14. štev. v Murski Soboti, dne 19. junija 1921. Poštnina plačana v gotovini. II. leto. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO v MURSKI SOBOTI, Lendavska ulica št. 61. OGLASI STANEJO ZA 1 mm VIŠINE IN 80 mm ŠIRINE K 1·— Izhaja vsako nedeljo. Posamezna številka velja 2 kroni. NAROČNINA: ZA CELO LETO — 80 K ZA POL LETA — — — — — — — 40 K ZA ČETRT LETA — — — — 20 K ZA 1 MESEC — — — — — 7 K Ne idi v Ameriko delaven Prekmurec ! Niti ne misli na to, da v jesén v árendo dáš svojo zemlo, svojo málo kučico odáš, tü püstiš vse, raztrgaš vse nite, štere te véžejo na našo Slovensko zemlo, pa boš se pelao prek oceána tá daleč v Ameriko, v robstvo. Ne čáka tam na Tébe nikša bodočnost. Vsakši dén dobimo žalostna pisma, v šteri se naši delavni Prekmurci tožijo i jočejo, da nega zdaj dela v Ameriki, da žmetno dobijo slüžbo, da je vse drágo. Istina je ! Amerika je hiperproduktivna grátala, to je, telko je producirala, tak je puna z blágom, da nemre zavolo bojnskih prilik na svetskom piaci odati svoje produkte. Dén za dnévom se zapréjo velke fabrike, na nikoj pridejo, brez dela so velka podjetja, jezero pa jezero delavcov se odpüsti iz slüžbe, šteri nato brezposleni se šéčejo po South Bethlehemi, po New Yorki, po Chikago-ji i ponücajo ešče tisto, ka so že žmetno zaslüžili. Naj samo do dela pridejo, v kakšoštéč slüžbo stopijo. Kak robi delajo cejli dén pa cejlo noč amerikanskim milijonárom za málo pláčo. Sam sebé, svojo moč, svoje roké, svoje drágo zdrávje odájo za tiste doláre, pa gda ne dobijo več dela, domou pridejo z krvávimi očmi, z slabimi prsami, moški vugnjeni od robstva v železnoj fabriki, čvrste ženske dolposüšene od prája cigárske fabrike. Dozreli so na smrt, a mrejti domou pridejo na zapüščeno, na zatájeno našo Slovensko zemlo. . . . Ne misli, da je Amerika Kánaán. Či bi edna nova bojna vövdarila, pa bi Amerika lifrala za tiste orsage, te bi Ti najšo tam nebésa. Te bi bilou dela. Te bi iskali delavce. Ali zdaj nájdeš tam samo pekeo pa smrt. Za tisto šumo, ka Te samo pot košta v Ameriko, si lejko k tvojoj máloj vérstvi kaj kcój küpiš ; za tiste žüle, ka v Ameriki dobiš, si domá lejko lejpo Vérstvo správiš i hižo postáviš ; na tisto zdrávje, štero tam pokváriš, domá tvojoj familiji nebésa stvoriš, pa za tisto smrt, štero si v Ameriki iskao, domá podugšaš svoje živlenje na lástnoj tvojoj domačoj grüdi. Nega dela v Ameriki, domá pa je dosta dela. Šteri v Ameriko ide, ár domá nemre živeti, nema dela i nema nikaj — tisti laže. Šteri v Ameriko ide, tisti má volou delati. Nam pa ránč to trbej eti domá ! Či volou mámo za delo, te je naša Amerika domá pri našoj hiži, pri našem vérstvi, te naše roké nam správijo doláre, lepše živlenje mámo domá, kak tam daleč, prek velkoga morja v tühinskom robstvi. Té odgovor dámo vsim tistim, šteri so se nam pritožili, ka nemrejo živeti v Prekmurji i so prisiljeni v Ameriko iti. PREKMURCI! nedelo, dné 19. junija bo velki shod (népgyülés) pred Dobraijom. Iz Ljubljane pride dr. Ribnikar, namestnik predsednika deželne vláde za Slovenijo, dr. Baltiča, Gučalo de se od železnice, ka nás nájbole bolij i pečé. Pridite vsi, da ednoglasno povemo naše želje! Kancelparagráf. V krátkem raztolmačimo o eti, ka je kancel paragráf. Naprejpostávlena cerkvena oblást düševnim | pastérom prepovedáva politizirati pri oprávlanji verski poslov. Nakelko se je tá zapoved bogala, známo s preminoči i denéšnji časov. Ništerni duhovniki so se nej brigali za to prepoved. Nájmre za časa priprávlanja k volitvi követov se je nagosci prigodilo politiziranje, korteširanje, agitiranje na predganci, v spovednlci, v slüžbeni kancelaji, ob priliki krsta, zdávanja, pokápanja, proščenje i pri drügi priložnostaj. To dejstvo so posvedočili v zdajšnji vládni večini slovenski demokráti. Záto se je v fundament orsačkoga réda v ustávo gorvzeo i sprejeo tak zváni kancelparagráf, ki dühovnikom pri oprávlanji verski obrédov prepovedáva politiziranje, agitiranje, korteširanje v partájske námene i za prestopke se bodo kaštige