lllllIlNlllllllllIllillllilllimiiimii] Goriška knjižnica »Franceta Bevka« KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1985 Izdala Goriška Mohorjeva družba Katoliško tiskoivno društvo Gorica 1985 K^ZHANSTVa 8414 : , SO ft/af.sj^jL Koledar uredil dr. Jože Markuža Slike grbov starih slovenskih mest so vzete iz Zgodovinskega atlasa Slovenije, ki ga nam (Mr 9, 3848) OKTOBER VINOTOK 31 DNI 1 Torek Terezija Deteta Jezusa, dev.; Remigij, škof 2 Sreda Angeli varuhi; Teofil (Bogomil), škof 3 Četrtek Kandid (Žarko), muč.; Gerard, opat 4 Petek Frančišek Asiški, red.; Petronij, škof 5 Sobota Marcelm, škof; Apolinarij, škof; Flavija, muč. 6 Nedelja 27. nav. - Bruno, red.; Renato, škof 7 Ponedeljek Rožnovenska Mati božja; Marko I., papež € 8 Torek Pelagija, spok.; Marcel, muč. 9 Sreda Dioniz, škof; Janez Leonardo, red. 10 Četrtek Danijel (Danilo), škof; Frančišek Borgia, red. 11 Petek Emilij an (Milan, Milko), škof; German, škof 12 Sobota Maksimilijan Celjski, škof; Edvin, kralj 13 Nedelja 28. nav. - Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 Ponedeljek Kalist I., papež, muč.; Gavdencij (Veselko) ® 15 Torek Terezija Velika Avilska, red., c. uč.; Avrelija (Zlata), dev. 16 Sreda Hedvika, red.; Marjeta Alacoque, dev. 17 Četrtek Ignacij, škof, muč.; Viktor, škof; Rudolf, škof 18 Petek Luka, evangelist; Julijan, puščavnik 19 Sobota Izak Jogues, duhovnik in tovariši, kanadski mučenci 20 Nedelja 29. nav. - Misijonska nedelja; Irena (Miroslava) ) 21 Ponedeljek Uršula, muč.; Celina, spok. 22 Torek Bertila Moscardin, red.; Marija Šaloma, žena 23 Sreda Janez Kapistran, red.; Roman, škof 24 Četrtek Anton Marija Claret, škof; Martin, opat 25 Petek Krizant in Darija (Darinka), muč.; Krišpin, škof, muč. 26 Sobota Lucijan, muč.; Florij, muč.; Rustik, škof 27 Nedelja 30. nav. - Sabina, muč.; Frumencij, škof; Vincenc, muč. 28 Ponedeljek Simon in Juda, apostola; Cirila, dev. © 29 Torek Narcizij, škof; Ermelinda, dev. 30 Sreda Alfonz Rodriguez, red.; Marcel, muč. 31 Četrtek Volfgang (Vo'lbenk), škof; Kvintin, muč. TURJAK Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem. (1 Jan 4, 11-12, 16b-17) VREMENSKI PREGOVORI Če se nerado listje obleti, vsak naj zime se boji. Vinotoka burja, mraz — prosinca sončen čas. Kakršno vreme Urša (21.) prinese, tako se zima rada obnese. Lune Zadnji-ikrajec 7. ob 6.04 Mlaj 14. ob 5.33 Prvi krajec 20. ob 21.13 Ščip 28. ob 18.37 NEDELJSKI EVANGELIJI 6. Kar je Bog združil, naj človek ne loči (Mr 10, 2-16) 13. Če Jezus kliče, se moramo vsemu odreči (Mr 10, 17-30) 20. Božji Sin je postal človek, da bi dal svoje življenje za nas (Mr 10, 35-45) 27. Slepi prosi Jezusa, ida bi spregledal (Mr 10, 46-52) 1 Petek Vsi sveti 2 Sobota Spomin vseh vernih rajnih 3 Nedelja 31. nav. - Just, tržaški muč.; Martin Porres, red. 4 Ponedeljek Karel (Drago) Boromejski, škof 5 Torek Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika C 6 Sreda Lenart, opat; Sever, škof; Demetrij (Mitja) 7 Četrtek Ernest, opat; Engelbert, škof 8 Petek Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 Sobota Teodor (Božidar, Darko), muč.; posv. later. bazilike 10 Nedelja 32. nav. - Leon I. Veliki, papež, c. uč.; Andrej Av., duh. 11 Ponedeljek Martin (Davorin), škof 12 Torek Jozafat Kunčevič, škof, muč.; Emilijan, opat • 13 Sreda Stanislav Kostka, red.; Didak (Diego), red. 14 Četrtek Nikolaj Tavelič, duh. in muč.; Serapion, muč. 15 Petek Albert Veliki, škof, c. uč.; Leopold, knez 16 Sobota Marjeta Škotska, kraljica; Jedrt (Jerica), dev. 17 Nedelja 33. nav. - Evfemija in Tekla, tržaški muč.; Elizabeta 18 Ponedeljek Posv. rimskih bazilik sv. Petra in Pavla; Roman 19 Torek Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 5 20 Sreda Feliks (Srečko), red.; Edmund, kralj 21 Četrtek Marijino darovanje (Mati božja od zdravja); Albert 22 Petek Cecilija, dev., muč.; Maver, škof, muč. 23 Sobota Klemen (Milko, Milivoj) I., papež, muč.; Kolumban 24 Nedelja Jezus Kristus, kralj vesoljstva; Flora (Cvetka), dev. m. 25 Ponedeljek Erazem, muč.; Katarina, dev., muč. 26 Torek Silvester (Silvo), opat; Konrad, škof; Léonard, red. 27 Sreda Virgil, škof; Valerijan, škof 28 četrtek Katarina Labouré, dev.; Eberhard, škof 29 Petek Saturnin, muč.; Radbod (Radivoj), škof 30 Sobota Andrej, apostol; Justina, dev., muč. A mri® n VIŠNJA GORA Vsakdo, ki veruje, da je Jezus - Kristus, je rojen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je rojen iz njega... če Boga ljubimo, njegove zapovedi spolnjujemo. (1 Jan 5, 1-2, 2b) VREMENSKI PREGOVORI Kakršno vreme na Lenarta (6.) kane, tako vse do božiča ostane. Katarina (25.) nam ne laže, po sebi prosinca vreme kaže. Deževni Vsi sveti (1.), pozimi tudi zameti. Lune Zadnji krajec 5. ob 21.06 Mlaj 12. ob 15.20 Prvi krajec 19. ob 10.03 Ščip 27. ob 13.42 NEDELJSKI EVANGELIJI 1. Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5, l-12a) 3. Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga (Mr 12, 28b-34) 10. Uboga vdova je dala več ko vsi (Mr 12, 38-44) 17. Ob sodbi bo Kristus zbral vse svoje zveste (Mr 13, 24-32) 24. Kristus »pričuje, da je res kralj (Jn 18, 33b-37) GRUDEN 31 DNI 1 Nedelja 1. adv. - Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 Ponedeljek Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blarika, spok. 3 Torek Frančišek Ksaver, red.; Kasijan, muč. 4 Sreda Barbara, dev., muč.; Janez Damaščan, duh., c. ue. 5 Četrtek Saba, opat; Krispina, muč. € 6 Petek Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij, muč. 7 Sobota Brezmadežno spočetje Device Marije (Brezmadežna) 8 Nedelja 2. adv. - Remigij, opat 9 Ponedeljek Valerija, muč.; Peter Fourier, red. 10 Torek Loretska Mati božja; Melkijad, papež 11 Sreda Damaz I., papež; Sabin, škof 12 Četrtek Ivana Frančiška Chantal, red.; Amalija, muč. ® 13 Petek Lucija, dev.; Otilija, opatinja 14 Sobota Janez od Križa, duhovnik, c. uč.; Dušan, škof 15 Nedelja 3. adv. - Kristina (Krista), dev.; Marija K. de Rosa, red. 16 Ponedeljek Albina, dev., muč.; Adelajda (Adela), cesarica 17 Torek Lazar, škof; Olimpija, red.; Vivina, dev. 18 Sreda Teotim, muč.; Bazilij, muč. 19 Četrtek Urban V., papež; Tea, muč.; Favsta, spok. 1 20 Petek Evgen, muč.; Makarij, muč.; Dominik, opat 21 Sobota Peter Kanizij, duh., c. uč.; Severin, škof 22 Nedelja 4. adv. - Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 Ponedeljek Janez Kancij, duh.; Viktorija, dev., muč. 24 Torek Božična vigilija - sveti večer; Adam in Eva, prva starša 25 Sreda Božič - Gospodovo rojstvo; Anastazija, muč. 26 Četrtek Štefan, prvi mučenec; Zosim, papež 27 Petek Janez, apostol in evangelist; Fabiola, spok. © 28 Sobota Nedolžni otroci; Antonij, red. 29 Nedelja Sveta Družina - Tomaž Becket, škof, muč.; David, kralj 30 Ponedeljek Evgen, škof; Liberij, škof 31 Torek Silvester, papež; Pavlina in tov., muč. VAČE In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. (Raz 12, 1-2) VREMENSKI PREGOVORI Prvega tedna v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas. Na Božič vetrovno, ob letu bo sadja polno. Če Štefana (26.) burja prinese, vinogradniku pridelek odnese. Lune Zadnji krajec 5. ob 10.01 Mlalj 12. ob 1.54 Prvi krajec 19. ob 2.58 Ščip 27. ob 8.30 NEDELJSKI EVANGELIJI 1. Naše odrešenje ije blizu (Lk 21, 25-28.34-36) 8. Vsi bodo deležni zveličanja (Lk 3, 1-6) 15. Pripravimo se na odrešenje (Lk 3, 10-18) 22. Odrešenik pride k nam (Lk 1, 39-45) 25. Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (Jn 1, 1-18) 29. Dvanajstletni Jezus med učitelji (Lk 2, 41-52) JOŽE MARKUŽA SVETOLETNO ROMANJE SLOVENCEV V RIM Izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja človeštva je privabilo v Rim ogromne množice vernikov z vsega sveta. Tem množicam so se pridružili slovenski romarji, verjetno jih je bilo okoli 1.200, ki so od 22. do 26. februarja 1984 poromali v večno mesto. Skupna želja vseh je bila, da bi mogli obhajati svetoletni jubilej na grobovih prvakov apostolov Petra in Pavla ter drugih mučencev, ki so skozi stoletja pričevalci krščanske ljubezni in edinosti. Prav tako so se vsi verniki hoteli srečati z naslednikom apostola Petra in poglavarjem vse Cerkve Janezom Pavlom II. Slovensko romanje iz matične domovine je organiziral tednik Družina pod vodstvom glavnega urednika dr. Draga Klemenčiča, tehnično izvedbo romanja pa ljubljanska turistična agencija Mercator-Turist. Ko je bil ukinjen denarni polog za enkratno potovanje v letu v inozemstvo, se je veliko naših ljudi iz Slovenije odločilo za svetoletno romanje. Tem so se v Rimu pridružili še Slovenci iz zamejstva, s Koroške, Benečije, Goriške in Tržaške ter številni Slovenci, ki živijo v Rimu. Slovenske romarje so spremljali ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar, koprski škof dr. Janez Jenko, mariborski škof dr. Franc Kram-berger ter pomožni škofje dr. Stanislav Lenič, Jožef Kvas in dr. Jožef Smej ter okrog 70 duhovnikov. Kot gost se je romanja udeležil tudi beograjski nadškof Alojzij Turk. Rojakom iz domovine in zamejstva so se pridružili tudi rojaki iz zdomstva. Večja skupina je prišla iz Nemčije, od drugod pa številni predstavniki Slovencev, ki bivajo na vseh celinah. Za romarje je bilo ves čas lepo poskrbljeno. Bivali so v raznih hotelih in penzionih. Vsak avtobus — teh je bilo 19 — je imel svojega vodiča, ki je lahko precej svobodno oblikoval ogled mesta. Obvezna so bila le nekatera skupna srečanja. SLOVESNOST V SLOVENIKU V okvir svetoletnega slovenskega romanja je bila vključena tudi blagoslovitev prenovljenih prostorov v slovenskem papeškem zavodu Sloveniku. V četrtek 23. februarja dopoldne je nadškof Šuštar s slovenskimi škofi in duhovniki opravil slovesno somaševanje. Vseh vernikov ni bilo mogoče za to priložnost pripeljati v Slovenik, ker bi bilo premalo prostora, pač pa je skupina 120 romarjev zastopala celotno skupino. V nagovoru med daritvijo je ljubljanski nadškof orisal pomen Slo-venika, tega doma v središču krščanstva, kjer se srečujejo Slovenci iz domovine, zamejstva in zdomstva. Najprej je Slovenik namenjen slovenskim duhovnikom, ki jih njihovi škofje pošiljajo v Rim za nadaljnje študije. Potem je to prijeten dom in domače zavetje za skupine romarjev in posameznikov, ki prihajajo v Rim. Končno pa priča naše navzočnosti v katoliški Cerkvi. Po pridigi je nadškof blagoslovil nove prostore. Tako je Slovenik pridobil lepo konferenčno dvorano, pomožno obednico, prostor za knjiž- Slovenski škofje pri somaševanju z nekaterimi duhovniki v novi dvorani Slovenika njico in prostore za goste. Pobudo in glavno skrb za izvedbo načrta, ki ga je pripravil arh. inž. J. Kregar iz Ljubljane, je imel rektor Slovenika dr. Maksimilijan Jezernik. Delo je vodil in tehnično izpeljal arh. J. Brejc iz Kopra. Pri bogoslužju v Sloveniku je sodeloval zbor Consortium musicum iz Ljubljane. V Sloveniku so se nato ves dan izmenjavali romarji, ki so si hoteli ogledati slovensko središče v Rimu. Zvečer istega dne je bilo za slovenske romarje prvo srečanje s svetim očetom v baziliki sv. Petra. Papež Janez Pavel II. je vodil slovesno somaševanje ob svetoletnem romanju duhovnikov vsega sveta. Poleg številnih kardinalov in škofov je sodarovalo sv. mašo okrog 4.000 duhovnikov, med temi tudi slovenski. Papež je po evangeliju imel daljši nagovor o duhovništvu v italijanščini. Ob sklepu slovesnosti je pozdravil vse večje skupine romarjev. V brezhibni slovenščini je dejal: »Z velikim veseljem pozdravljamo med nami številno skupino slovenskih duhovnikov, ki spremljajo svetoletno narodno romanje v Rim. Po njih naj dosežejo naše želje vsega dobrega vse sobrate, ki se niso mogli tudi sami romanja udeležiti.« Ploskanju in pozdravu duhovnikov so se pridružili vsi slovenski romarji. Slovesnost, ki je trajala skoro dve uri in pol je bila res veličastna. Zbor Consortium musicum je sodeloval pri papeževem bogo- služju, čeprav ima izključno pravico sodelovanja le »Capella Sistina«. Včasih nastopi tudi zbor cerkve sv. Petra ali pa študentje Papeškega inštituta za cerkveno glasbo, razen teh pa skoraj ni zbora, ki bi se mogel pohvaliti, da je pel pri papeževi maši. V veliki apsidi bazilike sv. Petra je slovenski zbor zapel Hladnikovo Je mrak končan, Foersterjevo Večerni ave in Mavovo O kam, Gospod. Isti zbor Consortium musicum je imel poseben vokalni koncert 24. februarja zvečer v veliki dvorani palače Cancelleria Apostolica v mestnem središču. SREČANJE S SVETIM OČETOM Za slovenske romarje je bila avdienca pri papežu določena za 12. uro v petek 24. februarja v dvorani Pavla VI. Že uro prej so se začeli zbirati slovenski romarji kot tudi druge skupine romarjev, ki so bile določene za to avdienco. Ob prihodu sv. očeta, potem ko so ga sprejeli verniki s ploskanjem, je Consortium musicum zapel Kimovčevo Ti si Peter Skala, nakar se je sv. oče takoj pozdravil V slovenskimi škofi. Potem je papeža nagovoril nadškof Alojzij Šuštar takole: Sveti oče, slovenski svetoletni romarji iz Jugoslavije vas z velikim veseljem spoštljivo in prisrčno pozdravljamo. Izražamo vam svojo vdanost, svojo ljubezen in svojo povezanost z vami in s katoliško Cerkvijo. Prišli smo kot zastopniki vseh naših bratov in sester v Sloveniji, v zamejstvu in v izseljenstvu po skoraj vseh deželah sveta, da tu na grobovih apostolov Petra in Pavla, na grobovih tolikih mučencev in drugih svetnikov, opravimo svetoletno romanje, izpovemo svojo vero, obnovimo svojo zvestobo Cerkvi in prejmemo vaš apostolski blagoslov. Med romarji smo škofje — člani Slovenske pokrajinske škofovske konference: mariborski škof Franc Kramberger in njegov pomožni škof Jožef Smej, koprski škof Janez Jenko in oba ljubljanska pomožna škofa Stanislav Lenič in Jožef Kvas ter naš rojak beograjski nadškof Alojzij Turk kot gost. Pomožna škofa Smej in Kvas sta bila imenovana kmalu v začetku svetega leta in se ob tem romanju prvikrat srečujeta z vami kot sodelavca v škofovski službi. Dalje je med nami okrog 60 duhovnikov in redovnikov in 19 diakonov, ki bodo letos v juniju prejeli duhovniško posvečenje, ter večje število redovnic. Vseh slovenskih romarjev je nad 1.200, okrog 1.000 iz Jugoslavije, drugi pa iz Koroške v Avstriji, Primorske v Italiji, iz Nemčije in drugih dežel. Posebej naj omenim rektorja papeškega zavoda Slovenika Maksimilijana Jezernika in duhovnike, ki tam živijo, ker smo v četrtek blagoslovili prenovljeni del zavoda. Z nami pa so v duhu vsi naši slovenski rojaki, ki se nam niso mogli pridružiti, posebno še bolniki, invalidi in ostareli. Sveti oče! To je edino uradno in večje svetoletno romanje slovenskih vernikov v Rim. Radi bi prihajali v več skupinah in v večjem številu, a žal to ni bilo mogoče. Zato toliko bolj skušamo praznovati sveto leto odrešenja doma, v svetoletnih cerkvah po naši zemlji, z romanji in raznimi slovesnostmi, s posebno svetoletno pesmijo in molitvijo, k' odmevata po naših cerkvah in domovih, po družinah in raznih molitvenih skupinah. Bolniki, invalidi in ostareli, redovnice in redovniki se še s posebno gorečnostjo pridružujejo obhajanju svetega leta odrešenja po smernicah, ki ste jih nakazali ob razglasitvi svetega za beatifikacijo treh velikih škofov, Friderika Baraga, gorečega misi-in ki jih vedno znova razlagate in poudarjate. Ker se ne moremo udeležiti večjih mednarodnih svetoletnih srečanj v Rimu, se doma zbirajo zastopniki istih stanov in skupin. Posebno veliko in živo bo srečanje mladine po treh slovenskih škofijah na cvetno soboto 14. aprila, ko bo v Rim prišlo na desettisoče mladih z vsega sveta. Izredno sveto leto odrešenja se počasi že nagiba k svojemu koncu. Za vesoljno Cerkev in posebno še za našo krajevno Cerkev na Slovenskem upamo, da bo sveto leto imelo trajne sadove. Za našo Cerkev pričakujemo in prosimo Boga zlasti za dar novih duhovnih in redovnih poklicev, ker bomo v jeseni letos začeli posebna leto poklicev na katero se že dolgo pripravljamo. To leto poklicev bo sovpadalo s svetovnim letom mladine 1985, ki mu hočemo posvetiti veliko pozornost. Poglobitev vere in krščanskega življenja kot sad svetega leta odrešenja pa se izraza tudi v prizadevanju in upanju, da bi se pospešil proces Sv. oče Janez Pavel II. pozdravlja slovenske romarje pri avdienci jonarja Indijancev v Severni Ameriki, ki je umrl pred dobrimi 115 leti, škofa Antona Martina Slomška, ki je istočasno v domovini med slovenskim narodom utrjeval vero in narodno kulturo, in škofa Janeza Gnidovca, ki je pred 50 leti požrtvovalno delal v škofiji Skopje na grško-albanski meji Jugoslavije. Sveti oče! Kot romarji smo prišli k vam v večno mesto, a še nismo izgubili upanja, da boste kdaj tudi vi prišli kot romar k Mariji Pomagaj na našo božjo pot na Brezje in v Ljubljano, kadar boste obiskali Jugoslavijo. Na vseh vaših apostolskih potih po raznih deželah po svetu in za vse veliko delo pri vodstvu vesoljne Cerkve, pri vašem neutrudnem prizadevanju za mir med narodi, za edinost med kristjani in za zvestobo v hoji za Kristusom vam želimo posebnega božjega blagoslova in varstva po Marijini priprošnji in po priprošnji sv. Cirila in Metoda in prosimo za vaš apostolski blagoslov. Romarji so z navdušenim ploskanjem odobravali govor, zlasti tisti odlomek, ko je nadškof izrazil upanje, da bo mogel sv. očeta kmalu pozdraviti v domovini. Janez Pavel II. je nato v slovenščini spregovoril: 1. Predragi bratje v škofovstvu, dragi sinovi in hčere — slovenski romarji, ki ste prišli v Rim iz Jugoslavije in iz drugih dežel, da bi na grobu svetega Petra obhajali jubilej našega odrešenja. Iskreno dobrodošli! Lepo pozdravljam škofe, ki vas vodijo ob tem svetoletnem romanju: metropolita in nadškofa iz Ljubljane Alojzija Šuštarja, škofa iz Maribora Franca Krambergerja, škofa iz Kopra Janeza Jenka, in pomožne škofe: Stanislava Leniča, Jožefa Kvasa in Jožefa Smeja ter beograjskega nadškofa Alojzija Turka, ki se vam je pridružil. Iz srca pozdravljam duhovnike, ki vas spremljajo, redovnike, redovnice in laike: pozdravljam vas vse, ki ste tukaj! 2. Vaša prisotnost tu danes mi je še posebej draga. Vi ste namreč daljni dediči velikih blagovestnikov in apostolov slovanskih narodov, Cirila in Metoda, ki sta skupaj s svetim Benediktom nebeška zavetnika Evrope. Že v prejšnjem stoletju je vaš goreči pastir, božji služabnik škof Anton Martin Slomšek, med vami in tudi med drugimi narodi oživil ciril-metodijski ideal o Cerkvi. To je ideal o krajevni Cerkvi, ki je globoko zakoreninjena v kulturi naroda, obenem pa življenjsko združena v veri in občestvu z Apostolskim sedežem in z vesoljno Cerkvijo. To polnost cerkvenega občestva pa naj bi si prizadevala posredovati vsem krščanskim bratom, zlasti tistim na Vzhodu. 3. Dobro vem, da ista vera še danes navdihuje in oživlja vas in vaše verne rojake. Med drugim to izražajo: — vaše zavzeto sodelovanje pri bogoslužnem in zakramentalnem življenju; — vaša ljubezen do cerkvenega petja; — vaša gorečnost za božjo hišo, ki se kaže v velikih žrtvah, s katerimi obnavljate vaše cerkve in gradite nove; — vaše prizadevanje za katehezo in versko kulturo, ko velikodušno podpirate cerkveno umetnost in verski tisk; Janez Pavel II. s slovenskimi škofi pred blagoslovom romarjev — vaša skrb za bolne in trpeče, kar najde svoj izraz posebej v diakoniji; — vaša gorečnost za misijone. 4. Obhajanje svetega leta odrešenja naj vam da novega poguma in zagona. Utrdi naj vaše prizadevanje za dobro, da bi bili tako v družbi, v katero vas je postavila božja Previdnost, prepričani in učinkoviti pričevalci resničnosti našega odrešenja. Da bi pa v resnici mogli biti taki pričevalci, naj se vaše življenje v Kristusu stalno prenavlja in raste po Gospodovih besedah: »Vi ste sol zemlje... Vi ste luč sveta... Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5, 13-16). Bodite torej dosledne priče žive vere in goreče ljubezni do Boga in do bližnjega. Vsem naj bo za zgled vaše spoštovanje do človeka in do življenja vseh njegovih dobah — od spočetja pa do dozorelosti. Vsem naj bo v spodbudo vaša zvestoba neločljivi zakonski zvezi v družini. V vaših družinah in cerkvenih skupnostih naj raste prizadevanje za versko in moralno vzgojo otrok in mladine. To je danes težka naloga, istočasno pa prva dolžnost in sveta, nedotakljiva pravica staršev in Cerkve. Posvečujte »Gospodov dan«, kakor vam naročajo vaši škofje v pastirskem pismu za letošnji postni čas. Nikoli naj ne preneha vaša molitev za duhovniške in redovniške poklice, za katere je bila vaša dežela vedno rodovitna mati. Pri dejavnih prizadevanjih za skupno dobro in splošen napredek črpajte navdih in moč v pristni in živi krščanski veri. Tako boste v resnici evangeljski kvas v Jugoslaviji in sredi sveta, novo, v Kristusu odrešeno človeštvo, h kateremu je poklican vsak človek, da bi tako v polnosti dovršil sebe in bil srečen v času in v večnosti. 5. Znana mi je vaša prisrčna pobožnost do božje Matere Marije. Zato izročam vas in vse vaše rojake v materinsko varstvo Njej, ki jo po vaših domovih in v tolikih svetiščih kličete kot Pomočnica in Kraljica. Vam, ki ste tukaj zbrani, vašim dragim in še posebej bolnim in trpečim, mladim in vsemu slovenskemu ljudstvu iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov. Po govoru, ki smo ga pozdravili z navdušenim ploskanjem, je papež spregovoril še za italijansko skupino iz Vercellija. To je bila večja skupina invalidov in bolniškega osebja. Po govoru je sv. oče posebej pozdravil vsakega bolnika. Šele nato se je rokoval s slovenskimi verniki. Skupno smo zmolili Očenaš v latinščini, nakar je papež s slovenskimi škofi blagoslovil vse navzoče. Medtem ko je sv. oče pozdravljal invalide in naše romarje je kvintet Gorenjci zapel nekaj pesmi, izmenoma tudi Consortium musicum in vsi romarji. Izredno prisrčno je papež pozdravil pevce in pevke ter dirigenta dr. Mirka Cudermana, ki so mu ob slovesu še enkrat zapeli KI-movčevo Ti si Peter Skala. Potem ko se je z njimi še slikal, je s prisrčnim pozdravom in nasmehom odšel iz dvorane. Posebej velja omeniti, da je skupina predstavnikov Beneške Slovenije izročila papežu posebno pismo, ki pojasnjuje položaj slovenske manjšine v videmski nadškofiji. Sv. oče se je pred odhodom še ustavil ob mizi, na kateri so bili razstavljeni slovenski darovi in se je za vse zahvaljeval. Dekle v narodni noši je pozdravilo papeža s pristnim slovenskim šopkom. SKUPNI OBISK V BAZILIKI SV. MARIJE SNEŽNE V soboto 25. februarja je bilo veličastno in prisrčno srečanje vseh romarjev v baziliki sv. Marije Snežne (Santa Maria Maggiore). Somaše-vanje je vodil koprski škof Janez Jenko. Z njim so somaševali vsi slovenski škofje in duhovniki. V homiliji je škof poudaril zgodovinski pomen te bazilike za vse slovanske narode. Tu je papež Hadrijan II. leta 867 sprejel sveta brata Cirila in Metoda ter njune učence, položil je na oltar slovanske bogo-služne knjige, ki sta jih prinesla v Rim in tako potrdil slovansko bogoslužje; v tej cerkvi so bili posvečeni v duhovnike Metod in nekateri njuni učenci, med temi prvi slovenski duhovniki. Nato je koprski škof govoril še o Mariji Materi Cerkve in naši soodrešiteljici ter vse povabil k neomajni zvestobi in ljubezni do skupne nebeške Matere Marije. Lepo in ubrano ter navdušeno je odmevala pod mogočnimi oboki naša slovenska ljudska nabožna pesem. Petje je vodil glavni urednik Cerkvenega glasbenika dr. Edo Škulj, na orgle pa spremljala uršulinka s. Cecilija Kobal. Romarji so se v Rimu zadržali še naslednji dan dopoldne; čeprav jim vreme ni bilo naklonjeno, so radi obiskovali bazilike in nekatere druge zanimivosti. Vsi so se srečno vrnili na svoje domove, kamor so ponesli svoja doživetja, ki bodo ostala neizbrisana v njihovih dušah. Slovenski škofje somašujejo na papeškem oltarju pri Mariji Snežni v Rimu METODOVO LETO ob 110Q-letnici smrti svetega Metoda (885-19851 Proti koncu 18. in na začetku 19. stoletja je pod vplivom romantike oživelo zanimanje tudi za zgodovino slovanskih narodov. Ob prebujenju narodne zavesti med Slovani so znanstveniki odkrivali tudi pomen življenjskega dela, ki sta ga opravila med Slovani v 9. stoletju sveta brata Ciril in Metod in nadaljevali njuni učenci. Njuno delo ni legenda davne preteklosti, temveč živo in samostojno dejstvo slovanske jezikovne, politične in verske kulture. Zanimanje za delo svetih bratov se je razvilo v Ciril-Metodovo znanost na področju slovanske zgodovine, jezikoslovja in misijonskega poslanstva, danes pa se njuno delo vključuje v eku-menizem, v prizadevanje za edinstvo Kristusove Cerkve. Medtem ko je zanimanje za Ciril-Metodovo dediščino raslo, je 1000-letnica prihoda svetih bratov na Moravsko (1863), 1000-letnica Cirilove smrti (869), 1000-letnica poslanice papeža Janeza VIII. »Industriae tuae«, ko je papež Leon XIII. izdal poslanico »Grande munus« (1880) ie 1000-letnica Metodove smrti (885) zbudila v svetu širok odmev s pozivom na zedinjenje ločenih bratov v eno Cerkev. S spominom na te obletnice je bilo potrjeno zanimanje za dediščino svetih bratov med katoliškimi Slovani; s poslanico »Grande munus« Leona XIII. pa sta bila sveta brata Ciril in Metod razglašena za svetnika vse rimokatoliške Cerkve. Praznik svetih bratov je bil določen 5. iuliia. Zanimanje za njuno apostolsko delo je raslo že od leta 1851 na pobudo slovenskega škofa A. M. Slomška, ki ie ustanovil »Bratovščino sv. Cirila in Metoda«. Ignacij Orožen, pisec Celjske kronike, je v tef kroniki na str. 227 napisal: »1853 - 9. marca ob 10. uri je imela bratovščina sv. Cirila ino Metu-da, koio so knezoškof Anton Martin Slomšek 1851 vtemelili, sv. oče papež Piji IX. pa 12. maja 1852 poterdili, svo- jo pervo cerkveno opravilo v cerkvi sv. Jožefa.« Ta bratovščina se je pozneje preoblikovala v »Apostolat sv. Cirila in Metoda, pod zaščito bi. Device Marije« 1891 v Velehradu. V Velehradu, Ljubljani in Pragi so si sledili velehradski kongresi, katerih namen je bil proučevanje in širjenje velikih zamisli in del svetih bratov. Spomin na sveta brata ne bo med slovanskimi narodi nikdar zbledel, saj smo Slovani po zaslugi svetih bratov stopili v kulturni krog omikanih narodov. Dala sta nam prve pismenke in potrdila resnico, da je bila v začetku Beseda, to je pisana beseda, izražena v pismenkah, ki nam jih je dal sv. Ciril. Po Žitju Konstantina (Cirila) se prvi stavek v zgodovini slovanske književnosti glasi: »ISKONI BE SLOVO, I SLOVO BE U BOGA I BOG BE SLOVO...« (V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda...) Misijonski delavci, ljudski pridigarji in kulturni molivci so vedno čutili potrebo po prevodih svetih besedil (Biblije) v narodne jezike. Delni prevodi so šli v korak s pokristjanjenjem poe-dinih narodov. Velikomoravski knez Ra-stislav je prosil za misijonarje, ki bi bili vešči domačega jezika. Misijonarja sta prišla iz Carigrada, zbrala okoli sebe učence, ustanovila torej prvo šolo in začela z misijonskim delom med Moravani in pozneje še med panonskimi Slovenci. Osnova njunega dela pa je bil jezik ljudstva, v katerega sta prestavila sveta besedila. E. S. Piccolomi-ni, kasnejši papež Pij II. je zabeležil v svoji HISTORIA BOHEMICA: ... Divi-na autem officia et sacra misteria ac missarum solemnia, quae idem Methodius Sclavorum lingua celebrare pre-sumpsit... Sveta opravila in svete skrivnosti ter slovesne maše, ki jih je isti Metod opravljal v slovanskem jeziku... Slovanska pisana beseda se je po svetih bratih in njunih učencih razširila od Makedonije, Bolgarije, na Moravsko, v Panonijo in med druge slovanske narode. Staroslovanski bogoslužni jezik sta sveta brata na poti v Rim morala braniti tudi v Benetkah proti »trijezični-kom«, ki so trdili, da so samo trije jeziki: grški, hebrejski in latinski, vredni, da se v njih časti Gospoda. Konstantin (Ciril), ki pa je bil obenem duhovit filozof, jih je vprašal: »Ne pada li dež od Boga na vse enako? Ali sonce ne sije tudi na vse? Ali ne dihamo zrak vsi enako? Kako se vi ne sramujete, samo tri jezike določati, a vsem drugim narodom in plemenom velevate, naj bodo slepi in gluhi? Povejte mi, ali imate Boga za nezmožnega, da tega ne more dati, ali tako zavidnega, da tega noče? Mi pa mnogo narodov poznamo, ki so vešči v knjigah in Bogu dajejo slavo vsak v svojem jeziku...« V Rimu sta sveta brata dosegla priznanje za svoje delo. Ciril je v Rimu umrl, Metod pa se je vrnil na Moravsko, kjer je v nemajhnih težavah, ječi in nasprotovanjih deloval do svoje smrti 6. aprila 885. Razvoj slovanskega jezika, kateremu so bile osnova Cirilove pismenke in prva literarna dela — sveta besedila — delo svetih bratov in njunih učencev, je bil pojav izjemnega pomena v zgodovini slovanskih narodov na splošno, še posebej pa na evropski celini, kjer je že stoletja prevladovalo bogato grško in latinsko slovstvo. Neovrgljivo pojmovanje tiste dobe, da imajo le trije jeziki »sveto poslanstvo« v liturgiji, ni bilo le dejstvo, temveč tudi ovira za vsak kulturni razvoj novih narodov v prvih stoletjih srednjega veka. Veliko število novih narodov je dobilo pravico do obstoja in samostojnega kulturnega razvoja v novih deželah, v katerih so se naselili, le če so bili številčno in kulturno močni. Kulturni razvoj in moč pa sta se začela s slovstvom v lastnem jeziku in lastni pisavi. Velika zasluga svetih bratov je prav v tem, da sta s svojimi učen- Sv. Ciril in Metod ci praktično podrla pregrade in ovire ter omogočila Slovanom vstop med kulturne narode. Danes po enajstih stoletjih moremo vrednotiti veličino in pomen njunega dela. Sveta brata sta že v 9. stoletju bila predhodnika preporoda, ko sta odločno branila slovanski jezik in bogoslužje. Šele 2. vatikanski cerkveni zbor (1963-1965) je dovolil rabo domačih jezikov v bogoslužju. Po tisoč in sto letih je delo in pomen svetih bratov Cirila in Metoda še vedno aktualno. Ob sklepu leta 1980 ju je papež Janez Pavel II. razglasil za sozavetnika Evrope in ju pridružil sv. Benediktu. Kar pomeni sv. Benedikt in njegovo delo za srednjo in zahodno Evropo, to pomenita sveta brata Ciril in Metod za slovanski svet. (Poslanica Egregiae Virtutis)... »Sinova Vzhoda, po domovini Bizantinea, po narodnosti Grka, po poslanstvu Rimljana, po apostolatu med Slovani... sta postala vse vsem, da bi pridobila vse za edinost Cerkve...« (papež Pij XI., 1927). Sveta brata Ciril in Metod, slovanska blagovestnika in apostola, sozavetnika Evrope, nas spominjata, da slovanski narodi izvirajo iz skupnega krščanskega izročila, ki lahko poveže vse evropske narode z vezjo miru in edinosti vere. NADJA PAHOR VERI OB 60-LETNICI GMD Kratek zgodovinski pregled Moč vsakega naroda, skupnosti ali manjšine je v trdni volji po uveljavljanju svoje narodne samobitnosti in kulture. Vse narodnostne skupine imajo namreč pravico do obstoja, do u-sklaj enega verskega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja. To velja tudi za pripadnike narodnostnih manjšin, katerim ne sme nihče zanikati pravice do uporabe materinega jezika in do nadaljevanja narodnih izročil. Živa priča, kako ni vselej lahko ohranjati in utrjevati narodnostno in kulturno življenje manjšine na o-zemlju tujega naroda, je prav Goriška Mohorjeva družba, najvažnejša versko-kulturna ustanova slovenske manjšine v Italiji. Nastala je v času, ko se je življenjska pot primorskih Slovencev, podobno kakor koroških, odcepila od matičnega naroda. Pred prvo svetovno vojno je na tem ozemlju širila kulturno izobraževalno moč Družba sv. Mohorja v Celovcu. Z njenimi knjižnimi izdajami je slovenska beseda, ki je glasno zvenela v vsaki družini ob branju mohorjevk, kmalu zadobila narodnostno in duhovno razsežnost. Primorski Slovenci so bili vso zgodovino živ in enoten del slovenskega naroda, z njim so se v Avstriji razvijali, trpeli in napredovali. Ko je škof Slomšek leta 1852 ustanovil v Celovcu Mohorjevo družbo, so se je oklenili tudi primorski Slovenci in leta 1914 je bilo na Primorskem skoro 17.000 udov ali naročnikov: od teh v goriški nadško-fiji 9.684 in v tržaško-koprski škofiji 4.908. Kar čez noč pa jih je od ostalih Slovencev ločila meja, mirovne pogodbe so slovensko ozemlje razkosale na tri dele: večji del je pripadel Jugoslaviji, močni narodni manjšini pa sta prišli pod Italijo in Avstrijo. USTANOVITEV GMD Nova meja, ki je postajala vsak dan bolj zaprta, negotovost, da bi od priljubljene prevaljske Mohorjeve dru-be neovirano prejemali njene knjige ter nastopajoči fašizem so zahtevali osnovanje samostojne primorske književne ustanove, ki bi vsaj delno zagotovila obstoj in nadaljevanje versko-kulturnega poslovanja med Slovenci v Italiji. Sicer so takoj po vojni začele v Gorici izhajati učne knjige in poučno slovstvo, koledarji in časopisi, ki so jih izdajali v samozaložbi ali v založbi raznih podjetij: Narodne tiskarne, Katoliškega tiskovnega društva in Goriške Matice. Zlasti omenjena ustanova se je še posebno uveljavila na knjižnem področju, saj jo je dr. Anton Gregorčič ustanovil z namenom, da bi kot izrazito katoliško književno društvo nadomeščalo slovenski manjšini v Italiji Celovško Mohorjevo družbo. Vendar so nekateri uvidevnejši duhovniki pri Zboru svečenikov sv. Pavla opozarjali na dejstvo, da obstaja nevarnost, da bi omenjene ustanove prešle v čisto zasebne roke in tako ne bi mogle nuditi jamstva, da bodo knjige, ki jih bodo izdajale, pisane v krščanskem duhu. Zahtevali so, naj se Goriška Matica preustroji v cerkveno bratovščino po zgledu celovške Družbe sv. Mohorja, ki je takrat delovala na Prevaljah, in za katere knjige bi italijanske oblasti zelo verjetno ne izdajale uvoznega dovoljenja. Izhod iz kočljivega položaja je skušal najti Vir-gil Šček, ko je aprila 1921 na občnem zboru Katoliškega tiskovnega društva sprožil misel, naj Primorci ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Vso zadevo je vzel v pretres Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je leta 1923 imenoval pose- Tone Kralj, Kristus sejavec - Lokve (foto S. P.) ben pripravljalni odbor: bogoslovni profesor dr. Josip Ličan, predsednik; črniški dekan Alojzij Novak, podpredsednik; msgr. Venceslav Bele, odbornik; kurat Stanko Stanič, dober nabožni pisatelj, tajnik in inž. Josip Rustja, blagajnik. Msgr. Ličan je bil tudi imenovan za predsednika odseka, ki naj bi pripravil pravilnik in poslovnik nove družbe, v resnici pa je osnutek pravilnika pripravil sam. O namenu samostojne književne ustanove Goriške Mohorjeve družbe so seznanili nadškofa Sedej a, ki je lastnoročno vnesel v pravila določbo, da mora biti društvo pod škofovim pokroviteljstvom. Odločil je tudi, naj ima bratovščina sedež v sami goriški stolnici. Ker cerkveni zakonik zahteva, da pravila bratovščin potrdi krajevni škof, je tudi nadškof Sedej s posebnim dekretom dne 16. novembra 1923 potrdil pravila Goriške Mohorjeve družbe. Društveni poslovnik pa je po temeljitem pregledu odbornikov stopil v veljavo 20. marca 1924 in s tem je bila družba formalno ustanovljena. Slovenska javnost je z zadovoljstvom sprejela vest o nastanku nove cerkveno-kulturne ustanove, ki bo vezala slovensko ljudstvo v Italiji v družinsko občestvo mohorjanov in mu po- stala trden branik vere in narodnosti. In samo duhovniki z velikim nadškofom Sedej em so mogli osnovati tako organizacijo; saj je bil od ustanovitve do zadnje vojne pobudnik in steber Goriške Mohorjeve družbe Zbor svečenikov sv. Pavla, v katerem so bili slovenski duhovniki, sami odlični, sposobni in odločni možje. Ob koncu leta 1924 je družba razposlala svojim udom prvi knjižni dar, ki so ga sestavljale sledeče knjige: Koledar za leto 1925, Gospodarska čitanka, katero je uredil inž. Josip Rustja, Benkovičev prevod romana Danilevske-ga Na Indijo, Bradačev prevod Raiso-vega dela Preužitkarji, Imenik udov GMD in molitvenik Juraja Dob rile Zgodi se tvoja volja! OCENE PRVIH KNJIG Novo osnovana goriška družba si je že s prvim književnim darom pridobila velik ugled. Domača in tuja kritika je knjige ocenila zelo pozitivno. V Domu in svetu je umetnostni zgodovinar prof. France Štele objavil laskavo oceno, v kateri je med drugim dejal: »Novo ustanovljena goriška posestrina prevaljske ljudske založbe je stopila koncem leta 1924 prvič med svet s 4 knjigami, ki se po svoji zunanjščini odlikujejo od navadne tako imenovane poljudne literature. Samo mimogrede omenjam, da je vsebina koledarja in tudi ostalih knjig premišljeno izbrana, da je posvečena velika pažnja jezikovni strani ter da je gospodarska čitanka po zasnutku res času primerna in vsebuje samo originalne sestavke priznanih strokovnjakov. Iz te prve družbene zbirke knjig veje tolika sve-žost, da opravičeno lahko pričakujemo lep napredek. Mimogrede omenim, da so iniciatorji te družbe ljudje, ki jih imamo v dobrem spominu izza Jadranskega almanaha. Vidi se jim, da so še mlade neizrabljene sile, ki so se z veseljem lotile dela, ki imajo odprto oko za kvaliteto in ki jih ne vodi ono zastarelo in nikomur koristno načelo, da se mora delo za ljudsko prosveto ponižati na neki primitivni ljudski nivo, da mora laskati ljudskemu okusu, da mora plehko zabavati, ja ne vsebovati kakega težjega problema, ampak kvečjemu še otipljivo tendenco in pouč-nost. Krog organizatorjev se je postavil na popolnoma zrelo stališče in edino: Ljudstvu je treba dati najboljše, kar zmoremo, seve v obliki, ki mu je dostopna; prosvetno delo naj dviga nivo izobrazbe, naj bodri k samostojnemu razmišljanju; za ljudstvo ni samo, kar je dozdevno "poljudno", ampak vse, kar zmorejo moderna znanost, tehnika, fantazija in umetnost, nič zato, če je na prvi pogled nekoliko tuje, razume se pa, da mora biti to, kar se ljudstvu nudi, zrelo in ne negodno, da mora dihati svetovno kulturo in ne onemoglega prežvekovanja od vseh strani znešenega. Korak, ki ga je v naši ljudski prosveti napravila ta družba, pomeni velik korak naprej, ker predstavlja pojav, ki je brez bojazni pretrgal s tozadevno tradicijo in se postavil na novo osnovo, s katero je mogoča le pot naprej.