Ni i v a
I./O—lO.	4./VI. 1921.
NIKOLA RADOJClC:
Ideja našeg narodnog jedinstva u srpskoj i hrvatskoj istoriografiji.
(Pristupno predavanje, održano 9. aprila 1921. na Ljubljanskom
Univerzitetu.)
Oduvek je glavna dužnost istorijske nauke, tražiti istinu o prošlosti naroda. To je glavna svrha svakog istorijskog istraživanja, koja se nikada nije menjala, nego su se samo obim, metod i namena istraživanja izmenjivali. Dok su vladari po svojoj volji vladali zemljama i upravljali svoj rad samo prema pouči crpanoj iz prošlosti, dotle je bila istorija čista aristokratska nauka, pisana samo o gospodi i ugadjana samo za gospodu. Narod, kao taki, prema tadašnjem shvatanju, nije nikada pravio istoriju i nije ju smeo praviti, te mu, prema torne, znanje istorije nije ni trebalo.
Koliko je Ovako shvatanje bilo daleko od istine, tpliko je i tadašnja istorija bila daleko od nauke. Izmena je došla vrlo teško i jako pola-Rano, naime tek s obnovom klasičnih študija i s tačnijim upoznava-njeni prave istorije Grka i Rimljana, a naročito Grka, te s polaganim nudjenjem razumevanja o znamenitosti čitavih naroda za razvoj čove-čanstva. Istorija tada prestaje, malo po malo, biti smo predmet pri-Povcdačkih, umetničkih i pedagoških pothvata i napora. Polje njezina rada sc proširuje, način istraživanja i prikazivanja usavršuje i udub-Jiuje, a namena izmenjuje, te se ona, sporo i mučno, po obimu, inetodu 1 svrhama, izjednačuje s ostalim naukama. Sa svojih aristokratskih yisina silazi u široke narodne slojeve, da ih učini predmetom svojih 'Straživanja, jer su i oni aktivno sodelovali u stvaranju istorije. Mesto Pripovedanja samo o kraljevima, vojvodama i državnicima čine se po-kušaji, da se izrade prave narodne istorije, gdc če svi faktori, koji sudeluju u izgradnji narodnog progresa, biti prema svojoj pravoj vrednosti utvrdjeni i prikazani.
S ovakitp proširenjem kruga istorijskih istraživanja u prošlosti nije držalo korak proširenje kruga poznavalaca prave istorije, iako su ^arodi, postepcno, sve više uzimali sami u svoje ruke svoju sudbinu i •štorija im postajala, i s te strane, sve potrebnija nauka. Ona nije više Jnla priča o aristokratskim vrhuncima društva, ali je još ostala aristokratska nauka, ograničena na mali, birani krug čitalaca i prijatelja.
Ta otmena osamljenost istorijc mnogo je kriva, što naučni rezultati, do kojih je i naša istorijska nauka dospela, nisu postali opča narodna svojina, deo narodnog iskustva i narodne vere i komad podloge na kojoj se izgradjuju naši politički i kulturni ideali. Naporan, promišljen i rodoljubivi rad naših najboljih istoričara pomogao je samo malom krugu prosvečenih, da stvore jasne nazore o našoj prošlosti i da raspo-znaju glavne tendencije našega razvoja. Izvan toga kruga je znanje narodne istorije sasvirn neznatno ili potpuno pogrešno. Stoga nije ni čudo, što su u našim širim krugovima nazori o narodnoj prošlosti mutni i netačni, te, prema torne, nepodesni, da se na osnovu njih izgradi jasna predstava o pravcima i svrhama našega progresa, kome počcci razvojnih serija leže u dalekoj prošlosti. Naročito su magloviti nazori o našem razvoju tamo, gde je narodna tradicija sasvim izbledela, a gde je istorija' potpuno falzificirana, dok su mnogo jasniji i puniji, gde je bar tradicija živa, s pomoču kojc su se formirali i održali naši visoki nacionalni ideali o slobodi i sjedinjenju.
To tako ne može i ne sme ostati.
Tradicije naglo nestaje, a znanje o narodnoj prošlosti se, zasad, polagano i pogrešno širi, te tako nastaje opasno stanje smučenosti i neizvesnosti o narodnoj prošlosti, sadašnjosti i budučnosti, koje narodni progres usporava. Rezultati naučnog istorijskog istraživanja moraju se, otsad, u spretnom obliku, unositi u sve društvene krugove. Naučna istorija mora svakom pomoči, da nauči pravu narodnu prošlost, da bi tako razumeo sadašnjost i razabrao se u glavnim tendencijama našeg nacionalnog progresa. Na taj če se način u duhovnom životu naroda zameniti visoka vaspitna vrednost narodne tradicije, onda, raspršiče se tarna neznanja i odatle mržnje i pakosti, što otudjuje pojedine delove naroda jedan od drugoga, a stvoriče se i pogodila atmosfera za još prostranija i dublja istorijska istraživanja, jer če se na široko razvuči krug ljudi, koji osečaju i uvidjaju važnost istorijske nauke i teže nje-zine rezultate razborito primeniti u vodjenju naše državne i kulturne politike.
Pri unošenju svih naučnih istina u narod, a naročito istorijskih, moraju na prvom mestu smelo i stalno koračati naši univerziteti. Oni moraju uvek držati pred očima svoju dvostruku dužnost, da su, s jedne strane, ognjišta čistog naučnog istraživanja, a, s druge strane, žarišta, iz kojih se širi svetlost znanja na sve strane. Nikada i nikako ne smeju dopustiti, da nauka sasvim izgubi kontakt sa životom, kao što ne, smeju ni trpeti, da se ona podloži kakvim bilo drugim svrhama, ošini stalnog i strasnog traženja istine. To mora biti našim univerzitetima želja nada sve ostale, a nju mora pratiti jasna, silna i izdržljiva volja, da se blagotvornim uticajem istine obrazuje i unapredi celi naš narod. Svi predstavnici nauke na našim univerzitetima moraju biti zatočnici istine i svoju ljubav sprani nje prelivati u' omladinu, koja če je rasadji' vati u narod. Naučne se istine ne smeju više skrivati u uskim krugovima i kao kakva tajna poveravati samo izabranim, nego sc moraju,
r:
u pogodnom obliku, raširivati u sve društvene krugove, da satru i unište sve gluposti i zablude, svaku zatucanost i sve znake zaostalosti. Posredovanje pak znanja mora se tako udesiti, da se lako oseti korist od njega i uživanje u njemu, te da se probudi volja, da se svako dobro znanje što više proširi i što večma udube.
Ovo su, kod nas, istoričari naročito dužni činiti, jer množina zabluda, zastranjenosti i zbunjenosti u današnjem društvu dolaze od neznanja i netačna znanja naše prošlosti, te stoga i nerazumevanja sadašnjosti. Ovako neznanje je kod nas pravo čudo, jer naš narod jako voli svoju Prošlost. On o njoj rado sluša i čita, no dosad ga redovno nisu o njoj obaveštavali predstavnici naše istorijske nauke, nego ili dobronamerne neznalice ili podmetnuti opasni i nevaljali ljudi, koji su narodnu prošlost u svoje ružne i nevaljale svrhe izvrtali. Samo tako se može razumeti, da je kod nas i sad množina ukorenjenih zabluda, što počivaju samo Pa osnovi lažne istorije, zabluda, koje če se tek polagano i smišljenim radom moči trudno iskoreniti, jer je još otac moderne srpske istoriogra-fije, Jovan Rajič, mudro rekao, da se je kod svih Slovena protiv zama-torelih, loših nazora, vrlo teško boriti. Šteta, medjutim, od ovih duboko ukorenjenih i na široko rasprostranjenih zabluda je vrlo velika, jer one usporavaju tok nacionalnog razvoja, delujuču protiv pravca pri-rodne istorijske evolucije, i to tim jačom snagom, što im je broj prista-}ica veči. Žrtava zabluda tim je više, što su njihovi lažni temelji i loši motivi bolje sakrivetii, i što širioci zabluda umeju svoje žrtve Večma uveriti o njihovoj velikoj koristi. Borba pak protiv raspaljenih strasti i prikrivena egoizma mučna je i uvek dugotrajna, ali se baš zato ne sme izbegavati i odlagati, jer je svaki čas oklevanja čini još težom. U njoj je istina jedino oružje, oružje nepobedivo, koje svaku laž, a pre a posle, mora satrti.
Kako je pak život zabluda tvrd i žilav, najbolje se vidi kod najmanje opravdanih i najlošije osnovanih, jer i one, spretno širene i brižljivo u Piraku neznanja čuvane, umeju živeti neobično dugim životom, održa-vane strašču ili nevaljalstvom onih koji'ih šire i apatijom onih koji ih trpe.
Jedna od največih zabluda, što koči i zadržava naš nacionalni pro-kres, jeste varanje i lažno učenje, kako je u istoriji tačno i pouzdano Jjtvrdjcno, da su Srbi i Hrvati, istina, bili prvobitno jedan narod, ali ^a su istorijskim razvojem razdeljeni i upučeni da idu putevima, koji ih sve večma rastavljaju, da se nikada više ne sjedine. Ova lažna nauka mogla je nastati, održavati sc i širiti se samo zbog slaba i netačna ?nanja naše narodne prošlosti i potpunog nepoznavanja naše naučne jstoriografije, jer su baš najbolji srpski i hrvatski istoričari, često na •dasičan način, utvrdili potpuno jedinstvo Srba i Hrvata, i to na osnovu phhove istorije. Širili su pak opasnu laž najviše loši i tendenciozni Tl ^toričari i branili je jednostrano i nepotpuno iznesenim, falzificiranim 1 Potpuno izmišljenim «istorijskim dokazima*. Oni su, tako, nagomilali ^t^vu literaturu trulih, gnusnih i pakosnih laži o «razlikama izmedju *rba i Hrvata® i širokim rekama loših knjiga, listova i novina pustili Jc da truje narod. Tako su mnoge neobaveštene zaveli, stvorili ih fana-
ticima mržnje i podmetnuli im kao glavnu sadržinu života tnržnju na rodjenog brata. Drugim opet, ne tako neukim i lakovernim, pomutili su bar jasan pogled u činjenice, načinili ih sumnjalicama, te ih sprečili da izrade jasne i plodne nazore o nacionalnom razvoju i svoj nacionalan rad prema njima podese. Jednom velikom zabludom direktno je, dakle, smetana spontana istorijska evolucija, nacionalni razvoj šilom je una-trag guran i s pravog puta skrctan, jer samo sjedinjeni Jugosloveni, svesni svoga jedinstva, mogu koračati putem stalna i skladna razvoja, dok je kakvo bilo cepanje kidanje narodnih snaga i usporavanje na-cionalnog progresa.
