh, ko ljudje postopajo pred hišami in se pogovarjajo.
Pomemben dejavnik, od katerega jc odvisna vrednost x, jc številčnost, število in razpored jedrnih skupin, število govornikov in učinkovitost njihovih govorov. Neučinkoviti govori, ki jih množica izžvižga, pomenijo majhen x. Množica jc leta 1956 v Budimpešti izžvižgala cclo Nagyja, ker jo jc bolj miril kol spodbujal. Siccr pa Nagy ni bil pravi vodja upora, icmvcč bolj rezultat kompromisa med različnimi silami. Nekateri socialni psihologi cclo trdijo, da učinkovit govornik izraža samo to, kar množica hoče in želi. Po tem naziranju jc vpliv njegove osebnosti mnogo manjši, kot običajno domnevamo. Njegova vloga jc bolj vloga katalizatorja kot generatorja upora.
Socialna indukcija sc pojavi šele potem, ko so ljudje žc zbrani. Drugače povedano: ko jc prag presežen, nadaljnji upor pa generira indukcija. Zato sc represivne oblasti tako zelo bojijo vsakega zbiranja ljudi na javnih mestih.
V	posebnih pogojih pa sc namesto pojavi S* . Namesto, da bi strah izginil, postane večji in sc lahko sprevrže v paniko. Tudi paniko inducira jedrna skupina, ki se spusti v brezglavi beg.
Zdi se, da jc nenaden porast strahu pogojen od neposredne zaznave Po. Pojavi sc tedaj, kadar jc množica zelo brutalno napadena in si nc zna pomagati. Opazovanja panike so pokazala, da jc za njen nastanek potrebna zaznava situacije brc/, izhoda. Čcsto sc pojavi v obkoljenih ali neoboroženih množicah, ki jih napada močnejši sovražnik. Leta 1987 jc na stadionu Hcyscl v Belgiji pritiskajoča množica poteptala čez sto gledalcev, ker zaradi mreže ni imela kam bežati (zato so nekateri prireditelji kasneje predlagali odstranitev mrež). Vsekakor pa prihaja tudi do napačnih zaznav. Znani so primeri panike med elementarnimi nesrečami v velikih dvoranah (npr. med požarom), četudi so bila vrata odprta. Vendar panika v rcsnici ni tako pogosta, kot domnevamo.
Do indukcijc pa nc pride v vseh množicah. Dolgočasne množicc, ki so jih zbirali v zadnjih letih Titovega življenja ob obisku vsakega državnika ali ob drugih priložnostnih (npr. v Fažani ob odhodu na Brione) skorajda niso imele induktivne moči. Množica ni bila motivirana za kaj takega. Prav tako so bile brez učinka množicc, ki jih je skliceval Cacuscscu - razen zadnje, ki pa seje obrnila proti njemu.
Izjemoma pa nastane socialna indukcija, preden jc dosežen prag. To se dogaja takrat, kadar sc ljudje zberejo iz kakšnega drugega vzroka. Znano jc, da na športnih prireditvah, pogrebih ali svatbah hitro pride do političnega protesta. V "svinčenih letih" sedemdesetih let, ko jc bil strah šc zelo močan, jc v Ljubljani izbruhnil protest maškar v maskah, zbranih sredi mesta. V slučajno zbrani množici jc nastala socialna indukcija, pri čemer jc na razmeroma visoko potenčno vrednost x vplivala anonimnost zaradi mask. Maškarc so kake pol ure držale središče mesta "v posesti". Ko pa jih jc milica grobo napadla, so sc v paniki razbcžalc na vse strani.
V	Romuniji decembra 1989 najbrž šc nc bi prišlo do upora, ker sta bila pritisk in strah preveč izenačena, četudi jc zgled drugih socialističnih dežel zbudil nekaj upanja. Tedaj pa jc conducatore naredil usodno napako. Sam jc sklical ogromno množico, misleč, da ga bo podprla. Ko pa jc neka skupinica začela kričati proti njemu, jc protest bliskovito zajel vso množico. Prag jc bil v trenutku večkratno presežen.
Opisane amplifikatorje in reduktorje pa multiplicira šc cn majhen, toda izredno stabilen konstantni dejavnik k, ki jc odvisen od dežele, narodovega značaja, kulture in tradicijo.
U = k(P+Up-S)
Očitno sc nemiri v nekaterih deželah pojavljajo pogosteje kot v drugih, npr. v Arabskih državah in v Južni Ameriki z ekstravertnimi ljudmi pogosteje kot v Severni Evropi z introvertnimi. Verjetno jc tudi v muslimanskih deželah (vključno s tistimi v SZ) k nekoliko povečan. Bila jc celo interpretacija, da v Sovjetski zvezi kljub hudemu pritisku stalinizma tako dolgo ni prišlo do upora zato, ker so ljudje še od carja naprej navajeni trpno prenašati frustracije kljub "oktobru" in nekaterim drugim množičnim uporom. Pomembne so tudi vrednote posameznih kultur. Nekatere gojijo kult upornika (npr. Mehika), druge kult trpina (morda Slovenija), v nekaterih se človekovo življenje vrednoti višje kot v drugih in tako dalje. Verjetno je dejavnik k v Sloveniji nižji kot v vzhodnih republikah.
Ko sc prikriti upor približuje pragu in ko ga nekatere skupine žc dosegajo, prihaja do kratkotrajnih predhodnih protestov, ki napovedujejo glavno "nevihto". Ti protesti imajo vlogo "tipanja", z njimi protestniki ugotavljajo, kako reagira nasprotnik. V vseh vzhodnoevropskih državah, celo v Romuniji, jih jc bilo nekaj. Po njihovi pogostnosti lahko sklepamo, ali je glavni upor blizu. Vendar sc v primerih, ko jc pokazal nasprotnik preveliko moč, zaradi povečanega strahu odkriti upor odloži (morda se jc to zgodilo januarja 1990 v Albaniji, potem ko so nekateri novinarji poročali o manjših demonstracijah v Skadru).
V bližini praga pa žc majhno povečanje pritiska povzroči preseganje praga. Na Kosovcm so ponovno izbruhnile že zadušene demonstracije, ko so začeli soditi Vllasiju.
Za vedenje množice po doseganju praga zaradi delovanja indukcijc velja:
U = k[(P+Up)*-*VS]
Medtem ko za cclotcn proccs upora velja:
U = k [(P+Up-S)+(P+Up)x-WS]
Če prikažemo proccs upora na časovnem diagramu, vidimo, da najprej zelo počasi narašča, nato nekoliko hitreje, po prekoračenju praga pa zelo hitro, pogosto prav bliskovito.
Slika 5. Krivulja kaže časovni potek upora. V prvi fazi imamo prikriti upor, v drugi odkriti upor, ki ju razmejuje prag upora. Zaradi SI krivulja poskoči. Amplifikatorji in reduktorji narastejo in upadejo v odvisnosti od vrednosti x. Če pa strah naraste, pride do panike.
Toda množica v uporu nima proti sebi mirujočega nasprotnika. Upor je pozicijska igra (kot npr. šah), pri kateri moramo upoštevati obe strani. Ker strah zaradi indukcije hitro in močno upade, ga je mogoče spet dvigniti samo z nesorazmerno visokim Po, s terorjem, npr. s streljanjem v množico (Trg Nebeškega miru, Tcmišvar, Kosovo). S se sprevrže v S* in tedaj jc strah močnejši od upora. Ne pozabimo, da velik strah narašča hitreje kot amplifikator Ps, (krivlja B na sliki 3), zato je tudi njegova pozitivna indukcija nesorazmerno velika. Protestniki sc umaknejo, pogosto se v paniki razbežijo.
Teror pogojuje samega sebe. Če se nepretrgoma ne nadaljuje (kot v najhujših diktaturah, npr. v descUctju kulturne revolucije na Kitajskem), strah čez nekaj časa popusti. Omenili smo že, da povzroči bližnji objekt hujših strah kot daljni. Tako nastanejo nemiri v valovih. Na Kosovcm jc bil prvi val dcccmbra 1988, drugi marca 1989, nato manjši septembra 1989, hujši januarja in februarja 1990. Podobne valove zasledimo pri palestinskemu prebivalstvu v Izraelu, pri črncih v Južni Afriki in pri Tibctancih na Tibetu (kjer se vrstijo valovi v daljših obdobjih).
Druga možna rešitev pa je nagla popustitev pritiska. V Jugoslaviji na socialne proteste delavcev večkrat odgovorijo tako, da brž ugodijo protestnikom. Kadar je tako popuščanje "brez kritja", ekonomsko izčrpava deželo. Poje samo začasno odstranjen, zato sc nemiri kasneje prav tako ponovijo, čeprav v blažji obliki. V tem primeru gre za svojevrstno pogojevanje nemirov. Ker so uspešni, sc nadaljujejo, ker pa ne dosežejo pravega cilja, npr. izboljšanja standarda, sc nc zaustavijo.
Samo izjemoma pa jc dosežen prag smrti. V tem primeru protestniki nimajo izgubili ničesar, ker je življenje tako ali tako zapisano smrti (upor Židov v Varšavskem getu). Po occni, da ni rešitve, strah naglo upade, uporniki pa v borbi z nasprotnikom popadajo ali pa storijo množični samomor (Židje nekajkrat v svoji zgodovini). Taki primeri pa so znani tudi iz NOB (npr. smrt Stancga Žagarja in njegovo čete, ki se je zatekla v vodino, iz katere ni bilo rešitve). Za samomor se odločijo, kadar nadaljevanje upora ni mogoče, npr. zaradi pomanjkanja orožja. Tudi vdano odhajanje v plinske cclicc v nemških taboriščih jc podobna rcakcija. Occna situacijc pa jc lahko iz raznih razlogov napačna. V Gvajani jc leta 1978 napravilo 900 članov verske sekte "Tempelj ljudstva" množični samomor, potem ko jim je karizmatični in psihotonični vodja Jim James, v katerega so imeli neizmerno zaupanje, povedal, da zaradi uboja ameriškega senatorja nimajo drugega izhoda. Najbrž jc tudi na množični samomor Japoncev na Okinavskcm otočju leta 1945 vplival občutek, da jc "vsega konec".
V tej zvezi nas zanima, ali bi rudarji v Starem trgu leta 1989 razstrelili rov in napravili množični samomor, kot so obljubili. Situacija nikakor ni bila brezizhodna, iz česar bi sledilo, da samomora nc bi bilo. Toda na vedenje ne vpliva objektivna situacija neposredno, temveč zaznava in occna, ki se lahko prcccj oddaljita od nje. Obljuba je za Albance sveta in čc jo prelomi, ga okolje zaničuje in ignorira, kot da jc mrtev. Ogroženost je torej bila, čeprav jo z našega zornega kota težko razumemo. K temu moramo dodati nenormalnost situacije v rovu, ki spominja na eksperimente iz senzorne deprivacijc, v katerih se pri normalnih ljudeh pojavljajo psihotični znaki, cclo halucinacije.
PS
vs
(D
© ©
vv
Po
Pz
VS
i r n i j r 11
N
O
B
INTERAK.
	
S	
Pod ±
prikriti U
SUM.
PS ©
©
fzc;
Up
'W
PRAG
odkriti U
REDUKTORJI
O,
SI			<-
1	M	k	
■ST)
■s
AMPLIFIKATORJI
©
Slika 6 kaže globalni model upora. Proces sc začne s pritiskom okolja, ki daje zaznavo pritiska, kar sproži psihološke procese, kot so npr. jeza in agresivnost. Njihovi
združeni učinki povzročijo najprej prikriti upor, ki zaradi delovanja amplifikatorjev preide v odkriti upor. Ta preneha, ko se odstrani pritisk v okolju. Proccs pa v raznih fazah (najpogosteje na prehodu iz prikritega v odkriti upor) blokirajo reduktorji. Poleg bližnjih spremenljivk (amplifikatorjev in reduktorjev) so prikazane tudi nekatere daljne spremenljivke (amplifikatorji in reduktorji). Model vsebuje številne povratne zanke, ki jačajo ves proccs.
Gotovo bi analiza pokazala še marsikateri amplifikator in reduktor upora, toda opisani štirje so očigledni. Čc bi jih za konkretno deželo in situacijo poznali, bi lahko ob ustrezni napaki določili prag upora in napovedali njegov začetek in razvoj.
Prav tako bi bilo mogoče na različne načine izpopolniti formulo U = A-R ali v konkretnejši boliki U = P+Up-Sl. Morda bi bila primernejša U = PX(Up-St), ker jc v primeru, da jc P nič, tudi U nič, !:ar pomeni, da upora ni, ker nima razloga za nastanek. Prikazani model jc enostaven in zato primeren za hitre preizkušnje, na drugi strani pa bo dajal napake.
V odsotnosti primerne metode za merjenje posameznih dejavnikov si lahko pomagamo s subjektivnimi occnami na lestvici od 1 do 5. Čc seštejemo največje število enot za P, Up in S in pri tem upoštevamo, da je delovanja strahu nasprotno prvima dejavnikoma, dobimo 5+5+0 ali 10 enot na abscisi (SI nastopi šele po pragu). Ob predpostavki linearnega odnosa bi pri 50% verjetnosti na abscisi dobili vrednost 5,0 na ordinati. Ta vrednost pomeni prag upora.
Začnimo z novolcvičarskimi nemiri v deželah zahodne Evrope ob koncu šestdesetih let. P naj bo samo 2,5, strah šc manj, recimo 1, upanje pa 4. Rezultat 5,5 pomeni rahlo presežen prag upora, ki ga jc nato multiplicirala socialna indukcija z visoko potcnco x (predvsem zaradi številčnosti protestnikov).
Iran pred padccm šaha Pahlavija leta 1977. P= 3,5, 5=2, Up =5 (upanje, ki ga podkrepljuje religija, je praviloma zelo visoko). Rezultat 6,5 pomeni visoko stopnjo upora, ki ji moramo dodati šc razmeroma visoke vrednosti k in x.
Trg nebeškega miru v Pekingu leta 1989. P=4, 5 =2, 17=3. Rezultat 5 ravno dosega prag. Komentatorji so tedaj napovedovali koncc protesta, ker so se študenti, ki niso dosegli uspeha, žc razhajali, zaradi česar je bila kruta reakcija kitajske oblasti toliko bolj nerazumljiva. Morda je obisk Gorbačova dvignil upanje, ker so tedaj nemiri, ki so malone žc prenehali, ponovno vzplamtcli, pri čemer so študenti izgovarjali Gorbačovovo ime.
Nekaj podobnega bi sc skoraj zgodilo v Vzhodni Nemčiji, lc da jc posredovanje sovjetskih oficirjev preprečilo prelivanje krvi. V Nemčiji moramo upoštevati tudi visoko vrednost U zaradi uspešnega množičnega pobega prebivalstva na Zahod. Oblast se je pokazala nemočna.
In zdaj šc Romunija. P= 5, 5=5, [/=3,5. Prag nikakor ni bil dosežen, razen v Tcmišvaru, kjer jc bilo upanje zaradi premeščanja cilja in moralne podpore Madžarske nekoliko večje. Po pokolu v Tcmišvaru bi se morala verjetnost upora znižati. Ker pa je conducatore sam sklical ljudi, misleč da ga bodo podprli, je zaradi socialnc indukcije upor v hipu prerastel prag in zrasel na zelo visoko stopnjo. Rekli smo, da se večji amplifikatorji in reduktorji spremenijo bolj kot majhni. Številčnost množicc pa je vplivala na razmeroma veliko vrednost x. Vendar ni izključeno, da bi zaradi silovitega terorja prišlo v Bukarešti do 5* in panike, če se nc bi vmešala vojska in obdržala stanje A'+*VS.
Tudi za današnjo Albanijo bi lahko veljalo P =5 in 5=5, medtem ko jc upanje zaradi izolacije samo 1,5 ali največ 2. Možnost upora je majhna. Ramiz Alija najbrž nc bo ponovil napake Causcscuja. Do upora bo prišlo šele tedaj, ko bo pritisk nckolikdo popustil ali upanje naraslo.
Za Črnogorsko antibirokratsko revolucijo jeseni 1988 bi veljalo P= 2, 5=2 in £7=5 (nanjo sta močno vplivala zgled in podpora Srbije). Rezultat komaj dosega prag, zato z odločno akcijo policije upora ni bilo težko razbiti. Toda po nekaj mcsccih jc strah upadel, medtem ko jc pritisk ostal razmeroma visok. Zato so sc nemiri, tokrat bolj uspešno, ponovili. V Črni gori (kot tudi v Srbiji) moramo upoštevati zelo visok x zaradi številčnosti množicc in psihološko učinkovitih govornikov.
Pojdimo na Kosovo na začetek nemirov pred dvema letoma. P=4,5, 5=3,5, U=4. Prag jc komaj dosežen. V nemiru dcccmbra 1988 šc ni bilo žrtev. Z nadaljevanjem nemirov pa jc nastopila močna SI, ki jc pognala skupno vrednost na stopnjo vrelišča. Na x jc vplivala zlasti množičnost nemirov, verjetno pa tudi k ni majhen.
Za naprej pa lahko rečemo, da sc bo upor nadaljeval na podlagi vrednosti P=5 in Up=3, medtem ko sc bo strah v množici spreminjal v odvisnosti od Po in prehajal iz 5* v "Vs in nazaj. Drugače povedano: upor sc bo nadaljeval v valovih, med katerimi bodo obdobja navideznega zatišja. Razen čc nc pride do pogajanj, ki bi morda znižala Po in privedla do trajnejše pomiritve.
Ko so nekateri časopisi, ki izhajajo v vzhodnih delih Jugoslavije, pisali, da kosovski upor spodbujajo slovenski in hrvaški nacionalisti, so imeli v nečem prav. Res ni mogoče
govoriti o zaroti, dogovorih in glavnemu štabu, kot je pisal vzhodni tisk, toda s kritiko srbske politike so dvignili pri Albancih amplifikator upanje.
Seveda ima tako določanje posameznih vrednosti in njihovo preračunavanje za zdaj predvsem hipotetično vrednost. To je poskus formaliziranja nekaterih psiholoških spremenljivk, ki vplivajo na prag upora. Za zanesljivo določanje praga pa bi morali poznati njihove bolj natančne vrednosti, izmerjene na objektiven način. Morda bi upor lahko merili na podlagi števila udeležencev in podobnih podatkov. Veliko teže pa bi bilo izmeriti strah, upanje in socialno indukcijo.
Do zanesljivejših zaključkov bi prišli, čc bi poznali tudi predhodne spremenljivke, ki vplivajo na amplifikatorje in reduktorje. To pa je težja naloga, ker jih je veliko, poleg tega so prikriti in mnogi od njih socialnc narave, ki med njimi nastopa interakcija.
V model niso posebej vključeni nekateri znani psihološki dejavniki, npr. človekove vrednote. Ti dejavniki pa vstopajo v model na raznih koncih. Nacionalizem ali - kar se lepše sliši - privrženost narodu vstopa najprej kot psihološki odgovor na pritisk, kadar so narodne vrednote ogrožene. S tem se povečuje upor. Nadalje vstopa v amplifikator upanje. Ljudje verujejo, da sc bo izpolnilo to, kar si želijo. Najbrž pa s homogenostjo udclcžcnccv vpliva celo na eksponent x. Isto bi lahko rekli za verska čustva, razredno pripadnost, politična stališča im.
Z modelom ni težko pojasnjevati dogodkov za nazaj. Večjo veljavnost bi imelo napovedovanje vnaprej, v kolikor bi sc izpolnilo. Poskusimo napovedati lok dogodkov v Sloveniji. Ker sc situacija razmeroma hitro spreminja, je mogoče dati samo kratkoročno napoved. V Sloveniji so dejavniki zelo zapleteni. Poleg nizkega Pin 5 (denimo 1,5 in 1,5) znotraj republike deluje še visok P in S, katerega vir je v vzhodnih republikah (denimo 3 in 3,5). Strah je nekoliko večji od pritiska predvsem zaradi kosovskega zgleda. Ljudje sc bojijo, da se Slovenija nc bi spremenila v Kosovo ali Azcrbajdžan. Upanje se je v zadnjih letih dvignilo, čeprav spričo situacije v Jugoslaviji še vedno ni prav visoko (denimo, da znaša 3). Rezultatu 2,5 dodajmo še konstantno vrednost k, ki jc nižja od 1,0, s katero ga zmanjšamo na 2,3. Verjetnost večjih političnih nemirov jc med Slovenci še vedno majhna. Vendar bi nenadno povečanje pritiska zaradi kakega ekscesa hitro privedlo do nemirov, ker se s pritiskom nc bi istočasno dvignil strah. Bolj verjemi pa so socialni nemiri zaradi odpuščanja delavcev, naraščajoče brezposelnosti in nižanja standarda. Pritisk in upanje sta razmeroma visoka, a strah majhen. Večja jc tudi verjetnost protestov med priseljenci, ker doživljajo kot manjšina večji pritisk (k temu nemalo pripomore propaganda) kot avtohtono prebivalstvo.
socialni dejavniki
psihološki dejavniki
Slika 7. Proccs upora pogojujejo socialni in psihološki dejavniki (amplifikatorji in reduktorji). Lahko ga analiziramo in ocenimo na raznih prerezih. V zgodnejši fazi so pogoji praviloma socialnc, na kasnejši pa psihološke narave. Psihološke occne so bolj globalne, ker so pogoji integrirani.
Prikazani model jc psihološki model upora. Ne pomeni zanikanje številnih in pomembnih socialnih dejavnikov, ki vplivajo na upor (čeprav se morda tako zdi) in na katere se siccr največkrat sklicujemo, kajti proccs, ki sega od socialnc do psihološke faze, lahko "prerežemo" in analiziramo na tem ali onem prerezu. Vsak od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Eden od pomembnih socialnih dejavnikov je organizacija upora. Nemiri so sicer redko čvrsto organizirani, prav tako pa so redko povsem spontani. Največkrat imamo delno in šibko organizirane nemire. Organizacija vstopa v model preko dejavnika upanje, ker dobra organizacija dviga upanje v uspeh. Organizacija pa lahko tudi dejansko spremeni Po in s tem proces upora.
Drug socialni dejavnik jc propaganda, posebno preko masovnih komunikacijskih sredstev. Propaganda ima zelo velik vpliv na začetek in potek upora. V model vstopi žc na začetku, ker vpliva na jasnejšo zaznavo pritiska, pogosto pa povzroči napačno zaznavo. V nadaljnjem procesu vpliva malone na vse amplifikatorje in reduktorje, zlasti na upanje in strah, kar jc odvisno od tega, ali poudarja ali celo izkrivlja uspehe ali poraze.
Nadvse pomemben dejavnik jc položaj manjših v deželi. Že bežen pogled v časopis zadnjih let nas prepriča, da med manjšinami posebno pogosto prihaja do protestov (npr. Madžari v Romuniji, Slovenci v Avstriji, Avstrijci v Italiji, Albanci v Jugoslaviji, Palestinci v Izraelu, Armenci v Gorskem Karabahu i in.). Razen pri nacionalnih manjšinah izbruhnejo upori tudi pri drugih manjšinah, npr. verskih (npr. na Severnem Irskem), vedenjskih (npr. protesti homoseksualcev v večjih ameriških mestih leta 1985) in idejnih (npr. novolevičarjev v Evropi leta 1968). Manjšine so dejansko pogosto žrtev večine, ki izkorišča svojo premoč za doseganje različnih ciljev (npr. pokoli celotnih plemen v Afriki, Židov in Ciganov v Evropi, indijskih muslimanov, indonezijskih komunistov). Vclikorat pa so nahujskanc s pomočjo masovnih komunikacijskih sredstev k uporu (npr. Sudctski Nemci v Češkoslovaški pred začetkom 2. svetovne vojne). Zelo pogosto so žrtev premeščene agresivnosti. Zaradi vsega tega živijo pod večjim pritiskom kot večinski narodi. Verjetno pa žc sam manjšinski položaj vzbuja negotovost in višjo zaznavo pritiska.
Socialno-psihološke teorije spolne tipifikacije
NEVENKA ČERNIGOJ-SADAR
Vse družbe alocirajo odrasle vloge na osnovi spola in to tudi anlicipirajo v socializaciji svojih otrok. Obseg in načini spolne difcrcnciacijc so biološko, kulturno in zgodovinsko pogojeni. Pridobivanje spolno ustreznih prcfcrcnc, sposobnosti, osebnostnih atributov, obnašanja in konccptov o sebi sc imenuje proccs spolne tipifikacijc. Različne teorije se med seboj dopolnjujejo v pojasnjevanju tega procesa in ga razlagajo z različnimi mehanizmi, kot so identifikacija, modelno učenje, aktivna kognitivna transformacija ali pa praktično socialno učenje.
NEPOSREDEN TRENING SPOLNIH VLOG IN SPOLNIH RAZLIK
Starši, učitelji, sovrstniki in drugi socializacijski mediji neposredno učijo otroke spolnega obnašanja; lahko bi rekli, da gre za direkten trening spolnih stereotipov. Obstajajo jasni pokazatelji, da socializacijski vplivi naredijo otroke stereotipne in da ustvarjajo okolje, ki spodbuja in vzdržuje spolno tipizirano obnašanje; toda koliko tega spolno tipiziranega obnašanja jc direktno nagrajenega, pa ni jasno.
Pričakovanja odraslih glede izvajanja posameznih opravil postajajo vedno manj spolno tipizirana, čeprav jc razlikovanje še zelo jasno nakazano - pri očetih bolj kot pri materah (Duncan & Duncan, 1978). Glede zaželjenih osebnostnih lastnosti pa starši nc delajo razlik med spoloma (Duncan & Duncan, 1978; Maccoby & Jacklin, 1974). Pri ameriški nacionalni raziskavi očetov (1964) in obeh staršev (1975) so starši izrazili, da so naslednje lastnosti enako pomembne za otroke obeh spolov: lepo vedenje, poštenost, občutek za mero, samokontrola, odgovornost, obzirnost in ubogljivost do staršev.
Neposredno kaznovanje in nagrade za spolno tipizirano obnašanje so najbolj razvidne v oblačenju in agresivnosti. Dečki so bolj kaznovani za agresivno obnašanje kot dcklicc, pogosteje jih doleti tudi fizična kazen. Tisti, ki so bili kot otroci fizično kaznovani, kot odrasli pogosteje uporabljajo fizično agresijo. To jc morda tudi eden izmed razlogov, zakaj moški kažejo več fizične agresije kot ženske. Siccr pa starši nc delajo razlik med spoloma pri nagrajevanju oziroma kaznovanju za večino drugih lastnosti. Vzgojitclji(cc) v vrtcih in učitclji(cc) v osnovnih šolah sc več ukvarjajo z dečki, lc-ti dobijo tudi več nagrad in kazni. Skratka, učitclji(cc) jim posvečajo več pozornosti kot dcklicam (Scrbin, Conner & Citron, 1978). Dcklicc so v šoli nagrajene za čistost in lepo vedenje, dečki pa za razne veščine in ustvarjalnost (Lott, 1979; Taylor, 1979).
Do adolcscencc obstaja glede spolno tipiziranega obnašanja večji pritisk na dečke kot na deklice. Starši so vedno bolj zaskrbljeni za dečke, če odstopa od spolnih norm, kot za dcklico. V poznem otroštvu in v adolcsccnci pa se povečajo pritiski na dekle, da se obnaša "žensko". In ravno v poznem otroštvu začnejo dcklicc zaostajati za dečki v matematiki, spreminjajo poklicnc izbire v tipično ženske, začnejo nižati izobraževalne aspiracije, izgubljali samozaupanjc in verjeti, da so dečki in moški superiornejši od deklic in žensk (Ancshcnscl & Rosen, 1980; Maccoby & Jacklin, 1974; Marini, 1978).
Pri vzgoji olrok imata starša različne vloge. Matere so bolj orientirane na naloge, na fizične zahteve, rutinsko obnašanje in na disciplino otrok. Očetje pa so bolj "sociocmocionalni", z otroci sc igrajo, razvijajo jim interese in neobičajne aktivnosti. Očetje so bolj zaskrbljeni za spolno ustrezno vedenje kot matere.
Starši in učitelji so pomembni pri učenju spolno tipiziranega oblačenja, pri igračah, igrah in poklicnih aspiracijah, toda poleg teh izredno manifestnih indikatorjev Maccobcya in Jacklinova nista našli večjih razlik v socializaciji staršev, tako da sta že oni predpostavljali bolj subtilne mehanizme, ki niso neposredno povezani z nagrajevanjem in kaznovanjem. Prav tako pa razlaga neposrednega učenja ne pojasni razlike med odraslimi v spolno tipiziranih osebnostnih stilih, intcrakcijskih vzorcih in vlogah, zato so to razlago nadomestile teorije z večjim pojasnjevalnim učinkom.
POSNEMANJE IN MODELIRANJE
Pri modeliranju jc poudarek na učenju in izvajanju vidnega obnašanja in na imitaciji modelov. Teorije modeliranja ločujejo učenje in dejansko izvajanje obnašanja. Set potencialnih odgovorov sc pridobi z opazovanjem. Spodbuda za izvajanje obnašanja lahko pride z direktnimi nagradami opazovalcu ali zaradi značilnosti modela ali zaradi nagrad, ki se modelu ponujajo. Otrok lahko posnema model, zato ker je model nagrajen ali zato ker model nekaj "daje" ali pa jc močan. Opirajoč sc na raziskave kognitivne konsistcncc, teoretiki socialnega učenja menijo, da pride do spolnih stališč in identitete zato, ker nekdo že izvaja spolno tipizirano obnašanje. Torej spremembe v stališčih, mnenjih in vrednotah sledijo spremembam v obnašanju. Teorije socialncga učenja izpostavijo ali situacijsko spccifiko spolno tipiziranih odgovorov (Mischcl, 1966) ali Posploševanje širših in subtilnih vidikov spolno tipiziranega obnašanja (Bandura & Walters, 1963; Maccoby & Jacklin, 1974).
Najpomembnejši tipi modelnih situacij so:
1)	simbolične prczcnlacijc, vključno z medijskimi modeli;
2)	konkretne figure: starši, učitelji, sovrstniki in cclo tujci;
3)	vzorčenje individualnega obnašanja v socialnih situacijah po opazovanju odnosov med drugimi (na primer med študentom in učiteljem, možem in ženo).
Tako odrasli kot otroci so hvaležni sprcjcmalci sporočil medijev, za katere jc do sredine sedemdesetih let značilna skoraj popolna odsotnost ženske podobe ali pa jc lc-ta stereotiopna (ali pasivna ali pa kot seks apeal). Tisti, ki so med povsem predanimi televizijskimi gledalci, postanejo bolj stereotipni med prvim in četrtim razredom kot pa tisti, ki v tem obdobju lc občasno gledajo televizijo (McGhce in Fruch, 1980).
Podatki o tem, ali otroci bolj imitirajo istospolncga starša kot drugospolncga, so dvoumni. Glede na to, da mali hrani in jc ljubeča, oče pa ima običajno moč, situacija ni
povsem jasna. Še bolj zamotana pa postane, ko ugotovimo, da so otroci izpostavljeni različnim modelom pri obeh spolih, saj so le redki starši "čisti" spolni stereotipi. Otroci so izpostavljeni mnogim modelom obeh spolov, naučijo se jih, čeprav jih nc izvajajo. Ali bo obnašanje tudi dejansko izvajano, pa jc odvisno od tega, kaj se zgodi modelu in kaj sc zgodi posncmalcu. Na splošno lahko rečemo, da so tisti modeli, ki so nagrajeni, pogosteje imitirani, čeprav otrok, ki posnema, ne dobi nagrade. Vedenjske nagrade modelu ali imitatorju v resničnem življenju so po vsej verjetnosti odvisne od kulturne spolne ustreznosti modela ali od otrokovega obnašanja (Mischel, 1966; Perry & Perry, 1975). Teorija socialncga učenja ne spccifizira, da sc posnema samo starša istega spola. Perry in Bussey (1979) sta ugotovila, da takrat, ko se obnašanje različnih modelov ostro razlikuje po spolu, otroci pogosteje imitirajo istospolni model. Če večina enega spola izvaja specifično obnašanje (spolno ustrezno) in lc manjšina drugega spola izvaja isto obnašanje (spolno neustrezno), bodo otroci najbolj pogosto imitirali obnašanje istega spola. Močnejši modeli se bolj pogosto posnemajo, toda lc malo je raziskav o relativnem ravnotežju moči med starši, o zakonski družinski moči in modeliranju. Hčere zaposlenih mater imajo višje aspiracije doseganja, bolj zaupajo v sebe in izbirajo manj ženske poklicc kot hčere gospodinj (Baruch, 1976; Hoffman & Nye, 1974). Ni nujno, da otroci posnemajo vedno istega starša, ker sc družinska moč spreminja, te spremembe pa lahko vplivajo na to, kako bodo otroci posnemali svoje starše. Naučeni načini istospolnih in raznospolnih intcrakcij imajo pomembne implikacije za odrasle vloge. Teorije socialncga učenja obravnavajo otroka kot relativno pasivnega sprejemnika vplivov okolja, poleg tega pa ne pojasnijo tega, kako sc otrok nauči, daje deček ali deklica.
PSIHOANALITIČNE TEORIJE
Psihoanalitiki razlagajo pridobitev spolne identitete s proccsom identifikacije z istospolnim staršem; to jc proccs, prepleten s kompleksno shemo ljubezni, seksualnega libida, kastracijskih strahov, ljubosumja in izgube. V začetku sc oba spola identificirata z materjo, mati je prvi ljubezenski objekt. Kasneje se deklica še naprej identificira z materjo, toda šc v otroštvu spremeni svoj ljubezenski objekt - preusmeri se na očeta. Za dečka pa mati ostane ljubezenski objekt, toda identificira sc z očetom. Spolna identiteta sc začne razvijati z odkritjem spolnih razlik v genitalijah.
Freud in njegovi somišljeniki poudarjajo superiornost moških genitalij. Dečki torej predpostavljajo, da imajo vsi penise, in ko odkrijejo, da jih ženske nimajo, si to razlagajo s starostjo (so premlade) ali s kastracijo. Pri razreševanju Ojdipovcga konflikta si deček olajša svoje kastracijske strahove in ambivalentnost z idealiziranjem, posnemanjem in internaliziranjem očetovih'vrednot, navad in stališč. Ta proccs naj bi se zgodil med tretjim in petim letom. Tudi deklice gredo v tem obdobju skozi konfliktno situacijo. Deklice naj bi zavrnile mater, ko ugotovijo, da nimajo penisa; in ko spoznajo, da jim tudi oče pri tem nc more pomagati, začnejo zavidati moškim. Tega primanjkljaja naj bi nikoli nc prenesle. Deklica naj bi gledala na ženske, tudi na svojo mater, kot na manjvredna bitja zato, ker nimajo penisa. Ta primanjkljaj naj bi nadomestila z otrokom in šele, ko postane mati, lahko ženska obnovi identifikacijo z lastno materjo. Freud je menil, da premagan je Ojdipovcga kompleksa pri deklicah ni nikoli tako popolno kot pri dečkih.
Drugi psihoanalitki pa menijo, da imajo dečki večje težave pri pridobivanju spolne identitete. Deček mora spremeniti svoj identifikacijski objekt, konfliktnc situacijc pa so bolj napolnjene z rivalslvom in strahom. Chodorowa (1979) meni, da matere izkusijo svoje hčere kot podaljšek njih samih, sinove pa kot nekaj nasprotnega, ločenega od njih. Posledica tega pa je, da deklice izkusijo pripadnost, za katero je značilna fuzija sebe z drugim, in razvijajo kapaciteto za empatijo in za negovanje. Dečki pa izkusijo sebe kot ločene od svojih mater in tudi od očeta ter zaradi tega začnejo potiskati svoje relacijske kapacitete in potrebe. Ta proccs pri dečkih sproži tudi večji občutek sebe in večjo avtonomijo. Deklice pa imajo, zaradi kontinuitete identifikacijo s svojo materjo, večje težave z individualizacijo v odraslem obdobju (Chodorow, 1974).
Dečki naj bi zavidali ženski sposobnost rojevanja otrok in moč, ki jo imajo matere nad majhnimi otroki, zaradi tega naj bi razvili pretiran in defenziven občutek moškosti. Horncycva (1973) meni, da je želja moških po doseganju in ustvarjalnosti lc nadkompcnzacija za podzavesten občutek inferiornosti v ustvarjalnem proccsu reprodukcije.
Probleme z identifikacijo naj bi imeli dečki tudi zato, ker imajo v okolici več Ženskih kol moških modelov. Oče je odsoten, praktično sploh ne vedo, kaj dela (večino dela v gospodinjstvu postori ženska). Tako sc deček uči spolne tipizacije preko medijev ali simboličnih figur, ki so običajno poudarjeno spolno tipizirane, ali pa s prepovedmi (posebno proti "ženskemu" obnašanju). Deček naj bi se kar naprej bal, da bi pokazal kaj ženskega, zato postane njegovo obnašanje kompulzivno "moško" (Chodorow, 1974; Stockard & Johnson, 1979). Poleg tega pa imajo dečki tudi težave zaradi manjše sprejemljivosti njihovega obnašanja s s Iran i odraslih, tako za starše kot za učitelje je lc-to bolj moteče. Soočajo se tudi z dvojnostjo stereotipno moškega obnašanja - kot so agresivnost ali prevzemanje rizika - ki je enkrat kaznovano, drugič sc ga pa odobrava (na Primer pri športu, v vojski) (Maccoby & Jacklin, 1974).
Tezi, da imajo večki večje težave pri razvoju spolne identitete, pa lahko postavimo tezo, da imajo moški večjo ekonomsko in socialno moč in da so ženske manj nagrajevane. Dečkom se ponuja kompetentnost in dosežki odraslih moških različnih let, medtem ko se deklicam kot spodbuda ponuja seksualna privlačnost mlade ženske. Dečke sc uči, naj se izogibajo interesov in obnašanja, ki sc označuje kot žensko, deklice pa se lahko znajdejo v zagati, katero žensko obnašanje jim bo prineslo potrditev. Zdi se, da je konfliktnost vloge enaka tako pri dečkih kot pri dcklicah.
Freudovo interpretacijo razvoja spolne identitete so bistveno dopolnili kulturno usmerjeni psihoanalitiki. Horncycva je bila ena prvih psihoanalitikov, ki jc opozorila na interakcijo med kulturo in notranjimi dinamičnimi silami. Zavračanje ženske vloge naj bi bilo spodbujeno in ojačano v družbi, ki gleda na žensko kol na nekaj neustreznega in ■nferiornega in ki daje lc malo možnosti za potrditev in uspeh v poklicu. Med avtorji, ki So poudarili pomen patriarhalne kulture za družbeni položaj ženske in njeno izkušnjo 'nferiornosti, sta bila šc Thompsonova (1973) in Lynn (1966). Thompsonova je bila med Prvimi, ki jc poudarila pomen razlik v moči med spoloma. Lynn pa je uporabil konccpt 'dentifikacijc in osnovne pojme teorije socialncga učenja. Menil je, da so spolne razlike direkten rezultat vzgoje otrok in spolne strukture družbe.
Tudi povezovanje moških in ženskih karakteristik pomeni korak naprej pri razlagi osebnosti. Jung (1953) jc bil mnenja, da obnašanje človeka ni samo rezultat seksualnih ■mpulzov, ampak tudi želje po rasti in celostnosti, ki naj bi jo predstavljala združitev
moškega (animus) in ženskega principa (anima). Moški princip vključuje tcndcnco k abstraktnemu in analitičnemu mišljenju, ženski pa poudarja predvsem razvoj odnosov. Jung je menil, da predvsem moški pridobijo na celostnosti z razvojem ženskega dela svoje osebnosti; pri ženskah pa je bil bolj skeptičen glede razvoja njihovega moškega dela - ali so nesposobne takšnega razvoja ali pa bi to prizadelo njihovo pravo naravo.
Erikson (1968) se je usmeril na žensko anatomijo in uvedel pojem notranjega prostora. Lc-ta naj bi predstavljal maternico in reproduktivni sistem, kar vpliva na žensko psihologijo. Različne telesne izkušnje predstavljajo tudi dispozicijo za različne pristope k življenju; kljub temu pa jc vsak spol sposoben učenja stila drugega spola. Tudi Bakan (1966) je ugotavljal različne vedenjske orientacijo moških in žensk, toda poudaril jc, da sc obe usmeritve lahko in sc morata povezati. Osnova emocionalne in duhovne rasti človeka namreč jc, da doseže integracijo dveh modalitet delovanja (agency) in skupnosti (communion). Zaradi razlik v človeški reprodukciji jc prva bolj prisotna pri moških, druga pa pri ženskah.
Maslow (1954) pa jc v svoji teoriji osebnosti predvsem poudarjal človeško naravo, in ne moške ali ženske narave. V njegovi teoriji sta tako moški kot ženska enako sposobna kljubovanja kulturni konformnosti, prestopiti socialnc omejitve in aktualizirati svoje lastne potenciale. Osebnostne tipe jc razvrščal na osnovi občutkov dominantnosti; to jc psihološko stanje, povezano s samoevalvacijo. Občutja nizke dominantnosti naj bi bila povezana z naslednjimi lastnostmi: samozavedanje, občutki inferiornosti, konvencionalnost, introverzija in sugestibilnost. Občutja visoke dominantnosti pa so povezana z vodenjem, močjo karakterja in socialnega namena, s pomanjkanjem strahu in sramežljivosti ter z naslanjanjcm na sebe. Občutja dominantnosti so določena s kulturnimi faktorji, kot so status, izobrazba in socialnc norme, in so povezana s spolom samo indirektno, tako kot kulturni faktorji vplivajo različno na oba spola. Za Maslowa so bila najpomembnejši faktor osebnosti občutja dominantnosti in nc biološki spol. Spregledal pa je visoko korclacijo med spolom in socialnim statusom.
Psihoanalitiki predpostavljajo, da se otroci primarno identificirajo z istospolnim staršem, kar omogoča razvoj spolne identitete in pridobitev spolno tipiziranega obnašanja. Raziskave učenja preko modelov pa so dokazale, da so različni viri in moč vsaj tako pomembni kol spol starša. Olroci se identificirajo s tislim staršem, ki ima več virov - kot so, na primer, izobrazba (Lucptovv, 1981), več znanja (McDonald, 1980) ali več moči v družini (Hcthcrington, 1965). Maccoby in Jacklin (1974) menita, da če se oba spola v začetku identificirata z materjo, naj bi dcklicc kazale več stereotipnega obnašanja v zgodnjih lciih in tudi kasneje, toda te značilnosti sc dejansko pokažejo pri dečkih. Največji izziv psihoanalitični razlagi razvoja spolne identitete pa predstavljajo kognitivne razvojne teorije, tako glede faz razvoja identitete kot po vrsti inputa, ki naj bi sc ga posluževali otroci za osvojitev spolne identitete.
KOGNITIVNI RAZVOJ IN SPOLNA IDENTITETA
Za teoretika kognitivno razvojnega pristopa usmeritev na spccifične telesne cone, občutja ljubosumja in rivalstva niso v ccntru proccsa spolne tipifikacijc. Poudarjajo predvsem sposobnosti simbolnega manipuliranja pri otrocih. Proccs pridobivanja stabilne identitete, spolnih stereotipov obravnavajo tako kot učenje konstantnosti
objektov, generalizacijo objektov v isti abstraktni kategoriji in učenje socialnih pravil intcrakcijc. Spolna identiteta, stereotipi in obnašanje se spreminja z večjo kognitivno kompleksnostjo otroka (Constantinople, 1979; Kohlbcrg, 1966). Kognitivni teoretiki menijo, da jc samonagrajujoče, če lahko izražamo svoje vrednote in svoj jedrni jaz (core self). Spolna identiteta pa jc pomembna komponenta jedrnega jaza. Pri pridobivanju stabilnega občutka spolne identitete (ali spolne konstantnosti) za sebe in za druge otrok preide različne faze poimenovane kot spolni etnoccntrizem. Otrok šteje obnašanje in karakteristike, ki so bolj tipične za njegov lasmi spol, za "boljše", zato ker se tisti, ki izvajajo takšno obnašanje, zdijo bliže njegovemu jazu. Podobno velja za rasno, etnično, religiozno ali cclo regionalno identiteto.
Začetna opredelitev za moškega ali za žensko jc bistven prvi korak spolne identifikacije. V nasprotju s psihoanalitičnimi teoretiki in teoretiki socialnega učenja Kohlbcrg meni, da spolna identiteta predhodi pridobivanju spolnih slcrcotipov, spolno tipiziranim aktivnostnim in islospolncmu prijateljstvu. Ta prepričanja in obnašanja pa so predhodna identifikaciji z istospolnim staršem. Otrok začenja pridobivati spolno identiteto s poslušanjem oznak, kot sta deček in deklica, ki sc nanašajo na njegov jaz. Najprej so to lc lingvistične oznake kot lastna imena. Potem otrok spozna, da sc spolne oznake konsistentno aplicirajo tudi na druge. Do tretjega leta otrok spozna svoj lastni spol in začne dajali spolne oznake tudi drugim in pri tem uporablja ohlapne ugotovitve o fizičnih karakteristikah. Okoli četrtega leta pa otrok aplicira spolne oznake na druge z majhnimi napakami. V nasprotju s Freudom Kohlbcrg nc verjame, da spoznanje spolnih razlik v genitalijah igra začetno bistveno vlogo pri pridobivanju spolne identitete in identifikacije s starši. Toda tako kot Freud tudi on meni, da otroci obeh spolov vidijo moško anatomijo kot superiorno v primerjavi z žensko. V začetku so za razlikovanje pomembne fizične karakteristike, pozneje pa otroci vključijo v tipizacijo spola socialne in osebnostne karakteristike, kot so moč, prestiž, agresija in ncgovalnost. Do začetka šolanja otroci konsistentno povezujejo genitalne spolne razlike s spolom. Ko otrok razvije spolno identiteto, postane tudi motiviran za izbor kongruentnih spolnih aktivnosti, soigralcev in istospolncga starša. Obstaja več motivacijskih virov.^ Otroci Želijo obvladati svoje okolje in pri tem vidijo, da so odrasli bolj kompetentni. Zelja po kognitivni konsistentnosti pa naredi aktivnosti in osebe istega spola več vredne in nagrajujoče. Modeliranje istospolnih aktivnosti in interesov zahteva stabilen odnos z istospolnim modelom, ki mu nudi ustrezno odobravanje. V takšnem odnosu pa postane otrok emocionalno odvisen od modela in tako jc vzpostavljena identifikacija z istospolnim staršem. Preferenca za istospolne aktivnosti in modele jc manj izrazita pri deklicah kot pri dečkih. Avtor pa nc pojasni dovolj proccsa identifikacije deklice z materjo, glede na običajno nižji status in torej manj zaželjen model matere.
Drugi kognitivni teoretiki pa manj poudarjajo starše pri učenju spolne idenutete, ampak dajejo večji pomen učenju splošnih pravil in norm. Ta pravila določajo načine ustreznega spolnega obnašanja, izražanja potreb in ustrezne odnosne subjekte. Mnenja o tem, kdaj jc fiksirana spolna identiteta, so različna. Nekateri menijo, da se to zgodi do 3. leta, drugi (Constantinople, 1979; Lewis & Wcinrauh, 1979) pa do 2. leta, ali pa že z 18. meseci. Večina sc usmerja le na razvoj v predšolskem obdobju, z izjemo Katzovc (1979), ki omenja različne sposobnosti in razvojne naloge tudi v različnih življenjskih obdobjih. Oba spola morata razviti iste tipe sposobnosti, medtem ko se oblika sposobnosti lahko razlikuje pri obeh spolih (oba spola se morata prilagoditi telesnim
spremembam v adolcsccnci, razviti odnose z nasprotnim spolom ipd.). Nekatere izkušnje pa so vezane izključno na spol. V določenih življenjskih obdobjih sta si spola bolj podobna (na primer v otroštvu in starosti) kot v drugih (adolescenca in zgodnje odraslo obdobje). Tudi viri vplivov na učenje spolnih vlog sc razlikujejo po starosti in spolu. Starši so najbolj pomembni v otroštvu in adolcsccnci, partner pa v odraslosti. Na spolne vloge staršev pa vplivajo otroci. Tudi primemo spolno obnašanje se bistveno spreminja s starostjo. Agresivno obnašanje med dečki v vrtcu se smatra za porednost, kot herojstvo pa v primeru športa in vojne, in socialno moteče v srednjih letih. Obstaja pa še precej diskontinuitet v spolnem obnašanju med otroštvom in odraslostjo, katerih nc moremo pojasniti samo z ojačanjem, modeliranjem, identifikacijo in razvojem v zgodnjih letih. Pomanjkljivost opisane kognitivne teorije pa jc tudi v tem, da ne razloži, zakaj ima spol prednost kot kognitivno organizirajoči princip pred drugimi kategorijami, kot so rasa, starost, kasta ipd.
TEORIJA SPOLNE SHEME
Teorija spolne sheme Lipsitz Bemovc (1981) upošteva tako kognitivno-razvojne razlage kot razlage socialnega učenja. Shema jc kognitivna struktura, mreža asociacij, ki organizira in usmerja posameznikovo zaznavo. Shema funkcionira kot anticipatorna struktura, kot pripravljenost za iskanje in asimilacijo prihajajočih informacij v okviru obstoječe sheme. Shematično procesiranje jc zelo selektivno in omogoča posamezniku, da da strukturo in pomen novim dražljajem. Gre torej za strukturo znanja oziroma okvir, ki jc stalno prisoten v interpretativni aktivnosti procesiranja informacij. Pripravljenost, s katero posameznik aktivira eno shemo in nc druge, se imenuje kognitivna dostopnost sheme (Nisbctt in Ross, 1980; Tvcrsky in Kahncman, 1973, 1974). To pa seveda pomeni, da naše perccpcije in akcijc odražajo pristranost, ki jo ustvarja shematično usmerjena selektivnost (Nisbctt & Ross, 1980). Shematično procesiranje informacij vključuje pripravljenost sortiranja informacij v kategorije na osnovi določene dimenzije, kljub obstoju drugih dimenzij, ki bi bile ravno tako dobre za ta namene. Spolna tipifikacija izhaja iz splošnega shematičnega procesiranja, iz splošne pripravljenosti za procesiranje informacij na osnovi asociacij, povezanih s spolom, ki konstituirajo spolno shemo. Tudi pojem sebe (sclf-conccpt) se asimilira v spolno shemo. Ko se otroci učijo vsebine družbene spolne sheme, se tudi učijo, katere atribute morajo povezati s svojim spolom in torej s samim seboj. To pa nc pomeni le učenje specifičnih atributov za posamezen spol (na primer, da so dečki močni in deklice šibke), ampak da so same dimenzije različno aplicirane na posamezen spol. Tako dimenzije "močan - šibek" ni v shemi, ki se aplicira za dcklice, pri dečkih pa je odsotna dimenzija "hranilnosti" (nurturance). Odrasli le redko opazijo, kako močna postaja majhna deklica ali kako "skrbeč" postaja majhen deček, kljub temu da so pripravljeni videli natanko iste atribute pri "ustreznem" spolu. Otrok se nauči uporabljati isto shematsko selektivnost tudi pri sebi in tako izbere med številnimi možnimi dimenzijami človekove osebnosti samo tiste, ki so definirane kot primerne za njegov/njen spol, torej tudi primerne za organiziranje različnih vsebin pojma sebe. Tako postanejo koncepti o sebi spolno tipizirani in oba spola postaneta v njunih lastnih očeh nc samo različna v stopnji, ampak tudi v "dimenzijah". Vzporedno s tem pa sc otrok uči tudi ocenjevanja lastne ustreznosti kot
osebe v terminih spolne sheme; tako vedno primerja preference, stališča, obnašanje in osebne atribute s prototipom, ki ga ima v sebi. Spolna shema postane predpisani standard ali vodič (Kagan, 1964, Kohlbcrg, 1966), samospoštovanje pa njen talec. In s tem se pojavi tisti internalizirani motivacijski faktor, ki spodbudi posameznika, da regulira njegovo ali njeno obnašanje tako, da bo v skladu s kulturno definicijo moškosti in ženskosti. Po drugi strani pa seksualno tipizirano obnašanje ojača spolno osnovano diferenciacijo pojma sebe preko samoopazovanja lastnega obnašanja. Tako postanejo kulturni miti samoizpolnjujoče sc prerokbe.
Teorija spolne sheme jc teorija proccsa in ne vsebine. Spolno tipizirani posamezniki procesirajo informacije v referenčnem okviru in v skladu s kakršnokoli definicijo moškosti in ženskosti, ki jo preskrbi kultura. Torej gre za proces delitve sveta v dva razreda na osnovi spolne sheme in nc na osnovi vsebine. Tako se spolno tipizirani posamezniki nc razlikujejo od drugih primarno po tem, koliko "moškosti" ali "ženskosti" imajo, ampak po tem, ali jc njihovo pojmovanje sebe in obnašanje organizirano na osnovi spola.
Bcmova (1981) je z vprašalnikom BSRI (The Bern Sex Role Inventory) identificirala spolno tipizirane posameznike na osnovi njihovih konccptov o sebi oziroma samorangiranja njihovih osebnih atributov. Ugotovila jc, da imajo spolno tipizirani posamezniki večjo pripravljenost za procesiranje informacij - vključno z informacijami o sebi - v okviru spolne sheme (zapomniti so si morali 61 besed v slučajnem zaporedju in jih potem priklicati po spominu; avtorica je ugotavljala značilnost klastriranja priklicanih besed) kot obratno spolno tipizirani, androgini in ncdifcrencirani.1 Empirične raziskave pa so tudi pokazale, da spolno tipizirani Posamezniki kažejo ludi spolno tipifikacijo v konkretnem obnašanju (Bcm, 1975; Bern, Martyna & Watson, 1976) in da so motivirani za selckcijo spolno tipiziranih aktivnosti (Bern & Lenney, 1976).
Znanje o strukturalni naravi shem in njihovih značilnosti jc še preccj nepopolno, kljub temu pa imajo solidno hcvrislično vrednost za organiziranje empiričnih ugotovitev m za usmerjanje raziskovanja. Markus, Crane, Bernstein in Siladi (1982) so hoteli ugotoviti razlike med štirimi zgoraj omenjenimi skupinami v priklicu spolno relevantnega materiala, hitrosti in zaupanju pri procesiranju spolno relevantnega materiala in sposobnosti opisa lastnega spolno relevantnega obnašanja.
Za spolno shematične subjekte, ki sebe štejejo za izrazito moške ali ženske, se Predpostavlja, da imajo široko mrežo shematično relevantnih kognicij, ki se prikličejo v spomin, ko je shema aktivirana. Pri posamezniku s feminilno shemo so vse tc kognicije povezane s konccptom ženskosti in so na razpolago delovnemu spominu, ko se aktivira ženska shema. Za to shemo se predpostavlja, da jc del pojma sebe. Ti posamezniki imajo Po vsej verjetnosti nekatere strukture relevantne za moškost, toda tc strukture niso relevantne za pojem sebe. To pa jc ilustrirano tako, da moška shema ni povezana s Pojmom sebe. Za nizko androginc subjekte se predpostavlja, da nili moški niti ženski atributi niso povezani s pojmom sebe in če imajo ti subjekti strukture moškega in
VpraHani so morali na scdcmslopenjski lestvici označiti, kako dobro jih vsak izmed 60 atributov opisuje. Dvajset pndevnikov je odražalo kulturno dcfmicijo (v ZDA) moikosti, dvajset ženskosti, dvajset pridevnikov pa je služilo kot maiilo.
vsakega jc izračunala tako skore ženskosti kot mogkosli; tisti, ki je bil nad medianom na seksualno kongrumtni skali in pod Medianom na seksualno inkogruentni skali so bili označeni kot spolno tipizirani. Tisti, ki so pokazali obraten vzorec, so bili ^ačeni kot obratno spolno tipizirani. Androgini so bili poimenovani listi, ki so bili medianom pri obeh skalah, in diferencirani listi, ki so bili pod mediano.
ženskega znanja, le-tc niso dobro razvite ali elaborirane. Lahko bi rekli, da značilnosti moškosti ali ženskosti niso konstitutivni element pojma sebe.
Empirični podatki so pokazali sistematične razlike med subjekti z žensko shemo, moško shemo in adrogini. Subjekti z žensko shemo so si zapomnili več ženskih kot moških atributov, potrdili več ženskih kvalitet, potrebovali so manj časa za oceno sebe s temi atributi, kot pa z drugimi atributi in so bolj zaupali v svoje ocene. Osebe v tej skupini so dale tudi več primerov preteklega ženskega obnašanja kot katerakoli druga skupina, ki je pripisala sebi ženske besede. Paralelen vzorec rezultatov je bil ugotovljen za moške dražljaje pri tistih posameznikih, ki so sc identificirali kol moško shematični. Moško shematični imajo sheme sebe relevantne za moškost, žensko shematični imajo sheme sebe relevantne za ženskost. Ti rezultati kažejo na to, da subjekti nimajo shem, relevantnih za spol kot celoto. Če predpostavljamo, da so sheme sebe skupek in konstrukcije preteklega obnašanja, potem bodo tisti z jasnimi shemami imeli precej informacij in izkušenj o enem vidiku spola in relativno malo o drugem vidiku. Po vsej verjetnosti velja načelo, da tc vedenje o tem, kaj si, naredi občutljivega za tisto, kar nisi. Manj verjetno pa je, da imaš dobro razvito ali jasno organizirano razumevanje za karakteristike, ki te nc opisujejo. Avtorji študije predpostavljajo, da tisti, ki razvije shemo sebe z vidika ženskosti, postane ekspert v ženskosti; toda malo razlogov je za to, da bi predpostavljali, da bo ta oseba postala ekspert v moškosti. V nasprotju z moško in žensko shematičnimi pa subjekti, ki so bili identificirani za androgine, niso razlikovali v procesiranju moških in ženskih atributov. Spomnili so sc toliko moških kot ženskih atributov in tudi pri latcnci in zaupanju niso pokazali razlik med "moškimi" in "ženskimi" besedami. Visoko androgini subjekti definirajo sebe v terminih, ki so spolno relevantni, toda enako se odzivajo tako na moške kot ženske atribute, imajo tako moške kot ženske sheme. Večja fleksibilnost visoko androginih subjektov jc tako predhodnik kot posledica multipne kategorizacijo oziroma dcfinicijc sebe. Takšne osebe imajo znanje tako o moškem kot o ženskem obnašanju; katero izmed teh ali pa obe bosta aktualizirani, je odvisno od okoliščin in narave situacije. Multipne sheme sebe (multiple self-shemas) pa so lahko povezane z visokim nivojem samospoštovanja, ki jc značilno za visoko androgine subjekte. Visoko androgini subjekti postanejo androgini zaradi dejstva, da so sprejeli tako moške kot ženske sheme v pojem sebe. To pa ne velja za nizko androgine subjekte, lc-ti niso integrirali mnogo potencialnih stereotipnih moških ali ženskih terminov v strukturo jaza. So brez spoznavne strukture ali ashematični glede konccptov, kvalitet in značilnosti, ki so kulturno vezane na moškost oziroma ženskost. Ti subjekti dajo tudi manj vedenjskih primerov, spomnijo se tudi manj spolno tipiziranih pridevnikov kot visoko androgini, bolj klastrirajo nevtralne besede kot pa "moške" in "ženske", kažejo pa tudi manj zaupanja v ocenjevanju sebe. Le nizko androgini ne uporabljajo področja moškosti in ženskosti pri razmišljanju o sebi.
Obstajajo precejšnje razlike v spolni tipifikaciji, ki jc odvisna od tega, do kakšne mere socializacijska zgodovina poudarja funkcionalni pomen spolne dihotomijc. Namreč, ravno "znanje, vedenje", da ima spolna dihotomija ekstenziven in intenziven pomen za praktično vsa področja življenja, je tisto, ki spremeni pasivno mrežo asociacij v aktivno in priročno shemo za interpretiranje realnosti. Otroci sc naučijo mnogo asociativnih mrež konccptov, mnogo potencialnih kognitivnih shem, toda naučena ccntralnost in potrjena funkcionalna pomembnost določenih kategorij ter razlik šele animira njihove asociativne mreže in da določenim shemam prednost ter večjo dostopnost pred drugimi. Fenomen
spolne tipifikaeije je naučen in ni nili neizogiben nili ncspremenjljiv. Glede na lo, da pojem sebe nc odraža samo trenutnega obnašanja, ampak ga tudi mediira in regulira, kar pomeni, daje le-ta tudi dinamičen in sposoben spremembe (Markus & Wurf, 1987), se zastavljajo številna do sedaj šc nepojasnjena vprašanja. Na-primcr: Kako se pojem sebe spreminja glede na konkretno obnašanje? Kaj sc dogaja s pojmom sebe pri posamezniku, ki kar naprej spreminja, kar jc osebno relevantno, da bi obdržal samospoštovanje? Kaj se zgodi, če sta pojem sebe in konkretno obnašanje siccr usklajena, pa obnašanje vpliva destruktivno na posameznika ali pa jc povsem nefunkcionalno za okolje, v katerem živi? In ne nazadnje, kakšen jc odnos med trenutnimi variacijami, v katerih jc pojem sebe aktiven, in daljšimi, trajajočimi spremembami pojma sebe?
MOŠKOST, ŽENSKOST IN USTVARJALNOST
Sposobnost ustvarjalnega reševanja problemov je pozitivna funkcija števila in različnosti razpoložljivih kognitivnih elementov (Guilford, 1967; Kocstlcr, 1964), prav to pa omogoča pojem sebe pri visoko androginih osebah. Ugotovljene so tudi nekatere stične točke med vzgojnimi vzorci, kreativnostjo in androginostjo. Kelly in Worrell (1976) sta ugotovila, da so androgine osebe vzgajali starši, ki so poudarjali kognitivno neodvisnost, radovednost in kompctcnco, to pa so značilnosti vzgoje, ugotovljene pri starših kreativnih otrok. Ustvarjalne ljudi so vzgajali starši, ki niso bili spolno tipizirani, imeli so relativno moške matere (Domino, 1969) in relativno ženske očete (Grant & Domino, 1979). Hcilbrun (1978) tudi poroča, da so bili androgini moški nagnjeni k identifikaciji z relativno androginimi materami. Številne študije tudi kažejo, da so bili kreativni moški bolj pod vplivom mater kot očetov ali pa so bili bolj pod vplivom mater kot manj ustvarjalni moški (Anastasi in Schacfcr, 1963; Domino, 1979; Schacfer & Anastasi, 1968). Za kreativne ženske pa so podatki, da so jih vzgajale relativno moške ženske (Hclson, 1966), ali pa da so bile bolj pod vplivom očetov kot svojih mater (Anastasi & Schacfcr, 1969; Hclson, 1971). Empirični podatki potrjujejo povezavo med androginostjo in ustvarjalnostjo, medtem ko so zveze med moškostjo, ženskostjo in ustvarjalnostjo povsem različne. Obstaja pozitivna zveza med moškostjo in ustvarjalnostjo in negativna ali pa nikakršna med ženskostjo in ustvarjalnostjo (Harrington & Andersen, 1981). Obstaja možnost, da so različne zveze povezane s socialno zaželenostjo, namreč pri ustvarjalni ženski obstaja potencialni konflikt med socialnimi pričakovanji, povezanimi s spolno vzgojo, in pojmom sebe, pri ustvarjalnih moških pa obstaja skladnost (namreč tako moškost kot ustvarjalnost imata prccej elementov socialnc nezaželenosti - usmerjenost v sebe, norost, agresivnost ipd.).
RAZLAGA SPOLNIH VLOG S TEORIJO SIMBOLIČNEGA INTERAKCIONIZMA
Ena izmed osnovnih premis simboličnega intcrakcionizma je, da so pomeni kulturno definirani in naučeni. Zavedanje pomena jc bistvo refleksivne zavesti, mišljenja.2
Po Mcadu označujeta osebnost dve značilnosti: sposobnost vživljanja v dnlge ljudi (Me - socialni jaz) in specifična neponovljiva individualnost posameznika (I - osebni jaz). Refleksivna zavest, mišljenje (mind) pa omogoča, da človek ocenjuje lastna dejanja in namene ter dejanja in namene drugih ljudi.
Učenje spolnih vlog se začne žc z rojstvom3 in sc na ekspliciten ali implicitcn način nadaljuje v vseh fazah socializicijskcga procesa. Različni načini oblačenja in kaznovanja ter igračke - modeli vlog, ki jih dajejo starši svojim otrokom, precej pripomorejo k diferencirani socializaciji spolnih vlog (Ambcrt, 1976; Goffman, 1977). Pomen modelov matere in očeta se kaže v številnih študijah. Študentje in študentke zaposlenih mater imajo manj stereotipno predstavo o ženski kot tisti študentje, katerih matere niso zaposlene (Ambcrt, 1976). Z vidika teorije simboličnega intcrakcionizma imajo implicitni procesi poslušanja, videnja in "biti v situaciji" dobre učne učinke. Večino učenja se dogalja v povezovanju z drugimi v specifičnih vlogah, zato samo vcrbalizacija ustreznosti obnašanja v okviru dane vloge spodbudi lc malo sprememb. Torej govorjenje o novih vlogah moškega in ženske, dečkov in dcklic nc bo spremenilo dejanskega obnašanja, razen če sc nc bomo dejansko začeli obnašati drugače.
Večina socializacije spolnih vlog, ki se začne v družini, sc ojača v šolskem sistemu. V osnovni šoli prevladujejo učiteljice. Šolske knjige prikazujejo ženske kot žene, matere, sestre ali tajnice: moške pa v bolj variabilnih funkcijah, toda manj pogosto kot može in očete. Večina profesorjev na tehničnih fakultetah in tistih, ki imajo prestižno mesto v družbi, jc moških, ženske pa prevladujejo na višješolskem študiju, ki jc manj cenjen.
O pomembnem vplivu socialncga okolja na spolne razlike pričajo medkulturne študije. Oakleyeva (1972) poroča o plemenu Bamenda, kjer ženske opravljajo vse delo na polju in nosijo težka bremena. Raziskovalec med Bamcndi jc slišal skupino moških, ki so se pogovarjali o sosedu, ki ni imel žene: "On težko dela, res dela skoraj tako težko kot ženska" (Oakley, 1972, p. 55).
Tudi na področju seksualnosti se pojavljajo prcccjšnjc razlike. Pri nas imajo starši različna pričakovanja glede primernega vedenja dečkov in dcklic; glede odkrite seksualne aktivnosti so bolj permisivni pri dečkih. V arapeški kulturi pa se spodbuja razvoj nežnosti in starševske odgovornosti. Adolcscentno dekle se nc obravnava kot žrtev, ki bi jo bilo potrebno zaščititi pred moško cksploatacijo in nasiljem. Dekle sc obravnava kot posameznica, katere zaželenost za partnerja jc povezana s kulturno najbolj ovrednotenim delom, to jc z vzrejo otrok. Seksualna občutja med možem in ženo niso smatrana kot nekaj bistveno drugačnega od ostalih čustev ali od naklonjenosti, ki povezuje sorojence ali starše in otroke. Rezultati medkulturnih študij dokazujejo, da spolne vloge niso univerzalne, pač pa kulturno-spccifične. Simbolični interakcionizcm poudarja, da se individui nc učijo samo ustreznega vedenja, pač pa še predpostavljajo, da je realnost sama kulturno definirana. Lep primer za to imamo pri jccljavcih, ki se pojavljajo pri dečkih pogosteje kot pri deklicah v približnem razmerju 5 : 1 (Warmc, 1972). Johnson (1973) je ugotovil pomen različnih pričakovanj staršev za nastajanje jecljanja (tenzije mišic naj bi bile povsem socialno pogojene).
Pomen jc od začetka socialno definiran. Toda brž ko otrok razvije mišljenje, sc pomen začne interpretirati in dogovarjati. Torej posameznik ni lc pasiven, ampak spodbuja spremembe, vpliva na socialno okolje prav tako kot socialno okolje vpliva nanj. To pa pomeni tudi konstantno spreminjanje individua; spreminjanje jc del človeške narave. Konccptualizacija človeka kot dinamičnega in konstantno spreminjanjočega se, čeprav počasi pogosto nevidno, pa nasprotuje pojmovanju izoblikovanja bazične osebnosti v otroštvu. To pomeni, da, čeprav se diferenciacija spolnih vlog vzpostavi že v
3	..... i
Oakleyeva (1972) poroča, da se pojavijo spolno tipizirani komentarji obnašanja in videza novorojenčkov Xe nekaj trenutkov
po rojstvu. Komentarje v isti smeri opazimo 2e pri pričakujočih starših.
otroštvu, ni nujno, da ostane nespremenjena v odraslem obdobju. Z vidika simboličnega intcrackionizma ima socializacija v otroštvu relativno majhen pomen v obdobju odraslosti nc samo zato, ker sc vedno spreminjamo, ampak zato, ker živimo našo realnost v sedanjosti. Sedanjost pa sestroji iz socialno definiranega časa, ki je osredotočen, kakor temu pravi Mcad, na "pojavljajoči sc dogodek". Pojavljajoči se dogodek pa jc to, kar je pomembno in kar postavi meje naši sedanjosti. Na primer za študente na izpitu sedanjost lahko sestoji iz nekaj minut ali ur, preden začnejo pisati izpit, do trenutka ko to pisanje mine.
Socialno definiran dogodek, ki opredeljuje sedanjost, sestoji iz tega, kar mineva, in tistega, kar prihaja; sestoji iz procesa, ki je pripeljal do tega, in tistega, k čemur pelje. "Mi neprestano interpretiramo našo sedanjost tako, da ocenjujemo našo relevantno preteklost, in obravnavamo to, kar predstavlja možno prihodnje obnašanje" (Chappcll, 1978, str. 116). Najbolj pomembno o preteklosti je, da jo konstruiramo s stališča sedanjosti. Ljudje, ki zavrnejo tradicionalne vloge in sprejmejo drugačne, reinterpretirajo svoje pretekle izkušnje. Tako na primer moški - ki so zavrnili moško superiornost in sprejeli življenjski stil, v katerem se ljudje occnujcjo neodvisno od svojega spola - preteklo socializacijo (ki so jo nekoč sprejeli kot "pravilno") sedaj rcinprctirajo kot pogled druge generacije in pojasnjujejo "sedaj so se časi spremenili". Podobno je s starši, ki so verjeli v tradicijo ženskosti in vzgajali svojo hčerko, da bi postala tradicionalna ženska. Lc-ti lahko, čc njihova hčerka postane uspešna odvetnica, reinterpretirajo njeno otroštvo s primeri njene inteligentnosti in šolske uspešnosti. V podobnem smislu bodo sedaj verjeli, da mora imeti ženska iste pravice kot moški, da dela zunaj doma.
Toda, čc človek živi v sedanjosti in se kar naprej vsaj minimalno spreminja, si lahko zastavimo vprašanje, zakaj spolne vloge, naučene v otroštvu, tako vztrajajo tudi v odraslem obdobju. Odgovor sc nanaša tako na tipe situacij, ki običajno vodijo so spremembe v odraslosti, kot na posameznikovo iskanje kontinuitete. Po Mcadovi teoriji se le del jaza spremeni naenkrat in to tisti del, ki jc vključen v problematične situacijc. V neproblematičnih situacijah pa vlečemo naprej našo preteklost preko generalizacij in asociacij. Nekateri dražljaji spodbudijo odgovore, za druge pa se preko izkušenj vzpostavijo inhibicijc, tako da se določeni odgovori ne prikličejo. Mišljenje omogoči samozavedno sclckcijo in smiselnost obnašanja. Ko usmerimo našo pozornost, pride tisto, na kar nismo pozorni, v naše spominske predstave kot domače in sc predpostavlja, da je validno. Ta ncvprašljivi del pride iz preteklosti nespremenjen. Ali bolj specifično, Čc so prcskripcijc in pričakovanja v odraslosti konsistentna s tistimi, ki smo jih izkusili v otroštvu, potem ni verjetnosti, da bi se obnašanje spremenilo. Samo v primeru, ko so vloga ali deli vloge problematični, postanejo tudi vprašljivi in odprti za spremembe. Na primer: dekle, ki jc bilo vzgajano za tradicionalno ženo in konča univerzo ter se potem poroči z moškim, ki pričakuje in spodbuja tradicionalno vlogo ženske, po vsej verjetnosti nc bo postavilo pod vprašaj tc vloge. Fant, ki je bil vzgajan za tradicionalnega moža in se poroči z uspešno karierno žensko, ki noče sprejeti tradicionalne vloge gospodinje, pa se bo po vsej verjetnosti znašel v problematični situaciji. Tradicionalna vloga moža bo postavljena pod vprašaj, kar pa pomeni tudi spremembe.
Obstaja močna osebna težnja k iskanju kontinuitete preko selektivnega spomina in rcintcrprctacijc. Po Mcadovi teoriji postane aktualna kontinuiteta irclevantna in jo zamenja posameznikova težnja po iskanju in konstruiranju kontinuitete, od preteklosti v
prihodnost. To pomeni, da smo nagnjeni videti kontinuiteto in konsistentnost od otroštva do odraslosti, čeprav sc lahko dejansko zelo spremenimo.4
KRITIČNA ANALIZA USTVARJANJA SPOLNIH RAZLIK
Seveda pa ni samo podobnost obnašanja v odraslosti s tistim v otroštvu in osebna težnja po kontinuiteti tisto, kar omogoča vztrajanje dokaj rigidnih spolnih vlog. Že Horneyeva je opozorila na pomen dominantnega kulturnega modela, katerega večina njenih profesionalnih sopotnikov in sopotnic v svojih razmišljanjih ni postavila pod vprašaj. Vse preveč so bili(e) usmerjeni na razlago obstoječega in so spregledali pomembno vlogo dominantnih družbenih institucij, nelagodje človeka v njih pa so pogosto obravnavali kot dcviacijo. Nekaj tistih, ki so razmišljali drugače, je bilo predstavljenih že v prejšnjih poglavjih. V sodobnih kritičnih analizah položaja ženske je uveljavljena teza, da sta "moškost" in "ženskost" družbeno konstruirana v različnih praksah, diskurzih in institucijah. Rubinova (1983) imenuje splet ureditev, s katerimi družba transformira biološko seksualnost v produkte človeške dejavnosti in v katerih sc te transformirane seksualne potrebe zadovoljujejo, sistem seks/spol. Scks (sex) pomeni specifično, biološko razliko med spoloma, spol (gender) pa družbeno pogojene razlike. Mouffcova (1987) meni, da tak sistem nc opredeljuje samo "moškosti" in "ženskosti", ampak tudi tipe razmerij med spoloma. Le-ta pa so lahko različna glede na obstoječe hierarhije. Torej jc spreminjanje odnosov med spoloma in s tem tudi stereotipnih predstav o moškem in ženski možno lc s poznavanjem "produkcije" spolnih razlik v vseh družbenih institucijah in praksah vsakdanjega življenja ter z vpogledom v razmerja dominacije, ki so specifična za posamezni družbeni sistem.
literatura
Ambcrt, A.M., Sex structure, Don Mills: Ix>ngman Canada, 1976.
Anastasi, A., Schacfcr, C.E., Biographical correlates of artistic and literary creativity in adolcsccnt girls, J. Appl. Psyhol., 53, 1969, str. 267-273.
Ancshcnscl, C.S., Rosen, B.C., Domestic roles and sex differences in occupational expectations, J. Marriage and FamiJy, 42 (1), 1980, str. 121-131.
Bakan, D., 'the duality of human cxistcnce, Chicago: Rand McNally, 1966.
Bandura, A., Walters, R.H., Social learning and personality development, New York: Holt, Rinehart & Winston, 1963.
Baruch, G.K., Girls who pcrccive themselves as competent: Some antcccdcnts and correlates, Psychology of Women Quarterly, Fall, 1976, str. 38-49.
Bern, S.L., Sex role adaptability: one consequence of psychological androgyny, J. Pcrs. Soc. Psychol., 31, 1975, str. 634-643.
Bern, S.L., Lcnncy, E., Sex typing and the avoidance of cross-sex behavior, J. Pcrs. Soc. Psychol. 33, 1976, str. 48-54.
Zaposlena ženska, ki se ni nikoli izobraževala za poklic in ni nikoli razmišljala o tem, da bi se morala pri 35 letih zaposliti, da bi pomagala pri izboljšanju ekonomske situacije gospodinjstva, bo samo sebe opisala, da je še vedno "ista oseba, kot jc vodno bila". Njeni prijatelji pa vidijo drastične spremembe v njenem obnašanju - je bolj organizirana, učinkovita, govori o temah, o katerih prej ni, je manj odvisna od svojega moža, do njega poslavlja večje zahteve. Mož, katerega prijatelji menijo, da ga je žena postavila "ob zid", pa pravi: "Nc, jaz sem še vedno isti, samo več odgovornosti imam sedaj."
Bern. S.L., Martyna, W., Watson, C., Sen typing and adrogyny. Further explorations of the expressive domain, J. Pcrs. Soc. Psychol. 34, 1976, str. 1016-1023.
Bern, S.L., Gender schema theory: A cognitive account of sex typing, Psychol. Rev. 88 (4), 1981, sir. 354-364.
Chappcll, N., The social proccss of learning sex roles, V Lips, N.M.„ Colwill, N.L., The psychology of sex differences, 1978.
Chodorow, N., Family structure and feminine personality, V M.Z. Rosaldo & L. Lamphcrc (Eds.), Women, culture and society, Stanford, Calif.: Slandord University Press, 1974.
Chodorow, N., Feminism and Difference: Gender relations, and difference in phychoanalytic perspective, Socialist Review, 46, 1979, str. 42-64.
Constantinople, A., Sex role acquisition: In search of the elephant, Sex Roles, 5 (2), 1979, sir. 121-133. Domino, G., Maternal personality correlates of son's creativity, J. Consult. CLin. Psychol. 33, 1969, str. 180-183.
Domino, G., Creativity and the home environment, The Gifrtcd Child Quarterly, 23, 1979, str. 818-828. Duncan, R., Duncanm, O.D., Scy typing and social roles: A research report. Citirano po Losh-llcsselbart, S. (1987), 1978.
Erikson, E.I I., Womanhood and innlcr space, ponatis v Slrouse, J. (Ed.), Women and analysis, New York: Dell Publishing Co. (1974), 1968.
Gofman, F., The arrgcmcnl between the sexes, Theory and Society, 4, 1977, str. 301-531.
Grant, T.N., Domino, G., Masculinity-feminity in fathers of creative male adolescents, J. Gcnctic Psychol. 129,
1976, sir. 19-27.
Guilford, J.P., The nature of human intelligence, New York: Mc Graw-IIill, 1967.
Harrington, D M., Andersen, S.M., Creativity, masculinity, femininity and three models of psychological androgyny, J. Pcrs. Soc. Psychol. 41, 1981, sir. 744-757.
Hcilbrun, A.B.Jr., An explanation of antecedents and attribute of androgynous and undifferentiated sex roles, J. Genetic Psychol. 132, 1978, str. 97-107.
Hclson, R., Personality of women with imaginative and artistic interests: The role of masculinity, originality, and other characteristics in their creativity, J. Pcrs. 34, 1966, sir. 1-25.
Hclson, R., Women mathematicians and the creative personality. J. Consult. CLin. Psychol. 36, 1971, sir. 210-220.
Hcthcringlon, E.M., A developmental study of the effect of sex of the dominant parent on sex-role preference, identification, and imitation in children, J. Pers. Soc. Psychol. 2, 1965, sir. 1888-1894. Hoffman, L.W., Nye, F.I., Working mothers. San Francisco: Joscy-Bass, 1974.
Homey, K., The flight from womanhood, V Miller, J.B. (Ed.). Psychoanalysis and women, Baltimore, Md.: Penguion Books, 1973.
Johnson, W., Stuttering: How the problem develops. V Franklin, B.J., Kohout, F.J. (Eds.) Social psdychology and everyday life, New York: David Mc Kay Company, 1973.
Jung, C.G., Two essays on analytical psychology, V Collected works, 7, New York 1953. Kau, P.A:, The development of female identity. Sex Roles, 5 (2), 1979, str. 155-178.
Kohlbcrg, L.A., A cognitive-developmental analysis of children's sex-role concepts and attitudes, V Maccoby,
E.E. (Ed.), The development of sex differences, Stanford, Calif.: Stanford University Press, 1966.
Kelly, J. A., Worrell, L., Parent behaviors related to masculinc, feminine, and adrogynous role orientations, J.
Consult. Clin. Psychol. 44, 1976, str. 843-851.
Koestlcr, A., The act of creation, New York; Macmillan, 1964.
Lewis, M., Wcinraub, M., Origins of early sex-role development. Sex Roles, 5 (2), 1979, str. 135-153. Lips, H.M., Colwill, N.L., The psychology of sex differences Englcwood Giffs, N.J.: Prentice-Hall, 1978. Losh-Hcssclbart, S., Development of gender roles, 1987. V Sussman, M.B., Stcinmcts, S.K. (Eds.), Handbook of marriage and the family, New York and I-on don: Plenum press.
Lott, B., Behavioral concordance with sex role ideology related to play areas, creativity, and parental sex typing of children, J. Pcrs. Soc. Psychol. 36, 1978, sir. 1087-1100.
Lcuplow, L.B., Sex-typing and change in the occupational choices of high school seniors, Citirano po Losh-Hcssclbarl, S. (1987), 1981.
Lyn, D.B., The proccss of learning parental and sex-role identification, The Journal of Marriage and the Family, 28,1966, str. 466-470.
Maccoby, E.E., Jacklin, C.N., The psychology of sex differences, Stanford University Press, 1974.
Markus, H., Crane, M., Bernstein, S., Siladi, M., Sclfshemas and gender, J. Pcrs. Soc. Psychol. 42 (1), 1982, str. 38-50.
Markus, H., Wurf, E., The dynamic sclf-conccpt: A social psychological perspective. Ann. Rev. Psychol. 38, 1987, str. 299-337.
Maslow, A.H., Motivation and personality. New York: Harper and Row, 1954.
McDonald, G.W., Parental power and adolescenti; parental identification: A reexamination, Journal of Marriage and the Family, 42 (2), 1980, str. 289-296.
McGhcc, P.E., Fruch, T., Television viewing and the learning of scx-rolcw stereotypes, Sex Roles, 6 (2), 1980, str. 178-188.
Mead, G.H., Mind, self and society, Morris, C,.W. (Ed.). Chicago: Univcrsitx of Chicago Press, 1962. Mischel, W., A social-learning view of sex differences in behavior, V E.E.Maccoby (Ed.). The development of sex differences, Stanford, Calif.: Stanford University Press, 1966.
Mouffc, C. The scr/aender system and the discursive construction of women's subordination, Rethinking ideology. Argumcnt-Sondcrband, 1984, str. 139-143.
Nisbett, R.E., Ross, I., Human inference: strategies and shortcomings of social judgement, Englcwood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall, 1980.
Oakley, A., Sex, gender and society. New York: llarpert and Row, 1972.
Perry, D.G., Busscy, K., The social learning of sex differences: Imitation is alive and well. J. Pers. Soc. Psychol. 37, 1979, str. 1699-1712.
Perry D.G., Perry, L.C., Observational learning in children: effects of sex model and subjects' sex role
behavior, J. Pers. Soc. Physhol. 31, 1975, str. 1083-1088.
Rubin, G., Trgovina ženama, V Antropologija žene, Prosveta, Beograd, 1983.
Schacfcr, C.F.., Anastasi, A., A biographical inventory for identifying creativity in adolescent boys, J. Appl. Psychol. 52, 1968, sir. 42-48. Citirano po Harrington, D.M., Andersen, S.M. 1981.
Scrbin, L.A., Connor, J.M., Citron, C.C. Environmental control of independent and dependent behaviors in preschool girls and boys: A model of early indepcndance training, Sex Roles, 1 (6), 1978, str. 867-875. Stockard, J., Johnson, M.M., The social origins of male dominances, Sex Roles, 5, 1979, str. 199-218. Taylor, M.C., Race, sex, and the expression of sclf-fulfiling prophecies in a laboratory teaching situation. J. Pent. Soc. Psychol. 37, 1979, str. 897-912.
Thompson, C., "Penis envy" in women. V Miller, J.B. (Ed.). Psychoanalysis and women. Baltimore, M.D.: Pcnguine Books, 1973.
Biološke funkcije in funkcije orodij'
MATJAŽ POTRČ
Govoril bom o bioloških funkcijah, kakršne so na primer funkcijc nekaterih organov (srca, zob, jeter), ter o funkcijah orodij, kakršna jc funkcija svinčnika, pisalnega stroja ali naprave za trenje lešnikov.
Ena izmed razlag funkcij postopa tako, da uporabi bodoči dogodek ali stanje stvari za razlago funkcije.
Tako pomeni opis funkcijc ali biološke lastnosti opis sedanje, obstoječe zadeve s sklicevanjem na nek bodoči dogodek ali stanje stvari. Na primer:
Funkcija zob ob času t jc grizenje hrane ob času t' (kjer t'>t).
Funkcija naprave za trenje lešnikov ob času t jc trenje lešnikov ob času t' (kjer t'>t).
Najprej bom pogledal, kakšne težave obstajajo pri taki razlagi funkcij, ki uporablja časovna določila, in kakšne razlage so možne na takšnem temelju. Potem bom predložil lasten način razlage funkcij. Kratko rečeno bom trdil, da ima časovna razlaga funkcij pretežno internalistični značaj, da pa potrebujemo eksternalistično razlago funkcij, torej •akšno, ki se bo usmerila na tisto, kar je zunanje organizmu ali pa zopet tc ali one vrste duhu, ki tipično ima nalogo predstavljanja, reprezentiranja. Trdil bom, da je za opredelitev funkcij bistvenega pomena njihova usmerjenost na srednjerazsežne predmete, vsaj v tipičnem primeru.
Skušal bom skratka trdili, da pravilna dvojica pojmov za razlago funkcij ni "prej/pozneje", ampak "intcrnalistično/ckstcrnalislično". Intcrnalističnega tukaj nc bom razumel v pomenu "to, kar sc dogaja znotraj meja organizma", ampak prej v pomenu zgoraj omenjene zmožnosti za predstavljanje, reprczcntacijo.
Težave pri razlagi funkcij
Dejal sem, da jc običajno opredelitev funkcij takšna, ki se sklicuje na časovno zaporedje: na preteklost in prihodnost. Tako jc, sem dejal, funkcija zob ob času t grizenje hrane ob času t'.
Ravno to pa jc podlaga, na kateri lahko vznikne naslednja težava: prihodnji dogodek
lahko nc obstaja. »
V članku sc v veliki meri opiram na: John Bigclow in Robert Pargcttcr: "Functions", The Journal of Philosophy, zv. '-XX XIV, št. 4, april 1987. Seveda »c na la članek opiram zlasti v prvem delu svojega članka.
Tako ni težko videli, da lahko razložimo funkcijo čebeljega žela na način, da rečemo, kako je želo namenjeno pikanju. Vendar pa jc dejstvo, da morda skoraj večina čebel sploh nc uporabi svojega žela za pikanjc. Kako lahko potem opredelimo funkcijo žela s sklicevanjem na lak prihodnji položaj, čc se v večini primerov tak položaj nc bo udejanil? Poleg tega lahko tudi naprave za trenje lešnikov nikoli nc trejo lešnikov, lahko imamo tudi svinčnike, ki nikoli nc pišejo.
Težava pri razlagi funkcij s prihodnjimi dogodki jc torej v tem, da čc prihodnji dogodek nc obstaja - kako lahko tedaj opišemo funkcionalne lastnosti stvari?
Razlaga
Časovno usmerjena opredelitev funkcij pa jc šc zlasti vprašljiva pri znanstveni razlagi funkcij. Na hitro povedano jc problem v tem, da se moramo tedaj, ko razlagamo funkcijc s pomočjo njihovega prihodnjega učinka, sklicevati na nekaj, kar' sc bo šele zgodilo. Tako pa moramo pristati na načelo povzročanja iz prihodnosti, ki jc slabo združljivo z običajnimi znanstvenimi razlagami.
Lahko namreč obstaja neka značilnost, denimo neka značilnost organizma, ki ji pripišemo funkcionalno obeležje s sklicevanjem na prihodnje dogodke. Tako pripišemo čebeljemu želu funkcijo s sklicevanjem na to, da bo želo pičilo. Vendar pa, smo dejali, sc prav lahko zgodi, da želo nc bo uporabljeno, da nc piči. V tem primeru razlagamo funkcijo žela z nečim, kar sc bo šele zgodilo. Ker pa jc vzvratno povzročanje dvomljivo, lahko rečemo, da jc takšna znanstvena razlaga funkcij prav tako dvomljiva.
Vendar pa je problem tukaj pravzaprav žc kar načelen:
Denimo, da neka zadeva tudi že opravlja svojo funkcijo. Zavoljo omenjenih pomislekov sc sedaj lahko vprašamo, ali jc res nujno, da imajo bodoči dogodki bistveno vlogo pri razlagi funkcijc ali funkcionalne lastnosti neke zadeve.
Argument gre tukaj takole:
X (čebelje želo) obstaja zavoljo predhodnih vzrokov. Tudi čc nc bi sledili bodoči dogodki, bi X še obstajal.
.: Obstoj in lastnosti X niso odvisne od opravljanja funkcij.
.: Nc vemo, kakšno razlagalo vlogo bi imele funkcijc.
Na takem temelju lahko izključimo vzvratno povzročanje preteklosti. Sklicevanje na bodoče vzroke pa jc lahko samo prazno.
Nekdo bi lahko dejal, da pa nič ni narobe, čc omenimo X in opišemo njegove bodoče učinke. Vendar pa jc tudi res, da ni isto, čc trdimo, kako ima X funkcijo, ali čc omenimo učinke X. Kajti niso vsi učinki del funkcijc X. In nekatere funkcijc so prisotne tudi v primeru, ko nimamo omenjenih učinkov X (primer žela, ki nc piči).
Funkcijc in znanstvena razlaga
Glavni problem jc v tem, kako naj funkcijc razložimo na znanstvenem temelju. Ali naj opazujemo funkcijc kot združljive z znanstveno razlago?
Imamo štiri glavne teorije o vključitvi funkcij v znanstveno vzročno razlago. Vse te teorije funkcijam pravzaprav odrekajo vzročno učinkovitost. Nc dopuščajo, da bi razložili razvoj X tako, da bi rekli, kako se jc X razvil, ker služi neki funkciji.
Štiri rešitve oziroma predloge povezovanja razlage funkcij z znanstveno vzročno razlago bom navedel, nato pa jih bom kritiziral, zlasti s stališča, da jc, kol sem dejal, napačna konccntracija na "prej/pozneje", in bom rekel, da ustreza njihovi razlagi intcrprctacijc "eksterno/interno". Pri tem bom trdil, da so vsi štirje predlogi pravzaprav internalistični. Sam bom predložil eksternalističnega, za katerega upam, da ima zmožnost razložiti funkcijc.
Eliminalivizcm
Ta, na hitro rečeno, skuša razložiti funkcijc z razmerjem prcj/pozncjc, vendar pa sklepa, da funkcijc pravzaprav nc obstajajo (če jih merimo s tem razmerjem). Sklepanje poteka nekako takole:
. Čc bi funkcijc obstajale, bi morale imeti sedaj obstoječe vzročno delujoče razlagalne lastnosti.
. Če bi funkcijc obstajale, bi vključevale razmerje do bodočih (neobstoječih) dogodkov.
. Vendar nekaj, kar sc nanaša na bodoče, neobstoječe dogodke, nc more opredeliti sedaj obstoječih lastnosti.
.: V naravi ni funkcij.
Z drugo besedo, dodajanje funkcij v znanosti jc nekaj takega kol bi dodajali finalne vzroke, ko gradimo svojo fiziko. Dodajanje finalnih vzrokov ima seveda sprva lahko psihološko prepričljivost, vendar pa nam razmislek kmalu pokaže, da finalni vzroki nimajo nikakršnega ustreznega mesta v naši fiziki kot naravoslovni disciplini. Podobno trdi climinativist tudi glede funkcij: ko bo znanost dovolj napredovala, ji nc bo več potrebno govoriti o funkcijah.
Različica climinativizma vendarle skuša šc malce drugače razložiti, zakaj jc pripisovanje funkcij smotrno: Funkcijc lahko da so usmerjene zgolj na učinke. Čc pa se usmerjamo na učinke, to pomeni, da sc mi sami usmerjamo na njihove učinke, in je potemtakem pripisovanje funkcij odvisno od naših interesov. Funkcija jeter jc seveda različna s stališča biologa, ali pa zopet s stališča kuharja. Od tod pa jc zopet mogoče sklepati, da funkcijc pravzaprav niso realno obstoječe, ampak so predpostavke, ki so bistveno vezane na interes določenega posamičnega invdividua.
Ugovor climinativistu je lahko najprej v tem, da enostavno podamo znanstveno razlago funkcij, oziroma sc ozremo na veliko vlogo, ki vendarle le-tcm pripada v biolških znanostih. Pripisovanje funkcij strukturam v bioloških znanostih ima seveda precejšnjo razlagalno moč in lc-te ni mogoče zajeti z climinativistovim okvirjem. V bioloških znanostih gre torej za realistično predpostavko: biološke struktrurc imajo določene funkcije, pa čc jih mi lc-tcm pripisujemo ali pa tudi nc. Ker pa so funkcijc v biologiji osrednji razlagalni pojem, prcccj pridobimo, če jih sprejmemo (in jih nc odpravimo), kajti nc bo nam treba v temelju spreminjati bioloških znanosti.
Eliminativist ima Sc posebno težavo, da ne zna razložiti razlike med pripisovanjem funkcij, ki je v temelju zmotno, ter med tistim, ki to ni. Tako jc vsekakor vprašljivo, čc rečemo, da jc funkcija vode v tem, da lomi svetlobo. Poleg tega pa rečemo, da je funkcija zob v tem, da grizejo hrano. Eliminativist nima nikakršne možnosti razlikovati ta dva opisa glede njune razlagalne moči, ker pač pristaja na razlago sedanjega stanja s pomočjo bodočih učinkov, na katere sc sklicuje.
Eliminativistično stališče jc zanimivo zato, ker gradi na relaciji med t in t' (recimo ji rclacija R):
R
t-► t'
pri čemer jc t sedanji čas, t' pa bodoči trenutek.
Ta rclacija pa sc izkaže kot vprašljiva. In siccr, ravno zavoljo sklicevanja na bodoči dogodek. Eliminativist zato podvomi v funkcijc kot take.
Zato ni čudno, da imamo (najmanj) dva močna predloga, ki sc nc usmerjata neposredno na bodoči dogodek v času t', ampak na prejšnje razloge za funkcijo, kakršna nastopa v tem času, v t.
Rcprczcntacijskc leorije
Tc razrešijo napetost med znanstvenim zorom ter med razlago funkcij najprej tako, da bodočim dogodkom ne odmerjajo nikakršne vloge pri opredelitvi funkcij. Na la način sc to stališče izogne pastem climinativizma. Torej: bodoči učinki glede X sami nimajo nikakršne razlagalne vloge glede X.
Tipičen rcprczcntacionalislov predlog jc takšen:
Včasih pred X obstaja načrt: imamo predstave X in njegovih bodočih učinkov. In siccr tak načrt lahko obstaja nc glede na to, ali se bodoči učinki pojavijo ali pa ludi nc.
Tako je, na primer, s svinčnikom: Obrtnik jc moral imeli načrt, zamisel funkcijc svinčnika v glavi, šc preden sc jc odpravil izdelovali svinčnik. Tako imamo duševni, mentalni načrt, ki mu pravimo M, in ta neposredno razlaga funkcijo glede na bodoči učinek v t'. Od tod sc nato pojasnjuje X, to jc funkcija, ki nastopa v t. Pri tem jc mogoče opaziti, da pa seveda rclacija R (med t in t'), na ta način izpada iz zgodbe, vsaj kot primarna rclacija (to pa jc ravno tisto, kar sem zgoraj dejal, da jc temeljna značilnost rcprczcntacionalizma):
Opaziti jc mogoče, da jc takšna rcprczcntacija zelo primerna za razlago funkcijc orodij, kot jc svinčnik, pisalni stroj, naprava za trenje lešnikov. Ni pa v tolikšni meri primerna za razlago funkcije bioloških bilnosti (jeter: v čigavi glavi jc bila predstava, načrt o tem, kaj naj počnejo jetra?).
Poleg lega taka razlaga tudi ni primerna ravno za vsa orodja. Kajti dejstvo je, da mnogokrat proizvajajo obrtniki in drugi orodja glede na ustaljeno prakso proizvajanja takih orodij, ne da bi imeli eksplicitno prisotne zamisli o funkciji orodja. (Nekdo bi lahko tod iskal vzročno povezavo s prvo rcprczcntacijo.)
Reprczcntacijska teorija je, kot vidimo, taka teorija, ki analizira duhovno usmerjenost naprej v dveh stopnjah.
Pri tem jc ena stopnja usmerjenost od funkcije na predstavo, druga, bistvena, pa je usmerjenost od predstave na bodoči dogodek.
