StularOK.qxp 8.12.2005 17:02 Page 79 Arheo 23, 2005, 79–83 Smrt Klejna © Benjamin Štular Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo Izvleèek Problematika arheološke tipologije je dandanes prav tako pereèa, kot je bila pred dvema desetletjema. V osemdesetih sta izšli dve knjigi Leva S. Klejna s to tematiko. Obe sta bili prevedeni v slovenšèi- no, a na arheološko prakso nista imeli posebnega vpliva. Namen èlan- ka je pokazati relevantnost Klejnovih del v luèi interpretativnih arhe- ologij. Kljuène besede klasifikacija, tipologija, interpretativne arheologije Prolog "Nekoè je živelo pet jamskih ljudi. Imenovali so se Unga, Bunga, Ugi, Bugi in Sigmund. Živeli so v jami. Unga, Bunga, Ugi, Bugi in Sigmund niso nikoli zapustili jame. Dan in noè so posedali v njej in èakali na poginule hrošèe in suho listje, ki jih je veter obèasno prinesel v jamo, da so se lahko najedli. Jamski ljudje so sprejemali svojo osamo kot edini možen naèin življenja. Predvsem zato, ker so verjeli, da se na izhodu iz njihove jame konèa vesolje. ... Vèasih je mimo vhoda v jamo šla kakšna žival. A jamski ljudje je niso videli. Namesto živali so, strmeè v notra- njost jame, videli le njeno senco, ko se je sprehodila po stenah. Za jamske ljudi so te sence predstavljale resniènost. Zato so se, èe se je pred jamo igrala hijena, skrivali pred štirinogo senco, ki je poskakovala po steni. In kadar je mimo vhoda pot prinesla metulja, so radostno skakali in lovili njegovo frfotavo prhutajoèo senco. Nekoè je podiv- jana žirafa pred vhodom v jamo do smrti poteptala svi- njo bradavièarko. Nihèe ni razumel, kaj za vraga je bilo to". (Hutchens 2002) Smrt avtorja Roland Barthes (1995), francoski književni kritik, je pred skoraj štirimi desetletji v prispevku s tem naslovom pred- stavil znamenito tezo: "Rojstvo bralca je treba plaèati s smrtjo Avtorja" (Barthes 1995, 23). Bit pisanja se razkri- je s primero grške tragedije. Ta je stkana iz besed z dvoj- nim pomenom, ki jih osebe dojemajo enopomensko. Abstract Archaeological typology nowadays remains just as unre- solved an issue as it was two decades ago. In the 1980s two books by Leo S. Klejn concerning this subject were published. Both were trans- lated into Slovene but had no particular influence on the practice of archaeology. The aim of this article is to present the relevance of Leo S. Klejn's work in view of contemporary interpretative archaeologies. Keywords classification, typology, interpretative archaeologies Dvojnost pomena, dvoliènost vsake besede, sliši le bralec oziroma v tem primeru poslušalec. Besedilo torej sestav- ljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz številnih kultur in vstopajo v dialog. Mesto, na katerem je ta mnogoterost združena, je bralec. Enotnost ne obstaja v toèki izvora besedila, temveè v toèki sprejema. Ta hipoteza je imela moèan vpliv tudi na arheološko teorijo (Olsen 2002; prim. Hodder 1999), a tu je pomem- bna neposredno, kot naèin branja besedila. Brano besedilo sta deli Arheološki viri (1987) in Arhe- ološka tipologija (1988), avtor pa Lev S. Klejn. Zgradba mojega sestavka je enostavna: branje Klejnovih in neka- terih kasnejših teoretskih besedil je posredovano v obliki novega besedila. Rezultat morda na prvi pogled spomi- nja na nekakšen prevod. Prevod Klejna v jezik interpreta- tivnih arheologij (za izraz glej Shanks, Hodder 1998). A v tem primeru bi imel sestavek drugaèen naslov, na primer "Elementi interpretativnih arheologij v besedilih Klejna (do leta 1982)". Vendar je termin prevod preobre- menjen s pomeni (prim. Hodder 1999, 62–64). Zaradi subjektivnosti dejanja branja gre prej za nekakšno stap- ljanje horizontov preteklosti in sedanjosti. Pri tem je ho- rizont definiran kot tisto, kar je moè videti iz doloèenega gledišèa. S