Da bi se uverili, kako je neosnovana i nepravična obeda, da su naši istoričari sabrali i izneli dokaze o nepremostivim razlikama izmedju Srba i Hrvata, i da bi, u isti mah, stekli čvrsto uverenje, koje tera na smišljen i izdržljiv rad, da je potrebno širiti u narod pravo znanje o njegovoj prošlosti, ja ču pustiti, da ispred vas prodje ugledna i časna povorka naših najboljih istoričara s njihovim glavnim idejama o našem narodnom jedinstvu, s idejama, u koje su oni uneli jezgru svojih naučnih istraživanja i duh svojih rodoljubivih ideala. Ta je povorka ujedno i deo naših najuglednijih radnika i boraca za narodno jedinstvo, jer su, kako čete videti, naši istoričari ne samo uobličili nauku o jugosloven-skom jedinstvu, nego su je održavali i negovali i onda, lcada su se protiv nje grube sile austrijske podiglc, da je bar oni sačuvaju živu i čistu za bolje doba i razboritiju generaciju, koja bi mi morali biti.. -
Več su vizantinski pisci, kod kojih se nalazc najranije razgovetne vesti o Srbima i Hrvatima, tako isprepletali jedne s drugima, da ih je nemoguče odeliti i granice izmedju njih povuči. Oni nisu mogli izmedju njih opaziti nikakve razlike, a kada ih poscbice Spominju to se obično ne tiče naroda, nego država, jer kad baš o narodu govore, redovno zovu i jedne i druge, ili po jeziku, Slovenima, ili, po oblastima, gde su se nastanili, ili im daju imena starih naroda, za koje su držali, da su nekad živeli u dotičnim zemljama. Po čemu bi, u ostalom, i mogli Vizan-tinci deliti Srbe i Hrvate? Rasi su, očevidno, pripadali istoj i jasno se odvhjali od Bugara, s mnogim i uočljivim tragovima mešavina s mongolskim plemenima. Jezikom su govorili istim i imali jednake narodne običaje. Državno uredjenje bilo im je osnovano na istim temeljima i prožeto istim duhom. Uopče su imali iste moralne i intelektualne črte, koje daju pečat osebitosti svakom narodu i odredjuju tok, pravac i sadržinu njegova razvoja. Dugo ih vremena ni je ni. crkva rastavljala, a kad je to nastupilo, onda je granica izmedju istočne i zapadne crkve šekla Srbe i Hrvate, a osim toga su Srbi svojoj crkvi udarili jak nacionalni pečat, a i Hrvati su to dugo vremena s uspehom pokušavah-I jedni i drugi, dakle, nisu hteli, na štetu svojih nacionalnih osobina, olako utonuti u primljenoj crkvi, te stoga nisu nikada ni kod Srba ni kod Hrvata potpuno prevladali jednostrani tud j i črkveni i kulturni uticaji, nego samo pretežno ovi ili oni, ali prožeti osobinama narodnost karaktera, te stoga i nisu mogli praviti odsečene granice izmedju njih.
nego samo polagane, postepene prelaze. Prema torne je, s gledišta rase, jezika, društvenog i državnog uredjenja i kulturnog razvoja, bilo dugo vremena sasvim nemoguče razlikovati Srbe od Hrvata, te nije čudo, Sto kod Vizantinaca ima klasičnih primera za njihove nazore o jedin-stvu i istovetnosti Srba i Hrvata, gde se oni kao takvi spominju. Ti su nazori uopče poznati, no več je Pavle Ritter-Vitezovič tačno primetio, da bi se broj dokaza o jedinstvu Srba i Hrvata, uzetih-iz vizantinskih Pisaca, dao jako povečati, kada bi se pokupila i sva ona mesta, gde se oni spominju kakvim plemenskim ili teritorijalnim nazivom, kao isti i jedni, a nema sumnje, da su to opet Srbi i Hrvati.
Zapadni pisci znali su o Srbima i Hrvatima veoma malo, sve do krstaških ratova, i svoje mutno znanje o njihovim zemljama pokrivali su neodredjenim pojmom «SIovenija», u koji su trpali i Srbe i Hrvate. S krstaškim se ratovima to znanje o nama nešto proširilo, ali nikada nije bilo toliko, da bi se zapadni pisci umeli tačno razabrati u etničkim odnošajima zemalja na istočnoj obali Jadranskoga mora, kroz koje su oni s mnogo predrasuda, mržnje i bojazni prolazili, držeči sve Nclatine, kili Srbi ili Hrvati, jednim i jednakim narodom.
Najstariji pak domači pisac, koji je pisao o Srbima i o Hrvatima, Pop Dukljanin (XII v.), tako ih je izmešao i sljubio, da je njegovu etno-Srafsku sliku srpskih i hrvatskih zemalja isto tako teško raspraviti kao * njegove granice izmedju sitnijih i krupnijih srpskohrvatskih oblasti, iako ga ove više zanimaju od plemenskih granica i stoga o njima s više volje i smisla razlaže.
Kao što su Dukljanina, u prvom redu, zanimali teritoriji, a ne narodi } države, tako je kroz sav Srednji Vek i veliki deo Novoga cela naša istoriografija najviše teritorijalna i državna, a ne narodna. Mišljenje Naših istoričara o narodnim jcdinicama dade se samo indirektno dokupiti, jer ili oni uzgred i maglovito spominju, pošto ih se ne tiču narodi, neKo municipija, provincije i države. U koliko pak govore o našem narodu, njegovu poreklu i vezama, koje vežu delove u njemu i skopča-yaju ga za druge narode, uvek je očevidno, da smatraju Srbe i Hrvate bklnim narodom. Tako znameniti srpski istoričari XII—XIV veka zovu ~rbe često dalmatinskim narodom, za što su ih držali i njihovi učitelji, Bizantinci, i s Hrvatima ih identificirali. Kod Hrvata su pak, dotle, lstoričari, večinom primorski Latini, Hrvate Srbima gurali i od sebe °dbacivali, držeči, dugo vremena, i jedne i druge jednakim potomcima strašnih varvarskih naroda, obično Gota. Tako je bilo u tami srednje-Bekovnoj, a kada su se počeli, u Renesansi, duhovi buditi, počinju se 11 isti mah javljati i naučni i istorijski interesi, te odmah stavljati pitanja ° Poreklu i rodbinskim vezama pojedinih naroda. 1 tada su Srbi i ~b'Vati držani za jedan narod. Bilo po hipotezi, da su potomci Ilira, bilo B*ota, bilo po verovanju, da su autohtoni Sloveni, iz kolevke, odakle su Se svi Sloveni razišli. Sve su te teorije ostavljale Srbe i Hrvate kao jJerazdvojnu jedinicu, jer su njihove autore na to prisiljevali cela pro-l°st Srba i Hrvata i ono stanje, kome su oni bili svedoci.
S postavljanjem ovakih hipoteza i sklapanjem čitavili teorija o poreklu Slovena budi se i kod Jugoslovena sve jača želja, da s pomoču istorije i filologije dokuče početke svoga narodnoga i državnoga razvoja, te da tako naučno utvrde rodbinske veze s ostalim narodima. Ove su se želje mogle ostvariti j edino iz uskoga ruba naših zapadnih i jugozapadnih zemalja, tadašnjih naših čeonili krajeva, kuda smo opčili s obrazovanim svetom, jer je tu bar donekle bilo neke slobode, dok su svi ostali naši krajevi ležali u divljačkom turskom gospodstvu. Na ovom malom parčetu zemlje živeo je i razvijao se toliki broj naših znamenitih ljudi, koji kao da su se ispinjali u visinu ne samo na osnovu njihove lične energije, nego na osnovu nagomilanih, odmornih duhovnih snaga čitave naše nacije. Tu su, u Primorju, okrenutom čelom Italiji, dugo vremena srcdištu evropske kulture, nastala i prva, po svojoj koncepciji sasvim nova, istorijska jugoslovenska dela, potaknuta smelim hipotezama o prošlosti Slovena, koje su dolazile najviše iz Poljske. Prve medju njima, Tuberonova i Vrančičcva, još sc bojazljivo i kao uzgred bave našom narodnom istorijom. Njima je glavna briga opča istorija, za njom slovenska i tek na poslednjem mestu jugoslovenska, jer se pojam nacionalne istorije tek bio počeo formirati, a, onda, bila im je istorija Južnih Slovena i najmanje poznata, pošto je za nju bilo najmanje izvora. Naši pisci su tada još sasvim zavisni od panslavistički zadahnute poljske istoriografije, i stoga se nesrazmer izmedju obima slovenske i jugoslovenske istorije kod njih tako jako oseča.