« Književni odsek je pod vodstvom dekana Beleta razpredel široko dejavnost. Zastavil si je dvojno nalogo: skrbno organizirati sotrudništvo in izdelati književni načrt za več let. V najkrajšem času si je pridobil celo vrsto sotrudnikov, in to ne samo na Goriškem, temveč tudi v Sloveniji. Msgr. V. Bele je bil prvi urednik Mohorjevih knjig, za katere je skrbel s požrtvovalnostjo in izredno tenkočutnim umetniškim okusom. Prav on je zarisal smernice vsem nadaljnjim književnim izdajam in posvetil posebno pozornost koledarjem. Mohorjevi koledarji so še danes osrednja knjiga knjižnega vsakoletnega daru. Ta zanimiva in doku-mentarična knjiga je odraz dobe, življenja našega naroda, vseh njegovih težav, zmag, pa tudi porazov, pregled stremljenj sodobnega človeka, dogajanj v svetu, pa spet spominov na nekdanje čase, na velike može iz naše in svetovne zgodovine. JANKO KRALJ IN VIRGIL ŠČEK Eden izmed najizrazitejših pobudnikov za versko in narodno obnovo goriških Slovencev v času med obema vojnama je bil dr. Janko Kralj, ki je prevzel nalogo, da bo vzdrževal zvezo s sotrudniki in sprejemal rokopise, ker je bil potreben stik s pisatelji. Medtem ko se je v Gorici izpopolnjeval družbeni ustroj v vrhovnih vodilnih forumih, je prevzel izpeljavo organizacije v mestu in na podeželju agilni Virgil Šček, neizčrpni pobudnik in spreten organizator. Vsi škofijski duhovniki so bili naprošeni, naj prevzamejo začasno poverjeništvo in naj širijo med ljudstvo zamisel Goriške Mohorjeve družbe. Skupni napori so se bogato obrestovali, saj je članstvo doseglo leta 1924 kar 12.000 udov. Slovenska javnost je zaslutila, da gre za resno podjetje in za zelo važno kulturno ustanovo, ki bo zmagovito prodrla med ljudstvo in odločilno vplivala na ljudsko mišljenje in še zlasti na javno mnenje. Toda Goriški Mohorjevi družbi je bila usojena trda življenjska pot. ZATIRANJA IN PREGANJANJA Že predfašistična Italija je začela zatirati slovanske narodne manjšine, fašistična Italija pa jih je kratkomalo obsodila na smrt. Državne oblasti so vršile načrtno raznarodovanje, ki je poleg kulturnih in jezikovnih dobrin rušilo tudi dostojanstvo človeške osebnosti. Najtežje krivice so prizadeli celo najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom: tržaškima škofoma dr. Andreju Karlinu in dr. Alojziju Fogarju ter goriškemu knezonadškofu dr. Frančišku Borgiji Sedeju, ki so se morali umakniti s svojih sedežev. Brezobzirna borba ni seveda prizanesla slovenskemu tisku. Preventivna cenzura in zaplembe, uničevalni zakoni in oblastvene odredbe, strahovanje prodajalcev in bralcev, razdejanje uredništev in zatrtje vseh publikacij in tiskarn so glavne postaje križevega pota slovenske pisane besede. Goriška Mohorjeva družba je v tem splošnem razsulu vzdržala, ker jo je reševal njen cerkveni značaj. Kot cerkvena bratovščina je stala pod zaščito Cerikve, zato se je politična oblast ni drznila zatreti z običajnim upravnim ukrepom. Ubrala je sicer daljšo, ali nič manj učinkovito pot zastraševanja članov in poverjenikov, z name- nom, da bi se družba notranje oslabila in izhirala ter z načinom sistematičnih zaplemb knjig, kar bi ustanovo moralo spraviti v gospodarski propad. Ko je 26. novembra 1925 izšel zakon o tajnih in podtalnih društvih, ki je določal, da morajo biti odpuščeni iz služb vsi državni, pokrajinski in občinski uradniki in uslužbenci, ki so bili ali so člani kake tajne organizacije, je goriški podprefekt Scotti sporočil videmske-mu prefektu, kateremu je bila tedaj podrejena tudi Goriška, da je Družba sv. Mohorja zakonita ustanova in da noben njen odbornik ni član kakega protidržavnega društva, da pa je družba slovensko iredentistična. Predsedstvo ministrskega sveta pa je drugače razsodilo in z okrožnico z dne 19. aprila 1926, ki je bila poslana vsem ministrom, pojasnilo, da se v Julijski krajini mora prištevati med tajna ali podtalno delujoča društva tudi Družba sv. Mohorja. Na upravo GMD so tedaj pričela prihajati z vseh strani poročila, da so organi prepovedali družbo. Go- Spomin na strežniški shod v Dolini pri Trstu 15. junija 1984 riški Ufficio Ricostruzioni je zahteval od slovenskih nameščencev, naj se pismeno izjavijo, ali so člani Goriške Mohorjeve družbe. Iz Ajdovščine, Komna in Idrije je prišla vest, da so morali učitelji tamkajšnjih okrožij podpisati izjavo, da niso udje Mohorjeve družbe. Nadzornik Spazzapan v Tolminu je zahteval celo od tamkajšnjega kate-heta podobno izjavo. Omenjeni dogodki so družbeni osrednji odbor prisilili, da je zaprosil poslanca dr. Engelberta Besednjaka, naj intervenira pri osrednjih oblasteh v Rimu. Besednjakovo posredovanje na notranjem ministrstvu ni imelo nika-kega uspeha in Goriška Mohorjeva družba je prišla na seznam prevratnih organizacij (Casellario associazioni sov-versive). Vključitev med prevratna udruženja je pomenila stalno grožnjo, da bo družba razpuščena, začelo pa je tudi upadati število članov, ker so se zlasti državni uslužbenci zbali, da izgube delovna mesta. Družbin predsednik dr. Ličan je moral postopati silno previdno. Ko ga je pisatelj Finžgar, urednik knjižnih izdaj Mohorjeve družbe na Prevaljah, vprašal, če mu dovoli, da bi v Koledarju pisali o krivicah, ki se gode primorski ustanovi, je pisateljev predlog odklonil. Naprosil je dr. Janka Kralja, naj gre v Ljubljano ter obišče uredništva ljubljanskih listov in jih naprosi, naj bodo zelo previdni pri objavljanju poročil s Primorske, naj ne navajajo imen in podatkov, ki bi lahko škodovali osebam in ustanovam. Medtem so se pojavili v krajevnem časopisju in tudi v vplivnih nacionalnih dnevnikih brezobzirni in strupeni članki proti slovenski manjšini v Italiji. Posebno težak je bil napad na Mohorjevo družbo v članku »Propaganda an-tinazionale e clero sloveno«, ki ga je 29. avgusta 1926 objavil v listu »II Re-sto del Carlino« prof. Giovanni Loren-zoni. Člankar je očital Mohorjevi družbi, da vsako leto za smešno ceno petih lir razširja pod krinko leposlovne literature Koledar s kulturno propagando in nekaj knjig ter tako zastruplja več tisoč pripadnikov kmečkega ljudstva. Goriška Mohorjeva družba je zahtevala popravek krivičnega napada, vendar brez uspeha. POMEMBEN OBČNI ZBOR V takem vzdušju se je 27. februarja 1927 pod okriljem nadškofa Sedeja sešel občni zbor Goriške Mohorjeve družbe. Odborniki so se sestali v nadškofijskem dvorcu in izdelali izredno važen program za versko-nravno pa tudi kulturno narodno življenje slovenske manjšine v Italiji. Dve sta bili glavni točki dnevnega reda, obe izrednega pomena: volitev novega odbora in delovni program, ki naj bi ustrezal časovnim zahtevam. Msgr. Anton Berlot je prevzel predsedniško funkcijo, ker se je moral zaradi težke bolezni dr. Ličan umakniti. Vodstvu GMD je načeloval celih 13 let in se je v teh težkih časih boril, da bi preprečil prisilni razpust knjižne ustanove in dosegel, da je založba sicer v skrčenem obsegu delovala tudi pod fašizmom in se ohranila do danes. Glede bodočega dela knjižnih izdaj je občni zbor začrtal nadvse važne smernice: sklenili so, da bodo poleg verskih izdajali tudi poučna in vzgojna dela, ker je Gentilijeva reforma pregnala slovenščino iz šol. Družinam naj bi preskrbeli primerne priročnike, da se bodo otroci naučili pisati in brati. Prevladala je želja, naj bi Družba izdajala tudi knjige znanstvenega značaja. Sicer pa je bilo splošno stanje družbe zadovoljivo: ob koncu leta 1927 je štela 82 dosmrtnih in 18.880 rednih članov, istega leta pa je izdala 109.000 izvodov dobrih knjig. POGUBNI NAČRTI Fašizem je leta 1927 izrekel smrtno obsodbo nad slovensko in hrvatsko manjšino v Italiji. Dne 12. junija 1927 so se zbrali v Trstu fašistični federalni tajniki obmejnih provinc pod predsedstvom tržaškega federalnega tajnika Cobollija, da bi se sporazumeli o skupnem načelnem programu in obenem izdelali podroben načrt, kako naj bi enotno nastopali za čim hitrejšo popolno poitalijančenje slovenske in hrvaške Dekliški zbor »Slovenski šopek« na izletu na Vrbskem otoku na Koroškem 23. avgusta 1984 manjšine. Po temeljitem razpravljanju so sprejeli resolucijo, ki je določala, naj bi se v obmejnih provincah istočasno izvedli naslednji ukrepi: slovanski učitelji naj se premestijo v notranjost države, verouk se mora poučevati izključno v italijanščini, vlada naj razpusti vsa slovanska društva in zapleni njih imetje, v vseh slovanskih krajih bodo učitelji organizirali šolsko mladino v vrstah ustanove Balilla, odraščajočo pa v prednjih stražah (Avanguar-dia giovanile), v vseh slovenskih cerkvah se mora uvesti italijanska pridiga in latinsko petje, vse slovansko časopisje in publikacije se morajo zatreti, enako se morajo uničiti vse slovanske zadruge in gospodarske ustanove. Tržaško resolucijo je inž. Cobolli predložil glavnemu fašističnemu tajniku v Rimu Turatiju. Po nadaljnjem posvetovanju z vladnim načelnikom Mus-solinijem, ki je resolucijo v celoti odobril in potrdil, so določili celo rok, v katerem se morajo izvesti sklepi. K temu so dodali pripombo, da se morajo glede na svetovno javnost ukrepi izvrševati postopoma in da je potrebno za posamezen ukrep navesti kak razlog, čeprav nebistven ali celo ničev. Glede tiska je bilo odrejeno, da s 1. oktobrom ne bo smel več izhajati noben slovenski list v Julijski krajini. Politične oblasti so izvajale načrt strogo in neizprosno. Večina publikacij in ustanov (naj omenimo samo tržaški dnevnik Edinost, zatrt 4. sept. 1928, Goriško stražo, ki so jo oblasti ukinile 16. novembra ter Gospodarski vestnik in Zbornik svečenikov sv. Pavla, ki sta prenehala izhajati decembra 1928) je bila zatrta. ODLOČEN BOJ Nemudoma se je sestal odbor GMD in proučil nevarni položaj, ki bi lahko postal usoden za obstoj družbe. V tem razbeljenem ozračju se je 17. marca 1928 čisto na tiho vršil v Gorici redni občni zbor GMD. Poverjeniki so odobrili odborovo delo, gospodarsko poslovanje in knjižni načrt za leto 1929. Izrazili so željo, naj bi glasbenik Vinko Vodopivec oskrbel nekaj cerkvenih pesmaric, ker se je slovenska pesem morala umakniti v zatišje cerkvenih sten. Goriška je tedaj doživljala težko gospodarsko krizo, ki sta jo suša in izseljevanje še bolj zaostrili. Grozila je nevarnost, da bo skupnost mohorjanov začela kopneti. Težo dela in odgovornost zanjo je tedaj nosil dr. Janko Kralj, ki je z diplomatsko spretnostjo in treznim presojanjem položaja razvil občudovanja vredno dejavnost: družbo je zastopal v javnosti in skrbel za nje- no pravno zaščito, vzdrževal je stike s cerkveno in civilno oblastjo, dajal je nešteto pobud za porast članov, zbiral tvarino za publikacije, iskal sotrudni-kov in bil v stalni zvezi s pisatelji in pesniki. Predvsem pa je skrbel za dvig članstva in razširitev družbe tudi v narodno mešanih področjih, npr. v Kanalski dolini. Oblasti se niso v svoji nečloveški trdoti za uničenje slovenskega tiska drznile Mohorjeve zatreti, zato so jo posredno udarili s tem, da so obsodili dr. Janka Kralja na petletno konfina-cijo na otok Lipari. Najti primerno osebo, ki bi lahko nadomestila moža klene značajnosti in prežetega s socialno-katoliško miselnostjo ni bilo enostavno. Osrednji odbor se je odločil za dr. Antona Kacina, požrtvovalnega in vsesplošno razgledanega kulturnika, ki je Goriški Mohorjevi družbi veliko doprinesel in ji ostal zvest do leta 1959, ko ga je odbor zavoljo prezaposlenosti razrešil. Dr. Anton Kacin je bil trideset let družbin tajnik in urednik njenih publikacij, to se pravi v najtežjih časih, ko je fašistična oblast na vse mogoče načine ovirala njeno delovanje. S svojim tihim, a vztrajnim delom je dvignil družbin ugled, pridobil sodelavce, veliko pa pisal tudi sam. FAŠISTIČNI NAČRT IN SPOMENICA DUHOVNIKOV Fašistični pritisk na GMD je postajal vedno hujši. Oblasti so začele Mohorjeve knjige pleniti, mnogokrat se je zgodilo, da je bila knjiga zaplenjena tik predno je prišla na knjižni trg, čeprav so predhodno izdali dovoljenje za tisk. In če so goriške krajevne oblasti knjige samo zaplenile, so tržaške še prijavila sodnim oblastem duhovnike, češ da so kršili zakon o javni varnosti, ker so delili Mohorjeve knjige na javnem prostoru brez policijskega dovoljenja. Po podpisu konkordata med italijansko državo in Sveto stolico 11. februarja 1929 je sprva zavladalo neko zatišje. Kmalu pa so se v dnevnem ča- sopisju pojavili ostri napadi na slovensko duhovščino, češ da izigrava kon-kordat v svoje nacionalistične namene. Še huje je izzvenela odločitev, ki so jo 19. decembra 1929 izglasovali na Brionih fašistični federalni tajniki Julijske krajine. V uradnem poročilu o zborovanju so izjavili, da morajo nujno odstraniti ovire, ki preprečujejo integralno izvedbo nacionalnih zahtev; predvsem duhovščina in slovenski tisk hromita samohotni pristanek zlasti kmečkega prebivalstva. Tako je podrobni načrt za dokončno italijanizacijo dežele obsegal dvoje: izločitev slovanske duhovščine in uničenje manjšinskega tiska. S tem v zvezi je postala GMD predmet razprav, ki so jih vodile politične oblasti v Rimu, z jasnim namenom, da bi družbo uničile. Zlasti nevarno je bilo poročilo goriškega kvestorja, ki je pristransko prikazal namen družbe. Docela je prezrl glavni verski namen in poudaril, da je program družbe v svojem bistvu slovensko nacionalističen v mejah italijanske države z ire-dentističnimi nameni. V dokaz svoje trditve je še navedel, da nadškof Se-dej ni ustanovil podobne družbe za Italijane. Vodstvo GMD ni vedelo, o čem razpravljajo politične oblasti v Rimu in je 22. novembra 1930 vložilo prošnjo, naj se prekliče odlok, s katerim je bila družba uvrščena med tajna in podtalna udruženja. Odredbe niso preklicali, pa tudi do razpusta družbe ni prišlo. Meseca decembra 1930 so namreč slovenski in hrvaški duhovniki iz Julijske krajine naslovili na papeža Pij a XI. posebno spomenico, v kateri so prikazali obupni položaj. Prosili so ga za posredovanje pri osrednjih državnih oblasteh, naj prenehajo s takšnim preganjanjem. Izjavili so, da družbi sv. Mohorja za Slovence in Hrvate sicer nadaljujeta z vsakoletnim izdajanjem nekaj knjig nabožne katoliško kulturne vsebine, toda odkar so politične oblasti klicale pred sodišče nekatere duhovnike zaradi razdeljevanja mohor-jevk ljudem in odkar so po raznih krajih verniki doživeli hišno preiskavo za- Cerkveni mladinski pevski zbor iz Nabrežine na stopnicah pred Landarsko jamo 1984 radi teh knjig, jih močno skrbi sam obstoj obeh družb. Spomenica je tudi vsebovala prošnjo, naj se obnovijo ukinjeni listi in naj katoličani svobodno izdajajo časopise in knjige za pospeševanje versko nravne vzgoje in izobrazbe. Državne oblasti niso obnovile, kar je bilo ukinjenega, Goriške Mohorjeve družbe pa tudi niso razpustile, ker so bile vezane po konkordatu, da ne segajo na cerkveno področje, kamor spadajo verske ustanove in bratovščine. Kljub temu so oblasti še okrepile nadzorstvo nad družbenim vodstvom, načrtno ovirale vsako knjižno izdajo in preprečevale njih mirno razdeljevanje. V letih 1931, 1932 in 1933 so tako zaplenile Mohorjev koledar, ko so bile knjige že razposlane, da so orožniki začeli vdirati v žup-nišča in zasegati koledarje ter vršiti celo preiskave po domovih. Pri tem so često grozili z globami in celo z zaporom. Fašizem, ki je moril vse slovenske ustanove, ni prizanašal niti Katoliškemu tiskovnemu društvu (KTD) niti njegovim ustanovam. Odločilni udarci so padli na Katoliško tiskarno leta 1934, ko je goriška kvestura brez navedbe vsakega razloga tiskarno za en mesec zaprla, ob koncu leta pa na temelju zakona o javni varnosti odtegnila obrtno dovoljenje in tiskarna je prenehala delovati. Nov udarec torej za GMD, ki je v tej tiskarni tiskala svoje knjige. Ker je zaman iskala v Gorici drugo tiskarsko podjetje, se je morala zateči v Trst k Zadružni tiskarni. PO ODSTOPU NADŠKOFA SEDEJA V letih 1931-1934 pa je prišlo na Goriškem tudi do sprememb na cerkvenem področju. Nadškof Sedej je moral leta 1931 odstopiti, za apostolskega administratorja je bil imenovan msgr. Giovanni Sirotti, ravnatelj malega semenišča v Kopru. Ker je bil izrazit zagovornik italijanstva julijske krajine in po značaju slabič, nezmožen torej, da bi se kakor koli upiral oblastem pri poseganju na cerkveno področje, se je položaj za GMD še poslabšal. Do takrat je namreč nadškof Sedej z veličino svoje osebnosti in metropolitske oblasti često nastopil v korist Mohorjeve in jo rešil razpusta. Skoro nič boljše ni bilo, ko je prevzel goriško nadškofijo leta 1934 dr. Carlo Margotti, ki je izšel iz srednje Italije in mu je zato bila manjšinska problematika tuja. Razmere so bile dokaj neugodne, da bi moglo vodstvo GMD mirno delovati. In kot nalašč se je pojavila nova ovira. Italijanske oblasti so 3. oktobra 1935 prestopile etiopsko mejo in bliskovito prodirale do prestolnice Addis Abebe. Med vojno so se še bolj zaostrili varnostni ukrepi in zavladalo je najstrožje nadzorstvo nad vsako dejavnostjo. Vsi in vse je moralo služiti edinole vojnim ciljem. V želji da GMD ohrani vsaj iskrico življenja, saj je bilo nemogoče misliti na kako vidnejše kulturno delovanje, so za leto 1936 pri Zadružni tiskarni v Trstu izdali skromen zvežček z naslovom Zapisnik za prestopno leto 1936. Omenjena brošu-riea, malenkostnega formata štiriin-dvajsetinke pole nazorno priča, na kaj je fašizem pri vedel slovensko književnost in kulturo v zamejstvu. Kajti z umetniško visoko stoječe oblike koledarjev iz rok V. Beleta, je družba po oblikovno skromnih koledarjih za leta 1933, 1934 in 1935 izdala zvežček, ki je vseboval koledarske podatke, nekaj belih strani za beležke, gospodarske nasvete in na teh straneh tri smešnice F. Milčinskega. Brošurico so izdali v 2.000 izvodih. Položaj slovenskih manjšin na Primorskem se je leta 1937 nekoliko zbolj-šal, za kar sta imela zaslugo delno Sveta stolica in delno Stojadinovičeva politika zbliževanja z Italijo. Vsaj glede slovenskih in hrvaških knjig je prišlo do resničnega izboljšanja, saj je družba leta 1939 izdala poleg koledarja še štiri druge knjige. Vendar je vodstvo ostalo še vedno previdno in je istega leta sklenilo sklicati občni zbor s pismenimi izjavami in se pri tem poslu-žilo 5. člena poslovnika. Obstajala je še vedno nevarnost, da bi oblasti videle v javnem občnem zboru protidr-žavno dejavnost in bi zaradi tega po-zaprle vse udeležence. Na obzorju so se začeli zbirati mračni in moreči oblaki, ki so opozarjali, da se pripravlja nekaj nepopisno strašnega in usodnega, druga svetovna vojna. O nečloveškem trpljenju, grozotah in krivicah in pogubnem sovraštvu so zgodovinarji že mnogo napisali. Primorski Slovenci so v tem času bili priča najbolj trpkim trenutkom svojega obstoja. Pogumno in z zaupanjem v pravičnejšo prihodnost so vztrajali v svojem trpljenju, uporu in neuklonlji-vosti. Kajti zgodovina je v tragični usodi in propasti fašistične ideologije in njenih stvariteljev dokazala, da boljšemu svetu ne morejo biti osnova ne sovraštvo ne krivica in ne nasilje, temveč ljubezen, pravica in svoboda. Kdor tepta človekovo svobodo in dostojanstvo, vodi samega sebe v propast. NOVI ČASI IN NOVE MEJE Goriška Mohorjeva družba ni v vojnih letih izdala nobene knjige, razen dodatnega ponatisa Svetih pesmic in tretjega ponatisa molitvenika Molimo leta 1944 — torej po padcu fašizma — v 20.000 iztisih. Dne 6. marca 1944 se je Mohorjev odbor po dolgih letih prisiljenega mrtvila spet sestal in podpredsednik Alfonz Berbuč je prisotnim izrazil svoje veselje, da je kljub težkim vojnim razmeram spet mogoče povzeti z delom. Ker ni bilo mogoče misliti že na samostojne knjige in lasten tisk, je družbeni odbor vodil pogajanja z Družbo sv. Mohorja v Celju za natis mohor-jevk za leto 1945. Po naročilu odbora GMD je šel dr. Anton Kacin marca 1944 v Ljubljano in se dogovoril s prof. Lukmanom za sodelovanje s celjsko MD. Njuni razgovori so se plodno razvijali, vendar je zaradi vojnih razmer izšla le ena skupna knjiga, Lovrenčičeve Tri božje poti. Spričo negotovega političnega položaja pa so za leto 1946 izdali samo koledar v 3.000 izvodih, ki so ga tiskali v tiskarni Iucchi v Gorici. Prav tam in vedno v istem številu izvodov so tiskali samo koledar za leto 1947. Prav tega leta je stekla nova razmejitvena črta med Jugoslavijo in Italijo. Po tem ukrepu je tri četrtine goriške nadškofije pripadlo Jugoslaviji. Od vseh slovenskih dekanij je Italiji pripadla samo devinska. Tako je od skupnih 165.000 slovenskih vernikov prišlo pod Jugoslavijo 145.000 in pod Italijo približno 20.000. Nadškof Margotti, ki je skrbel, da bi slovenske duhovnije povezal v stalno cerkveno enoto in jim tako ustvaril močan temelj za samoniklo versko življenje, je 14. oktobra 1947 ustanovil slovensko dekanijo sv. Andreja s sedežem v Štandrežu in ji priključil vse slovenske duhovnije, z izjemo Mimika. Tako so 'slovenski verniki goriške škofije dobili dve novi dekaniji: devin-sko in štandreško. Položaj zamejskih Slovencev tako narodnostni kot politični se je po letu 1947 občutno spremenil. Ozemeljsko in upravno so jih porazdelili na Svobodno tržaško ozemlje, na Goriško in Videm-sko, z docela različnim pravnim položajem v posameznih pokrajinah. Notranje so bili razdeljeni na več strank, kar je bolj škodilo kot koristilo vsemu slovenskemu prebivalstvu v Italiji. Mohorjeva družba je stala pred celo vrsto usodnih odločitev in problemov, ki so zahtevali izčrpen odgovor. Zlasti se je družbino vodstvo spraševalo, kakšen naj bi bil kulturni prostor, v katerem naj deluje. Poleg tega je zlasti uredniku knjižnih izdaj moralo postati jasno, kakšna je miselnost sodobnega človeka, kateremu mora ponazarjati duhovne vrednote. Črnogledi so bili prepričani, da družba nima bodočnosti, ker je slovensko prebivalstvo na Goriškem prešibko, da bi moglo vzdrževati samostojno podjetje, sicer pa je poslovanje družbe nemogoče tudi iz zgolj formalnega stališča: družbina pravila določajo, da imajo pravico voliti odbor edinole dekanijski poverjeniki, dva volilea sta za tako ustanovo premalo. In končno, število članov, ki je v začetku vojne znašalo kakih 11.500, je po vojni padlo na 3.000 in se je po razmejitvi skrčilo na 1.500. GMD kljub tragični resničnosti ni obupala. Poleti 1948 je odbor stopil v stik z Družbo sv. Mohorja v Celovcu in predlagal sodelovanje ter skupno izdajanje koledarja. Dr. Kacin je navezal stike z dr. Janezom Hornbockom, tajnikom na novo oživljene Družbe sv. Mohorja v Celovcu in domenila sta se, da bosta obe družbi izdajali skupen koledar. Tako je koledar GMD izhajal celih 12 let v Celovcu ter duhovno povezoval koroške in primorske Slovence. PREOSNOVA DRUŽBE Nove razmere so vedno bolj dajale čutiti potrebo, da GMD sprejme v svoje vodstvene organe tudi zastopnike s Tržaškega. Po svojem bistvu je bila Koprski škof dr. lanez Jenko je obhajal svoj zlatomašni jubilej 8. junija 1984 v koprski stolnici s slovenskimi škofi družba založniška ustanova, ki je izdajala in prodajala knjige. Njen namen sicer ni bil gospodarski dobiček, pač pa verska in narodna vzgoja slovenske manjšine v Italiji. Ker se je število Slovencev na Goriškem po razmejitvenih ukrepih zelo znižalo, Tržaška pa je v svojih prav tako okrnjenih mejah ohranila v Trstu precejšnje število Slovencev, se je pokazala potreba, da se pravni ustroj družbe preuredi v smislu, da bodo v vodstvene organe lahko vstopili tudi zastopniki duhovščine in lai-kata na Tržaškem. Potrebna je bila torej bistvena preosnova družbenega u-stroja, ki bi razširil družbeni organizem na vso Primorsko. O tem so razpravljali na treh občnih zborih v letih 1963-1965. Mohorjeva je postala skupna zadeva vseh slovenskih duhovnikov in katoliških laikov ter skupni dom za vso slovensko manjšino v Italiji. 16. februarja 1965 so na izrednem občnem zboru uzakonili določbe, ki globoko segajo v ustroj celotnega družbenega organizma. Osrednji odbor je odprl vrata laikom v krog poverjenikov in jim podelil aktivno volilno pravico. Poverjenik je lahko vsak slovenski duhovnik in katoliški laik, goriški in tržaški poverjeniki pa imajo poleg aktivne tudi pasivno volilno pravico, tako da so lahko izvoljeni v osrednje odbore. POMEN GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE Ob sklepu naj podamo nekaj splošnih misli o pomenu GMD. V dobi fašizma so opravljale njene knjige vse naloge, saj so bile takrat edine, ki so izhajale v Italiji. Ni bilo slovenskih šol, časopisov, še v cerkvi so fašistične oblasti ovirale slovenske pridige, če sploh niso bile prepovedane. Tam so bile mohorjevke edina slovenska beseda, ki je ljudi tolažila, plemenitila in jim vlivala poguma za boljše čase. Otroke so učile brati, kmete umnega kmetovanja, s pesmaricami so učile peti verske in posvetne pesmi, vernike so z molitveniki spremljale v cerkev in versko življenje. Mohorjeve knjige so bile za Slovence v Italiji osnovna in visoka šola, tudi dokaz kulturne zrelosti. Ne Italijani ne Furlani niso imeli nobene take ustanove, ki bi redno vsako leto pošiljala med naročnike Koledar in tri do štiri knjige. Da je izdržala vse preganjanje in plenjenje knjig po fašističnih oblasteh od navadnih orožnikov in županov do prefektov in ministrov, to je pa skoro čudež. Res je stal za njo nadškof Sedej in pozneje Margotti, toda če ne bi bilo neustrašenih slovenskih duhovnikov, ki so jo vodili in širili, in seveda naročnikov-bralcev, ki se niso ustrašili hišnih preiskav, zasliševanj in zaplemb, bi letos ne obhajali pomembne 60-letnice Goriške Mohorjeve družbe. Danes nima več iste vloge, ker so se časi spremenili. Živimo v demokratični državi, zamejski Slovenci so se že v vojni in še bolj po njej politično in idejno izoblikovali v vrsto strank, izhajajo časopisi in revije, preko meje dobivamo vse knjige iz matične domovine, s Koroške in iz zdomstva. Tako imajo tukajšnji Slovenci na razpolago knjig in branja, kolikor hočejo in po izbiri. Vendar pa danes — kot povsod — manj berejo, ker življenje hitreje teče in ker knjige izpodrivajo radio, televizija in druga sodobna sredstva obveščanja. Danes je tudi zamejstvo neprimerno manjše kakor je bilo po prvi svetovni vojni, saj obsega v glavnem Gorico, Trst in nekaj okoliških vasi. Benečija in Kanalska dolina zaradi kulturnih in političnih razmer še ne spadata med prave bralce slovenskih knjig. Vendar ima GMD še vedno važno vlogo v tukajšnjem kulturnem življenju. Nadaljuje Slomškovo idejo in izdaja dobre slovenske knjige, če je le mogoče tukajšnjih avtorjev. Važno pa je, da skrbi predvsem za ljudstvo, za katero se malokdo zmeni, za tisto ljudstvo, ki ljubi dobro in zanimivo slovensko knjigo. In končno mohorjevke obiskujejo tudi zdomce in jim pomagajo, da ne utonejo v tujem jezikovnem morju. Številni literarni ustvarjalci so dvignili ugled GMD. Pred vojno — v najtežjih časih fašizma — je GMD uspelo, da je smela ponatisniti nekaj del vodilnih slovenskih pisateljev, kot sta bila I. Pregelj in F. S. Finžgar. Morda je bilo manj izvirnih zamejskih del, ker je ostalo v Italiji malo slovenskih pisateljev: Budal, Feigel, Bevk v Gorici, ki pa so bili drugačnega idejnega nazora. Po vojni se je položaj spremenil: GMD je pritegnila vrsto uglednih pisateljev v zamejstvu. Samo nekaj imen: v Gorici Zora Piščanc, Zora Saksida in pesnica Ljubka Šorli, ki je šele v Mohorjevi družbi prišla do svoje prve pesniške zbirke Izbrane pesmi; iz Trsta Vinko Beličič, Franc Jeza, Josip Kra-vos, Tončka Curk idr. Pritegnila je tudi zdomstvo, kjer je treba omeniti pro- fesorja in diplomata Andreja Kobala iz ZDA, Jezernika in Šegula v Rimu, Ludvika Ceglarja iz Brazilije. Omeniti bi morali še avtorje znanstvenih knjig dr. R. Klinca, prof. Theuerschuha idr. Končno pa je mogla samo GMD zamisliti in izpeljati PSBL, delo, ki bo trajalo vrsto let in bo prikazalo približno pet tisoč žena in mož, ki so delovali na Primorskem. Želimo, da bi se dejavnost Mohorjeve družbe plodno prerajala iz roda v rod, da bi njen književno ustvarjalni potencial vseboval odraz življenja Slovencev v zamejstvu in ne nazadnje s posluhom za razmere in potrebe časa vseboval vse, kar je tehtnega in kvalitetnega v naših kulturnih prizadevanjih po uveljavljanju vere, narodne samobitnosti in omike, kar je predpogoj za popolno življenje. LOJZE ŠKERL Zakonik cerkvenega prava Na prvo adventno nedeljo, 27. novembra 1983, je začel veljati novi zakonik cerkvenega prava, ki je nasledil zakoniku iz leta 1917 in ga je razglasil sveti oče Janez Pavel II. z Apostolsko konstitucijo 25. januarja 1983. Ko je novi zakonik stopil v veljavo, smo že imeli pripravljen slovenski prevod zakonika z obširnim stvarnim kazalom. To je gotovo edinstven primer v svetovnem merilu, saj smo Slovenci že imeli tudi prevod cerkvenega zakonika iz leta 1917, ki ga je pripravil prof. Alojzij Odar in je izšel leta 1943-1944. Novi zakonik cerkvenega prava je sad dolgotrajnega dela, za katero se je 25. januarja 1959 odločil papež Janez XXIII. Smernice zanj je v glavnem začrtal drugi vatikanski cerkveni zbor zlasti z naukom o Cerkvi, ki je vesoljni zakrament odrešenja in božje ljudstvo. Ta zakonik je treba zato i-meti za nekakšen sad zbornega sodelovanja, ki je nastalo tako, da so se duhovne moči strokovnjakov in ustanov vesoljne Cerkve združile za skupno délo. Zakonik je zbirka zakonov določb in predpisov. Njegov namen nikakor ni v življenju Cerkve ali vernikov nadomestiti vero, milost, duhovne darove in predvsem ljubezen. Nasprotno, zakonikov namen je dati cerkveni družbi takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, hkrati pa olajša urejeno rast v življenju cerkvene družbe in posameznikov, ki jii pripadajo. Z zakonikom se zagotavlja potrebni red, tako v zasebnem in družbenem življenju kakor tudi v dejavnosti Cerkve same. Že sama družbena narava Cerkve zahteva namreč zakonik, saj je Cerkev ustanovljena kot družbena in vidna tvorba, ki potrebuje določbe, da bi bila njena hierarhična in organska zgradba zaznavna, da bi bilo opravljanje od Boga ji zaupanih služb, predvsem cerkvene oblasti in delitev zakramentov, pravilno urejeno; da bi pravičnost, ki sloni na ljubezni, uravnavala medsebojne odnose vernikov ob zajamčenih pravicah posameznikov; in končno, da bi cerkevno pravni zakoni podpirali, utrjevali in pospeševali skupne pobude za čim popolnejše krščansko življenje. Zakonik mora torej vsebovati določbe, da postanejo verniki v krščanskem življenju deležni dobrin, ki jih ponuja Cerkev in vodijo v večno zveličanje. Tisti temeljni značaj novosti, ki nikdar ne odstopa od zakonodajnega izročila Cerkve in ga najdemo v drugem vatikanskem cerkvenem zboru, posebej v njegovem nauku o Cerkvi, je tudi značaj novosti v novem zakoniku. Cerkveni zbor je namreč poudaril nekatere značilnosti, ki so našle svoj odmev v novem zakoniku. Cerkveni zbor predstavlja Cerkev kot božje ljudstvo, hierarhično oblast kot službo; opredeljuje nauk, ki kaže Cerkev kot občestvo in zato določa medsebojne tesne odnose, ki morajo vladati med delno in vesoljno Cerkvijo, med zbornostjo (škofje) in prvenstvom (papež): potem nauk, po katerem so vsi člani božjega ljudstva, vsak na svoj način, deležni trojne Kristusove službe, duhovniške, preroške in vodstvene; temu nauku je pridružen tudi nauk o dolžnostih in pravicah vernikov, še posebej laikov; končno pa prizadevanje, ki ga mora Cerkev posvečati eku-menizmu. Zakonik je razdeljen na sedem »knjig«. V prvi knjigi so splošne določbe: cerkveni zakoni — kaj so, koga vežejo idt.; običaj; odloki in navodila; posamezni pravni akti kakor odločbe in u-kazi, reskripti, privilegiji, spregledi; statuti in pravilniki; fizične in pravne osebe; pravna dejanja; vodstvena o-blast; cerkvene službe (podelitev in izguba službe); zastaranje; štetje časa. Druga knjiga govori o Cerkvi kot božjem kraljestvu (dolžnosti in pravice vseh vernikov, dolžnosti in pravice vernikov laikov, posvečeni služabniki ali kleriki, združenja vernikov), o hierarhični ureditvi Cerkve (vrhovna cerkvena oblast — rimski papež in škofovski zbor, škofovska sinoda, kardinali, rimska kuri j a), o delnih Cerkvah in njihovih zborih (delne Cerkve, škofije, zbori delnih Cerkva, škofovske konference), o notranji ureditvi delnih Cerkva (škofijska sinoda, škofijska ku-rija, duhovniški svet in zbor svetovalcev, kapitlji kanonikov, pastoralni svet, župnije, župniki in kaplani, dekani) in o ustanovah posvečenega življenja in družbah apostolskega življenja. Tretja knjiga predstavlja učiteljsko službo Cerkve; služba božje besede, misijonska dejavnost Cerkve, katoliška vzgoja, sredstva družbenega obveščanja in zlasti knjige, izpoved vere. Četrta knjiga govori o posvečevalni službi Cerkve: zakramenti na splošno in posamezni zakramenti ter druga bo-goslužna opravila, sveti kraji in časi. Zakoni o cerkve nem premoženju so v peti knjigi (pridobivanje premoženja, uprava, pogodbe, volila). Šesta knjiga našteva kazniva dejanja in kazni. Sedma knjiga pa govori o sodstvu, cerkvenih sodiščih, sodnih postopkih. »Vse ljubljene vernike torej spodbujamo, naj objavljene zapovedi iskreno in prostovoljno spolnjujejo, v trdnem upanju, da bo v Cerkvi spet vzcvetel dejaven pravni red in bo zato s pomočjo svete Device Marije, matere Cerkve, tudi vedno bolj in bolj napredoval blagor vernikov« (Sveti oče v A-postolski konstituciji 25. jan. 1983). ALBERT MIKLAVEC POMLADNA Danes je življenje hipoma skipelo kot iz zvrhanih posod in se razpenilo kot sveže mleko po ognjišču razgorelih nad. JOŽE KUNČIČ Ob štiridesetletnici slovenskega semenišča v Argentini 30. junija 1984 je poteklo štirideset let, odkar je Kongregacija za semenišča z reskriptom priznala skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglii pri Padovi za ljubljansko semenišče in teološko fakulteto. To ljubljansko semenišče, ki se je pozneje začasno preselilo v Brixen na Južno Tirolsko in potem v San Luis v Argentino ter končno v Adrogue (izg. Adroge) v predmestju Buenos Airesa, je dalo Cerkvi in našemu narodu nič manj kot 52 duhovnikov in 10 doktorjev. V tem semenišču je končalo teološke študije in prejelo diplomo tudi 13 duhovnikov, ki so bili že prej posvečeni, 14 pa je bilo takih duhovnikov, ki so bili kot bogoslovci začasno gojenci tega semenišča. Zato se mi je zdelo škoda, da bi šla ta važna obletnica mimo naročnikov in bralcev našega vsakoletnega Mohorjevega koledarja. Menim, da je imelo maloka-tero semenišče tako pestro zgodovino, kot jo je imelo to naše, četudi je živelo komaj 20 let. Nekaj dni pred koncem zadnje vojne je veliko Slovencev zbežalo na Ko- roško. Med njimi tudi velik del bogoslovcev in profesorjev ljubljanskega semenišča. S Koroške pa so zavezniške oblasti nekaj teh beguncev in bogoslovcev vrnile domov, nekaj pa prepeljale v Videm v Italijo. Od tam so jih nekaj dni kasneje prepeljale v taborišče Monigo pri Trevisu. Med temi begunci je bilo tudi več salezdjaneev. Te in še nekaj drugih slovenskih beguncev je sprejela kot goste salezijanska bogoslovnica Monteor-tone blizu Padove. Ko je prelat dr. Alojzij Odar, dekan teološke fakultete v Ljubljani in begunec v Monigo, zvedel za to bogo-slovnico, se je v skrbi za ljubljanske bogoslovce podal v Monteortone. Tam se je srečal s slovenskima salezijance-ma dr. Alojzijem Tomcem in dr. Andrejem Farkašem, jima predložil svojo veliko skrb in ju prosil za posredovanje pri ravnatelju njihove bogoslovni-ce g. Annibalu Bortoluzziju, ki je bil po letu 1923 nekaj časa magister v sa-lezijanskem noviciatu v Radni na Do-denjskem. Ta si je vzel predloženo mu skrb k srcu in po dobrem, treznem Ljubljansko bogoslovje v San Luisu v Argentini med obiskom ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rozmana 1949 premisleku odločil: ljubljanski bogoslovci naj se naselijo v sosednji benediktinski opatiji Praglia in zasedejo prostore, ki jih bodo kmalu izpraznili salezijanski bogoslovci, ki so bili med vojno tam gostje, ker je Monteortone imelo zasedeno vojaštvo. In kakor je odločil, tako se je v kratkem zgodilo. 31. maja 1945, prav na praznik Marije srednice milosti, zavetnice ljubljanskega semenišča, se je naselilo v benediktinski opatiji v Praglii okrog 20 slovenskih bogoslovcev. Prva predstojnika sta bila prelat dr. Alojzij Odar in dr. Andrej Farkaš. Sedaj je bilo treba dobiti cerkveno priznanje te skupine kot semenišča in zagotoviti finančna sredstva za njen obstoj. Zato se je dr. Odar po že prej omenjenima salezijancema obrnil še na jezuita p. Antona Prešerna, ki je bil takrat slovanski asistent pri jezuitskem generala tu v Rimu. Ta je v kratkem času dosegel, da je Ap. sedež priznal skupino bogoslovcev v Praglii ne le kot ljubljansko semenišče, ampak tudi kot teološko fakulteto. Isti Ap. sedež ie dr. Odarja imenoval za dekana te fakultete in za rektorja tega semenišča s posebnimi pravicami nad ustanovo, dokler ne bi mogel svoie oblasti nad semeniščem izvrševati ljubljanski škof v begunstvu dr. Gregorij Rozman ter podprl to ustanovo z 10.000 ameriškimi dolarji. Število bogoslovcev je iz dneva v dan bolj raslo. 1. novembra 1945 jih je bilo že 47. Tudi število profesorjev je naraslo na 7. To novo ljubljansko begunsko semenišče pa ni ostalo v zasilnih prostorih benediktinske opatije v Praglii, ampak se je 11. septembra 1945 začasno preselilo v Brixen v prostore tamkajšnjega semenišča z namenom, da se čimprej in dokončno preseli v San Luis v Argentino. Med tem časom so nekateri bogoslovci končali svoje študije in prejeli mašniško posvečenje, na njihovo mesto pa so prišli novi bogoslovci iz avstrijskih in italijanskih begunskih taborišč. Tudi med profesorji je nastala spre- memba. Nekateri so odšli, drugi pa prišli. Selitev semenišča v Argentino se je izvršila v dveh skupinah. Prva skupina bogoslovcev z rektorjem in nekaj profesorji je odšla v Neapelj septembra 1947. V Neaplju pa so to skupino razbili tako, da so odposlali rektorja s tremi profesorji naprej 29. novembra, skupino bogoslovcev pa šele 31. decembra. V San Luisu pa so se zopet dobili vsi skupaj 24. januarja 1948. Druga skupina bogoslovcev in profesorjev je odplula tudi iz Neaplja 5. marca 1948. V Buenos Aires je prispela 29. marca, v San Luis pa 3. aprila. Vseh bogoslovcev z novimi poklici in štirimi argentinskimi, domačimi bogoslovci je bilo 33, profesorjev pa 7. 10.000 dolarjev, ki jih je Ap. sedež že takoj v začetku dal na razpolago za vzdrževanje semenišča, je kmalu pošlo. Zato so na pobudo g. Luisa Baznika, msgr. Franca Gabrovška in ameriških slovenskih frančiškanov priskočili na pomoč slovenski staronaselienci v Severni Ameriki. V San Luisu je dve leti z državnim prispevkom podpiral semenišče sam sanluiški škof. Dne 1. maja 1950 pa je vso skrb za semenišče prevzel ljubljanski škof dr. Gregorij Rož-man v Clevelandu (ZDA). V San Luisu je semenišče obhajalo dva velika praznika: prvi obisk svojega škofa Rozmana od 24. do 29. oktobra 1949 in posvečenje 7 slovenskih in dveh domačih novomašnikov. Ljubljansko semenišče je bilo begunsko in se zato kar ni moglo ustaliti v enem kraju. Moralo se je seliti, vendar se je tokrat zadnjič in za stalno preselilo. Selitev iz San Luisa v Adro-gue v predmestje Buenos Airesa, se je vršila 22. in 23. avgusta 1951. Tam je vodstvo najelo neko staro hišo s precej velikim vrtom. Slovenski zidarji so io popravljali in bogoslovci, ki so približno mesec dni stanovali po slovenskih družinah, so jim hodili pomagat. Dober mesec po preselitvi, 30. septembra, je bila prvič sv. maša v novi kapeli semenišča v Adrogueju. Ob tej priložnosti je bila tudi prireditev za Nekateri strežniki iz Nabrežine in Mavhinj na izletu v dolini Glinščice vse rojake raztresene sirom velikega Buenos Airesa. Kakor že v San Luisu, je tudi tu semenišče obhajalo dva velika praznika: drugi obisk svojega škofa Rožmana, ki je trajal od 11. januarja do 10. marca 1952 in posvečenje 11 novomašnikov v salezijanski cerkvi v Ramos Mejia pri Buenos Airesu. 26. februarja 1952 je prevzel mesto rektorja semenišča dr. Franc Gnidovec. Dr. Alojzij Odar se je bil namreč temu mestu odpovedal. Ostal pa je še naprej dekan fakultete do svoje nenadne smrti 20. maja 1953. V tem letu je 5 bogoslovcev tega semenišča prejelo mašni-ško posvečenje. Število bogoslovcev se je tako vedno bolj manjšalo. Zato so v času od marca do maja 1952 zgradili poleg se-meniške stavbe veliko učilnico in ustanovili »Škofov zavod«, da bi tako prišli do novega naraščaja. In res je že v teh mesecih prišlo v novi zavod 9 gojencev. V naslednjih letih se je njihovo število še povečalo. Zato so leta 1954 semenišče, ki je bilo prej v najemu, kupili in še povečali. Dozidali so tudi novo kapelo z zakristijo. Leta 1956 je ljubljanski škof dr. G. Rožman še tretjič in zadnjič obiskal svoje begunsko semenišče v Adrogue-ju, kajti 16. novembra 1959 je v Cle- velandu umrl. Kmalu po njegovi smrti, 19. decembra 1959, je Apostolski sedež, zaradi zmanjšanja števila slušateljev, z dekretom Kongregacije za semenišča ukinil teološko fakulteto tega semenišča. 16. februarja 1960 je ljubljanski škof Anton Vovk imenoval za svojega delegata za to semenišče že prej omenjenega jezuita p. Antona Prešerna v Rimu. Od 1953 do 1965 je 21 bogoslovcev tega semenišča prejelo mašniško posvečenje. Ndkateri so bili posvečeni v se-meniški kapeli, drugi pa drugje. Med temi so bili 4 gojenci Škofovega zavoda. 7. marca 1965 je umrl jezuit p. Anton Prešeren, veliki dobrotnik in soustanovitelj tega semenišča. Po končanem semenišču sta dva bogoslovca, bivša gojenca Škofovega zavoda, nadaljevala študije v drugih semeniščih, eden v La Plati, drugi pa v Rimu. Predolgo bi bilo naštevati imena vseh 79 duhovnikov, ki so bili deležni vzgoje in pouka v tem semenišču. O teh naj povem samo, da še skoraj vsi delajo v Gospodovem vinogradu, raztreseni po državah Severne in Južne Amerike, Zahodne Evrope in doma. Ne morem pa mimo imen tako zaslužnih predstojnikov in predavateljev, ki so v tako težkih in izrednih razmerah vztrajali na začeti poti. Ti so bili: pre-lat dr. Alojzij Odar (dekan fakultete in rektor semenišča), dr. Franc Gnidovec (rektor semenišča), dr. Ignacij Lenček (tajnik in prodekan fakultete), dr. Karel Truhlar, dr. Janez Kraljic, duhovni svetnik Alojzij Košmerlj, dr. Filip Ža-kelj (duhovni vodje ali spirituali), dr. Andrej Farkaš SDB, g. Jernej Svete, dr. Ivan Ahčin, dr. Alojzij Kukovica in dr. Branko Rozman (ekonomi). Vsi ti so bili tudi profesorji. Poleg teh so predavali še: prelat dr. Matija Slavič, dr. Janez Vodopivec, dr. Ludvik Čepon, g. Jože Kapus, g. Lado Lenčdk CM, g. Jože Košiček, g. Andrej Pogačar, dr. Mirko Gogala, dr. Jože Rant, dr. Marijan Marolt, dr. med. Ivan Kačar in dr. Pavle Krajnik. Skoraj polovica teh je že v večnosti. Naj bo dobri Bog njim in vsem ostalim, ki še živijo, bogat plačnik za veliko opravljeno delo, ki bo še dolgo rodilo bogate sadove v Kristusovi Cerkvi. Še posebej bogat plačnik pa naj bo ljubljanskemu škofu dr. Grego-riju Rožmanu, prelatu dr. Alojziju Odarju in jezuitu p. Antonu Prešernu ter drugim dobrotnikom, ki so z molitvijo in žrtvami podpirali delo semenišča in fakultete. K. MUCIČ Delovanje verske skupnosti na Laškem Slovenska verska skupnost na Laškem, ki se zibira vedno pri sv. maši v Ronkah vsako prvo nedeljo v mesecu, bo letos v novembru praznovala pet let obstoja. To je obletnica odkar je pokojni škof Cocolin dal dovoljenje, da imajo od prve nedelje novembra 1980 dalje lahko Slovenci tam sv. mašo v svojem jeziku. Delovanje skupnosti, ki je s časom postalo precej živo, je usmerjeno predvsem k povezovanju in združevanju vseh Slovencev tega področja. Zato se je ustanovil ženski pevski zbor, uspeli smo izvoliti dva slovenska svetovalca v Ronkah in vzpostavilo se je sodelovanje s posvetovalno komisijo za slovenska vprašanja pri javnem večnamenskem kulturnem središču v Ronkah, kjer je tudi knjižnica, obogatena z marsikatero slovensko knjigo. Velik del skrbi je namenjen tukajšnji slovenski mladini, ki obiskuje o-snovno šolo v Romjanu; zato smo or- Skupina Slovencev z Laškega na izletu ganizirali razne kulturne večere. Tako je bila npr. za šdlsko leto 82/83 na sporedu serija kratkometražnih filmov o značilnosti Krasa, planinskih krajev in inozemstva. Za šolsko leto 83/84 pa smo organizirali ciklus večerov z diapozitivi, ki so bili namenjeni predvsem naravi. Nekatere pobude postajajo tradicija. Tako se vsako leto prireja koncert božičnih pesmi, božičnica otrok slovenske šole v Romjanu ter romanje in na-birka za misijone. Zadnji božični koncert je izvajala skupina »Gallus Con-sort« iz Trsta, romanje pa je bilo na Brezje in na Marijin otok na Bled. Poleg tega upamo, da bo mogoče tudi letos in za naprej povabiti (vsaj enkrat letno) Standreško amatersko gledališko skupino, ki je septembra 1983 prvič nastopila na Laškem. Organizirana sta bila tudi dva izredna koncerta. Na prvem sta nastopila slovenska kantavtorja: Ivo Tuli iz Milj ter Sergij Štoka s Kontovela; na drugem pa je, pod pokroviteljstvom Ronške občine, nastopila kantavtorka Marija Koležnik iz Metlike (občina, ki je pobratena z Ronkami). Prvi koncert je imel tudi dva pomembna dogodka, ki sta se uvrstila vzporedno s koncertom. Tako se je prvič zgodilo, da sta skupaj snemala predstavnika dveh zasebnih radijskih postaj: Ljudski radio iz Gorice ter radio Opčine. Istočasno je potekala razstava domačega slovenskega amaterskega umetnika: Silvana Marušiča. Ta je razstavljal dragoceno in delno že izginulo kmečko orodje ter stroje v miniaturi. In za konec naj bo na tem mestu še izrečena zahvala predvsem msgr. 0. Simčiču, župniku M. Virgulinu, ki nam je dal na razpolago cerkev sv. Lovrenca, župniku P. Bonettiju, ki nam je vedno priskrbel ustrezne prostore za naše prireditve in vsem tistim, ki so se potrudili in pomagali pri vsem našem delu. JOŽE ALEKSIJ MARKU2A DEŽUJE Kaplja za kapljo kaplja kaplja na trate in njive hiše domove na ceste poti živali ljudi na moje in tvoje misli skrbi. Dežuje na usodo sveta. Romarji in izletniki z Laškega na Blejskem jezeru MIRKO RIJAVEC Nebeški zavetniki cerkva in župnij na Primorskem Ceščenje svetnikov je tako staro kot je krščanstvo samo. Prvi kristjani so imeli v časti predvsem mučence. Spominjali so se jih kot »bratov in sester, ki so zaspali v Gospodu«. Nauk o »občestvu svetnikov« (tj. povezava med živimi in umrlimi verniki) se je razvil že v prvem stoletju krščanstva. Grobovi mučeneev so postali »sveta mesta«, kraji, kjer so se verniki zbirali, molili in peli hvalnice. Počasi se je razvilo prepričanje, da so svetniki tudi priprošnjiki pri Bogu. Spočetka so nekatere svetnike častili samo tam, kjer so svetniki živeli ali umrli. Tako so Lovrenca, Fabijana in Sebastijana, Cecilijo, Nežo in druge častili predvsem v Rimu; Vida, Lucijo, Agato na Siciliji; Ciprijana, Perpetuo in Felicito v severni Afriki; Januarija v Neaplju; Justa v Trstu itd. V Ogleju so pač častili oglejske mučence Hilarija in Taci j ana, Kanci j a, Kanci j ana in Kanci j a-nilo, Feliksa in Fortunata, Valerij ana, Krizogona pa tudi Mohorja in (drugega) Fortunata, čeprav je ugotovljeno, da poslednja dva nista umrla v Ogleju, temveč v daljnem Sirmiju (blizu Beograda). V Oglej so med preseljevanjem narodov prenesli relikvije obeh mučeneev leta 409. Seveda se je v Ogleju u-stvarilo prepričanje, da sta bila pristna Oglej čana. Zanimivo je, da so bila prav preganjanja kristjanov tista, ki so pripomogla, da se je ceščenje teh in nešteto drugih mučeneev razširilo daleč naokoli po vseh provincah rimskega cesarstva. Moramo namreč upoštevati, da se ni preganjanje izvajalo povsod z e-nako krutostjo; veliko je bilo odvisno od krajevnih oblasti. Tako so kristjani bežali iz krajev, kjer je preganjanje bolj divjalo in se zatekali na bolj varna področja. Že za časa cesarja Konstantina (po letu 313) so po vsem cesarstvu začeli zidati cerkve. Takoj se je tudi vpeljala navada, da so cerkve stavili pod varstvo nekega svetnika, predvsem mu-čenca. Vendar se je v tem času že uveljavilo tudi češčenje drugih svetnikov, zlasti tistih, ki jih imenuje Sveto pismo Nove zaveze. To so predvsem Devica Marija, Janez Krstnik, dvanajsteri apostoli, Štefan, Pavel itd. Vpad barbarov in propad Rimskega cesarstva na Zahodu (476 po Kr.) je pomenilo tudi veliko opustošenje središč in verskega življenja na splošno. Slovenci so zasedli področje na katerem še živijo v obdobju 570-650. Takoj po prihodu v naše kraje se je začelo tudi pokristjanjevanje. Vero so naši predniki sprejemali delno od ostankov prejšnjega (rimskega) prebivalstva, delno pa po zaslugi misijonarjev, ki so prihajali iz Ogleja. Dokončno se je Cerkev utrdila v naših krajih za časa o-glejskega patriarha sv. Pavlina (787-802). V pomoč so mu bili menihi iz samostana v Štivanu. Z vero so naši predniki sprejeli tudi češčenje svetnikov, posebno mučeneev. Začeli so tudi romati v bližnje kraje, kjer so se lahko ponašali, da hranijo ostanke (ali kakorkoli grob) kakega mučenca/ V poštev sta prihajala predvsem Oglej in Škocijan ob Soči (San Canziano d'I-sonzo). Glavne oglejske svetnike smo že o-menili. Posebne omembe so vredni sveti bratje Kancij, Kancijan, in njuna sestra Kaneijanila, ki so pretrpeli mu-čeništvo v Škocijanu ob Soči. Pripadali so premožni patricijski družini v Rimu in so se ponašali s sorodstvom rodu Ancijev. Prišli so v Oglej z namenom, da obiščejo svojega znanca Krizogona, verjetno oglejskega škofa. Ko so prišli tja, so spoznali, da v. Ogleju prav tako mučijo kristjane kot v Ri- mu. Izvedeli so, da je njihov prijatelj Krizogon pretrpel mučeniško smrt že mesec dni pred njihovim prihodom. To se je zgodilo na kraju »Ad aquas gradatas«, današnji Škoeijan ob Soči. Hoteli so obiskati njegov grob, a sodnik Sisinij jih je med potjo zajel in dal obglaviti. Pokopali so jih prav tam, kjer so pred leti odkrili grob s precejšnjimi kostnimi ostanki. Ugotovljeno je, da so grob obiskovali tudi Slovenci. Od treh mučencev je med Slovenci dobil prednost drugi, to je Kanci j an ali Kočij an in se po njem imenuje precej krajev (Škoeijan). Cerkve temu mučencu v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami ali vodnimi tokovi pod površjem (Rakov Škoeijan, Škocijanske jame). Še danes je na Primorskem posvečenih sv. Kancijanu deset cerkva, med njimi župna cerkev v Planini in podružnice v Raši (Štjak), v Vatovljah (Vreme), na Retki (Cerkno) itd. Kocijan je nekdaj bilo med Slovenci precej razširjeno ime, kot nam priča dejstvo, da je še danes prav tako razširjen priimek Kocijančič in Kocijan. Izmed svetnikov iz tujih pokrajin sta v prvih časih imela še posebno srečo sv. Lovrenc in sv. Vid. Pripoved o mučeništvu sv. Lovrenca je od nekdaj zbujala v vernikih izredno občudovanje. Bil je diakon papeža Siksta II. Ko so krvniki vlekli tega papeža na morišče, je Lovrenc tekel za njim in mu zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam greš, duhovnik, brez diakona?