Sedaj pa vzniknejo tudi nekatere težave: Tukaj niso usmerjene naprej funkcije, ampak predstave.
Problem je najprej v tem, da so predstave seveda mentalistične in da so tako žc po naravi šc dosti bolj zapletene glede njihove razlage, kot so funkcijc. (Sedaj pa skušamo funkcijc razlagati prav s predstavami.)
Drugi problem, ki jc še bolj nevaren, pa jc v tem, da terjajo tudi predstave (rcprczcntacijc) šc posebej funkcionalno razlago (v smislu sodobnega funkcionalizma v filozofiji psihologije). Nevarnost pa je v tem, da lahko na la način pridemo v razlagi do blodnega kroga. Tako lahko usmerjenost predstav naprej terja usmerjenost funkcij naprej.
Etiološkc teorije
To so prav tako teorije, ki razlagajo funkcijc tako, da se usmerijo na nekaj preteklega, v njihovem primeru na pretekli vzrok (PV), in šele preko tega razložijo ne toliko bodoče učinke kot same funkcijc. Imamo takšnole podobo:
PV «cnc/y t___^ t.
pretekli vzrok
Etiološkc teorije najlažje razumemo, čc si jih enostavno predstavljamo kot darwinistične, razvojne teorije. Pri teh je zadeva taka, da, če imamo neko dano funkcijo, lc-to razložimo z genezo te funkcijc, z odgovorom na vprašanje, kako jc v razvoju prišlo do tc funkcije.
Očitno je, da bo etiološka teorija bolj primerna za razlago bioloških funkcij kot pa orodnih funkcij.
Prav tako jc značilno, da ta teorija, podobno kot žc rcprezcntacionalistična, ne upošteva bistveno pri razlagi funkcijc bodočih dogodkov.
En način, da razložimo razliko med rcprczcntacionalistično in med ctiološko teorijo jc v tem, da uvedemo razliko med naravnim ter med umetnim izborom. Umetni izbor zahteva določeno rcprczcntacijo v umu tistega, ki si jc predstavljal bodoči učinek, in s tem funkcijo neke naprave ali nekega biološkega mehanizma X. Naravni izbor pa seveda nc predpostavlja takega uma.
Vendar pa jc vseeno mogoče tudi naravni izbor definirati s sklicevanjem na neko obliko uma, pri tem pa je seveda tak um treba razumeti krcacionistično, kol božji um. Lahko da jc to enostavno božji um, ki jc prisoten v notranjem duhu narave, denimo v genetskih kodih ipd.
Posebna težava etioloških teorij jc v tem, da jc razlaga funkcij po njih preveč odvisna od naključnih dogodkov. Kajti vsi, ki menijo, da jc teorija razvoja oziroma
cvolucijc resnična, menijo, da jc resnična zavoljo naključnih, nc pa zavoljo nujnih dogodkov.
Poseben problem jc v zvezi s tem, da, čc jc evolucijska teorija resnična naključno, potem ni izključeno tudi to, da lahko drži krcacionizcm (razlaga z bogom kot finalnim razlogom). Poleg tega jc pretekli vzrok izredno pomemben za etiološke teorije ter jc zato takšna vrsta razlage izredno občutljiva za miselni preskus, po katerem je svet nastal pred 5 minutami. V tem primeru tak svet dvojček seveda kaj težko razložimo glede funkcij, ki v njem nastopajo, z ctiološko teorijo, ki se seveda mora sklicevati na genezo stanja X, ki ima v času t določeno funkcijo.
Dispozicijska teorija
To jc teorija, ki ima zelo enostavno strukturo. Zopet vpeljuje relacijo R med t in t'. Vendar pa ne razume X, ki nastopa v t kot nekaj, kar jc treba šele razložiti, ampak predpostavlja, da ima lahko X (v t) posebne lastnosti, ki ga store funkcionalno razlagalnega ravno v relaciji s t', torej s prihodnjim dogodkom:
R
t->" f
ima dispozicijo
Kaj so dispozicije, šc najbolje lahko ilustriramo s primeri, kot so sol ali znanje angleščine.
Čc ima sol v času t dispozicijsko lastnost, da sc raztopi v času t', ima to lastnost v okoliščinah, ki so primerne za udejanjenje tc dispozicije (sol pade v vodo).
Čc imam jaz sedaj, ko govorim slovensko, dispozicijsko lastnost govorjenja angleščine, jc ta dispozicijska lastnost prisotna sedaj v času t in jc opredeljena glede na prihodnji čas t', ko bodo okoliščine primerne za to, da govorim angleško (izstopim iz letala na Hcathrowu).
Na ta način jc, kot jc mogoče opazili, izjemno okrepljena rclacija R med t in t', s tem pa jc dan vsaj temelj za to, daje omogočena razlaga funkcij (ki ni bila mogoča, ko nismo imeli rclacijc R, kolje bilo v rcprczcntacionalizmu ler etioloških teorijah, prav tako pa ni bila mogoča, oziroma zvedena jc bila ad absurdum pri climinativizmu).
Vendar, čc pogledamo, za kaj je dispozicijska teorija pravzaprav najbolj primerna?
Z njo lahko razložimo topljivost soli ali mojo zmožnost govorjenja angleščine. Težje pa razložimo tipična orodja ali biološke mehanizme: Kako naj razložimo delovanja srca z dispozicijo, da poganja kri, pri čemer jc dispozicija prisotna v srcu sedaj (t) in bo srcc poganjalo kri ob času t' (prihodnji čas)? Ko bodo okoliščine ustrezne? Kakšne okoliščine? Odgovor sc mi zdi zelo enostaven: Srce žc ves čas, odkar ga lahko definiramo kot srcc, poganja kri. Torej tu ni nikakršne dispozicije; in prav lako jc zgrešeno sklicevanje na časovni dejavnik, na razliko med t in t', pri tem ko razlagamo funkcijo srca, da poganja kri.
Podobno za orodja: Kladivo jc bilo napravljeno za ustrezno funkcijo, da z njim, denimo, zabijamo žeblje. Funkcija kladiva ob času t naj bi torej bila opredeljena z njegovo dispozicijo ob času t, da zabija žeblje v času t'. Tukaj sc zopet nc zdi v tolikšni
meri bistven dejavnik časovne opredelitve pri razlagi funkcije. Vendar pa tod obstaja še en problem: kladivo nima nikakršne dispozicije, da bi zabijalo žeblje, če ga pač postavimo v ustrezne okoliščine. Kladivo mi uporabljamo za to, da z njim tolčemo žeblje.
Nc glede na to, da bi sc morali na tej točki zadržati ter da daje dispozicijska teorija morda žc najbolj primemo podlago za razlago funkcij, pa sc mi zdi žal tudi ta teorija v temelju zgrešena.
Očividno jc, da potrebujemo novo merilo za določanje funkcij. Doslej smo imeli merilo preteklo/prihodnje
FUNKCIJE
~3
climcntavizcm t -> t'
dispozicije t —> f
ima dispozicijo
Sedaj pa bom vpeljal kot merilo internal istično/eksternalistično, torej notranje/zunanje. Kaj s tem menim?
Intcrnalistično in eksternalistično bom šc skušal opredeliti. Morda pa je šc bolj pomembno, da vsaj nakažem glavno smer, v katero ciljam:
MISLIM, DA FUNKCIJ NE MOREMO USTREZNO OPREDELITI GLEDE NA ČAS, AMPAK GLEDE NA PREDMETE, NA KATERE SO FUNKCIJE USMERJENE.
rcprczcntacionalizcm cliološka teorija
M t--->f
PV-
t->-1'
za biološke bit-nosti (organe)
kompromis
Ekstcrnalistična teorija funkcij Moja teorija jc na kratko taka:
Zadeva X ima funkcijo F, ker jc tipično usmerjena na predmet ali stanje stvari P. Na kaj merim, jc šc najbolj razvidno, čc upoštevamo naše začetne definicije funkcij. Tam smo imeli:
Funkcija X ob t jc, da glagol-prcdmc/ob t' (kjer t'>t).
Tako:
Funkcija zob ob t jc, da žvečijo hrano ob t'
Funkcija srca ob t jc, da poganja kri ob t'
Funkcija kladiva ob t jc, da zabija žeblje ob t'
Funkcija soli ob t jc, da soli juho ob t'
Čc sedaj pogledamo tc opredelitve, vidimo, da imamo v vseh opredelitev dejavnosti, akcije, ki je usmerjena na predmet ("žvečijo hrano", "poganja kri", "zabija žeblje", "soli juho").
Videli smo, da smo imeli težave s časovnim faktorjem pri začetnih definicijah funkcij. Zato jc morda Sc najbolje, čc tega izpustimo iz nove opredelitve. Tako nam sedaj ostane razmerje med "X", tisto zadevo, ki pač ima funkcijo (zob, srcc, kladivo, sol), ter med dejavnostjo (žveči, poganja, zabija, soli) in med predmetom (hrana, kri, žcbclj, juha).
Ravno to pa skuSa tudi podali zgoraj napisana definicija. (Primerjaj jo.)
Bistvena novost tc dcfinicijc jc, da jc eksternalistična, kar pomeni, da jc usmerjena na zunanje predmete. Vsaj v tipičnem primeru. To so zunanji predmeti glede na X, na katerega jc ta X usmerjen, če pač lahko rečemo, da ima X določeno funkcijo.
Z drugo besedo, kot sem dejal, eksternalistična teorija funkcij skuSa opredeliti funkcijc s pomočjo predmetov, na katere jc X, ki opravlja funkcijo, v tipičnem primeru usmerjen.
Od tod pa jc mogoč tudi žc prvi ugovor: Ali jc tudi kri predmet? Seveda ni predmet, vendar pa ima v določenem smislu vsekakor vlogo predmeta, za katerega je bilo napravljeno srce - da ga poganja. Z drugo besedo, funkcijo, vlogo srca jc vendarle mogoče opredeliti z usmerejenostjo srca na kri, in tukaj jc ta usmerjenost podobna usmerjenosti mene na določen predmet. Za predmet, ki opredeljuje funkcijo nekega X, torej ni nujno, da jc vselej predmeten v strogem smislu, vendar pa jc pomembno, da ta zadeva (kri, juha, hrana) nastopa pred X kol nekaj, na kar se usmerja funkcija X. Na ta način pa je mogoče funkcijo X tudi opredeliti.
Skušam zlasti zatrdili, da je v pravkaršnjem smislu opredeljen predmet, ki določa funkcionalnost X, zunanji, eksternalisličen glede na X.
Prav tako pa je la predmet zunanji tudi glede na "duh", razumljen pač v najširšem smislu.
bi razložil to, pa sc moram usmeriti v pregled standardnih razlag funkcij, kot so nam pač na voljo. Po moji teoriji so funkcijc eksternalistične.
Kaj jc internalizem in kaj jc eksternalizem?
Tu bom lc na hitro dejal, da jc internalizem razlaga nekega X na način, da ostanemo v mejah organizma. Eksternalizem pa jc razlaga nekega X z upoštevanjem okoliščin izven organizma. Tako imamo internalistično razlago misli, da jc pred menoj pisalni stroj tedaj, ko upoštevamo zgolj mehanizme, ki sodelujejo znotraj mojega organizma pri tem, kadar skušamo identificirati mojo misel, kako jc pred mano pisalni stroj. Nasprotno zahteva identifikacija moje misli, da je pred menoj pisalni stroj z eksternalističnega stališča bistveno sklicevanje na sam predmet, pisalni stroj, na katerega pač mislim. Torej mora eksternalizem kreniti v svoji razlagalni nalogi izven meja telesa.
Intcrnalizcm standardnih teorij pri razlagi funkcij
Če sedaj pogledamo s tega stališča razliko med internalizmom ter eksternalizmom standardne teorije, ki je skušala razlagati funkcije, lahko opazimo, da so vse te teorije v bistvu inlcrnalistične.
To je najprej jasno pri climinalivizmu, ki opredeli funkcijo kot nekaj, kar je konec konccv odvisno od duha, od duševnih navad tistega, ki jih pripisuje. Imamo v bistvu antircalistično stališče, ki udi, da funkcije niso nekaj realnega, ampak so odvisne od duha oziroma od konstrukcij posamičnega individua. Zato ni težko videti, da je eliminativizcm tipično intemalistični nauk.
Rcprczcntacionalizem, kot pove žc njegovo ime, jc tipično intemalistični nauk, kajti razlaga jc pri njem usmerjena na predstave, te pa zasledimo v zavesti, v duhu posamičnega individua.
Etiološkc teorije se zde šc najmanj internalistične, bi lahko ugovarjal, saj jc darwinistična razvojna teorija, ki jim je v podlago, vendarle v temelju usmerjena na zunanje okoliščine. Videli pa smo, da je takšna teorija imela nekakšen vzorec v krcacionizmu. Prav zato bi lahko predpostavljali, kako je, denimo, v genetskem kodu vendarle vpisana nc-individualna rcprczcnlacija (načrt, izvajanje določene funkcijc).
Glede dispozicijskc teorije spet nc more biti nc vem kakšne zadrege, saj jc vendarle jasno, da je dispozicija v temelju interpretirana ravno kot neka notranja zmožnost duha ali nekega predmeta.
Tako dobimo docela drugačno razdelitev razlage funkcij, čc uporabimo razliko notranjo/zunanje (interno/eksterno):
RAZLAGE FUNKCIJ
INTERNALIZEM
EKSTER vIALIZEM
PREDMET
ELIMINA- REPRE-T1VIZEM ZENTACIO-NALIZEM
ETIOLO- DISPOZICIJE GIJA
MEŠANICA
IND.: ORODJA SKUP.: BIOLOGIJA
Eksternalizem rešuje temeljne probleme standardnih teorij /.a razlago funkcij
Radi bi zgolj navrgel nekaj rešitev, ki jih ponuja ckstcrnalistično izhodišče pri razlagi funkcij glede na standardne teorije razlage funkcij.
Eksternalistična razlaga funkcij, kot pove naziv, funkcijc razlaga z neko zunanjo bitnostjo.
Videli smo, da jc bolje, čc funkcijc opredelimo zunanje, ckstcrnalistično (glede na zunanji predmet, na katerega je X, ki izvaja funkcijo, usmerjen), nc pa s pomočjo časovnega niza.
Torej:
Funkcija zobje, da žvečijo hrano.
Funkcija kladiva jc, da zabija žeblje.
Funkcija srca jc, da poganja kri.
Hrana, žeblji, kri so zunanji predmeti glede na X, ki izvaja funkcijo (glede na zobe, kladivo, srcc). Pri krvi imamo opravka s terminom za maso, vendar smo ugotovili, da razširjena definicija predmeta lahko zajame tudi kri kot predmet (glede na X, ki jc v tem primeru srcc).
Videli smo tudi, da standardne interpretacije funkcij predpostavljajo nekakšen navidezni duh, zavest.
Če sedaj poskusimo z razliko notranje/zunanje (in nc več prcj/pozncjc) razložiti funkcije, dobimo naslednja opozorila, oziroma lahko ponudimo naslednje začetne rešitve nekaterih težav pri standardnih teorijah za razlago funkcij:
Eliminativizcm. Po eksternalistični teoriji so funkcijc realne, ker jih opredelimo s sklicevanjem na zunanje, glede na njih eksterne predmete. Torej lahko eliminativizcm odpravimo.
Rcprczentacionalizcm.
(a)	Nimamo več nevarnosti blodnega kroga, čc jc zunanji predmet tipično tisto, kar vodi funkcijo, ter lahko funkcijo z njegovo pomočjo opredelimo.
(b)	Še prej, če razložimo funkcijo s pomočjo njene usmerjenosti na predmete, ni nikakršne potrebe glede dodatne rcprczcntacijc funkcij. (Ni potrebe, da bi predpostavili nek dejavnik z "načrti".)
Etiološka teorija. Če razložimo funkcijc kot da so usmerjene k zunanjim predmetom, ni nikakršne posebne potrebe, da bi vpeljali genetsko razlago.
Dispozicijska teorija. Čc so predmeti tisto, s čimer razložimo funkcijo posamičnih X, potem ni potrebno, da bi predpostavljali dispozicijo kot neko notranjo zmožnost tega X, ki nas lahko privede v določene težave. Rešimo nekatere probleme razlage funkcij, čc sc sklicujcmo neposredno na predmete, nc da bi upoštevali časovne vpetosti med njihovo opredelitvijo ter med njihovim izvajanjem (razliko med t in t').
Skica predmetne, ckstcrnalističnc razlage funkcij
Imamo
(notranja) funkcija (dispozicija)
razložena z
(zunanji) predmet
->
Želeli jc, da bi na tej podlagi prišli do zakona univerzalne oblike, ki bi se glasil nekako takole:
"Če bi bil prisoten predmet P, bi bila funkcija F bitnosti X, daje usmerjena na P".
Ali v univerzalni obliki: Vselej ko imamo predmet P pred biuiostjo X, bitnost X v ustreznih okoliščinah izkazuje svojo ustrezno funkcijo F. (Vx) (Px —» Fx)
Beležka glede ustrezne funkcijc
Ustrezna funkcija jc ena poglavitna funkcija nekega X. Tako je funkcija srca, da poganja kri. In zlasti ta funkcija.
Čc imamo eksternalistično razlago funkcij, lahko rešimo problem sinonimnosti.
Izhajamo od načela, da obstaja za vsak X (morda v situaciji S) lc ena ustrezna poglavitna funkcija. Torej jc funkcija srca, da črpa kri (pri čemer jc kri predmet, na katerega sc usmerja funkcija X, oziroma funkcija srca).
Zato ustrezna funkcija srca nc more bili, da bi srce proizvajalo šum ali da bi tiktakalo, četudi vsako srce, ki poganja kri, dejansko vselej tudi proizvaja šum ali tiktaka.
Prav tako funkcija vode ni v tem, da bi lomila svetlobo. Seveda imamo lahko tudi takšno situacijo. Vendar pa je v takšni situaciji svetloba dojega kot nekakšen predmet, kot objekt (na primer v instrumentu, kjer uporabljamo vodo zavoljo njene lastnosti, da lomi svetlobo).
Končna beležka o funkcijah in intcncionalnosti
Čc imamo eksternalistično opredelitev funkcij, jc jasno, da jc slednja usmerjena na določene predmete. Tudi sam sem prej dejal, da so v ekstemalističnem pristopu funkcije razložene glede na svojo "usmerjenost na (zunanje) predmete".
Imamo pa tudi usmerjenost, ki ji pravimo intcncionalna usmerjenost in ki jo tipično zasledimo pri zadevah, kot sta jezik in misel. Mislim, da bi sc dalo tudi funkcijc uporabiti za opredelitev intcncionalnosti. (Kar jc bilo žc storjeno, tako Millikan, Language, thought and other biological categories 1984, Potrč, O metafori)
Tako rečemo:
funkcija kladiva jc, da z njim tolčemo žeblje;
funkcija besede kladivo jc, da usmerja na kladivo;
funkcija misli na kladivo jc, da usmerja na kladivo;
funkcija srca jc, da črpa kri;
v vseh teh primerih imamo opravka z usmeritvijo na določen predmet (žcbclj, kladivo, kri).
Tako vidimo, da obstaja zelo jasna vzporednica med funkcijo orodij, bioloških bitnosti, in med takšnimi orodji oziroma biološkimi biuiostmi, kot so besede in misli.
Kratkoročni spomin v psihometriji in v kognitivni
psihologiji
VID POGAČNIK
PSIIIOMETRUA KRATKOROČNEGA SPOMINA
Čc inteligentnost pojmujemo kot od izkušenj neodvisno sposobnost obdelovanja informacij, potem ima široka sposobnost kratkoročnega spomina v njeni strukturi posebno mesto. Ostale sposobnosti intelekta so pregledno obdelane v publikaciji o inteligentnosti (9). Na tem mestu podajmo lc splošno shemo intelekta, ki naj ilustrira mesto, ki ga v njem zavzemajo spominske sposobnosti (slika 1). S senzornim aparatom sc informacije o zunanjem svetu prevedejo v elektro-kemična dogajanja v ccntralncm
»0
iMmiax mm
TOW
senzorna funkcija
percepcija
procesiranje informacij(gf)
[kratkor. spominJ
a
psino- 1
motorika j
f
motorika
fluentnoš?]
sistemi kodiranja ih programi za obdelavo informacij (gc)
| I
ostale izkušnje
Slika 1: Model intelekta
živčnem sistemu. Te informacije so primerjane z informacijami, shranjenimi v dolgoročnem spominu. Sledi prepoznavanje zaznanega gradiva, aktivno zadrževanje informacij v kralkoročncm spominu in cventuelno nadaljnje obdelovanje informacij. Interakcije med procesorjem in strukturami, shranjenimi v dolgoročnem spominu, se lahko v več zankah ponovijo.
V kratkoročnem spominu sc hrani "aktivna", za procesiranje pripravljena informacija. Žc na drugem mestu (8) smo postavili hipotezo, da pri kratkoročnem spominu ne gre za poseben pomnilnik, ampak za kapacitcto proccsorja, da ima hkrati odprtih več kanalov k dolgoročnemu spominu. Tako so procesorju v danem trenutku dostopne informacije o diskretnih informacijah (simbolih ali pojmih) ali o asociacijah med njimi. Teorija fluidne in kristalizirane inteligentnosti (Cattcll & Horn, 1963, 1966, 1971, Horn, 1980), pa tudi nekatere druge (npr. Jensen, 1973, 1974) gledajo na sposobnost kratkoročnega spomina kot na nujen, a sam po sebi šc nezadosten pogoj za manifestiranje inteligentnosti. Žc pred faktorsko analitičnim pristopom k proučevanju sposobnosti so psihologi opozarjali na razlike med spominom in inteligentnostjo. V Modernih faktorskih analizah so spominski testi sprva kazali na pripadnost k fluidni inteligentnosti (verjetno zaradi narave prcccdcnsa lc-tcj), kasneje pa jc postajalo vse bolj očitno, da primarne mentalne sposobnosti spomina tvorijo samostojen široki spominski faktor, in siccr nc glede na to, ali jc input informacij vizualen ali audiliven. Nadalje je za terminološko jasnost pomembno, da kratkoročni spomin zadeva le procese, odgovorne za kodirano (simbolično ali semantično) vsebino.
Široki faktor kratkoročnega spomina tvorijo tri primarne mentalne sposobnosti: Obseg neposrednega pomnenja (Ms), Asociativni spomin (Ma) in Spomin za smiselno gradivo (Mm). Zlasti prvi dve sposobnosti sta bili v faktorsko analitičnih študijah večkrat lepo potrjeni.
Obseg neposrednega pomnenja
Sposobnost sc izraža s številom kodiranih informacij, ki so v nekem trenutku proccsorju lahko hkrati dostopne. V zavesti lahko ljudje hkrati držijo v povprečju le nekaj številk, črk, pojmov itd. Enota informacije jc seveda koda, reprezentirana v dolgoročnem spominu. Če so črke povezane v besedo, se jih lahko zapomnimo več, vendar število med seboj nepovezanih besed v kratkoročnem spominu spet nc bo preseglo kapacitctc kratkoročnega spomina, izražene v elementih informacije. Podobno je z nadaljnjim grupiranjem v stavke.
Testi, ki merijo obseg pomnenja, so že dolgo znani: subjektu predvajamo serijo številk, črk ali kakega drugega gradiva, on pa jih mora ponoviti v istem ali obrnjenem vrstnem redu. Prav tako dobro jc v neki študiji (12) funkcioniral test pomnenja in prepoznavanja tonov (čeprav tu informacija ni kodirana). To sc sklada tudi z odkritjem v eksperimentalni kognitivni psihologiji, ki kaže na to, da jc kratkoročni spomin auditivne narave.
Asociativni spomin
Jc sposobnost v/postavljanja novih asociacij (stara dcfinicija pravi, da so to funkcionalno zveze med psihičnimi vsebinami in verbalno-motoričnimi akti). Subjektu omogoča povezovanje informacij, ki sc javljajo v času ali v prostoru skupaj, ki pa prej v strukturi njegovega dolgoročnega spomina izključno niso bile povezane. Ta primarna mentalna sposobnost jc verjetno v veliki meri "odgovorna" za tako imenovano spontano, naključno, nemotivirano učenje. Testi, ki jo merijo, so dveh vrst. V asociacijskih testih so pari besed, ki so med seboj bodisi v nizki asociacijski zvezi (na primer: "oblak" -"sekira"), bodisi v visoki asociacijski zvezi (na primer: "nož" - "salama") ter pari beseda - številka in podobno. Druga vrsta testov pa so testi scrialncga učenja. V njih sc ugotavlja sposobnost učenja bolj ali manj smiselno povezane serije besed ali nesmiselnih zlogov. Pravzaprav gre ludi tu za asociacijc parov besed, lc da si besede sledijo v seriji druga za drugo.
Spomin za smiselno gradivo
Ta sposobnost jc psihometrično slabše dokazana. Šlo naj bi za sposobnost pomniti gradivo, ki tvori logično, pomensko ccloto. V eni od študij so uporabili tudi test, v katerem so subjekti poslušali daljši tekst, v katerem so bile nekatere besede naglašcnc, učinkovitost kasnejšega obnavljanja ali prepoznavanje teh besed pa daje testni rezultat. Za ilustracijo si sedaj oglejmo rezultate ene od študij, ki jc bila načrtovana z namenom spoznati strukturo sposobnosti kratkoročnega spomina (L. Stankov, J. L. Horn & T. Roy, 1980). Na vzorcu srcdnjcšolccv (N = 201) jc bila aplicirana baterija 27 sposobnostnih testov, ki so sc nanašali na 12 primarnih mentalnih sposobnosti. Na nivoju drugega reda naj bi tc tvorile široke faktorje fluidnc (Gf), kristalizirane (Gc) inteligentnosti ter kratkoročnega spomina. V teoretičnem uvodu avtorji razložijo, da pojmujejo kratkoročni spomin kot skupek primarnih sposobnosti, katerih naloga jc držali informacije v zavesti toliko časa, da jih lahko sposobnosti fluidnc in kristalizirane inteligentnosti obdelajo. Faktorsko analitični del študije jc bil zasnovan v dveh nivojih. Na prvem nivoju jc bilo analiziranih devet variabcl, ki zadevajo kratkoročni spomin. Uporabljena jc bila prokrustovska metoda faktorske analize po Lawlcyu in Maxwcllu (1964). Rezultate kaže tabela 1. V nadaljevanju, ki pa nas na tem mestu nc zanima več, so bili ti faktorji kratkoročnega spomina vključeni v analizo k ostalim primarnim mentalnim sposobnostim in faktorske analize so jasno pokazale na obstoj zgoraj naštetih širokih sposobnosti inlclckta.
Omenimo šc, daje bil tudi vzorcc oseb razdeljen na mlajše in starejše dijake. Zlasti v starejšem podvzorcu je bila faktorska struktura prcccj drugačna. Visoko asociativni pari besed so sc pridružili testu priklica poudarjenih besed in tako oblikovali faktor pomnenja smiselno povezanega gradiva. Kljub vsemu sc jc končna interpretacija avtorjev glasila, da jc faktor pomnenja smiselno povezanega gradiva slabše potrjen, medtem ko sta faktorja obsega pomnenja in asociativni spomin potrjena dovolj enoznačno.
Tabela 1.: Faktorska analiza 9 variabcl kratkoročnega spomina
Ciljna matrika	Faktorska struktura
Variabla	Ms	Ma	Mm	Ms	Ma	Mm
Obseg pomnjenja						
številke (auditivno)	1	0	0	.88	-.02	-.08
Obseg pomnjenja						
številke (vizualno)	1	0	0	.82	.02	.07
Obseg pomnjenja						
črke (auditivno)	1	0	0	.84	-.09	-.03
Nizko asociativni						
pari besed	0	1	0	-.01	.81	.06
Pari						
beseda-številka	0	1	0	-.03	.68	.24
Nizko asociativni						
serialni priklic	0	1	0	-.04	.88	-.14
Visoko asociativni						
pari besed	0	0	1	.07	.59	.19
Priklic v tekstu						
pudarjenih besed	0	0	1	.00	-.03	.98
Visoko asociativni						
serialni priklic	0	0	1	.09	.65	.18
V drugi študiji (44 testov, reprezentativni vzorec 241 odraslih moških), ki je zadevala audilivne sposobnosti ljudi, sta Stankov in Horn (1980) tudi našla dobro opredeljen faktor kratkoročnega spomina. Testi, ki so bili z njim najviše nasičeni, so naslednji:
Obseg pomnenja številk nazaj. Serije, dolge od 3 do 9 številk, subjekt najprej posluša, nato pa jih napiše v obratnem vrstnem redu na odgovorni lisi.
Obseg pomnenja črk naprej. Serije, dolge od 3 do 9 črk, subjekt najprej posluša, nato pa jih na list za odgovore napiše v istem vrstnem redu.
Spomin za poudarjene besede. Potem ko posluša leksl, v katerem so posamezne besede očitno poudarjene, mora Ic-tc subjekt v gradivu identificirati.
Tonalne figure. Subjekt sliši najprej niz štirih not, ki si sledijo v naraščajočem ali padajočem zaporedju. Nato posluša štiri izbire, v katerih so po štiri note, ki si sledijo v obratnem zaporedju kol v nalogi. Lc ena od serij vsebuje iste štiri note kol naloga. Subjekt odgovor označi na listu z obkroževanjem.
Drugi faktor (med sedmimi zadržanimi po ckstrakciji) jc bil interpretiran kot neposredni audilivni spomin. Faktorske nasičenosti (kolona čisto desno) in nekatere značilnosti testov prikazuje tabela 2. Vsekakor velja opozoriti na zanimivo dejstvo, da ima najvišjo nasičenost s tem faktorjem lest, ki nc meri pomnenja kodiranega gradiva, kar govori v prid hipotezi, ki jo potrjujejo tudi raziskave kognitivnih psihologov, da jc kratkoročni spomin audilivne prirodc.
Test
Tabela 2.: Testi, ki so opredeljevali faktor neposrednega auditivnega spomina, t	itemov čas (see) M SD ru II
Obseg pomnjenja številk nazaj Obseg pomnjenja
črk nazaj Spomin za poudar.
besede Tonalne figure
30 18
12
12
430
210
180 150
2.51 2.21 .82 .63
3.46 2.18 .62 .53
8.29 3.99 .62 .49 7.56 5.13 .67 .71
V nadaljevanju si oglejmo rezultate ene naših zadnjih študij (Pogačnik, 1989). Z namenom proučiti odnos spominskih sposobnosti do nekaterih drugih primarnih mentalnih sposobnosti, je bila 100 subjektom (kadrovski postopek v Savi) aplicirana naslednja baterija testov:
Test nizov (TN-10). Meri fluidno inteligentnost. V seriji 15 likov mora subjekt ugotoviti pravilno nadaljevanje serije.
Umik (30-B). Meril naj bi fluidno inteligentnost. Subjekt se mora izogniti pikam, ki iz različnih smeri prihajajo po ekranu in ga skušajo zadeti. Poudarek ni na okulomotorni koordinaciji (gibanje subjekta po ekranu), ampak na anticipaciji gibanja pik. Test daje dva rezultata: število rešenih nalog in hitrost reševanja nalog.
Hilrosl pcrccpcijc (BTI-Or). Subjekt mora identificirati, kateri od predlaganih vzorccv je enak vzorcu na levi strani.
Prostorska predstavljivost (BTI-Pr). Subjekt si mora zamisliti, katerega od predlaganih predmetov se da narediti iz ploskovnega načrta.
Dekodiranje številk (KS 0.2s>). V bateriji računalniških testov kratkoročnega spomina je bil kot prvi apliciran test, kjer se jc serija številk, ki si jih mora subjekt zapomniti in jih ponoviti v istem vrstnem redu, pojavljala s tempom 0.2 sekunde. Zaradi hitrosti prikazovanja številk so rezultati mnogo nižji od siceršnjega obsega neposrednega pomnenja subjekta. Preskušnja sc konča, ko na nekem nivoju subjekt dvakrat odpove.
Obseg neposrednega pomnenja naprej (KS 0.5s>). Isto kot v predhodnem testu, le da sc številke prikazujejo s tempom 0.5 sekunde, kar jc dovolj za dekodiranje, onemogoča pa uporabo raznih strategij pomnenja (npr. ponavljanje, kot npr. počasnejši tempi).
Obseg neposrednega pomnenja nazaj (KS 0.5s<). Isto kot v predhodnem testu, lc da mora subjekt številke obnavljati v obrnjenem vrstnem redu. Dodatna miselna aktivnost pomeni mentalno manipulacijo gradiva, ki sc nahaja v delovnem spominu.
Obseg pomnenja - mešan vrstni red (KS 0.5s m). Subjekt mora številke ponavljali v popolnoma mešanem vrstnem redu, ki ga za vsako nalogo po slučaju generira računalnik. Manipulacija gradiva v delovnem spominu jc šc večja kot pri predhodnem testu.
Indukcija (KS-I). Na ekranu se v presledkih po eno sekundo prikazuje serija številk (lc v razponu od 0 do 9). Subjekt mora ugotovili pravilno nadaljevanje serije. Za razliko od klasičnih takih testov, v tem lestu subjekt celotne serije številk nima naenkrat pred seboj, ampak jo mora, medtem ko razmišlja o njeni zakonitosti, držati v spominu.
Z izjemo spacialnega testa in testa pcrccpcije so vsi ostali testi naše lastne konstrukcije. Ker jc bila več kot polovica testov individualnih (apliciranih s pomočjo računalnika), nam praktični postopek ni dopuščal, da bi v baterijo vključili vsaj po 3 teste, namenjene posameznemu hipotetičnemu faktorju (fluidna inteligentnost, pcrccpcija, kratkoročni spomin), kar bi bil za kvalitetno faktorsko analizo nujen pogoj. Faktorji so bili ekstrahirani z metodo glavnih komponent, zadržani so bili faktorji z lastno vrednostjo nad 100, nato pa so bili v ortogonalni poziciji rotirani po Varimax algoriunu.
Tabela 3.: Odnos testov kratkoročnega spomina in nekaterih drugih testov
TEST	nalog čas	zancslji- I	II h2
vost
Test nizov (TN-10)	30	10'	0.83	0.76	0.32	0.68
Umik - točke	30	10'	0.84	0.82	0.28	0.75
Hitrost pcrccpcijc	49	5'	?	0.77	0.29	0.68
Prostorska predstavljivost	40	6'	?	0.82	0.19	0.70
Pomncnjc naprej 0.2 s	do 2	neuspehov	?	0.31	0.65	0.53
Pomncnjc naprej 0.5 s	do 2	neuspehov	?	0.17	0.85	0.75
Pomcnjc nazaj 0.5 s	do 2	neuspehov	7	0.30	0.84	0.80
Pomncnjc mešano 0.5 s	do 2	neuspehov	?	0.49	0.70	0.73
Indukcija	12	6'	0.73	0.65	0.43	0.61
Prvi faktor (lahko ga poimenujemo kar fluidna inteligentnost) pojasnjuje več kot petkrat toliko variance sistema kot drugi faktor (kratkoročni spomin) - 57.9% : 11.3%. Nasičenosti z obema faktorjema so pozitivne, kar kaže na možnost, da bi v primeru poševnokotne rešitve oba faktorja med seboj pomembno korelirala (kar jc v skladu s Cattcll-Hornovo teorijo). Rezultati nadalje lepo kažejo, kako z obračanjem vrstnega reda številk, ki jih jc treba ponoviti, šc bolj pa s ponavljanjem v mešanem vrstnem redu, raste nasičenost z inteligentnostjo. Mentalna manipulacija, ki obremenjuje delovni spomin, jc torej eno bistvenih obeležij fluidnc inteligentnosti. Lepo sc vidi tudi narava obeh faktorsko mešanih testov (indukcija, Spomin 0.5 m). Samostojni faktor pcrccpcijc sc ni izoblikoval.
V naši zadnji študiji s področja kratkoročnega spomina pa je bila na sposobnostno dokaj homogenem vzorcu kandidatov za štipendije (N=129, 67% fantov, povprečna starost 15,6 let) aplicirana naslednja baterija testov.
Test nizov TN-20: Meri fluidno inteligentnost. V seriji 15 likov mora subjekt odkriti pravilno nadaljevanje vrste.
Hitrost pcrccpcije (P-tcst): Ta test naše lastne konstrukcije jc klasičen test tega faktorja. Subjekt ugotavlja, kateri od štirih vzorccv na desni jc enak vzorcu na levi.
Test numerične sposobnosti (N-tcst): Tudi ta test smo konstruirali sami. Obsega 40 nalog računanja z osnovnimi računskimi operacijami.
Verbalni test "Tujke" (V-tcst): Tudi ta test jc šc v fazi preskušanja. Subjekt presoja pomen 54 tujk.
HSPQ-D: V postopku jc bil apliciran tudi Cattcllov osebnostni vprašalnik - oblika za mladostnike, ki vsebuje tudi sposobnostno skalo. Naloge so tipa verbalnega rezoniranja.
Baterija auditivnih testov spomina. Štirje testi so posneti na kaseti. Subjekti (test jc skupinski) poslušajo naloge, odgovore pa označujejo na odgovornem listu.
1.	Pomnenjc številk naprej - Ms: 12 nalog - serije dolžin od 3-10 številk.
2.	Asociativno pomnenjc - Ma : Test ima dve nalogi. V vsaki jc 14 parov besed, ki jih subjekt posluša, nato pa na list k prvim besedam pripiše druge besede.
3.	Pomnenjc smislcno povezanega gradiva - Mm: Test sestoji iz dveh zgodbic, ki ju subjekt posluša, nato pa ju skuša čim točneje obnovili.
4.	Mentalna manipulacija M: Test sestoji iz 11 nalog. V vsaki subjekt posluša serijo besed, nato pa mora na list napisati njihove začctnicc v abcccdncm vrstnem redu.
Tabela 4.: Faktorska analiza skupine mentalnih testov
TEST	nalog čas ru I. II. III. IV. h2
(1) Pomnenjc številk	12	7'	0.56	0.63	-0.11	0.33	0.16	0.53
(2) Besede v parih - 1	14	6'	0.76	0.03	0.75	0.01	-0.28	0.65
(3) Besede v parih - 2	14	6'	0.67	0.13	0.77	0.08	-0.07	0.62
(4) Pomnenjc zgodbe - 1	26	6'	0.80	0.27	0.63	-0.10	0.40	0.64
(5) Pomnenjc zgodbe - 2	31	6'	0.80	0.16	0.72	0.24	0.23	0.66
(6) Preurejanje začetnic	11	5'	0.57	0.79	0.00	0.15	-0.01	0.64
(7) Test nizov TN-20	45	20'	0.87	0.72	0.30	-0.11	0.14	0.64
(8) HSPQ-B - rezoniranje	10	-	?	0.56	0.32	0.19	0.06	0.46
(9) Hitrost pcrccpcijc	36	4.5'	?	0.50	0.09	-0.21	-0.53	0.58
(10) Numcrična sposobnost	40	5'	?	0.56	0.18	-0.10	0.00	0.35
(11) Verbalni test Tujke	54	5'	7	0.45	0.33	0.57	0.13	0.65
(12) Spol	-	-	-	0.21	0.01	-0.04	0.81	0.70
(13) Starost	-	-	-	-0.03	0.07	0.85	-0.04	0.74
Koeficienti so pomnoženi s 100, lambda: 3.84 1.56 1.30 1.15 decimalne vcjicc so izpuščene. % variance: 29.5% 12.0% 10.0% 8.9%
tot.=60.4%
Postopek analize jc bil enak kol v predhodno opisani študiji. Rezultate faktorske analize prikazuje tabela 4.
Prvi faktor združuje vse uporabljene teste primarnih mentalnih sposobnosti ter testa Pomnenjc številk in Preurejanje začetnic iz baterije spomina. Faktor siccr lahko grobo identificiramo kot inteligentnost. Izoblikoval pa seje kot poslcdica dejstva, da omenjena spominska testa dobro korelirata z ostalimi mentalnimi testi. Najvišjo nasičenost s faktorjem ima prav test Preurejanje začetnic, kar ponovno potrjuje našo hipotezo, da je mentalna manipulacija bistveno obeležje inteligentnosti.
Drugi faktor lahko identificiramo kot asociativni spomin, oziroma spomin za smislcno povezano gradivo. Ta faktor sc izoblikuje tudi, čc vsak od obeh spominjskih
podtcstov (2 in 3) nista zastopana s po dvema variablama, ampak lc s po eno. Ta dva testa z ostalimi mentalnimi testi ne korelirata tako visoko kot testa Pomncnjc številk in Preurejanje začetnic, kar kaže na to, da merita dokaj specifično sposobnost. Faktor karakterizira tudi pomembna verbalna komponenta.
Tretji faktor jc posledica dejstva, da s starostjo močno napredujejo verbalne sposobnosti adolescentov, malenkostno nasičenost ima tudi test Pomnenja številk.
Četrti faktor jc povezan z razlikami v spolu: fantje so višji na prvem podtestu Pomnenja zgodbe in nižji na testu hitrosti pcrccpcijc.
Iz tc študije lahko povzamemo naslednja pomembna spoznanja: Konstruirati nam jc uspelo baterijo skupinskih auditivnih testov kratkoročnega spomina, ki žc na zelo sposobnostno homogenem vzorcu kaže dokaj dobre merske karakteristike. Testa Pomncnjc številk in Preurejanje začetnic oblikujeta samostojen faktor, na katerega sc vežejo rezultati drugih uporabljenih mentalnih testov, medtem ko testa Besede v parih in Pomncnjc zgodbe tvorita samostojen faktor, ki ga lahko identificiramo kot asociativni spomin in ki jc v pomembni meri tudi povezan z verbalnimi sposobnostmi. Bistvo asociativnega spomina, kot jc ta opisan v literaturi, jc prav aktiviranje (oz. vzpostavljanje) asociativnih zvez med pojmovnimi vsebinami in ni čudno, čc jc pri verbalnem gradivu pri tem pomembna verbalna sposobnost.
Samostojni faktor obsega pomnenja, katerega predstavnik naj bi bil test Pomncnjc številk, sc seveda ni izoblikoval, saj v bateriji ni bilo drugih markerjev, ki bi ga lahko sooblikovali. Test Preurejanje začclnic siccr v pomembni meri vsebuje verjetno tudi komponento obsega pomnenja (kot smo pri prejšnji študiji videli za test Ponavljanje številk v mešanem vrstnem redu), a zaradi mentalne manipulacije z gradivom prav on v najvišji meri opredeljuje prvi izločeni faktor, ki jc po naravi najbrž mcšanica fluidnc inteligentnosti in v manjši meri obsega pomnenja. Za potrditev vseh specifičnih primarnih sposobnosti bi seveda potrebovali za vsako od njih vsaj tri zanesljive markerje, tako obsežne baterije pa v našem primeru nismo mogli aplicirati, saj je bil prvotni namen predvsem proučiti merske karakteristike novih testov.
KRATKOROČNI SPOMIN V KOGNITIVNI PSIHOLOGIJI
V nadaljevanju bomo opisali nekaj najpomembnejših študij kratkoročnega spomina, na tem mestu pa opišimo sliko 2, ki hipotetično opisuje nekatere psihične proccse, do katerih prihaja ob kratkoročnem pomnenju. Vzemimo, da nckomn drugega za drugim prikazujemo predmete. Prvi med njimi jc ost. Vidne informacije s pomočjo senzornega aparata pridejo v ikonični spomin. Primerjava zaznanega vzorca z vzorci, shranjenimi v relacijsko organiziranem dolgoročnem spominu, povzroči prepoznavo objekta. Nato sledi poimenovanje objekta. Z aktom notranjega govora, za katerega predpostavljamo, da jc lociran v delu akustičnega spomina, v mislih poimenujemo opazovani predmet. Predpostavljamo, da odprt kanal med akustičnim spominom in pojmovno vsebino, shranjeno v dolgoročnem spominu, pomeni bistvo proccsa kratkoročnega spomina. Teh kanalov jc lahko hkrati odprtih lc malo. Ob naslednjem zaznanem predmetu sc proces ponovi, v zavesti ima naš subjekt sedaj žc dva pojma itd. Seveda bi bil proccs enak, čc bi bil input informacij posredovan po slušni poti. V tem primeru bi bil najprej prepoznan
Slika 2.: Shema primarnega spomina
zvočni vzorec. V naši shemi smo tako choični spomin (odgovoren za zaznavanje surovih slišnih vzorcev) in spomin, v katerem nastaja notranji govor (tudi kratkoročni spomin) prikazali na strani akustične modalitete, čeprav nekateri avtorji (npr. Glanzcr, Baddclcy idr.) poudarjajo, da je kratkoročni spomin, kar zadeva modalnost, kompleksne prirodc.
Nadaljnji proccs obdelovanja informacij nas v tem trenutku nc zanima. Shema lc nakazuje, kako človekov intelekt pojmovne informacije, shranjene v neposrednem spominu, nadalje obdeluje. V tem jc tudi vloga kratkoročnega spomina kot nujnega predhodnega pogoja, preccdcnsa za manifestiranje inteligentnosti. Tc informacije so nadalje obdelane s strani mehanizmov fluidne in kristalizirane inteligentnosti. In šc pojasnilo: kraticc na shemi označujejo primarne mentalne sposobnosti, ki se manifestirajo v fazi obdelave informacij, ki jo slika zajema.
Zgornja razlaga opisuje "naravo kratkoročnega spomina nekoliko drugače, kot klasične razlage, ki jih najdemo v učbenikih psihologije. Če na kratkoročni spomin gledamo kot na stanje, v katerem jc hkrati odprtih več kanalov k dolgoročnemu spominu, torej kot na stanje, v katerem jc zavesti dostopnih več vsebin, shranjenih v dolgoročnem spominu, res nc obstaja nikakršna potreba, da bi temu sploh rekli spomin. Nič namreč ni zapomnjenega. Žc leta 1964 je J. Brown postavil isto vprašanje: "Ali sc sploh kaj shrani"? Številni avtorji kratkoročni spomin opisujejo kot proccs, kot senzorno pasliko, ki traja kratek čas in jo subjekt lahko bolj ali manj jasno razbira (Sperling, 1960).
Naslednje vprašanje, ki se nam postavi je, zakaj se informacije iz kratkoročnega spomina izgubljajo. Očitno jc kapacitcta vnosa informacij pri človeku omejena. Vse, kar pcrcipiramo, nc moremo trajno shraniti v dolgoročnem spominu (tudi nc bi bilo smotrno). Vendar pa, če smo na del teh informacij zavestno pozorni, jih nove pcrccptivnc vsebine sproli nc brišejo. Z obnavljanjem (vzdrževanjem) senzorne paslikc, kar jc šc najboljše nadomestilo za dejansko ponovno stimulacijo, jih jc moč vtisniti v dolgoročni spomin. To, kar ni moč sprejeti simultano, jc moč sprejeti sukccsivno. Vzrok izgubljanja informacij v kratkoročnem spominu so avtorji videli v:
1.	Propadanju sledi (naknadna senzorna slika nc traja večno)
2.	Intcrfcrcnci z novo vsebino (nove informacije izrivajo, brišejo stare).
Tema dvema vzrokoma moramo dodati šc tretjega, ki jc tudi najbolj v skladu z našo hipotezo odprtih kanalov:
3.	Izpodrivanje (Baddclcy & Hitch, 1976) - nove vsebine nc interferirajo s starimi, ampak jih enostavno izpodrinejo, zamenjajo.
Zaustavimo se šc za trenutek pri prehodu informacij iz kratkoročnega v dolgoročni spomin (nekateri, npr. Waugh in Norman govorijo ludi o primarnem in sekundarnem spominu). Gradivo v kratkoročnem spominu naj bi s ponavljanjem prešlo v dolgoročnega. Nekateri avtorji omenjajo tudi vmesni srednjeročni spomin, ki traja nekaj minut. Vendar pa, kaj sc dogaja, ko si subjekt skuša v trajni spomin vtisnili informacijo, da ima Marko npr. številko telefona 316-522? Morda sc v dolgoročni spomin v takem primeru sploh nc vtisne nobena nova informacija. Vzpostavijo sc le asociacije med številkami (med bolj elementarnimi informacijami, žc shranjenimi v dolgoročnem spominu in h katerim so kanali v trenutku pozornosti odprti) in pa med številkami in imenom "Marko". Informacije, ki žc obstajajo v dolgoročnem spominu, se lc povežejo z novimi rclacijami (na več mestih smo že poudarili eno od bistvenih obeležij dolgoročnega spomina, namreč, tla je ta relacijsko organiziran).
Čc pri kratkoročnem spominu ne gre za pomncnjc, ampak za to, daje hkrati odprtih več kanalov k dolgoročnemu spominu, jc za učinkovitost držanja vsebin v kratkoročnem spominu gotovo pomembna relacijska organiziranost dolgoročnega spomina. Kratkoročni spomin bo potemtakem boljši, čc gre za:
1.	gradivo, ki jc laže dostopno priklicu, ker je v dolgoročnem spominu bolje "vsidrano" (na primer številke nasproti nesmiselnim zlogom) in
2.	gradivo, katerega členi so v seriji smiselno med seboj povezani, čc že tudi med njimi subjekt uvidi rclacijc, ki jih prepozna kot iste, po katerih jc žc ludi siccr dologoročni spomin organiziran.
Obe hipotezi sta bili v eksperimentih kognitivnih psihologov večkrat jasno potrjeni (npr.: Katona, 1940, Schwartz & Lippman, 1962, Cavanaugh, 1972).
Končno jc v zvezi s kratkoročnim spominom pomemben šc cn pojav, ki sc odraža tudi v rezultatih psihometričnih raziskav: Gabriel jc žc leta 1963 opozoril, da moramo v nalogah kratkoročnega spomina ločiti pomncnjc gradiva (items) od pomnenja vrstnega reda postavk v nalogi. Itcmi se v spominu ohranijo laže in dalj časa kot informacije o vrstnem redu njihovega vstopanja v kratkoročni spomin. S tem vprašanjem seje kasneje podrobneje ukvarjal Hunt.
Dolgoročno in kratkoročno komponento spomina lepo kažejo rezultati tehnike prostega priklica (npr. serije besed). Začetni del krivulje odraža efekt komponente dolgoročnega spomina, končni del pa efekt komponente kratkoročnega spomina. Čc subjekt po končani prczcntaciji serije ne obnavlja takoj, ampak po npr. 20 ali 30 sekundah, v tem času pa opravlja dodamo mentalno aktivnost, ki preprečuje ponavljanje členov serije, končni učinek izgine (npr.: Postman & Philips, 1965).
Slika 3.: Krivulja serialnega učenja
Ena prvih tehnik merjenja kapacitctc kratkoročnega spomina jc tehnika obsega neposrednega pomnenja (ONP) (Jacobson, 1887). Subjekt posluša serijo postavk (npr. cifcr), nakar jo mora ponoviti v istem vrstnem redu. Čc uspe, jc naslednja serija za en člen daljša. Obseg neposrednega pomnenja jc prag, ko subjekt serije ne more več pravilno obnoviti. V kasnejših raziskavah pa jc bilo pokazano, da rezultat obsega tudi pomembno komponento dolgoročnega spomina. Craik (1970) jc pokazal, da ONP cclo više korelira s komponento dolgoročnega spomina iz tehnike prostega priklica (r=0.72) kot s komponento kratkoročnega spomina (r=0.49). Čc komponento kratkoročnega spomina z vmesnim intervalom med prezcntacijo gradiva in ponavljanjem odstranimo, jc rezultat na preizkušnji ONP seveda nižji, vendar upad ni zelo velik in jc v veliki meri omejen na kasnejše člene v seriji (Baddclcy & Levy, 1971).
Izgleda, da vsa opravila v poskusih kratkoročnega spomina vsebujejo tudi pomembno komponento dolgoročnega spomina, kar pa jc razumljivo, saj jc kratkoročni spomin sam omejen le na zelo kratko časovno obdobje in na nekaj členov, ki jih subjekt lahko hkrati hrani.
Na dokaj jasno ločeni dve komponenti spomina kažejo tudi klinični rezultati. Pacicnti s sindromom Korsakoff imajo velike težave pri učenju novega gradiva (npr. liste besed v parih), imajo pa neokrnjen kratkoročni spomin za številke ali besede, prczentiranc slučajno ali v stavkih (Zangwill, 1946). Pacicnti z bilateralno poškodbo tcmporalncga režnja in poškodbo hipocampusa kažejo na teh preskusih enake rezultate
(Milncr, 1970, Drachman & Arbil, 1966). Obseg neposrednega pomnenja jc ohranjem, čc pa serija presega njegovo dolžino in se jc morajo naučiti, imajo pri tem velike težave. Po svojih raziskavah, v katerih sta v nalogah serialnega učenja ločila obe komponenti spomina, sta Baddclcy in Warrington (1970) zaključila, da imajo amnestični pacienti zelo prizadeto sposobnost vnosa informacij v dolgoročni spomin, kratkoročni spomin pa jc ohranjen. Drugi pacicnti, z okvarami v drugih delih centralnega živčnega sistema pa kažejo obratno sliko (posamezni klinični primeri nc dovoljujejo generalizacij o zakonitostih v zvezi z lokacijami).
1.	Hitrost dostopa do informacij v kratkoročnem spominu. Če ima človek v spominu serijo številk ali črk in mora ugotoviti, ali je naknadno prezentirana številka (ali črka) med njimi, potem jc hitrost odločitve odvisna od števila itemov v spominu. Preiskovanje vsebine kratkoročnega spomina jc serialno in i/.črpno (čc jc znak v seriji, subjekt reagira, siccr preišče serijo do konca). Z vsakim naslednjim iternom, ki ga mora subjekt obdelati, izgubi cca 38 mscc (Sternberg, 1966, 1967, 1969). Če jc naknadno prezentirani item težko prepoznati (npr. vizualno degradirane črke ali številke), potem so časi reakcij daljši, vendar nagib premice ostaja enak. To jasno potrjuje dejstvo, da itemi, hranjemi v kratkoročnem spominu, niso serialno primerjani z naknadno prezentiranim vidnim vzorcem, ampak s pojmom, ki ga ta vzorcc cvocira. Začetni proccs prepoznavanja znaka traja siccr dalj časa, kasnejše primerjave s serijo, ki je v kratkoročnem spominu, pa zahtevajo enak čas, kot če vzorcc ni degradiran (Sternberg, 1967).
2.	Omejitve kapacitete kratkoročnega spomina. Govorimo lahko o dveh vrstah omejitev: o omejitvah števila pojmov, ki jih lahko hkrati hranimo v kratkoročnem spominu, in o časovnih omejitvah - čc jc obnavljanje gradiva, hranjenega v kratkoročnem spominu, onemogočeno, ga človek pozabi.
Miller (1956) jc ugotovil, da jc število itemov, ki jih subjekt hkrati lahko drži v kratkoročnem spominu, konstantno. Intcrindividualnc razlike so, kot vemo, velike in povezane z inteligentnostjo, obseg pomnenja pa jc odvisen tudi od gradiva, ki si ga je treba zapomniti (glej diagram 4). Seveda lahko gradivo grupiramo v širše sklope (npr. v znanem Smithovcm poskusu sla bila po dva binarna znaka - 0 in 1 - nadomeščena z eno samo številko - od 0 do 3), vedar število zapomnjenih širših sklopov spet ne preseže konstatnega obsega kratkoročnega spomina. Zanimiv odnos jc odkril Cavanaugh (1972). Našel jc jasno zvezo med obsegom pomnjenja in hitrostjo preiskovanja vsebine kratkoročnega spomina (kot jo jc meril Sternberg). Odnos kaže diagram 4. V kratkoročnem spominu najhitreje preiskujemo serijo številk in za številke tudi velja, da si jih največ hkrati lahko zapomnimo. Najmanjši jc obseg pomnjenja za nesmiselne zloge (lc nekaj nad 3) in tudi proccs preiskovanja serije nesmiselnih zlogov, ki jih držimo v kratkoročnem spominu poteka najpočasneje. Po mojem mnenju ti rezultati lepo kažejo, da pri kratkoročnem spominu ne gre za informacije, ki bi bile v nekem pomnilniku shranjene, ampak za aktiven proccs, za nenehno "osvežitev" zveze z dolgoročnim, pojmovnim spominom.
V enem od eksperimentov (Peterson & Peterson, 1959) so bile subjektu najprej prczcntiranc tri črke, nato pa trimestno število. Njegova naloga jc bila šteti od tega števila navzdol po tri, dokler ni dobil signala z lučjo. Ob tem signalu jc moral obnoviti serijo črk. Že po intervalu 3 sekund je bil proccnt pravilnih obnovitev le nekaj nad 50. Po 9 sekundah jc znašal lc šc 20, po 18 sekundah jc bila vsebina kratkoročnega spomina, ki
SP
E 2
60
40
20
			
	NESMISI sfAKLJUCNE'	:LNI ZLOGIy JBLIKEjf	
GEOMETRlCf	BESEDE* [EOBLIKEtf CKKEjf		
BA ŠTEVIL;	RVEjf		
	X r2	= 2.8 + 2.432 y = 0.995	
.10	.20 (iicmov1) .30
Recipročna vrcdnos'
obsega neposrednega pomnjenja
Slika 4.: Odnos med hitrostjo preiskovanja kratkoročnega spomina in obsegom neposrednega pomnjenja.
sc ni osveževal (črke), praktično izgubljena. Hitrost "pozabljanja" (spet bi bilo bolje reči opuščanja kanalov k dolgoročnemu spominu) jc seveda odvisna tudi od števila iicmov, ki jih držimo v kratkoročnem spominu (Murdock, 1961: Mclton, 1963). Čc hranimo v kratkoročnem spominu 7 itemov, vsaka distrakcija (npr. štetje) povzroči, da jih že po nekaj sekundah pozabimo, čc hranimo v spominu lc cn item, do pozabljanje ne bo prišlo. Tudi ti eksperimenti (pa tudi eksperimetni s področja pozornosti) dokazujejo, da gre pri kratkoročnem spominu za aktiven proccs. Odštevanje po tri, na primer, lahko človeku pusti šc dovolj prostih kapacitet, da v spominu aktivno drži en item ali dva, nc pa tudi, na primer, sedem. Pri tem jc kol item mišljena posamezna integrirana enota, na primer, beseda ali cclo stavek (če je dovolj dobro integriran), nc glede na npr. število zlogov ali črk. Vendar pa v čistih nalogah kratkoročnega spomina intelekt nc more formirati v toku naloge novih integriranih celot, na primer na osnovi podobnosti med itemi (Craik & Levy, 1970).
Morda šc rezultati eksperimenta iz domačih logov (Pogačnik, 1987). Izdelan jc bil računalniški preskus za merjenje obsega kratkoročnega spomina. Ta jc omogočal poleg drugega tudi hitrost prikazovanja številk na ekranu. Odnos med hitrostjo prikazovanja številk in obsegom pomnjenja kaže slika 5. Kratek čas onemogoča kodiranje gradiva. Pri 0.4 sekundah je bilo to (pri naših dveh subjektih) žc popolno. Dnevi vaje niso rczultirali v bistveno povečanem obsegu obnovljenega gradiva. Iz prvega v drugi in v tretji poskus sicer poskusne osebe napredujejo, kar pa jc bolj stvar obvladanja metode preskušanja kot pa kapacitete kratkoročnega spomina. Interakcija med hiuostjo prikazovanja in dnevi vaje ni bila statistično pomembna, kar nc potrjuje hipoteze, da kratek tempo, a nad
pragom dekodiranja, onemogoča uporabo raznih strategij (predvsem ponavljanja). Vpliv hitrosti prikazovanja gradiva na uspeh v nalogah kratkoročnega spomina je dokazal tudi Hockey (1973).
Slika 5.: Odnos med hitrostjo prikazovanja številk in obsegom pomnjenja.
3. Narava primarnih spominskih aktivnosti. Številne raziskave so bile usmerjene v razjasnitev narave proccsov, ki potekajo ob aktu kratkoročnega pomnjenja.
Conrad (1962) jc našel, da so napake pri obnavljanju gradiva, ki jc v kratkoročnem spominu, akustično podobne originalnemu gradivu, tudi čc jc bilo gradivo prezentirano po vizualni poti. Baddelcy (1966) je našel pomembno manjši obseg pomnjenja za serije itemov, ki so si bili akustično podobni, kot za serije, ki so bili akustično heterogeni (pojav interference). Med seli semantično podobnih in heterogenih iiemov so bile razlike lc neznatne (pač pa so dokazali, da jc semantična podobnost zelo pomembna v nalogah, ki zadevajo predvsem dolgoročni spomin). V Stcrnborgovih eksperimentih je avtorje zanimalo, kako hitro poteka proccs preiskovanja vsebin, shranjenih v kratkoročnem spominu. Drugi avtorji (Siplc, 1974, Posncr, 1973) so tc poskuse nadaljevali. Predpostavljali so, da jc proces preiskovanja kratkoročnega spomina počasnejši, če je naknadno zadani item (ki ga subjekt v kratkoročnem spominu išče) podoben itemom, ki sc v kratkoročnem spominu nahajajo. Rezultati kažejo, da tako auditivna kot vizualna podobnost upočasnjujeta proccs preiskovanja in da so njuni učinki približno aditivni. Nadalje so številni avtorji predpostavljali, daje obnavljanje gradiva, ki ga subjekt hrani v kratkoročnem spominu, nujen pogoj za dolgoročno pomnitev gradiva (Atkinsom & Shiffrin, 1968; Norman & Rumclhart, 1970). Tc predpostavke so potrjevali zlasti
eksperimenti s serialnim učenjem. Craik in Lockhart (1972) sta trdila, da sta v zvezi s procesi obnavljanja in osveževanja vsebin, ki se nahajajo v kratkoročnem spominu, pomembni dve stvari: Prvo jc enostavno držanjc informacij v kratkoročnem spominu. Ta proccs na dolgoročno zapomnitev gradiva nima nobenega vpliva. Drugi aspekt pa jc takoimenovani "claborativni aspekt". Ta zadeva nadaljnje analize pomena gradiva in zveze med itemi. Lc-ta aktivnost naj bi povečevala verjetnost dolgoročne zapomnitve gradiva (to sc ujema z dejstvom da jc bistvo dolgoročnega spomina predvsem njegova rclacijska organiziranost). Nadaljnje študije (Woodward, Bjork & Jongcward, 1973) so k temu dodale le šc spoznanje, da zgolj zadrževanje vsebin v kratkoročnem spominu ni rezultiralo v trajni zapomnitvi, čc jc bila ta merjena z učinkovitostjo priklica, da pa jc bilo kljub temu tudi po daljšem času opazno boljše prepoznavanje tega gradiva.
Končno jc za razumevanje kratkoročnega spomina pomembna šc skupina teorij in z njimi povezanih eksperimetov, ki kratkoročni spomin pojmujejo kot delovni spomin. Zelo vpliven model sta postavila Atkinson in Shiffrin (1968, 1971). Avtorja predpostavljata, da sc ob vstopu informacija iz specifičnih senzornih registrov v kratkoročni spomin aktivirajo relevantne asociacije z dolgoročnim spominom. Tako se bo na primer beseda, ki jc prezentirana vizualno, povezala z njenim verbalnim imenom in s pomenom. Kratkoročni spomin jc enačen z "zavedanjem", to jc z mislimi in informacijami, ki sc jih v danem trenutku zavedamo. Kratkoročni spomin ni pojmovan zgolj kot shramba za informacije, ampak kot delovni spomin, odgovoren tudi za proccse odločanja in reševanja problemov. Predstavlja ccntcr kontrolnega sistema, ki jc odgovoren za usmerjanje toka informacij.
Tudi Craik in Lockhart (1972) kratkoročni spomin pojmujeta kot delovni spomin. Ta naj bi bil fleksibilni ccntralni procesor, ki lahko deluje na kateremkoli nivoju procesiranja. Podobno kot je primarni spomin opredelil žc W. James, naj bi bil kratkoročni spomin tesno povezan z zavestnostjo in njegova omejena kapacitcta naj bi bila povezana z omejitvami kapacitete pozornosti.
Baddclcy in Hitch (1974) sta s serijo eksperimentov skušala preveriti identičnost konccptov kratkoročnega in delovnega spomina. Uporabljala sta naloge verbalnega rezoniranja, razumevanje teksta in prostega priklica. Njune ugotovitve so bile sledeče: Obstaja enovit sistem delovnega spomina - kot ccntralni procesor informacij. Obdelovanje informacij jc bistveno prizadeto, če jc istočasno z informacijami zapolnjen tudi kratkoročni spomin (čc mora npr. subjekt v mislih držati 6 številk), ob manjši obremenitvi kratkoročnega spomina pa procesiranje informacij ni bistveno prizadeto. Avtorja zaključjcta, da delovni spomin in kratkoročni spomin (pomnjenje številk) nista identična, da pa sc deloma prekrivala, da obstaja torej delovni spomin v vlogi centralnega procesorja in golo držanjc itemov v zavesti (articulatory rehearsal loop).
Psihologija kratkoročnega spomina nc obsega le področij, ki smo jih obravnavali mi v tem pregledu. Imamo namreč tudi obširna poglavja o kratkoročnem vizualnem, audilivnem, kinestetičnem itd. spominu. Vendar gre pri vseh teh za zavedanje surovih, nckodiranih vsebin. Zato našo obravnavo kar sklcnimo s kratkim povzetkom:
Kratkoročni spomin jc sposobnost intelekta (centralnega proccsorja), da ima hkrati v zavesti več kodiranih (simbolno-scmantičnih) psihičnih vsebin. Po izvoru jc, izgleda, auditivne narave. Predstavljamo si ga lahko kot več hkrati odprtih informacijskih kanalov k vsebinam, shranjenim v dolgoročnem spominu. Iz kratkoročnega spomina
vsebine izginjajo zato, ker jih izrivajo nove vsebine. Kratkoročnega spomina nc smemo enačiti z delovnim spominom, ker sc v slednjem "nahajajo" šc druge, nc lc simbolično in semantično kodirane vsebine in pa ker procesor poleg zgolj drfanja vsebin v zavesti vrši tudi manipulacije s tem gradivom. Kraktoročni spomin jc osnova intelekta zalo, ker se v njem "nahajajo" vsebine, pripravljene za nadaljnje procesiranje. Učinkovitost procesorja jc namreč odvisna od hitrosti procesiranja in od količine informacij, ki sc v danem času lahko obdelujejo hkrati, prav slednje pa omogoča kratkoročni spomin.
Končno še terminološki namig. Kratkoročni spomin pravzaprav ni spomin. Naravo procesa točneje označuje npr. Baddeleyev termin artikulacijska zanka ali, podobno, kot imamo ikonični in ehoični buffer, bi temu lahko rekli simbolno-scmantični buffer, še bolje pa bi bilo govoriti v terminu procesov, npr. zavedanje vizualnih, akustičnih in simbolno-semantičnih vsebin.
LITERATURA
1.	Baddclcy, A. D., The Psychology of Memory, Harper & Row, New York, 1976.
2.	Bower, G. (cd.), Human Memory (Basic Processes), Academic Press, New York, 1977.
3.	Caroll, J. B., Psychometric Tests as Cognitive Tasks: A New "Structure of Intellect", v: Rcsnick I- B. (ed.): The Nature of Intelligence, L. Erlbaum Asociatcs, Publ. Hillsdale, New Jersey, 1976.
4.	Guilford, J. P., The Nature of Human Intelligence, McGraw Hill, London, 1971 (iz leta 1967).
5.	Horn, J. L. & Cattcll, R. B., Refinement and Tests of the Theory of Fluid and Crystallized Intelligence, Journal of I-ducational Psychology, 1966, zv. 57, št. 5., str. 253-270.
6.	Hunt, E., Varieties of Cognitive Power, v: Rcsnick L. B. (cd): The Nature of Intelligence, L Erlbaum Associates, Publ. Hillsdale, New Jersey, 1976.
7.	Melton, A. W. & Martin, E. (cd. s.). Coding Processes in Human Memory, John Wiley & Sons, New York,
1972.
8.	Pogačnik, V., Program za merjenje obsega neposrednega pomnenja, Posvctovnje psihologov SR Slovenije, Radenci, 1987.
9.	Pogačnik, V., Inteligentnost kot sposobnost obdelovanja informacij, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana, 1988.
10.	Rumclhart, D. E., Introduciton to Human Information Processing, John Wiley & Sons, New York, 1977.
11.	Stankov, L, Horn, J. L. & Roy, T.. On the Relationship Between Gf/Gc Theory and Jensen's I^wel I/Ixwcl II Theory, Journal of Educational Psychology, 1980, zv. 72, Jl 6, str. 796-809.
12.	Stankov, L. & Horn, J. L, Human Abilities Revealed Through Auditory Tests, Journal of Educational Psychology, 1980, zv. 72, it. 1, sir. 21-44.
13.	Vernon, G., Ljudsko pamčenje, Nolil, Beograd, 1980 (Izvirnik iz 1975).
Prehod s heteronomnega na avtonomni nivo moralne presoje v obdobju srednjega otroštva
MAJA ZUPANČIČ
1. PROBLEMATIKA IN PROBLEM.
O Piagctovi dvostopenjski shemi razvoja moralne presoje smo z njenega vsebinskega vidika obširneje govorili žc v prejšnjih člankih zato bomo tu na kratko spregovorili o njegovih t.i. "stopnjah" in to o prehodu med stopnjama. Piagct namreč stopenj moralncg presoje ni definiral v strogo strukturalnem smislu (1932, 1965) (11)*, temveč v terminih idealno-tipološkega pristopa. Meni, da ni neka opazljiva struktura tista, ki omogoča primerljivost enega elementa vsebine z drugimi, temveč da v sklopu ene stopnje le klaster izbrane vsebine drži skupaj.
Dejstvo, da Piagetova teorija razvoja moralne presoje ni prava ali strogo stopenjska, bi lahko pojasnili s tremi razlogi:
-	empirične raziskave kažejo, da so tipi testnih odgovorov lahko determinirani z načinom vzgoje otroka, zato sc pri interpretaciji rezultatov pogosto meša vsebina s strukturo;
-	oba aspekta moralnosti (heteronomni in avtonomni) Piagct v svojih kasnejših delih pojmuje kot nasprotujoča in zato meni, da avtonomna moralnost nc predstavlja transformacije oz. rcstrukturacijc heteronomne;
-	stopnje Piagct pojmuje kot starostno razvoje lc na podlagi dveh dejstev, ki pa nista univerzalno empirično dokazana. Z naraščujočo kronološko starostjo naj bi otrok vse bolj vstopal v interakcijo z vrstniki, za lc-to pa so značilna recipročna prijateljstva in solidarnost, kar generira avtonomnost v moralnem mišljenju, po drugi strani pa dokazuje, da jc heteronomna stopnja manj uravnotežena od avtonomne. Avtonomnost moralne sodbe, katere nujni pogoj jc vzajemno spoštovanje, ima po Piagctu dvojni efekt: intelektualnega in moralnega. Z intelektualnega vidika otroka osvobaja mnenj, ki mu jih vsiljuje odrasla avtoriteta zaradi vse večje notranje konsistentnosti in recipročne socialne kontrole. Z moralnega vidika pa otrok nadomesti norme avtoritet kot imanentnih z normami recipročnosti in simpatije.
Tekom razvoja avtonomna moralnost postopno predominira nad heteronomno,
čeprav ne gre za kvalitativno transformacijo, saj na prehodu ni notranje logike v smislu
*
Zaporedna Številka navedene literature
razvojne diferenciacije in integracije. Prcdominacija avtonomne moralnosti (kot priznava tudi Piaget v svojih kasnejših delih) pa jc odvisna od vrste širših socialnih relacij družbe, v kateri se otrok razvija. Pri tem jc potrebno poudariti, da Piaget razvoj kognitivnih struktur vsekakor pojmuje kot primarni, čeprav ne zadostni faktor za razvoj avtonomne moralne sodbe. Menim, da brez sposobnosti dccentracijc v mišljenju in rcverzibilnosli noben tip socialnc interakcije nc vodi do višje stopnje v razvoju moralnega presojanja, Čeprav so empirične raziskave pokazale (uporaba originalnih Piagctovih nalog, ki od otroka zahtevajo izbiro med heteronomnim - bolj se kaznuje dejanje s kvantitativno večjimi posledicami - in avtonomnim odgovorom - bolj sc kaz.nujc dejanje s slabšim namenom), da otrokove izbire odgovorov nc kažejo kvalitativno strukturiranih celot ali klasterjev odgovorov, ki formirajo invariantno sckvcnco transformacij in integracij (Kohlbcrg, 1964, Lickona, 1976)6.
Kot problem v pričujoči raziskavi proučujemo naravo prehoda s heteromne na avtonomno stopnjo moralnega presojanja v Piagctovcm smislu, hkrati pa skušamo določiti prevladujoči model psihičnega funkcioniranja na eni in drugi stopnji z ozirom na determinante otrokove moralne presoje.
2. METODOLOGIJA.
a)	Variable.
Kot neodvisne variable smo upoštevali kronološko starost, spol in socialno-izobrazbeni status otrokove družine. Po starosti so otroci razdeljeni v dve skupini, in siccr petletni, ki obiskujejo pripravo na vstop v šolo, ter osemletni, ki obiskujejo drugi razred osnovne šole. V obeh skupinah so moški in ženski subjekti s treh socialno-izobrazbenih statusov: nižji (nobeden izmed staršev nima končano štiriletne srednje šole), srednji (vsaj eden izmed staršev ima končano štiriletno srednjo šolo, drugi pa vsaj triletno), višji (vsaj eden izmed staršev ima končano višjo ali visoko šolo, drugi pa vsaj štiriletno srednjo šolo).
Kot odvisne variable smo upoštevali stopnjo moralnega presojanja po Piagctovi dvostopenjski shemi, splošni faktor inteligentnosti, operativnost mišljenja na konkretnem nivoju, indikatorje socialncga samokonstrukta ter indikatorje reagiranja v frustracijski situaciji.
b)	Inštrumenti.
- Prciskus moralnega presojanja - PPM (M. Zupančič, M. Winter, 1982). Prciskus jc sestavljen iz sedmih moralnih dilem, podanih v obliki zgodbic. V vsaki nastopata po dva glavna protagonista v določeni socio-moralni situaciji. Eden od njiju slučajno povzroči veliko škode, drugi pa namerno manjšo. Škoda sc v situacijah nanaša na več vsebinskih področij: materialna škoda, negativne posledice v šolski situaciji, fizična prizadetost živali, učiteljice ter vrstnika in kraja. Subjekti se morajo v svojih odgovorih odločiti, kateri izmed protagonistov je bolj poreden in zakaj. Na podlagi odgovorov določamo heteronomni in avtonomni tip moralne sodbe. Točkujemo lc avtonomne odgovore kot
indikatorje zrelosti moralne presoje. Vrednotimo tako "pravilnost" odgovora (1 točka) kol relevantnost razlage lc-tega (1 točka). Preiskus jc za predšolske otroke usten in individualen, za šolske pa skupinski v obliki papir - svinčnik.
-	Lorgc-Thorndikcov intcligcnlnostni test, neverbalna verzija, prva in druga težavnostna stopnja. Preiskus jc skupinski.
-	Preiskus konzcrvacijc kontinuirane količine - voda. Za predšolske otroke jc preiskus individualen, za šolske pa skupinski v obliki papir - svinčnik ob simultani demonstraciji prelivanja. Pri točkovanju upoštevamo pravilnost odgovora in relevantnost razlage.
-	Test socialncga samokonstrukta, priredba po Henderson, Long, Zillcr. Test jc podrobneje opisani v eni izmed prejšnjih številk.
-	Roscnzwcigov slikovni frustracijski test, oblika za otroke. Za predšolske otroke jc preskus usten in individualen, za šolske pa pismen, z originalnimi testnimi zvezki.
c) Vzorcc.
Tabela št. 1: Frekvenčna struktura vzorca petletnih otrok glede na spol in socialno-izobrazbeni status (SIS):
SIS	nižji	srednji	višji	total
spol				
moški	6	10	7	23
ženski	7	7	7	21
total	13	17	14	44
V vzorcc so bili izbrani otroci z oddelkov priprave na šolo v WO Andersen in VVO Kurirček v Ljubljani. Povprečna kronološka starost vzorca znaša 64.75 mcscccv s SD 3.01 mescca.
Tabela št. 2: Frekvenčna struktura vzorca osemletnih otrok glede na spol in SIS:
SIS	nižji srednji višji total
spol
moški	10	6	6	22
ženski	9	9	6	24
total	19	15	12	46
V vzorcc so bili izbrani otroci drugih razredov osnovnih šol Franc Lcskošck-Luka in Bonifacij v Ljubljani. Povprečna kronološka starost vzorca znaša 101.29 mcseca s SD 4.46 meseca. Razlike v frekvenčni zastopanosti neodvisnih variabcl spol in SIS znotraj posameznega vzorca in med vzorcema niso statistično pomembne, medtem ko so razlike v kronološki starosti med vzorcema visoko statistično pomembne, kar ustreza predpostavki o izbiri vzorcev.
3. KVANTITATIVNA IN KVALITATIVNA ANALIZA.
Tabela št. 3: Prikaz rezultatov t testa za moralno presojanje, konzervacijo in inteligentnost:
		x		SD			
Variable	5 let	8 let	5 let	8 let	t	df	P
Moralno presojanje	5.50	7.78	2.12	2.80	-4.37	83.58	0.000
Konzcrvacija	0.09	1.00	0.06	0.14	-5.97	56.67	0.000
Inteligentnost	38.64	54.49	9.08	5.80	-10.41	72.83	0.000
Moralno presojanje pet- in osemletnih otrok sc po Piagctovi dihotomni shemi pomembno razlikuje med dvema razvojnima obdobjema, tj. med prcopcracionalno stopnjo in prehodom s prcopcracionalnc na stopnjo konkretno logičnih opcracij na nivoju pomembnosti 0.000. Prcopcracionalni otroci v povprečju odgovarjajo bolj na moralno heteronomnem nivoju, kar pomeni, da presojajo pretežno na podlagi posledic, ki jih protagonisti v moralnih situacijah povzročijo s svojo akcijo. Otroci na prehodu oz. konkretno logični stopnji v razvoju mišljenja pa v povprečju presojajo bolj avtonomno v Piagctovcm smislu, kar pomeni, da moralno dejanje presojajo pretežno na podlagi intcnc protagonista. Tudi sami frekvenčni distribuciji odgovorov na PMP kažeta, da jc teža odgovorov petletnih na levi oz. na strani heteronomnih, konsekvenčnih odgovorov, teža osemletnih pa na desni oz. na strani avtonomnih, intcncionalnih odgovorov. Nekateri starejši otroci dajejo cclo izključno avtonomne odgovore. Dobljeni rezultati sc skladajo s Piagctovimi razvojnimi predpostavkami o prehodu s heteronomnega na avtonomni nivo moralnega presojanja v obdobju od 9-10. leta starosti. Naši rezultati siccr kažejo, da jc prehod daljši in da sc začenja žc v obdobju petega leta starosti ter traja verjetno do 10. leta starosti, ko večina otrok daje popolnoma avtonomne odgovore. Rezultatov seveda nc smemo generalizirati na vse tipe moralnega presojanja, saj jc avtonomnost odgovorov vsekakor odvisna od tipa situacije, ki jo posameznik presoja (Adams R.E., Passman R.H., 1977 (1), Arscnio W.F., Ford M.E. (2), French D.C. (3), Grucncich R. (4), Hcndlcy B.,Butter E.J. (5), Mirič J. (7), Moran J.D., O'Brien G. (8), Nucci P.L., Nucci S.M. (10), Tisak M., Turicl E. (13)).
V našem inštrumentu uporabljamo izključno zgodbice, ki sc nanašajo na moralna pravila v situacijah, ki so blizu otrokovim vsakdanjim izkušnjam, presojanje sc osredotoča na cvalvacijo dejanj otrokovih vrstnikov, s katerimi sc po predpostavki identificira. Vsaka zgodbica vsebuje lc dve kombinaciji Piagctovc dihotomijc - velika posledica: nenamemost in slaba intcncija: majhna poslcdica. Namenoma smo sc tudi izognili izrazito travmatskim poslcdicam, kar bi verjetno premaknilo odgovarjanje v heteronomno smer pri obeh skupinah otrok. Zato tudi naši rezultati veljajo za izključno take tipe situacij.
Ker jc sistem moralnega presojanja pretežno, čeprav nc izključno, kognitivne narave (Piaget, Kohlbcrg, Rest), smo v obravnavo kognitivno moralnega sistema vpeljali tudi opcracionalnosti mišljenja in inteligentnost. Z rezultatov v tabeli 3 jc razvidno, da sc obe skupini otrok razlikujeta glede opcracionalnost mišljenja na konkretnem nivoju. Razlike so visoko statistično pomembne. Petletni sc razen ene izjeme in dveh na prehodu nahajajo izključno na prcopcracionalni stopnji, medtem ko sc osemletni nahajajo v enako
visokem proporcu na preopcracionalncm kot na konkretno opcracionalncm nivoju, manjšina pa na prehodu (operativni odgovor, nepopolna razlaga). Tudi ti rezultati ustrezajo Piagctovim predpostavkam in empiričnim ugotovitvam o starostnih trendih v razvoju operacionalncga sistema. Petletni sc nahajajo na prcopcracionalni stopnji, medtem ko jc prehod in pojav konkretnih operacij v naši raziskavi pomaknjen na starostno nekoliko višje obdobje, kot gaje predvidel Piagct. Empirične raziskave siccr kažejo, da sc pojav konkretno opcracionalne stopnje pojavlja v odvisnosti od socialnih izkušenj (npr. Newman D., Ricl M., Martim L.M.W., 1983)9, vendar menim, da jc odločilen faktor takim rezultatom v naši raziskavi pojav vmesne variable, tj. slikovna predstavitev eksperimenta in pisno odgovarjanje. Kljub temu pa je razvojni trend dovolj jasen.
Glede inteligentnosti sc pojavlja problem ustreznosti druge oblike testa LTIN, ki smo ga uporabili kot po teoretičnih predpostavkah rclcvcntncga za otroke drugih razredov osnovnih šol. Kot smo ugotovili v predhodnih raziskavah (Horvat L., Zupančič M.)16 je druga oblika testa prelahka za osemletne otroke, zato lahko rezultate v grobem obravnavamo kot dobljene na obliki testa za prvi razred oz. malo šolo. Seveda osemletni zato dosegajo pomembno višje rezultate na testu inteligentnosti kot petletni. Tako lahko vsaj hipotetično trdimo, da gre za v ccloti gledano enako inteligentne otroke v obeh skupinah. Vendar bi morali hipotezo o ncrclcvantnosti druge oblike testa LTIN za naše osemletne otroke vsekakor ponovno preveriti na večjih vzorcih osemletnih otrok, čeprav rezultati študij L. Horvata 16 in M. Zupančič potrjujejo hipotezo o tem, da jc druga verzija LTIN-a prelahka, saj jc prvi podtest popolnoma nediskriminativen.
Tabela št. 4: Prikaz korclacijskih kocficicntov* med moralnim presojanjem, kognitivnimi variablami in SIS:
Moralno presojanje i let 8 let
Variable
Konzervacija
Inteligentnost
Variable
Moralno presojanje
Konzervacija
treni:
inteligentnost
* Ker meritve konzcrvacijc in SIS izražamo na numeričnih podatkih, ki imajo lastnosti zaporedja, tj. ker gre za ordinalne podalke in N nc presega 50 elementov, smo pri povezavah teh dveh variabel z ostalimi računali Spcarmanov p kocficient, siccr pa Pcarsonov r.
Korclacijc so, kol kaže tabela, razmeroma nizke, čeprav so nekatere statistično pomembne. V kontekstu korclacij moralnega presojanja s kognitivnimi faktorji smo upoštevali tudi variablo SIS, saj empirične študije pri nas (Horvat, Toličič, Zorman) kažejo, da pomembno korelira z inteligentnostjo. Izračuni korclacij med moralnim presojanjem in konzcrvacijo niso bili možni na vzorcu petletnih otrok, saj rezultati skoraj pri vseh otrocih kažejo odsotnost konzcrvacijc. Podrobnejši pregled surovih rezultatov
pa kaže, da obe izjemi na prehodu in tista z usvojeno konzervacijo dosegajo višje rezultate na preskusu moralnega presojanja. Pri osemletnih otrocih, kjer jc bil izračun korclacij mogoč, jc povezanost lc nakazana, ni pa statistično pomembna. Tisti z usvojeno konzcrvacijo kontinuirane količine dosegajo višje število točk na preskusu moralnega presojanja. Povezave so nižje kot tiste, ki smo jih dobili leta 1982 (Zupančič) (14) na leto dni starejših otrocih, nakazujejo pa podobni trend, da povezanost moralnega presojanja s konkretno opcracionalnim sistemom mišljenja narašča s kronološko starostjo, oz. da moralno presojanje s starostjo vse bolj determinirajo kognitivni faktorji. Podporo tej hipotezi dajejo tudi korclacijc med inteligentnostjo in moralnim presojanjem. Pri petletnih otrocih sc šele približujejo statistični pomembnosti ob nakazanem trendu, da imajo inteligentnejši bolj avtonomne moralne sodbe. Pri osemletnih pa povezave moralnega presojanja z inteligentnostjo žc postanejo pomembne ob 7% tveganju, in siccr v enakem trendu kot velja za konzcrvacijo.
Številčno skoraj enake povezave med moralnim presojanjem, inteligentnostjo in konzcrvacijo kontinuirane količine smo dobili tudi v študiji drugošolccv leta 1982 (Horvat, Zupančič) (17), kar daje ustrezno težo rezultatom sedanje študije, predvsem z vidika zanesljivosti ocen povezanosti, in nam kaže dokaj konsistenten trend determiniranosti moralnega presojanja z obema kognitivnima faktorjema v obdobju srednjega otroštva.
Pri osemletnih se v povezavah med moralnim presojanjem in inteligentnostjo nekoliko kaže sovariranje variable SIS z inteligentnostjo, ki jc pomembna ob 3% tveganju, vendar pa sama variabla SIS nc kaže pomembnih zvez z moralnim presojanjem. Obratno pa velja za petletne otroke, kjer opažamo pomembne zveze med SIS in inteligentnostjo cclo ob 0.1% tveganju, ob istem proccntu tveganja pa sc kažejo tudi povezavnosti med SIS in moralnim presojanjem. Tisti otroci, ki izhajajo iz družin z višjim socialno izobrazbenim statusom, bolj avtonomno presojajo moralna dejanja, medtem ko korclacijc moralnega presojanja z inteligentnostjo niso statistično pomembne. Rezultat na vzorcu petletnih otrok potrjuje trditve drugih avtorjev o pozitivni zvezi med SIS in moralnimi sodbami tudi v primerih kontrole IQ. Razlike bi lahko razložili z razlikami v vzgoji otrok, ki sc razlikuje glede na SIS staršev. Starši višjega SIS se s psihološkega vidika nekoliko bolj ukvarjajo z otroci in imajo zato več vpogleda v njihove motive, zato otroke kaznujejo tudi z vidika namemosti njihovih dejanj, ne le z vidika objektivnih posledic, hkrati so v povprečju nekoliko manj avtoritativni in bolj tolerantni, prevladuje pa induktivni način vzgoje. Poleg tega imajo olroci, izhajajoči iz družin različnega SIS, različne izkušnje izven doma. Otroci nižjega SIS preživijo več časa izven doma in imajo tako več kontaktov z zakoni prisile in z drugimi simboli odrasle avtoritete, kar usmerja njihovo pozornost predvsem na velikost konsckvcnc prekrška.
Očitno pa ti faktorji delujejo predvsem v predšolskem obdobju, ko je otrok bolj navezan in bolj odvisen od staršev ter sc z njimi bolj identificira. V obdobju otrokovega osamosvajanja in vključevanja v širše družbeno okolje razlike med otroci, pogojene z razlikami v vzgoji doma, izgubijo prioritetni pomen, do izraza pa bolj prihaja sposobnost logičnega presojanja moralnih situacij, povezana z razvojem logičnega mišljenja.
Rezultati podpirajo hipotezo iz leta 1982, da s kronološko starostjo raste vpliv kognitivnih faktorjev (operativnost mišljenja in inteligentnost) (14). Pri mlajših otrocih pa jc moralno presojanje bolj povezano s socialnimi faktorji, kot so način vzgoje ter kvantiteta in kvaliteta socialnih izkušenj.
Rezultati podpirajo izhodiščno delovno hipotezo: med kognitivno moralnim sistemom (moralno presojanje) v obdobju predšolskega in v obdobju srednjega otroštva obstajajo pomembne razlike. Določimo lahko dve razvojni sekvenci v Piagetovem smislu. Prvo označujemo kot pretežno heteronomno, kjer moralno presojanje poteka na podlagi velikosti konsekvenc, drugo pa kot pretežno avtonomno, kjer moralno presojanje poteka na podlagi intenc protagonista oz. kršitelja v moralni situaciji. Potrditev te hipoteze ima močno statistično podlago, saj sta distribuciji moralnega presojanja z metričnega vidika neoporečni, t test pa kaže na visoko statistično pomembnost. Rezultati veljajo izključno za situacije z dvema kršiteljema, ki sc razlikujeta po diholomiji namen posledica, in to v otroku vsakdanjih situacijah, ki sc siccr nanašajo na različna vsebinska področja, a rne'ivi in posledice nc povzročajo visoke stopnje stresa v subjektih.
Le delno lahko potrdimo drugo izhodiščno delovno hipotezo: v obdobju predšolskega in srednjega otroštva so razlike v kognitivno moralnem sistemu determinirane z razvojem konkretno opcracionalncga mišljenja in z inteligentnostjo. Čeprav so pri obeh vzorcih lc nakazane povezanosti s tem dvema variablama, pa so statistično pomembne zveze le med moralnim presojanjem in inteligentnostjo pri osemletnih otrocih. Verjetno bi bile tc povezanosti šc večje, če bi test LTIN bolje diskriminiral navzgor. Vsekakor pa sc kaže trend, da avtonomnejše odgovore dajejo bolj inteligentni in tisti z razvitejšim opcracionalnim sistemom mišljenja.
Inteligentnejši otroci prej dojamejo zveze med različnimi atributi oz. argumenti in so jih sposobni vrednotili glede na različne kategorije, verjetno pa gre tudi za možnost izbire najrelevantnejšega kriterija za presojo, ki jc prisoten v naši družbi (npr. namernost jc v zahodni družbi v enostavnih situacijah relevantnejša od velikosti konsckvcnce). Inteligentnejši dajejo težo posameznim argumentom oz. atributom tudi na podlagi premisleka, medtem ko manj inteligentni to delajo predvsem na podlagi intuicijc, saj niso toliko sposobni ugotavljati in predvidevati različnih relevantnih zvez. Tcndcncc povezanosti MP s konkrctno-logičnim mišljenjem bi lahko razložili preko kognitivne dcccntracije. Tisti, ki lahko operirajo z dvema različnima informacijama hkrati, upoštevajo pri presojanju dejanja namen in poslcdico hkrati. V primerjavi velikih konsekvcnc in ncintcncionalnosti dejanja ter majhnih konsckvcnc in intcncionalnosti dejanja dajejo večjo težo intcncionalnosti, ker jim zrelejše kognitivne kapacitctc (dcccntracija), v ozadju katerih stoji tudi večja količina socialnih izkušenj, omogočajo drugačen pogled na pravila, ki jih začenjajo sprejemati kot psihosocialna pričakovanja in jih dojemajo kot rezultat medsebojnih interakcij med ljudmi, ki se lahko menjajo. Pogled na pravila s takega zornega kota pri presojanju dejanja da večjo težo motivu kršitelja, pojmovanje socialnih pravil kot rigidnih, vsiljenih od zunaj, povezano s strahom pred kaznovanjem, pa da pomembnejšo težo velikosti konsckvcnc. Poudariti jc tudi treba, da so povezanosti med kognitivnimi faktorji (predvsem pri petletnih otrocih) in moralnim presojanjem nizke, poleg tega pa sc avtonomnost v moralnem mišljenju otrok pojavi ludi pred pojavom kognitivne dcccntracijc na fizikalnih nalogah (konzervacija kontinuirane količine), kar sc sklada s tezo Borhcja (1971, 73) (15) in Masslcrja (1976) (15) o odsotnosti generalne inherentne cgoccntričnc oricntacijc pri predšolskih otrocih. Na dovolj enostavnih nalogah socio-cmocionalncga tipa so tudi mlajši sposobni dcccntracijc v mišljenju in prevzemanja vloge drugega. Rezultate dcccntracijc na različnih nalogah socialncga tipa lahko pojasnimo tudi z enostavnim konccptom kognitivne težavnosti (Rubin, 1973, 78)15. Brez jasnega objektivnega kriterija o kognitivni zahtevnosti naloge
namreč ni jasno, ali otroci odgovarjajo manj zrelo zaradi težavnosti naloge (število in kompleksnost strukturiranja stimulusov in zahtevanega tipa odgovora) ali zaradi specifične vsebine. Ob zadostni specifičnosti vsebine se deccntracija v nalogah socialncga tipa pojavi kronološko prej kot v nalogah fizikalnega tipa.
Naši rezultati prav gotovo govorijo v prid hipotezi o odsotnosti generalizirane inherentne egoccntričnc orientacije, saj že petletni otroci kažejo zmerne proporce avtonomnih odgovorov na PMP ob odsotnosti dcccntracije na fizikalnih nalogah Piagctovcga tipa. Po drugi strani pa proporc avtonomnih odgovorov raste tudi ob sovariranju dcccntracije na fizikalnih nalogah in inteligentnosti, vendar kognitivni faktorji pojasnjujejo manjšo varianco na PMP, kot bi po teoretičnih predpostavkah kognitivnih teorij pričakovali. Naši rezultati tako zavračajo kognitivni model organizacije osebnostnih sistemov, po katerem razvojna sprememba v emocionalnem ali moralnem sistemu nujno zaostaja za kognitivno in šele progres v kognitivnem razvoju posledično spremeni afcktivno-moralni sistem. Rezultati zavračajo tezo, da je kognitivni razvoj nujen, čeprav ne zadosten pogoj za razvoj moralnega, saj se avtonomni odgovori pojavljajo žc pred konkretno logičnimi operacijami. Vse to navaja na dejstvo, da kognitivna deccntracija na nalogah fizikalnega tipa ni nujen pogoj za pojav avtonomnega moralnega mišljenja, čeprav ta tip dcccntracije kasneje tudi igra neko vlogo pri presojanju moralnih dejanj na podlagi dihotomijc namcn-posledica, je pa daleč manj pomembna kot to predvidevajo kognitivisti. Naši rezultati sc ujemajo s hipotezo o vplivu faktorja kognitivne težavnosti na dcccntracijo v mišljenju, saj so naloge na PMP različno težke. Možno je, da zaradi tega tudi mlajši na lažjih nalogah dajejo avtonomne odgovore.
Moralno presojanje v obeh obdobjih otroštva ni pomembno determinirano s spolom otroka, pri osemletnih pa prav tako ni determinirano s SIS njihovih staršev. Hipotezo o pomembnosti povezanosti med SIS in moralnim presojanjem lahko z zanesljivostjo potrdimo za petletne otroke. Glede na to, da povezanosti moralnega presojanja s spolom in SIS-om pri osemletnih in s spolom pri pcUctnih niso pomembne, lahko sklepamo, da so razlike v kognitivno-moralncm sistemu med dvema razvojnima obdobjema večje kot razlike, pogojene s spolom in SIS znotraj obeh razvojnih obdobij. Tudi korclacijc med moralnim presojanjem in SIS, ki se pojavljajo lc na vzorcu petletnih otrok, se komaj približujejo srednje visokim, medtem ko je t med dvema razvojnima obdobjema visoko statistično pomemben.
Rezultati kažejo, da statistično pomembnih povezanosti kognitivno moralnega sistema z večino drugih upoštevanih osebnostnih variabcl ni. Povezave se pojavljajo lc z realizmom velikosti na testu socialncga samokonstrukta, ki pa ga lahko označimo kol zmerno kognitivno variablo. Otroci, ki imajo bolj realistično pcrccpcijo odraslih glede na sebe, bolj upoštevajo namen v svojih moralnih sodbah. Verjetno imajo tisti z bolj realistično pcrccpcijo bolj globalni vpogled v moralno situacijo, zato v svojih moralnih sodbah večkrat upoštevajo tudi namen, ki pretehta velikost posledic.
Srednje visoke so tudi povezave med moralnim presojanjem in čisto agresivnostjo proti sebi v frustracijskih situacijah. Otroci z manj izraženo agresivnostjo proti sebi v frustracijski situaciji dajejo več avtonomnih sodb v moralni situaciji. Možna hipoteza za tako zvezo jc, da otroci, ki za kakršnenkoli prekršek krivdo pripisujejo sebi in agresivnost usmerijo proti sebi, prej pcrccpirajo velikost konsckvcnc v moralni situaciji, kar jc posredno povezano z njihovo pcrccpcijo kazni.