To sc jasno vidi još u prvoj jugoslovenskoj istoriji, Orbinijevom H regno degli Slavi (1601. god.), gde izbija očevidna tendencija, da se dokaže zajednica svili Slovena i jedinstvo Južnih. Slovenska istorija je ispala kod njega još nesrazmerno velika spram jugoslovenske, koja bi trebala biti glavni predmet obradc, cela je koncepcija uopče nebulozna a kompozicija nepregledna, ali je glavna ideja svejedno dovoljno jasno i reljefno istaknuta. Istina, još s mnogo staroga balasta, sa sila sasvim zastarelih zabluda, onda s nesnosnim mešanjem teritorija i plemena, naroda i država, uopče svega, što je onda bilo karakteristično za sva istorijska dela, koja su kidala sa starim putevima i otvarala nove. Porcd nepreglednosti i primitivnih istorijskih i literarnih sredstava postigao je Orbini ipak, da se iz njegova dela naslučuju i osečaju Jugosloveni kao jedna celina, malo zbrkana i nedovoljno jasno ograničena, ali ipak dobro složena j u tačan okvir utisnuta. RodoljubiVi i vidoviti duh, koji veje ovim divniin delom, dao mu je silan i poletan život i učinio izvorom nacionalnog saznanja i oduševljcnja za čitava pokolenja. Citan, učen, uvek za savet pitan i za utehu tražen prenesen je Orbini od Rose u latinske stihovc a od Gunduliča i Kačiča u srpskohrvatske, da na ta j način svoje shvatanje jedinstva Jugoslovena, a naročito Srba i Hrvata, raširi i -odomači u najširim narodnim krugovima. On je bio srečan, da mutno «slovinsko» uverenjc, koje je odnvek najjačje u onim krajevima gde su Srbi i Hrvati najviše izmešani, uobliči i istorijom utvrdi. Njegova velika učenost, a još više obaziranje na narodne tradi' cije, učinili su njegovo delo znamenitom i milom istorijom i osigurah joj odlično mesto ne samo u istoriji naše istoriografije, nego i u istorij*
formiranja našeg modernog nacionalizma. Na ovaj je, naime, razvoj snažno delovao Orbini i to u zapadnom delu našega naroda direktno, onda preko Rose, Gunduliča i Kačiča, a na istoku preko Kačiča i ruskog prevoda njegova dela, zgotovljena (1722. god.) po nalogu cara Petra Velikog, koji je dubokim pogledom i zdravim političkim smislom osetio vrednost i korist Orbinija za čitavo Slovenstvo i za svoju državu. Smela koncepcija slovenske zajednice i jugoslovenskog jedinstva, Slo-vinstva, koja probija iz naučnih i književnih dela naših primorskih pisaca, redovno je izradjena samo na osnovu Orbinija. S njim počinje u našoj zapadnoj književnosti svesno žalostivo spominjanje naše pro-šlosti, prožeto rodoljubjem njegova raztužena duha, zbog presečenog i usporenog političkog i kulturnog razvijanja Jugoslovena. On je, na-posletku, iz kosovskog ciklusa naših narodnih pesama uneo u svoje delo i preko njega u svetsku književnost jugoslovensku neslogu kao narodnu tragičnu krivicu, koja je razlog svemu zlu, koje je stizalo Jugoslovene.
Visoko iznad Orbinija, po naučtioj vrednosti, stoji Lucius sa svojim delima, I)e regno Dalmatiae et Croatiae... (1666. god.) i Memorie di Trau (1673. god.), ali je to osetio samo uzan krug istoričara stručnjaka, dok je uticaj Orbinijev bio mnogo upečatljivi, prostraniji i dugotrajniji. Lucius je strog, ukočen stručnjak, koji se latio teritorijalne istorije Dalmacije i Hrvatskc, pa svoj plan konzekventno izvodi, i onda, kada se obim i sadržina činjenica iz prošlosti protive njegovoj koncepciji. On formalno deli i Hrvate od Dalmatinaca, pa i onda govori samo o njima, gde oseča, da ima istorije Hrvata i pod imenom Slovena, i gde vidi, da bi radi potpunosti hrvatske istorije bilo nužno opširno govoriti o Srbima. Pošto se to, medjutim, protivi planu njegova dela, to je on uneo samo od nevolje i uzgred ponešto iz srpske istorije i hrvatske van granica Hrvatske. Naročito su zanimljiva taka njegova mesta o Srbima, buduči da sc iz njih jasno vidi, kako ih je on smatrao jednim narodom s Hrvatima i, pored sve svoje staloženosti i hladnoče, žestoko sc obarao naročito na one, koji su pokušavali tumačenjem imena Srbin nancti sramotu srpskom narodu. Srcčan, što može ovako rodoljubive i razbo-ritc nazore saopčiti svojim zavedenim savremenicima, završuje Rački, u svojoj razpravi o Luciusu, odeljak o njegovim idejama o jedinstvu Srba i Hrvata s radosnim usklikom: «Tako naš Lučič još prije 200 go-dina o Srbih, Srbiji i Hrvatih* (Rad XLIX, 99.) i samo što odmah nijc za tim dodao: Bolje i pametnije, nego li mi danas...
Luciusovu veliku učenost i brižljivost u obradi mnogostrukog istorij-skog niaterijala umeo je spojiti i složiti u sebi s Orbinijcvom širinom hoglcda i živom maštom Pavle Rittcr-Vitezovič (1652.—1713.), koji je svojim istorijskim nazorima još jače od Orbinija uticao na pravac mišljenja i političke radinosti mnogih naših generacija. Njegovo je jugo-slovenstvo naročita tipa. Dok u Orbinija slovenska istorija još zasenjuje iugoslovensku, dotle je kod Vitezoviča ona samo osnova, na kojoj on izdižc svoju istoriju Jugoslovena. Dalje, dok je kod Orbinija još vrlo veliko plemensko i teritorijalno šarenilo u celoj istoriji Jugoslovena, koje ipak otežava, da se potpuno jasno sagleda njihovo jijdinstvo,
dotlc Vitezovič izvodi jednu smelu i temeljnu simplifikaciju, obuhvata-juči sve Jugoslovane imenom Hrvata. On je držao, da zbog toga ima prava na to, što su, u njegovo doba, jedini Hrvati imali bar ostatke i senku neke državne samostalnosti, a kod ostalih Jugoslovena nije bilo ni toga. Da bi se, unapred, odbilo svako sumnjičenje Vitezoviča, mora se naročito naglasiti, da on nikako nije bio kratkovid i tesnogrud hrvatski ekskluzivista, koji bi šilom nametao svoje ime ostalim Jugo-slovenima, iako je njegova nauka i na to zloupotrebljavana. On nipošto ne obuhvata sve Jugoslovane imenom Hrvata zbog plitka i uska šovinizma, nego jedino radi toga, da bi tako jače naglasio njihovo jedin-stvo, a baš hrvatsko ime odabrao je samo zbog tadašnjih hrvatskih bledih tragova državne samostalnosti. Istorijski dokazi, što ih je 011 sabrao o jedinstvu Jugoslovena, toliko su, po njegovu mišljenju, oprav-davali njegove nazore, da se on duže i naročito zadržao samo oko dokazivanja, da su i Slovenci Jugosloveni; o torne se, nešto ranije, vodila u Rimu velika i zapletena naučna i pravna prcpirka. Kod ostalih Jugoslovena držao je ovako osobito dokazivanje za sasvim izlišno i mesto njega redja samo nizove istorijskih činjenica, koji su, bez velike dialektološke veštine.pouzdano utvrdjivali jedinstvo svili Južnih Slovena. Za Srbe je najobilatije i najsredjenije pokupio dokaze, kako su oni i Hrvati sasvim isti narod, u svomc delu Serbia illustrata, koje je prva srpska istorija, izradjena na naučnoj osnovi; kao Hrvat, dakle, on je napisao prvu naučnu istoriju Srba, te se i po tom vidi, kako je on bio daleko od svake teritorijalne i plemenske ekskluzivnosti. On je isto toliko srpski rodoljub koliko i hrvatski, kao i njegov veliki zemljak Jurko Križanič, koji je jedinstvo Srba i Hrvata, medjutim, osetio više preko njihova jezika nego li preko njihove istorije.
Staložene i pročiščenc ideje Orbinija i Vitezoviea o jedinstvu svili Jugoslovena upijao je pak naš narod najviše tek preko Kačičeva Razgovora... (1759. god., a po tom vrlo cesto.) Kačič je sasvim usvojio Orbinijcv način shvatanja jedinstvenosti jugoslovanske istorije, iz-radjene na osnovi pisanih izvora i narodne tradicije. Samo je on davao tradiciji još više važnosti nego Orbini. Osobito srečan spoj i skladnost izmedju učene istorije i narodne tradicije, koji je moguč kod Kačiča zbog njegova zdrava i nepomučena nacionalnog osečanja i duboke ljubavi prema celom Jugoslovenstvu, pribavio je i sačuvao njegovu Razgovoru izniman ugled i osigurao snažan uticaj na celi naš narod. Srbima i Hrvatima, koji još nisu bili izašli iz epskog doba, najviše sc dopadao epski oblik Razgovora, uz koji ide istorija izvedena iz Orbinija i Vitezoviča, te je Razgovor postao narodni vaspitač i branič ideje narodnog jedinstva onda, kada je ona bila u največoj opasnosti. S potpadanjem, naime, velikoga dela Srba pod austrijsku vlast, bilo je naročito potrebno utvrdjivati veze izmedju Srba i Hrvata, jer je Austrija smišljenim i smutljivim radom odmah počela cepati i tudjiti Srbe i Hrvate jedne od drugih, da bi ih tako oslabila. Verska razlika izmedju jednih i drugih postojala je i osečala se i ranije, ali ju je tek opaka Austrija pokušala učiniti osnovom izmišljenih bitnih razlika izmedju Srba i Hrvata, i, s pomoču vlasti i lukavstva, imala je mnogo
i uspeha u sejanju zla. Protiv ovih mračnih i opasnih uticaja dizao se jasan i močan Kačičev glas za jedinstvo Srba i Hrvata. On je, kao rimokatolički duhovnik, učio, da nema nikakvih bitnih razlika u našem narodu i tako sprečavao, da austrijski planovi delenja i mraženja Srba i Hrvata ulivate još dublja korena. Njegov je uticaj bio naročito jak u zapadnom delu našega naroda, dok je na istoku Dositej Obradovič, kao bivši pravoslavni duhovnik, smelo i ubedljivo dokazivao, da vera ne sme deliti Srbe i Hrvate, koji su po krvi, po jeziku, po svima duhovnim osobinama i po celoj prošlosti jedan narod; niko nije umeo s tako mnoge ljudske i hriščanske dobrote i ljubavi utvrditi neumesnost deobe Srba i Hrvata po crkvama kao ova dva duševna i umna predstavnika zapadne i istočne crkve.