odmerile. Potrebnost té postáve sprevidi vsakši pravico lübéči človek i jo lehko pozdrávla rávno tak, kak tiste zastopnike slovenskoga lüdstva, ki so té kancelparagráf stvorili. Nači pa mislijo gospodje Klekl—Korošec-ove vseslovenske lüdske partáje. Njim ne dišij kancelparagráf. Té njim je tak na poti, kak trn v péti. Oni se čemerijo, se prtijo, kričijo i že gučijo, ka je to proti veri záto ga ne bodo bogali. Nikak ne razmimo, kak bi bio kancelparagráf proti veri i proti sloboščine cerkve. Vsi klerikálci právijo : mi stojimo na fundamenti, da se držáva nesmi vmešávati v notrášnje cerkvene zadéve. Ali zdaj mi pitamo, zakaj se pa cerkev vmešáva v notrášnje zadéve držáve? Zakaj delajo popi aktivno politiko ? Radi bi bili či bi se smeli neograničeno vmešávati v držávne rečij, ali goriskočijo, kak pogodjeni oroslanje, da držáva kontrolira njihovo delovánje. Vsi poslanci v parlamenti so se izrazili, da bi popi več koristili cerkvi pa veri, či sploh nebi nigdár politizirali, nego bi včili tiste ideje, pa bi predgali tisto lübézen, za štero je naš velki betlehemski Vučiteo mro. Celi kancelparagráf ščé pope na tisto mesto postaviti, štero njim pripáda, kak apoštolskim naslednikom, naj popi ne izrábijo cérkev v politične svrhe, nego naj se strogo držijo med mejami svéte vere pa Kristušovoga nauka. Perse njih boli to ograničenje njuhove slobode. Kajpa ! Gospodje so navajeni korbáč v rokaj držati i dobrote orsága po svoji voli vživati. Oni ščéjo pokorne meti, lastne pokornosti neščejo poznati ; radi bi samo samij ravnali, a bogali pa nej. I to je nájbogši dokáz nesposobnosti, ka bi lüdstvo vodili i ravnali. Što ščé zapovedávati, more prvlé znati bogati. Tak je prevzvišeni gospodje ! I kancelparagráf pomejni temlico za nepokorno ftico. Nagobčnjek. Dájte nam železnico ! Tiho smo bili. Nikomi nikaj smo nej pravli. V Ljubljano smo pisali,, v Belgrád smo pisali. Ponizno smo klonckali na vrátima, pa prosili, dájte nam to ; to pa to nam preveč trbej. Obečali so nam, pa smo zadovoljni bili. Ali od obečávanj več smo nikaj nej dobili. Nemremo povedati, kelko trpij cejlo Prekmurje zavolo toga, da nikše železnice nemamo. Naš kmet more rano ob 3—4. vöri goristánoti, či ščé do osme v Mursko Soboto priti, koma je pozváni na birovijo, na glavárstvo, na drüge uráde; v snejgi, v blati i v déšči more to pot napraviti ; že dve leti hodi to pot, troši tü pa tam s takšov potjov zvezane stroške, trga svojo obleko pa zdrávje i ka je glávno, zgübi vrejme, eden dén miné, dokéč nazáj v svojo vés pride, pa je zamüdo delo. Naši obrtniki, trgovci pa vsi naši meštri ránč tak žmetno čütijo posledice toga nezdravnoga stánja, kak naš kmet. Železnica je žila v tistom tejli, na šterom živémo. Či je žila nehála da bije, cejlo tejlo je mrtvo. V Prekmurji že dve leti ne bije tá žila, pa resan je vse mrlo. Nemremo gučati tü o nikšoj trgovini, nemremo misliti na kakši promet, tiste cajte živémo, ka vse moremo peški napraviti, što pa z kolami ščé iti, more pláčati od 400 do 500 koron — dokéč nájde edno železniško postajo v našoj velkoj Sibériji — v Dolnji Lendavi. Na kakši kvár je to nej samo nam, nego cejloj držávi, vsakši si lejko zmislu Vláda je uvidla to, da či ščé iz Prekmurja kakše haske meti, more dati napraviti že- Stran 2. PREKMURSKI GLASNIK 19. junija 1921. leznico, pa se more z Prekmurjom cejla držáva vküp kapčiti v edno organistično tejlo. Záto je votirala 300 milijon dinára za zgrádbo železnice M. Soboto—Ormož — Ljutomer. Kak smo izvedli, na toj progi je že vse izmerjeno i ztrasirano. Na sprotoletje začnejo z zgrádbov naednok na 6 mesti pri Soboti, od Dokležovja esi pa doj proti Mőri, pri Mori pri Ormoži, tak ka se v jesén že odpré promet na toj železnici. Pri zgrádbi železnice nemremo glédati na lejpe želje poedini občinaj, ali okolic, štere bi rade mejle železnico prek svoje občine, nego moremo na občne interese paziti, občne vérstvene i komunikacijske razmere moremo pobogšati, ár či je cejloti na hasek pa na prednost, te je to dobro, hasnovito za vsakšega