4. INTERPRETACIJA.
Primerjava rezultatov obeh razvojnih obdobjih nakazuje dve pomembni razvojni razliki v moralni presoji otrok z vidika njene determiniranosti:
a)	Ob upoštevanih variablah moralna presoja petletnih otrok kaže na večjo determiniranost avtonomnih odgovorov s faktorji socialnih izkušenj (16,8%) ter emocionalno osebnostnimi (9,6%) in manjšo s kognitivnimi (2,6%), kar podpira organizacijski model povezanosti med moralnim, kognitivnim, socialnim in emocionalnim. Po tem modelu štirje osebnostni aspekti predstavljajo samostojne organizacije, od katerih vsaka vsebuje specifično organizirane cclotc. Sistem organizacije enega sistema otrok lahko aplicira na sistem organizacijo drugega sistema. Razvoj v moralnem sistemu lahko npr. simultano determinira razvoj v organizaciji socialnih izkušenj, ni pa nujno. Kaže, da v našem primeru vsaj delno jc lako. Model dovoljuje tudi disproporcionalno rast med npr. kognitivno in moralno sfero (kar se v našem primeru očitno kaže) tj. npr. razvoj inteligentnostmi le malo prispeva k razvoju moralnega presojanja na avtonomnem nivoju v tem razvojnem obdobju.
Pri osemletnih otrocih pa moralna presoja nakazuje model pretežno neodvisnega funkcioniranja štirih sistemov, po katerem sc vsaka celota razvije po svojih zakonitostih in ni povezana z drugimi. Obstajajo le organizacije znotraj posameznega sistema, ni pa povezave med njimi, razen te, da delujejo simultano v istem okolju. Korespondence med sistemi siccr obstajajo, vendar zaradi tega, ker sc informacijo, s katerimi sistemi operirajo in jih procesirajo, prekrivajo, nc pa zaradi komunikacijskih povezav med sistemi ali organizacij med sistemi. Poti za zbiranje informacij v enem sistemu, ki bi se transfomiralc v informacije, aplikabilne v drugem, po tem modelu ni in tako naj bi sistemi funkcionirali neodvisno.
b)	Kljub tezi, ki jo nakazujejo empirični rezultati primerjave moralnega presojanja med pet- in osemletnimi otroci, sc kažejo tcndcncc, da kognitivni sistem postaja s kronološko starostjo pomembnejši pri svojem deležu v sistemu moralnega presojanja, medtem ko ostali sistemi izgubljajo na svoji pomembnosti. Vsekakor pa bi morali dobili rezultate na obravnavanih variablah še za vzorcc nekoliko starejših skupin otrok, da bi lahko sprejeli hipotezo o organizacijskem modelu razvoja, po katerem sistem kognitivnih organizacij s KS postaja vse bolj aplikabilen na sistem moralnih organizacij, medtem ko sistemi socialnih izkušenj in afektivni sistemi postopoma izgubljajo svojo vlogo. Zaenkrat pa sistem moralnega presojanja pri osemletnih otrocih zaradi nizke povezave z ostalimi prej govori v prid modela neodvisnega funkcioniranja sistema moralnega presojanja v enostavnih situacijah, ki temeljijo na dihotomiji namen - poslcdica.
Rezultati nakazujejo hipotezo o spccifični razvojni prclomnici sistema moralnega presojanja v obdobju srednjega otroštva (2. razred osnovne šole). Medtem ko sistem moralnega presojanja v predšolskem obdobju (priprava na vstop v šolo) kaže na določeno mero integriranosti socialnih in afektivnih faktorjev v avtonomne sodbe, pa kronološko dve leti kasneje pride do pomembne difcrcnciacijc sistema moralnega presojanja od drugih osebnostnih sistemov, medtem ko sc hkrati začenjajo kazati tcndcncc po večji integraciji kognitivnega sistema v avtonomne sodbe. Rezultati drugih študij (npr. Zupančič (14), Stojiljkovič (12)) tudi kažejo na porast integriranosti
kognitivnega sistema s sistemom moralnega presojanja tekom kronološke starosti v obdobju od srednjega otroštva do prcdadolcscence.
s.u1t.ratura
1.	Adams, R.E., Passman, R.H., Effccl of Punishsmcnt upon Children's Subsequent Moral Judgements of Behavior, Developmental Psychology, 1977, zv. 13, št. 4.
2.	Arscnio, W.F., Ford, M.E., The Role of Affective Information in Social-Cognitive Development, Mcrril Palmer Quarterly, 1985, zv. 31, št. 1.
3.	French, D.C., Children's Knowledge of the Social Functions of Younger, Older and Same-Age Peers, Child Development, 1984,55.
4.	Grucncich, R., Issue in the Developmental Study of How Children Use Intention and Consequence Information to Make Moral Evaluations, Child Development, 1983, 53.
5.	Henry, R.M., Cognitive, Affective and Situational Factors in Child Rearing, The Journal of Moral Education, 1988, zv. 17, St. 2.
Kohl berg, I,., The Psychology of Moral Development, zv. II, Harper and Row Publ., San Francisco, 1984.
7.	Mirič, J., Roditeljsko nagradivanjc i kažnjavanje dccc kao moralno sudenje. Psihologija, 1988, St. 1 -2.
8.	Moran, J.D., O'Brien G., The Development of Intention Based Moral Judgements in Three and Four Year Old Children, The Journal of Genetic Psychology, 1983, 143.
9.	Newman, D., Ricl, M., Martin, L.M.W., Cultural Practices and Piagctian Theory, Contributions to Human Development, zv. 8, 1983.
10.	Nucci, P.L., Nucci, S.M., Children's Social Interactions in the Context of Moral and Conventional Transgressions, Child Development, 1982, zv. 53.
11.	Piaget, J., The Moral Judgement of the Child, Glenocoe, HI.: Free Press, 1965.
12.	Stojiljkovič, S., Inlcligcncija i moralno rasudivanjc dccc i mladih, Psihologija, 1988, št. 1-2.
13.	Tisak, M., Turiel, E., Children's Conccnptions of Moral and Prudential Rules, Child Development, 1984, zv. 55.
14.	Zupančič, M., Nekatere značilnosti moralnega razvoja pri normalnih in mentalno rctardiranih otrocih in njihova povezava s kognitivnimi faktorji, FF, Ljubljana, 1982.
15.Chapman,	M., Egoccntrism and Mental Capacity: A Nco-Piagclian Analysis, Contribution to Human Development, zv. 5, 1981.
16.	Horvat, L, Prcdškotsko vaspilanjc i intelektualni razvoj. Zavod za udžbcnikc i nastavna sredstava, Beograd, 1986.
17.	Horvat, I.., Zupančič, M., The Psychosocial Determinants of School Achievement in the Second Grade of Primary School, ISPA Colloquium, Ljubljana, 1989.
Izostanki v GP Stavbar: nekaj povezav
ALEŠFRIEDL
PROBLEM
Glede absentizma si moramo priznati, da ta problematika presega okvire psihologije, vendar pa nam odgovor na vprašanje: katere variable korelirajo z absentizmom, omogoča, da na podlagi določenih povezav ukrepamo za njegovo znižanje s selekcijo, izobraževanjem, vplivanjem na boljšo delovno atmosfero. Zalo si torej v okviru vprašanja: "Kako znižati pogostost in trajanje izostankov?" kot izhodišče postavimo iskanje zvez med absentizmom in določenimi spremenljivkami.
METODA Preizkušanci
Vse osebe so bile moškega spola, stare do 30 let (v nekaterih vzorcih do 39). Težišče smo dali na to populacijo zato, ker pri starejših delavcih prihajajo v ospredje "kronične bolezni" (Kastclic, 1983, str. 67), na katere jc z organizacijskimi in drugimi ukrepi teže vplivati, kakor na pojave akutnih bolezni, ki sc pojavljajo pri mlajši populaciji. V večini primerov so bili delavci iz gradbene operative (od nekvalificiranih dclavccv do kvalificiranih zidarjev in tesarjev), v večini vzorcev je bil pogoj, da so bili prisotni v letu 1988 (tj., da niso sredi leta zapustili DO ali odšli v JLA), v nekaj vzorcih pa jc bilo upoštevano tudi leto 1989 (od januarja do julija).
Pripomočki
Kriterija absentizma - bolniški in neopravičeni izostanki - sta zajeta po podatkih iz cvidcncc, kjer jc razvidno, ali jc nek dclavcc izostal ali nc in čc jc izostal, kolikšno jc trajanje teh izostankov. Bolniški izostanki zajemajo izključno izostanke zaradi bolezni, ne pa porodniških dopustov, nege bolnika ali izostankov zaradi nezgod. Odsotnost jc evidentirana glede na delovne ure, to pa zato, ker ima IX) v operativi spremenljiv delovni čas - pozimi 7-urni, poleti 9-urni.
"Splošne" variable (kvalifikacija, staž v DO, stalno bivališče) smo poiskali v kadrovski evidenci.
Pri presojanju "psiholoških" spremenljivk smo uporabili naslednje preizkušnje:
-	zadovoljstvo smo presojali s pomočjo JDI (Job Descriptive Index),
-	motivacijo s pomočjo vprašalnika, ki ga je Edvard Konrad uporabil v raziskavi Asimctričnost v presojanju posledic dela (1980),
-	inteligentnost s testom nizov TN-10,
-	emocionalno stanje s PIE (Profil indeks cmocij),
-	pričakovanja z JDI (s tem, da se vprašanja niso nanašala na sedanjost, npr.: Kakšno JE delo, ki ga OPRAVLJATE?, temveč na prihodnost: Kaj menite, kakšno BO delo, ki ga BOSTE OPRAVLJALI?. To preizkušnjo smo uporabili pri delavcih, ki bodo sklenili delovno razmerje z našo DO.).
Pri "navadah" smo dobili objektivne podatke glede zajtrka za dclavce, ki stanujejo v samskem domu. Ker se vodi evidcnca za vsak mescc posebej, so bili v en vzorcc izbrani tisti, ki sc v cvidcnci pojavljajo skozi vse leto, in v drugega tisti, ki sc nikoli nc pojavijo. Glede kajenja in alkohola so bili podatki dobljeni s pogovorom o tem, ali oseba to navado ima ter kolikšna jc povprečna količina pokajenih cigaret ali zaužitega alkohola.
Postopek
Za preizkušanje razlik v določeni spremenljivki smo uporabili metodo vzorčenja. Glede na določeno spremenljivko so bile osebe razvrščene v dve ekstrcmni skupini -torej glede na maksimum in minimum prisotnosti oz. moči te spremenljivke, ter nato po abcccdnem redu zajete s seznama zaposlenih glede na starost in prisotnost v DO v letu 1988 (in ponekod del leta 1989). Ti vzorci so zajemali nato nekako 20 - 30 oseb.
Glede na dobljene podatke so bile razlike v aritmetičnih sredinah preizkušene s t-testom. V primerih, ko vzorci niso bili homogeni (pomembno F razmerje), so bile namesto vrednosti t izračunane aproksimativne vrednosti po Cohran-Coxovi metodi. Vse izračunane vrednosti so primerjane s kritičnimi vrednostmi na nivoju 0.05.
REZUL TA TI IN RAZPRA V A I. SPLOŠNE SPREMENLJIVKE 1. Kvalifikacija
Najprej nas je zanimalo, ali so izostanki morda v zvezi z izobrazbeno ravnijo naših delavccv. Pctz (1987, str. 136-137), denimo, te povezave nc navaja, medtem ko iz SGP Grosuplje poročajo: "Bolniški stalcž najbolj koristijo PK dclavci: (2106 ur), potem NK delavci (2006 ur), KV (1279 ur) ter VK, NS, VŠ, VS (177 ur)" (Delovna skupina, 1980, str. 9). Opazna jc torej razlika med NK/PK profili in KV dclavci. Podobno se razlike kažejo tudi v pogostosti izostankov. V SGP Grosuplje so bili tako "NK dclavci v povprečju 3-krat na leto v staležu, PK 5-krat, K V 2.5-krat, VK pa 1.2-krat." Žal iz analize ni razvidna pomembnost razlik, vidimo pa, daje trend podoben kot v naši DO.
V tabeli 1 so zbrani naši rezultati.
TABELA 1: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na kvalifikacijsko strukturo in kriterije absentizma za leto 1988
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
NK 29 PK 36 KV 36	1965.3 2.6 1964.3 4.0 1964.2 2.8	1986.3 1.0 1983.8 3.2 1982.2 4.4	315.1 231.0 228.0	382.0 258.1	395.3	146.0 85.9 92.2 86.3 76.5 73.7	15.2 22.3 16.6 28.3 4.9 8.4
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 kvalifikacijo, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 9 dolžina bolniških izostankov do 3 dni - povprečje (ure), 10 dolžina bolniških izostankov do 3 dni - st. odklon, 11 dolžina neopravičenih izostankov -povprečje (ure), 12 dolžina neopravičenih izostankov - st. odklon.)
Pomembnejše razlike so prikazane v tabeli 2.
TABELA 2: Prikaz pomembnih razlik v vzorcih glede na dolžino odsotnosti z dela (številčne vrednosti sc nanašajo na dolžino odsotnosti v urah)
vzorci	spremenljivka	aritmet.sred.
PK > KV	dolž.neopr.izost.	16.6 >4.9
NK > PK	dolž.bol.izost.do 3 dni	146.0 >92.2
NK > KV	dolž.bol.izost.do 3 dni	146.0 >76.5
NK>KV	dolž.neopr.izost.	15.2 >4.9
Razlike med vzorci se ne kažejo le v dolžini bolniških in neopravičenih izostankov, temveč prihaja do razlike tudi v pogostosti teh izostankov. Naslednji dve tabeli nam povesta, kolikokrat so dclavci iz posameznih kvalifikacijskih skupin manjkali v enem letu.
TABELI 3 in 4: Prikaz pomembnih razlik v pogostosti izostankov v letu 1988 za različne kvalifikacijske strukture
TABELA 3: število bolniških izostankov
kvalif.	1	2	3	več
NK	3	4	4	18
KV	13	12	2	9
TABELA 4: število neopravičenih izostankov
kvalif.	0	1	2	več
NK	7	12	8	2
PK	16	9	2	9
KV	21	9	4	2
Pomembne razlike se pojavijo med NK in KV dclavci pri številu bolniških in neopravičenih izostankov ter med NK in PK dclavci pri številu neopravičenih izostankov. Boljša kot jc kadrovska struktura (KV, PK), več dclavccv izostaja malo ali nič, slabša kot jc izobrazbena raven (NK), več dclavccv izostaja bolj pogosto.
Ti podatki sc zdijo presenetljivi. Ali je res mogoče, da izobrazbena raven tako pomembno vpliva tako na dolžino kakor tudi na pogostost izostajanja? Tukaj dokončnega odgovora šc ne moremo podati - namreč zato, ker so sc vzorci pomembno razlikovali tudi po vstopu v DO. NK dclavci so namreč vstopili v povprečju bistveno kasneje kakor PK in K V dclavci in bi lahko nekatere razlike pripisali tudi slabši prilagojenosti na DO, ki jc povezana z menjavo okolja, novimi obveznostmi, za mnoge dclavcc pa tudi z novim načinom življenja.
Toda PK in KV dclavci sc glede vstopa pomembno nc razlikujejo. Zanje lahko sklepamo, da gre dolžina neopravičenih izostankov na račun izobrazbe, se pravi, da so KV dclavci bolj disciplinirani kot PK.
Podobno poroča tudi Janez Jcrovšck (1980, str. 22): "Skoraj v vseh državah ugotavljajo večjo stopnjo odsotnosti v dejavnostih, v katerih so delovne razmere težje. Zato so povsod v večji meri odstouii z dela nekvalificirani dclavci kot pa kvalificirani ali uslužbcnci."
2. Staž v DO
Da bi v proučevanju vpliva dolžine staža v DO izključili vpliv kvalifikacijske strukture dclavccv, so bile osebe razporejene v dva izenačena vzorca. V vsakem vzorcu jc bilo 5 NK dclavccv, 10 PK ter 10 KV dclavccv. Ti dve skupini sta sc razlikovali po letu vstopa v DO. V eno skupino so bili razporejeni posamezniki, ki so vstopili pred letom 1986, v drugo skupino pa tisti, ki so vstopili po tem letu.
TABELA 5: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na dolžino staža v DO in na kriterije absentizma za leto 1988
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
pred 86 25 po 86 25	1963.5 3.0 1966.2 3.1	1981.7 3.2 1986.6 .5	324.5 344.5 162.3 167.8	117.7 103.1 86.0 77.7	4.7 8.5 18.9 30.0
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 leto vstopa, 2 velikost vzorca, 3 letnik - povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop - standardni odklon, 7
dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 9 dolžina bolniških izostankov do 3 dni - povprečje (ure), 10 dolžina bolniških izostankov do 3 dni - sL odklon, 11 dolžina neopravičenih izostankov - povprečje (ure), 12 dolžina neopravičenih izostankov - sL odklon. Pomembne razlike so v spremenljivkah: 3, 5, 7, 11.)
Daljši neopravičeni izostanki mlajših kadrov bi govorili v prid hipotezi, da jc v ozadju tega slabša adaptacija na IX), manjša navezanost nanjo, manjša povezanost z nadrejenim. (Namesto da bi sc dclavcc pogovoril, če lahko izostane, si to pravico preprosto vzame. Možno pa jc tudi, da je to poslcdica dokaj togih določil glede možnosti odhoda na dopust, ki za nove delavce pomenijo, da morajo biti v DO neprekinjeno 6 mesecev in imajo šele potem pravico do dopusta. Marsikdo pa morda potrebuje proste dneve žc prej.)
O razliki v številu dclavcev z neopravičenimi izostanki nas pouči tabela 6.
TABELA 6: Prikaz pomembnih razlik v številu delavcev z neopravičenimi izostanki v letu 1988.
vstop	ncopr. izost. DA NE
pred 86 po 86	10 15 18 7
(Podobno poročajo iz SGP Konstruktor (Delovna skupina, 1980, str. 12), da namreč najpogosteje izostajajo delavci, ki so v DO zaposleni do treh let.)
Glede samih razlik v dolžini bolniškega staleža bi lahko predpostavili, da bodo imeli starejši delavci daljše bolniške izostanke kot mlajši. Toda v našem primeru je to dejstvo kljub temu presenetljivo, ker so dclavci v obeh skupinah stari do 30 let. Dokončno sodbo o tem, ali do razlike v dolžini bolniških izostankov prihaja res že v tej skupini, bi si lahko ustvarili lc z razširitvijo vzorca ali pa z razširitvijo opazovanja na 2-3 leta.
3. Stalno bivališče
Podobno kot v zvezi s stažem v DO, tudi vprašanje stalnega bivališča ni bilo iaziskano do konca. Imeli smo namreč lc dva vzorca - v enem so bili zajeti dclavci, ki so doma s Hrvaške, v drugem dclavci iz BiH. Oba vzorca sta bila izenačena po kvalifikacijski strukturi: 10 KV dclavccv, 10 PK in 10 NK (v vzorcu iz Hrvaške 9 NK dclavcev). Dclavci večinoma stanujejo v samskem domu (2 dclavca iz Hrvaške ne). V tem pregledu manjkajo torej delavci iz Slovenije (NK profilov, ki bi ostali dalj časa v DO ni), manjka pa tudi pregled nad dclavci, ki nc stanujejo v samskem domu.Toda če vzamemo kot kriterij oddaljenost od doma, jc med dclavci iz sosednjih republik neka razlika: tisti, ki so doma na Hrvaškem, gredo vsak konec tedna domov, medtem ko dclavci iz BiH opravijo tako pot lc 1-2 krat na mcscc. Ali bi torej te razlike lahko vplivale na dolžino izostankov ter na njihovo pogostost (v smislu pretveze za delo doma, ali zaradi domotožja)? (Podatki iz SGP Konstruktor namreč kažejo, da
dclavci i/, drugih republik izostajajo pogosteje kot dclavci iz SRS (Delovna skupina, 1980, str. 12).)
Kot je razvidno iz rezultatov, temu ni tako, oz. so morebitni taki vplivi v obeh skupinah delavcev izenačeni.
V tabeli 7 jc podan pregled podatkov v zvezi z dolžino posameznih spremenljivk.
TABELA 7: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na stalno bivališče in kriterije absentizma za leto 1988
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
Hrv. 29 BiH 30	1965.4 3.2 1964.3 2.4	1984.4 3.3 1985.4 2.4	197.3 216.5 238.2 224.6	85.9 63.6 131.6 104.7	13.1 19.7 16.6 31.5
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 stalno bivališče, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bol.izostankov - st. odklon, 9 dolžina bolniških izostankov do 3 dni - povprečje (ure), 10 dolžina bol. izostankov do 3 dni - st. odklon, 11 dolžina neopravičenih izostankov -povprečje (ure), 12 dolžina neopravičenih izostankov - st. odklon.)
II. PSIHOLOŠKE SPREMENLJIVKE 1. Zadovoljstvo
Nekatera poročila kažejo, da so izostanki povezani tudi z zadovoljstvom pri delu. Tako so npr. v SGP Konstruktor ugotovili, da imajo največje število izostankov "dclavci, ki trdijo, da s svojim delom niso zadovoljni, dalje tisti, ki s svojim OD niso zadovoljni ter tisti, ki trdijo, da sc v delovnem okolju niso vživeli" (Delovna skupina, 1980, str. 12).
Zadovljstvo dclavccv jc bilo proučevano v začetku leta 1988, ker pa jc lc-to spremenljiva kategorija, jc bil absentizem proučevan v obdobju od novembra 1987 do aprila 1988, tj. v obdobju, ko je pričakovati, da sta ekstrcmni skupini (bolj oz. manj zadovoljnih dclavccv) še vedno na svojih pozicijah oz. da večina dclavccv teh dveh skupin šc vedno pripada tema skupinama.
TABELA 8: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na stopnjo zadovoljstva in na kriterije absentizma od novembra 1987 do aprila 1988.
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
bolj 36 manj 37	1954.6 10.2 1953.1 8.8	1975.9 5.8 1976.8 6.6	38.0 71.4 73.7 94.1	-	.4 1.6 1.5 4.3
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 stopnja zadovoljstva, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -
standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izost. - st. odklon, 9 dolžina bolniških izost. do 3 dni - povprečje (ure), 10 dolžina bolniških izost. do 3 dni - st. odklon, 11 dolžina neopravičenih izostankov - povprečje (ure), 12 dolžina neopravičenih izost, - st.odklon.)
V tabeli manjkajo podatki o povprečni dolžini bolniških izostankov do 3 dni, in siccr zato, ker je bil ta način evidentiranja vpeljan šele leta 1988. Za dobljene podatke iz tabele 8 pa nismo dobili pomembnih razlik v dolžini izostankov.
TABELA 9: Prikaz pomembnih razlik v številu dclavcev, ki so bili v bolniškem staležu med novembrom 1987 in aprilom 1988.
	bol.	izost.
zadovoljstvo	DA	NE
večje	12	24
manjše	24	13
Dobljene razlike dajo sklepati, da sc manj zadovoljni dclavci iz nezadovoljive delovne (in morda cclo splošne življenjske) situacijc pogosteje zatekajo v bolniški slalež, kjer so deležni vsaj zdravnikovega usmiljenja.
Pri tem pa jc treba dodati, da se vzorca bolj in manj zadovoljnih dclavcev pomembno razlikujeta še v dveh vidikih: v kadrovski strukturi in v motivciji za delo. (Stopnja motiviranosti je bila določena na podlagi splošnega Vroomovcga obrazca, ki smo ga priredili za potrebe ugotavljanja specifične, tj. delovne motivacijc tako, da jc moč motivacije enaka vsoti produktov med pomembnostjo določenih stvari (npr. da ga vodja pohvali) in pričakovanimi posledicami za dobro opravljeno delo (Pctz, 1987, str. 119).)
TABELA 10: Prikaz pomembnih razlik v vzorcih bolj ali manj zadovoljnih dclavccv glede na kadrovsko strukturo in povprečno motivacijo za delo.
	kvalifik.	motivacija
zadovoljstvo	KV PK	x s
večje	31 5	3.3 1.8
manjše	24 13	1.6 1.6
Čeprav jc razlika v motivaciji med obema skupinama prcccjšnja, pa so dclavci obeh skupin v praksi occnjcni kot enako uspešni, oz. razlike v uspešnosti niso statistično pomembne. Manj zadovoljni imajo povprečno osebno occnitcv 16.7 (standardni odklon znaša 6.7 točk), bolj zadovoljni 19.2 (standardni odklon pa 5.2).
Ker je bilo zadovoljstvo v tem primeru vezano na kadrovsko strukturo, je bila narejena primerjava, pri kateri se dclavci nc bi toliko razlikovali glede na kvalifikacijo. V dveh vzorcih je bilo zdaj enako število PK dclavcev (5) ter podobno število KV dclavccv (v skupini manj zadovoljnih 17 in v skupini bolj zadovoljnih 16). Pri tako izenačenih skupinah niso bile ugotovljene nikakršne razlike
niti v dolžini izostankov niti v številu dclavccv, ki izostajajo. V tabeli 11 so združeni rezultati za tc spremenljivke.
TABELA 11: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na dolžino bolniških in neopravičenih izostankov ter število delavcev, ki tako izostajajo
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
bolj 21 manj 22	1954.3 9.2 1956.8 9.8	1977.1 5.4 1977.0 6.9	50.7 80.6 74.2 97.5	.6 2.1 1.5 4.7	10 2 14 3
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 stopnja zadovoljstva, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 9 dolžina neopravičenih izostankov - povprečje (ure), 10 dolžina neopravičenih izostankov - st.odklon, 11 število dclavccv z bolniškimi izostanki, 12 štev. delavcev z neopravičenimi izostanki.)
Tako urejeni podatki nam sedaj kažejo, da stopnja posameznikovega zadovoljstva, ki je vezana pretežno na kadrovsko strukturo (nezadovoljni dclavci sc vežejo pretežno s kategorijo PK, zadovoljni pa s kategorijo KV), šc nc pomeni hkrati povezave s krajšimi ali daljšimi izostanki.
(Možno jc siccr, da taka zveza obstaja (morda v krajših izostankih do 3 dni, ki pa tu niso bili zajeti), toda v ta namen bi bilo treba tako zadovoljstvo kot izostanke proučevati v daljšem časovnem obdobju.)
2. Motivacija
Tudi motivacija je - podobno kot zadovoljstvo - po svoji naravi spremenljiva, zato smo tudi zanjo - zaradi enkratne aplikacijc vprašalnika - opazovali absentizem v obdobju od novembra 1987 do aprila 1988.
Rezultati so prikazani v tabeli 12.
TABELA 12: Prikaz značilnosti posameznih vzorcev glede na dolžino bolniških in neopravičenih izostankov ter število dclavccv, ki tako izostajajo
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
bolj 19 manj 20	1957.6 5.9 1959.0 5.4	1976.5 5.4 1979.4 4.2	38.9 43.9 74.7 111.4	.5 2.1 1.9 5.1	10 1 11 3
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 stopnja motivacije, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 9 dolžina neopravičenih izostankov - povprečje (ure), 10 dolžina neopravičenih izost. - st. odklon, 11 število dclavccv z bolniškimi izostanki, 12 število dclavccv z neopravičenimi izostanki.)
Med vzorci ni v nobeni spremenljivki pomembnih razlik (tudi v stažu in starosti nc). Na to lahko vplivajo najmanj trije različni razlogi:
1.	ker so bile osebe preizkušane lc enkrat, motivacija pa sc lahko bistveno spremeni s spremembo situacijskih faktorjev (tak faktor jc npr. sprememba gradbišča - s tem v zvezi sc lahko spremeni samo delo - npr. zidar na nekem gradbišču zida z zidaki, na drugem betonira, na tretjem odpira zid, vsakdo pa doživlja eno od teh del kot boljše, drugo kot slabše; sprememba pa lahko nastopi tudi z drugim vodjo in s tem v zvezi z odnosom med dclavccm in vodjo, kije v nekaterih primerih boljši, v drugih slabši),
2.	ker Vroomov model zajema lc kognitivno plat, energijska oz. emocionalna pa jc puščena ob strani (vprašalnik se siccr nanaša na pomembnost posameznih ciljcv, vendar jc presoja le-tch bolj racionalna kot emocionalna),
3.	ker lenoba oz. nemotiviranost dclavccv ni odločilni kriterij za odhod v bolniški stalež ali za neopravičeni izostanek. Pravzaprav bi bilo za DO ccncje, čc bi bili leni dclavci na bolniški, kakor pa da so na gradbišču in nič nc delajo - bolniški izostanki so namreč slabše plačani kot delovne ure. Pojmovanje, da so dclavci, ki so veliko odsotni, lenuhi in simulanti, jc implicitno zajeto v teoriji x (po Jcrovšku, 1980, str. 16) in lahko zato "z različnimi disciplinskimi in podobnimi represivnimi ukrepi vplivamo zgolj na posledice. Če pa izhajamo iz teorije y (da jc človek po naravi prizadeven in ga je treba samo postaviti v stimulativno okolje), potem lahko vplivamo na zmanjšanje odsotnosti tako, da ustvarimo stimulativne možnosti za delo." (Teorijo x:y jc formuliral Duglas McGrcgor v knjigi The Human Side of Entcrpisc, 1960.) (V prid tej teoriji govorijo zelo majhni izostanki dclavccv na gradbiščih v tujini.)
3. Inteligentnost
Čc pojmujemo inteligentnost kot "sposobnost obdelovanja informacij" (Vid Pogačnik, 1988, str. 7), si ob tem lahko zastavimo vprašanje, ali imajo individualne razlike v posedovanju te sposobnosti kakšne učinke tudi v zvezi z absentizmom. Ker je dosežena izobrazbena raven do neke mere odvisna tudi od inteligentnosti, bi lahko pričakovali določen vpliv na raven absentizma.
V TABELI 13 so prikazani dobljeni rezultati.
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10
večja 30 manjša 29	1964.0 4.0 1962.4 4.3	1983.8 4.5 1984.5 4.1	149.1 183.6 210.7 176.3	7.1 13.4 16.8 31.6
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 stopnja inteligentnosti, 2 velikost vzorca, 3 letnik -povprečje, 4 letnik - standardni odklon (s), 5 vstop v DO - povprečje, 6 vstop -standardni odklon, 7 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 9 dolžina neopravičenih izost. - povprečje (ure), 10 dolžina neopravičenih izost. - st. odklon.)
Rezultati niso pokazali, da bi bile razlike med dvema vzorcema statistično pomembne. Tudi glede kvalifikacijske strukture sta bila vzorca izenačena, kar jc razvidno iz tabele 14.
TABELA 14: Primerjava vzorcev z različno stopnjo inteligentnosti glede na kadrovsko strukturo
int./kvalif.	KV	PK	NK
večja	17	4	9
manjša	10	8	11
4. Emocionalno stanje
Pri preizkušanju emocionalnega stanja smo sc oprli na Plutchikov Profil indeks cmocij, ki povezuje tako emocionalno kot vedenjsko plat posameznika.
Izhodišče jc predstavljalo 73 dclavccv, ki so v letu 1988 vstopili v delovno razmerje. (Podatki iz neobjavljene študije iz leta 1986, ki jc med drugim zajela tudi vedenje novosprejetih dclavccv v letih 1984-1986, namreč kažejo, da v pol leta po vstopu odide na bolniško 56% dclavccv (od 442 novih dclavccv v obdobju treh let jih jc obolelo 248)).
Te dclavcc smo spremljali od septembra 1988 do julija 1989. Proučevali smo ekstremne vrednosti lc za 8 osnovih dimenzij, nc pa tudi za njihove kombinacije.
Dobljeni rezultati so pokazali, da v nobenem vzorcu ne prihaja do pomembnih razlik v dolžini bolniških in neopravičenih izostankov. Pomembne razlike so sc pokazale v pogostnosti bolniških izostankov v dimenziji reprodukcija ter v pogostnosti neopravičenih izostankov v dimenzijah opozicionalnost in agresivnost. Podrobnosti so razvidne iz tabele 15.
TABELA 15: Primerjava pogostnosti izostankov posameznih vzorcev glede na dimenzije PIE - reprodukcija (R), opozicionalnost (O), agresivnost (A)
moč dimenzije	boi.izost. R: DA NE	ncopr. izost. 0: DA NE A: DA NE
visoka nizka	8 12 16 7	11 10 12 10 3 18 4 14
Kar sc tiče reprodukcije, lahko zaključimo, da predstavlja "družabnost" zaščitni faktor pri spremembi okolja. Družabncjši ljudje hitro navežejo stike s sodelavci in se tako najbrž laže otresejo pritiskov, ki jih prednje postavlja novo okolje.
Podobno predstavljata zaščitna faktorja nizka nivoja opozicionalnosli in agresivnosti, ker najbrž te osebe nc občutijo tolikšnega pritiska zaradi svojih nezadovoljenih potreb. Tanja Lamovcc (1978, str. 128) npr. meni, da "frustracijska agresivnost izvira iz posameznikovih nezadovoljenih potreb, tako bioloških kot tudi socialnih. Nczadovoljcne potrebe ustvarjajo napetost, ki jo posredujejo nekateri fiziološki mehanizmi, od katerih je najpomembnejše delovanje simpatičnega vegetativnega sistema. Ti mehanizmi služijo prilagajanju organizma in omogočijo beg iz konfliktnc situacijc kot tudi spopad in odpravljanje preprek pri zadovoljevanju potreb. Delujejo lc toliko časa, da nevarnost mine oz. dokler potrebe niso zadovoljene." Pri
nekaterih, ki imajo visoko dimenzijo agresivnosti, se beg iz konfliktne situacije dejansko kaže kot beg, namreč kot neopravičen izostanek.
5. Pričakovanja
Ali lahko previsoka, nerealistična pričakovanja pripeljejo do razočaranj in kot posledica lc-tch v daljše ali pogostejše izostanke?
Da bi si odgovorili na to vprašanje, so novi dclavci (73 po številu iz leta 1988) odgovarjali na JDI v smislu, kaj pričakujejo od svojega dela, vodje, sodclavccv, osebnega dohodka in možnosti za napredovanje.
Glede na njihove odgovore so bili razvrščeni v dve skupini po 18 dclavccv, njihovi izostanki pa so bili beleženi od septembra 1988 do julija 1989. Med skupinama glede izostankov ni bilo pomembnejših razlik, čeprav sta sc skupini v osnovi razlikovali v pričakovanjih glede na kadrovsko strukturo. Ta pregled nam podaja tabela 16.
TABELA 16: Pregled števila dclavccv glede na kadrovsko strukturo in stopnjo pričakovanj v zvezi z delovnim mestom
pričakovanja	kvalifikacija KV PK NK
visoka nizka	7 2 9 9 7 2
Da bi si dokončno odgovorili na vprašanje o povezavi med pričakovanji in izostanki, bi potrebovali večji vzorcc, ki bi omogočil primerjavo tudi med posameznimi kvalifikacijskimi kategorijami.
Kakor poročajo od drugod (npr. Wanous iz ZDA), pričakovanja vplivajo na fluktu-acijo (lc-ta pa jc tako kot preveliki izostanki odraz določenega nezadovoljstva), zato pred sprejemom delavca na delovno mesto svetujejo, da delavca realistično informiramo o delu ("realistic job preview") (O tem npr. Wanous, 1977 ter Dean in Wanous, 1984).
V	zvezi s tem bi bilo potrebno pri dclavcih po določenem času (npr. po šestih mesccih) aplicirati JDI, da bi se na podlagi primerjave med "pričakovanim" in "dejanskim" JDI videlo, ali prihaja na delovnem mestu do razočaranj (ali prijemih presenečenj) in kakšen vpliv ima to na izostanke.
III. NAVADE 1. Zajtrk
V	letu 1987 so bili v naši DO uvedeni zajtrki za dclavcc, ki bivajo v samskih domovih. Dclavci, ki so želeli zajtrkovati, so dobili zajtrk brezplačno, tisti, ki tega niso želeli, pa v zameno niso dobili nobenega denarnega nadomestila.
Na zajtrk lahko gledamo tukaj z dveh vidikov:
1.	v smislu jemanja hrane kot dotoka energije in s tem boljšo osnovo za fizično delo,
2.	v smislu prilagajanja ritualom, ki jih prireja DO za svoje delavce.
V obeh primerih pa bi morda pričakovali manjše izostanke pri delavcih, ki zajtrkujejo. Ali je temu res tako?
Podatke smo zbrali pri 44 osebah, starih do 30 let (22 jih jc zajtrkovalo, 22 nc); obe skupini sta bili izenačeni po kvalifikacijski strukturi: 5 NK, 7 PK in 10 KV dclavccv. V letu 1988 med skupinama ni bilo posebnih razlik v izostankih. Možno jc, da se razlika glede prehrambenih navad - v kolikor vpliv sploh obstaja - pokaže šele čez leta - kar pa jc v okviru DO s prcccjšno fluktuacijo težko proučiti.
2. Kajenje
Kajenje običajno povezujejo z okvarami srca in ožilja ter z različnimi vrstami raka. Toda vse tc bolezni so posledica dolgotrajnega kajenja. Kajenje pa lahko že v krajšem časovnem obdobju negativno vpliva na zdravje. Earl Mindcll (1988, str. 38) npr. navaja, da vsaka cigarcta uniči 25-100 mg vitamina C, ki v telesu skrbi za imunsko odpornost organizma (dnevne potrebe pri nekadilcih znašajo 60 mg).
Dclavce smo znova razporedili v dve skrajnostni skupini - v nekadilce in v zagrizene kadilce (tj. tiste, ki pokadijo na dan 20 ali več cigaret). V vsaki skupini jc bilo po 22 oseb, kadrovska struktura pa jc bila približno izenačena - v skupini nekadilcev 11 KV, 4 PK in 7 NK dclavccv, v skupini kadilcev pa 12 KV, 7 PK in 3 NK delavci.
Pomembne razlike smo dobili v dolžini in pogostnosti bolniškega stalcža, pa tudi v pogostnosti neopravičenih izostankov (v vseh treh dimenzijah so kadilci na slabšem). Podrobnejše rezultate podaja tabela 17.
TABELA 17: Primerjava dolžine bolniških in neopravičenih izostankov ter pregled števila izostalih dclavccv za kadilce in nekadilce
1 2	3 4	5 6	7 8	9 10	11 12
kadilci 22 nckad. 22	1961.7 1983.5 1962.7 1983.6	168.8 164.3 42.5 79.6	6.1 16.8 .1 .4	18 4 8 14	9 13 1 21
(Številke nad stolpci pomenijo: 1 kadilstvo, 2 velikost vzorca, 3 letnik - povprečje, 4 vstop v DO - povprečje, 5 dolžina bolniških izostankov - povprečje (ure), 6 dolžina bolniških izostankov - st. odklon, 7 dolžina neopravičenih izostankov - povprečje (ure), 8 dolžina neopravičenih izost. - st. odklon, 9 število dclavccv z bolniškimi izostanki, 10 število dclavccv brez bolniških izostankov, 11 število dclavccv z neopravičenimi izostanki, 12 število dclavccv brez neopravičenih izostankov).
Kakorkoli že obrnemo tc rezultate, med kajenjem in številom delavcev, ki neopravičeno izostajajo, nc moremo najti neposredne vzročne zveze (če jo žc za bolniške izostanke lahko domnevamo). Morda pa nam ti rezultati potrjujejo vpliv, ki ga ima Čustveno odzivanje posameznika na njegovo okolje. Trstcnjak (1982, str. 178) namreč
navaja raziskavo (žal brez avtorjev), v kateri so primerjali skupini kadilcev in nakadilccv s pomočjo EPPS. "Hudi kadilci kažejo večjo potrebo po spolnosti, napadalnosti in učinkovitosti (uspešnosti v poklicu), nckadilci pa smisel za red in obzirnost (vdanost, popustljivost) do drugih - razlike za teh 5 lastnosti so na nivoju 0.01!" Čc tc ugotovitve povežemo z našim preizkusom PIE, dobimo pri agresivnosti pomembne razlike med številom kadilccv in številom nckadilccv v posameznih skupinah. Rezultati so podani v tabeli 18. (Numcrusi sc povsem nc skladajo s tistimi, ki so podani v tabeli 15, ker za 3 osebe ni na razpolago podatka v zvezi s kajenjem.)
TABELA 18: Primerjava števila kadilccv/nckadilcev glede na stopnjo agresivnosti
agresivnost	kadi DA NE
visoka nizka	18 3 9 7
(Pri osebah z nizko agresivnostjo lc ena pokadi 20 cigaret na dan, pri osebah z visoko agresivnostjo pa jc teh 7. Tudi ta razlika je statistično pomembna.)
Določene osebnostne poteze so torej lahko temelj, na katerega posameznik nadgradi svoje navade.
3. Alkohol
Tudi trajnejše uživanje alkohola pripelje do različnih organskih okvar. Vladimir Hudolin (1987, str. 63) navaja, da so pri 90% alkoholikov poškodovani možgani, pri 70% srcc, pri 64% ledvice itd.
Da bi preizkusili možnost, ali ima uživanje alkohola določen vpliv pri mlajših kadrih, smo v 2 vzorca razporedili - na eno stran abstinente in na drugo delavce, ki izjavljajo, da nad dan popijejo 2-3 piva (ali 1 liter vina). Vse osebe so bile stare do 30 let, podobnih kvalifikacijskih ravni (pri abstinentih 10 K V, 6 PK in 5 NK dclavccv, pri "pivcih" 10 KV, 8 PK in 2 NK dclavca) in podobnega staža (abstinenti so v DO od leta 1982. 9, "pivci" pa od 1981. 1). Med skupinama nismo našli pomembnih razlik v nobenem vidiku absentizma. Tako sc verjetno potrjujejo izkušnje, ki jih navaja Jože Ramovž (1988, str. 137): "Človek, ki jc na začetnih stopnjah alkoholizma, skuša biti na delovnem mestu šc cclo prizadevnejši kot siccr, da bi pred sabo in pred javnostjo prikril svoje alkoholno propadanje." Po drugi strani pa jc tudi možno, da nekateri skrijejo svoje pitje in izjavijo, da nc pijejo čisto nič - ali pa navedejo manjšo količino, kot jo dejansko konzumirajo.
SKLEPNE MISLI
Po tem bežnem pregledu posameznih povezav se znova vrnimo k izhodišču: ali lahko na podlagi danih ugotovitev ukrepamo tako, da zmanjšamo izostanke?
Na tem mestu ukrepe lahko lc predlagamo, medtem ko je ukrepanje samo stvar prakse.
1. Kadrovska sclckcija
Glede na to, da predstavljajo družabnost, manjša opozicionalnost in manjša agresivnost pri novih delavcih faktorje boljše prilagodljivosti na novo okolje, lahko damo dclavccm s takimi lastnotmi določeno prednost pred ostalimi kandidati. Prav tako lahko damo prednost zmernih kadilccm in nekadilcem pred hudimi kadilci.
(Sclckcijo lahko zaostri tudi obratna amulanta, ko na podlagi določenih povezav ugotovi spremenljivke, povezane z bolniškim izostanki.)
2. Izobraževanje
Ker dclavci s slabšo kadrovsko strukturo ležijo k bolj pogostim in daljšim izostankom, bi kazalo razmišljali o izboljšanju kadrovske strukture naših dclavccv. Vendar jc to vprašanje morda nerešljivo: vedno bodo namreč obstajala enostavna dela, ki jih opravljajo PK in NK dclavci, po drugi strani pa jc vprašanje, ali sc splača izobraževati, lj., ali bi več KV dclavccv pokrilo izgubo, ki jo prinašajo izostanki NK in PK dclavccv. Večje število KV delavcev v primerjavi s PK in NK pa bi nujno prineslo tudi spremembe v zvezi z organizacijo dela - saj bi KV dclavci delali tako na enostavnih kot na zahtevnejših delih. In tu se znova zastavljata dve vprašanji: ali sc nc bi bolniški izostanki na enostavnih delih znova povečali - kljub KV dclavccm - ter ali jc rentabilno delavca z zahtevnejšo izobrazbo dati na enostavnejša dela. Ena od možnih rešitev bi bila rotacija dclavccv - sc pravi, da delajo nekaj časa na enostavnih in potem na zahtevnejših delih.
3. Organizacija dela
Videli smo, da sc zadovoljstvo dclavccv hkrati veže na kadrovsko strukturo in da preko tega vpliva na izostanke. Eden od elementov zadovoljstva z delom je tudi zadovoljstvo s sodelavci. V tem oziru jc poučen primer, ki ga navaja Boris Pctz (1987, str. 196). Van Zclst (leta 1952) jc 74 zidarjev in tesarjev prosil, naj navedejo po prcfcrcnci rang svojih tovarišev, s katerimi bi najraje delali v skupini. Na tej osnovi je oblikoval skupine s po štirimi člani, kar jc privedlo do tega, da so bili dclavci prcccj bolj zadovoljni in produktivni, v podjetju pa so sc stroški zmanjšali za 5%.
Velik vpliv na organizacijo dela ima tudi tehnologija. V Volvu so npr. ugotovili, da "Proizvodnega dela ni mogoče bistveno spremeniti in ga narediti bolj smiselnega, dokler se nc spremeni tehnologija" (Jcrovšck, 1980, str. 47).
Prav tako lahko ustrezna tehnologija zmanjša bolniške izostanke. V gradbeništvu jc npr. tunelski način gradnje dobesedno proizvajal invalide, zalo ga sedaj vse bolj opuščajo.
Težiti je torej treba k temu, da se delavcu delo olajša in da ima po drugi strani to delo zanj nek smisel.
4. Prehrana
Čeprav v tem okviru to vprašanje ni bilo posebej obdelano, naj v sklepu podamo tudi ta vidik, ki zelo verjetno vpliva na izostanke. Po podatkih Nacionalnega inštituta za varnost delovnih mest in zdravja (NIOSH) v ZDA je vsak četrti delavce v gradbeništvu izpostavljen delovanju snovi, ki sc smatrajo za nevarne. Mindcll (1988, str. 168) zato za dclavcc v gradbeništvu priporoča hrano, ki jc bogata z antioksidanti, kot so vitamini A, C in E, ki pomagajo nevtralizirati toksine (strupene snovi) v organizmu.
Menimo, da sc lahko odsotnost z dela bistveno zmanjša lc, čc sc ustrezni ukrepi podvzamejo na več ravneh.
LITERATURA
1.	Dean, Roger, A., Wanous, John P). Effects of Realistic Job Prcvicus on Hiring Bank Tellers, Journal of Applied Psychology, 1984, zv. 69, št. 1, str. 61-68.
2.	Delovna skupina, Aktualna vprašanja odsotnosti z dela in koriščenje delovnega časa v gradbeništvu, Ljubljana, 12.5. 1980.
3.	Hudolin, Vladimir, Alkoholizam - stil života alkoholičara, U. izdaja, 1987, Zagreb, Školska knjiga.
4.	Jerovšck, Janez, Vpliv organizacijskih sprememb na odsotnost z dela, 1980, Ljubljana, DDU Univcrzum.
5.	Kastclic, Ivan, Kazalci zdravstvenega stanja prebivalstva s posebnim ozirom na aktivne zavarovance, v: SEMINAR - Ugotavljanje, proučevanje in obvladovanje bolniškega stalcža in invalidnosti (prcvcncija), Ljubljana, 17. - 19. 3. 1983, UKC, tozd UI za MDPš.
6.	Konrad, Edvard, Asimctričnost v poznavanju posledic dela, 1980, Zagreb, Društvo psihologa Hrvatske, Dani RamiraBujasa.
7.	I.amovcc, Tanja, Psihologija agresivnosti, v: I^amovcc Tanja, Rojnik Ana, Agresivnost, 1978, Ljubljana, DDU Univcrzum.
8.	Mindcll, [šari, Vitaminska biblija (prevod dela: Earl s Mindcll New and Revised Vitamin Bible, 1985), 1988, Beograd,Nolit.
9.	Pctz, Boris, Psihologija rada, 1987, Zagreb, Školska knjiga.
10.	Pogačnik, Vid, Inteligentnost kot sposobnost obdelovanja informacij, 1988, Ljubljana, Zavod SRS za produktivnost dela. Center za psihodiagnostična sredstva.
11.	Ramovš, Jože, Socialni delavec in alkoholizem, 1988, Ljubljana, Delavska enotnost.
12.	Trstcnjak, Anton, Temelji ekonomske psihologije, 1982, Ljubljana, ČGP Delo.
13.	Wanous, John P., Organizational Entry: Newcomers Moving Prom Outside to Inside, Psychological Bulletin, 1977, zv. 84, št. 4, str. 601 -618.
Reichov stroj deluje
VITOFLAKER
UVOD
Ko sc človek loti teme, ki jc povezana z WR, mora posvetiti pozornost tudi temu, kako sc bo izognil dvema vprašanjema: "Alijc bil Rcich zares nor?' in pa "Ali Reichov stroj delujeT. Na srečo Rcich nudi nešteto drugih tem, ki se jih človek lahko v spodobnem razgovoru loti. Lahko govori na primer o freudo-marksizmu, o psihoanalitični levici, o analizi karakterja in ego psihologiji, o telesu v psihoterapiji. Vprašanji pa obvisita v zraku in delujeta dalje. Vzpostavljata atmosfero manjše kredibilnosti, verjetnosti ali pa tudi mističnosti. Norost namreč Rcicha diskvalificira kot znanstvenika, kot racionalno bitje, njegovo delo pa zvede na blodnje. Pravzaprav se ponavadi prvo vprašanje lc omeni, vendar kot nebistveno za diskurz, drugo vprašanje pa ostane v ozadju, kajti formuliranjc obeh vprašanj naenkrat dovoljuje paradoksalen odgovor: "Res, Rcich jc bil nor" in pa "Njegov stroj deluje." Kar bi pomenilo, da so bile njegove blodnje stvarne. In mislim, da jc res in da je vredno začeti esej o Reichu z (morda tudi navideznim) paradoksom: Reich je bil nor in njegov stroj deluje.
Glede Rcichovc norosti, h kateri se bom v eseju še vračal, naj uvodoma samo pripomnim, da pri tem nc mislim na psihiatrično etiketo, ki so mu jo neštetokrat pripisali, kot je to sploh navada v krogih, ki sc ukvarjajo s psihizmom, pa jc bil splet okoliščin tak, da je nikoli uradno ni dobil. V eseju se bom torej ukvarjal predvsem s tem, kako deluje Rcichovo delo (kot teorija in kol praktika - njegov stroj) in kakšne nastavke nudi za izmikanje statičnim opredelitvam tako teorijskih kot tudi delovanjskih dispozitivov. Tako sc bom, žal površno, lotil nekaterih nekaterih njegovih teorij, odkritij in izumov (teorija orgazma, karakterni in mišični oklep, odkritje orgona in orgonski akumulator).
Esej o Reichu mi predstavlja priložnost, da sc ponovno sprehodim skozi nekatere predele svoje adolcsccnce, ko jc bil Rcich eden mojih mladostniških idolov, z očmi svojega sedanjega razumevanja1 Tako jc moj namen podali nekatere informacije o
1 Avtobiografska opomba: Z Rcichom sem se srečal kot šestnajstleten gimnazijec v Makavcjevcm filmu. Tako film kot tudi junak filma sta naredila name gromozanski vtis in naslednjijh osem let sem v večji ali manjši meri posvetil Reichu. Med drugim tudi štiri leta usposabljanju v rcichovski terapiji. Moje udcjslvovanje v nco-rcichovskcm gibanju je kulminiralo v spoznanju, da si na koncu terapije sam in da je za radikalno spremembo potreben kolektiv. To spoznanje (in razočaranje) meje peljalo v druge vode (socialne), z Reichom pa sc ukvarjam šc zgolj vzporedno in priložnostno, saj sc mi zdi škoda zgubili stik s temi stvarmi.
Rcichu, ga zase in za druge rehabilitirati (kar je mogoče razumeti tudi kot ponovno obleči) in ponovno kritizirati. Moje početje bo pri tem verjetno bralcu pustilo mnogo lukenj, tako kar sc tiče Rcicha, kot kar sc tiče mojega razumevanja, če temu sploh lahko tako rečemo.
ORGAZEM
Polonca, formula, refleks, skupina
Iz Foucaulta lahko sklepamo, da jc psihoanaliza pomenila (in verjetno šc pomeni) enega od poglavitnih razvojev seksualne strategije oblasti. Čc jc predfreudovski govor o spolnosti potekal po tirih "histcrizacije ženskega telesa, pcdagogizacijc otroškega seksa, socializacije prokreativnega vedenja in psihiatrizacijc perverznih zadovoljstev"2, ni težko videti psihoanalize kot nadaljevanje in preformulacijo teh istih tem na poti subjcktivacijc. Podobno velja tudi za Rcicha, saj bi od otroka njegove dobe, kot tudi psihoanalize, težko pričakovali kaj drugega, kot da se vključi v gibanje svoje dobe, lc da jc Rcich storil to na svojstven, lahko bi rekli celo preveč dosleden način. S svojo naivnostjo in hkrati znanstvenostjo jc prekoračil meje, ki si jih je psihoanaliza postavila. In če smo začeli s trditvijo, da jc bil Rcich norec, deviant, jc korenine njegove deviantnosti (ki se ji je takrat reklo "enfant terrible" psihoanalize) iskati v začetkih njegovega psihoanalitičnega udejstvovanja. Rcich sc namreč žc od samega začetka nc obrne "prav". Naveže se na zgodnje Freudove teorije, ki jo jc tudi sam Gospodar poskušal dokonča življenja nevtralizirati, ter postavlja vprašanja, ki jih v strukturi psihoanalize ne gre postavljati.
Vprašanje, ki ga med drugim postavi, sc tiče normalne spolnosti. Psihoanaliza v "volji po normalnosti", kot večina drugih normalizacijskih teorij, normalnost spolnosti definira negativno s tem, da razstavi galerijo perverznih likov, preko katerih sc vzpostavi normalni subjekt. Ko Rcich odgovori na vprašanje: "Kaj jc normalna spolnost?", ob tem da po logiki samoumevnosti sprejme delitev na bolne in zdrave, na perverzne in normalne, na nek način prekine verigo normalizacij, hkrati pa vzpostavi normalno, zdravo, potentno spolnost kot substanco svojega (takrat šc) psihoanalitskega sistema. Kot sam pravi, jc s pojmom "orgaslične potcncc" (tj. zdrave, normalne in naravne spolnosti, zapolnil zev v zgradbi psihoanalitične teorije. Do takrat jc namreč v psihoanalitičnih krogih veljala potcnca za zmožnost, da sc izvrši spolni akt, in jc bil torej pojem (im)potcnce omejen na erektivne in ejakulatornc zmožnosti moškega. Rcichov pojem orgastične potcncc je bistveno širši in vsebuje "zmožnost predajanja brez vsakršnih zavor toku biološke energije, zmožnost popolne razbremenitve vsega zaseženega vzburjenja preko nevoljnih in prijetnih krčev".3 Tu vam predstavljamo, z namenom podrobnejše ilustracije in informacijo o Rcichovcm pojmu orgazma, orgastične potcncc, Boadcllin povezetek Rcichovcga opisa, opremljen z Rcichovim diagramom.
o
Glej M. Fuko: Istorija seksualnosti, Prosvcta, Beograd, 1982, str. 92.
^ Glej W. Rcich: The Function of Orgasm, Panther Books, I^ondon, 1968, str. 114.
Rcichov opis orgazma (po Rcichu povzel David Boadella)4
FAZA RAZVOJA VZBURJENJA
ORGASTIČNA POTENCA
ORGASTIČNA IMPOTENCA
1) Predigra
2) Pcnctracija
3) Voljna faza seksualnih gibov
4) Ncvoljne faze mišičnih krčev
5) Faza sprostitve
Biološka pripravljenost. "Mirno vzburjenje". Vzajemno prijetno pričakovanje.
Spontano hotenje vstopiti ali da vstopi paruicr. Telesna nežnost. Porast užitka.
Gibi so voljni, toda ne-naporni in ritmični, brez muje ter nežni. Zunanjih misli ni, človek sc popolnoma prepusti izkušnji, prijemi občutki naraščajo. Obdobja mirovanja nc vodijo k upadu užitka.
Vzburjenje vodi k nevoljnim krčem genitalnega mišičevja (ki predhodijo ejakulaciji pri moškem in vodijo k vrhu), mišičevnje vsega telesa sodeluje z živahnimi krči, ko se vzburjenje pretaka od genitalij nazaj k telesu. Občutek, da se telo "topi". Na vrhu je zavest zamegljena.
Prijetna duševna in telesna sprostitev. Občutek skladnosti s
Preveliko ali premajhno vzburjenje "hladna" erekcija. "Suha" vagina predigra ni zadostovala ali jc bila preveč podaljšana.
Ali: sadistično prebadanje s strani moškega in fantazija posilstva s strani ženske.
Ali: bojazen pred penetra-cijo in zmanjšanje užitka ob pcnctraciji.
Nasilno drgnenje, živčna naglica. Zunanje misli ali fantazije so prisilno prisotne. Preokupiranost z dolžnostjo zadovoljiti partnerja in s strahom pred neuspehom, odločenost, da "uspe". Obdobje mirovanja vodijo k ostremu upadu vzburjenja.
Ncvoljni gibi so zmanjšani ali pa jih sploh ni. Občutki so omejeni na genitalije in sc nc širijo po telesu kot celoti. Ncvoljne gibe je potrebno simulirati za dobro partnerja. Stiskanje in porivanjc, da bi se dosegel vrh. Glava obdrži nadzor in nc nastopi zameglitev.
Občutki težke izčrpanosti, gnusa, odvratnosti, indiferentnost ali sovra-
Glej David Boadella: Wilhclm Rcich, Evolution of hi« Work, Lavrel and Delu Books, Chichago, 1975, str. 17-18.
partnerjem. Močna želja po počitku ali spanju,
štvo do partnerja. Vzburjenje ni povsem sproščeno, včasih vodi k nespečnosti. Omnc animal post coitus triste est.
žarenje".
V
Diagram tipičnih faz spolnega akta orgastično potentnih (velja za oba spola).
F: Prcdužitck, PE: Pcnctracija, I: Faza voljnega nadzora nad rastjo vzburjenja, v kateri se voljno podaljšuje še neškodljivo, II: Faza nevoljnih mišičnih krčev in avtomatične rasti vzburjenja, III: Nenaden in strm vzpon do vrha (V), IV: Orgazem; črtan del predstavlja fazo nevoljnih telesnih krčev, V: Sum "upad" vzburjenja, S: Sprostitev, ki Uaja približno pet do dvajset minut.
Opomba: Arabske številke odgovarjajo Boadellinem povzetku. Drugače diagram povzet po Reiehu5
Čeprav jc Reichov opis orgazma slabo dokumentiran (morda zaradi psihoanalitične manire), pa pomeni vseeno določen prodor. Prodor je, kot smo dejali, v tem, da daje pozitivno definicijo orgazma in zdrave (normalne) spolnosti, pa čeprav jc šc vedno podprta s konuastUano bolno komponento. Funkcija tega dela Reichovcga opusa, h kateremu se je vedno znova vračal, je tudi v tem, da nudi nek standard. V terapiji je to standard ozdravitve oz. obstaja ko nekaj, s čimer se lahko stanje klienta ali pa tudi samega sebe nenehno primerja. Seveda pa ima tak opis funkcijo ideala, ki ga imamo lahko za teoretsko konstrukcijo ali pa za naravno, dejansko stanje. Vsekakor pa nc gre definicijo preko označenega, deviantnega. To da Rcichovcmu pojmu orgazma tudi moč dejanskega desubjektiviziranega delovanja bodisi kot komponente teoretskega sUoja bodisi kot izraz konkretnega. Lahko pa se vrne kot bumerang v ponovno predstavljeni podobi orgazma (npr. "Ali si uživala v orgazmu, draga?"). Vendar pa Reiehu ne moremo pripisati večjega deleža v orgazmomaniji, ki se je po 2. svetovni vojni razširila v Ameriki in kasneje še drugod. Govor o orgazmu kot o posebni menjalni vrednosti se jc razširil s seksologijo Kinseya, Mastcrsa in Johnsonovc. Pri njih in v ostali seksologiji je
^ Glej W. Reich: Function of Orgasm, «u. 115.
normalnost opredeljena predvsem statistično, orgazem kot fiziološka funkcija pa zelo ozko in zajema le vrhunec izven konteksta drugega dogajanja, kar pa dobro ustreza temu, da se orgazem vzpostavi kot blago (ki ga nekdo ima, dobi ali da), kot menjalna vrednost. Podobno bi lahko rekli za diskusijo o vaginalnem in klitoričnem orgazmu. Iz Rcicha sledi, da orgazem ni takšen ali drugačen, ampak totalen.
Reich v svoji materialistični naravnanosti seveda ni bil zadovoljen in je 10 let kasneje skušal ugotoviti dejansko bio-clcktrično podlago orgazma. Ugotovil jc, da orgazem v tokovih telesnih tekočin in električnih potencialov sledi določen vzorec, ki ga jc poimenoval formula orgazma: mehanična napetost - energetska nabitost - energetsko praznenje - mehanična sprostitev. To naj bi bil tudi skupen princip delovanja vseh živih bitij oz. življenja samega. Od utripanja ameb, posameznih vitalnih organov človeka, do utripajočega ritma orgazma je vse eno samo širjenje in krčenje v ugodju in nelagodju.
Kasneje jc v okviru telesno usmerjene terapije ugotovil, da se proti koncu terapije začne spontano pojavljati harmoničen gib, ki preplavi ves organizem. Zaradi podobnosti z orgastičnim gibanjem ga jc poimenoval refleks orgazma. Refleks orgazma jc nehoteno delovanje organizma v stanju popolne sprostitve in hkrati energetskega naboja. Zanj je značilna klonična konvulzija oz. ritmično gibanje, v katerem sc nakazuje tendenca, da bi se združila začetek in konec trupa, oralna in analna odprtina prebavnega kanala, glava in mcdcnica. Gibe spremlja umirjeno ritmično dihanje in valovanje6, ki ga jc moč slediti po celem telesu, predvsem pa v trupu; pri izdihu od vrha prsnega koša preko diafragme in trebušnih mišic do mcdcnicc in nazaj. Glava in okončine sodelujejo pri tem gibanju, tako da sc gib kaže kot umirjeno zapiranje in odpiranje. Ob tem se občutijo topla, nežna strujanja po telesu. To stanje je podobno, vendar ni identično orgazmu, ki poteka v okoliščinah večje energetske in čustvene nabitosti in v drugačnem doživljajskem okolju. Podobne gibe je moč opaziti v trenutkih neposredno po močnih čustvenih izrazih, po izrazitih telesnih naporih, ko pride do predaha, telo pa še vedno klonično vibrira. Orgazmu podobne gibe lahko opazimo tudi pri ostalih živih bitjih. Zelo izrazito jc, na primer, vibriranje meduze ali pa žuželk vzdolž telesne osi.
Obrazec orgazma nc velja samo v zgolj bioloških sferah življenja. J. Southgatc in R. Randall sta ugotovila, da podoben obrazec velja tudi za delovanje skupin, skupina deluje v ugodnih pogojih za zadovoljitev oz. uresničevanje skupinske želje7, oz. če vmes ne poseže frustracija. Ustvarjalno orgazmični ciklus,kot sta avtorja poimenovala proccs, ki ga lahko opazujemo v skupinah, vsebuje štiri faze. Prva jc faza negovanja - produkcijsko in čustvene predigre, kjer se skupina opremi za svoje podvzetje, druga je faza energiziranja - pcnetraeijc in frikcije članov skupine v probleme in konflikte svojega podvzetja, kjer produkcijska mašina začne sopihati in pripelje do vrhunca ciklusa, navdušenja nad doseganjem cilja, ustvarjanjem želje, nad trenutkom, ko se v skupini
6 Večinoma in večina ljudi diha na zelo omejen način. Pogosto srečujemo ljudi, ki dihajo samo s prsnim kožem ali pa samo s trebuhom. Pri odraslih je sploh težko najti ljudi, ki bi dihali v valovih in s celim telesom. Dihanje ima odločilno funkcijo tako Pri potlačevanju čustev kot pri rcichovski terapiji. Vendar je potrebno opomniti, da je pri Reiehu (za razliko od Yogc npr.) v ospredju nevoljni vidik dihanja. Pogoji za ustvarjalno orgazmično delovanje skupine so:
-	da ima skupina icljo, ki jc jc mogoče uresničiti;
-	da glede želje obstaja soglasje;
-	da obstaja dejavnost, ki se bo dosegla;
-	da ima skupina potrebno znanje in vcičine in jih lahko med seboj izmenjuje;
-	da ima skupina potrebne vire;
-	da ima skupina podporo od drugih skupin in ustanov;
Glej J. Southgatc, R. Randall: Community and Group Dinamics, Barefoot Books, I-ondon, 1980.
ustvari nekaj novega. Četrta faza jc faza sprostitve, ko skupina zaokroži svoje delo, sc ozre nazaj, za seboj pospravi in proslavi uspeh. Pri tej skupinski paraleli je zanimivo naslednje: komponenta ustvarjalnosti in produkcitnosti vrha in pa komponenta nadindividualnosti. Zdi se namreč, da orgazem in produktivnost psihološkega subjekta nista možna, daje to možno lc na nadindividualni ravni v biološki ali kolektivni matrici. Zato bi lahko rekli, da individualni orgazem ni mogoč (in sc zato individuum ob orgazmu razblini), kajti individuum se vedno znova zapleta v svoje libidinalnc investicije, skupinskost pa mu omogoči (ali cclo dovoli) doživetje, ki leži zunanj njegove subjektivnosti (pri tem seveda nimamo v smislih skupinskega seksa, niti konkretne prisotnosti večjega števila ljudi).
DEJANSKOST TESNOBE
Kot smo na začetku opozorili, jc ena od korenin Rcichovc deviantnosti vztrajanje na začetnih predpostavkah Freudove teorije. Dejanskost travm in dejanskost tesnobe sta dva pojma, ki sc ju jc Freud v kasnejših letih trudil izbrisati iz zgradbe psihoanalitične teorije, vendar pa se jima ni nikoli povsem odrekel. Če sc jc psihoanaliza nagnila k cdipalizaciji želje in normalizaciji posameznika ter odpovedi zadovoljstva, jc Rcich v istem času, ko jc ta proccs potekal znotraj psihoanalize, vztrajal pri konccplih dejanske tesnobe (Aktualangst) in dejanske nevroze (Aktualncvrosc), ki sta bili vtkani v temelj Freudove teorije v 90-tih letih prejšnjega stoletja8 Dejanska nevroza in tesnoba naj bi pomenili odgovor organizma na dejansko travmo v otroštvu ali pa tudi v odrasli dobi. Čc otroško travmo povzroči predvsem zunanji agens, jc v odraslosti dejanska tesnoba posledica predvsem odsotnosti spolne zadovoljitve. V svoji čisti obliki sc kaže kot nevezana, prosto lebdeča tesnoba, sc pravi kot tesnoba brez objekta, na katerega bi sc vezala, in sc kaža predvsem v telesnih znakih (pospešen utrip srca, znojenje, suha usta in drugi znaki vzburjenja simpatičnega vegetativnega živčnega sistema). V tem smislu je Rcich tudi razumel razliko med tesnobo in bojaznijo. Prva naj bi bila poslcdica pomanjkanja ustrezne katekse oz. razbremenitve zasežene seksualne energije (Rcich jo jc poznajc poimenoval stazna tesnoba), druga pa anticipacija grožnje iz okolja in torej vzrok zajezitve.
Medtem ko jc Freud strogo ločil med dejanskimi nevrozami (nevrostenijami) in med psihonevrozami, ki naj bi nastale na podlagi otroških doživetij, pa jc Rcich ugotavljal, da sta dejanska nevroza in psihonevroza ozko povezani. Njegova trditev jc, da jc dejanska nevroza oz. tesnoba jedro vsake nevroze. Ncrazbrcmcnjena energija tvori ekonomsko jedro investiranja v historične (biografske) vsebine, ali z drugimi besedami: energijo nevrozam daje energija, ki je nc moremo dejansko sprostiti v tem trenutku - zato staža -le da si nadene obraz preteklosti.
6
Glej W. Rcich: The function of Orgasm, «tr. 142.
Diagram: odnos med otroškimi psihičnimi vsebinami nevrotičnega konflikta in seksualno stazo9
PSIHONEVROZA Z ORGANSKO NEVROTIČNIM JEDROM
FANTAZIJA . . / (d) INCESTA (c)/ENERC,IJA PSIHONEVROZ
FIKSACIJA r—-i ^_
NA STARŠE LJ	^	U
PSIHONEVROTIČNA ZAVORA GENITALNOSTI
DRUŽBENA ZAVORA
(a)
a - družbena inhibicija gcnitalnosti, ki povzroča stazo (0) b - staža povzroča fiksacijo na starše (historična vsebina) e - fantazija incesta d - energetski izvor psihonevroze e - psihonevroza vzdržuje stazo (sedanja staža energije)
Tako zastavljen problem tesnobe in nevroze zmanjšuje absolutno determiniranost pomena otroških "incestualnih" fantazij oz. psihističnih vsebin konflikta, ki drugače obvladuje psihoanalizo. To nam omogoča, da si postavimo nekaj pomembnih vprašanj o vzrokih nevrotizaeije (historičnih in dejanskih), hkrati pa ponuja možnost, da si z drugačno ureditvijo dejanske situacije telo (brez organov) organizira zadovoljitev svoje želje.
ANALIZA KARAKTERJA
Pred letom 1924 psihoanaliza ni imela izoblikovanega sistematičnega pristopa k psihoterapiji. Poznani so bili siccr fenomeni transference in odpora, poznana je bila tehnika prostih asociacij in interpretacij in znano jc bilo tudi Freudovo geslo: "Kjer je bilo ono, naj sem jaz", oz. ozaveščanje nezavednega. Eden izmed izhodov iz takega kaotičnega stanja jc bila Rcichova analiza karakterja10
Bistvene značilnosti karekterno analitskega pristopa bi lahko takole povzeli:
-	predmet analize jc oseba kot celota in nc le simptom;
-	v transferenčni situaciji sc kažejo karakteristične obrambe jaza;
-	najprej se interpretira sedanji pomen karakterističnega odnosa analizanda do analitika in šele potem sc obclodanja globje vsebine;
-	karakterne obrambe jaza so strukturiranc v slojih lako, da so površinski sloji v dinamičnem odnosu z globjimi (karakterni oklep).
9	Ibid.,str. 124.
10	Formuliranje analize karakterja v veliki meri počiva na Reichovem delu v dunajskem "Tehničnem seminarju", ki je bil ustanovljen predvsem z namenom, da se ustvari psihoanalitična teorija terapije. V letih od 1924-30 je seminar potekal pod Reichovim vodstvom. Verjetno je seminar v veliki meri vplival na nastanek ego-psihologije, saj je bila med drugim csna od rodnih udeleženk seminarja Anna Freud. Vloga Rcichovih terapevtskih principov pa jc preccj razvidna tudi pri večjem številu takoimenovanih novih terapij. Fritz Perls, začetnik gestah terapije, je bil na primer Reichov analizand.
Za analizo karakterja jc značilen odnos analitika do analizanda pri soočanju s karakternimi odpori. To se je izkazalo še posbej pri analnih-obscsivnih in pasivno-fcminilnih karakterijih, ki per defenitionem niso sposobni prostega asociiranja. Z razvojem Reichovc terapije je aktivna vloga terapevta prihajala čedalje bolj do izraza, pomen transference pa jc postajal čedalje bolj obroben in instrumentalen.
KARAKTERNI OKLEP
V nedrjih analize karakterja se je razvil kocept karakternega oklepa. To naj bi bil skupek vseh karakternih obramb jaza. Funkcija obrambe jc večplastna. Posameznika branijo tako pred grožnjami iz zunanjega sveta, kot tudi pred njegovimi lastnimi impulzi. Med slednjimi sta mišljena predvsem spolnost in tesnoba, ali bolje rečeno, predvsem tesnoba in posredno spolnost
Spolni impulzi namreč po Rcichovcm mnenju niso ogrožujoči sami po sebi, ogrožujoča jc tesnoba, ki jo sprostijo. Rcichovski skupni princip utripanja velja namreč tudi za izmenjavo spolnosti in tesnobe, prijetnega in neprijetnega. Rcich vzpostavlja funkcionalno identiteto med telesnim širjenjem in krčenjem ter spolnostjo in tesnobo kot tudi usmerjenostjo proti svetu in od sveta stran.
PERIFERIJA
Diagram: funkcionalna identiteta in antiteza spolnosti in tesnobe
Do nevezane tesnobe pride tako, da spolni impulzi ne najdejo zadovoljujočega objekta ali (kot bi sc raje izrazil in se izognil psihoanalitizmu) zunanje povezave, s čimer se obrne in spremeni v tesnobo. Da bi se izognil drugemu, se posameznik odreče prvemu in se obda z oklepom obramb, ki onemogočajo izraz spolnih kot drugih, sekundarnih impulzov.
NADOMESTNI STIK
OKLEP
To pa še ni vsa zgodba o usodi gona; funkcija oklepaje tudi v tem, da omogoča vsaj nadomestiti stik s svetom. Ni potrebno razlagati, daje v stiku tisti del gona, ki se lahko plasira, ki jc družbeno sprejemljiv.
Strukturalno - topična lastnost oklepa naj bi bila, da je razslojen. Rcich je baje uporabljal primerjavo s čebulo, in sicer, daje analiza karakterja podoba lupljenju čebule, saj gre za odkrivanje sloja za slojem, da bi prišli do jedra. Ta metafora se jc šc večkrat uporabljala na področju humanistične psihologije, saj implicira, da obstaja v človeku neko naravno jedro, samo po sebi dobro in nepokvarjeno, ki pa se jc pokvarilo pod udarom nenehnih groženj in frustracij iz okolja. Mene to lupljenje bolj spominja na ruske babuške, kjer, ko odpreš eno babuško, najdeš v njej manjšo in v tej šc eno manjšo, in tako naprej do zadnje. Ko odpreš zadnjo, ne najdeš v njej ničesar, kot da bi jo nekdo ukradel, tisto, ki naj bi pojasnila ves misterij babušk. Čc pa najdeš zadnjo, ti je ta najbolj pri srcu, saj jc to tista, ki si jo našel.
Humanistični podobna je tudi Rcichova shematska delitev oklepa na tri sloje. Zunanji sloj je tisti, ki služi stiku z družbenim okoljem, drugače poimenovano družbena fasada, maska, obraz. V njem sc kaže posameznik na njemu karakterističen način na priljuden in vljuden način. Poleg tega ima ta sloj funkcijo potlačenja impulzov srednjega sloja. To naj bi bil sloj pošasti, nesocializiranih in frustriranih demonov in ostale psihoanalitične mcnažcrijc. Pod obema pa se skriva jedro osebnosti, naravni homunkulus, ki ga Rcich poimenuje genitalni karakter, karakter, ki ni ostal fiksiran na nobeni prcdgcnitalni fazi seksualnega razvoja. Rcich in njegovi zasledovalci mu pripisujejo personalni obstoj in ga opisujejo kot orgastično potentnega, spontano heteroseksualnega in spontano monogamnega, vendar zmožnega racionalne prekinitve, ki uživa v svojem neodtujenem delu in ima fleksibilno in racionalno mišljenje, je čustveno topel in fleksibilen ne samo v izražanju ljubezenskih čustev, ampak tudi, če je treba, jeze in strahu. Imel naj bi neposreden stik z naravo, sc polno zavedal tako svojih zunanjih kot notranjih dražljajev, bil bi socialno orientiran in zmožen prilagajanja,
vendar brez strahu pred iracionalnimi zapovedmi, skratka, pravi psihološko/terapevtski superman, kakršne naj bi proizvajala (nco)rcichovska psihoterapija. Seveda jc to utvara. Sam nisem nikoli srečal takega človeka, tudi med reichovci nc. Pač pa so ljudje, ki so bolj ali manj fleksibilni, gibčni, iskreni, potentni itn., vsak pa s seboj nosi svojo "nevrozo" za vedno.
Tovrstna ikonografija, ki jo lahko posamezni rcichovski izseki vzdržujejo, izhaja predvsem iz statičnega pojmovanja obramb oz. oklepa. Oklep nudi podobo nečesa, kar človek ima, z analizo pa se odstrani in iz oklepa sc rodi nov posameznik, kot sc rodi princ iz žabe. Na nek način jc to cclo res, vendar pa je točnejši opis ta, da postane oklep stvar, ki jo človek lahko uporablja. Gre za to, da v nevrotičnem karakternem oklepu prevladujejo prisile ponavljanja, da je človek s fiksiranjem na posamezne dele telesa in na svojo družinsko situacijo v svojem vedenju redundanten. V tem smislu jc genitalni karakter manj redundanten nefiksiran na pomene investiranega telesa in možni agens kolektivnih izrazov želje.
MIŠIČNI OKLEP
Analiza karakterja in usmerjenost v interpretiranje odnosa tukaj in sedaj sta logično pripeljali do tega, da jc postala predmet intcrprctacijc tudi telesna drža, s katero so klienti vstopali v analitično situacijo. Reakcije na interpretacije so bile dovolj močne tako glede sproščanja afekta, kot v tem, da so afekti imeli močno izraženo vegetativno komponento. To je bilo za Rcicha v tistem času šc posebej pomembno, saj se je takrat ukvarjal z funkcionalno identiteto med tesnobo in spolnostjo ter med delovanjem simpatičnega in parasimpatičnega kraka avtonomnega živčnega sistema (AŽS). Prišel jc do sklepa, da ima tudi karakterni oklep ustrezen telesni antipod, in siccr v karakterističnih mišičnih držah, oz. bolj precizno rečeno, v karakterističnih skupinah kronično napetih oz. mlahavih mišic. Funkcija teh habitualnih mišičnih kontrakcij ni zgolj psihološka, kot jc to pri histeriji, kjer gre za investiranje psihičnih vsebin v dele telesa. Neprožnc skeletne oz. progaste mišice onemogočajo oz. zmanjšujejo tokove telesnih tekočin, s tem tudi koloidnih razmerij in električnih tokov, in tako posredno delujejo na delovanje AŽS, vitalnih organov ter na energetsko presnovo. Na ta način progasto mišičevje blokira tako tokove telesnih občutkov kot tudi tesnobe in spolnosti. Funkcionalno jc torej dosežen isti rezultat kot pri blokiranju tesnobe in spolnosti s karakterinimi obrambami. Pri tem velja opozoriti na to, da človek lahko vsaj delno usmeri pretakanje energije oz. delovanje vitalnih organov prav s pomočjo progastih mišic, ki jih oživčujc ccntralni živčni sistem (CZS) in so torej pod vplivom idcacijskih in rcprczcntacijskih proccsov in tudi volje, pa čeprav nezavedne, čeprav so prav ti organi in funkcije oživčeni z AŽS in so torej zunaj dometa voljnih psihičnih proccsov. Tako lahko posredno s pomočjo progastih mišic z voljo (tudi nezavedoma) kontroliramo nehotno pojavljanje čustev. Marsikdo se bo spomnil, kako jc kdaj kot otrok zadrževal dih, ko gaje bilo strah. Po eni strani zato, da bi bolje slišal, kaj se okoli njega dogaja, po drugi strani pa je s tem, pa čeprav morda ne preveč uspešno, zadrževal naraščanje čustva v njem samem. Vojaška poza "trebuh noter - prsa ven" in moralna preža gospe z mcdcnico, ki jo vleče za sabo, medtem ko ponosno raca, sta dva arhetipa strogo nadzorovanih emocionalno energetskih sistemov.
Energetski tokovi potekajo v dveh smereh. Prva in osnovna smer je ccntcr-periferija. Ta smer sledi kardiovaskularnemu sistemu in AZS (lahko bi rekli tudi obratno, da ti sistemi sledijo tej smeri). Druga smer sledi telesni osi in prebavni cevi ter CZS. Medtem ko je oklep prve smeri splošen in se kaže v hipo- ali hipertoničnem mišičevju in drži, pa je oklep vzdolžne smeri strukluriran tako, da nasprotuje tokovom segmentalno in pravokotno.
Rcich jc opisoval očesni, ustni, vratni, prsni, preponski, trebušni in medenični segmet.11 Tu sc nc bomo ukvarjali s podrobnim opisovanjem delovanja posamenih segmentov. Naj omenim lc to, da vsak segment ali z blokado ali z izrazom daje svoj ton izraženemu čustvu. Vendar pa jc Rcichova ugotovitev, da čustva nimajo sama na sebi posebnega pomena in so lc izraz gibanja plazme (emocija - ex - movcrc - iz(raz.no)-gibati). Lc naknadno jih lahko prevajamo v jezik besed oz. povezujemo z ravnmi označevalnih semiologij.
TERAPIJA
Rcich jc v manj kot 20-tih letih prehodil kar precejšno pot. Od analize odporov in karakterja do biofunkcionalnc terapije, od intcrprctacijc odnosa klicnta do analitika do manipulacij posameznik mišic in osvobajanja čustev in energetskih tokov. Od psihoanalitskih izhodišč jc ostalo le šc malo, razen kavča. Glavne teme, ki zanimajo rcichovsko terapijo, so mišični bloki, utripanje organizma (dihanje, vegetativne funkcijc, nehotni gibi) in pa sproščanje nakopičenih afektov, ki jih klicni do takrat ni mogel sprostiti in so terapevtu dokaz, da terapija deluje s ciljcm, da sc doseže sproščeno harmonično delovanje telesa (refleks orgazma). Ob tem pride seveda do spontanega spominjanja travm iz otroštva in drugih psihičnih vsebin. Vendar pa jc vtis tak, da imajo te vsebine lc periferno funkcijo. Terapevt jih priznava, sc jih veseli, saj mu dokazujejo, da jc psihoterapevt, vendar pa niso deležne tiste pozornosti, kot zgoraj našteti elementi terapije - telo, tokovi, izraz afektov. Rcich jc siccr žc včasih, ko jc žc popolnoma spremenil svoj terapevtski stil in metodo, zatrjeval, da čisto brez analize karakterja ne gre. Nco-rcichovci to za njim ponavljajo, vendar pa jc redko kateri usposobljen v psihoanalitičnih veščinah, pa tudi sama usmeritev jc taka - aktivna in "matter of fact", da za pravi, pasivni, psihoanalitični pristop ni prostora. Nco-rcichovci sc zato zatekajo k novejšim psihoterapevtskim tehnikam, kot so na primer gestalt terapija, rogerianska terapija, cncountcr tehnike ipd. Kakorkoli žc, lahko ugotavljamo, da gre pri nco-rcichovskih tehnikah za rcdukcionizcm na biološko funkcijo. In kaj jc potem tisto, kar v konkretni (nco-rcichovski) terapiji deluje?
^' Glej W. Rcich: Character Analysis, Vision Press, London, 1973.
Prva, temeljna in neizpodbitna ugotovitev je, da se klient zave svojega telesa, kar je, moramo priznati, velika sprememba, saj večina ljudi v naši civilizaciji sploh ni pozorna na svoje telo (pa čeprav ga časti, trenira, malikuje in joggira). Druga ugotovitev je, da doživi nekaj močnih izbruhov čustev, ki jih doslej ni poznal, izražal, kot da bi na njih pozabil. S tem v zvezi bo doživel nekaj močnih katarktičnih trenutkov ob izbruhu jeze, sovraštva, žalosti, joka, veselja in hrepenenja. Doživel bo valovanja sladkih in toplih tokov po telesu, pa tudi krčev, telesne bolečine ipd. Doživel bo olajšanje, po nekaterih scansah se bo počutil kot prerojen. Gledal bo z drugimi očmi, zbistril sc mu bo pogled, barve bodo bolj jasne in žive, nekaj trenutkov bo doživel, ko se mu bo zdelo, daje v prav intimnem stiku z naravo. Doživel bo trenutke, ko bo "izgubil" ego, ko sc mu bo občutek jaza raztopil v prcplavljanju občutkov enosti z drugim. Različnih občutkov, ki jih nudijo doživetja rcichovskc terapije, bi lahko našteli šc, kar dobrih, kar slabih. Ob teh doživetjih sc mu bodo obudili spomini na krivice, ki jih jc v različnih obdobjih doživel, pa jih je "pozabil". Marsikateri spomin mu bo obudil, kot da se to dogaja tukaj in zdaj12. Z vsem tem sc mu bodo odprle različne možnosti za raziskovanje samega sebe, za sprehajanje po kanjonih zavednega in nezavednega. Ob teh dogodkih sc mu bo zgodilo tudi marsikaj zdravilnega. Morda bo zmogel nekaj novih moči, da si uredi neke probleme, ki jih prej ni mogel, lahko da mu bodo stvari padle skupaj tako, da bo prebrodil različne stiske, rešil konflikte itn...
In čc se vse to pripisuje znotraj terapevtskega okvirja neki terapevtski akciji, vemo, da je prav tako pomembno za ureditev vsakdanjih personalnih problemov prav vključevanje v neko družbeno telo, ki sc v tem primeru formira okoli te terapevtske aktivnosti.
Ob zgornjem personalno obarvanem opisu delovanja rcichovskc terapije, pa čeprav jc njeno delovanje tako očarljivo in vznemirljivo, kot tudi privlačno za človeka, ki si želi psihičnih avantur, pa bi lahko še vedno zamerili (neo)rcichovskem pristopu biofunkcionalisličen delerminizem. Pristop k terapiji, gledan z vidika funkcij energetskega pretakanja in mišičnih blokov, vzpostavlja identiteto med telesnim in duševnim. Na svoji lasmi ravni funkcioniranja jc tudi upravičen, kritična točka tako zastavljenega delovanja pa je, da ima v pomenski ravni orgazem vlogo označevalnega absoluta, ki mu je vse drugo podrejeno. Psihična raven preneha imeti svojo avtonomnost delovanja in, če naj uporabim rcichovc izraze, od funkcionalne identitete in antiteze ostane samo šc identiteta. In kjer v psihoanalizi kraljujeta edip in falos, v biocncrgetski terapiji uraduje orgazem, energija, telo. S tem ko sc vse zvede na telo, telo postane postvarjena entiteta. Če se psihoanaliza podvrže telesne tokove s psihičnimi rcprezcntacijami, si rcichovska terapija podvrže psihične tokove s telesnimi. V tem smislu ne vidim nobene razlike, ki jo vzpostavlja Jacobi v Družbeni amneziji, med postvarujočim delovanjem novih terapij (kamor sodijo tudi (nco)rcichovske) in psihoanalitično cdipalizacijo. V bistvu gre pri obeh za normalizacijske taktike oblasti. Razlika je zgolj v poudarku.
Če ima rcichovska terapija torej to moč, da pri posamezniku sproži delovanja, ki uhajajo njegovi strukturi, ostane vprašanje, kje sc zopet ujamejo. Po mojem mnenju je ravno aparat terapevtskih šol (kar je tu mišljeno tudi zelo konkretno) tisti, ki ima sredstva za njihovo ponovno zajetje. Preprosto, terapevtska šola da na
12
Plastično obujanje spominov gre včasih tako daleč kot rojstvo. Včasih se spominja samo telo. Pri pod oživljanju rojstva so pri nekaterih zasledili ludi take reflekse, ki jih imajo samo novorojenčki, kasneje pa ugasnejo.
razpolago svojim privržcnccm aparat poimenovanja novih dogodkov. Če privrženca (lahko rečemo tudi klienta, vendar se ne smemo slepiti, da gre samo za pogodbeno razmerje - jaz tebi denar - ti meni terapijo) reichove šole nekje zaščemi, začuti toploto, mravljince ali doživi tudi kaj bolj dramatičnega, si bo lahko rekel: "To je energija." Čc sc mu bodo v življenju stvari zakompliciralc, če so bo s kom skregal, bo lahko zamahnil z roko in rekel: "To je del mojega terapevtskega proccsa, terapevtska reakcija."
Mišični bloki, ki so sc v toku terapije sprostili, so sc transponirali na delovanje terapevtskega telesa. Mišični oklep je zamenjal socialni oklep. Posamczniksc lahko giblje bolj prosto, vendar znotraj meja, ki mu jih narekuje terapevtska dejavnost.
ORGON
Orgon (iz organizem, organsko, orgazem) jc ime, ki gaje Rcich dal obliki energije, ki jo je odkril konec 30-tih let. Lahko bi sklepali, da je orgon nekakšna metafora, podobna libidu, nekakšen skupni princip delovanja različnih bioloških energij, tokov, skupni imenovalec funkcionalno identitete živih stvari. Pa je več kot to. Je tudi hipoteza, narejena na podlagi trdnih opazovanj in eksperimentov. Več teh eksperimentov je tudi za današnji čas presenetljivih in dejstvo jc, da jih Rcichova hipoteza še najbolje razlaga. Kot pri vseh energijah, tudi tu ostaneta zgolj hipoteza, ki jo lahko dokazujemo preko učinkov. Tukaj imam namen na kratko in površno prikazati nastanek te Reichove teorije in jo ilustrirati z nekaterimi poskusi in opazovanji.
Rcich jc prišel do odkritja orgona, ko je proučeval električne potenciale živih bitij. Kajti menil je, da jc orgazem predvsem električni proccs. Ko je z meritvami potencialov kože potrdil svojo hipotezo o funkcionalni identiteti spolnosti in tesnobe, jc hotel podobne meritve izvajati tudi na cnoccličarjih. Do prodora na novo področje je prišlo, ko si je postavil naivno vprašanje, kako priti do enoceličarjev. Iz osnovne šole vemo, da so to naredi tako, da sc namoči seno. V senu naj bi bile ciste enoceličarjev, ki se v ugodnih pogojih odpro in cnoccličarji oživijo. Bolj natančno opazovanje pa je pokazalo, da se cnoccličarji ne razvijajo iz cist, pač pa da se iz v vodi razpadajoče snovi oblikujejo mešički (žepki), ki sc gibljejo podobno kot živa bitja in se kasneje organizirajo v cnocclični organizem. Pokazalo se je tudi, da sterilizacija sena v določenih pogojih nc samo da nc onemogoči tega proccsa, ampak ga cclo pospeši. Rcich jc prišel do podobnih rezultatov tudi z drugimi snovmi (npr. z železnimi opilki, premogom), tudi s takimi, ki imajo anorgansko sestavo. Mešičke, ki nastanejo pri razpadanju snovi, je poimenoval bione. Bioni predstavljajo nekakšen vmesni člen med živo in neživo snovjo. To pa ima seveda svoje implikacije glede vprašanja biogeneze.
Opazovanje bionov jc Reiehu nudilo veliko materiala za zaključke glede osnovnih značilnosti življcnskih proccsov. Ena izmed stvari, ki jih jc opazil, jc bila, da imajo bioni poseben plavkast sij. Ta sij jc bil šc posebej močen pri kulturah bionov, ki jih jc Rcich pridelal iz peska z morske obale. Z opazovanji jc ugotovil, da jc to posebne vrste žarčenje, ki ima različne učinke, med drugim tudi na elektroskop. Da bi
eksperimentiranje z elektroskopom lažje kontroliral, jc v temni sobi zgradil Faradcyevo kletko, ki naj bi ščitila eksperimentalno polje pred elektrostatičnimi vplivi iz atmosfere. Stranski učinek tega eksperimenta je bil zopet pomembnejši od načrtovanega. V temnem prostoru je bilo videti, da je sevanje prisotno v atmosferi tudi takrat, ko v okolici ni posebnega vira (bionov). Rcichov sklep na podlagi tega in drugih opazovanj je bil, da jc opazoval sevanje nove vrste energije, ki naj bi bila vseprisotna in značilna predvsem za živa bitja. Sledila jc še vrsta drugih eksperimentov, s katerimi si je prizadeval pojasniti delovanje tc energije in fenomenov, vezanih na njo. Reich je trdil, da je učinke orgonske energije moč opazovati vizualno, da se njeno prisotnost da dokazati preko toplotnih učinkov, z gcigcrjcvim števccm in z elektroskopom. Nekateri njegovi eksperimenti so imeli prav neverjetne učinke. Neverjetne v smislu, da sc jih z obstoječimi teorijami nc da razložiti in da opozarjajo na pojave, ki jih naš mehanistični in racionalistični um nc more dojeli in se jim raje izogne. Zunaj okvirov tega eseja bi bilo, da bi se tukaj lotili bolj podrobnega opisa in ovrednotenja Rcichovih odkritij. Zato se bomo omejili na kratek prikaz delovanja njegovega najbolj znanega stroja -orgonskega akumulatorja.
ORGONSKIAKUMULA TOR
Orgonski akumulator jc pravzaprav zelo preprosta stvar, tako zelo preprosta v dobi zapletenih strojev, da nujno napeljuje na misel, da je vmes neka vrsta prevare, ali pa začudenje, da sc tega ni pred Rcichom nihče domislil. Gre namreč za preprosto škatljo, katere edina posebnost jc, da jc z zunanje strani obložena z organsko snovjo (npr. les, vata, volna, baje pa dajejo šc boljši učinek sintetične snovi, kot npr. polivinil, steklena volna), na notranji strani pa jc obložena s kovino (najboljše učinke daje galvanizirano jeklo). Rcichova teorija, kako ta škatlja deluje, jc približno takale:
Organski material ima lastnost, da privlači in absorbira orgonsko energijo, kovina pa hkrati privlači in odbija. Čc ju kombiniramo, pride na kovinski strani do bolj izraženega orgonskega sevanja.
ATMOSFERSKI ORGON
Če pa prostor zapremo, dobimo pojačano polje orgonske koncentracije.

ATMOSFERSKI ORGON
PRIVLAČI
ABSORBIRA
ORGANSKA SNOV
KOVINA
Kot vidimo, jc izraz akumulator morda zgrešen, kajti funkcija Rcichove naprave ni v akumulaciji energije, ampak v konccntraciji oz. kondcnzaciji sevanja, ki tudi siccr obstaja v atmosferi.
Do človeškega organizma se prenese energija s sintropičnim učinkom. Orgonska energija sc namreč obnaša nasprotno drugemu zakonu termodinamike. Sc pravi, da dva orgonotska sistema nc težita k ravnotežju, temveč obratno - močnejši sistem "srka" energijo iz šibkejšega. Sc pravi, četudi je konccntracija orgona v akumulatorju močnejša kot v atmosferi, jc šc vedno mnogo manjša kot v človeškem organizmu. Človeški organizem, ko sede v akumulator, po principu obrnjenega drugega zakona termodinamike črpa iz zgoščene orgonske atmosfere.
Učinek orgonskega akumulatorja na človeški organizem je na splošno blagodejen. Sedenje v akumulatorju vzbuja parasimpatično delovanje AZS, se pravi, sprošča (mirnejši pulz, stimulira prebavo, mišični tonus, poviša sc temperatura, im.). Včasih se pojavijo tudi občutki "mravljincev", slabotnega utripanja, ščemenja ipd., kar naj bi bila posledica energetskih tokov v telesu.
Orgonski akumulator ima še druge učinke, ki niso vezani na človeški organizem. Med njimi jc tudi ta, da sc znotraj škatljc rahlo zviša temperatura (cca 1°C). Zelo
ilustrativni pa so eksperimenti, ki jih je izvedel 1976 v Rimu Gabriele Aronica13. V organske škatlje jc spravljal razne sadeže, zelenjavo in jajca. Hkrati pa jc imel šc kontrolne škatlje, ki so bile sestavljene samo iz organske ali kovinske snovi, tc iste predmete pa jc puščal na prostem. Kontrolni predmeti so seveda zgnili, medtem ko so sc tisti v orgonski škatlji nekako balzamirali. Jajca so, na primer, dobila na površini neke vrste varovalni cmajl, kot sc včasih zgodi z ubitimi jajci v hladilniku. Najbolj presenedjiv eksperiment pa je bil z neko sredozemsko rastlino z mesnatimi listi. Ta rastlina sc razmnožuje ravno z listi. Ko namreč list odpade in pristane v ugodnem okolju (zemlja, vlaga, svedoba), iz dna lista požene kalčck, iz katerega sc razvije koreninica in poganjek. Prcdno se nova rastlinica prime v zemljo, porabi hrano, ki jc shranjena v listu. Pri eksperimentu Aronice so listi, ki jih je imel v kontrolnih škatljah, ovcncli, listi v akumulatorju pa niso, šc več - pognali so kalčke. V času, ko sem imel priložnost opazovati potek eksperimenta, so bile to že za pedenj velike rastlinico. Pri tem pa jc bilo videti, da niso izrabile niti malo hrane iz lista, ki je ostal tak, kot jc bil. Vse to se jc zgodilo brez vode, zemlje in cclo brez svetlobe (v škatlji). Mislim, da so ti rezultati dovolj zgovorni in da lahko zaključimo, da se je Rcich ukvarjal s fenomeni, ki jih obstoječi znanstveni aparat nc more razložiti. Torej naj rečem, da kljub temu, da jc bil nor, njegova odkritja in izumi delujejo. Kot vprašanje lahko postavimo le to, koliko veljajo teorije, ki jih je na podlagi teh opazovanj razvil. Mojc mnenje kot laika na tem področju jc, da imajo Rcichovc teorije šc največjo moč razlaganja teh fenomenov.