Srbi, progonjeni u Austriji zbog svoje vere, bili su u naročitoj opas-nosti, da crkvu priznaju za glavnu oznaku narodnosti i tako prilivate tendenciozne austrijske tvrdnje, da su Srbi i Hrvati dva naroda, jer je Srbima crkva bila ostala kao jedino utočište i oslonac narodne egzi-stencije. Protiv ovakog shvatanja, po kome se crkvom odredjuje prijateljstvo, srodstvo i jedinstvo izmedju naroda, borio se Dositej Obradovič najviše razlozima zdrava razuma i očevidnih činjenica, a naučno ga je oborio arhimandrit Jovan Rajič (1726.—1801.), koji je prvi jasno koncipirao i narodnim jezikom napisao istoriju Južnih Slovena.
Kada se Jovan Rajič odlučio pisati svoju Istoriju, mislio je samo na Srbe i nije ni slutio, kako če ona ispasti i koje če narode obuhvatiti, jer je, onda, njegovo znanje istorije bilo sasvim neznatno. Ako je i pravio kakve maglovite i neodredjene planove, ti su se najviše kretali oko Srba i.Rusa, i u lstoriji se još lepo vide tragovi ovih prvobitnih namera, koje je Rajič kasnije napustio. Istorija Srba i Rusa nije se dala obraditi kao jedna celina, kolikogod bi to Rajiču bilo milo, kao rodje-nom Srbinu a ruskom vaspitaniku, nego se 011 izvorima i literaturom Poučen i od njih prisiljen morao odlučiti na drugu koncepciju i složiti u svojoj lstoriji prikaz prošlosti Južnih Slovena, bez obzira na njihovu veru. Njegova je, dakle, koncepcija, netendenciozna, sama izrasla iz študije izvora i literature, nastala bez unapred smišljena plana, koji bi mogao objektivno proučavanje izvora i literature smutiti i pogrešnim Pravcem okrenuti.
U njoj je skladno složeno i uravnoteženo smelo maštanje tadašnjih Panslavista, o potpunorn jedinstvu svili Slovena, z državnopravnim ekstravaganci jama Vitezovičevim, po kom bi se svi Jugosloveni imali utopiti u Hrvatstvu, u jednom srednjem rešenju, po kom je celokupno Slovenstvo prirodan oslonac za politički i kulturni razvoj manjih slovenskih grupa, koje, po svojim osobinama i po svojoj prošlosti, čine čvršče celine u velikoj slovenskoj zajednici.
Veliki ugled Rajičeve Istorije načinio je od nje jednog od najmoč-Nijih faktora u našem narodnom razvoju. Ona je dugo vremena bila ledini narodni putevodja i učitelj u opčenarodnim poslovima, gde je trebalo prošlost pitati za savet. Preko nje se neopazice infiltrirala kod
Srba nauka o jedinslvu Jugoslovena, i na osnovu nje su izradjivani smeli i daleki politički i kulturni programi, koji su sebi stavili za zadaču ostvarenje jedinstva svili Jugoslovena.
Pisana u doba Prosvete, još s jakim kozmopolitskim i filantropskim prosvetiteljskim tendencijama, diše Rajičeva Istorija visokim i širokim rodoljubivim duhom, te je stoga preživela doba službe zdravom razumu, poslužila je devetnaestom veku, dobu živog nacionalizma, da ostane i danas, po svojoj koncepciji, sasvim moderna i potpuno aktuelna.
Nema boljega i. pouzdanijega načina, da se jasno oseti, koliko je bila potrebna Rajičeva Istorija i kako je blagotvoran uticaj imala, nego ako se prate dugo neostvarene hrvatske želje za jednom rodoljubivom istorijom pisanom narodnim jezikom. Književne veze su, naime, izmedju Srba i Hrvata u XVIII i početkom XIX veka bile vrlo slabe i, zbog književnog jezika, dosta teške, te je Rajič ostao Hrvatima dugo nepoznat kao istoričar, dok je do Slovenaca dospeo samo kao moralista. Cak ni u primorske krajeve, koji su veoma osetljivi za svaki jači dali jugo-slovenskog pokreta, nije dospela Rajičeva Istorija, nego je još 1803. go-dine Appendini pisao rečiti i dobro smišljeni apel, da bi se izradila jedinstvena istorija Jugoslovena. Ni on se, dakle, nije mogao utešiti Rajičevom Istorijom kao ni svi rodoljubivi Hrvati, koji su čeznuli za valjanom istorijom, pisanom narodnim jezikom, nego su se njome služili i u njoj dugo vremena uživali samo Srbi i Bugari. Hrvatima su pak tek s Ilirizmom počele pristizati rodoljubive istorije na narodnom jeziku, od kojih je štampana Švearova, a druge su ostale rukopisi, riiedju njima i Gajeva i Seljanova.
Dok je Rajič dokazivao jedinstvo Jugoslovena na sasvim moderan način, poreklom, jezikom, običajima i prošlošču, dotle su Ilirci izgra-djivali naše narodno jedinstvo na suponiranoj istoj ilirskoj osnovi. Oni su hteli imenom Ilira obuhvatiti sve Jugoslovene i njime zameniti starije maglovito slovinsko i, lisko, Vitezovičevo, hrvatsko ime, ali je učeni naziv prodro samo medju obrazovane, pa i tu nije svuda primljen,' a širokim narodnim krugovima ostao je sasvim tud j. S padom i odba-civanjem teorije o ilirskom poreklu Jugoslovena i odbijanjem pokušaja, da se Ilirstvom obuhvate svi Jugosloveni, nije propala i misao o nji-hovu jedinstvu, jer ona počiva na čvrščim i jasnijim činjenieama od ilirskih teorija. Protivnici Ilirizma iznosili su, izazvani ilirskim teorijama, pred široke narodne krugove dotad nepoznate i neupotrebljene dokaze o jedinstvu svili Jugoslovena, izgradjenom naslovenskog osnovi, dokaze, koji su bili jači od kojekakvih antikvarskih domišljanja. Od tih je čitav niz pokupljen iz primorskih, dotle, van uskih granica Dalmacije, slabo poznatih pisaca. Tako su Primorci, najžešči i najoduševljeniji branitelji narodnog jedinstva, izvedeni pred široke narodne krugove, da mu budu branitelji i jamči. Talas Jugoslovenstva stizao je s plavili jadranskih obala i srpski arhiepiskopi, sasvim tačno, u jednoj svedočbi Ljudevitu Gaju legendarno svečanom dikcijom, s rečitim biblijskim stilom, uspo-rčdjuju mis^ao o narodnom jedinstvu z drvetom, koje je «na brezjeh Adrijatskoga morja nasaždenoje» i za koje se oni nadaju, da če, zali-
vano znojem narodnoga sporazuma, izrasti u silno i visoko nikakvim burama neoborivO «drevo bratoljubja, jedinomislija jedinoverija, jedino-glasija, jedinoslovija, jcdinoželanija*, u drvo svete sloge, pod čijom če ljupkom senom jcdnorn Jugosloveni od svojih trudova počiniti i hraniti se slatkim i bogatim njegovim plodovima (1847. god.).
Sve su ove misli primljcne iz Rajiča, čija je Istorija medju Srbima več potpuno bila utvrdila misao o jugoslovenskom jedinstvu, dok su kod Hrvata istu ideju širili primorski pisci i njihovi odani propagatori medju Hrvatima na severu, gde je narodna misao bila još duboko zapretana i uspavana, zbog bedna života večine naroda i zbog destruktivnih poli-tičkih i kulturnih tudjih uticaja. Za jugoslavensku nacionalnu propaganda medju ovakvim širokim hrvatskim narodnim krugovima bile su teorije lliraca odviše učevne i neshvatljive. Švearovo pak delo bilo je za taku akciju nepregledno i nespretno, pa sc zato i morala drukčija borba s drukčijim sredstvinia započeti, da se unese sire i sadržajnije rodoljublje medju severne Hrvate, i da se medju njima odomači misao o jugoslovenskom jedinstvu, mesto nametnute lažne nauke o kulturnom jedinstvu s Nemcima i političkom bratinstvu s Madjarima.
Borbu je otvorio Ivan Kukuljevič-Sakcinski, prvi medju modernim hrvatskim istoričarima, smco rodoljub i neustrašiv borac za istimi o jedinstvu svili Jugoslovena. On je prvo preko primorskih književnika, a potom istorijskom naukom, kojoj je on sam nove temelje dizao, konzekventno i svesno širio misao o narodnom jedinstvu, dokazujuči je celom našom prošlošču i iskidajuči naročito iz našeg političkog i kulturnog razvoja pojedine grupe i nizove'činjenica, zgodne da se na njima dokaže istovetnost sposobnosti i nazora i, prema torne, jedno-likost toka našega političkoga i kulturnoga progresa. Kukuljevič odvrača oči Hrvata od Nemaca i Madjara, s kojima su bili u istoj državi, rad je kidati, kako veli, s verigama «rimsko cerkvenih i ugarsko državnih nazorah» i razvoj Hrvata protumačiti ne s pomoču nemačke i ma-djarske prošlosti, nego s pomoču činjenica i usporedjenja iz jugosloven-ske istorije. On upučuje poglede i simpatije Hrvata tamo, kuda ih zove isto poreklo, isti jezik, iste sposobnosti, slična prošlost i jednaki nazori
0 razvoju društva i države.