to prispodobo, ki si jo je sposodil pri nemškem filozofu Hansu Georgu Gadamerju, je Olsen (2002, 104–106) opisal dialektièni proces razumevanja preteklosti s povratnim uèinkom. Arheologija vstopa v preteklost s preuèevanjem materi- alne kulture. Vendar predmet preuèevanja ni neposreden nosilec informacije, kot so to na temeljih pozitivizma skušali osmisliti procesualisti (npr. Binford 1962, 1968; Clarke 1968 idr.) in mnogi "tradicionalni" arheologi pred njimi. Klejn je zavrnil pozitivistièno logiko (Klejn 1988, 347–348) in kronološka razvršèanja "tradicionalne" arhe- ologije: "Arheologija se je spremenila v zgodovino mate- rialne kulture" (Klejn 1987, 36). StularOK.qxp 8.12.2005 17:02 Page 80 80 Benjamin Štular Smrt Klejna Svoj pristop gradi od temeljev: termin arheološki vir primerja z vodnim (iz)virom. Izvir sam ne napaja, napaja voda. Arheološki vir je torej predmet, "iz katerega je mogoèe èrpati informacijo" (Klejn 1987, 41). Pri tem izhaja iz leninske teorije odseva: odsevani objekt (infor- macija o preteklosti) je primaren in neodvisen od odseva- joèega (arheološki vir). Rezultat odsevanja, podoba, ni reducirana na odsevani objekt; podoba in objekt nista istovetna. Teorija upošteva aktivno naravo spoznavnega procesa in možnost odcepitve spoznanja od resniènosti. Zakaj predmet preuèevanja ni neposredni nosilec infor- macij? Ker "raziskovalec trèi ob dvojno prekinitev" (Klejn 1987, 90): med preteklostjo in sedanjostjo ter med svetom stvari in svetom idej. In kako prekinitev preseèi? Klejnov odgovor je arheološ- ka tipologija. Kaj je Klejnova arheološka tipologija? Najpomembneje za razlago se zdi loèevati klasificiranje od arheološke tipologije. Klasificiranje ali razvršèanje v skupine služi bodisi razvršèanju gradiva za inventariziranje bodisi kot prvi korak v preuèevanju gradiva. Služi "osvetlitvi gradivu inherentnih sistemskih povezav" (Klejn 1988, 76). Klasi- fikacija je domena raziskovalèeve sedanjosti. Je "umet- na", matematièna in empirièna s strani raziskovalca. S klasifikacijo, iskanjem stalnih zvez empirièno zaznavnih lastnosti, doloèimo empiriène tipe (Klejn 1988, 192, 510). Ker je utemeljena v sedanjosti, nima neposrednega stika s preteklostjo. Opisana razlika (Klejn 1988, 247–252) zahteva loèena termina: za predmet v pretek- losti arhem, za predmet raziskovalne sedanjosti arheogram. Pogojni tipi (ramotipi) nastanejo z "umetno" klasifikaci- jo. Subjektivna ali intuitivna klasifikacija je "naravna" raziskovalcu in "umetna", vsiljena gradivu. "Naravna" klasifikacija arheogramov, "umetna" klasifikacija arhe- mov. S terminom pogojni tip (Klejn 1988, 146–153) je opisano razumevanje tipa po Malmerju (1962; citirano po Klejn 1988, 124): tip je abstrakten koncept, ki ga (èim natanèneje) definira vsak raziskovalec sam. Tak tip je izpeljan iz raziskovalèeve naloge in definiran s stališèa raziskovalne dejavnosti (Klejn 1988, 347–348). Arheološka tipologija je namenjena iskanju kulturnih (realnih) tipov, "ki zrcalijo družbene norme vsake žive kulture" (Klejn 1988, 131). Z izrazjem, izposojenim iz definicije arheološke krajine (Knapp in Ashmore 1999, 1), lahko zapišemo: kulturni tip je entiteta, ki obstaja, ker so jo uporabniki obèutili, doživljali in kontekstualizirali. Kulturni tip opisuje funkcionalni in simbolni pomen predmeta; je stvar preteklosti, ki jo z uporabo arheološke tipologije raziskovalec skuša prenesti v tekst sedanjosti. Nastane problem, ker "ideje v kulturi niso materialno utelešene za vsakogar, temveè le za èlane obravnavane kulturne skupnosti, v arheološkem stanju pa je to izginu- la skupnost" (Klejn 1988, 349). Na kratko: empirièni in pogojni tipi ustrezajo mentalnim modelom sedanjosti, kulturni pa mentalnim modelom preteklosti. Ti osmišljajo preteklost. Prvi so