člana cejlote. Vesnice okoli Ptuja se jáko trgajo za to železnico, naj bi tam vozila. Či bi to šlo samo prema želji interesirani občin, bi pravico dáli Ptujinčaram, ali mi moremo glédati, da dobro zvézo dobimo z Slovenijov, da se naš utisnjen položaj pobogša, da se zaspána krv v našem Prekmurji v gibanje prinesé, pa záto prosimo merodajne slüžbene činitele, naj ostánejo pri tom projekti, naj že samo začnejo z delov, ár se bojimo da ne dobimo nej tü pa nej pri Ptuji železnico, či do se dugo premišlávali o željah poedini občin. Drügo, s kém bi se nam pomoglo, je železnica M. Sobota—Hodoš. Právijo, da je drágo vogelje pa iz političnih uzrokov tüdi nemre pelati. Poslanec Klekl je interpelirao zaradi té železnice, pa je té odgovor dobo. Njegove „Novine“ pa se smijéjo iz nás, da je tá železnica bila naš „šláger“ pa nismo mogli niti to kárto vöšpilati. Čákajmo malo. Ešče je nikaj nej prekesno. Ali mesto tej gospodov se mi srajüjemo, gda se oni hržejo. Mislimo, da je njihova dužnost boriti se za lüdstvo, vsako priliko ponücati, kak bi lejko samo pomágali — či so že ednok voditeli naši — pa se nej smijáti iz tisti, šteri se trüdijo, šteri se žrtvuju za lüdstvo. Bomo dale delali na tom, da se tá železnica v promet postávi, pa te zapreke vse odstránimo, ár nam je nej prvo strankarsko delo, nego pomágati Prekmurji. Mantrnik ! O, Ti siromaček ! Ah Ti nevola ! Sever z štájerskega dola. Oda je prekmursko lüdstvo od strája trepetalo, od mraza dregetalo, gda je glád trpelo, nej je melo krüha, nej káve, nej cukra, nej tobaka, si Ti kotle z svojega hrbta počo, i si k nam pribežao. Okoli si pogledno, Tvoje bistro oko je vidlo, ka nam fali, ka nás boli. Spravo si nam krüh, cuker, kávo, tobak. Zakaj si bio takši bedak, zakaj si bio takši nemák ? Okoli si drkao z automobilom, si besneo po dolinaj pa prekmurski planinaj, gučo si pred lüdstvom, kak Mešiáš, kak naš dober pajdáš. Dobro prekmursko lüdstvo Ti je kázalo prijazen obráz, i Ti si se v nebésaj čüto. Odávao si cuker čakovskim židovam, velke rokáve pšenice si odavao, ešče pri kosmáti répaj si pomágo, za to si nebeske rožice vdáblo i na svoj žep si tüdi nej pozabo. Ustanovo si zvézo prekmurski rihtarov, spravo si jim štampe, včio si je, devétdesétdevét gyülejšov si obrdžo, vozo si se z automobili vsej novi prekmurski kšeftarski mágnátov i komaj da si nej zgoro pri Dobrai v Soboti v Tvojoj nesreči sreče. Gučao si, kak velki prorok, Kleklnov naslednik ; postao si inšpektor naši gasilnic. Na vse kráje si si se trüdo s Tvojim mogočnim talentom i s neutrüdlivov volov si razmo slüžbene činitele po Tvoj grebén spraviti. Popevao si žnjimi, tak da smo vsi skákali hopsasa. Vrli si bio, dober si bio, pomágao si siromákom, i Ti sam siromák si postao brez krajcara. Potonilo bi se Prekmurje, či bi Tebé nej k nam bilou. Dolnja Lendava bi že dávnok po Mőri odplavala, i Klekl bi nanč nej znao, ka má on tüdi právo roko. Pa zdaj ideš ! Odstávljen si od gerenstva. Vzemejo Te, pa Te v kot počijo. Skozimo se iz globočine naše za Tébe. Cejlo Prekmurje de v Beográd šlo, pa de se trüdilo rávno tak za Tébe, kak si se Ti za nás skrbo. Telko hvaležnosti Ti privéžemó na Tvojo péto. Zdaj pa, Bog Te živi naš pajdaš ! . . Memento mori ! . . . SOKOLSTVO. Bratje, sestre ! Legitimacije in znaki so došli. Prosi se, da blagovolite dati vsak svojo sliko br. tajniku, da Vam isti lahko izstavi legitimacijo. Zdravo! NOVICE Premeščenje. Gosp. Kranberger Jurij — dávčni upravitelj — vodja dávčnega uráda v M. Soboti, je premeščen k dávčnemu uradu v Novo-mesto. Gosp. Dolenz Anton davčni upravitelj je imenovan za vodjo dávčnega urada v M. Soboti. Inšpekcija šoláj. Dné 14. t. m. sta prišla v Mursko Soboto višji šolski nadzornik Engelbert Gangl, predsednik višjega Šolskega sveta dr. Benk, da se informirata o šolstvu v Prekmurji. Na dugši cajt ostánejo tü. Vsi reservni oficiri bodo pozváni na orožne vaje po letah. Pozové jih preko pukovske komande ministrstvo vojne i mornarice. Prva grupa je žé pozvána na vaje. Prekmurska