« Čez nekaj dni je načelnik Hipdlit dal prijeti tudi Lovrenca. Zahteval je, naj mu izroči »zaklade Cerkve«. Lovrenc je zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve.« Hipolita je to tako raztogotilo, da je ukazal Lovrenca mučiti. Naposled so vsega ranjenega položili na razbeljen raženj in živega pekli. Mučite-Ijem je Lovrenc rekel v šali: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Nato je molil in med molitvijo izdihnil. Bilo je 10. avgusta 258. Bazilika sv. Lovrenca v Rimu spa- Marijin kip, Vrtovin (foto Doktoric) da med sedmero glavnih cerkva v večnem mestu. Na Primorskem je še danes posvečenih sv. Lovrencu okoli 20 cerkva, med temi sedem župnijskih: Šlovrenc v Brdih, Brestovica (Komen), Bukovica, Lokavec (Ajdovščina), Pre-garje, Skedenj (Trst), Zalošče. Med podružnicami naj omenim cerkvico na Libušnjem, kjer je pokopan pesnik Simon Gregorčič. Sv. Vid si je pridobil med Slovenci še več častilcev. To je Vidno že iz števila njemu posvečenih cerkva, ki jih je 76. Ker so cerkve sv. Vida med najstarejšimi in segajo v začetek krščanstva med Slovenci, domnevajo učenjaki (na pr. Nahtigal), da so jih postavljali v krajih, kjer so prej častili Svetovita ali Sventovita, poganskega boga Slovanov. O življenju in mučeništvu sv. Vida vemo bore malo. Ni dvoma, da je resnično živel in do trpel mučeniško smrt. Verjetno je bil iz Sicilije, muče-ništvo pa je prestal v bližini Salerna v južni Italiji. Leta 836 so njegove ostanke prenesli v samostan Saint Denis v Paziru. Roko sv. Vida je Henrik I. poklonil češkemu knezu Venceslavu; hranijo jo v veličastni cerkvi sv. Vida na Hradčanih v Pragi. Svetemu Vidu so se Slovenci priporočali v mnogih stiskah: za zdravje oči (vid - videti), zoper božjast (Vidov ples), zaper kačji pik itd. Upodabljajo ga kot mladeniča s palmo v roki in mučenega v kotlu. Na Primorskem so mu posvečene župnijske cerkve na šentviški gori (omenjena že leta 1192), v črničah, v Pod-nanosu (nekdanji Šentvid pri Vipavi), v Vedrijanu v Brdih, v Vojšoici na Krasu, na Placuti v Gorici in mnoge podružnice. V zvezi z dnevom njegovega godu (15. junij) se je uveljavil pregovor: »Sveti Vid je češenj sit.« Kot krstno ime je danes bolj razširjena ženska oblika Vida. In slednjič... sv. Vid ima svoje mesto tudi med našimi ljudskimi pesmimi. Kdo ne pozna tiste: »Pa se sliš', pa se sliš' od svet'ga Vida zvon...« MARIJA VEDNO NA PRVEM MESTU Med vsemi svetniki gre po vsej pravici največja čast Jezusovi Materi Mariji. Tega so se že prvi kristjani dobro zavedali. Zahodna (rimska) Cerkev v prvih stoletjih ni čutila potrebe, da bi obhajala posebne praznike na čast Mariji. Slavila je Marijo v zvezi z obhaja-njem Gospodovih skrivnosti, pri katerih je Marija soudeležena s svojim Sinom. Na Vzhodu pa so že v IV. stoletju uvedli Marijine praznike ločeno od Gospodovih. Sv. Efrem Sirki (u. 373) je Mariji na čast napisal prekrasne pesmi, ki so še danes v liturgični zakladnici vzhodne in zahodne Cerkve. Z Vzhoda je Marijino češčenje prišlo na Zahod. Brez dvomov smemo trditi, da so bili oglejski kristjani med prvimi, ki so Mariji posvetili cerkve in praznike. Oglej je bil namreč takrat še bolj -kot Rim povezan z Vzhodom. Vse kaže, da je že prva oglejska bazilika (iz leta 320), od katere še danes občudujemo mozaik, bila posvečena Marijinemu rojstvu. Patriarh Popon (1031) je na ruševinah stare bazilike dal sezidati sedanjo cerkev in jo posvetil Marijinemu Vnebovzetju, a je s tem samo spremenil sikrivnost enega in istega Marijinega češčenja. Izven Ogleja sta bili Mariji posvečeni bazilika »Marcelliana« v Tržiču (Monfalcone) (leta 500) in stolnica v Gradežu iz leta 579. Tudi o Barbani pravijo cerkveni zgodovinarji, da je morda najstarejša Marijina božja pot v zahodni Evropi. Ni torej nič čudnega, če je med primorskimi Slovenci, ki so vero dobili iz Ogleja, postalo Marijino češčenje nekaka »stalna značilnost« njihovega verskega življenja. Dočim je češčenje drugih svetnikov nihalo, s spoštovanjem rečeno, po neki času primerni modi, je bilo Marijino češčenje v vsakem obdobju na prvem mestu. Menjavali so se kvečjemu naslovi, s katerimi so se naši verniki obračali do Marije, ki pa so se nanašali na razne in vdike Marijine odlike: Mati božja, sveta Devica, Vnebovzeta, Brezmadežna, Pomoč kristjanov ali Marija Pomagaj, Žalostna Mati božja, Rožnovenska, Snežna itd. Prava žarišča Marijinega češčenja so bila romarska svetišča Barbana, Stara gora, Sveta gora, Sv. Višarje, Log na Vipavskem, Mengore, Mirenski Grad. Svetišče na Barbani je bilo ustanovljeno že pred 1400 leti. Okoli dvesto let so Barbano oskrbovali krajevni »ce-nobiti« (vrsta puščavnikov). Od leta 900 do danes pa so se kot upravitelji vrstili benediktinci, svetni duhovniki in frančiškani. Na Barbano so se v vseh časih zgrinjale predvsem trume furlanskih romarjev. Znana so vsakoletna romanja iz Gradeža, Fiumicella, Visca, Rude itd. Vendar pa nikoli ni manjkalo tudi lepo število Slovencev. Novo pobudo za slovenska romanja je dal slovenski goriški nadškof kardinal Jakob Missia, ki je leta 1901 izročil vodstvo svetišča dalmatinskim (hrvaškim) frančiškanom. Le-ti so se silno prizadevali, da bi Barbano dvignili v največjo romarsko božjo pot na severnem Jadranu, od Furlani je do Koroške, od Kranjske do Dalmacije. Zgradili so nov (sedanji) samostan in začeli z zidavo nove (sedanje) cerkve. Morali pa so zapustiti svetišče po prihodu itali janskih čet (1915) med prvo svetovno vojno. Prišli so italijanski patri, ki pa niso mogli zadostiti potrebam slovenskih romarjev. Toda po drugi svetovni vojni so se obnovila vsakoletna slovenska romanja z Goriškega in Tržaškega. Udeležba je bila do sedaj več kot ziadovoljiva (nad 800). Neki »bar-bariski« pater mi je rekel: »Tega romanja se najbolj veselimo.« »Zakaj?« sem ga vprašal. »Ker so Slovenci za-. res pobožni in tako lepo pojejo.« Marijino 'svetišče na Stari gori pri Čedadu je imelo nedvomno velik delež pri pokristjanjevanju Beneških Slovencev in pri ustvarjanju miru med Slovenci in Furiani. O nastanku tega svetišča vemo zelo malo, skoraj nič. Vsekakor je silno staro, saj sega gotovo v VI. stoletje. V arhivu čedajskega ka-pitija se hrani dragocen rokopis iz leta 770, ki omenja svetišče sv. Marije na Stari gori, kamor romajo »množice narodov«. Kdo so ti narodi, je samo po sebi umevno. Na robu slovenskega žMja stoji kakor Stara gora tudi cerkev Device Marije na Sv. Višarjah. Medtem ko je bila Stara gora pretežno furlanska, so Sv. Višarje bile skozi stoletja izrazito slovenska božja pot. Legenda iz leta 1360 poroča, kako je pastir v čudežnih okoliščinah našel kip Matere božje na vrhu višarskega griča. Milosti, čudeži, uslišanja in spreobrnjenja, ki so se tam dogajala, so privabljala vedno več romarjev, ki so z bogatimi darovi prispevali h gradnji svetišča. Med prvo svetovno vojno je cerkev pogorela. Obnovljeno svetišče je leta 1926 posvetil goriški nadškof Sedej, umetniško pa je cerkev poslikal Tone Kralj. Sveta gora. Nekega dne leta 1539 se je Marija prikazala na Skalnici nad Solkanom Urški Ferligoj iz Grgarja ter ji v slovenskem jeziku naročila: »Po- vej ljudstvu, naj mi tukaj pozida hišo in me milosti prosi!« Novica o tem dogodku se je bliskovito razširila po vsej Goriški in daleč naokrog. Takoj je Skalnica (pozneje Sveta gora) postala najvažnejša romarska božja pot na Primorskem. V okviru tega spisa ni mogoče, da bi obravnaval niti važnejših dogodkov iz zgodovine svetogorske-ga svetišča. Msgr. Rudolf Klinec je v knjigi »Marija v zgodovini Goriške« (GMD 1955) dokazal, kako so dogodki na Sveti gori odločilno vplivali na poraz luteranstva na Goriškem, pa tudi na poznejše verske in narodnostne razmere na Primorskem. Veliko število slovenskih vernikov se je v svojih duševnih in telesnih stiskah v obdobju 400 let zatekalo k nebeški Materi na Sveti gori. Bili so časi, ko je Sveta gora sprejemala čez sto tisoč romarjev na leto! Naj omenim dva datuma: v tednu po kronanju svetogor- Sv. Mihael (Del Neri, Kamnje) ske Marije (6. junija 1717) je bilo razdeljenih na Sveti gori 133.000 obhajil. Ob času »Pijeve procesije« (zaradi vdora italijanskih čet v Rim) je 2. septembra 1872 Sveta gora sprejela okoli 40.000 romarjev. Kronika tistega dne poroča, da ko je dosegel začetek sprevoda cerkev na Sveti bori, se je konec procesije premikal mimo zadnjih hiš v Solkanu. Žal, se je v zadnjih časih v tem ozi-ru nekaj spremenilo. Romanja so zelo upadla, vendar ostaja Sveta gora še vedno glavno svetišče na Slovenskem Primorju. Na Sveti gori je pokopan zadnji slovenski goriški knezonadškof Frančišek Borgia Sedej. Poleg teh važnejših svetišč moramo omeniti še druga, kamor so romali Primorci, če ne vedno, vsaj na določene praznike v letu. Tolminci od nekdaj radi zahajajo k Devici Mariji na Mengore. Tu so se po ustnem izročilu zbrali »puntarji« pred svojim pohodom na Goriško. Vipavci se v velikem številu zbirajo na veliki in mali šmaren v Logu. Že od leta 1761 je Marijino Celje nad Kanalom priljubljena božja pot za Brice in Benečane. K Žalostni Materi božji na Mirenski Grad romajo goriški častilci zlasti na jesensko kvatrno nedeljo (Svete šten-gice). NA PRIMORSKEM JE OKOLI STO MARIJINIH CERKVA Koliko so fazni svetniki priljubljeni pri nekem narodu, je najbolj razvidno od števila cerkva, ki jih je ljudstvo njim v čast zgradilo in so jim posvečene. Tako velja za Primorsko sledeča preprosta ugotovitev. Mariji Devici je posvečenih čez 40 župnij in okoli 60 podružnic. Mariji sledijo sveti Martin, ki je zavetnik 12 župnijam, sveti Nikolaj, sveti Mihael in sveti Peter, ki imajo po deset župnijskih cerkva. Mariji so posvečene naslednje župnijske cerkve: štiri v Gorici, devet v Trstu, na Repentabru, Pesku-Gročani, Vejni. V Benečiji: Kravar, Dreka (1536), Lesa, Črni Vrh, Dol. Barnas, Mažerole in Ravenca v Reziji. Na Primorskem v Sloveniji: Koper (stolnica iz leta 524), Dekani (1493), Gradišče pri Dornberku (Tominčeve slike), Jelšane, Kanal (om. 1296), Kne-žak (poslikal A. Černigoj), Kobarid (1306), Kojsko, Kromberk, Lazaret, Me-dana (om. 15. st.), Movraž, Podgraje (pred 1600, z glagol skim napisom), Podmelec (1601), Ponikve (1408, obnovljena po načrtu arh. Plečnika), Sla-vina (iz 9. stol.; Langusova slika), Stranj an (božja pot iz leta 1519), Šmarje (om. 1425), Šmarje pri Kopru (pred 1084), Tolmin (žup. 1296), Trenta (slikal Tone Kralj), Trnovo pri Gorici, Vrabce, Vreme (14. stol.). Važnejše Mariji posvečene podružnice pri nas so: Marija Vnebovzeta (Stare Milje, iz 8. stol.!), Brezmadežna (Gorica), Marija Pomočnica na Jazbinah, Fatimska v Sp. Mjersi, Brezmadežna v Jami (Osojani), Marija Vnebovzeta na planini Ravša, Marija Vnebovzeta v Pečah nad Glinščico, Fatimska Marija v Dolu (Jamlje). Onkraj meje: M. Snežna v Nadav-čah (stara romarska cerkev om. leta 1497; poznogotska stavba ima baročni oltar iz leta 1520 in tri »zlate« oltarje. Mogočni ločeni zvonik je verjetno nekdanji rimski stolp; ohranjen ključ od zvonika iz leta 1515). Marija Vnebovzeta v Podlaki pri Batah (1550), Marija Snežna v Snežečah (Biljana), Devica Marija v Polju (Bovec, iz 16. stoletja, slikarije Jerneja iz Loke), Marijino rojstvo v Barbani (Fojana), Marija Snežna v Obeluncu (Goče), Marija Vnebovzeta Vrtovin (Kamnje, v cerkvi pomemben lesen kip iz 15. stol.), Kapela (Kostanjevica pri Gorici iz leta 1623, grobnica zadnjih francoskih Bur-boncev), Vnebovzeta Oberšljan (Komen, nekdaj sloveča božja pot, leta 1728 poslikal Giulio Ouaglio), Devica Marija na jezeru, Golo brdo (Kožbana s pozno-gotskimi kipi), Marija Pomočnica v vasi (Lokev, zanimiva gotska kapela s pomembnimi kipi iz leta 1462, do prve svetovne vojne hranila morda najstarejše zvonove v Evropi), Žalostna Mati Procesija ob prazniku sv. Roka v Nabrežini božja v Pred jami (Studeno, starinska cerkev, ki jo je leta 1448 posvetil tržaški škof in veliki humanist Enca Silvi j Piceolomini, poznejši papež Pij II.), Marijino rojstvo v Policah (šentviška gora, freske Jerneja iz Loke), Marija Pomočnica Vr]|ipolje (Šmartno). Ko pišemo o Marijinih cerkvah, moramo omeniti, da skoraj ni cerkve na Primorskem, ki bi ne imela Mariji posvečenega oltarja ali vsaj Marijine slike na vidnem odličnem mestu. Prav tako, da je Mariji posvečenih nešteto poljskih in obpotnih znamenj ter kapelic. Tako npr. upodablja Marijo z Detetom obcestno znamenje v Volčah, ki je morda najstarejše znamenje na Slovenskem. APOSTOLI IN DRUGI SVETNIKI češčenje svetih apostolov se je že davno razširilo po vsem krščanskem svetu. Vedno in povsod je bil najbolj v časti sv. Peter. Tako tudi pri nas. Na Primorskem imamo kar tri važnejše kraje, ki nosijo njegovo ime. To so: Šempeter pri Gorici, Šempeter na Krasu (danes Pivka) in Špeter Slovenov v Benečiji. Župnija Šempeter pri Gorici se prvič omenja že leta 1425. Sedanja cerkev je nova (1929). Šempeter na Krasu se ponaša s starodavno cerkvijo, ki je bila prezidana v 17. stol. (Kregarjeve slike so iz leta 1957). Špeter Slovenov je bil župnija že v 15. stol. Sv. Petru so posvečene še druge župnijske cerkve: Trnovo pri Ilirski Bistrici (1150; poslikal Tone Kralj), Gabrovica pri Komnu, Temnica na Krasu, Klanec (Kozina). Med podružnicami je treba omeniti cerkev sv. Petra v Dobravljah, ki je pravi biser poznega baroka. Skupno s sv. Petrom kristjani že od nekdaj častijo sv. Pavla. Navada prihaja iz Rima, kjer sta oba apostola v istem času pretrpela mučeniško smrt. Župnije Lokovec (Čepovan), Po-vir in Tomaj so posvečene obema apostoloma. Sv. Pavlu je posrečenih nekaj podružniških kapel. Na lepih razglednih točkah stojita Sv. Pavel nad Vrto-vinom in Sv. Pavel na Koboli (Planina, cerkvico so postavili v 13. stoletju tem-plarski vitezi). Od drugih apostolov so se samo trije nekoliko »uveljavili« na Primorskem, namreč Andrej, Jakob in Tomaž. Vsi trije imajo enako število tj. deset cerkva. Največja sv. Andreju posvečena župnija je Štandrež pri Gorici. Vse kaže, da se je kraj imenoval poltem apostolu že v davnih časih. Slavni sejem sv. Andreja v Gorici se je pravzaprav začel okoli istoimenske cerkve v Štandrežu. Cerkev se omenja šele leta 1663. Bila je porušena v prvi svetovni vojni. Sedanja je iz leta 1924 in jo je poslikal Tone Kralj. Sv. Andrej je nadalje zavetnik sledečih župnij: Goče (1630, slike Mihaela Lichtenreita), Gorjansko (Komen), Opat je selo, Prvačma (Tominčeve slike), Ročinj (omenjen 1296) in Trebče. Omembe vredna je cerkvica sv. Andreja na Vrhov1!ju pri Kožbani (Gluho); krita je s skrlami; v preZbiteriju ima freske iz 15. stol., kopirali so jih za razstavo srednjeveških fresk v Londonu in Parizu. Naj omenim še podružnico na Svinih (Kobarid) z gotsko ap-sido in freskami slikarja Tannerja; »zlati« oltar je delo Scharfa iz Kobarida (1669). češčenje sv. Jakoba se je začelo med Slovenci razmeroma pozno, v dobi namreč, ko je prišla -do viška slava Jakobovega svetišča v Komposteli v zahodni Španiji. V Kompostelo so romale dolga stoletja nepregledne množice iz vse Evrope. Pridruževali so se jim tudi Slovenci v 13. in 14. stoletju. Kot »poletnemu« svetniku (25. julij) so se mu kmetje priporočali za dobro letino. Mnogi, ki se niso mogli udeležiti romanja v Kompostelo, so se zaobljubili, da bodo pomagali pri zidanju cerkva, kapelic in stranskih oltarjev svetniku na čast. Upodabljali so ga navadno z romarskim klobukom, s školjko (znak Kompostele), z dolgo palico in z bučo. Sv. Jakobu so posvečene: Sv. Jakob v Trstu, Štjak (ime!), Ledine (1540, krasna slika Jurija Šubica), Li-vek, Studeno, Dol. Trebuša, Veliki dol (Kras), in dve važni podružnici, Oze-ljan in Marijino Celje. Apostol sv. Tomaž ni bil tisti dvomljivec ali boječnež, ki si ga predstavljamo. Nasprotno, bil je zelo energičen mož, pa tudi zelo stvaren, ki hoče »videti jasno« in ne nasedati besedi »pravijo«. V tem, ko vsi drugi apostoli skušajo pregovoriti Jezusa, naj ne gre v Jeruzalem, kjer mu strežejo po življenju, Tomaž pogumno nastopi in reče: »Pojdimo še mi, da z njim umrje-mo.« In ko so se po Kristusovi smrti drugi apostoli skrivali pred Judi, je Tomaž drzno »poizvedoval« po mestu, kaj ljudje govore o Gospodu. Potem pa pride trenutek preizkušnje. Na trditev »Gospoda smo videli« odgovori: »Ako ne vidim..., ne bom veroval.« Toda ko ga Jezus posvari, naj ne bo neveren, najslovesneje prizna: »Moj Gospod in moj Bog!« Od vseh apostolov je pozneje življenjska pot zanesla Tomaža najbolj LJUBKA ŠORLI TIHO POJEŠ... Tiho poješ svojo si popevko, ko pritečeš mimo Sabotina, Soča. Zate ni pregrad ne meje in v lepoti prva si, edina. Mili gorski svet je zdaj za tabo, tvojim bistrim vodam svet najdražji, ali tudi tu so bratje tvoji, tudi njim svoj sinji kras pokaži. Vedno tišje tečeš do Sovodenj, kjer v naročje sprejme te Vipava; skupno kreneta na pot do morja, vrbe vaju pobožajo in trava. Kot z usodo mojo tudi s tabo poigral se čas je kot za. šalo. Le na rodnih tleh si še igriva, mlade sreče živo ogledalo. S časom človek je tvoj tek spremenil, v tvoje vode kruto je posegel; vzel ti je podobo gorske deve, v voz napredka te z jezovi vpregel. Tvoj poet in prerok izpod Krna bridko solzo s tabo bi potočil, vendar bi od tebe, draga Soča, z griča nad Libušnjem se ne ločil. Komur srečen rasel je ob tebi, si še v poznih dneh piščal čarobna: pesem, ki se nikdar ne izpoje, simfoniji večnosti podobna. Soča, Soča, spremljevalka moja skozi trpko lepi čas mladosti! Misel nate v srcu iskro vžiga, iskro domotožja in grenkosti. daleč, nič manj kot v Indijo! Iz vseh teh razflogov je Tomaž postal zelo priljubljen svetnik. Njegov praznik smo obhajali 21. decembra, po novem koledarju je njegov god 3. julija, kakor je bil že od nekdaj v Indiji, Siriji in drugod na Vzhodu. S Tomaževim godom 21. decembra (začetek zime), je bilo nekoč povezanih mnogo ljudskih Običajev. Na Primorskem je sv. Tomaž župnijski zavetnik naslednjih župnij: Štomaž na Vipavskem, Gročana (Kozina), Novaki (Cerkno), Osp, Pliskovi-ca in Kodermaci (Benečija). Podružnice so: Idrsko, Vrsnik (Ledine), Štomaž (Vrabce), Jami je (Vreme). Vse te cerkve so stare čez 200 let. Le malo cerkva je posvečenih drugim apostolom. Sv. Jernej ima tri župnije (Opčine, Mačkolje in Senožeče) po eno imata sv. Filip (Ukve), sv. Janez Evangelist v Ročah. Poleg apostolov imenuje Sv. pismo Nove zaveze še druge osebe, ki so postale deležne velikega češčenja. To so predvsem Janez Krstnik (ali Ivan), sv. Štefan, sv. Jožef, sv. Marija Magdalena ter evangelista sv. Marko in sv. Luka. V to skupino spadajo tudi sveti Trije kralji in sv. Ana, ki pa jih Sveto pismo imensko ne označuje. Sv. Janeza Krstnika (pri Slovanih Ivan, Jovan, Jan) po pravici imamo z izjemo Device Marije za največjega svetnika v cerkvenem koledarju. Kristus sam je izjavil, da »med rojenimi od žena ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik« (Mt 11, 11). To je edini svetnik poleg Jezusa Kristusa in Device Marije, čigar Cerkev obhaja rojstni dan (24. junija, točno šest mesecev pred božičem). Od nekdaj se med Slovenci na predvečer praznika sv. Janeza zažigajo kresovi. Pravzaprav prihaja ta navada iz starejše poganske dobe in je bila udomačena prav tako pri Slovanih kakor pri Germanih. To se je dogajalo v zvezi s poletnim solsticijem, tj. z najdaljšim dnevom v letu, »ko se dan prevesi« (natančneje 21. junija). S kresovi so naši predniki hotel; sončno božanstvo. Kristjani so obred združili s praznovanjem sv. Janeza. Pri Slovencih je sv. Janez nadomestil božanskega Svetovita. K temu je pripomogla okoliščina, da sta imeni Krstnik in Kres-nik tako blizu. Primer »kmečke« naifske umetnosti, Skrljevo v Brdih (foto Doktorič) Cerkev (in samostan) sv. Ivana pri Devinu, ki so jo v 8 stol. zgradili oglejski misijonarji, je gotovo prva na slovenskih tleh, ki je bila posvečena temu svetniku. K Sv. Ivanu ali štivanu so v tej dobi radi romali spreobrnje-ni Slovenci; svoja imena so odličniki Zapisovali na rob starega evangelija, ki se še danes hrani v muzeju v Čedadu. Cerkev sv. Ivana v Gorici je v zadnjih časih (1972) postala sedež slovenske duhovnije v mestu. Ob cerkvi, ki je iz leta 158£, je nekdaj bilo pokopališče, kjer je bil pokopan eden od usmrčenih tolminskih puntarjev. Na Primorskem so sv. Ivanu posvečene sledeče župnije: sv. Ivan (Trst), sv. Ivan (Gorica), Devin, Ajdovščina, Boljunec, Čepovan, Idrija ob Bači, Materija vas, Plave, Predloka (Črni kal). In še podružnice: Kal (Bovec, cerkev v ljudskem gotskem slogu iz 16. stol.), Bač (Kk), vdlčjigrad (Komen, sezidal tržaški stavbenik Johanes de Pairi leta 1429, potem predelana v baročnem slogu), Tatre (Pregarje), Štorje. Praznik sv. Štefana se že od konca 4. sto1!. Obhaja takoj za božičnim praznikom. To čast mu je Cerkev izkazala, ker je bil prvi, ki je umrl muče-niške smrti za Kristusa. Prve cerkve posvečene sv. Štefanu v oglejskem okrožju se pojavijo v 10. stol. Cerkev sv. Štefana v Vipavi se omenja že leta 1275, tista v Solkanu leta 1296; zelo stara je cerkev v Brezovici. Seveda so bile vse prezidane v poznejši dobi. (Vipavska cerkev ima freske Jelovška, Wolf a, Herrleina, Metzmgerjevo sliko in slike Ogrina). Sv. Štefanu so posvečene župnijske cerkve v Postojni, Ko-šani (1200), Harijah, Levpi in Logu pod Mangartom (Groharjeve slike). Sv. Jožef, mož Device Marije ima med nami le malo cerkva, in še te razmeroma niso stare. Prav tako pa je tudi malo cerkva, ki bi ne imele temu priljubljenemu svetniku posvečenega stranskega oltarja, češčenje sv. Jožefa se je namreč začelo v Cerkvi razmeroma pozno. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja 19. marca kot zapovedan praznik. Od tedaj pa se je njegovo češčenje hitro širilo in njegovo ime je postalo med najbolj razširjenimi krstnimi imeni tako za dečke kot za deklice. Sv. Jožefu so posvečene sledeče župnijske cerkve: Ricmanje (Trst), Soča, Vojsko in nova župnijska cerkev v Idriji in še podruž-na cerkev v Sesljanu. Sv. Mariji Magdaleni sta pri nas posvečeni samo dve župniji, Bazovica in Gore. Podružnice pa so v Slivnem (ŠempOlaj), Seniku (Kožbana), Lokah (Kromberk), Ocizli (Klanec), Otoščah (Lozice) in v Kilovčah (Prem). Ime sv. Ane, matere Device Marije, poznamo iz ljudskega izročila. Od nekdaj je zavetnica poročenih žena in mater. Kuret v svoji knjigi »Praznično leto Slovencev II« navaja podatek, da je bilo okoli leta 1900 v tedanji Avstriji kar 1.780.000 An in Ančk, torej veliko več kot Marij in Mimic. V tem številu so bile seveda vštete tudi naše slovenske Anice. Na Primorskem so tej za-vetnici posvečene župnije Batuje (15. stol.), Cerkno (om. 1247), in Grahovo. Sveti Trije kralji so bili tudi med Slovenci zaščitniki romarjev, saj so bili prav oni prvi veliki romarji krščanstva. Od 14. do 18. stoletja so se tudi Slovenci v velikem številu udeleževali romanj v Koln, kjer se po starem izročilu branijo relikvije sv. Treh kraljev. češčenje svetih Treh kraljev je zadobilo pri nas zelo zaupen in prisrčen značaj. Na predvečer 6. januarja je bil po hišah sprevod, med katerim so po kajenju in molitvah zapisovali na podboje vrat črke G + M + B, ki naj bi bile po legendi začetnice imen svetih Treh kraljev, namreč Gašper, Mel-hior in Boltežar. Svetim Trem kraljem je posvečenih mnogo manjših cerkva in kapelic, župnija pa samo v Oblokah v Baški grapi. Omembe vredna je cerkvica v Sužidu (Kobarid), ki je iz 15. stoletja. Prerok Danijel je skoraj edini predstavnik iz Stare zaveze, ki si je pridobil neko mesto v pobožnosti naših ljudi. Tudi tokrat je viden vpliv oglejske Delo neznanega (benečanskega?) slikarja, Skrljevo v Brdih (foto Doktorič) Cerkve. Sv. Danijel spada med najstarejše zavetnike oglejske Cerkve, toda središče njegovega češčenja je v videm-ski nadškofiji. Tu je temu preroku posvečenih več cerkva. Največja v mestu San Daniele del Friuli iz 10. stol. Pri nas je sv. Danijel župnijski zavetnik Štanjela in Dornberka. Pomembne so podružnice v Sanaboru pod Colom, v Volčah na Tolminskem, v Hruševju (Hrenovica) in v Zalogu pri Postojni. Nekaj izrednega in skoraj neverjetnega je obseg češčenja, ki si ga je pridobil nadangel sv. Mihael. V svetem pismu Stare zaveze ga omenja samo prerok Danijel, v Novi zavezi pa Razodetje (12, 7) v zvezi z boibo zoper zmaja. Sv. Mihael je užival posebno češčenje med Nemci. Spominjal jih je na germanskega mitičnega junaka Sigfrida. Nemški misijonarji iz Salzburga so postavljali cerkve in kapele sv. Mihaelu na čast na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Val tega češčenja je zajel tudi Primorsko. Tu imamo še danes kar 10 župnijskih cerkva, ki so njemu posvečene, in še več podružnic. Župnije so Biljana (Brda, iz 13. stol.), Zgo-nik, Kamnje (1400), Gorenje polje (Anhovo), Lokev (Divača, postavili temp-larji leta 1118, predelana, poslikal Tone Kralj), Šmihel na Krasu, Skopo, Tinjan, Krkavče pri Kopru. Pomembne podružnice so Šmihel nad Šempasom (15. stol. s freskami), Vrh (Gabrje), Selo (Batuje), Erzelj (Go-če), Šmihel (Hrenovice), Ljubinj na Tolminskem (znana Mihaelova šagra, ko pijejo medico). ŠTIRINAJST POMOČNIKOV V SILI Narodi srednje Evrope so v 14. sto-letj u doživljali izredno slabe čase. Zaradi večkratne kuge so izumrle cele vasi (1347-48), slabim letinam. je sledila lakota in splošno pomanjkanje, vojaške in razbojniške tolpe so se klatile po deželi ter uničevale tisto malo, kar je ljudem ostalo. Vmes je nepopisne strahote prinesel 1348 potres, ki je trajal 40 dni ter porušil več mest in nešteto vasi (prim. Dobrač na Koroškem!). Širile so se tudi verske zmote, ki so povzročile pravo zmedo med verniki. Kot se v tako hudih primerih večkrat dogaja, so se ljudje zatekali k Bogu in k priprošnji raznih svetnikov. V tem času se je razširilo mnenje, da ni vsak svetnik za vsako potrebo, temveč da nekateri še posebno radi pomagajo v določenih stiskah in potrebah. Če smemo rabiti sodoben izraz, bi dejali, da so ljudje odkrili v svetnikih »strokovnjake« ali »specialiste« za določene »bolezni«. Bavarski in avstrijski folMoristi so pozneje sestavili seznam takih svetnikov, ki so jih častili v teh deželah. Imenovali so jih »14 pomočnikov v sili« Nekaj teh svetnikov se je uveljavilo tudi med Primorci, seveda pa je število 14, pa tudi vprašanje, kateri svetniki spadajo v to skupino, za nas le postransko. Sv. Ahacij je bil mučen za časa cesarja Hadrijana. Postal je priprošnjik ljudi, ki živijo v posebnih nevarnostih. Idrijski rudarji so ga imeli za zavetnika tudi zato, ker je na dan njegovega godu (22. junija) kmet odkril rudo živega srebra. Njemu so posvečene po-družne cerkve v Krnicah (Ledine), v Budanjah in nadvse zanimiva cerkvica v Priiesju (Plave) iz 15. stol, ki je po mnenju strokovnjakov dragocen arhitektonski spomenik. Sv. Anton puščavnik (u. 356) je skoraj vse življenje preživel kot samotar v tebajdski puščavi v Egiptu. Po nasvete pa so hodili k njemu tudi najvišji državni in cerkveni dostojanstveniki. Bilo mu je 105 let, ko je umrl. Sv. Anton puščavnik je eden izmed svetnikov, kateremu je verno ljudstvo ohranilo več kot tisoč let isto zvestobo in zaupanje. Še danes velja za zavetnika domačih živali. V preteklosti skoraj ni bilo hleva, kjer bi na vratih ne bilo njegove slike. Pri nas so mu posvečene župnije Boršt, Bilje, čezsoča, Divača, Škrbina, Dvori in podružnice Prebeneg (Dolina), Klanec (Herpelje), Koritnice (Knežak), Nevirke (Košana). Sv. Anton Padovanski, pravzaprav ni bil iz Padove, temveč iz Lizbone na Portugalskem. V italijanskem mestu je deloval in tu umrl leta 1213. Še za življenja je zaslovel kot učinkovit govornik in velik čudodelnik. Zdi se! a ni dokazov za to, da je bil tudi v Gorici in tu ustanovil prvi frančiškanski samostan (Trg sv. Antona). Ta svetnik je priprošnjik za mnoge zadeve. Ne vemo, zakaj so se k njemu začela zatekati dekleta, ki bi rade imele moža. Postal je tudi priprošnjik v iskanju izgubljenih reči. Na Primorskem sta mu posvečeni dve župniji, Jamlje in Lokve, in še devet važnejših cerkva, dve v Gorici, na Griču v Idriji, na Griču v Kobaridu, Tabor (Branik), Trebčane (Pod-graje), Stara vas (Postojna), Fužine (Šturje), Poljane (Golac). Sv. Barbara (u. 306) je precej legendarna osebnost. Živela je v Niko-mediji v Mali Aziji. Oče jo je Zapri v stolp in pustil brez hrane, dokler se ne bi odpovedala krščanski veri. Na koncu jo je oče sam obglavil, za kar ga je takoj nato strela ubila, češčenje sv. Barbare je bilo zelo razširjeno. Postala je zavetnica proti streli, pozneje pa ljudi, ki imajo opravka s smodnikom. Na ladjah so imenovali »Santa Barbara« skladišče smodnika. Sv. Barbara je zavetnica rudarjev. Njej sta posvečeni župnijski cerkvi v Idriji (zdaj porušena) in v Rablju. Podružnice so v Knežaku, Hudajužni in na Studencu (Hrenovice). Sv. Egidij (ali Tilen) je bil opat nekje v južni Franciji (u. 725). V Nemčiji je postal glavni zaščitnik beračev in sploh revnih ljudi. Priporočali pa so se mu tudi drugi v skrajni denarni stiski: V mnogih krajih še danes pripravljajo posebne kruhke in pogače, ki jih na njegov praznik (1. septembra) delijo med reveže. Sv. Egidij je glavni zavetnik Žabnic pri Trbižu in VipOlž v Brdih. Podružnično cerkev ima v Svetem pri Komnu. Ime sv. Florijana je v naši deželi zapisano s prav velikimi črkami. Še danes vidimo na naštetih hišah in vodnjakih podobo rimskega častnika s čelado in zastavo, z vedrom v roki, ko gasi gorečo hišo. To je sv. Florijan (Cvetko), zavetnik proti požarom in zoper povodnji. Živel je v Noriku (sedaj Gornja Avstrija) in tu za časa cesarja Dioklecijana umrl mučeniške smrti. Vrgli so ga namreč z mlinskim kamnom na vratu v reko Anižo (Enns). Kot glavnega zaščitnika ga imajo župnije Števerjan (ime vasi!), Fojana (iz 13. stol.), Srpenica, Velike Žablje, Kubed, Orehek. Podružnice so na Krnicah (Sp. Idrija), v Dobrepoljah (II. Bistrica), v Bujah (Košana), v Banah (Opčine). Kdo bi ga ne občudoval, viteza na konju, ki s sulico prebode zmaja ter reši mesto strašnega krvnega davka? To je sv. Jurij, zaščitnik vitezov, potem pa tudi ruskih, angleških in nemških vladarjev. Njegovo ime je bilo in je še med najbolj razširjenimi po vsem krščanskem svetu. Jurij za Slovence in Ruse, Georg za Nemce, George za Fran- coze, Angleže in Amerikance. George je bil Washington, ustanovitelj ZDA, Jurij je bil Gagarin, prvi kozmonavt, ki je krožil okoli Zemlje; Jurij Kozjak je bilo ime prve slovenske povesti. Na žalost pa moramo ugotoviti, da takega Jurija z zmajem nikoli ni bilo. Gre v glavnem za legendarno osebnost, ki se je vtihotapila v krščanski panteón oz. v cerkveni m ar t i rol ogi j. (Nobenega dvoma pa ni, da je neki Jurij živel v mestu Lidi in tam umrl mučeniške smrti.) Med Slovenci bo njegovo ime še vedno priljubljeno in Jurijev zlepa ne bo zmanjkalo med nami. V zvezi z njegovim godom 24. aprila ni na Primorskem posebnih šeg ali navad, pač pa drugje po Sloveniji so jurjevanja. Pri nas imajo svoja jurjevanja le skavtske skupine, ker je sv. Jurij zavetnik skavtov. Sv. Jurij je na Primorskem župnijski zavetnik 11 župnij: Šturje (ime!), DesMe, Dutovlje, Gradno (Spacalove freske), Kal nad Kanalom, Komen (1247), Kožbana (15. stol.), Miren (1308), Piran (11. stol.), Šebrelje in Vatovlje. Sv. Katarina Aleksandri j ska (u. 310) je bila lepa pa tudi izobražena mladenka, ki je zmagovito znala zavračati lažne ugovore proti sveti veri. Mučili so jo na kolesu in naposled ob-glavili. Zato svetnico upodabljajo s kolesom in z mečem. V srednjem veku je postala zaščitnica pariške univerze in na splošno učenih ljudi. Častili so jo tudi kot zavetnico deklet, mladine sploh, mlinarjev in izdelovalcev mlinskih koles. Malo svetnic je bilo deležnih tako velike pozornosti s strani slikarjev kot prav sv. Katarina. Tudi na Slovenskem spada med najbolj pogosto upodobljene svetnice. Je glavna za-vetnica Borjane, Branice in Otaleža; zanimiva je podružnica na Preserjih (Branik) s freskami iz 16. stol. in z obzidjem nekdanjega tabora. Svetnici je posvečena podružna cerkev na Peči, župnija Rupa. Sv. Lenart (u. 6. nov. 559) je bil frankovski plemič, po spreobrnitvi pa se je ves predal spokornemu življenju. Sv. Andrej (Del Neri, Štandrež) Zatekel se je v samoto, vendar pomagal revnim kmetom v vseh potrebah. Rad je obiskoval ječe in pri kralju izprosil osvoboditev nedolžnih jetnikov. Zaslovel je zlasti v 15. stol. v južni Nemčiji, v Avstriji in tudi pri nas. Častili so ga kot zavetnika živine, zlasti konj in vozačev. Njemu so posvečene župnije Sv. Lenart Slovenov (1351), Bukovo, Cdl, Volče (1015, verjetno najstarejša župnija na slovenskih tleh) in podružnice v Škiljevem (Mernik), v Sp. Cerovem, v Starem Selu (Kred) in v Bači (Podbrdo). Sv. Nikolaj in sv. Martin imata na primorskih tleh (seveda z izjemo Device Marije) največ posvečenih ccrkva. Rekli bi skoraj, da sta tekmovala, kdo bo prvi. Zmagal je sv. Martin, a le za malo. Sv. Martin si je pridobil »zJašči-to« nad 14 župnijami, sv. Nikolaj pa nad 11. Če pa upoštevamo tudi podružnice, sta si enaka, tj. 16 cerkva. Sv. Nikolaj ali Miklavž (u. 325) je velik prijatelj otrok. Dolga stoletja namreč niso mogla izbrisati spomina na dobrosrčnost tega svetnika. Bil je škof v mestu Miri v Mali Aziji. Legenda mu pripisuje mnogo izrednih čudežev. Leta 1087 so neki italijanski mornarji oropali njegov grob v Miri in njegove telesne ostanke prenesli v Bari v južno Italijo. Od takrat se je njegovo češčenje hitro razširilo tudi po zahodni Evropi. Sv. Nikolaju so posvečene sledeče župnije: Gabrje pri Gorici, Mavhinje, Avber, Breginj, Budanje, Cerovo, Kred, Podbrdo, Podsabotin, Suhorje, Golac in še podružnice Plužne (Bovec), Koper, Brinje (Hrenovke), Lažne (Otalež). Izredno mesto v naši ljudski po-božnosti zavzema sv. Martin. Človek bi skoraj ne verjel, da si je svetnik, ki je vse življenje preživel v daljni Franciji, pridobil med Slovenci toliko častilcev. Prav gotovo je temu botrovalo dej- Sv. Martin (E. Galli, Doberdob) stvo, da se je sv. Martin rodil v nam bližnji Panoniji (Ogrski) in da so ga zlasti Prekmurci in Porabski Slovani imeli za svojega. Ugotovljeno je tudi, da je nekaj časa misij onaril po naših deželah, potem ko se je ob neki priložnosti vračal iz Francije v domovino. Pri tem svetniku se je uresničilo pravilo: žanje ljubezen, kdor seje ljubezen. Sv. Martin je živel v času, ko je cesar Konstantin Veliki proglasil krščanstvo za državno vero. Cerkev ni bila več preganjana, pač pa zaščitena in obdarjena z mnogimi privilegiji. To pa je imelo na versko življenje vse prej kot dobre posledice. Odnosi med kristjani, ki so živeli samo v mestih, so se ¿hladili. Na podeželju, ki je ostalo pogansko pa je sploh vladala surovost in podivjanost. V to bolj malo krščansko družbo je sv. Martin kot škof mesta Tours posegel z vso gorečnostjo svoje ljubezni do Kristusa in imel velikanski vpliv na celotni verski razvoj v Galiji (današnji Franciji). Martin je ostal skozi stoletja v spominu kot usmiljeni Samarijan, ki je delil z beračem svoj plašč. Njemu so posvečene župnije Doberdob, Sovodnje, Prosek, Avče, Gabrje na Vipavskem (slike S. Ogrina), Grgar, Hrenovice (iz 10. stol.), Kostanjevica na Krasu, Osek (1516), Sečovlje, Sežana, Šmartno v Brdih, Slivje. Od podružnic naj samo omenim starodavno cerkev v Šilentabru (Zagorje). Tu so pred kratkim odkrili temelje še starejše cerkvice, ki sega verjetno v čase pred letom 1000. Sv. Lucijo zelo častijo v Italiji in Skandinaviji. Živela je v Sirakuzi in tam okoli leta 300 umrla mučeniške smrti. Po legendi so ji iztaknili oči. Postala je tako zavetnica slepih in za-ščitnica zoper očesne bolezni. Posvečeni sta ji župniji Most na Soči (prej Sv. Lucija) in Portorož-Sv. Lucija. V Kravarju (Benečija) ima zanimivo cerkvico, ki hrani sliko Jerneja iz Loke (1540). Sv. Rok (u. 16. avg. 1327) je velik priprošnjik proti kugi. Že otrokom se smili mož, ki s prstom kaže, kako ga boli rana na nogi. Čeravno je bil iz bogate francoske rodbine, je živel kot berač, veliko romal, molil in pomagal okuženim bolnikom. Njegove ostanke so iz Monpellliera prenesli v Benetke, kjer je bil deležen posebnega češčenja (Rakova šola, kjer je deloval slavni slikar Tintoretto). V goriški škofiji sta mu posvečeni dve župniji: v Gorici in Nabrežini. Veliko slavje (šagro) mu prirejajo v Ko-zani, čeprav ni njihov zavetnik. Prvi svetnik, ki ga je katoliška Cerkev uradno in po rednem procesu uvrstila med svetnike vesoljne Cerkve je bil augsburški škof Ulrih, med Slovenci znan kot sveti Urh. Bil je predvsem miroljuben človek, ki je veliko prispeval, da so se umirile razmere med južnonemškimi veljaki. Gre mu zasluga, da so Bavarci leta 955 na Leškem polju premagali Ogre. Postal je na Nemškem med najbolj češčenimi svetniki. Tudi na Slovenskem je imel okoli sto cerkva. Na Primorskem ga ima za zavetnika šest župnij: Bovec (1194), Dolina (1234), Branik, Ravne (Cerkno), Ubeljsko in Zavratec; posvečena mu je tudi podruž-na cerikev v Samatorci v župniji Zgo-nik. NEKAJ »DOMAČIH« SVETNIKOV Slovenci nimamo še uradno proglašenih svojih svetnikov, razen sv. Eme. Upamo, da bomo kmalu lahko častili na oltarju naše svetniške škofe Slomška, Barago in Gnidovca. Pač pa imamo svetnike, ki so bili več ali manj povezani z našo zemljo. Med temi je treba posebej omeniti sv. Mohorja, ki je postal, odkar ga je škof Slomšek izbral za zavetnika znane Mohorjeve družbe, še bolj »slovenski«. Sv. Mohor ima kar sedem župnijskih cerkva, nekaj kapelic in mnogo stranskih oltarjev. Župnije so: Rojan (Trst), Pečine, Podraga (leta 1690, s slikami Wolfa in P. Kiihnla), Ravnica, Renče, Sovodnje v Benečiji, Čela (Benečija). Sv. Just je zavetnik Trsta. Obsodili so ga in vrgli v morje. Zgodilo se je to po vsej verjetnosti 2. novembra leta 303. Poleg tržaške stolnice so mu posvečene župnije sv. Just v Gorici, Pod-gora, Sočerga, Ustje in Vogrsko. Po-družne cerkve so v Dutovljah (Tomaj), Kosečah (Drežnica), Pari j ah na Krasu. Za Slovenca so imeli naši predniki sv. Hieronima. Rodil se je namreč v kraju Stridon, o katerem zgodovinarji menijo, da je ležal nekje na slovenskem Krasu okoli Pivke. Hieronim je bil silno nadarjen in razgledan mož. Cerisev ga je uvrstila med štiri velike cerkvene učitelje krščanskega Zahoda (Avguštin, Ambrož, Gregor Veliki). Izobrazil se je v Milanu in v Rimu. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Mojstrsko je obvladal klasično latinščino. Napisal je mnogo knjig asketske vsebine, toda,.njegovo največje delo je prevod Svetega pisma iz hebrejščine in grščine v latinščino. Tega prevoda, ki mu pravimo »Vulga-ta«, se je posluževala Cerkev v svojih obredih vsa stoletja skoro do danes. Hieronim je živel kot spokornik v Palestini in tam umrl 30. septembra 420. Hieronima so Slovenci zelo častili in mu nekdaj posvetili več cerkva. Danes sta njegovi le dve župni cerkvi, namreč Kontovel in Kozana. Važnejše podružnice so Koritnica (Knežak) in Čel je (Prem). Cerkvica na Nanosu je žal v razvalinah. Danes je splošno priznan zgodovinski pomen, ki sta ga imela sveta brata Ciril in Metod za verski in kulturni razvoj vsega slovanskega sveta. Zato ju je papež Janez Pavel II. razglasil za sozavetnika Evrope poleg sv. Benedikta. Slovenci pa se lahko ponašamo, da smo imeli s svetima bratoma neposredne stike. Dalj časa sta delovala na dvoru slovenskega kneza Koclja ob Blatnem jezeru. Prvi duhovniki slovanskega obreda posvečeni v Rimu so bili panonski Slovenci, češčenje svetih bratov pa je med nami s časom šlo nekoliko v pozabo. Šele svetniški škof Slomšek je v prejšnjem stoletju opozoril Slovence na važnost, da se to češčenje Obnovi, zlasti v zvezi z eku-menskim delovanjem. Od takrat so se po naših cerkvah razmnožile slike in stranski oltarji na čast sv. Cirilu in Metodu. Njima posvečenih cerkva pa je malo, ker se je tudi novih cerkva v zadnjih časih le malo gradilo. Svetima bratoma sta posvečeni župniji Brje na Vipavskem in Podgrad. Podružnico imajo na Padričah (Bazovica). Omembe vreden je oltar svetih bratov v novi cerkvi na Vejni. Ob ti-sočstoletnici Metodove smrti (u. 885) nameravajo zgraditi v Cerovljah, župnija Mavhinje, kapelo oz. podružno cerkev na čast sv. bratoma. Za »našega« lahko imamo češkega svetnika Janeza Nepomuka. Njegove kapelice ali vsaj kipi ščitijo pred povodni j o mostove in bregove naših potokov in rek. Večjo cericev ima v Ra-kuliku (Hrenovice). Časovno nam najbližji »domači« svetnik je Leopold (Bogdan) Mandič. V Domju pri Ricmanjih mu je posvečena cerkev, ki je menda prva na slovenskih tleh. Po eno ali dve cerkvi imajo še naslednji svetniki: Elija (Kopriva), Frančišek Asiški (Vipavski Križ, kapucini), Frančišek Ksaverski (Lozice in Gor. Tribuša), Gabrijel (Zapotok), Hilarij in Tacijan (Goriška stolnica), Ignacij (Gorica), Janez in Pavel (Milje in Senožeče), Jošt (Črni vrh), Jedrt (Slavinje in sv Gendra v Zapotoku), Krizogon (Ko-štabona), Lambert (Rut), Marko (Ru-pa), Matija (Slap pri Vipavi), Matej (Škofije), Marjeta (Podkraj in Skril je), Maver (Štmaver in Izola), Ožbalt (Str-žišče), Pelagij (Šempolaj), Primož in Felicijan (Lom in Vrhpolje), Silvester (Pevma, Šempas), Ubald (Orehek), Urban (Godovič), Volbenk (Štoblank v Benečiji). CERKVE POSVEČENE SV. KRIŽU, SRCU JEZUSOVEMU SV. DUHU IN SV. TROJICI Križ je že prvim kristjanom veljal za najodličnejše znamenje našega o-drešenja. Posebno so začeli častiti to znamenje v 4. stoletju, potem ko je po krščanskem izročilu cesarica sveta Helena našla v Jeruzalemu ostanke Sv. Križ (Subida, Krmin) pravega Kristusovega križa. Kos tega križa so prinesli v Rim pod papežem Silvestrom (315) in shranili v baziliki, ki se je odslej imenovala Santa Croce in Gerusalemme. Za časa križarjev so prihajale z Vzhoda še nove, več ali manj pristne relikvije sv. Križa in se razširile po Evropi. Najstarejša cerkev Sv. Križa na Primorskem je gotovo v Vipavskem križu, ki se omenja že v 10. stoletju. Župnijski cerkvi Sv. Križa na Tržaškem in ona v Batah sta iz 16. stoletja. Zelo stare so cerkvice sv. Križa v Stra-nah (Ubeljsko) in v Selcih (Slavina). V Krminu je znana božjepotna cerkvica Sv. Križa na Subidi. Tu je sedaj sedež slovenske verske skupnosti za kr-minsko področje. V Brdih je stara navada, da se Sv. Križ praznuje na praznik Gospodovega Vnebohoda. Tudi sv. Heleni so na Primorskem posvečene tri župnije: Prem, Zagorje in Mernik. Pobožnost do Srca Jezusovega je pri nas zadobila neverjeten obseg, a le v zadnjem stoletju. Zato imamo le malo cerkva, ki bi bile posvečene Jezusovemu Srcu. Cerkev Srca Jezusovega imamo v Trstu, v Gorici, na deželi pa samo v Drežnici. Praznik Sv. Duha ali Binkošti so že od nekdaj bile za Slovence zares največji praznik v letu poleg Božiča in Velike noči. Devetdnevna priprava je bila splošno v navadi, na binkoštno soboto so med drugimi obredi blagoslavljali vodo in ž njo kropili domove in njive. Obvezen praznik pa je trajal tri dni (nedelja, ponedeljek in torek). V »bogkovem kotu« skoraj nikoli ni manjkala podoba goloba, ki naj bi predstavljala Sv. Duha. Na Slovenskem je okoli 50 cerkva posvečenih Sv. Duhu. Večina teh cerkva stoji na visokih gričih in na samotnih krajih, kar pač spominja, da je Sv. Duh — luč v temini. Zdi se, da je bilo češčenje Sv. Duha na Primorskem manj izrazito. Sv. Duhu sta posvečeni dve župni cerkvi: na Banjšicah in na Libušnjem (1573). Sv. Duh ima cerkvico na gradu v Gorici (najstarejša v mestu) in pri gradu v Devinu. Pojem o »trojstvu« srečamo v raznih verstvih starega sveta (n. pr. v hin-duizmu, taoizmu in šintoizmu). Poganski Slovani so častili boga »Triglava«. Krščanska verska resnica o troedinem Bogu, ki nam jo je razodel Jezus Kristus ima pa povsem drugo osnovo. Ne moremo pa izključiti, da so ljudski pobožnosti do Sv. Trojice botrovali tudi manj teološki nagibi. Število tri je pač magično. Ljudstvo je verjelo, da vsebuje Sv. Trojica najvišjo nadnaravno moč. Tako se je vpeljala navada, da so se ljudje prekriževali v »Imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« ne samo pred vsakim delom, ampak tudi ob vsaki nevarnosti. Znana je oblika, kako so umetniki (tudi ljudski) upodabljali Sv. Trojico: Bog Oče sedi na prestolu in drži Boga Sina, pribitega na križ, medtem ko Sv. Duh plava kot golob med Očetom in Sinom. Pozneje so upodabljali zraven še Mater božjo, ki jo krona Sv. Trojica. Na Primorskem imamo vsaj deset cerkva, ki nosijo ime Svete Trojice. Najstarejša je menda Sv. Trojica nad Trnjem na Pivki (17. stol.), sledijo župnijski cerkvi na Katinari in v Kamnu. Podružne cerkve Sv. Trojice imajo Idrija (v mestu), Pregarje, Divača, Ko-šana (Čepno), Dolina (Krogle), Razdrto, Jelšane (Brdo), in Milje (na pokopališču). ZAKLJUČEK Za sklep bi rad opozoril na nekatere značilnosti, ki jih opazimo v zvezi z izbiro cerkvenih zavetnikov pri naših prednikih. Predvsem gre za izbiro svetnikov, ki so živeli v davnih časih, največ v rimski dobi ali v zgodnjem srednjem veku. Le za malo cerkva so si izbrali »moderne« svetnike, to se pravi iz dobe po tridentinskem koncilu, čeprav je bilo največ cerkva zgrajenih prav v tem obdobju. Zanimivo je tudi dejstvo, da je večina cerkva v Brdih, na Vipavskem in Krasu razmeroma zelo starih, njihova starost se namreč suče okoli 200-300 let. Vse te cerkve so po svoji konstrukciji in legi živ dokaz ne samo globoke, požrtvovalne vere, temveč tudi izredno razvitega kulturno-umetniškega čuta naših prednikov. Potrebno bi bilo, da bi se vse te cerkve tudi turistično bolj uveljavile. Pred vsako cerkvijo bi morala biti tablica z glavnimi podatki o cerkvi sami (ime, letnica zgradbe, slog, umetnine). Kdo bi lahko oporekal, da je bilo češčenje svetnikov pri naših prednikih pretirano in morda v škodo najvišjemu češčenju, ki gre samo Bogu. A to ni tako. Središče in višek vsakega župnijskega praznovanja ob godovih svetnikov-zavetnikov (shodi, šagre) je vedno bila sv. maša in z njo dosledno zakramentalno življenje (spoved, obhajilo). Le v redkih primerih so prišle do izraza vražarske sestavine; neki ma-likovalski fanatizem, ki ga neredko o- pažamo v nekaterih pokrajinah južne Evrope, pa sploh ni prišel nikoli do izraza. In kar je res, kakor nas uči Cerkev, da prava pobožnost do Marije vodi k Jezusu — »Ad Jesum per Mariam« — po Mariji k Jezusu, isto lahko trdimo o češčenju svetnikov. Ljubezen do svetnikov je naše prednike vodila k Jezusu, k Bogu: »Ad Jesum per sanctos suos« — Po svojih svetnikih k Jezusu! GLAVNI VIRI: Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971 (Še-matizem slovenskih škofij za leto 1971). Leto svetnikov, prvi del, Ljubljana 1968; drugi del, Ljubljana 1970; tretji del, Ljubljana 1972; četrti del, Ljubljana 1973. 'Msgr. Rudolf Klinec: Marija v zgodovini Goriške (GMD 1955). Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, MD prvi del 1965; drugi del 1967; tretji in četrti del 1970 Celje. Krajevni leksikon Slovenije I., Ljubljana 1968. ANGEL KOSMAČ Glagolica - dediščina svetih bratov Cirila in Metoda BESEDA ZA UVOD Ves slovanski svet je letos, kljub vsem ločitvam, duhovno združen ob praznovanju 1100-letnice smrti sv. Metoda (885-1985). Prav tako je katoliška Cerkev, najbrž prvič v zgodovini, resnično zavzeta, da primerno z vso slovesnostjo počasti spomin solunskih bratov, ki sta po prizadevanju papeža Janeza Pavla II. postala celo duhovna sozavetnika evropskih narodov. Ko se temu praznovanju z velikim veseljem pridružujemo tudi Slovenci, ki smo češčenje svetih bratov že davno odkrili, najbolj iz časov škofa Slomška, ne bi smeli pozabiti, da je dragocena dediščina slovanskih blagovestni-kov tudi glagolica in glagolsko bogoslužje. Dobro je znano, da so naši sosedje Hrvatje gojili glagolico in glagolsko bogoslužje skoraj nepretrgoma skozi tisoč in več let, ¿lasti v Istri in na Kvarnerskih otokih. Mnogi glagolski spomeniki pri nas pa dovolj zgovorno pričajo, da so marsikje tudi naši slovenski predniki imeli v časteh glagolico, ki zato spada v našo kulturno in cerkveno zgodovino. Na nas stoji torej, da to častitljivo preteklost pogumno odkrijemo in proučimo. K temu nas morda nagiba še posebno nekajstolet-na praznina, ki nujno kliče na delo in vabi, da poiščemo Vse duhovne drago- cenosti tiste dobe našega naroda, ki gre od Brižinskih spomenikov pa vse do Trubarja ali celo od časa svetih bratov in kneza Koclja do naših protestantskih reformatorjev. Verjetno bi se pri tem morali zgledovati po bratih Hrvatih, ki prav po tej poti iščejo korenine svoji preteklosti. Zdi se, da bi pri tem nikakor ne trpela naša samobitnost, ker smo Slovenci šli svojo pot, čeprav so naši predniki marsikje delili s hrvaškimi sosedi svojo glagolico in morda tudi glagolsko bogoslužje. Mohorjev koledar ni sicer ravno najbolj primerna tribuna za tako zamotano vprašanje. Vendar bi si za to jubilejno Metodovo leto dovolil, da na-vržem nekaj dobcev, ki naj bi nas o-pozarjali, da vprašanje Obstaja in čaka pogumnih ljudi, ki bi se ga lotili. Kar je bilo do sedaj napisanega, je le iskanje gradiva, ki ga bodo morali strokovnjaki razčleniti in poglobiti. GLAGOLICA IN NJE NASTANEK Ker mnogi naši ljudje komaj vedo, za kaj gre, bo prav, da takoj preprosto opozorim na pomen nekaterih besed, ki so v zvezi z glagolico. Glagolica je starosilovanska abeceda ali črkopis. Ime izhaja iz glagola »gla-golati», ki v cerkveno-slovanskem jeziku pomeni »govoriti« in se v staroslo-vanskem svetem pismu, zlasti v evan- i? Xi A t ai H 3 0 E E t £ B i v ÍF IP P P qp SP ® on V i -i E S G R % % 3otem S. Gudi PrezelTja po Meifiu grede, h te je uffak Brat.finu feftra provablcn. prit, inu bodepoflebne O^udie fadubou, kir bode te.otro- v ke hkerflianskimu Nauku klizou, inu perpelou, inu flemi G. Boga proffou fa pogmireine te S. Bratoushine katira j| fa drugi lil, inu konz ne gori poftaulena, kokerde bita zhlovek fadofli podouzhcn v' skriunuilach te S. kath: Rimske & Vyre bul brumnu shivu, inu foye Dushi (veliihaine doOegou, katiru nam Bilim doffeihi dodeli Buh ozha, Buh, S^n, Buh S. Duh. Danu v' Terfti koker Sgorei. ' ■ * ' 'JU/U. lil: iUt t Potrdilo o članstvu Francisci Shemzouki Prore (?) (morda Prorektor), Giorgio Vrbas, p: Josephus Kozian. Sklepam, da sta bila Valentin Ulle in Giorgio Vrbas kaka višja predstojnika bratovščine, medtem ko je bil Jožef Kocian, ki se je podpisal v spodnjem desnem kotu dokumenta, le učitelj ali katehet. Po pisavi sodeč, bi si namreč upal reči, da je tiskovino izpolnil prav on (pre-merjaj črki »k« in »z« v priimku njegovega podpisa z istima črkama v priimku članice Schemzouke) in dvomim, da bi to delo opravljal kak predstojnik. Poleg tega naj omenim še, da v Shematizmu za leto 1776 lahko beremo, da je Valentin Uhle (v Shematizmu za leto 1777 pa »Ulle«) nadomestni vikar v starem mestu (19). Ime p. J. Koziana srečamo še v nekem poročilu šolskega nadzornika Ustia z dne 14. februarja 1777 (20). V njem omenja kot možnega kandidata za učitelja kranjščine na tržaški normalki prav našega Kozia-na (21). Na hrbtni strani lističa, ki ga hrani Škofijski arhiv v Trstu, je s črnilom in svinčnikom zapisanih sledečih 9 datumov: Dedit 28 Aprili j 1776, Dedit 11 Maij 1777, Dedit ? Maij 1778, Dedit 16 Maij 1779, Dedit 16 april 1780, Dedit ? ? 1781, Dedit 12 Maj o 1782, Ded 25 Majo 1783, Ded 14 Apri 1784. Na isti strani je zapisana še številka 187. Na te datume nas opozarja že dr. Ilešič. Razlaga jih pa tàko, da so datumi rednih letnih prispevkov vsakega člana za potrebe bratovščine (22). V istem članku pravi avtor še sledeče: »Z letom 1782 je vse prenehalo, ker je cesar Jožef II. ukinil bratovščine.« To pa zatrjuje, ker je bil zadnji datum na lističu, ki ga je on imel pred sabo, prav 9. september 1782. Vse kaže, da se je kljub jožefinskim odredbam aktivnost te naše organizacije še za nekaj časa nadaljevala. Na tiskovini, ki jo hrani tržaški Škofijski arhiv, se datumi končajo s 14. aprilom 1784, torej dve leti pozneje. Spet se nam odpirajo nova vprašanja: kakšno je bilo delovanje bratovščine po uvedbi državnega šolstva (1774) in po jožefinskih posegih na cerkveno področje? Ali je ta še ved- no bila namenjena samo mladini? Kdaj in zakaj je propadla? Z lističem, ki smo ga pravkar opisali, smo izčrpali vse podatke o Bratovščini krščanskega nauka v Trstu, ki so nam bili na razpolago. Tema, ki je tu komajda načeta, pa je vredna večje pozornosti od strani naših zgodovinarjev, saj se ob teh dokumentih razgrinjajo nove perspektive čez zgodovino slovenske besede in slovenskega pouka v Trstu. (!) Dr. F. Ilešič, Bratovščina krščanskega nauka v Trstu in na Hrvatskem, v reviji Car-niola, Ljubljana 1910, str. 175-177. (2) P. Merkü (Slovenski priimki na zahodni meji, Mladika, Trst 1982, str. 50) zatrjuje, da je priimek Pertot furlanskega izvora (iz nemškega osebna imena Bertholt). Doma je predvsem med Slovenci od Trsta do Gorice in Benečije z večjima epicentroma v Baricovljah pri Trstu in Nabrežini. (3) V. Soussa, Storia Cronografica di Trieste, tip. Voen, Trst 1863, str. 161. (4) P. Kandier, Emporio e Portofranco di Trieste. Lloyd, Trst 1864, str. 212-214. (5) E. Apih, Vicende dell'istruzione popolare a Trieste ne! sec. XVIII. Letopis državnega učiteljišča »G. Carducei«, Trst 1953, str. 125. (e) Na njun obstoj nas opozarja dr. F. Ilešič v dveh svojih člankih: 1. Kranj sko-slovenski prevod Parhamerjevega katekizma iz sredine 18. stoletja, v Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (IMK), Ljubljana 1906, str. 128-135. - 2. Po-četki štajerskojslovenske književnosti v 18. sto-letvu. V Časopisu za zgodovino in narodopisje (CZN), Ljubljana 1910, str. 1-32. (7) »Copia dell.'Editto pubblicato sotto 5. di Decemb: 1766, Diplomatski arhiv v Trstu (ADT), mapa št. 12 A 5/2, 5. december 1766. (8) Državni arhiv v Trstu (ASTS), C. R. Go-verno in Trieste (1776-1809), mapa št. 126, 1776. (9) G. Mainati, Croniche ossia memorie sto-riche sacro profane di Trieste. Picotti, Benetske 1818, IV, str. 221. (10) S tem katekizmom, ki je doživel razne prevode in izdaje, se ije ukvarjal dr. F. Ilešič v že omenjenih člankih. Nekaj podatkov najed-mo tudi v doktorski disertaciji dr. M. Smolika Odmev verskih resnic v slovenski cerkveni pesmi, Semeniška knjižnica, Ljubljana 1963, str. 29-36 in 212-213. (11) «CATECHISMUS, Tu je BUKVIZE Tiga isprashuvanja is pet shtukov Kershanskiga na-vuka ZHASTITIGA PATERJA PETRA CANISIU-SA Is Tovarshtva JESUsoviga. K'shpoganiu vsih Gospudou Faimoshtrou, Duhounih oskerbnikou, vuzhenikov: tudi otrok inu starishou, Bratou, inu Sester Bratoushine Kershanskiga navuka«. Ljubljana 1760 (1. izdaja), 1762 (tretja izdaja). (i2) Ibidem. C3) ASTS, C.R.S. Intendenza Commerciale per il Litorale in Trieste (1748-1776), mapa št. 175, 1769. (u) Trivialke so bile osnovne šole, o katerih govori že prej omenjeni razglas iz leta 1761 in ki so s terezijansko reformo (1774) dobile obliko podeželskih šol, torej najnižjo stopnjo osnovne šole. (15) Diplomatski arhiv, ADT, mapa št. 12 A 5/2, 21 september 1774. (16)M. Smolik, omenjeno delo, str. 213. (17) Dr. F. Ilešič, Bratovščina krščanskega nauka v Trstu..., om. članek, str. 176. (18) Škofijski arhiv v Trstu (ACT). Splošna Miscellanea št. 1. Msgr. Luigiju Parentinu se za to prav iskreno zahvaljujem. (ls) Schematisimus des k. k. Gubernii zu Triest..., Trst, tis. Winkowitz, 1776 in 1777. (20) AST, C. R. Governo in Trieste, ¡mapa št. 126, 14. februar 1777. (21) Nekaj več o tem sem zapisal v svoji diplomski nalogi (Le scuole triviali del circon-dario triestino - 1774/1791, Univerza v Trstu, Filozofska fakulteta, Inštitut za pedagogiko, a. 1. 1983/84, str. 54). i(22) Dr. F. Ilešič, Bratovščina krščanskega nauka..., om. čl., str. 176. ALBERT MIKLAVEC JESEN NA GMAJNI Vsa trudna in znojna je odeta kraška gmajna v jesensko meglo; nagrbančila je široko čelo, da bi dojela skrivnostno počelo življenja in smrti... Taval sem po njej od ograde do ograde, od brina do brina, od skale do skale, s steze na stezo, da bi ji pomagal: ko sem jo zapuščal, sem spoznal, da je ona pomagala meni, človeku. MARKO TAVČAR Nekaj prispevkov za zgodovino Sesljana Sesljan je dolga stoletja bil majhno naselje z nekaj hišami in verjetno gostilno ali prenočiščem za potnike. Bil pa je tudi, od prvih fevdavnih razmejitev gospostev, meja med devinskim gospostvom in ozemljem tržaške srednjeveške občine. (') O tem nam pričajo številni arhivski viri. Meja naj bi tekla po trasi ceste od sesljanskega pristanišča proti Nabrežini, Proseku in naprej. Vsekakor pa so si devinski gospodje in glavarji lastili določene pravice na nekatera obdelana zemljišča v Bregu, posebno pod Kontovelom in v Se-sljanu. (2) V glavnem je šlo za vinograde, ki so jih obdelovali tlačani de-vinskega gospostva, kar je seveda šlo v škodo tržaškemu mestu. To je pripeljalo do sporov, tožarjenja in tudi krvavih spopadov med Trstom in devinskim gospostvom. O vsem tem nam priča več virov. Urbar devinskega gospostva iz leta 1524 na dveh mestih omenja Sesljan (Suslon, Zisslian). Prvič pravi: »Michel Petschacher, ima v Sesljanu (Susslon) poldrugo dnino in njivo nad burgom; od obojega plačuje desetino.« (3) Isti urbar dodaja, ko piše o župi Mavhinje: »Tisti devinski podložniki iz te župe, ki imajo vinograde na tržaškem ozemlju, dajejo v Devin desetino od vina, le od vinogradov na gori Kontovelu (Kunabel) in v Sesljanu (Zisslian) ne dajejo desetine od vina, marveč od oljk, ki je sicer drugod ne dajejo.« (4) Jasno je torej, da se je devinskim tlačanom splačalo imeti vinograde na tržaškem ozemlju. Do najhujših sporov med Trstom in devinskim gospostvom pa je prišlo prav v 16. stoletju. Naj navedemo samo nekaj podatkov, ki jih povzemamo po knjižici Attilia Tamara »Beghe tra Trieste e Duino«. Tamaro je svoje podatke črpal iz tržaškega občinskega arhiva in že na- slovi snopičev, ki hranijo te vire, nam povejo, za kaj gre. Prvi nosi naslov »Proces med Devinom in Trstom zaradi rigolanja in meritev (od 1573 do 1579)«, drugi: »Razmejitve med Trstom in Devinom in Trstom ter Sv. Socer-bom«. Tretji snopič pa ima naslov »Proces med tržaškim mestom in Matijo Hoferjem, devinskim glavarjem, zaradi kraja Saltarella v Sesljanu in lova na tune pri Canovelli«. (5) Ne glede na razloge, ozadja in poli-tično-ekonomske interese, naj navedemo nekaj citatov, ki jih Tamaro povzema iz teh listin, pa bomo razumeli, za kaj je šlo. Da je šlo za dolgoletne spore, priča dejstvo, da je cesar Friderik III. leta 1491 sprejel stališče Trsta in prepovedal nasajanje novih vinogradov v Bregu. Že nekaj desetletij kasneje pa je devinski glavar Hofer dal rigolati v sesljanskem bregu in zahteval desetino pridelka novih vinogradov za nadvojvodo. Med drugimi dogodki je posebej zanimivo pričevanje šempolajske-ga dekana, ki je pričal, da so 13. marca 1545 »... tržaški možje delno po kopnem in delno po morju prišli do prej imenovanega kraja Koritovela in "Ci-siane" — Sesljana, jih zasedli ter jih opustošili. Posekali in poruvali so oljke, trte in drugo drevje, porušili zidove in vse uničili«. (6) Spori so se tako vlekli iz leta v leto. Tržaško mesto je branilo svoje starodavne pravice. Kmetje pa so radi sprejemali pomoč devinskih glavarjev, da so obdelali tiste paštne, ki so bili v neposredni bližini Proseka, Kontove-la, Nabrežine, Slivnega, Mavhinj itd., pa čeprav na svetu, ki sta si ga lastila tako Trst kot Devin. Dunaj je večkrat imenoval vladne komisije, da bi rešile te spore, toda do prave rešitve ni prišlo. Tržaška občinska vojska pa je še nekajkrat prišla »nepovabljena« na trgatev v sesljanski breg, potrgala grozdje in ga peljala v mesto. (7) Po zadnji taki trgatvi leta 1582 se je stanje končno spremenilo, ker je Trstu uspelo dokazati z listinami iz leta 1139 in 1223, da spada zemlja južno od ceste Sesljan-Prosek pod Trst. To je potrdil tudi nadvojvoda Karel, ki je priznal Trstu njegove pravice, obenem pa dovolil devinskemu gospostvu, da je pobiralo desetino tistih vinogradov, ki so bili na tržaški strani, a so jih obdelovali devinski tlačani. Ob vinogradih pa je šlo tudi za štivansko pristanišče, ki je v tistih časih še močno tekmovalo s tržaškim. (8) SESLJANSKI GRADIČ Sesljan je imel tudi svoj gradič, ki je, čeprav ruševina, še nekaj let po prvi svetovni vojni stal na trgu pred sedanjo gostilno »Pri gradu«, ki edina priča o njem poleg mikrotopomastike kraja, ki tudi dokazuje, da se pobočje pri sesljanski cerkvi imenuje Kaštel. (9) O tem gradu ne vemo veliko. Iz vi- rov, ki so nam bili dosegljivi, pa kaže, da je bil zgrajen proti koncu 15. stol. in naj bi služil predvsem v obrambne namene pred Turki, a verjetno tudi pred Tržačani. V prejšnjem stoletju je postal poštna postaja, del gradu je služil v administrativne namene, v njem pa so tudi stanovali. (I0) Upravno je bil vezan kot fidejkomisna last na devin-sko gospostvo. Gre za pravno obvezo enega izmed članov družine-lastnice devinskega gospostva, da ohrani in ob smrti vrne podeljeno lastnino prvotnemu lastniku, se pravi gospostvu, katere nedeljivi del je. (n) O tem nam priča podatek Majde Smole, ki v svoji knjigi »Graščine na nekdanjem Kranjskem« obravnava tudi Sesljan, sicer kot samostojno gospostvo. Naj jo navedemo: »Sistjana (sic!) (Sistiana) — Gospostvo je tvorilo skupaj z Devinom fidejkomis in veljajo zanj isti podatki kot za Devin.« (I2) Pustimo vnemar pisavo imena vasi in poglejmo, kaj piše o Devinu. Pravi: »... Leta 1459 je cesar Friderik III. podelil Febu pl. Thurnu desetino gospostev Nekdanji sesljanski gradič, ki ga ni več Devin in Sistjana (sic!) ob reki Timav. Thurni so si nato pridobili obe gospostvi.« (i3) Podatek naj bi črpala po Val-vazorju. Toda, če pogledamo v 11. knjigo Valvazorjeve »Slave vojvodine Kranjske«, dobimo na str. 608-609, ki jih navaja, podatek, da je »že leta 1459 gospod Feb pl. Thurn dobil desetino gospostva Devin in Štivana (S. Johan-nis bei dem Fluss Timavo) pri reki Ti-mavi od cesarja Friderika. S. Johannis pa gotovo ni Sesljan! (I4) Ne glede na to je Sesljan imel svoj grad, Štivan pa je bil samostojna gospodarska enota, saj je pomembno pristanišče in križišče srednjeveških cest imelo svojo mitnico, od katere so devinski gospodje dobili desetino. (I5) V tistih časih je bil Štivan zelo redko naseljen, ker je bil zaradi bližine močvirja nezdrav kraj. (16) Do netočnosti pri Smoletovi je verjetno prišlo prav zaradi gradu in podatka o fidejkomisu. Kot priča fotografski posnetek, (I7) je sesljanski gradič bil četverokotna utrdba s kvadratnim tlorisom, ki je na štirih vogalih imela tudi okrogle stolpe. Vidne so strelne line. Zgradba kot celota pa priča o precejšnji masivnosti in trdnosti. Na začetiku tega stoletja naj bi bil že precej zapuščen. Po prvi svetovni vojni pa so ga porušili, ker je bil že preveč poškodovan. LISTINA O SESLJANSKI CERKVI SV. JOŽEFA V arhivu goriške nadškofije hranijo zanimivo listino o sesljanski cerkvi sv. Jožefa. (18) Gre za prepis ustanovne listine beneficija sesljanske cerkve, ki jo je »lastnoročno« v italijanščini napisal grof Jožef della Torre 20. aprila 1762 v Vidmu, kjer je bival (v zavodu) pri Mariji Milostni. (I9) Listina nakazuje tudi nekatera pojasnila glede upravne podobe Sesljana v 18. stoletju. Še posebej pa je zanimiva, ker iz nje lahko razberemo socialno podobo, nekatere podatke glede pouka, vsaj krščanskega nauka," in druge zanimive drobtinice iz življenja v 18. stoletju v Sesljanu in bližnji o-kolici. Prav zato jo objavljamo v prevodu: V imenu presvete Trojice, Boga Očeta, Boga Sina in Boga svetega Duha, troedine osebe. -Amen. Jaz, Jožef grof della Torre e di Valsassina, sem v večjo slavo vsemogočnega Boga in našega nadvseljubljenega Odrešenika Jezusa Kristusa ter v čast njegovega krušnega očeta na Zemlji sv. Jožefa dal zgraditi v mojem kraju — Sesljanu, ki leži ob morju v devinskem gospostvu, kapelo, ki sem ji dodelil dve zemljišči: ti dve ležita v vasi Samatorca in v Trnovci, kot je obširneje pojasnjeno v moji ustanovni listini omenjene kapele, postavljene v korist lastnika Sesljana in v blagor duš vasi Vižovelj in Cero-velj, tako da še posebej ob svetih praznikih lahko poslušajo mašo in božjo besedo. Hotel sem ovekovečiti omenjeno ustanovitev kapele in obenem ustanovnih svetih maš. Zato sem po zrelem posvetu in zdravem preudarku prišel do sklepa, ki je vsakomur očiten in znan, da sem kupil v dohodek duhovniku, ki bo prišel maše-vat v dneh, navedenih v ti-le moji ustanovni listini, dve zemljišči, eno tudi z župniščem za omenjenega duhovnika, ki ga bom sam imenoval, in po meni vsi moji dediči in nasledniki, ki bodo »in infinitum« imeli pravico imenovanja. To (imenovanje) je lahko odvzeto le, če sam pristanem ali moji dediči in nasledniki, ko se (duhovnik) ne bi držal svojih dolžnosti. Tako, da ne bi na noben način bilo mogoče trditi, da gre za kanonično nameščanje, ampak, to izjavljam zgolj za preprost laični beneficij, kot sta dve zemljišči. Eno leži v Slivnem in na njem je tudi župnišče, drugo pa je v Praprotu, obe sta vasi moje, šempolajske dekanije v gospostvu Devin. Tema dvema zemljiščema se odpovem in ju prepustim zase in dediče ter naslednike kaplanu »pro tempore« v Sesljanu z naročilom, da za ti dve omenjeni zemljišči plača redne cesarsko-kraljeve davke, izredne davke, kot tudi »steuro« (20) in vsakršen drugi davek, ki bi ga slavna kranjska dežela naložila na imenovani zemljišči. Prav tako bo dolžan plačati sesljanskemu urbarju pet florintov in štirideset karantancev za stražo devinskega gradu — redni davek gospostvu. Druge obveznosti nadarbi-narja navajam, kot sledi: 1. Vse nedelje v letu mora brati mašo v sesljanski kapeli. Med njimi bo moral razložiti Pogled na nekdanjo sesljansko cerkev in hotel iz leta 1901 ljudstvu, ki pride k maši, sveti evangelij v domačem kranjskem jeziku vasi in po razlagi evangelija glasno moliti dejanja vere, upanja in ljubezni. 2. Ob nedeljah popoldne bo dolžan učiti krščanski nauk mladino obeh bližnjih vasi, prej omenjenih Vižovelj in Cerovelj. Obenem bo dolžan si pisati zapisnik odsotne mladine in ga vsak mesec predložiti lastniku, da jih bo lahko prisilil obiskovati ta sveti nauk. 3. Omenjeno nedeljsko mašo, maše vseh zapovedanih praznikov, kot one, ki se darujejo vse srede v letu, jih morajo brati v imenovani sesljanski kapeli, in ne drugje, v korist in blagor moje duše. V kanonu se mora imenovati moje ime, da se bo vedelo, da jih opravljajo zame še živega in enako »perpetuis temporibus« po moji smrti. 4. Maše, ki jih bodo darovali ob petkih vsega leta, tudi »perpetuis temporibus« kaplani tega laičnega beneficija, bodo morale biti darovane v blagor duše mojega rajnega očeta grofa Rajmunda Bonifacija. 5. Na vigilijo praznika sv. Jožefa bo nadar-binar morali, ob dveh drugih duhovnikih, peti večernice. Na sam praznik svetnika pa bo moral kot diakon prisostvovati ob dveh drugih duhovnikih pri darovanju svete maše. 6. Na dan Spomina najdenja svetega Križa, dne 3. maja, bo imenovani kaplan »pro tempo-re« moral peti mašo in v potrebni luči s slovesnostjo izpostaviti za javno češčenje pristno relikvijo svetega Križa, to v skladu z določbo prečastitega goriškega Nadškofa. 7. Dolžnosti glede darovanja svetih maš za dneve, ki so določeni v tej ustanovni listini, in prazničnih dnevov, tako praznika svetega Jožefa, kot drugega — Spomina najdbe svetega Križa — bodo morale biti napisane z velikimi besedami na tablico, ki bo morala biti izobešena v zakristiji, kjer se duhovnik pripravlja na mašo. 8. Ob pravem času bo moral nato redno in točno plačevati davke slavni kranjski deželi; tako cesarsko-kraljevi redni in izredni davek, kot tudi isti deželi »steuro« in vsak dragi izredni davek, ki bi ga naložili, a ga ne bi izrecno oprostili. 9. Nadarbinar Sesljana bo nadalje moral, tako on, kot vsi njegovi nasledniki, voditi nadvse točen register ali urbar dohodkov. Da se ne bi izgubilo to vodenje računov, ko pride do vsakoletne obnovitve, hočem, da pride v vsak novi unbar, na začetku knjige, prepis te ustanovne listine. 10. Enkrat na leto bo tudi dolžan pokazati meni ustanovitelju in po meni mojim dedičem in naslednikom, pobotnice pravočasno izvršenih plačil deželi, da ne bi ta laični beneficij zapadel globi. Imenovane pobotnice mora skrbno hraniti. 11. Njegova naloga in skrb bo tudi, da bo sproti zapisal vse stroške., ki bi jih imel ključar kapele v Sesljanu, ki ne zna pisati, da bo lahko polagal točne račune tako o dohodkih, kot izdatkih rente kapele. Ključar bo polagal račune enkrat letno, na vigilijo ali pa na sam praznik svetega Jožefa. 12. Nadarbinar bo tudi dolžan, da stalno živi ali z lastnikovim dovoljenjem v Sesljanu, ali pa v župnišču beneficija, v Slivnem, in nikjer drugje. 13. V primeru bolezni ali katerega koli drugega opravičljivega zadržka, zaradi katerega bi nadarbinar »pro tempore« ne mogel darovati maše, je dolžan ta isti nadarbinar na svoje stroške najti drugega duhovnika med tistimi, ki so v gospostvu, da ga nadomesti v njegovi službi, vsekakor pa v imenovani kapeli. 14. Končno pa, ti dobrini, ki sem ju odstopil nadarbinarju kapele sv. Jožefa v Sesljanu, vpisani v samo kranjsko deželno knjigo, ne bosta mogli ne morali biti, nikoli in nikdar, in v nikakršni obliki, ne od mene, kot ustanovitelja, niti po mojih dedičih-naslednikih, kot tudi ne od prisotnega kaplana ali njegovih naslednikov, prodani, odtujeni ali zamenjani, čeprav bi to prineslo tudi precejšnjo korist. Omenjeni dve zemljišči bosta morali ostati beneficiju kot sta, v sedanjem stanju. 15. Glede zemljišča kaplana imenovanega Bisiach v Slivnem, preden je bilo dano kaplanu, je bilo podvrženo raboti. Da bi je bil oproščen, je plačeval letno sedem florintov na roko. Da ne bi moj naslednik obremenil omenjeno zemljišče s kakoršno koli raboto, ampak da je bo začasni kaplan vedno oproščen, dodajam omenjenih 7 florintov k drugim sedmim rabotam mojega nakupa v Vižovljah, ki so jih solastniki zemljišča Gabroviz iz omenjene vasice plačali, čeprav je bilo dano v zameno gospodoma grofu Filippu in Luigiju della Torre zemljišče Scherech in nato Gruden v Nabrežini, od deleža grofa mojega očeta. Ker je vasica Vižovlje bila bolj važna od omenjenega zemljišča Scherecha, sem plačal gospodu grofu Filippu, ob tistem, še devet sto šestdeset nemških florintov v gotovini in njegovemu dediču pet sto florintov, kot pričajo računi v sporazumu z varuhom dediča. Ob nadaljnjem premišljevanju o tej renti obeh zgoraj omenjenih zemljišč, se zavem, da ne zadošča, da bi krila vse cesarsko-kraljeve davke, deželne in druge, in ob tem ohranila nadarbino. Zato sem po zrelem in zdravem premisleku v povečanje omenjenega dohodka odstopil dva tisoč florintov glavnice z obrestmi vred, zakladnicam slavne kranjske dežele, kot preduj em prispevka v posojilo Njegovemu Veličanstvu z dne 1. decembra 1756, za katere so mi plačevali 5 odstotne obresti. Toda, da bi ta glavnica — dva tisoč florintov — trajno ostala pri imenovani deželi, sem se zadovoljil s tem, da sem ga vložil na višini štirih odstotkov, s prošnjo pri (deželnih?) stanovih, da se glavnica z obrestmi vred prepiše na sesiljanski beneficij, ki je in bo »pro tempore«. Kot dodatek k vsemu temu izjavljam, da so moji dediči in nasledniki po moji smrti dolžni skrbeti in paziti na dolžnosti, ki sem jih naložil kaplanu oziroma nadarbinarju, kot tudi, da osebno, ali po drugi osebi, ki je za to zadolžena, pregledajo register dohodkov in pobotnic, ki jih bo dolžan dvigniti ob plačilu slavni deželi kranjski. Za to odgovarja pred Bogom na drugem svetu, in pred najvišjim Vladarjem na tem svetu. To sem lastnoročno potrdil pod obvezo kranjske deželne »Landschadenbund«. Napisano 20. aprila 1762 v mestu Vidmu, kjer sem na stanovanju pri Mariji Milosti. L. S. Jaz Jožef grof della Torre 1. r. potrdim, kar je zgoraj, in sem pritisnil svoj običajni pečat. Tako pravi listina, ki jo hrani arhiv goriške nadškof ije. Cerkev sv. Jožefa v Sesljanu pa je bila med prvo svetovno vojno, kakor sicer sam Sesljan, porušena. Avstrijski vojaki, ki so nekaj časa taborili ob njej, so si postavili skromen spomenik. (21) Cerkev so obnovili po vojni. Posvetil jo je goriški nadškof F. B. Sedej. Ob obnavljanju pa niso postavili tudi ostalih zgradb, ki so prej stale ob njej. Tudi dan sv. Jožefa v Sesljanu že nekaj desetletij ni več veliki verski praznik, kot je bil prej za Sesljan in okoliške vasi. Po zadnji vojni je slovensko bogoslužje v sesljanski cerkvi ponovno vpeljal takratni mavhinjski župnik Mirko Filej. (22) Cerkev sv. Jožefa v Sesljanu pa je tudi danes dom vernikov iz Sesljana in Vižovelj, kot je to želel njen ustanovitelj grof Jožef della Torre. OPOMBE (') Fran Zwitter, Kolonizacija in populacija, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I., Ljubljana 1970, str. 68. (2) Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primor-ja, Ljubljana 1954, str, 212 (Kynouell im Rain). -Franc Bezlaj, Slovenska vodna imena I., Ljubljana 1956, str. 82, 83 - Breg. f) Milko Kos, n. d., str. 206. (4) Prav tam, str. 220. (5) Attilio Tamaro, Beghe fra Trieste e Dui-no, Parenzo 1933, str. 3, 4. (6) Prav tam, str. 8. (7) Prav tam, str. 18. (8) Ferdo Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljubljana 1965, str. 66, 111. - Simon Ru-tar, Poknežena grofija Goriška in Gradisčanska, Ljubljana 1892, str. 119. - Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja, Ljubljana 1955, str. 242, 340. (9) Tržaško ozemlje, Zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni, Trst, Ljubljana 1978. (10) S.d.I. (Sergio degli Ivanissevich), Caste-letto di Sistiana, Tempi andati — periodico di curiositä storiehe per Trieste e regioni vicine. Trst, november 1976, št. 3, str. 53. (u) Fedecomesso, Enciclopedia del diritto XVII - Fav - Form, Varese 1968, str. 103 naslil. -Sergij Vilfan, Zemljiška gospostva, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II., Ljubljana 1980, str. 187-188. (12) Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 438. (13) Prav tam, str. 131. (14) Janez Vajkard Valvazor, Die Ehre des Herzogthums Krain III. zvezek, 11. knjiga, Ljubljana 1689, str. 609. (15) Ferdo Gestrin, n. d., str. 231. - Rodolfo Pichler, II castello di Duino, Trento 1882, str. 336. - Ferdo Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1972, str. 15. (16) Aleš Brecelj in Marko Tavčar, Nekaj zgodovinskih podatkov o Devinu in okolici, De-vin, dom lepe Vide, Devin 1983, str. 49. (17) Zahvaljujemo se g. Adrianu Bravinu za dragocene napotke in fotografski posnetek ses-ljanskega gradu. (18) ACAG (Archivio della Curia arcivesco-vil edi Gorizia), Tit. 3. fasc. 50, Devin. (19) Rodolfo Pichler, n. d., str. 417. - Jožef della Torre Valsassina. Bil je poklicni vojak, dosegel je čin generala. Na stara leta se je naselil v Sesljanu. Tu je zgradil palačo in cerkev sv. Jožefa, ki ji je podelil nadarbino. Umrl je leta 1775 v 95. letu starosti. Pokopali so ga v sesljansko cerkev. (20) »Steura« izhaja iz nemške besede »Steuer«, pomeni davek. Gre za obči davek v denarju, ki je pripadal deželnemu knezu. - Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, Ljubljana 1954, str. 85. - Sergij Vilfan, Poglavja iz pravne zgodovine, Scripta za uporabo v 1. letniku Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1977, str. 141. (21) Abramo Schmid, Sul Carso della Gran-de Guerra. Medeazza. Note di escursioni e ri-cerche, Trst 1977, str. 48. (22) Vera Tuta Ban, Cerkveni pevski zbor Sesljan-Vižovlje, Katoliški glas, Gorica 19. januarja 1984, str. 3. Otroški zbor osnovne šole »Franc Milčinski« s Katinare na reviji Pesem mladih 1984 (fotomladika) DEVINSKI ROVERJI »MARIJA IN GRLICA« legendarna pesem iz Devina Skavti imamo na taborih navado, da takoj, ko se ušatorimo, začnemo s spoznavanjem okolja. Zgodovina, kulturne značilnosti, navade in običaji ljudi nam predstavijo kraj. Podobno smo roverji iz Devina naredili v domači vasi in bližnji okolici. Na magnetofonski trak smo posneli pravljice legende, pesmi, molitve in mnoga verovanja, reke in navade, ki so nam jih pripovedovale naše babice, strici, tete in druge starejše osebe. Tako se nam je nabralo nekaj gradiva, ki nam je pravzaprav odprlo nov svet, za katerega doslej sploh nismo vedeli. Presenetilo nas je namreč dejstvo, da se je med ljudstvom ohranilo toliko dragocenih starin. V tem sestavku bi radi napisali nekaj vrstic o nabožni pesmi »Marija bi rada na ohcet šla«, ki nam jo je med drugimi zapela gospa Marija Mervic-Legiša p. d. Kupčeva. Rojena je v De-vinu leta 1899 pri Valentinčkovih na Ulci. Prvič smo to pesem posneli 29. 10. 1983; ker nam je magnetofon nekoliko ponagajal, smo morali ponoviti snemanje 25. 8. 1984. Obakrat smo snemali v kuhinji pri Kupčevih. Pesem se glasi: Marija bi rada na ohcet šla, pa nima kdo zibati Jezusa. La, la, laže priletela je 'na ptičica, ta ptičica je grlica. La, la, la... Le idi, Marija, na ohcet Ti, saj Te bom zibala jast Jezusa. La, la, la... Že prišla je Marija na sred pota, nazaj se je obrnila. La, la, laže vidla je zibko na strani ležat, zraun zibke vidla je grlico spat. La, la, la... Še udarla jo bodem za vsako uho, da še se nekaj poznalo bo. La, la, la... Zbrali smo to pesem, ker nam je bila všeč tako po vsebini kot po obliki. Gre za inačico nabožne pesmi, ki jo poznamo na vsem slovenskem ozemlju. To nam je v nekem smislu potrdila sama pripovedovalka, ki je rekla, da je to pesem slišala peti tako od svoje mame, kot »none s Kohišča«, in tudi . 60«) ifc: 1*1piu C^l tvM/ Ma-»L-¡j* ti to-da. na- o- biti âEo' , joc til-mo feier si-la-ti. Je-iu-M, —~jr m La,!a ... P fa -ia ■ • ■ na Štajerskem, kjer je bila med prvo svetovno vojno v begunstvu. Potrdilo pa dobimo, ko vidimo zapise raznih inačic te pesmi v drugi knjigi »Slovenskih ljudskih pesmi«, ki je izšla leta 1981 v Ljubljani (gl. Tičica pestrna /B, str. 58 nasll.). Devinska oblika pesmi, če jo primerjamo z drugimi, ni tako bogata in kaže določene znake okrnjenosti, čeprav je to značilno tudi za druge zapise po vsem slovenskem narodnem o-zemlju. Ima šest kitic, medtem, ko nekateri zapisi, recimo režij anskih pesmi, ki »pojejo« o Mariji in grlici, i-majo tudi po 40 in več kitic. Vsaki naši kitici pa sledi refren »lalala«. Zanimivo je dejstvo, da je slovensko ljudstvo povsod izbralo grlico za varuhinjo ali pestrno malemu Jezusu. Grlica (Streptopelia turtur) se navadno sama ponudi Materi božji, ta ji zaupa in sprejme njeno pomoč. Opozoriti pa velja tudi, da v tej pesmi, ki nam jo je zapela babica dveh naših bratov, bi Marija »rada na ohcet šla«, medtem ko v drugih pesmih gre v »cerkvico«, »v goste k teti Elizabeti« in še kam. V devinski inačici je torej » ohcet« obredni povod, da se Marija oddalji od malega Jezusa. Ni pa to edini primer. Tudi v drugih krajih _ »bi Marija rada na ohcet šla«. Komaj se odpravi, že pride do dramatičnega dogodka: grlica zaspi in zibelka se prevrne. Marija se seveda ustraši in obenem zažuga grlici, da jo bo udarila »za vsako uho«. Devinsko besedilo se konča s to grožnjo in je pesem zato očitno okrnjena, saj se grožnja ne u-dejanji kakor v drugih znanih inačicah. Očitno pa je. da se je tega zavedala tudi naša pevka, ki je na koncu pesmi, pri obeh posnetkih dodala: »Videš, in se pozna griici. Na obeh uhih ima se-njau!