Mnogo je žešči i naletniji od ovog otmenog hrvatskog plemiča žarki Dalmatinac, Šime Ljubič, koji bez ikakve štednje starih zabluda i bez ikakva obzira na ukorenjene pogrešne nazore, kod severnih Hrvata, propagira radikalne jugoslovenske ideje. S naukom crpanom iz lirvat-ske prošlosti uči on Hrvate, da im Madjari nisu brača i saveznici, nego da su oni Arpadovi čopori i najgori hrvatski neprijatelji, a prava brača da su im Srbi. O svima, koji su pisali o razlikama izmedju Srba i Hrvata, veli, da su to činili «da ih to večma razdvoje i u razdoru učvrste. 1 ovi nesrečnici, često tudjim novcem podmitjcni, dosada su pobjedu održavali; a hoče li od sada? Srpsko i hrvatsko pobratimstvo u narodnih pesmah i običajih s osobitimi otajstv.enimi načini posvečeno
1 ovenčano, več se iz duga sna kroz uzburkanu prošlost probudjuje, da izumrli život obnovi.* (Ogledalo, 1. [1864.] str. 67). Svoja bujna, ali
/
razborita, razlaganja o jedinstvu Srba i Hrvata zbio je Šime Ljubič u ovaj divni apel: «Jugoslavjani bračo! Svrgnimo jcdanput s nas i vrieme je, medjusobne raspre i obča griešenja, koja žalibože do danas nas deraše, i još nas taru na korist naših dušmana, i svi jednodušno pri oltaru svcjedne domovine i prosviete polagajuči zakletvu divnu i svetu medjusobne bratske ljubavi i sloge, naperimo sve narodne naše snage na to, da jednom Jugoslavija uz sadašnji evropejski pokret steče ono divno sielo, koje joj od Boga bi odlučeno, a ide joj po položaju i po vladajučem pravu.» (Ogledalo, I. 11864.], 71.-2.)
U Primorju, dakle, gde je jugoslovensko osečanje bilo uvek živo, formira se aktivni jugoslovenski pokret i ne pravi se ni u čem nikakva razlika izmedju Srba i Hrvata. Iz Primorja je potekla i ideja, da se u dokazivanju o jedinstvu Srba i Hrvata imaju, pored antropoloških, filoloških, i istorijskih dokaza, upotrcbiti i pravni nazori, koji se oglc-daju u pravnim narodnim običajima. Time je broj dokaza o narodnom jedinstvu znatno povečan i utvrdjen, a dokazna snaga ideje jedinstva znatno pojačana, jer su pravni nazori i prakse kod Srba i Hrvata sa-svim istovetni, te je na taj način praženo najbolje jamstvo, da im je zajednički život u istoj državi moguč i lak. Temeljne i ubedljive naučne pravnoistorijske rasprave Božidara Pctranoviča i Valtazara Bogišiča donele su, za mnoge, sasvim neočekivane rezultate, te s jasnočom i pouzdanošču, kakve se samo poželeti mogu, utvrdile, da je, što se pravnih nazora tiče, jedinstvo Srba i Hrvata van diskusije.
Njihovi če radovi biti najzgodnija i najpouzdanija podloga, da se i metodom socijalnih nauka, što je dosad propuštcno, utvrdi, da su Srbi i Hrvati doista jedan narod.
Pored množine istorijskih dokaza o jugoslovenskom jedinstvu i pored velike oštroumnosti u dokazivanju, svejcdno se osečala fragmentarnost i jednostranost u fundiranju jugoslovenske ideologije sve do Pranje Račkoga, največeg jugoslovenskog istoričara, koji je prvi šilom svoga naučnoga duha i veličinom svoga jugoslovenskog rodoljublja obuhvatio, prožeo i obradio celi ovaj težki problem. Najvažniji njegovi radovi su jedinstveno smeli i uspeli pokušaji sinteze kulminacija u naporima oko izgradjivanja političkog jugoslovenskog jedinstva.
Poletnu snagu i neobičnu smelost Račkoga pri stavljanju i rešavanju naših najzamršenijih nacionalnih problema ni je susprezala ni cepkala njegova naučna akribija, nego je on s grozničavom strastnošču skup-ljena data o činjenicama iz jugoslovenske prošlosti umeo s najbrižlji-vijom kritikom proveriti, te prema njihovoj važnosti za naš razvoj tako poredjati i grupisati, da se samim prikazom činjenica, bez naročita podvlačenja i naturivanja, lako dokaže, kako su Jugosloveni isti narod, koji je činio divne, junačkc napore da ostvari i svoje političko jedinstvo. Prijatelj, savetnik i pomagač Strossmayerov imao je Rački, naravno, jasne političke tendencije u svome istorijskom radu, ali je on te iščitao iz prošlosti svoga naroda i izvukao iz njegovih duhovnih osobina, koje odredjuju pravac, sadržinu i tempo progresa svakog naroda. Naročito se pak mnogo trudio, da na osnovu istorije naših držav-
nih institucija utvrdi, kako je državni razvoj kod Srba i Hrvata potpuno jednak i «da je pravna duša Hrvatima i Srbima jedna*. (Smičiklas, Život ... Račkoga, 163.) Zarište jugoslovcuske ideje gledao je i on na našem nesretnom jugu, gde je, kako divno utvrdjuje, «kristalizacija našemu narodu.» (Rad, XXVII, 90.) Oko njega če se, kako Rački veli, skupiti i sjediniti svi Jugosloveni, sporo i teško, ali ipak pouzdano, jer «ujedinjenje plemena u jednu narodnu i državni cjelinu nije posao kratka vremena, niti je o slučaju ovisno, več se tuj hoče dugotrajna rada u jedinstveno i jasnom izraženom smjeru: a nosiocem te misli imade biti nosilac državne vlasti.» (Rad, XXXI, 234.)
Ovde se Rački, po svom shvatanju jugoslovenskog pitanja, potpuno približio Srbima, za koje je ono uduvek bilo u prvom redu političko pitanje. Hrvati su, inače, obično gledali u jugoslovenskom pitanju jedno-strani kulturni problem, koji bi bio potpuno rešen kulturnim jedinstvom svili Jugoslovena. Rački je, medjutim, kao savestan, učen i iskusan isto-ričar jasno osečao, da kulturno jedinstvo mora doči tek iza političkoga i da ga može sprovesti samo država kao nosilac vlasti, a nauka je u torne može samo pomagati. S toga se on i nije ustručavao javno i jasno naglasiti, da se naša nauka ne sme negovati samo «u pravcu idealnom, nego s obzirom na potrebe i na korist našega naroda i naše domovine.* (Ljetopis Jug. Akadem., XXXV., 32.) Tako je isto mislila i Srpska Uje-dinjena Omladina i Knez Mihailov krug političara. Kod Srba, uopče, narodno jedinstvo, jedamput pouzdano utvrdjeno i dovoljno razjaš-njeno, nije više diskutovano, a još manje ozbiljno osporavano, nego je stavljeno kao podloga za političku akciju, kojom se ima jedno jedinstveno Jugoslovenstvo politički osloboditi i sjediniti. Srbija je uvčk stojala na stanovištu jugoslovenskog jedinstva i svojim zvaničnim aparatom, naročito preko škola, raširivala ga i utvrdjivala, gledajuči u jačanju jugoslovenske ideje jačanje i svoje snage. Austrija je, medjutim, u ideji o jedinstvu Jugoslovena gledala veliku opasnost za svoj opsta-nak, te činila sve što je mogla da njezino širenje spreči ili sasvitn suzbije, i da Srbe i Hrvate rascepi. Stoga je i bilo medju Hrvatima potrebno neprestano potezati i iznova dokazivati naše narodno jedinstvo, jer je Austrija neprestano obarala sve štogod su naši rodoljubi zidali. Ona je umela iza svake periode zbližavanja i bratimljenja Srba i Hrvata izazvati hladne i neprijateljske odnošaje izmedju njih, te je tada velikim delom rušeno, što je ranije bilo izgradjeno za narodnu slogu i jedinstvo. U takim je vremenima Srbija imala veoma težak Položaj i naporno se trudila da nesuglasice izgladi, te tako ornete austrijske planove kidanja jedinstven-oga naroda, koji bi time bio oslabljen za kasniji zajednički život u istoj slobodnoj državi, koji je, kad tad morao doči. Austrijskim Srbima, koji su se davali od Austrije zavesti u borbu s Hrvatima, naredjivala je Srbija svojim velikim ugledom, da se ne smeju dati cepati od Hrvata i svojom kratkom porukom, da se tako u Beogradu želi, nametala im je svoju volju, o kojoj oni nisu hteli diskutovati. Oni su se morali pokoriti migu iz Beograda i trpeti da ih Austrija izaziva, da ih daje čak u školskim knjigama ponižavati
i preko njih uvlačiti u široke narodne 'krugove lažnu nauku, kako su Srbi sasvim drukčiji od Hrvata, šta više i od Bosauaca, od kojih je pokušala načiniti zaseban narod, držeči, sasvim tačno, da je za nju to bolje, sto smo mi večma rascepkani. Iskušenje u Srbiji bilo je veliko, da se udari u prkos, i veličajuči Srbe kudi ostale Jugoslovene, ali mu je Srbija odolela i razboriti učeni srbijanski istoričari, od Kostc Nikolajeviča do danas, svi su od reda najspremniji i najrevniji branitelji ideje
0 potpunoj istovetnosti Srba i Hrvata. Srbija se, dakle, nikada nije dala zavesti od Austrije, te svoj ugled kaljati i svoju snagu slabiti izaziva-njem i održavanjem mržnje izmedju rodjene brače.