posojilnica se odpré dné 22. junija v M. Soboti, tam gde je glávna trafika bila. Pomágati ščémo vsakšemi v vsakšem njegovom deli, pa záto z velkov trüdov je nam na roké šlo, da odprémo to posojilnico na pomoč prekmurskega lüdstva. Obrániti ščémo od velki interesov, štere more bankam pláčati, a v nevoli naj falej priskočimo njemi na pomoč z posojilom. Edini závod je v eejlem Prekmurji, do šteroga moremo vsi vüpanje meti. Prosimo tiste naročnike, šteri so v toj numeri »Prekmurskega Glasnika« dobili Položnico, naj tisto šumo na pošto dati izvolijo. S tem so svojoj plačilnoj obvézanosti zadostili. Dinár — računska ednota. Minister za gozde pa rude gosp. dr. Krizman, kak zastopnik finančnega ministra je podpisao narédbo, da se v celoj Jugosláviji ukine računanje v kronaj, pa se uvede računanje v dináraj. Računati moremo v dináraj — či mámo dináre. „Skrb in Smrt“. Nepozabljivo je lejpa bila igra učencov naše meščanske šole, štero so prirédili dné 11. junija— »Skrb in Smrt«. Kak či bi srebrne zvončke slüšali, je bilo njihovo pevanje ; vsakšo národno pesem, štero so popevali, kak či bi nam v düšo zrezali, nemremo jih pozábiti, nej igro, nej dekle, nej fante, nej disciplino, štero je ned njimi vladala, pa nej trüd učitelov, šterimi natelko na düši leži narodna uzgoja naše mladine. Vsem čestitamo, učiteljem meščanske šele, posebno pa ravnáteli gospodu Koržetu izrečemo našo bratsko hválo. LISTEK. Tolvaj. Po prekmurski zgodbi napiso Preksávski. (Nadale.) Tri dni na to se je rano odpravo na pot. Vzeo je málo torbo, notri djao krüha i pou litra sádnega mošta. Odločo se je, da obišče daleč dobro poznáno comprnico v Vrbni. Tá comprnica zná ka jé kravam, da nemajo mlejka ; pomága nerodovitnim ženskam ; nájde tolvaja pa vse drügo. Žé je poudné bilo, kak je prišo v Vrbno, spitavo je za comprnico pa včasi tá odišo. Že sáma tá hiža je bila náčiša od drügih. Na ulico nej bilou vrát, pa samo na dvorišči je najšao nikšo lüknjo skoz štere je v sobo stopo. Tri mačke so njemi skočile nad nogámi, na omári je sedo čuk. Komaj je vse dobro pogledno pred njega stopi máli kecasti mož. »Kabi pa radi oča ?« »Či je domá comprnica ?« »Odišla je za poslom, za frtao vöre príde. Sedite se. Odkéc ste pa ? »Iz Gerečavec sam, Faterlov Joža, rihtar.« »Iz Gerečavec? To je pa daleč, ka pa novoga pri vás ? »Eh, nevola mi je pripetila, nevola. Na senji sam oudoa günce pa kravo, pejneze pa ali sam zgübo, ali pa so mi vkradnoli.« »Sumjate na kakšega človeka ?« »No ja, kak bi pravo. Vidi se mi, da je edino Baronov Hanzl tisti pri šterom so moji pejnezi. Záto sam pa prišao se, da bi zvedo kak je i ka je. »Dobro ste včinoli — je pravo máli človik, šteri je žé vözpitávao na vse stráni prostoga kmeta. Comprnica pa, štera je vse to poslüšala pri ednoj steni, je skoz skrivna vráta vöodišla pa za nekaj časa je v sobo stopila. »Dober dén ! A ti si tü Feterlov Joža. Že tri dni sam te čákala. Prišo si, da pozveš, što ti je denár vkradno. V časi ga naprej zememo. Joža je skoro trdi grátao od comprnice, te stáre zgrbane babe. Odkéc zná, da se on piše Feterlov Joža i da je okrádjen. Vrág ga stvoro, tá baba je resan comprnica. Ves prestrašen je stao pred njov. Comprnica pa ga je za rokou prijéla v edno sobo pelala. V sredi sobe je stála kád z vodov, pri stejni pa mála péč, v šteroj je ogenj goro ; šteláži puni z glažami. Čuk je za njimi pri leto pa seo na mrtvečko glávo. Comprnica je vzéla velko knjigo, listala po njej i čüdne rečij mrmrála, dvej prigišči soli vrgla v vodou, edno v ogenj, prijéla žaréči ogelj pa tüdi v vodou püstila. Sedemkrát je prekrižila vodou, trikrát se je na vodou sklonila. — nato je prijéla Jožo za roké i pokázala v vodou. »To je pa Hanzl« je uzklikno Joža, šteri je v vodi Hanzlna vido z krvávimi rokámi. »I té je vzeo pejneze« — je právla pomali comprnica, zgrábila ogelj iz vode pa ga dála Jožl. »Idi s tém ogljem na prvo križopotja pri Gerečavcih, napravi linije od pota do pota ; ob pounoči stopi v linije pa čákaj do edne po pounoči ; ogelj postavi na sredino. Tisti, šteri pride po poti, je tolvaj. V linije ga nesmiš püstiti kajšteč bi šteo, ár nači se nesreča zgodi. Pred linijov ga zastavi pa zahtevaj pejneze nazáj.