DEVIANTNA ZNANOST - IZTIRJANJE IN UTIRJANJE
Rdeča nit, ki se vleče skozi Rcichovo življenje in delo, jc deviantnost, odstopanje od norm, od uveljavljanje družbenih rcsnic in dejstev na več področjih. Četudi smo lahko opazovali pri Reiehu določena odstopanja žc od samega začetka njegovega dela (v okviru psihoanalize vztrajanje na spornih teorijah, druženja z marksizmom in politiko), pa lahko vidimo, daje nadaljevanje poti pomenilo progresivno družbeno izolacijo kot tudi večanje bizarnosti vsebine njegovega dela. Krog njegovih sodelavcev se jc manjšal (siccr v valovih, pa vendar), da bi na koncu, po nekem tveganem eksprimetnu o učinkih orgonske energije na jedrsko, ki jc popolnoma razsul skupino tistih sodclavccv, ki so z njim vztrajali, ostal popolnoma sam. Ni naključje, da jc umrl v zaporu, kamor jc prišel, ker ni hotel upoštevati odloka sodišča o prepovedi razširjanja orgonskih akumulatorjev in torej omejevanja njegovega dela. Sodišču sc ni hotel ukloniti z norim in genialnim argumentom, češ, da jc njegovo delo lahko predmet le znanstvenega presojanja, nc pa juridičnega.
Reichova deviantnost jc bila deviantnost s substanco. Vedno jc lahko ohranil svoj prav. Substanca neke deviantnosti je bila od samega začetka v njegovem terapevtskem delu, ki mu je potrjevalo njegove teorije (kot tudi prinašalo sredstva za financiranje raziskav). To, da terapevtska praksa potrjuje teorijo neke terapevtske šole, jc prejkone zakonitost, vendar je treba poudariti, da je bil Rcich verjetno nadpovprečno ccnjcn in uspešen tudi v okviru vsakodnevne pragmatikc. Nadalje je snov za substanco svoje
13	•	.....
Za eksperimente sem izvedel iz prve roke in imel priložnost opazovati učinke. Pozneje pa sem izvedel, da so bili rezultati
objavljeni v prvi številki reichovske revije "Pulsazionc" v Rimu.
dcviantnosti oz. svojega prava črpal iz svojega družbenega angažiranja na področju seksualne politike. Stotine tisočev članov organizacije (sex-Pol),ki jo jc vodil, jc verjetno argument za definiranje samega sebe kot nekoga, ki jc na pravi poti. Ko jc bil bolj osamljen, pa so mu svoj (deviantni) prav dokazovali biofizični eksperimenti. Ti mu niso samo pomagali proizvajati teorijo, ampak znova potrditi tiste, ki jih je že prej proizvedel.
Nc vem, ali se je smiselno vprašali, ali jc bila njegova ustvarjalnost posledica izobčenja in osamljenosti ali pa jc bilo obratno, da jc bilo izobčenje posledica njegove ustvarjalnosti. Verjetno velja oboje. Reichova usoda pa potrjuje, da jc potrebno ostati zunaj normalne in normalizirajoče znanstvene skupnosti in osrednjih tokov misli in znanja, čc naj bo produkcija ustvarjalna in inovativna. Pri Rcichovcm opusu najdemo za to več vzrokov.
Rcichovo delo je segalo na preveč različnih področij (psihologija, psihiatrija, somatska medicina, biologija, fizika, astronomija... in šc več, da bi bilo lahko prebavljivo za enodimenzionalno, specializirano znanost. Izražano jc bilo v jeziku, ki jc tuj znanstvenemu jezkovnemu aparatu, da bi se lahko integriralo v znanost njegovega časa (kako naj empatija služi fizikalnemu raziskovanju,?!! npr.). Njegovo delo jc res tako odtrgano, da se verjetno bolj smiselno vprašati, kako to, da jc od njega sploh kaj ostalo, da ni utonilo v pozabo ter da ni Rcich ostal zapisan lc v enciklopediji mrtvih norih znanstvenikov. En del odgovora bi bil, da le ni bil toliko osamljen, da bi njegova smrt nc pustila ničesar za seboj. Nasproti in v paradoksu z njegovo deviantno izoliranostjo jc bil večji del življenja močno družbeno angažiran. In čeprav jc bil Rcich močna osebnost, da so drugi v njegovi prisotnosti zbledeli, in se zdi, da jc njegovo delo pretežno individualno, jc verjetno bližje resnici, da jc bil Rcich vedno v skupini, da si jc vedno hotel ustvariti gibanje14 To mu jc ludi uspevalo in na nek način si je ustvaril apostole, ki so po njegovi smrti ponesli njegovo besedo v svet. Verjetno na področju psihoterapije ni nikogar, razen Freuda seveda, ki bi ga sledilo toliko različnih šol kot Rcicha. To pa kaže, da jc Rcich ustvarjal sredi močnih skupinskih proccsov (in jih tudi sam ustvarjal), ki se iztekajo tudi šc po njegovi smrti.
Hipoteza, razširjena med njegovimi privržcnci, jc, da je bil Rcich pred svojim časom. Čeprav sc nekatere njegove teme pojavljajo danes brez kontraverzij, ki so jih povzročile v času svojega nastanka, tudi nc da bi se posredno ali neposredno skliccvale na Rcicha (npr. psihosomalski vidiki raka, sintropija energije im.), pa sem mnenja, da zgorna hipoteza nc drži povsem. Rcich jc bil res otrok svoje dobe, hkrati pa jc izstopil iz strukture, ki jo jc lc-ta obvladovala. Res jc tudi, da sta sc tematika in struktura znanosti 30 let po njegovi smrti spremenili, vendar pa nc toliko in tako, da bi lahko integrirali v svojo strukturo Reichov opus v ccloti. Kar jc danes Rcichovcga integrirano v znanosti (ali v njeno obrobje), so samo drobci. In pomembno jc, kaj so storili tisti, ki so dele Rcichovcga opusa pripeljali spet nazaj, da bi ustrezali trenutku.
Čc pogledamo, kaj jc danes od Rcicha ostalo, bomo našli tri večja in ločena področja. Na Rcicha se sklicujejo na področju družboslovja (freudomarksizem), na področju psihoterapije in na področju obrobnih, para-znanosli. Na vsakem področju se sklicujcjo na Rcicha iz posameznega obdobja in na posamezen segment njegovega opusa. In na vsakem od teh področij je potrebno sklicevanje na Rcicha vmestiti v
14
V čemer sc razlikuje od 1'cnichcla, s katerim sta vrsto let delila usodo začetnikov levičarske psihoanalize. Ta se je poznsje enkapsuliral v krožku skupine somišljenikov in lako prikrito deloval, da je do Jacobijcve knjige ostal pr&klično pozabljen. Videli R. Jacoby: Poliskivanjc psihoanalize, SIC, Beograd, 1986.
strukturo danih razmerij družbene moči. Reichovi "nasledniki" počnejo bolj uspešno natanko tisto, kar je počel Rcich, pa mu ni uspelo. Reichov način, kako nasprotovati tcndcncam, da bi njegovo produkcijo odneslo, je bilo z vokvirjanjem v znanosti, šc posebej v medicinski model. Reich je do konca, pa čeprav nc povsem uspešno, gradil na primatu abstraktne avtoritete znanosti in na strukturiranju svojega predmeta dela na način medicinskega modela. Na koncu ga je to pripeljalo do položaja, ko je mogoče razumeti, da bi bili predmet njegovega zdravljenja celo človeštvo ali cclo planet. Pobegi iz utirjenj normalnega dajejo veliko moči. Vendar pa sc ta moč znotraj okvirja, ki si gaje Reich definiral, interpretira kot omnipotcntnosL Ta interpretacija pa nujno nosi impotcnciranjc zajetega ubežnika. In tako se iztirjenost, vrnjena v subjektiviziran odnos, izkaže za paranojo, četudi je ta kruto realna (Rcichova borba s čustveno kugo). V nihanju med vtirjenemm in iztirjenjem leži tudi moč in nemoč WR.
In če Reiehu ni uspelo obdržati svoje ladje v mirnih vodah z vztrajanjem pri medicinskem modelu, jc to uspelo nco-reichovccm. S tem, da so se usmerili v tržišče novih terapij. Še toliko lažje, ker dandanes psihoterapija ne pomeni prodajanje uslug, ampak robe. Človek od terapije pričakuje, da bo dobil (za denar) svoja čustva, izraz, telo, spoznanje, zdravje, edipa ipd. Podobno velja za para-znanstvene prakse (še zlasti na področju medicine), ki se tudi včasih sklicujcjo na Rcicha. Pri vsem tem tako vmestitev omogoča ravno redukcija na eno. To eno postane blago oz. menjalna vrednost nekega dogodka. Tako Reichovske prakse nihajo med postvarjeno eksistenco na tržišču in med koletkivnim izrazom, ki ga omogoča reichovsko telo. Zdi se, kot da prva tendenca prevladuje.
Noam Chomsky
Objavljamo del prispevkov s simpozija ob izidu knjige Noama Chomskega Znanje jezika, ki jc bil v marcu 1989 v Cankarjevem domu v organizaciji Slovenskega filozofskega društva in založbe Mladinska knjiga.
Chomsky, Kripke, Wittgenstein
ANDREJ ULE
Chomsky jc posvetil dve poglavji v svoji knjigi "Znanje jezika" (1989) svoji obrambi poznavanja jezikovnih pravil, tj. svoji tezi o vrojenosti nekaterih jezikovnih pravil in o možnosti njihovega prepoznavanja. Predvsem jc pomembno poglavje, kjer poskuša zavrniti Kripkcjcvo in Wittgcnstcinovo kritiko "prepoznavanja" oz. "znanja pravil". Kot jc znano, jc Wittgenstein v svojem delu Filozofske raziskave posvetil veliko prostora prav "poznavanju pravil" in temu, kako sploh "sledimo pravilom". Pri tem jc zavrnil vsa običajna pojmovanja znanja o pravilih, med drugim tudi "notranji naturalizem" pravil, tj. predstavo o tem, da so pravila lahko nekakšna notranja dejstva Človeka, ki tičijo bodisi v fiziologiji možgan ali v našem duhu in ki jih lahko odkrijemo z opazovanjem človekovega vedenja/govora.
Po Wittgcnstcinu je namreč jezik in z njim sploh vse človeško pravilnostno ravnanje (pa tudi "odstopanje" od pravil) nezvodljivo na karkoli drugega, kar nc bi bilo tudi samo spet pravilnostno ravnanje. V primeru posameznega pravila pa po Wittgcnstcinu ni mogoče "od zunaj", tj. mimo rabe pravila prepoznati ali utrditi nekega pravila. Po Wittgcnstcinu sc mora zato vsaka razlaga pravil nekje končati, od lam dalje jc nesmiselna in nemogoča. Tako konec koncev "pravilom sledimo slepo". Druga pomembna Wittgcnstcinova teza velja nezasebnosti - družbenosti rabe in sledenja pravil. Ta teza je podlaga Wittgcnslcinovc nadaljne teze o nemožnosti "privatnega" jezika posameznika, tj. jezika o notranjjih doživljajih, ki bi bili poznani lc posamezniku samemu, in to neposredno znani. Na premisi o privatnem jeziku slonijo, kot jc znano, mnoge tradicionalne in tudi sodobne teorije spoznanja.
Seveda bi Wittgenstein zavrnil nekatere postavke Chomskyjcvc teorije jezika. Zavrnil bi predpostavko, da so gramatična pravila jezika lahko "vrojena" oz. nekako apriorna (ne vsa, pač lc neko jedro teh pravil), oz. da sploh "obstajajo" kot neko psihično dejstvo v duhu, oz. kot nevralno dejstvo v možganih. Wittgenstein bi zavrnil tudi Chomskyjev metodološki prijem, namreč da izhaja iz posameznika, iz njegovega "privatnega" sledenja pravilom. Po Wittgcnstcinu tako sploh ni mogoče ugotoviti pravil, saj se moramo vsaj implicitno nanašati na socialno osnovo jezikovnega znanja.
S. Kripke je 1982 objavil pomembno knjigo o Wittgcnstcinovi teoriji pravil (Wittgenstein on Rules and Private Language). Ta knjiga jc postala potem takorekoč "kultna" knjiga nc lc za poznavalce Wittgcnstcina, temveč tudi za vse druge filozofe, ki jih zanima filozofija jezika, pa tudi filozofska antropologija. V tej knjigi jc podal svojo, dokaj radikalno (re)intcipretacijo Wittgcnsteinove teze in argumentacije o pravilih, in
sicer v smislu radikalnega skepticizma, ki presega tudi Humcovo skcpso o indukciji, zakonih in vzročnosti.
Seveda tudi Kripkc nasprotuje takšnim tezam, kot jih zagovarja Chomsky v svojih delih. Mnogi avtorji so poimenovali Kripkejcvo (rc)intcrprctacijo kar "Kripkc-Wittgenstcinov" problem ali kratko "kripkesteinov" problem (tezo itd.). Seveda so tudi pomembni kritiki Kripkejcve knjige, ki zavračajo ustreznost Kripkejcvc interpretacije Wittgcnstcina in Kripkejcvo "hiperskeptično" tezo. Chomsky spada med tiste avtorje, ki "zaupajo" Kripkejcvi razlagi, kot da jc Wittgcnsteinova, in zato govori v knjigi o "Wittgcnstcinovi" tezi, ki pa je dejansko Kripkcjeva teza. To vnaša določeno zmedo v argumentacijo, vsaj za tistega, ki tega izenačevanja ne sprejema. Tako npr. Chomsky večkrat navaja Kripkejcve citate kot Wittgcnstcinove teze ipd. To sc mi zdi preccjšnja pomanjkljivost. V svoji diskusiji nameravam braniti Wittgcnstcina in to tako nasproti "dobrim" uslugam, ki mu jih jc ponudil Kripkc, kot proti Chomskyjcvi kritiki obeh. Seveda ne bom mogel podrobno razviti svoje teze, zato bo veliko ostalo lc v orisu. Tudi se nc nameravam spuščati v kritiko Chomskyjcvcga predloga o "sledenju pravil", to bi terjalo še en sestavek.
KRIPKE-WITTGENSTEINOVPARADOKS "SLEDENJA PRAVIL"
Saul Kripke, sodobni vodilni ameriški logik in analitični filozof, je s svojo kratko knjigo o Wittgcnstcinovcm pojmovanju pravil (Wittgenstein on Rules and Private Language, 1982), vzbudil med interpreti Wittgcnstcinove filozofije neke vrste revolucijo, saj jc z njo na novo osvetlil Wittgcnstcinove trditve in argumente. Zlasti je pomembno to, da jc po Kripkeju postalo jasno, kako centralna in nosilna je tema "sledenja pravil" v Wittgcnstcinovi filozofiji, zlasti v Filozofskih raziskavah. Danes mnogi avtorji kar izenačujejo Kripkejcvo tolmačenje sledenja pravil in Wittgenstcinovo tolmačenje in govorijo nor. o "Kripkesteinovi" rešitvi ipd. Drugi avtorji, ki sc s tem nc strinjajo, uporabljajo ta termin kot izraz za svojsko Kripkejcvo teorijo, ki jo on seveda pripisuje Wittgcnsteinu. Tako se jc analitična filozofija "obogatila" z novim, malce nenavadnim tehničnim terminom: "Kripkcstcin".
Kripkejcve teze so izjemno provokativne in globoke, zato seveda nc moremo mimo njih. Prav skozi diskusijo s Kripkcjevim tolmačenjem Wittgcnstcina, bo, tako upam, postala jasnejša tudi moja occna Chomskyjcve verzije "sledenja pravil".
Temelj Kripkejcve interpretacije je paradoks o sledenju pravil, ki ga jc sestavil na osno« i nekaterih Wittgcnstcinovih misli o Raziskavah in gaje potem šc dalje dopolnil in razvil z lastnimi primeri in zamislimi. Po Kripkeju je paradoks teoretsko nerešljiv, oz. bolje, terja popoln zaokret v mišljenju, posluh za neke vrste "socialni pragmatizem" v sledenju pravil. Tako je po Kripkeju utemeljena tudi Wittgenstcinova lastna "rešitev" tega paradoksa, ki med drugim vsebuje tezo o radikalni intersubjektivnosti sledenja pravil in jezika, oz. kritiko "privatnega" jezika. Paradoks, o katerem govorimo, je v kratkem v tem, da sledenje pravil na videz sploh ni mogoče; seveda bi od tod sledila bizarna poslcdica, da ni mogoč niti jezik niti smisel in pomen.
Kripke meni, da je osrednji del Filozofskih raziskav namenjen reševanju tega paradoksa. Po Kripkeju "Wittgcnstcinov" paradoks ni v Filozofskih raziskavah nikjer eksplicitno zapisan in gaje potrebno šele rekonstruirati v celoti. Seveda Kripke meni, da
jc njegov prikaz paradoksa prav takšna rekonstrukcija. Po Kripkcju je Wittgensteina bolj kot rešitev paradoksa zanimal spremenjen pogled na jezik, ki ga ponuja odgovor na vprašanje: pod kakšnim pogoji lahko nekdo reče, oz. je upravičen reči, da nekdo sledi kakšnemu pravilu, ali da se jc naučil slediti (uporabljati) kakšno pravilo.
Kripkc se v svojih izvajanjih nasloni predvsem na zelo pomemben citat iz Filozofskih raziskav, ki sc v ccloti glasi takole:
"Naš paradoks je bil tale: pravilo nc bi moglo določati nobenega načina delovanja, ker se da vsak način delovanja privesti v sklad s pravilom. Odgovor jc bil: Če se da vsako delovanje privesti v sklad s pravilom, tedaj se da tudi s protislovjem. Odtod bi sledilo, da tu ne bi bilo niti ujemanja niti protislovja.
Da jc tu neko nerazumevanje, sc pokaže žc v tem, da v tej miselni poti postavljamo tolmačenje za tolmačenjem; kot da nas vsako od njih vsaj za trenutek pomiri, dokler ne pomislimo na neko tolmačenje, ki leži za zadnjim podanim tolmačenjem. S tem namreč pokažemo, da obstaja neko dojemanje pravila, ki ni tolmačenje, temveč se od primera do primera uporabe izraža v tem, kar imenujemo slediti pravilu ali delovati proti njemu.
Zato obstaja nagnjenje, da rečemo: Vsako delovanje po pravilih je tolmačenje. Tolmačenje pa bi lahko pomenilo: nadomestitev enega izraza pravila z drugim (PU, par. 201).
Kripke značilno navaja lc prvi odstavek v tem citatu, ki govori o "našem paradoksu", in pride do sklepa, da je treba "ta paradoks" jasno razkriti in analizirati, česar sam Wittgenstein ni naredil, zato se loti iskanja tega skritega paradoksa. Pri tem si pomaga z drugimi navedbami iz Filozofskih raziskav, iz česar potem skonstruira nek izjemno radikalen "skeptični" ugovor proti "sledenju pravil", proti vedenju o pravilih, pomenih, namerah itd. Navcdimo najprej la "rekonstruirani" Kripkcjev paradoks in nato Kripkcjcvo rešitev zanj. Seveda Kripke meni, daje to prava podoba "Wittgcnstcinovcga" paradoksa in prav tako "Wittgcnsteinova" rešitev paradoksa. Kako se tedaj glasi "Kripkestcinov" paradoks?
Recimo, da sem se zbudil po kakšni omami, izgubi spomina, bolezni ipd. in pravkar seštevam vsoto števil 68 in 57 in dobim število 125. Pri tem verjamem, da sem vseskozi uporabljal isto pravilo seštevanja, torej operacijo "plus". Recimo tudi, da pri prejšnjih vsotah, ki sem jih izračunal, nisem nikoli prišel preko skupnega števila n = 57. Pa pride skeptik itd. in mc vpraša, ali sem zares prepričan, da sem tudi pred časom (preden sem izgubil zavest ipod.) ob tem, ko sem sešteval, uporabljal "vsoto". Poskuša mi dopovedati, da sem tedaj računal drugače. Namreč tako, da se bil pripravljen uporabljati običajno "seštevanje" (opcracijo "plus"), če vsota ni presegla 57. Pri vseh številih, ki bi dala več kot 57, pa bi dobil n = 5. To spremenjeno opcracijo imenujmo "sektevanje" oz. "klus".
Skeptik me na vsak moj poskus dokazovanja, da nisem spremenil pravila za seštevanje, opozarja, da nobeno dejstvo o moji preteklosti, pa naj bo to dejstvo mojega zunanjega vedenja ali zgolj dejstvo v mojem privatnem življenju, ne more odločiti o tem, ali sem uporabljal tedaj opcracijo plus ali klus (Kripke, 1982, str. 13).
Kripke povrsti zavrača različne kandidate za tovrstna "dejstva": intuicijo, pravilnost računanja, algoritem pravila, ki sc ga držim, občutek "istosti" pravila, mojo dispozicijo za računanje "plus", nc pa "klus", mojo kompctcnco za računanje "vsote", ne pa "kvote" števil, dajanje najbolj enostavnih hipotez o pravilih, ki jih sledim. Izkaže sc, da so to bodisi dejstva, ki povsem zunanje sledijo izvajanju pravila, a ga nc določajo (temeljni ugovor jc, da nobeno končno dejstvo nc more vsebovati potencialno neskončno primerov
možne uporabe pravila), ali pa sploh niso dejstva, temveč so prav to pravilo, lc v drugi obliki (torej jc tedaj razlaga cirkularna).
Tudi če kdo predlaga "posebno dejstvo" sui generis, ki naj bi karakteriziralo "sledenje pravilu" in naj bi določalo vso njegovo sedanjo in bodočo uporabo, lahko temu ugovarjamo, daje to le neko "prekomerno" dejstvo ("neskončno" dejstvo), ki je bodisi le verbalna rešitev problema, bodisi ni dejstvo, temveč jc to pravilo samo. Tudi ad hoc rešitev, po kateri je pač zame "isto" pravilo tisto, ki ga sedaj čutim kot takšno, ne reši stvari, ker to po Kripkeju vnaša popolni relativizem oz. ukinja pravilo sploh.
Kripke jc mnenja, da je s svojo kritiko izčrpal vse možne kandidate za razlago tega, kako uspevamo slediti kakšnemu pravilu. Tako si zagotovi podlago za najbolj radikalni korak v razpravi, namreč za prehod k sedanjosti. Saj če za preteklost nc moremo najti ničesar, kar bi opravičevalo ujemanje moje prejšnje rabe pravila s sedanjo rabo, potem lahko to razdaljo med preteklim in sedanjim poljubno zmajšamo in, končno, izničimo.
Takoj vidimo, da sc tudi tu težave ponovijo. Nobeno od pravila neodvisno dejstvo ali dispozicija mi ne jamči in ne opravičuje moje sedanje rabe pravila, tj. nc dokazuje, da resnično uporabljam prav to in to pravilo. Kripke se zaveda, da si s tem "spodmikamo tla pod nogami", vendar nič nc preprečuje tega koraka (prav tam, str. 21). Problem se še bolj zaostri, ko spoznamo, da sc podobni skeptični ugovori, kot so usmerjeni proti sledenju pravilu, zlahka lahko skonstruirajo tudi proti vsem drugim oblikam uporabe ali identifikacije pomenov jezikovnih izrazov, namer, ki vodijo moje dejanje, vsebine mojih prepričanj in pojmov itd., skratka proti vsemu intencionalnemu in s tem duhovnemu v človeku.
Porazne konsckvcncc te ugotovitve ne veljajo lc za kakšno posebno teorijo pomena, temveč za vse teorije pomena (ali pravil), ki predpostavljajo kak objektivni status pomenov, pravil itd. Kripke to siccr demonstrira le za Frcgcjcvo teorijo, a jasno jc, da so njegove kritike veljavne tudi za vse druge teorije (prav tam, str. 53-4). Marsikomu se verjetno zdi to katastrofa, ki potegne za seboj tudi skeptika, ki nas provocira. Ali je morda tu odgovor, namreč v zavrnitvi takšne skepse kot samorušilne poteze? Delno da, saj očitno lahko razumemo skeptikovc dvome lc tako, čc vendarle "obvladamo pravila", "poznamo pomene" besed itd. A to ne pomeni, da je še nekje skrito dosedaj neupoštevano dejstvo, temveč, kot pravi Kripke, nujno popolne preusmeritve našega pojmovanja rabe jezika, sledenja pravilom, mišljenja itd.
To je po Kripkeju podobno kot pri Humovi sklepsi glede indukcije. Tudi tu jc odgovor ta, da moramo preusmeriti vsa naša običajna naziranja o zakonih, vzročnosti, indukciji (ki predpostavljajo "naravno nujnost" ali substancialno zvezo med stvarmi in pojavi), da ugotovimo, kako je za vse praktične in znanstvene namene povsem dovolj "redna časovna povezanost" dveh vrst pojavov med seboj (prav tam, str. 67, str. 94). Namreč, namesto postuliranja vzročne zveze kot dejstva, vzamemo za osnovo kontrapozicijo naslednje vrste:
"Če dogodki tipa A povzročajo dogodke tipa B, potem, čc jc dogodek e tipa A, bo temu (redno) sledil dogodek e' tipa B".
Če se zgodi, da temu ni tako, torej čc dogodku e sledi nek drug dogodek e", tipa C, potem pač zavržemo hipotezo vzročnosti (prav tam, str. 94). Hume je, kot je znano, postavil tudi psihološko hipotezo o nastanku vtisa o vzročni zvezi v naši zavesti, namreč na osnovi navade, ki se utrdi ob pogostnem in rednem zaporedju dogodkov tipa B za dogodki tipa A. A ta vtis ne opravičuje vzročne zveze, temveč je kvečjemu kriterij za postavitev hipoteze o njej. Več kot hipoteze vzročnosti nc moremo doseči.
Wittgenstein jc po Kripkeju posegel po še bolj radikalni skepsi kot Hume, kajti Hume jc dvomil lc o možnosti prenašanja sedanjih izkustev v prihodnost, Wittgenstcinova skepsa velja tudi za preteklost in sedanjost. Poleg tega Hume ni podvomil v našo uprabo pravil, besed, stavkov itd. (prav tam, str. 60).
Zato je W. Stegmiiller v svojem prikazu Kripkcjcve skepse tej dal ime "hiperskepsa" (Stegmiiller, 1986, str. 67). Nekateri kritiki Kripkcjcve analize so ugovarjali, da pri Wittgcnstcinu ne najdemo tako radikalne teze, kot je "pojmovni" ali "pomenski" nihilizem. Stegmiiller ugovarja, da je temu lc na videz tako, namreč zato, ker pač Wittgenstein sploh ni ekspliciral nobene teorije ali teze o pojmih ali o pomenih, pač lc teorije o "obvladanju pojmov" oz. o "dojemanju pomenov". Toda Wittgenstein je po Stcgmiillerju ravno zavrnil vsak predlog o kakršnemkoli dejstvu, stanju duha ipd., ki bi karakteriziralo ali opravičevalo obvladanje pojmov oz. dojemanje pomenov. Zato je ta kritika vendarle posredna kritika sleherne teorije pomena in sploh predpostavke o obstoju pomena (ali pojma). V tem smislu lahko govorimo o indirektnem Wittgenstcinovcm "nihilizmu" (Stegmiiller, prav tam, str. 69).
Kakšna je rešitev paradoksa, ki jo predlaga Kripke? Dejali smo žc, da je v popolni preusmeritvi našega naziranja o vsej problematiki. Takšna rešitev jc po Kripkeju "družbena" teorija sledenja pravilu, za katero meni, da jo je zagovarjal tudi Wittgenstein. Prvo, kar Kripke ugotavlja, jc, da naj bi Wittgenstein s svojo kritiko drugih teorij v PU predvsem zavrgel tezo, da pomen stavkov (in v njih vsebovanih besed) določajo resničnostni pogoji stavkov. To tezo oz. teorijo pomena jc Wittgenstein sam zastopal v Traktatu in tudi kasneje, pod vplivom vcrifikacionizma Dunajskega kroga. Po tej teoriji pomen vsakega stavka določajo resničnosti pogoji stavka oz. pogoji njegove verifikacije. Tudi logični pozitivisti in večji del analitične filozofije jc zagovarjal to teorijo. Danes je njen najbolj pomemben prestavnik ameriški filozof D. Davidson.
Wittgenstein je prišel v svoji samokritiki do ugotovitve, da naj bi bila "resničnostna" teorija pomena povsem brez smisla oz. nemogoča. Namesto tega naj bi Wittgenstein predlagal, da nas pomen sploh ne zanima več (torej Wittgenstein ni imel nobene "teorije pomena skozi rabo", kot menijo mnogi interpreti Wittgcnsteinovc pozne filozofije). Edino, kar jc smiselno, so "pogoji izrekanja" in "opravičevanja" stavko v določeni jezikovni skupnosti oz. družbeni skupini, ki uporablja določen jezik.
In tako sc lahko vprašamo le: Pod katerimi pogoji smo opravičeni postaviti neko trditev, ne pa, pod katerimi pogoji je resnična? Odgovor je po Kripkeju navidezno enostaven oz. trivialen. Ti pogoji so enostavno družbeno dejstvo strinjanja uporabnikov določene trditve kol smiselne triditve. Pri tem je point tega odgovora ta, da sedaj to dejstvo nc opravičuje pomena trditve kol nekakšna cvidcnca, temveč jc medsebojno strinjanje članov jezikovne skupnosti konstitutivni pogoj govorjenja o "opravičevanju" trditve in s tem o njeni pomcnjljivosti.
Podobno velja tudi za vse druge intcncionalne izraze (meniti, hoteli, pojmiti, slediti pravilu). V našem primeru "vsote" ali "kvote" je stvar v tem, da jezikovna skupina edina lahko "odloči", katero pravilo sledi posamenik. To nc pomeni, da ima sedaj skupina v rokah neko merilo (kriterij) za odločanje o tem, temveč da sloni raba vsakega pravila na skupni praksi vseh članov skupnosti, na medsebojnem opazovanju dejanj drugih ljudi in na eventualni medsebojni "korekciji". Končno "dno" opravičevanja je slepo, namreč slepo sledenje danemu pravilu brez opravičila. Podobno je dejansko zapisal tudi Wittgenstein sam v Raziskavah, v par. 219:
"Kadar sledim pravilu, ne izbiram.
Jaz slepo sledim pravilu".
Takšno "opravičenje" ni nekaj pomanjkljivega, saj "uporaba neke besede brez opravičenja,nc pomeni, da jo uporabimo napačno" (par. 289).
Tudi o bistveni vlogi družbe pri nastanku in "obstoju" pravila lahko najdemo pri Wittgenstcinu podobne izjave kot pri Kripkeju. Npr.:
"Slediti nekemu pravilu je podobno, kot poslušati ukaz. Človek se za to vežba in reagira nanjo na določen način...
Skupni človeški način ravnanja je sistem odnosov, s pomočjo katerega mi sebi tolmačimo nek tuj jezik" (par. 206).
"Kako nekomu razložim pomen besede 'pravilen', 'enoličen', 'isti'? - Nekomu, ki recimo govori samo francosko, bom pojasnil te besede z ustreznimi francoskimi izrazi. A onega,ki teh pojmov še nima, tega bom učil uporabe teh besed s primeri in z učenjem. -In pri tem mu ne sporočim manj, kot že sam vem" (par. 208).
"Če mi nekdo, ki se ga bojim, izda zapoved, da nadaljujem vrsto (števil -op. U. A.), potem bom postopal z vso gotovostjo in me ne bo motilo pomanjkanje razlogov" (par. 212).
Ti, pa tudi drugi citati, ki bi jih lahko navedli, so dejansko blizu Kripkcjevi tezi. Toda Kripke vidi tu globjo primerjavo s Humom. Temelj njegove razlage jc "kontrapozicija", analogna kontrapoziciji pri "hipotetični" uvedbi vzročnosti pri H umu:
(A) Čc posameznik sledi temu ali temu pravilu, potem mora delati tako in tako v danih okoliščinah.
Če slučajno posameznik ne dela tako, potem seveda "nc sledi pravilu" in skupnost (oz. nek drug človek) ga z novimi nasveti in popravki morda pripelje do "pravilne" uporabe pravila. Če pa posameznik uspešno opravi "dovolj" testov, potem skupnost potrdi stavek: (B) Ta in ta posameznik sledi dano pravilo (Kripke, prav tam, str. 108).
Ne gre za to, kdaj sta stavek A in B resnična, temveč kako ju uvedemo v jezik. Uspešnost tega uvajanja je odvisna le od "grobega dejstva" (grobega zato, ker ni za njim ničesar več), da se ljudje strinjamo drug z drugim v naših odgovorih ("dejstvo, da vsi posedujemo isti pojem").
Vlogo človekovega opažanja "regularnosti" v nekem dogajanju, v postavljanju oz. nastajanju hipoteze o vzročni zvezi med dvema vrstama pojavov v Humovi rešitvi, pri Kripkeju prevzema sedaj dejstvo medsebojnega ujemanja članov skupnosti v "sledenju pravilu" (prav tam, str. 109).
To pomeni: zato, da bi bil stavek A sprejet (oz. da bi imel smisel), mora biti skupnost spodobna presoditi, ali določen posameznik "zares sledi" danemu pravilu v določeni uporabi, tj., čc odgovarja ali postopa tako, kol bi oni sami (prav tam).
Odgovor na skeptikov izziv glede tega, ali sem v preteklosti sledil pravilu za seštevanje (plus) ali za nekakšno sektevanje, (kljus) bi se sedaj glasil nekako takole:
Če je za skupnost, ki ji pripadam in kjer sem se naučil operirati s števili, značilna in skupna lastnost to, da je vse do sedaj uporabljala "plus", čeprav le na omejenih številih (npr. manjših od 57, kot se glasi predpostavka skeptika), potem sem tudi sam tako počel. Zato lahko postavim razumno hipotezo o tem, kateremu pravilu sem sledil in šc sledim, namreč da sem sledil operaciji "plus" (seštevanje). To vsekakor ni gotova hipoteza, saj se v principu lahko zgodi, da me (presenečenega) začnejo drugi poučevati, "da se moum", da je npr. 57 + 68 enako 5, ne pa 125. V tem primeru lahko samo ugotovim, da jc bila
moja "dresura" v tej operaciji preslaba, tako da ne znam "slepo" slediti pravilu. V tem smislu je to vendarle lc razumna hipoteza in odgovor je šc vedno skeptičen. Nedvomno jc Saul Kripke s svojo knjigo podal izjemno radikalno interpretacijo Wittgcnstcinove filozofije, ki vsaj v nekaterih potezah zares ustreza Wittgcnsteinovcmu sklepanju. Vendar sc obenem zastavlja bralccm tudi veliko novih vprašanj. Wittgcnstcinova filozofija jc namreč ludi sama podobna blodnjaku jezika, v katerega se stalno zapletamo. Povsem jasnih odgovorov na nova vprašanja skorajda nihče nc more dati. Pa saj, čc bi bili možni, bi jih dal žc Wittgenstein sam (tako, kot je to poskušal storili v Traktatu).
Kar prcccj poznavalcev Wittgcnsteina je ob vsem spoštovanju do Kripkcjcve razlage "Wittgensteinovega" paradoksa izrazijo različne pomisleke, nekateri tudi odločno zavračanje. Res pa jc, da sc šibka mesta kar sama ponujajo. Teh kritik tu nc bom navajal, pač pa bom sledil lastni argumentaciji. Ta pa se deloma ujema z najbolj tipičnimi kritikami Kripkcjcvc intcrprctacijc Wittgensteinovega pojmovanja "sledenja pravilu".
Najprej jc tu vprašanje, ali ima Kripke prav, ko svoj "skeptični paradoks" podtika Wittgcnstcinu. Po Kripkeju gre za dejanski in nc/avrnljivi paradoks, namreč za radikalno skepso, kjer skeptikovih dokazov ne morem ovreči. Vendar iz citiranega temeljnega odlomka, oz. iz cclote par. 201 izhaja, da jc Wittgenstein imel v mislih nek navidezni paradoks, ki sc ga tudi da rešiti. To jc vidno iz začetka drugega odstavka citata ("Daje to nerazumevanje, sc pokaže v tem, da ..."). Wittgenstein v prvem odstavku (Kripke navaja značilno samo prvi odstavek (siccr res govori o tem, da je paradoks ta, da pravilo nc bi moglo določati nobenega načina delovanja, ker bi sc vsak način delovanja lahko privcdcl v sklad s pravilom, kar bi pomenilo, da je pravilo poljubno, oz. da ga ni). Vendar pa to zanj ni nerešliv paradoks, prej jc to navidezen paradoks, kar jc razvidno iz nadaljevanja.
Wittgenstein meni, da jc to pojmovanje sledenja pravil napačno, saj na tihem zahtevamo nekakšno "pravilno tolmačenje" pravila, a pokaže se, da takšnega tolmačenja ne more biti. Vsako tolmačenje namreč zahteva spet novo pravilo, namreč pravilo ustrezne uporabe tega tolmačenja na posamezne korake uporabe prvotnega pravila. Wittgenstein zato konča v drugem odstavku z ugotovitvijo, da obstaja neko razumevanje pravila, ki ni tolmačenje, temveč sc od primera do primera izraža v uporabi. Ta uporaba pa že v sebi vsebuje tako to, kaj pomeni "slediti pravilu", kol kaj pomeni "delovati proti njemu".
Tolmačenje pravila pa pomeni za Wittgcnsteina poskus nadomestili cn izraz pravila s kakšnim drugim, nam bolj domačim, poznanim. A iluzija je, da bi tako prišli do utemeljitve pravilne rabe določenega pravila. To smo videli žc pri Wittgcnsteinovcm razmišljanju o pravilih v obdobju Filozofske gramatike. Čc želimo npr. razložiti nekomu pravilo za zaporedje kvadratov naravnih števil, jc pač premalo, da bi navedli le formulo n2 ali n x n ipd., saj to predpostavlja, da posameznik pozna vrsto naravnih števil in šc pravilo za množenje ali kvadriranje. Vsaj zaporedja naravnih števil nc moremo več podali z nobeno formulo. Tega zaporedja se vsi naučimo v šoli kol nekakšen temeljni avtomatizem in ga resnično "slepo", tj. brez razmišljanja uporabljamo v višjih aritmetičnih izrazih.
Ali je morda vsaj ta "rešitev" paradoksa enaka Kripkcjcve "družbeni" rešitvi, šc zlasti ker to domnevo podpira vrsta drugih Willgcnstcinovih misli (nekaj smo jih navedli)? Najprej si vendarle natančneje oglejmo, kako Wittgenstein sam uvede "svoj" paradoks. Očitno sc namreč v omenjenem odlomku št. 201 nanaša na neka prejšnja
mesta v knjigi. ("Naš paradoks je bil tale: ..."). Če prelistamo Filozofske raziskave malo nazaj, najdemo kar nekaj mest, kjer Wittgenstein nakaže "paradoksalne" ugotovitve glede pravil. Npr. naslednji primer:
"Učenec sedaj - po običajnih kriterijih - obvlada vrsto naravnih števil. Sedaj ga učimo, da naj zapiše šc druga zaporedja kardinalnih števil in ga privedemo do tam, da npr. tedaj, ko sc mu ukaže, da naj napiše obliko' + n', izpiše naslednjo vrsto
0, n, 2n, 3n
itd., a na ukaz ' + 1' naj napiše zaporedje naravnih števil. - Recimo, da smo vežbanje in preskušanje njegovega razumevanja izvršili v številskem razponu do 1000.
Sedaj pustimo učenca, da nadaljuje z vrsto (npr. +2) čez 1000 - in on napiše: 1000, 1004,1008, 10012.
Mi mu rečemo: Poglej, kaj delaš? - On nas ne razume. Rečemo: Pa ti bi moral dodajati po dva : poglej, kako si začel vrsto!' - On odgovarja: "Da! Ali ni to točno! Jaz sem mislil, da moram tako narediti.'... Niče nam nc bi pomagalo, čc rečemo: 'Ali res nc vidiš...?' - in da mu ponovimo stara pojasnila in primere. - Morda bi v takem primeru lahko rekli: Ta človek po naravi razume oni ukaz v skladu z našimi pojasnilvami, kakor mi razumemo ukaz: 'dodaj stalno po 2 do 1000, po 4 do 2000, po 6 do 3000 itd.'
Ta primer bi bil lahko podoben onemu, ko nekdo po naravi na kazanje s prstom reagira tako, da gleda od vrha prsta proti korenu roko, namesto v smeri iztegnjenega prsta" (par. 185). Iz tega odlomka je jasno razviden "Wittgcnstcinov" paradoks.
Za Wittgcnstcina problem, ki ga rešuje, ni v tem, da posameznik pravzaprav "nc ve" za to, katero pravilo sledi, ali da nima v sebi nobenega dejstva, ali metode, po katerih bi lahko odkril "svoje" pravilo. To jc bil "Kripkcjev" paradoks. Naš učcncc nasprotno prav dobro ve (točneje - "ne dvomi" o tem), katero pravilo sledi. V našem primeru je to npr. pravilo, ki bi ga mi npr. opisali z navodilom: da 1000 prištevaj po 2, do 2000 po 4 itd. Seveda je zanj ta opis povsem nesmiseln, saj jc zanj preprosto zaporedje števil (v danem redu) izhodišče, ki ga nc tolmači več dalje. On jc preprosto "po naravi" tak, oz. bolje, on jc trening seštevanja razumel ustrezno svojem zaporedju števil.
To je približno tako, kot če bi hoteli razložiti domorodccm na Novi Gvineji, ki bojda poznajo le številke do 5, potem pa rečejo bodisi "veliko" (ogromno), ali začno zopet šteti od 1 dalje, kaj je to "seštevanje". Do 5 bi šlo vse v redu, od 5 dalje pa za nas narobe, a domorodci verjetno nc bi razumeli, v čem naj bo "napaka". Verjetno bi nam na vsa pojasnila odgovarjali: "Pa saj sem ravno Jo mislil".
Izhodiščna predpostavka Wittgcnstcina torej ni skepsa v pravilo, temveč nasprotno, predpostavka v obvladanje nekega pravila. Paradoks jc v tem, da nam poljubno zaporedje števil ne določa, kaj bo naslednji korak nekoga, ki sc ravna po "svojem" pravilu. Saj so lahko poljubna nadaljevanja v skladu z dosedanjim zaporedjem in z njegovim pravilom.
Tudi ni problem v tem, da posameznik ne bi vedel za svoje pravilo, temveč v tem, kakšen je značaj te "vednosti". Ta vednost namreč ni nekaj "pred" samim pravilom, prav tako ni neko "superdejstvo", ki bi vsebovalo nekako in statu nascendi vso neskončnost možne uporabe pravila. Vednost (nedvomnost) o pravilu jc primarno prav njegovo obvladanje v praksi. Na tej točki sc Wittgenstein seveda ujame humovsko-skeptično, Wittgenstein sploh ni skeptik in ugotavlja, da ima pač vsaka raba kateregakoli pravila neko dno, ki ga nc more doseči nobena razlaga ali boljša pojasnitev več. In to dno je spontana praksa pravila brez razlage, "brez misli". Čc je tu kak Wittgcnstcinov paradoks,
potem je v tezi o "vednosti brez vedenja", ki tiči v uspešni praksi sledenja pravilu. To pričajo številna mesta v Raziskavah, npr. naslednje:
"To jc, kot da bi mogli cclotno uporabo besede pojmiti naenkrat' - Pa, mi tudi rečemo, da to delamo. To pomeni, da s temi besedami opisujemo ono, kar delamo. Vendar v tem, kar sc dogaja, ni nič nenavadnega, nič čudnega. Čudno postane tedaj, ko smo prignani do tega, da mislimo, da mora biti bodoči razvoj na nek način prisoten že v aktu razumevanja, a vendar ni prisoten, - Kajti mi rečemo, da ni dvoma, da razumemo to besedo, a po drugi strani se njegov pomen nahaja v njegovi uporabi... - kakšna super-trdna zveza jc med aktom namere in tem, kar nameravamo? - Kjer se vzpostavi zveza med smislom besed 'Odigrajmo partijo šaha!' in vsemi pravili igre? - Pa v pravilniku igre, v učenje šahovske igre, v vsakodnevni praksi igranja" (par. 197).
Od tod žc sledi, da je treba tudi Wittgcnstcinove stavke v prid "družbene" teorije razumevanja pravil, pomenov, pojmov itd. razumeti drugače, kol jih je Kripke. Kripke meni, da preprosto medsebojno soglasje članov jezikovne skupnosti glede rabe nekega pravila konstituira identiteto pravila. To soglasje po njegovem določa, da npr. posameznik ravna po pravilu vsote, če sešteva v skladu z "našo" ariunetiko, siccr pravila ne pozna, ali pa ravna napačno. Kripke bi moral na Wittgcnstcinov primer človeka, ki je tako "čudno" sešteval " + 2" reči, da sc ta človek moti, oz. sploh ne sledi pravilu, saj pripada naši govorni skupnosti, oz. on sc v naši skupnosti uči seštevanja.
Vendar tu Wittgenstein misli ravno nasprotno. Ta človek ima čisto prav, ko reče, da vseskozi ravna "po svojem" pravilu in mu ni z nobenim dokazom ali primerom nc moremo pokazati, da "nima prav". Njegova spontana raba pravila za vsoto jc pač takšna, daje že "od vsega začetka" razumel pravilo seštevanja tako in tako. Zalo ni možnosti, da bi ga kakorkoli prepričali in tudi nobeno medsebojno uglaševanje znotraj "govorne skupnosti" prav nič nc pomaga.
Wittgenstein torej dopušča, da so pri vsakem pravilu, ki ga podajamo drugim ljudem (ali pa sc ga učimo mi sami), mogoča povsem različna primarna zasledovanja pravila. To pa zato, ker ni druge možnosti, kot da podamo prvih nekaj členov oz. nekaj "vzorcev" (paradigem) uporabe pravila, potem pa sc mora vsakdo znajti sam. Seveda si lahko pomagamo in se korigiramo. Toda na neki točki se ta razvoj preprosto ustavi. Lahko, da bo prcccj nadaljnih primerov uporabe pravila skladih z našo, a nikoli ni povsem izključeno, da bo "krenil po svoje", a bo še vedno ravnal v skladu s svojim pravilom.
Lahko pa drugega celo prepričamo, da naj sprejme naše pravilo. A tedaj bo to zanj preprosto "drugo" pravilo, nc pa "popravljeno" primarno pravilo. Čim doseže posameznik raven utrjene prakse, tudi tehnike, kot piše včasih Wittgenstein, je zanj v bistvu vse odločeno glede pravila.
Kje pa sedaj za Wittgcnstcina tiči nujnost "intersubjektivnosti" pravil in družbene rabe pravil? Saj sc zdi, kot da koncc konccv posameznik sam vse odloči. Učitelj oz. drug človek mu kvečjemu sugerira, kako naj ravna, nc more pa vanj presaditi svojega razumevanja neke opcracijc itd. A rešitev ni tako preprosta. Če bi posameznik sam v rcsnici vse odločil, bi bilo pravilo oz. njegova raba povsem subjektivna stvar. To, kar bi posameznik verjel o svoji rabi, bi tudi bilo žc dejanska raba pravila. Tega pa Wittgenstein ne sprejema, cclo odločno zavrača. Mesto, ki o tem govori, jc tudi osrednja točka vseh argumentov proti "privatnemu" jeziku v Filozofskih raziskavah. Značilno je tudi, da ta paragraf sledi tako po osrednjemu paragrafu št. 201, okrog katerega se vrti naša razprava:
"Zato jc 'slediti pravilo' praksa. A verjeti, da sledimo, pravilo ni: slediti pravilo. Zato sc pravilo nc more slediti 'privatno', ker bi siccr bilo 'verjeti, da sledimo pravilo' isto kot 'slediti pravilo'," (par. 202).
Bistvo tega ugovora jc, da mora biti vsako pravilo dejansko izvajano v vsakodnevni praksi, siccr se spremeni v golo verovanje, da ga obvladamo. Torej podobno, kot moramo matematične operacije zares obvladati v računski praksi, ne pa si zgolj misliti, da jih znamo uporabljati, moramo tudi vsako pravilo obvladati tako, da s tem dosežemo priznanje vseh, ki poznajo to pravilo. Npr. šah moramo zares igrati, ne pa da zgolj "vemo" njegova pravila. To pomeni, da mora biti ravnanje po pravilih nekaj javnega vsaj v principu dostopnega drugim ljudem.
Vendar to naše početje ni prvo in edino ravnanje po pravilu, temveč stojimo zapleteni v mrežo različnih pravil (logičnih, gramatičnih, delovanjskih), ki vsa skupaj oblikujejo našo "življenjsko obliko" (formo), tj. inlcrsubjektivno ujemanje dejanj in njihovih intenc ter pravil. Zato sc za vsakega posameznika javna raba pravila izpostavlja možni kritiki onih, s katerimi deli skupno življenjsko formo. Tu se predpostavlja določena koherenca in povezanost različnih "jezikovnih iger" (siccr posameznik ne bi mogel "preživeti" v okviru iste življenjske forme, prevelika medindividualna odstopanja v razumevanju pravil pa bi porušila samorazumljivost življenjske forme). Učenje novih pravil ne poteka v praznem prostoru, temveč se nanaša na verigo "skupnih" pravil, ki jih vsakdo že deli z drugimi ljudmi. Zato lahko pričakujemo precejšno ujemanje glede razumevanja pravil pri različnih ljudeh, kljub temu da nič zunanje, pa tudi noben družben vpliv tega nc more determinirati.
Ne gre zato, da bo soglasje ljudi odločalo o tem, kaj jc točno ali napačno (kot domneva Kripke za uvajanje pravil), temveč se dosega soglasje znotraj življenjske forme, v obsegu skupnih "samorazumljivosti". To pa jc tudi temelj jezika.
"Tako ti, torej, praviš, da soglasje ljudi odloča, kaj je prav in kaj napačno?' - Prav in napačno jc, kar ljudje povedo; in v jeziku se ujemajo ljudje med seboj. To ni soglasje v mnenjih, temveč v življenjski formi." (par. 241)
Torej ne gre za soglasje v mnenjih, temveč v spontani osnovi jezika. Kot piše Wittgenstein v naslednjem paragrafu, gre tu tudi za soglasje v sodbah, ki pa ni soglasje v mnenjih. Morebitno soglasje v mnenjih potemtakem izhaja iz soglasje v jeziku oz. v življenjski formi, torej v "samorazumljivi" osnovi raznih pravil. Zato iz navedenih mesto v Raziskavah nc moremo sklepati na Wittgcnstcinov relativizem, npr. da po njegovem neka skupnost z določeno življenjsko formo "meni" o nečem tako in tako, druga skupnost z drugo življenjsko formo (in jezikom) pa enako upravičeno "meni" nekaj drugega. Največ, kar lahko tedaj upravičeno rečemo jc, da v teh dveh skupnostih pač nc mislijo na "isto" stvar, da jc govor o tem preprosto nesmiseln. V tej točki jc Wittgenstcinovo stališče do kullumojczikovncga relativizma zelo podobno Davidsonovcmu zavračanju relativizma v jeziku in v spoznanju zaradi ncdoločljivosti reference jezikovnih izrazov (Davidson, 1985).
Kripke domneva, da ljudje s pomočjo medsebojne kritike vedenja drugih ljudi drug drugemu induciramo nekakšen vtis sledenja pravilu, ki pa je, načelno gledano, vedno odprto možni zmoti in potem korekciji. To pomeni, da jc po njegovem mogoče na katerikoli stopnji obvladanja pravila intervenirati tako, da subjekt "odvadimo" napačne rabe pravila, skratka ga z "brutalnim" dejstvom kritike privedemo na (začasno) pravo pot. Kripkc podobno, kot jc Hume oprl uporabo indukcijc na "utrjeno navado" človeka,
opre uporabo pravil na "utrjeno navado", lc da je to sedaj "družbeno" in ne samo "psihološko" dejstvo. Kot da nam nikoli nc bi zmanjkalo novih in novih napotkov za rabo pravil in sredstev za preverjanje rabe.
Drugače misli Wittgenstein. Po njegovem se takšno medsebojno pogojevanje posameznikov glede rabe in razumevanja pravil nekje konča. Posameznik pač osvoji pravilo in od tam dalje nc bodo pomagali nobeni dodatni primeri več, ker se bodo bodisi ujemali z njegovim pravilom, bodisi jih sploh nc bo razumel. Tudi nobena kritika ali vzpodbuda s strani družbe nc bo pomagala posamezniku osvojiti "naše" pravilo. Tu ni nič več hipotetičnega. Dejstvo, ki omogoča naše sklepanje o tem, da bo tako osvojeno pravilo vendarle v skladu z "našim" pravilom, je, da jc ta posameznik tesno povezan z nami v okvire skupna življenjske forme, da pomožnosti deli z nami "isti" jezik, torej razume enake besede tako kot mi (v kolikor sc z njim lahko neovirano pogovarjamo). Zalo lahko shajamo pri učenju pravil s končnim vzorcem pojasnil in paradigem uporabe.
Nujna vključenost vsake uporabe pravil v neko življenjsko formo določene skupnosti je poleg zahteve po dejanski in javni rabi pravil drugi razlog Wittgcnstcinovcmu mnenju, da ni mogoče nobeno pravilo slediti zgolj individualno, zasebno in samo enkrat. Tu ne gre toliko za neko psihološko ali sociološko izkustvo, temveč za logično gramatiko "rabe pravil".
"Sledenje pravil" zahteva torej dva nujna pogoja: primerjanje rabe pravil na več primerih uporabe in pa javnost-neprivatnost dejanske rabe pravil. Obe zahtevi nista neodvisni ena od druge, saj družbena "življenjska forma" terja od ljudi javno, tj. neprivatno rabo pravil. Toda javnost-neprivatnost rabe pravil spet nujno terja navezovanje posameznika, na neko družbeno skupnost, s katero deli isto življenjsko formo (npr. jezik).
Zato pribija Wittgenstein v prav tako znanem odlomku št. 199:
"Ali jc ono, kar mi imenujemo 'slediti neko pravilo' nekaj, kar bi lahko naredil en sam človek, samo enkrat v življenju? - In to jc, seveda, pripomba h gramatiki izraza 'slediti pravilo'.
Ni mogoče, da nekdo samo enkrat sledi neko pravilo. Ni mogoče, da je samo enkrat dano neko sporočilo, dan in razumljen ukaz itd. - Slediti pravilo, kaj sporočiti, ukazati, igrati partijo šaha - so običaje rabe, institucije).
Razumeti en stavek, pomeni razumeti nek jezik. Razumeti nek jezik pomeni obvladati neko tehniko." Kakšen jc vsem tem wittgcnstcinski odgovor na "hiperskepso"? Wittgcnstcinov odgovor na vprašanje skeptika, ali sam sledil pravilu "plus" ali "klus", bi bil verjetno tale:
Temeljita sprememba v razumevanju pravila nc more nastopiti brez "notranjih" razlogov (torej takšnih, ki spadajo k sami logični gramatiki uporabe določenega pravila in pravil sploh), o katerih se nc da dvomiti. Ti razlogi morda lahko izhajajo iz sprememb v življcnski formi (npr. v tem, da mi jc nek drug jezik postal temeljni jezik). Ločiti moramo namreč med izbiranjem med različnimi formulacijami pravila, pa tudi med različnimi pravili, ki jih namenoma in zavestno izbiram, ter med zamenjavo nekega pravila z drugim pravilom zaradi spremembe v življenjski formi.
V kolikor imamo Kripkejcvo skeptično situacijo, jc njena tiha predpostavka, da se življenjska forma, ki ji pripada posameznik v zadnjem času, ni spremenila (čc bi se, bi to posameznik zanesljivo dognali - o tem po Wittgcnstcinu namreč ni mogoče dvomiti). Prav tako je tiha predpostavka ta, da tako skeptik kot posameznik, ki je potisnjen v
dvom, delila isto življenjsko formo (čc ne bi oba delila iste življenjske forme, potem prizadeti posameznik nc bi vedel, da sta pravilo za "plus" in "klus" različni pravili).
To pomeni, da skeptik ni mogel svojevoljno spremeniti jezikovne igre (oz. življenjske forme), ker bi to privedlo do prekinitve komunikacije (razen, čc privzamemo šc možnost zavestnih varanj s strani skeptika). V tem primeru se skeptični paradoks razblini, saj Kripke predpostavlja nek eksterni dejavnik (npr. jemanje mamila, izguba spomina idr. motnje pri posamezniku), ki da "povzroči" spremembo preteklega pravila "klus" v sedanji "plus". A tak dogodek enostavno nc spremeni pravila, vsaj nc brez zavesti o tej sprememb. Tako imamo na voljo lc dve možnosti: ali "neopazni" prehod sledenja pravilu za sektevanje (klus) k pravilu za "seštevanje" (plus), a ob "opazni" spremembi življenjske forme, ki jo deli posameznik z drugimi ljudmi (a to ni nikoli individualna sprememba, zato jo posameznik tudi nujno zazna), ali pa opazna sprememba v pravilu o ohranitvi življenjske forme. V nobenem od teh dveh primerov ni razloga za skepso glede tega, katero pravilo posameznik sledi. Kripke je prišel do svoje "hiperskepse" prav zato, ker je pomešal obe možnosti v eno samo (tako jc "dobil" neopazno spremembo pravila pri posamezniku pri ohranitvi življenjske forme).
S tem ni rečeno, da v Kripkcjcvcmu paradoksu ni soli, toda moramo ga jemati povsem neodvisno od wittgensteinskega zaledja, kot posledico "induktivne" verzije teorije "sledenja pravil". S tem seveda šc ni koncc možnim kritičnim prigovorom Kripkejcvi teoriji.
V obsežni in tudi polemični diskusiji med zagovorniki in kritiki Kripkcjcve interpretacije Wittgenstcina so se vneli tudi spori o tolmačenju "družbenosti", in sicer najpogosteje na primeru Robinzona. Če velja Kripkcjeva teza, potem ta sploh ne bi bil mogoč, oz. bi moral hitro pozabiti govorili, saj ni imel več družbene skupnosti, ki bi ga podpirala v govorjenju, v istorodni rabi jezika ipd. Kripke sc siccr lahko brani z ugovorom, da jc pač Robinzon žc izšel iz svoje družbe kot formiran govorec, ki jc ponotranjil gramatiko svojega jezika in slovar. Zato se na svojem samotnem otoku ne bi kar poslovil o jezika. Nasprotno, v svoji zavesti in v svojih samogovorih jc ostal zavezan rojstni družbi in življenjski formi.
Vendar ta razlaga na tihem predpostavlja regulativno moč družbe v individualni zavesti govorca, tudi čc ostane povsem sam in to za dalj časa. Ali ni ta moč potemtakem prav iskano "notranje dejstvo", ki usmerja govor oz. uporabo jezika? Ali s tem Kripke nc sega sebi oz. svojemu skeptiku v besedo? Vsekakor sc Kripke nc more lahko otresti tega prigovora in to prav zaradi svoje induktivne podpore uporabi pravil in hipotetičnosti vseh ugotovitev o sledenju pravil.
Ali ni bolj logično pričakovati, da bi Robinzon kaj kmalu začel kopičiti napako za napako, ne da bi jih mogel kdo korigirati? Tako bi sc vedno bolj približoval stanju, ko bi "verjetje v pravilo" sovpadlo z dejansko rabo pravila. To pa bi ukinilo smiselnost pravil.
Wittgenstein jc tu na boljšem ravno zato, ker svoje konccpcije utrjene rabe pravil nc gradi na stalni induktivni podpori, niti tc rabe nc razume pogojno, temveč kategorično. Normalni govorce (tj. tak, ki ni težje fiziološko ali psihično poškodovan) znotraj svoje govorne skupnosti, s katero deli tudi siccršnjo spontano podlago v skupni življenjski formi, slej ko prej "obvlada" jezik tako, da sc lahko prosto sporazumeva z drugimi ljudmi. V tej fazi jc njegovo učenje temelja jezika žc zaključeno, kar sc vidi med drugim tudi v spontani rabi jezika (to pa ne izključuje delnih popravkov jezikovne rabe). Tudi če se potem znajde, tako kot Robinzon, na samotnem otoku, in če je dlje časa izoliran od
soljudi, bo lahko še dolgo ohranil prisvojeni jezik in druga pravila, ki se jih je naučil. Vendar tudi sedaj ni izključeno, da ne bi začel duševno propadati, izgubljati znanje jezika in pravil. A ta proces bi sc verjetno odvijal počasi in postopoma, medtem ko bi se moral pri Kripkejcvcm Robinzonu odvijati hitro, z izgubo cclih blokov jezikovne rabe naenkrat. Že manjše začetne motnje v rabi jezika bi se zaradi stohastičnega akumuliranja motenj povezale v nevarno zmanjšanje govorne (in miselne) kompetence in performance, saj bi se nujno moral motiti tudi eventualni "notranji" korektor-ponotranjena družbena kontrola.
Zaključek te, nekoliko obsežnejše analize Kripkejcve interpretacije Wittgensteinove pozne filozofije bi se lahko glasil, da jc Kripkc po vsem sodeč zgrešil Wittgensteinove intcncc, in to morda prav zato, ker sc mu jc tako močno približal z lastno radikalnostjo. Obenem ostaja Kripkejcv (ne Wittgcnstcinov) hipcrskcpticizem zanimiv teoretski izziv, in to ne glede na ujemanje ali neujemanje z Wittgcnsteinom*.
"CHOMSK YJEVA " REŠITEV PARADOKSA PRA VIL
Chomsky v svoji knjigi zavrača "Wittgcnsteinovo" družbeno teorijo pravil s svojo razlago problema Robinzona. Chomsky verjame, da sicer nimamo nikjer resnično zagotovljenega spoznanja, vedenja, a imamo dobre kandidate za "dovolj ustrezna" in "dovolj trdna" vedenja. Poznavanje jezika naj bi bilo eno med njimi. Zato ugovarja Wittgcnstcinovi tezi, da jc to znanje le naš pripis, torej družbeni akt, ki mu po sebi ne ustreza nič v stvarnosti. Mi npr. "prepoznamo" Robinzona kot človeka, kot osebo, s tem da ga "prištejemo k skupnosti" družbeno živečih in jezikovno sporazumevanjočih se bitij. Po Chomskyju pa smo v boljšem položaju. Mi lahko vsaj delno prepoznamo določena pravila, ki jim sledi nam nepoznani govorcc (npr. Robinzon, ki bi govoril povsem tuj jezik). Domnevamo, da se pač obnaša tako, kot bi se obnašali mi, čc bi imeli njegove izkušnje. Domnevamo, da ima jezikovno zmožnost, ki ima skupaj z našo jezikovno zmožnostjo neko izhodno jezikovno znanje (kompcntcnco) SD in da si jc pridobil neko razširjeno jezikovno znanje Sj, ki pa je različno od našega, vendar pa bi nam lahko razložilo njegove sedanje zaznave in dejanja. Chomsky seveda meni, da so Wittgcnstcinovi ugovori "privatnemu" jeziku ali proti apriorni (naravni) osnovi vseh jezikov neustrezni (Chomsky, 1989, str. 194).
Naj tu navedem le nekaj del na temo Kripkejcve knjige, čeprav je u literatura že zelo obsežna: R. Suter, Saul Wittgenstein Skeptical Paradox, 1980, G. P. Backer, P.M.S. Hacker, Scepticism, Rules and Language, 1984, 58, štev. revije Synlhese, 1984 (J. Mc Dowel], Wittgenstein on Following a Rule, M. Budd, Meaning, Interpretation and Rules, C. Wright, Second Thoughts "haut Criteria, G.P. Baker in P.M.S. Hacker, On Misunderstanding Wittgenstein), C. McGinn, Wittgenstein on Meaning, 1984, P-F. Strawson, Skepticism and Naturalism: Some Varieties, 1985, W. StegmUller, Kripkes Dcutung dcr Spatphilosophie Wittgenstein, 1986.
Ti in drugi avtorji so navedli množico relevantnih kritik, a tudi novih nerazumevanj tako Kripkcja kot Wittgenstcina. Med bistvenimi pripombami so predvsem alternativne "rešitve" skeptičnega paradoksa in dokazi, da je Wittgenstein imel v mislih nekaj drugega kot Kripke. Naj navedem le McGinnovo idejo "posebnih dejstev", ki pripadajo le intencionalnim stanjem (in v lcni tudi sledenju pravil) in jih nc moremo zrcducirati na nič drugega, zunaj intencionalnosti (primeri zato so po njegovem dojemanje pojma", Gricova "namera" ter ncdispozicijska "sposobnost" za sledenje pravil). Ta rešitev se zdi ustrezna, če bi "spelo Mc Ginnu razložiti, kako lahko ta dejstva brez vsebovanja potencialne neskončnosti pravila natančno določajo sledenje pravilom. To mu po mojem mnenju ni uspelo. Težava je v pojmu dejstva, saj po vsem sodeč sledenje pravilom ni nobeno, tudi ne izvorno intencionalno dejstvo. Dejstvo namreč lahko vsaj v načelu navedemo z opisom, sledenje kakršnemu pravilu pa ni določeno z nobenim opisom. Jc lc videz dejstva.
iM nas jc najbolj poglobljeno predstavitev in oceno Kripkejcve knjige dala J. Šumič-Riha v knjigi: Realno v performativu (1988). V svoji occni zagovarja Kripkejcvo in Stegmllllcrjcvo "hiperskeptično" tezo in rešitev paradoksa, pri čemer povezuje to rešitev z nezasnovano skupno rcfercnco prakse v skupnosti, ki jo simbolizira tudi I.acanov Drugi.
Po Chomskycm funkcionira naše pripisovanje znanja jezika govorcu podobno, kot deluje kakšna empirična teorija s teoretskimi termi, tj. vključuje "ncopazljive" in od teorije odvisne termine. Vendar kot prisotnost teoretskih termov ni zavrla empiričnega napredka teorij oz. raziskovanja, tako tudi ni razlogov za to, da naše nevidenje "duha" posameznika, njegovih "pomenov" izrazov, njegovih "pravil" itd. ovira jezikovno raziskovanje, postavljanje dobrih hipotez, zakonov itd.
A Chomsky tudi trdi, da njegova teorija ni ne vzročna, ne dispozicijska, temveč le opisna teorija jezika. Chomsky sc sklicuje na Horvvicha, ki jc dejal, da siccr res ni apriornih razlogov za obstoj notranjih stanj razumevanja (pravil), ki bi razložila naše obnašanje, vendar so mogoči dobri aposteriorni razlogi za privzem takšnih dejstev.
To pomeni, da ni apriornega znanj o pravilih, a je empirično podprto domnevanje o njih, ki dovolj dobro funkcionira (ni pa izključeno, da se bo tudi vse dosedanje "vedenje" o jeziku kdaj "podrlo").
Wittgenstein bi verjetno podprl misel, da jc prav mogoče najti nekaj "hipotez" o notranjih dejstvih. Toda to nam nc pomaga dosti, kajti "sledenje pravil" je največkrat navezano na t.i. "lingvistične" apriomosti, tj. na "trditve", ki se zdijo apriorno resnične, nikakor empirične in to zato, ker jc njihova ncgacija nesmiselna. To pomeni, da jc "znanje o pravilih" svojsko, ker ni dosegljiva z "empiričnimi" hipotezami. Tako je npr. trditev, da "ne dvomim v (svojo) rabo pravila" za Wittgcnsteina sama neko "gramtično pravilo", tj. nekaj, kar spada k smislu "pravilnosti" sploh, ne pa kakšno dejstvo izza pravil. Toda žc preskok v stavek: "Gotovo vem za svoje pravilo" je zavajajoč, saj sc zdi kot da govori o nekem nczvodljivcm notranjem dejstvu, "vedenju o pravilih", ki jc povsem privamo in apriorno. A to jc nesmisel, kajti vsako "vedenje" dopušča vsaj logično smiselno negacijo (četudi ni empirično mogoča). Naš stavek pa bi v tem primeru dopustil ncgacijo "Nc vem za pravilo, ki ga pravkar sledim" (to prav poskuša "dokazati" Kripke). A po Wittgcnstcinu to ni smiselni stavek, ker krši gramatiko besed "pravilo" oz. "sledili pravilu". Dokler smo zajeti v takšni življenjski formi, ki bistveno vključuje znanje jezika oz. sledenje pravilom, ta "gramatični" zakon konstituira "pravilnostno" vedenje in govor o njem. Zato ga ne moremo "prekoračiti" (s čim?).
To pomeni, da Chomsky v svojem iskanju vrojenih in pridobljenih jezikovnih pravil lahko lovi prazne sence, namreč navidezna (notranja) dejstva, zakone, itd. Vendar vse regularnosti, ki jih navaja, nc dokazujejo teze o "znanju pravi" kot "notranjem stanju" posameznikov, saj ta teza ni empirična (v običajnem smislu).
Zdi sc mi, da sc v Chomskyjcvcm pojmovanju pravil kaže povsem drug konccpt pravil, kot pri Wittgcnstcinu, ki zajema tudi druge pojave. Zato je Chomskyjcva kritika Wittgcnsteina (in Kripkcja) lahko zavajajoča. Veliko vprašanje je npr., če bi Wittgenstein priznal Chomskyjcva slovnična pravila kot pravila v svojem smislu. Saj so to povečini nezavedna pravila, ki sc jih pravzaprav "nc učimo" v pouku ali v jezikovni, igri tevmeč jih pridobimo skupaj z življenjsko formo, z vraščanjem v njo, nekako tako kot osnovne vzorce vedenja v kulturi. To tudi niso konvencije v pravem pomenu besede, saj sc o njih nc sporazumevamo (razen v izjemnih primerih leksičnega predpisovanja "pravilne" rabe jezika). Paradigma pravila pri Wittgcnstcinu so npr. igralna pravila, zlasti v šahu, pa pravila v matematiki ipd. Tudi kadar Wittgenstein piše o "jezikovnih pravilih", ne misli na gramatična pravila v ožjem pomenu besede, temveč na pravila "logične gramatike" jezika. To so prav tista pravila, ki sc izražajo v navideznih
analitičnih stavkih, v "nujnih rcsnicah" ipd. Chomskyjcva pravila prctvorbene gramatike niso te vrste, saj so izrazito empirična, tj. dopuščajo logično smiselno negacijo.
S tem nočem reči, da Wittgenstein ne bi tudi slovničnih pravil, kot jih uvaja npr. Chomsky ali strukturalizem, sprejel za pravila v širšem smislu, vendar pa se "paradoksi" pravil, o katerih je pisal Wittgenstein in za njim Kripke, ne nanašajo na ta pravila. Tudi s tega vidika s Chomskyjevi ugovori proti "Kripkcsteinu" pravzaprav udarec mimo cilja. Wittgenstein bi konec koncev morda celo priznal za večino Chomskyjcve gramatike, da opisuje nekakšna "mentalna dejstva" (ki so konec koncev lahko utemeljena v nevralni strukturi možgan), ravno v kolikor Chomskcmu uspeva delovanje teh pravil predstaviti kot nekakšen nezaveden avtomatizem in mehanizem. Vendar pravila "logične gramatike", ki zanimajo Wittgcnsteina (torej "globinska struktura" jezika v njegovem smislu) niso avtomatizem, temveč so "vmeščena" v "logični prostor" jezika, v tisto, kar omogoča govorcem, da sc lahko vedejo zavestno "v skladu" s pravili ali "proti njim". Chomskyjcva pravila deloma posegajo tudi v ta prostor (zlasti tam, kjer se "preklapljajo" z logiko ncgacijc in kvanlifikacijc), vendar pa Chomsky tega nikoli ni jasno tcmatiziral. Zato menim, da sc Chomskyjcva teorija in Wittgcnstcinova argumentacija gibljcta na različnih ravneh in da do pravega stika med njima še ni prišlo. Med drugim tudi zato, ker Chomsky motri Wittgcnsteina izključno skozi Kripkcjcva "očala", tj. skozi inventivno, a tudi močno sporno optiko.
LITERATURA
Baker, G.P., Hacker, P.M.S., Critical Study: On Misunderstanding Wittgenstein: Kripke's private I-anguagc Argument. V: Synthcse, St. 58, 1984.
Baker, G.P., Hackcr, P.M.S., Sccpticism, Rules and language, Basil Blackwcll, Oxford, 1984. Budd, M., Meaning, Interpretation and Rules. V: Synthcse, št. 58, 1984. Chomsky, N., 7-nanje jezika, MK, Ljubljana, 1989.
Davidson, D., On the Very Idea of a Conceptual Scheme. V: D. Davidson, Inquiries into Truth and Interpretation, Oxford, 1985.
McDowell, J., Following Rule. V: Synthcse, St. 58, 1984.
McGinn, C., Wittgenstein on Meaning, B. Blackwcll, Oxford, 1984.
Kripke, S., Wittgenstein on Rules and Private language, B. Blackwcll, Oxford, 1982.
Stegmiiller, W., Kripkcs Dcutung dcr Spalphilosphic Wittgenstein, Kroncrs Studicnbibliothck, Stuttgart, 1986. Strawson, P. F., Sccpticism and Naturalism, some Varieties, Columbia Univ. Pr., New York, 1985. Suter, R., Saul Wittgenstein's sceptical Paradox. V: R. Haller, A. Hiibner, 1980. Šumič-Riha, J., Realno v performativu, DE, Ljubljana. 1988.
Wittgenstein, L., Philosphischc Untcrsuchungcn. V: L. Wittgenstein, Wcrke 1, Frankfurt/M, 1969.
Razlagalna ustreznost Chomskyjevih slovničnih
modelov
IRENA KOVAČIČ
I. V uvodu svoje prve objavljene knjige, Syntactic Structures (1957, str. 11), Chomsky pravi, da je cilj skladenjskega preučevanja izbranega jezika "oblikovanje njegove slovnice, to jc nekakšnega mehanizma za tvorbo stavkov tega jezika. Poleg tega se mora jezikoslovce ubadati z vprašanjem, Kako opredeliti temeljne značilnosti uspešnih slovnic. Končni cilj teh raziskav naj bi bila teorija o zgradbi jezika, v kateri so opisna sredstva, ki sc uporabljajo v slovnicah posameznih jezikov, predstavljena in analizirana abstraktno, neodvisno od posameznih jezikov. Ena od nalog te teorije jc, da ponudi splošno metodo, po kateri izberemo za vsak jezik ustrezno slovnico, če imamo na voljo korpus stavkov v tem jeziku."
Tako programsko utemeljevanje nekega specifičnega modela z občeveljavnimi implikacijami siccr ni novo, vprašanje pa je, ali jc tedaj, ko ga jc Chomsky zapisal, on sam ali kdo drug lahko predvideval, kako bo to njegovo izhodišče vplivalo na nadaljnji tok jezikoslovja. Toda če sc je na začetku še lahko zdelo, da revolucija Noama Chomskega v jezikoslovju, o kateri je bilo tako moderno govoriti v 60-ih letih, pomeni predvsem premik poudarka v jezikoslovnih raziskovanjih z nižjih ravnin na skladenjsko in uvedbo nekega novega, formaliziranega opisovanja jezika, sc iz današnje perspektive pokaže nekaj drugega:
Chomsky jc v jezikoslovna raziskovanja uvedel neko novo dinamiko, neprestano nezadovoljstvo z doseženim in stremljenje za boljšim. Če se leta 1957 morda zdi, da mu razmišljanje o razlagalni ustreznosti oziroma moči slovničnih modelov služi predvsem za to, da "zruši" tedaj veljavne pristope, zlasti teorijo neposrednih sestavnikov (immediate constituents), in uveljavi svoj tvorbeni model, kasneje o tem spregovori jasneje: nc gre le za to, katera teorija jezika ima večjo razlagalno moč sama po sebi, ampak tudi za to, katera bo primernejša kot model za ponazoritev človekove jezikovne sposobnosti (language faculty).
Žc v Aspects of the Theory of Syntax (1965, str. 4) srečamo zdaj dobro znano primerjavo med jezikoslovcem in otrokom: jezikoslovec jc pri raziskovanju jezika v enakem položaju kot otrok, ki sc tega jezika uči. Jezikoslovje je mentalistična teorija, ki sc ukvarja s "psihično resničnostjo, ki sc krije za dejanskim vedenjem". To pojmovanje jezikoslovja kot dela psihologije in s tem širše kognitivne znanosti sc oddej ves čas pojavlja v njegovem pisanju o jeziku. Leta 1981 (On Binding, str. 2) ponovi: " Naloga
jezikoslovne teorije je, da odkriva pravo naravo biološke sposobnosti, ki precizira splošno zgradbo jezikovne sposobnosti ". In leta 1986 na predavanjih v Managvi (objavljeno 1988, str. 36): " Jezik zdaj (= ko se ga otrok nauči, ga govori in razume) predstavlja enega od mnogih sistemov znanja, ki jih jc človek osvojil, enega od njegovih kognitivnih sistemov. Jezik jc bogat in zapleten sistem s specifičnimi lastnostmi, ki jih določa narava razuma/možganov." Naloga jezikoslovja se tu ne konča: kot del psihologije vodi do fiziologije; služi lahko (če uspe izdelati primerne modele jezikovne sposobnosti) kot abstraktni model za raziskovanje možganskih mehanizmov, delovanja možganov (tako kot sta teoretska fizika in kemija omogočili odkrivanje konkretnih fizikalnih in kemičnih dejstev) (1988, str.6-8).
Pot do tako ambiciozno zastavljenega cilja jc seveda dolga. Ustreznost oziroma uporabnost posameznih slovničnih modelov za približevanje končnemu cilju je različna. Chomsky na začetku govori o treh stopnjah ustreznosti:
-	prepoznavni (opazovalni-obscrvational, empirical)
-	opisni (descriptive)
-	razlagalni (explanatory).
Prepoznavno ustrezna jc tista slovnica, ki zna med vsemi možnimi nizi elementov, ki sc teoretično lahko pojavijo v nekem jeziku, razločiti med sprejemljivimi (well-formed) in nesprejemljivimi stavki danega jezika (in potem tudi tvoriti neskončno mnogo sprejemljivih stavkov - in nobenega nesprejemljivega).
Opisno ustrezni so tisti slovnični modeli, ki so sposobni vsak sprejemljivi stavek danega jezika opremiti z opisom njegove zgradbe. Opisna ustreznost naj bi bila cilj dobre slovnice posameznega jezika.
Najvišja stopnja jc razlagalna ustreznost, ki jo Chromsky zahteva od splošne teorije jezika, njena naloga pa je, da izdela merila, po katerih jc mogoče izbrati najprimernejšo opisno ustrezno slovnico.
Ker jc Chomsky v Syntactic Structures tako poudarjal moč svojega modela, da s končnim aparatom tvori (generira) neskončno množico sprejemljivih stavkov angleškega jezika, so ga nekateri navajali kot primer prepoznavno ustreznega slovničnega modela, vendar je Chomsky sam kasneje temu oporekal (Parrct, 1974, str.27): " V inačici tvorbene slovnice, skicirani leta 1957 v Syntactic Structures, je bil iz hcurističnih razlogov največji poudarek na tvorjenih stavkih. Izhodiščna predpostavka, na kratko opisana v uvodu, pa jc bila, da sistem predstavitvenih ravnin in splošni postopek (za tvorbo teh stavkov) dobimo v splošni teoriji jezika. ... V literaturi sem opazil, da sc to dejstvo razlaga tako, da je bil v začetnem obdobju tvorbene slovnicc njen predmet raziskovanja tvorba stavkov in da se jc šele kasneje naše zanimanje usmerilo k tvorbi opisov zgradbe. To jc popolnoma napačno, kot jc razvidno iz uvodnih strani knjige in razprave o razlagalni moči in o skladnji in semantiki."
Tudi v Manaških predavanjih (1988, str.67) Chomsky govori lc še o dveh ravninah preučevanja jezika, opisni in razlagalni: " Na prvi, opisni ravnini, poskušamo prikazati lastnosti posameznih jezikov, podati natančen opis sistema izračunavanja, ki določa obliko in pomen jezikovnih izrazov v tem jeziku; na drugi, razlagalni ravnini pa sc ukvarjamo z naravo jezikovne sposobnosti, njenimi načeli in parametri spremenljivosti. Na razlagalni ravnini poskušamo predstaviti trden in nespremenljiv sistem, iz katerega dobesedno izpeljemo različne možne človeške jezike, tiste, ki obstajajo, in mnoge druge, in siccr tako, da spremenljive parametre nastavimo na enega
od dovoljenih načinov in pokažemo, katere značilnosti jezikovnih izrazov iz teh nastavitev parametrov sledijo."
Skratka, naša jezikovna sposobnost, ki jo bo ta splošna teorija jezika nekoč znala pojasniti , je nekakšna stikalna plošča, pri vseh ljudeh enaka, pod vplivom okolja pa sc stikala pri otroku postavijo v različne položaje, posledica česar je, da sc nekateri naučijo govoriti - da uporabimo Chomskyjevo razlago - madžarsko, drugi pa eskimsko.
Tako pojmovanje njegovih nalog in končnega cilja pa jezikoslovje spremeni v eksperimentalno vedo. Iz povsem temeljnih etičnih načel seveda ni mogoče eksperimentirati s človekovimi možgani, da bi videli, kaj se v njih dogaja, lahko pa eksperimentiramo z abstraktnimi konstrukti, s katerimi poskušamo to dogajanje ponazoriti. Tako na tej poti od najbolj preprostih predstavnih modelov do vedno bolj posplošenih in abstraktnih vsakokratna teorija ni nič drugega kot delovna hipoteza, ki jo jezikoslovec s proučevanimi primeri preskuša, potrjuje ali zavrača, in potem na osnovi novih spoznanj postavlja vedno nove teorije - hipoteze. In če jc na pravi poti, ga tc hipoteze, ki jih gradi na rezultatih preverjanja predhodnih, vodijo vedno bliže tisti "pravi".
II. V retrospektivi dobra tri desetletja Chomskyjcve tvorbcnc slovnice lahko razdelimo na tri okvirna obdobja:
-	standardna tvorbeno-pretvorbena slovnica, ki sojo leta 1957 napovedale Syntactic Structures, v "zreli" obliki ( s temeljnim razlikovanjem med globinsko in površinsko strukturo) pa jo jc predstavila knjiga Aspccts of the Theory of Syntax leta 1965;
-	razširjena standardna tvorbeno-pretvorbena slovnica, ki se jc začela oblikovati kmalu po letu 1965 kot odgovor na najrazličnejše kritike in konkurenčne teorije, ni pa predstavljena v samostojni monografiji, pač pa v posameznih člankih; v tem obdobju Chomsky tudi na teoretičnem področju začenja dobivati vedno več sodelavcev;
-	vczalno-navezovalna slovnica, katere elementi se začenjajo pojavljati žc vse od začetka 70-ih let, v okviru razširjene standardne teorije, celovitejšo podobo pa dobiva od leta 1980 dalje (članek On Binding v Linquistic Inquiry 1980, knjiga Lccturcs on Government and Binding leta 1981).
Meje med temi tremi obdobji niso bile ostre: elementi naslednjega obdobja se pojavljajo že v času predhodnega, kar je uporabnega, obdrži tudi šc v naslednjem obdobju. In zlasti za zadnji model, vczalno-navczovalno slovnico, lahko rečemo, da uspešno vključuje tudi poglede in delne modele mnogih drugih avtorjev - vse s ciljcm, da bi se kar najbolj približal veljavni splošni teoriji jezika.
Gledano v luči približevanja splošnovcljavncmu modelu jezikovne sposobnosti, sledi .azvoj Chomskyjeve tvorbcnc slovnice zelo logično pot: od prvih, za današnje pojme marsikdaj naivno preprostih pravil enega jezika, angleščine, za katere jc Chomsky upal, da se bodo razvila v razlagalno ustrezno splošno teorijo jezika, do današnjih posplošenih pravil in načel, ki so zahtevam splošnega modela neprimerno bližja. Rekli bi lahko, da sta enaka pravzaprav lc še izhodišče (pojmovanje slovnice posameznega jezika kot mehanizma za tvorbo stavkov) in končni, verjetno še dolgo utopični cilj: teorija jezika, ki bo uspešno razložila vse zakonitosti vseh možnih jezikov. Ostalo je šc nekaj osnovnih pojmov, kot so zgradbeni označevalci ali skladenjska drevesa (phrase markers), prcpisovalnih pravil skoraj ni več, od pretvorb, ki so v standardni teoriji veljale za temelj opisne in razlagalne ustreznosti, jc ostala lc še ena: premik, pa še za to sc že pojavljajo nadomestki.
Zanimivo jc, da jc gradivo, na osnovi katerega prihajajo do teh splošnih načel, še vedno zelo podobno tistemu iz 50-ih in 60-ih let: premik vprašalnic, pronominalizacija in reflcksivizacija, skladenjske značilnosti neosebnih glagolskih oblik, pasiv in podobno.
Toda medtem ko so bila v 60-ih letih temeljna načela, preko katerih so poskušali priti do splošne teorije, npr. pretvorbeni krog (transformational cycle) in omejevalni pogoji za delovanje posameznih pretvorb (constraints), sc sodobna tvorbena slovnica ubada s tako splošnimi dejavniki, kot so sita (filters), neizražene prvine (empty categories), sledi (traces) ali blokade (barriers), ter odnosi, kot so vezalnost (government), navezovanje (binding), omejevanje (bounding).
III. Lep primer razvoja jezikovne misli Noama Chomskega in njegovih prizadevanj za vedno večjo razlagalno ustreznost slovničnih modelov jc obravnavanje odnosa med tvornimi in trpnimi oblikami v posameznih fazah tvorbcnc slovnice.
Leta 1957 Chomsky vidi veliko prednost svojega tedanjega modela v primerjavi s predhodno teorijo neposrednih sestavnikov žc zaradi tega, ker lahko postavi naslednje pravilo:
Če jc S1 slovnični stavek z obliko
SZ1 - pomožnik - glagol - SZ2,
jc tudi ustrezni niz z obliko
SZ2 - pomožnik + biti + deležnik - glagol - od + SZ1
slovnični stavek, (str. 43)
Tak opis razkriva povezanost tvornih in trpnih stavkov v angleškem jeziku, kar jc pomemben korak naprej od teorije neposrednih sestavnikov, po kateri sta ta dva stavka zahtevala vsak svoj opis, iz katerih pa njuna medsebojna povezanost ni bila razvidna. To jc bil eden prvih dokazov Chomskega za večjo razlagalno moč tvorbeno-pretvorbene slovnice in s tem njeno večvrednost.
K trpnim pretvorbam seje vrnil tudi leta 1965 v AspccLs. Tokrat jc njegov pogled na trpnik že preccj drugačen, pač v skladu s splošnimi spremembami teorije (str.103-104): "... Ena od površinskih izvedb 'načinovnega prislova' bi moral biti tudi' prazen' (dummy) element, ki bo označeval, da mora obvezno delovati trpna pretvorba. " Torej je pravilo (55) lahko prcpisovalno pravilo, ki trpno pretvorbo opiše tako, da bo delovala na niz z obliko (56), z osnovno pretvorbo, ki bo prvo SZ postavila na mesto prve SZ:
(55)	Manner	BY PASSIVE (Način -> OD TRPNIK)
(56)	NP - Aux - V ...- NP - ... - by passive - ... (SZ - Pom - G ... - SZ - ... - od trpnik - ...)
(pri čemer jc skrajno levi element... v (56) treba podrobneje opredeliti - npr., da ne more vsebovati SZ).
Razliko Chomsky odkrito prizna, ker v njej vidi napredek (str. 104): " Tak opis ima v primerjavi z opisi v starejših delih o tvorbeni slovnici (npr. Chomsky, 1957) več prednosti. Prvič, predvsem avtomatično pojasnjuje avtomatično omejitev pasivizacijc na
glagole, ki se svobodno vežejo z načinovnimi prislovi. ... Drugič, s takim opisom lahko izpeljani zgradbeni označevalce trpnega stavka razložimo s pravili za zamcnjcvalnc pretvorbe. ... Tretjič pa zdaj lahko pojasnimo tudi 'psevdo-trpnike' kot 'the proposal was vehemently argued against' ('predlogu sc je ostro oporekalo'), čc lc še nekoliko bolj posplošimo običajno trpno pretvorbo."
Skratka, lastno teorijo izpred manj kot desetih let podvrže enako neusmiljenemu postopku vrednotenja, s kakršnim jc tedaj na njen račun zavrnil teorijo neposrednih sestavnikov kot razlagalno manj ustrezno.
Čeprav je svoj novi opis pasivizacijc Chomsky occnil kot mnogo boljšega od tistega iz leta 1957, pa vsi z njim lc niso bili zadovoljni. Sredi 70'-ih let jc potekala ostra razprava o tem, ali taka premeščanja samostalniških zvez res sodijo v domeno pretvorb, ali pa so to razlike iz področja leksikona. V okviru vezalno-navezovalnc teorije taki prepiri postanejo brezpredmetni, saj trpna zgradba nastane zaradi "zapletene interakcije lcksikalnih lastnosti, skladenjskih postopkov in splošnih slovničnih načel, ki omejujejo oboje" (McCloskey, 1988, str. 52).
Analiza trpne zgradbe v vezalno-navezovalni teoriji jc šc vedno transformacijska, saj je premestitev samostalniškc zveze bistveni del postopka; je pa tudi lcksikalna, saj to premestitev sprožijo lcksikalne lastnosti trpnega deležnika. Vse skupaj sc začne v leksikonu:
"Globinska struktura, ki jc v temelju 'John was killed' ('John jc bil ubit'), bi ... utegnila biti takale:
(ISZcl PREGIB be [GZIGlag kill] [ SZ John ]])
Pravilo obrazila bo ... dodalo trpni morfem h kill in oblikovalo kill-cd (ta dobi svojo glasovno obliko v glasovnem delu). Trpni morfem ima to lastnost, da vsrka tožilniški sklon, tako da mora temu pravilu sledili uporaba pravila Premesti ali pa bo /stavek/ kršil sklonsko sito. Pravilo ujemanja bo potem zagotovilo, da bodo oznake prvine UJEM v PREGIB ustrezale oznakam izpeljanega osebka, naslednje skladenjsko pravilo pa bo te oznake pripisalo glagolu " (Chomsky, 1989, str.139).
Po delovanju morfoloških postopkov torej nastane trpni deležnik, ki ima na glagol dvojen učinek:
-	položaj glagolovega osebka postane neudeleženski,
-	glagol izgubi sposobnost, da določa sklon.
Italijanski jezikoslovec Burzio (1986 - navedeno v McCloskey, 1988, str. 52) gre še korak dalje: dokazuje namreč, da sta ta dva učinka medsebojno povezana, da namreč noben glagol z neudeleženskim osebkom ne more pripisati sklona položaju, ki ga veže (po starem povedano, je neprehoden). Torej je kot posledico nastanka trpne oblike glagola treba opisati samo prvi učinek; drugi sledi že sam po sebi.
Če uporabimo spet staro Chomskyjcvo načelo za ocenjevanje razlagalne ustreznosti jezikovnih modelov: sedanji opis presega meje posameznega jezika, v katere je bila še vedno ujeta trpna pretvorba v standardni tvorbeno-pretvorbeni teoriji. Odvisen je od univerzalnih pojmov, kot so sklon, določanje sklona, neudeleženski položaj, in splošnih skladenjskih premeščanj.
IV. Povsem razumljivo je, da po dobrih treh desetletjih tako silovitega razvoja danes tvorbena slovnica ni več enovita. Vczalno-navczovalni teoriji (theory of government and binding) kronisti sodobnih jezikoslovnih tokov (npr. McCloskey, 1988, Horrocks, 1987)
ob bok poslavljajo šc slovnico posplošenih zgradbenih označevalcev (Generalized Phrases Structure Grammar) in lcksikalno-funkcionalno slovnico (Lexical-Functional Grammar), včasih tudi odnosnostno slovnico (Relational Grammar), z opombo, da je še vrsta drugih skladenjskih teorij, ki bi zaslužile ime "tvorbena" po tem, da so potomke Syntactic Structures in Aspects (McCloskcy, 1988, str. 17-18).
Tc teorije so skladne s Chomskyjcvim pogledom ne le v svojem tvorbenem izhodišču, ampak tudi v zasledovanju končnega cilja, splošne teorije jezika. Seveda pa poskušajo do tc splošne teorije priti po drugačni poti. Prav tako drugače pojmujejo njeno funkcijo oziroma namen. Ko Horrock (op. cit.) primerja vczalno-navezovalno teorijo s slovnico posplošenih zgradbenih označevalcev in lcksikalno-funkcionalno slovnico, ugotavlja, da tudi obe konkurenčni smeri sprejemata utemeljenost splošne teorije jezika, le da za pristaše slovnice posplošenih zgradbenih označevalcev namen te teorije ostaja izključno znotraj jezikoslovja (teorija jc potrebna zato, da nam daje potreben aparat za opisovanje in preučevanje posameznih jezikov, spoznavni procesi pa za opazovanje niso dostopni - instrumentalni pogled na funkcijo teorije jezika), za pristaše lcksikalno-funkcionalne slovnicc pa je Chomskyjevo povezovanje teorije jezika zgolj z jezikovno sposobnostjo celo preozko, saj menijo, da mora postati osrednji del širše teorije jezikovne rabe (performance).
Tudi siccr Chomskyjevo mcntalistično pojmovanje končne funkcijc teorije jezika že od nekdaj sproža ostre ugovore. Toda nc glede na to, ali sprejemamo njegovo stališče, da je jezikovna sposobnost človeku prirojena in da mora biti teorija jezika abstraktna ponazoritev tc sposobnosti, prav gotovo težko oporekamo njegovemu stremljenju po enovitem izhodišču za opis in razlago različnih jezikov. Torej, tudi čc teorija jezika služi zgolj jezikovnim ciljcm, jc še vedno utemeljena (ali pa še bolj, ker odpade njen spekulativni prizvok). Zato potreba po vrednotenju razlagalne ustreznosti različnih jezikovnih modelov ostaja. Čas bo pokazal, ali so Chomskyjeve teorije res razlagalno najprimernejše (pa naj bo to vczalno-navczovalna teorija ali katera druga, ki se utegne sčasoma razviti), ali pa jih bo izpodrinila kakšna druga.
Opomba: Pri slovenjcnju strokovnih izrazov sem sc ravnala predvsem po Bolta (1987) in Chomsky (1989).
LITERATURA:
Bolta, M. :Tvorbcnopretvorbcna skladnja N. Chomskega, PcdagoSka fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1987.
Bugarski, R.: Predgovor k N. Chomsky: Gramatika i um, Nolit, Beograd, 1972
Chomsky, N.: Syntactic Structures, Mixtion, Hag, 1957, 1971
Chomsky, N.: Current Issues in Linguistic Theory, Mouton, Hag, 1964, 1966
Chomsky, N.: Aspects of the Theory of Syntax, The MIT Press, Cambridge Mass, 1965
Chomsky, N.: Cartesian Linguistics, Harper and Row, New York, 1966
Chomsky, N.: Topics in the Theory of Generative Grammar, Mouton, Hag,1966, 1972
Chomsky, N.: Studies on Semantics in Generative Grammar, Mouton, Hag, 1972, 1975
Chomsky, N.: Gramatika i um, Nolit, Beograd, 1972
Chomsky, N.: Reflections on language, Pantheon, New York, 1975
Chomsky, N.: The Logical Structure of Linguisuc Theory, The University of Chicago Press, Chicago, 1975, 1985
Chomsky, N.: "On Binding", Linguistic Inquiry, zv. 11, str. 1-46.
Chomsky, N.: Language and Problems of Knowledge: The Managua lectures. The MIT Press, Cambridge Mass, 1988.Z
Chomsky, N.: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989. Greene, J.: Psycholinguistics: Chomsky and Psychology, Penguin Education, llarmondsworth, 1972. Horrocks, G.: Generative Grammar, Longman, London,1987. Lyons, J.: Chomsky, Fontana/Collins, London, 1970, 1974.
McCloskey, J.^'Syntactic Theory", v : F.J. Newmeyer, Linguistics: The Cambridge Survey, Vol.1, Cambridge
University Press, Cambridge Mass, 1988.
Parret, H.: Discussing Language, Mouton, Hag, 1974.
Slovenski in angleški povratni zaimki v vezalno-
navezovalni teoriji
MARIJA BOLTA
Vczalno-navezovalna teorija je ena izmed inačic tvorbeno-pretvorbenih teorij o govorčevem znanju stavčne slovnice. Z jezikoslovnega vidika jc njena osnovna značilnost prizadevanje po čim večji cksplicitnosti in razlagalnosli opisov preučevanih pojavov. Razlagalnost opisa skuša teorija doseči z razmejevanjem med tem, kar jc v obravnavanem pojavu splošnojezikovnega in torej del t.i. univerzalne slovnice, ter tistimi posameznostmi, ki so značilne lc za preučevani jezik. Univerzalne slovnicc namreč nc pojmuje zgolj kot splošne jezikovne teorije, ki omejuje jezikovno raznolikost, temveč kot sistem eksplicitnih, izkustveno preverljivih domnev o človeku prirojeni jezikovni sposobnosti, s katerim pojasnjuje, kako jezikovno znanje pridobimo.