«. Na ta način ie sporočila aitio-loški sklep pripovedi, ki pojasnjuje, zakaj ima griica črne proge na obeh straneh vratu. Devinska pesem o Mariji in grlici kaže znamenja razpadanja kakor sploh večina ljudskih pesmi v naših časih. Tega se najlažje zavemo, če jo primer- jamo z besedili zapisanimi v prejšnjem stoletju ali z današnjimi pričami iz redkih obrobnih krajev, kakor je Rezija, ki so lepše ohranili neokrnjena besedila. Prav zapisi iz Rezije so po svoji pestrosti in raznolikosti motivov zelo bogati. To so pesmi, ki ob osnovni pripovedi o nesreči, ki se je pripetila nemarni grlici, razvijejo bogato apo-krifno snov o preganjanju malega de-deta Jezusa. Ljudski pevci tako pojejo, da so »hudobni judi« (= ljudje) ugrabili Jezusa, nekateri pojejo, da so Jezusa hoteli ubiti idt. Marija se seveda odpravi iskat in na poti se ji po ljudski domisli ji zgodi marsikaj. Sreča dobre ljudi, ki ji pomagajo, in slabe, ki ji nočejo povedati, ali so videli u-grabitelje. Prve Mati božja poplača, drugi pa nimajo sreče. Na poti sreča Marija tudi živali in narava, recimo reke ali morje, ji vedno pomagajo. Nekatere domislice so res presenetljivo plastične in obenem lirične. To so pesmi, ki v polnem izražajo bogastvo in izrazno moč ljudskih umetnosti. S tem nočemo reči, da je pesem, ki smo jo posneli v Devinu slaba. Kaj podobnega o ljudskih pesmih ni mogoče izjaviti, ker lahko govorimo_ le o različnih oblikah besedila in tudi melodije iste pesmi. Vsaka taka pesem je namreč del tistega zaklada, ki ga rodovi podedujejo od prednikov-star-šev in starih staršev, kakor podedujejo jezik. In kakor se jezik razvija in spreminja, tako se spreminjajo tudi predmeti ljudskega izročila, ki mu je jezik sredstvo, se pravi besedilo, pesmi, reki itd.; ti dobijo v času drugačno podobo, se okrnijo ali obogatijo z novimi kiticami, odvisno od spomina in ustvarjalne žilice ljudskega pevca. Kateri pa je bil namen te po vsej Sloveniji in zunaj njenih meja poznane pesmi? Po vsebini je izrazito pripovedna. Informatorka nam je mimogrede omenila, da so peli kot otroci, oz. otrokom. Njen namen je torej nekje zabavno-poučen in razlaga na legendaren način čisto naravni pojav, zunanje značilnosti grlice. Vse druge teme, ki so v pesmih iz drugih krajev, pa le obogatijo to temeljno snov z drugimi uki otrokom in vsem poslušalcem. Za nas, ki smo se iz gole radovednosti, koliko je še podobnega blaga pri naših »nonah« in »nonotih«, lotili tega navdušujočega zbiranja, pa pesem o Mariji in grlici pomeni še veliko več. Ob drugih pesmih in pravljicah nam je izpričala ono dimenzijo, za katero smo slutili, a se je nismo zavedali: pomeni nam temelj in vrednoto, s katero se osmisli vse ostalo znanje. J. š. Idrijske čipke V Benetkah, v muzeju čipkarske šole na Buranu, so maja preteklega leta odprli prvo razstavo evropskih čipk. Med vrhunskimi stvaritvami iz te domače obrti, ki so jih prikazali iz obdobja petih stoletij evropskega čipkar-stva, so bili tudi nekateri značilni vzorci Meklane čipke iz Idrije. Beneška razstava je bila za evropsko čipkarstvo edinstven dogodek. V tem pomenu je tudi povod za to, da na tem mestu posvetimo nekaj pozornosti čipkam iz Idrije, edinstveni domači kulturi, ki je sad dela in požrtvovalnosti predvsem idrijskih in okoliških žena, izraz njihove spretnosti, kakor tudi izrednega smisla za lepoto in dober okus. Sad slovenskega dela in truda, ki je v svetu zaslovel in našel svoje priznanje. O začetkih čipkarstva v Idriji in okolici nimamo pravzaprav nobenih zgodovinskih poročil. Vemo le to, da obstaja že nekaj stoletij. Kaže, da se je ta lepa domača obrt začela najprej v Spodnji Idriji ali Pri Fari, kakor ji pravijo domačini. Ta kraj je po nastanku starejši od same Idrije, tkm. Zgornje ali tudi Nemške, kakor jo na-zivajo okoličani. Ko se je v 16. stol. čipkarstvo razmahnilo po italijanskih, nizozemskih in nemških deželah, domnevamo, da se začenja tudi v Idriji, kjer je bil od 16. stol. dalje v pogonu rudnik živega srebra. Žene rudarjev, ki so prihajali sprva iz benečanskih, zatem pa iz nemških krajev, so v Idrijo prinesle tudi umetnost kleklanja tj. čipkarstvo. Idrijska čipkarica na začetku stoletja Ob koncu 17. stol. je čipkarstvo v Idriji že splošno razširjeno. Sredi 18. stol. sporoča Anton Haubtman, upravitelj višjega rudarskega urada v Idriji, na cesarjevo ravnateljstvo za nov-čarstvo in rudarstvo na Dunaju, da se idrijski ženski svet, najsi bo mlad ali star, za nič drugega ne zanima, kot le za kleklanje čipk. Proti koncu tega stoletja je Idrija prišla v sestavo dežele Kranjske. In znani pisec Hacquet, ki je bil nekaj let rudniški zdravnik v Idriji, omenja v svojem opisu noše Kranjic (1801) tudi čipke kot sestavni del njihove avbe, navajajoč pri tem, da jih izdelujejo še zlasti v rudarski Idriji. Idrijske čipke so v tem času že v prodaji daleč na okrog. Prodajajo jih kramarice in kroš-njari. Leta 1804 izda okrožni urad v Postojni celo posebno dovoljenje za njihovo prodajo Mariji Lapajne in Mariji Jež. O domiselnosti vzorcev in raznovrstnosti idrijskih čipk nam pričajo njihova imena. Omenja jih že ljubljanski »Illyrisches Blatt« v svoji izdaji od 1. decembra 1832, nekaj let za tem so bile poslane ljubljanskemu muzeju. In sicer: žabce, lukence, vložki (ainsac), repetnioarke, sline, jabkovce, široke sa-bernce, ozke zobovke, kolesca, rezi av-ke, ozke škepe, mrežce, hrustavke, škarbe s srcem, okrogle zobce, male rešovke, tremitanke, srčkovke, zobci, drobne, škafavke, srednje varže, križanke, fine križanke, goste ketence in še kaj. Za imena res niso bili v zadregi. Pogačke, vzorec tvrdke F. Lapajne iz Idrije, konec 19. stoletja V 80-tih letih prejšnjega stoletja se nekako konča prvo obdobje idrijskega čipkarstva, za katerega je značilna zasebna pobuda, domiselnost posameznih čipkarie, kramarska prodaja, predvsem pa neurejeno tržišče. Takšno stanje je dokaj škodilo napredku, saj so bile marljive kleklarice dokaj oškodovane na poštenem zaslužku. Prvo rešitev v takšnih razmerah je pomenila ustanovitev čipkarske šole leta 1876 v Idriji. Njen namen je bil predvsem ta, da bi zaščitila kleklarice pred prenizkimi odkupnimi cenami čipkarskih izdelkov. Stalna čipkarica iz te šole je najprej izdelala vsak vzorec, pri tem so izmerili delovni čas in porabo niti, zato da so lahko potem določili primerno ceno posameznega vzorca. Tako je vsaka kleklarica vedela vna- Močeradovke, vzorec iz začetka 20. stoletja, ledine nad Idrijo prej, kakšno ceno naj računa in koliko bo od posameznega kosa zaslužila. Čipkarska šola v Idriji je spadala najprej pod Ministrstvo za trgovino na Dunaju. Ko so potem leta 1908 v cesarski prestolnici ustanovili osrednji tečaj za čipkarstvo (Zentralspitzen-kurs), mu je bila pridružena. Do konca prejšnjega in v začetku tega stoletja pa so se Ustanovili čipkarski tečaji in manjše šole tudi po drugih krajih: Bovec, Cerkno, čepovan, Dol-Otelca, Horjul, Trata, Veliki dol na Krasu, Železniki, Žiri in še kje. Idrijska šola je leta 1909 imela nič manj kot 1.532 učenk. Najboljše med njimi so pošiljali na izpopolnjevanje v omenjeni tečaj na Dunaj. Po tem so se zaposlile kot učiteljice kleklanja po Kranjskem in po Primorskem. In če ni bilo v teh deželah več mest, so šle drugam, v Avstrijo, na Češko, celo v Galicijo. Idrijske čipke so si v tem času začele pridobivati sloves po vsem svetu. Razstavljali so jih na strokovnih in deželnih rastavah na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, Trstu, Lipskem, Petrogra-du. Trgovka Karolina Lapajne jih je leta 1872 poslala na dunajsko svetovno razstavo čipk in prejela zanje zflato medaljo. Ista trgovka jih je razstavila tudi v ameriški Filadelfiji leta 1880, zatem v Gradcu, v Teplieah na Češkem, v Trstu idr. Povsod so idrijske čipke žele odličja. Trgovec Dragotin Lapajne je leta 1911 prejel za razstavljeni plašč iz idrijskih čipk zlato medaljo v Parizu. Naročila za čipke so začela prihajati iz Aleksandrije v Egiptu, Argentine in Amerike v izrednih količinah. Leta Kolca, vzorec iz začetka 20. stoletja, tvrdka F. Lapajne, Idrija 1885 je njihova prodaja prinesla 100 tisoč forintov, leta 1890 pa še 150 tisoč forintov. Število kleklaric je znašalo tedaj okoli 3.000, od tega približno 1.800 na območju Idrije. Prva svetovna vojna je bila hud udarec za cvetoče čipkarstvo. Manjkalo je niti. Ker so bili moški v vojski, so morale žene še v večji meri delati na polju. Idrijski trgovec Dragotin Lapajne je še leta 1915 zaposloval 300, leta 1916 pa le 100 kleklaric. Tako zelo je čipkarstvo upadlo. Po prvi vojni pride Idrija z okolico pod Italijo. Drugačen gospodarski ustroj te države in povojne razmere hromijo ponovni razmah čipkarstva, razmere na tržišču so neurejene. Okoli leta 1927 se v Idriji peča s prodajo čipk nič manj kot 22 trgovcev in kra-maric, od tega 14 samo s čipkami, povečini kramarice in prekupčevalke. Pa tudi vsaka kleklarica je po malem tudi prodajalka, ki prodaja najboljšemu ponudniku. Takšne razmere pomenijo nekaj poraznega za primerno raven cen ter uspešno razpečavanje čipk. Od samega kleklanja sicer nikoli ni bilo mogoče shajati, bilo je vedno le dobrodošla postavka v družinskem proračunu. Vendar je v takšnih razmerah tudi kot postransko delo preslabo plačano. Kleklarica zasluži v 8 urah le kake 3 lire. Delo samo pa je naporno, saj mora ves delovni čas presedeti na stolcu, sključena, se napenjati z gledanjem v vzorec, zabadati nenehno bucike ter prepletati niti s klekelni. Trpijo oči, pljuča, hrbtenica, krvni obtok. Vzorci, ki jih med obema vojnama izdelujejo, so: orli, zvezde (velike, srednje in male), papige, zobčki, križčev-ke, lilije, drevesni listi, listi z rožami, trobentači, plesalke, plavači, sadje, ki- tice, ptički, ribice, ris, potonke, polži, račji rep, kranclovke, krone, močera-dovke, kolca, srčkovke, špice, smrekce, rogljički, pogačke, gobe... Še vedno veliko vzorcev, kakor pač traja okus tržišča. Med potrebščinami, ki jih kleklarica potrebuje, sta pleten jerbas ter bula (polšter) osnovni pripravi. Bula je navadno podolgovata in valjasta, napolnjena z žaganjem. Njena oblika se prilagaja velikosti papirca, ki ga na-, njo prilepijo. Na papircu je narisan vzorec. Najpomembnejši so seveda klekelni, primerne, nekaj nad ped velike paličice, na katere je navita nit. Kleklarica jih spretno vrti v rokah, niti na njih se s tem sproti odvijajo in spletajo po vzorcu na papircu, kamor jih sproti pritrjuje z bucikami. V Idriji so iz starejših, pa tudi tujih vzorcev, ki so jih pošiljali vnanii trgovci, vedno oblikovali nove oblike, prilagojene okusu odjemalcev. Za o-snovo pa so vedno imeli nekatere od njih, kakor npr. kitice, ribice, satovie, pajke, zlasti pa ris. Ta je za idrijske čipke najbolj značilen, imenujejo ga kar idrijski ris (široki). Med obema vojnama se je uveljavil tkan. slepi (ozki) ris, ki sedaj prevladuje. Ris se vijuga skozi celoten vzorec in mu daie posebno mikavost. Prtiček (35x28 cm), sodoben vrhunski izdelek čipkarske šole iz Idrije 1980 (skleklala A. Pelhan). Prikazan je bil na razstavi evropskih čipk v Benetkah lani Po zadnji vojni je Meklanje doživelo ponoven razmah. Leta 1956 so našteli po gornjeprimorskih občinah okoli 3000 kleklaric, leta 1960 celo 5200, zatem pa njihovo število nenehno upada. Na začetku sedemdesetih let dela za idrijsko obrtno podjetje Čipko manj kot 2000 kleklaric. Odkupne cene so tudi danes za zahtevno kleklanje premajhne. Dekleta in žene kleklajo večinoma le še za dom ali pa odnesejo svoje izdelke osebno v Gorico in Trst, kjer jih ugodno prodajo. Stanje, ki kliče po izboljšanju, tako da se ta lepa dejavnost ohrani tudi kasnejšim rodovom. L. Božič, Idrijsko čipkarstvo, v Idrijskih razgledih, Idrija 1956/1. J. Volk, Idrijsko čipkarstvo, v Ženskem svetu, Trst 1928/3. M. Markcuvič, Klekljane čipke (razstava), Ljubljana 1970. J. Jovan, Domači obrti na Kranjskem, VI. Čipkarstvo, Dom in svet 1903. Idrijska čipkarica (slika), Dom in svet, itm. MARTIN JEVNIKAR Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem TRŽAŠKI ŠKOF IVAN NEPOMUK GLAVINA (Boršt pri Trstu št. 45) Edini domači slovenski škof v Trstu Ivan Nepomuk Glavina se je rodil v Borštu pri Trstu na št. 45, po domače »pri Kovačevih«. Hiša stoji ob cesti, ki vodi z bazoviške ceste proti Dolini. Pred hišo je velik vinograd, ki pa ga je škof Glavina daroval cerkvi. Vrt namreč meji na cerkveno dvorišče. Pred hišo je manjše dvorišče. Spodaj v pritličju je bil hlev za 4 glave živine z oknom ob vratih. Ker stoji hiša v bregu, stoji pred njo od brega na desni strani do nekako sredine hiše 2 in pol m visok zid, ki je pokrit s kamnito ploščo. Po tej plošči so hodili v hišo, pod njo pa je bilo toliko prostora, da so vanj spravljali voz. Iz te preproste lope so vodile stopnice do hišnih vrat, tako sta bila povezana hiša in hlev, da ni bilo treba hoditi po dežju in burji. Skozi velika vrata se je prišlo naravnost v kuhinjo. Tu je bilo veliko ognjišče, visoko kak meter, nad njim napa za odvajanje dima, pod njo veriga za kotel za kuhanje. Vode v hiši niso imeli, zato je stal ob ognjišču škaf, iz katerega so zajemali vodo za pitje, kuhanje in druge potrebe. V kuhinji je bila miza s stoli, tu so jedli in okrog mize se je odvijalo vsakdanje življenje. Kuhinja je imela okno v desni steni, zato je bila razmeroma svetla, lahko pa so odprli še vrata. Na levi strani se je prišlo iz kuhinje v precej veliko shrambo, kjer so hranili živila in vse, kar je bilo potrebno za ljudi in živino. Imela je precej veliko okno, nekako v sredi vhodnih vrat v kuhinjo. Iz kuhinje je vodil hodnik na lesene stopnice, ki so peljale v prvo nadstropje. Tu sta bili dve veliki spalnici, vsaka s svojim oknom, ena za starše, druga za otroke. V podstrešju so hranili seno in slamo za živino. Pročelje je bilo obmetano in pobeljeno. Hišna in hlevna vrata, hlevno in shrambino okno so imela poudarjene bele kamnite okvire, okni v nadstropju in ozki lini v podstrešju so bili brez njih. Celotni vtis hiše je nudil podobo trdne kmečke domačije, ki je bila zgrajena solidno in z nekim ponosom, da mora biti prostorna in tudi ugledno. Streha je bila pokrita s korci. Čeprav stoji v bregu, so na zgornji strani odkopali toliko zemlje, da stoji na ravnem in je povsod enako visoka. Danes te hiše ni več, ker jo je sedanji lastnik, škofov pranečak, pred časom podrl in na njenem mestu sezidal novo, ki ima namesto hleva kleti in vhod na drugi strani (zdaj ima št. 90). Nekdanja rojstna hiša škofa Glavine Škof Glavina se je rodil 13. aprila 1828, študiral gimn. v Pazinu in Trstu, bogoslovje v Gorici in pel novo mašo 17. avg. 1852. Bil je kaplan v Draguču v Istri, stolni kaplan v Kopru, nato ga je poslal škof Legat na Dunaj, kjer je dosegel doktorat iz bogoslovnih ved, postal prof. moralke in cerkvenega prava ter škofov osebni tajnik. Pozneje je bil 25 let župnik pri Starem sv. Antonu v Trstu. 19. jul. 1878 je postal škof v Poreču, 19. mar. 1882 pa škof v Trstu. V Trstu je užil novi škof več žalosti in bridkosti kot veselja. Mestu je vladala liberalno-naeionalistična stranka, pobarvana s framazonstvom, odločno borbena proti Cerkvi in Slovencem, podpirali so jo bogati židje, ki so imeli v mestu veliko besedo, in časopisi, zlasti II Piccolo in drugi framazonski lističi. Glavina je hotel biti »posrednik miru, ljubezni in krščanske pravičnosti«, da bi postali vsi »eno telo in en duh«. Zato je izdal prvo pastirsko pismo v štirih jezikih: v slov., hrv., ital. in nem. Obnovil je Škofijski list v latinščini, ustanovil Vincencijevo konferenco za pomoč revežem, vodil veliko romanje v Rim ob 50-letnici mašniškega posvečenja papeža Leona XIII. Najvažnejše njegovo delo pa je ustanovitev Dijaškega konvikta, v ka- terem so mogli študirati tudi siromašne j ši dečki, največ slovenski in hrvaški. Zato so ga živčno napadali in obmetavali s kamni. Leta 1896 se je odpovedal škofiji, ker se mu je zdravje zaradi napadov zelo poslabšalo in ga je zadela lažja kap. Umrl je 10. nov. 1899 in je pokopan v cerkvi na Mon-tuzzi v Trstu. O njem je napisal daljšo razpravo Angel Kosmač v KolGMD 1978, 109-19. KANONIK IN MECEN ANTON HROVATIN (Opčine, Via degli Alpini 95) Na Opčinah pri Trstu je imela vsaka starejša hiša domače ime, poleg tega pa je bila znana še po tem, na katerem berjaču ali dvorišču je stala. Na Bekarjevem berjaču — danes Via degli Alpini 95 — stoji rojstna hiša kanonika in dobrotnika Antona Hrovati-na. Na berjač vodi novejša kolona z marmornatimi stebri in trikotnim prečnim tramom, na katerem je vsekan IHS in pod njim letnica 1900. Skozi dvojna lesena vrata pridemo pod pokrito lopo, ki jo na dvoriščni strani podpirata okrogla stebra. Na obeh straneh lope sta shrambi. Dvorišče pred hišo je veliko in v delu pred hišo z zi- Rojstna hiša Antona Hrovatina -Bekarjevega na Opčinah dom razdeljeno v dve polovici. Ob zidu na levi strani hiše je brajda, ob njej rože. Na desni je dvorišče tlakovano in tu je lepo izdelan vodnjak z verigo. Hiša je neoklasična, enonadstrop-na, a ima v sredi podstrešje dvignjeno in spremenjeno v sobo. Vrata so lesena in steklena, v pritličju so štiri okna z zelenimi železnimi naoknicami, v I. nadstropju je pet oken, v podstrešju štiri line nad okni in seveda okno za sobo. Veža je velika in ima četvero vrat. Na levi je velika kuhinja, ki je bila ob kanonikovem rojstvu s kraškim ognjiščem, napo in mizo v sredi, zdaj je ognjišče iz marmorja in neoklasično. Iz kuhinje pridemo v veliko shrambo. Iz veže na desni je sprejemniea, tretja vrata vodijo v klet, četrta na kamnite stopnice za v prvo nadstropje. Med pritličjem in nadstropjem je prostorna kašča in stranišče. V prvem nadstropju je šest sob, v podstrešju že omenjena soba in podstrešje na obeh straneh. Vse to dokazuje, da je bila hiša ugledna in premožna. Anton Hrovatin se je rodil 28. dec. 1803, dovršil na Opčinah osnovno šolo, gimnazijo in bogoslovje v Trstu in 23. sept. 1827 pel novo mašo na Opčinah. Bil je kaplan v Tomaju in pri Novem sv. Antonu, 1836 je postal katehet v Trstu, 1850 župnik pri Novem sv. Antonu in tu ostal do smrti 18. nov. 1887. Bil je zadnji kaplan okoličanskega bataljona in prisoten pri njegovem razpustu. Bil je častni kanonik, konzisto-rialni svetnik, tajni komornik papeža Leona XIII., odlikovan z viteškim redom Franca Jožefa. Podpiral je open-ske reveže in študente, v testamentu je razdelil premoženje med člane svoje rodbine in večji znesek za šolanje sorodnikov. O tem piše v knjigi Vas, ljudje in čas. Zgodovina Opčin, Trst 1975, str. 57-58, kjer je tudi slika rojstne hiše. JEZUIT IN PISATELJ FRANC TOMC (Železn. čuvajnica pri Grljanu - Trst) Ko so 20. jun. 1857 odprli Južno železnico med Ljubljano in Trstom, so dobili mnogi Slovenci stalno službo pri njenem vzdrževanju, kot nižji uradniki na postajah in na železniških čuvajnicah. Železniški čuvaj je postal tudi Valentin Tome iz Dobrove pri Ljubljani, poročen z učiteljico ročnega dela Alojzijo Kozak iz Ljubljane. Izučil se je za kiparja, rezbarja in pozlatarja ter je po cerkvah popravljal poškodovane kipe svetnikov, okvire slik, okra- ske po oltarjih in podobno, zaradi revščine pa se ni mogel toliko izobraziti, da bi mogel samostojno ustvarjati, zato je ostal le dober obrtnik z občutljivo umetniško dušo. Po poroki je postal čuvaj v železniški čuvajnici blizu postaje Grljan pri Trstu. In v tej čuvajnici se je 20. nov. 1873 rodil kot tretji otrok Franc, poznejši jezuit, misijonar, pisatelj nabožnih del in sograditelj jezuitske cerkve v ul. del Ronco v Trstu. Čuvajnice ob progi na Krasu so skoraj vse enake: kamnita stopnica, dvojna lesena vrata s steklom v zgornji polovici, kuhinja 3x2,50 m velikosti. V njej štedilnik, omara za posodo, miza s stoli in škaf za vodo. Na levi vodijo vrata v spalnico (4x4 m), na koncu desne kuhinjske stene so vrata v stranišče, nasproti vhoda vrata v drugo sobo, veliko kot kuhinja. Ob čuvajnici je zidana drvarnica, v kateri pa je mogoče rediti kravo ali nekaj koz. Zelenjavo so mogli pridelati v manjšem vrtičku. Kmalu po Francetovem rojstvu so očeta prestavili v čuvajnico pri Mira-maru, ki je bila enako velika in enako urejena, le vrt je bil večji, da je raslo tudi sadno drevje in trta. Že 1884 pa je očeta zadela kap, da je na mestu umrl. Mati je morala v osmih dneh zapustiti čuvajnico, z dvema dečkoma in dvema deklicama se je preselila na Prosek, da so dovršili osnovno šolo, 1887 pa se je družina dokončno naselila v Trstu. Franc Tome je po osnovni šoli na Proseku odšel v Marijanišče v Ljubljano in se v treh letih pripravil na gimnazijo. V gimnazijo je hodil v Trstu in stanoval v škofijskem konviktu, da je bila družina razbremenjena. Po peti gimnaziji je stopil v jezuitski red in poslali so ga v novieiat v Št. Andraž na Koroškem, v Bratislavo, kjer je dovršil filozofijo, 1899 pa v Travnik v Bosno za prefekta jezuitskega kolegija, istočasno je poučeval v nižji gimnaziji. Tukaj je začel delovati med slovenskimi gozdarji, ki so zapuščeni živeli v barakah sredi gozdov. Tome jih je ob večerih in ob nedeljah zbiral, razpravljal z njimi o verskih in moralnih vprašanjih in jim pomagal pri oblasteh. Leta 1901 je odšel Tome v Inns-bruck študirat teologijo, po dveh letih pa v jezuitski kolegij Kalgsburg pri Dunaju in maja 1904 pel novo mašo. Po krajšem službovanju v Ljubljani in Tu-rinu, da se je izpopolnil v slovenščini in italijanščini, so Tomca 1907 poslali Nekdanja rojstna hiša Franca Tomca v Trst. Najprej je bil kaplan pri Novem sv. Antonu, poučeval pa je tudi verouk na nemški meščanski šoli. Tu je bil že nemški jezuit p. Emil Norbert in začela sta z delom za jezuitsko postojanko. Izbrala sta prostor med ulicami sv. Frančiška, del Ronco, Marconi in Pietro Nobile in ga kupila s škofijsko garancijo in posojilom tržaške posojilnice. Arhitekt Franc Ferluga je napravil potrebne načrte in vodil zidanje. Zrasli sta dve veliki hiši po pet nadstropij ob ul. Marconi. V hišah so bile sobe za oba patra, kapela, kongrega-cijski prostori in veliko stanovanj za najemnike, ki so z najemnino odplačevali dolgove. V 25 letih so bili vsi dolgovi plačani. Na praznik Marijinega oznanjenja je tržaški škof Franc Nagi slovesno blagoslovil novo jezuitsko kapelo v ul. Marconi in v njej sta jezuita začela samostojno delovati. Takoj sta tudi začela zbirati denar za novo cerkev Srca Jezusovega. Tudi zanjo je napravil načrt Franc Ferluga in jo zgradil v dveh letih, da je bila 22. jan. 1910 posvečena. S tem je Tome izpeljal načrt, ki si ga je zastavil, in postal v jeseni 1913 superior in vodja nove jezuitske rezidence v Trstu. Vodil je slovensko žensko redovno Marijino družbo, ki je bila zelo številna in je veliko napravila za pomoč Slovenkam, ki so prihajale brez sredstev v Trst za službami. Med prvo svetovno vojno je vodil Tome tudi ekonomijo, prav tako je pomagal ranjencem, ker je znal vrsto jezikov. Po koncu vojne je postal Trst italijanski, jezuitsko rezidenco so prevzeli patri benečanske province in Tome je moral leta 1919 zapustiti Trst in oditi v Ljubljano. Tome je deloval tudi v Gorici, kakor poroča sam: »Leta 1910 sem bil pozvan v Gorico kot rektor novega dijaškega semenišča in konvikta. Dozidal sem ga in uredil vse potrebno za pouk in vzgojo.« V jeseni 1913 se je spet vrnil v Trst. V Ljubljani se je kot rektor lotil cerkve sv. Jožefa, ki je bila vojaško skladišče. S pomočjo arhitekta Plečnika jo je predelal in uredil, da je bila 19. marca 1923 posvečena. Leto pozneje je začel graditi pri cerkvi po Plečnikovem načrtu Dom duhovnih vaj. Dosegel je, da so 1922 jezuiti prevzeli verski mesečnik Glasnik presve-tega srca Jezusovega, v katerega je veliko pisal in ga od 1932 do 1940 tudi urejal. Prvi je uvajal notranje doživljanje vere. 1. okt. 1931 je odšel v Maribor, kjer je ustanovil jezuitsko postojanko in sezidal Dom duhovnih vaj. Med vojno so ga Nemci pregnali na Hrvaško, ustavil se je v Splitu in prevzel vodstvo jezuitske hiše. Po vojni je našel v Mariboru vse razdejano, toda počasi je vse uredil kot superior. Umrl je 1. nov. 1951 v Mariboru. IGRALEC IN PISATELJ RADE PREGARC (Scala deU'Erica 29, Rojan-Trst) Igralec, režiser in pisatelj Rade Pregarc se je rodil 1894 v Rojanu (Trst), Scala dell'Erica 29. To je ozka Nekdanja rojstna hiša Rada Pregarca ulica, na kateri se vrstijo stopnice in za silo tlakovana pot, ki je ob straneh zarasla s travo, veže pa zgoraj ul. Ver-niellis, spodaj pa se pride mimo potoka malo navzgor na ul. Commerciale. Pregarčeva hiša gleda na ul. Scala deH'Erica s koncem, ki je brez oken. Vhod s ceste zapirajo ozka železna vrata, pred katerimi je kamnita stopnica, nad vrati pa ozka strešica. Desno od vrat je ob cesti 3 m visok zid, ki ograjuje vrt pred hišo. Ker je hiša z vrtom na terasi, obdaja zid vso Pregar-čevo posest. Ko stopimo skozi vhodna vrata, pridemo po štirih kamnitih stopnicah na vrt in do hiše. Hiša je pritlična in razmeroma majhna. Ima samo dve okni, v podstrešju pa tri kvadratne line. Sredi hiše so vrata, ki vodijo naravnost v kuhinjo. Ker kuhinja nima okna, so vrata dvojna: zunanja so bila nekoč lesena, zdaj so železna, notranja so steklena, da prihaja svetloba v kuhinjo. Ob steni nasproti vrat je bilo nekoč ognjišče, nad njim velika zidana napa, nad njo trapezasta odprtina, ki je vodila v dimnik. Kuhinjo Pregarc v svojih spominskih spisih takole opisuje: »Sedaj se mi prikaže ognjišče, na katerem plamti ogenj, jaz pa sedim poleg njega, medtem ko zunaj stoka in žvižga burja v praznih krošnjah stare murve na kortu ali pada dež ob ognju na okenca. Stisnem se v kot, na videz si ogrevam roke ob ognju, in poslušam pogovore starih: naenkrat so se zbrali vsi, ded in babica, stric, oče in mati in še kak sosed... Vidim grčasto roko deda, kako je s prsti prijela žerjavico in jo tresoč premetava iz dlani v dlan, pa jo potem vrže v pipo. Vidim nono, kako sedi na trinožniku, širokopleča in velikanska ter z žilnatimi prsti trebi radič iz rešeta, ki ga ima na kolenih, v drugo rešeto na stolu zraven sebe. Slišim brnenje šivalnega stroja ob oknu in vidim enakomerno premikanje materinih nog, ki poganjajo stroj. Slišim soseda Mičeta Macarola, živahnega in bistrega starca osemdesetih let, ki je še nosil kratke hlače in bele nogavice, kako pripoveduje bogve katerikrat že vojaške doživljaje iz Lombardije, kjer se je vojskoval pod Radeckim.« Na desni strani kuhinje je soba 4x5,50 m, ki je bila spalnica staršev, in v tej sobi se je rodil Rade Pregarc. V sobi je bila zakonska postelja, na koncu nje divan, omara za obleko in nizka omara za perilo. Na levi strani kuhinje pa je bila Radova soba. Oblika je nekak trapez, zadnja stena je dolga 5 m, prednja 3, dolga pa je 4,50 m. Tukaj je bila postelja, pisalna miza, omara za obleke, nizka omara za perilo in knjige. Na tej omarici je mati postavila oltarček, ker je želela, da bi sin Rade postal duhovnik. Ob hiši na desni je prizidana klet, poleg nje stranišče, desno od njega vodnjak. Ob vodnjaku vodijo stopnice v podstrešje, ki je nizko, in tu so imeli shrambo. Pred hišo se razprostira vrt 9x20 m, na katerem je Pregarčeva mati pridelovala zelenjavo. Na vrtu je v kotu ob ulici rasla velika glicinija in v tem kotu je ob poletnih večerih sedela družina, uživala hlad in razgled po bregu in morju do Miramarskega gradu. Danes je hiša taka kot ob Radovem rojstvu, le vrt je posajen z vinskimi trtami. Oče Jakob je bil zidar in se je kot prostovoljec udeležil pohoda Maksimilijana Habsburškega v Mehiko. Mati Antonija Višnovec je bila bolehna, zato se je izučila za šiviljo. Hišo je 1925 prodala in je prešla v tuje roke. Rade Pregarc je dovršil v Trstu osnovno šolo in nižjo gimn., učiteljišče v Gorici. V Firencah je na Akademiji lepih umetnosti leto dni poslušal predavanja prof. Luigija Rasi j a, potem je obiskal evropska gledališka središča in živel nekaj časa v Parizu. V jeseni 1912 je vstopil v poklicno gledališče v Trstu in ostal v njem dve sezoni. Med prvo svetovno vojno je bil od avg. 1914 do maja 1919 v ruskem ujetništvu in »tu sem študiral teater na čisto novi podlagi, namreč na podlagi slavnega Stanislavskega in Nemiroviča-Dančen-ka. Rusija me je povsem prerodila...« Po vojni je igral dve sezoni v Ijubljan- siki Drami in jo hotel preroditi v ruskem smislu, zato je tudi ustanovil prvo slovensko in jugoslovansko gledališko revijo Maska (1920-21). Iz Ljubljane je odšel v Split, potem v Maribor, Beograd, Sarajevo, Banja Luko. Ker sta mu začela pešati vid in sluh, je moral igranje opustiti, zato se je posvetil gledališki strokovni organizaciji in urejanju gledaliških listov v Zagrebu in Beogradu. Po zadnji vojni je živeli na Reki, kjer je umri 29. jul. 1952. Pregarc je veliko pisal o gledališču, iz tujih jezikov pa je prevedel 14 iger. Sam je napisal več izvirnih iger, ki pa niso izšle v tisku, zato so neznane. V tržaškem narečju je spisal ljudsko igro v štirih dejanjih Šagra, ki jo je uprizorilo SSG v Trstu 1956. V tržaških Razgledih je priobčil več novel, v katerih opisuje svoja mlada leta in tržaško okolico. JožaMahnič je o njem zapisal, da je bil »tistikrat najizrednejši mož našega gledališča«, razmere pa so bile take, da ga niso razumeli. PISATELJICA MARA SAMSA (Trst, Ulica Giulia 37) Tržaška pisateljica, časnikarka in učiteljica Mara Samsa se je rodila sredi Trsta v ulici Giulia 37 dne 5. nov. 1906. Hiša je precej mogočna palača, zgrajena že v prejšnjem stoletju, ima pritličje in pet nadstropij. V pritličju je sredi pročelja vhod — vrata so zgoraj zaokrožena, kakor je bil običaj pri nekdanjih tržaških hišah. Na vsaki strani vrat so po štiri okna, ki imajo lesene naoknice, druga okna so brez njih. II. in V. nadstropje imata enaka okna, III. in IV. spet enaka. Povsod je po 9 oken. V III. nadstropju je nad vhodnimi vrati kamnit balkon, ki ima izdelana podstavka in kamnite stebričke okrog in okrog. Ob balkonu sta v steni navidezna stebra, ki se končujeta z lepim kamnitim okraskom: spodaj so nekake odprte klešče, iz njih rastejo tri puščice, ob straneh so strelice. Mogel bi biti stiliziran grb ali navaden okrasek. Okna v III. nadstropju imajo V tej hiši se je rodila Mara Samsa na vrhu polkrožne okraske, nekaj okraskov je tudi nad okni v IV. nadstropju. Pod okni v II. nadstropju so kamniti polkrožni odprti venci. Vse pročelje je lepo izdelano in vse ravne ploskve so prepredene s pasovi in kvadrati. Skozi vhodna vrata pridemo v čisto kratko vežo, ki ima stene in strop okrašene z rebri, po krajših stopnicah do stanovanj v pritličju in navzdol v klet. Takoj opazimo, da je hiša dvojna: ena stanovanja gledajo na ulico Giulio, druga na dvorišče. Ko gremo naprej po stopnicah, pridemo do prehoda: tu sta dve okni na dve dvorišči, da so stopnice svetle. Če zavijemo na levo, pridemo na vrhu stopnic do dveh stanovanj — na vsaki strani je eno, v sredi je spet okno na dvorišče. Vsako stanovanje ima kuhinjo in sobo, vsega 25 m2. Stopimo naravnost v kuhinjo, ki ima v levem kotu stranišče, obzidano in z vrati. Ta stanovanja so seveda primerna za samce in družine brez otrok, ker tudi dvorišče ni tako veliko, da bi mogli nanj. Kuhinjsko in sobno okno gledata na dvorišče, ki služi za svetlobo tudi drugim hišam. Od dvoriščnih stanovanj moramo iti navzdol na prehod in potem po glavnih stopnicah navzgor do novega prehoda, kjer sta po dve stanovanji, obrnjeni na ulico Giulia. Desna stanovanja s stopnic imajo po tri sobe, kuhinjo in kopalnico s pritiklinami, vendar so kopalnice iz novejše dobe, prej je bila tukaj sobica ali shramba. Leva stanovanja pa imajo eno sobo več. Ta način gradbe s prednjimi in zadnjimi stanovanji in s stopnicami, ki vodijo na levo in desno, je bil nekoč v Trstu priljubljen in smo ga že našli pri naših velikih možeh. V katerem stanovanju se je rodila Mara Samsa, se ne da ugotoviti, ker se je stanovalci ne spominjajo, v krstni knjigi pri Novem sv. Antonu pa je zapisana samo hišna številka. Ker pa je bil njen oče Ivan, doma iz Košane, pristaniški delavec, si gotovo ni mogel privoščiti dragega stanovanja, zato je skoraj gotovo stanoval v enosobnem dvoriščnem stanovanju. Sicer pa so stanovali v tej hiši le malo let: mati je Mari umrla, ko je imela dve leti, oče se ni vrnil iz prve svetovne vojne, siroto sta vzeli k sebi teta in babica. Mara Samsa je dovršila učiteljišče v Tolminu z maturo v Vidmu 1925. Krajši čas je učiteljevala na Planini pri Vipavi in v Kačji vasi pri Postojni, potem je odšla v Jugoslavijo in učila na Rakeku, pri Sv. Duhu na Blokah, v Izlakah pri Zagorju in v Vojniku pri Celju. Že kot učiteljiščnica je prosvetno delala po okoliških vaseh, kot učiteljica pa pri Sokolu, pri Zvezi primorskih emigrantov, pri Ciril-Metodovi družbi in drugod. Ob izbruhu vojne so jo Nemci pregnali v Srbijo, vrnila se je v Ljubljano in se pridružila OF, zato so jo odpeljali v Gonars, nato na Rab. Po italijanski kapitulaciji je odšla v partizane in opravljala razne funkcije. Po vojni je delala v uredništvu Ljudskega tednika, potem do 1951 Primorskega dnevnika. Ustanovila je in eno leto urejala mladinsko revijo Galeb. Pisati je začela že v mladih letih in sodelovala v Istri in drugod, po vojni je pisala v tržaške Razglede, Primorski dnevnik, Bore, Glas mladih, Našo ženo itd. Priobčila je dve daljši razpravi o bazoviškem in Tomažičevem procesu. Največ uspeha pa je dosegla v črticah, ki jih je navadno pobarvala z osebno noto. 1958 je izdala v Trstu zbirko novel in črtic Trst je klical SLAVIST MIRKO RUPEL (Trst, Ulica Udine,31) Slavist in literarni zgodovinar dr. Mirko Rupel se je rodil 28. avg. 1901 v Trstu, v tedanji ulici Belvedere, današnji Udine 31. Hiša je bila zgrajena tik pred koncem prejšnjega stoletja, tako se je Ruplova družina naselila v novi hiši. Zgrajena je z okusom in določenim razkošjem: pritličje in 1. nad- Pogled na stanovanjsko hišo, kjer je bil rojen Mirko Rupel stropje sta na zunaj izdelana. Nad prvim nadstropjem je dvojni pas, da loči ta del od ostalih treh nadstropij. Četrto nadstropje je po izdelavi skromnejše in je s pasom ločeno od 2. in 3. nadstropja. Na strehi je še podstrešno stanovanje s tremi okni. Hiša je razmeroma dolga, saj gleda na ul. Udine 9 oken, vseh stanovanj pa je 15. Ruplovi so stanovali v 4. nadstropju in so imeli dve večji sobi, sobico in pri-tikline, kar je bilo po poroki dovolj, pozneje pa se je družina pomnožila, a se po prvi svetovni vojni preselila v Ljubljano. Oče Jakob je bil višji carinski uradnik, mati Elvira Nabergoj, hči politika Ivana Nabergoja s Proseka pri Trstu. Mirko Rupel je dovršil gimnazijo v Trstu, maturiral pa je 1919 že v Ljubljani, kamor se je družina preselila. Na slavistiki in romanistiki je doktoriral 1923. Bil je prof. v Ljubljani, od 1946 upravnik Narodne in univerzitetne knjižnice, od 1949 je predaval na Filozofski fakulteti starejše slovensko slovstvo. Bil je strokovnjak za reformacijo in protireformacijo in o tem je napisal vrsto razprav in esejev ter pripravil knjigo Slovenski protestantski pisci (1934), komentiran izbor in prevod Valvasorjevo berilo (1936) in Sa-crum promptuarium Janeza Svetokri- škega (1937). Sodeloval je pri predvojnih Čitankah, pri Slovenski slovnici za III. in IV. razred, pri Slovenskem pravopisu 1950, uredil Jurčičevo Zbrano delo, sodeloval pri Slovenski slovnici 1947 in pozneje itd. Prinesel je veliko novih odkritij in dognanj, ukvarjal pa se je tudi z jezikom in izdal pomembno Slovensko pravorečje (1946). Umrl je za kapjo 20. okt. 1963 v Mariboru. V Trstu so se v tej hiši rodili tudi bratje: Karlo, violinist in violinski pedagog, Slavko, sodnik in literarni kritik v Primorskem dnevniku, Nada, profesorica, po vojni nekaj časa tudi v Trstu. DRAMATIK JAKA ŠTOKA (Kontovel pri Trstu št. 89) Če se peljemo z avtobusom iz Trsta proti Kontovelu, izstopimo v začetku vasi na prvi postaji in že stojimo pred rojstno hišo dramatika, igralca in kulturnega delavca Jake Stoke. Hiša stoji ob glavni cesti, ob njej zavije ozka in strma cesta v vas. Pred hišo je železen vodnjak, na drugi strani glavne ceste malo proti Proseku stoji hiša Gospodarskega društva z gostilno in dvorano, kar je ustanovil Jaka Stoka, kot priča spominska plošča na hiši. Hiša nosi številko 89 in je enonad- Rojstna hiša Jake Štoka na Kontovelu Vzidana plošča v spomin na Jako Štoka na hiši, kjer je razvijal prosvetno dejavnost stropna. Skozi glavna vrata, ki imajo marmornate okvire, pridemo v vežo, desno je kuhinja, levo shramba. V shrambo vodijo s ceste posebna vrata. Kuhinja ima v desni steni večje okno z železnima naoknicama. Po lesenih vijugastih stopnicah se pride v prvo nadstropje, kjer sta dve sobi, spalnica za starše in otroke. V prvem nadstropju so tri okna z lesenimi naoknicami, nad njimi tri okrogle line. Na vrhu je veliko podstrešje, v katero vodijo posebna vrata v desni steni, ki so kak meter od tal in brez stopnic. Malo nad njimi proti levi je manjše okno, nekako v sredi pa je kletno okno. Na levi steni ob glavni cesti je samo eno okno, ker je prvo zazidano. Hiša je zgrajena iz kraškega kamna in neometana. Danes je prazna in zaprta. K zadnji steni je prizidana hiša št. 90. Prostora okrog hiše ni, zato niso mogli imeti -Štokovi nobenega gospodarskega poslopja in ga tudi niso potrebovali, ker je bil oče Anton ribič in kamnosek. Jaka Štoka se je rodil v tej hiši 5. julija 1867. Dovršil je samo osnovno solo, ker starši niso imeli sredstev za nadaljnje šolanje. Zato se je sam izobraževal in se dovršeno naučil slovenščine, italijanščine in nemščine. Po od- služen ju vojaškega roka v mornarici je v domači vasi ustanovil 1890 Gospodarsko društvo z gostilniškimi prostori in največjo dvorano z odrom v tržaški okolici. Leto pozneje je organiziral pevsko-prosvetno društvo Danica in pri njej dobro desetletje vodil petje, igral, režiral, pisal igre in organiziral prosvetne in gospodarske akcije. Leta 1891 je postal uradnik v Trstu in tu je 1914 odprl edino slovensko knjigarno in izdajal knjige. Štoka je dal 1902 pobudo, da so v Trstu ustanovili Dramatično društvo, kateremu je bil intendant in neumoren odrski delavec: igral je glavne vloge, pisal in režiral, dokler niso dobili 1907 tržaški Slovenci Stalnega slovenskega gledališča. Kot dramatik je napisal več preprostih burk, zajetih iz krajevnega o-kolja: Ne kliči vraga! (1905), Trije tič-ki (1905), Moč uniforme (1909), Muta-sti muzikant (1910), Anarhist (1912) in Laiizdravnika (1923). Čeprav so igre preproste, so polne pristnega in neprisiljenega humorja, zato jih še danes uprizarjajo. Kot založnik je izdajal žepni koledarček Vedež, Gospodinjski koledar in priročnik Hišni prijatelj. Založil je tudi več drugih knjig. Umrl je 15. avgusta 1922 v Trstu. Jaka Stoka se je s svojim delom trudil, da bi slovenske ljudi izobraževal in utrjeval narodno zavest. PESNIK IGO GRUDEN (Nabrežina št. 158) Ob glavni cesti, ki vodi skozi Na-brežino s Proseka proti Sesljanu, stoji na desni strani malo pred cerkvijo in glavnim trgom rojstna hiša pesnika Iga Grudna. Ni je težko najti, ker ima št. 158 in na pročelju spominsko ploščo: V tej hiši se je rodil 18. IV. 1893 IGO GRUDEN pesnik slovenske brežine Umrl v Ljubljani 29. XI. 1948 SHPZ - Trst Hiša je umaknjena kake 4 m od ceste, glavna vrata so lesena in steklena, nad njimi je okrašen balkon z železno ograjo. V pritličju in prvem nadstropju sta na vsaki strani vrat po dve okni in vrata na balkonu. Okna in vrata imajo kamnite okvire in izdelane nadstrešnice. Med nadstropjema je bel pas, sestavljen iz treh stopničastih pasov. Na levem koncu se vzpenja rastlinska ovijalka skoraj do strehe. Pred levim koncem je manjši obzidan vrt. Na tem koncu so vrata v klet, nad njimi okno v pritličju in prvem nadstropju. Za hišo je okno v klet in prizidano stranišče z umivalnico. Ta del hiše je zapuščen, pročelje in leva stena sta rjavo pobarvani, desne stene pa se drži druga hiša, ki nadaljuje vrsto zaporednih hiš. Pred tremi leti je hišo znotraj uničil požar, zato je še danes prazna, ker je niso popravili. Ob Igovem rojstvu je bila hiša večja kot danes, oče je bil trgovec, gostilničar in nekaj časa župan. Spodaj je bila kraška kuhinja z ognjiščem, večja soba in dva manjša prostora. Po lesenih stopnicah se je prišlo v prvo nadstropje, kjer je bila spet večja soba in tri manjše. Družina je bila velika, saj je imel Igo 4 brate in 5 sester. Igo Gruden je študiral v Trstu, pravo na Dunaju in v Gradcu, promo-viral pa je v Pragi 1921. Kot pravnik je služboval v Ljubljani, najprej na sodišču, potem kot samostojen odvetnik. Med prvo svetovno vojno je bil ranjen na soškem bojišču, med drugo ie bil interniran na Rabu. Nazadnje je bil pravni referent na Ministrstvu za prosveto v Ljubljani, kjer je tudi umrl. Gruden je izdal pet pesniških zbiric: Narcis in Primorske pesmi (1920), Pogled na razpadajočo rojstno hišo Iga Grudna v Nabrežini Dvanajsta ura (1939), V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946), za mladino pa Miška osedlana (1922) in Na Krasu (1949). Prva zbirka je pod vplivom moderne polna zaverovanosti vase in ljubezenskih sanjarjenj, v drugi zbirki poje o težkem življenju kraških ljudi, ribičev, kamnarjev in kmetov, vse je prepredeno s tipično pokrajino in podano v domačem jeziku, pogosto z uporno narodno noto. V Dvanajsti uri so socialne pesmi in groza pred novo vojno, v zbirki V pregnanstvo je upe-snil trpljenje v taborišču v Gonarsu, v zadnji zbirki je nekaj ljubezenske lirike, v glavnem pa so vojni motivi. Po Grudnu so poimenovali srednjo šolo v Nabrežini. SLIKAR ALBERT SIRK (Sv. Križ pri Trstu št. 112) V tej hiši se je rodil ALBERT SIRK slikar našega morja 1887-1947 Tako piše v Sv. Križu pri Trstu na št. 112, in sicer na desnem koncu, ki je obrnjen proti cesti. Hiša je zelo stisnjena med druge hiše, enonadstropna in zdaj precej spremenjena. Pročelje je obrnjeno proti dvorišču in v prvo nadstropje vodijo skoraj od desnega konca kamnite stopnice na hodnik, ki sega do konca hiše in se končuje v vrata. Stopnice in hodnik varuje izdelana železna ograja. Nad stopnicami in hodnikom je lesen napušč, ki ju varuje pred dežjem. Levi konec hiše se dotika hiše št. 114. Pod stopnicami so vrata v kuhinjo in klet z oknom na levi strani. Ob Sir-kovem rojstvu je imela kuhinja staro kraško ognjišče in krušno peč, kamor so nosile peč tudi sosede. Veliko kuhinjsko okno je skoraj pri tleh v desni steni. Na hodniku so vrata v štiri sobe, sredi hodnika je okno, drugo pa ob začetku stopnic. V zadnji steni je okno za klet, v prvem nadstropju pa dve manjši okni z marmornatimi okviri. Pročelje in desna stena sta orne-tani in pobeljeni, zadnja stena je sicer ometana, toda omet odpada. Hiša ni bila last Sirkovih, ampak so živeli v njej v najemu. Albert Sirk se je rodil 26. maja 1887, ker pa se je oče Jože, kovač in mehanik, preselil v Pulj, je tu dovršil osnovno šolo in tri razrede realke, potem je zaradi bolezni opustil študij. Pozneje je študiral na tržaški obrtni Rojstna hiša Alberta Sirka šoli, obiskoval slikarski tečaj za nazorno risanje na Zavodu lepih umetnosti v Benetkah in ga končal v Urbinu 1913 z izpitom ter bil usposobljen za pouk risanja na osnovnih in nižjih teh-nihčnih šolah. Ker ni imel dovolj šol, ni mogel dobiti stalnega mesta na šoli, ampak je bil pogodbeni suplent, nazadnje v Celju, kjer je umrl 13. sept. 1947. Sirk je izrazit realist, preprost in odkrit. Ljubi močna nasprotja, barve nanaša žive in bleščeče. Sprva se je ukvarjal s portreti, kjer je iskal predvsem psihičnost in podobnost. Pozneje se je posvetil slikanju morja in je prvi slovenski mojster marin, ribičev in mornarjev. Najboljša dela so: lastni portret, Moja mati, Stari križki portič, Prihod Slovencev k morju, Barbanski mornarji idr. Razstavljal je v Trstu, Ljubljani, Celju idr. Po Sirku se imenuje osnovna šola in prosvetno društvo v vasi. POLITIK IVAN NABERGOJ (Prosek pri Trstu št. 103) Prvi slovenski politik iz tržaške o-koliee je bil Nabergoj, ki se je rodil 28. maja 1835 na Proseku pri Trstu na št. 103. S ceste do hiše vodi širok in visok prehod pod sosednjo hišo. Hi- Rojstna hiša Ivana Nabergoja ša je zidana v obliki velike črke L, ker je pročelje na desni strani podaljšano proti dvorišču za kake štiri metre. Sezidana je iz kraškega kamna, obmetana in pobeljena ter enonad-stropna. Spodaj je bila velika klet za vino prosekar ali prosečan, ki sta ga oče in za njim Ivan izvažala na Dunaj. Zdaj so klet spremenili v dnevno sobo. Z levega konca pročelja vodijo kamnite stopnice na kamnit hodnik z železno ograjo, pokrit s steklenim na-puščem. Gornji del je bil ob Ivanovem rojstvu eno samo stanovanje z več sobami. L. 1870 je Nabergoj odstopil hišo za pripravnico za gimnazijo in je stanovanje tako predelal, da je dobil 4 velike razrede ali učilnice s pritiklina-mi. Zdaj sta v hiši dve stanovanji: v prvo se pride skozi vrata v začetku hodnika in ima dve sobi, kuhinjo in pritikline, v drugo na koncu hodnika, ima pa tri sobe, kuhinjo in pritikline in dnevno sobo v kleti. V nadstropju je eno okno v začetku stopnic, drugo večje sredi hodnika. Klet ima okno na pročelju v začetku stopnic in dve okni v levi steni. V tej steni sta dve okni tudi v nadstropju in dve kvadratni lini v podstrešju. V podaljšanem delu je okno na steni proti cesti. Od podaljška do sosednje hiše je visok zid, tudi pred hišo je zid, za hišo pa vrt. V hiši živita Nabergojeva vnuka z družinama. Ko je Nabergoj v življenju uspel, si je na dvorišču, levo od rojstne hiše, sezidal enonadstropen dvorec. Spodaj je bila dvorana z odrom, na drugi strani hodnika knjižnica in pisarna. V prvem nadstropju je balkon, na vsaki strani sta po dve veliki okni, nad balkonom je podstrešno okno s sobo. Pročelje je izdelano, razdeljeno s šestimi pasovi posnetkov stebrov, prav tako je okrašeno podstrešje. Nabergojev sin je hišo prodal dvema družinama. Zdaj je hiša na zunaj toliko spremenjena, da so ob levi steni zunanje kamnite stopnice v nadstropje, v notranjosti pa so predvsem odpravili dvorano in hišo preuredili za dve družini. Ivan Nabergoj je dovršil na Prose-ku osnovno šolo, nato se je sam izobraževal. Po očetu je prevzel obširno posestvo in dobavljal material za zgraditev Miramarskega gradu (1856-60). Tedaj se je tako seznanil z nadvojvodo Maksimilijanom, da ga je spremljal na Dunaj. Leta 1862 je začel dopisovati v Bleiweisove Novice, 1864 pa je bil na Proseku prvič izvoljen za župana, ker »je že toliko storil za našo vas«. Na dopolnilnih volitvah prve dni Dvorec, kjer je Ivan Nabergoj imel knjižnico in dvorano z odrom januarja 1866 je bil v VI. okraju (Pro-sek-Kontovel-Sv. Križ) izvoljen v tržaški mestni in deželni svet in na tem mestu je ostal do 1900. Tukaj je zagovarjal slovenske potrebe, slovenske šole, samostojen šolski okraj (ki ga še danes nimamo), ločitev okolice od mesta in združitev v samostojno župani-jo idr. Leta 1873 je bil izvoljen v dunajski parlament in ostal v njem do 1897. Tudi tu je veliko govoril in se trudil za slovenske pravice in koristi. Pri političnem društvu Edinost je bil od prvega občnega zbora 2. februarja 1875 do aprila 1891 predsednik. Pomagal je da so začeli izdajati časopis Edinost (1876-1928), in jo ves čas podpiral. Sodeloval je na taboru v Šempasu, bil odbornik briškega in pivškega zbora. Bil je med ustanovitelji Sadjarskega trgovskega društva (1873), Slovenskega delavskega podpornega društva (1879), Slovenskega kmetijskega društva za tržaško okolico, Tržaške posojilnice in hranilnice (1885), na Proseku je bil predsednik Bralnega društva (1878). Njegova hiša je bila središče političnega in kulturnega življenja v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, v njej sta ga obiskala dunajski in budimpeštanski župan, cesar ga je osebno poznal in cenil ter ga za za- sluge 1891 odlikoval z naslovom »vitez«. Marica Bartol piše o njem: »Tudi njegov največji nasprotnik je moral priznati, da je bil priprosti sin iz pri-proste okoličanske hiše nenavadna prikazen in izreden talent, saj drugače bi ne mogel vztrajati več desetletij na krmilu tržaških Slovencev.