« * * * Potolažen se je vrno Joža domou. Ne je povedo nikomi gde je bio. Prvle se že premišláveo Joža, štero križopotje bi bilo právo. Odločo se je za ono pri Gomili, gde križa pot iz Gerečavec proti Fükslincem, ono iz Sv. Helene v Sv. Jürij. Na tom križopotji stoji križ ešče iz törskih vremena. Malo žmetno je bilou Joži pri srci, kak je prišao na to mesto. Potégno je linije od pota do pota, poškropo je na vse stráni z žegnjenov 19. junija 1921. PREKMURSKI GLASNIK Stran 3. Poroka. Poročo se je dné junija 9. g. Pavle Tavzes, postaje načelnik v Petrovcih, z gdč. M. Oswald, učiteljica v Ženavljah. Čestitamo! Bedarija. Stáre regečice po Sobiti regečijo, ka prej 26. t. m. Vogri pridejo. Stára pesem od láni i predláni se znova začnola. Priznámo, da je nej izkljüčno, ka pridejo Vogri do Dávidháza ; liki naši madžaroni pa razmijo pod tov novicov nekaj drügoga. Njihova srčna zdüja želej, da bi Vogri cejlo Prekmurje v svoje grofovske škamble prevzéli. Tej domáči kurtašje bodo tak dugo svoje želenje za gotove pejneze držali, pokéč njuve tikvi ne postánejo med štiri stejne zaprejte. Lüdstvo ! Ne vöri tem hienam. Što žmetno nastávleni réd i mir med nami punta, doj ž njim ! Naznanite ga žandárom ! „Kritično stánje naši delavcov“. Pod tem naslovom smo v zádnjih naši novinaj eden článek objávili, v šterom smo na krátci razkrili naši delavcov žalostno stánje. A celi tjeden si naši obrtniki i trogovci po oštarijaj, ulicaj ne gučijo od drügoga, kak samo od toga článka, ka prej smo mi nej istino pisali, ali záto niti eden ne vüpa jávno dementirati. Mi smo trnok radovedni, v šterom táli toga článka smo neprevični bilij ? Mi smo ešče priprávleni, da objávimo edno bilánco od pláče pa delavnoga časa i detičov pa inašov izkáz i pokážemo svejti, kakše nekrivične so razmere v naši veštataj pa bautaj ! Zahvála. Šolsko vodstvo držávne petrazrédnice v Murski Soboti si šteje v iménu učiteljstva, kakor mladine za dolžnost zahváliti se g. Ostereri, g. Májeri in g. kapetanu Percu iz Murske Sobote in g. Čečinoviči ter g. oskrbniki Schweinhammeri iz Rakičana, ki so drágevalje prispevaii z vozovi in pripomogli, da se je izlet 9. t. m. na Kapelo res najsijajnejo obnašel in da se je naši mladini res muarl najlepši užitek. Še enkrát prisrčna hvála ! Murska Sobota pa srednjoeuropsko vrejme. Naše vöre na katoličanskom i luteránskom törmi tak hodijo, kak ránč vöter piše. Či proti kazali piše, te odzajaj hodijo, či pa nej, te pa naprej. Eden gospod je šo na železnico, je prišao k železnici, no — železnica je že pol vöre odišla. Prle si zravnao vöro po sobočkom slüžbenom vremeni, pa samo pri železnici je zvedo pravico, ka je Sobota za pol vöre v Europi nazáj ostála. Priporočamo zdaj zvonáram, naj se vsakšikrát na pošti zainteresirajo za právo vrejmen, zdaj pa naj Soboto za pol vöre naprej potisnejo v Europi. G. Cipoth. G. Cipoth je čevljar v Máloj-Kaniži v M .Soboti. Vsi ga poznamo. Poznamo ga kak delavca, poznamo njegovo düšo, njegove reči. Té gospod je v žalodci skoro vsej sobočki obrtnikov. Na sakšega má žaljive izraze. Ali to je ešče nikaj. V ednom drüštvi — gde je poleg bila edna gospá, štera nikaj ne razmi vogrski, žena ednoga-uradnika — se je tak impertinentno oponášao, da je cejlo drüštvo blamirao. To bi ešče tüj dojpožrli. Ali gda je pravo : »Vse Slovence trbej gorobesiti«, — pa tak se večkrát izrazo — to nikak nemremo zatajiti. Prosimo Civ, oblást, naj poduči toga človeka, ka smo nej v Ážiji, pa tüdi nej na Madžarskem. To notico smo napisali na urgenco sobočki zavedni Slovencov. Kloaka maxima je v Murski Soboti tisti kanáliš na kolodvorskoj cesti, v šteri notritečé iz kolodvora doj, iz Kolodvorske ceste pa gori, pa iz bolnice vö vsa voda. Tü vse vküptečé, tü je centrum nečistoče pa nesnájge. Ránč na dobrom mesti. Jáko zdravo je to za betežnike. Po večeráj smrdi tam, kak v