Tečaj IV. ' V Ljubljani, za mesec avgust 1876. List 8.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Dobiček in veselje, ali priperanje matice v dobri paši. — Odlomek iz zapisnika odborove seje čeb. društva 22. junija 1876. — Dopisi.
Dobiček in veselje, ali priperanje matice o dobri paši.
Marsikdo pravi, da ima čebele le zarad veselja, za dobiček mu ni. Res je, da čebelarstvo čebelarja veseli, kakor kmeta živinoreja in kmetija, kakor vrtnarja vrtnarstvo in cvetlice. Pa naj bi bila povsod in vselej zguba, bi kakor kmet in vrtnar, , tudi čebelar kmalo vse veselje zgubil ter čebelarstvo popustil. Dobiček, manjši ali veči, je vendar le na zadnje gonivno kolo, ktero človeka k raznim delovanji in trudu sili. Dobiček, kolikor veči in pogostniši, rodi tudi toliko veče veselje. Le poglej, s kakim veseljem stoji čebelar pred ulnjakom ter pregleduje svoje mube, kako pridno o ugodnem vremenu iu dobri paši ven in noter smukajo! O deževnem vremenu, kadar če dalje bolj upi giuejo, čmerno na klopi pred čebelnjakom sedi in čebelam celö tudi hrbet obrne ter klavrno oblake pretehtuje in vreme prihodnjega dneva ugibuje! Le poglej, kakö se čebelarju obraz sveti in se sladko smeja, kadar v jesen sat za satom poln sladkega medu iz panja jemlje ter čebele za prezimovanja vravnuje! Naj pa so panji lahki in satovje prazno, mu je vse na potu, celö njegove ljubljenke — čebelice so neumne in lene, da niso več nanesle, „saj včasih je vendar kak lep dan bil" mrmra na tihem — dobro, če ne pozabi za prezimovanje tople odeje revnim čebelicam preskrbeti. Je že takö: roka roko umiva, dociček pa veselje podpira; človek je vedno sebičen, če se tudi čebelarja imenuje.
Da bi tedaj veselje ne ugasnilo, so čebelarji od nekdaj za olje, hočem reči za dobiček skrbeli, iu večega kakor so si preskrbeli, veče so tudi veselje imeli. Spomlad skrbno pitajo; meniš, da iz gole ljubezni do čebelic? Kaj še, ampak zato, da bi — no da bi bolj rojile (da bi veči dobiček imeli, bi bilo grdo povedati). Prepeljavajo in prenašajo jih spomlad in v jesen v boljšo pašo, da bi — no da bi bile čebele boljše (da bi jim pa sam mogel več izmakniti, tedaj veči dobiček imeti, tega čebelar ne bo kmalo povedal).
Pa to naj bi bilo, je tudi prav naravno; ker vsaki živali si umen gospodar prizadeva streči, kolikor more, da je boljša in da od tega boljšega ima sam več


dobiček. Lakomni čebelarji so si včasih pa tudi kaj bolj nenaravnega umislili, da bi veči dobiček imeli. In od tega danes nekaj, ker našim bralcem ne smemo za-molčati, kako si čebelarji po svetu prizadevajo prihodke čebelarstva zboljšati. Da delajo vse z gole lakomnosti, jih nikakor nočemo dolžiti — ne tudi zarad ved in ( napredka se marsiktera poskušnja vrši in to je hvale vredno, naj bi se poskušnja j tudi ne potrdila ne.	. j
Že uekaj let sčm razni čebelarji priporočajo, matico o naj boljši paši v matičnici pripreti, ter v panji pustiti ali pa cel<5 jo za nekaj časa panju popolno vzeti. Pripre \ ali vzame, pravijo, naj se zato, da ne bo mogla jajčic zalegati in toraj čebele niso < primorane za novo zalego skrbeti. Da mora čebelar po tem načinu velik dobiček ] imeti, pravijo, se umč samo po sebi, ter modrujejo tako le: Če matica ne more j jajčic zalegati, tudi čebelam ni treba zalege ogrevati, toraj lahko tisti čas ua pašo gredö iu mnogo medu nanosijo, namesti da bi ga donnl zalego ogrevaje še cel<5 od drugih nanošenega povžile. Dalje je treba zalego, kadar se nekoliko zgodi, z medom ; pitati; ves ta mčd se lahko prihrani in žetev bo toliko bogatejša, mlade čebele pa so tako brez prida, ker tisto jesen ne bodo več nosile, za ziino jih pa treba ni.