« Zapustil je šest sinov in tri hčere. Danes ga na Proseku ne poznajo in ne cenijo, zato mu niso vzidali plošče na hišo in ne poimenovali šole po njem, čeprav je dal hišo za pripravnico in toliko delal za šolstvo. POLITIK DR. EDVARD SLAVIK (Prosek pri Trstu št. 152) Politični in kulturni delavec dr. Edvard Slavik se je rodil na Proseku pri Trstu 20. novembra 1865 v hiši št. 152. Hiša stoji ob cesti, ki vodi proti Sv. Križu, na levi strani. Danes je močno spremenjena in njen lastnik je trgovec Zdravko Kante. Včasih sta bili na današnji št. 152 dve hiši: leva je bila navadna hiša, desna pa zelo majhna. V hišo se je prišlo s ceste skozi majhna vrata, ki so vodila v kuhinjo in sobo. Vsak prostor je imel po eno okno. Ko so hišo popravljali, so našli na kamnitih okenskih okvirih vklesano letnico 1812. Ob zadnji steni so vo- dile lesene stopnice v I. nadstropje z dvema sobama. Za hišo je bil hlev, ki se je držal hiše in segal precej daleč na dvorišče. Med prvo svetovno vojno so hlev deloma podprli, ker je oviral prevoz ranjencev v šolo, ki so jo spremenili v bolnišnico. Zdaj je za hišo ulica brez imena. Sedanji lastnik je nekdanji hiši združil, podrl vmesni zid in v pritličju je trgovina, enako velika kot obe prejšnji. Za trgovino sta skladišči, eno v prejšnjem hlevu, drugo pod prejšnjo malo hišo. V prvo nadstropje vodijo za hišo kamnite stopnice z železno o-grajo. Na levi je moderna kuhinja, iz nje se pride v veliko dnevno sobo s tremi okni na glavno cesto. Zraven so manjša veža in dve sobi. Del podstrešja je spremenjen v dve sobi. Edvard Slavik je na Dunaju dovršil pravo in delal kot odvetnik najprej v pisarni dr. Gustava Gregorina, ko je ta med prvo svetovno vojno odšel iz Trsta, je vodil pisarno Slavik sam. Ponovno so ga izvolili v tržaški občinski in istočasni deželni svet. Po prvi svetovni vojni je bila njegova pisarna sedež osrednjega kulturnega društva Prosveta (do razpustitve 1927). Izvoljen je bil v odbor Političnega društva Rojstna hiša (prezidama) Edvarda Slavika Nekdanja rojstna hiša Edvarda Slavika -zunanji del na glavni cesti Edinost, ki je zajemala vse Slovence v Italiji, in bil tudi namestnik predstavnika Edinosti dr. Josipa Vilfana. Z njim je tesno sodeloval in mu pošiljal gradivo za nastope v rimskem parlamentu. V mlajših letih je bil predsednik pevskega društva Kolo, nato predsednik Glasbene Matice do razpustitve 1927. V Trstu si je blizu nove univerze postavil lepo vilo. Umrl je 28. oktobra 1931. Vilo so med zadnjo vojno prodali svojci, da so plačali stroške za sina dr. Slavoja, ki je bil na drugem tržaškem procesu obsojen na 15 let ječe. POLITIKA IVAN IN ALOJZ GORIUP (Prosek pri Trstu št. 160 in 161) Politika Ivan in Alojz Goriup sta se rodila na Proseku pri Trstu na št. 160 in 161. Hiša stoji na levi strani ceste, ki pelje proti Sv. Križu. Vhodna vrata vodijo v razmeroma ozko vežo, ki je danes tlakovana s ploščicami, nekoč pa je bil lesen pod. Na koncu se veža zapira z vrati, ki vodijo v kvadratno sobo, ki je bila nekoč poletna jedilnica, zdaj je neke vrste spre-jemnica. Soba je svetla, ker ima veliko okno na dvorišče. Na desni so vrata na lesene stopnice, ki peljejo v klet. Klet je vsekana v živo skalo in so jo poglobili, ko je bila hiša že postavljena. Tu so hranili vino iz domačih vinogradov. Ob kleti je bila enako velika cisterna ali vodnjak. Od ostalih vodnjakov se loči po tem, da je pravokotne oblike in se razprostira pod polovico hiše, zato je bilo v njem vedno dovolj vode za ljudi in živino. Danes je vodnjak prazen, ker ima Prosek vodovod. Če gremo iz sprejemnice na levo stran, pridemo na širok hodnik. Na desni strani hodnika proti dvorišču sta velika kuhinja in jedilnica. Tukaj so jedli pozimi, ker je bila razmeroma topla. Na drugi strani hodnika je bila namreč pekarna z več pečmi. Pekarna je imela dva samostojna vhoda, enega s ceste, drugega z dvorišča za hišo. V prvem nadstropju je bila velika soba in štiri manjše, velika kopalnica in pri-tikline. V letih 1930-35 so prvo nadstropje prezidali, da so dobili 6 sob, 2 kopalnici, kuhinjo in pritikline. Podstrešje sega preko vse hiše. Tu so bile nekoč sobe za dekle in peke ter shrambe z omarami za zimske obleke. Za hišo so stali hlevi in trgovska skladišča. Trgovina z žitom in moko je bila velika, zaposlovali so do 40 lju- di in trgovska mreža je bila razpredena po vsem Krasu, Vipavski dolini in še dalje. Imeli so svoje konje za razvažanje. Za hišo je veliko dvorišče. Nekoč so bili tukaj vinogradi, danes je park z nad stoletno glicinijo in lepo negovanimi in obrezanimi živimi mejami iz pušpana, ki sestavljajo pisane figure. Hiša Je že od nekdaj pobarvana z zeleno barvo in daje vtis trdne in mogočne patriarhalne hiše. Danes sta v hiši trgovina in Delavske zadruge. IVAN GORJUP se je rodil v tej hiši leta 1859, dovršil domačo osnovno šolo in se nato sam izobraževal. Odšel je na Opčine in se poročil z bogato Da-nevovo, ki so imeli veliko zemlje in hotel. Vključil se je v narodno delo in bil petkrat izvoljen v tržaški mestni in deželni svet (od 1893 do 1906). Kot preudaren in resen mož je užival velik ugled. Vrsto let je bil odbornik in dve leti tudi predsednik Političnega društva Edinost. 1894 je pomagal ustanoviti tržaško Kmetijsko družbo in ji bil več let predsednik. Bil je v odboru Tržaške posojilnice in hranilnice, soustanovitelj Jadranske banke, tiskarne Edinost in delniške družbe Grljan. U- mrl je v ljubljanskem Leonišču 30. maja 1936, pokopan pa je v družinski grobnici na Proseku. ALOJZ GORIUP se je rodil 1. novembra 1850, dovršil domačo osnovno šolo, kje se je nadalje izobraževal, ni raziskano. Kot prvorojenec je nadaljeval z očetovo trgovino in z obdelo-. vanjem posestva, ki se je pod njegovo spretno roko razvilo v veleposestvo. Po očetovem in bratovem zgledu je posegel v politiko in bil vnet pristaš rojaka Ivana Nabergoja. Pred volitvami je imel navado, da je hodil okrog kmetov in jim črtal dolgove, če so volili Nabergoja. Sam je bil trikrat izvoljen v tržaški občinski in deželni svet (1897, 1906 in 1909). Izvoljen je bil tudi za poslanca na Dunaju. Kot zaveden Slovenec je kupil za cerkev v Trebčah sliki sv. Cirila in Metoda. Dolgo vrsto let je bil predsednik pevskega društva Hajdrih na Proseku in ob 25.letnici obstoja so mu dali častno diplomo z geslom: »Ptica brez peruti je mrtva stvar, kaj meni svet brez petja mar.« Umrl je 12. decembra 1912 in je pokopan v družinski grobnici. Življenje obeh je opisano v PSBL I, 453. Nekdanja rojstna hiša Ivana in Alojza Goriupa KAZIMIR HUMAR Zlatomašnik msgr. dr. Franc Močnik Na praznik sv. Jožefa 1984 se je cerkev sv. Ignacija v Gorici napolnila z verniki, ki so prišli, da prisostvujejo zlati maši msgr. dr. Franca Močnika. Ta je namreč na isti dan pred 50 leti daroval prvo sv. mašo v Idriji, od koder je doma. Polna cerkev in lepo število sobratov s tostran in onstran državne meje je pričalo, da se vsi zavedamo, koliko dolgujemo msgr. Močniku za njegovo dolgoletno delo v vinogradu Gospodovem. Med mašo je zbor Lojze Bratuž izvajal latinsko mašo Vinka Vodopivca, ki jo je naštudiral nalašč za to priložnost. Sedaj tako redko slišimo v cerkvi latinske maše, zato je prav, da jih izvajajo vsaj ob posebnih slavjih. Lepo izvajana latinska masa ostane še vedno višek liturgičnesa petja. Med pridigo je zlatomašnik sam o-nsal svojo življenjsko pot, ki se je začela v Idriji v hiši rudarja Jožefa'Močnika m njegove žene Ivane Tušar dne 26 septembra 1907, ker je bil blizu god sv. Frančiška Asiškega, starši so sma krstili na ime Frančišek. Oče rudar je s svojim delom skrbel za družino, v kateri je bila še starejša sestra Pavla, mati je pa pomagala s kleklja-njem kot takrat vse žene rudarjev. »Mirno plavala je barka« malemu Francku v Idriji do prve svetovne vojne, ko so nekega dne italijanski zrakoplovi prišli bombardirat Idrijo. Mali Francek se je tako prestrašil, da mu je ostalo tresenje rok vse življenje. V Idriji so bili vedno privilegirani glede šol; imeli so osnovno šolo in realko kar doma. Franc Močnik je oboji šoli opravil v Idriji. Morda mu je v podzavesti lebdela podoba njegovega soimenjaka Franca Močnika, slavnega matematika iz časov nekdanje Avstrije. Zato ga je po maturi pot peljala naravnost v Bologno na tamkajšnjo u-niverzo, kjer se je vpisal na fakulteto za matematiko. Komaj 23 let mu je bilo, ko je univerzo dokončal z najvišjimi ocenami. Vrnil se je domov prepričan, da bo naslednje leto že profesor na srednji šoli ali celo docent na univerzi. Toda hudo se je zmotil Med počitnicami se je udeležil duhovnih vaj za fante v tedanjem malem semenišču; vodil jih je msgr. Leopold Cigoj. Ta je povabil mladega akademika v svojo sobo na razgovor. Ob Msgr. Fr. Močnik ob svoji zlati maši somašuje v cerkvi sv. Ignacija v Gorici slovesu mu je dejal: »Gospod Močnik, pomislite malo tudi, ali bi ne vstopili v bogoslovno semenišče.« »O, tega pa ne!« je bil njegov odgovor. In vendar se je prav to zgodilo. Še tisto leto jeseni je mladi profesor Franc Močnik vložil prošnjo za sprejem v bogoslovno semenišče v Gorici. Božja milost ga je zagrabila kakor a-postola Pavla na poti v Damask. Spominjam se, kako smo tedanji študentje gimnazije v malem semenišču med sprehodi včasih srečali bogoslovce, pa smo vsi zijali, kdo med njimi je Močnik, ki je pustil profesuro za bogoslovje. Po štirih letih bogoslovja je bil dne 17. marca 1934 posvečen v duhovnika. Prva njegova služba je bila v Črnem vrhu nad Idrijo. Tam so prav tisti čas internirali župnika Filipa Kavčiča. Na škofiji so menili, da bi bil najbolj primeren za to mesto dr. Franc Močnik. V Črnem vrhu se je počutil kot doma in bi bil gotovo tam ostal, da ga ni nadškof Karel Margotti poklical bliže Gorice v Vrtojbo z namenom, da bo istočasno tudi poučeval matematiko v malem semenišču. Tako je leta 1935 postal tudi moj župnik. Liturgično navdahnjen in z lepim tenorjem je ta- LJUBKA ŠORLI ZLATOMAŠNIK (Msgr. dr. Francu Močniku) V vinogradu Gospodovem odmeva zahvalna pesem Bogu na višavi: služabnik zvesti v zlatomašni slavi Najvišjemu hvaležnost razodeva. K oltarju božjemu pet desetletij pristopa za daritev najsvetejšo. Rad bratom prosil vero bi močnejšo, da mogla bi pred hudim jih oteti. Kot Kristus nosil križ je skoz življenje, s sledjo ponižanja zaznamovan ... Ta križ mu bil je v novo posvečenje. Dan zlate maše je Gospodov dan, ko mašnik s sveto srečo prepojen je. Nad njim naj varno čuje božja dlan! koj začel z ljudskim petjem kot že prej v Črnem vrhu; v zakristiji je pa učil Krščanski nauk kot takrat vsi slovenski duhovniki. Dopoldne se je s kolesom vozil v Gorico, kjer je učil. Starejši Vrtojbenci se ga še danes po sko-ro 50 letih vedno radi spominjajo. Toda le dve leti je ostal v Vrtojbi, ko so ga predstojniki poklicali v Gorico, kjer je bil imenovan za stolnega vikarja. Na ta način je imel bliže semenišče. Kot stolni vikar je takrat sodeloval s kanonikoma Mirkom Bruma-tom in Ignacijem Valentinčičem. Zelo dobro so se ujemali. Med bivanjem v Gorici je poleg fizike in matematike v malem semenišču večkrat učil kot suplent na italijanskih srednjih šolah. Tako je leta 1938-39 učil matematiko na liceju Dante Alighieri, v šolskem letu 1940-41 pa na italijanskem učiteljišču. Poučevanje v malem semenišču je zaključil s šolskim letom 1941-42, ko so zaradi vojnih razmer goriško malo semenišče preselili v Videm oz. v Ca-stellerio. Tedaj so predstojniki določili stolnemu vikarju Močniku novo delovno mesto. S šolskim letom 1942-43 je prišel za spirituala v goriško bogoslovno semenišče. Na tem mestu je ostal kot vzgojitelj poznejših duhovnikov do poletja 1947. Iz tega časa njegovega življenja naj povem, da se je začel zanimati za Katoliško akcijo in pristopil v skupino duhovnikov, ki so se Zbirali in posvetovali, kako voditi dušno pastirstvo v novih razmerah, ki so se napovedovale in so po vojni tudi res nastopile. Iz tega kroga duhovnikov je po končani vojni vzniknila pobuda o izdajanju slovenskega katoliškega tednika. Pobuda je bila nato uresničena konec avgusta 1945. Franc Močnik je v Slovenskem Primorcu napisal prvi uvodni članek, v katerem je začrtal smernice in namene novega slovenskega tednika. Pozneje je leta 1955 po smrti Stanka Staniča sprejel odgovorno u-redništvo pri Katoliškem glasu in je zanj odgovoren še danes. Dolgo let je bil tudi predsednik GMD. Poleti 1947 je postalo jasno, da bo na podlagi pariške mirovne konference prišel slovenski del Primorske pod novo Jugoslavijo. Zato je nadškof Mar-gotti svetoval spiritualu Močniku, naj se preseli v Solkan z namenom, da prevzame v upravo tisti del goriške nadškofi je, ki bo prišel pod novo državo. Franc Močnik je nasvet poslušal, se preselil v Solkan in postal prvi apostolski administrator s pravico nasledstva slovenskega dela goriške nad-škofije v SFLR Jugoslaviji. Službo je nastopil dne 16. septembra 1947. Toda le malo časa je ostal na tem mestu, kajti vodstvu partije 'tistega časa ni šlo v račune, da bi msgr. Franc Močnik imel besedo v novi Jugoslaviji. Zaradi tega so še predno je potekel mesec, uprizorili zoper njega ljudsko manifestacijo ter ga dne 12. oktobra 1947 izgnali čez mejni prehod v Solkanu nazaj v Italijo. Le kako uro prej se je poddbno zgodilo župniku Ivanu Kre-tiču. Pred nekaj časa sem v Gorici govoril z možem, ki se je tiste ljudske manifestacije udeležil. Vprašal sem ga, kako to, da je tudi on bil zraven, saj je vedno bil veren mož. Odgovoril je: »Kaj hočete, takrat smo pri takih manifestacijah morali biti vsi zraven, da nismo veljali za reakcijo.« Msgr. Franc Močnik se je od tedaj ustavil v Gorici. Najprej je pomagal kot prefekt v Alojzijevišču, nato je po odstopu g. Janeza Eržena postal ravnatelj tega vzgojnega zavoda, kar je še danes. Leta 1972 je bil imenovan za vodj o dušnopastirskega središča za Slovence v Gorici, ki ima svoj sedež pri Sv. Ivanu. Leta 1982 je postal član goriškega stolnega kapitlja. Jeseni 1947 je tedanji ravnatelj slovenskih višjih srednjih šol v Gorici prof. Josip Nemec iskal profesorjev, ki bi bili pripravljeni sprejeti pouk na slovenskih višjih srednjih šolah. Manjkal mu je profesor matematike in fizike na višji gimnaziji in liceju. Obrnil se je na msgr. dr. Močnika. Ta je službo sprejel in tako postal profesor matematike in fizike na slovenski višji gimnaziji in liceju. Na tem mestu je ostal do šolskega leta 1966-67, ko je stopil v pokoj ob dopolnjenem 60 letu starosti. Kot profesor je sestavil razne učbenike za svojo stroko, ki so jih rabili še tudi po njegovem odhodu. Zlatomašnik dr. Franc Močnik si ni nikoli dal miru in si ga tudi sedaj ne da. Čeprav v pokoju kot profesor in čeprav kanonik se še vedno živo u-dejstvuje v dušnem pastirstvu pri Sv. Ivanu in drugod. Tudi številne ponovitve zlate maše, ki jih je imel po raznih krajih, so izhajale predvsem iz njegove dušnopastirske vneme, saj se je vedno čutil in se čuti, da je predvsem dušni pastir. Predstavniki nekaterih igralskih skupin in šol, ki so se udeležili natečaja Mladi oder po Prešernovi proslavi na sedežu DSI v Trstu (fotomladika) MAJDA CIBIC - CERGOL Ob stoletnici ustanovitve Družbe sv. Cirila in Metoda Večkrat nas želja po spoznavanju preteklosti privede do tega, da kaj radi sežemo po starih, včasih raztrganih in komaj čitljivih dokumentih, ki so nam ostali kot trdna in zanesljiva priča o vsem hudem, ki ga je prestal slovenski človek v teku zgodovinskega dogajanja. Ko imamo tako pred seboj vrsto porumenelih listov raznih šolskih koledarjev in letnih poročil, je nam, ki smo zrasli v svobodnih časih in brez ovir obiskovali slovensko šolo, silno težko presojati in ocenjevati delo in trud naših prednikov. Na vsa zgodovinska dogajanja gledamo le s svojim razumom, nikakor se ne moremo vživeti v preteklost, zato težko razumemo boje in ovire, proti katerim so se morali naši predniki z vztrajnostjo in odločnostjo boriti. Tak boj — in sicer boj slovenskega naroda za dosego narodnostnih pravic — predstavlja tudi Družba sv. Cirila in Metoda, ki je pokazala nadpovprečno rodoljubno navdušenje ter v ljudeh nenehno vzbujala neomajno vero v narodovo bodočnost. Zdi se mi torej primerno, da se ob stoletnici Družbe sv. Cirila in Metoda nekoliko pomudimo, saj nam ta ustanova predstavlja važen mejnik v naši zgodovinski preteklosti. ZGODOVINSKI POVODI V drugi polovici prejšnjega stoletja so avstrijski Slovani v času Taaffejeve vlade dosegli nekatere pravice, na katere pa so Nemci gledali s težko prizadetim srcem, čutili so se prikrajšane v svojem gospodarjenju, spoznali so, da se jim je vlada nekoliko odmaknila, ni jim nudila več pomoči kot tedaj, zato so bili globoko razočarani. Tako so krenili na novo pot. Razširili so prav mogočno nacionalno gibanje, ki je gospodarsko in kulturno skušalo za- treti in uničiti slovensko zemljo z naseljevanjem nemških kolonistov in z ustanavljanjem nemških šol po slovenskih deželah. Schulverein, Südmark in Deutscher Volksrat, te organizacije so predrzno vnašale in širile nemškega duha preko naše zemlje, od Maribora, Celja in Ljubljane, Celovca in Gorice pa do Jadrana. V veliko pogubo je bila Slovencem in Slovanom sploh nemška šolska organizacija Schulverein, ki je že okrog leta 1880 pokazala zelo živo in razgibano delovanje, tako da je snovala in ustanavljala šole in podružnice! Od severa in juga so pritiskali sovražniki, ki so mladega slovenskega človeka hoteli izgnati z rodne zemlje, vabili so ga v svoje šole ter mu skušali na kakršenkoli način pogasiti ljubezen do slovenskega jezika. Čehi so kaj kmalu spoznali pretečo jim nevarnost, zato so si že leta 1880 ustanovili Osrednjo Matico šolsko, Slovenci pa smo mogoče preveč upali na vladno pomoč, češ da je njena naloga prepovedati raznarodovalno delovanje Schulvereina, neprestano pa smo zasledili tudi pritožbo slovenskih poslancev v kranjskem deželnem in državnem zboru, ki pa niso privedle do nikakršne zadovoljive rešitve, saj je nemški Schulverein napredoval, širil svoje podružnice po Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, skratka prizadejal je o-gromno škodo našemu slovenskemu življu. Pozabiti ne smemo, da se je tej uničevalni dejavnosti Schulvereina pridružila še raznarodovalna težnja italijanske organizacije »Pro patria«, ki je slovenskemu narodu izpodjedala tla zlasti na zahodni meji. Ta pritisk na slovensko narodno zavest z nemške in italijanske strani pa je razburil vso slovensko javnost. Ves slovenski narod se je tedaj združil in nosil v sebi e- Ansambel »Zvezde« z Opčin je nastopil na praznik sv. Roka v Nabrežini ob prireditvi, ki je bila združena s srečolovom za novo dvorano notno misel in željo: boj zoper sovražnega napadalca, ki hoče uničiti slovenskega človeka. Tedanji politični voditelji so se teh nevarnosti še posebno globoko zavedali, zato so po takratnih izhajajočih časopisih neprestano pozivali, naj bi si tudi Slovenci po zgledu Čehov ustanovili družbo z namenom, da bi skrbela za šolstvo zlasti ob narodnih mejah, kjer je sovražnik najbolj p režal na slovensko mladino. V slovenskih vrstah je tedaj nastal resnični odpor zoper tujca in sovražnika, strnil je okrog sebe vse moči slovenskega naroda ter tako privedel do ustanovitve nove organizacije. USTANOVITEV DRUŽBE V Slovenskem narodu z dne 28. novembra 1884 zasledimo članek pisca, ki svetuje, naj se ustanovi slovenska narodnoobrambna organizacija, ki naj nosi ime po slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu, saj so se prav v tistem času spominjali tisočletnice smrti sv. Metoda. Tako je na Božič leta 1884 res prišlo do nastanka osnovalnega odbora, kateremu je načeloval Luka Svetec. Odbor je kmalu sestavil pravila, ki jih je odobrilo ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju dne 9. aprila 1885. Tak je bil torej začetek Družbe sv. Cirila in Metoda. Zasledili smo, da je Družba težila predvsem k dvema ciljema: k prebujanju slovenskega naroda in reševanju slovenske mladine. Takratnemu Slovencu je bilo namreč potrebno prikazati, odkod preti nevarnost, kateri so sovražnikovi nameni, pomagati mu je bilo treba, kako naj se izogne tej pogubi. Družba se je tako znašla pred ogromnim delom, saj je bil vsak najmanjši okraj na Slovenskem narodno ogrožen: na zahodni meji se je z delovanjem društva »Pro patria«, predhodnice Lege nazionale, širilo in krepilo poitalijančevanje, na severu pa je bilo pravo žarišče ponemčevanja. Zato je bila prva skrb novoustanovljene Družbe obrnjena predvsem na šolsko področje, saj je bila šola osnovni vir izobraževanja, istočasno pa tudi krepitev verskega in narodnega prepričanja. Smernice za delovanje Družbe so določali na velikih skupščinah, na katere so prihajali voditelji in narodno Obrambni delavci, ki so tu izrazili svojo odločnost in zavzetost, da v boju za narodne pravice vztrajajo do konca — do zmage. Prvo tovrstno veliko skupščino zasledimo v Ljubljani dne 5. julija 1886, na kateri sta bila tudi tržaška zastopnika Viktor Dolenc in Franc Žitko. Iz pozdravnega nagovora predsednika o-snovanega odbora Luke Svetea povzemamo te besede: »Vesela naloga mi je otvarjati prvo skupščino Družbe sv. Cirila in Metoda in srčno iz vseh pokrajin došle gospode... Z nemško propagando širil se je tudi brezverski duh in znano je, da so narodni odpadniki ob jednem največji sovražniki cerkvi in veri. Temu na-silstvu nasproti porodila se je misel, da se ustanovi naša družba, ki je prava prisiljena samoobramba...« Na skupščini sta spregovorila tudi oba tržaška predstavnika, ki sta prisotnim orisala položaj Slovencev v Trstu in obenem predlagala nujno potrebno ustanovitev slovenskega otroškega vrtca in šole v mestu samem. ZAČETKI DELOVANJA Po vseh slovenskih okrajih je kulturno delovanje kaj kmalu zadobilo pravo razgibanost in živost, predvsem z ustanavljanjem podružnic. To so bile delovne skupine, ki so požrtvovalno zbirale sredstva za Družbo, prirejale občne zbore, ki so kmalu zadobili o-bliko manjših narodnih taborov in so ponosno spodbujali ter krepili narodno zavest, klicali k požrtvovalnosti in vztrajnosti. Najprej so nastale moške podružnice, a tem so se v kratkem pridružile še ženske, med katerimi je prva nastala v Trstu. Najmlajše podružnice v predvojnih letih pa so razširile svoje delovanje v Ameriki. Sredstva, s katerimi si je Družba pomagala, pa so izvirala predvsem iz požrtvovalnosti: po javnih društvih so občasno organizirali nabirke, po lokalih so prodajali znamke in vžigalice, opremljene s slovensko trobojnico, kar je nedvomno imelo velik vpliv na nacionalno propagando, obenem pa je slovenske ljudi neprestano opominjalo na dolžnosti do Družbe same in do naroda sploh. NASPROTOVANJA IN BOJI Vztrajno in zavzeto narodnoobram-bno delovanje pa je vzbudilo val nasprotovanj v nemških krogih, ki so hoteli Družbo docela iztrebiti, zato so jo v časopisnih člankih nenehno blatili in napadali. V tem okviru omenimo članek iz dunajskega časopisa Neue Freie Presse, v katerem avtor piše o izdajalski težnji Družbe sv. Cirila in Metoda ter o povezovanju z ruskim društvom v Petrogradu »Slavjanskoje do-brotvoriteljnoje obščestvo«, češ da podpira Družbo tudi z denarjem. Prav tako ostro in zagrizeno so ji nasprotovali Italijani, edino zaslombo in podporo je našla pri Čehih, ki so jo moralno podprli z zgledi in nasveti, gmotno pa s prispevki. Tako podtikanje bi lahko bilo tudi usodno, a zreli in resni nazori mladih članov so Družbi vlili še trdnejše narodno in politično prepričanje. Pravkar omenjena sovražna stališča pa Družbe vendarle niso strla, izredno kljubovalno odpornost so pokazale vplivne osebnosti in zavedni duhovniki, med katerimi naj omenimo predvsem msgr. Toma Zupana in pa župnika g. Ivana Vrhovnika, ki sta s svojo delavnostjo in prizadevnostjo pripomogla h krepitvi narodne zavesti. Po takratnih pravilih in določbah je bil namreč namen Družbe ta, da vsestransko podpira in širi slovensko šolstvo na katoliško-od vodstvom dr. Rafka Valenčiča, nudil prisrčen slovenski večer s cerkvenimi in narodnimi pesmimi; tu smo se srečali tudi z na- šimi goriškimi rojaki, ki so prišli v Rim na svetoletno romanje pod vodstvom zlatomašnika msgr. Fr. Močnika; v tej cerkvi se srečujemo tudi s posameznimi rojaki, ki se začasno mudijo v Rimu. Šli bi daleč izven okvira tega sestavka, če bi hoteli našteti Vsaj velike sestanke, srečanja in prireditve, ki so potekale v naših prostorih. Vse delo so sodelavci vedno gradili na treh velikih vrednotah: na veri, na slovenski besedi in slovenski pesmi. Še posebej je vse družila slovenska pesem, vesela in otožna, kakor je vesel in otožen slovenski rod. Iz vere izhaja za vse nas velika zapoved ljubezni do bližnjega. Tako smo tudi lani nadaljevali z obiski bolnih, tolažili zapuščene in nudili v mejah možnosti tudi tvarno pomoč. Iz življenja nas drugega za drugim kliče Bog v novi svet, ko končata gorje in bolečina. K dolgi vrsti naših pokojnih predstavnikov, dobrotnikov, u-stanoviteljev in članov, kot p. A. Prešerna, nadškofa dr. J. Pogačnika, škofa dr. M. Držečnika, g. S. Dekleva, gdč. M. Marinšek, g. C. Vodopivca in drugih, ki so nam stali ob strani in nam pomagali z neposrednim organiziranjem ali z udeležbo pri prireditvah, moramo sedaj priključiti še dr. M. Vauhnika, gospo D. Lavrenčič in gdč. L. Rogeljo, g. J. Gorjana, č. g. F. Dolinarja, gospo M. Lobnik, ki so nas zapustili ieta 1983; lani smo pa pospremili na njihovi zadnji poti gdč. F. Škulj, nadškofa J. Žab-karja, ki je bil dolgo let v vatikanski diplomatski službi, po vrnitvi v Rim pa se je večkrat udeležil našega litur-gičnega obreda v cerkvi Loretske Matere božje, in dolgoletno odbornico in zaslužno sodelavko društva gospo Julij ano Ipavec-Famularo. Naših pokojnih rojakov, ki čakajo na vstajenje na rimskih pokopališčih Verano in Prima Porta, se posebno spomnimo pri naših skupnih mašah zadušnicah, katerih se udeležimo v večjem številu v mesecu novembru in z molitvami na njihovih grobovih. Ob sodelovanju z vodstvom Slove-nika je društvo pomagalo tudi pri zgraditvi prve slovenske skupne grobnice v Rimu. V njej počivajo skoraj vsi rimski Slovenci, ki so umrli v večnem mestu; vse so člani — če je bilo le mogoče — spremili na njihovi poslednji poti in jim poklonili šopek slovenskih rož. Želja tudi po smrti skupaj čakati velike Odrešenikove besede: »Pridi k meni in se odpočij, kajti bil si zvest meni in slovenskemu rodu« je povzročila, da se je lani tej slovenski grobnici v njeni neposredni bližini pridružila še druga. Odbor društva se je sestajal deloma v prostorih poleg cerkve Loretske Matere božje, deloma v Sloveniku, deloma na domovih odbornikov. Na teh sejah so načrtovali sestanke, srečanja, glavne prireditve in sestavljali tvarino za nadaljnjo številko društvenega glasila »Med nami«, ki je že dvajset let tesna pismena povezava med rimskimi Slovenci. Za zaključek naj navedem glavna dogajanja v letu 1983 in v začetku 1984. Pričeli smo Novo leto kot vedno z družabno prireditvijo: tokrat je bila tombola. Ta prireditev je vedno zelo obiskana. Kot pri tej, tudi pri drugih prireditvah ni manjkalo iskrene družabnosti in veselega bratskega vzdušja. Rimske Slovence še posebej navdušuje slovenska pesem. Tako smo februarja 1983 z veseljem pozdravili v naši sredi zbor »Mirko Filej« iz Gorice, ki nas je s svojo pesmijo popeljal daleč nazaj v dobo renesanse in preko skladb svetovnega slovesa in pesmi raznih narodov pripeljal nazaj na domača tla; aprila sta pa nam mlajši mladinski pevski zbor »Vesela pomlad« in ansambel »Zvezde« z Opčin priredila zelo prisrčno popoldne. Z izbiro pesmi smo obšli razne kotičke naše slovenske zemlje. Aprila 1984 smo pa prisluhnili pevskemu zboru župnije Sv. Petra iz Ljubljane. Za nas Slovence, razkropljene po svetu, so taka in podobna srečanja z domačo pesmijo predvsem spomin na rodno zemljo in našo mladost. Slovenci radi hodimo v naravo in na daljše ali krajše izlete. Zato smo leta 1983, po dvajsetih letih, ponovili izlet v Trisulti, kjer je slovita kartu-zijanska opatija, kjer smo občudovali povezanost med samostansko duhovnostjo in lepoto narave: kraj je ves obdan z izredno lepimi gozdovi. V letu Tržaški škof L. Bellomi na dvorišču »Kraške hiše« v Velikem Repnu ob pastoralnem obisku 1984 1984 smo pa romali na grob znane italijanske svetnice sv. Rite. Ogledali smo si cerkev z grobom svetnice, prostore v katerih je živela, novo cerkev, ki so jo okrasili sodobni umetniki, njen grob in hišo, kjer je bivala pred vstopom v samostan, ter nove vzgojne in dobrodelne ustanove, ki so njej posvečene. S tem izletom smo izpolnili dolgoletno željo številnih rimskih Slovencev, ki so napolnili oba avtobusa, drugi pa so prispeli s svojimi avtomobili. Vreme nam ni bilo preveč naklonjeno, toda veselega razpoloženja kljub temu ni manjkalo. Rimski Slovenci so se leta 1983 u-deležili tudi simpozija, ki je bil posvečen msgr. Ivanu Trinku in ga je organiziralo vodstvo Slovenika. Tudi misijonski čut je vedno živ med rimskimi Slovenci. Predlanskim nam je govoril č. g. Mirko Gogala iz Argentine o »Slovenski prisotnosti v argentinski Cerkvi«. Vsako leto izvedemo nabirko za naše slovenske misijonarje. Kot vedno zaključimo leto z božično prireditvijo v Sloveniku, ki se je v velikem številu udeležijo mladi in ne več mladi, med katero zlasti starejši obujajo spomine na svoja mladostna božična doživetja. V letu 1984 pa je bil največji dogodek praznovanje izrednega svetega leta, ki smo ga obhajali skupno s slovenskimi škofi in slovenskimi romarji. Skupaj smo opravili vse pobožnosti in bili pri papeževi avdienci, med katero nam je papež Janez Pavel II. v slovenščini priporočil zvestobo katoliški Cerkvi, slovenskim izročilom in dediščini svetih bratov Cirila in Metoda. Ta skromen pregled društvenega življenja naj bo samo potrditev živ-Ijenjkosti rimskih Slovencev in povabilo mlajšim, naj se mu še bolj posvete zlasti sedaj, ko stari rod peša, novih Slovencev, ki bi se stalno naselili v Rimu, pa jih ni. Ta želja je vključena v prošnji k našemu vzoru, božjemu služabniku A. M. Slomšku, svetima Cirilu in Metodu, božjemu služabniku Baragi in vsem svetim zaslužnim slovenskim ljudem, naj podpirajo naše delo. Srednje-evropski utrinki Gorica - evropsko mesto. - Vhodni znaki v Gorico kažejo med drugim veliko tablo z napisom »Gorizia - Citta d'Europa«. Vsekakor lepo priznanje z znakom Evropskega sveta, ki ga je naše mesto pred leti prejdo. To seveda nima namena potrjevati pač dejanskega geografskega dejstva, o katerem nihče ne more podvomiti. Gre pa za to: je res Gorica evropsko mesto v idealnem, duhovnem pomenu izraza? Kdaj bo recimo to tudi uradno izkazala, da bo poleg »Gorizia - citta d'Europa« še zraven »Gorica - evropsko mesto«? Kultura Mittelevrope. - Marsikdaj se našemu mestu daje pečat srednjeevropske kulturne prestolnice, in to vsaj v malem. Gotovo imajo Dunaj, Zagreb, Praga, Ljubljana, in še kako dru- go več povedati. V našem skromnem prostoru pa ima tudi Gorica svoje poslanstvo. Tu se že leta, pravzaprav desetletja skoraj zbirajo kulturna predstavništva na raznih simpozijih in srečanjih. Mittelevropska kulturna srečanja (Incontri culturali mitteleuropei) so temu gotovo dala največji zagon. Že dolga leta beležimo razprave in prikazovanja z vseh področij duhovnega ustvarjanja. To zaobjema seveda ožji, lahko bi rekli elitnejši krog kulturnikov. Na njem so že v teh letih govorili o vseh mogočih problemih s humanističnega področja. Pri teh kulturnih srečanjih so večkrat sodelovali tudi slovenski kulturniki, znanstveniki in umetniki ter književniki in glasbeniki. Morda bi pri vsem le pogrešali bolj sistematične navezave prirediteljev na slovenski kulturni svet, saj je prav ta v najbližjem stiku s tukajšnjo stvarnostjo oz. nje sestavni del. Verjetno so v tem pogledu mnogo bolj razvijali kulturno in idejno navezavo na nemški miselni svet in njegovo pojmovanje »Mit-teleurope«. Vse prav — toda gotovo so pri tem bistveno pozabili na slovanski doprinos... Vse to smo skušali nekoliko popraviti s tem, da smo po svojih močeh dali kak prispevek v širšo dialektiko tega vprašanja, Zlasti še s prikazom dela slovenske kulture na Goriškem tudi v preteklosti na raznih področjih duhovnega ustvarjanja, posebej glasbe, literature in filozofije. Treba pa bo še veliko drugega, da, zlasti še prave politične volje pri odgovornih kulturnih de-javnikih-prirediteljih, da se stvari dopolnijo... V svetu glasbe. - V Gorici si lahko brez dvoma štejemo v čast, da imamo toliko in tudi tako kvalitetnih glasbenih dejavnosti in prireditev. Poleg ustanov, ki skrbe za glasbeno vzgojo (mestna italijanska glasbena šola, dve slovenski glasbeni šoli itd.) velja zabeležiti celo vrsto pobud na tem področju. Koncerti si sledijo v naglem ritmu skozi vse letne čase, najbolj seveda jesenskem, zimskem in pomladnem. Zanje skrbijo javne ustanove, zasebna društva, pa tudi posamezniki. Veliko je rednih koncertnih prireditev in sezon, tako v slovenskem kot italijanskem merilu. Med velikimi pobudami naj ponovno omenimo mednarodni natečaj Se-ghizzi, ki stalno vabi v naše mesto pevce skoraj že z vsdh celin. Par let sem prireja ustanova Lipizer z uspešno roko violinski mednarodni natečaj. Nato pa od Katoliškega in Kulturnega doma preko Attemsove palače od Avditorija do grajskih prostorov, pa spet od lepih goriških cerkva, od prenovljene stolnice do baročnega Sv. Ignacija in raznih drugih — povsod odmevajo zbori, orgle, manjše komorne zasedbe, itd. Kaj je pri tem »srednjeevropskega«? Tudi Johann Strauss lahko kraljuje v koncertni dvorani, ne le na plesišču ali operetnem odru. Prav letos je bilo slišati v Avditoriju Schoenbergove in drugih dunajskih atonalnih skladateljev obdelave slavnih Straussovih melodij! Seveda ni vse v tem! Mittelevrop-ska zavzetost za »muziciranje« je morda tu veliko občutnejša kot kje drugje v naši deželi. Poleg tega programska politika in izbira repertoarja kaže na neke določene okuse, ki so gotovo last in del kulturne dediščine »Mittelevro-pe«. Pa spet sama gostovanja in izmenjave iz Slovenije, Avstrije, Češke in Slovaške — ali vse to ne kaže na neke preference s srednjeevropsko poanto? »Mittelevropa« — včeraj in danes. - Če smo tu bežno nanizali nekaj utrinkov o posameznih plateh in podobah, v kateri se javlja srednjeevropski ideal v današnjem življenju in kulturnih podvigih, lahko še za zaključek povzamemo kako splošno misel ob vsem tem. Veliko se je pisalo o pojmu »Mittel-evrope« in to zlasti v germanski literaturi. Ne bi se na tem mestu zaustavljali ob vseh teh razglabljanjih. Pojem »Mittelevrope« predvsem združuje nekaj skupnih potez življenja in miselnosti, ki so tipične zlasti za narode alpskega loka in podonavja. Poleg teh določenih značilnosti in miselnosti — h kateri je seveda dala svoj delež tudi za večino teh skupno življenje v habsburški monarhiji — je ostala tudi neka skupna kulturna usmerjenost od književnosti do likovne umetnosti, od filozofije do glasbe itd. Nastala je torej neka bolj ali manj skupna kulturna in ustvarjalna celota, ki je zapustila svoje sledove tudi v današnjem času. V času evropskega združevanja mora biti tudi »oživljanje« srednjeevropskih vezi in idealov uprto v širše dimenzije duha in teženj. Naš goriški in širši zamejski kulturni prostor pa je kot nalašč ustvarjen, da preko srednjeevropskih pobud teži v širše medsebojno sodelovanje in razumevanje narodov naše stare celine. VESTNA LISICA Slouenski tržaški skavti v letu 1983-84 Medletno delovanje Če pogledamo na pravkar minulo delovno leto in potegnemo zaključke, ki nam kažejo tudi smernice za nadaljnje delovanje, z veseljem ugotovimo, da smo tudi v tem letu veliko naredili. Tržaški del skavtske organizacije v zamejstvu je kot vsako leto priredil običajna srečanja članov, seveda v razdelitvi po starostnih skupinah. Taka srečanja so bila pred božičem in veliko nočjo, ko smo skušali doživeti skrivnosti teh dni v skupnosti. Najstarejši člani, tj. roverji in popotnice, pa so letos preživeli čudovite trenutke pri bedenju in premišljevanju pred praznikoma. To je bila novost. Spoznali smo, da smo res ustvarili vzdušje praznika in lepega doživetja. Pred veliko nočjo pa smo organizirali že tradicionalni skavtski križev pot. Tokrat smo z lučkami šli od Poklona pri Repentabru na vrh k cerkvici. V lepem številu smo se zbrali tudi pri drugih duhovnih srečanjih. Naj omenim Marij anski shod na Opčinah, zahvalno nedeljo pri Sv. Justu, svetoletno romanje k Sv. Justu itd. Ob resnem programu pa se seveda radi tudi zabavamo. Tako nas v pustnem času ni presenetilo vabilo na pu-stovanje, ki je bilo na pustno nedeljo. Med taka srečanja pa spada tudi športni dan, ki ga že nekaj let prirejamo skupno z goriškimi brati. Zbrali smo se 1. aprila na stadionu »1. Maj« v Trstu. Tu smo se tekmovalci in navijači borili in pridobili zasluženo zmago tržaškemu delu organizacije. Letos pa smo hoteli pokazati tudi prijateljem tabornikom iz Izole in Pirana, da se spoznamo na nogomet, košarko, odbojko itd. Z goriškimi skavti smo tako sprejeli vabilo in šli v Izolo. Tu smo preživeli dan v lepem športnem duhu in se vrnili domov veseli in predvsem zadovoljni z lepim uspehom. Dne 19. februarja pa so se skavtski smučarji odpeljali v Žabnice. Tudi ti izleti so skoraj že običajni, kajti že nekaj let se redno vozimo na sneg. Z italijanskimi skavti tudi ni manjkalo pozitivnih stikov. Tako smo z AGESCI-jem sodelovali pri veliki igri po našem mestu. Italijanskim sobra-tom smo med drugim pokazali glavne Skeč »teh velikih« skavtinj na miklavževanje 1983 slovenske stavbe in sedeže naših organizacij in društev v Trstu. Srečanje, ki je med nekaterimi Italijani vzbudilo nekoliko polemik, smo zaključili pozno zvečer v šotoru sredi trga Unita, kjer smo imeli skupni taborni ogenj. Ko so se pomladanski dnevi začeli daljšati, smo se skavti začeli pripravljati na veliki skavtski praznik: jurje-vanje. Ta dan vedno preživimo v naravi, kjer novi člani polagajo svoje obljube in ostali se pri tej slovesnosti spomnijo lastne obljube in jo tudi obnovijo. Obljuba zvestobe skavtskim zakonom, Bogu, Cerkvi in domovini je slovesen trenutek vsakega novinca in se ga vsakdo živo spominja. Tudi letos smo organizirali dve jurjevanji: za najmlajše — volčiče in veverice ter za starejše — izvidnike in vodnice. Najstarejša veja pa ima svoj prestop jeseni. Vidna je bila naša prisotnost 20. maja v Gorici, ko smo se Slovenci v zamejstvu končno zbrali in zahtevali to, kar nam pripada. Skavti smo se zbrali pod velikim transparentom z našim geslom: »Vedno pripravljeni«. In to ne velja le za take manifestacije, ampak za vsakokrat, ko nam življenje veleva, da pokažemo to, kar smo. Že na Travniku smo pokazali, da se ne bojimo dela. Da bi za seboj pustili čist trg, smo kot na taborih naredili vrsto in z enega konca do drugega pobrali vse smeti, ki jih je nad 10.000-glava množica pustila za seboj. Tudi letos je izšlo 8 številk našega glasila »Jambor«. 25-Ietnica ustanovitve skavtinj v Trstu V preteklem letu so poleg koroških skavtov tudi slovenske tržaške skavti-nje praznovale svoj srebrni jubilej. Pred 25 leti so namreč 29. junija v Boljuncu obljubile prve skavtinje. Dve voditeljici: Vera Lozej in Ljuba Smo-tlak in dvanajst drugih deklet. Od tega datuma dalje je ženska veja organizacije stalno rasla in se krepila ter dosegla lepe uspehe. V prvem obdobju je bil duhovni vodja skavtinj dr. Jože Prešeren, ki ima velike zasluge tako za idejno podlago takratnih skupin kot tudi za praktične rešitve raznih problemov. Skavtinje so se že prvo leto odpravile na tabor. Od takrat so si tabori redno sledili. Spoznavale so kraje v Italiji in na Koroškem. V Sloveniji so prvič taborile leta 1968 v Logarski dolini. Odslej so skavtinje hodile na tabore samostojno, brez pomoči fantov. Poleti 1976 so sodelovale s samostojnim podtaborom na prvem zamejskem jamboreeju v Pinedu. Od leta 1977 dalje pa so se v skladu s programom koedukacije začeli mešani tabori. V istih letih so zamenjale tudi duhovno vodstvo in od leta 1974 dalje je z nami duhovnik Tone Bedenčič. Tudi najmanjša veja skavtinj je začela precej zgodaj delovati. Vendar so se veverice uredile šele, ko so začele taboriti. Prvi tabor veveric je bil leta 1971, medtem ko so prej imele svoje tabore v različnih župniščih. Prve popotnice pa so prestopile leta 1968. Ob pomoči tržaških skavtinj so se tudi na goriškem začele zbirati prve skavtinje. Leta 1964 so Goričanke prvič taborile s sestrami s Tržaške v Beli peči. Tudi koroške skavtinje so nastale v tesnem sodelovanju z našo vejo. Leta 1969 je v Lepeni s tržaškimi skav-tinjami taborila tudi Marija Spieler, ki je kasneje postala prva načelnica koroških skavtinj. V spomin na teh minulih 25 let je 29. junija 1984, torej ravno na dan prvih obljub, bilo na Proseku jubilejno srečanje in večerja nekdanjih, tj. prvih skavtinj. Slavnostni govor je imela Ivi-ca Švab, ki se je v imenu vseh skavtinj zahvalila in podarila spominske plakete voditeljicama Veri in Ljubi ter dr. Prešernu. Ob tej priložnosti je spregovorila tudi sedanja načelnica tržaških skavtinj Eva Fičur. 