mrtvačnici. Naj nam nikaj ne zameri občinsko glavárstvo pa gradbena sekcija, nego dokéč do smrtnonosne baciluše fabricirali v naši kanálišaj, pa do krave na Aleksandrovoj cesti v grabo gonili — naj trávo dojpaséjo — tečás nemremo, ka bi nej satiro pisali. Povanje tobáka. Finančna kontrola je nás zaprosila, naj dámo Prekmurcem to na znánje : Povanje tobáka je po monopolskem zákonu Srbov Hrvatov i Slovencev brez dovojenja ostro prepovedano, i se po členo 142 tistoga zákona kaznuje (štrofa) od 150—1800 dinárov. Občinski predstojnik svoje občine je odgovoren za nedopüščeno povanje po členu 92, 93, 94 monopolskega zákona pa je tüdi kaštigan. POLITIČNI PREGLÉD. JUGOSLAVIJA : Regent Aleksander, Šteri je doságamao v Parizi bivao, se je zdaj v London odpelao. Iz Londona se vrné nezáj domou okoli 20. t. m. meseca. — Pogodba med Romunijo pa Jugoslavijo.. Románija je tüdi v tisto zvézo stopila, štero mi zovémo : mála antenta. Tak je ta »Mála ententa« (Románija, Češkoslovákija pa Jugoslávija) dosta močnejša grátala. 6. t. m. meseca v Belgrádi so podpisali pogodbo med Románijo pa Jugoslávijo. Tá pogodba 3 glávne točke má : 1. Napraviti réd v Srednjoj Europi. 2. Delati na tém, da se trianonska pa št. germanska mirovna pogodba izvrši. To je, da Vogrskega orsága prisilijo, na izvršenje vsej točk trianonske vogrske mi- rovne pogodbe. 3. Do se organizira močna obrámba proti sakšemi neprijáteli tej držáv. Take Jonescu románjski minister, šteri je to pogodbo v Belgrádi v ime Románije podpisao, je tom prilikom odlikovan bio z redom. Zvezde Karadjerdjovičev 1. rázreda. Tá zvéza ne ide samo proti Vogrskomi orsági, nego proti Bolgáriji tüdi. RAZDELITEV ZLÁTNOGA MATERIJÁLA AUSTRO-OGRSKE BANKE. Cejli zlátni zaklád bivše Austro-ogrske banke se je zdaj razdelio med tistim držávam, štere so postále na rüševini Austrije pa Vogrske. Češkoslováška dobi 15 in po milijonov, Jugoslávija 7 mil. Poljska Pománija pa Itálija vküp 25 mil. Austrija pa Madžarska v papirju 7 in po mil. a v zlátu pa poldrügo mil. kron. MADŽARSKA. Francuški orság je ratificirao trianonsko mirovno pogodbo. To znači, da Madžarska ne samo da je podpisala mirovno pogodbo, nego je zdaj dužna vse izvršiti, kaj zahtevajo od njé v tistoj pogodbi. Madžarska je vsigdár računala na to, ka bodo revidirali mirovno pogodbo. Za to je delala z pejnezami, z propagandov v drügi orságaj, ali zdaj vidimo ka cejla tá propaganda nej je nikaj vrejdna bila. Madžarska je dolpotrejta, pa takša more ostánoti. Revizije mirovne pogodbe ne bo. Zdaj bode konec Horthy-jevi vládi, pa more vse svoje notrášnje pa zvünejšnje zadéve tak urediti, kak to naprej piše mirovna pogodba. Pa da vse more izvršiti, za to de glédala tak mála, kak velka antanta. Zdaj že zahteva antanta, da odstopi sedašnja grofovska reakcionarna Bethlenova vláda z upraviteljem Horthyevem vréd, da se razpüstijo oficirske organizácije, štere drügo ne delajo, kak samo nedužno lüdstvo morijo; nadale naj se proti takšim, šteri Habšburžane ščéjo nezáj meti, naj se strogi zákoni prneséjo, pa naj bodo novi volitvi v celom orsági. Či bode Vogrska bole demokratična, či do nej samo oficiri, püšpecke pa grofi meli reč, nego delavno lüdstvo tüdi, je lejko naš dober sosid. Tá božna vogrska politika je kriva, da mi ešče demarkácijsko črto mámo, da so granice tak zaprejte, da ne ide železnica niti do vogrske meje. BIVŠI KRAO KÁROL V ŠVÁJCI. Poslanci zaveznikov zahtevajo od švájcarske vláde, naj prepovej bivanje bivšemi casari Károli v Švájci. Ár drüga držáva zvün Španjolske ne mára za njega, bode mogo na Španjolsko iti. vodov, da ne bi mogo hüdi düh prek linije, postavo je ogelj na sredino i stopil sam tá, kak je čüo da dvanájst bije veški zvon. Stráj ga je bilou státi samomi v sredini linij na mesti, gde so se pradedi bili z Turkami. Lejko stáne šteri praded iz groba pa te de božno. A glej ! Po poti od Sv. Heléne se približáva kmična postáva. Nogé se ji zapletajo. Gučij sáma s seboj. Znáni glás. Postáva pride do linije pa stopi -prek. Vse to se je zgodilo hitro i Joži je bilo ešče stráj od svojega premišlávanja. Samo zdaj, kak je stopila postáva že prek linije se je spoto comprnicine reči. Zgrabo je bot. »Stoj !