Sto se dalo u Srbiji učiniti, nije se moglo postiči u Hrvatskoj, jer je državna vlast bila u tudjim rukama, i ona je preko svojih organa mogla trovati narod svojom lažnom naukom. Položaj rodoljubivih Hrvata, naročito učenih istoričara, bio je očajan. Oni su mogli svoje nazore o narodnom jedinstvu iznositi samo u učenim, akademskim publikacijama pred mali krug čitalaca, dok je državna vlast novinama
1 knjigama, punim laži o razlikama izmedju Srba i Hrvata, zavodila, zbunjivala i fanatizirala široke narodne mase. Pored verske razlike isticale su vlasti i od njih plačeni pisci i kulturnu, te tvrdili, da Hrvate pravac njihova razvoja vodi na zapad, a Srbč na istok. Učili su, dakle, da Srbi i Hrvati koračajir putem svoga napretka okrcnuti jedni drugim ledjima, i da je Srbima ideal što više se priljubiti istočnoj kulturi, dok je svrlia hrvatskoga razvoja utonuti u zapadnoj • kulturi; Sve je to, razume se, laž i opsena, ali ko ima vlast i spretnost u rukama, može proturati i teške gluposti mesto čiste istine. Austrija je stavila savršeno zapadnjačtvo kao krajni cilj hrvatskoga kulturnoga razvijanja i toliko je odomačila trčkaranje za svim što je sa zapada, to jest iz Pešte i Bcča, dolazilo, da je nastala'ozbiljna opašnost, da se ne održe slovenske osobine kod Hrvata i s njima duhovne veze s celim slovenskim svetom. Tudjinska plitka civilizacija je preplavljala Hrvatsku i pod plaštom Samohrvatstva potiskivala sve slovensko, orginalno i bitno narodno, jer je to bilo i hrvatsko i srpsko, te je, po lažnoj nauči, stojalo na putu zapadnjačkom uniformisanju i nivelizaciji Hrvata, s čim je valjalo utvrditi njihovu potpunu različnost od Srba. Uza sve velike napore i prividne uspehe svejedno nije ova opasna akcija tako uhvatila
'korena, da bi zdrava reakcija bila bez izgleda na uspeh. Ponižehje Hrvatstva neprobiračkim kopiranjem svega tudjega osečao je svaki narodni čovek, ali je samo omladina, oduševljena i ohrabrena Masa-rykovom naukom, imala hrabrosti, da s njim prekine, da navali na odvratno trčkaranje za tudjim sitnarijama, u smelom ga naletu obori i uputi razvoj Hrvata na slovenske staže, u slozi sa Srbima, kojima se uvek priznavalo, da su, zbog dugog patriarhalnog stanja, najvernije i najjasnije sačuvali bitne jugoslovenskc erte, koje su pogodne i po-uzdane kopče za veze sa svima Slovenima.
Razjarena tudjinskim unošenjem razdora medju Srbe l Hrvate, ose-čala je omladina, da če tudjinsku državnu akcijti najpouzdanijc potko-pati i uništiti, ako obori lažne istorijske dokaze, kojima je,-tobože,
utvrdjeno, da su Srbi i Hrvati dva različita naroda, kojih se razvitak krečc u protivnim razvojnim pravcima. Stoga su se složni i sjedinjeni srpski i hrvatski omladinci u početku svoje nacionalne reakcije na lukavo tudjinsko cepanje Srba i Hrvata naročito obratili na naše najbolje istoričare za njihovo mišljenje o narodnom jedinstvu, da bi njihovim izjavama oborili lažne idole cepanja i razdora, koje je Austrija podizala. Medju svima omladini stiglim odgovorima ističe se svojom snagom uverenja, jasnoeom i odlučnošču, odgovor našeg največeg pisca opče istorije, Natka Nodila. On je, ranije, u svojoj študiji o staroj religiji Srba i Hrvata, na osnovu smela ali ipak brižljiva proučavanja naj-tanjih najsrkrivenijih vlakana naše narodne duše, dokazao potpuno jedinstvo Srba i Hrvata i smelo ga propovedao onda, kada je to bilo najviše opasno i najmanje popularno. Sada je pak poručivao omladini (1897.): «Vi htjedoste i mene upitati, što mislim o sporu srpsko-hrvat-skom i o riješenju njegovu. Za drugi dio upita od mene Vam ne treba ni rijcči jedne. Vi, naraštaj bol ji od starijega, spor evo riješavate plemenitim nadahnučem vrelog srca. Mimo sičušne povode prepirci i sva-dji, pregoste gojiti ljubav niedju sobom, a baš u toj ljubavi leži cijelo riješenje. I o samom uzroku spora Vi mome odgovoru, što ču u kratko svesti, veoma pomažete, naglašujuei, da je sve do razlike dvojakog imena n inače jedinstvenom narodu. Doista u čemu drugom, što bi glavno bilo, Hrvati se od Srba razdvajaju. Ako pogdekoji od sve zbilje Pišu, da je Srbina, odmah na prvi pogled, raspoznati od Hrvata po licu i različitom tipu, oni tvrde više, nego bi mogli dokazati. Nauka još ne zna toga antropologa, kome podje za rukom, da Srbinovu luba-nju od Hrvatove razluči. Ako vjera ima da djeli, to ravnalo negda uobičajeno sad kod novijih naroda ne važi, a u ostalom več je nalaziti Srba katolika, kao što se pomaljaju i pravoslavni Hrvati. Cini li se dioba zbog historijske prošlosti, onda bi trebalo i Hrvate i Srbe meka-nom rukom i dužnim poštovanjem položiti u muzej starina, na tihi vječni počinak. Još vele neki: Čud je u oba plemena sasvim nastrana. Hrvate promahnu vjetar zapadne civilizacije, dok u pameti Srba sve-iednako predu se misli pretanke, što su oznake grčkog čoveka, od mu-droga Odiseja pa do hitrih vizantinskih Komnena i Paleologa. Ova Psihologija ne valja. Oplemenjenje čovečjega duha uz poboljšnaje ljudskih Prilika društvenih i političkih, jednom riječju civilizacija, struji več Posvuda i postaje dobro sviju, koliko u Zapadu toliko u europskom Istoku. Viteza dušom i domišljana umom lukavim susretati je u svakom kraju Evrope. Hiti če, da je sopstveno Srbima samo to, što njima jezik i pjesma teku kao iz dubljeg i bolje očuvanog vrela, dočim je, možda, Hrvatima osobina, što oni, s nekom opasnosti za slavensku svoju narodnost, radije slušajif vilovne glasove zapadne civilizacije. Ali u ovome nije ni kakva prava dcoba. Po mojem mišljenju, ovo je blagotvorna hzajamna dopuna u zajedničkom krilu Hrvata i Srba.» (Narodna Misao, 328.-9.)
Sjedinjenoj srpskoj i hrvatskoj omladini pošlo je za rukom, da r sVojorn oduševljenom propagadnom opet unese u šire narodne kruhove misao narodnog jedinstva, koje su državne austrijske vlasti bile
rade sasvim ugušiti. Uzbunjena omladina zatalasala je narodne mase, raspaljujuči u njima medjusobnu Ijubav i mržnju na zajedničke nepri-jatelje, Nemce i Madjare. U borbi protiv tudjinstva morala se omladina oslanjati na Srbiju, koja je uvek visoko držala zastavu narodnog jcdin-stva, jer je jasno osečala, da se potpuno kulturno jedinstvo može sprovesti tek iza političkog oslobodjenja i sjedinjenja, kome je slobodna Srbija morala biti jezgra. Otkako su se unutrašnje prilike u Srbiji, početkom XX veka, sredile i otkako je ona dobila odrešne ruke za Slobodan zamah, dobija ideja našega narodnog jedinstva sve više političku boju, postaje sve više aktivistička, jer je bivalo sve očevidnije, da kulturnog jedinstva Jugoslovena ne može biti bez političkog jedinstva i bez državne vlasti, buduči da bi tudjinske vlasti uvek imale množinu sredstava da kulturno zbližanje i sjedinjavanje ometu i spreče. Primer Srbije je najbolji dokaz za slobodno i nesmetano razvijanje ideje o narodnom jedinstvu, kada je državne vlasti ne sprečavaju, nego još pomažu. I potpuno pravo je imao veliki srpski političar i istoričar Stojan Novakovič, kada je pisao, da jc slobadan život kraljevine Srbije «svima postupnim pojavama svojim sobom ... izazvao, podigao ili okre-pio svekolike potonje pojave jugoslovenskog nacionalizma, u političkim težnjama, u književnosti i u nacionalnoj prosveti, širom svili plemena jugoslovenskih. Srpsko pleme se može s pravom ponositi, da je ono ... živim, pregnuča punim pokrctom dalo primer životvoran i spasonosan, posledica nepreglednih, značaja neizmernog. Vršeči taj primer srpsko je pleme predstavljalo sva srodna mu jugoslovenska plemena, učinilo ga je, tako reči, u njihovo ime.» (Ustanak na dahije 1804., Vil.)
Koliko je Stojan Novakovič celog veka, kao filolog, literarni istoričar i pisac naših najboljih rasprava iz političke i kulturne štorije, zastupao i branio, naučnim i* političkim razlozima, misao narodnog jedinstva, toliko je u svojoj starosti s naročitom užurbanošču i mladičkim poletom isticao naše narodno jedinstvo. Iz svojih opširnih i dubokog študija hteo je sam izvuči srč i saopčiti je kao pouku i zavet nastupajučim naraštajima. Cela se pak ta njegova pouka da skupiti u jedmi jedinu rečenicu: Srbi i Hrvati i Slovenci mogu se održati i mogu napredovati samo kao slobodni i sjedin jeni u jednoj državi. Osla n ja j uči se na svoje neobično prostrano i temeljno znanje naše prošlosti i tačno poznavanje naših nacionalnih osobina, osečao je Stojan Novakovič, da se Srbi, Hrvati i Slovenci moraju sjediniti, te jc na osnovu čvrsta znanja prošlosti, poznavanja tadašnjosti i s pomočil smele mašte, složio jcdinstve-nu utopiju, pisarni pre Balkanskih ratova, 1911. godine, o budučoj državi Srba, Hrvata i Slovenaca, jedinstvenu, velim, zato, što jc njegov san postao java pre nego što je on slutio.