3. slovenski zamejski skavtski »jamboree« Velik dogodek v skavtskem življenju je tabor, ki ga skavti nestrpno pričakujemo, posebno še, če je to jam- boree. Ob 25-letnici koroške skavtske organizacije je julija 1984 bil 3. slovenski zamejski skavtski jamboree v Globasnici na Koroškem. Udeležilo se ga je več kot 350 skavtov z Goriške, Koroške in Tržaške. Goriška in Koroška sta imeli vsaka svoj podtabor, medtem ko smo Tržačani bili razdeljeni na tri podtabore, eden od teh so sestavljali novinci roverji in popotnice, ki so na tabor prišli peš iz Celovca. Hodili so celih pet dni. Osrednja slovesnost jamboreeja je bila v nedeljo 22. julija, ko se je na tabornem prostoru zbralo veliko število staršev in prijateljev. Skupaj smo doživeli nedeljsko sv. mašo in po maši se je bratski duh razširil med vso množico. Na taboru smo doživeli čudovite dneve življenja v skupnosti in pravem bratstvu. Misel, ki nas je načrtno povezovala, je bila slovenstvo. Geslo, ki smo ga izbrali za to naše veliko srečanje, je bilo tudi v skladu z našimi idejami: »Pogumno zvesti izročilu«. Ohranimo to, kar smo prejeli od staršev in ostanimo zvesti izročilu. To pa od nas zahteva večkrat precej poguma. Da bi se na to izročilo spominjali in se globoko zavedali, kaj pomeni, smo ga izobesili nad glavnim oltarjem. Tako je napis vsakdo znova in znova prebral, ko je prišel mimo. Nad geslom se je dvigal naš mogoč- ni jambor, ki je bil letos, seveda je za to priložnost moral biti, prava umetnina. Sestavljali so ga kar štirje jambori, na katere smo dvigali svoje zastave vsako jutro ob skupnem zboru. Na najvišji jambor smo dvignili zastavo jamboreeja, ki je potem plapolala vseh 14 dni, ne da bi jo kdaj sneli. Na njej je bil spet simbol: ogenj, ki je gorel v znamenju bratstva in ljubezni. Tabor je potekal v najlepšem redu. Izkazovali smo se v skavtskih spretnostih, v športnih rekordih in tudi v vzdržljivosti pri hoji na Peco, kjer bi bili skoraj zbudili kralja Matjaža z našim hrupom. Izgubil je priložnost, da bi videl 350-glavo množico, ki se je vzpenjala proti vrhu. Na jamboreeju smo skavti, kot je že tradicija, poskrbeli tudi za priložnostno ciklostilirano publikacijo, ki smo ji dali naslov po letošnjem geslu tabora. Konec je vse prehitro prišel. Tabor smo končali s sv. mašo v nedeljo 29. julija. Tu smo sklicali zadnji skupni žbor, zadnjič smo sneli zastave, tokrat tudi najvišjo. Pesem slovesa, in že je bil tu konec — seveda do naslednjega jamboreeja. Med tem časom pa pridno in vztrajno, s pogumom in zvestobo vztrajajmo pri našem delu z mladino, kakor smo osvojili letos na jamboreeju geslo: »Pogumno zvesti izročilu«. Kvadrat skavtov in skavtinj na jamboreeju 29. julija 1984 D. P. 20 let dramskega ustvarjanja v Standrežu Dramski odsek prosvetnega društva »Štandrež« slavi letos 20. obletnico svojega delovanja. To bodo proslavili letos januarja na slovesen način, kot se spodobi za tako obletnico. Dramska dejavnost se je v Standrežu obnovila leta 1965, ko so zgradili župnijski dom, ki danes nosi ime po Antonu Gregorčiču. Začetek je bil seveda skromen in je obsegal krajše predstave, eno ali dvodejanke. Toda že v letu 1966 se je večja skupina štan-dreških igralcev ogrela za ljudsko igro v štirih delih Divji in nedeljski lovci. Uspeh je bil zelo velik in igro so morali ponoviti. Delo je režiral domači župnik Jožef žorž. V tej igri so nastopili tudi nekateri starejši igralci Jožef Pavletič in Dušan Brajnik, ki so imeli že nekaj izkušenj iz povojnih let, ko so v Standrežu igrali vrsto ljudskih iger. Za to priložnost so se pridružili številni mlajši igralci; nekateri od teh še danes sodelujejo pri štandreški dramski skupini. Igri Divji in nedeljski lovci so sledile v naslednjih letih še ljudske Žu- panova Micka, Kerstnikov Testament, Vilharjeva Poštena deklica in Lipahov Glavni dobitek. S Testamentom je začel sodelovati pri skupini režiser Aleksij Pregarc, ki je režiral tudi Gogoljevo Ženitev, Levstikovega Junteza, Manzarijevo Mrtvi ne plačujejo dolgov, Greidanusov Hodi de Bodi aii dve vedri vode, mladinsko igro Ambrosio krade čas, ki jo je napisal Arthur Faoquez, Molierovo Zdravnik po sili in Naši trije angeli, katerih avtorja sta Sam in Bella Spewack. S to predstavo je dramska družina »Štandrež« praznovala leta 1975 desetletnico delovanja. Naslednja leta je s skupino sodelovala režiserka Mira Štrukelj iz Deskel, ki je v obdobju treh let režirala Nušičevo Sumljivo osebo, Collaltove Beneške trojčke in Komedijo v komediji, delo slovenskega pisatelja Marin-ca. Štrukljeva tudi sodeluje pri pripravi predstav, ki jih skupina vsako leto uprizarja na prostem ob domačem Prazniku špargljev. Naj navedem nekatera Prizor iz Nušiceve igre »Jubilej«; na sliki (od desne): Silvana Žnidarčič, Majda Paulin, Marko Brajnik in Jordan Mučič dela: Analfabet, Gumb, Jubilej, Dva lopova, Na stara leta, ki jih je napisal Branislav Nušič ter Podlago zakonske sreče (Jakob Alešovec) in Oče na polikliniki, delo Marjana Marinca. S temi igrami so štandreški igralci nastopili tudi na drugih prireditvah, ki so bile na prostem. Leta 1979 je prevzel režijo Emil Aberšek, ki še danes sodeluje pri tej skupini. Tudi v njegovi režiji se je dramska skupina odločala za igre vedre vsebine, tako klasične kot tudi moderne. Med prve naj zabeležimo Goldonijevo Krč-marico in Molierovega Namišljenega bolnika. Med sodobnejše tekste pa spada Cvetje hvaležno odklanjamo Normana Barrasha in Carolla Moora, Strogo zaupno, delo Marca Camolettija. Na vrsto je prišel tudi tržaški pisatelj Jaka Stoka z veseloigro Moč uniforme. Skupina se je lotila in uspešno uprizorila tudi kriminalko Agathe Christie Deset zamorčkov. Za jubilejno, 20. obletnico, se bo štandreška dramska skupina predstavila s krstno izvedbo vedre igre Milijonarji v oblakih, ki jo je za to priložnost napisal Janez Povše. Če seštejemo vse uprizorjene igre se nam predstavi slika, ki očitno priča o velikem delu, ki ga je dramska skupina prosvetnega društva »Štandrež« opravila v dvajsetih letih, ko je uprizorila 25 celovečernih in 31 krajših gledaliških premier. S temi igrami so štandreški igralci nastopali po vseh odrih Goriške in Tržaške in tudi v videmski pokrajini. Večkrat so gostovali v Sloveniji in na Koroškem. Na turneji so bili v Švici, Avstriji, v Rimu in v ZDA pri Slovencih, ki tam živijo in delujejo. Skupno so uprizorili nad 300 predstav. Lepi obiski predstav, pohvalne ocene raznih časopisov in revij ter priznanja, ki jih je skupina prejela, pričajo o kvalitetnem delu na področju, ki je žal premalo razširjeno med našimi amaterskimi skupinami. KONTELJ s. CELINA Ob 20-Ietnici župnijske glasbene šole v Sv. Križu pri Trstu Kadar govorimo o obletnicah je nujno, da se ozremo na začetek. Tako tudi ob 20-letnici prve župnijske glasbene šole v Sv. Križu na Tržaškem. Ko je sedanji župnik g. Jože Kun-čič prišel na Kras in poslušal koncerte kraških ptičjih zborov, se mu je porodila misel, da bi se še lepše in boljše koncerte dalo prirediti z otroki in mladino, saj imajo mnogi od njih glasove kakor slavčki. Ta misel mu ni dala miru. Spomnil se je Chestertonovih besed ko pravi: »Misel, ki si ne prizadeva, da bi se spremenila v besedo, je slaba misel,« in dostavlja: »Beseda, ki te ne priganja k dejanju, je slaba beseda.« Ravnal se je po njegovem nasvetu ter sklenil, da se v župniji ustanovi glasbena šola. Prosil je predstojnico Šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu, da bi se sestre naselile v župniji in vodile glasbeno šolo. V ta namen je vzel v najem hišo št. 222 v Sv. Križu. To je bilo 1. oktobra 1964. Za glasbeno šolo se je priglasilo prvo leto 6 učencev. Poučevala je šolska sestra Marija Cetin, ki je dvakrat tedensko prihajala iz Trsta. Ker se je naslednje leto priglasilo 13 učencev, je bila ena učna moč premalo; Šolske sestre pa župniku niso mogle odstopiti več učnih moči. Z enako prošnjo se je potem obrnil na s. Martino Košir pri Notre-damkah v Gorici. In ta je posredovala pri provincialki s. Jakobini Pav-lovčič na Strugi pri Novem mestu, Zaključni koncert župnijske glasbene šole junija 1984 v Sv. Križu pri Trstu ob škofovem obisku da je poslala tri sestre: s. Celino Kon-telj, s. Margit Botka, učiteljici glasbe in petja ter s. Metodijo Komen za pomoč v kuhinji. Naselile so se v hiši št. 222. Glasbena šola je zbudila precej zanimanja, zato je župnija nabavila še dva klavirja, elektronske orgle in harmoniko. Poučevale so v »Stari šoli« z dvema prostoroma v zelo slabem stanju, ki ju je imela župnija že prej v najemu. S. Margit Botka se je po enem letu vrnila v Kikindo. Njeno mesto je sprejela s. Lavrencija Ivančič. Za njo je leta 1967 prišla s. Angelina Šter-benc, ki poleg s. Celine Kontelj poučuje še danes. V naslednjih letih je število učencev nihalo od 13 do 30. Vzporedno z glasbeno šolo smo ustanovili tudi otroški in mladinski pevski zbor, ki deluje še danes s povprečnim številom 25 pevcev in pevk, ki seveda niso vedno isti, ker odraščajo. Pevske vaje imamo redno dvakrat na teden; pred nastopi — po potrebi — celo vsak dan. V glasbeni šoli se je izoblikovala tudi dramska skupina, ki nastopa skupaj s pevskim zborom in igranjem na razne instrumente doma in drugod. Z nastopi smo pričeli leta 1966 naj- prej doma: vsako leto božičniea, božični koncert v domači cerkvi; Dan staršev; prvo sv. obhajilo; sv. birma; vsako prvo nedeljo v mesecu pri drugi maši ter koncert glasbene šole v župnijski dvorani ob koncu šolskega leta. V dvajsetih letih se je nabralo kar 80 stalnih nastopov (brez izrednih) samo v domači župniji. Vseh učencev pa je bilo v tej dobi okrog sto. Ob srebrnem jubileju mašništva g. župnika je pri slovesni službi božji poleg cerkvenega zbora, tudi otroško-mladinski zbor zapel nekaj pesmi. Akademijo ob tem prazniku, ki je bila v župnijski dvorani, so pripravili učenci glasbene šole. Leta 1968 smo pričeli z nastopi tudi drugod. V Rojanu s pevskim zborom in klavirskimi točkami. Ta nastop je bil ob sodelovanju učencev prof. Staneta Malica in učencev Šolskih sester pri Sv. Ivanu. Drugače pa smo nastopali s samostojnimi programi klavirske glasbe dva, štiri in šest ročno ter harmonike, petja mladinskega zbora, šalo-iger in spevoiger; v Rojanu, v Marijinem domu v ul. Risorta, v Marijanišču na Opčinah, na Repentabru ob Taboru 1971 ter v Katoliškem domu v Gorici. Nekajkrat je Radio Trst A snemal in potem oddajal pesmi našega mladinskega zbora; v letu 1977 so nekateri učenci glasbene šole igrali na klavir in harmoniko pravtako tam. Leta 1974 je občinska uprava začela z obnovo »Stare šole«. V času obnove se je glasbena šola znašla v zelo težkem položaju. Prav tisto leto smo imeli nad 30 učencev! Izprazniti smo morali prostore v Stari šoli. Vse tri klavirje smo prenesli v župnišče; enega v župnijsko dvorano, drugega pred župnijsko kuhinjo in tretjega na hodnik pred zakristijo. V teh prostorih smo tudi stalno poučevali. Pa tudi te težave so minile. Čez sedem mesecev smo Zaključni koncert 1975 v Stari šoli dobili tri obnovljene prostore. Od tedaj poučujemo glasbo v teh prostorih. Vsa leta smo se v glavnem držali programa Glasbenega konservatorija v Trstu in imeli ob koncu vsakega šolskega leta obvezne izpite. Po mnogih uspelih nastopih (saj jih je bilo v teku dvajsetih let okrog 90, se nam je porodila misel, da bi izdali prvo ploščo: 10 božičnih in 10 svetnih pesmi in leta 1976 smo ploščo že imeli. Čez dve leti smo izdali drugo ploščo z enakim številom velikonočnih in svet- Na zaključnem koncertu 1971 poje Aleksander Švab nih pesmi. 1980 smo izdali tretjo ploščo, zopet z božičnimi in svetnimi pesmimi. Slike za ovitke je izdelala s. Adelgundis Černic iz Gorice. 1983 pa smo izdali kaseto z božičnimi pesmimi. Ob koncu vsakega leta glasbene šole smo nagradili učence in pevce z izletom na Sv. Višarje, včasih kar za dva dni. Če je bilo vreme ugodno, smo sami kuhali kosilo kar na prostem v naravi, kar je bilo vsem zelo všeč. Za zaključek pa še nekaj o najboljših učencih glasbene šole, ki so izstopali izmed drugih. To so: Aleks Tence Bodgan Kralj, Darij Milič, Ildegarda Košuta, Damjana Kralj, Kristina Gu-štin in Gabrijela Bezin. Tudi med sedanjimi učenci je več nadarjenih. Uspeh pa je v veliki meri odvisen od njihovega prizadevanja. Nekateri so se povzpeli višje od navadnih organistov in pevcev. Bogdan Kralj je nadaljeval s študijem in diplo- miral iz klavirja v Vidmu. Njegova sestra Damjana pa se pripravlja na izpit za enako diplomo. Nekaj pevcev mladinskega zbora se je pridružilo mešanemu cerkvenemu zboru. V nepozabnem spominu pa nam je ostal sedemletni deček, ki je na Taboru 1971 pel pesmico: »Potrebujem bratca, sem že rekel mami, / da se'bova gugala, kar vsak na eni strani...« Ta deček je Aleksander Švab, ki se je kot pevec povzpel kar na četrto stopnjo: pel je pri otroškem, nato mladinskem, pozneje pri cerkvenem mešanem zboru. Zdaj pa s svojim lepim glasom v zboru razveseljuje obiskovalce in ljubitelje petja v Teatro Verdi v Trstu. Glavni pobudnik te glasbene šole je bil in je župnik g. Jože Kunčič. Vsa leta smo delali složno z njim. Iz navedenega pa je razvidno, koliko se s prizadevanjem, dobro voljo in potrpljenjem zmore narediti s skupnimi močmi. s. b. Poimenovanje osnovne šole »Josip A brci m« v Pevmi Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je v zadnjih letih bilo tudi na Goriškem več svečanih poimenovanj naših osnovnih šol, ki so vsa vzbudila precej zanimanja. Koledar GMD je do tu objavil poročila, namenjena naslednjim: po pesniku Igu Grudnu v Jamljah, po župniku Petru Butkoviču-Domnu v Sovodnjah, po pesniku Alojzu Gradniku v Števerjanu, po pisatelju Ivanu Preglju v Rupi. Tem bo sedaj lahko dodal dvoje novih, kajti ob koncu šolskega leta 1983/84 sta bili poimenovani še šola v Pevmi in šola za južni predel Gorice v ulici Vittorio Veneto. V nedeljo 3. junija 1984 je osnovna šola v Pevmi doživela svoj dan: ob izredno lepem vremenu in ob številni udeležbi domačinov in gostov je bila namreč slovesno poimenovana po župniku Josipu Abramu. Za njegovo ime so se že leta 1978 soglasno izrekli uči- telji in predstavniki staršev ter izbiro tako utemeljili: »Bil je duhovnik in človek širokega obzorja in velikega duha, neizmerno je ljubil rodno zemljo in njene ljudi. Pev-ma je bila za celo desetletje deležna njegove tople humanosti. Ni nam zapustil velikih slovstvenih del, vendar je kot vnet planinec v mnogih člankih in spisih ovekovečil lepote naših gora in dušo slovenskega primorskega človeka. Bil je vidna osebnost na Goriškem in v Pevmi je pustil s svojim delom globoko sled.« Svečanost poimenovanja se je začela v šolskem poslopju, kjer sta eden izmed učencev in najstarejši vaščan Tonče Mavric odkrila Abramov relief,, delo akademskega kiparja Franceta Goršeta, za njima pa je škofov vikar dr. Oskar Simčič opravil blagoslovitev. Sledil je na prostem kulturni del, med katerim so nastopili vsi šolski otroci, ki so zapeli več pesmi pod vodstvom učitelja Iva Bolčine in vmes vpletali recital, za katerega je poskrbela pesnica Ljubka Šorli, zbor nekdanjih učenk in moški zbor iz Štmavra. Vloga slavnostnega govornika je pripadla osebi, ki je bila za to najbolj poklicana, in sicer župniku Jožku Kraglju, in niso manjkali seveda razni pozdravi. V imenu pripravljalnega odbora za poimenovanje je spregovorila prof. Ljuba Bednarich Čuk, v imenu šolskih oblasti didaktični ravnatelj dr. Milan Bresciani, ki je kot domačin še posebej podčrtal, da se je Pevma na najprimernejši način oddolžila svojemu nekdanjemu župniku, goriški župan dr. Antonio Scarano pa je v svojem govoru opozoril navzoče na prizadevanje občinske uprave, da je bila pevmska šola temeljito prenovljena, in jih hkrati povabil, naj skrbijo, da ne bodo njene učilnice nikoli prazne. Za njim so na oder stopili predstavniki nekaterih kulturnih ustanov, vidnejše politične osebnosti in kot zadnji predsednik krajevnega sveta za Pevmo, Oslavje in Štmaver Aleš Figelj. Kakor je že navada, je poimenovanje šole dalo povod za nekatere druge hvalevredne pobude. Učitelji so poleg drugega pripravili razstavo otroških risb ter fotografij s prizori iz šolskega in vaškega življenja, po zaslugi g. Kraglja pa so mogli vsi spoznati marsikaj o Abramovi vsestranski dejavnosti. Posrečena zamisel je bila spominska značka, ki je bila izročena posameznikom z brošuro, o kateri je treba kaj več napisati. Po uvodni besedi in besedilu odloka o uradnem poimenovanju šole po Josipu Abramu se v brošuri, ki je po svojem obsegu dejansko prava knjiga, vrstijo razni prav zanimivi prispevki: Jožko Kragelj je pripravil Oris življenja in dela Jožeta Abrama, prof. Slavko Bratina članek Osnovna šola v Pev-mi in Štmavru ter statistični pregled stanja na obeh šolah v povojnem času, časnikar Marko Waltritsch daljši, a kljub temu ponekod pomanjkljiv pregled Pevma, Oslavje in Štmaver skozi stoletja, knjižničar Marijan Brecelj Bibliografijo Jožeta Abrama in sestavek Likovno delo Toneta Kralja v Pev-mi, dr. Verena Koršič predstavitev kiparja Franceta Goršeta. Katoliški glas je zapisal: »Vsi, ki so brošuro omogočili, zaslužijo priznanje Odkritje reliefa Josipa Abrama na poimenovanju šole v Pevmi in občudovanje. S svojim trudom in požrtvovalnostjo so obogatili našo književnost z novimi spoznanji, knjiga pa bo za vselej pričala o naši prisotnosti na tem zahodnem koščku slovenske zemlje.« Nekoliko so se za brošuro potrudili pravzaprav tudi učenci in iz njih razgovora z didaktičnim ravnateljem se nam zdi primerno povzeti ta odstavek: »Poleg verouka, ki je bil zelo pester, ker je bil Abram že po naravi zelo duhovit in iznajdljiv, smo se učili tudi materinščine oziroma slovenščine, ki je bila takrat v šoli prepovedana. Učil nas je pravopis, pravorečje in slovnico. Govoril nam je o slovenskih pesnikih in pisateljih, zlasti o Simonu Gregorčiču. Recitirali smo slovenske poezije, pa tudi prepevali smo. Po pouku je vedno dovolil, da smo se podili okoli cerkve in župnišča, saj takrat druge zabave ali športa ni bilo. Tako je deloval vse do smrti; seveda jaz sem takrat bil že na višji srednji šoli in so k njemu prihajali mlajši otroci. Ven-nar nisem nikoli zgubil stika z njim in sem se vedno posluževal njegove izredno bogate knjižnice, ki je bila na razpolago celi vasi.« V članku o zgodovini zbuja prav gotovo precej pozornosti prisega, ki jo je učitelj Anton Komavec podpisal, ko je leta 1876 sprejel službo v Pevmi. Poglejmo, kako se glasi, kjer se nanaša na učiteljeve poklicne dolžnosti: »Prisežete, da bote povsod resnični blagor Vašemu vodstvu izročene šole in samo ta pred očmi imeli, šolski mladini v vseh rečeh dober zgled dajali, med njo ne le vednosti, ktere imate Vi učiti, temuč tudi čutje pobožno-sti, nravnosti in postavnosti na vso moč zbujali in širili, napredek učencev z vestno ostrostjo in nepristanostjo presojali, in da se ne daste od teh dolžnosti po nikakoršnih ozirih kedaj od-verniti.« Niti ne moremo kar tako mimo sklepnih besed v istem članku, saj je resen opomin vsem, katerim je resnično pri srcu obstoj naših šol: »In ob sklepu dela bi radi opozorili na tri značilne ugotovitve o šolskem obisku v Pevmi: v šol. letu 1888/89 Jev učitelj Edvard Prinčič imel sam 161 učencev; v dobi fašizma je bilo na šoli skoraj vedno okrog 100 otrok s tremi učitelji; v šolskem letu 1983/84 jih je s štmaverskim prispevkom 25 in zanje skrbi četvero učiteljev. Poimenovanje šole po župniku Abra-mu iS .res edinstvena priložnost, da razmišljamo o tem in se zamislimo v jutrišnji dan...« Otroški šolski zbor pod vodstvom I. Bolčine poje na slovesnosti poimenovanja šole v Pevmi L.B. Osnovna šola „France Bevk" v Gorici Teden dni po slovesnem poimeno-vajnu osnovne šole v Pevmi je tudi goriško mesto doživelo podoben praznik. V nedeljo 10. junija 1984 so osnovno šolo v južnem delu mesta slovesno poimenovali po Francetu Bevku. Tako i-majo zdaj vse slovenske šole v Gorici svoje ime: gimnazija-licej po Primožu Trubarju, učiteljišče po Simonu Gregorčiču, trgovska šola po Ivanu Cankarju, srednja šola po Ivanu Trinku, osnovna šola v severnem delu mesta po Otonu Župančiču. Kot po navadi ob takih priložnostih je bilo tudi goriško poimenovanje nadvse slovesno, pravi slovenski praznik. V prostorih zavoda »Lenassi«, kjer že več let gostuje ta osnovna šola, se je zbralo izredno veliko ljudi. Poleg učencev, njihovih učiteljev, staršev in sorodnikov, predstavnikov oblasti in ustanov so se slovesnosti udeležili številni prijatelji mladine in naše šole. Odkritju in blagoslovitvi pisateljevega kipa na šolskem hodniku je sledila prireditev v nabito polni telovadnici. Hladnemu in pustemu prostoru je vlil topline in domačnosti slikovit o-der, ki so ga pripravili požrtvovalni starši. Kozolec, oprtni koši, kmečko o-rodje in še kaj je kar žarelo v žitnih klasih, rdečem maku in drugem poljskem cvetju. Ta odlični živobarvni o-kvir je lepo dopolnil številni zbor šolskih otrok — pevcev in recitatorjev. Po pozdravnem nagovoru učiteljice Stanislave Čermelj-Rustja je spregovoril zastopnik staršev prof. Emil Deve-tak, ki je med drugim poudaril pravico slovenske šole do lastne stavbe. To vprašanje so pozneje omenili še drugi predstavniki. Otroci vseh razredov so nastopili s petjem in recitiranjem primerno izbranih odlomkov iz Bevkovih del. Vsi so se lepo izkazali, še posebej pa je navdušil mladi recitator iz Benečije, ki je z jasnim in odločnim glasom podal odlomek iz znamenite pri- dige kaplana Martina Čedermaca. Otroci so s svojim pogumnim in prijetnim nastopom odkrili občinstvu košček pristnega Bevkovega sveta. Slavnostna govornica je bila Ljubka Šorli-Bratuž, ki je dolga leta poučevala na tej šoli. Na začetku je omenila vprašanje šolske stavbe in težke razmere, v katerih je šola nastajala: »Njen prvotni sedež je bil v ulici Randaccio, v nekdanjem Malem domu. Prva povojna leta so bili njeni razredi zelo številni, polagoma pa je po sili razmer začelo število učencev upadati. In prej petrazredna šola je z leti postala eno-razrednica. Da je pozneje ponovno o-živela in da je danes taka, kakršna je, se moramo zahvaliti našim zavednim staršem, ki so v onih težkih letih vztrajali in pošiljali svoje otroke v enoraz-rednico samo zato, da bi šola ne zamrla. Požrtvovalne in odločne matere so s svojo prepričljivo besedo privabile marsikaterega novega učenca. In kmalu ena sama učna moč ni več zadostovala. Matere niso odnehale; pritiskale so na kljuko pri odgovornih Oblasteh, zdaj tu zdaj tam, da bi šoli dodelile še kako učno moč. Marsikdaj so naletele na gluha ušesa in so se čutile ponižane v svoji pravični zahtevi. Vendar so vztrajale, saj jih je podpirala zavest, da se borijo za pravice lastnih otrok. Sčasoma so šolske oblasti zadevo uredile. Tem materami moramo biti danes hvaležni, da se je šola ohranila, da je rasla in napredovala.« V nadaljevanju je Šorlijeva dejala, da je tudi Franceta Bevka, našega naj-plodovitejšega pripovednika in velikega mladinskega pisatelja, kakor Ivana Preglja in Cirila Kosmača rodila Tolminska. »Življenje ga je v najbolj razburkanih desetletjih naše zgodovine premetavalo sem in tja, zdaj svobodnega, še večkrat nesvobodnega.« Ustavila se je pri Bevkovih goriških letih, ko je v njegovi sobi v Svetogorski uli- ci vse noči gorela luč. »V tem času in v isti sobi je nastal tudi Kaplan Martin Čedermac, s katerim je Bevk dosegel vrh svojega pisateljevanja. Ko je 'ta knjiga izšla v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak, se je novica o njej razširila ko blisk. Vsi smo vedeli, kdo jo je napisal, a le malokomu se je posrečilo, da si jo je oskrbel. Če smo prišli do nje, smo jo prebrali naskrivaj in si jo potem podajali iz roke v roko. Bevk je vedel, da bo knjiga našim ljudem pomagala živeti, prenašati trpljenje, vztrajati. Z njeno vsebino nas je povedel v Benečijo, kjer se ljudje izven domačega praga niso smeli oglašati v domači govorici, duhovnik ni smel več oznanjati božje besede v materinščini, skratka, pozabiti bi bili morali na vse, kar jim je bilo dragega in svetega. Pisatelj je skozi Čederma-čeve besede vlival moč in voljo do vztrajanja vsem zatiranim bratom... Naši bratje v Benečiji so potem doživeli še veliko gorja, toda vzdržali so, kakor je napovedal Čedermac. Mogočno so to izpričali tudi letos v tistem zgodovinskem majskem jutru na go- riškem travniku, ko so se zlili v eno z navdušenimi slovenskimi množicami iz vsega zamejstva ter samozavestno in odločno zahtevali to, kar tudi njim pri-tiče. Bevkov Čedermac torej ni le človek preteklosti, marveč še živi iz današnje stvarnosti.« Govornica je nato orisala Bevkov pisateljski lik s posebnim poudarkom na njegovih mladinskih spisih. »Našo mladinsko književnost je Bevk obogatil z deli, ki so za tovrstno pripovedništvo pravi biseri. Današnjega otroka vodi pisatelj v svet svoje mladosti, rodne Zakojce in njenih ljudi, odkriva mu naravo, jasni njegove poglede na svet in plemeniti njegovo notranjost. Tako so se izoblikovale prelepe povesti in črtice, umetnine edinstvene vrednosti, saj je pisatelj črpal iz neizmernega notranjega bogastva. Mladinska dela odkrivajo Bevka kot preprostega in nevsiljivega pripovednika, vselej tenkočutnega poznavalca otroške duševno-sti. Z drobnimi spomini iz svojega o-troštva pritegne Bevk otrokovo pozornost na to ali ono socialno vprašanje, še danes enako živo in boleče. Tako Nastop otroškega zbora ob poimenovanju šole po Francetu Bevku npr. pripoveduje, kako je kot majhen pobič stradal kruha, prav tako ga je stradal med prvo in drugo svetovno vojno. In mnogi so ga stradali z njim. Zato ga še sedaj zaboli, kadar vidi na tleh kos kruha, ki ga je kak presit otrok vrgel proč. Drugje razmišlja pisatelj o vojnah, ki sejejo smrt in siromaštvo. Loteva se seveda tudi narodnostnega vprašanja in svojemu mlademu bralcu odkriva krivice, proti katerim se je moral boriti primorski človek... Pogum, upornost, borbenost so nasploh značilne lastnosti Bevkovih junakov. Iz njegovih mladinskih del pa poleg njih dihata še sveža vedrina in zdrav optimizem.« Šorlijeva je ob koncu dejala, da je ime Franceta Bevka, kakor njegovo delo, »tesno povezano z našo preteklostjo, z našim mestom, s primorskim svetom tja do Benečije in še čez. Z imeni naših šol, predvsem pa s svojimi deli živi in bo še naprej živel med nami.« Na odru so se nato s pozdravnimi nagovori zvrstili didaktični ravnatelj dr. Milan Bresciani, predstavniki oblasti in organizacij, učiteljica Draga Lupine, zastopnica šole »France Bevk« na Opčinah, in zastopstvo osnovne šole iz Nove Gorice. Uspeh junijskega praznika je nagradil vnemo pridnih šolarčkov in trud njihovih učiteljic in staršev. Pokazal pa je tudi, da so tovrstne prireditve zares praznik vse naše skupnosti. * * * Odbor za poimenovanje šole je ob tej priložnosti izdal bogato in lepo o-premljeno brošuro s tole vsebino: odlomek iz pridige v romanu Kaplan Martin Čedermac, poročilo o poteku priprav na poimenovanje (Stanislava Čermelj), zapis o Borisu Kalinu (Joško Vetrih), članek o Francetu Bevku in njegovem pisateljskem svetu (Mariza Perat), daljši prispevek Marijana Brec-Ija o Bevkovem leposlovnem delu med Italijani, podroben zgodovinski prikaz slovenskega osnovnega šolstva v Gorici (dobrih 70 strani), ki ga je pripravil Marko Waltritsch. Sledijo še priložnostni sonet Ljubke Šorli, osebni spomini staroste slovenskih šolnikov na Goriškem prof. Huberta Močnika na Franceta Bevka (pripravila Mariza Perat), prispevki učencev ter povzetek v italijanščini. Vsebino dopolnjuje raznovrstno fotografsko gradivo. Sliko na platnici in portret Franceta Bevka je naDravil Hijacint Jussa. Brošuro je u-redil Marko Waltrisch. M. M. Prosvetna dejavnost na v sezoni 1983- Kulturno-prosvetna dejavnost katoličanov na Tržaškem se odvija pod okriljem krovne organizacije Slovenska prosveta in raste ter se razvija iz prostovoljnega dela in požrtvovalnosti ljudi, ki jim ni samo do vsakdanjega kruha, ampak tudi do duhovnih dobrin, do notranje rasti in do vsega tistega duhovnega, ki človeka notranje bogati in dviga. To je ljubezen do kulturnega dela, ki se naslanja na slovensko tradicijo. Brez idealizma in vere v duhovne vrednote bi tega kulturnega dela ne bilo. A prav zato, ker nastaja iz idealizma, v neplačanih nadurah prostovoljnega dela, ima ta dejavnost še poseben pomen in vrednost. Žal se tega celo sami marsikdaj premalo zavedamo. Zaradi pretirane skromnosti svojega dela ne obešamo na veliki zvon. Marsikdaj ga skoraj niti ne zabeležimo. Zato naj bo ta pregled v Koledarju Goriške Mohorjeve vsaj delen, zgoščen prikaz ustvarjalnosti naših pro-svetarjev in izobražencev. Prikaz ne bo popoln, ker ne zajema prireditev, ki so jih pripravila periferna društva in krožki, ampak beleži skoraj izključno tisto dejavnost, ki se odvija na osrednjem sedežu SP v ulici Donizetti 3 v Trstu. SLOVENSKA PROSVETA Slovenska prosveta (SP) je imela redni občni zbor 24. januarja 1984. Na njem so podali obračun preteklega dela in začrtali program za bodočo sezono. Občni zbor je bil tokrat združen z volitvami novega odbora, ki ga morajo po statutu obnavljati vsaki dve leti. V ponedeljek, 6. februarja, je SP v sodelovanju z DSI priredila v Peterli-novi dvorani osrednjo Prešernovo proslavo, na kateri so podelili nagrade Mladi oder in razglasili izid literarnega natečaja Mladike. Slavnostni govornik na proslavi je bil znani publicist iz Ljubljane Viktor Blažič, s kratkim koncertom pa je nastopil dekliški zbor »Devin« pod vodstvom Hermana An-toniča. Na pustno nedeljo so na sedežu pripravili pustovanje za otroke. Od 9. do 16. oktobra 1983 so bili na raznih krajih Koroške Primorski dnevi, ki sta jih skupaj s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca priredili Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. V tem tednu slovenske kulture, ki jo ustvarjajo Slovenci v Italiji, so na Koroškem nastopili zbor Mirko Filej iz Gorice, mešani zbor Rečan iz Ljes v Benečiji, mladinski žbor Vesela pomlad z Opčin in ansambel Zvezde. Poleg teh so na Koroškem nastopili tudi igralci prosvetnega društva Štandrež z Molierovo komedijo Namišljeni bolnik. V okviru Primorskih dnevov na Koroškem so v Celovcu pripravili še okroglo mizo o samostojnem političnem nastopanju in literarni večer naših pesnikov in pisateljev, združen z razstavo tiska. Teden primorske kulture na Koroškem in Koroški dnevi v Italiji oktobra 1984 so plod tesnega sodelovanja treh krovnih prosvetnih organizacij na Koroškem, v Gorici in Trstu. Tik pred božičem sta SP in DSI pripravila božični koncert, ki ga je izvajala skupina Gallus Consort. Koncert je bil 19. decembra. DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Najdelavnejše med društvi, ki so včlanjena v SP, je gotovo Društvo slovenskih izobražencev. Le-to prireja najrazličnejše kulturne večere, srečanja, debate in predavanja v teku vse sezone od oktobra do junija. Ti kulturni večeri so ob ponedeljkih in privabljajo lepo število članov in prijateljev. Naj za kroniko na kratko povzamemo teme in predavatelje pretekle sezone: Okrogla miza o začetkih slovenskega šolstva na Primorskem - prof. Martin Jevnikar, Vinko Beličič in Maks Šah (10. okt.); pogovor o sedanjem političnem trenutku (17. okt.); ogled avstrijskega filma »Vas ob meji« in diskusija (24. okt.); Pregljeva proslava, pri kateri so sodelovali prof. Lojzka Bratuž, Matejka Maver in Marjan Kra-vos (31. okt.); prof. Marija češčut predstavi knjigo L. Šorli »Veseli ringaraja«, recitira J. Žnideršič (7. nov.); prof. M. Jevnikar: Anton Klodič-Sabladoski (14. nov.); Sergij Pahor in msgr. dr. Lojze Škerl: Naša cerkev za Trst (21. novembra); Saša Martelanc predstavi knjigo Marija Maver j a »Vinka Beliči-ča pogled nazaj« (28. nov.); prof. Fe-dora Ferluga predstavi latinista prof. Silva Koprivo (5. dec.); Drago Ocvirk: Temelji teološke usmeritve po koncilu (12. dec.); srečanje s pisateljem Borisom Pahorjem ob izidu knjige »Tržaški mozaik« (9. jan. 1984); srečanje s predstavniki Duhovske zveze, stanovske organizacije trž. duhovnikov (dr. L. Škerl in D. Jakomin (16. jan.); dr. France Perko: Ali je edinost kristjanov mogoča? (23. jan.); prof. Nadja Pahor-Verri: 60 let Mohorjeve družbe v Gorici (30. jan.); inž. Jože Strgar: Zelenje in narava v mestih - z diapozitivi (13. febr.); dr. Janez Gril: Sociološke osnove zdrave družine (20. febr.); prof. Martin Jevnikar: predstavitev knjige Valentina Birtiga »Spomin na Pesnik Vinko Beličič in Marij Maver, avtorja knjige »Vinka Beličiča pogled nazaj«, pri predstavitvi knjige v Peterlinovi dvorani v Trstu (fotomladika) dom« (27. febr.); Stane Raztresen: »Hej, vinček ti moj, bod' dober z menoj! (recital - 5. marca); Lojze Peterle: Ali je slovenska Cerkev božje ljudstvo? (12. marca); Marija Ferletič in prof. Aleš Lokar: Sedanji politični trenutek Slovencev v Italiji (19. marca); inž. Fran-ko Piščanc in Aljoša Vesel: Gospodarske perspektive Trsta in premogovni terminal s termocentralo (26. marca); Teodoro Fanlo y Cortes, pastor valde-ške in helvetske skupnosti v Trstu: predavanje o miru in sožitju (2. apr.); dr. France Bučar: Federalizem in samoupravljanje v Jugoslaviji (16. apr.); Vinko Ošlak: o prevajanju Tagorejeve knjige »Sadhana« (7. maja); Viktor Bla-žič: Slovenija v osemdesetih letih (14. maja); okrogla miza na temo »Vključevanje handikapiranih v družbo in šolo« (dr. Danilo Sedmak, Pavel Fonda, Nada Berce, Mirjam Kandut, Majda Mahnič in Anamarija Kralj - 21. maja); javna razprava o enotni manifestaciji v Gorici (28. maja); prof. Touissant Hočevar: Zgodovina slovenskega bančništva s posebnim ozirom na Jadransko banko (4. jun.); Balantičev in Kajuhov večer ob 40-letnici smrti - sodelovali so Tržaški mešani zbor, Marko Tavčar, Eva Fičur, Anka Peterlin, David Krebelj, David Zlobec, Helena Jovanovič, Marko Feri in Fran-ko Guštin (11. jun.). DRAGA '84 Nekak vrh v delovanju DSI predstavljajo vsakoletni študijski dnevi Draga. Letošnja Draga '84 je bila devetnajsta. Tudi to pot je s kvalitetnimi predavanji in uglednimi predavatelji dokazala, da je njen sloves med zamejskimi, matičnimi in zdomskimi Slovenci upravičen. Udeležba na Dragi '84 je bila izredna, saj je bilo vse dni prisotnih od 250 do 300 poslušalcev. Novost Drage '84 je bila ta, da so vsa srečanja bila v parku Finžgarjevega doma na Opčinah in tokrat ob izredno ugodnem in sončnem vremenu, kar je vplivalo na dobro počutje in sproščenost. V petek 31. avgusta zvečer je študijske dneve odprl Marjan Kravos, ki je prebral referat prof. Jožeta Veliko-nje iz ZDA na temo »Kje, domovina, si?« (Predavatelj se žal ni mogel osebno udeležiti srečanja, zato so morali organizatorji vrstni red predavanj zadnji trenutek nekoliko spremeniti.) V soboto, 1. septembra, je ljubljanski književnik in publicist Bojan Stih go- voril na temo »Vprašalna pola sodobnega slovenstva«. V nedeljo zjutraj je za udeležence maševal in pridigal tržaški škof Lorenzo Bellomi. Po maši je sledilo predavanje »Med vero in nevero«. Na to temo je govoril prof. dr. Niko Prijatelj iz Ljubljane. Študijske dneve so v nedeljo popoldne zaključili mladi izobraženci Tomaž Simčič, Marko Tavčar in Peter Močnik, ki so podali izsledke in zaključne raziskave med slovenskimi maturanti na Tržaškem. Diskusijo na temo »Ključna vprašanja slovenstva v očeh mlade zamejske generacije« je vodil sociolog dr. Emidij Susič. Mimogrede naj omenimo, da je tako kot vsako leto izšla publikacija s predavanji in diskusijami prejšnje Drage. Teh zvezkov se je doslej nabralo že precej in so pravi dokument časa in razmer, v katerih se vsakoletni študijski dnevi odvijajo. Naslednja Draga bo stopila v jubilejno dvajseto leto. Kdor ji je v vseh teh letih sledil od blizu, ve za bogastvo misli in čustev, ki so nemalokdaj elektrizirala ozračje najprej v vasici za Bazovico, po kateri je Draga prevzela ime, nato deloma v Peterlinovi dvorani v Trstu in končno v parku Finžgarje-vega doma na Opčinah. SLOVENSKI KULTURNI KLUB Mladinska organizacija SKK je v lanski sezoni nadaljevala z organiziranjem srečanj in sestankov ob sobotah. Tematika tedenskih sestankov je bila pisana in za vse okuse. Tako so mladi debatirali o glasbi, verskih vprašanjih, o svetovni politiki in narodnostni zaščiti, o socioloških, zgodovinskih temah in podobno. Poslanstvo SKK je nuditi mladini, predvsem študentom, priložnost za tedenska srečanja in medsebojna spoznavanja. Mladi delujejo še v okviru Tržaškega mešanega zbora in v uredništvu mladinske priloge RAST, ki izhaja v Mladiki. RAZSTAVE Peterlinova dvorana je zadnja leta postala zelo privlačen in primeren prostor za razne razstave. Tako moremo za lansko sezono omeniti vsaj dve pomembni razstavi. Prvo so odprli 22. oktobra 1983. Šlo je za razstavo del Milka Bambiča iz njegovih avantgardnih let. Dela je ob otvoritvi predstavil umetnostni zgodovinar Marko Vuk. Druga razstava, ki jo gre zabeležiti, je skupinska razstava slikarjev Košiča, Kocmana, Žerjala in Koren-Škrkove. To razstavo so odprli 9. aprila in je trajala do konca sezone. Prof. Toussaint Hočevar predava v DSI o bančništvu na Slovenskem (fotomladika) NAGRADA »VSTAJENJE« IN »SKLAD DUŠANA ČERNETA« Ti dve pobudi, ki ju upravljata posebna odbora, sta postali tradicionalno kulturno srečanje okrog velike noči. Lani so nagrado iz Černetovega sklada podelili požrtvovalnemu zboru »Fantje izpod Grmade«, ki ga vodi Ivo Kralj. Nagrado sta utemeljila Zorko Harej in Saša Martelanc. Lansko literarno nagrado Vstajenje pa so podelili goriški pesnici Ljubki Šorli za knjigo pesmi »Veseli ringaraja« in za življenjsko delo. Govor ob podelitvi nagrade je imela prof. Bruna Pertot, pesmi pa so recitirali Matej ka Maver in skupina otrok z Opčin. Mačkoljanski otroci pa so zapeli nekaj uglasbenih pesmi nagrajene avtorice. MLADI ODER Deveto tekmovanje Mladi oder, ki sta ga razpisali Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške pro-svete v Gorici, je kot vsako leto pritegnilo lepo število amaterskih igralskih skupin. Priznanje — plaketo, ki jo je izdelal grafik Edi Žerjal — so podelili na Prešernovi proslavi v Peterlino-vi dvorani 6. februarja. Lani so nagrade prejeli: igralska skupina prosvet- Ansambel župnijske mačkoljanske glasbene šole nastopa na Prazniku češenj v Mačkoljah (1984) nega društva »Štandrež« iz Štandreža; dramska skupina SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana; igralska skupina prosvetnega društva »Hrast« iz Doberdoba; prosvetno društvo »Mirko Filej« iz Gorice in učenci petega razreda osnovne šole »F. Bevk« iz Gorice; amaterski oder Jaka Štoka s Proseka in Konto-vela; Šentjakobski mladinski oder iz Trsta; igralska skupina prosvetnega društva Mačkolje; igralska skupina Finžgarjevega doma na Opčinah; otroci 4. razr. osnovne šole »Bazoviški junaki« v Rojanu; srednja šola S. Kosovel z Opčin; dijaki srednje šole Fran Erjavec iz Rojana. XII. LITERARNI NATEČAJ MLADIKE Na lanski dvanajsti literarni natečaj Mladike je prispelo 32 prispevkov v prozi in v verzih. Komisija, ki ji predseduje prof. Martin Jevnikar, pa je nagrade takole porazdelila. Prvo nagrado za prozo je prejel Tone Brulc iz Argentine za novéïo »Obup«; drugo nagrado za novelo je prejela Rezi Marin-šek prav tako iz Argentine za novelo »Santa María del Buen Ayre«; tretjo nagrado za novelo pa je prejela Jelka Cvelbar iz Trsta za satirično prozo »Življenje ni praznik«. Med pesniki sta bila nagrajena Pavle Zidar (prva na- grada) in Janja Kastelie (druga nagrada). Tretje nagrade niso podelili. Poleg tega je bila komisija mnenja, da so za objavo vredna sledeča dela: Pavle Zidar (novela »Tast«), France Pečnik (novela »Izpostavljeni predalčnik«) in Janez Gradišnik (novela »Nočni pogovor«), Nagrajence so razglasili ob Prešernovem prazniku in jih tudi nagradili. KNJIŽNICA DUŠANA CERNETA Že nekaj let deluje v okviru SP Knj ižnica Dušana Černeta. Nastala je iz zapuščine rajnega prijatelja Dušana Černeta, ko so kmalu po njegovi smrti sestre poklonile Slovenski prosveti večino knjig iz njegove bogate knjižnice. Kasneje je knjižnica prejela v dar del knjig rajnega duhovnika Silvanija in nekaterih drugih. Tako se je ustvaril kar lep fond zanimivih in dragocenih knjig, ki jih sedaj urejajo. Knjižnica Dušana Černeta se je tudi pravno formirala z notarskim aktom in deluje zdaj samostojno. Lani je knjižnica izdala dragoceno Bibliografijo periodičnega tiska v Italiji 1945-1980, ki jo je pripravil knjižničar Marjan Pertot. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Pregled bogate sezone ZCPZ začenjamo s tečajem za pevovodje, ki ga je ta organizacija pripravila od oktobra do decembra 1983. V istem času, točno 27. novembra, je Zveza pripravila svojo vsakoletno tradicionalno revijo zborov v Kulturnem domu v Trstu. Tradicionalni božični koncert v stolnici sv. Justa smo lahko poslušali 8. januarja 1984. Vodil ga je Tomaž Sim-čič, pri njem pa sta sodelovala Tržaški mešani zbor in MPZ Vesela pomlad z Opčin. Ta koncert so ponovili v Ljubljani na Kodeljevem naslednjo nedeljo 15. januarja. Mladinska revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih je bila 25. marca. Pri njej je sodelovalo 13 zborov. Še eno revijo moramo zabele- žiti in to je revija, ki jo zadnja leta pripravlja Zveza na temo. To je revija nabožnih pesmi. Lani so zbori nastopili z evharističnimi pesmimi. Nastop je bil v Skednju v nedeljo, 20. maja. Tudi v poletnih mesecih cerkveni pevci ne počivajo. Skoraj vsako leto jim Zveza pripravi poletni tečaj, kjer združijo oddih z rednimi vajami v jutranjih urah. Lani so tak tečaj priredili v Slovenj Gradcu v dneh od 12. do 18. avgusta. Predavali pa so Tomaž Faganel, Jože Trošt, Jože Leskovar in Zorko Harej. Na koncu tečaja so se pevci udeležili srečanja treh dežel — Koroške, Slovenije in Furlanije-Julijske krajine — pri Gospe Sveti. SLOVENSKA GLASBENA ŠOLA Skupine, ki delujejo v okviru glasbene šole, so raztresene predvsem po tržaški okolici. Zasluga Slovenske glasbene šole je, da se mladi že v rani mladosti srečujejo z glasbo, z instrumenti, pa čeprav glasbenega študija kasneje ne nameravajo nadaljevati. Tako nastajajo ansambli, orkestri, ki jih pri nas ni nikoli preveč, saj poživljajo vse naše praznike in družabna srečanja. ALBERT MIKLAVEC POLETJE Vse drvi v poletje z neugnanostjo hitenja, gori brezplodno cvetje v razpaljenih plamenih in požolteva klasje v dneh zlato rumenih razvnetega zorenja. Vse kriči v poletje razgaljena hotenja, le skromni Kras molči in z njim še jaz: s tišino hrepenenja po prstih greva v nove dni poletnega življenja. MARILKA KORŠIC Prosvetna Mirnost no Soriškem v seioni 1983-81 Ostrejše razmere, nam Slovencem nenaklonjene sile, zavlačevanje zaščitnega zakona so močno prizadele tudi našo organizacijo ZSKP (Zvezo slovenske katoliške prosvete), da smo v maju '84 strnjeno z drugimi društvi stopili na Travnik, izpričali svojo narodno voljo in zahtevali globalno zaščito vseh Slovencev v Italiji. Izrazili smo solidarnost s Slov. stalnim gledališčem, čigar obstoj je ogrožen zaradi hude finančne krize. ZSKP se je tudi zavzela za odprtje slovenske sekcije na italijanskem zavodu ITI in v tej zvezi poslala tudi brzojavko na ministrstvo za šolstvo. Če so nam nekatere sile večinskega naroda, s katerim živimo, sovražne, smo pa z drugimi vzpostavili prijateljske stike zlasti na kulturno-prosvetni ravni. Posebno plodno je bilo sodelovanje pri Ljudskem radiu Gorica, s pevskimi skupinami kot so zbor Fogar, zbor sv. Ignacija, ki nas vsako leto vabi na italijansko revijo pevskih zborov na Travniku. Precej stikov je bilo tudi s Furlani. Tudi med samimi slovenskimi društvi je bilo letos več srečanj kot navadno. Razgovore smo imeli z Zvezo slovenskih kulturnih društev iz Gorice, s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca in s Slovensko prosveto iz Trsta. ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V marcu je imela Zveza svoj redni občni zbor in tudi predčasne volitve predsednika. Na občnem zboru je bil izvoljen za novega predsednika dr. Damjan Paulin. Odbor se je redno sestajal vsak prvi ponedeljek v mesecu in skušal predvsem usklajevati posamezne dejavnosti včlanjenih društev. Kot že vrsto let je ZSKP tudi letos sodelovala s SSG iz Trsta in ZSKD pri pripravi gledališke sezone; z Glasbeno matico pa je priredila nekaj koncertov. Na pobudo Zveze in ob sodelovanju stolniškega zbora Luigi Fogar je nastopil v maju '84 v goriški stolnici Slovenski oktet iz Ljubljane z organistom Hubertom Bergantom. Kot vsako leto je priredila Zveza pevsko revijo Cecilijanka v Katoliškem domu v Gorici. Ta revija je v letu '83 obhajala 25. obletnico ustanovitve, zato je Zevza izdala spominsko brošuro v lični opremi Andreja Košiča. Revija se je odvijala dva dni, nastopilo je 21 zborov in sicer: 11 z Goriške, 2 s Tržaškega, 8 iz Benečije, 1 iz Kanalske doline, 1 s Koroške in 4 iz Slovenije. Že vrsto let se predstavniki Zveze srečujejo s predstavniki KKZ iz Celovca za izmenjavo gostovanj. Letos so se ti stiki še okrepili, ko je KKZ priredila Primorske dneve na Koroškem. V enem tednu so primorski Slovenci skušali prikazati prerez kulturnega delovanja. ZSKP je sodelovala z nastopam dramske skupine iz Štandreža in moškega zbora M. Filej. Kot že vrsto let je tudi v pretekli sezoni ZSKP razpisala skupno s Slovensko prosveto iz Trsta natečaj Mali oder. PD HRAST IZ DOBERDOBA Društvo je posvetilo veliko pozornosti predvsem pevsko^glasbeni dejavnosti. Glasbena šola je študiju klavirja in harmonike dodala še študij kitare. Število učencev se je povečalo na 22. V okviru društva delujejo trije zbori: otroški, dekliški, mešani. Otroški poje vsako nedeljo pri maši in nastopa na reviji Mala Cecilijanka in na domačih praznikih. V dekliškem zboru sodelujejo dekleta, ki skoraj vse obiskujejo glasbeno šolo. Pele so v Doberdobu za Praznik žena, v domači dvorani, na Ceciliajnki in v Prvačini. Mešani zbor je pel na reviji Koroška poje, pred spomenikom padlih in na pokopališču v Doberdobu, na Cecilijanki in na Pokrajinski reviji pevskih zborov. Društvo Hrast je priredilo tudi koncerte: komorni koncert flavtista G. Samarja in kitarista G. Chiandettija, koncert planincev Brigata Alpina Julia pod vodstvom domačina prof. Hilarija Lavrenčiča in koncert zbora iz Althofna na Koroškem. Prišlo je že v navado, da društvo priredi vsako leto Miklavževanje z izvirno igrico. Tudi tokrat jo je za otroke napisala domačinka dr. Franka Ferletič. Igrica »Miklavževanje v cirkusu« je prejela priznanje na natečaju Mali oder '83. Sodelovalo je 50 otrok. Na velikonočni ponedeljek je društvo Hrast priredilo Praznik pomladi. Na programu je bil slikarski ex tempore za otroke, slikarska raz- stava S. Bevčarja, H. Jussa in V. Klanjščka ter razstava fotografij z višarskimi motivi Vinka Žaklja in folklorni nastop skupine »Lis Lusi-gnutis«. Društvo je priredilo tudi dve gostovanji dramskih skupin in sicer dramske skupine Štandrež s komedijo Moč uniforme in dramske skupine nižje srednje šole Fran Erjavec z igro Naočnik in Očalnik. V društvu so imeli tudi večer posvečen Združenju darovalcev organov, na katerem so razni predavatelji orisali pomen tega združenja. PEVSKI ZBOR RUPA-PEČ Pevski zbor Rupa-Peč se je osnoval kot Rupensko-pečanski zbor leta 1934 v pomladi cerkvenega petja, ki je nastopila na Goriškem v tridesetih letih. Takrat je namreč nadškof Sedej imenoval za škofijskega nadzornika cerkvenih pevskih zborov Lojzeta Bratuža. Prvi pevovodja zbora Rupa-Peč je bil Janez Pavletič, kasneje njegov brat Niko, od leta 1964 pa vodi zbor Zdravko Klanjšček. Vse leto je potekalo v duhu praznovanja 50. obletnice zbora, ki je doseglo višek 19. maja s samostojnim koncertom v Katoliškem domu v Gorici. Izvajali so polifonske, slovenske umetne in narodne pesmi in tudi v krstni izvedbi »Našo pesem«, ki jo je uglasbil Zdravko Klanjšček. Zbor je pel še na Cecilij anki, pri božičnem koncertu na Travniku, v Železnikih, na reviji »Sovodenjska občina poje«, na reviji »Koroška poje«, na reviji »Primorska poje«, na Prazniku špargljev, pel je na slav- nostni seji v Sovodnjah in prejel od občinske uprave srebrno plaketo. V moški zasedbi je zbor sodeloval pri odkritju spomenika padlim na Peči. Pri istem je sodeloval tudi mladinski zbor, ki je nastopil še na Mali Cecilijanki in na Prazniku frtalje. Ta že ustaljeni domači praznik prikliče vsako leto veliko ljudi. Na njem so sodelovali še moški zbor Štmaver, mešani zbor Pod lipo iz Barnasa, folklorna skupina Javorje iz Škofje Loke, dramska skupina Štandrež z igro Moč uniforme. V okviru zbora se je v tej sezoni osnovala tudi dekliška skupina, ki samostojno nastopa. Zbor je posvetil nekaj večerov tudi vzgojnim predavanjem: Otroške nalezljive bolezni (dr. M. Špacapan), Alkoholizem (dr. B. Špacapan), Krvni pritisk (dr. M. Cijan), s sodelovanjem s skavt-sko družino pa predavanje z diapozitivi o lepotah narave (dr. D. Čotar). V avgustu '84 je zbor Rupa-Peč priredil za svoje člane tridnevni izlet na Južno Tirolsko. PD ŠTANDREŽ PD štandrež posveča pozornost dramski, pevski, organizacijski in skupaj s športnim društvom Velox še športni dejavnosti. Največ uspeha žanje amaterska dramska skupina, ki beleži tudi največ nastopov. V oktobru '83 je nastopila v Šmihelu na Koroškem z Molierovo komedijo Namišljeni bolnik. Z isto je nastopila v Katoliškem domu v Gorici na srečanju goriških italijanskih in slovenskih amaterskih sku- Prizor iz Goldonijeve igre »Krčmarica«; na sliki (od desne): Marijan Breščak, Jordan Mučič in Božidar Tabaj pin, ki ga je organizirala rajonska konzulta iz Stražic, v Prvačini na I. srečanju amaterskih družin na področju novogoriške in goriške občine in pri Sv. Ivanu v Trstu. V januarju se je predstavila na domačem odru s premiero igre Jake Štoke Moč uniforme, ki so jo ponovili v Dornberku, Gorici, Krminu, Rupi, Romjanu (na povabilo ženskega zbora iz Ronk), v Pevmi, na Humu. Za Praznik špargljev je dramska skupina naštudirala Marinčevo enodejanko Oče na polikliniki. Dramska skupina je prejela za svoje delo priznanje in posebno plaketo na natečaju Mladi oder. Če se ustavimo na glasbenem področju, ugotovimo, da deluje v Štandrežu glasbena šola s 34 učenci, ki so vadili na klavir, harmoniko in kitaro. Svoj zaključni koncert je šola imela konec junija v župnijski dvorani A. Gregorčič. V okviru društva Štandrež delujeta dva zbora: mešani in mladinski. Mešani je sodeloval na Cecilijanki, na Primorska poje v Idriji, pel na domačem pokopališču, v Gonarsu. Mladinski je pel v Štandrežu pred spomenikom padlim, na zahvalno nedeljo na domačem trgu, na Mali Cecilijanki v Gorici, -pri božičnici na Travniku; imel je samostojen koncert v Nabrežini, pel je v Domu onemoglih v Ločniku, sodeloval na Pastirčkovem dnevu in pri zaključnem koncertu glasbene šole. Svoje delo je zaključil z letovanjem v koči sv. Jožefa v Žabnicah. Z društvom Velox je društvo Štandrež organiziralo tečaj ritmične telovadbe za dekleta, ki so imele tudi dva nastopa. Društvo Štandrež je priredilo tudi tri predavanja z diapozitivi (P. Podgornik, V. Selva, V. Zaletel) in gostovanje dramske skupine Nova čitalnica iz Nove Gorice. Praznik špargljev, ki je potekal tri sobote in tri nedelje je nudil poleg zabave tudi kulturni program z domačo dramsko skupino, šte-verjanskim mladinskim zborom, zborom Rupa-Peč, godbo na pihala iz Anhovega, skavtskim ansamblom in ritmično telovadbo. Za najmlaj še je bil tudi slikarski ex tempore. PD PODGORA V Podgori je v društvu stanje precej kritično. Pevski zbor sodeluje pri maši in cerkvenih obredih, mladina pa se udejstvuje v skavt-ski organizaciji, občasno poje mladinski zbor. PD F. B. SEDEJ - ŠTEVERJAN V okviru društva deluje več skupin oziroma odsekov: dva pevska zbora, dva ansambla, dramska skupina, mladinski krožek, Fotoklub, glasbena šola in športno združenje Brda. Mešani zbor je večkrat nastopil v Štever-janu. Naštudiral je latinsko mašo za velikonočno bogoslužje in se udeležil Cecilijanke. Mladinski zbor, ki šteje nad 40 pevcev je nastopil na Mali Cecilijanki, na božičnici v Gorici in Šte-verjanu, na Prazniku špargljev v Štandrežu, na srečanju slovenskih zdravnikov v Sedejevem domu, na predstavitvi pesniške zbirke Ljubke Šor-li in na akademiji ob 100-letnici društva F. B. Sedej. Nastop glasbene šole Ansambel Lojzeta Hledeta je praznoval 15-letnico ustanovitve. Jubilejni koncert je bil 1. aprila 1984 v Sedejevem domu v Steverjanu. Prenabito polna dvorana je pokazala, kako je ta ansambel priljubljen. Veliko nastopov šteje doma, v Avstriji in Sloveniji. Skupaj z društvom je pobudnik in realizator edinega Festivala slovenske narodno zabavne glasbe v zamejstvu. Športno združenje Brda skrbi za organizacijo Športnega tedna. Društvo izdaja že 15 let Števerjanski vest-nik, ki izide devetkrat letno v 400 izvodih. Glasbena šola dobro napreduje, šolo obiskuje 23 učencev. Zanimiva in koristna pobuda, ki jo je izvedel števerjanski mešani zbor je bil Pevski seminar, ki ga je vodil Tomaž Tožon in se ga je udeležilo zelo veliko članov. Glasbeni užitek sta nudila dva koncerta, Slovenskega okteta in Ribniškega okteta. Ob 100-letnici društva je dramska skupina v režiji M. Terpina naštudirala Županovo Micko in jo na slavnostnem večeru tudi predstavila. Pomemben dogodek ob tem jubileju je bil izid knjige Števerjan Marjana Terpina, ki je važen doprinos k spoznavanju naših krajev. Predstavitev knjige je bila meseca maja v Sedejevem domu, sodelovali pa so prof. M. Ceščut, dr. R. Dolhar in M. Ferletič. SMReKK Slovenski mladinski rekreativni klub se je iz Katoliškega doma preselil na Corso Verdi 117. Organiziral je tradicionalno Štefanovanje. PD MIRKO FILEJ - GORICA PD Mirko Filej je tudi letos posvetilo pozornost predvsem predavanjem. V oktobru 1983 je bilo srečanje s pesnico Ljubko šorlijevo in predstavitev njene pesniške zbirke »Ringa-raja«. T. Pavšič je predaval o Ivanu Trinku, prof. L. Bratuž pa o Ivanu Preglju ob stoletnici pisateljevega rojstva. Knjigo »Vinka Beličiča pogled nazaj« je predstavil S. Martelanc; sodelovala sta pisatelj sam in Marij Maver. V januarju je društvo priredilo večer predstavitve knjig Goriške Mohorjeve družbe in pesniške zbirke V času Jožeta A. Markuže. Knjigo »Slovenci ob Soči od Brd do Jadrana« in pisatelja Marjana B reci j a je predstavila prof. M. Ceščut. Slovenski alpinist Peter Podgornik je predvajal film o vzponu po južni steni na Aconcaguo. Društvo je priredilo tudi dva koncerta in sicer božični koncert v cerkvi sv. Karla v Gorici, na katerem sta nastopila violinist F. Franch in organist B. Stakul; skupno s Slovensko du-hovnijo pa v centru Fogar koncert ljubljanskih bogoslovcev. V okviru društva deluje mladinski zbor Ke- Svetokriški mladinski zbor poje na reviji Pesem mladih 1984 v Kulturnem domu v Trstu. Vodi s. Celina Kontelj kec, ki ga je 10 let vodil Ivo Bolčina, od letos dalje pa prof. Franka Žgavec. Glasbeno šolo »M. Filej« je obiskovalo 40 učencev, ki so se učili klavir, harmoniko, violino, kitaro in blokflauto. Vse leto je vadil tudi zborček teoretskega oddelka, ki je skupaj z ostalimi učenci imel dva notranja nastopa in javnega ob zaključku šolskega leta. ZBOR LOJZE BRATUŽ Mešani zbor Lojze Bratuž šteje 55 pevcev. Zbor goji polifonske, umetne, narodne in nabožne pesmi. Kot pravilo velja, da se izbirajo skladbe, ki jih drugi zbori malo pojejo. Zbor je nastopil na Cecilijanki, na reviji na čast sv. Cecilije, v goriškem Avditoriju na reviji božičnih pesmi, ki jo prireja goriška občina, na dan sv. Štefana je pel pri božičnici na Travniku, marca je pel pri zlati maši, iki jo je na Travniku daroval msgr. dr. F. Močnik. Za to priložnost je naštudiral Vodopivčevo latinsko mašo. Prav tako je ped še pri ponovitvi nove maše M. Stevanato v goriški stolnici in pri pogrebni svečanosti pronuncija J. Žabkarja v goriški stolnici. V juniju '84 je zbor L.B. nastopil s samostojnim koncertom v Kanalu. Tako je vrnil obisk zboru »Soča Kanal«, ki je nastopil v Gorici meseca oktobra '83. ZBOR MIRKO FILEJ Moški zbor M. Filej je v februarju izdal svojo prvo ploščo in kaseto. Predstavil ju je na posebnem večeru, ki je bil posvečen slovenski kulturi, s pesmijo in besedo. Čeprav je posvetil veliko časa snemanju, je bil zbor M. Filej vseeno prisoten pri vseh važnejših srečanjih. Nastopil je na Cecilijanki, na reviji posvečeni sv. Ceciliji, na reviji Primorska poje v Idriji, pel je na Koroškem, imel samostojni koncert v Per-gine na Tridentinskem, sode.loval je pri proslavi 1004etnice ustanovitve zbora z Vogrskega. V juniju je zbor snemal pesmi na Radio Trst A. LJUDSKI RADIO GORICA Ljudski radio Gorica ima za sabo sedmo leto oddajanja. Slovenci sodelujejo pri tej privatni radijski postaji z dveurno oddajo, ki je na sporedu vsak dan razen ob nedeljah in praznikih od 20. do 22. ure. Oddaja na ultrakratkih valovih s frekvenco 97,5 mhz. Na sporedu so glasbene in govorjene oddaje. Med temi slednjimi so nekatere že stalne kot »Mikrofon je poslušal za vas«, »Te dni je govora o tem«, »V živo je lepše«. Ti dve slednji oddaji sta v februarju dosegli že stoto oddajo. V zadnjem letu je bilo sodelavcev 18 od teh je 8 vodilo oddaje. Poleg že prej omenjenih stalnih oddaj je bilo v tem zadnjem letu precej časa odmerjenega direktnim prenosom, pogovorom, razmišljanjem in odkrivanju novih melodij. Ker je radio stalna obveznost je od sodelavcev zahtevala mnogo truda, uspeh pa ni izostal, saj se število poslušalcev stalno veča. Omenila bi še dejavnost dveh združenj, ki sta povezani z dejavnostjo ZSKP: ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZCPZ skrbi predvsem za cerkveno petje posebno pri skupnih slovesnostih. Organizira otroško pevsko revijo »Mala Cecilijanka«, ki se odvija vsako leto na praznik Brezmadežne v Katoliškem domu in koncert božičnih pesmi v stolnici. SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE Slovensko pastoralno središče je nudilo poleg verskega tudi kulturni doprinos z nizom predavanj v postnem času. Predavali so dr. Jurij Bizjak {Božje razodetje in leposlovna spretnost piscev), dr. Lojze Milharič (Novi premiki v cerkvenem pravu) in Taras Kermauner (Kako me opredeljuje Bog Oče). Da dobimo popolnejšo sliko o kulturno prosvetni dejavnosti na Goriškem moramo zgoraj omenjeni pridružiti še dejavnost Zveze slovenskih kulturnih društev in društev, ki niso vezane na ti dve krovni organizaciji. Tone Kralj: Jezus - usmiljeni samarijan Lokve (foto S. P.) beličic »• » » ti** Zemlja aobrotljiva Bližala se je polnočna ura in mnoga omizja 'so se že dvignila. Natakarji so za njimi ko črno-bele sence pospravljali posodo in zlagali prte. Čuti je bilo zvenčanje pribora, krožnikov in kozarcev. Nekdo je nekje odprl okno in v gostinsko dvorano je zavel svež zrak. Praznovalci tridesetletnice mature, zbrani okoli dolge mize, so edini še polnili prostor z govorjenjem vsevprek in s smehom, ki je izpričeval odlično počutje. Raznolikih jedi bogata večerja je bila za njimi. Nobeden se ni ničemur odrekel, kar mu je zadišalo. Na mizi je stala vrsta vitkih steklenic, po-največ praznih. Podjetni sklicatelj in organizator jubilejnega večera, nekdanji razredni župan Jurca, je računal, da se jih bo več odzvalo. Prišla pa je samo polovica razreda. Nekatere je zadržala služba v daljnem kraju, violinist Lapajne je bil na koncertni turneji, Pirman je kot član deželne strankine delegacije odpotoval v Moskvo, ena sošolka je morala pestovati vnuka, druga se je opravičila s šibkim zdravjem, tretja je bila ravno tisto soboto na sestrini svatbi. Tako se je zbralo deset gospodov, ki so bili približno enako daleč od Abrahama: leto ali dve. V davnih gimnazijskih letih ko iz enega testa uliti, so bili zdaj tudi na zunaj vsak svoj svet. Eni so se brili, drugi se ponašali z brado, nekatera temena so bila že visoka, ta in oni je ohranil vitkost, dva ali trije so se blagostanjsko zredili. Na čelu mize je sedel razrednik, edini od njihovih profesorjev, ki je prišel. Sprejel je vabilo, ker se je čutil dolžan biti ob tem jubileju med njimi; tudi mu je ta razred ostal v posebnem spominu zaradi zlate medalje, s katero so se ob koncu šole poslovili od njega. Sprva mu je bilo malce nelagodno: kot da je prevzel pretežko nalogo. Na nobeni maturitetni obletnici ni bil še sam. »Rečeno mi je bilo, da pride zagotovo vsaj še Megličeva,« je rekel, ko so se usedali. »Prehlajena je, po telefonu je bila čisto hripava. Tudi za Šorna smo upali, pa nihče ne ve, kje je.« Sedel je na častnem mestu in si z mirnim nasmehom ogledoval ene nič drugačne, druge pa kar nespoznavne obraze, ki jih je vodil onih pet let telesne in duševne rasti. Kaj vse je šlo odtlej skozi te mlade fante, mlade može, mlade očete? Odprti in glasni ali krotki in zadržani so kazali, kakšno mesto je kdo dosegel v družbi. Razrednik je sedel na stičišču obeh petorie, imel ju je pred sabo na levi in desni, pogledoval je posameznike, se vljudno nasmehljal, kadar je omizje zajel glasen smeh, čeprav ni natanko vedel, kaj je zbudilo tisti smeh; sluh mu ni bil več ko nekdaj. Praznovalci, ki so si imeli po toliko letih nemalo povedati, so segali drug drugemu v besedo, se preglasovali, v hipni zadregi je kdo srknil iz kozarca. Zadovoljen sam s seboj, v dobrem počutju, se je razrednik sprehajal z očmi po mladih gospodih. Razumel je vse, kar so govorili, in hkrati ničesar. Puščali so ga v miru, veseli in brezskrbni, ko so videli njegove v nasmehu stisnjene ustnice. Sam sem na tem večeru, je premišljal. V tem istem prostoru smo pred tridesetimi leti imeli vaileto; tudi takrat je bil junij. A kje so zdaj moji takratni kolegi? Tega in onega je poklicala smrt, bolj in bolj se odmika njegovo ime. Nekateri se rešujejo v starostno vegetiranje. Več jih je moralo oditi v svet, ko so se po devetih letih nekega svetlega zgodovinskega obdobja v tem mestu znašli pred zaprtimi vrati. Ko se je namreč vrnila prejšnja država, še tako visoke točke strokovne usposobljenosti niso odtehtale državljanskega papirja, ki je postal prvi pogoj. Jaz pa sem nekako prejadral — obstal sem tukaj — kako čudno! Bil je poln sonca. V ranem jutru je na vrtu pokosil travo. Mokra osla mu je ob brušenju zveneče pela, da so se mimoidoči s ceste ozirali, kdo se bolj zanese na svoje roke in pleča kot pa na motorček. Potem je opleJ vso njivico... po nedavnem dežju je kar klicala kop ko. Celi dve uri se je sklanjal in pulil plevel. Nazadnje je bila njivica ena sama temna rjavina z zelenimi vrstami čebule, fižola, redkvic in paradižnika, z lehami radiča, ble-desa in jagod. Medtem je v močnem soncu venela in se sušila razkopana trava. Popoldne jo je obrnil in pred večerom pograbil v lovnico, vso toplo, voljno in že dišečo po senu. Po sončnem zatonu se je veselo umil, se preoblekel in čakal, da pride Vadnjal z avtom ponj. In zdaj se je večer pomikal k polnoči. Črno-beli natakar je pobral prazne steklenice, da so se bolje videli. Na drugem koncu mize se je znašlo nekaj vdlikega žoltega. Razrednik je najprej mislil, da je pehar in notri orehi ali kako pecivo. Bil pa je hlebec parmezana, že precej izvotlen od vrha. Začeli so odkrhavati iz njega, nositi koščke v usta in ga porivati naprej. Trdi zrnati sir je klical novo pijačo. »Zdaj pa bo vsak v enem stavku — ali vsaj kar se da nakratko — povedal, kai je v teh tridesetih letih doživel najbolj nepozabnega!« Široki obraz župana Jurce, ki je izrekel ta poziv, je šel spodbudno od sošolca do sošolca. Ideja je bila izvirna, zadrega pozvanih pa nemajhna. Hrup se je v hipu polegel. »Kar po abecedi pojdimo!« je odločno zaklical župan. »Bekar!« Obrazi vseh so se radovedni in pričakujoči uprli v Bekarja. »Bojim se, da mi bo en stavek premalo,« je rekel Bekar. »Naš sosed na drugi strani ceste si je na svojem, na rodovitni njivi, postavil hišo in moj oče je bil ves nesrečen. "Zdaj pa Kanina ne vidim več s svojega okna," je rekel žalostno. Kanin! Oče, iz Bovca doma, je prej ob vsaki jasnim videl na severozahodu, kjer se svet končuje, kipeti kvišku kamnit trikotnik, poleti svetlosiv, pozimi blesteče bel. Petnajst let je očetu nekaj manjkalo — a potem smo se zbrali in vzdignili hišo za eno nadstropje. "Zdaj pa hvalabogu spet vidim Kanin!" je blažen vzkliknil. Zatem je živel še dve leti.« Družba je zgodbici zadovoljno prikimala. » Čeledin! « Pozvani se je pogladil po bradi in mdlo pomislil. »Stopil sem v delovni urad v Frank-furtu. Šef je gledal moje papirje. Bil je nekdanji esesovski oficir, brez ene noge. Pogledal me je v oči in rekel: "Auch für Sie werden wir ein Stück Brot finden".« »Povej, da bomo vsi razumeli!« »Rekel je, da se bo tudi zame našel košček kruha. In res sem potem deset let delal v Zvezni republiki Nemčiji.« »Ponos poraženih in streznjenih, pa mogoče tudi skesanih in zato moralno nezlomljivih,« je pripomnil razrednik. »Lastovec!« »Jaz sem dobil svojo ženo z avto-stopom.« »Si ti avtostopiral ali ona?« »Jaz! Iz Vrsarja se je skozi Poreč peljala proti domu, proti Prekmurju, in se me ni bala vzeti v svoj fičko do Reke. In tako sva se zaljubila, ona razen vame malo tudi še v Trst. Da, Prekmurka mi je pušeljc dala! Dobra žena je,« se je zasmejal, »čeprav bi lahko kdaj rekel, da je ko vsaka druga ženska, namreč da je ko olje: zmeraj hoče biti na vrhu.« Sproščeno se je zasmejal in še druge potegnil za sabo. Čuti je bilo tudi kak dvoumen stavek, in ko se je vese-lost polegla, je po abecedi prišel na vrsto Macarol. Bil je med vsemi najbolj poln v obraz. Njegove velike sive oči so se že nekajkrat ustavile na razredniku in se vsakič povesile. Zdaj je očitno iskal prave besede. »Gospod profesor,« je spregovoril s svojim baritonom, »ves čas od ma- ture dalje, trideset let, mi tu notri« — in si je del roko na srce — »neko vprašanje ne da miru.« Razredniku so se sproščene misli strnile v pozorno pričakovanje. Nič ni odgovorili, le Macarola je gledal s čvrstim smehljajem. »Kako se je moglo zgoditi, da je dobil Pirman pri maturi popravni izpit iz slovenščine, ko je bil prej vse leto pozitiven, in še zelo pozitiven?« Razrednik je upal, da bo moč razgovor kmalu preusmeriti na veselejša tla. »Oh, to je že tako daleč,« je vzdih-nil, »da mi je šlo iz spomina. — Kdo je bil pa pri maturi izpraševalec?« »Vi kot naš notranji član,« ga je spomnil Macarol. »A tako. Vidite, tudi to sem že pozabil. Treba bi bilo iti gledat v zapisnike, tam je vse natančno notri: od prve maturitetne seje do zadnje — ocenjevalne in sklepne.« »Meni ves čas, vsa leta, ni šlo v glavo — « »In na koncu vsakega zapisnika so podpisi celotne komisije,« je razrednik postavil piko, preden je Macarol dogovoril svojo misel. »Bili ste zelo strogi pri naši maturi, bolj kot v vzporednici — tam je bil izid boljši.« »A res?« Rahlo prizadet se je razrednik skušal rešiti v modri očetovski ton. »Dragi Macarol, kje so danes že tisti časi! Bile so težke tedanje mature, vsi to vemo. In dolge! Odgovarjati iz vseh predmetov razen iz verouka, pa globoko v julijsko vročino! Tudi morate vedeti, da o oceni za svoj predmet ni odločal samo izpraševalec, marveč vsa podkomisija. Klavzurni pismeni izdelek so prebrali, ocenili in podpisali trije. Vsa vprašanja kot tudi ocene odgovorov so prišle v zapisnik. In pri glasovanju o končnem uspehu so se pretresali različni vidiki.« Razrednik je za hip obmolknil, ker je imel mučen občutek, da se opravičuje in zagovarja. Pa je zmagala njegova potrpežljivost. »Vzemimo primer, Macarol! Kandi- dat ne zasluži, da bi izdelal že v poletnem roku — v treh predmetih je bolj negativen ko pozitiven. Vsega mu ni moč podariti.« »Ampak Pirman je bil v slovenščini pri vas vedno soliden! Ne morem razumeti... In potem se od mature vrne s popravnim izpitom...« »Da, dogajale so se tudi take stvari,« je odgovoril razrednik. »Kandidat je dobil kdaj izpit iz predmeta, ki je bil lažji in po mnenju komisije tudi življenjsko koristnejši. Mislim, da je imela slovenščina v tem pogledu na tukajšnjih tleh prednost pred na primer latinščino, saj ji je fašizem, kot vsi vemo, dvajset let zapiral usta.« In po premolku je dodal: »Ne morem ta hip vedeti, kako se je končala tista jesenska popravna matura. Preveč velikih stvari je od tedaj poseglo v moje življenje...« »Jeseni so vsi naredili maturo,« je povedal Macarol. »A ne gre samo za to, da je bil Pirman prikrajšan za tiste poletne počitnice in se je moral odreči potovanju na Švedsko. Meni ne da miru misel, da so se v šoli dogajale krivice.« Razrednik, še čvrst od zdravega junijskega sonca, od dopoldanske in popoldanske svetlobe, v kateri je dihala vsa zemlja s svojim rastjem in z veselimi ptičjimi glasovi, je zmogel svoj zadnji vedri nasmeh večera. »Oh, Macarol, le kje boste našli na svetu kotiček življenja, kamor krivica ne bi imela dostopa? Ali pa je to sploh važno? Mar ni vaš prijatelj Pirman uspel v družbi bolj ko kdo drug? Poznata ga deželna večina in manjšina.« »Jaz pa bi rad, gospod profesor« — in Macarol je že spet imel roko na srčni strani — »vedel, ali ni Pirman dobil popravnega izpita zato, ker se je zadnje leto odtrgal od prejšnjega tabora in se približal levici.« »Hočete reči, da sem se maščeval?« se je trpko začudil razrednik. »Oh, komu so bile sploh mar vaše notranje metamorfoze! Seveda smo tudi mi imeli vsak svoje prepričanje, a nikar ne mislite, da smo bili tako majhni.« Brnelo mu je v glavi od vročine in razburjenosti. Kar je bilo izrečeno, se ni dalo zbrisati. Na nobenem obrazu ni bilo več smeha. Ni vedel, kaj naj še reče — in kaj naj reče na Macaro-lovo sumničenje. Počasi je nesel k ustom kelihasto kupico, popil malo vina in se skušal znajti. Spomnil se je na svoje življenjsko geslo: Čast dajem, čast zahtevam. Zmeraj se je trudil biti pravičen pri ocenjevanju, in naj mu je bilo kdaj še tako težko poslušati samo svojo vest in ne videti nič drugega. Če so kaki starši, zaljubljeni v svojega otroka, skušali kdaj podvomiti o njegovi nepristranosti, je z obžalovanjem odgovoril, da je tudi on človek in da ima edinole boginja Pravica zavezane oči pa tehtnico v eni roki in svetli meč v drugi. Čemu zdaj, ta večer, ko bi moralo biti vse slovesno prisrčno, ta hladna sapa? Macarol dijaških let: čvrst, pokončen, čeden fant, mirnega vedenja, pazljiv — iz klopi je zmeraj gledal naravnost h katedru. "Ves čas od mature se nisva nikdar nikjer srečala — in vendar manjšinci v tukajšnjem stisnjenem obmorskem svetu trumoma prihajamo na kulturne, športne in verske prireditve, na veselice in na pogrebe. Čudno! Mogoče se mi je vsakič pravočasno ognil... ker je kar naprej nosil v sebi svoj sum, svojo zamero, svoj srd. Bo od nocoj dalje prost tega bremena?" Ko je Macarol odpihnil list časa z neke davne rane, jo je razrednik vnovič videl živo pred sabo. "Kako se je v povojnih letih tukajšnja levica zaganjala proti nam, umak-nivšim se pred zmagoslavnimi rojaki, ki jih je napuhnil in podžgal »Oče narodov«! Odskočili smo semkaj, na ta otok varnosti, svobode in kruha, od koder je veliko večino čakal še dokončni odskok na tuje celine. Tudi Macarol bi danes že lahko vedel, da nismo bili s ceste natepeni, marveč vsak svoji stroki zapriseženi ljudje, zahtevni sami do sebe in do drugih. In da smo bili v službi svojega naroda. Če branim sebe, branim tudi tiste, ki jih ni več med živimi ali so po svetu. Smo se no- coj zato zbrali tukaj, da se najprej najemo in napijemo, potem pa zalistamo v tisto sramotno pravdo, ki bi jo bilo najbolje pozabiti in prepustiti zgodovinarjem? Se nismo mar želeli srečati, da bi obudili kak vesel spomin? Pa da bi videli, kaj je kdo naredil iz sebe v teh tridesetih letih in kako se je ob-nesel v življenju... pa kje je danes njegovo mesto v narodni manjšini? To!" Čast dajem, čast zahtevam! si je velel razrednik — in čakal, da se v srce nateče moč. Pogledal je na uro, se začudil — in nič več ni premišljal. Oprl se je na mizo in vstal. »Pozno je, polnoč je že zdavnaj mimo. Nisem več vajen biti tako dolgo pokonci. Hvala vam, prijatelji! Bilo je kanec grenkobe v našem srečanju. Oprostite, mogoče sem — ne, prav gotovo sem — za nekatere stvari preobčutljiv. A moji beli lasje imajo zgodovino... Kaj bi vam pravil, kolikšno ceno lahko plačuje kdo za zvestobo samemu sebi... Pozabil bom, kar me je ta večer iznenadilo. Pozabite tudi v i---« Vsem povrsti je stisnil roko in počasi odkoračil iz zakajenega zraka na pesek pod košatim drevjem. Trije ali štirje so pohiteli za njim. Eden si je brisal oči, eden je obžaloval takšen konec večera, Jurca je v zadregi hotel nekaj pojasniti, slišale so se tudi zahvalne besede »za vse«. Vadnjal ga je molče popeljal k avtu. Bila je kasna noč in njegova vas je spala. Samo ulične luči so osvetljevale prazne ceste, molčeče in kot okame-nele, ko so se razšli in potihnili poslednji sobotni avti, prvi nedeljski pa se še ne prebudili. Ko je prispel med motno bele vrtove akacij in bezga, v hladni čisti zrak visokih zvezd, je obstal in se oddahnil. Preden je potiho odklenil vežna vrata, je stopil k lovnici in pritisnil obraz na voljno seno. Hvaležen zvesti kmečki zemlji, ki ga je rodila in ga prezibala skozi otroštvo, je pobožno vdihaval vonj suhega travnega cvetja: kot v prvih letih življenja, tako tudi v zadnjih. Samo kaj vse je bilo vmes! BRUNA PERTOT O J, m le nI tai od r Je razlika, če ti boljša polovica reče ubogi medved ali pa ubogi osel. Žival je eno, žival je drugo. Vendar... Še danes, ko je ta ljubka in krotka žival popolnoma rehabilitirana, radi zapečatimo tega in onega z navadnim oslom. Vprašujem se, kakšen naj bi bil šele nenavaden osel. Na vsak način nas dejstvo, da smo označili bližnjega z navadnim oslom, nemalo poteši v navalu nejevolje, v katero nas je spravilo njegovo početje. Če smo posebno prizadeti, mu še osle pokažemo, javno razobesimo vse oslarije, ki jih je zakrivil, želimo mu, da bi mu v najkrajšem času zrasla oslovska ušesa in, kakšna škoda, da je iz vseh šol izginila zdaj že legendarna oslovska klop, saj nas prikrajša za u-gotovitev, da bi revež spadal samo tja. Naši predniki so kazali osle tudi onim, ki so pisali pesmice in pesmi, če nam je verjeti Francetu, tistemu Prešernu, ki je pesimistično napisal, da »slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže.« Jaz se bojim, da jih mnogi kažejo še danes, tistim namreč, ki se ukvarjajo s poezijo. Naj jih! Toda s kakšno pravico se ljudje pravzaprav poslužujemo živali in njih slabo pojmovanih lastnosti, zato da se med seboj zmerjamo? Včasih se oziram po tistem delu človeštva, ki se vse bolj in bolj odpoveduje svoji človeški podobi in ugotavljam, da je krava v primeri s tem spodobnejša, da je bik razumnejši, da se gos in kokoš zavedata svoje omejenosti ter sta z njo zadovoljni in — da je osel, da, naš osliček, veliko pametnejši. Je skratka ena redkih živali, ki jih človek ni mogel podvreči svoji volji; zato se mu je tudi ta gospodar nad vsemi hotel maščevati ter ga že v davnih časih ponižal v simbol neumnosti in zabitosti. Tako je ubogi osel doživel svojo zlo usodo v poeziji, pregovorih, v rekih in v basnih, od Ezopa in Fedra, pa do Jana de La Fontaina in Trilusse; prav nobene dobre lastnosti, prav nič lepega niso videli v njem ti gospodje. Najhudobnejši od vseh se mi zdi prav de La Fontaine, ki je napisal tole: živel je nekoč osel, ki se je jezil na gospodarja, ker je le ta ljubkoval samo psa in ga razvajal. »To je najbrž zato, ker mu pes nudi taco in se mu dobri-ka,« je pomislil in ob prvi priložnosti še sam pomolil gospodarju svojo veliko parkljasto nogo ter kar se da milo zarigal. Da ne bi bil tega nikdar storil! Gospodar se je razsrdil in namesto da bi ga pobožal, ga je dal nabiti prav kot osla. V basnih in mitologiji se oslu vsi posmehujejo in vsakdo se zelo boji biti ozmerjan z oslom. Nekje v Turčiji je dežela, Frigija imenovana. V davni preteklosti, pravi legenda, je tam kraljeval kralj Midas, ki je imel moč spremeniti v zlato vse, česar se je dotaknil. Toda nekega dne se je zelo zameril bogu Apolonu, ker si je drznil kritizirati bogove; le ti so določili, da je Apolon v glasbi spret-nejši cd boga Pana. Apolon je kralja kaznoval s tem, da so mu zrasla oslov- ska ušesa, katera pa je mož znal spretno prikriti z lasmi. Toda njegov brivec je stoječ v neki jami porasli s trnjem, izdal skrivnost. Vsakič, ko je zavel veter so jo trsi pripovedovali in vsi so vedeli, da ima kralj oslovska u-šesa. Tako je bil kralj ves nesrečen, čeprav je imel moč ustvarjati zlato. Mnogo več sreče pa je imel osel v slikarstvu; slikarjem je bil vedno priljubljen, včasih nepogrešljiv element, od velikih Flameev XIV. in XV. stol. do modernejših, do Giotta do Beata Angeliea in Caravaggia. To je povsem razumljivo, saj so mnogi, če ne vsi, upodabljali prizore iz Sv. pisma. V Bibliji pa se osel pojavlja nič kolikokrat. V starem Egiptu je veljal za sveto žival in Judje, ki so marsikaj podedovali od Egipčanov, so ga imeli tudi v velikih časteh. Bili so na primer prepričani, da se je prvi osel rodil že prvi dan stvarjenja. Morda so s tem hoteli dokazati, da bi bilo v njih deželi nemogoče ali vsaj zelo težko živeti brez njega. Ko je sam Bog zahteval od Abrahama, naj mu žrtvuje življenje sina v znak pokornosti, je bil osel tisti, ki je staremu očaku prinesel drva za žgalno daritev. In osel je bil tisti, ki je neke davne noči sprejel v svojo betlehem-sko štalo ženo z možem kraljevske krvi in je ta povila dete. Žival pa je pokleknila, se ozrla Vanj ter ga ogrela s toplimi oblački, ki so se ji dvigali iz velikih pljuč. Kaj vse je videl tiste noči! Potem je ista mati morala v begunstvo in on jo je na svojem hrbtu s sinkom vred ponesel skozi puščavo v varni Egipt ter ju skril pred ponorelim Herodom. In ni vse: deček je zrasel in so ga imenovali Kristus, nekega dne je prišel v Jeruzalem, kjer ga je množica navdušeno sprejela ter mu pela hvalnice. Toda glej: Sin božji ni sedel na konju, niti na slonu ali kameli, ne: oslu je pripadla ta visoka čast. Legenda pravi, da ima osel od tistega dne na hrbtu temno progo v obliki križa. Ne vem, ali jo ima od tistega dne, ali jo je imel že prej. Vem pa, da ni iz trte zvito, da je vsaka žival vsaj rahlo antropomorfna in vselej, ko vidim to ljubo žival, z navzdol poveznjeno debelo ustnico in s poudarjenim no- Domačin Slavko Tence ob 40-Ietnici postavljanja jaslic v župnijski cerkvi v Sv. Križu pri Trstu som, ki prav tako sili v tla, z izrazom vdanosti in potrpljenja, se spomnim na narod, ki je bil po pravici izvoljen in je eden največjih vseh časov. Ljubitelji in poznavalci živali so hoteli dokazati, da je osel celo bolj nadarjen kot konj. Pustimo naj bosta bistra oba v meri, ki jima jo je dodelila narava. Čudim se le, da še niso testirali enega in drugega. Morda so se pravočasno zavedali, da bi bil odgovor zelo zelo približen; inteligenca ne dovoli, da bi jo mi do kraja izmerili, je samosvoja, skrivnostna, dinamična. Meriš in meriš, ne izmeriš. Enkrat drema, spi, drugič dobesedno eksplodira. Osebno sem prepričana, da osel razume veliko več kot hoče pokazati. Znan je primer stiskaškega gospodarja, ki mu je postregel za kosilo s slamo ter mu nadel zelene naočnike, zato da bi mislil, da je trava. Takega gospodarja v nobenem primeru še osel ne more imeti rad. Ker, glejte, pravijo, da zna imeti rad, da je do ljubeznivega gospodarja izredno ljubezniv in da je celo srečen, če mu lahko nese tovor ali njega samega. Ne prenese, da slabo ravnamo z njim. Kdo pa prenese! Zato ima po vseh pravilih prav, da zganja trmo, da se upira, če ravnamo proti njegovemu, pa čeprav samo o-slovskemu dostojanstvu. Osel ima človeški spomin. V nekaterih primerih celo veliko boljšega. Besed, ki jih nabere v svoj oslovski slovarček v teku prvih let življenja je nepregledna vrsta, če je gospodar vsaj nekoliko občutljiv na živalsko struno in se mu ne zdi poniževalno pogovarjati se z oslom. Nekaj posebnega pa je zaljubljen osel. To stanje ga obsede enkrat spomladi ali v začetku poletja. Zanimivo je pri stvari dejstvo, da so oslice eman-cipirane že od praveka in da so one tiste, ki snubijo in z dolgimi in nežnimi klici vabijo bodočega. Njim, samcem, ni treba niti zastriči z ušesom, le vabilu se jim je odzvati. Od staršev je potem odvisno, ali bo potomec ve- lik ali majhen, saj lahko meri od o-semdeset do sto petdeset centimetrov v višino; ali bo njegova dlaka dolga ali kratka, skratka, kakšne vrste osel bo. Toda, da bosta vse to odkrila, bosta morala starša čakati celih 370 ali celo 380 dni, kar pomeni nekaj več kot eno leto. Navadno zagleda beli dan en sam osliček, malokdaj se moreta ponašati z dvojčkama. Pri nas je osel zelo redka pojava. Tu in tam ga še srečamo v Istri, kjer je bil v starih časih njegov rod zelo številen in življenje prvobitno, počasno in preprosto. Počasno! To, to. Moralo je biti približno kot v katalonskem pregovoru, ki pravi: »Kdor ima osla, ni nikdar bogat, a vselej srečen; morda ni lep, a je moder, morda ni baš dober, a je gotovo pravičen.« V deželah, ki jih imenujemo »nerazvite ali manj razvite«, vidimo osliče, kot pri nas avtomobile: prenašajo Vse, kar je treba prenašati od oljk in vina do človeka, z razliko, da ne žro bencina in ne zastrupljajo zraka, ljudi, rastlin in živali. Rada bi ga imela, vedno sem si želela imeti osla: majhnega, z legendarnim rjavim križem na hrbtu, z belim čopičem obrobljene velike vlažne oči in trepalnice, ki v enakomernih zamahih spremljajo odpiranje in zapiranje težkih vek. Rada bi ga imela in bi ga imela rada. Marsikdo si ga želi in to vse bolj; želja narašča enakomerno z naraščanjem cene bencina in stavim, da je želja največja, ko se promet nekje zatakne na trgu Dalmacija ali kjerkoli drugje in ni izhoda. Veljalo bi priti mimo z oslom ter ga ponuditi. »Za-jahajte osla, takoj boste na cilju.« »O, z velikim veseljem, to bo povsem nova, originalna izkušnja zame«, vam bo odgovoril eden. »Osel,« vas bo ozmerjal drugi, v mestu naj »jaz«, ki me vsi poznajo, jaham osla! To bi se mi smejali in rekli: »Glej ga osla, gre se Saneio Pan-cha.« Zavisi pač od značaja. Kalendarij 3 Iz življenja Cerkve Svetoletno romanje Slovencev v Rim (Jože Markuža) 28 Metodovo leto (M. Šah) 36 Ob 60-letnici Goriške Mohorjeve družbe (Nad j a Pahor Veri) 38 Zakonik cerkvenega prava (Lojze Škerl) 49 Ob 40-letnici slovenskega semenišča v Argentini (Jože Kunčič) 51 Delovanje verske skupnosti v Laškem (K. Mučič) 54 Zgodovinska pričevanja Nebeški zavetniki cerkva in župnij na Primorskem (Mirko Rijavec) 56 Glagol ica — dediščina svetih bratov Ciriila in Metoda (Angel Kosmač) 72 Bratoushina S. Kerstianskiga Nauka Crainskiga V' Tersti (M. Kravos) 85 Nekaj prispevkov za zgodovino Sesljana (Marko Tavčar) 91 »Marija in grlica« (Devinski roverji) 97 Idrijske čipke (J. Š.) 99 Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem (Martin Jevnikar) 102 Spominske obletnice Zlatomašnik msgr. dr. Franc Močnik (Kazimir Humar) 119 Ob stoletnici ustanov. Družbe sv. Cirila in Metoda (Majda Cibic-Cergol) 122 Važne obletnice naših denarnih zavodov (Evald Crevatin) 127 Ob 40-le,tnici tržaške Rižarne (Alojz Tul) 132 40-letnica požiga Mavhinj, Cerovelj, Vižovelj in Medje vasi (J. M.) 135 20 let župnijskega doma »A. Gregorčič« v Štandrežu (J. Z.) 140 Poslovili so se (Martin Jevnikar) 142 Dr. Anton Kacin (Kazimir Humar) 150 Poslovil se je župnik Avguštin Zele (K. Humar) 153 Tonetu Kralju v spomin (S. P.) 155 V deželi Furlaniji-Julijski krajini Druge evropske volitve in narodne manjšine (A. Tul) 156 Skupna italijansko-jugoslovanska obramba proti toči (D. P.) 159 En hribček bom kupil (Danijel Cotar) 160 Popotni zapisi V sončna Brda (J. Š.) 163 S pesmijo MPZ »Vesela pomlad« (Majda Danev) 169 Jaz pa poj dem na Tirol... (J. D.) 171 Astronomija Vrača se Halleyev komet (Pavel Zlobec) 177 Prosvetna in kulturna dejavnost Razgibana dejavnost rimskih Slovencev (B. R.) 180 Srednjeevropski utrinfei (a. b.) 182 Slovenski tržaški skavti v letu 1983/84 (Vestna lisica) 184 20 let dramskega ustvarjanja v Štandrežu (D. P.) 187 Ob 20-letnici župn. glasb, šole v Sv. Križu pri Trstu (Kontelj s. Celina) 188 Poimenovanje osnovne šole v Pevmi (s. b.) 191 Osnovna šola »France Bevk« v Gorici (L. B.) 194 Prosvetna dejavnost na Tržaškem v sezoni 1983/84 i(M.M.) 196 Prosvetna dejavnost na Goriškem v sezoni 1983/84 (Marilka Koršič) 202 Pripovedni spisi Čez Kras (Avguštin Žele) 154 Zemlja dobrotljiva (Vinko Beličič) 207 Osel pa le ni tak osel