Moramo reči, da tako modrovanje ima marsikaj zapeljivega in ua prvi pogled bi človek mislil: Glejte, saj res! A račun je narejen brez krčmarja t. j. brez čebel in toraj mnogokrat napačen, pravi sloveč čebelar Gravenhorst.
Že v preteklih letih nas je večkrat mikalo tako ravnanje našim slovenskim čebelarjem naznaniti, pa vselej se nam je zdelo neuaravuo, toraj smo čakali, kaj bo skušnja učila. In skušnja uči, da včasih rata, večkrat pa spodleti, in da dobiček, kteri se kaže, ni resničen, ampak le videseu. G. Gravenhorst, kterega skušnje tii priobčimo, pravi: „Razne skušnje so me učile, da panji, kterim sem matico priprl ali vzel, niso tako napredovali, kakor drugi, ktere sem pri miru pustil. Zapazil sem, da panj s priprto matico, in panj brez matice, nobedin ni tako živahno letal, kakor drugi. To si lahko razjasnimo. Čebele delajo gotovo za-se, za družino če-belno, ne pa za gospodarja, da bi za njih pridelek več denarjev skupil. Toraj je tudi naravno, da o najboljši paši, tudi matica pridno leže in za zarod skrbi; ravno tako pa tudi naravno, da so čebele najpridniše ter tudi res čudno veliko o kratkem času nanosijo, kadar je paša dobra in imajo rodovitno matico z vsakovrstno zalego. Gonivno moč čebelnega stroja — če smem tako reči — čebelne ljudovlade, je obilna zalega. Če ni zalege, tudi delalna pridnost čebel pojenjuje. Zdi se mi, kakor bi čebele mislile in rekle: I čemu bomo pa delale? Otrok nimamo preskrbovati, za-se imamo pa zadosti. Pri delu se čebel veliko pogubi, tedaj bodimo raj še domii, da panj ne bo čedalje bolj oslabil.
Res je, da pri posebno dobri paši tudi brezmatičen panj ne bo nehal delati, ampak znä videsno prav pridno delati, vendar se kaže, kakor bi pravega veselja več ne bilo. Spet tč si lahko razjasnimo. Panj brez matice je, kakor hiša brez gospodarja. Tudi pri taki hiši se dela, kjer je gospodar odmrl, znabiti še priduiše, kakor pred; al pravega veselja, tedaj tudi vspeha le ni, kakor pred. Zapazilo se je tudi še nekaj druzega; namreč, da čebele sicer še pridno letajo, pa da ne nosijo več tako pridno medu, ampak več čvetličnega pralni (rožnega medü, obnožja). „Navlekle so mi taka brezmatičua ljudstva, pravi Gravenhorst, cele sate polne rožnega medü, od enega konca do druzega, da sem se le čudil. Preiskovaje tako satovje sem našel, da so imeli dve tretjini rožnega medü, in le tretjino pravega".


