Listek. 189 ljenja. Podala je v II. debelih knjigah slovenskemu narodu lepo število resnih in kratkočasnih povestij in narodnih pripovedek ter izdatno obogatila pripovedno naše slovstvo. Dasi nam nekatere stvari niso ugajale, vendar temu občekoristnemu in c-> u ¦¦¦¦¦¦¦' lepemu podjetju želimo mnogo prijateljev, bodi si pisateljev, bodi si naročnikov. — Zadnje dni nam je došel tudi že 1. zvezek II. tečaja. Obseza več drobnih spisov, tako na pr. „V Dragi'1, povest, spisal J. Zgodnjik. — „Žalosten konec malopridneža/' povest, spisal Anton P. — ,,Dve sestri", pripovedka, prosto poslovenil A. P. A. — ,,Pripovedke v Slatinski okolici." — „Pastorka", zapisal K. Vitanko t. d. — „Ljudska knjižnica" izhaja po dvakrat na mesec in velja za vse leto samo po 1 gld. 70 kr.; za pol leta 90 kr. s pošto vred. Posamezni snopiči veljajo po 6 kr., s pošto po 8 kr. Naročnino sprejema g. Lavoslav Kordeš, tiskar, izdavatelj in urednik „Ljudske knjižnice" v Mariboru, v Šolskih ulicah 2. — Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij Valenta, c. kr. vladni svetnik in redni javni profesor porodoslovja, vodja in primarij deželnih dobrodelnih naprav v Ljubljani i. t. d. Tiskala Ig. pl. Kleinmavr et Fed. Bamberg v Ljubljani 1886, 8°, 16 str. Založil pisatelj. Drobna knjižica, v kateri nam skušen in slaven zdravnik podaja nauke, kako je ravnati človeku o raznih bolezenskih slučajih in nezgodah, predno dojde zdravniška pomoč. Gosp. pisatelj sam je deželnemu političnemu oblastvu poklonil 800 izvodov svoje knjige, da jih razdeli po vseh ljudskih šolah na Kranjskem. Želimo, da bi se ta zlata knjižica razširila do zadnje koče slovenske. — ZgodovinafaraLjubljanske škofij e. Izdaje A. K ob 1 ar. Tretji zvezek :, Zgodovina Šempeterske fare pri Novem mestu. Spisal Ivan Šašelj, kapelan. V Ljubljani. Založnik Anton Koblar. Natisnila K lein in Kovač (Eger). 1886. 53 str. 8. Z Gorenjskega, kjer je hitela mimo nas v prvih dveh zvezkih preteklost Sorske, Preske, Nakelske, Dupljanske in Goriške fare, odvaja nas tretji zvezek doli na Dolenjsko stran, na vinorodno obrežje Krke. Vkljubu pičlosti virov podal nam je g. zgodopisec točen obris Šempeterske fare in njene minulosti po znanem Kob-larjevem načrtu: I. Prirodoznanski in statistični opis, II. Ob ustanovljenji fare, ni. Cerkve, IV. Duhovni pastirji, V. Nekdanji dohodki vikarijevi, VI. Farovž in šola, VIL Odlični Šempeterčanje. G. Iv. Šašelj nam je znan kot vešč penezoslovec in marljiv izkopavatelj starinskih mogil poleg Mokronoga. Pričujoče delce priča, da mu je jednako ljuba hčerka starinoslovstva — zgodovina. Istiniti, nekaj iz Valvasorja, nekaj iz „Mitth. d. h. V." 1848 in iz farnega arhiva pozajeti zgodovinski tvarini dodaje g. pisatelj tu pa tam v posladek kako pravljico, katera lepo povzdiguje mikavnost spisa. Prepričani smo, da hlastno sežejo Šempeterski farani po knjižici, predočujoči jim žal in bol, ki je tolikrat stiskal njih dede, opisujoči jim tudi tisto peščico srečnih hipov, ki so posijali zdaj pa zdaj na bodra njih selišča. A tudi slovstveniku zaleskeče marsikak biser iz g. Šašljevega delca. To so v prvi vrsti stara topografiška imena vinogradov, gozdov itd., katerih je tu izredno veliko nakopičenih. G. Koblarju želimo, da si pridobi več takih sotrudnikov, kakeršen je g. Šašelj, bi bode gotovo še nadalje opisoval fare, na katerih mu bode službovati v teku let. Slovenskemu občinstvu pa najtopleje priporočamo Koblarjevo podjetje, o katerem se celo napredni Čehi pohvalno izražajo. sT^_deJo_me je jako iznenadilo. V tem ste nas prekosili, kajti mi kaj tacega do danes nimamo!" pisal je odličen Češki historik na Slovensko. Zvedeli smo, da namerava g. Koblar nadaljevati zbirko svojo in da je več zgodovinsko zanimivih fara v delu. Malomarnost slovenska bode kriva, ako ne