« Postáva ide naprej. Joža je močno vdaro. Postáva na sredini vküpspádne. Samo zdaj se je prestrašo Joža. Vdaro je nepoznánoga človeka, mogoče na smrt. Groza ga je oblejála. — Prek polja je bežao domou pa se skrio v postelji. Nemirna noč je bila, ešče nigdár v živlenji tak nemirna. »Ka či sam ga ubio ?« Ja, pa zakaj je šou prek linije? je blodilo njemi po glávi. Zaspati pa nej mogao. Gori je stano. Vzeo je kaput pa ga štöo oblečti. A ka je to v desnoj rukávi ? Poriva rokou notri. Ne ide. Potisne bole in na teo spádne - - denárnica. Zdigne denárnico. Ves denár je v njej. »A, kak je prišla denárnica v rokáv ?« — »Ah malo smo pijani bili. te, pa sam gvüšno v rokáv püsto denárnico mesto v žep. Pa gnes ! Lejko sam ubio nedužnoga človeka. Sam sam kriv, ár sam poslüšao comprnico, štera krádne pejneze neumnim ljüdem. V noči se napoto na Gumilo, da vidi ka je z tistim nesrečnin človekom. Na križapotji nikoga. Iskao je okoli, nindri žive düše. »Lejko je mogoče, da ne sam nikoga ubio. Hvála Bogi«. Potolažen se je vrno domou. Vrnimo se k postavi, štera je na križopotji spádnola. Bio je Hanzl. Vračao se je od Sv. Heléne, gde je dosta pito v veseloj drüžbi. Preveč je meo v glávi pa je zato nej dosta dao na »Stoj«. Kak je. pa dobo po glávi je omedlo. Kak se je prebüdo pošláta mesto na glávi. Krvávo pa strašno pečé i bolij. Probao je stánoti, ka se je njemi — istina trüdno — tüdi posrečilo. Šou je pomali dale. Večkrát je počivao, pa kak je prišao do prvoga hleva je tak slab grátao, da se naslono na vráta. Nato je po štiraj v hlev zlézao in légao na senou pri stejni. Slabše pa slabše je bilou njemi. Zvao, kričao je za ljüdij. Nikoga ! Kak je drügo jütro prišao gospodár v hlev je najšo na seni Hanzlna — mrtvoga. (Konec.) Nájnovejše. Peter králj obolo. Kak do známo iz Belgráda, je naš krao Peter nevarno obolo. Regent Aleksander se je že z inozemstva nazáj v Belgrád vrno. V Belgrád, k betežnomi králji sta prišla tüdi princa Arsen i Pavel, zvün tej pa Aleksandrova sestra, Jelena tüdi. Pošta uredništva. G. Domačin. Zahvála za Vaš rokopis. Pride v prihodnji številkaj naši novin. Radoveden. Mi Vam nemremo na tom pomágati, ár smo mi nej kompetentni v toj zadevi. Liki mi to zdobrote včinimo, ka obiščemo načelnika gremije, pa mo zvedávali pri njem, ka oni ščéjo dönok z tov gremijov. Na ova pitanja, oziroma prošnja Vam zdaj nemremo zadovolni odgovor dati, obrnite se zavüpno na okr. glavárstvo, k g. dr. Bratini, ki Vás že gorposvetijo v tom deli. Eden distingvirani domáči gospod, za volo nepoznánstva bi se rad oženo z edinov bogšov domačinkov. Pisma z fotográfijov naj pošlejo na uredništvo »Prek. Glasnika« v M. Soboti z opombov »Lepa bodočnost«. Stran 4. PREKMURSKI GLASNIK 19. junija 1921. Gospodárstvo. Carina pa slobodna trgovina. Prekmurje je edno izolirano na vse stráne zaprto mesto. Nemamo zvezo nej v Slovenijo, radi političnih prilik pa tüdi nej na Vogrsko. Ka smo tak zaprti, náj bole čütimo v našem vérstvenom položáji. Ár smo tak na sébe püščeni, prisiljeni smo naše poljedeljske produkte, našo živino odati tak, kak to že küpijo ; či se kakšo drüštvo ustanovi za nakup takši rečáj kak je to že bilou; te smo izvrženi na milošču toga drüštva ; odati moremo za tiste cejne, štere določi to drüštvo, ár drügi dohotkov nemamo ; nevejmo, ka je to industrija, pejneze pa silno nücamo. Zdaj se dela eden novi zákon glede carine pa glede sloboščine trgovine. Za nás je té zákon velkoga pomena, ali uvážati bi trbelo tiste prilike, štere dominirajo, kraljüjejo v pojedni naši deželaj, pa tak postaviti zákon za carino pa za sloboščino trgovine. Drüge so vérstvene prilike v Sloveniji drüge v Hrvatškoj, v Serbiji, v Bánáti pa drüge v Prekmurji. Za nás je vážno Slovenija. Znáno je, ka Slovenija nema nikšega izvoza (kivitel) nej v silji pa nej v živini. Ona je prisiljena ešče uvážati, notrivoziti silje