a	59
a	Naj bi tedaj čebelar le na težo panja s priprto matico gledal, bi lahko mislil:
n Glejte kak dobiček ! Al dobiček bil bi le videsen, v resnici pa bi ga nikjer ne bilo: ne v a panji, ue v sodu. In naj bi tudi kak mali dobiček kazal, gotovo bi ne bil v nobeni primeri s sitnostjo iu nadleževaujem, kterega bi imela čebelar in čebele pri takem poslu. ;i	Znabiti je pa vendar le dobro tako postopati, bo znabiti kdo ugovarjal; če
č tudi le nekoliko, če tudi le včasih rata, je boljše, kakor nobenkrat; zalega in mlade o čebele so v jeseu vselej brez dobička in toraj od več. Dragi modro valeč tudi to ni k res. Res da čebele in inatica delajo iu ležejo zalego le po svojem naturnein nagonu, e gotovo pa v naravi ni nič brez vzroka. In če tudi ne vselej, vendar mnogokrat
0	take vzroke sami lahko najdemo, če jih s premislikom iščemo. Poskusimo. Če ima
1	kak panj na jesen preveč zalege, dajmo jo drugemu manj čebelnemu, ki bi ga pa n zarad mlade matice za pleme vendar radi ohranili. Tako imamo, če tudi kak kilo a letos manj medü, drugo leto dober panj za pleme. Prezimujejo mlade čebele veliko
boljše, kakor stare, zato se lahko primeri, da že v jesen malo čebeln panj zime ne 1 preživi, ali je saj tako oslabljen, da na spomlad nobenega dobička ne vrže. Tudi 1 pravi Gravenhorst, da pri plemenjakih ne smemo nikoli matice niti priperati, niti jo iz panja jemati (kar učijo tudi drugi izvrstni čebelarji), ker na paši se mnogo n čebel pogubi, zaroda pa ni, mora panj pešati. Dalje panj s priprto ali odstranjeno j matico ni v svojem naravnem redu, kar čutijo po svojem naravnem nagonu čebele naj bolj same, zato se zgodi, da marsiktera čebela se vrine v drugi panj, kteri je e v pravilnem redu ter ima svojo delavno matico.
1 Vse to, mislimo, je lahko umevno ter daljnega razlaganja ne potrebuje. To je 1 bil tudi vzrok, da takega ravnanja tako dolgo našim čebelarjem nismo naznanili , ter tudi danes le poročaje naznanujemo, da ved<5 kaj se po svetu godi in kako se sem ter tje čebelari iu poskuša. Toraj če kdo za poskušnjo tako naredi, prav stori 3 — brez poskušnje bi še zmironi po Adamovem kmetovali, v obče pa takega ravnanja ) ne moremo priporočati, ker ima tudi malo čebelarjev spretnost za tako postopanje, i _
i Odlomek iz zapisnika odborove seje čeb. društva j	22. junija 1876.
i	Pričujoči so bili vsi odborniki.
Naj prvo predsednik naznanuje, da je bilo imenovanje častnih udov vsim , dotičnim naznanjeno ter jim častne diplome poslane. Vsi so počastenje z zahvalo t sprejeli ter obetali po okoljšinah za napredek čebelarstva kolikor moč delati, i	Enako je sprejel gosp. baron Rožič pripoznano mu odborovo zahvalnico (adreso)
ter svojo zahvalo precej na dan prejema telegrafičuo naznanil, s	Dalje je predsednik naznanil, daje visoko c. kr. ministerstvo kmetijstva prošnjo za
državno podporo uslišalo in odbilo. Čudni nasprotni izrek pojasnuje s tem, daje vis. ministerstvo zarad spodaj naznanjenih vzrokov prošnjo odbilo ter nobene državne podpore dovolilo ; pač pa je zarad dokazanih potreb 20. marca t. 1. in zarad priporočvanja si. odbora c. kr. kmetijske družbe dovolilo, da kmetijska družba nji za čebelarstvo dovoljenih 200 gld. čeb. društvu izroči, ktere je predsednik tudi precej odštete prejel.
Ves odbor izrekuje naj toplejšo zahvalo slavnemu odboru c. kr. kmetijske družbe za prijazno priporočilo in podporo njegove prošnje do vis. c. kr. ministcrstva.
8*

Prejetih 200 gld. je odbor enoglasno odločil za poplačanje dolgä poprejšnih let.
Kešeno je bilo potem še nekaj malenkost, ktere so iz novega stanja čeb. društva nastale.
Predsednik zdaj prebere odpis c. kr. ministerstva dne 4. maja 1876, kteri se v prevodu tako le glasi: „Iz poročila čast. odbora c. kr. kmetijske družbe 22. aprila 1 L je očitno, da je ondašnje čeb. društvo samostojno in s kmetijsko družbo v nobeni zavezi.
C. kr. ministerstvo kmetijstva se mora vodila držati, da državne podpore daje glavnim družbam kmetijstva, ktere kot izvedena namestništva posredujejo.