bode moči nabranemu gradivu na beli dan. IGO Listek. Slovenci! cenimo vsaj te drobtine, kar nam jih je ostavila jezna usoda. Pobrinimo se za domačo zgodovino! —n— Jurčičevi zbrani spisi. Odbor za Jurčičev spomenik, ki je doslej izdaval Jurčičeve zbrane spise, odstopil je lastnino in nadaljno izdavanje teh spisov ,,Narodni Tiskarni" pod tem pogojem, da se ona zaveže nadalje izdavati zbirko Jurčičevih spisov, o njih voditi poseben račun, oskrbovati pri sv. Krištofu Jurčičev grob ter po sklenenem konečnem računu polovico čistega dohodka izročiti „Matici Slovenski" za Jurčičevo ustanovo „Narodna Tiskarna" je ceno Jurčičevim zbranim spisom znižala na 60 kr. za vsak nevezani in na 1 gld. za vsak elegantno vezani zvezek. Doslej je prišlo na svetlo pet zvezkov, ki se dobivajo v , Narodni Tiskarni" (a ne več pri g. dr. Staretu) po zgoraj naznanjeni ceni (za dijake pa samo po 50 kr. zvezek). Odbor je Jurčičeve spise zategadelj odstopil tiskarni, da bi s tem pospešil njih razprodajo in nadaljno izdavanje. Tiskarna gotovo zvrši svojo dolžnost ter izda redno vsako leto po dva zvezka, ako jo bode razumništvo slovensko vsaj nekoliko podpiralo v domoljubnem tem podjetji. Kdor se naroča na liste, ki izhajajo v ti tiskarni, lehko priloži tudi malo svoto za Jurčičeve spise in knjige se mu pošljejo nemudoma. Zdaj se tiska VI. zvezek, ki izide okoli Velike noči. Odbor za Jurčičev spomenik pa v denašnji številki našega lista polaga svoj račun. Kar ima še gotovega denarja, izroči ga Matici. Glagolski nadpis v Sevnici. S. Rut ar piše v „Lj. Zvonu" II. 117: „Na gradu gorenja Sevnica (Oberlichtenwald) nahaja se glagolski nadpis"; in zopet isti v „Lj. Zvonu" V. 440 po Janischevem Topogr. stat. Lexik. v. Steierm. pravi: „da se v gorenjem sevniškem gradu nahaja slovenski napis : ,na pana boga mi houffanje' in še drug glagolski napis". — O ti stvari sta pisala že prof. J. A. Suppantschitsch v knjigi ,;Ausflug von Cilli nach Lichtenwald" 1818 str. 136. in B. Kopitar v sestavku, rSlavische Aufschrift zu Lichtemvald in Untersteier" (v. Barth. Kopitar's Kleinere Schriften ed. Miklosich. 1857 16), po katerih nam tudi dr. Josip Pajek v svoji zbirki ,,Črtice iz duševnega žitka staj. Slovencev* na str. 163. tako pripo-veda: „Sevniški grad — bil je dolga leta lastnina Solnograških nadškofov. V gradu se nahaja takozvana lutrovska klet. Klet je bila svoje dni za druge namene pozidana, bila je katoliška cerkev. Ker so pa v Lutrovej dobi baje v njej opravljali lutrovci svojo božjo službo, so njo pozneje zvrgli in za vselej opustili. Na zbočenem stropu se dviguje lepa kupola ; v kleti so ob obeh straneh razvrščeni velikanski vinski sodi, pod nogami pa ima obiskovalec ,žerf-, domovanje rajnkih. V tej kleti se berejo sledeče besede na steni: ,Na pana boga mi je houffanje'. Na nasprotnej steni zapazimo ravno te besede, pisane z glagolico". No na sledeči strani 164. do-daje temu dr. Pajek to-le opazko: „Iz sostavka: ,Der sogenannte lutherische Keller in Ober-Lichtenwald' (,Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erf. und Erh, der Kunst- und historischen Denkmale'. 8. knjiga, 3. zvezek) je razvidno, da se imenovano poslopje nikdar ni za božjo slušbo rabilo, in da je le z latinskimi črkami pisan stavek pristen, ne pa on, o kojem se je mislilo, da je pisan z glagolico". — Stvar je res zanimiva in važna. Vsebina omenjenega napisa je pač luterska („Gott ist meine Hoffnung"), a oblika, vsaj ponekoliko — češka („pan" — gospod). Kako bi neki češčina prišla v slovensko stran, in kako bi še v protestantovski dobi rabila glagolica?! — Iz navedenega izvestja po ,;Mittheilungen" zvedamo samo to, da je pristen nadpis v latinici; a nič se nam ne pripoveduje glede gla-golskega : ali da je kakov tak nadpis, dasi z drugim značenjem, ali pa da gla-