Eden pomembnih vidikov univerzalne slovnice v vezalno-navczovalncm pristopu jc njena modularnost. Sestavlja jo več teorij in vsaka naj bi jezikovno raznolikost omejevala s splošnim načelom, kateremu se podrejajo primerki teh teorij v slovnicah posameznih jezikov. Splošna načela naj bi bila tako samoumevna, da jih tradicionalne slovnicc v svoje opise niso niti vključevale; domneva se, da tvorijo del prirojenega jezikovnega znanja in oživijo že ob samem stiku otroka z jezikom. Razlike med jeziki napovedujejo tem načelom pridruženi parametri, kjer jc za izbor med podanimi možnostmi na nekem parametru jezikovno izkustvo odločilnega pomena. Splošna načela tako podajajo jczikoslovčcvc domneve o skupnih lastnostih vseh jezikov, s parametri pa skuša predvidevati možne razlike med njimi. Splošna načela so preprosta, njihova paramctrizacija in medsebojno delovanje pojasnjuje tudi bolj zapletene jezikovne zgradbe. Največ pozornosti je v vezalno-navczovalncm pristopu posvečeno ravno iskanju in prepletanju splošnih načel s pridruženimi parametri vsake od (šestih) predlaganih teorij univerzalne slovnice.
Teorija besednih zvez (Chomsky, 1970a, 1981, 1986a, 1986b; Jackcndoff, 1977) opredeljuje sestavnost besednih zvez: sestavljene so iz jedra (predmetnopomenske besede ali slovnične prvine), poljubnega števila dopolnil in določil. Dopolnila so obvezna in predvidljiva iz slovarsko opredeljene vczljivosti besed, načela ostalih teorij -posebno sklonskc in vczalne - pa določajo, ali sc v nekem jeziku pojavljajo pred ali za dopolnili. T. i. razvijalno besednozvezno načelo (Chomsky, 1981:29; vse skladenjske razčlembe morajo upoštevati slovarske vczljivosti vstavljenih prvin) omejuje razčlembe vsakega jezikovnega izraza na katerikoli skladenjski ravnini z določilom, ki v skladenjski izpeljavi preprečuje spremeniti vczljivostnc oznake jeder besednih zvez. Ni
več takih skladenjskih pravil, ki bi v slovarju dodeljena dopolnila odstranila, jim spremenila ali dodala udeležensko vlogo, jih prestavila v drugo besedno vrsto; take spremembe v inherentnih oznakah besed morajo biti označene že v slovarju. Poleg fonemskega zapisa je vsaka beseda v slovarju izčrpno opredeljena s svojimi skladenjskimi (besednovrstnimi, vezljivostnimi) in pomenskimi oznakami. Del pomena besed je tudi v dodeljevanju udeleženskih vlog: naloga udcleženske teorije jc, da izdela končen spisek možnih udeleženskih vlog ter opredeli njihove pripisovalce in prejemnike (Chomsky, 1981, 1986a; Jackcndoff, 1972; Williams, 1980,1983, 1984). Splošno načelo udeleženske teorije določa, da sme in mora biti vsakemu argumentu (tj. vsaki pomenski, potencialno rcferencialni samostalniški prvini) v skladenjski razčlembi pripisana ena sama udeleženca vloga ter da mora pripisljiva udeleženska vloga imeti v skladenjski razčlembi enega samega prejemnika (Chomsky, 1981:36). Stavkotvorni poteki smejo prizadeti skladenjska razmerja, ne spreminjajo pa udeleženskih vlog, ki jih jedro besedne zveze pripiše svojim dopolnilom. Predstavljeni splošni načeli pomembno omejujeta pravilno oblikovane globinske zgradbe: globinska zgradba je najneposrednejši besednozvezni zapis udeleženskih razmerij. Do površinske zgradbe vodi splošno pretvorbeno pravilo premeščanja, ki dovoljuje premestiti karkoli kamorkoli (prim. Chomsky, 1973, 1977a, 1977b, 1980a). Tako kot globinska jc tudi površinska skladenjska zgradba abstraktna, obe smeta npr. vsebovati t.i. prazna mesta oz. neizražene prvine. V globinski zgradbi ostane skladenjsko mesto prazno, kadar nanj ni bila izbrana slovarska enota s pridruženo fonemsko obliko; v površinski zgradbi pa puščajo za seboj skladenjske položaje brez izraženih prvin (t.i. sledi) izvršeni pretvorbeni premiki. Teorija sklona s sklonskim sitom (Chomsky, 1981: 49) prepoznava kot pravilno oblikovane le tiste površinske zgradbe, v katerih je izraženim samostalniškim prvinam pripisan sklon, s tem pa tudi omejuje razvrstitvenc možnosti izraženih in neizraženih prvin. Mnoge skladenjske poteke, med drugimi tudi pripis sklona in udeleženske vloge, omejuje vezalni odnos med pripisovalccm sklona in sklanjano prvino. Teorija vezalnosti (Chomsky, 1981, 1986a) ga opredeljuje kot formalno razmerje med sestavniki v hierarhično urejeni skladenjski zgradbi.
"a" veže "b" ("b" = polno razvita besedna zveza) kadar
-	jc "a" jedro besedne zveze
-	"a" p-poveljuje "b"
-	jc prva polno razvita besedna zveza, nadrejana "a", nadrejena tudi "b".
"a" p-povcljujc "b", kadar je najmanjši skladenjski sestavnik, ki je nadrejen "a", nadrejen tudi "b" in "b" ni vsebovan v "a"
b
e
(V (1) a in b p-povcljujeta drug drugemu, vendar lc a p-povcijuje d in e. Če je a jedro besedne zveze in b njegovo dopolnilo, potem a tudi veže b.)
(1)
Osrednje vczalno razmerje je razmerje med jedrom in njegovim dopolnilom v besedni zvezi: jedro veže svoje dopolnilo (npr. glagol (Glag) predmetno samostalniško zvezo (SZ) v glagolski zvezi (GZ), predlog (Pl) SZ v predložni zvezi (P1Z)). Vezal na teorija to razmerje posplošuje tako, da kot vezalce prepoznava ne lc tradicionalne glagole in predloge, temveč tudi slovnične prvine (npr. podsnop ujcmalnih oznak UJEM v sestavniku PREGIB). P-povcljcvalni odnos je odnos sestavniške nadrejenosti, kot ga razberemo med vozlišči standardnih skladenjskih dreves. Vezalno razmerje je osrednje tudi v teoriji navezovanja, saj sodeluje pri opredeljevanju t.i. vczalnega sestavnika, v katerem navczovalna načela napovedujejo, kako poteka navezovanje referencialno (nc)samostojnih samostalniških izrazov. Navczovalne lastnosti dele samostalniške prvine v tri skupine. V prvo sodijo t.i. imena: so referencialno samostojna in navezovalno načelo (C) to samostojnost opredeljuje z določilom, da so imena nenavezana. V drugo skupino prištevamo navezniške izraze. Njihova razlikovalna lastnost je rcfcrcncialna odvisnost: v skladenjski razčlembi jim jc siccr lahko pripisana udeleženska vloga in sklon, čc so izraženi, toda rcfcrcncialno vsebino jim določa navezovanje na ustrezno naveznico (navezovalno načelo (A)). Zadnjo skupino tvorijo zaimkovni izrazi. Imenom so podobni po tem, da sc pojavljajo tudi brez navcznice, različni pa po tem, da jo lahko tudi imajo. Načelo (B) določa, kdaj morajo biti nenavezani oz. prosti. Načelo (A) upoštevajo v tej ali drugačni obliki vsi vezalno-navczovalni pristopi, preostali dve načeli sta kot samostojni načeli slovnice bolj sporni.
(A)	Navczniški izrazje navezan v svojem vezalncm sestavniku.
(B)	Zaimkovni izraz je prost v svojem vezalncm sestavniku.
(C)	Ime je prosto.
Izraz jc navezan, kadar je sooznačen z naveznico v položaju argumenta, ki mu p-povcljuje.
Vczalni sestavnik je tista najožja besedna zveza, v kateri sc nahajajo osebek, samostalniški izraz in njegov vczalcc.
Da sta dosedaj največ pozornosti pritegnili prav teoriji vczalnosti in navezovanja, jc razvidno žc iz poimenovanja pristopa samega. Eden od vzrokov, zakaj so navczovalne lastnosti posameznih vrst samostalniških prvin v stavku šc posebej zanimive za ta pristop, je sklepanje, da ravno zmožnost govorca, da navczovalna razmerja vzpostavlja kljub temu, da pravila navezovanja nikoli niso bila eksplicitno zapisana, potrjuje domnevo o prirojenem jezikovnem znanju. Prizadevanje, da bi odkrili univerzalne lastnosti navezovanja, je tako pomemben del preverjanja domneve o prirojenih jezikovnih univerzalijah. Drugič: ker so kot navczniški opredeljeni nc lc izraženi Povratni in vzajemnostni zaimki, temveč tudi take ncizražcnc prvine, kot so sledi izvršenih pretvorbenih premikov ali tiste, h katerim spodbuja besednozvezno razvijalno načelo, je formalizacija navczovalnih načel pomembna tudi pri vzpostavljanju in utemeljevanju samih skladenjskih razčlemb.
V nadaljevanju želim predstavili nekatere rezultate protistavne obravnave povratnega navezovanja v slovenskem in angleškem stavku.1 V preverjanju ustreznosti
Razprav« ne vključuje obravnave navczovalnih lastnosti vzajemnostnih izrazov, čeprav z« navezovalno teorijo, ki skuša Podrediti skupnemu načelu vse navezniške prvine, ni zanemarljiv podatek, da sc navczovalnc lastnosti povratnih in vzajemnostnih zaimkov razlikujejo (prim. npr. Lcbcaux, 1983). V obravnavi slovenskega povratnega navezovanja zanemarjam manj pričakovana navezovanja, ki jih sproži stavčno poudarjanje, kakor tudi vprašanje, kako vpliva na izbor navcznice Premeščanje povratnega zaimka in odločitev med naslonsko in naglasno obliko. O povratnem navezovanju v nekaterih enodelnih glagolskih suvkih prim. Bolta 1988.
čomskijanskcga navczovalncga načela (A) jc pozornost posvečena skladenjskim razčlembam, na katerih povratno navezovanje poteka, opredeljevanju vczalnega sestavnika ter napovcdljivosti navcznice v stavku z osebno glagolsko obliko in v nedoločniškem sestavniku. Vczalno-navczovalna obravnava potrjuje trditev slovenske slovnice o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju, vendar da bi jo obdržali v najsplošnejši obliki, mora kot navczovalno načelo skladenjske ravnine delovati na eksplicitnejših in abstraktnejših skladenjskih razčlembah.
Vczalno-navczovalna teorija ohranja formalne, t.i. konfiguralnc, opredelitve skladenjskih razmerij iz zgodnejših tvorbeno-pretvorbenih modelov: v (2) je osebek SZ, neposredno podrejena vozlišču S; predmet jc SZ neposredno pod vozliščem GZ; predložni predmet je SZ neposredno pod vozliščem P1Z. K taki opredelitvi osebka nedvomno spodbuja tradicionalno spoznanje o stalni stavi besed v angleškem stavku in ncopustnosti osebka v njem. Iz skladenjskega drevesa (2) je razvidna tudi t.i. asimetrija med osebkom in predmetom: osebek je v nekem, točno opredeljenem smislu najprominentnejša SZ v stavku, osebkova SZ p-povcljujc predmetni in predložni SZ. P-povcljcvanjc tako vnaša trojno hierarhijo med SZ v
(2)
S
SZ	PREGIB	GZ
Glag	SZ	P1Z
P1	SZ
(2) : osebek jc prominentnejši kot predmet ali predložni predmet; predmet je v podrejenem položaju glede na osebek, toda šc vedno nadrejen predložnemu predmetu; predložni predmet je na repu hierarhije, saj jc podrejen obema, v skladenjskem drevesu (2) višje uvrščenima SZ. Ravno taka hicrarhizacija naj bi bila odločilna pri navezovanju navezniških izrazov, trdi teorija navezovanja. Navczovalno načelo (A) zahteva, da mora biti v površinski skladenjski zgradbi vsak navezniški izraz navezan, oddaljenost navcznice pa omejuje z zahtevo, da mora biti navezniški izraz navezan v svojem vczalncm sestavniku, vendar tako, da jc navcznica navezniškemu izrazu skladenjsko nadrejena, da mu p-povcljujc. Pristop napoveduje, da jc v (2) osebek lahko navcznica povratnemu zaimku v predmetni ali predložni SZ, nc pa tudi obratno; da jc navcznica lahko tudi predmetna SZ, vendar lc povratnemu zaimku v predložni zvezi, medtem ko sama predložna zveza načeloma ne more biti navcznica povratnemu zaimku.2
2
Razlikovanje med t.i. konfiguracijskimi in nekonfiguracijskimi jeziki ter posplušljivost stavčne zgradbe (2) na slovenski stavek, je podrobneje obravnavano v Bolta, M., 1988, Navezovanje povratnih zaimkov v slovenski in angleški skladnji; Poročilo o raziskovalni nalogi, PF, Maribor. V literaturi so opazni tudi predlogi, ki skušajo k on figuralno opredelitev skladenjske nadrejenosti nadomestiti s sklonskimi ali udcleJ.cnskimi razmerji. Prim. npr. Kiss 1987, Horvath 1987 in tam navedenoliteraturo.
Kaj sc zgodi, čc postavimo povratni zaimek v osebek (3)? Slovensko govoreči ve, da lakih stavkov ni, in bi ncpojavljanjc povratnega zaimka v osebku stavka morda skušal intuitivno razložiti s praznino v paradigmi: osebkova SZ je imcnovalniška, povratni zaimek imcnovalniškc oblike nima, zato sc v osebku ne more pojaviti.
(3)	*Scb- pis- pismo.
(4)	*Himsclf writes the letter.
Zaradi okrnjenega sklonskega sistema angleškega jezika je na prvi pogled veliko manj očitno, da je odsotnost imcnovalniškc oblike tista, ki dela oba stavka neslovnična. Da vzrok ncslovničnosti nc more biti odsotnost imcnovalnika, dokazujejo stavki s povratnim zaimkom v imcnovalniški SZ, v katerih je le-ta zdaj slovničen (6,7) zdaj ncslovničen (5).
(5)	*Svoj otrok je zašel na kriva pola.
(6)	He himself wrote the letter.3
(7)	On je svoj gospodar.
Kot nerazlagalno in partikularno moramo zavrniti tudi določilo, ki bi prepovedovalo rabo povratnega zaimka v položaju osebka stavka, saj je povratni zaimek npr. sprejemljiv v osebku angleškega nedoločniškega stavka (Peter believed [himself to be infallible]). Teorija navezovanja nudi tako posplošitev: Čc v položaj osebka v (3, 4) vstavimo katerikoli izraženi navczniški izraz, sklonsko silo določa, da mora biti postavljen v sklon, načelo (A) pa ga kot refcrcncialno nesamostojen izraz omejuje z zahtevo, da mora biti navezan. Nič v sklonski teoriji nc preprečuje povratnemu zaimku v položaju osebka pridobiti sklon, saj jc v p-povcljcvalncm dosegu pripisovalca imcnovalniškcga sklona, tj. v dosegu snopa UJEM pod vozliščem PREGIB. Vzrok ncslovničnosti v (3), (4) in(5) jc kršenje načela (A): povratni zaimek jc nenavezan, v stavku (= vezalncm sestavniku) ni nobene, povraUicmu zaimku dosegljive, skladenjsko nadrejene navcznicc. Ncslovničnosti povratnih zaimkov in slovničnosti osebnih zaimkov v osebkovi SZ v (2) nc pojasnjuje praznina v oblikoslovni paradigmi prvih, temveč rcfcrencialna (nc)odvisnost: navczniški izraz nc more biti navezica samemu sebi, navcznica mora biti pomensko in skladenjsko ustrezna prvina .4
Iz povedanega sledi, da bo stavek s povratnim zaimkom v položaju nepredložnega predmeta v (2) pravilno oblikovan: vezalni sestavnik je tudi tokrat S, v njem sc nahajajo povratni zaimek, vczalcc povratnega zaimka (glagol) ter p-povcljcvalna navcznica, tj. osebek stavka. Ker jc osebkova SZ edina, povratnemu zaimku nadrejena SZ, načelo (A) tudi napoveduje, da se bo povratni zaimek v položaju nepredložnega predmeta brezizjemno navezoval lc na osebek svojega stavka. Osebni zaimek v položaju nepredložnega predmeta po načelu (B) nc sme bili navezan na p-povcljcvalno naveznico, tako da delovanje obeh načel napoveduje dopolnjcvalno razvrstitev povratnih in osebnih zaimkov.
V (6) smemo domnevati, da jc poudarjalni povratni zaimek del imcnovalniškc SZ, torej tudi sam kot njeno drseče ujemalno določilo imcnovalniški, primerljivo z izpostavljenimi in nato v stavku pozaimljcnimi osebkovimi SZ (Mary, she wrote that letter).
Prim. Chomsky 1981, sito "i" v "i". Tudi v nadrednem stavku v (s) je nenavezani/neustrezno navezani povratni zaimek ncslovničen, čeprav je postavljen v sklon: (a) *Scbi seje zdelo, da jc nezmotljiv.
*Il seemed to himself that he is infallible. Glagol zdeti se/sccm v (a) namreč tvori lako GZ, ki osebku nc prisodi udclcJ.cn&ke vloge; nadredni stavek osebek ima, vendar osebek ni argumentna, rcfcrcncialna SZz udeležensko vlogo.
(8) Pcicr tudi sebi (njemu) ni privoščil počitka.
Peter vedno vidi lc sebe.
Peter bi sc ustrašil cclo (samega) sebe.
Peter allowed himself (him) no rest.
Navczovalno načelo (A) napoveduje, da sc povratni zaimek v položaju predložnega predmeta kot edinega dopolnila glagola (9) navezuje na osebek; kadar je glagol mnogovezljiv, naj bi se povratni zaimek v predložnem predmetu navezoval na katerokoli, njemu povcljcvalno argumentno samostalniško zvezo (10, 11). Tako kot v primerih povratnega navezovanja iz položaja nepredložnega predmeta, je tudi v ((9); (2)) osebkova SZ edina, povratnemu zaimku skladenjsko nadrejena navcznica. V ((10); (13)) iz načela (A) sledi, da sme povratni zaimek imeti naveznico ali v nepredložnem predmetu ali osebku; v ((11); (14)) naj bi sc povratni zaimek navezoval lc na osebek.
(9)
SZ	PREGIB	GZ
G lag	P1Z
I-1
P1	SZ
(10)
i-r-1
SZ	PREGIB	GZ
I-1-1
Glag	SZ	P1Z
__I_
I
P1	SZ
(11)
SZ	PREGIB	GZ
Glag	P1Z	P1Z
r-1 i-1
PI	SZa P1	SZb
(12)	Vedno misli samo na sebe.
O sebi ni rada govorila.
Norčeval sc je iz samega sebe.
He thinks only of himself.
(13)	Peter jc Špeli pripovedoval o sebi.
Peter jc Špeli lagal o sebi.
Peter jc Špelo opozoril nase.
Peter told Špela about himself (about herself).
Peter told John about himself (ali Peter = himself ali John = himself).
(14)	Peter je s Špelo govoril o sebi.
Peter talked to Špela about himself (about herself).
Ker iz same oblike slovenskega povratnega zaimka nc moremo sklepati o njegovi številski in spolski oznaki, načelo (A) napoveduje, da bo povratno navezovanje iz predložne zveze v (13) dvoumno: z vidika poveljevanja ustrezna navcznica ni lc osebkova SZ, temveč tudi nepredložni predmet. Slovenski zgledi v (13), za razliko od angleških, napovedane dvoumnosti nc potrjujejo, slovenski povratni zaimek jc navezan zgolj na osebek, navezovanje na nepredložni predmet izražamo z (dvoumnim) osebnim zaimkom (Peter jc Špeli pogosto pripovedoval o njej, kakšna je bila kot otrok). Navezani osebni zaimek krši navczovalno načelo (B), saj bi moral biti v istem vczalncm sestavniku, v katerem je povratni zaimek navezan, osebni zaimek v položaju povratnega prost, tj. nc sme sc navezovati na nobeno p-po velja val no SZ. Bliže dejstvom slovenskega zaimkovnega navezovanja je trditev, da se osebni zaimek nc navezuje na tipično navcznico povratnih zaimkov, na osebkovo SZ.5 V zgradbi (11) izključi navezovanje povratnega zaimka iz predložne zveze na predložni predmet že omejitev o p-povcljcvalni naveznici, kot edina skladenjsko ustrezno nadrejena navcznica je napovedana SZ v osebku. Očimi kršitvi načela (A) v angleškem zgledu (14) sc Chomsky (1982: 225-6, op. 37) skuša izogniti s prijemom, ki popravi skladenjski odnos med obema predložnima zvezama v p-povcljcvalnega tako, da priključi predlog prve predložne zveze (t.i. indirektnega predmeta) glagolu. Po priključitvi predloga glagolu postane preostala SZ (SZa v (11)) p-povcljcvalna navcznica povratnemu zaimku v drugi predložni zvezi (SZb
v (H)).6
Razmišljamo lahko tudi drugače: navezane osebne zaimke upoštevamo kol navezniške izraze, ki sc v skladnji podrejajo načelu (A). To je funkcionalen pristop, ki se ne zmeni za oblikoslovno razlikovanje med povratnimi in osebnimi zaimki, temveč prisoja samostalniške izraze eni ali drugi skupini po tem, ali so v skladenjski razčlembi podrejeni načelu (A) ali (B) (Bouchard, 1983, 1985, prim, tudi Kostcr 1987). Vendar jc tudi v tem pristopu treba povedati, da navcznica "navezniškega" ^sebnega zaimka nc more biti osebek stavka.
Nakazani prijem po mnenju N. Chomskega potrjuje podatek, da jc glagol tesneje povezan s predlogom to, saj zaporedja med navezanimi predložnimi zvezami ni mogoče obrniti: I spoke to the men about themselves. I spoke about the men to themselves. Prijemu oporeka Kostcr 1987 z dokazovanjem, da predlagani izpeljani sestavnik [Glag PIJ ni sestavnik.
(a)	John looked at Mary and *Bill Peter. (Prim.... and Bill at Peter.)
(b)	John saw [] very often| the woman he love]/.
Tudi v položaju prislovnodoločilne predložne zveze se slovenski povratni zaimek navezuje na SZ v osebku stavka (15). V nekaterih prislovnodoločilnih zvezah, posebno krajevnih, se v angleškem stavku namesto pričakovanega povratnega pojavi navezani osebni zaimek (16).
(15)	Okrog sebe je videl same neprijazne obraze.
Pred seboj so gnali ujetnike.
Dežnik nosi vedno s seboj.
(16)	I kept it near me.
John; saw a snake near him^.
Zgodnji tvorbeno-pretvorbeni pristop je to skušal pojasniti z domnevo, da se v globinski zgradbi osebni zaimek nahaja v vstavljenem stavku (Chomsky, 1965: 146-7), v katerem pretvorbeno opustimo prvine, ki sc v glasovni verigi nc pojavijo: I kept it [it bc near me] —•> I kept it near me. Opusti, kot je nakazani opust glagola bc in zaimka it, v vezalno-navczovalncm pristopu niso več dovoljeni, v nekaterih takih primerih je upoštevan t.i. mali stavek. Toda Chomsky sam opozarja, da tudi prijem z malim stavkom ni zadovoljiva rešitev, saj ga nc moremo utemeljiti povsod tam, kjer se namesto povratnega javlja navezani osebni zaimek, posebno neprepričljivo jc mali stavek zapisovati ob neprehodnih glagolih ((17); Chomsky 1981: 290-1; Kostcr, 1987: 342). Drugič, tudi mali stavek ni rešitev v tistih primerih, kjer bi v osebku malega stavka kot naveznico morali upoštevati neizraženo, z osebkom nadrednega stavka korcfcrcncialno, nadzorovano prvino ZAIM: ravno tako bi namreč prihajalo do kršenja z navczovalnima načeloma (A) in (B) napovedane dopolnjcvalne razvrstitve osebnih in povratnih zaimkov, lc da bi bil sedaj osebni zaimek navezan na osebek malega stavka. Opozoriti jc tudi, da jc v teh zgradbah vzajemnostni izraz slovničen in navezan tako, kot napoveduje načelo (A): They saw snakes near cach other.7-
(17)	John looked behind him.
John; looked [ZAIMj behind himj],
Prcglcdani primeri povratnega navezovanja v slovenskem stavku potrjujejo navezovalno načelo (A): slovenski povratni zaimek jc navczniški izraz in mora biti navezan. Pravilno napovedani kot ncslovnični so stavki z nenavezanim povratnim zaimkom (5) ali stavki, v katerih jc navcznica povratnega zaimka preveč oddaljena (*Peter; je upal, da Špcla>misli nase,).. Dosedanja obravnava obenem potrjuje tudi trditev slovenskega slovničnega izročila, ki slovenskemu povratnemu navezovanju dodaja strožjo napoved (a): navcznica slovenskega povratnega zaimka jc pomensko
* John looked at [ J very often [the woman he loved]
Po Kosterju (a) potrjuje, da v priredno združenih stavkih sredinski opust ne more prizadeti glagola in predloga, čeprav sam glagol lahko opustimo. Ker naj bi opust prizadel le in samo sestavnike, neslovničnost dokazuje, da zveza glagola in predloga nc tvori enovitega sestavnika. V (b) sme pravilo o premeščanju zapletene SZ lc-to premestiti na konec stavka in bi torej pričakovali, da bo isto pravilo smelo premestiti tudi novo nastalo SZ po priključitvi predloga glagolu.
Koster predlaga pojasnilo, ki ga na angleščino posplošuje iz nizozemščine. Ker naj bi v (16) in (17) povratni zaimek postal sprejemljiv, kadar je močno poudarjen, obravnava prvino - sclf/sclves kot poudarjalno in v glasoslovnem delu slovnice opustljivo v položaju za nckontrastivno poudarjenim predlogom. V (16) in (17) se tako v površinski skladenjski razčlembi pojavijo napovedani povratni zaimki, vendar naj bi le-ti v nadaljnji izpeljavi izgubili svoj poudarjalni del.
ustrezna, tj. argumentna, rcfcrcncialna SZ v osebku stavka. Kadar jc navcznica neosebkova, navezniški izraz ni pričakovani povratni, temveč osebni zaimek; v vseh takih navezovanjih na ncoscbkovc navcznice je osebni zaimek mogoče razumeti tudi kot prost. Angleški povratni zaimek se sme navezovati tudi na neosebkove, vendar zgolj p-poveljcvalnc navcznice. Navezani osebni zaimek namesto pričakovanega povratnega se v angleškem stavku javlja v navezovanju iz nekaterih predložnih prislovnodoločilnih zvez.
Na prvi pogled jc videti, da trditvi o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju v slovenskem stavku nasprotujejo zgledi s prehodnim pomožnim glagolom. Čeprav je v (18.1) povratni zaimek napovedljivo navezan na osebek in navezovanje iz predložnega dopolnila pridevniškega povedkovega določila na dajalniško SZ izraža dvoumni osebni zaimek, se pojavijo tudi navidezno neosebkova navezovanja. Povratni zaimek v (18.2) slovensko govoreči navezuje tudi na tožilniški predmet, navezovanje na osebkovo SZ izraža tudi z osebnim zaimkom.
(18.1)	Pctcrj seje Špeli, zdel preveč kritičen do sebe, (njc^).
(18.2)	Peteri razglaša Spcloj za preveč popustljivo do sebe^ in svojih^ otrok (do njega^ in njegovih^ otrok).
(19) Peter, regardsŠpclaj as too critical of herselfj (""himself,).
Če vztrajamo pri skladenjski razčlembi, kot jo razodevajo skladenjski sestavniki v glasovni verigi, potem moramo predlagano slovensko dopolnitev (a) spremeniti tako, da bo kot naveznico povratnega zaimka dopuščalo tudi neosebkove SZ, vendar le v nekaterih stavčnih oblikah, obenem moramo tudi pojasniti, zakaj so ravno stavki s prehodnimi pomožnimi glagoli z vidika povratnega navezovanja videti izjemni. Vezalno-navczovalni pristop skuša za stavčne oblike v (18) utemeljiti take skladenjske razčlembe, ki bodo nepričakovana navezovanja naredila predvidljiva oz. podrcdljiva splošnemu načelu. Krožnosti utemeljevanja sc skuša izogniti s tem, da išče od navczovalnih razmerij neodvisna potrdila abstraktnejših skladenjskih razčlemb8. Navezovanje povratnega zaimka bo usmerjeno k osebku tudi v (18.2), če prisojevalni odnos med tožilniško SZ in povedkovim določilom skladenjsko opredelimo kot razmerje med osebkom in povedkovim določilom.
(18.2) [ SZ PREGIB [ Glag [ Špelo za preveč popustljivo do sebe]]] S	GZ	S*
Sedaj jc vczalni sestavnik povratnega zaimka t.i. argumentni mali stavek (S*) z vsemi tremi zahtevanimi prvinami: povratnim zaimkom, vezalccm povratnega zaimka
Kezalno-navezovalna obravnava tudi drugih skladenjskih potekov mora pokazali, ali je v literaturi dokaj sporen mali suvek ros najprimernejša rešitev (prim. Williams 1983). Ob zaenkrat nezanesljivih utemeljevanjih, ki so zasnovana na sinonimnosti stavčnih pomenov (Peter razglaša (Špelo za neumno, da je Špela neumna)), ali poenostavljanju vezljivoslnih in druiljivoslnih oznak glagola v slovarju, lahko dodamo podatek, da prijem z malim stavkom pravilno napoveduje, da se sme tudi v osebku malega stavka pojaviti nepomenska, neizražena samoslalniška prvina, ki v stavku z osebno glagolsko obliko uveljavi ujemanje v "tretji" obliki.
Peter razglaša za neverjetno, da je Špela naredila šoferski izpit Peter regards it as incredible that Špela passed her driving test
ter napovedano, p-poveljevalno naveznico v osebku malega stavka9. Vendar sc tudi z naslonitvijo na predlagani sestavnik (mali stavek) ne uspemo izogniti novemu popravku navezovalncga načela (A): v slovenskem zgledu (18.2) menim, daje povratni zaimek ncenoznačno navezan ali na osebek malega stavka ali na osebek nadrednega stavka. Angleško povratno navezovanje v (19) sc od slovenskega razlikuje po tem, da nc dovoli navezovanja, ki prestopi osebek vczalncga sestavnika, tj. osebek malega stavka.
Obravnava povratnega navezovanja v stavku z osebno glagolsko obliko uvršča slovenski povratni zaimek med navezniške izraze, navezuje sc na osebek svojega vczalncga sestavnika; angleški povratni zaimki so navczljivi tudi na predmetne SZ. Zgledi povratnega navezovanja ob prehodnih pomožnih glagolih opozarjajo še na eno razliko v navezovanju slovenskih in angleških povratnih zaimkov: angleški povratni zaimek se ne navezuje na navcznice izven vczalncga sestavnika, ki ga oklepa prvi p-povcljevalni osebek, slovenski povratni zaimek sc lahko navezuje tudi prek osebka svojega najožjega vezalncga sestavnika na osebek nadrednega stavka z osebno glagolsko obliko.
Če na skladenjski ravnini v nedoločniških zvezah v (19) prepoznavamo zgolj glagolsko zvezo brez osebka, potem predlagani opis slovenskega povratnega navezovanja nepravilno napoveduje neslovničnost rabe povratnega zaimka ob nedoločniku, bodisi zaradi odsotnosti osebka ali zaradi navezovanja na neosebkove navcznice.
(19)	[Vsiljevati sebe in svojeg poglede drugim] je nevljudno.
[Vsiljevati sebe in svoje poglede drugim 1 bi bilo od Špele nevljudno.
Špela je Petru omogočila [uveljavili sebe in svoje poglede v tujini]
V primeru da upoštevamo nedoločniške zveze v (19) kot glagolske zveze, potem moramo dosedanjemu opisu slovenskega povratnega navezovanja dodali določilo, ki bo dovoljevalo navezovanje na neosebkove SZ, vendar le v primerih povratnega navezovanja iz nekaterih nedoločniških zvez. Dodatek bo potreben tudi k načelu (B), saj osebni zaimek sme biti navezan na osebek (npr. Peter jc Toneta prisilil včlaniti njega in njegove otroke v društvo). Vezalno-navezovalni pristop zavrača sklepanje, da jc zaradi neizrazljivosti ujcmalncga osebka nedoločniških povedkov v (19) take nedoločniške zveze obravnavati kot zgolj glagolske zveze in utemeljuje razčlembo, ki jim pripiše stavčnost, (ne)izrazljivost nedoločnikovega osebka pa predvideva s splošnimi načeli (prim. Bol ta 1986).
(20)	Peter je poskusil [prebrati pismo|.
Peter tried [to read the letter].
Peter jc Špelo [prisilil prebrati pismo].
Peter forced Špela [to read the letter].
9
Na kriterij pomenske samozadostnosti razstavljenih delov opira razlikovanje med prehodnimi pomožnimi glagoli in glagoli s povedkovim prilastkom J. Toporišič (1983: 106-110). Glagol zdeti se v (18.1) naj bi se od glagolov v (18.2) ločeval po tem, da ne postavi SZ v osebku malega stavka v sklon. V izpeljavi stavka (18.1) domnevamo, da se je izvršilo premeščanje SZ v osebku malega stavka v položaj nadrednega osebka, tako da v površinski razčlembi upoštevamo v osebku malega stavki z osebkom narednega stavka sooznačeno sled. Veriga [Peter ... s] jc pravilno oblikovana (Rizzi, 1986 b), saj ji je pripisana ena sama udcležcnska vloga ter en sam sklonski položaj, namreč položaj, ki ga veže podsnop UJEM v nadninem stavku. Navcznica povratnemu zaimku je torej opisana veriga in ne zgolj površinski osebek.
Nevljudno jc [brati tuja pisma].
It is impolite [to read other people's mail].
Peter je utegnil [spregledati opombo].
Peter seemed [to have overlooked the footnote],
Ncdoločniške zveze v (19, 20) so pomensko povedki. V pristopu N. Chomskega (1986a) so kot povedki utemeljeni le, če so v prisojevalncm razmerju z osebkom, naj bo la pomenljiv ali ne, izražen ali ne. Kadar je glagolska zveza prisojevalna in osebku prisodi vlogo udeleženca v povedkovem dogodku, je osebkovo mesto v stavku argumentno in udeležensko: napolni ga lahko vsaka, s povedkom družljiva samostalniška prvina. Kadar povedek s tvorno glagolsko obliko v jedru ni prisojevalen v tem smislu, se v osebku pojavi le (v slovenščini kot jeziku z opusmim osebkom ncizražena) nepomcnljiva, ncrcfcrcncialna zaimkova prvina. Vczalno-navczovalna teorija ne prevzema tradicionalnega razlikovanja med stavki z osebkom in brez osebka niti kot različic stavčnih oblik v enem jeziku niti med jeziki. Pojasnilo, zakaj mora biti osebek nedoločnika v (19, 20) neizražen, teorija izpelje iz sklonskega sita. Imenovalniški sklon je v sklonski teoriji opredeljen kot površinski sklon - o imcnovalniku nc odloča udeleženska vloga sklanjane prvine - ki ga osebkovi SZ dodeli podsnop ujcmalnih oznak UJEM v p-povcljcvalncm PREGIBalu stavka z osebno glagolsko obliko. Ncdoločniški stavek takega snopa oznak nc vsebuje, izražena SZ v osebku nedoločniškega stavka zato ne more biti postavljena v (imcnovalniški) sklon, in sklonsko sito zavrne vsako nedoločniško zgradbo v (20) z izraženim osebkom kot ncslovnično. Utcmcljcvalno načelo povedkov torej izsili osebkovo mesto v skladenjski razčlembi stavka, glede na povedek je osebkov položaj argumenten ali neargumenten, udeleženski ali ncudclcžcnski. V stavku z osebno glagolsko obliko je osebek tudi prejemnik imcnovalniškcga sklona. V nedoločniškem stavku sme bili v osebek izbrana izražena SZ le takrat, kadar ji je mogoče pripisati sklon. Sklonsko sito kot splošnojezikovna trditev zagotavlja, da sc v pravilno oblikovanih skladenjskih zapisih izražene SZ pojavljajo lc v sklonskih položajih (oz. da jc verigi z izraženo SZ pripisan sklon). Teorija sklona torej Pojasnjuje, zakaj je osebek nedoločniških povedkov v (20) neizražen, obenem pa dopušča možnost, da imajo ncdoločniški stavki tudi izražene SZ v osebku, kadar jim je sklon mogoče pripisati.
Neizražcni osebek je "nesamostojna" samostalniška prvina, podobno kot so nesamostojni tudi povratni zaimki ali sledi10. Pri povratnem navezovanju odbere naveznico slovenski dostavek o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju; pri navezovanju neizraženega osebka pa se opiramo na še ne neizdelano, dodatno teorijo nadzora (prim. npr. Rosenbaum 1967, Chomsky in Lasnik 1977, Chomsky 1980, Manzini 1983, Koslcr 1984, Williams 1980), ki med argumenti z nedoločnikom vezavnega glagola odbere nadzorovalno SZ.
Z vidika povratnega navezovanje je domneva o stavčnosti nedoločniških zvez v vezalno-navezovalni teoriji pomembna, saj se povratno navezovanje odvija na skladenjski ravnini in mora torej žc skladenjski zapis vsebovati vse prvine, relevantne za
Vprašanje, ki sc zastavlja, je, ali je prijem (načelo (A)), s katerim npr. povratni zaimek postane referencialna samostalniška Prvina, pospložljiv tudi na neizražcni osebek v nedoločniških Slavkih. Prim, med dr. Bouchard, 1983; Kosler, 1984, 1987;
Man7.ini.1983.
pomensko interpretacijo navczovalnih razmerij. Če v nedoločniškem stavku mesto osebka upoštevamo, potem predlagani dostavek (a) k navezovalncmu načelu (A) napoveduje, da je povratni zaimek v nedoločniškem stavku navezan na osebek nedoločniškega stavka. Vzporedno primerom nccnoznačnega navezovanja v stavkih s prehodnim pomožnim glagolom obenem pričakujemo, da se bo slovenski povratni zaimek dvoumno navezoval ali na osebek nedoločniške zveze ali na osebek tej zvezi nadrejenega povedka, v angleških primerih pa naj povratno navezovanje nc bi prestopilo nedoločniškega stavka.
Prikazani pristop nedoločniškim sestavnikom v (20) pripisuje skladenjske razčlembe (21): so stavčne zveze z ncizraženo samostalniško prvino v osebku, ki jo pomensko osmisli ali pravilo nadzora [ZAIM] ali navezovanje na pretvorbeno premeščeno SZ [s]. Poleg nedoločniških zvez z neizraženim osebkom vezalno-navczovalni pristop prepoznava v angleški skladnji tudi nedoločniške stavke z izraženim osebkom, izrazljivost osebka v (22) omogoča nedoločnikovo predložno vezalo FOR (22a) oz. izjemen pripis sklona prek stavčne meje (22b).
(20a) Peter je poskusil prebrati pismo. Peter tried to read the letter.
(20b) Peter je Špelo prisilil prebrati pismo. Peter forced Špela to read the letter.
(20c) Peter je utegnil spregledati opombo.11
Peter seemed to have overlooked the footnote.
(21) SZ [PREGIBI+UJEM]] [ Glag [ ZAIM [PREGIB [-UJEM]] GZ]] i	GZ S i
SZ [PREGIB [+UJEM]] SZ [ Glag [ ZAIM [PREGIB [ -UJEM]] GZ ]]
i GZ S i
SZ [PREGIB [+UJEM]] [ Glag [ [ s] [PREGIB [-UJEM]] GZ]] i	GZ S SZi
(22a) Peter wanted very much for Špela to bc present.
SZ [PREGIB[+UJEM]] [ Glag [ FOR [ SZ [PREGIB[-UJEMJ GZ]]]] GZ S' S
(22b) Peter believed Špela to have made a mistake.
SZ [PREGIB[+UJEM]] [ Glag [ SZ [PREGIB [-UJEM]] GZ]] GZ S
V slovenskem stavku lahko poleg nedoločniških zvez z nadzorovanim osebkom ločimo le Se dvigovalne nedoločniške stavke, v katerih je neizraženi osebek sled, ki jo pusti pretvort>eni premik osehkove SZ odvisnega stavka v osebek nadrednega stavka (Bolla 1986). Vsebino neizraženega osebka nedoločnika tako določa veriga med pridobljenim in praznim mestom. V slovarju so z nedoločnikom vezavni dvigovalni glagoli opredeljeni kol neprisojevalni glagoli s stavčnim dopolnilom. Premik izraženega osebka nedoločnika v osebek nadrednega stavka je po vczalno-navezovalni teoriji nujna posledica sklonskcga sita: izražena SZ mora bili premeščena v položaj, kjer bo postavljena v sklon, ne da bi ji bila hkrati pripisana dodatna udeleženska vloga.
V zapisanih skladenjskih razčlembah nedoločniških dopolnil kot stavčnih zvez pristop pravilno napoveduje, prvič, daje povratni zaimek v položaju osebka nedoločnika v (20) neslovničcn, tako kolje neslovnična katerakoli druga izražena SZ. Slovničen jc le angleški povratni zaimek v osebku nedoločnikov v (22), kadar ne podlega opustu. Neslovničcn jc tudi v osebek nadrednega stavka premeščen povratni zaimek ob dvigovalncm glagolu (20c): pretvorbeno pridobljeni osebek nadrednega stavka tudi v podaljšanem sestavniku nima navcznice. Drugič, navezovanje povratnega zaimka iz neosebkovih položajev v nedoločniškem stavku se ne razlikuje od povratnega navezovanja v prostem stavku: povratni zaimek v (23) je navezan na ncizraženi nedoločnikov osebek, angleškemu povratnemu zaimku pa ustrezajo tudi neosebkove p-povcljcvalnc navcznice (23b); vczalni sestavnik povratnega zaimka je ncdoločniški stavek s povratnim zaimkom kot navezniškim izrazom, nedoločnikom oz. predlogom kot vczalccm navezniškega izraza ter neizraženim osebkom kot povratnemu zaimku skladenjsko nadrejena navcznica.
(23a) Peter je poskusil [SZ obriti sebe z levo roko].
Peter tried [SZ to shave himself with his left hand],
(23b) Peter jc poskusil [SZ govoriti Špeli o sebi].
Peter tried [SZ to talk to Špela about himself (herself)].
(23c) Peter jc utegnil [[si obriti sebe z levo roko].
Peter seemed [[s] to have shaved himself with his left hand]].
Primerjaj tudi:
Peter jc želel prepričati sebe v pravilnost svoje odločitve.
Peter jc sklenil povabiti Špelo k sebi.
Peter ni hotel videti neprijaznih obrazov okrog sebe.
Da je povratni zaimek v slovenskih zgledih (23) napovedljivo navezan na osebek, trdi tudi slovenska slovnica, prikazana obravnava opozarja na posrednost takega navezovanja. Kot kažejo zgledi (24), je poudarek na posrednosti vzpostavljene korcfencialnosti prek neizraženega osebka nedoločnika pomemben. Pristop namreč zmore skupnemu navczovalncmu načelu podrediti tudi povratne zaimke, ki so videti navezani na neosebkove naveznicc. Ravno poskus, da povratnega zaimka iz nedoločniškega stavka nc navezujemo neposredno na naveznico v nadrednem stavku, temveč na neizražcni osebek nedoločnika, omogoča ohraniti dostavek o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju v slovenski skladnji nespremenjen. V (24) je pravilo nadzora tisto, ki določa vsebino neizraženemu osebku nedoločnika in pravilo nadzora ni usmerjeno le k osebku; navcznica povratnemu zaimku je že interpretirani ncizraženi osebek, tako da tudi v teh primerih slovenski povratni zaimek ne posega po neosebkovih navcznicah. Kadar v nadrednem stavku nadzorovalna samostalniška zveza ni izražena, razumemo referenco vseh treh prizadetih prvin - nadzorovalne samostalniške zveze v nadrednem stavku, nadzorovane samostalniške prvine v osebku nedoločnika ter nanjo navezanega povratnega zaimka - kot splošno oz. poljubno (24c) ali določljivo iz govornega položaja/sobesedila. Da rcfcrcnca neizraženega osebka v (24a,b) nc more biti poljubna in torej ni poljubna niti referenca povratnega zaimka, kaže podatek, da npr. v
položaju povedkovega določila ali prilastka nc moremo rabiti prvin z oznakami, ki nc bi bile hkrati tudi oznake nadzorovalne SZ (25).
(24a) [ZAIM videti sebe tako zapostavljenega] bi Petra jezilo.
Petru nikoli nc bo uspelo [ZAIM natočiti tudi sebi čistega vina].
Petru bi bilo težko [ZAIM obriti sebe z levo roko].
(24b) Peter je Špelo prisilil [ZAIM braniti sebe in svoje poglede v javnosti].
(24c) Težko jc [ZAIM spregovoriti o sebi v javnosti].
It would be difficult for Peter to shave himself with his left hand.
Peter forced Špela [ZAIM to defend herself and her views in public].
It would bc difficult [ZAIM to defend oneself in public].
(25)	*Pctru jc končno lc uspelo postati pametnejša (priti domov trezna).
*Pcter jc Špelo prisilil priti domov trezen.
Vendar so tudi primeri navezovanj, v katerih je slovenski povratni zaimek v nedoločniškem dopolnilu tromestnega nadzoroval nega glagola navezan na osebek z nedoločnikom vezavnega glagola (prim. npr. Šuman, 1881: 279). Podobno kot v primerih povratnega navezovanja v stavkih s prehodnimi pomožnimi glagoli, je navezovanje v (26) nccnoznačno, povratni zaimek ni navczljiv le na napovedni nadzorovani osebek nedoločnika, temveč ga slovensko govoreči lahko razume tudi kot navezanega na osebek nadrednega stavka. Primerljivi angleški zgledi potrjujejo, da sc angleški povratni zaimek nc navezuje prek osebka nedoločnika na osebek nedoločniku nadrejena glagola.
(26)	Peter je Špeli ukazal manj misliti nase.
Peter jc prepovedal govoriti o sebi z novinarji.
Peter Špeli ni dovolil govoriti o sebi.
Peter told Špela not to think only of herself (*himsclf).
Dosedanja obravnava povratnega navezovanja v nedoločniških stavkih gradi napovcdljivost navczovalnih razmerij na neizraženem, nadzorovanem osebku nedoločnika. Navezovanje na osebek stavka z osebno glagolsko obliko v (26) bi lahko npr. poskušali doseči tako, da s kakšnim prijemom (pretvorbenim pravilom ali slovarsko oznako, ki v bistvu popravljala tromestni nadzorovalni glagol v dvomestnega, prim. Burzio 1986) odpravimo stavčnost nedoločniške zveze. Vendar sc mora vsak tak prijem med drugim spoprijeti tudi s podatkom, da sme biti osebni zaimek v položaju povratnega v (26) navezan na nadredni osebek, čeravno dvomestni nadzorovalni glagoli tako navezanega osebnega zaimka ne dovoljujejo; ravno tako mora zagotoviti interpretacijo, v kateri je povratni zaimek korcfcrcncialcn s splošnim udcležcncem v zgledu z neizraženo nadzorovalno SZ.12
12
Problematično, vendar obvladljivo z Rizzijevim (1986a) predlogom saturacije udeleženskih vlog v slovarju, je navezovanje v stavkih z neizraženo nadzorovalno SZ v (a). Čeprav vemo, da neizraženi osebek nedoločnika ni istoveten z nadrednim osebkom in da gre za sploinega udeleženca kot vržilca nedoločnikovega dogodka, povratno navezovanje v (a) ni dvoumno, (a) Peter je sliial praviti nepojmljive laži o sebi.
(27a) Peter jc govoril o njem z novinarji.
(27b) F'ctcr jc poskusil govoriti o njem z novinarji.
(27c) Peter jc prepovedal govoriti o njem z novinarji.
V prvih dveh stavkih v (27) mora biti osebni zaimek prost, tj. nckorcfcrcncialcn z osebkovo SZ, medtem ko je v (27c) tako navezan osebni zaimek sprejemljiv. Kot slovnično bo tako rcfcrcncialno povezanost vczalno -navezovalna teorija napovedala lc, če osebnemu zaimku v (27c) kot vczalni sestavnik določimo ncdoločniški stavek z neizraženim, od opuščene predmetne SZ nadrednega stavka nadzorovanim osebkom. Vzporedno zgledom navezovalnih razmerij v stavku s prehodnim pomožnim glagolom (18.2, 28) osebni zaimek nc sme biti navezan na osebek najožjega vczalncga sestavnika: v (27c) ni korcfcrcncialcn z neizraženim splošnim udclcžcnccm nadrednega povedkovega dogodka, v (28) ni korcfcrcncialcn z osebkom malega stavka, SZ Toneta.
(28)	Peter razglaša Toneta za preveč popustljivega do njega in njegovih otrok.
(27c) Peter jc prepovedal govoriti o njem z novinarji.
Primerljivo nccnoznačno navezovanje slovenskega povratnega zaimka, ki sme preskočiti osebek najožjega vczalncga sestavnika, zasledimo tudi pri preverjanju povratnega navezovanja iz samostalniških zvez.
(29)Peter,	je sovražil [SZj [Špeline] k zgodbe o sebi Peter hated [Spcla's stories about herself (*himself)].
Bcscdnozvczna teorija opredeljuje ujcmalno določilo v predmetni SZ v (29) kot njen osebek - sledi pravilna napoved, da bo v navezovanju angleškega povratnega zaimka v položaju dopolnila osebkovo določilo preprečevalo navezovanje na naveznico izven samostalniške zveze (=izvcn vczalncga sestavnika), katere del jc, v navezovanju slovenskega povratnega zaimka pa prispevalo k nccnoznačnosu navezovalnih razmerij. V slovenskem zgledu (29) jc povratni zaimek lahko navezan ali na osebek sebi nadrejene SZ ali na osebek stavka. Čc jc domneva, da se sme slovenski povratni zaimek navezovati na vsak osebek v stavku z osebno glagolsko obliko, pravilna, potem bi morale sodbe slovensko govorečih potrditi, daje navezovanje povratnega zaimka v (30) kar šliriumno, saj skladenjska razčlemba stavka predlaga štiri osebke: povratni zaimek jc navezan ali na osebek samostalniške zveze, ali na osebek predlaganega malega stavka, ali na neizražcni osebek nedoločnika, ali na osebek korenskega stavka.
(30)	Peter je Toneta prisilil javno razglašali Tincta za popolnoma nekritičnega do Špelinih hvalospevov o sebi.
Primerjava tukaj samo nakazanih in samo nekaterih lastnosti navezovanja slovenskega povratnega zaimka z angleškimi uvršča slovenski povratni zaimek med navezniške izraze. Tako kot angleški sc tudi slovenski povratni zaimek podreja splošni zahtevi navczovalnc teorije, da so navezniški izrazi navezani. Kot navcznico povratnega zaimka čomskijansko navczovalno načelo določa navezniškemu izrazu skladenjsko nadrejeno samostalniško prvino znotraj njegovega vczalncga sestavnika.
(a) Angleški povratni zaimki sc navezujejo na katerokoli sebi p-povcljcvalno prvino; slovensko povratno navezovanje sodi med lista, ki so usmerjena k osebku. Kadar je navcznica neosebkova, v slovenščini rabimo dvoumni osebni zaimek.
(b)	Angleški povratni zaimek mora poiskati naveznico v vezalncm sestavniku, ki ga s p-poveljevalnimi odnosi oklepa najbližji osebek - angleško povratno navezovanje praviloma ne prestopi osebka vczalncga sestavnika. Mejo slovenskemu povratnemu navezovanju pomeni osebek stavka z osebno glagolsko obliko: povratni zaimek sc sme navezovati prek sebi nadrejenega osebka samostalniške zveze, prek osebka t.i. malega stavka ob prehodnih pomožnih glagolih, prek neizraženega osebka nedoločniškega stavka na osebek stavka z osebno glagolsko obliko.
(c)	Povratno navezovanje ni enoznačno. Angleški povratni zaimki so dvoumno navezani tako, da kot navcznica zadostuje vsaka (pomensko ustrezna) p-povcljcvalna samostalniška prvina v vezalncm sestavniku. Slovenski povratni zaimek dopušča nccnoznačno navezovanje na povratnemu zaimku bolj oddaljen osebek, vendar lc znotraj stavka z osebno glagolsko obliko.
(č) Napovedana dopolnjcvalna razvrstitev povratnih in osebnih zaimkov se v slovenskem stavku uresničuje lc v navezovanju na povratnemu zaimku najbližji osebek, tj. na osebek njegovega najožjega vczalncga sestavnika. V primerih dolgega povratnega navezovanja na kak bolj oddaljen osebek, jc povratni zaimek zamenljiv z osebnim, tak osebni zaimek jc lahko tudi nenavezan.
LITERATURA:
Bajcc, A.,R. Kolarič, M. Rupel, 1968; Slovenska slovnica; DZS, Ljubljana.
BelleUi, A., 1981; "Morphological" Passive and ihe Pro-Drop: the Impersonal Construction in Italian; Scuola Normale Supcriore di Pisa, Pisa.
Bcnnis, H., 1986, Gaps and Dummies; Fori s Publications, Dordrecht.
Holla, M., 1986, Slovenski glagoli z ncdoločniSkim dopolnilom v tvorbcno-prctvorbcncm pristopu; Slavistična revija 34,4:419-432.
Bolta, M., 1987, Tvorbcno-prctvorbena skladnja N. Chomskcga; Pedagoška fakulteta, Maribor.
Bolla, M., 1988, Enodelni glagolski stavek v vezalno-navezovalni teoriji; Zbornik IV. konference ROJP,
Portorož.
Bouchard,D., 1983, On The Content of Empty Categories; Foris Publications, Dordrecht.
Bouchard, D., The Binding Theory and the Notion of Accessible Subject; Linguistic Inquiry 16, 1:117-133.
Borer, II., 1986,1-Subjccts; Linguistic Inquiry 17,3:375-416.
Brame, M.K., 1979, Essays Toward Realistic Syntax; Noit Amrofcr Publishing Company, Seattle, Washington. Brcsnan, J.W., 1982, Control and Complementation; Linquistic Inquiry 13,3:343-434. Breznik, A., 1934, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje
Browne, E.W., 1968; Srpskohrvatskc enklitike i teorija transformation gramatike; Zbornik za filologiju i lingvistiku XI: 25-29, Novi Sad.
Burzio, L., 1986, Italian Syntax: A Government - Binding Approach; D. Reidcl Publishing Company, Dordrecht.
Chomsky, N., 1957, Syntactic Structures; Mouton, The Hague.
Chomsky, N., 1965, Aspects of the Theory of Syntax; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts. Chomsky, N., 1970a, Remarks on Nominalization; v Readings in English Transformational Grammar; R.A. Jacobs, P S. Roscnbaum (urednika); Ginn and Company, Waltham, Massachusetts.
Chomsky, N., 1970b, Deep Structure, Surface Structure, and Semantic Interpretation; ponatis v Semantics: An Interdisciplinary Reader in Philosophy, Linquistics and Psychology (1971); D.D. Steinberg, L.A. Jakobovits (urednika); Cambridge University Press, London.
Chomsky, N.,1973, Conditions on Transformations; v A Festschrift for Morris Halle; S.R. Anderson, P.
Kiparsky (urednika); Holt, Rinchart and Winston, New York.
Chomsky, N., II. Lasnik, 1977a, Filters and Control; Linquistic Inquiry 8, 3: 425-504.
Chomsky, N., 1977b, Essays on Form and Interpretation; American Elsevier Publishing Company, Inc., New York.
Chomsky, N., 1980a, Rules and Representations; Columbia University Press, New York. Chomsky, N., 1980b, On Binding: Linguistic Inquiry 11, 1:1-46. Chomsky, N., 1981, Lectures on Government and Binding; Foris, Dodrcchl.
Chomsky, N., 1982, Some Concepts and Consequences of the Theory of Government and Binding; the MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Chomsky, N., 1986a, Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use; Pracgcr, New York. Chomsky, N., 1986b, Barriers; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Kunst-Gnamuš, O., 1979, Vloga je/.ika v spoznavnem razvoju Šolskega otroka; Pedagoški inšlitul pri Univerzi vLjubljani.
Kunst-Gnamuš, O., 1981, Pomenska sestava povedi; Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Grošelj, M., 1950, Abundantni refleksivni zaimek in medij; Slavistična revija, 414-418.
Hockstra, T., 1984, Transitivity: Grammatical Relations in Government-Binding Theory; Foris Publications, Dordrcchts.
Horvath, J., 1987, On Models with a VP-less Phrase Structure and Two (A)symmclry Phenomena; v Approaches to Hungarian 2, Theories and Analyses; I. Kencsci (urednik), Budapest. Huang, J.C.T., 1983, A note on the Binding Theory; Linguistic Inquiry 14,395-420.
Jackcndoff, R., 1972, Semantic Interpretation in Generative Grammar, The MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Jackcndoff, R., 1977, X-Syntax: A Study of Phrase Structure; The MITT Press, Cambridge, Massachusetts. Kiss, K. E., 1987, Is the VP Universal?; A Approaches to Hungarian 2, Theories and Analyses; I. Kcnesei (urednik), Budapest.
Kostcr, J., 1978, Conditions, Empty Nodes and Markcdness; Linguistic Inquiry 9, 4: 551-593. Kostcr, J., 1984, On Binding and Control; Linguistic Inquiry 15,3:417-549.
Kostcr, J., 1987, Domains and Dynasties: The Radical Autonomy of Syntax; Foris Publications, Dordrecht. Lebcaux, D., 1983, A Distributional Difference between Reciprocals and Reflexives; Linguistic Inquiry 14, 4:723-730.
Manzini, R.M., 1983, On Control and Control Theory; Linguistic Inquiry 14, 3: 421-446.
Orešnik, J., 1967, Vabilo k preučevanju transformacijske generativne slovnice; Jezik in slovstvo XII, 3:83-86.
Orešnik, J., 1966-68, On N. Chomsky's Strict Subcategorization of Verbs; Linguistica VIII, 1:83-103,
Ljubljana
Orešnik, J., 1970a, O aksiomatski teoriji naravnih jezikov; poročilo P-260, Institut Jožef Stefan, Ljubljana. Orešnik, J., 1970b, Horace G. Luni, Attempt at a Generative Description of the Slovene Verb, Wiesbaden, 1966; Linguistica X, 1:121-129, Ljubljana.
Orešnik, J., 1972, Formalizacija semantičnih definicij najmanjših jezikovnih enot s pomenom; Formalizacija stavčnih pomenov; T.i. "prcsupozicije" v semantiki naravnih jezikov; O t.i. transformacijskem ciklu v sintaksi angleškega jezika; v Problemi semantike, sintakse in obravnave tekstov; A.P. Žclcznikar, V. Rajkovič (urednika); Institut Jožef Stefan, Univerza v Ljubljani.
Orešnik, J., 1985, O naslonskcm nizu v knjižni slovcščini; Jezik in slovstvo, 213-215.
Orešnik, J., D.M. Pcrlmutler, 1972, Razlaganje sintaktičnih posebnosti; poročilo P-282, Institut Jožef Stefan, Ljubljana.
Rizzi, L.. 1986a, Null Objects in Italian and the Theory of Pro; Linguistic Inquiry 17,3:501-555. Rizzi, L., 1986b, On Chain Formation; v Syntax and Semantics 19, 65-96, Academic Press Inc. New York. Ružička, R., 1973, Reflexive Versus Nonrcflcxivc Pronominalization in Modem Russian nd Other Slavic Languages; v Generative Grammar in Europe; F. Kicfer, N. Ruwct (urednika); D. Rcidcl Publishing Company, Dordrecht.
Sket, J., 1911, Jancžičcva Slovenska slovnica za srednje šole; Družba sv. Mohorja, Celovec.
Škerlj, S„ 1937, Bczličnc povratne rcčcnicc sa aklivnom konslrukcijom; Bcličev zbornik, 417-429.
Šuman, J., 1881, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni; Malica slovenska, Ljubljana.
Tomšič, F., 1939, Refleksivni glagoli v slovenščini; Slovenski jezik, 155-169.
Toporišič, J., 1976, Slovenska slovnica; Založba Obzorja, Maribor.
Toporišič, J., 1982, Nova slovenska skladnja; DZS, Ljubljana.
Williams, E.S., 1980, Predication; Linguistic Inquiry 11, 1:203-238.
Williams, E.S., 1983, Against Small Clauses; Linquislic Inquiry 14, 2: 287-308.
Williams, F..S., 1984, Grammatical Relations; Linguistic Inquiry 15,4:639-673.
Prevodi
Minimalni jaz 1. del
CHRISTOPHER LASCH
PREDGOVOR
Ko pride čas težav, se vsakdanje življenje spremeni v vajo preživetja. Ljudje živijo le za danes; kaj pa bo jutri, jim je malo mar. Nazaj sc ozirajo le redko - da ne bi podlegli izčrpavajočemu hrepenenju; če pa gledajo naprej, delajo to predvsem zato, ker skušajo najti način, s katerim bi se zavarovali pred katastrofo, ki jo sedaj že skoraj vsi pričakujejo. V takšni situaciji postane osebnost nekakšen luksuz, v času grozeče strogosti nekako neprimeren. Osebnost vsebuje osebno zgodovino, prijatelje, družino, občutek za prostor. Pod težo pritiskov sc jaz skrči na obrambno jedro, oboroženo proti nadlogam. Čustvena uravnovešenost zahteva najmanjši možni jaz, ne pa tistega imperialnega iz lanskega leta.
Tako bi lahko v najbolj enostavni obliki predstavili tčmo teh strani; tčmo, v kateri bralec potemtakem ne bo našel ogorčenega vpitja priti sodobnemu "hedonizmu", sebičnosti in brezbrižnosti do skupnih dobrin, torej značilnosti, ki jih navadno Pripisujemo "narcizmu". V tem eseju bi želel najprej razjasniti, kaj je v KULTURI NARCIZMA ostalo, vsaj zdi sc tako, skrito in dvoumno; da skrb za samega sebe, ki se zdi za današnji čas tako značilna, postaja skrb za lastno psihično preživetje. Ljudje v prihodnost ne verjamejo več, to zaupanje je izgubljeno.
Soočeni z vedno hujšo dirko v oboroževanju, z naraščanjem kriminala in terorizma, z onesnaženjem okolja in v pričakovanju dolgoročnega ekonomskega propada so začeli s Pripravami na najhujše. Tako gradijo protijedrska zaklonišča in se oskrbujejo z živili, šc Pogosteje pa sc emocionalno odpovedujejo daljnoročnim obvezam, ki jih predpostavlja stabilen, varen in urejen svet. Od druge svetovne vojne sčm sc konec sveta pojavlja kot hipotetična možnost, v zadnjih dvajsetih letih pa je občutje nevarnosti zelo naraslo, nc le zaradi vedno bolj nestabilne socialne in ekonomske situacije, temveč predvsem zaradi temeljilo omajane vere v tisto odrešilno politiko, v av tore formacij o političnega sistema. Upanje v politično akcijo, ki naj bi postopoma humanizirala industrijsko družbo, je bilo Podlaga za odločnost, s katero naj bi bili kos popolnemu koncu, oziroma, bolj skromno rečeno, da bi vse tc naraščajoče pritiske sploh vzdržali. Nevarnost osebnostne dczintcgracijc zavest osebnosti še podžiga, pa nc "imperialne" ali celo "narcistične", temveč čisto enostavno: oblegane.
Tudi opozicijska gibanja, kot na primer mirovniki in varstveniki okolja, so si za svojo krilatico izbrali preživetje - s tem da nc mislijo na psihični boj, ki ga posameznik bije vsakodnevno, temveč na preživetje človeštva kot celote - s čimer pa miselnost o preživetju nc lc odražajo, temveč šc krepijo. Poziv k "moralni zavezanosti preživetju", (ki ga najdemo v ekološkem manifestu Richarda Falka z naslovom "This Endangered Planet"), pa nc upošteva nevarnosti, ki je lahko posledica take zavezanosti: namesto da bi vodila v konstruktivno politično akcijo, običajno pelje v skrivališča nekje visoko v gorah, ali pa stori državna politika vse, da bi državi omogočila preživeti jedrsko vojno. Mirovniki in varstveniki okolja opozarjajo na kriminalno brezbrižnost naše družbe do potreb prihodnjih gcncracij, svoje stališče pa nekoliko nerodno potrjujejo z grozečo prenaseljenostjo ter pa z neodgovornostjo, s katero na ta, žc tako ali tako prenatrpan svet, spravljamo vedno nove otroke. Abstraktno skrb za prihodnost prepogosto nadomeščajo z nekakšnim otipljivim, emocionalnim interesom, za katerega sc jc moč žrtvovati. Na isti način pa poudarjanje globalnih dimenzij vprašanja o preživetju - potrebe po globalnem nadzoru in po razvijanju "globalnega razuma" -verjetno pripomore k temu, da vezi, ki nas vežejo na določen prostor, laže rahljamo, s tem pa emocionalne temelje, na katerih mora stati vsaka resnična skrb, šc bolj spodkopavamo. Ljudje brez korenin sc za prihodnost brigajo ravno tako malo kot za preteklost. Na to, da sc pomembnosti korenin moramo zavedati, nas tudi zagovorniki razorožitve in ohranjanja okolja nc opozarjajo. Namesto tega take krajevne navezanosti grajajo - njihova gorečnost, s katero svojo stvar povezujejo s preživetjem planeta kot cclotc, jc pri tem razumljiva -, kajti preprečevale naj bi razvoj "planetarne zavesti" ter omogočale ljudem, da o prihodnosti razmišljajo konstruktivno, namesto da bi jih zagrabila kozmična panika in luturistični obup.
Preživetje jc postalo bistveno vprašanje atomske dobe, kljub temu pa težnja, da bi ljudi ovcdli o njegovih socialnih implikacijah, ponavadi lc šc okrepi inertnost, ki jo siccr skuša premagati. Falk sam spoznava, da "je včlika nevarnost apokaliptičnega argumenta v tem, da do enake mere, kot prepričuje, tudi imobilizira". Nc mčni se za svoje lastno svarilo, ko vztraja na tem, da "naši otroci nimajo veliko upanja, da bi apokalipsi ušli", razen v primeru, čc bi svetovnim voditeljem uspelo ustvariti nov svetovni red.
Nc razumite me napak: naraščajoče nasprotovanje tekmi v oboroževanju, rastoča ekološka zavest, vedno bolj pogoste kritike potrošništva in visoke tehnologije, pa tiste, ki letijo na račun "moške" psihologije na področju osvajanja in poslovne tekmovalnosti -zaradi vsega tega lahko v prihodnost iskreno upamo. Z vnaprejšnjim dramatiziranjem nevarnosti pa opozicijska gibanja mcntalitclo obleganja nenamerno krepijo, obenem pa ji predpisujejo edini možni protistrup: odločnost, s katero naj bi sc združili v skupnem napadu na težave, ki grozijo, da nas zasujejo. Edina učinkovita obramba proti katastrofi pa ostaja politična akcija - politična akcija, ki uteleša naše novo razumevanje nevarnosti neomejene ekonomske rasti, neomejenega tehnološkega napredka in neomejenega izkoriščanja narave. Ali nam pove o psiholoških koreninah prometejske volje do moči dovolj, da bi jo lahko imenovali čisto moško obsedenost, kateri bi lahko zoperstavili "ženske" kvalitete sodelovanja in ljubeče skrbi - to jc pomembno vprašanje, ki ga bom, vsaj upam tako, nekoliko osvetlil. Dobro pa je, da najprej sami sebe spomnimo na to, da imata militarizem in hitro spreminjajoča sc tehnologija tako socialnc, ekonomske in politične kot tudi psihološke korenine ter da politično nasprotovanje vsem tem oblikam zla, pa četudi jc običajno utemeljeno z zelo trhlimi psihološkimi in filozofskimi
predpostavkami, predstavlja nujen začetek v boju, ki naj bi iz našega sveta naredil ljudem primerno prebivališče.
V zadnjem času je prihajalo do sporov o sodobni kulturi "narcizma", ki so pripeljali do dveh različnih izvorov zmešnjave. Prva, na katero smo že namigovali in jo v nekaterih podrobnostih obdelali v prvih od poglavij, ki sledijo, je tista, ki zamenjuje narcizem z egoizmom, sebičnostjo. Analiza mentalitcte obleganja in strategije psihičnega preživetja, ki jih spodbuja (poglavja II, III, IV), nam nc bo v pomoč le pri prepoznavanju značilnih potez naše družbe - naše obrambne ironije in emocionalne svobode, našega odpora proti daljnoročnim emocionalnim obvezam, našega občuLka nemoči in žrtvovanja, naše očaranosti ob ekstremnih situacijah in ob možnosti, da nauke le-tch prenesemo v vsakdanje življenje, našega dojemanja včlikih organizacij kot sistema za popolno kontrolo -, temveč tudi pri razlikovanju narcizma od običajne sebičnosti. Pokazali bomo, kako obstoječi socialni dejavniki, predvsem fantastične predstave, s katerimi masovna produkcija oblikuje naša dojemanja sveta, nc le pospešujejo obrambno krčenje jaza, ampak tudi brišejo meje med jazom in njegovim okoljem. In kot pravi grška legenda, je prav zamenjavanje jaza in nejaza - nc pa "egoizem" - tisto, kar jc bilo vzrok za Narcisovo gorjd. Minimalni ali narcistični jaz jc predvsem tisti jaz, ki niti v lastno konturo ni gotov in ki bi ali poustvaril svet po lastni podobi, ali pa bi se z okoljem združil v blaženo zvezo. Na neketere od težav, ki jih imamo pri omejevanju osebnosti, kažejo današnja skrb za "identiteto", pa tudi minimalističen stil v moderni upodabljajoči umetnosti in literaturi, ki svoje tematske vire črpata iz popularne kulture ter predvsem invazije izkustva s pomočjo podob. To nam pomaga, da minimalne osebnosti nc vidimo le kot obrambe pred nevarnostjo, temveč spoznamo, da je njen izvor predvsem v temeljnih družbenih spremembah: zanesljiv svet objektov s trajno vrednostjo smo zamenjali za svet migetajočih podob, zaradi česar vedno težje ločimo resničnost od domišljije.
To pa nas že pripelje do drugega vzroka za zmešnjavo v zvezi z narcizmom: tokrat nc gre za enačenje narcizma s sebičnostjo, ampak s "feminilno" željo po združitvi s svetom, kar nekateri smatrajo za popravek moškega egoizma. Zadnja tri poglavja tega eseja skušajo razložili med drugim tudi to, zakaj narcistični želji po združenju nc moremo določiti spola (tj. slovničnega spola)" in pa zakaj jc nc moremo imeti za zdravilo proti faustovski volji do moči. Dokazoval bom, da prometejska, faustovska tehnologija izhaja, vsaj v kolikor ji lahko sledimo do njenih psiholoških korenin, iz poskusa, da bi obnovili narcistične iluzije o vsemogočnosti. Ni pa moj namen pobijati vedno večjega vpliva žensk v politiki in na delovnih mestih, prav tako pa moja analiza narcističnih elementov v moderni kulturi ni napad na "fcminizacijo ameriške družbe". Narcizem nima z ženskostjo ali z moškostjo prav nič skupnega; zanika seveda kakršnokoli vedenje o razlikah med spoloma, ravno tako kot tudi razliko med jazom in svetom, ki ta jaz obdaja. Obnoviti skuša ncdifcrcnciran občutek ugodja v maternici. Prizadeva si tako k samozadostnosti kot k samouničenju - k dvema nasprotujočima si aspektoma arhaičnega izkustva o soglasju s svetom.
Uspeh, ki ga je osebnost dosegla, naša kultura pa naredila tako težavnega, bi lahko definirali kot priznanje o naši ločitvi od prvotnega izvora življenja. Priznanje, povezano z nenehnim bojem za ponovno pridobitev čuta za tisto prvotno združitev, ki nam preko
°P- prev.
aktivnosti omogoča provizorično razumevanje in obvladovanje sveta, nc da bi nam bilo pri tem treba zanikati naše odvisnosti in omejenosti v zmožnostih. Osebnost jc boleča zavest o napetosti med neomejenimi hotenji in omejenim razumevanjem, med prvotnimi znamenji o nesmrtnosti in med dejanskim padcem ter med združitvijo in ločitvijo. Nova kultura - poindustrijska, če hočete - mora temeljiti na priznanju teh nasprotij v človeškem izkustvu, nc pa na tehnologiji, ki skuša obnavljati iluzijo o samozadostnosti, ali pa po drugi strani na radikalnem zanikanju osebnosti, ki sc trudi, da bi obnovila absolutno soglasje z naravo. Niti Promctcj, niti Narcis, ki sta si pod kožo seveda enaka, nas nc bosta spravila iz naše sodobne zadrege. Lc še bolj nas bosta speljala po poti, po kateri smo žc tako prišli predaleč.
I.
UVOD: POTROŠNIŠTVO, NARCIZEM, MNOŽIČNA KULTURA Materi al i/.cm in množična kultura
Ameriški "materializem" je bil ožigosan žc dolgo tegk, dogodki zadnjih let pa so prispevali k temu, da je zopet postal nujno potreben. Energetska kriza, ameriški poraz v Vietnamu, zaplet s talci ter prodor nemških in japonskih izdelkov na ameriški trg so stari dvom o povezanosti kulturne dckadcncc z nacionalnim polomom znova oživili. Zdi sc, da ameriško znanje in sposobnost svetu nc vladata več. Ameriška tehnologija ni več najbolj razvita; državna industrija seje upehala; ccstc v mestih in transportni sistemi so v razsulu. Postavlja se vprašanje, čc takšno opotekanje ameriškega gospodarstva in neuspeh ameriške zunanje politike lc nista odraz globljega moralnega propada, kulturne krize, na nek način povezane z zavračanjem "tradicionalnih vrednot" ter s pojavom nove morale samozadovoljstva.
Desničarji imajo o tem problemu svoje mnenje. Menijo, da sta očetovsko skrbna vlada in "sekularni humanizem" ameriški podjetnosti spodkopale moralne temelje, medtem ko so pacifizcm, "survivalizem" in gibanja za unilatcralno razorožitev pomehkužili ameriško zunanjo politiko, s tem pa Američane odvrnili od boja za svobodo. Druga verzija, za liberalec in ncokonzcrvativce bolj sprejemljiva, pa poudarja negativne učinke potrošništva. Julija 1979 jc predsednik Carter nacionalno "bolehanje" pripisal sebičnosti in pehanju za "stvarmi". Konvcncionalna kritika narcizma, kot bi jo lahko imenovali, enači narcizcm s sebičnostjo, potrošništvo pa ima za neke vrste moralni spodrsljaj, ki pa se ga z vzpodbujanjem k trdemu delu in družinskemu življenju da popraviti. Ta ista kritika objokuje upadanje delovne discipline in popularizacijo "zabavniške morale", ki daje žc ohromila produktivnost in načela ameriško podjetnost, s tem pa oslabila položaj države v tekmi za tržišče in nacionalno moč.
Kot odgovor kritiki "narcizma" pa se zadnje čase pojavlja šc tretje stališče, ki ga zastopa večje število novinarjev in družbenih kritikov, med katerimi so tudi Danici Yankclovich, Peter Clccak, Paul Watchel, Alvin Tofflcr, Theodore Roszak, Philip Slater in Marilyn Ferguson. Ti zavračajo trditev, daje vedno večje posvečanje ljudi samim sebi lc stranski produkt nekakšnih bolj smelih kulturnih sprememb; nc sprejemajo ideje
oslabosli naroda in tiste o krizi zaupanja. Po njihovem mnenju sc jc zdravstveno stanje industrijske družbe morebiti res poslabšalo, vendar ravno to utira pot postindustrijski družbi, ki bo dosežke industrializma utrdila na novih temeljih. Trdijo, da so kritiki potrošništva spregledali gibanje, ki nc vodi k tekmovalnemu iskanju položaja v družbi, temveč k samozadostnosti, raziskovanju samega sebe, k osebnostnemu napredku in k nematerialističnim oblikam "samoizpopoinitve".
Tisti, ki na najnovejše kulturne spremembe gledajo obetavno, si med seboj niso enotni glede problema, ki ga zastavlja "prehodno obdobje", ki je že na obzorju, in pa seveda glede same narave družbe, v katero gremo. Edino, kar jih resnično uvršča v isto skupino, jc dejstvo, da vsi po vrsti zavračajo diagnozo o obolelosti naše družbe z "narcizmom". Kot pravi Yankelovich "ameriškega prizadevanja za samoizpopoinitve" nc moremo skrčili lc na "patologijo motenj narcistične osebnosti". "Prav daleč od tega je, da bi bil njegova bistvena značilnost; narcizem je izdaja želje po samoizpopolnitvi."
Spor o narcizmu, ki v novi obliki oživlja prerekanje o množični kulturi in o karakterju ameriške družbe, sproža zelo pomembna vprašanja, obenem pa nas opozaija na zvezo med socialno-ckonomskimi spremembami in življenjem posameznika. Kljub temu pa sc jc vse skupaj lc preveč zapletlo. Koncept narcizma je v osnovi še vedno težko opredeljiv in nejasen, pa čeprav sc zdi popolnoma dostopen. Napredna industrijska kultura je definirana kot kultura narcizma: tisti, ki temu ugovarjajo, nc uvidijo, kaj vse ta definicija obsega. Po drugi strani pa jo nekateri vse prehitro sprejemajo kot novinarski moto, s čimer pa lc v psihoanalitičnem žargonu izražajo moralistično puhlost. Narcizem se zdi res enostaven, v rcsnici pa jc zelo zapleten pojav in ravno zaradi tega jc tudi zakuhal tako godljo.
Eden od vzrokov za zmedo jc tudi vztrajanje na določenih predsodkih, do katerih je prišlo zaradi spora med tistimi, ki so v petdesetih in šestdesetih letih kritizirali"množično kulturo", ter med častilci demokracije in pluralizma. Nekateri so, nedolgo tega, skušali to razpravo preoblikovati: iz kritike množične kulture so hoteli potegniti, kar jc koristnega, tako da bi jo ločili od slabo zasnovane obrambe kulturnega modernizma. Ostali pa so v tem videli poskus obujanja predhodnih predpostavk v njihovih originalnih oblikah. Sam sem nekje dejal, da pojav množične kulture - prepogosto ga obravnavamo z vidika učinka, ki ga ima na estetska merila - postavlja vprašanja o tehnologiji, ne pa o ravni okusa javnosti. Za razvite tehnologije v sistemu komunikacij sc zdi, da skušajo omogočati vedno večje širjenje informacij. Ob pozornem opazovanju pa prideš do spoznanja, da skušajo tok idej v bistvu zajeziti, oziroma skonccntrirati kontrolo nad informacijami v pcščici velikih organizacij. Moderna tehnologija ima na kulturo ravno •ak učinek kot na proizvodnjo, kjer služi kot zagotovilo za upravno kontrolo nad delovno silo. Tako torej študija o množični kulturi pripelje do istega zaključka, tistega, na katerega namiguje že študija o mehanizaciji delovnih mest: da preveč napredna tehnologija namerno uresničuje enostranski sistem vodenja in komunikacije. Ekonomsko •n politično kontrolo, vedno bolj pa tudi kulturno, koncentrira v majhni eliti, ki jo tvorijo korporacijski projektanti, tržni analitiki in družbeni upravitelji. "Input" ali "fccdback" ljudstva privablja lc v obliki skrinjic za predloge, tržnih raziskav in javnih predvolilnih anket. Na ta način tehnologija zelo učinkovito služi kot instrument družbene kontrole -za primer vzemimo prijeme v sredstvih javnega obveščanja: s predvolilnimi anketami lahko, namesto da bi lc beležili trenutno stanje, vplivajo na prepričanje ljudi do te mere, da sc zaradi tega spremeni potek volitev samih. Ali pa si ta sredstva rezervirajo možnost
izbire političnih vodij in "govornikov"; in pa tudi to, da ponujajo voditelje in stranke tako, kot da bi bili blago široke potrošnje.
Takšno razumevanje množične kulture in razvite tehnologije pa jc lahko napačno. Vendar se to dokazovanje lc razlikuje od tiste stare obtožbe, ki pravi, da pojav množičnosti niža splošno kulturno raven, ravno tako pa je različno od tiste inačice tc obtožbe, za katero so marksisti. Slednji menijo, da množična kultura delavcem pere možgane, zaradi česar ti ostajajo v stanju "napačne zavesti". Predhodna razprava pa je lc ubrala tako prisilen način izražanja, da nove dokaza avtomatično prilagajamo starim. Kritika narcističnih elementov v naši družbi mnoge opazovalce osupi kot tožba za "moralno uglašenim, dobro izdelanim jazom", če uporabim besede Petera Clecaka. Vseeno pa ne zagovarjam tistega stališča, ki mi ga skuša naprtiti Herbert Gans, namreč, da "bi dclavci lahko in rade volje postali intelektualci, čc bi bila komercialno popularna kultura izločena". Čemu pa naj bi delavci sploh postali intelektualci? Tako slabo perspektivo, kot bi jih imela družba samih intelektualcev, si res težko predstavljam. Veliko bolj pomembno jc, da imajo dclavci večji nadzor nad delom. Za intelektualce, in za delavce v enaki meri, pa jc pomembno tudi to, da pri problemu nadzora nc gre lc za politično ali ekonomsko, temveč tudi za kulturno vprašanje.
II.
MISELNOST PREŽIVETJA Normalizacija krize
Resda živimo v nemirnih časih in problem preživetja nekako zasenči pomembnejše zadeve. Obsedenosti s katastrofo navkljub pa nam užitki ob materialnih dobrinah, ki jih prejšnje dobe niso poznale, šc vedno zagotavljajo občutek varnosti. Problematika preživetja, od zgodnjih sedemdesetih let sčm tako značilna za ameriško kulturo, ima veliko oblik, od resnih in pomembnih, pa do popolnoma trivialnih. Najbolj tipičen in zahrbten, najbolj odločilen izraz pa najde v iluziji o zmagovitih jedrskih vojnah. Nikakor pa se nc utruja s predvidevanji o razdejanjih, ki bi spremenila podobo sveta. V popularni kulturi in politični razpravi se je takšna miselnost ukoreninila tako globoko, da ni diskusije, pa naj bo še tako plehka in nepomembna, v kateri bi ne šlo za vprašanje življenja in smrti.
Levičarski časopis Mother Jones se propagira kot "vodič preživetja" po "politični dobi mračnjaštva", v katero nas je pripeljala izvolitev Ronalda Rcagana. Radio v Los Angclcsu skuša širiti "dobroto, veselje, ljubezen in srečo", svojim poslušalcem pa se priporoča kot "radijska postaja preživetja osemdesetih let". Samsonite, proizvajalec potovalne prtljage, reklamira svoj kovček z imenom "preživeli". Združenje ameriških glasbenikov se pod parolo "boj za preživetje" bori za to, da bi glasbeniki čimveč nastopali v živo, ne pa da bi predvajali že posneto glasbo - o tem problemu jc pisal New York Times. Neka antifemistična govoranca, ozaljšana z običajnim žunialističnim pompom, sc oznanja za vodnika preživetja za trpinčene moške. Košarkaški trener
poveličuje enega od svojih igralcev, ki da je sposoben učiti sc iz lastnih napak, s tem pa jih "preživi". Športni novinar, ki jc zabeležil ta trenerski poklon, razglablja tudi o "preživetju" visokošolske košarke kot športa, ki privlači največ glcdalccv.
Na univerzi Yale roti "Odbor za študentsko pomoč" vse starše, naj pošljejo svojim sinovom in hčeram "komplet preživetja" ("hranljiv prigrizek v šegavo opremljenih Škatlicah"). Na ta način bi svojim otrokom pomagali previhariti "najvažnejši in živce najbolj parajoč (sic) del šolskega leta - zaključne izpite!" Združenje ameriških zgodovinarjev pa je izdalo pamflct, s katerim skušajo pomagati ženskam pri premagovanju diskriminacije: Priročnik preživetja za ženske (in ostale) zgodovinarje. Bolnik, ki ga je dajal herpes, opisuje, kako je premagal strah pred boleznijo - izpovedal se je sotrpinom: "Ko začneš delili z ostalimi, jc kakor da bi bil s tistimi, ki so preživeli poplavo ali pa taborišče za vojne ujetnike." Occna spominov Hcnryja Kissingcrja jc preroško naslovljena: "Mojster v umetnosti preživetja." Michael Sellers, sin že pokojnega igralca Petra Scllcrsa, je novinarjem povedal, da se jc "očka divje oprijemal prepričanja" - tudi po srčnem infarktu leta 1946 - "da je preživel ... in da bo dočakal petinsedemdeset lcL" Nek drug igralec, George C. Scott, pa govori o sebi kol o "človeku, ki je preživel" v morilskem poklicu. Jason Robards mlajši - ozdravil se jc alkoholizma, preživel zanj skorajda usodno avtomobilsko nesrečo in dolgotrajno obdobje, ko ga je kritika popolnoma ignorirala - razmišlja o "skrivnosti", ki daje zaradi nje "ljudem, kot so George (Scott) in pa on sam uspelo preživeti." Nek dramski kritik ploska ponovnim uprizoritvam Zasebnih življenj Nocla Cowarda in Upora na ladji Cainc Hermana Wouka. V istem članku z naslovom "Preživeli" pa se navdušuje tudi nad vrnitvijo Elizabeth Taylor in Richarda Burtona na broadwayskc odre.
Erma Bombcck predstavlja svojo zadnjo zbirko člankov kot "knjigo o preživetju." Neka druga, gospodinjam namenjena knjiga z naslovom Preživeti kot ženska ali kako ohraniti srčnost, dostojanstvo in se ne pustiti zasačiti brez hlačk je napisana v podobnem tonu in opisuje vsakdanje življenje kot niz manjših težav. Kot meni Betty Canary, je ženskam, "pa naj gredo v korak s časom ali nc, skupna trdna odločenost, da preživijo". V Ženski mistiki uporablja Betty Friedcn enako retorično pretiravanje, le da tedaj, ko gospodinjstva srednjega sloja imenuje "udobna konccntracijska taborišča", nima humorističnih namenov. Tisti, ki na družinske institucije gledajo s prijaznimi očmi, pa se vendarle sprašujejo, če oblegana in vedno manjša družina še izpolnjuje pogoje za čustveno preživetje posameznika v naši množični družbi".
Trivializacija krize že sama po sebi služi tudi kot strategija preživetja, s tem ko ■zpričujc občutek za nevarnost, ki nas vse preveva - za tisto zaznavanje, ki ni v nič Prepričano, tudi v najmanjše družinske podrobnosti ne. Ko na vsakdanje življenje navali stroga retorika, sc strah pred katastrofo vedno veča, obenem pa tudi popušča. Žrtev takšnih okoliščin sc krize loti tako, da se pripravlja na tisto najhujše, po drugi strani pa se tolaži s tem, da do tega verjetno lc ne bo prišlo. Bcrtolt Brccht jc nekoč dejal, da tisti, ki se smejejo, slabih novic še niso slišali. Dandanašnji pa sc smejejo ljudje, ki sc slabih novic prav dobro zavedajo, pa sc kljub temu potrudijo in se namenoma držijo na smeh. To pa tudi razloži, zakaj sodobni smeh zveni tako neiskreno in zakaj gre pri modernem humorju običajno za ironijo in samoironijo. "Naj bo nasmeh vaš dežnik;" tako jc Stanley Kubrick satirično označil to obupno dobro voljo v podnaslovu svojega filma Dr. Ncnavadnaljubcz.cn: Kako sem se naučil ljubiti bombo in živeti brez skrbi. Založniki Časopisa Mad so sc takrat, ko so si za svojega govornika izbrali idiotsko režečega se
Alfreda E. Neumanna, ki je izjavil: "Kaj? Mene da naj bi kaj skrbelo?", temu sicer rogali, pa kljub temu priznali, da jc neutemeljeni optimizem edina učinkovita obramba na tem norem, norem, norem svetu.
Konec koncev pa s tem, ko o slabih vesteh razmišljamo, nič nc pridobimo. Umetnik v preživetju ima slabe novice za same po sebi umevne in ne obupuje. Poročil o novih uničenjih ne posluša, tudi ne groženj o ekološki katastrofi in morebitnih posledicah jedrske vojne. In kako mu to sploh uspeva? Tako, da ostro loči med dogodki, ki ogrožajo njegov duševni mir. Iz vsega slabega, kar izbruhajo televizija in časopisi, se dela norca, pritožuje se, da ga vse skupaj spravlja v depresijo. Na ta način ima pri tem, ko med različnimi vrstami in nivoji slabih vesti sploh nc loči, popolnoma mirno vest. Prav tako pa nimajo nanj nobenega vpliva raznorazni vidci, ki napovedujejo mračnjaštvo in pogubljenje - ljudomrzneži in čemerneži, ki ostalim kvarijo veselje samo zato, ker so sami razočarani, ali pa so imeli nesrečno otroštvo, in pa levičarski intelektualci, ki se jim niso izpolnila njihova revolucionarna pričakovanja, zraven pa sodijo še reakcionarji, ki se nc morejo prilagodili spremembam, ki jih prinaša nov čas.
Strah pred jedrskim spopadom in ekološko katastrofo, spomin na nacistični gcnocid nad Židi in morebiten propad naše cclotne civilizacije so vzrok splošnemu občutenju krize. Krizna retorika je danes prežeta z medrasnimi odnosi, z reformami v zaporih, množično kulturo, finančnim poslovanjem in vsakdanjim osebnim "preživetjem". Med knjige, ki se v zadnjem času ukvarjajo s problemom survivalizma, lahko štejemo tudi tiste, ki govorijo o ekologiji in o jedrski vojni, o holokavstu, o tehnologiji in avtomatizaciji, prav tako pa tudi pravo poplavo knjig, katerih tema so "študije prihodnosti". Množice knjig znanstvene fantastike, ki večinoma opisujejo prihajajočo apokalipso, pa verjetno sploh ni potrebno posebej omenjati. Temu spisku bi lahko dodali še celo goro psihiatrične literature o tem, kako "uspeti", in prav tako mogočno sociloško zbirko o žrtvah in "viktimologiji." Zraven sodijo tudi knjige, ki razlagajo "strategije preživetja za zatirane manjšine", "kako preživeti v administrativni džungli" in "tehnike preživetja za zakonce". Taka propaganda za nesrečo, ki jo sredstva javnega obveščanja -film, radio, TV, časopisi in revije - še podpihujejo, ima kumulativen učinek, ki jc navideznemu namenu ravno nasproten. Retorika krize in preživetja, ki infiltrira vsakdanje življenje, slabi samo idejo o krizi, zaradi česar ostajamo brezbrižni do pozivov, ki nas opozarjajo na alarmantno stanje. Nič ne bega naše pozornosti bolj kot govorice o novi krizi. S tem, ko sc nerešeni krizni problemi kopičijo, nas vedno manj zanima možnost, da bi sc karkoli dalo storiti. Tedaj tudi vpitje o krizi običajno služi lc kot opravičilo zahtevam, ki jih imajo profesionalni krizni poslovodje, pa naj se ukvarjajo s politiko, vojno in diplomacijo, ali pa so lc načrtovalci čustvenih "stresov".
Eden od odgovorov na take zahteve vztraja na tem, da bi morali o vprašanjih naravnega preživetja - energetski politiki, politiki okolja in tekmi v jedrskem oboroževanju - odločali na političen, kolaborativen in demokratičen način, nc pa da bi jih imeli za tehnične tčme, razumljive lc pcščici strokovnjakov. Vsekakor je za sodobno miselnost preživetja bolj značilno to, da se odvrača od vprašanj, ki se tičejo cclotne javnosti. Raje se ukvarja s krizami vsakdana, ki jih jc moč predvideti in za katere velja, da posamezne akcije na potek dogodkov še vedno vplivajo le v najmanjši možni meri. Dandanes je vsakdanje življenje postalo veliko bolj tvegano, tekmovalni duh ga preveva v veliko večji meri, kot ga je nekoč. Pa se vendarle ni le zaradi tega preobrazilo v niz kriznih situacij - vzrok za to tiči v dejstvu, da ljudi sooča s stresi, ki jih jc moč obvladati.
Po drugi strani pa se zdi upanje, da bi se splošnemu razdejanju lahko izognili, za večino ljudi tako neuresničljivo, da se jim v misli prikrade le kot koprneča prošnja za mir in bratstvo.
Vsakdanje življenje v luči eksLremnih situacij
Raba določenih besed jc v različnih obdobjih lahko zelo raznolika. Tako so besede, kot "tradicija", "problem" in "nostalgija", doživele pravi razcvct, nato pa je pogostnost njihove uporabe pojenjala. Podobno je tudi z besedo "preživetje", ki ima danes toliko različnih pomenov, da sc jc resnično težko opredeliti za ustreznega. Lahko pomeni težave, ki jih imamo, ko se prebijamo iz meseca v mcscc. Nanaša sc lahko na strah pred starostjo, pa na tistega pred rakom, bojimo se, da bi postali odvisni od mamil ali alkohola, ali pa kako drugače propadli. Pomeni tudi zakonske težave. Izraža začudenje nad dejstvom, da bi naj na tem svetu razpoložljivih dobrin nc bilo ničesar s trajno vrednostjo. Izraža lahko istovetenje, ki ga delimo s tistimi, ki so preživeli Auschwitz in Trcblinko, arhipclag Gulag, Hirošimo in Nagasaki. Ali pa gre za naše občutje, da smo vsi preživeli neko temačno obdobje in se pojavili na drugem koncu včlikc zgodovinske ločnice, ki jo je potegnila izkušnja množičnega morilstva dvajsetega stoletja - stoletja, ki našo dobo že tako ali tako loči od predhodnih, bolj nedolžnih obdobij.
Prav zadnji od pomenov nam pomaga razložiti vedno večji strah pred nostalgijo. O naši dobi sc govori marsikaj, od dobrega do slabega. Vsako izjavo, naj bo takšna ali drugačna, pa teži breme včdcnja, ki jc bilo prejšnjim dobam vsaj neznano, čc nc že popolnoma nepojmljivo: spoznanje, da bi siccr razumni človek, če bi mu to bilo pogodu, iztrebil ccle populacije. Premnog dober državljan bi se pri tem mirno in brez vsakega sramu ali tožbe sprijaznil z dejstvom, da gre le za zelo občutljiv način, s katerim se da skrajšati vojno, vzpostaviti socializcm v neki državi ali pa le odstraniti odvečno prebivalstvo. Gledana skozi prizmo našega sodobnega vedenja o radikalnem zlu - tako ga imenuje Hannah Arendt: zlo, ki je tako veliko, da ga nc moremo uvrstili v nobeno od konvcncionalnih kategorij greha in ki onemogoča vsak poskus določiti odgovornost in poiskati ustrezno kazen - - poraja preteklost silno nostalgijo, zaradi katere moramo vsako čustvo divje zanikati, potlačiti in izdati. Vprašanje, ki gaje zastavil Herman Kahn: "Ali bodo preživeli zavidali mrtvim?" grozeče lebdi nad našim časom. Nc lc zaradi tega, ker opisuje morebitno prihodnost, temveč tudi zato (pa čeprav ni tako mišljeno), ker opisuje naš odnos do preteklosti. Kadarkoli si namreč upamo pogledati v dokumentirano preteklost grozot, ki smo jih zagrešili v dvajsetem stoletju, sc nam z njimi - vsaj takšni so rezultati zadnjih analiz - zdi življenje šc težje kot s tistimi, ki nas v prihodnosti morebiti še čakajo. *
Seveda veliko ljudi na vse skupaj enostavno pozabi. Ko jih na to spomniš, pravijo, da ni naš čas nič bolj divji, krvav in krut kot kakšen drug. Množično morjenje, v/trajajo, da ni nič novega. Vsak poskus, da bi množično morijo XX. stoletja razlikovali od tistih iz kakšne od prejšnjih vojn ali zatiranj - tako, da bi poudarili, da ni naperjena le proti sovražnemu narodu ali proti verskim "nczvcstobncžem" in političnim nasprotnikom, ampak kar proti cclim kategorijam odvečnih ljudi, katerih edina napaka je v tem, da ž.ivijo - pa pripelje do odrezavosti, češ, da skušamo preteklost narediti "romantično".
Na tako vedenje v stilu Panglossa je moč zelo pogosto naleteti pri visokošolcih, ki se vzpenjajo posocialni lestvici in si pri tem na vekomaj čestitajo, da jim jc le uspelo ubežati vaškemu tradicionalizmu, etničnemu getu ali povprečnemu predmestju. V torn Primeru vzrok namernemu negledanju nazaj ni strah pred domotožjem, temveč popolna brezbrižnost, spečana s slepo vero v razvoj. Vseeno pa u absolutni in brezpogojni optimizem postopoma lc upada, kajti zahteva neko stopnjo emocionalne površnosti in intelektualne plehkosti, ki jc večina ljudi, pa tudi visokošolci, ne vzdrži dolgo časa.