Državna podpora se zamore podružnim in posebnim društvom le tadaj dajati, če so z materno glavno družbo v zavezi in je toraj mogoče, da ministerstvo po njih izvč, ter se prepriča, kakd se dovoljena podpora obrača.
Gledč na sedaj rečeno čeb. društvu ne morem nobene državne podpore dovoliti.
Vendar pa gledč na prošnjo čeb. društva od 20. marca t. 1. in gledč na-to, da je slavni odbor kmetijske družbe v svojem poročilu naznanil delovanja čeb. društva kot vspešno ter izrekel svojo pripravnost, pooblastim slavni centralni odbor, da mu v podporo čebelarstva že izročenih 200 gld. Kranjskemu čeb. društvu proti kolekovani pobotnici izroči s pristavkom, da daljna podpora imenovanega društva je od tega odvisna, da s c. kr. kmetijsko družbo v Ljubljani v zavezo stopi, kar naj se mi pozneje naznani".
Začelo se je potem prav živahno razgovarjanje. Kakor je iz navedenega razvidno , se ima čeb. društvo naj pred in naj bolj za prejeto podporo slavnemu odboru c. kr. kmetijske družbe zahvaliti — njenemu priporočvanju in njeni pripravnosti svoj delež nam prepustiti.
Pripoznali so vsi nazoči, kakor se ume samo po sebi, da čebelarstvo je oddelk kmetijstva, toraj tudi čebelarsko društvo ne more in ne sme nasprotovati kmetijski družbi. Razne pa so bile misli, kaka bodi zveza med c. kr. kmetijsko družbo in čeb. društvom, da bi vis. ministerstvu ter vsim potrebam in zahtevam ugajala, Ker iz dopisa ministerskega se ni dalo nič posneti. Da bi se čeb. društvo s kmetijsko družbo popolno stopilo, toraj naj bi čeb. društvo nehalo, ni ne eden odbornikov pri-terdil; ampak vsi so bili edini, da čeb. društvo naj se ohrani. Ministerstvo pa menda tudi tega ne tirja, ker govori od podružnih in posebnih društev, kar bi ne imelo pomena, če bi se mogli vsa oddelna društva z materno kmetijsko družbo stopiti in kot društva nehati. Zedinili so se poslednjič vsi odborniki v tem, da čebelarsko društvo je pripravljeno c. kr. kmetijski družbi o svojem delovanji v daljših ali krajših dobah poročati, kaka naročila kmetijske družbe izvrševati in tudi kadar bi bile razprave v čebelarskih rečeh, se osebno udeleževati odbornih sej slavne kmetijske družbe.
V tem smislu se je poročilo c. kr. kmetijski družbi ter prosilo da slavni centralni odbor blagovoli to vis. c. kr. ministerstvu kmetijstva naznaniti.
Dopisi.
(Polica A. K.) Znabiti pridem s svojim svetom marsikomu prepozno, ter bo rekel: Pred bi se bil oglasil, dokler smo imeli vsak dan roje ter tudi mnogokrat brezmatičnega izrojenca, nikar pa zdaj, ko bode kmalo treba za prezimovanje skrbeti.
Res dobro bi bilo pred, pa boljše pozno, kakor nobenkrat. Tudi zdaj bodo čebele še rojile, zlasti če bo dobra paša in spomlad še niso rojile. Mogoče pa tudi, da komu za drugo leto prav pride.
Brezmatičuost poznä vsak čebelar, al spoznl jo marsikteri prepozno, kadar se namreč čebele že večidel razidejo ter se ne da veliko več pomagati. Vse je toraj ležeče na tem, da čebelar brezmatičnost hitro spoznl, ker le takrat se da pomagati in škoda odvrniti.
