J. E. Bogomil:
Dve luči
1. Zlata leta.
Clovek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. Modrost tega pregovora se je izkazala tako pri svetem Alojziju kakor pri svetem Stanislavu.
Komaj je pognala svoje korenine lilija svetega Sta-imlava, in koinaj se je razcvetela Alojzijeva v žarid lepoti, že se je svet čudil čednosiim obeh teh angelov v človeški podobi.
Pravijo, da je hotel Bog pokazati na svetem Sta-nislavu že v njegovih prvih letih, na kako visoko stop-njo popolnosti lahko dvigne človeka, ki ne nasprotuje njegovi milosti, ampak sodeluje z njo. In spet drugi imenujejo mladost Stanislavovo naravnost čudež božje milosti.
Izmed njegovih čcdnosti imenujmo samo nekatere.
»V svoji prvi molitvi, ki se je spominjam,« tako je pripovedoval mladenič sam, »sem se popolnoma posvetil Bogu, naj stori z menoj, kar hoče.« Nič drugega sveti Stanislav ni hotel biti kakor orodje v rokah božjih. Svojo lastno voljo, svoj napuh, ki je pri vsakera človeku kolikortoliko doma, je popolnoma premagal.
V tako ponižnem in v Bogu vdanem srcu je pa začela takoj poganjati tudi druga čednost: otroška lju-bezen do Marije device. Še kot otrok jc bil sveti Stanislav ves v ognju za Marijo. Poln zaupanja se je je oklepal do zadnjega zdihljaja.
Iz ljubezni do Marije je sklenil prav posebno skrbeti za tisto čednost, po kateri se Marija odlikuje nad vsemi zetnljani, namreč za sveto čistost in sramežljivost. Vsaka uedostojna beseda je tako vznemirila rahločutno srce tega otroka,  da  se je večkrat  onesvestil radi  kakega
21
umazanega govorjenja, ki ga je nehcte slišal. Njegov oče je to dobro vedel. Ce so gostje, ki jih je kot po-veljnik v Zakročinu večkrat imel pri sebi, začeli pri mizi govoriti le malo bolj nedostojno, je začelo Stanislavu bledeti Hce, in oče je brž poskusil, da obrnc pogovov na kakšen drug predmet. Ce se mu pa to ni vselej po-srečilo, pa je videl, kako mali Stanko trepeta, bledi, kako se trese od studa in od slabosti, je njegov dobri oče gosta kar naravnost poprosil: »Nehajmo, če ne bo moj mali Stanko omedlel in padel na tla!«
Isto vidimo pri svetem Alojziju, kako je že v prvih detinskih letih rad sklepal nedolžne ročice k molitvi, kako goreče je izgovarjal najsvetejši imeni: Jezus in Marija. Večkrat je mali Alojzij kar izginil izpred oči tistim, kj so ga varovali, da ga dolgo časa niso mogli najti. In kje so ga naposled dobili? Našli so ga v kakem skritem kotu domačega gradu, dobili so ga zatopljenega v molitev.
Poleg ljubezni do molitve je v njegovem srcu krepko rastla tudi Ijubezen do bližnjega. Ni še znal mali Alojzij dobro govoriti, pa je že z očmi in z rokami prosi! svoje domače, naj dajo revežu kako miloščino.
Dobra Alojzijeva mati, Marta, je imenovala malega Alojzija le svojega ljubega angela. To odlično ime si je mali Alojzij res tudi prislužil s svojo ljnbeznijo do svete čistosti in sramežljivosti. Ze v najnežnejših letih je skrbel za to čednost kakor za največje bogastvo.
Igral se je nekdaj — tako pripoveduje gospa Kamila Ferrari — z drugimi otroki neko samo na sebi nedolžno igro, precej podobno tisti naši igri, v kateri otroci go-vore: Frči, frči, frči... Kdor se v igri zmoti, mora od-dati za kazen kakšno svojo igračo. Ce jo pa hoče dobiti nazaj, mora storiti to, kar mu ukaže sodnik. Tako bi bil moral mali Alojzij pri tisti igri poljubiti na steni senco
22
neke deklice, ki se je tudi igrala. Ko je pa Alojzij o tem zaslišal, je zardel in zbežal in za noben denar se ni hotel potem več udeležiti take igre.
O, ko bi hoteli biti naši otroci vsaj malo podobni tema svetima otrokoma!