vèasih raziskovalcu v pomoè, vèasih pa je njih namen zgolj ta, "da arheologi uživajo ob svojih tipoloških shemah" (Klejn 1988, 43). Takoj ko so pojmi opredeljeni, se samo po sebi postavi vprašanje: kakšen je odnos med empiriènimi in pogojni- mi na eni ter kulturnimi tipi na drugi strani? Možni odgovori so: (i) se skladajo, (ii) delno se skladajo ali (iii) se ne skladajo. Prvo Klejnovo naèelo nemogoèega (ibid. 356) odgovarja: problemov (gradivu) naravnega razvršèanja ni mogoèe reševati ob pomoèi (gradivu) umetne klasifikacije. Pari pojmov, s katerimi je opredeljena dihotomija seda- njost – preteklost, so (od osnovnega gradnika do konène grupacije): lastnost – atribut, arheogram – arhem, pogoj- ni / empirièni tip – kulturni tip, klasifikacija – tipologija, empikultura – arhekultura. S klasificiranjem so torej doloèeni empirièni, subjektivno (intuitivno) pa pogojni tipi. Novost, ki jo je v tipološke študije uvedel Klejn (1988, predvsem 350–379), je pot spoznanja: s pomoèjo "od zunaj" išèemo kulturne tipe; z uporabo tipologije postanejo arheološki (iz)vir. Omenje- na pomoè "od zunaj" je po Klejnu arheološka kultura: "Ko smo prepoznali kulturo, se lahko lotimo razloèeva- nja kulturno signifikantnih tipov, in ko so nam kulturni tipi znani, jih ni veè težko razèleniti na kulturno sig- nifikantne atribute. Šele nato se je, kot metoda razširitve, primerno napotiti nazaj" (Klejn 1988, 351). Nazorna je primerjava z izkopavanjem arheološkega najdišèa, na katerem je loèevanje stratigrafskih enot sko- StularOK.qxp 8.12.2005 17:02 Page 81 81 Arheo 23, 2005, 79–83 raj nemogoèe. Empiriène in pogojne tipe si zamislimo kot arbitrarne, kulturne pa kot stratigrafske enote. Klasi- fikacija je torej razvršèanje arbitrarnih, tipologija pa stratigrafskih enot (izdelava diagrama stratigrafskih enot oziroma t. i. matrike). Klejn meni, da je matriko moè izdelati le na podlagi stratigrafskih izkopavanj, veèina prejšnjih metod pa zamenjuje razvršèanje arbitrarnih enot z matriko. Rešitev problema torej ne tièi v naèinu razvršèanja, temveè v prepoznavanju stratigrafskih enot. In kaj ima to stališèe skupnega z interpretativnimi arhe- ologijami? Z nekaterimi precej. Ko se je Ian Hodder (1982; 1986) približal stališèem kul- turnega relativizma, je zavzel stališèe, da nobenega aspekta èloveškega življenja ne moremo opazovati loèeno od kulturnega konteksta. Razumevanje sledov V enem kljuènih stališè kljub temu zaznamo razliko: preteklosti (besedilo, predmet) je možno le z odkriva- njem konteksta. Potrebno je razumeti predstave ljudi iz preteklosti (Olsen 2002, 102–104; prim. Thomas 2000, 4–5). Michael Shanks in Christopher Tilley (1987) sta s principom štirikratne (ang. fourfold) – ki je v bistvu dvoj- na (ang. double; Hodder 1999, 25) – hermenevtike poudarila dejavnike, ki jih mora pri interpretaciji arhe- ologija preseèi: (i) dihotomija sedanjost – preteklost, (ii) odnos do drugih, (iii) vplivi moderne družbe in (iv) skup- nosti arheologov (iz katere izhaja raziskovalec). Upošte- vanje obojega je omogoèila aplikacija Gadamerjeve kri- tike zgodnje hermenevtike na arheologijo (glej zgoraj; Olsen 2002, 104–106; prim. Thomas 2000, 10). Najpreprosteje podamo pregled ujemanja kljuènih teoret- skih izhodišè Klejna s tistimi, ki jih danes imenujemo interpretativne arheologije, v obliki preglednice: StularOK.qxp 8.12.2005 17:02 Page 82 82 Benjamin Štular Smrt Klejna Klejn meni, da je informacija o preteklosti, pridobljena iz arheološkega vira, objektivna. To mnenje je nezdružljivo z nekaterimi njegovimi izhodišèi (glej zgoraj). Ker v nasprotju z izhodišèi, zapisanimi zgoraj, objektivnost ni nikoli podana eksplicitno, to berem kot lapsus. Proti koncu knjige Klejn (1988, 457), "da bi raziskoval- no razmišljanje postalo strožje," doda