Izveden čebelar spoznl brezmatičnost precej prvi dan. On namreč pazi, kdaj se mlada matica izrojenca praši (isto veljd od vsakega panja z mlado neoplodeno matico). Naj se matica kakor koli zgubi, jo čebele skrbno in vse klavrne iščejo in naj izveden čebelar še uho nastavi, bo po tužnem glasu kmal osppznal, kaj je s panjem in kako mu treba pomagati. Malo skušen čebelar pa tega ne spoznä tak<5 lahko, še težej pa tretji, četrti dan; ložej spet pozneje, le sitnost je zraven ta, da večidel je prepozno. Pa tudi malo izurjen čebelar brezmatičnost lahko spoznä ter v petih minutah brezmatičnemu panju pomaga. Ravni naj tako le: Sumljivemu panju naj da pri zadnji skončnici turnček ali matično zibelko ter dene med dva sata. Kdor nima zibelke naj dene košček nezalepljene zalege noter. Če panj ima matico, se za vse to nič ne zmeni; če je pa nima, se čebele brž bližajo ter svoje veselje s posebno zadovoljnim glasom naznanujejo.
Še bolj gotovo se spoznd v dvanajstih urah, če je izrojenec matico imel ali ne. Daj sumljivemu panju na večer en košček (ali dva) sata z mlado zalego. Če panj matice ni imel, boš drugo jutro zapazil, da je začel matične zibelke delati; če pa matico ima, tega nikoli ne stori, ampak še čebelne gnjide, če niso že preveč godne, v svoje satovje prenese ter jih tam zgodi.
Vsim čebelarjem priporočam, naj bolj kakor morejo, pazijo na prašenje mladih matic in na zadržanje panja precej potem. Kmalo se čebelar izuri, da vč, je li matica oplodena ali zgubljena. Če čebelar to ve, potem tudi lahko pomaga, da ga velika škoda ne bo kmalo zadela.	a. k.
(Somenj na sv. Lovrenca dan za čebele na Igu) ni bil kaj živahen. Pripeljali in prinesli so bili do 300 panjev čebel, nar več z Oblok, Loža, Cirknice, Lašč, Rakitne; posamezne so tudi drugi hribovci pritresli Do večera jim nič cene postavili niso, da-si so bile čebele precej težke, v primeri z lanskim letom, prav dobre. Ali nekaj vzrokov je, ki kupčijo ovirajo. Najpoglavitnejši vzrok je gotovo pomanjkanja tistega, ki se spod palca zmika, ki se po našem pomanjkanje denarjev imenuje. Taka je tudi pri drugi robi. — Nek drug vzrok bi znal biti ta, da se tudi z „muho" „švindel triba", t. j. več panjev je brezmatičnih, ki se dajo sicer kmalo spoznati, pa vendar vsak kupec nima te spretnosti, ker čebele se doma z omotično pijačo napdjajo, da so na somnji bolj korajžne. Vsled tega je ta somenj precej zaupanja zgubil, ter zarad nekterih sleparjev trpijo tudi drugi pošteni prodajalci.
Z Oblok jih je nek čebelar, ali vsaj Čeb. kupčevavec, pripeljal 152 panjev in le enega ni prodal, in mož je imel še precej dobre čebele; pustil jih je tam za drugikrat.
Cena je bila par panjev do 5 gl., slabejši tudi po 4 gl. Marsikteri čebelarji so letos zgubo napravili, ker so jih doma predrago plačevali.
Jaz mislim, da bi kupčija živahnejša bila, ko bi se s čebelo ne sleparilo in bi se zamogel tudi manj izveden čebelar na prodajalce zanašati. Ali čebele dobro
napitane o soncu brenčijo in pikajo, da je strah, zato Človek z nosom ne sme pre-blizo in — lahko mačka v žaklji kupi.
Čebel, kakor se iz tega razvidi, ui bilo preveč na somenj postavljenih; obdržali so jih mnogi za dom, posebno letos, ker je bilo toliko mrtvecev.
Dostavah vredništva. Iz ustmenega poročila zvemo, da tudi v Kranji je bilo na sejmu za čebele malo robe naprodaj: prvi dan nek nič, pozneje pa en sam voz. Kupil je vse čebele nek čebelar sam. Cena jim ji bila tu nekaj čez 4 gld.
Slivnica pri Mariboru. S Kranjskega vsakega okraja pride mnogo dopisov v „Slov. čebeli", zakaj s Štajarskega ni nobenega?*) Naj vam pa jaz nekaj malega sporočim.