Naše dojemanje ne le preteklosti in prihodnosti, temveč tudi sedanjosti, je obarvano z novo zavestjo o skrajnostih. Sami sebe imamo tako za preživele, kot za žrtve ali potencialne žrtve. Naraščajoče prepričanje, da smo na kakršenkoli pač način žrtve dogodkov, ki jih ne moremo kontrolirau, je večinoma plod nc lc splošnega mnenja, da živimo v nevarnem svetu, ki ga obvladujejo včlike organizacije, ampak tudi spomina na spccifičnc dogodke v zgodovini dvajsetega stoletja, katerih rezultat jc bilo množično žrtvovanje ljudi. Tako kot ideja o preživetju, tudi ideja o žrtvovanju, ki jo na napačen način pripisujemo nezgodam vsakdana, ohranja ta spomin, istočasno pa hromi njegov emocionalni vpliv. Idejo o žrtvovanju uporabljamo že tako nepremišljeno, da je izgubila vsak pomen. "V časih, v katerih živimo, je vsakdo izpostavljen morebitnim kriminalnim napadom, ali pa kakšni drugi nesreči," je zapisal strokovnjak s področja viktimologijc v študiji, ki jo predlaga kot "nov pristop k družboslovnim znanostim", in nadaljuje, da je "bistvena človeška potreba možnost za preživetje, delo in igro, kar pa bi naj ne bilo mučno ali boleče ... Problem pa jc ravno v tem, da se vsakodnevno in povsod srečujemo z žrtvovanjem, da nas življenjske okoliščine nenehoma delajo za žrtve takšne ali drugačne usode." Podobno obsežno dcfinicijo žrtvovanja ponuja tudi William Ryan v znani knjigi z naslovom Kriva jc žrtev. V predgovoru k revidirani izdaji se Ryan opravičuje, ker se jc v prvi izdaji ukvarjal skoraj izključno z bedo črncev in revežev. Zdaj pa jc spoznal, da bi morebitna katastrofa zadela skoraj prav vse, ravno tako kot ne delajo nobenih izjem "obolenje s katastrofo", "namerno manipuliranje z inflacijo in nezaposlenostjo", "surovo pristranske davščine", onesnaževanje okolja, zdravju nevarni delovni pogoji in "lakomnost velikih naftnih družb".
Te besede napeljujejo na nekakšno moralno superiornost, ki jo žrtev uživa v naši družbi. Moralno oplemenitenje jc žrtvi v pomoč, ko obračunava z napihnjenostjo političnega govorništva, ki je za razprave o survivalizmu tako značilno. V študiji o povojnem pesništvu in fikciji omenja Warner Bcrthoff "pozo obtožujoče javnosti", ki so si jo prisvojili mnogi literati. S tem, ko sc istovetijo z žrtvami socialnih krivic, s tem,ko se na vse kriplje trudijo, da bi govorili jezik ali žrtev ali preživelih - po besedah Bcrthoffa gre za "osebe, ki po tem, ko so sc odločilne stvari že pripetile, živijo naprej"- -jezni mladeniči in mladenke razgaljajo krivice, ki jih morajo trpeti izkoriščane manjšine. Enako nalogo pa so si zadali tudi politični govorci, ki v imenu teh skupin nastopajo. Njihov boj za privilegiran status žrtev ne poziva k univerzalnim državljanskim pravicam, temveč k posebnemu izkustvu preganjanja. To naj bi njihovim ljudem dajalo posebna pooblastila za razkrivanje krivic in za zahteve nc le po pravici, temveč tudi po zadoščenju za vsa gorja, ko so jim bila storjena v preteklosti. Trdijo, v nekaterih primerih zelo upravičeno, da so preživeli, oziroma žrtve gcnocida. Z retoričnim stopnjevanjem se smisel krivicc spreminja: tisto, za kar si prizadevajo zatirane manjšine, se sprevrže v boj za golo preživetje. V šestdesetih letih jc preskok z državljanskih pravic na "black power" naznanil, da sc poslej ne bo več bilo za večrasno družbo, ampak za straLcgijo preživetja črncev. Govorci v imenu črne sile so belce obtoževali zarote, s katero so ti hoteli s nadzorovanjem števila rojstev in z sklepanjem mešanih zakonov uničiti črno raso. V sedemdesetih letih so radikalne feministke vpile o"ginckolocidu." Tisti, ki so v imenu manjšin brez volilne pravice povzdigovalisvoje glasove na govorniških odrih, pa, nasprotno od radikalizma pred njimi, niso sprevideli, da sta lahko drugačnost črnske kulture in posebna zasnova zgodovinsko pogojene ženskosti "znaka zatiranja" ali pa, po drugi strani, potencialna vira novega kulturnega pluralizma, ki seje takrat začel razvijati.
Namesto tega so svojo zgodovino razlagali v luči novega in neobičajnega izkustva, pridobljenega z genocidom. Po mnenju Mary Daly so radikalne feministke, soočene z družbo, v kateri moški vladarji načrtujejo "tehnološko eliminacijo žensk" - kar bi bila "končna rešitev 'problema', imenovanega ženska moč" - "razvile novo strategijo in taktiko za ... ekonomsko, fizično in psihično preživetje. Da pa bi jim uspelo, so se morale zelo poglobiti same vase." Nekako na enak način je ponovno raziskovanje židovske preteklosti osvetlilo kvalitete, ki so Židom omogočile, da so preživeli stoletja preganjanj. Židovski nacionalizem se po holokavstu ni istovetil z nadsvetnim duhovnim poslanstvom, ampak s fizičnim preživetjem države Izrael. Pritiski sosednjih držav in PLO, v programu katere jc uničenje židovske države glavni cilj, so, kar jc samo po sebi umevno, šc poglobili zavezanost tisti najbolj ozki interpretaciji sionizma. Medtem pa so Palestinci in njihovi privrženci v zahodni Evropi in ZDA zatrjevali, da so bili oni sami žrtve izraelskega genocida.
Jasno pa je, da sc s pretiravanji takšne vrste njihov učinek zmanjšuje. Zaradi vsega tega medsebojnega obtoževanja z gcnocidom je težko govoriti o nevarnostih, ki grozijo človeštvu kot celoti, ali pa celo zmanjšati tiste krivice, ki so storjene posameznim skupinam. Na pozive te vrste, tudi na takšne, ki zaslužijo, da jim prisluhnemo, pa smo vedno bolj neobčutljivi, takšne nas je naredilo preveliko število "končnih rešitev." Kakorkoli že, v zgodovini genocida dvajsetega stoletja je postalo neizbežno, da vsakdo, ki zase terja častni naslov žrtve, to zahtevo oblikuje po zadnjih primerih žrtvovanja. Če pustimo ob strani propagando, si žrtvovanja ne moremo zamisliti, ne da bi sc ob tem spomnili tudi iztrebljanja Armcncev, kulakov, Židov in kamboškega ljudstva.
Prevedel Miro Beg
Pravna hermenevtika*
WINFRI ED HASSEMER*'
I.	Univerzalnost hcrmcnevtike
II.	Začetki lil. Posebnosti
1.	v primerjavi z analitično pravno teorijo
2.	v primerjavi s sistemsko-teoretično pravno znanostjo
IV.	Viri
1.	Metodologija (konkretni dejanski stan in norma)
a)	Besedilo zakona
b)	Teorije o razlagi
c)	Teorije o argumentaciji
2.	Pravna filozorija (Sein in Sollcn)
V.	Poudarki
1.	Konkretno naravno pravo
2.	Teorije o razumevanju
3.	Trije toposi
a)	Konkretizacija norme in oblikovanje konkretnega dejanskega stanu
b)	Predhodno razumevanje
c)	Sccnično razumevanje
I. UNIVERZALNOST HERMENEUTIKE
Dosedanja zgodovina odnosa med pravom in hermenevtiko jc zgodovina medsebojnega poučevanja, oplajanja in bogatitve. Ta odnos obstaja med filozofsko in pravno hermenevtiko, pa tudi med hermenevtično pravno teorijo in pravno dogmatiko. Hermenevtično mišljenje je kot vez, ki more držati skupaj znanstvena področja, ki bi se siccr razšla, ter znanost in prakso in ki načelno lahko ustvarja enotnost.
Naslov v izvirniku: Juristischc Hcrmcncutik, v: Aichiv filr Rcchls- und Sca.itlphilosophic, 72 (1986) 2, str. 195-212. - Izbor besedila: Marijan Pavčnik.
Dr. Winfried Ilassemer, redni profesor za teorijo prava, sociologijo in kazensko pravo na Pravni fakulteti v Frankfurt/Main, ZRN.
To ni naključno. Hcrmcnevtika ni "področje" znanstvene obdelave, znanstveni predmet ali disciplina; je metoda znanstvenega približevanja predmetom, gradnja znanstvenih teorij in sistemov; je strukturni pojav, ki ga jc treba upoštevati pri vsaki vrsti znanstvene dejavnosti, jc predhodnica in utcmcljitcljica posameznih znanosti. Zato lahko razumemo, da razsežnosti hermenevtike nimajo nič opraviti z mejami znanosti1, da hcrmcnevtika - in to že dolgo, čeprav v različno obliki - vpliva na posamezne znanosti in jih spoznavnoteoretično soutcmcljuje: od zgodovinopisja2 prek teologije3 in literarne znanosti4 pa do "poempiričnega obrata" v modernem naravoslovju5, ki spoznava, da nc obstajajo "podatki", ki bi bili neodvisni od teorije ali paradigme in bi bili "čisti" na razpolago empiričnemu opazovanju.
Vse to jc seveda onkraj raziskovalnega obzorja "pravne hermenevtike". Vendar pa jc vredno upoštevanja, ker znanstveno-teoretična univerzalnost hermenevtike vpliva tudi na njeno dojemanje na področju pravne znanosti in pravne prakse: ta univerzalnost ni lc pogoj, da hermenevtika odgovarja tudi na vprašanja pravne znanosti; poleg tega zmore tudi znanstveno-teoretično posredovati med področjem prava in drugimi področji, na novo vzbuditi razpravo o znanstvenosti pravne znanosti in jo globoko utemeljiti6.
Dela v krogu Catedrc Francisca Suarcza so prav univerzalnost hermenevtike vedno znova poudarjala in iz nje izhajala. Z vidika pravne hermenevtike moramo biti tem delom hvaležni zlasti za poglobljeno in kritično razumevanje teorije norm7, za posredovanje filozofskega, pravno-znanstvenega in sociološkega mišljenja8 ali za soočenje oblikovanja pravno-znanstvenc teorije z materialističnim pogledom9.
To so vprašanja na visoki ravni abstrakcije - sadovi dolgotrajnega in sodobnega ukvarjanja s temeljnimi problemi znanstvene in pravne teorije. Razvoj pravne hermenevtike pa se je začel s preprostejšimi in konkretnejšimi vprašanji, vsaj s strani pravne znanosti in pravne prakse. Ta vprašanja so sc srečala s pobudami in odgovori splošne hermenevtike. Odgovori so bili pripravljeni; splošna hcrmcnevtika sc jc v 20. stoletju poleg temeljnih problemov teologije, literarne in zgodovinske znanosti zanimala tudi za temeljne probleme pravne znanosti10.
'To jc npr. očitno iz zbornika Dimensioned der Hcrmcncutik. Arthur Kaufmann /.um 60. Gcburtstag, 1984, ki sem ga uredil in ki vsebuje prispevke s področja filozofije, antropologije, pravne filozofije, pravne teorije, pravne metodologije, retorike, didaktike in literature. Temeljno delo Droyse, IIis tori k, 1937.
Prim. npr. Simons/IIccker, Ihcologischcs Vcrstchcn, Philosophischc Prolegomena 7.u cincr theologisehen Hcrmcncutik,
1969.
4
5	Prim. npr. Nassen (ured.), Tcxthcrmcncutik, Aktualitat, Gcschichtc, Kritik, 1979.
Tako z dokazi ugotavlja Habermas, Thcoric des kommunikativen llandelns. Band 1: Handlungsrationalitat und geselIschaftlichc Rationalisicrung, 1981, str. 161 si. Tam po pravici zapiSc, da to za neanalitično znanstveno teorijo naravoslovja ni nekaj novega.
Primer za to: Arthur Kaufmann, lunige Bcmcrkungcn zur Wissenschaftlichkeit der Rcchtswisscnschaft, v: Festschrift flir Bockclmann, 1979, str. 67 si.; tudi v: Kaufmann, Bcitragc zur Juristischcn Hcrmcncutik sowic wcitcrc rcchtsphilosophischc Ahhandlungcn, 1984, str. 119 si.
^ Npr. IvOpcz Calcra, /j estruetura l6gico-rcal dc la norma juridica, 1969, zlasti str. 129 si.
Predvsem v delih Ollcra, Dcrccho y Socicdad. Dos reflexiones en tomo a la filosoHa alemana actual, 1973, zlasti str. 44 si.; Rcchtswisscnschaft und Philosophic. Grundlagcndiskussion in Dcutschland, 1978, zlasti str. 29 si.; Intcrpretacion del dcrccho y gositivismo legalista, 1982, passim, zlasti str. 100 si., 170 si., 246 si.
^Npr. Saavcdra, Intcrpretacion del dcrccho e ideologia. lilcmcntos para una critica dc la hcrmcncutica juridica, 1978, passim.
Prim. npr. konccptualizacije glede vloge razumevanja v pravu pri Gadamcrju, Wahrhcit und Mcthode, 4. izd. (1075), sir. 307 si., najbogatejši raziskavi splošne hermenevtike; tudi Zaccaria, Ermcnculica c giurisprudenza. I fondamenti filosofici nclla teoria die Hans Gcorg Gadamcr, 1984.
II. ZAČETKI
V primerjavi z zanimanjem za druga področja se je seveda hermenevtična teorija pozno začela zanimati za pravo. Standardno delo o splošni hermenevtiki v 19. stoletju obravnava sicer teološko in zgodovinopisno hermenevtiko, ne pa pravne11. Po drugi strani so pravne metodologije dobro poznale pojem "herme-ncutica iuris"; vendar so ga uporabljale v nespecifičnem pomenu, čc gledamo s stališča današnje pravne hcrmcncvtikc12, ker so z njim označevale le teorije o razlagi, ki jih jc v svojem predavanju o metodah 1802/1803 sistematično predstavil že Savigny]3 in ki so - različno poimenovani - obvladovali metodologije prejšnjega stoletja14. Pravna hermenevtika jc torej sorazmerno pozno rojen otrok splošne hermenevtične tcoirje.
Pravna teorija ali metodologija, ki veže uporabo pravnih norm pri konkretnih dejanskih stanovih na razlagalna pravila, gotovo pripravlja pot pravni hermenevtiki, čeprav šc ni njena osnova. Kdor določi, da mora razumevanje zakona upoštevati besedilo, sistematično povezavo, voljo zakonodajalca in objektivni pomen zakona15, kdor povezuje interpretacijo zakona z vidiki avtonomije (objektivnosti) in enotnosti zakona, kdor daje pomen izvoru, stvarnemu pomenu besedila in primerjavi16, vsekakor izhaja iz tega, da jc zakon možno in potrebno interpretirati in da različne metode razlaganja lahko pridejo do različnih rezultatov razlage. Metodologija, ki je zgrajena na teorijah o razlagi, vendarle ugotavlja odprtost zakonov in s tem nasprotuje obema temeljnima domnevama vsake stroge pojmovne jurisprudence, po katerih jc zakon enoumen in popoln16.
Predvsem Coing[1, ki se jc opiral na Bcllija18, Bollnowa19, Gdnyja20 in tudi Gadamcrja10, je kot stožer svoje teorije o razlagi postavil pomanjkljivost in nepopolnost zakonov in s tem ponazoril napetost med vezanostjo sodnika na zakon in njegovo nalogo, da ustvarja pravo21. S tem je bil izražen problem, s katerim sc pravna hermenevtika ukvarja šc danes in ki ga jc šola svobodnega prava razrešila prenagljeno in z radikalnim pretiravanjem22, problem "pravilnega" ravnanja z zakonom, "pravilne" uporabe zakona v posameznem primeru. Ta problem sploh vidimo šele tedaj, ko zakonu
11	J. Wash, Das Vcrstchcn. Grundy.ilge ciner Gcschichlc der hcimcncutischcn Thcorie im 19 Jahihundcrt. 3 deli, 1916, 1929, 1933.
12
Frommcl, Die Rczcplion dcr llcrmcncutik bci Karl l^rcnz und JoecfEsscr, 1981, str. 22 si.
13	F.C.v. Savigny, JuristischeMclhodcnlchre (ured. Wcscnbcrg), 1951.
14	Larcnz, McIhodcnlchrc dcrRcchtswisscnschalt, 4. izd. (1978), I. pogl. 1-3.
15	Takšna je "klasična" razdelitev naukov o razlagi; gl. npr. I-arcnz, McIhodcnlchrc, str. 307 si.
Pri čemer na tem mestu ne hi razčiščevali, da jc bila pojmovna jurispnidenca kdajkoli tako strogo in enoumno izražena in dokončno oblikovana; v tej zvezi jc vredno brati, kaj pravi o recepciji Montesquieuja Ogorek, Dc iesprit des legendes, v: Rcchtshistorischcr Journal 2 (1983), str. Zli si. Za sedanjo metodologijo in tudi za pravno hermenevtiko pa predstavlja pojmovna jurisprudcnca bolj strašilo kot predmet raziskovanja.
Npr. razdelitev pri Coingu, Gmndzugc dcr Rcchtsphilosophie, 3. izd. (1976), str. 309. si.; gl. tudi že istega avtorja, Die juristisehen Auslcgungsrncthodcn und die Ixhren dcr allgcmcincn llcrmcncutik, 1959. 8 Betu, Tcoria generale della intcrpretazionc, 1955; isti, Die llcrmcncutik als allgemeine Mclhodik dcr
Gcistcswisscnschaftcn, 1962.
19
Bollnow, Das Vcrstchcn. Drci Aufs&tzc zur 'Ihconc dcr Gcistcswisscnschaftcn, 1949.
20	Gcny, Mčlhodc d'intcrprelation ct sourccs cn droitprivipositif, 2. izd. (ponatis 1954).
21	Going, zlasti GmndzUgedcrRcchlsphilosophic (op. 15), str. 329 si., 334 si.
Prim, predvsem H. Kantorowicz (psevdonim Gnacus Flavius), Dcr Kampf um die RcchUrwisscnschaft, 1906; poleg tega Coing, Gmndzuge (op. 16), str. 334 si.; Arthur Kaufmann, Fncircchtsbcwcgung - lehendig oder tot? Ein Bcitrag zur Rcchtsheoric und McIhodcnlchrc, v: Juristischc Schulung, 1965, str. 1 si.; tudi v: isti, Rcchtsphilosophie im Wandcl. Stalioncn cines Wcgcs, 2. izd. (1984), str. 231 si.
nc pripisujemo čisto deduktivnega podaljšanja v odločitev ob primeru, ko nc sprejemamo zakona kot osnove za logične sklepe, ko ga razumemo kot neenoumno, nepopolno in v prihodnost odprto navodilo za odločanje. Šele tedaj imamo namreč povod, da razmišljamo o produktivni vlogi tistega, ki zakon "razlaga" ali "uporablja", in v tem zvezi iščemo kriterije pravilnega razlaganja ali uporabe.
III. POSEBNOSTI
Pravna hcrmcnevtika se približuje problemu pravilnega ravnanja z zakonom na poseben način (in se že v tem razlikuje od drugih teorij). Njen zorni kot je širši kot pri analitičnih teorijah23 in drugačen kot zorni kot sistemsko-teoretične pravne znanosti24.
1. v primerjavi z analitično pravno teorijo
Analitično utemeljenega zanimanja za določenost pravnega jezika - od zakonov prek pravnoznanstvenih teorij do dela na konkretnem dejanskem stanu - ter za jasnost in trdnost pravnih sistemov pravna hcrmcnevtika nc zametuje, vendar relativizira njegov pomen.
Za pravno hermenevtiko so pogoji za pravilnost ravnanja z normativnimi besedili na bolj temeljni ravni, kolje raven semantike. Jasnost, določnost in konsistentnost same po sebi šc ne zagotavljajo pravilnosti, temveč so pogoj za transparentnost in nadzorovanje predvsem sodniškega ravnanja. Čeprav sta transparentnost in nadzorovanje tudi osrednja in nujna cilja današnje pravne teorije, pravne znanosti in pravne prakse, pa mora zadovoljiva teorija pravilne uporabe zakonov ali iskanja prava poleg tega obdelati tudi možnost, da lahko tudi očitna krivica nastopa v analitično brezgrajni obleki25 in da so značilnosti pravilnega presojanja, ki jih cenijo analitične pravne teorije, zgodovinsko spremenljivi kriteriji, ki so povezani z našim empirično usmerjenim pogledom na svet in znanost26 in ki drugim pravnim kulturam niso čisto jasni27.
2. v primerjavi s sistcmsko-tcorclično pravno znanostjo
Sistcmsko-tcorctično utemeljeno zanimanje za produkcijo posledic v pravnem sistemu, ki so ugodne za splošni sistem (absorpcija konfliktov, preusmeritev udeležencev na kognitivno učenje, stopnjevanje obvladljive kompleksnosti), ni zunaj obzorja
23
^ Paradigmatično v zborniku (ured. H.J. Koch) Jurislischc Mclhodcnlchn; und analytischc Philosophic. 1976
Pardigmatično I.uhmann, legitimation durch Vcrfahrcn, 2. izd. (1975); kritično s hermenevtičnega stališča Esser, Vorvcistkndnis und MclhodcnwM in der Rcchtsfindung RationaliMsgrvndlagcn richtcrlicher Hntscheidungspnxis, 2. izd. ^.972), pogl. IX ("Sistemska teorija in problematika konsenza"), str. 205 si.
Veliko primerov za to najdemo npr. pri RUtheisu, Die unbctgmvle Auslcgung. Zum Wandcl der Privalrcchtsordnung im National&ozialismus, 2. izd. (1973).
Več v tej zvezi v mojem delu o ciljih kaznovanja v sociološko usmerjenem kazenskem pravu, v: W Hassemer/LUderccn/Naucke, Fortschrillc im Slrafrcchl durch die Sozialwisscnschaflcn?, 1983, str. 39 si , 47 si. Poučni primeri za to npr. pri D. Simonu, RcchtsCindung am byzanliniscchn Reichsgcricht, 1973, str. 13 si., 22 si.
hcrmcncvtičncga spraševanja, vendar ga hermenevtika drugače formulira in drugače lokalizira (ter s tem bistveno spreminja).
Sistcmsko-tcoretični pravni znanosti in pravni hermenevtiki je skupno znanstveno zanimanje za povezave onkraj pravnega sistema; zlasti iz ontološko in spoznavnoteoretično utemeljenih hermenevtični h zasnov28 je očitno, da ta znanost ni ozko omejena na odnos med zakonom in sodnikovo sodbo, temveč gleda na pravni sistem kot na del sveta in znanosti. Poleg tega predstavlja - vsaj v mojih očeh - očima sistemsko-teoretična usmerjenost pravnega sistema v "output"29, okoli katere sc v zadnjem času osredinjajo pravnoteoretične in pravnoznanstvene razprave30, konccpt, ki spada v izročilo pravne hcrrncncvtikc; upoštevanje posledic pravnega ravnanja spada k pravičnostnim pričakovanjem in pogojem konsenza, ki so osnove hermenevtičnega nadzorovanja pravilnosti31.
Kljub vsemu temu, kar je skupno sistcmsko-tcoretični in hermenevtični pravni teoriji, pa nc moremo spregledati temeljne razlike, ki jc poslcdica znanstvenega izvora, iz katerega teoriji izhajata in kateremu jc vsaka izmed njiju zavezana.
Funkcionalistična sistemska teorija more zaznavati pravne vrednote, kot so načela enakosti, pravičnosti ali avtonomije, lc kot obstoječe sistemske funkcijc, za hermenevtično teorijo pa so utcmcljivi in dejavni pogoji pravilnega iskanja prava. Čeprav imata socialna filozofija in opisna socialna teorija veliko skupnega, kar postaja tudi vedno bolj očitno, pa kažeta prav v odnosu sistemsko-teoretične in hermenevtične pravne teorije podedovane razlike. Sistcmsko-tcorctična funkcionalizacija pravnih vrednot32 jc za hermenevtično pravno teorijo nesprejemljiva, ker te funkcionalizacijc nc more preform ul i rati v svoji lasmi pojmovnosti, ki utemeljuje vrednote, ker npr. k njenemu izročilu spada temeljno razlikovanje bistva in obstoja prava, naravnopravnosti in pozitivnosti, pravičnosti in pravne varnosti33 in ker torej (v kategorijah bistvo, naravnopravnost, pravičnost) obsega področje, ki ga prav funkcionalni opisi nc morejo ustrezno dojeti.
IV. VIRI
V Zvezni republiki Nemčiji jc pravna hermenevtika34 prvotno izhajala iz dveh virov, ki se v nekaterih, zlasti novejših zasnovah spet stekata; to sla po eni strani pravna
28
Predvsem dela Arthurja Kaufmanna, ki so združena v njegovem zborniku Rechtsphilosophic im Wandcl (op. 22), lahko veljajo za tako osnovo pravne hermenevtike; prim, prav tam Naturrvcht und Gcschichtlichkcit (1957), str. 1 si., 17 si.; Gcdanken zrn Ohcrwindung des rcchtsphilosophischan Rclativismus (1960), str. 51 si., 57 si.; Rcchtspositivismus und Naturrccht in erkcnntnisthcorctischcr Sicht (1961), str. 69 si., 93 si.; Die ontologisehe Struktur des Rcchls (1962), str. 101 si., 117 si.; GcsctzundRccht(l962),str. 131 sl.,152sl.
29	Četudi Luhmann (v: Rcchtssystcm und Rcchtsdogmatik, 1947, str. 31 si.) - po mojem mnenju premalo diferencirano glede na posamezna pravna področja - ne pripisuje pravnemu sistemu uspešne usmerjenosti na poslcdicc, pomeni vendar njegovo priporočdo, da je treba oblikovati "družbeno ustrezne pravne pojme" (prav tam, str. 49 si.) tako za sistematično zgradbo kol tudi za pravno prakso, usmerilev v "output"; le-ta jc v "družbeni ustreznosti" pravnih pojmov.
30	Prim. npr. - vsakokrat z obilno literaturo - LUbbe-WolfT, Rcchtsfolgcn und Rcalfolgcn. Wclchc Rolle konnen Folgcncrwagungcn in dcr juristisehen Rcgel- und Bcgriffsbiidung spiclcn?, 1981; W. Hasscmcr, Ohcr die Bcriicksichtigung von Folgcn bei dcr Auslegung dcr Strafgcsctzc, v: F'cslchriti rUrCoing. Band I, 1982, sir. 493 si.
31	V tej zvezi zlasti Esser, Vorvcrstandnis (op. 24), str. 142 si.
32	Prim. npr. paradigmatično o pravičnosti kot "ustrezni kompleksnosti pravnega sistema" Luhmann, Gciechtigkcit in den Rcchtssystcmcn dcrmixlcmcn Gcscllschaft, v: RcchtsthcoricA (1973), str. 131 si., zlasti pogl.V si.
33	Posebno jasno: Arthur Kaufmann, Die ontologisehe Struktur des Rcehts (op. 28), passim.
34	Splošni pregled tudi Fikcntschcr, Mcthodcn des Rcehts in vcrglcichcnder Darstcllung, III: Mittclcuropiischcr Rcchtskrcis,
1976, str. 429 si.
metodologija in po drugi strani pravna filozofija. Seveda jc to razlikovanje idcalno-tipično, saj jc že razlikovanje med pravno filozofijo, pravno teorijo in metodologijo problematično35. Prav razvoj pravne hermenevtike pa kaže, da moremo nc lc jasno razlikovati med pravnofilozofskimi in metodološko usmerjenimi raziskovalnimi poudarki, temveč da njihove skupne točke tudi dokazujejo sovisnost in bogastvo pravnoznanstvenih temeljnih vprašanj. Pravna hermenevtika ima od tega korist.
1. Metodologija (konkretni dejanski stan in norma)
Izhodišče za metodološko usmerjeno pravno hermenevtiko, kamor spadajo zlasti imena Essefi6 in Larcnz37, pa tudi Kr/c/c38 in Friedrich Miillei39, jc razmerje med normo40 in življenjskim dejanskim stanom. To izhodišče seveda deli hcrmcnevtika z vsako teorijo ustvarjanja prava (Rcchtsgcwinnung); kajti da konkretni dejanski stan "spada" pod ustrezno pravno normo, da jc norma "primerna" za odločitev o konkretnem dejanskem stanu, da gre torej, kot pravimo, za "subsumpcijo" konkretnega dejanskega stana pod normo - to jc skupno vsem predstavam o pravnem uporabljanju norm.
Korak, ki presega to samoumevnost in ki iz teorije šele naredi "hermenevtično" teorijo, jc usmerjen v posebno razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom. To razmerje lahko opišemo kot "relacijo", "ustrezanje", "odvisnost". Njegovo znanstveno zasnovo so v novejši pravni metodologiji pripravljala zlasti dela Engischa41, čigar pogosto navajana podoba o "potovanju pogleda sem in tja med zgornjim stavkom (torej zakonsko normo; W.H.) in življenjskim dejanskim stanom"42 nazorno kaže, za kaj gre: normo in primer (ki sta sc pri običajni metodologiji sklopila šele po deduktivni subsumpciji norme na primer) je treba v dejanju iskanja prava korakoma spraviti v medsebojen odnos, ju razvijati drugega k drugemu v vedno večji konkretnosti in v toliki meri drug drugega predpostavljata. S tem sc dinamizira razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom. Uporabljanje norme postaja konkretizacija norme (ob
O razlikovanju med pravno filozofijo in pravno teorijo Arthur Kaufmann, Rcchtsphilosophie, Rechtslhcorie, Rcchlsdogmatik, v: Kaufmann/Ilassemer (ured.), liinTuhrung in Rcchtsphilosophie und Rcchtslheoric der Gcgcnwart, 4. izd. (1985), str. 1 si., 9 si.; o razlikovanju med pravno teorijo in metodologijo W. Hassemer, Rochtsihcoric, Mcihodenlchre und Rcchtsrcfonn, v: Arthur Kaufmann (ured.), Rcchlshcoric, Anstitzc zu cincm kritischen Rcchtsvcrstindnis, 1971, str. 27 si.
Zlasti: Vorvcrstandnis und Mclhodcnwahl (op. 24); Dogmatik zwischcn Theorie und Praxis, v: Festschrift filr L. Raiser, 1974, str. 517 si.; Juristisches Argumenticren im Wandel des RechtTindungskonzcpts unseres Jahrhundcrts. Sitzungsbcrichtc der Ilcidclbcrger Akadcmie der Wisscnschaflen, phil. -hist. Klasse. 1979; sedaj Zacearia, Ermeneulica e giurispmdcnza S*ggio sulla metodlogia di Josef I is ser. 1984.
Zlati: Mahodcnlehtre der Rcchlswisscnschaft (op. 14), II. Systomatischer Teil; Kcnnzeichcn gcglucktcr nchtcriicher Rcchlsforthildung, 1965; Die llindung des Richten an das (jcscU als hermeneutisehes Problem, v: Festschrift ftlr E.RIluber, 1973, str. 291 si.
Zlasti: 7heorie der Rechtsgewinnung, entwickcit am Problem der Vcrfassungsintcrprclalion, 2 izd. (1976).
Zlasti: Normstmklur und NormativitiU. Zum Vcrhaltnis von Recht und Wirklichkcil in der Juristischen Hcrmcncutik,
entwickcit an I'ragcn der Vcrfassungsintcrprctalion, 1966; Jurislischc Mclhodik, 2. iz.d. (1976); Strukturicrendc Rcchtslchie,
1984.
40
Ne gre torej le za zakonske norme, za kodificirano pravo. Prcjudici v "ease law" so za hermenevtično teorijo funkcionalno enakovredni zakonskemu pravu; prim, v tej zvezi moje delo Rechtssystcm und Kodifikation. Die Bindung des Richtcrv an das Ocsctz. v: liinftjhmng in Rcchtsphilosophie und Rcchtslhcoric (op. 35), str. 193 si., 205 si.; tudi Fikentscher, Melhodcn des Rechts in vcrglcichcndcr Daistcllung. Zvezek IV; Dogmatischer Teil, 1977, str. 202 si ("Fallnorm"); Schroth, Philosophische und jurislischc Hcrmcncutik, v: liinCuhrung in Rcchlsphilosophic und Rcchtstheorie (op. 35), str. 276 si., 285 si.
Zlasti: Logischc Sludicn zur GcscUcsanwcndung, 3. izd. (1963); Die Idee der Konkrclisicrung in Recht und Rcchtswisscnschaft unscrcrZeit, 2 izd. (1968); F-inftihrnng in das jurislischc Dcnkcn, 7. izd. (1977). LogischcStudicn (op. 41), str. 15.
konkretnem dejanskem stanu); odločanje o konkretnem dejanskem stanu postaja oblikovanje konkretnega dejanskega stanu (s pomočjo norme). Norma in konkretni dejanski stan drug drugega proizvajata v procesu uporabljanja norme oz. odločanja o konkretnem dejanskem stanu.
Preden jc mogla pravna hermenevtika zasnovati in formulirati to razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom, jc morala porušiti podedovano "subsumpcijsko ideologijo". Na osnovi subsumpcijskc teze norme in konkretnega dejanskega stanu ni bilo mogoče razgibati, ker jc bilo po tej tezi odločanje o konkretnem dejanskem stanu žc vedno (čeprav nespoznano) vsebovano v normi in ker je torej uporabljanje norme lahko veljalo lc za razvijanje obstoječega normativnega potenciala; za to ni bilo treba ničesar spremeniti, treba je bilo le konkretizirati, aktualizirati in sklepati. Pri rušenju subsumpcijskc teze je pravna hermenevtika sodelovala z deli analitične pravne teorije43 in se dala poučiti jezikoslovnim raziskavam o odvisnosti jezika od sobesedila44.
Pravna hermenevtika se jc proti pojmovanju, da jc uporabljanje zakona samo subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod normo s pomočjo deduktivnega sklepanja, bojevala na obeh ravneh, za kateri jc subsumpcijska teza mislila, da jc našla na njih svojo pojmovnopravno zanesljivost: na ravni zakonskega besedila in na ravni teorij o razlagi in argumentaciji. To tezo seje dalo oslabili le, če seje moglo pokazati, da niti jezik zakona nc določa (popolnoma) njegove uporabe pri primeru niti metodologije razlaganja in argumentacije ne določajo enoumno, kako mora sodnik vsakokrat razlagati.
a. Besedilo zakona
Žc interesna jurisprudcnca45 jc odpravila predstavo, da je zakon lahko enoumen in popoln - ti dve lastnosti pa bi bili potrebni predpostavki za subsumpcijsko sklepanje iz zakona. Pravna hermenevtika jc šla ob podpori novejšega jezikoslovja šc dlje po tej poti in pokazala46, da jc jezik zakonov prav tako večpomenski kot pogovorni jezik, da je pomen besed odvisen od govornega položaja, zgradbe stavka in besednih polj in da večpomenske pojme v pravnem jeziku lahko razlikujemo glede na nedoločenost, poroznost, potrebo po napolnitvi z vrednostjo in odnos do dispozicije .
Jedro teh raziskav jc spoznanje, da zakon svojega uporabljanja ob konkretnem dejanskem stanu nc more strogo določati, temveč v najboljšem primeru daje navodila. Pri vsakem odločanju o podreditvi konkretnega dejanskega stanu zakonu potrebuje oseba, ki odloča, informacije, ki nc izhajajo iz samega zakona, vodijo pa odločanje. Tudi noveliranje zakona, ki naj bi zajezilo razlago zakona, ki nasprotuje zakonodajalčevi volji, jc spet pod intcrprctacijsko prevlado sodne prakse, ker mu nujno odpira možnosti
43	Prim, v tej zvezi npr. jedrnati povzetek tipov semantičnih prostorov pri H.- J. Kochu, Vbcr juristischdogmatischcs Argumcnticrvn im Staatsrecht, v: Koch (ured.), Scminv: Die juristisehe Mcthodc im Staatsrecht. tjber Grcnzcn von Vcrfassungs- und Gcsctzcshindung, Frankfurt am Main 1977, str. 13 si., 29 si., 41 si.; tudi npr. Pricster, Zum Anšlogicverhot im Si nfrccht, v; Koch (ured.), Juristisehe McIhodcnlchrc (op. 23), str. 155 si.
44	O tem npr. moje delo Tathcstand und Typus. Untcrsuchungcn zursirafrcchilichcn llcrmcncutik, 1968, str. 66 si.
4 Posebno jasno Heck, Bcrgrirfsjurisprudcnz und Intcrcsscnjurisprudcnz, dodatek k: Hcck, GrundriB des Schuldrcchts, 1929 natis 1958), str. 471 si.
V tej zvezi Talbcstand und Typus (op. 24), str. 67 si.; Arthur Kaufmann, Rccht und Sprachc, 1983; tudi isti, Bcitrige zur juristischcnllcrmcncutik (op. 6), str. 101 si.
Zgoščen prikaz v mojem delu EinCuhrung in die Grundlagcn des Strafrcchts, 1981; paragraf 18 o vsakdanjem jeziku, paragraf 19 o jeziku zakonov.
razlaganja48 Torej zakon nikoli ne more "dohiteti" svojega razlaganja; tisti, ki razlaga, najde v zakonu vedno lc nepopolno informacijo za odločitev, ki mu pušča prostor za odločanje49.
b. Teorije o razlagi
Drugi instrument za zagotavljanje strokovnega ravnanja z zakonom jc metodologija, ki v pravilih razlage in argumentacije daje navodila za pravilno odločanje, sklepanje in utemeljevanje. Analogija in argumentum c contrario; sklepi a fortiori, a minorc ad maius ali obratno; ukazi, daje treba upoštevali besedilo zakona, sistematično povezanost norm, voljo zakonodajalca ali objektivni pomen zakona, pri tem pa sc nc sme prekoračiti ustavnih meja - vse to niso lc jezikovna pravila, ampak tudi pravila odločanja, ki naj bi ustvarila in zagotovila povezavo med normo in odločitvijo o konkretnem dejanskem stanu. Metodološko usmerjena pravna hermenevtika, začenši z deli Esscrjtf0, je poudarila, da velja za navodila metodologije isto kot za zakon: prostora za razlaganje zakonov in iskanje prava nc morejo odstranili, lahko ga kvečjemu strukturirajo.
Žc glede razdelitve in vsebine teorij o razlagi ni enotnosti51. Razlikujejo razlago in konkretizacijo norme, cilj razlage in sredstvo razlage, subjektivno in objektivno razlago itd., različne razdelitve pa pomenijo tudi različne vsebine. Tako pomeni "zgodovinska" razlaga nekaj drugega, čc jo omejuje "genetična" razlaga52 ali nc53. Iz tega izhaja, da ta del metodologije ne daje na razpolago nobenega sistema pravil, s katerega pomočjo bi bilo mogoče razlagati more geomelrico; kajti kdor hoče uporabiti zakon s pomočjo teorije o razlagi, se mora pred tem najprej odločili med različnimi sistemi razlage, za svojo odločitev torej potrebuje informacije, ki mu jih prav metodologija nc daje na razpolago.
Šc večjega pomena za oblikovanje prostorov za razlaganje pa je okoliščina, da metodologija siccr vsebuje pravila razlage, nima pa nobenega meta-pravila za razlago.
Teoretično razumljivo jc in sodna praksa vedno znova jasno potrjuje54, da ima izbira nekega določenega pravila razlage velike posicdicc; čc sc razsoja po volji zakonodajalca, po besedilu norme ali po njenem smislu, se pride praviloma do različnih rezultatov razlage. Torej lahko pravila razlaganja povzročijo "vezanost" sodnika samo tedaj, če mu nc bi predpisovala samo - kar delajo - vsakokrat določenega postopka razlage, temveč bi poleg tega tudi predpisovala - česar nc delajo -, v katerih odločitvenih situacijah sc mora ravnati po katerem pravilu razlage: čc bi torej vsebovala meta-pravilo za svojo uporabo.
^ Razvijam v svojem delu Rcchtsthcoric, MclhodcnlcJuv und Rcchtsrcform (op. 35).
To ima seveda posledice za sodnikovo vezanost na zakon, o kateri so žc v časih interesne jurisprudence razpravljali kot o spornem vprašanju; v tej zvezi prim, spor med Stampcjcm, Rcchtfindung durch Inlcivsscnwigung, v: DcuLschc Jurislcn-
Zcitung 10 (1905), 713 si., in Hcckom, Intcrcsscnjurisprudcnz und Gcsctzcstrcuc, prav Lam 1140 si. O današnjem stanju
diskusije W. 1 lassemcr, Rcchtssystcm undKodifikation (op. 40); Larenz, Die Bindung des Richtcrs (op. 37). ^ Zlasti VorvcistandnisundMcth(xJcnwahl (op. 24), str. 124 si. in passim.
O tem in naslednjem poučno Schroth, Philosophischc und juristisehe llcrmcncutik (op. 40), str. 288 si.
Tako npr. Miillcr, Juristisehe Mclhodik (op. 39), str. 160 si.
Tako podedovani in šc danes splošni nauk, ki ga prenašajo tudi dogmatični predmeti; prim. npr. Jcscheck, Lchrhuch des Sjrafrcchts. Allgcmcincr Teil, 3. izd. (1978), paragraf 17 IV, ki sc usmerja predvsem ob Kngischu.
Bogat material v tej zvezi je prinesel mlinchenski raziskovalni projekt "Argumcntacijsko-tcoretični vidiki sprememb razsojanja najvišjih sodišč", ki so ga vodili Arthur Kaufmann, Ulfrid Neumann in Jochcn Schneider in katerega rezultati še niso bili objavljeni.
To pravilo nc obstaja. Poskusi55, da bi pravila razlage spravili v razumen odnos oz. jih razvrstili, teoretično niso prepričljivi in jih praktično nc upoštevajo54. Pravila razlage torej ne določajo rezultatov. So ponudbe, da bi zaželene (in drugače poiskane) rezultate legitimirali, kot da sc ujemajo z voljo zakonodajalca, z besedilom zakona itd.: so sredstva prikazovanja in nc produkcije razlage zakonov.
c. Teorije o argumentaciji
Prav nič drugače ni z argumcntacijskimi pravili pravne metodologije, sklepi a fortiori, a similibus ad similia, c contrario itd.56 Tudi ti postopki predpostavljajo predhodno odločitev o kriterijih, ki jih sami nc vsebujejo. Ta odločitev sc tiče primerljivosti (podobnost, nepodobnost) konstclacij, ki sc s sklepanjem primerjajo. O tej primerljivosti argumcntacijska pravila nič nc povedo; omogočajo lc - glede tega so podobna pravilom razlage - strokovni prikaz in legitimacijo odločitve, ki jo jc pred tem določila podobnost (kot predpostavka sklepanja po podobnosti) ali nepodobnost (kot predpostavka obratnega sklepanja).
S tem je bilo razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom osvobojeno pojmovno-pravne odrevenelosti in sc jc odprlo za medsebojen odnos. Zakona in metodoloških pravil ni bilo več mogoče pojmovati kot trdno določenih postavk,iz katerih bi mehanično izhajala odločitev o konkretnih dejanskih stanovih. Če smo sc hoteli izogniti teoretično naivnemu, praktično nevarnemu in ustavno-pravno zaprtemu izhodu, po katerem bi lahko sodnik prazne prostore razlage zakona svojevoljno napolnjeval po lastnem okusu, nas jc poznavanje odprtosti programov za pravne odločitve prisililo, da smo sc spraševali dalje glede možnosti, ki so na razpolago za konkretizacijo zakona v smeri konkretnega dejanskega stanu, o katerem sc jc treba odločali. Konkretizacija zakona glede na konkretni dejanski stan je morala biti metodološki57 program teorije o razlagi, potem ko jc bilo jasno, da niti sam zakon niti metodološka pravila sami po sebi ne morejo zagotoviti razlage zakonov.
2. Pravna filozofija (Sein in Sol len)
Program konkretizacije zakona glede na konkretni dejanski stan jc pripravil drugi vir pravne hermenevtike v Zvezni republiki Nemčiji, namreč pravnofilozofski. Tudi tam je bil osrednji predmet razmišljanja konkrctizacijski teorem, ta razmišljanja pa so prav tako - seveda po drugih poteh - privedla do novega razumevanja norme in konkretnega
55 Npr. prilarcnzu, Mcthodcnlchrc(op. 13), jlr. 332«1.
Prim. npr. Pawlowski, Mcthodcnlchre ftlr Juristcn. Thcoric der Norm und des Gcsct7.es. Učbenik, 1981, Si. 69.
57 Poleg metodološkega programa je moral iz spoznanja o odprtosti zakona izhajati tudi pravno-sociološki program, ki ni spraševal po "pravilnem", temveč po "dejanskem" izpolnjevanju prostorov sodniškega odločanja in pri tem naletel na drže, dispozicije, podzavestne motive, igro vlog itd.; prim, v teh zvezi Roltleuthncr, Richtcrlichcs Ihndcln. '/jir Kritik der juristisehen Dogmatik, 1973, drugi del, str. 61 <1. ("O sociologiji sodniškega ravnanja"); o pravni hermenevtiki prav Um, str. 32 si.
dejanskega stanu, ki se jc povezalo z metodološkimi spoznanji pravne hermenevtike in jo globlje utemeljilo58.
Izhodišče pravnofilozofsko usmerjene pravne hermenevtike, ki jo jc - ob opiranju zlasti na RadbruchaP9 - izdelal predvsem Arthur Kaufmanrf0, h kateri pa lahko štejemo tudi teoretike narave stvari61, stvarnologičnih struktur62 ali "narave stvari s spreminjajočo se vsebino"63, je razmerje med pravom in zakonom, esenco in eksistenco, bistvom in bivanjem, med Sollcn in Scin. To razmerje pojmujejo kot "ontološko diferenco" in opisujejo kot "napetostno polje" ali "ustrezanje".
Kar jc za metodološko varianto pravne hermenevtike pomenilo razdretje toge povezave med normo in konkretnim dejanskim stanom, je bilo za pravnofilozofsko varianto razdretje odnosa izpeljave med naravnim pravom in pozitivnim pravom (zakonom), drugače povedano, možnost "pravilnega" prava po koncu vedno in povsod veljavnega abstraktnega naravnega prava. Tudi pravnofilozofska varianta jc torej nastala iz kritike varljive zanesljivosti pri iskanju pravilnih pravnih odločitev, iz kritike možnosti preproste dedukcije iz nadrejenih odločitvenih načel. Tudi pravnofilozofska varianta pravne hermenevtike jc odklanjala, da bi po koncu naravnopravnih odločitvenih dctcrminacij vsako poljubno zakonodajalčevo odločitev pozitivistično sprejela kot "pravilno". Tudi ona se jc spraševala dalje po možnostih konkretizacije "pravilnega prava" v smeri konkretnega dejanskega stanu, o katerem sc jc treba odločiti. Tudi ona je iskala odgovor na to vprašanje v odnosu: med Sollcn in Scin, med esenco in cksistcnco, in je s tem razgibala razmerje med pravilom odločanja in predmetom odločanja, potem ko sta ga teorija o naravnem pravu in pozitivizem pojmovala lc mehanistično64.
"Pravo jc ustrezanje med Sollcn in Scin" - ta programski stavek zajame bistvo pravnofilozofske hermenevtike. Jc središčna teza spisa, ki jc v nemški literaturi združil metodološko in pravnofilozofsko varianto pravne hermenevtike65. Ustrezanje jc ontološko utemeljeno v analogičnosti Scin in spoznanja66. Vsako iskanje prava ima analogično sturkturo67, jc "vzpostavitev ustreznosti" med življenjskim dejanskim stanom in normo68.
S tem je ustvarjena povezava med metodološko in pravnofilozofsko varianto pravne hermenevtike. Razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom, ki sc jc po uničenju subsumpcijskc teze razgibalo, najde ustrezanje v razmerju med Sollcn in Scin. Pravna hcrmcnevtika vidi svoj specifični predmet v teh razmerjih in v medsebojnem
Zgoščen prikaz 7. literaturo v mojem delu Der Bcgriff des positiven Rcchls, v: Zeilschrifl fiir verglcichcnde Kcchtswisscnschtft TI (1978), pod B (102 si ).
Predvsem: Rcchtsphilosophie, 8. izd. (1973, ured. Hans P. Schneider in Erik Wolf); Die Ntlur der Stche tis jurislischc Dcnkfoim, 1948 (nova izdaja 1960); VorschulcdcrRcchlsphilosophic,!. i2.d. (1965. ured. Arthur Kaufmann). ^ Prim, predvsem dela, ki so združena v zbornikih Juristischcllcmicnculik (op. 6) in Rcchtsphilustiphic im Wtndcl (op. 22).
Predvsem Maihofer, Die Ntlur der Stche, 1958; Bobbio, Ohcrdcn Hcgriffdcr "Ntlur der Stche", 1958 , BaralU, Ntturdcr Stche und Ntlunechl, 1959; Schambock, Dcrliegriff der "Ntlur der Stche", 1960; vsi natisnjeni v: Arthur Kaufmann (ured),
Die onlologischc licgriindung des Rcchls, 1965,str. 52sl.; 87 si.; 104 si.; 164 si.
Predvsem Stratenswcrth, Dts rcchlsthcoretischc Problem der "Ntlur der Stche", 1957, str. 7 sl„ 28 si.; Welzel, Wthrbeit und Grcnzc der Ntlurrechts, 1963, str. 13 <1.
^ Predvsem Stammler, DicljJire van dem richligcn Rcchlc, 2 iz. (1926).
' V zvezi s tem in naslednjim izčrpneje moj prikaz Die llcmrenculik im Werk Arthur Ktufmtnnns, v: Dimcnsionen der Hcmicncutik (op. 1), sir. 1 sl„ 3 si., 7 si.
^ Arthur Kaufmann, Analogic und "Ntlur der Stche". Zuglcich cin liclrtgzurlxhrc vom Typus, 2. izd. (1982), str. 18.
67 Prav um, str. 29 si.
,„ Prav Um, str. 37. 08 ,,
Prav Um, sir. 38.
odnosu razmcrnih kategorij. Iz tega razvija svojo teorijo o razlaganju zakona in o odločanju o življenjskem dejanskem stanu.
V. POUDARKI
Seveda lahko razmerje med konkretnim dejanskim stanom in normo, med Scin in Sollcn dinamizirano le s pomočjo elementa, ki obeh razmcrnih kategorij ne povezuje le situacijsko in slučajno. Sollcn in Scin, norma in konkretni dejanski stan lahko postanejo medsebojno produktivni lc, če premagamo njihovo metodološko-dualistično ločevanje, čc pokažemo most med njimi, ki jih nc samo povezuje med seboj, temveč je z njim vsak od njih sam neločljivo povezan. Ta most najde pravna hermenevtika žc pripravljen po eni strani v osnutkih "konkretnega naravnega prava", po drugi strani pa v teoriji o razumevanju.
1. Konkretno naravno pravo
"Konkretno naravno pravo", ki jc po eni strani premagalo spoznavnoteoretično naivnost podedovanega abstraktnega, nadzgodovinskega naravnopravnega mišljenja (in jc glede tega "konkretno"), po drugi strani pa nasproti pozitivizmu vztraja pri značaju "pravičnega" in vsebinsko "pravilnega" (in glede tega ostaja "naravno pravo"), so iskali po različnih poteh: v teorijah o "naravi stvari" ali o "stvarnologičnih strukturah" ali tudi v "institucionalnih pravnih teorijah"69. Vsem so skupna naslednja temeljna prepričanja: Stroga ločitev med Scin in Sollcn (metodološki dualizem) jc analitično možna, fenomenološko pa napačna; nasprotuje vsemu človeškemu izkustvu. Ne moremo namreč najti niti čistega Scin niti Sollcn. Tudi prava ne moremo dojeti kot "čiste" pravilnosti ali preprostega dejstva. Tako kot pozitivnost potrebuje pravičnost, tudi pravičnost potrebuje pozitivnost.
S tem jc bila ustvarjena povezava med Scin in Sollcn, ki ju jc nujno usmerjala drugega k drugemu. Čc si Sollcn brez povezanosti s konkretnimi dejanskimi stanovi ni bilo mogoče misliti (in obratno), je bila naslednja naloga pravne filozofije, da izdela posredovanje pravičnosti in pozitivnosti prava, in naslednja naloga pravne metodologije, da razvije postopke za približevanje življenjskega dejanskega stanu in norme.
2. Teorije o razumevanju
Ista določitev nalog pravne metodologije je izšla iz prevzetja splošne hermenevtike, predvsem kot so jo oblikovali Schlcicrmachcr10, Dilthcy71 in Gadamer12, pa tudi
69
Povzemajoč zgoščen prikaz z literaturo v Arthur Kaufmann/Winfried Hassemcr, G run dp rob I cm c dcr zcitgcnti6sischcn KcchLsphilosophic und Rcchtsthcoric, 1971, str. 18 si., 23; prim, tudi Ellschcid, Das Naturrcchtspmhlcm. Einc systcmatischc Oricnticrung, str. 171 si., 186 si (3,5); Arthur Kaufmann, Prohlcmgcschichtc dcr Rcchtsphilosophie, str. 82 si. - oboje v: i-.infuhrung in Rcchtsphilosphic und Rcchtsthcoric (op. 35).
70	Predvsem Santtlichc Wcrkc, 1. del, 7. zvezek, 1838 (ured. LUcke), str. 143 si.
71
Predvsem GcsarnmcltcSchnftcn, zvezek VII, 1966 si.
Heidegger73. Nc da bi upoštevali razlike med lemi oblikami74, ki so za splošno hermenevtiko gotovo pomembne, lahko kot bistveno za pravno hermenevtiko poudarimo naslednje: razlaga zakona jc razumevanje besedila. Razumevanje besedila je lc cn način razumevanja kot splošne oblike človeškega bivanja in zgodovinske povezave učinkov. Razumevanje predpostavlja predhodno poseganje po smislu, uvrščanje dela, ki naj bi ga razumeli, v vnaprej postavljeno ccloto. Razumevanje jc torej razvijajoč sc proccs približevanj, proccs, ki približuje razumevajoči osebek in predmet, ki ga je treba razumeti, drugega drugemu in ju s tem drugega ob drugem spreminja. Ta proccs se razvija v času; v njem sodelujeta razumevajoči posameznik s svojo življenjsko zgodbo in izročilo v družbi ("predhodno razumevanje"). Ker ni gledanje (osebka nasproti predmetu), temveč razvijajoče sc približevanje, poteka v krogih ali, pravilneje rečeno75, v obliki spirale: osebek in predmet sc v proccsu razumevanja gibala drug k drugemu, na stopnjah približevanja drug drugega predpostavljala. To gibanje izključuje, da bi mogli odmerili in znova premerili uspešno razumevanje ("resnično" spoznanje). Ker res in intelleclus nista med seboj v statičnem razmerju gledanja, temveč v dinamičnem razmerju približevanja, "resnica" nc more bili "adacquatio rci ct intelleclus"; nasprotno, je pojav, ki je stvar dialoga, konsenza in postopka76.
Vidimo, da jc splošna hermenevtika blizu Engischevi podobi o "potovanju pogleda sem in tja"77, pa tudi sodobnim naukom konkretnega naravnega prava. Vselej gre za konkretno dogajanje, za proccs približevanja osebka in predmeta, Sollcn in Scin, norme in konkretnega dejanskega stanu; vselej jc vsak pol približevanja zasnovan kot odprt k drugemu polu in vselej rezultata približevanja nc moremo izračunati more gcomclrico.
3. Trije toposi
Pravna teorija in pravna metodologija sta to spoznanje večkratno izkoristili. Ta uporaba sega prek sodniške prakse78 prav do pravne retorike79 in tehnike poučevanja80. Tu je nc moremo podrobneje razlagati. Na koncu bi želel označiti lc tri topose, okoli katerih sc v tem času osredinja pravna hermenevtika: konkretizacija norme in oblikovanje konkretnega dejanskega stanu; predhodno razumevanje; sccnično razumevanje.
72
Hnm. zgoraj op. 10.
?4 Scin undZal, 11. izd. (1967), zlasti sli. 148 si , 310sl.
Prim, v tej zvezi povzemajoče prikaze pri Schrolhu. Thcoric und Praxis subjektiver Auslcgung im Stnfmcht, 1983, str. 23 Rottleuthner, Richtcrliches lhndcln({>p. 57), str. 32 si.; splošneje Wittmann, Dcr eiistcnzialontologischc UcgriJT des Vcrstchcns und das Problem dcr llcrmcncutik, str. 41 si., in U. Neumann, Zum Vcrbaltnis von philosophischcr und jurisliseher
llcnncnculik, str. 49 si. - obojev: Dimcnsioncndcrllcrmcncutik (op. 1). ^ W. Hassemcr, TatbcstandundTypus (op. 44), str. 107 si.
^ To izčrpncjc razvijam v svojem delu HinTuhtung (op. 47), paragraf 16II 3, ekskurz 2.
^ Prim, zgoraj pri in v op. 41,42
Splošno Baratta, VberJuristcnrccht, v: Dimcnsioncn dcr llcrmcncutik (op. 1), str. 57 si.
80	I Icrmancutik und Rcchtsrhctonk, v: Dimcnsioncn dcr llcrmcncutik (op. 1), str. 91 si.
Philipps, Juristisehe llcrmcncutik undIxhricchnologie, v: Dimcnsioncndcrllcrmcncutik (op. l),str. 103 si.
a. Konkretizacija norme in oblikovanje konkretnega dejanskega stanu
Mnenje, da je uporabljanje zakona subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod normo, ne temelji le na teoretično naivnem81, temveč tudi na praktično omejenem gledanju. To jc pogled revizijskega sodnika, ki dobi gotov konkretni dejanski stan in ima potem samo še nalogo, da preveri uvrstitev tega konkretnega dejanskega stanu. To jc lc majhen del pravne prakse. Pri tem načinu gledanja sc nc upošteva npr. dejavnost strank in odvetnikov ter naloga poizvedbenih organov in sodnikov, ki jc v tem, da ustvarijo konkretni dejanski stan, ki gaje potem treba pravno presoditi.
Konkretni dejanski stanovi niso dani vnaprej, tudi sc nc ustvarijo sami, temveč so rezultat ustvarjalnega postopka, pri katerem je produktivno udeležen tisti, ki hoče uporabljati zakon. Pravna hcrmcnevtika jc to spoznanje jasno izoblikovala in o njem obširno razpravljala82.
Pola v procesu pravnega razumevanja, ki ju je treba drugega drugemu približati, da si bosta ustrezala, sta zakonska norma in življenjski dejanski stan. Norme nc moremo razumeti brez predstave o okoliščinah, katerim naj bi sc prilegala83. Kdor si predstavlja vsebino nekega Sollcn, povezuje Sollcn z - mišljenimi ali opazovanimi - dejstvi. Prav tako kot ne "obstaja" norma, pri kateri bi bil odmišljcn vsak Scin, tudi nc "obstaja" konkretni dejanski stan, pri katerem bi odmislili vsako normo. Po eni strani bi bilo nesmiselno vključiti sleherni "konkretni dejanski stan" v pravno razmišljanje; za to razmišljanje so v vsakdanjem življenju pomembne samo okoliščine, ki imajo lahko praven pomen, "pravnega pomena" pa ne moremo dojeti brez predstave o pravnih pravilih84. Po drugi strani pa so - in to je pomembnejše - konkretni dejanski stanovi vedno rezultat izbire in sturkturiranja informacije. Okoliščine zunanjega sveta so v vsaki situaciji tako številne in zapletene, da jih v njihovi cclotnosti žc nc moremo zaznati. Povežemo jih v "celoto" in "obliko", ki daje neki "smisel"; to pa nc pomeni nič drugega, kot da jih vsakokrat izberemo in strukturno povežemo. Človeškega zaznavanja in jezika si ne moremo misliti brez izbire in strukturiranja.
"Dogajanje v zunanjem svetu" prav tako postane "življenjski dejanski stan" in potem "pravni konkretni dejanski stan" s postopki izbire in strukturiranja. Izbire in strukturiranja pa si spet ne moremo misliti brez načel, ki vodijo zaznavanje in odločanje, brez včdcnja, kaj naj velja kot "pomembno" in kaj kot "nepomembno", kaj naj bo središčno in kaj obrobno. Ta načela so za oblikovanje konkretnega dejanskega stanu norme, katerim mora konkretni dejanski stan ustrezati.
Torej niti norme niti konkretnega dejanskega stanu nc moremo niti razumeti niti ustvariti brez vsakokratnega drugega pola. Konkretizacija norme se lahko razvija le korakoma ob hkratnem ustvarjanju konkretnega dejanskega stanu. Zato pravna
81	O tem zgoraj pogl. IV. 1.
82	Temeljno delo Itruschka, Die KonslituLion des Rcchlfillcs. Sludicn zum Vcrhiillnis von Tilsachcnrcslstcllung und Rcchtsun wendung, 1965.
83	Primerjajmo lepo Radbruchovo podobo, v kateri se ponovno kaže, kako sc ujemala hcrmencvlična pravna filozofija in metodologija: "Umetniika ideja je drugačna, če naj bi se uresničila v marmorju, kakor če naj bi sc uresničila v bronu. Ta odnos med idejo in movjobi lahko imenovali snovna določenost ideje" (Die Ntlur der Ste!te tis jurislischc Dcnkform, 1960, str. 17).
84	Tako imajo npr. premoženjske razmere nekega človeka čisto različen pravni pomen, čer gre za davčno pravo, volivno pravo ali kazensko pravo; pri volivnem pravu je njihova nepomembnost zgodovinski dosežek; pri kazenskem pravu so te razmere praviloma brez pomena pri ugotavljanju krivde, lahko pa imajo pomen za odmero kazni - če gre npr. za določitev denarne kazni: vedno pa o pomembnosti odloča program pravnih norm.
hcrmcnevtika označuje iskanje prava kot "razvijanje abstraktnega in konkretnega dejanskega stanu drugega ob drugem v kategoriji hkratnosti"85.
b. Predhodno razumevanje
Ko sc dogaja oblikovanje konkretnega dejanskega stanu s pomočjo pravne norme, pa se s tem hkrati sproži še en problem. Kajti norma ni na razpolago - zunaj konkretnega postopka razlage - kot nekakšna gotova računska vrednost, temveč jc tudi sama pojav, ki se mora v procesu razlage dinamično razviti. Če natančno pogledamo, nc smemo govoriti o "normi", temveč le o "razumevanju norme" pri tistem, ki jo želi razumeti. To razumevanje norme ni niti statičen niti objektiven pojav; nujno sc spreminja med proccsom razumevanja in jc zmožnost tiste osebe, ki opravlja proces razumevanja. Torej moramo - prav na področju prava, za katero jc tipično, da ima razumevanje ali napačno razumevanje boleče poslcdicc za druge ljudi - kritično spraševati, kako se taki procesi lahko upravičijo kot "pravilni", kako prizadete tretje osebe take procese lahko nadzirajo in sc varujejo pred napačnim razumevanjem. Pravna hcrmcnevtika odgovarja na to vprašanje s kategorijo "predhodnega razumevanja", ki ga jc prevzela iz splošne hermenevtike in ga plodno uporabila pri svojih problemih86.
Že spoznanje, da jc iskanje prava proccs razumevanja, jc temelj za previdnost in kritičnost glede poteka in rezultata iskanja prava. Kajti razumevanje prvič ni nadomcstljivo in ponovljivo, je (uspešna ali neposrečena) storitev nekega posameznika v času: nekdo drug bi morda razumel drugače in drugo, isto pa velja tudi za tega posameznika v drugi situaciji. Poleg tega noben človek ničesar nc razume "čisto" ali cclo "objektivno"; nasprotno, predmet vidi s svojimi lastnimi očmi, na osnovi svojih lastnih življenjskih upanj, razočaranj in strahov, izbira in strukturira87 s pomočjo svojih osebnih pričakovanj pomena, svojega osebnega predhodnega razumevanja. Če gledamo tako, ima kategorija predhodnega razumevanja slabšalen pomen predsodka ali celo pristranosti: razlaga zakona naj bi bila "rezultat svojega rezultata", kot jc to nekoč izrazil Gustav Radbruch88, pričakovanje pomena naj bi ustvarjalo pomen.
Ta pogled na predhodno razumevanje jc sam po sebi pravilen, vendar nepopoln. Po pravici izraža, da ni razumevanja brez življenjsko utemeljenega pričakovanja pomena. Zanemarja pa dejstvo, da predhodno razumevanje ni lc življenjski in s tem individualen pojav. Zato vzbuja napačen vtis, kot da bi obstajala alternativa k predhodnemu razumevanju, kot da bi bilo možno razumevanje "brez predsodkov".
Pričakovanja pomena, predhodna razumevanja so le v končni fazi zmožnosti posameznikov. Najprej so znamenja družbe in kulture, rezultati zgodovinske "povezave učinkov", v kateri niso le ljudje, temveč tudi njihovo vsakokratno pravo. Toliko niso situacijska, individualna in spontana, temveč objektivna in trajna. Predhodna
85
^ W. Hasscmcr, Tulbcslmdund Typus (op. 44), sir. 108.
Temeljno Esscr, VorvcRtindnis und Mclhodonwiihl (op. 24), str. 136 si. in passim; z. drugimi poudarki ludi W. Hasscmcr, jimfilhrung (op. 47), paragraf 14, paragraf 15 I ekskurz 1. Prim, zgoraj pod V. 3. a.
88 Radbruch, [linTubrung in die Rcchtswisscnshtfl, 7. in 8. izd. (1929), str. 129. Citat v celoti: "Razlaga je rezultat - svojega rezultata, sredstvo razlage sc šele izbere, ko jc rezultat že dognan, takoimenovana sredstva razlage so v resnici namenjena le za to, da sc naknadno iz besedila utemelji, kar sc je v ustvarjalni dopolnitvi besedila f.c našlo."
razumevanja so poleg tega tudi rezultati poklicne socializacijo; v izobraževanju pravnikov po pravici lahko vidimo poskus izročanja in obdelave pravnih pričakovanj
pomena.
Če gledamo tako, bi bilo naivno in nevarno, če bi hoteli sodnika zapriseči k razlagi zakonov "brez predsodkov", zahtevati od njega, da se ogiba predhodnih razumevanj. Ker tega nc more, saj ne stoji zunaj družbe in zgodovine, bi bile v praksi posledice takega priporočila sodniške taktike zamegljevanja in zamolčevanja. Tudi splošna hermenevtika je ironizirala poskus, da bi se izognili hermenevtičnemu krogu, in priporočila, "naj nc bi šli iz kroga, temveč na pravi način vstopili vanj"89. Za sodniško prakso to lahko le pomeni, da odkriva predhodna razumevanja, ki tako postanejo priobčljiva in jih je mogoče nadzirati, da se obveže k popolni refleksiji in argumentaciji v postopku90. Čc jc predhodno razumevanje pogoj za možnost razumevanja, pravilnosti sodniškega razumevanja nc moremo ustvarjali in preverjeti substancionalno, temveč le proceduralno.
c. Sccnično razumevanje
S tem smo dosegli raven, s katere pravna hermenevtika danes lahko doživi nadaljnji razvoj: raven postopka91.
Čeprav se splošna hermenevtika že zgodaj - zlasti pri Dillheyu - ni osredotočala le na razumevanje bescdcila, temveč jc nasprotno imela pred očmi hkrati tudi življenjske izraze ali tuja duševna stanja kot predmet razumevanja, pa pravna hermenevtika ni upoštevala tega izročila; samo sebe jc razumela kot hermenevtiko besedila, svoje zanimanje je omejevala na razmerje med normo in konkretnim dejanskim stanom in se znotraj tega razmerja neprimerno bolj ukvarjala z razlaganjem zakona kot z ustvarjanjem konkretnega dejanskega stanu92.
Ta omejitev za predmet ni primerna:
Pravno - tudi sodniško - ravnanje je čisto na koncu delo z besedili, v bistvu šele v sodniškem posvetu in sojenju. Pred tem pa je v bistvu komunikacija in interakcija med ljudmi, je proces, bežno in neponovljivo dogajanje v času, ravnanje tudi z izgovorjeno besedo in ne le z napisanim besedilom, delovanje v nizih dejanj in strategij. V tej scenični fazi sodniškega ravnanja sc konkretizacija norme in oblikovanje konkretnega dejanskega stanu resnično dogajata, predhodna razumevanja imajo posledice.
Pravna hermenevtika je dobro opremljena za rodovitno teorijo sceničnega razumevanja. Njena pojmovna in metodična oprema za dojemanje ustrezanja in hkramosti, njeno zanimanje za dinamizacijo polarnih razmerij, njeno proceduralno razumevanje uspešnega razumevanja in pravilnega razsojanja dajejo upanje, da bo pravna hermenevtika pomembno prispevala k moderni postopkovni teoriji.
Prevedla Vera Lamut
89 Heidegger, Sein und Zri t (op. 73), sir. 153.
^ Izčrpneje v mojem delu TttbesUnd und Typus (op 44), sir. 135 si.
' Prvi začetku v moji Einfthnmg (op 47), paragraf 16 II 3 ("Sccnično razumevanje"), paragraf 16 III ("Načela kazenskega procesnega prava: vzorci sceničnega razumevanja").
Prim. npr. Dillhey, DicEnlstchungdcrUcmcncutik, v: GcsammcltcSchriften, 1966 si., zv. V, sir. 317 si.
Vebrova "Estetika"*
SEPPO SAJ AM A
1. France Veber, ki velja za očeta moderne (tj. ncsholaslične) filozofije na Slovenskem, je študiral pri A. Meinongu v Grazu od leta 1912 do 1917. Meinongov vpliv na Vcbra je bil močan in dolgotrajen; Veber sc ni nikoli odrekel psihološko-fcnomcnološki ali predmetnoteoretični razlagi filozofskih vprašanj, čeprav se njegovo pozno delo, ki vsebuje religiozne poudarke, duhovno precej razlikuje od njegovega zgodnjega dela, kateremu pripada Estetika.
Dejstvo, da je Veber tako malo znan,lahko zelo preprosto razložimo: vsa svoja glavna dela je napisal v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga govori približno dva milijona ljudi v najsevernejšem delu Jugoslavije. Povedali so mi, da njegove knjige celo za Slovence niso lahko branje, ker Veber od Meinonga ni podedoval samo njegovega splošnega filozofskega izhodišča, temveč tudi njegov zapleten in prcccj dolgovezen slog.
Vebrova Estetika jc bila prvič objavljena leta 1925. Splošno mnenje je , da jc to njegova najboljša knjiga, zagotovo pa za bralca ni najlažja. Da bi jo razumeli, moramo bili dobro podkovani tako v Mcinongovi kol v Vcbrovi filozofiji.
V tej razpravi sc bom osredotočil na dve poglavitni temi Vcbrove knjige: (1) na teoretske temelje analize estetskega doživljaja, ki so razloženi v uvodu in v prvem delu (str. 22-213), in (2) na Vebrovo obrambo objektivnosli estetske vrednote (uvod in tretji del). Zato se bom sorazmerno malo ukvarjal z dedukcijo estetskih kategorij (drugi del) in prav nič z naravo umetnosti (četrti del).
3. Da bi razumeli Vebrovo Estetiko, moramo pričeti zunaj območja same knjige. Veber predpostavlja bralčcvo poznavanje osnov njegove psihologije (ali fenomenologije oz. predmetne teorije). Zalo bom najprej navedel nekaj temeljnih informacij. (In prav tako jc storil urednik druge izdaje Estetike prof. Franc Jerman v svoji spremni besedi na koncu knjige, str. 556-573).
Kakor njegov učitelj, tudi Veber razlikuje štiri vrste duševnih pojavov: (1) predstave, (2) misli, ki sc nadalje delijo na trdilve in dopustitve, (3) čustva in (4) stremljenja. Predstave in misli so umski duševni pojavi, čustva in stremljenja nagonski.
Umski in nagonski duševni pojavi opravljajo v človekovem vedenju različne vloge. Grobo rečeno, naloga nagonskih duševnih pojavov je, da spravijo človeka v gibanje,in naloga umskih stanj, da to gibanje usmerjajo z dajanjem informacij o zunanjem svetu.
Francc Veber, Estetika, Slovenska malica, Ljubljana, 1985
Razlika med predstavami in trditvami jc za Vcbra zelo pomembna. Uporabljajo ob različnih priložnostih, strnemo pa jo lahko v treh tezah: (1) predstave so pasivni duševni pojavi, trditve aktivni (83); (2) predstave nam kažejo preproste, ncpropozicionalnc objekte, medtem ko nam trditve (in misli na splošno) kažejo kompleksne, propozicionalnc objekte, ki jih Vcbcr imenuje dejstva (89,96, 150); (3) pri predstavah ni polarnosti, medtem ko obstaja polarnost afirmacije in ncgacijc pri trditvah (83,471-4).
4.	Vcbcr sledi Brcntanu in Mcinongu, vtem ko trdi, da jc intcncionalnost bistvena lastnost duševnih pojavov: "Vsako razmišljanje jc ... neobhodno naperjeno na neki predmet..." (22). To nc velja samo za misli, temveč tudi za predstave, stremljenja in čustva.
Kakor Brentano, tudi Vcbcr uporablja naslednja dva izraza, da pove pravzaprav isto: 'Duševni pojav X je intcncionalcn' in 'Ali jc X predstava ali pa vsebuje predstavo kot svoj del'.
Na primer, trditev je intcncionalna, ker vsebuje predstavo. Nemogoče je trditi, denimo, da je miza zelena, nc da bi si obenem predstavljali zeleno mizo. Isto velja za čustva in stremljenja: nc moremo čustvovati ali stremeti, nc da bi čustvovali ali stremeli k nečemu; in to nekaj jc dano s predstavo, ki jc del čustva ali stremljenja.
Ko Vcbcr sledi svojim predhodnikom, imenuje predstavo, ki jc obsežena v trditvi, čustvu ali stremljenju, psihološko podlago trditve, čustva ali stremljenja.Duševni pojav, ki ni sam predstava ali ki nima predstave kot svoje podlage, ne more obstajati.
Do tc točke je Vcbcr zvesto sledil Brcntanu in Mcinongu. Nato pa sc začne njegov izvirni prispevek.
5.	Čustva imajo vidno vlogo v Vcbrovi teoriji vrednotenja na splošno in v estetiki še posebej. Trdi, da vrednote (moralne in estetske) tako rekoč zaznavamo prek čustev. Tako kot občutki zaznavajo oblike in barve, tako čustva "zaznavajo"vrcdnotc. (To je bistvo Mcinongovcga nauka o emocionalni prczcntaciji, ki pa se ga jc vendarle naučil pri svojem učencu Vcbru; ta se jc s to temo ukvarjal v svoji doktorski disertaciji).
Seveda pa vsa čustva niso estetska čustva. Obstajajo tudi preprosta ali manj razvita čustva, ki ne zaznavajo vrednot. V tem pogledu obstaja na primer velika razlika med estetskimi in hedonskimi čustvi. Vcbcr trdi, da jc ta razlika povezana z načini intcrnacionalnosti teh dveh vrst čustev. Estetsko čustvo, uživanje melodije na primer, sloni na predstavi melodije, vendar ni usmerjeno na svojo podlago, tj. na predstavo. Usmerjeno jc na samo melodijo.
Popolnoma drugače jc s hedonskimi čustvi. Prijetno čustvo, ki ga povzroči topla kopel, je primer hedonskega čustva. Sloni na predstavi toplote, tj. občutka toplote, in je prav tako usmerjeno na to predstavo, nc pa na kopel samo (cf. 74,267).
Skratka, vrednotenje ni usmerjeno na svoje podlage, temveč k zunanjim predmetom, medtem ko manj razvita čustva slonijo na in so usmerjena k svojim psihološkim podlagam. Vcbcr sc nc trudi, da bi to dokaj nenavadno trditev podprl z argumenti.
6.	Intcncionalna struktura estetskega čustva jc zelo kompleksna in ni izčrpno opisana z razlikovanjem med rclacijo podlage in lastno intcncionalno rclacijo.
Estetsko čustvo in njegova podlaga (predstava) sta usmerjena na isti predmet. Če nekdo estetsko uživa melodijo, si jo mora neobhodno predstavljali in poleg tega občutili estetsko čustvo zanjo. Oba ta sestavna doživljaja sta usmerjena k melodiji.
Vendar pa obstaja šc nekaj, k čemur je usmerjeno estetsko čustvo, namreč lepota melodije.
Vcbcr vztraja pri nujnosti razlikovanja estetskega predmeta od njegove estetičnosti (cf. 30, 54). V našem primeru je sama melodija estetski predmet, njena lepota je estetičnost.
Estetski predmet in estetičnost sta oba predmeta estetskega čustva, vendar nc v istem pomenu. Vcbcr imenuje estetičnost lasten predmet estetskega čustva, estetski predmet (npr. melodijo) pa prisvojeni predmet estetskega čustva.
Prisvojeni predmet estetskega čustva je istočasno lasten predmet predstave, ki služi kot podlaga estetskega čustva.
Veber jc uvedel štiri pojme:
(1)	estetsko čustvo	(3) estetičnost
(2)	predstava	(4) estetski predmet
Tako dobimo naslednje rclacijc (ki obstajajo med pojmi, označenimi v oklepajih za relacijo):
(a)	X sloni na Y	((1)& (2), (3) & (4))
(b)	X jc usmerjen k
svojemu lastnemu predmetu Y ((1) & (3), (2) & (4))
(c)	X jc usmerjen k svojemu
prisvojenemu predmetu Y	((1)& (4))
7.	Zgornja shema jc še vedno preveč preprosta, da bi lahko povsem prikazala kompleksnost estetskega doživljaja. Neobhodna podlaga estetskega doživljaja je predstava. Noben drug doživljaj nc more opravljati te vloge. Toda predstava lahko sloni še na drugih doživljajih, ki pa niso nujno vsi predstave. Ko npr. estetsko uživamo melodijo, to uživanje neobhodno sloni na predstavi melodije. Ta predstava sc imenuje neposredna psihološka podlaga estetskega čustva in njen lasten predmet je melodija, ki jo uživamo.
Čeprav mora biti predstava neposredna podlaga estetskega čustva, pa njene posredne podlage lahko pripadajo katerikoli kategoriji. Videli bomo, da melodije nc moremo doživeti z golimi predstavami.
8.	Med doživljajsko in predmetno stranjo estetskega doživljaja obstaja pomembna vzporednica. Prav tako kot sloni estetsko čustvo na predstavi, ki sloni nadalje še na določenih drugih doživljajih, sloni estetičnost (npr. lepota) na estetskem predmetu (npr. melodiji), ki spet sloni na elementih estetskega predmeta (npr. posameznih glasovih, ki tvorijo melodijo).
Zdaj lahko takole povzamemo del Vcbrovih osnovnih pojmov.
Obstaja šest pojmov:
(1)	estetsko čustvo
(2)	predstava
(3)	predstave, misli, čustva in stremljenja
In štiri relacije:
(a)	X neposredno sloni na Y
(b)	X posredno sloni na Y
(4)	estetičnost (lepota)
(5)	estetski predmet
(6)	elementi estetskega predmeta
((1)&(2), (2) & (3), (4) & (5), (5) & (6) ((1)&(3),(4)&(6))
(c)	X jc usmerjen k
lastnemu predmetu Y	((1) & (4), (2) & (5), (3) & (6))
(d)	X je usmerjen k prisvojenemu predmetu Y	((1) & (5), (1) & (6), (2) & (6))
9. Kakor njegov učitelj Mcinong, tudi Vcbcr trdi, da ima vsaka vrsta doživljajev svojo pristojno vrsto predmetov. Tako imajo predstave za svoje predmete osnove, misli dejstva, čustva vrednote (89-90).
Kot smo videli, je neposredna podlaga estetskega čustva vedno predstava. Zato so pristojni predmeti predstav, tj. osnove, prav tako prisvojeni predmeti estetskega čustva. Te osnove lahke nadalje razdelimo v tri skupine: snovne, rclacijskc in likovne.
Snovne lastnosti so preprosti "predmeti", kot na primer posamezne barve, glasovi, trdote, vonji, prostorske in časovne točke im. (118), z drugimi besedami, stvari, ki so nam dostopne prek občutkov, brez umske dejavnosti. (Zaradi določenega razloga tudi duševna stanja pripadajo tej skupini.)
Rclacijskc in likovne osnove so bolj kompleksni predmeti. So predmeti višjega reda in jih nc moremo dojeti s samo predstavo. Na primer, med rclacijskc osnove spadajo : podobnost, razlika, vzročno razmerje, razmerje med očetom in sinom im., med likovne osnove pa spadajo premikanje, časovna in prostorska razsežnost, melodija, trikotnik in simetrija (109).
Vse te stvari so zapletene in jih zato ne moremo dojeti s pomočjo posamezne predstave. Na primer, posamezno zeleno ali rdečo barvo lahko vidimo brez kakršnekoli miselne dejavnosti, vendar moramo izvesti nekakšno miselno operacijo, preden lahko dojamemo razliko med posameznimi barvami. Posamezne barve so predmeti nižjega reda, medtem ko jc razlika med njimi predmet višjega reda; sloni na teh dveh elementarnih predmetih ali osnovah.
Isto velja za likovno melodijo. S pomočjo enostavnih predstav si lahko predstavljamo posamezne glasove, vendar si ne moremo predstavljati cclotne melodije, ker je melodija več kot samo vsota njenih glasov: melodija ima strukturo, ki jc s posamezno predstavo ne moremo dojeti.
Vendar sc pri tem pojavi neko vprašanje, kajti videli smo, da Vcbcr trdi, da estetsko čustvo neobhodno sloni na predstavah. Zdaj pa pravi, da melodij ne moremo dojeti s pomočjo predstav. Kako je uživanje v melodiji možno? Da bi lahko uživali v melodiji, si jo moramo predstavljati, vendar sc zdi, da si kompleksnih predmetov, kot so melodije, ne moremo predstavljati.
Vcbcr je ta problem rešil z uvedbo pojma oblikovanja. Melodije kot takšne si ne moremo predstavljati, predstavljamo si lahko le posamezne glasove. Vendar se na temelju delnih predstav dogaja proccs oblikovanja, ki proizvede strukturirano celoto, lik; ta jc popolnoma predstavljiv.
Z drugimi besedami, proccs oblikovanja opravlja isto delo v primeru likov, kot ga opravljajo trditve (ali mišljenje na splošno) v primeru relacij : oba iz ločenih nepovezanih delov proizvedeta strukturirano ccloto. To ccloto pa si potem lahko predstavljamo.
Zdi sc, da je razlika med relacijami in liki tale: rclacijc dojamemo s pomočjo mišljenja in predstavljanja, medtem ko like dojamemo z oblikovanjem in predstavljanjem. Vcbcr žal ne ponuja nobenega merila, s katerim bi lahko določili, ali jc kompleksno strukturirana celota relacija ali lik.
Morda takšno merilo niti ne obstaja, saj Veber pravi, da razlika med liki in relacijami ni razlika njihovih podlag, temveč razlika funkcijo teh podlag (113).
10.	Iste osnove lahko nastopajo kot sestavine več različnih likov. Na primer, na osnovi petih pik : • : lahko oblikujemo veliko različnih likov, tj. M, Z, X in N (čc nc njihovih dejanskih tipografskih oblik, pa vsaj njihove idealne oblike).
Toda vsi ljudje nimajo iste sposobnosti oblikovanja. Otroci, na primer, te sposobnosti nimajo (112). Če likov ne moremo oblikovati na osnovi glasov ali oblik in barv, ne moremo vrednotiti lepote simfonije ali slike, ker se lepota navezuje na celoto, ne pa na njene dele.
Tako je umetniško delo dejansko lik. Umetnik nc ustvari lika samega, temveč le njegovo materialno podlago. Seveda mora imeli lik pred svojimi duhovnimi očmi preden (in medtem ko) ustvarja materialno podlago, vendar svojega lastnega lika nc more neposredno prenesti v duha ljubitelja umetnosti. Ta mora sam izdelati lik, in siccr na podlagi iztočnic, ki jih daje materialna podlaga, tj. umetniško delo.
Vcbcr sc zelo trudi pokazali, da so liki, ki konstituirajo bistvo estetskega doživljaja, ircalni in nc realni liki. Tukaj se nc morem spuščati v podrobnosti, vendar se mi zdi, da lahko jedro njegovega dolgoveznega dokazovanja (posebno v 4. in 9. poglavju) takole povzamem.
Liki, ki delujejo v estetskem doživljanju, so vedno ircalni liki v tem pomenu, da njihova faktičnost ni odvisna od faktičnosti njihovih materialnih podlag. Melodija kot lik je, na primer, lahko docela faktična, čeprav njeni sestavni glasovi niso faklični, ampak si jih samo domišljijsko predstavljamo. Da bi melodijo lahko uživali, mora biti faktična, vendar ni nujno, da so tudi njeni sestavni glasovi faktični. Lahko uživamo melodijo, ki si jo samo domišljijsko predstavljamo; in vendar je melodija faktična. Ker pa si njene sestavne glasove samo domišljijsko predstavljamo, niso faktični. K pojmu faktičnosti sc bomo kmalu vrnili, šc prej pa na kratko povzemimo dosedanje razpravljanje.
11.	Osrednja načela Vebrove analize estetskega doživljanja so:
(1)	Estetsko vrednoto dojamemo z estetskim čustvom.
(2)	Estetsko čustvo sloni na predstavi estetskega predmeta, ki jc ircalcn lik.
(3)	Ta predstava jc rezultat procesa oblikovanja, ki se dogodi na elementarnih predstavah (ali drugih duševnih pojavih) delov umetniškega dela.
(4)	Umetniško delo sdino ni estetski predmet; jc lc njegova materialna podlaga.
(5)	Lasten predmet estetskega čustva jc lepota estetskega predmeta, tj. ircalnega lika.
(6)	Neposredni prisvojeni predmet estetskega čustva jc lik.
(7)	Posredni prisvojeni predmet estetskega jc umetniško delo (ali njegovi deli).
12.	Čas jc, da se lotimo druge teme, za katero sem obljubil, da sc bomo z njo ukvarjali, namreč Vebrove obrambe objektivnosti estetske vrednote. Ko trdi, da so vrednote objektivne, nc misli kakršnekoli ontološke objektivnosti, temveč prej epislemološko objektivnost. Reči moramo, da po Vcbru vrednote nc obstajajo, vendar pa vscccno niso stvar posamezne kapricc, ker obstaja objektivna razlika med veljavnimi in neveljavnimi vrednostnimi sodbami.
Vebrovo stališče o vrednotah temelji na in je izraženo v pojmih njegove fenomenološke analize. Razlikuje tri medsebojno povezane pojme: (1) pravilnost, (2) pristnost in (3) faktičnost ali istinitost. Vsi trije, ali pa njihove negacije, so lastnosti estetskega doživljaja. Svoje analogone imajo tudi v umskih doživljajih.
Če rečemo, da jc misel pristna, to pomeni, da jo spremlja prepričanje, tj., da je trditev, nc pa gola dopustitev. Analogno je estetsko čustvo pristno, če pripisuje lepoto svojim predmetom s prepričanjem. Vsa nepristna estetska čustva pa so goli produkti čustvene ali stremljcnske fantazije (56).
Medtem ko jc pristnost lastnost doživljajev, jc istinitost ali faktičnost lastnost estetskega predmeta. Povsem preprosto, estetski predmet je faktičen ali istinit, čc biva (64). Vendar je potrebno pripomniti, da Vebrov pojem fakličnosti spominja bolj na Mcinongov razvpito širok pojem obstoja, kot pa na običajni pojem bivanja, po katerem bivajo le tiste stvari, ki jim lahko pripišemo umeščenost v čas in prostor. In zdi sc, da liki, v nasprotju s svojimi podlagami, ne bivajo.
Tretji pojem, pravilnost, lahko zlahka definiramo s pojmi pristnosti in fakličnosti: doživljaj jc pravilen, čc in samo če jc (1) pristen in čc je (2) njegov lasten predmet faktičen. To pomeni, estetsko čustvo je pravilno, čc in samo čc pripisuje lepoto svojemu lastnemu predmetu s prepričanjem in lepota njegovega lastnega predmeta jc faktična (58, 414).
Toda če rečemo, da je lepota estetskega predmeta, tj. lika, faktična, to šc nc pomeni, da lepota biva na isti način, kakor bivajo kamni, drevesa ali hiše. Faktična jc na isti način, kakor jc faktična razlika med Martinom Krpanom in kentavrom (104).
13. Čeprav sta Martin Krpan in kentaver nefaktična, jc razlika med njima vendarle faktična, tj. dejstvo jc, da sta različna. To pomeni, da jc faktičnost višjerednega predmeta, "razlika med Martinom Krpanom in kentavrom", neodvisna od faktičnosti nižje-rednih predmetov, "Martin Krpan" in "kentaver". Lastnosti višjerednih predmetov so tako do določene mere neodvisne od lastnosti nižjerednih predmetov, na katerih slonijo.
Analogna oblika neodvisnosti obstaja tudi na estetskem področju, tako na doživljajski, kot na predmetni strani. Na primer:
Vsako estetsko čustvo mora sloneti na sočasnem umskem doživljanju. Vendar je pristnost estetskega čustva popolnoma neodvisna od pristnosti umskega doživljanja (62).
Pristno estetsko čustvo lahko temelji na nepristni predstavi estetskega predmeta. Na primer, melodijo, ki si jo lc nepristrano predstavljamo, tj., ki si jo predstavljamo lc s pomočjo domišljije, lahko pristno uživamo. Šc več, to uživanje jc lahko pravilno. In pravilno jc, čc in samo čc je (1) estetsko čustvo pristno in če jc (2) estetski predmet res lep. Prvi pogoj jc izpolnjen, kadar res estetsko uživamo nek estetski predmet, drugi pogoj jc izpolnjen, čc je estetski predmet lep, tj., čc jc njegova lepota faktična. Kakor smo videli, jc lepota ekstetskega predmeta lahko faktična, čeprav predmet sam ni faktičen, ali morda bolj natančno, čeprav predmet ni faktičen v tako strogem pomenu, kot jc faktična njegova lepota.
Čc povzamem: lepota estetskega predmeta, tj. lika, je neodvisna od narave materialnih podlag, na katerih temelji.
Vendar mora biti lik dejanski, preden jc lahko lep:
Estctičnost melodije jc neodvisna od faktičnosti svojih podlag, nc pa od svoje lastne faktičnosti (112).
To pomeni, da jc melodija (ki jc lik) lahko lepa, čeprav so posamezni glasovi, iz katerih je sestavljena lc domišljijski glasovi, toda melodija nc more biti lepa, če ni melodije, temveč samo niz nepovezanih glasov, tj., če ni bilo proccsa oblikovanja na podlagi domišljijskih glasov.
14.	Zdaj lahko razumcmojcaj jc Vcbcr mislil, ko jc govoril o objektivnosti vrednot. Ni trdil, da vrednote bivajo na isti način kot fizični predmeti ali njihove lastnosti. Pravzaprav jc "objektivni estetiki" močno nasprotoval, čc s tem izrazom mislimo stališče, ki eliminira duhovno ali doživljajsko stran estetskega (30-31).
Prav tako jc zavračal "subjektivno estetiko", tj. estetiko, ki poskuša estetsko reducirati samo na ekspcrimetnalno preučevanje človekovih reakcij na umetnost (31).
Tema esktremoma sc jc Vcbcr poskušal izogniti s trditvijo, da pri vsakem estetskem doživljaju obstajata dve strani: psihološka in nepsihološka stran (ali kot sem ju imenoval zgoraj: doživljajska in predmetna stran) (36). Prepričljiva estetska teorija mora upoštevati obe strani.
Po Vcbru obstaja pomembna vzporednica med estetiko in logiko. Obe sc ukvarjata s človekovimi duševnimi pojavi, logika na način mišljenja, estetika z vidika doživljanja vrednot. Toda nobena ni gola deskriptivna znanost; ne povesta nam, kako ljudje dejansko mislijo ali doživljajo vrednote, temveč kako bi morali misliti ali doživljati vrcdnotc.To pomeni, da sta obe, logika in estetika, normativni znanosti.
Deskriptivna znanost svojih predmetov preučevanja ne more deliti na pravilne in nepravilne, toda to je prav tisto, kar počneta logika in estetika. Duševne akte mišljenja in vrednotenja delita na pravilne in nepravilne. Vcbcr jc trdno prepričan, da bi prav tako kot logika, tudi estetika lahko postala stroga znanost
Če... moremo razlikovati med pravilnim in nepravilnim estetskim čustvom ... tedaj se tudi normativni estetiki odpre isto široko nadaljnje polje, ki seje bilo odprlo ... logiki tedaj, ko je Aristoteles prvi zagledal na mišljenju še pravilnost ali nepravilnost kot posebno njegovo stran (45).
Kakor logika, tudi estetika daje formalne kriterije pravilnosti za duševne pojave, ki sodijo v njeno območje. V 23. poglavju svoje knjige navaja Vcbcr temeljne aksiome estetske pameti. Ti aksiomi občudovanja vredno povzemajo del osrednjih idej te obsežne in težke knjige.
15.	Vcbcr navaja pet argumentov, ki dokazujejo objektivnost estetske vrednote. Njegova poglavitna strategija je v tem, da pokaže, da med naravoslovnimi in estetskimi sodbami obstaja tesna analogija. Iz tega sklepa, da estetske sodbe ne morejo biti v veliko slabšem položaju od svojih znanstvenih vzporednic. Argumenti potekajo takole:
(1)	Znanstvene in estetske sodbe imajo enako strukturo; vse slonijo na predstavi zunanjega predmeta, toda predstava ni predmet sodbe, temveč lc njena podlaga (161).
(2)	Znanstvene in estetske sodbe imajo isti smisel: vse govore o ekstramcntalnih predmetih, ne pa o naših lastnih duševnih stanjih (161 -2).
(3)	Razlika med objektivnostjo in subjektivnostjo jc možna tako pri znanstvenih kot pri estetskih sodbah. Na primer, miza jc rumena, nc glede na to, ali jo kdo vidi ali nc; in melodija je lepa, nc glede na to, ali jo kdo doživlja ali nc (162-3).
(4)	V znanosti in v estetiki je možno razlikovanje med pravilnimi in nepravilnimi sodbami. To pomeni, da na obeh področjih obstajajo "resničnostne" in "halucinatoričnc" sodbe (163-4).
(5)	Pri obeh vrstah sodb jc možno razlikovanje med dejanjem in vsebino. To pomeni, daje na obeh področjih možno razlikovanje med tem, kaj sc kaže in sodi (miza ali konj ali...) in kako sc kaže (jasno in razločno ali zmedeno, pristno ali nepristno itn.) (164-5).
Celo čc se strinjamo, da so Vebrovc trditve veljavne, pa skoraj ne morejo obveljati kot dokaz objektivnosti estetske vrednote. Prej jih lahko razumemo kot pojasnitev pojma objektivnosti, se pravi, Vcbcr ne dokazuje, da so vrednote objektivne, pove nam lc, kaj bi pomenilo, če bi vrednote bile objektivne.
Poleg tega ni jasno, kako daleč lahko sega analogija med znanstvenimi in estetskimi sodbami. Razlikovanje med pravilnimi in nepravilnimi estetskimi sodbami jc npr. zabrisano z dejstvom, da lahko različni ljudje na podlagi enega in istega umetniškega dela oblikujejo različne like. Če nekdo pravi, da jc lep, nekdo drug pa, da jc grd, imata lahko oba prav: prvi jc iz njega oblikoval lep lik, drugi grdega. In kje jc v tem primeru objektivnost; Vcbcr bi nedvomno odgovoril, da temelji na liku: liki so objektivno lepi ali grdi. To pa bi pomenilo, da objektivnost estetike sloni na popolnoma drugačnih temeljih kakor objektivnost znanosti, saj se znanost ukvarja z bivajočimi stvarmi, estetika pa z ircalnimi liki.
Nenavadno jc tudi, da Vcbcr skuša ugotoviti analogije med estetskimi sodbami in sodbami deskriptivne naravoslovne znanosti, potem ko je dokazal, da je estetika normativna znanost.
16.	Vcbcr uporablja fenomenološke pojme, razložene v prvem delu svoje knjige, da bi definiral specifično estetske kategorije na koncu prvega in v drugem delu knjige. Navedel bom dva primera Vebrovc "dcdukcijc kategorij".
Na koncu prvega dela definira Vcbcr šest elementarnih estetskih predmetov, ali, kar jc isto, šest vrst ircalnih likov.