naèela nemogoèe- ga (Klejn 1988, 355–360): - nezdružljivost klasifikacije in tipologije, - univerzalna klasifikacija (neodvisna od nalog razisko- vanja) ni možna, - združevanje kulturnih (realnih) tipov na temelju (empi- riènih) lastnosti ni možno in - kulturne tipe je nemogoèe nadomestiti s pogojnimi (brez izgube kulturne informacije). Razen drugega vsa govorijo isto: iskanje kulturne infor- macije, vednosti o preteklosti, ni možno na podlagi preuèevanja empirièno zaznanih lastnosti predmetov. Nekaj takega je mislil tudi Foucault (2001, 9–10), ko je zapisal, da se je arheologija, veda o nemih spomenikih, v nekem trenutku skušala navdihniti ob zgodovini. Ta naj bi bila v svoji tradicionalni obliki skušala omogoèiti, da bi spregovorile sledi, ki same po sebi v tišini izrekajo nekaj drugega od tistega, kar izrekajo. Katero arheologi- jo je imel v mislih Foucault, sicer ne vem, a Klejnova je zagotovo med njimi. Moje mnenje je nekoliko drugaèno. Pogojni in empirièni tipi ter posamezne lastnosti lahko vsebujejo kulturno informacijo. Kadar je poznavanje konteksta oziroma arheološke kulture nezadovoljivo, je edino možno izhodišèe klasifikacija. Pri tem je pomembno zavedanje, da je to pot in ne cilj. Klasifikacija bo omogoèila vede- nje o preteklosti šele po dolgotrajnem procesu prilagaja- nja (ang. fitting) teorije in podatkov, ki poteka po hermenevtski spirali spoznanja (prim. Hodder 1999, 60–63). Poèasi, eden za drugim, bodo prepoznani atribu- ti. Ti bodo omogoèili (kulturno) tipologijo, ki bo osmis- lila preteklost. Primerjava s stratigrafijo: kjer je prepoznavanje strati- grafskih enot popolnoma nemogoèe, uporabimo arbi- trarne enote (klasifikacija). Manjše ko so, veèja je verjet- nost, da je posamezna arbitrarna enota v celoti znotraj ene stratigrafske enote (kulturni tip). Verjetnost, da je vsaka arbitrarna enota znotraj natanèno ene stratigrafske enote, je skoraj nièna. Zato je potrebno pozornost usme- riti na iskanje arbitrarnih enot, ki v celoti ležijo znotraj ene stratigrafske enote (fitting process). Ko odkrivamo vedno veè takšnih, združujemo veè arbitrarnih enot zno- traj iste stratigrafske enote; slika o prvotnem videzu stratigrafskih enot postaja vse popolnejša (hermenevtska spoznavna spirala). Na naslednjem primerljivem najdišèu bo, zaradi doloèenega spoznanja o stratigrafskih enotah, možno prepoznati vedno veè le-teh. Podobno mnenje na veè mestih poda že Klejn (1988, 192; poudarek B. Š.): "med empiriènimi tipi identificiramo kulturne le tako, da izhajamo iz arheoloških kultur; naše razumevanje notranje strukture je odvisno od opazova- nja zunanjih tipov – empiriènih in pogojnih" (Klejn 1988, 133). In še (Klejn 1988, 356; poudarek B. Š.): "Seveda se lahko zgodi, da tak naèin (strogo logiène klasifikacije) ustreza strukturi kake posebne skupine podatkov, vsaki pa nikakor ne." Tudi shema sistemske strategije tipološkega razvršèanja kot izhodišèe uporablja empikul- ture (Klejn 1988, sl. 25). Kaotiènost Klejnovega besedila je najverjetneje posledi- ca dolgotrajnega nastajanja (prim. Klejn 1988, 24–26). Vendar ima besedilo prav zaradi nelinearnosti nekatere lastnosti pisateljskih besedil (ang. writerly texts), ki pri bralcu spodbujajo branje. Linearna besedila na drugi strani vsiljujejo branje. Za konec je treba omeniti še najbolj nepriljubljeno znaèil- nost kulturnih tipov. Le izjemoma raziskovalcu uspe odkriti vse kulturne tipe. Zato arheološka tipologija ne zadovolji klasifikatorjev, katerih tipi so kot "škatle, v katere bi razvršèali predmete, ne da bi jim kateri ostal na polici" (Klejn 1988, 59). Kdor išèe kulturne tipe, ima police vedno polne nerazporejenih predmetov. V zakljuèku svojega dela Klejn (1988, 460) zapiše: "Taka (temeljna) dela, ali celo veè njih, so izhajala približno vsakih