Tudi pri nas je letošnjo pomlad vedno deževalo; drevje je odcvetelo brez dobička. — Čez zimo nam pa vendar k sreči ni veliko panjev pomrlo. Roje smo dobivali še le z začetkom junija in polovica jih še ni rojilo ne. Umetne roje pri nas nihče delati noče, pa je tudi težavno pri slamnatih koših. Na tak uačin, kakor ga „Slov. Čebela" v 7. listu prinaša, je prav praktično združevati slabe panje, kar se da storiti tudi pri navadnih slamnatih panjih, česar sem se sam prepričal. Združil sem čebele sosednih dveh panjev injuskafrovo vodo poškropil. Čebele se dobro obnašajo, ter se niso nič morile. Panjev po Dzirzonski osnovi imajo pri nas še prav malo; sicer dopade panj vsakemu, komur ga pokažem in pravi: „kako lahko se žnjim ravna, hočem ga imeti". Ko pa pride čas roje ogrebati, ostane vse pri starem, denar se rajše zapije. Nekteri jih tudi grajajo, češ, da iz lesenih panjev čebele ne rojijo rade. **) Čebelarji marsikteri mislijo, da če imajo nov panj, bo se sterd kar sipala noter. In če je letina neugodna, ali zarad kakoršnega koli vzroka slaba žetev, je vsega nevspeha nov panj kriv ter se mora pred ko moč odstraniti. Po takem postopanji se v6 da ni napredka — čez petdeset in več let bomo tam, kjer smo danes.
Moj panj je tak le: dolg je 26 palcev, 14 širok in 7 visok; satniki so tri-robati in poprek v zarezice položeni. ZadeJ ima oknjice, ktero se lahko po okolj-ščinah prestavlja t. j. prostor zmanjša ali povekša, zato mi ni potreba za veče in manjše roje manjših in večih panjev delati. Mislim pa, da krajši satniki bi se dali ložje s strojem gosp. Hruške (Honigwabeii-Entleeruugs-Maschine) sterdi ločiti in bi tudi manjši panj potrebovali. Prosim slavno opravništvo od tega stroja kaj v „Slov. čebeli" naznaniti, če je mogoče. Letos sva si z J. K. tudi laške čebele naročila in 1. julija dobila dva panja od g. W. Günther-a (in Gispersleben bei Erfurt), ki so prav pridne. Če bodo še dalje tako, bom poročal, če vam je ljubo. ***) Čebele imajo pri nas dobro pašo, ker sadnega drevja ne manjka in ajde se tudi veliko seje. Bog daj, da bi si v sedanji ajdovi paši čebele obilno nabrale, sicer nam bo veselje pošlo. O kako veselo bi bilo, ko bi se čebelarji resno umnega čebelarstva lotili in „Slov. čebelo" brali pazno, ki dosti dosti dobrega in koristnega prinaša! Že sedaj v duhu se mi nedolžne živalice smilijo, kako jih bodo za njih trud z žveplom plačevali in morili. Z Bogom.	f. p.
*) Zato, ker nobenega prejeli nismo.	Vredn.
**) Tu vain moramo že malo oporekati, ali bolj prav „nekteri m". Tako mnenje je le presoja. Po Kranjskem ne poznamo slamnatih košev, pa gotovo zato nimamo nič manj rojev. Oe ima čebelar od desetih panjev, ki jih je prezimoval, konec julija 41 panjev (kar se je letos primerilo), je gotovo za toliko neugodno zimo in mrzlo spomlad zadosti. Mislimo, da veiiko več rojev čebelarji tudi iz slamnatih košev ne dobivajo.	Vredn.
***) Prav ljubo, kadar vam je drago kaj pisati. Kar tiče stroj g. Hruške, ki smo ga s krajšo in prijaznišo besedo „izmetalnico medu" ali „medmetalnico" prekrstili, .smo od tega že govorili. Dotični številki 9. in 12. najdete 1. 1874.	Vredn.