iz drüge kráje Jugoslávije. Ali Prekmurje má za izvoz nej samo poljdelske produkte, nego v prvoj vrsti živino. Čüdili smo se, gde vzeme Prekmurje telko živine, ka so v Austrijo z cejlimi transporti vözvozili naši sobočki mesári. Záto bi preveč nepravično bilo, či bi na Prekmurji tüdi tisti krščak vtisnoli, šteroga na Slovenijo. Za našega kmeta v vérstvenom stáliši bi se nájbole dálo pomágati tak, ka na té reči se pisti slobodna trgovina, trgovina z konkurencov. Ár to nikak nej je pravilno, da bi kmet mogao fal odati svoje blágo, železo pa drüge potrebščine, drágo küpiti od trgovca, záto ka trgovec tisto carino, ka je na svoje blágo plačao, tüdi notri računa za kmeta. Tüdi je zdaj tista drüga točka, štero bi trbelo urediti. Naši trgovci so prisiljeni večinoma v Austriji küpüvati. Ali zdaj pride tá fatálna carina, pa gorizdigne na dupliško ceno vsej naši potrebščin, tak ka tisto, ka bi v Austriji dobili za eden naš dinár, tü pláčano tri, štiri dinare. To pálik vsi konsumenti morejo pláčati, v prvoj vrsti pa naš kmet. Zdaj se ešče čüdijo, zakaj je Prekmurje nájbole drágo mesto : zakaj trbej za 1 kilo božne mele 18 kron pláčati ? Zakaj se tak drágo nindri ne živé, kak ránč tü, či glih ka vse mámo ? Ali edna drüga példa. Vogrski orság je dopüsto, ka se vino slobodno vövozi. Novo vino košta zdaj tam 16—17 kron. Ali či zdaj eden prekmurski krčmár ščé to vino küpiti, pride naša mila carina, pa za eden liter vina moreš pláčati 9 koron váme. To vino zdaj že košta 26 koron ; zdaj pride porcija, foringa pa drügi stroški, tak, gda gost to vino pijé, pláča 32—34 kron. Edino ka bi se dálo napraviti je to, da se granice pri Austriji pa Madžarski odpréjo, oziroma nam bi dovolili sloboden izvoz pa uvoz. Ob sebi se razmi, ka bi se té priliké od sébe odpravile, či bi Prekmurje melo železniško zvézo z Slovenijo, pa ne bi tak zatvoreno, gosbodarski tak zaprto bilo. POTPÉRAJMO PREKMURSKI GLASNIK! Nájbole elegántna pa čista BRIVNICA je v Murski Soboti Peter Ursidesku-ja. Vse na novo pomálano, odgovárja vsem modernim higieničnim zahtevam. Izvrši vsa frizurska dela. Vápno, cement, traverze itd. za 3.000 do 5.000 K, falejše pri vagonu, ali za 30 do 50 K pri 100 kg kak indri; se dobi samo pri V. Bratina, trgovci v Križovcih pri Lotmerki. NA ODAJ JE eden Styria-Puch motorbicikli, 2 cilinderi 6-7 Hp, z 3. prestávami, za 3 lüdij, v dobrom stánji pri Mencingar I. mehanikári v Murski Soboti. IKVENO OLJE garantirano Čisto, se dobi po nájnižjoj ceni pri A. Sagadin trgovci z ledrom v BELTINCI. Málo vérstvo z zidanov hišov, tri minute od cérkve, hiša je pripravna za vse, jo odá Rudolf Horvatič v Križevcih ali Sv. Križ pri Lotmerki. Što nüca šteinkol naj se glási pri Czipoth Viktor-i trgovina z lesom, drvámi in šteinkolom, Murska Sobota, Slovenska ulica 251. Tam se dobij vsaka množina fájni erjávi šteinkol za mlatidev in právi čaren šteinkol za drügeféle potrebčine, kak za cigeo žgati in za prosto Nisike cejne ! kürjávo. Hiro se dobij Leder, kože in poplati. Küpüjem vsefelé kože, tüdi vzemem v delo vsefelé sirove kože, štere se izdelüjejo v fabriki I. Sinigoj, prvléj Steijer v Ljutomeri. V zálogi mam vsefelé ledra, poplate in tüdi vse šusterske potrebščine. Poglednite v zálogo. ALBIN SAGADIN trgovina z ledrom v BELTINCI, (Prekmurje). Što nüca prve vrste trda bükova drva, za rušt lemez in ružanice, naj se obrné na Gomboc trg, Mačkovci. Blágo je domá na dvorišči pri velkoj cesti. RAZGLAŠÜJTE v „PREKM. GLASNIKI„ ! Na znánje dámo, ka se 22. junija 1921 ODPRÉ PREKMURSKA POSOJILNICA registrovana zadruga z omejeno zavezo v MURSKI SOBOTI (GDÉ JE GLÁVNA TRAFIKA BILA) Ul novoga peneznoga zavoda je POMOČ vsem potrebnim. Za najmanjše interesiranje brezi drügih stroškov, kak intereši, šteri do dosta manjši, kak vsej drügih bankaj, de dávala kredit na menice in intabulácijo. Za notri dáne peneze de dávala nájvékše intereše. Odgovorni urednik : Rengjeo Iván. Tisk: „Prekmurska Tiskarna“ v M. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij „Prekm. Glasnika“