Srbi su oduvek imali svoje naročite simpatije za Ljubljanu, pa i utopija Stojana Novakoviča kreče iz nje 15. maja 2011.; kako vidite, vrlo kasno! Ljubljana, odmah iza Beograda, Zagreb, Zadar, Sarajevo, Skadar, Ohrid, Prizren, Skoplje i Niš najvažniji su gradovi u slučcnoj državi. Današnji krajni sever, Maribor, Sentu i Subotiču, i krajni jug, Bitolj i Gjevgjeliju, nije sc usudio uneti, dok je, inače^ prostranstvo naše države za čudo tačno odredjeno. U to doba su, po Stojanu Nova-
koviču, Srbi i Hrvati, «odavna več kompaktna nerazdvojna celina, prekaljena u nekolikim ostrim krizama i iskušenjima. (Hrvatsko-srpski almanali za 1911., 10.), dok se stanje na početku XX veka ovako plastično opisuje: «Jedinstvo je bilo samo u vrbovima, samo medju glavnim ljudima. A kad bi se našle stare strasti vere i provincializma, i oživele stare zle tradicije, ili bi to namestila tudja neprijateljska, jedinstvu protivna, ruka, mogli ste videti čudan pojav, kako se jednim istim jezikom dva naroda glože medju sobom kao da nemaju jedne običaje, jedan isti narodni duh i kao da im jedna budučnost nije jedino spasenje.» (Ib. 12.) Za taku borbu, veli, da su se u njoj «očevidno... medju sobom borili srednjevekovni feudalni duh osobenosti i separatizma i moderni duh širokih koncepcija i ujcdinjavanja.» (Ib.) Stojan Novakovič je tačno slutio, da če državni neprijatelji gledati da starim sredstvima, potpirajuči stare nesuglasice, ometu pobedu idejesnarod-nog jedinstva, ali je verovao, da če sve nesuglasice izgladiti sloboda i iednakost, jedan zakon za sve; «to suvereno bczimeno božanstvo bez milosrdja je samlclo srednjevekovne gluposti.» (Ib. 14.) Narod mora osetiti, da bi propao, kada se ne bi sjedinio. Jer je «nastalo... vreme, koje je tražilo, da hiljade postanu milijoni, ako se hoče, da nešto vredi.» (lb. 14.) On je čak naslučivao i avtonomizani i odmah ga odbio, ier da on spada u Srednji Vek, doba teških komunikacija, uzkih hori-zonata i strasnog cepkanja. Srbi, Hrvati i Slovenci moraju biti potpuno ledni, čvrsto sjedinjeni, ako su radi biti velika politička i kulturna sila i time osigurati svoj nacionalni progres.
Pouzdanih, dakle, istorijskih dokaza o kakvim bilo razlikama izmedju Srba i Hrvata nije našao nijedan naš veliki istoričar, nego su, naprotiv, svi složni u tvrdnji, da su Srbi i Hrvati jedan narod. Razlike izmedju Srba i Hrvata ne mogu se na osnovu temeljnih i objektivnih istorijskih študija postaviti, a ako se šilom izmisle, onda one pred istorijskom Naukom padaju. Hrvati i Srbi nemaju istu političku istoriju, kao što Je nemaju ni svi Srbi i Hrvati, kao jcdinice za sebe uzeti, ali imaju Sasvim jedtiolik politički razvoj, s periodičnim tcndencijama za polivko zbližanje i potpuno jedinstvo. Kulturni pak razvoj nosi u sebi još y>Še sličnosti i jednolikosti, jer su intelektualne i etičke osobine Srba 1 Hrvata u tolikoj meri istovetne, da i pored različnih tudjih uticaja Uisii mogle stvoriti drukčiji kulturni razvoj. To su sasvim tačno uvidjali svi naši veliki istoričari, ali nisu imali mogučnosti, spretnosti 1 hrabrosti, da svoje uverenje prenesu u široke narodne slojeve, nego su ovi bili večinom žrtva lažnih učitelja, koji su trovali narod propo-yedajuči medjusobnu mržnju i neprijateljstvo. To je dosad bilo žalosno 1 Štetno, a sada postaje opasno, jer sc medjusobni sukobi ncče istutnjiti samo u novinskim polemikama i govorničkim frazama, nego se mogu Ulleti i u političku akciju, gde sada široki narodni slojcvi imaju faktično udcla, da tamo načine zbrku i uspore naš politički i kulturni razvoj.
Hužnost je svili društvenih nauka, da razvoj predvidjaju i da upučuju na Prave staže nacionalnog progrcsa. Istorijskoj pak nauči kod nas
/
POMEN ŽELEZNE VELEINDUSTRIJE ZA JUGOSLAVIJO.
to je naročito važan zadatak, jer se na ovoj sasvim zbijenoj istoriji ideje o narodnom jedinstvu jasno vidi, kako je nekorisna i uzaludna kabinetska istorijska nauka, koja se obično izvrgne u besposličko sitni-čarstvo i antikvarstvo. Svaka nauka, koja se zavlači po uglovima, sa-kriva od široke javnosti i bega od života, oduvek i svagde je za osudu, a danas je taka nauka sasvim nemoguča. S toga če nama u naučnom radu oko nacionalne istorije i biti glavna misao vodilja: Svc za istimi, a s istinom pred celi narod. ,
MONTANUS:
Pomen železne veleindustrije za Jugoslavijo.
i.
Podlago za samostojno železno veleindustrijo naše države tvorijo obširna ležišča železne rude pri Prijedoru in Lubiji, približno 50 km severo-zapadno od Banjeluke v Bosni. V okolici Lubije nahajajočo se množino železne rude računajo na približno 50 milijonov ton. Rudo so kopali med vojno na dnevnem kopu v 13 etažah, katere vsaka ima visokost deset metrov. Lubijsko* ležišče se razširja še dalje proti jugu in montangeologi so določili množino železne rude v prijedorskem revirju na približno 100 milijonov ton. Ruda teli revirjev je deloma limonit, ki vsebuje 50 %, deloma siderit, ki vsebuje 40 % železa. Ker je tem rudam primešanega le malo mangana in kremenčeve kisline in še manj žvepla in fosforja, smemo lubijsko rudo prištevati prav dobrim železnim rudam.
Kar je dandanes Erzberg na Zgornjem štajerskem za Avstrijo, to bo v doglednem času Prijcdor in Lubija za Jugoslavijo; kajti ta ogromni naravni zaklad, ki se mu po velikosti in bogastvu more primerjati samo še naše obširno gozdovje, šele čaka svojega prebujenja. Prijedor bo središče naše železne industrije, neizčrpljiv vir jugoslovanskega bogastva. Prijedorski zakladi bodo v prvi vrsti vplivali na krepki razvoj našega gospodarskega življenja, ker nlun bodo' omogočili, da se v produkciji železa popolnoma osamosvojimo od inozemstva. Velikanska bi bila škoda za naše gospodarstvo, če bi inozemskim podjetnikom prodali ta ležišča, ki so sedaj jugoslovanska državna last. Omenimo to le zato, ker se je mnogo govorilo, da se posebno Angleži zelo zanimajo za ta nahajališča železne rude.
Avstro-ogrsko vojno ministrstvo je leta 1916. odredilo, da sc začne v Lubiji sistematično obratovanje. Blokada na morju je bila ukinila vsak dovoz železne rude iz Skandinavije, kar je bil hud udarec za fužine v Vitkovicali in tudi ogrski dobro razviti železni industriji je pretilo veliko pomanjkanje sirovim Vsled tega je nastala potreba, da se prično v večji meri izkoriščati domači zakladi, in začeli so organizirati delo v
Lubiji. Dogradili so 18 km dolgo ozkotirno železnico, katero so spojili z železnico znanega Steinbeissovega lesno-industrijskega podjetja, nabavili so šest velikih bagerjev in potrebne lokomotive ter vozove, zgradili skladišče za rudo in električno centralo s kapaciteto 2000 P. S., postavili kompresorje, delavnice, obsežne stanovanjske barake za 3000 vojnih ujetnikov itd. itd.
Produkcija je znašala do preobrata približno 400.000 ton rude. Okroglo 70 % te množine so določili za obratovanje ogrskih visokih Peči in 30 % za Vitkovice. Ta produkcija je bila po dveh kratkih delovnih letih jako lep uspeh, kajti omenjena množina zadostuje dvema visokima pečema za letno porabo. Dve taki peči proizvajata dnevno do 50 vagonov sirovega železa, torej v enem letu s 300 delovnimi dnevi
15.000 vagonov ali 150.000 ton, za kar se potrebuje 375.000 ton rude. Poroča se pa, da bi bilo mogoče v primeroma kratki dobi dvigniti produkcijo na dnevno 250 vagonov, tako, da bi se letno proizvajalo okrog
800.000 ton rude.
Predno bomo sami mogli neposredno izkoriščati to rudo z lastnimi velikimi pečmi, jo bo treba izvažati. Domnevamo, da je že prišel Čas, ki nujno zahteva, da nemudoma začnemo eksploatirati prijedorsko rudo in da jo skušamo izvažati. Caveant consules: Kajti silni poplav avstrijskih končnih železnih produktov se nam obeta v kratkem času. Naloga previdnih državnih činiteljev naj bo, ustvariti močen jez v Podobi kompenzacijske pogodbe, ki nam zagotovi izvoz naše prvovrstne železne rude v prijateljske države — v prvi vrsti pridejo v Poštev češkoslovenske fužine — in dovoz tistih finalnih produktov deških fužin v Vitkovicah, ki jih naše fužine ne morejo izdelovati ter surovega železa, koksa in črnega premoga. Po imenitni vodni cesti Sava-Donava pa sc bo kompenzacijsko blago najceneje prevažalo in oo moglo uspešno kljubovati pritisku silne avstrijske konkurence.