lz Unice dne 21. avgusta 1876. Tukajšni čebelarji pravijo, da ne pomnijo tako dobre letine za čebele, kakor je ravno letošnja. Dobivajo namreč v gojzdu medeno roso, kateri pravijo mana, in čebele jo prav pridno nabirajo ter prihajajo tako težke domu, da na desko pred čebeljnakom padajo, in ko se malo odpočijejo iu oddahnejo, zletč še le v panj. Spodrezovati jih ne smemo, ker je vse premehko zarad prevelike vročine, zato smo jim začeli pa zadej pri paujovih dostavljati škatlje, da lahko še dalje izdelujejo satovje iu mčdti nanašajo. Zdaj še le vem, zakaj nam je hotel skoraj vsaki roj v gojzd zbežati — vedil je, da ne bode pomanjkanje trpel, da ne bode lačen. Al medena rosa lahko tudi neha, potem naj nehvaležniki gledajo, kako bodo prezimovali! Ker imamo jako hudo sušo, smo primorani čebele v ajdovo pašo peljati; kajti tukaj navadno ne sejejo ajde, ker jo rada slana popari, zaradi tega pa lepo prosimo slavno uredništvo, naj blagovoli nam naznaniti, je li kaj paše pri Ljubljani, ali nič? Na Krasu tako vemo, da ne bo nič, zaradi prevelike SUŠe.*)	(Jniki.
S Kočevskega 17. avgusta 1876. Od vsili strani naše domovine je že „Slov. čebela" prinašala sporočila o letošnji čebelski letini, le iz Kočevskega še nič. Znal bi kdo misliti, da v tem kraji Kranjskega ni čebelarjev. Lansko leto je bilo brati v nekem ljubljanskem listu, da na Černomaljskem ni čebeloreje, kar pa ni res; ker jaz sam poznam v černomaljskem okraju precej veliko čebelarjev. Če tudi pri njih čebeloreja še dremlje, vendar se jim „muh" ne manjka, in večidel tudi strdi ue. Le to je škoda, da se umno čebelarstvo tam še jako zelč pogreša. Pa pustimo za danes černomaljce iu oglejmo si kočevski okraj.
Kakor povsod, je bilo lausko leto čebeloreji tudi tu silno neugodno. Jaz čebe-larim že deset let, in z novimi panji s poprečnimi satniki devet let, pa še nikoli nisem imel toliko mrličev. kakor letos. Imel sem jih šest; vse poprejšne leta skupaj pa le tri. Preteklo jesen si nisem mogel pomagati pri naj boljši volji ne. Skušal sem si pomagati z združevanjem več slabih panjev v enega; pa ni šlo, ker ne edeu ue drugi ni kaj imel, tedaj oba vkup tudi nič. Iz šestih panjev sem naredil samo dva, ki sta pa komaj in komaj obstala; drugim pa je bilo hrane premalo. Ostalo mi je bilo čez zimo do maja 12 panjev od kterih sem moral maja mesca tri razdreti iu z drugimi združiti, če sem jih hotel smrti obvarovati. Še nikoli nisem slišal, da bi bile čebele maja meseca za lakoto mrle, letos pa jih je v naši okolici ta čas mnogo pomrlo. Prvi roji so tukaj bili meseca junija, naj več pa julija. Vendar, ker je bila paša dosedaj jako dobra, so tudi pozni roji toliko nabrali, da bodo lahko prezimili. Kakor drugod, so tudi tukaj čebele jako različno rojile. Nekteri čebelarji niso dobili ne enega roja, drugi pa mnogo preveč.
Jaz zdaj že v četrtem kraji čebelarim in reči moram, da so se mi čebele, razun lanskega leta, povsod dobro ponašale. Zato rečem, da je Kočevsko sploh vgodno za čebelarstvo; najboljša je kosteljska doliua. Ko bi se naši kmetje hotli bolj poprijeti čebeloreje, pridobili bi si lahko marsikak krajcar; posebno ker tu čebeloreja ue prizadeva veliko stroškov. Jaz uisem dajal nikdar čebel v pašo; kar so mi pridobile, dobile so doma. Velike senožeti, ktere precej pozuo kosijo, gozdi, fržol, bob in prašna ajda dajejo tukaj pridnim čebelam paše dovelj.