Najprej jc potrebno uvesti dva nova pojma. Vcbcr imenuje predstavo primarno, čc predstavlja fizične pojave, in sekundarno, čc predstavlja duševne pojave (7.poglavjc). In spomnimo se, da je osnova predmet predstave, dejstvo pa predmet misli (tj. dopustitve ali trditve).
Tole so elementarni estetski predmeti:
Ircalni liki slonijo na ...
(1)...	samo primarnih osnovah
(2)...	primarnih in sekundarnih osnovah
(3)...	primarnih osnovah in dejstvih
(4)...	sekundarnih osnovah in dejstvih
(5)...	samo sekundarnih osnovah
(6)...	samo dejstvih
Nekaj primerov: (1) akord, melodija, geometrična figura, konfigurracija barv; (2) akord in melodija kolikor izražata neko duševno stanje; (3) umetniški opis neduševnih pojavov; (4) umetniški opis duševnih pojavov, npr. psihološki romani; (5) lirske pesmi, ki kažejo lc čustva; (6) Spinozova Etika zaradi svoje logične clcgancc.
Ponovno poudarjamo, daje Vcbrovcmu razlikovanju med predstavami in mislimi, tj. med tem, kar jc lahko predmet gole predstave, in tistim, kar to ne more biti, naloženo, da nosi težko breme.
17.	V 15. poglavju definira Vcbcr v terminih svojih temeljnih fenomenoloških pojmov šest parov kompleksnejših estetskih kategorij. To so:
(1) Stopnja estetske rcsnico (ali ncrcsnicc) jc odvisna od moči slonenja lika na njegovih podlagah. Lik jc tembolj resničen, čim močneje sloni na svojih podlagah. Na primer, igra, ki je sestavljena iz nepovezanih in različnih elementov, jc estetsko neresnična, medtem ko jc igra z enotno strukturo estetsko resnična (235-7,254-5).
(2)	Razlikovanje med estetskim realizmom in estetskim idealizmom temelji na različnosti podlag, na katerih sloni lik. Nekateri liki močno slonijo na fizičnih podlagah in imajo zato na sebi značilnosti realizma. Tisti, ki večinoma slonijo na duševnih podlagah, pa so idealistični. Z drugimi besedami, umetniška dela, ki našo pozornost usmerjajo na svoj fizični vidik, so realistična, medtem ko so tista, ki našo pozornost usmerjajo na svoj duševni vidik, idealistična (23740,254-5).
(3)	Estetska značilnost jc lastnost takšnih likov, ki zahtevajo neke zelo specifične vrste podlag. Če lik glede svojih podlag ni preveč natančen, jc estetsko neznačilen (240-3,258-61).
(4)	Estetska individualnost in splošnost sta lastnosti, ki se nanašata na popolnost podlag estetskega predmeta, tj. lika. Lik je splošen, če jc umetnik lc nakazal način izpopolnjevanja lika, ko je ustvarjal njegovo materialno podlago, umcUiiško delo. Na primer, abstraktna umetnost jc bolj abstraktna kakor tradicionalna (234-5, 261-3).
(5)	Estetsko širino in ožino lahko interpretiramo na dva načina. Prvič, simfonija jc širša kot posamezna melodija, ker ima večje število podlag kakor melodija. Drugič, simfonija, ki izraža človeška čustva, jc širša kot simfonija, ki nc izraža čustev, čeprav imata lahko obe isto število podlag (246-9,263-4).
(6)	In končno, estetska resnoba in komika sta rezultat prisotnosti oziroma odsotnosti estetske harmonije med likovnimi podlagami (249-51, 264-5).
V drugem delu svoje knjige Veber še nadalje dcducira estetske kategorije, vendar zgornji primeri zadoščajo za vpogled v način njegove dcdukcijc kategorij.
18. Če povzamem: Vcbcr sc odlikuje pri podrobnih analizah duševnih pojavov in njihovih predmetov. Ko pa prične dcducirati estetske pojme, postanejo njegove trditve bolj abstraktne in manj prepričljive. Kljub temu jc Vebrova Estetika, kot aplikacija Mcinongove predmetne teorije na estetska vprašanja, zanimiv podvig. Škoda je, da iz jezikovnih razlogov ni dostopna vsem tistim, ki jih zanima kontinctnalna fenomenološka tradicija estetike, tiste estetike, ki nepreklicno vodi nazaj k Brcntanovi filozofiji.
Prevedla Zdenka Erbcžnik
Platonizem, pesništvo in forme: Rudolf Kassner
gyOrgylukacs
"Kajti vedno in vsepovsod sem srečeval ljudi, ki so izredno dobro igrali kakšen instrument, da, po svoje celo komponirali in nato v življenju razen tega niso ničesar znali od te svoje glasbe. Mar ni to nenavadno?" Rudolf Kassner nima nobenega spisa, iz katerega nc bi odprto, ali skrito, med glasovi, ki ga spremljajo, nekako zvenelo to vprašanje. Šc njegova najkrajša recenzija želi podati odgovor na to vprašanje in v vsakem človeku, ki ga analizira, (to so pretežno pesniki, kritiki,slikarji) ga zanima samo to, poudarja lc to, kar sc dotika tega problema.1 Kaj vodi k temu, kakšen jc bil kdo v življenju, kako sc življenje in umetnost obnašata drug do drugega, kako drug drugega oblikujeta, kako iz obeh raste višji organizem ali zakaj se to ne razvije. Obstaja stil v življenju nekega človeka? Čc da, kako in v čem se razodeva? Mar obstaja v življenju nekakšna do kraja segajoča, trajno zveneča, močna melodija, ki dela vse nujno, vse raztaplja v tem, v čemer vse razhajajoče spet znova stremi k enotnosti? In v kakšni meri bo neko veliko življenjsko delo koga povzdignilo v višino, in kje v umetnosti sc bo to izrazilo, čc jc kdo velik, iz enega edinega kosa metala ulit človek?
Kakšni ljudje pravzaprav nastopajo v Kassncrjcvih kritičnih delih? Že to, da lahko zastavimo to vprašanje, določa - negativno - Kassncrjcvo mesto med današnjimi kritiki. Med zdaj živečimi kritiki jc edino aktiven kritik; edini, ki svoje oltarje sam poišče, ki sam izbira, kar želi žrtvovati, da bi zagovarjal duhove samo takih ljudi, ki lahko odgovorijo na njegova vprašanja; Kassner ni nikakršna, za svetlobo občutljiva plošča, za tc, po naključju njemu odigrane vtise. Kassner je doccla suvereno pozitiven kritik. Pozitiven v izbiri svojih ljudi: nikoli ni napisal polemike, nikoli tudi nc polemično nastrojcnc kritike. Slabega, neumetniškega zanj kratko in malo ni, tega sploh nc vidi, kaj šele, da bi sc želel boriti proti temu. Pozitivno v njegovi predstavitvi ljudi: neuspešno ga nc zanima, meja tudi samo toliko, kolikor jc neločljivo povezana s človekom, lc zgolj toliko, kolikor sestavlja negativen pol njegove najvišje vrednote, ko predstavlja ozadje za veliko simbolno akcijo življenja. Vse drugo spelje od človeka, ko ga zagleda. On jc zmožen s tako sugestivno močjo nc videti stvari, da njegov pogled ljudi izlušči iz njihove lupine, in od tega trenutka naprej lupino občutimo kot pleve in kot pomembno samo to, kar on opazuje kot jedro. Ena od glavnih Kassncrjcvih moči jc v tem, da on marsičesa ne vidi. Kategorije vsakdanjega življenja in šablonsko pisanje zgodovine zanj sploh nc
1 Platonizem, pesništvo in forme: Rudolf Kassner, je drugi esej iz dela madžarskega fdozofa Gybrga Lukacsa Duša in forme s podnaslovom liseji. Podobno kot v prvem eseju, Lukacs tudi tukaj raziskuje vizijo forme kot tisto tvorno in upodabljajočo moč, ki jc tedaj, ko so nastajali ti eseji, razumljena kol zadnja in najmočnejša dejanskost biti. Glej Anthropos, leto 1990, šl. I-II.
obstajajo. Ko govori npr. o Didcrotu, nc vidi nič od cnciklopcdista, kamor ga jc uvrstila literarna zgodovina, v njem nc vidi utemeljitelja meščanske drame, nc znanilca mnogih novih nazorov, nc razlikuje Didcrotovcga tcizma, dcizma in ateizma in pred njegovim pogledom izgine cclo, ta pri psihologih tako često omenjana germanska zamegljcnost. Potem ko je tako pred našimi očmi odpravil vse banalnosti, nam gradi novega Didcrota, tega vedno nemirnega, ki večno išče, prvega impresionista in individualista, za katerega jc vsak nazor, vsaka metoda, samo sredstvo prispeti do samega sebe ali razumeti druge, ali tudi zgolj priti z njimi v stik; tak Diderot preccnjuje ves svet, ker je to zanj edino sredstvo, da prerašča sam sebe; tistega Didcrota, ki tiči v ogromnih protislovjih, ki često brblja, pogosto frazira in vendarle v izjemnih trenutkih - in samo v tem - najde svoj stil, ki živi naprej v ritmu naših hrepenenj.
Tako želimo spregovoriti o Kassnerjcvih ljudeh. Dve vrsti ljudi nastopa v njegovih delih, dva glavna tipa vseh, v umetnosti živečih ljudi: ustvarjalen umetnik in kritik, ali -če uporabimo kar Kassncrjcvo terminologijo - pesnik in platonik. Ostro, s konservativno, domala z dogmalično odločnostjo tipizira oba. On jc sovražnik modernega občutja zabrisanih meja, med seboj pomešanih stilov, ki dovoljujejo da "ljudje s fantazijo, ki jim verzi težko gredo od rok, pišejo pesmi v prozi". Kajti vsaki vrsti duše je adekvatno drugačno izrazno sredstvo: pesnik piše v verzih, platonik v prozi in - to je najpomembnejše - "poezija ima zakone, proza nikakršnih".
Pesnik piše v verzih, platonik v prozi. Eden živi v sklopu zakona stroge varnosti, drugi v tisočerih vrtincih in nevarnostih svobode; eden v bleščeči in očarljivi popolnosti-v-sebi-samem, drugi v nenehnem valovanju relativnosti; prvi: od časa do časa drži v svojih rokah stvari in si jih tako ogleduje, največkrat pa leti navzgor čeznje z močnimi udarci kril; drugi: stvarem jc vedno blizu, toda neskončno daleč od njih, zdi se kot, da bi jih lahko posedoval in vendar mora vedno hrepeneti po njih. Morda stojita tukaj oba enako brez domovine in zunaj življenja, toda pesnikov svet je (četudi nikdar ne doseže sveta življenja) vendarle absolutni svet; platonikov svet nima nikakršne bitnosti. Pesnik pove bodisi ja ali ne, hkrati še verjame in dvomi in to v istem trenutku. Pesnikova usoda je lahko tragična,toda platonik nc more postati niti junak tragedije, "on je", pove Kassncr, "Hamlet, ki mu ni bil niti oče umorjen".
Skrajna nasprotja so to. Skoraj dopolnjujejo se. Toda, če jc pesnikov življenjski problem v tem, da platonika ne opazi, sc za platonika ustvari odločilni doživljaj, kako si priti na jasno s pesnikom, najti besede za njegovo določitev. Pravemu tipu pesnika primanjkujejo misli, to pomeni, kadar jih premore, so te samo tvar, zgolj možnosti ritma, podobno kot vse drugo samo glasovi v zboru, ki ničesar nc dojemajo, k ničemur nc obvezujejo; pesnik sc nc more ničesar naučiti, kajti on jc vedno dovršen in popoln. "V platoniku jc vedno nekaj živega, za kar nikjer nc najde rime", vedno bo hrepenel po nečem, česar ne more doseči. Tudi pri njem je misel surovi material, samo pot, po kateri lahko nekam pride, toda pot sama po sebi mu pomeni nekaj skrajnega, dejstvo v njegovem življenju, ki se ga ne da več razlagati, on sc neprestano razvija in kljub temu nikdar nc pride na cilj. Kar je želel povedati, jc vedno več - ali tudi manj - kot to, kar mu jc bilo dano povedati in samo tiha spremljava zamolčanih stvari dela njegove spise za glasbo. Nikdar nc more o sebi vsega povedati, nikdar se ne more nobeni stvari popolnoma predati, nikdar niso njegove forme povsem izpolnjene ali ne zajemajo nič več v sebi vsega; analiza, proza je njegova forma. Pesnik vedno govori o sebi, čisto vseeno je, o čem pesnikuje; platonik si nc upa glasno razmišljati o sebi, samo
skozi dela drugih lahko doživlja svoje lastno življenje, z razumevanjem drugih sc približuje lastnemu jazu.
Pravi, tipični pesnik (po Kassncrju jc morda lahko samo Pindarja, Shcllcya in Whitmana brez pridržkov prištevali zraven) ni nikdar problematičen, pravi platonik pa jc to vedno; kar pri ljudeh, ki so odločeni svoje življenje konsekventno živeti do poslednjih meja, pomeni v najglobljem smislu isto. Življenjski problem postaja izraz in pot, verz in proza šele takrat, kadar sc oba tipa pomešata v enem človeku in to se mora neizogibno zgodili z napredujočim razvojem. Tako postaja, da omenimo nekaj Kassncrjcvih primerov, grška tragedija pri Evripidu, Sokratovcm učencu, v primerjavi z Ajshilom platonska, pri Wolframu von Eschcnbachu pa se izoblikuje francoski viteški ep in nasproten razvoj teče od Platona sem v smeri razvoja h krščanstvu.
V čem jc pravzaprav problem? In kje se nahaja rešitev? Pri čistih likih sovpadala delo in življenje, bolje: samo lo velja iz lega življenja in samo to prihaja v poštev, kar se na to nanaša. Življenje ni nič, delo jc vse, življenje je čisto naključje in delo jc sama nujnost. "Ko Shelley pesni", piše Kassner, "izgublja ljudi", in delo nekega Patcrja, Ruskina in Taina posrka iz njegovega življenja vse, morda temu istemu delu, nasprotujoče si možnosli. Problem nastane, ko grozi, da bo na beli sijaj verzov padla senca večne negotovosti platonikov, ko želi teža njegovih občutenj distance razkriti njihovo lahkolno lebdenje, ko sc je treba bati, da bi pesnikova sveta lahkomiselnost lahko popačila globoka nihanja platonika, jih oropala njihove poštenosti. Pri takem človeku je treba najli neko formo, da bi bilo v njeni širini moč poiskati prostor za tendence, ki sc razhajajo, in bogastvo tc forme bi jih prisililo k enotnosti, ki bi hkrati dala šc moč njihovemu obilju, dejstvo, da jih ne razbija. Za takšne ljudi pomeni ena smer cilj in druga smer nevarnost, prva je kompas, druga divjina, prva delo, druga življenje. In boj na življenje in smrt divja med obema za zmago; za zmago, ki bi združila dva vojskujoča sc tabora, ki bi iz slabosti premaganih sil in njunih napak ustvarila prednosti; zaradi tega tako nevaren boj, ker bi se v danem primeru lahko enkrat en ekstrem nadomestil z drugim in iz razkroja disonanc bi nastala prazna povprečnost.
Resnično razrešitev lahko nudi samo forma. Samo v formi ("edino možna" je njena najkrajša definicija), samo v formi naslajata iz vsake aniilczc, iz vsake tendence glasba in nujnost. In ker pelje pot vsakega problematičnega človeka k formi, torej k laki enotnosti, ki lahko v sebi združuje največjo mero med seboj razhajajočih se sil, stoji zato, na kraju lc poti človek, ki lahko dela forme, umetnik in v njegovi formi postaneta enaka pesnik in platonik.
Ven iz teh naključij! To je cilj, kamor so si prizadevali Wcrthcr in Friedrich Schlcgel ter AHc'.^iie pri Benjaminu Constantsu (po Kassncrju Kicrkcgaardov predhodnik), in ti so bili vsi lepi in zanimivi ter izrezljani iz pravega lesa, v prvem aktu njihovega življenja, ko jc šc zadoščalo bili zanimiv, svojevrsten in duhovit; toda kakor hitro so si prizadevali po občem življenju, ki daje vzore (in to so samo druge besede za pojem forme), so sc razkrojili in razblinili, postali samomorilci ali sc notranje razkrojili. Toda Kierkegaard jc prispel k neki višji, strogo verno, na platonski podlagi utemeljeni življenjski usmeritvi in zalo, da je tja prispel, jc moral v sebi uničiti estela in poeta; vse lc lastnosti je moral do kraja doživeti, da bi jih nalo lahko tukaj raztopil. Zanj je bilo življenje to, kar je za poeta pesništvo, in v njem skriti pesnik jc bil kol vabljivi zvok življenja, podoben sirenam. Povsem nasprotno je šel Robert Browning. Njegova nikdar ustaljena narava ni nikjer v življenju našla trdne točke; nobenega izraza ni bilo, ki bi ga
upal imeti za dokončnega, nobenega spisa, kjer bi našel prostor za to, kar jc živel in čutil; vse dokler ni nazadnje našel v svojevrstni abstraktno-lirični in impresionistično-abstraktni psihološki drami (povejmo kar: v fragmentih drame, v monologih in situacijah) za svoj platonizcm glasbo, liriko redkih, velikih trenutkov, s katerimi jc postalo čisto naključje njegovega življenja simbolno in nujno. Tako združuje Baudclairov artizem človeka, ki jc majhen, skoraj nič in nikamor nc sodi, s pesnikom, ki jc vse in večen in ki tudi nikamor nc sodi. Tak6 raste v Rosscttijcvo življenje umetnost in izvirno umetniške, stilistične zahteve se spreminjajo v življenjska občutja. Tako raste Kcatsovo življenje s tem, da misli svoje lastno pesništvo povsem in celo do kraja in da sc v askezi kot nekakšen menih zaradi samega sebe odreče življenju, preseže svoje pesništvo in združi oboje (življenje tukaj kot ozadje verzov), kar prinaša neko novo enotnost višje ravni.
Od naključij do nujnosti, to jc pot vsakega problematičnega človeka; priti do tja,kjer postane vse nujno, ker vse izraža bistvo človeka, nič drugo kot to in popolnoma in brez ostanka; kjer vse postaja simbolno, kjer jc vse tako kol v glasbi, samo to, kar pomeni in pomeni samo lo, kar jc.
Pesnikova forma jc lebdela nad njegovim življenjem, platonikova sc jc morala Življenju vedno umakniti; umetnikova forma jc posrkala vase vse sence in je s takim vpijanjem vseh temačnosti svoj lesk stopnjevala do najvišje intenzivnosti. Samo v umetnikovi formi lahko nastane ravnotežje med težko slopajočim nihanjem platonika in breztežnim, kot puščica lahkotnim pesnikovim letom; v umetnikovi formi raste iz pesništva vedno navzoč predmet večnega platonikovcga hrepenenja; varnost, dogma - in platonizcm vnaša v božansko enoznačne pesmi pesnikov mnogobarvnost življenja.
Morda obstaja življenje kot realnost samo za tega, čigar občutja se razhajajo v ti dve smeri. Morda jc življenje sam6 beseda in pomeni za platonika možnost biti pesnik, za Poeta pa platonizcm, ki leži skrit v njegovi duši in živci bi lahko samo ta, v kalerem se obe te prvini lakč pomešata, da iz njune povezanosti izraste forma.
Kassncr jc eden od najmočnejših platonskih pisateljev v svetovni literaturi. Neverjetno močan, toda tudi neverjetno prikrit in ovil v divje ironije, z otrplimi postavkami živi v njem hrepenenje po gotovosti, po meri in po dogmi. In vzvišen jc njegov dvom in kolebanje tako, da mu vsaka mera uide iz rok in mu prepoveduje, da bi ljudi dojemal v dekorativni harmoniji velike sinteze, in nc v ostri razsvetljeni izoliranosti. Kassncr vidi sinteze skoraj samo z zaprtimi očmi; ko si stvari ogleda, vidi toliko, lako fine detajle, toliko nikdar več ponovljivega, da pri tem mora vsakršno povzemanje učinkovati kot laž, kot zavesten ponaredek. In vendar, on sledi svojemu hrepenenju, zapre oči, da bi stvari videl skupaj - pomensko - toda njegova poštenost ga •akoj prisili, da jih znova gleda in takrat so že spet izločene, izolirane, brez zraka. Nihanje med lema obema poloma določa Kassncrjcv stil. Lepi so trenutki gledanja, ko sc slutene sinteze polnijo z realnimi vsebinami, dejstva pa za hip še ostajajo v pomenih, kajti niso šc zadosti močna, da bi razblinila sanjane povezanosti. In lepi so tudi trenutki zapiranja oči, ko čudovite, v detajlih videne stvari stopajo v neskončno vrsto kot v kakšni pravljično opremljeni dvorani: šc živijo, toda samo kot simboli, kot dekoracije. Kassncr jc zanesenjak velike linije, toda tudi enkraL za vselej - zaradi vestnosti -impresionist. Ta dvojnost ustvarja strastne intenzivnosti in hkrati nepredirno meglo njegovega stila.
Dejali smo: plalonikov svet nima nikakršne obstojnosti. Svet, ki ga ustvari pesnik, ostane vedno stvaren, četudi je stkan iz sanj, kajti njegova stvar jc vedno enotna in živahna. Kritikova ustvarjalnost sc dogaja tako kot takrat, ko Homerjev junak s krajo žrtvenega jagnjeta za krajši čas obudi scnco nekega drugega, v Hadu koprnečega junaka k navideznemu življenju. In prcbivalci dveh svetov stojijo eden nasproti drugemu, človek in senca, človek pa želi doživeti od nje samo eno stvar,in senca se jc vrnila na zemljo, da bi sporočila samo cn odgovor, in vse dokler traja soglasje med vprašanjem in odgovorom, obstajata eden za drugega. Platonik nikdar nc ustvari človeka, kajti ta je že tako nekje stopil v življenje, neodvisno od svoje želje in svoje moči, platonik lahko roti samo sence in zahteva odgovor na vprašanje (in samo v tem jc kritik popolnoma suveren), katerega pomembnost sprašujoči morda ni niti nikdar slutil.
Platonik jc razčlcnjcvalcc duš in nikakor nc tvorcc ljudi. Hofmannsthal ločuje v enem izmed svojih dialogov (Balzac to izgovarja) ljudi na dve vrsti: ena vrsta je izkristalizirana do zmožnosti življenja, da zaživi v drami, druga vrsta v epu tako, da si jc lahko predstavljati ljudi, ki bi v drami zaživeli, nc pa v epu. Morda bi bilo možno v vseh literarnih umetniških formah nadaljevali to razlikovanje in glede na posamezne umetniške forme postaviti stopnje življenjske sposobnosti. Gotovo jc, da čc bi drama stala na enem koncu vrste, bi moral stati esej (da z eno besedo označimo vse spise platonikov), na drugem mestu. To ni nikakršno šolsko razčlenjevanje, temveč ima globoke duševne razloge. Balzac ravno v istem dialogu pove razlog: nc verjame namreč v cksistcnco značajev, medtem ko Shakespeare v to verjame; njega niso zanimali ljudje, temveč samo usode. In v enem zadnjih Kassncrjcvih dialogov zanikujc cn junak značaj drugemu, kajti njegov spomin sc zdi pretirano dober, nc prenese, da bi se kaj ponavljalo, vsako ponavljanje čuti kot napačno, neumno, kot odvečno, kot nekoristno. A vendar ni vrednotenja in nikakršne možnosti za življenje brez ponavljanja. Dodajmo k temu samo še nekaj: Kcrr priložnostno omenja o Haupuriannovcm "Rdečem petelinu", da pri čevljarju Ficlitzu, tem starem malomarnežu, ta čudovito mišljena poteza, kot sc jc eksponirala v interesu flote, nikakor nc učinkuje. Nc učinkuje zaradi tega, ker sc je Hauptmann dotakne samo enkrat, jc nc ponavlja in kakorkoli že, naj še tako naravno, da jo v toku dogajanja omeni samo enkrat, to vendarle dela vtis nečesa prilepljenega. Kajti dramski značaj jc nepredstavljiv brez trajnih lastnosti; v perspektivi drame sploh nc vidimo človeka, ki nc bi imel trajnih lastnosti, njegove trenutne hibe žc v naslednjem trenutku pozabimo. Ponavljanje kakšne poteze ni čisto nič drugega kot tehnični ekvivalent globokega verovanja v obstoj lastnosti in značaja. Z drugimi besedami smo že dejali, da platonik ne verjame v ponavljanja, v tc duševne in hkrati tehnično najpomembnejše zahteve glede ustvarjanja značaja.
Zato očitno živijo ljudje njegovih esejev in nc ti v njegovih poskusih novel. Pri Kassncrju vidim Browninge, vidim njegovega Hebbla, njegovega Kicrkcgaarda, njegovega Shcllcya in njegovega Dideroja, toda nikjer nc vidim Adalbcrta von Gleichcna in Joachima Fortunatusa. Spominjam sc na marsikaj, kar so mislili in gledali, toda oni niso v meni povezani s čutnimi, vidnimi in slišnimi predstavami. Jaz jih preprosto nc vidim. Browninge vidim pred seboj žive, - toda morda so to samo zgolj njihove sence, morda lahko Kassncrjcve besede sugerirajo samo eno, da scncc, ki so priklicane iz knjig, prilagajo svojo, v življenju rabljeno opremo in ohranjajo kretnje svojega življenja, tempo življenja in njegov ritem; morda jc to samo klicanje duhov, kar jc neki trenutek izgledalo kot ustvarjanje ljudi.
Povsem gotovo jc: Browning jc moral žc nekoč živeti, da bi Kassncr lahko poskusil obuditi ga k novemu življenju. Za Goetheja ni bilo nujno, da bi Egmont ali Tasso nekoč dejansko bivala, niti nc za Swinburna Maria Stuart, kajti Swinburne tudi ni bil močan oblikovalec ljudi, medtem ko jc pri platoniku Patcrju Wattcau v dnevniku nekega dekleta predstavljen intenzivno in živi pred nami, dekle samo pa, ki piše dnevnik, sc razblini v meglo. Zalo ni res, da oba izbirata enako ustvarjalno nadarjena umetniška lipa prek zunanjega razloga, eden esej, drugi - povejmo - dramo za svojo izrazno formo. Vsak bo, če jc lc pravi umetnik, glede na stopnjo svoje lastne sposobnosti živci (ali morda bolje: ustvarjal ljudi), našel svojo umetniško formo. Zaradi tega mora platonik, če želi spregovoriti o sebi z usodo drugih, in sicer takih, pri katerih jc dano to, kar jc žc iz življenja izoblikovano, večno nespremenljivo, izredno bogato, prispeti do najskrivnejših intimnosti svoje duše; kajti njegov vse razkrajajoč pogled jc lahko tako tesno povezan z močnimi stvarmi, da v določeni meri vidi kar ljudi iz mesa in krvi. Včasih se mi zdi, kot da jc poštenost pravega kritika, ki si izrecno prizadeva za to, da s svojim modelom nc bi postopal samovoljno v tem, da ga za vsako ccno prikazuje tako, kot jc dejansko obstajal in nastajal iz globokega spoznanja lastnih meja. On, ki uspe konstruirati samo prehode, prihaja toliko bliže k ustvarjanju, kolikor bolj jc stvarnost nesporna in kolikor bolj trdno ga veže.
Šc enkrat: pesnik in platonik sta polarni nasprotji. Vsak platonik izgovori svoje najpomembnejše besede, kadar piše o pesniku. Morda obstaja mislična zakonitost, ki določa kakšnemu kritiku, naj bo določen ta ali oni pesnik, o katerem sme spregovoriti. Morda jc odločilna za oba stopnja, kako sta med seboj pomešana poezija in platonizcm, kdo bo v tem smislu vedno drugemu psihološki antipod; morda jc v nekakšnem mistično-matematičnem smislu vsota platonizma in pesništva v obeh vedno konstantna, namreč tako, da eden lahko, vsega platonizma osvobojen pesnik, namreč videč, toliko globlje vrednoti in ljubi, kolikor bolj jc on sam čisti platonik. Verjetno izhaja to od tu, ker jaz smatram med vsemi Kassncrjcvimi spisi tistega o Shcllcyu za najsublilnejšcga, o Shcllcyu, ki celo tako čistokrvnemu platoniku, kot jc Emerson, ni mnogo pomenil. Svoje najbolj zvočne, najbolj vrtoglave in cilj najbolj zadevajoče besede najde Kassncr, ko spregovori o Shcllcyu in morda, ker v prav vsem, kar jc še tako v nedogled daleč oddaljeno od njega, govori šc tudi o sebi, ko opisuje Shcllcyev stil. "One so", piše o Shcllcycvih podobah, "kot stkane iz luči, zraka in vode, barve so mavrične, njihov zvok je čho, njihovo trajanje, če smem tako reči, peneči sc valovi, ki naraščajo in padajo." Lepše in boljše Shcllcycvcga stila ni mogoče opisati - toda, tudi nc Kassncrjcvcga. Kajti to jc še hkrati Kassncrjcv stil; vendar ni pri Shcllcyu nikakršnih senc, pri Kassncrju pa nič drugega kot temno svellikanje senc.
1908
Prevedla dr. Cvetka Tčtii

Sedanji trenutek družbe

"Akcija 25 poslancev"'
VOJANRUS
Mislim, da jc moja samoumevna obveza, povedali kot udeležencc tudi svoje misli o "akciji 25 poslancev". Najprej: o sklepih, ki naj bi izšli s tc seje, bi se najbolj približal temu, kar je rekel tovariš Vcrčič, in v tem smislu sc bom potem tudi do konca ravnal. Možno je seveda, da bodo sprejeti drugačni sklepi, najmanj sc nc bom za to lovil; glede drugačnih sklepov bi bil vzdržan. Sedaj je že z vso gotovostjo mogoče reči: opravičeno je zahtevati, da se ukinejo in prerastejo katerekoli politične, profesionalne, moralne in druge posledico, ki jih je bil deležen katerikoli poslancc, udeležen pri tej "akciji". Mislim, daje to kar sc da samoumevno, če upoštevamo normalna ljudska merila. Vsakdo med nami jc lahko naredil kakšno majhno napako, morda tudi kdo od poslancev ali kdorkoli drug, ki sc jc v tem udcjstvoval. Vendar so to zelo drobne stvari v primerjavi z velikimi napakami mnogih drugih ljudi, ki so imeli odgovorna mesta in ki zanje niso dobili najmanjše javne kritike. V primerjavi s tem bi bilo sedaj kakršnokoli vztrajanje na kakršnikoli negativni posledici, ki jo jc imel katerikoli poslancc, res smešno.
Povsem drugo pa je vprašanje, ki se javlja in v naših današnjih političnih razgovorih in v uvodni besedi tovariša Zlobca in v drugih diskusijah in v celi javnosti glede ocene celega tega dogodka in cclcga konteksta. O tem pa imam drugačna gledišča o vsem, o Čemer bom sedaj govoril. Ta gledišča so samo moja, z nikomer sc nisem dogovarjal o njih in jih bom pač omenil na podoben način, kot so tudi drugi izrazili svoja. Ne zahtevam, da se moja obča gledišča in occne sprejmejo v neko resolucijo, ker jc tudi v zvezi z njimi opravičena tista metoda, ki jo jc omenil Vcrčič: za celotno oceno tega dogodka in časa bi bila potrebna temeljila znanstvena raziskava. Zato bi se najbolj približal temu, da sc sedaj nc sprejema nobena globalna vrednostna occna.
Sedaj pa bi, če dovolite, nekaj prispeval k razjasnitvi tc zadeve, kolikor pač sam morem. Nikakor pa nc zahtevam, da to sprejmete kot cclostno in končno.
V zadnjem času je bil objavljen znaten fond materialov (recimo v Časopisu za kritiko znanosti) o tem dogodku. Ta material jc v veliki meri dragoccn in resničen. Moram reči, da jc nekaj stvari v tem materialu cclo faktografsko netočnih. Tega sedaj nc bom zanikal, nc bom povedal nekaterih važnih stvari, ki manjkajo, in katere konkretne navedbe niso točne. Navedel bom nekaj svojih stališč glede occne, vrednotenja in kategoriziranja teh pojavov.
*
Sinteza razprave na 32. seji Predsedstva RK SZDLS z dne 3. 10. 1989.
Zdi se mi, da je ne samo tule, ampak tudi če ocenimo vse razgovore, ki trajajo od "akcije 25 poslancev" do danes, zlasti pa v zadnjih letih, največja pomanjkljivost: skoraj popolna odsotnost točne analize tedanjih konkretnih družbenih razmer ali pa neposredno po tem. To jc pomanjkljivost tudi današnjih razgovorov. S tem nc želim koga žaliti, niti želim svojo occno vsiljevati, ampak želim zaradi zgodovine nakazati samo nekaj vidikov, ki so po mojem zelo nerazjasnjeni. Prvič, po mojem mnenju je to samo "primer 25 poslancev". Rekel bi samo "primer" in nc "akcija", ker to ni bila nobena organizirana skupina, ki bi enotno stalno delovala, ni bila frakcija itd. Zato bi govoril samo o "primeru" ali o "dogodku". Drugič, o "primeru 25 poslancev" ter o samih teh poslancih in o vseh, ki so bili v kakršnihkoli kontraverzah s tem "primerom": mislim, da jc objektivno bi5o vse to dogajanje na družbeni levici. Noben akter, ki jc ob tem sodeloval, ne bi bil, po mojem, uvrščen v družbeno desnico. Pri tem moram izrecno reči, da za mene "družbena levica" nikoli nc pomeni nobene ideološke formule, niti "marksistične" (kje šele stalinistične) niti formule samoupravljanja ali kaj podobnega. "Levo" jc družbeni napredek. Družbena levica jc za mene tisto, kar jc v konkretnem času napredno za večino ljudi in kar se da s konkretno analizo ugotoviti. V tem smislu lahko rečem, da je, po mojem mnenju, takrat bilo vseh leh 25 poslanccv levičarjev. Vendar so levičarji bili tudi vsi drugi, ki so bili posredno tako ali drugače vpleteni v ta primer. Za mene so bili in so ostali izrazili levičarji v dobrem smislu in Slane Kavčič in Kardelj in Kraigher in Vipotnik in drugi. Pri tem pa seveda nihče ni popoln, vsakdo jc lahko naredil take ali drugačne napake, gre lc za osnovno prevladujočo levo usmeritev. To bi seveda moral sedaj obširnejše prikazati, vendar ni časa.
Tretjič, moram tudi reči, da so bile cclo med lemi samimi "25 poslanci" tudi razlike in da jih nc moremo gledali kot enotno skupino. Na primer, nekateri poslanci danes pošteno pravijo, da so bili najbolj pod vplivom redko poštenega človeka, kakršen je bil Jože Vilfan. Jaz, recimo nisem bil. Nekateri so smatrali, da so bili zelo blizu simpatičnemu človeku, kakršen jc bil Kavčič. Sam sem bil samostojen glede vseh lakih zvez. Vilfana spošlujem. Vendar, naj povem, s tovarišem Vilfanom (točneje: o njegovih stališčih) sem prcccj ostro polemiziral v Beogradu žc leta 1954, ko jc šlo za occno politike aktivne kocksislcnce; tu je šlo za pomembno stvar. In tovariš Vilfan je bil glede lega kasneje pošten. Torej, čc bi že analizirali "primer 25 poslancev", bi morali analizirati tudi različna stališča vseh teh levičarjev.
ČcLrlič, "primer 25" je po mojem lc dclec, jc lc ena epizoda v zelo bogatem razvoju nestrankarskih pluralističnih in demokratičnih leženj po letu 1950 v titovski Jugoslaviji. Nc trdim, da jc vladala polna socialistična demokracija, ampak da so te močne težnje obstajale že od leta 1950.
Ko govorim o "epizodi", nc mislim tega "primera 25" niti najmanj minimizirati ali celo osmešiti. Hočem samo reči, da jc bilo ogromno naporov in raznih oblik od leta 1941 in 1948, da sc poglobi demokracija, da sc nekaj resnega glede tega napravi in bi bili krivični do žrtev in naporov mnogih ljudi, čc bi rekli, da jc edini primer demokracije "primer 25 poslanccv". Mnogi so marsikaj dali zanjo od leta 1941.
Petič. Bilo bi zgodovinsko popolnoma neutemeljeno, če bi danes poskušal kdo uporabili la primer kot argument za vcčstrankarslvo, za stari parlamentarizem, za staro meščansko demokracijo ali kaj podobnega. Mislim, da jc v tem primeru (in to bom poskušal nakazati) šlo za izrazit nestrankarski avtenlični pluralizem, pluralizem avtentičnih interesov. To stališče sem (da vas ne bi s tem moril) poskušal podrobneje
analizirali v časopisu Anlropos pred dvajsetimi lcli, tam sem napisal uvodnik. In vsa ta stališča so za mene nespremenjena do danes. Sedaj sem ob oblctnici Anlroposa tudi napisal, kje sem jaz že tedaj videl, da jc v Jugoslaviji vse od lcla 1951 prihajalo do prebojev elementov pluralizma in demokracije. Od nekaterih sodobnih obtožb o popolnem jugomraku od leta 1941 jc precej drugačno moje gledišče in doživljanje v naslednjem smislu: daje v času od lcla 1941 in 1948 bilo precej elementov demokracijo, pluralizma in podobno, več, kot se sedaj misli, ko sc dela ostre prelome med nekdanjim in današnjim pluralizmom. Ni res, da bi šele sedaj polagali osnove, že takrat so nastajale osnove za pluralizem. Naj navedem samo kakšen primer. Spopad s Stalinom seje začel leta 1948 (oziroma jc dobil najoslrcjšo obliko). Dobimo zelo kmalu, že lela 1950, zakon o delavskih svetih. V enem letu jc bilo ustanovljenih okrog 7.000 delavskih svetov in okrog 7.000 poslovnih odborov. To je bilo veliko pluralistično razpadanje enotne državne lastnine, ki je bila temelj velike piramide birokratizma v stalinizmu, in to je silovito vplivalo tudi na ostalo družbeno atmosfero. Po dveh letih pride do razpuščanja delovnih zadrug, leta 1952 do kongresa književnikov v Ljubljani, ko odvržejo vse dogme in podobno, da nc bi naštevali. Okoli leta 1960 imamo v Sloveniji volitve, na katerih se pogosto pojavi žc po več kandidatov. Leta 1966 smo na kongresu slovenske partije tudi že zelo pluralistično delovali. Takoj na začetku kongresa sem proti programu kongresa predlagal komisijo za statut, ki jc poslala glavna komisija kongresa. Tam so bile izredno žive in oslrc diskusije in takrat nismo doživeli kakšnih posebnih posledic.
Naj sc vrnem k tem poslanccm, o katerih govorimo. Meni sc zdi, za sebe govoreč (verjetno tudi za Krefta in šc številne), da bi omejevanje naše dejavnosti samo na ta "dogodek" bilo ostro zmanjševanje naše demokratične vloge. Mi smo v skupščini delovali bolj učinkovito pluralistično, kot danes Družbenopolitični zbor v Skupščini SRS.
Nc govorim o tem, da bi zmanjšal sedanja prizadevanja; nc govorim o nestrankarski demokraciji, da bi sc prilagodil kakšni "liniji" niti o "epizodi 25 poslancev", da bi jo zmanjšal, ampak zato ker sc nc morem odreči skupnega boja mnogih pred in po letu 1941, v katerem so žc gradili osnove svobode, vsebinske demokracije in pluralizma. Namreč Kreft, Matičič, moja malenkost in drugi smo sc zelo temeljito, na vseh področjih skupščine (na gospodarskem, na področju kmetijstva, političnega sistema, na področju socialncga varstva, mladine, šolstva, kadrovske politike) pripravljali in aktivno udejstvovali. Mi smo na vseh področjih imeli osebna lastna stališča. Nismo poslušali slepo politični vrh, nismo bili frakcija in ta naša stališča so bila ugodno sprejela. Ko sem postal neuradni kandidat v občini Šiška, sem najprej šel, šc kot kandidat pred volilnimi zbori, na občino (to jc morda skušnja za bodoče poslance, ministre in predsednika vlade) in sem v občini preučil vse zapisnike skupščine, vse zapisnike gospodarskih, socialnih, prosvetnih odborov. Nato sem svoj program za nastopanje pred volilci zgradil na tem. Potem sem stalno hodil s tem programom nazaj, vsakega pol leta, na zbore volilcev, da ugotovimo, kaj je uresničeno . To navajam kot primer, saj so vsi drugi samostojni poslanci tako nastopali in zato jc bila ta skupščina vsebinsko bogata. Na začetku so nas malo postrani gledali, ker smo bili nekakšna opozicija (bil sem študentski poslanec). Toda kmalu sc jc dogajalo, da smo konstruktivno in brez velikih pretresov dobivali v posameznih pomembnih vprašanjih večino in da smo velikokrat mi prcokrcnili situacijo.
Moram reči, da so bili vsi takratni najbolj aktivni poslanci levičarji. Če bi npr. vzeli njihovo stališče do tistega kroga, ki ga danes predstavlja Nova revija, smo bili takrat in
javno in v osebnih razgovorih Kreft, Matičič in jaz do tega kroga zelo kritični, sedaj pa je ta krog postal izhodišče "nove alternative". Tako je tu jasna razlika.
Sedaj pa o mojem deležu neposredno pri "akciji 25 poslanccv", ker te stvari večkrat niso jasne. V svojem kandidacijskem nastopanju leta 1968 sem žc izrazito zahteval tudi več kandidatov za vsako mesto in neposredne volitve. Zato sem smatral za svojo moralno obveznost, da tako tudi nastopam, ko so drugi prišli na idejo več kandidatov za člana predsedstva. Toda ko so nekateri drugi predložili, da bi bil jaz predlagatelj amandmana v tej smeri, nisem od tega bežal, da bom glasoval za amandma. Nisem pa hotel bili predlagatelj, ker nisem bil siguren, ali bo ta formalna demokracija povezana tudi z vsebinsko demokracijo. Potem ko smo ta amandma izglasovali, smo šli nekateri študentski poslanci, ker so mi drugi rekli, da so glavni iniciatorji študentje, na vodstvo študentske organizacije. Hoteli smo imeti nc tajen, ampak čisto legalen posvetovalni sestanek. In tam smo že govorili o raznih kandidatih. Ko sem govoril med prvimi, sem vzel za vsebinsko merilo naslednje: če bodo šc drugi kandidati, naj bodo predvsem tisti, ki bodo lahko največ prispevali k izboljšanju gospodarske politike, saj je cela Slovenija takrat kritizirala zvezno gospodarsko politiko. In sem predlagal po tem kriteriju, ker nisem hotel kakšnih osebnih prepirov ali konkurenc za golo oblast. Zato sem prvega predložil Janka Smoleta, ker sem smatral, da jc to politik, ki se temeljito bavi z gospodarskimi problemi in ki ima, sem smatral, zaupanje pri vseh strujah in pri na primer kardeljevski in pri kavčičovski. Ta moj predlog jc propadel.
Drugi, ki sem ga predložil, jc bila Mara Bcštcr, tudi zato ker je ekonomist Ko to ni šlo skozi, Kardelj. Tako sem sodeloval na začetku. Nato sem bil odsoten nekaj dni. Moja aktivizacija jc pa zopet postala posebej intenzivna potem, ko jc bil predlog za dr. Pctriča formalno umaknjen. Smatral sem, da se moram zelo angažirati, da nc bi prišlo do nepotrebnih sankcij do poslanccv. In mislim, da sc v tem smislu res najbolj aktivno delal med vsem poslanci. Moram pa izrecno povedali: tisti, ki je v slovenskem političnem življenju največ prispeval, da ni prišlo še do kakšnih cvcntuelnih drugih sankcij, jc bil Edvard Kardelj. Imam o tem čisto gotove podalke, tudi na njega sem sc direktno obrnil in on jc tudi direktno vplival. To je del celote dogajanja. Nobeden od nas ni bil idealen, ampak to jc del zgodovinske resnice.
Jaz sem takrat tudi izrecno zastopal stališče, da naj študentje svojega kandidata prezentirajo na Republiški konfcrcnci SZDL. In jaz nc odstopam od tega, tudi danes ne, da naj bi bila SZDL aktivna v demokratičnem proccsu in volilna baza. To sem tudi takrat zastopal.
Torej, čc napravimo sklepe. Strinjam se predvsem z pristopom in približno s takim sklepom, kot ga jc predložil Vcrčič. Drugi sklep, temeljito znanstveno raziskovanje: nemogoče jc opredeliti to akcijo, če bi zbrali samo dejstva o tej akciji, treba jc raziskati cclotno razdobje od 1950 do 1971 ali vsaj razdobje 1960 do 1971 in to v vseh vidikih: gospodarska vprašanja, demokratizacija, politično-idejne strujc. Nc priporočam nobenemu političnemu organu in nobeni skupščini, da bi brez take raziskave dala neko celovito occno. Lahko jo, jaz v tem primeru nc bom nikogar preprečeval, z nobenim se ne bom prepiral, bom pa pač vzdržan, ker smatram, da je samo po taki raziskavi možna celovitejša ocena. Povem naj šc o svojih izkušnjah po tej "akciji 25 poslancev", da boste razumeli, zakaj v diskusiji o tem nc sodelujem in zakaj tudi v bodoče nc bom dal, po tej izjavi, ki jo danes dajem, verjetno zelo dolgo nobene izjave več. Čc bi hotel ta dogodek objasniti, bi moral govoriti tudi, kako se je razpletal npr. med samimi 25 poslanci in
njihovimi simpatizerji. Moram pa reči na splošno, da seje zaradi svetovne krize, v kateri je socializem, cn del ljudi, ki so z nami tedaj simpatizirali in sodelovali, malo politično premaknil, morda malo od lcvicc proti sredini pa šc malo proti desnici. Moram dalje reči, da so se nekateri ljudje tako premaknili od nas, ki smo ostali zvesti moderni levici, da so bili večkrat zelo nekorektni. Nekateri od listih, ki so sami sodelovali pri tej akciji, ali jo simpatizirali, so poskušali sebe in svojo kožo reševati tako, da so nas "tunkali noter". Nekateri od teh so izrabili moj leta 1972 poslabšan politični položaj, da so me preccj gonili v stroki in politiki vse do danes. Čc bi jaz takrat obtoževal druge z navajanjem rcsnicc, bi svoj položaj žc takrat olajšal. Moja vest jc popolnoma čista. Niti danes niti takrat nisem in nc dajem takih izjav, ker poskušam ostati na tisti ravni dostojanstva, kol so ga imeli moji mladi tovariški talci in partizani, katerim sc edinim čutim osebno odgovoren. Ko so prišli pred fašistične strelske stroje kot ranjcnci ali talci ali zaporniki sc nismo med seboj obtoževali, da bi sc tako izvlekli iz težke situacijc. In zato bi se mi zdelo nečastno, da tistemu, ki mi jc naredil resno škodo po "akciji 25 poslancev", vrnem s tem, da govorim rcsnico. In zaradi tega molčim o teh stvareh in nc bom sedaj govoril naprej.
Res, zelo važno jc raziskati to polpreteklo obodbje in vse dosedanje izkušnje. Šc mnogo važnejši sc mi zdi pogled naprej in sc res najbolj bojim za bodočnost. Predvsem jc važna bodočnost. Zato sem sc doslej izogibal razprav o preteklosti.
Izkušnja, ki je sedaj za vse važna jc: čc nc bomo na teh volitvah dobili približno takih poslanccv, kot so bili takrat Kreft in Matičič, ki so temeljito proučevali ekonomiko, statistiko, strokovne članke im., če ne bomo z volilnim sistemom spodbujali take poslancc, čc nc bomo rekli: poglejte tiste, ki trosijo lepe fraze, pa nc znajo analizirali ekonomske probleme te občine in dati predloge za njihovo rešitev, listi ne bodo prispevali k bogatejšemu življenju Slovenije. Jaz sem za to, da jc na volitvah čim več kandidatov, vendar naj tekmujejo v takem vsebinskem poznavanju resničnih gospodarskih, socialnih in kulturnih problemov v svoji občini ali republiki.
Približujem svojo razpravo tudi k predlogu oblikovanja zaključka, ki ga boste sprejeli. Čc bi sc oprl na stališča predložena od izvršnega odbora, bi rekel naslednje. Drugi odstavek točke 2 govori o moralno politični škodi poslancev in obžalovanju. Tu moram reči, da jc formulacija, ki jo jc podal tovariš Zoran Polič, veliko bolj v korist poslanccm kol la uradno veliko prcblaga formulacija. Tu se govori samo o moralno-politični škodi, nc govori pa o materialni in o slrokovno-profcsionalni škodi poslanccv. Tu sc govori samo o obžalovanju, tovariš Polič pa je izrecno rekel, in verjetno sc vsi strinjamo, da jc treba vse, kar jc možno, napraviti, da sc to popravi, restituira, povrne. Čc bi prešel k tistemu, kar jc glede polilične occne primera 25 poslanccv že možno takoj dejati, bi sc strinjal, da sc reče, da so bili postopki ukinjanja "akcijc" povsem neustrezni. To jc upravičeno. To pa šc nc pomeni, da so vsa stališča izvršnega odbora pred 17. leti na primer, sklicevanje na potrebo, da sc porablja SZDL kot politični prostor, povsem napačna. Jaz nc bi bil proti vsem stavkom v zapisniku iz 11. seje. Da pa so bili postopki ukinjanja "akcijc" zgrešeni, to sc lahko reče v današnjem sklepu.
Imamo pa v predlogu sklepov dve stališči, ki sta zgrešeni, in moram povedali, za kaj gre. Torej: z našim dragim kolegom iz Maribora sva oba za ostro kritično protibirokratsko ščuko in nc za krapa. Naj omenim dva stavka, s katerima sc nc morem strinjali, jih pa lahko obdržite. Rečeno jc o "akciji 25" točka 2, začetek: ob akciji so bile družbene razmere nenaklonjene demokratizaciji. Poudarjam, nisem proli temu stavku.
ker bi se hotel prilizovati nekdanji vladajoči politiki. Ta stavek smatram kot nepravičen proti tistim, ki smo se od leta 1945 borili za demokratizacijo in ki smo jo marsikje dosegli. Ta stavek bolj ustreza tistim, ki so bili bolj komot, bolj oportunistični, pa sc jim je samo zato zdelo, da jc od leta 1945 do 1989 absolutno črna noč. Konkretno, leta 1946 sem jaz v vodstvu slovenske mladine žc nastopil odprto na sestankih proti delu "vojnega komunizma" in zahteval demokratizacijo. Na mladinskem kongresu v Zagrebu sem pred 1500 delegati leta 1946 zahteval demokratizacijo. Pred celo dvorano sem polemiziral z Neoričičem. Vsak je lahko poskušal tvegati, vendar so sedanji glavni govorniki demokracije dolgo molčali. Leta 1949 je bil ustanovljen inštitut za družbene vede. Tam so bili glavni bodoči "ideologi" iz cele Jugoslavije. Tam smo nekateri začeli s kritiko temeljev celega stanja v SSSR-u: stalinizem ni samo laž, ampak jc totalitarni birokratizem in zato je nujna vsebinska demokracija. Iz slušateljev tistega inštituta izhaja 40-letna demokratična stalna institucija, ki sc imenuje Naši razgledi. Slušatelji tega inštituta Uroš Kraigher, Bavcon in Vodopivcc, so to demokratično inštitucijo obdržali. Kdor sc je boril in vztrajal, je lahko marsikaj dosegel. Trditev, da so bili časi od leta 1945 popolna nemožnost dcmokracijc, enostavno ne ustreza zgodovinski resnici, in tiste, ki smo sc tolkli za demokracijo od leta 1945, žali.
Nikakor sc ne morem strinjati še z enim stavkom iz predloga skepov: Danes pa z zadovoljstvom ugotavljamo, da so ustvarjeni pogoji za demokratičen dialog in posameznik ima možnost, da izrazi svoje poglede, mnenje in interese. Moram iskreno reči, da imamo tisti, ki pripadamo neki vrsti moderne levicc, danes veliko manj možnosti, da izražamo svoja mnenja, svoje poglede, da enakopravno vodimo dialog, kot smo jih imeli recimo pred šestimi, sedmimi, osmimi ali petindvajsetimi leti. Na primer, ne moremo tiskati knjig, razbijajo naše raziskovalne projekte, odstranjujejo nas iz fakultet. To recimo velja za Jožeta Štcra, to velja za dr. Vclka Rusa (ta je rojen 1955, da nc bo napake) in zame. Vsi, ki pripadamo moderni lcvici, sc nc moremo strinjati, da bi imeli res sedaj boljše demokratične pogoje, imamo dosti manj pogojev za izražanje mnenj. Lahko konkretno navedem šc druge dokaze, da so za moderno levico zdaj pogoji slabši kot so bili v času demokratizacije med leti 1960 in 1970.
Odbijam vsak sum v resničnost te moje trditve in podobno. Jaz sem o tem javno večkrat govoril in pisal in navajal dejstva, ki jih ni nobeden ovrgel. Vendar se take razprave v SZDL ali ZK nc bom udeležil, ker nujno vodi v nepotrebne spore, saj bi moral jaz navajati tudi ljudi, ki po svoji naravi ne bi konstruktivno na take kritike reagirali in bi zaradi tega prišlo do nepotrebnih sporov. Zaradi tega se jaz v to ne spuščam. Poskušajmo te zadeve reševati na konkretnih mestih. Glede istih zadev mi je bilo ponujeno na Centralnem komiteju ZKS, da grem pred komisijo za pritožbe, in tudi tja nisem šel iz istih vzrokov.
SPREMEMBE USTA VE SR SLOVENIJE *
V dosedanji ustavni razpravi, pa morda tudi danes v uvodni besedi manjka idejne in teoretične obrazložitve sedanjih sprememb, oz. so cclo nastali nekateri nesporazumi. Npr. eden od članov ustavne komisije jc napisal 15. 9. 1989 v Delu, da sprejemamo sedaj
* Razprava na 31. seji Predsedstva RK SZDL dne 21. 9. 1989.
osnove Ustave, ki so povsem nasprotne dosedanji Ustavi. Nič hudega, vendar mislim, da
je stvar drugačna.
Sedaj se tudi pogosto pojavljajo razlage cclouicga našega razvoja, kol da je socialistična ideologija ali pa socialistična idejnost popolnoma propadla, da jc vse to zastarelo in da nastaja nekaj absolutno drugačnega.
Glede na to bi rekel in mislim, da mora tudi .Socialistična zveza to reči pred javnostjo: sedanje ustavne spremembe v znatni meri pomenijo pomembno krepitev temeljev socializma in postavljanje socializma na bolj realne osnove.
Poskušal bom to na kratko pokazati. Če kdo smatra, da ustavni poudarek na spoštovanju pravic človeka pomeni nekakšen odmik v nekakšno meščansko družbo, mislim, da nc pozna zadosti razvoja v XX. stoletju, razvoja od francoskc deklaracije o človeških pravicah do deklaracije Združenih narodov, v katerih jc povsem prevladala socialistična miselnost. Poleg takih pravic kot so svoboda govora ipd. ta deklaracija OZN poudarja zlasti pravicc na razvoj osebnosti, na upravljanje, na delo ipd. Torej s tem ustavnim poudarkom na pravicah nikakor nc zgubljamo, samo pridobivamo na krepitvi temeljev socializma in na njihovi širitvi.
V	točki 15. izpuščamo pri temeljih vzgoje izraz "marksizem" in namesto tega poudarjamo "humanizem" in "patriotizem".Po mojem s tem nc spreminjamo idejnih socialističnih temeljev, ampak jih širimo, saj jc marksizem samo eden od vidikov realnega humanizma, ki v Evropi traja od grške filozofije, Aristotela in krščanstva. Zato je dobro, da postavimo temelje našega socializma na vsem temu realnemu humanizmu in tako jc bila tudi postavljena Osvobodilna fronta.
Če v točki 6. in 7. govorimo o družbeni in zasebni lastnini, je treba jasno povedati: v realnosti razvoja socializma bodo v zelo dolgih razdobjih vzporedno obstajali elementi socializma in nekateri elementi kapitalizma, bo vzporedna in dopolnilna družbena in zasebna lastnina. Npr. obrtnik, ki zaposli plodno 10 dclavccv, več prispeva k socializmu, kot čc ti dclavci visijo nezaposleni na borzi dela.
V	XX. stoletjuje v veliki meri prišlo v razvitih deželah do prilaganja zasebne lastnine in kapitala delu, nc pa obrnjeno. Torej v vseh teh točkah vidim samo večjo rcalističnost našega razvoja in realno krepitev temeljev socializma. Ker pa smo povabljeni h konciznosti, nekaj zelo konciznih predlogov za spremembe ustavnih amandmajev. V osnovi so ustavne spremembe, ki sc predlagajo, sprejemljive, so dobre v smislu kot sem poskušal povedati. Bi pa sam predlagal nekaj konkretnih sprememb k amandmajem.
Če to nc bo sprejeto, sc bom pozitivno vzdržal v tem smislu, da osnovno smer sprememb sprejemam, da pa bi insisliral tudi na teh mojih spremembah, zlasti ker so vse spremembe, ki jih predlagam, iz dosedanje Ustave, razen ene. In to so zelo zgoščene in kratke formulacije, ki bi jih lahko vključili v amandmaje, ki jih imamo pred seboj.
Na strani 4, imamo točko 6, ki govori o družbeni lastnini. Ta stavek bi lahko ostal, vendar bi moral bili po mojem dopolnjen:
"Družbena lastnina jc kot prometna vrednost neodtujljivi temelj samoupravnih družbenih odnosov. Vsi združeni dclavci in vsi občani in vsi družbeni organi so dolžni ravnati gospodarno z družbeno lastnino."
Namreč, čc govorimo o slovenski suverenosti in prav je, da jo poudarimo, moramo ugotovili kateri notranji, ekonomski, idejni in drugi strukturni elementi podpirajo to
slovensko suverenost. Družbena lastnina je prav v naših posebnih konkretnih pogojih, zgodovinskih pogojih, nc zaradi nekih ideoloških modelov, eden od najvažnejših temeljev slovenske suverenosti. Mi smo bili do leta 1941 v veliki meri pod vplivom tujega kapitala, tuji kapital je v naši deželi vladal v največjih podjetjih. Tudi jaz sem za normalen uvoz tujega kapitala. Toda, čc bi tuji kapital na ta način deloval, kot deluje v srednji Ameriki ali pa v Čilu, bi bila s tem ogrožena slovenska suverenost, suverenost malega naroda najlažje ogrozi tuji kapital. S tem svojim popravkom nc mislim reči, da ne moremo npr. nekje kakšen družbeni stroj ali družbeno tovarno prodati, ampak poudarjam, da je treba z družbeno lastnino gospodariti na gospodaren način. Zato ker so tcndcncc, ki tudi v Sloveniji ideološko-dog-matsko poudarjajo, da naj bi z privatizacijo kar likvidirali tudi uspešno družbeno lastnino, ki pa jc v Sloveniji prvikrat prinesla industrializacijo, ki jc pri nas prinesla petkrat večji povprečni dohodek, ki ji pri nas prinesla prvikrat prodor na svetovna tržišča.
Pri točki 15, koder sc govori, da vzgoja in izobraževanje temeljita na znanosti, humanizmu itn. bi iz stare Ustave šc dodal "na bratstvu in enotnosti", ker jc to v Jugoslaviji res ogromen dosežek, ki ga je prinesel socializem. Čc zmagajo buržuazni nacionalisti, to jc pekel in propad. Samo tista "linija", ki jo predstavljajo Svctozar Markovič, Tucovič, Cankar, Kardelj int. glede nacionalnega vprašanja, samo to jc realna "linija" sožitja jugoslovanskih narodov in narodnosti. Zato imajo te besede realen zgodovinski pomen. Nc bi pod "bratstvom" razumel neke idealne odnose in subjekte. Tudi bratje se včasih kregajo, kot vemo, toda živijo v istem prostoru, v isti vasi in v isti vasi je treba urediti stabilne odnose. Mi sc iz tc vasi, ki jo imenujejo Balkan, nc moremo izseliti, to jc realnost.
Pri Zvezi komunistov, to jc točka 16., sc Stranjam z vsemi spremembami, ki odstranjujejo monopolno vodečo vlogo Zvezi komunistov. Poudarjam pa, da jc v dosedanji Ustavi bilo "in jc zato odgovorna", namreč, da jc ZK odgovorna za krepitev demokratične zavesti in samoupravljanja. To pomeni, da tudi ljudstvo lahko kliče Zvezo komunistov na odgovornost. Ker jc ta stavek izpadel, jc to zmanjšanje demokratičnosti in demokratične odgovornosti ZK, nc pa odstranjevanje njenega absolutnega položaja. Zato bi te besede lahko ostale.
In še zadnja sprememba, ki jo predlagam, jc v točki 18., ki sc nanaša na volitve: "v zvezi z volitvami dajajo pobude in opravljajo dejavnosti". Za besedo "dajejo pobude" bi dodal iz dosedanje Ustave: "določajo skupna družbena merila". Namreč, SZDL in vse naše organizacije lc nc morejo pri vsej zaželjeni širini, pri vsej toleranci biti samo tehnični aparati. In skupna merila niso nikakor niti ateizem, niti marksizem, niti internacionalizcm, ampak so skupna družbena merila pred volitvami ugotovljeni skupni interesi vsega slovenskega naroda.
To zadnje pa sc mi zdi tudi važno zaradi razlag, ki jih npr. lahko čitamo v zadnjem Danas. Tu novinar, ki pravi, da je intervjuval tudi znanega slovenskega političnega funkcionarja (jaz jima predlagam, da sc distancirata od tega članka), razlaga stvari takole (in to sc ravno nanaša na odnos volitev, družbenopolitičnih organizacij, novih alternativnih organizacij): da sedanje Predsedstvo SZDL skupaj z alternativnimi skupinami neposredno pripravlja uvajanje "poljskega modela" pri nas, ki bo na naslednjih volitvah žc zmagal, da ustavne spremembe nimajo glavni cilj afirmiranjc naše suverenosti in fcdcracije, da je glavni cilj uvajanje tega "modela" in da jc cilj vse naše
razprave, da uvedemo stranke, kjer bo veljal ta "model". Temu "poljskemu modelu" pa naj bi sc upirali stari partizani, ki so diskulirali s tovarišem Kučanom. Ugotavljam: ta razprava jc bila zelo tovariška in načelna in mislim, da bi bilo vsako politično vodstvo v svetu lahko zadovoljno, če bi imelo kulturno kritiko.
V zvezi s tem bi šc mimogrede omenil, da sem v tem članku tudi jaz omenjen kot del tc skupine. Nisem sc doslej oglašal, ker se mi jc zdelo, daje gnusno govoriti s tistimi, ki splctkarijo. Lc pred slovensko javnostjo bi omenil, da sploh nisem vedel za nastanek pisma tov. Popita in da sem za njega zvedel veliko kasneje kot mnogi "drugače misleči".
Tisti, ki sc sami bavijo z intrigami, pripisujejo intrige tistim, ki se z njimi nc bavijo. Jaz sc v vsem življenju niti z eno spletko nisem bavil. To mimogrede za informacijo javnosti.
Samo šc dve besedi. Taka lažna obveščanja o ustavnih spremembah v Sloveniji zelo Škodijo v Jugoslaviji, prispevajo k tistim 40% občanov v Jugoslaviji, ki menijo, da ni vse najboljše z republiko Slovenijo. Podoba Slovenije jc zato v Jugoslaviji zelo slaba. Taka propagandna stališča ustvarjajo iracionalna nasprotja, ki zmanjšujejo našo vlogo, ki zmanjšujejo našo suverenost.
Tu jc nastal nek mali simpatični "lobby", ki sc mu priključujem. Tov. Plut je predložil "bratstvo in spoštovanje različnosti" in Bibič jc to sprejel. Jaz sc strinjam in se korigiram in sprejemam tako formulacijo. Poudarjam pa, da ta formulacija ni opredelitev fcdcracijc, ampak je opredeljena kot eden od temeljev vzgoje. In taka tja paše. Naslednja stvar - tov. Oman je postavil resnično dilemo glede odnosa med ncodtujljivostjo družbene lastnine in dclništvom. Jaz se povsem strinjam, da tudi glede družbene lastnine uvajamo neke vrednostne papirje ne iz želje, da bi bili v Sloveniji bolestno posebne vrste izvirni, ampak zaradi posebne družbene situacijc in zaradi raznih oblik titularjev družbene lastnine. Zato ti dve stvari nista nujno v nasprotju. Namreč, gre mi za to, da družbena lastnina ostane v svoji prometni vrednosti neokrnjena, lahko pa dobiva zelo različne forme, tudi forme raznih vrednostnih papirjev ipd. Dosti nas jc v Sloveniji, ki živimo zelo skromno in trdo delamo vse od leta 1945. Na račun naših nizkih plač sc jc od leta 1945 do danes akumulirala velika družbena lastnina, velik družbeni kapital, ki jc približno petkrat večji kot v stari Sloveniji ali Jugoslaviji. In ta družbeni kapital jc zbran in z žrtvovanjem kmetov in uradnikov in učiteljev in vseh drugih ljudi. Za sedaj obstojoči družbeni kapital jc lahko drugačen vrednostni papir, da se ne bo recimo delnica mogla kar tako prodajati, npr. za osebno in družbeno potrošnjo, ampak za razvojni fond. Spet drugačna bo delnica za listo, kar bo privatnik novega vložil v podjetje ob tem družbenem kapitalu. Ta delnica se bo pa lahko svobodno prodala, kupovala. Da ne zadržujem. To jc možno rešiti, če sc hoče, če obstoji za to politična volja. Naslednja stvar. Zelo bi podpiral stališče tov. Ravnika glede okrogle mize, ki mislim, da je globoko utemeljeno. Naj se sklicujcjo vse mogoče okrogle mize in pogovori, samo nc morejo sklepati in odločati same in ukazovati skupščini. To bi bila spet nedemokratska delitev monopola oblasti med posameznimi skupinami. Taki razgovori na okrogli mizi so lahko samo material za sklepanje skupščine. Ker pa se omenja okrogla miza včasih v zvezi s sedanjim stanjem na Poljskem, moram reči, da iskreno želim, da Poljska po tej svoji realni poti najde svoje realne rešitve. Vendar bodimo v Sloveniji toliko suvereni, da ugotovimo, da imamo drugačne pogoje kot Poljska. Da je npr. naša družbena lastnina bolj uspešna kot poljska in da je bil ekonomski razvoj drugačen in uspešnejši in da
nismo imeli lakega hudega stalinizma ipd. Torej bodimo suvereni tudi v iskanju prihodnje lastne poti.
Socialistični zvezi predlagam, da na čisto demokratičen način, v obliki resnih seminarjev, koder bodo združeni novinarji in del recimo znanstvenikov, čimprej razpravimo oceno našega dosedanjega razvoja in svetovnega socializma. V Sloveniji prihajamo v popolnoma originalno situacijo v tem smislu, da jc cela vrsta glasil in sredstev informiranja formalno na strani socialistične zveze, da pa dejansko z nekaterimi svojimi novinarji in komentatorji delajo največji antimarke-ting socializmu, napadajo socializcm kot izvirni greh, ker ne poznajo zgodovinskih dejstev. Ne sklicujem se na niti eno ideološko formulo. Samo zgodovinska dejstva o Sloveniji, Jugoslaviji in o svetu v 20. stoletju naj bodo odločilna za našo propagando in politični marketing.
Omenjam takole tezo našega socialističnega antimarketinga: "Partija" jc pripeljala Jugoslavijo v krizo. Iz tega sc potem lahko vsi mogoči smrtni grehi socializma izvedejo. Res je, da smo dosegli določen nivo v industrializaciji in da jc to v prcccjšnji meri razvojna kriza, ker jc treba preiti na novo raven. Nadalje, da ni samo partija pripeljala, ampak jc veliko večja koalicija razrednih sil pripeljala v krizo. To so birokratski deli raznih aparatov (tudi tistih, ki niso bili "komunistični"), birokratski deli intcligcncc, deli ročnih dclavccv, ki so slabo delali. Cela ta koalicija jc bila izraz slabe ekonomske politike in čc tega nc razjasnimo, nc bomo osvestili ljudi, kako ven iz krize.
Ali pa teza, da so svinčena leta in nesvoboda bile edina značilnost vsega dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji po letu 1945. Pri nas jc bilo res dosti birokratizma. Vendar slovenski narod, slovenski ljudje nikoli pred letom 41 niso imeli toliko ekonomske, miselne in druge svobode kot zdaj. In čc teh stvari nc razčistimo in čc naša propaganda nc bo o tej resnici razpravljala, lahko na volitvah zgubimo zaradi napak naše propagande večji procent glasov kot je normalno. V ekonomski krizi bi vsako vladajoče gibanje izgubilo 20 % glasov, ampak mi lahko izgubimo z našo antipropagando recimo 40 ali 50% glasov. Zato jc to res življenjsko vprašanje.
Želim na koncu izjaviti, kot sem rekel v začetku, da so sedanje slovenske ustavne spremembe s svojimi osnovnimi usmerjenostmi in v veliki večini formulacij napredne. Glede temeljnih načel pa sem dal nekaj konkretnih predlogov in konkrctnnih pripomb, ki mislim, da so vsebinske. In to jc bil prvi razlog, da sc bom kljub oceni, da jc osnovna smer sprememb ustave napredna, glede teh amandmajev vzdržal.
Naslednja točka, zaradi katere bi se vzdržal: v sklepu, ki smo ga slišali, ni prav noben^ točke o temu, kako bi Socialistična zveza in njene organizacijo morale na demokratičen idejni in argumentiran način spremeniti dosedanjo povsem neresnično propagando, da spremembe ustave pomenijo "zlom socializma", "polomijo Jugoslavije"" in podobno. To bi moralo biti in to bo zelo važno za razlago ustave in za volitve. Zaradi teh dveh točk sc vzdržim. Hvala.
Jože Smole
Hvala. Ugotavljamo, da seje tov. Vojan Rus vzdržal od sprejema teh stališč.
Miran Potrč
Najprej samo en stavek v zvezi z razpravo tov. Rusa. O socializmu in samoupravljanju je v temeljnih načelih šc toliko govora, da najbrž ugotovitev, da ga mi odpisujemo, sploh ni točna.
Glede volitev pa samo naslednje: vaša odločitev v Predsedstvu jc vaša in jaz nimam pravice glasovati. Vendar opozarjam, čc bo ustava vse pustila nerazrešeno, potem seveda uslava na tej točki ni postavila načel, kakšen naj bi volilni sitem bil. To bo za mene bistvena pomanjkljivost ustave, kako ga postaviti, sem pa prej povedal in ne bi ponavljal. Tako, kot je Mile predlagal, to pomeni vse prepustiti zakonodaji. Bojim se, da jc to nekaj, kar je težko sprejeti.
Vojan Rus
Od začetka sem dokazoval, kako so socialistični temelji v ustavi z amandmaji še bolj učvrščeni in bolj realni. To jc bila moja teza. Vendar trdim nekaj drugega: da so zgrešene razlage in da na razlage tov. Peršaka, objavljene 19. 9. 1989 v Delu, ni dal noben iz ustavne komisije odgovora. On izrccno trdi, da so sprejeti drugačni osnovni temelji, ki so nasprotni dosedanjim. Nič hudega, da to piše, toda to ni res. To jc zdaj žc del Dela, ki je pa del SZDL. Da nc govorim, kako razlagajo podobne stvari razni tovariši Slivniki, ki smatrajo, da jc Dravsko polje umazano zaradi tega, ker je marksizem leninizem deloval na Dravsko polje in podobne neumnosti. Za to propagando gre. Hočem reči, temeljita sprememba jc potrebna v naši marketinških propagandnih sredstvih samo v smislu resnicc. Samo navajanje resničnih dejstev bo osvobajalo naš narod.
NO VIS TA TUT SOCIALIS TIČNE ZVEZE'
Strinjam sc z osnovno intcnco, da imamo kratek, zgoščen, sodoben statut. Zdi se mi pa, da jc vendarle treba razpravljati o nekaterih vsebinskih zadevah.
V statutu in v političnem življenju jc treba šc bolj izraziti širino Socialistične zveze Slovenije. Socialistična zveza seje do pred nekaj mcscci bogatila kol kot vse bolj široka, razvejana, moderna organizacija. Sedaj pa sc pojavljajo tudi težnje k njeni ožitvi. Javnosti jc znano, da sc sedaj soočata dve tezi: ena, da se Socialistična zveza zoži na običajno povprečno stranko in druga teza, da Socialistična zveza ostane široka organizacija, ki jc posebna politična organizacija, poseben subjekt, ki pa jc obenem tudi zveza individualnih in kolektivnih članov. Stare običajne politične stranke so bile v glavnem samo seštevek volilnega aparata in poslanske frakcijc. Tc stranke so prevladovale do konca 19. stoletja in na začetku 20. stoletja. Moderne, nove oblike političnega organiziranja pa sc pojavijo v drugi četrtini in drugi polovici 20. stoletja. To so formalno šc vedno stranke, vendar širijo to strankarsko ozkost npr. s pojavom ljudskih front v Franciji in Španiji, s pojavom neštetih osvobodilnih gibanj kot je indijski
»
Razprava na 35. seji Predsedstva RK SZDL dne 30. 1. 1990.
kongres in desetine drugih, s političnim delovanjem nadstrankarskih gibanj kot so sindikati. Znana jc institucionalna zveza številnih socialdemokratskih strank s sindikati. Kot nove modeme politične oblike se pojavljajo nestrankarska, mirovna, ekološka, ženska, poklicna, mladinska, študentska in stanovska gibanja.
Socialistična zveza bo torej s širokim združevanjem različnih samostojnih subjektov moderna organizacija. Žc OF jc bila izrazita nova politična kvaliteta s svojim 18 organizacijami v Plcnumu, od katerih so bile lc zelo redke politične stranke. Moram reči, da sem skoraj 20 let proučeval poklicno sodobne moderne politične organizacije in da ta trditev o posebni kvaliteti Socialistične zveze ni prav nič ideološka, ampak strogo bazira na objektivnih primerjavah skoraj vseh političnih strank v 20. stoletju. Spreminjanje Socialistične zveze v ozko povprečno stranko jc rezanje v nekem živem organizmu in sekanje njegovih bogatih in življenja sposobnih vej. Popolnoma sc strinjam, da nc glede na naziv "komunistično" ali "socialistično" ostro odvržemo in zavržemo vse, kar je trohndo. Vse, kar jc živo, pa zadržimo in da pri tem nc podlegajmo tistemu siromašnemu labilnemu čustvovanju, ki zaradi opravičenega zloma stalinizma in brežnjevizma v vzhodni Evropi zamenjuje naše znamo različne situacije s tem zlomom trohnobc.
Pri nas jc treba zavreči vsakršno podrejenost SZDL partiji. SZDL jc imela toliko svojega lastnega življenja, da jc nemogoče izenačevati to organizacijo z nekimi trhlimi razpadlimi strukturami v Vzhodni Evropi. Elementi strankarstva v SZDL so opravičeni, npr. samostojno članstvo, samostojen program, samostojni kandidati, vse tisto, kar jo dela nek subjekt. Toda niti od daleč zaradi teh znanih rutinskih elementov nc moremo čisto preprosto zavreči tisto bogato vsebino socialistične zveze, ki jc organsko nastajala in se širila. Ne gre samo za teoretične zadeve. Zožcvanjc socialistične zveze na ozko stranko bi imelo zelo negativne politične poslcdicc, tako neposredno na volitvah kot tudi srednjeročno in dolgoročno. Zato sc res nahajamo pred zgodovinsko odločitvijo. Zožcvanjc socialistične zveze bi imelo lahko negativne učinke žc na teh splošnih volitvah, ker bi zožilo našo volilno bazo in volilno delovanje. Srednjeročno in dolgoročno bi zožcvanjc SZDL vneslo šc več politične in družbene nestabilnosti v slovenski prostor.
SZDL kot širša organizacija lahko tudi brez posebnih ustavnih privilegijev najbolj deluje v smeri modernega družbenega konsenza, ki je značilen za vse razvite dežele v drugi polovici 20. stoletja in na katerega sc pogosto pozablja, ker se gleda samo 19. stoletje. Ta konsenz omogoča razvitim deželam stabilen gospodarski in socialni razvoj. Nc zahtevam, da bi SZDL imela monopol na ta konsenz. Toda žc pogled na sedanjo veliko drobitev političnega prostora v Sloveniji pokaže, da bo SZDL kot širša organizacija delovala stabilizacijsko v smeri konsenza, da bi šc nadaljnja drobitev SZDL prispevala k šc večji nestabilnosti prostora.
Prehajam k nekaj amandmajem, ki naj šc bolj poudarijo in izoblikujejo moderno širino Socialistične zveze.
Prva dva amandmaja bi sledila v uvodu in bi bila formulirana pred tistim tekstom v sredini, ki piše: "opredeljujemo sc za".
Prvi tak amandma bi predvsem težil k socialno-slojcvni širini SZDL: "Kot povsem enakopravne združuje SZDL člane iz vseh družbenih struktur in slojev, delavce vseh profesij, strokovnjake in poslovodne dclavcc, kmete, obrtnike in podjetnike, mlade, žene in upokojcncc in pripadnike vseh narodov in narodnosti". Seveda sc lahko doda šc
kakšna skupina. Obrazložil bi z naslednjimi praktičnimi in dolgoročnimi stališči. Dejstvo je, da v sedanjem predvolilnem čisto strankarskem delovanju organizacije, ki so nastajale v krilu SZDL, izstopajo in prehajajo na drugo stran in zdi sc, kot da s tem izstopajo iz SZDL ccli sloji, oz. da naj bi sc nekako SZDL njih odrekala. Nc gre zato, da bi sc sedaj morali prepirati npr. s kmečko zvezo ali kaj podobnega, ampak moramo v taki situaciji posebej v volilnem proglasu in nastopanju in tudi seveda v statutu izraziti intcnco, da mi delujemo in med kmeti in tudi med bodočimi privatnimi podjetniki in med direktorji in obrtniki itd. Tu nc gre za kakšen predvolilni golaž, ampak za organski razvoj SZDL od nastanka Osvobodilne fronte do razvoja SZDL danes; gre za dolgoročno perspektivo neke stabilne konsenzualnc organizacije.
Drugi amandma, ki bi sledil takoj temu, bi povsem kazal na ideološko širino SZDL. Ta amandma bi trdil: "SZDL združuje kot povsem enakopravne člane tudi tiste poštene in napredne ljudi različnih svetovnih in družbenih nazorov,ki sc nc opredeljujejo izrecno kot socialisti, ki pa sprejemajo temeljna načela humanizma, morale in patriotizma".
Mislim, da je stvar v naslednjem, kar nam jc pokazala žc Osvobodilna fronta. Obstoji veliko ljudi, ki niso prav nobeni nasprotniki socializma, ki objektivno delujejo v njegovi smeri, ki pa sploh nc razmišljajo običajno o kategorijah (žc zato, ker so pošteni in vestni) "socializem", "kapitalizem", ker vedo, da to zahteva tcmcljijto raziskovanje. Oni sc nc opredeljujejo v tem smislu, so pa pošteni, so domoljubni, so humanisti in to lahko izvira bodisi iz krščanstva ali iz neke druge religije, iz neke druge filozofije in se sami ne opredeljujejo kot "socialisti". Čc bi v takem številu ljudi, ki jc verjetno preccjšnjc v vseh deželah, napravili anketo, in čc bi izrecno vprašali, ali sc opredeljujejo kot "socialisti" ali kot "kapitalisti", bi večina bila verjetno nevtralna do teh terminov. So pa ti pošteni ljudje tudi naši in z nami enaki in moramo tudi tako stvar izraziti v našem statutu.
Tretji amandma bi izhajal iz teh obeh, sc pa nanaša na naziv naše organizacije. Moram iskreno reči, jaz nisem za naziv "Zveza socialistov" ravno zaradi potrebne širine. Čc mi vprašamo vsakega, čc bo šel v našo stranko, ali sc opredeliš za "socialista", bo marsikdo pomišljal. Čc pa rečemo: ali greš v našo stranko, nc glede, ali si socialist ali ne, si pa pošten itd., bo to število upravičenih enakopravnih članov večje. Zato sc mi zdi to opredeljevanje "Zveza socialistov" malo preozko. Jaz bi prej rekel ali "Socialistično-domovinska zveza" ali pa "Socialistična zveza". Zato predlagam, da sc eden od teh dveh terminov sprejme in potem v cclcm statutu izvede.
Četrti amandma pa bi bil, zopet z namero širine, organizacijski in ta amandma ima tudi čisto konkretno intcnco. Namreč gre za to, da je socialistična zveza opravičeno razvila cclo vrsto dejavnosti in oblik, sc povezovala z raznimi društvi, interesnimi dejavnostmi. Ne zaradi teh volitev, ampak tudi zaradi resnične dosedanje in bodoče vloge mi tudi organizacijsko ostanemo usmerjeni v vse tc smeri, tudi npr. med kmete. Nobeden nc more imeti monopola na cn sam sloj. Mi sc ne bomo prepirali glede tega s kmečko zvezo, ampak bomo imeli verjetno organizacijske oblike, ki se bodo nanašale na kmete, na obrtnike, na podjetnike, na poslovodne dclavcc ipd. Zato bi ta četrti amandma predlagal v tistem členu 9 za 1. stavkom, ki govori o organiziranosti zveze. Ta amandma bi sc glasil: "SZDL si prizadeva, da z raznoliko in prožno organiziranostjo deluje na vseh področjih in v vseh družbenih zadevah, ki prizadevajo življenjske interese katerekoli družbene skupine ali sloja". To pomeni, da nc opredeljujemo, katere forme in kako, ampak da na ta način izrazimo namen delovanja na vseh teh področjih organiziranja.
Imam samo šc dve pripombi. Nc bi sc mogel povsem strinjali in mislim, da nista niti teoretično niti zgodovinsko upravičena nekakšna dva ideala v uvodu statuta. Jaz se zaradi njih ne bom prepiral, želim tudi s tem dali svoj oboi teoretični in idejni strpnosti. Lahko pa opozorim na njih. Namreč gre za to, da sc proglašata nekakšna nova popolna ideala. Kot smo včasih proglašali ideale: integralno samoupravljanje, dogovorna ekonomija, celovito planiranje, tako sc sedaj kot nekakšna taka ideala proglašata "sodobna inovativna družba" in "politični pluralizem večstrankarskega tipa". To so izrečni izrazi v tekstu. Omenil bi samo to: naj vzamem npr. kot primer tako sodobno organizacijo, ki je raztrgala vse ideološke dogmatizme, kolje Socialdemokratska stranka Nemčije, ki jc sedaj sprejela svoj program in ki izhaja iz resničnih zgodovinsih dejstev in velikih izkušenj in ki jc program pripravljala pet let. Ta socialdemokratska stranka Nemčije šc od daleč nima nobenih iluzij, da v Nemčiji, koder jc prcccj socialne države in visoka gospodarska razvitost, obstoji neka idcalno-harmonična inovativna družba. Ona zelo izrazito govori, da tudi ob najvišji tehnologiji in tehniki naslajajo razredne razlike, lahko nastajajo odtujitve, da obstojijo clcmcnii razrednosti, monopolov itd. tudi v tej zahodnoevropski družbi. To je seveda v nasprotju s tezo o sodobnih idealnih inovativnih družbah. Razlike med kapitalizmom in socializmom niso ideološke, ampak so že zmeraj dejanske, čeprav sc seveda res obe tcndenci objektivno mešata v obliki profita in socialne države. Drugo jc proglašanjc (namesto starih) zopet nekakšnega generalnega ideala: politični pluralizem večstrankarskega lipa. Moram zopet reči: 20 let sem proučeval sodobno svetovno gospodarstvo in politične težnje in z vso znanstveno objektivnostjo, brez ideologije, lahko rečem, da jc skoraj smešno trdili, da je lahko večstrankarstvo idealna popolna demokracija. Tudi v najbolj razvitih deželah, koder jc to strankarstvo razvito in ima neko kulturo, predstavlja samo določeno obliko kompromisa med elitami, ki šc vedno vladajo, in med širokimi množicami. Ta kompromis ni slab, ampak o polni demokraciji v pravem smislu lc besede (ki pomeni odločanje velike večine naroda o najbolj bistvenih ekonomskih in podobnih zadevah) šc ni govora. Gre za neke kompromise z masami. O velikih gospodarskih in podobnih zadevah pa odločajo še vedno ozke elite, ki so sedaj res bolj prosvctljcnc kot včasih, ampak so šc zmeraj elite oblasti. Kot sem rekel, zaradi tolcrancc nc bom dajal kakšnih nasprotnih predlogov in sem lahko član tc organizacije, tudi čc ta dva izraza ostaneta.
centralnem komiteju zk slovenije
V	prilogi pošiljam teze PRENOVA ZVEZE KOMUNISTOV - MODERNA LEVICA ZA HUMANI SOCIALIZEM 21. STOLETJA.
Statut ZKJ pravi v členu 21: "Pravica člana ZK jc ...da sproži in predlaga vprašanja, ki naj bi jih obravnavali v njih (v organih in forumih, V.R.)" in "član ima pravico obračati sc na vse forume in organe zveze komunistov in dobivali od njih odgovor".
V	skladu s temi določili statuta ZKJ predlagam, da moje teze skupaj z podobnimi materiali o prenovi ZK obravnava prvi naslednji plenum CK ZK Slovenije, ki bo posvečen začetku razprave o prenovi ZK in da sc zato tudi tc teze dostavijo vsem članom CK ZK Slovenije pred tem plcnumom ZK Slovenije.
Prenova ZK jc zanjo in za našo družbo tako usoden in zapleten proces, da bo gotovo koristno - po pravilu: več glav več ve - da povedo vsi člani ZK tisto, kar zmorejo o tem
in da sc tako omogoči čim bolj bogato razpravo. Odločil sem se, da dam svoj prispevek v obliki cclovitih tez, ker sem sc z družbenimi področji, ki se združujejo v kompleksu prenove, bavil več dcscUctij, šc posebej pa ker sem neposredna vprašanja prenove intenzivno preučeval v zadnjih osmih letih.
S svojim prispevkom pa sem, upam, tudi na liniji republiške in zvezne konference ZK v letu 1988, zlasti pa priporočila, da naj sc "članstvo neposredno udeležuje graditve politike ZK", da naj "organi ZK uresničujejo svojo statutarno obvezo, da obravnavajo zahteve, kritike in predloge članstva in organizacij." (Brošura o Konfcrcnci ZKJ v letu 1988, str. 45,46).
Ker bo prvi naslednji plenum CK ZKS verjetno lc otvoritev splošne partijske razprave o prenovi ZK (ki bo zaključena šele s 14. zveznim kongresom), jc tisti odgovor CK ZK Slovenije, ki ga lahko pričakujejo avtorji tez o prenovi, lc začetna razprava o teh materialih. Želel bi prisostvovati razpravi naslednjega plcnuma CK ZK Slovenije v tisti točki dnevnega reda, ki sc bo nanašala na prenovo ZK, ker bom tako neposredno lahko slišal celotni odgovor na vse začetne materiale in ker bom tako lahko dal kakšna pojasnila o svojih tezah.
S tovariškimi pozdravi
8. III. 89	Vojan Rus, 61 (XX) Ljubljana, Porcntova 1
PREDSEDSTVU CK ZK SLO VENI JE
Predsedstvu CK ZK Slovenije sc obračam,ker se v razpravi o prenovi ZK nc uresničujejo dovolj proklamirani principi: pluralizem in demokratičnost v sami ZK, enakopravnost različnih projektov in različnih mnenj v sami ZK, spoštovanje statuta ZK, možnost iniciative članov ZK.
V ZK Slovenije ni prišlo do resne razprave o različnih pogledih na prenovo ZK. En del funkcionarjev nastopa kot da glede prenove ZK obstoji cn sam plebiscitarno sprejet princip in konccpt (delovna skupina).
Dejstvo pa jc, da so žc izoblikovani zelo različni pogledi na prenovo ZK.
S strani posameznih najbolj uglednih in najbolj izkušenih članov ZK so bile npr. na Komisiji za idejno in teoretično delo pri CK ZKS jasno opredeljene fundamentalne kritike prenove ZK, ki ga jc izdelala delovna skupina. Te kritike pa niso bile (kolikor vem) niti objavljene niti obravnavane v forumih in organizacijah ZK Slovenije. Osebno sem na podlagi pravic članov ZK določenih s statutom ZKJ (28. člen) že pred več meseci poslal CK ZK Slovenije cclovit projekt prenove ZK, z vsemi vidiki tc prenove in z zahtevo, da sc v skladu z določili statuta tudi ta projekt obravnava na seji CK ZK Slovenije. Tudi ustno so mi v uradnih kontaktih nekateri pristojni funkcionarji CK ZK Slovenije zagotovili, da jc moj koncept prenove ZK take narave, da ga mora plenum CK ZK Slovenije vsekakor obravnavati na svoji seji.
Vendar vse do danes nisem dobil nobenega odgovora organov CK ZK Slovenije na predlog, da se tudi ta konccpt prenove ZK obravnava na seji CK ZK Slovenije.
Zaradi tega protestiram, predvsem pa odločno vztrajam, da plenarna seja CK ZK Slovenije čimprej razpravlja o mojem projektu prenove ZK in da predsedstvo CK ZK Slovenije na prvi naslednji seji določi datum in način uvrstitve tega materiala na
naslednjo sejo CK ZK Slovenije (ni potrebno, da bi bil ta material glavna točka seje CK ZK Slovenije, lahko jc za kakšno drugo točko dnevnega reda).
Mojc odločno vztrajanje, da se razpravlja tudi o mojem projektu prenove ZK na seji CK ZKS, jc utemeljena v tem: prenova ZK jc trenutno najvažnejše vprašanje ZK in družbe, strogo monistično uveljavljanje enega samega projekta ne more spodbuditi in združiti vse tvorne moči Slovenije, ampak jih v tem kriznem trenutku zožuje.
Zgrešena bi bila ocena, da je zaradi krize in nevarnosti centralizma nepotreben dialog o različnih pogledih na prenovo ZK in da jc žc kar od začetka potrebna "enotnost", ki žc v naprej proglasi, brez vsake resne razprave, en sam pogled. Enotnost v Sloveniji je treba doseči z dialoškim združevanjem vseh naprednih sil. Vsaka druga "enotnost" bo zelo šibka v spopadu s centralizmom in drugimi nazadnjaškimi težnjami v Sloveniji in Jugoslaviji. Glede tega daje politično življenje take resne opomine, da mi jih ni treba tu naštevati.
Odločno vztrajam, da CK ZK Slovenije razpravlja o mojem projektu prenove ZK, ker ta projekt ni moja osebna stvar, šc manj osebna domislica. V tem projektu je izražena ena od naših družbenih teženj, dokazi pa so:
1.	Nekateri najbolj izkušeni člani ZK, ki imajo velik delež v graditvi socialistične Slovenije, so mi v direktnem razgovoru zelo pozitivno ocenili moj projekt prenove ZK.
2.	Ta projekt jc utemeljen v večletni raziskavi, v kateri sla sodelovala še dva mlajša strokovnjaka (dr. Jože Šlcr in dr. Vclko S.Rus). Raziskava jc temeljito, empirično obravnavala vlogo in prenovo ZK v okviru naših družbenoekonomskih in socialnih pogojev, zlasti glede posebnosti naše gospodarske krize in izhodov iz nje in glede na sodobni svetovni tehnološki, socialni in ekonomskih razvoj. Nobena študija glede prenove ZK ni bila niti v Sloveniji niti v Jugoslaviji izdelana s takim temeljitim metodološkim pristopom. Prenovi ZK jc nujno pristopili na tak temeljit način.
Študijski materiali, ki jih je izdelala omenjena trojica, so obsegali okrot 700 strani, kratek izvleček iz njih pa je objavljen v knjigi slovenskega Komunista Morala, raz.rcdnost in vloga ZK. Tc študije so bile predmet več posebnih razprav, ki so sc jih udeležili tovariši Kraigher, Majcr, Marine, Ciril Ribičič, Šctinc, Bogdan Kavčič, Knez in drugi. Razprave o omenjeni knjigi, ki jo jc organiziral Komunist, pa so se udeležili tovariši Polič, Hafner, Sonja Lokar, Fabjančič, Podmcnik in drugi. V vseh teh razpravah so bile naše teze o vseh aspeklih prenove in njihovih okvirjih (ekonomski, družbenoekonomski, socialni, moralno-vrcdnostni in idejni) occnjcnc zelo pozitivno.
To vse pa seveda dokazuje, da moj konccpt prenove, glede katerega v skladu s členom 28 statuta ponovno predlagam razpravo v CK ZK Slovenije, nikakor ni kakšen izoliran domislck, ampak ima širšo druf.bcno utemeljenost. Seveda, za nobeno posamično formulacijo in detajle v mojem projektu prenove nc odgovarjajo omenjeni tovariši in tovarišicc, ampak lc jaz . Vendar bi bilo težko zanikati, da moj konccpt prenove razvija žive vrednote slovenske in jugoslovanske revolucije, v današnjih novih, modernih pogojih: gre torej za dovolj razdelan konccpt moderne slovenske in jugoslovanske levico, ki jc pozitivno occnjcn med najbolj kompetentnimi, najbolj izkušenimi člani ZK. Noben konccpt objavljc v Jugoslaviji ni obdelal prenove ZK tako vsestransko: nc glede na možne različne koncepcije, jc kaj lahko preveriti, katere teme je zajel en ali drugi konccpt. Zalo moj konccpt zasluži enakopravno razpravo v CK ZKS.
Moj predlog, da naj CK ZK Slovenije čimprcjc razpravlja o tem projektu prenove, nikakor nima za cilj, da bi na seji CK ZK Slovenije vodil boj na življenje in smrt za
zmago enega in za pora/, drugega konccpta. Nc zahtevam, da sc glasuje (ker bi bilo to neumestno) za ta ali za drugi konccpt niti za posamične formulacije v njih.
Razpraviti pa moramo takoj (s tem smo žc v zamudi), kaj je temeljni namen konccpta prenove (nekateri objavljeni koncepti znamo zaostajajo za dosežki zadnje zvezne in slovenske konfcrcncc), katere vidike obnove mora ta konccpt obseči, kako bomo prišli v Sloveniji do sinteze med raznimi koncepti prenove ZK in kako jih bomo predstavili članstvu in vsej javnosti.
Med temi vidiki razprave o prenovi ZK, ki so najnujneši in cclo žc v veliki zamudi, bi posebej poudaril sintezo različnih projektov, ki so žc pred nami, šc več: sintezo različnih struj v ZK Slovenije. Glede tc sinteze, ki jc glavni preizkus politične zrelosti moderne politične organizacijo, v ZK Slovenije nismo napredovali. V delu ZK jc več monizma kot pluralizma in skozi pluralizem vzpostavljene enotnosti.
Usodni pomen sinteze različnih stališč jc prisoten v utemeljeni zahtevi ZK Slovenije, da naj bosta tak dialog in sinteza prisotna v ZK Jugoslavije. Zelo težko pa bomo zahtevali lak pluralizem in dialog v ZK Jugoslavije, če ga nc bomo uresničili tudi v sami ZK Slovenije, čc bo v ZK Slovenije ostal monizem. Dialoško in pluralistično vodenje in sinteza pa bosta v Sloveniji povezala vse strujc, ki izražajo sestav vsega članstva ZK in šele s tako sintezo bodo mobilizirane vse moči ZK Slovenije. Prav ob različnih konccptih prenove ZK jc sijajna prilika, da ZK Slovenije stopi na višji nivo pluralističnega in sintetičnega sodelovanja. Vzpostavljanje enotnosti sodobne politične organizacijo skozi dialog njenih struj in vsega sestava pa ni kakšen daljni ideal, ampak je v sodobnem svetu žc uresničeno.
Kot vzor kulture pluralizma struj in zato maksimalnega razvoja svojih moči naj navedem samo KP Italije, od katere sc tega lahko učimo. KP Italije jc prav zaradi tega tako uspešna žc 45 let v svojem razvitem okolju, čeprav v njemu nima tako ugodnih pogojev kot ZK v našem družbenem in zgodovinskem okolju.
Pa tudi v ZK Slovenije smo žc dosegli višjo raven pluralizma in notranje demokratičnosti kot jo imamo sedaj v neopravljeni razpravi o raznih konccptih prenove ZK Slovenije in ZK Jugoslavije. Na prvi plenarni seji šestega kongresa ZK Slovenije leta 1968 sem predložil takoj na začetku plcnuma kongresa, da sc ustanovi posebna komisija za razpravo o načrtu statuta ZK. To sugestijo jc takrat plenarna seja kongresa slovenske ZK brez težav sprejela, zanjo so bili tovariši in tovarišicc vseh generacij. Na komisiji so v živi, vendar tovariški razpravi prišla do izraza različna mnenja in v mnogočem je dosežen sporazum. Tc ravni pluralizma in demokratičnosti v sedanjih obravnavah različnih projektov o prenovi ZK šc nismo dosegli, čeprav jc bilo izkustvo iz leta 1968 samo pozitivno.