dvajset let ... Kaže, da je prišla moja knjiga v pravem trenutku." Trenutek je bil pravi: "nekje okoli leta 1980 se je pojavi- la reakcija proti ‘novi’ arheologiji" (Olsen 2002, 59; prim. Thomas 2000, 2). Leto 1982, ko je izšel tudi StularOK.qxp 8.12.2005 17:02 Page 83 83 Arheo 23, 2005, 79–83 izvirnik Klejnovega dela Archaeological Typology v ugledni angleški seriji British Archaeological Reports, je postalo kljuèna letnica v zgodovini arheološke teorije (Olsen 2002, 56). Teoretski premik je bil v marsièem mogoè tudi zaradi razvoja metodologije. Pri Klejnu (1988, 187–191) namreè opazimo težave z definiranjem in uporabo kontekstov (v ožjem pomenu). To je možno šele z enokontekstnim dokumentiranjem (Barker 1977) in uporabnim digramom kontekstov (Harris 1979). Danes se zdi, da so bile Klejnove ideje v pravem trenutku na pravem mestu. Le èasi železne lady in holly- woodskega predsednika niso bili ravno naklonjeni sov- jetskim disidentom. No, tudi staromodni naslov ni bil ravno magnet. LITERATURA BARTHES, R. 1995, Smrt avtorja. – V: POGAÈNIK, A. (ur.), Sodobna literarna teorija: zbornik. – Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, str. 19–25 (izvirnik: BARTHES, R. 1969, La mort de l'auteur. – Manteia 1969/V). BARKER, P. 1977, Techniques of Archaeological Ex- cavation. – Batsford, London. BINFORD, L. R. 1962, Archaeology as anthropology. – American Antiquity 28, str. 217–225. BINFORD, L. R. 1968, Archaeological perspectives. – V: BINFORD, S. R. in BINFORD, L. R. (ur.), New per- spectives in archaeology. – Aldine, Chichago. CLARKE, D. L. 1968, Analitical Archaeology. – Methuen, London. FOUCAULT, M. 2001, Arheologija vednosti. – Studia humanitatis, Ljubljana (izvirnik: FOUCAULT, M. 1969, L'archéologie du savoir. – Éditions Gallimard, Paris). GADAMER, H. G. 1981, Truth and method. – Sheed and Ward, London. HARRIS, C. 1979, Principles of Archaeological Strati- graphy. – Academic Press, London. HODDER, I. 1982, Theoretical archaeology: a reac- tionary view. – V: HODDER, I. (ur.), Symbolic and Struc- tural Archaeology. – Cambridge University Press, Cam- bridge, str. 1–16. HODDER, I. 1986, Reading the past. – Cambridge University Press, Cambridge. HODDER, I. 1999, The Archaeological Process: An Introduction. – Blackwell, Oxford. HUTCHENS, D. 2002, Sence neandertalcev. – Inštitut za psihologijo osebnosti, Ljubljana. KLEJN, L. S. 1987, Arheološki viri. – Studia humanitatis, Ljubljana (izvirnik: KLEJN, L. S. 1978, Arheologièeskie Istoèniki. – Izdatel'stvo Leningradskogo Universiteta, Leningrad.) KLEJN, L. S. 1988, Arheološka tipologija. – Studia humanitatis, Ljubljana (izvirnik: KLEJN 1982, Archae- ological Typology. – BAR International Series 153). KNAPP, A. B. in ASHMORE, W. 1999, Archaeological landscapes: constructed, conceptualized, ideational. – V: KNAPP, A. B. in ASHMORE, W. (ur.), Archaeologies of Landscape. – London, str. 1–32. MALMER, M. 1962, Jungneolitische Studien. – Acta Archaeologica Lundensia 8 (2). OLSEN, B. 2002, Od predmeta do teksta. Teorijske per- spektive arheoloških istraživanja. – Geopoetika, Beograd (izvirnik: OLSEN, B. 1997, Fra ting til tekst. Teoretske perspektiv i arkeologisk forkning. – Universitetsforlaget, Oslo). SHANKS, M. in HODDER, I. 1998, Processual, post- processual and interpretative archaeologies. – V: WHIT- LEY, D. S. (ur.), Reader in Archaeological Theory. Post- Processual and Cognitive Approaches. – Routledge, Lon- don, New York, str. 69–98. SHANKS, M. in TILLEY, C. 1987, Re-constructing Archaeology: Theory and Practice. – Cambridge Univer- sity Press, Cambridge. THOMAS, J. 2000, Introduction: the polarities of post- processual archaeology. – V: THOMAS, J. (ur.), Inter- pretative Archaeology: A Reader. – Leicester University Press, London, New York.