Z novim panjem se pa naši ljudje nočejo prav sprijazniti. Do sedaj sem še le enega čebelaija popolnoma spreobernil; več drugih, ktere sem z novimi panji so-znanil, je pa še omahljivih. Naj bolj jih to jezi, da jim čebele nočejo vselej prav po satnikih delati; v glavo jim pa ne grč, da so sami krivi, ker se premalo brigajo, kaj da čebele počenajo.*) Da bi pa naš čebelar čebelam s prileplenimi koščiki sata, pot kazal, to je pa zanj, ki do sedaj druzega posla s čebelami ni imel, ko roj spraviti in jesen naj težje panje opaliti, zopet pretežavno. Prepričal sem se, da starega čebelarja preveriti, da njegovo ravnanje ni pravo, je raviio tako težavno iu skoraj nemogoče, kakor starega kmeta k umnemu poljedelstvu pripraviti. Pa ne le kmečki čebelar je trmast, tudi gosposk je tak in dostikrat 3e bolj. Poznam olikanega čebelarja, ali saj tak bi moral po svojem stanu biti, ki je veči protivnik novih panjev, kakor priprosti ljude. In kar je naj bolj hudo, je to, da kmetjo njegovim neslanim vgovorom verujejo, ter se pot'-m toliko bolj starega kopita drže. Vendar ta čebelar ni edini stare vere; ima pajdašev mnogo tudi drugej. Lani sem dobil pismo od nekega učitelja in od nekega župnika in oba sta mi trdila, da čebele v starih panjih bolj napredujejo, kakor v novih, za to bota nove Porentove popustila. Vendar ta dva gospoda saj nista uda čebeljarskega društva, za to njima toliko ne zamerim slepote. Mislim pa da učitelj, če hoče mladino kak predmet učiti, ga mora najpred sam dobro umeti, iu če ga ume, vč tudi, kaj je res dobro ali pa kaj slabo. Zato ne razumem omenjenega tovarša, kteri otroke gotovo tudi v čebeloreji podučuje, kako mora hvaliti stari šlendrijan. Čo tako uči, kakor je meni pisal, po-mozi Bog!
Naj konečno še nekaj omenim o rovki (špičmohu), ktero imajo čebelarji sploh za sovražnico čebel. Znabiti da rovka res kako čebelico pozoblje, jaz bi rekel da po zimi, ko druzega ne dobi; ali od druge strani jim jo zopet jako koristna. Pred kratkim sem opazoval rovko, ki je hodila po panjih in med panji ter vedno vohala, kakor bi nekaj posebno dobrega iskala. Kar pride do dveh panjev, ki sta bila toliko stisnjena, da ni mogla vmes priti; prizadevala si je s tačicama in rivčekom nekaj ven izvleči, pa ni mogla. Jaz sem mislil, da so mrtve čebele vmes, ktere bi rada, zato ji precej prineseni mrtvih čebel in trotov, ter jih denem na panj, kjer je bila. Povohala je čebelice, pa dotaknila se ni nobene, ter je šla zopet na prejšno mesto praskati. Ker bi bil rad vedil, kaj ima med panji, odmaknem enega toliko, da je mogla vmes. In kaj sem našel ? Kakih dvajset črvov (ličink satuih molov) je bilo tu zapredenih. Kovka je pri premikovanji panja všla iu ni tako brzo hotla nazaj priti, za to grčm proč, ter čez pol ure pridem pogledat, kaj se je s črvi zgodilo. Vsi mešički so bili raztergani in črvov ui bilo nikjer več. Drugi dan sem pa v nekem panji, ker sem imel po naključbi prazen sat še od spomladi, dobil zopet nekaj črvov. Pomorim jih ter v panji pustim, pa panj sem pustil odprt, za to da bi se prepričal, ali mi bo rovka tudi te pobrala. Res čez malo časa so zginili vsi. Tako sem se prepričal, da je tudi rovka čebelarjem koristna žival, ker pobira prav pridno škodljive mole. Za to čebelarji, ne stiskajte po leti panjev prenatesno, da se moli ne bodo rovki skriti mogli. Nje pa ne obsodite z mišjo vred k smrti, ker ona je koristna žužkolovka.	A L
*) Naj bili bi udje čebelarskega društva ter društveni list pazilo čitali, bi vse to lahko vedeli.	Vredn.