Ni pa nobenega razloga, da si nc bi sedaj v ZK Slovenije prizadevali, da dosežemo raven pluralizma pred 23. Icli. Ta pluralizem in to demokratičnost lahko sedaj v ZK Slovenije organiziramo šc bolj racionalno, ni nam treba čakati naslednjega kongresa. O različnih projektih prenove ZK, ki so žc znani, organizirajmo predhodno razpravo čimprcjc v CK ZKS in v žc osnovani komisiji za pripravo resolucije o prihodnjih nalogah, ki bo predložena jesenskemu kongresu slovenske ZK (v komisiji za programske projekte naslednjega kongresa, ki jo vidi lov. Ciril Ribičič). Čc bomo pravočasno razpravili v CK ZKS in v tej komisiji različne projekte prenove ZK, bomo pred kongresom razčistili večino ali vse razlike in sc približali skupni rešitvi.
Kot primer možne sinteze med različnimi projekti prenove slovenske ZK naj omenim samo dva vidika, ki sta v njih prisotna, ki sc ju da združiti in ki ju je treba združiti: za to pa sc jc treba pogovarjati takoj, pred kongresom slovenske ZK. Eno je utemeljena težnja enega projekta, da ZK predstavimo na privlačen način najširši javnosti, vsem volilccm in nečlanom, ki bi lahko postali člani ZK: druga pa jc tudi utemeljena težnja v drugem projektu, da se člani ZK in aktivisti temeljilo dogovorimo o listih slojevnih, moralnih ipd. vidikih prenove ZK, ki jo bodo napravili učinkovito od znotraj navzven, ki bodo z jasno usmerjenostjo razvoja ZK izvlekli aktiviste iz apatijc in dczoricntacije.
Ta dva vidika prenove ZK nista v nobenem nezdružljivem nasprotju, sklad med njima pa lahko dosežemo samo v razpravi v organih ZK in zlasti v CK ZKS.
Z kompetentnim tovarišem iz predsedstva CK ZKS sva že pred dalj časa ugotovila: nujno jc, da v komisiji za programski projekt (v komisiji za resolucijo) prihodnjega kongresa ZKS sodelujejo trije tovariši, ki so v zadnjih letih najbolj temeljito delali na vseh vidikih prenove ZK. Omenil sem žc projekt, v katerem smo vse vidike prenove ZK obdelali v kontekstu jugoslovanskega gospodarskega razvoja in krize, preboja iz nje v DPES, razredno slojevna struktura Jugoslavije nastala v teh pogojih, ki deluje na članstvo ZK in vpliva na idejna in moralna gibanja v ZK.
Brez teh znanj in povezav ni možno resno in temeljito pisati predloga resolucije za naslednji kongres slovenske ZK niti resno obravnavati prenovo ZK.
Zato šc enkrat uradno predlagam - in upam, da bo to uresničeno - da predsedstvo CK ZK Slovenije vključi v komisijo za predlog resolucije naslednjega kongresa ZK Slovenije (komisije za programski projekt) tudi dva člana mojega projekta o prenove: Vclka S.Rusa (roj. 1955) in podpisanega.
Samo tako bo uresničen pluralistični in vsestranski sestav komisije za resolucijo, saj ona nc more izpustiti tiste, ki so na vprašanjih razvoja ZK delali najbolj temeljito.
Predlagam, da so na temelju 28. člena statuta ZKJ to pismo dostavi vsem članom CK ZK Slovenije.
S tovariškimi pozdravi
12.7.89 VojanRus
ODPR TO PISMO PREDSEDSTVU C K ZK SL O VENI JE *
Pozitivne so napovedi tovariša Kučana na seji CK ZKS 8. septembra 89, da bo sinteza različnih stališč postala stalna oblika delovanja ZK Slovenije.
Zadnji plenum CK ZK Hrvatske in 17. plenum CK ZKJ pred letom dni sta tako sintezo žc uresničila, KP Italija pa jo uresničuje žc nekaj desetletij. Ni pa še nobenih konkretnih dokazov, da bi pluralizem različnih stališč in njihova demokratična sinteza začela stalno delovati v ZK Slovenije. O tem sem javno žc govoril. Sedaj pa bi sc zadržal lc pri verjetnih slabih medčloveških odnosih in zgrešenih stališčih nekaterih političnih profesionalcev v Sloveniji. Oni so svoj "vrh" dosegli v članku Jasne Babič v zelo razširjeni reviji Danas (19.9. 1989).
»
Rcdigiran tekst
Ker sc jc pri nas novi politični monizem že precej učvrstil, ga nc more na mah odpraviti cn sam dobronameren človek in funkcionar, ampak so za to potrebni napori nas vseh. Prav zato pošiljamo odprto pismo predsedstvu CK ZK Slovenije.
Pisma nisem napisal, da bi zabaval sebe in publiko, ampak iz družbene potrebe. Preden sem napisal to odprlo pismo predsedstvu CK ZK Slovenije, sem več desetletij, posebno pa v zadnjih letih poskušal na tovariški način prispevati, da sc ti slabi odnosi v delu slovenske politike zboljšajo na kulturen in demokratičen način. Ko jc odgovorni novinar slovenskega Komunista nedavno počez in povprek sramotil borcc, sem javno zahteval, da sc opraviči, obenem pa sem prosil funkcionarja SZDL, da glede tega posreduje pri predsedstvu CK ZK Slovenije. Ko so me nekateri mladi politiki grobo napadli v RK SZDL in mi poskušali preprečiti vsako razpravljanje, sem prosil funkcionarje SZDL naj jih vzgojno prepričajo, da sc mi opravičijo vsaj osebno (čeprav bi bilo normalno, da sc javno). Ko sem bil oblatcn s strani odgovornega funkcionarja ZK na najbolj udarni emisiji TV, sem predlagal organom CK ZKS, da ta funkcionar sam popravi svojo napako. Čeprav mi jc bilo predloženo, da se obrnem na Komisijo za prošnje in pritožbe pri CK ZKS glede srednjih in mlajših funkcionarjev, ki mi onemogočajo znanstveno in pedagoško delo, sem sc od tega vzdržal, da (zaradi posebne "narave" teh osebnosti) nc bi prišlo še do težjih prepirov med člani ZK.
Upam, da sem doslej dovolj potrpežljivo poskušal, da pojave slabih odnosov v ZK in v politiki prerastemo na kulturen način in da ohranimo enotnost ZK na osnovnih moralnih in družbenih načelih, ob vseh možnih razlikah glede ožjih zadev.
Ker so bili vsi ti moji dolgotrajni napori za zboljšanje odnosov zaman, se moram sedaj obrniti na vas z odprtim pismom.
Slabi medčloveški odnosi v politiki so izraz neodgovornosti in zato nujno pripeljejo do resnih političnih napak. Najbolj svež primer jc omenjeni članek Jasne Babič. Utemeljeno jc predpostaviti, da jc pri njegovem kuhanju sodeloval kdo iz Slovenije. Nujno jc ugotovili, kakšen jc delež posameznkov iz Slovenije pri rojevanju tega članka. Nekaj značilnih detaljev dokazuje, da si Babičcva ni vsega izmislila sama. Vprašanje pa je, koliko jc bila točna v povzemanju informacij iz različnih virov ali navaja vse vire (Babičcva trdi, da jc informacije iz Slovenije dobila od Gregorja Golobiča, Sonje Lokar in šc koga), ali jc kaj sama dodala ali napak razumela.
Ta članek jc največja žalitev, ki jc bila doslej objavljena na račun Slovenije in slovenske politike v jugoslovanskem tisku in še znižuje ugled SR Slovenije v Jugoslaviji. Tudi na to moramo biti pozorni, saj nekatere raziskave javnega mnenja kažejo, da ima morda Slovenija med vsemi republikami najmanjši ugled v jugoslovanski javnosti. Del tega slabega vtisa izvira iz neresničnega pisanja dela jugoslovanskega tiska, en del jugoslovanskih negativnih sodb o Sloveniji pa so povzročile neodgovorne skupine v Sloveniji, ki niso bile vedno zavrnjene v sami Sloveniji. Zato bo koristno, da tudi predsedstvo CK ZK Slovenije posveti ustrezno pozornost takim najnovejšim pojavom, med katerimi je še posebej značilen članek Jasne Babič.
Nekaj ugotovitev in predlogov predsedstvu CK ZK Slovenije v zvezi s tem člankom:
1. Za SR Slovenijo in za slovensko politiko jc najbolj negativna splošna occna članka Jasne Babič, da je Slovenija zapustila smer samoupravnega socializma. To "dokazuje" Jasna z navajanjem dveh slovenskih politikov. Babičcva navaja besede enega: "Vsi smo verjeli v Kardeljev konccpt samoupravne demokracije in združenega dela", pravi priča istih "svinčenih časov". "Jaz scin nehal verovati pred dvema, tremi
leti... Saj smo v to vgradili svoje življenje, težko je danes priznati, da smo sc motili..." Druga pa jc "tudi spremenila mišljenje. Namesto "nestrankarskega političnega pluralizma" razlaga novinarju Danas pravico državljanov, da sami izbirajo oblike svojega združevanja, četudi bi bile to klasične politične stranke", (str. 16).
V nasprotju z to netočno informacijo, ki ustvarja vtis, da smo sc Slovenci v sebi že dokočno odrekli samoupravljanju kot iluziji, ki škodi ugledu Slovenije in ki lahko prenaša negativne poglede posameznikov iz Slovenije v druge dele Jugoslavije -predlagam, da predsedstvo CK ZK Slovenije šc enkrat poudari, da so protisamoupravne težnje v slovenski javnosti lc manjšinsko mnenje in da gremo v Sloveniji šc naprej v smeri samoupravnega socializma kot je poudarila Temeljna listina in slovenska ustavna razprava.
2.	Jasna Babic tudi trdi, da jc v Sloveniji bila obveščena, da sc bo vodstvo slovenske Socialistične zveze "pogajalo z altcrnalivci, zvezami in gibanji kot ločen partner in nc kot medij pluralistične "sinteze". To bo zgodovinska razprava in poskus nacionalne sprave po poljskem vzgledu." (str. 16).
Predlagam, da tudi predsedstvo CK ZK Slovenije (kot jc to žc predsedstvo RK SZDL) zavrne površne, dogmatične poglede, ki slepo prenašajo tuje modele v Slovenijo in v Jugoslavijo. Slepo prenašanje kateregakoli modela iz drugih dežel zapušča slovensko dejansko suverenost, saj odstopa od mišljenja z lastno glavo in od lastne poti. Če bi dogmatično posnemali, bi bilo poudarjanje slovenske suverenosti prazen zvok. Za Poljsko jc verjetno najboljša in najbolj realistična pot, na katero sc jc sedaj podala. Jugoslovanske - in šc posebej slovenske - razmere sc zelo razlikujejo od poljskih. Socializcm je bil v Sloveniji dosti uspešnejši kot na Poljskem, prinesel jc slovenskemu narodu veliko več vrednot, v Jugoslaviji in Sloveniji smo sc veliko preje spopadli s stalinističnim modelom, preje smo začeli razvijati vsebinsko demokracijo. Daje verjetno točna in izvirna informacija Babičcvc o težnjah posameznikov iz Slovenije, da sc sprejme poljski model pri nas, jc pokazal predlog predstavnikov ene od slovenskih DPO na zadnji seji predsedstva RK SZDL: da naj slovenska skupščina podeli posebna pooblastila okrogli mizi predstavnikov slovenske politike in alternative. Ta politični direktorij deset ali dvajset ljudi naj bi dobil veliko oblast in jo delil med vrhovi političnih strank: skoraj nekakšen stalinski politbiro, lc v drugi obliki, pa enako nedemokratičen. Večina v predsedstvu RK SZDL jc to težnjo na zadnji seji zavrnila in ocenila, da jc lahko okrogla miza pri SZDL samo oblika dela, nc pa organ odločanja v imenu vse Slovenije.
3.	Ob tem, ko članek Babičcvc (in morda tudi njeni informatorji) kompromitira vso Slovenijo in vso slovensko politiko, da smo sc odrekli samoupravni socialistični poti in da nemočno podlegamo tujim modelom, tudi žaljivo piše o šc aktivnih partizanskih voditeljih. Nc bom našteval vseh odtenkov teh žalitev, ampak se zadržim samo pri enem. Babičcva zelo dvoumno prikazuje kot eno od možnosti, da so partizanski voditelji, udclcžcnei znanega razgovora s tov. Kučanom, nastopali kot KOLEKTIVNI BILAK, ki naj bi, trdi Babičcva, "zahvaljujoč dobrim zvezam z Jugoslovansko armado in s Službo državne varnosti poklicali na pomoč bratske partije, da sc reši zgodovinska komunistična misija. Mladina jc bila torej dobro obveščena." (str. 17). Po tej "dobri obveščenosti" naj bi bili slovenski partizani, ki so Slovcncc prvič v tisočletni zgodovini povedli v res uspešen nacionalni boj, agenti tuje vladavine v Sloveniji. Iz Bavčarjevih zapiskov naj bi, po razlagi Babičcvc, sledilo, da so slovensko "konzervativno politično krilo" in "zdrave moči" za "policijsko državo, cnostrankarstvo in unitarizem". Po vseh teh možnih
sumničcnjih navaja Babičcva tudi drugo možnost (s tem sebi in informatorjem zagotovi odstopnico, čc bo odgovor odločen): "Francc Popit res ni tista zdrava moč, ki bo zahtevala intervencijo na slovenskih tleh." "Vse to sije izmislila Mladina." Torej: enkrat jc pisanje Mladine in pripovedovanje o konzervativni frakciji "dobra obveščenost", drugič pa jc vse to v istem članku "izmišljotina". Take provokativne dvoumnosti lahko ustvarjajo nezaupanje dela jugoslovanske javnosti v stališča slovenskih partizanov.
Zato bi bilo dobro ponovno ugotovili, da so bili razgovori partizanskih voditeljev 7. predstavniki predsedstva CK ZK Slovenije v februarju 89 dobronamerni in tovariški.
4. Atmosfero članka Babičcvc "povzdigne" genijalno odkrivanje ("identificiranja") "Popitove grupe levo orientiranih intelektualcev" češ, da to vprašanje "resno vznemirja del Jugoslavije" (str. 17). Ti trije razkriti člani "Popitove grupe" naj bi bili Vojan Rus, Vclko S. Rus in Joža Štcr. Siccr jc šc lajna, kdo jc bil prodorni kontraobvcščcvalcc in kdaj mu jc podvig odkrivanja grupe uspel (o tem, po trditvi Babičcvc, "govori Sonja Lokar"). Vse to jc (glede na znana dejstva, ki jih bom navedel) tako veselo, da bi sodilo v igrico slepih miši v otroškem vrtcu, čc nc bi to "Popitovo grupo" tekst Babičcvc posredno in splctkarsko povezoval z možnostjo "kolektivnega Bilaka", "konzervativnega slovenskega političnega krila", ki je "policijska država, enostrankarstvo in unitarizem".
Nenačelno grupašenje lahko pripisujejo drugim samo tisti, ki so sami taki in ki zato ne verjamejo, da so možni pošteni in načelni ljudje. Mučno bi mi bilo, da bi se moral opravičevati pred nenačelnimi ljudmi. Dolžan pa sem naši javnosti navesti nekaj dejstev o tajanstveni "grupi levih inlclcktulccv", saj bi bil lahko del slovenske javnosti vznemirjen zaradi debelih neresnic, ki jih širi o mojem deležu v "državni zaroti" mreža ljubljanskih, zagrebških in beograjskih novinarjev in morda nekateri slovenski politiki.
Podpisani sploh nisem slutil in vedel, da tovariš Popit piše pismo CK. Za to pismo (in za drugo Popitovo pismo) sem zvedel šele več tednov potem, ko sta bili poslani in dolgo po tem, ko so o njih žc zdavnaj vedeli mnogi drugače misleči. Mojc teze o prenovi ZK so nastale na osnovi večletnih raziskav, ki sem jih vodil pred očmi javnosti in v okviru raziskovalnega programa pri CK ZK Slovenije, sodelovalo pa jc v njej na začetku pet raziskovalcev, od katerih so ostali trije (Jože Štcr, Vclko S.Rus in podpisani), dva pa sta zaradi prezaposlenosti odpadla (Košuta in Krcvs). Iz tega jc nastala knjiga, ki jc izšla (pred vso javnostjo) pred tremi leti pri slovenskem Komunistu. Njeni podpisani avtorji so prav trije Jasnini (in čigavi šc) "zarotniki": Jože Štcr, Vclko S.Rus in Vojan Rus. O tej raziskavi in knjigi jc bilo v teh lclih v prostorih CK ZK Slovenije več javnih razprav okrog dvajset slovenskih znanstvenih in družbenih dclavccv. Dosti teh razprav in raziskav je bilo objavljenih v časopisu Anthropos in v treh številkah slovenskega Komunista (tu jc objavljeno tudi sodelovanje Sonje Lokar). Glavne teze o prenovi ZK (v zvezi z dolgoročnim programom) sem izncscl pred petimi leti pred vsaj slo ljudmi v Kumrovcu (tudi tu jc bila Sonja Lokar). V nobeni od leh številnih razprav, ki so bile osnova mojih tez o prenovi ZK, pa ni prisostvoval tovariš Popit. Za konkretne formulacije vseh mojih tez o prenovi ZK odgovarjam izključno jaz sam, ker se glede njih (niti glede ene same bcscdicc) nisem posvetoval z nikomer.
Zato jc kakršnokoli fantastično povezovanje mojih tez o prenovi ZK ter raziskovalcev in pisccv knjige Morala, razrednost in vloga ZK Jožeta Štcra in Vclka S. Rusa z nekakšno fatamorgansko "Popitovo grupo" popolna in skrajno neinteligentna izmišljotina.
Nikoli v vsem svojem življenju nisem slepo tekal za nobenim posameznikom ali skupino, ampak se vsaj že petdeset let ravnam samo po svoji vesti. Vse svoje življenje nisem sodeloval niti v eni politični ali znanstveni spletki. Vse to velja tudi za Jožeta Štcra in Velka S.Rusa, ki sla oba izrazito samostojni in karakterni osebnosti. Njuna doktorata sta izrazito izvirna, njuno sodelovanje v naši skupni raziskavi ekonomske krize, izhoda iz nje in vloge ZK jc bilo izrazito avtonomna, kar s primerjavo tekstov lahko preveri vsak bralec omenjene knjige. Skupna nam jc bila samo leva usmerjenost in izkustvena metoda, očitno pa ima vsak avtor lasten pristop, lastno tematiko, lastne podrobne sklepe in stil. Ker sc Jože Štcr in Vclko S.Rus uveljavljata samo s svojim delom in ne s spletkami, že desetletje pritiskajo nanju birokratični kot malomeščanski elementi (meni je to znano že več desetletij.)
Trije omenjeni strokovnjaki (Jože Štcr, Vclko S.Rus in podpisani) delimo usodo več levih, zelo delavnih in značajnih družboslovcev, ki so vse bolj odrinjeni iz političnega življenja. Tudi to jc eden od vzrokov naše sedanje idejne zmede.
Ni pa mogoče šteti v spletkarjenje, ko trdim: moje teze o prenovi ZK sc nc strinjajo samo z tremi ali štirimi ljudmi, ampak sc strinjajo z vsemi stotisoči ljudmi v Sloveniji, ki sprejemajo samoupravno socialistično usmeritev Temeljne listine in ustave. Na tej osnovi sc tudi strinjam s stališči tovarišev Bojca, Kraigherja, Perovška, Popila, in Volča v februarskih razgovorih s tovariši Klcmcnčičcm, Kučanom in Cirilom Ribičičem (za podrobnosti o teh stališčih sem zvedel šele kakšna dva mcscca kasneje: tudi to dejstvo jc važno za razlikovanje resničnih idejnih struj, ki naj bi bile enakopravne v ZK Slovenije, od frakcij in skupin, ki sc bore samo za oblast).
5. Tudi površen bralec bo zlahka opazi usklajeno agitpropsko streljanje (koncentrirano na moje ime in priimek) ljubljanskih, zagrebških in beograjskih marketinških pisarjev za množična porabo. Nasproti moji samoupravni usmeritvi so razbito bratstvo med glavnimi republiškimi mesti v skupnih napadih obnovili: Danilo Slivnik in Vaško Simonovič, Darko Štrajn in slavna A. PL, Jasna Babič in Veliki Prenovitelj slovenske zgodovine Dcžman, Dorc Tomažič in Miran Sattlcr (najbolj izvirni Slovcncc), da nc govorim o Mihi Kovaču, Janku Lorcnciju in Nini Komparič. Namesto gromkih besed o novinarskih častnih razsodiščih bi se omenjeni pogovorili vsaj o osnovnih zahtevah vsakega novinarstva, ki jih nc dosezajo!
Ti marketinško-agitropski črni pajki predejo isto črno mrežo črnih neresnic v slovenski in v jugoslovanski javnosti. Ne predejo iz svojih možgan, ampak iz enotnih izvorov.
Omenjeni kritiki mojega javnega delovanja in pisanja nc navajajo nili ene besede iz dvajset strani mojih tez o prenovi ZK (in njihove širše utemeljitve: knjigi Morala, razrednosl in vloga ZK, Na kri/.nih križpotjih in članki v Delu), nc poskušajo zoperstaviti zgodovinskih dejstvom, ki jih navajam, niti enega dejstva. Oni vsi preprosto meljejo prazne laži ali žalitve na isti robotsko-mitingaški način, ki ni nič boljši kot kje druge v Jugoslaviji (cn sam od njih navaja v obliki popačene montaže nekaj mojih besed, pa niti enega zgodovinskega dokaza iz mojih tez).
To jc doslej v svetu nevidena jugo-slovcnska sinteza: a) rcalsocialističnega monopola v sredstvih za informiranje in b) začetniške strankarske propagande na dnu predvojne šcntflorjanskc doline.
Najverjetnejši vzrok za to živahno neoagilropovsko delovanje v nečast moje malenkosti jc: začetek strankarske volilne kampanje. Nc gre za splošne volitve v letu
1990, ampak za volitev v organe ZK. V moji osnovni organizaciji ZK so me evidentirali med številne kandidate za organe ZK. Ves propagandni vik proti mojim tezam o prenovi
ZK sc prav nič nc zanima za zgodovinsko in teoretsko vsebino teh tez, ampak me verjetno poskuša politično izločiti in onemogočiti z metanjem blatnih kcpic (in tako tudi na druge leve kandidate). Šc tako velik pluralizem teh kcpic iz istega izvora pa seveda ni pluralizem različnih mnenj in struj.
6. Glede blatenja vrste vodečih slovenskih partizanov, ki so največ naredili za boljše življenje slovenskih ljudi, da so potencialni "bilakovci", "militaristi", "unitaristi", "konzcrvativci" itd., in glede podobnih blatenj mojega imena, Velka S. Rusa in Jožeta Štcra predlagam predsedstvu CK ZK Slovenije naslednje:
1.	da occni moralno in politično naravo teh obtožb,
2.	da ugotovi, kdo so pobudniki in nosilci teh obtožb,
3.	da povabi tri i/.rečno omenjene slovenske funkcionarje v članku Jasne Babič, da sc odločno distancirajo od obtožb in occn v tem članku,
4.	da priporoči vsakemu članu ali funkcionarju ZK Slovenije, ki jc cventuclno sodeloval v teh lažnih obtožbah drugih članov ZK Slovenije, da sc jim javno opraviči.
Namenoma predlagam predsedstvu CK ZK Slovenije čimbolj umirjene sklepe in korake. Ti predlogi so najminimalnejši minimum za normalno delovanje normalne politične organizacijo. Kako bi normalen pošten človek mogel cvcntuclno sodelovati v eventuclncm političnem gibanju, v katerem bi posamični politik ali novinar imel privilegij samovoljnega odstrela vsakega običajnega člana, ki si upa odpreti usta na svoj način.
V takih pogojih tudi jaz nc bi mogel prevzeti nobene politične odgovornosti.
To pismo pošiljam tudi na osnovi pravic, ki jih vsakemu članu ZK daje 28. člen statuta ZK, ko mu zagotavlja, da dobi odgovor od organa ZK, na katerega sc jc ta član obrnil.
S tovariškimi pozdravi
2. 10. 1989 Vojan Rus, Ljubljana, Porcntova 1
MODERNA LEVICA'
Ves socialistični svet jc v silovitem vrenju. Kje najti najboljše vodilo za delovanje slovenskih komunistov v teh viharjih?
Edino gotovo vodilo na naši poli so zgodovinska dejstva. Glavna družbena dejstva iz 20. stoletja so bolj pravični sodnik kot vse dosedanje teorije in kot vse ideologije. Zgrešena jc slepa dogmatska vera v popolni socialistični raj, pa tudi slepa vera v kapitalistični raj ali popolno nadrazredno zahodno civilizacijo. Nekateri prestrašeni posamezniki nihajo med temi dogmami, to jim zapira oči, da bi mirno presodili med dejstvi, kaj jc pozitivnega v kapitalizmu in kaj v socializmu in kako sc pozitivno iz obeh "sistemov" žc prepleta in kako to šc bolj združiti.
Dovolite, da iznesem nekaj kratkih sklepov iz predloženih tez, ki so nastale na osnovi petdesetletnega proučevanja družbenih dejstev v 20. stoletju.
Sinteza razprav na I., D., III. in IV. skupini XI. kongresa ZKS, Ljubljana, 22. - 23. 12. 1989.
Prvič, tudi v najbolj razvitih družbah bo moderna politična levica šc dolgo desetletja glavni dejavnik humanega življenja vseh ljudi. Tudi v družbah, ki imajo najvišji povprečni čisti dohodek in najmodernejšo tehniko, so še velike razlike med družbenimi skupinami, jc šc možno veliko izkoriščanje in življenje množic jc glede kulture zelo siromašno in plehko. Zalo bo vse človeštvo tudi v 21. stoletju zelo rabilo moderno Icvico, ki bo na demokratičen način zmanjševala izkoriščanje, preveliko oblast ozkih skupin, in ki se bo borila za polnejše kulturno življenje vseh ljudi. Otipljiv dokaz, da tudi najbolj razvite evropske dežele rabijo levico, jc krepka večina moderne levice v skupnem parlamentu zahodne Evrope. Čc se torej ZK odločno prenovi v moderno levico, bo šc dolgo življenjsko pomembna za vse ljudi v Sloveniji in Jugoslaviji, imela pa bo trajno oporo moderne lcvicc na zahodu in vzhodu.
Drugič, naravnost smešna je prazna trditev, da jc sedaj socializcm popolnoma propadel, da seje pokazal kot sovražen in tuj človeški naravi. To lahko trdi ali popolni zgodovinski nevednež ali pa kakšen navidezen "komunist", ki računarsko obrača plašč po trenutnem vetru. Nesporna, očitna dejstva 20. stoletja dokazujejo, da so svetovna nckapitalistična in leva gibanja v 20. stoletju slavno končala največje in najtežje boje za dobrobit množic v vsej človeški zgodovini. Socialisti, socialdemokrati, narodnoosvobodilna gibanja in komunisti so v tem stoletju premagali doslej največje imperalistične sisteme, največ so prispevali k zmagi nad glavnim sovražnikom, nad fašizmom. Prvič v zgodovini človeštva so ta leva gibanja demokratično organizirala množice po svetu in jim izborila boljši materialni in delovni položaj, obsežno socialno varstvo, šolanje in so sprožila nczaustavljivo svetovno ofenzivo miru, ki jc Gorbačova napravila za najbolj priljubljenega državnika tega desetletja. Tisto, kar sc sedaj v Vzhodni Evropi upravičeno s treskom in ropotom ruši, ni noben socializcm, ampak trohneli stalinovsko brežnjevski birokratizem, ki jc bil glavni domači notranji, razredni nasprotnik socializma. Res pa jc nujno, da odločno zapustimo dosedanjo izčrpano stopnjo administrativnega in ekstenzivnega socializma in da sc prebijemo na novo stopnjo demokratičnega socializma z intenzivnim gospodarstvom. Prav ta novi socializcm pa rabi moderno levico.
Tretjič, za vso svetovno moderno levico pa tudi za moderno Icvico v Jugoslaviji je značilno, da sc hitro otresa vseh birokratskih, dogmatskih in svojih ozkosti in da stremi združiti vse žive vrednote čoveštva, nc glede na njihove različne oblike, teži združiti vrednote modernega socializma, marksističnega humanizma, humanizma prvotnega krščanstva in evropskega razsvetljenstva, teži združiti stare in moderne človeške pravice.
Četrtič, popolnoma bi sc zameglil pogled na prenovo ZK, čc bi se vnaprej dogmatsko slepili, da so naš delavski razred samo ročni delavci in da jc ta razred slojno popolnoma enoten, čc bi vso našo inteligenco žc vnaprej predpostavljali kot enoten "srednji sloj" in čc bi naš birokratizem že vnaprej gledali kot popolnoma enoten sloj, ki jc izenačen samo z uradništvom in poklicno politiko.
Prenova ZK in naše družbe pa sc tudi nc bi premaknila, čc bi skupaj z nekaterimi našimi komunisti predpostavljali, da v naši družbi ni različnih socialnih skupin in vrednot in da jc vse ena sama idilična nacionalna enotnost. Znotraj vsakega klasičnega sloja so pri nas zelo različne razlomljcnc skupine. Razrcdnoslojna in moralna diferenciacija, ki je nujna za gospodarski napredek in prenovo ZK in enotno politično volje, jc lahko samo pozitivna in demokratična in mirna. To bo samo demokratično zbiranje dclavccv vseh slojev, zbiranja poštenih občanov Slovenije brez nasilja in
izrednih ukrepov in bo uporabljalo objektivna merila enaka za vse občane kot je naprimer merjenje učinkovitosti gospodarjenja in vodstev z dobičkom ali izgubo, z konkretnimi gospodarskimi in kulturnimi uspehi. V 18. delu kongresu predloženega programa jc nekaj šibkih točk. Ko ta del govori o socialni osnovi ZK, nc pove prav nič o realnih družbenih skupinah v naši družbi, ampak socialno osnovo ZK preveč enači s subjektivnimi željami po idealnih ljudeh, s subjektivnimi stališči, s subjektivnimi lepimi hotenji. Obenem pa govori zelo abstraktno o idejno teoretski prenovi ZK.
Popolnoma razumem tovariše, ki nc želijo, da na dogmatičen način, z govorjenjem o razrednosti, brez potrebe vnašamo spore v našo družbo. To jc upravičena težnja. Ne prenašamo zastarele modele iz XIX. v ta čas. Gre za nekaj drugega. Če želimo dejansko stvari premakniti, nc moremo sprejeti stališče tistih tovarišev, ki gledajo, kot da jc naša družba cn sama čudovita nacionalna enotnost in kot da v naši družbi nc obstojijo povem realne in tudi zelo posebne družbene skupine, ki jih nikjer v svetu ni. Npr. znotraj inteligence, znotraj upravljalskcga sloja, znotraj delavskega razreda so sc formirale tudi posebne skupine, ki imajo poseben karakter, kot jc opisoval danes konkretno tov. Kraigher. Čc ne gremo na raziskovanje teh posebnih skupin, kot so pri nas in ki imajo tudi včasih elemente razrednosti (večina birokratizma, bogataški slojjci tudi pri nas obstoji, ki ima tudi svoje težnje in ki bi želel cclo našo družbeno lastnino dobili v roke itn.), nc bomo mogli organizirati nobene skupne fronte najnaprednejših sil. Pri nas pri diferenciaciji nc gre za to, da bomo nekoga kregali ali kaznovali, ampak da zberemo vse pozitivne sile, od ročnih dclavccv in upravljalcev, ki so imeli rezultate, do intelektualcev, ki delajo z dobro voljo, pa četudi z nizko plačo, da zberemo in povemo, katere so liste napredne sile, ki tvorijo našo zelo široko fronio 'n ki imajo skupno politično voljo. Siccr sc nc bomo premaknili iz gospodarske stagnacijc, ki v Sloveniji žc kar prcccj dolgo traja. Mi smo poskušali - tole knjižico (Morala, razrednost in vloga ZK: avtorji dr. Jože Štcr, dr. Vclko S. Rus in jaz) poznate, na zelo konkretnih dejstvih tc posebnosti naših slojev raziskati. Brez lega ne bomo nikoli mogli stvoriti enotne, zavestne in artikulirane napredne fronte (samo za to pozitivno diferenciacijo gre) in združiti politično voljo za izhod iz težkega gospodarskega položaja.
Šestič. Na Slovenskem jc družbena lastnina sestavni del dejstev o vsestranskih zgodovinskih uspehih slovenskega naroda. Zato so težnje po likvidiranju družbene lastnine z popolno privatizacijo pri nas povsem nezgodovinske, povsem ideološke in niso ekonomsko racionalnc. Velika večina tez v četrtem gospodarskem delu predloga programa jc utemeljena in to se mi zdi najkvalitetnejši del v tem programu. Nejasni, zelo nejasni pa so v tem delu programa pogledi na družbeno lastnino. Normalno jc, da bomo imeli razne vrste lastnine, mnoga mešana podjetja, da bomo prodali nerentabilno družbeno podjetje in da bodo oblike družbene lastnine bolj prcciziranc kot doslej npr. z titularjc, z raznimi vrstami dclnic. Zgrešeno pa bi bilo sklepati, da jc lastništvo ali cclo samo kako privatno lastništvo glavni izvor uspešnega gospodarjenja. Zgodovina 20. stoletja jc pokazala, da je glavni nosilec uspešnega gospodarjenja modemi poslovodni direktorski sloj in ne več lastnik kapitala kot v 19. stoletju. Temeljna listina Slovenije in ustava, ki sta obvezna tudi za vse komuniste, postavljata kot cilj samoupravni socializem, ki pa ni mogoč brez družbene lastnine in ki jc tudi varstvo naše suverenosti. In še druga stran naše temeljne listine: kot glavni nosilci slovenske svobode smo komunisti do novih političnih zvez čimbolj široki in tolerantni. Je pa v ostrem nasprotju
z temeljno listino in z našo ustavo, če bi podpirali posamične teze ali stranke, ki bi hotele zrušiti temelje samoupravnega socializma.
Mi imamo v našem programu utemeljeno definicijo, da smo zveza demokratske levice. Mislim, da je to zelo dobro in moja pobuda je šla v to smer, ko sem pred dvema letoma govoril v Kumrovcu o potrebi take moderne demokratske lcvicc. Naj kratko utemeljim, zakaj jc dobro, da se opredeljujemo prav kot levica. Zdi sc mi, da ima prav lcvica v svojem najširšem smislu v bodočem svetu in tudi v najbolj razvitih deželah resnično močno perspektivo, bolj kot sc včasih zdi ko sc govori nasplošno o "civilizaciji". Francoski predsednik vlade, ki je prišel k nam, ki jc desni socialist, jc nas Jugoslovane opozarjal, da vendar v zahodni Evropi obstojita dve osnovni struji. Ena struja demokratične lcvicc in druga struja meščanskega liberalizma. Namreč dejstvo je, da se tudi v najbolj razvitih deželah, recimo Zahodne Evrope, da so ob najvišjem povprečnem dohodku, da so ob najmodernejši tehniki šc vedno možne zelo resne oblike izkoriščanja, da so šc vedno možni monopoli zelo ozkih skupin in da jc še vedno prisotno zelo siromašno kulturno življenje množic, ki bi bilo lahko ob drugačnem vrednotenju realno drugačno. In zato ima lcvica take resnične življenjske možnosti in potrebnosti tudi v najbolj razvitem okolju, v katerega poskušamo vstopiti. In zato je lcvica v zahodnoevropskem parlamentu dobila čvrsto večino (vsa ta moderna lcvica, od socialdemokratov, italijanskih komunistov itn.). Zalo Mittcrand vodi uspešno večinsko borbo, npr. proti ge.Thachcr za socialni program Evrope. Zato bomo mi kot lcvica in prav kot lcvica imeli lahko široko podporo in na zahodu in na vzhodu (koder so podobni proccsi pri Gorbačovu).
Sem globoko prepričan, da ima ta moderna lcvica že povsem jasne konture. Ona se odločno odreka raznih dogmatskih ozkosti, se odreka nekakšnega izključnega filozofskega, svelovnega nazorskega opredeljevanja, ima pred sabo predvsem realne življenjske potrebe prostora in časa, se jasno opredeljuje proti izkoriščanju, proti poniževanju ljudi in za čimbolj celovito življenje, ki jc konkretno možno, za človečno življenje, ki jc možno v teh pogojih. In na tej osnovi bi (zdaj pa pridem do pobude) predlagal, da Zveza komunistov, šc bolj odločno stopi v tisti smeri, kot je zelo uspešno šla najbolj uspešna stranka druge polovice 20. stoletja, to je italijanska komunistična stranka, ki je v popolnoma neprivilegiranih pogojih, brez pomoči oblasti stalno predstavljala 30 % Italijanov in bila zelo uspešna ter demokratična. Ta stranka jc bila značilna, za razliko od vseh neoboljševističnih, stalinističnih strank (ne bom rekel leninističnih) po tem, da je tolerantno, zavestno upoštevala in priznavala različne struje v svoje vodstvu okoli 30 let in preko teh struj jc dob;!u ies oporo, široko oporo v celem italijanskem prebivalstvu. To so bile struje, kot jc bil bolj socialdemokratsko usmerjen Napolitano, bolj levo sredinski Bcrlingucr, pa malo bolj levi Ingrao in Pajctta. Na la način, s toleranco teh struj, ki nikakor niso bile frakcije, ki sc borijo za oblast, ampak so bile resnično povezane s celo italijansko socialno in duhovno strukturo, je bila KPI zelo uspešna. In jaz predlagam, da smo tudi mi na ta način odprti za vse leve struje v Sloveniji ne glede, kakšne filozofske, svetovnonazorske nazore imajo. Tako so v naši zvezi demokratične lcvicc lahko resnični socialdemokrati in resnični krščanski socialisti, so komunisti, je nova lcvica (ki jc bila včasih zelo jasen pojem), je moderna levica, je lahko avtonomna levica: vse to bi bilo lahko pri nas. In da odprlo in jasno povemo tudi na našem kongresu, da se tako široko odpiramo.
Čisto jasna jc tudi meja za to široko moderno demokratično lcvico. To jc boj proti izkoriščanju, proti monopolom, proti poniževanju ljudi, za cclovito življenje človeka. Torej: samo družbeni in humani ciljc bi bili naša opredelitev, nc pa kakšni filozofski ali pa ozko razredni kriteriji. Mislim, da bi s tem bili tudi prcccj realni in potrebni v našem prostoru, saj jc v našem prostoru ravno levica zdajle slabo organizirana.
Nove stranke, in strančicc ki sc pojavljajo, so nekatere na začetku nakazale, kot da bi bile leve. Ampak poglejmo: najprej so sc imenovali "krščanski socialisti", pa so se preimenovali v "krščanske demokrate", pa imamo sedanje slovenske "socialdemokrate", ki so veliko bolj sredinski liberalno genšerjevski, ki so veliko manj levi, kot so rccimo s svojim sedanjim programom nemški socialdemokrati. Njihov sedanji program bi jaz lahko sprejel v ccloti. Torej predlagam, da zavzamemo stališče: mi združujemo res vse opredeljene leve struje. S tem bi sc tudi razlikovali od socialistične zveze, ki bo tudi gotovo združevala take patriote, ki so liberali in ki so pošteni ljudje, ki imajo radi tole deželo in ki so objektivno napredni, ampak se nc bodo takoj opredelili kot levičarji. Tudi razne oblike sredine in nevtralnosti sc bodo lahko tam zbrale. Mi pa bi bili levica, moderna, normalna levica vseh struj. Dodal bi šc, da so to pobudo pozitivno obravnavali nekateri člani zveze komunistov na Filozofski fakulteti in da jc mojo pobudo sprejela tudi II. skupina 11. kongresa z večino. Torej sc nisem sem zatekel, da bi ustvarjal svojo frakcijo. Hvala lepa.
Ljubo Kolcr
Ali želi kdo o tej pobudi razpravljati? Izgleda, da nihče. Potem predlagam, da se opredelimo do pobude. Kdo jc za to, da podpremo pobudo tov. dr. Vojana Rusa, da dvigne rdeči kartonček. Naštel jih jc 16, pobuda jc podprta.
PLENUM 14. KONGRESA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE
Drage tovarišicc in tovariši delegati!
I
Pošiljamo vam teze Modema lcvica za humani socializem na prehodu iz 20. v 21. stoletje - Teze o prenovi ZK (naprej: Modema lcvica) s predlogom, da jih 14. kongres uporabi kot enega diskusijskih materialov.
Tc teze niso proti-predlog, niso nasprotna alternativa uradnim tezam o preobrazbi ZK z naslovom Osnovne smeri preobrazbe Zveze Komunistov (naprej: Osnovne smeri).
Obe tezi skupaj lahko dajeta uspešno komplementarno ccloto. Prepričan sem, da so osnovne predpostavke pri obeh tezah enake (ob nekaterih manjših razlikah) ter, da so moje teze Modema lcvica koristno dopolnilo Osnovnim smerem preobrazbe. Gre torej za možno sintezo obeh tez.
Mojc teze so lahko dopolnilo Osnovnim smerem preobrazbe ZKJ prav posebej pri naslednji problematiki:
- moralna preobrazba zveze komunistov
-	idejno teoretska preobrazba zveze komunistov
-	razredna in kadrovska preobrazba Z K
-	utemeljenost preobrazbe ZK v najnaprednejših družbenih tendencah modernega človeštva.
Tudi teze Osnovne smeri preobrazbe ZK govore o moralni, idejno teoretski, razredni in kadrovski preobrazbi ZK, a prcccj abstraktno in nc dovolj zgodovinsko konkretno. Zato menim, da bi morala biti v teh (pa tudi v drugih) aspektih teza Moderne lcvica potrebna in nujna dopolnitev Osnovnim smerem preobrazbe ZKJ.
II
Za ZKJ (in za njeno vlogo pri reševanju Jugoslavije ali pri njeni stagnaciji ali propadanju) jc posebno odločilna moralna in idejno teoretska preobrazba ZK. Zalo morajo biti ti vidiki preobrazbe na 14. kongresu proučeni bolj konkretno in temeljilo kot so v Osnovnih smereh preobrazbe ZKJ.
Izhajam iz dejstev, ki so nam danes v Jugoslaviji vsem jasna:
-	Moralni in idejno teoretski nivo Zveze komunistov Jugoslavije je prcccj opadcl v zadnjih nekaj letih. To ima zelo negativen vpliv na celotno jugoslovansko družbo.
-	Ker jc ZK tako sedaj kot v bodoče edina realno možna povezujoča politična organizacija Jugoslavije, bi razpad ZK Jugoslavije lahko olajšal razpad vseh (državnih, političnih gospodarskih) vezi v Jugoslaviji, torej razpad litovske Jugoslavije.
-	Razpadanje Jugoslavije bi sc lahko končalo v žc znanem (druga svetovna vojna!) dolgotrajnem kaosu na cclotncm jugoslovanskem prostoru, ki bi v svoj vrtinec potegnil nekaj libanonskih situacij in prinesel veliko in dolgotrajno nesrečo vsem jugoslovanskim narodom in narodnostim (in nesrečo širšemu jugoslovanskemu in evropskemu prostoru).
-	Zaradi upadanja svoje morale in idejnosti ni ZKJ v zadnjih letih dala niti najmanjšega prispevka k preboju iz ekonomske krize, niti ni prispevala k vsebinski demokraciji in boljšim odnosom med političnimi vodstvi niti k resnicoljubnosti javnih medijev.
-	ZKJ ni v zadnjih letih ničesar prispevala k razvijanju lisic normalne morale, ki je že tisočletja bistvena vsebina normalnega skupnega življenja običajnih ljudi, vsebina delovanja trga, vsebina uresničevanja pravic človeka, pravne države, vsebina normalnega gospodarskega in družbenega upravljanja in družbene stabilnosti (samo taka morala je sedaj potrebna Jugoslaviji, nikakršen nadzcmcljski moralni lik ali ideal).
-	ZK bi dosegla moralno moč samo z zavestnim distanciranjem od specifičnega jugoslovanskega birokratizma in s povezovanjem vseh dobrih delavcev iz vseh slojev (fizični in rutinski delavci, iz sloja strokovnjakov in upravljalcev). V tem jc glavna in nujna povezava med moralno in razredno preobrazbo ZK.
-	V sedanji politični praksi ZK skoraj da ni miselne izvirnosti in ustvarjalnosti, ki so jo imeli Svetozar Markovič, Milentije Popovič, Dimitrije Tucovič, Ivan Cankar, Josip Broz Tito, Vladimir Bakarič, Veljko Vlahovič, Boris Kidrič, Edvard Kardelj in njihovi sodelavci. To miselno ustvarjalnost - ki je bila izvir vseh uspehov Jugoslavije - je vzpodbujala zavest o dolžnosti do jugoslovanskih narodov in delovnih ljudi. Tudi danes je jasna najtesnejša zveza med moralno in miselno (idejno in teoretsko) prenovo ZK ter oživljanjem njene ustvarjalne prakse.
Zaključek: Zaradi vseh omenjenih razlogov je nujno na 14. kongresu konkretneje in odločneje govorili o moralni, idejno teoretski, razredni in kadrovski prenovi ZK kolje to v Osnovnih smereh.
III
Ne domiSljam si, da bi kdorkoli (niti posameznik niti ožja skupina) lahko takoj dvignil sedanji dokaj nizki moralni in miselni nivo ZK.
Realno jc samo vprašanje: ali ima Zveza komunistov v sebi vsaj šc toliko moči kot običajen človek, ki hiti veliki nevarnosti naproti, da zastane pred njo in da začne iskati drugo pot - ali Zveza komunistov nima več tc moči?
Odgovor bo dal v precejšnji (ali končni) meri že 14. kongres ZKJ. Jasno jc, da ima članstvo ZK več potencialne sile kot jo vodstva lahko izrazijo.
Glavo vprašanje 14. kongresa jc: ali bo prišla skupna politična zavest in volja ZK o nevarnosti moralnega in idejnega upadanja ZK (za obstanek Jugoslavije) na 14. kongresu ZKJ do jasnega izraza; ali bo zavest o tej nevarnosti vsaj zavrla nadaljne razpadanje ZK in Jugoslavije in ali sc bo s tem začelo vsaj rahlo, postopno zdravljenje -ali ne?
IV
Za izdelavo tez Moderna lcvica so bila relevantna izključno dejstva iz novejšega družbeno-zgodovinskega razvoja Jugoslavije, Evrope in človeštva. Za formuliranjc teh tez ni bila odločilna nobena dosedanja teorija ali ideologija. Prcccjšcn fond dejstev novejše zgodovine, ki jc bil proučevan v zadnjih petdesestih letih in šc posebej v večletnem raziskovalnem projektu, ni mogel biti predstavljen jugoslovanski javnosti v celoti. Vendar pa jc del dejstev objavljen v treh knjigah: dr. Jože Štcr, dr. Vclko S. Rus in dr.Vojan Rus - Morala, razrednost in vloga ZK (Komunist, Ljubljana, 1987); dr. Vojan Rus - Na kriznih križpotjih (DZS, Ljubljana, 1988); dr. Vojan Rus - Nadaljevanje naše poti (Ljubljana, 1983).
V
V pripravah za teze Moderna lcvica jc bil ponovno proučevan družbeni razvoj človeštva v 20. stoletju ter razvojne perspektive človeštva na prehodu iz 20. v 21. stoletje, šc posebej v razvitih državah. Samo takšno zgodovinsko raziskovanje (brez vsiljevanja ideoloških predpostavk) jc bilo temelj za odgovor na vprašanje: ali bodo v bodočnosti človeštva šc obstajale objektivne potrebe po političnem delovanju moderne levice?
Na temelju konkretnih zgodovinskih tendenc smo z gotovostjo ugotovili: ZKJ jc nujno potrebna jugoslovanski demokratični socialistični skupnosti in vsem narodom in narodnostim Jugoslavije, čc bo s temeljito in vsestransko preobrazbo postala del nastajajoče moderne svetovne levice.
VI
V	sedanji zmedi jugoslovanske politike bo vzela ZK zgodovinsko iniciativo v svoje roke samo pod pogojem, da bo svoje delovanje odločno usmerila v najbolj temeljite skupne življenjske cilje cele Jugoslavije!
Očitno jc preboj i/, gospodarske kri/.c najgloblji, usodni skupni interes vseh ljudi v Jugoslaviji. Edino preboj iz ekstenzivnega v intenzivno gospodarstvo nam vsem omogoča vzpon iz vse večjih težav in nevarnosti za cclo Jugoslavijo.
V	Jugoslaviji smo zaradi mnogih nepotrebnih sporov in zaradi bavljcnja z drugorazrednimi problemi izgubili ogromno dragocenega časa in ogromno dragoccnc energije, ki nam je prvenstveno potrebna za preboj iz gospodarske krize, ki v skrajno zaostreni obliki traja že najmanj osem let (v resnici seje začela žc prej).
V	vsem tem obdobju ni dala ZK nobenega svojega prispevka k izhodu iz krize (določene predloge so dali lc državni organi). Zveza komunistov ni nikjer v Jugoslaviji dovolj napredovala v svoji preobrazbi, ker sc nikjer ni obnovila za svojo glavno nalogo: da sc osposobi, da kot politično gibanje s specifičnim delovanjem iniciativno sodeluje v dolgoročnem prebijanju iz globoke gospodarske krize na stopnjo ekonomske razvitosti Jugoslavije.
Ali bo ZKJ na 14. kongresu ZKJ našla moči, da sc bo vsaj začela obračati k taki vsestranski kvalitetni preobrazbi, s katero bo počasi prenehala biti suha veja v gospodarskem življenju Jugoslavije?
Prebijanje iz gospodarske krize v intenzivno moderno gospodarstvo jc edina realna osnova za izboljšanje materialnega položaja, ki jc vse težji za vse več državljanov Jugoslavije, edina realna osnova za večje zaposlovanje in za večje stanovanjske možnosti mladih generacij, je edina realna osnova za izhod iz vse težjega položaja zdravstva, šolstva, kulture in uničevanja naravnega okolja.
Gospodarski razvoj jc edini in trajni izhod iz vse bolj zaostrenih mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, jc edina garancija, da bomo v gospodarski razvitosti počasi dohiteli Zahodno Evropo in normalno prešli v moderni svet.
VII
V tezah Moderna levica za humani socializem na prehodu iz 20. v 21. stoletje uporabljam pojme "morala", "dobri dclavci", "birokracija", "razred", "deli slojev" in podobno vedno na nov, spccifičcn način, ki odgovarja zelo specifičnim in v cclem svetu dosedaj neznanim novim pogojem v Jugoslaviji po letu 1945. Ti novi pojmi bodo jasni in uporabni samo za tiste:
a) ki odločno prekinjajo s svojo slepo vero v katerokoli dosedanjo teorijo ali ideologijo in
b) ki sc odločno obračajo k posebnim pogojem jugoslovanske družbe po 1945 ter k najnovejšim in najnaprednejšim tcndcncam modernega človeštva.
VIII
V tezah Moderna levica za humani socializcm na prehodu iz 20. v 21.stoletje je vsestranska preobrazba ZK dosledno izpeljana iz Dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije, iz naprednih stališč Konference Zveze komunistov Jugoslavije iz leta 1988 in iz soglasno sprejetih jugoslovanskih stališč o nujnosti gospodarske in politične reforme.
Vendar moram poudariti: niti najboljši državni zakoni niti najbolj adekvatni državni ukrepi nikakor ne morejo sami zgraditi v množicah in upravnem aparatu tisto enotno akcijsko politično voljo, ki jc nujna v vseh enotah družbe (posebej v bazičnih) za prevladovanje mnogih težav v prehodu iz ekstenzivnega v intenzivno gospodarstvo.
Samo Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije lahko ustvarijo skupno politično voljo in enotno široko gibanje, ki bo kvalitetnejše od dosedanje politike, ki se bo vztrajno borilo za bolj kvalitetno gospodarjenje. Zveza komunistov in družbenopolitične organizacije bodo delovale tako samo, če sc vsestransko preobrazijo v moralnem, idejno teoretskem, razredno slojnem, kadrovskem, organizacijskem in taktično političnem smislu. Čc bi na 14. kongresu pozabili kateregakoli od omenjenih aspektov preobrazbe ZK, potem ta kongres nc bo dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja, ampak njegova zavora.
Zato sc v tezah Moderna lcvica na bazi modernih izkušenj obdelujejo zgoščeno vsi aspekti nujne preobrazbe ZKJ (moralni, idejni, slojni, kadrovski, organizacijski, taktično politični aspekt).
Jugoslovanski komunisti lahko prevladamo sedanjo nevarno stagnacijo v jugoslovanskem gospodarstvu in družbi (in nevarnost njenega nadaljnjega razpadanja!) in postanemo aktivni nosilci gospodarskega in družbenega napredka samo, čc bomo vse aspekte preobrazbe ZK odločno prilagodili zahtevam, ki jih postavljajo ti gos[xxlarski in družbeni cilji.
S tovariškimi pozdravi
7.1.1990 VojanRus
PREDSEDNIŠTVO CK ZKJ, ODBOR ZA PRIPRAVO 14. IZREDNEGA KONGRESA ZKJ
Plcnumu 14. kongresa ZKJ pošiljam v prilogi:
1.	Teze Moderna lcvica za humani socializcm na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Teze o prenovi ZK.
2.	Spremno pismo (k tem tezam) vsem delegatom in gostom 14. kongresa. Prosim, da tudi moje teze o obnovi ZK in spremno pismo takoj dostavite vsem delegatom in gostom 14. kongresa ZKJ. Prošnjo utemeljujem s temi razlogi:
1. Moje teze so nujno dopolnilo uradnim tezam Osnovne smeri preobrazbe Zveze komunistov (posebej na področju moralnega, idejno teoretske, razredne in kadrovske
preobrazbe ZKJ ter na področju njene utemeljenosti v sodobnih najbolj naprednih družbenih tendencah modernega človeštva).
Uradne teze Osnovne smeri preobrazbe ZK prav tako govore o omenjenih aspektih obnove ZK, a precej posplošeno, preveč abstraktno in nc dovolj zgodovinsko-konkretno. Uradne in moje teze o preobrazbi ZK sc v osnovi siccr skladajo, vendar pa so omenjeni aspekti preobrazbe ZK v mojih tezah bolj zgodovinsko-konkretno razdelani z ozirom na posebnosti naše ekonomske in družbene krize in z ozirom na racionalnejši izhod iz nje.
Za vlogo ZKJ pri reševanju Jugoslavije iz krize (ali pa za njeno stagnacijo in propad) jc moralna, idejno teoretska, razredna in kadrovska obnova ZKJ najvažnejša in odločilna. Zato bodo moje teze pomagale delegatom 14. kongresa ZKJ, da bodo lahko te glavne aspekte preobrazbe ZKJ čimbolj konkretno in temeljito proučili.
2.	To, da se obračam direktno na plenum 14. kongresa s tezami o obnovi ZKJ ter s spremnim pismom, jc v popolnem soglasju z izrecnimi določbami statuta ZKJ (vas samo prosim, da na plcnumu kongresu podprete tako naslavljanje kongresu). Statut ZKJ v svojem 28. členu izrecno omogoča/zagotavlja vsakemu članu ZKJ pravici: 1. da se obrača na vse forume in na vse organe ZKJ, 2. da od njih dobi odgovor.
Zato ima vsak član ZKJ neodtujljivo pravico, da sc obrača direktno na plenum 14. kongres ZKJ in da dobi odgovor od njega. Statutarno jc ta stvar povsem jasna: odločitev, kako bo 14. kongres tretiral moje teze in spremno pismo, lahko da lc plenum 14. kongresa, na katerega so moje teze in pismo naslovljeni. Vsak drug organ lahko samo sporoči plcnumu 14. kongresa ZKJ svoje predloge o tej zadevi, kongres pa bo na začetku svojega dela odločal o proccduri (a noben organ ZKJ razen kongresa ne more odločati, ali sc bodo moje teze in pismo trctirali na kongresu ali nc.).
3.	Mojc teze niso neka ozka osebna zadeva, ampak so cclovitc teze o vseh aspektih preobrazbe ZK.
Zato bo lahko obvezni (po statutu) odgovor 14. kongresa ZKJ na moje teze in pismo smiselen lc, čc bodo dali delegati nanj svoje pripombe v delovnih telesih samega kongresa (plenum, komisije).
4.	Predlagam, da odbor za pripravo 14. kongresa ZKJ določi svojega člana, ki bo v organizacijskih organih kongresa, da bom od njega dobil informacije o mojem vključevanju v delo kongresa (s tezami in pismom).
Prosim, da pisno obvestite, kdaj bodo moje teze in pismo poslane delegatom in gostom 14. kongresa ZKJ.
S tovariškimi pozdravi
7. 1.90 Vojan Rus, Ljubljana, Porcntova 1
Povzetki
UDK 75.01:159.954 jožefmuiiovič
ODNOS MED OTROŠKIM LIKOVNIM IZRAŽANJEM IN LIKOVNO USTVARJALNOSTJO ODRASLIH
V	času, ko so nekateri v otroških likovnih stvaritvah pripravljeni videti umetniške dosežke in ko sc istočasno drugim dela odraslih likovnikov dozdevajo brezupno otročja, jc po avtorjevem mnenju vsaj zanimivo, čc žc nc kaj več, na kratko pregledati in osmisliti zakulisje odnosov med otroškim likovnim izražanjem in likovno ustvarjalnostjo odraslih. Šc pred nedavnim so bili ti odnosi jasni in neproblematični. Celo do tc mere, da sc vprašanja razmerij med mladostno in zrelo likovno tvornostjo sploh ni poslavljalo. Otroško likovno izražanje jc bilo pojmovano kot nezrelo, poizkusno in nepopolno vstopanje v svet likovne ustvarjalnosti, odrasla likovnost pa kot njegova neprimerljivo popolna nadgradnja z nespornim kvalitativnim primatom. Očitno pa sc jc v novejšem času, z nastopom t.i. modeme in postmodcmc likovne umetnosti, to žc na zunaj razvidno razmerje kvalitativne različnosti zabrisalo. Meje med otroškimi risbami in likovnimi deli odraslih so poslale manj vidne in manj jasno izrisane. To pa nc zalo, ker bi se v tem času otroška likovnost kakorkoli spremenila, pač pa ker sc jc - in to jc marsikomu težko razumeli - likovnost odraslih v zunanji podobi tako nerazumljivo infantilizirala.
V	razpravi skuša avtor s komparacijo ciljev in z analizo kognitivnih procesov, ki globinsko kibemclizirajo olroško in odraslo likovno ustvarjalnost, odgovoriti na dve tcmcljcni vprašanji, ki sc postavljala ob gornji zastavitvi problema. In ti dve vprašanji sta: (1) kako in zakaj sc jc odrasla likovna ustvarjalnost v novejšem času"infantilizirala" in (2) kako sc jc - čc se jc - s tem spremenil odnos med likovnim izražanjem otrok in likovno ustvarjalnostjo odraslih?
UDC 75.01:159.954 JOŽEFMUIIOVIČ
THE RELATIONS! IIP BETWEEN TI IE FINE-ARTS EXPRESSION OF CIIILDREN AND THE FINE-ARTS CREATIVITY OF ADULTS
Now that some people arc inclined to perceive the products of children's attempts at fine arts as true works of art, while at ihc same time many people think the works of adult painters and sculptors to be hopelessly infantile, it may, ihc author suggests, prove to be of no small interest, if nothing else, to make a brief survey of the backstagc relationship between Ihc finc-arls expression of children and ihc fine-arls creativity of adults, finding the true meaning of everything involved in it. Unlil very rcccnlly, this relationship has been clear and unproblcmalic, even to the point of the question of the relationship between the juvenile and matured finc-arls creativity never having been raised at all. The finc-arls expression of children used to be viewed as a kind of immature entering the world of fine-arts creation by trial and error, with the fine arts of adults seen as its superstructure of incomparably higher perfection and undoubted primacy in quality. But then, only rcccnlly, the onset of the so-callcd modem and postmodern tcndcncics in the fine arts seems to have blotted out this relationship of difference in quality as being evident by appcarcnccs. The borderlines between children's drawings and adult works of art have bccomc less visible, less clcar-cut. The reason is not that the children's drawings have in any way changcs by that time, no, il is the fine-arts production of adults - and this is what many find it difficult lo understand - that has bccomc infanitlized to so incomprehensible a degree in its outward appcarcncc.
The purpose of this treatise is lo provide answers to two fundamental questions ensuing from the issue stated above, doing this by comparing aims and analysing the cognitive processe lhat continuously cybcmatc the fine-arts production of children and adults in terms of deep structure. ITic two qucswtions are: (1) how and why has ihc adult finc-arls of rcccnl lime bccomc infantilizcd? and (2) in what way, if at all, has this borne on the relationship between the fine-arts expression of children and the fine-arts creativity of adults?
UDK 37.01 ALOJZIJA ŽIDAN
POSKUS DOLOČITVE MEDSEBOJNIH ODNOSOV MED NEKATERIMI (AKSIOLOŠKIMI) POJAVI KOT POMEMBNIMI PRVINAMI VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA DELA
Pričujoči prispevek predstavlja, kot jc žc (na)povcdano v njegovem naslovu, poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi aksiološkimi pojavi kot pomembnimi prvinami vzgojnoizobražcvalncga dela. Povedano določneje: poskuša analizirali medsebojne odnose med akiološkimi pojavi, ki jih imenujemo: potreba - vrednot - norma. Gre za poskus določilve medsebojnega odnosa med pojavi, ki pa seveda nimajo le
aksiološki značaj, temveč segajo s svojimi prvinami tudi na pedagoško področje. Oziroma, za učitelja (prav slehernega predmetnega področja) jc pomembno razmišljajo o vprašanju: kakšna jc vloga vseh navedenih pojavov v kompleksnem vzgojnoizobraževalnem procesu pri učencu?
UDC 37.01 ALOJZIJA ŽIDAN
AN ATTEMPT TO DEFINE RECIPROCAL RELATIONS IN SOME (AXIOLOGICAL) PHENOMENA AS BEING IMPORTANT ELEMENTS IN UPBRINGING AND EDUCATIONAL WORK
The following article represents, as il is already stated in the tile, an attempt to define reciprocal relations in some axiological phenomena as being important elements of upbringing and educational work. Said more precisely: it attempts to analyze reciprocal relations between axiological phenomena; which we name: need -value - norm.
Il is an attempt to define reciprocal relations between phenomena, which of course docs not only have an axiological character, bul delve with its elements also into the pedagogic area. Or, for teachers (just each and every field of a subject) all thoughts on the question - whal is the role of all the stated phenomena in the complex upbringing educational processes in pupils? - are important.
UDK299.73 IRENA ŠUMI
SINKRETIČNA IN REVIVALISTIČNA VERSKA GIBANJA SEVERNOAMERIŠKIH STAROSELCEV
Članek sc v prvem razdelku ukvarja z zgodovino sinkretističnih in kullumorevivalističnih gibanj med staroselci na današnjem ozemlju ZDA od najzgodnejših poročil do našega časa. Nadrobneje sc ukvarja z enim najrecentnejših takih pojavov, ki je šc danes aktualen, 7, Ameriško domačinsko cerkvijo, ki pomeni večinsko versko identiteto današnjih staroselcev in se tesno veže za pojav panindijanizma. Slednjega v razviti obliki beležimo od srede šcsldestih let našega stoletja dalje. Gre za naraščajoče izrekanje staroselcev za skupno etnično identiteto nasproti do tega časa prevladujočim tribalnim. V članku so značinosti panindijanizma, relevantne za naslovno temo, povezte kot ideologija tribalizma. Slednja pomeni zgodovinsko rcccntno, artikulirano, sumarično nazorskost severnoameriških staroselcev, kakor jo propagirajo njihove elite, ki jo je mogoče razumeli tudi kot kritiko prevladujočega cvropoccntrizma.
UDC 299.73 IRENA ŠUMI
SYNCNETIST AND REVIVALIST RELIGIOUS MOVEMENTS AMONG SOUTH AMERICAN NATIVES
The article in its first section brings the historical overview of the revivalist and syncrclist religious movements among Native Americans on the territory of the present-day United States. More detailed is the presentation of one most recent such phenomena, Native American Church, which today represents the majority religious identity of the Natives and is closely related to the proccss of growing pan-Indianism. The latter can be in its articulated forms traced back to mid sixties, when the till then prevailing tribal identity began to cease in favor of common, ethnic identity. The characteristics of pan-Indianism relevant to the theme discussed arc in the article summarized as ihc ideology of tribalism. The latter here stands for the recent, articulated views of the Natives concerning traditional mentality and ideology versus that of the mainstream society as expressed by Native elites. These new conceptualizations can well be regarded as the critiquc of the prevailing Evropocentrism the Natives arc continuously faced with.
UDK 159.922.3:316.356.2 JANEZ PEČAR
"DISCIPLINIRANJE" V DRUŽINI
Družina je za mladega človeka ključna referenčna skupina in hkrati tudi pomemben posredovalec družbenih norm. Starši ustvarjajo družinska pravila sožitja in so za otroke prva oblastvena avtoriteta in zaščitniki, ki želeno stopnjo konformizna "vsiljujejo" z ustreznimi nadzorstvenimi tehnikami in metodami, ki
so predvsem čustvene narave. Zato jc v družini čustvenost lista lastnost, ki preveva tudi nadzorstvena, disciplinska in kaznovalna področja. V družini čustvene nevtralnosti skoraj ni mogoče pričakovati, šc najmanj R v listih procesih, ki vodijo v družinsko patologijo.
Čustvcnenost in poscsivnosl sta ključni vsebini družinske kontrolizacije, v kateri sodelujejo tudi člani z obrobnimi vlogami, in prav v tem sta družinska socializacija in kontrolizacija najbolj dosledni in uspešni. Z "jima pa jc povezan družinski kaznovalni sistem, s katerim jc zaradi zaprtosti in medsebojne blizkosti ljudi ta človeška skupina najbolj samostojna, zasebnna in diskretna in v njej so kaznovalni postopki pogosto tudi močno rilualizirani.
Družina jc tudi "kraj", kjer je veliko žrtev "discipliniranja", možnosti za obvladovanje napetosti in priložnosti za nenadzorovano vsiljevanje volje močnejših, kar daje tej skupini toliko več značilnosti neformalno-kontrolne inštilucije. Zalo jc kriza družinske kontrolne funkcije obenem tudi kriza družine sploh, deviantnost družinskih članov pa sc kaže kot določena posledica neuspešnega družinskega nadzorovanja.
UDC 159.922.3:316.356.2
mnezpečar
"DISCIPLINING" IN THE FAMILY
The family is for the young man a key reference group and simultaneously also an important mediator of social norms. The parents create family rules of coexistence and are for children the first ruling authority and defender, which "enforce" the desired degree of conformism with suitable surveillance techniques and methods, which arc above all of an emotional nature. That is why cmolion in the family is that characteristic which also prevails in the surveillance, disciplinary and punishment areas. Emotional neutrality is nearly ^possible to achieve in a family, specially not in those processes which lead to family pathology.
Emotion and possiveness arc the key for the context of family control, in which also members with a marginal role collaborate, and just in this is family socialization and control the most consistent and successful. The family penal system is associated with them, with which, because of its closedncss and the reciprocal nearness of people, this human group is ihc mosl liberal, private and discrete and in il the penal processes are frequently also of a strongly ritual character.
The family is also a "region" where a lot of victims arc "disciplined", a possibility of overcoming the tension and the chance for unsurvcillcd enforcement of the will of the stronger, which gives this group so much more a character of informal control institution. That is why a crises in the families control function is simultaneously also a crises of the family in general. The dcviancy of the members appears as a specific consequence of unsuccessful family control.
UDK 164.21 PRANE JERMAN PREDIKATNA LOGIKA
Članek govori o osnovah prcdikalncga računa, grajenega na stavčni logiki. Najprej je govora o novih kategorijah, ki jih je treba dodati sistemu stavčne logike, da bi lahko izrazili logične odnose niolraj stavka na ravni "subjekt - predikat". V nadaljevanju jc prikazan sislem naravne dedukcije za dokazovanje nekaterih Aristotelovih silogizmov, podan pa jc tudi dokaz, zakaj ni mogoče dokazali vseh veljavnih silogizmov, kar jc Se neposredna podpora mnenju, da jc Aristotelova logika poseben logični sistem.
UDC 164.21 PRANE JERMAN PREDICATE LOGIC
The article speaks of the basics of the predicate calculation, structures on sentence logic. First there a Word about new categories which have to be added to tht system of sentence logic, to express the logical relationships inside the sentence on the level of "subject predicate". In the continuation, a system of natural deduction for proving some Aristotelian sylogisms is illustrated, evidence of why it is not possible lo prove all valid sylogisms is also given, which is further support of the opinion that Aristotel's logic is a special logical system.
UDK 1 NIETZSCHE F. GREGOR ADLEŠIČ
NIETSCIIE CONTRA RATIO AU O ESTETSKI DIMENZIJI VEČNEGA POVRATKA
Po kratkem in bežnem orisu temeljnih intenc in izhodišč Nietzschcjcvc misli, poskuša članek zarisati temeljni okvir in domet njegovega teorema o volji do moči, kol orodju in orožju pozilivistično orientirane kritike razsvetljenske ideologije, ali čc hočete prevladujočih moralnih in duhovnih vrednot. V svojem zadnjem delu pa članek obravnava Niclzschcjevo teoretično, čc jo sploh smemo tako imenovati, podgradilev njegovega novega dionizičnega svetovnega nazora in s tem prevrednotenja vseh vrednot. Omenjeni del poskuša torej analizirati pomen, vsebino in domet Nictzschcjcvcga teorema o večnem povratku enakega in z njim njegovo estetsko strukturi rano, pred po njegovem mnenju dekadenčno rešeno, individuacijo, ali bolje subjektivnost njegovega tragičnega sveta, da bi končal z navezavo na Adornovo occno poslednje besede Nietzschcjcve misli, ki se imenuje amor fati.
UDC 1 NIETZSCHE F. GREGOR ADLEŠIČ
NIETZSCHE CONTRA RATIO OR ABOUT THE AESTHETICAL DIMENSION OF ETERNAL RETURN
By a short and brief explanation of the basic aims and grounds of Niclzschc's thought, ihc article attempts to skctch the frame and horizon of his theorem of the will to power, as a tool and weapon of the pozilivislic oriented critiquc of the ideology of enlightenment or, if you prefer, the major moral and spiritual values. The last part of the artclc deals with Niclzschc's ihcorctical, if we may call it this at all, substructure of his new dionisian world outlook and with this the revaluation of all values. The mentioned part thus tries to analyze the meaning, context and range of Nietzsche's theorem of eternal return of the ever same and with him, his aesthetically structured and before dccadcncy saved, individuation, or better, the subjectivity of his tragic world, lo end with a connection lo Adorno's appraisal of the last word of Niclzschc's thought, which is called a mor [ali.
UDK316.75 DARIJ ZADNIKAR
EKVIVOKACIJA IDEOLOGUE V MARKSIZMU
Ideološka zavest kol tranzitorični pojav, vezan za državoformne socializacijskc načine, ni omniprezentna, med drugim žc zaradi lega, ker jc izločena iz samoraslih življenjskih načinov, tako da jc vsak element v negativnem odnosu do drugega. Scle ideologija je takšna duhovna forma, ki na sebi dopušča kritiko; boj za zasedbo ideoloških aparatov države pa izloča ideološke simbole, ki se jih lastijo antagonistični akterji - ta zveza jo konstituira kol oprijemljivo iluzijo. Tako je ekvivokacija eminentna ideološkemu, ekvivokacijc med različnimi konccpti ideologij pa so posledica. Teorije ideologije producirajo nove ideologije, na tem meslu pa je izpostavljen hibriden značaj Allhusserjeve teorije in njeno možno preseganje v okviru Projekta idcologija-lcorija(PIT).
UDC316.75 DARIJ ZADNIKAR
DIE AQUIVOKATION DER IDEOLOGIE IN MARXISMUS
Das ideologisehe BcwuBtscin als transitorisehes Phanomcn, gebunden an die staatsformigc Sozialisationswcisc, ist nicht omniprascnt, untcr andcrcm schon deswegen, wcil cs aus der naturwiichsigcn Lcbcnswcisc ausgcschlosscn ist, so daB jedes Element in einem negativen Verhiiltnis zum andcrcn stcht. Erst die Ideologic ist cine so bcschaffcnc gcistigc Form, daB in Kritik an sich zulaBt; der Kampf um die Bcsclzung der idcologischcn Staatsapparalc scheidct abcr die idcologischcn Symbole aus, die sich die anlagonistischcn Aklcurc ancignen mochtcn - dicsc Vcrbindung konstituicrt sic als mil Handen zu grcifende Illusion. Somit ist die Glcichsctzung dem Idcologischcn imancnt die Aquivokationcn zwischcn den vcrschicdcncn Idcologickonzcplcn zur Folge hal. Die Idcologicthcoricn produzicrcn wiedenim ncuc Idcologien. An diescr Stellc ist allcrdings der hybride Charaktcr der Theorie von Allhusser dargcstcllt und einc mogliche Aufhcbung im Rahmcn des Projckts Ideologic-Theoric (PIT).
udk1kanti. Bogomir novak
Kantov poj km neprotislovnosti v kritiki čistega uma
Kantova filozofija jc aktualna za na? čas po kritiki dogmatične metafizike, ki žc vedo ni preživela v svoji naravni naravnanosti. Tradicionalne antinomije rešuje v okviru predpostavk svoje filozofije po razliki med pojavi in stvarjo po sebi. Njegova klasifikacija sodb jc problematična. Zavračanje treh vrst dokazov za božje bivanje sloni na predpostavki, da bit ni realni predikat. Bog jc transcendentalni in moralni ideal za napredek spoznanja in za moralno svobodo.
Zakon ncprolislovnosti funkcionira v ločitvi nasprotij tako med tradicionalni metafiziki, vsebinsko pa ima drugačne predpostavke Kant ni prvi ugotovil, da sta lahko afirmalivna in negativna sodba z isto vsebino hkrati pravilni ali napačani.
udc 1 kanti. bogomir novak
kants notion of non-contradictiveness in the critique of tiie pure intellect
Kant's philosophy is still current for our time in regard to the critique of dogmatic metaphysics, which has still not been outlived in regard to its natural nature. Traditional antinomy is solved in the framework of the suppositions of its philosophy by the difference between the phenomena and ihc object as itself. His classification of judgments is problematical. The rejection of three types of evidence for the existence of God leans on the presupposition that ihc being is not a real predicate. God is transcendental and the moral ideal for tile progress of awareness and moral freedom. The law of non-conlradictivcncss functions by dividing oppositions, between the senses and reason as between reason and intellect. In the formal sense il is the same as in traditional metaphysics, while conlcxtually it has a different presupposition. Kant was not the first to discover that affirmative and negative judgements with the same context may be simultaneously right and Wrong.
UDK 001.4 FRANC PEDIČEK
KRITERIJI ZA ANALIZO VSEBINSKE SPOROČILNOSTI TERMINOV V ZNANOSTI
Termin v znanosti ima dva temeljna obravnavana vidika: oblikovno-znakovnega in vsebinsko-sporočilncga.
Pri prvem gre za kakovost jezikovne znakovnosti, ki jo določuje samostalniška, glagolniška in pridevniška oblika v monolilski, korpusni in konglomcratski sestavi.
Pri drugem gre za spoznanjsko vsebnost terminov v znanosti, ki ima lahko "naboj" bistvenosti ali osenčenosti, bivanjskosli ali eksistenčnosti ter dclovalnosti ali akcijskosti (tehničnosti). Merili za določevanje ravni vsebinske sporočilnosti terminov v znanosti sta dve:
a)	narava, ki je značilna za določen terminološki znak (realno obstoječe, od človeka tehnološko mišljeno in tehnično proizvedeno ter od človeka abstraktno mišljeno;
b)	genetivna ali posesivna adjckcija.
UDC 001.4 IRANC PEDIČEK
CRITERIA FOR THE ANALYSES OF THE CONTEXTUAL MESSAGE OF TERMS IN SCIENCE
Terms in science have two fundamental aspects: form-sign and context-message aspects. The first aspect deals with the quality of linguistic signs, defined by the substantativial, verbal and adjective forms in monolithic, corpuscle and conglomcrativc compositions.
The second aspect deals with the awareness context of terms in science, which may have a "charge" of essence, dwelling or existentiality, as also actionalily (technology).
There arc two measures for defining the level of contextual terms in science:
a)	the natural, which is characteristic of a specific terminological sign (truly existent, produced by man's technological thought and technology as also from man's abstract thought);
b)	genitive or possessive adjcction.
UDK 159.9 VEBER F. MATEVŽ RUDL
VEBROVINTERNALIZEM IN EKSTERNALIZEM
V sestavku analiziramo dve deli Franceta Vcbra Očrt psihologije in Vprašanje stvarnosti s stališča razlikovanja med intcmalističnim in eksternalisličnim definiranjem duševnih slanj. Prikazane so težave dcskriptivno-analitične metode v Očrtu psihologije in poskus njihovega razreševanja tako v tem delu, kakor v Vprašanju stvarnosti. Sklepna ugotovitev se glasi, daje Vcbcr kot filozof psihologije v obeh delih internalist.
UDC 159.9 VEBER F. MATEVŽ RUDL
VEBERS INTERNA LISMUS UND EXTERNALISMUS
In dem Artikel werden zwei Arbcitcn Franz Vebers Očrt psihologije (Der Umrili der Psychologic) und Vprašanje stvarnosti (Die Frage der Wirklickhcil) vom Standpunkt der Untcrschcidung der intcrnalistischcn und extcmalistischcn Bcstimmung der Gcistcszustandc analysicrt. Es werden die Schwicrigkcitcn der dcskriptiv-analytischcn Mcthode in dem UmriB der Psychologic und der Vcrsuch einer Losung sowohl in dieser Arbeit als auch in der Frage der Wirklichkcit dargcslcllt. Die Endfcststellung lautct, daB Vcbei als Philosoph der Psychologic in beiden Arbcitcn intcmalistisch orientiert ist.
UDK 800.1 JANEZ JUSTIN IZJAVLJANJE
Za nastanek koncepta izjavljanja so ključnega pomena psihološke in stilistične teorije govorice s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vmcstilc so se v arislotclovsko dihotomijo dictum - modus in razvile idejo o komplementarnem, tj. psihološkem ali pragmatičnem pomenu, ki dopolnjuje intelektualno vsebino govorice. Izjavljanje v ožjem pomenu besede, tj. izjavljanje kot produkcijski akt, jc kot spccifična problematika najprej dobilo mesto v teoriji govornih dejanj (Austin), kmalu za tem pa je postalo neizogibni predmet različnih teoretskih disciplin, ki se ukvarjajo z govorico. Omejujemo sc na tiste, ki sc pretežno ukvarjajo s samo lingvistično ali semiotično formo izjavljanja; razen s teorijo govornih dejanj šc z elementi za teorijo izjavljanja, ki jih najdemo v delu E. Bcnvcniste, in s fragmentarno semiotično analizo izjavljanja. Posebej smo izpostavili metodološke in konceptualne probleme, ki blokirajo spoznavno učinkovitost v teh teoretskih kontekstih.
UDC 800.1
JANEZJUST1N
ENUNCIATION
Some fragments of a theory of utterance act (or theory of enunciation) are already contained in the early psychological and stylistic studies of lanuagc from the beginning of the century. They include the aristotclian dichotomy "dictum - modus" and try to detail the idea of a complementary, viz. psychological or pragmatic meaning which is meant to complement the intclectual content of language. Enounciation in the narrow sense of the term (in the sense of "act of production") is part of the topic that is dealt with in the spccch act theory (Austin); in the sixties in turned to be a theoretical object that no theory of language could possibly avoid. We deal only with those teorics that arc concerned with the linguistic or semiotic form of enunciation: spccch act theory, linguistic theory of Bcnvcniste, semiotics of the "Paris school of semiotics". Much attention is paid to the problems of methodology and conccptual structure of these theories; it is the intrinsic structure of the conceptual field that must change if our knowledge of the objeel is lo be extended.
UDK 111 BORUT I'll ILER
TECIINE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS
V naši šludiji smo poskušali razviti fenomen "moči" razumljen kot "moči-biti", ki jc hkrati "pustiti-biti", pri čemer smo ga postavili znotraj globalnega sklopa (t6chnc-pofcsis-praxis-d>7iamis-phain6mcnon-16gos-
hcrmcncfa-diafora-ihnos-nocsis nočscos) našega modela hermenevtične fenomenologije. V prvem delu smo zarisali kratko skico zgodovine razvoja fenomena moči kot filozofskega problema, hkrati pa smo si postavili vprašanje, ali jc moči mislili fenomen "moči" onstran metafizike in nihilizma. Zanimala nas je linija Nietzsche - Heidegger - Dcrrida, pri čemer smo poskušali skozi dcrridajcvsko optiko dckonslruirati hcidcggrovski model branja Nictzschcja. Naša predpostavka jc, da je možno mislili moč onstran nihilizma in tako vzpostavili mišljenje moči", čc preobrnemo Hcidcggrovo razumevanje "volje do moči" pri Nictzschcju. Moč kot "moči-bili", ki jc hkrali "pustiti-biti", bi lak6 kot kategorialni sklop ("dynamis" - možnost, moč, gibanje) skupaj z razliko postala pogoj možnosti fenomenov.
UDC1U BORUT PIHLER
TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS
In unscrcr Studie haben wir vcrsucht das Phanomcn dcr "Macht" zu entwickcln, vcrslandcn als "scin-konnen", das zuglcich "scin-lasscn" ist, und wir haben es in cincm globalen Zusammenhang (tdchne-polesis-praxis-dynam/s-phain6mcnon-logos-hcrmcnci'a-diafora-ihn6s-n6esis nocsos) unscrcs Modells der hermcneulischcn Phanomcnolgic gestellt. In dem erstcn Tcil haben wir kurze Gcschichte des philosophischcn Begriffe dcr Macht skizzicrt, zuglcich abcr haben wir auch die Frage gestellt, ob es das Phanomcn dcr Macht jenscits dcr Metaphysik und Nihilismis denkbar sci. Wir haben die Linie Nietzsche-Hcidegger-Dcrrida durchschaut, um das Hcidcggcrschc Modeli des Nictzsche-Lesens durch Dcrridaischc Optik zu umkehren bzw. dekonstruieren. Unscrc Voraussctzung ist, dass es moglich ist "das Dcnkcn dcr Macht" zu fundicrcn, wenn wir das Heidcggcrsche Vcrstchen des "Willens zur Macht" umkehren. Macht als "scin-konncn" das zugclich "scin-lasscn" ist, wiirdc so als kategorialer Zusammenhang (dynamis - Moglichkcit, Macht, Bewcgung) zussammen mit dcr Diffcrenz die Bcdingung dcr Moglichkcit dcr Phanomcne werden.
UDK 159.923
Tanja lamovec
POJMOVANJE OBRAMBNIH MEHANIZMOV NEKDAJ IN DANES
V sestavku so prikazani različni poskusi delitve obrambnih mehanizmov. Ena delitev se nanaša na izvor ogrožujočega dražljaja, ki je lahko notranji ali pa zunanji, druga pa jih poskuša uvrstili v kategorije glede na skupne značilnosti. Najpomembnejši obrambni mehanizmi so tudi podrobno opisani.
Precej pozornosti je namenjeno raziskavam, ki so iskale povezavo med obrambnimi mehanizmi in družinskim okoljem v otroštvu. Čeprav niso dale dokončnega odgovora na vprašanje, kateri obrambni mehanizmi so primilivnejši in kateri zrelejši, so našle nekatere značilnosti, ki kažejo, da jc vpliv družinskega okolja za razvoj obrambnih mehanizmov zelo pomemben.
Po mnenju nekaterih avtorjev (npr. Kellcrman) se nekateri obrambni mehanizmi razvijejo kot obramba pred specifičnimi čustvi. Tako naj bi se premeščanje povezovalo z jezo, represija s strahom, reakcijska formacija z veseljem, kompenzacija z žalostjo, zanikanje s sprejemanjem, projckcija z gnusom, intclcktualizacija s pričakovanjem in regres s presenečenjem. Navedene so tudi nekatere domnevne povezave z osebnostnimi kategorijami.
UDC 159.923 tanja lamovec
CONCEPTUALIZATION OF DEFENSE MECHANISMS
In the present article several attempts at the division of defense mechanisms arc described. One of them is based on the source of the Ihreathcning stimulus, which can be internal or external. Another is an attempt at cathegorization of defense mechanisms according to their common characteristics. The most important defense mechanisms arc described in detail.
The second part represents a review of research on the influence of family environmennt on the development of defcncc mechanisms. Although there is still no definite answer to the question which mechanisms arc more primitive and which ones more advanced, some indicators were found confirming that family environment plays an important role in the development of specific defense mechanisms.
Some authors maintain that certain defense mcchanisme develop as a defense against specific emotions. Thus displacement is supposed to be connected with anger, repression with fear, reaction formation with joy, compensation with sadness, denial with acceptance, projection with disgust, intcUectualization with expectation, and regression with surprise. Some connections wilh personality arc also proposed.
UDK 159.9: 323.269.6 VID PEČJAK
PSIHOLOŠKI MODEL UPORA
Avlor enači upor z družbenemi nemiri, protesti, demonstracijami, pretepi, razbijanjem ipd. pojavi. Upor izbruhne kot posledica pritiska. Avtor razlikuje pritisk okolja, zaznavo pritiska ter psihološke odgovore nanj (npr. jeza, agresivnost). Upor poteka najprej v prikriti obliki, ko pa je prekoračen njegov prag, izbruhne v odkriti obliki. Nanj vplivajo amplifikatorji in reduktorji. Od prvih je razen zaznave pritiska in psiholoških odgovorov najpomembnejše upanje, od drugih pa strah. Poleg teh vmesnih spremenljivk so pomembne tudi številne predhodne spremenljivke, ki vplivajo na vmesne. Posebna vrsta amplifikalorjev sta konstantna vrednost k, ki pomeni narodov značaj, kulturo in tradicijo, ter socialna indukcija upora v množici. Nanjo vpliva potenčna vrednost x, ki je odvisna od mnogih predhodnih spremenljivk, npr. številčnosti množice. Upor sc konča z odstranitvijo ali zmanjšanjem pritiska okolja. S terorjem zadušen upor vztraja v prikriti obliki naprej, zato sc ponavlja, brž ko razmere to dopuščajo. Avtor domneva, da bi na podlagi poznavanja vmesnih in predhodnih spremenljivk lahko napovedovali izbruh in potek upora.
UDC 159.9: 323.269.6 VID PEČJAK
TI IE PSYCHOLOGICAL MODEL OF REVOLT
The author equalizes revolt with social unrest, protestations, demonstrations, fighting, breaking and other phenomena. Revolt erupts as a consequence of pressure. The author differs the pressure of the environment, the awareness of pressure and the psychological responses lo it (e.g. anger, aggression). Revolt first proceeds in a concealed form, but when this threshold is stepped over, it erupts in an open form. It is influenced by amplifiers and rcductors. Of the first, the most important is hope, of other fear, besides the awareness of pressure and psychological responses. Besides these intermediate variables, also numerous previous variables, which influence the intermediate, are also important. A special type of amplifiers are the constant k, which means the nations character, culture and tradition, as also social indicators of mass revolt. This is influence the potential value x, which is dependent from many previous variables, e.g. the number of people in the mass. The revolt ends with a removal or decrease of the pressure of the environment. Revolt suffocated by terror still perseveres in a conccalcd form, that is why it repeats itself, as soon as conditions allow. The author concludes that on the basic of the awareness of intermediate and previous variables one may forecast the eruptions of and the proceedings of revolt.
UDK 165.324 MATJAŽ POTRČ
BIOLOŠKE FUNKCIJE IN FUNKCIJE ORODIJ
Biološke funkcije in funkcije orodij standardno razlagajo eliminativizem, rcprezcntacijskc, etiološke in dispozicijske teorije. Pri vseh teh sledi razlaga časovnemu nizu (funkcija x ob t je da počne A ob t'). Članek trdi in dokazuje, da je dosti bolj od časovne primerna razlaga funkcij s pomočjo dvojice intemalizem/ckstemalizcm. Če vpeljemo slednjo opozicijo, lahko opazimo, da so vse standardne razlage inlemalistične. Od tod bistvena trditev članka, da moramo funkcije opredeliti ckstcrnalistično, glede na predmete, h katerim so usmerjene. Sledi skica nekaj rešitev za standardni pristop s pomočjo predmetnega pristopa.
UDC 165.324 MATJAŽ POTRČ
BIOLOGICAL FUNCTIONS AND FUNCTIONS OF ARTEFACTS
Standardly, eliminativism, representational, etiological and dispositional theories propose to explain biological functions and functions of artefacts, particularly of tools. All those explanations follow the temporal span (the functions of x at t is that it completes A at t'). It is claimed that the pair intcrnalism/cxtemalism is more appropriate for the explanation of functions. Introducing this new opposition, wc become aware that all standard explanations of functions tend to be internalist. It is claimed at this point that functions should be defined and explained extcrnalislically, with the help of objccts towards which they are typically directed. This new, objcctual approach, proposes to solve some difficulties which arc known to be there for the standard approaches to the functions.
UDK 159.953 vid pogačnik
KRATKOROČNI SPOMIN V PSIHOMETRIJI IN V KOGNITIVNI PSIHOLOGIJI
Skupina primarnih mentalnih sposobnosti, ki tvorijo Širok spominski faktor, ima v strukturi intelekta posebno mesto, saj omogočajo držanjc informacij v zavesti in vzpostavljanje asociativnih zvez med informacijami, oboje s ciljem, da infonnacije, ki jih ima subjekt v zavesti, druge mentalne sposobnosti obdelajo. Naša Študija kaže, da testi, ki zahtevajo razen kratkoročnega spomina tudi manipulacijo z informacijami, ki sc v kratkoročnem spominu nahajajo, više korelirajo s splošno inteligentnostjo kol zgolj lesti kratkoročnega spomina.
V drugem delu jc podan pregled rezultatov nekaterih pomembnejših raziskav, s katerimi kognitivna psihologija v svetu pojasnjuje naravo in procese kratkoročnega spomina. Predlagano jc ludi, da to, kar sc ob kratkoročnem pomnenju dogaja, sploh nc pojmujemo kol spomin, ampak da gre pri tem v bistvu za sposobnost inielckta, da ima hkrati odprtih več infonnacijskih kanalov k vsebinam, shranjenim v relacijsko organiziranem kratkoročnem spominu.
UDC 159.953 vid pogačnik
SIIORT-TERM MEMORY IN PSYCIIOMETRY AND IN COGNTIVE PSYCHOLOGY
A group of primary mental capabilities, which crcalc a wide memory factor, have a special place in the structure of the inlcllcct, as they allow the holding of information in the consciousness and ihc erection of associative links between information, both with the aim thai the information which the subject has in the consciousness are processed by other menial capabilities. Our study shows that tests which demand, besides short-term memory, also manipulation with ihc information found in ihc short-term memory, correlates more highly with general intelligence than just tests of short-lcrm memory.
The second part gives a survey of the results of some more important research, with which cognitive psychology in the world axplains the nature and processes of short-term memory. It is also proposed that thai which occurs with short-term memory is nol to be comprehended as memory but that litis, in essence, is a capabiliiycs of the intellect, which has simultaneously open a number of informational channels to the contexts preserved in the rclationally organized short-lcrm memory.
UDK 159.922.7 maja Zupančič
PREHOD S HETERONOMNEGA NA AVTONOMNI NIVO MORALNE PRESOJE V OBDOBJU SREDNJEGA OTROŠTVA
Prispevek obravnava naravo prehoda s hclcrogcncga na avtonomno stopnjo moralnega presojanja v smislu Piagctove teorije moralnega razvoja, in siccr v starostnem obdobju od 5 do 8 lcl. Na podlagi rezultatov L ozirom na determinante moralne presoje v teh dveh obdobjih skušamo posredno določiti tudi prevladujoči model psihičnega funkcioniranja v obeh obdobjih.
V študijo jc bilo vključenih 44 pcllclnih in 46 osemletnih ljubljanskih otrok. Izenačeni so bili glede na spol in socialno izobrazbeni status njihovih staršev. Uporabili smo pri nas prilagojeni inštrument moralnega presojanja, podoben Piagctovcmu originalnemu ter različne druge variable, ki se nanašajo na kognitivne faktorje, faktorje socialncga samokonslrukla in faktorje frustracijskcga vedenja.
Med starostnima obodbjema ugotavljamo dve razvojni sckvcnci v moralnem presojanju in specifično razvojno prelomnico v sistemu moralno-psihičncga funkcioniranja.
UDC 159.922.7
Maja zupančič
THE TRANSITION FROM IIETERONOMIC TO THE AUT0N1C LEVEL OF MORAL JUDGMENT IN THE PERIOD OF MIDDLE CI IILDIIOOD
The contribution deals with the nature of the transition from the hctcronomic to the autonomic degree of moral judgment in age periods of 5 to 8 years. On the basis of the results, with regard to ihc determinants of moral Judgment in these two periods, we try to indirectly define the overruling model of psychic functioning in both periods.
44 five year old and 46 eight year old children from the city of Ljubljana were included in the study. They were equalized in regard to gender and ihc social educational status of their parents. We applied an instrument for moral judgment, which was adapted in our country, similar to Piaget's original, and also various other variables, which arc in relation to the cognitive factor, the factor of social self-construction and the factor of frustrational behavior.
We discern two developmental sequences between the age periods in moral judgment and a specific developmental breaking point in the system of moral-psychic functioning.
UDK 159.964.2:929 REICH W. VITO FLAK UR REICHOV STROJ deluje
V sestavku se lotevam ponovnega prikaza Rcichovcga dela z namenom, da ga zase in za bralce ponovno oblečem (rehabilitiram) in da preko njegove poli postavim vprašanje deviantnosti v znanosti. Začenjam s tezo, da jc bil Reich dejansko nor in da so bile njegove blodnje stvarne. Da stroj, ki ga jc izumil, deluje, skušam pokazali na dcvianlnih točkah njegovega dela. Orgazem jc v njegovem opusu pozitivna norma seksualnosti (ki sc drugače normira negativno preko dcviacij). Tesnobi jc v njegovem delu dana dejanskost, ki napaja psihonevrotiko, medlem ko jo hoče telo preko mišičnega oklepa omejili. Njegova terapevtska praktika je usmerjena na telesno osvobajanje energije afektov (Onega). Najbolj deviantna točka jc seveda orgonska energija. V članku na kratko opišem delovanje tega orgonskega akumulatorja.
Zaključek jc, da jc Rcichova deviantnost hkrati vzrok in poslcdica njegove ustvarjalnosti in izvirnosti. Razlog, da so sc nekateri deli njegovega korpusa obdržali, pa najdem v tem, da so ga segmentiranega njegovi učenci in privrženci prilagodili, trenutnim potrebam (ostalo jc tisto, kar gre v promet), in tudi v tem, da je imelo njegovo delo vedno neko kolektivno substanco, ki jc onkraj zgolj tržnih razmerij.
UDC 159.964.2:929 REICH W. VITO FL A KER
REICH'S MACIIINE WORKS
This composition is conccmcd with a repeated illustration of Reich's work for the purpose of redressing (rehabilitating) it for myself and the readers, and that through his path I place the question of dcviancy in scicncc. I begin with the thesis that Reich was actually mad and that his rambling was factual. That the machine which he made works I try to illustrate through the deviant points of his work. Orgasm is in his opus a positive norm of scxualiry (which is otherwise normcd as negative through deviation). Anxiety in his work is a given fact, which feeds psychoneurotics, while the body wanls to limit it through the muscle armor. His ihcrapcutic practicc is directed towards a bodily liberation from the energy of affectation. The most deviant point is, of coursc, orgon energy. The article illustrates the workings of the orgon accumulator in short.
The conclusion is that Reich's dcviancy is simultaneously the cause and consequence of his crcalivily and originality. The reason that some parts of his corpus have been retained I find in the fact that his pupils and followers adapted it to the momcntual needs in segmented form (the most popular remained) and also in the fact that his work always had a certain collcctivc substancc, which is above pure marketing conditions.
POPRAVEK:
V članku Ivana Baznika "Galvano della Volpe: Poezija in zgodovina" v številki IE, IV/1989 sc stavek, ki sc na strani 317 začenja v šesti vrstici, pravilno glasi takole: "Teza, da jc zgodovinsko pogojena, pomeni, da ji jc zgodovina predpostavljena kot objektivni proccs - izven nje -, njena naloga in funkcija pa jc, da ga spoznava, izraža ali odraža."
YU ISSN 0587-5161

asopis za sodelovanje humanističnih
in naravoslovnih ved za psihologijo in filozofijo