V prejšnjih odstavkih prorokovana poplava tujih izdelkov se nam obeta vslcd ravnokar ustanovljenega železnega koncerna Stinnes — Alpinska montanska družba — Greinitz. Kakšna ogromna nevarnost nam preti po tem mogočnem koncernu, bomo skušali dokazati v slede-c°rn poglavju. ,
11.
Na Zgornjem Štajerskem se nahaja splošno znani Erzberg. Tam je PziŠče železne rude v vodoravni debelosti od 160 do 240 m; navpična v'šina poševno ležečih plasti pa znaša 700 m in dolžina 1000 m. Ruda Se koplje na dnevnih kopih v 43 etažah.
, ^ rimski dobi slavnoznano noriško železo se je proizvajalo v teh rujih; mogočna Srednjeveška industrija v Steyru na Zgornjem Avstrij-kern ne bi bila mogla obstojati brez Erzberga. Steyr-je bil takrat ledišče notranje-avstrijske industrije. Pred vsegamogočnimi gospodi v j- °Vru so se klanjali cesarji in kralji in znamenita rodbina Handel je Diela v takratnih časih podoben pomen, kakor v novejši dobi pred prekatom Kruppova v Essenu za Nemčijo. Tudi na severnem Štajerskem se c naselila v več krajih železarska industrija, katera je izkoriščala velike
vodne sile. Končni produkti fužin so se oddajali kladivarskim podjetjem (Hammervverke), podobnim našemu podjetju na Muti. Kladivarska podjetja so proizvajala povečini kose; po stotisoč komadov so jih letno pošiljali na inozemski trg, večinoma v Rusijo.
'Okrog leta 1880. sta se koncentrirala kapital in industrija, vsa ravnokar omenjena podjetja so izginila ali pa se preuredila in večina se je združila pod imenom Alpine Montangesellseliaft (A. M. O.) v mogočen koncern s fužinami v Donavicu. Erzberg je dajal rudo fužinam A. M. G., deloma pa tudi ostali avstrijski železni industriji. Še pred svetovno vojno je Erzberg proizvajal več kakor 70 % vse, v Avstriji rabljene množine železne rude. Visoke peči A. M. G. so dajale letno povprečno 400.000 ton sirovega železa. V letu 1916. je A. M. G. proizvajala s svojimi štirimi visokimi pečmi v Donavicu in z dvema pečcma v Eisenerzu 600.000 ton sirovega železa. Odjemalci te ogromne množine so bili v glavnem štajerska in pa naša jugoslovanska železarska podjetja.
Mimogrede naj še omenimo, da je tudi Skedenj pri Trstu do izbruha svetovne vojne deloma alimentiral naša podjetja, deloma pa prodajal svoje sirovo železo še celo preko Gradca.
Danes Skedenj še ne obratuje, začenja pa se po posledicah preobrata skoraj uničena A. M. G. zopet zmagonosno dvigati. Po inicijativi nemškega veleindustrijalca Hugona Stinnesa bo A. M. G. kmalu zopet samovladar na trgu za sirovo železo, in zopet bodo štajerske fužine cvetele kakor pred in med vojno.
Kdor se vozi proti Dunaju, bo videl železarno v Štorah, potem železne fužine Južne železnice v Gradcu, v Brucku tovarno tvrdke Felten in Guillome ter podjetja Andrieux, dalje Bohlerjeva podjetja v Kapfen-bergu, v Wartbergu fužine Vogl & Noot, v Miirzzuschlagu Bleckman-nove fužine in v Ternitzu Schollerjeva podjetja. Vsa ta železna podjetja, potem Donavice, Zeltweg in Neuburg, fužine alpinske montanske družbe, Borovlje, Ravne in še druge tovarne in livarne so dobivale od leta 1915. do preobrata sirovo železo od A. M. G.
Kdo si more predstavljati, kako ogromen kapital je investiran v teh podjetjih! Desetletja vztrajnega dela so minula, predno so vse te fužine dosegle današnjo kapaciteto. Neštevilna množica inžetijerjev in cela armada visoko kvalificiranega delavstva je stala v službi vsemogočnega kapitala, ki je nezmotljivo in smotreno zasledoval svoja pota.
V svetovni vojni je ta železna industrija imela izredno visoke dobičke. Po preofiratu pa so hkratu ugasnile vse visoke peči A. M. G., izvzemši ene. Zmanjkalo je koksa; visoke mezde in pomanjkanje potrebnega obratnega materijala so otežkočile delovanje. A. M. G. in z njo vsa štajerska podjetja so zašla v kritičen položaj. Zmagoslavni Italijani so porabili to priliko in italijanska turinska «Fiat» je kupil®
250.000	družbinih delnic, to je polovico imetja A. M. G. Kmalu po sklenjeni kupčiji se je govorilo, da «Fiat» skupina z njo ni zadovoljna. Tudi bi Italijani ne mogli visokim pečem A. M. G. preskrbovati zadostne množine koksa in drugega materijala, katerega $i niso mogli nabavljati v dovoljni množini niti za svojo lastno industrijo v kraljevini.
Tako je A. M. G. hirala leta 1919. in si nekoliko opomogla šele leta 1920. Pred kratkim je nastopil spasitelj v osebi že prej omenjenega nemškega veleindustrijalca Hugona Stinnesa. Predaleč bi nas vodilo, če bi opisovali veliki pomen tega moža za nemško industrijo. On je danes vsemogočni voditelj po njem imenovanega koncerna, čigar Podjetja so raztresena po vsej Nemčiji in kateri se je začel ustalje-Vati tudi že v Avstriji. Koncern razpolaga z nad eno milijardo nemških mark iznašajočim kapitalom. Stinncsov koncern je prevzel
200.000	delnic A. M. G. od «Tiat»-ove skupine in bo dobavljal letno do 50.000 vagonov koksa za visoke peči A. M. G. Kupna cena delnic Jo znašala 90 milijonov lir. Obenem se je ustanovila švicarska Holding-družba, v kateri so združeni Nemci, Švicarji in Italijani, kateri tvorijo sedaj majoriteto v A. M. G. Ker velja pravilo, da je pri obratu visokih Peči potrebna množina koksa enaka množini proizvajalnega sirovega zeleza, je razvidno, da računajo v Donavicah z letno produkcijo 500.000 Ion sirovega železa. Končna množina produktov iz tega železa bo tako velika, da je Avstrija v nikakršnem slučaju ne bo mogla sama konzultirati. Z elementarno silo se bodo skušali produkti A. M. G. uveljaviti izven ozkih meja male Avstrije in bodo preplavili Ogrsko, Češkoslovaško, Jugoslavijo in brezdvomno šli tudi v Orijent.
Nastop Stinnesovega koncerna očitno potrjuje izrek VI. Misija v članku «lndustrija in trgovska organizacija v Angliji* (Njiva 1/5—6); 'Navajam samo mnenja o Nemčiji, ker se mi zdi, da posebno v nasledstvenih državah marsikdo omalovažuje moč strte Nemčije in Se Premalo zaveda sile, ki spi v premaganem narodu.*
III.
. Marsikoga bo zanimalo vprašanje, koliko sirovega železa potrebujmo naša domača podjetja pri polnem obratu in. kje ga dobivajo. O tem •'očemo v sledeči razpravi govoriti.
Jesenice so do pred vojno dobivale sirovo železo iz Škednja !jri 1'rstu. Škcdenj pa je dobival potrebno rudo iz Algerja, Grške in deloma iz male Azije, premog pa iz Anglije, koks pa si je proizvajal ^ lastnih koksovih pečeh. Dve visoki peči srednje velikosti sta dajali .no približno 120.000 ton sirovega železa. Ta obrat že počiva, odkar le izbruhnila avstrijsko-italijanska vojna in sc bo najbrže opomogel Sele po preteku nekoliko let. Podjetja v Italiji namreč zelo trpe pod r‘izmeroma nizko vrednostjo lastnega denarja napram prekmorskim Valutatn, kar jim otežuje nakup sirovin v inozemstvu. Na drugi strani Pa iim jc otežkočeno razpečevanje lastnih izdelkov zaradi neugodnega dzmerja lire proti nižji valuti sosednjih držav. Vsled teh razmer bo kednju še delj časa nemogoče konkurirati s cenami sirovegai železa K°ncerna A. M. G.
Ni dvoma, da se bodo te razmere v doglednem času izpremenile, in a bo italijanska železna industrija, ki je pred in med vojno sijajno ratovala, zopet prišla do svoje prejšnje veljave.
POMEN ŽELEZNE VELEINDUSTRIJE ZA JUGOSLAVIJO.
Navedli bomo najvažnejša italijanska železna podjetja, da bo bralec lahko sam spoznal, da je treba Jugoslaviji napeti brez odlašanja vse sile, da bomo samostojni, predno dobi avstrijska in laška industrija zadosti moči in predno bo njima mogoče, da nam zaradi svoje premoči odvzameta vsako možnost za ustanovitev znatne lastne železne industrije. Najresneje moramo pozvati merodajne državne činitelje, da posvetijo največjo pažnjo v tem pogledu našim gospodarskim interesom, kajti le če bodo merodajni vladni činitelji smotreno podpirali stremljenja naše železne industrije, je upati, da 'odvrnemo konkurenco tujih krepko razvitih podjetij.
Italijanska železna industrija konzumira razven prekmorskih železnih rud tudi znani visokovredni haematit z otoka Elba. Ta otok daje letno približno 500.000 ton rude. Drugi italijanski rudniki za železno rudo so brez večjega pomena. Na Elbi so že kopali stari Feničani in Etruščani. Rimljani in njih nasledniki so izkoriščali le najfinejši haematit za svojo industrijo. Današnja industrija izrablja vse ostanke in jih koncentrira v posebnih separacijah. Povprečno vsebuje Elbska ruda do 65 % železa.	(
Kako se je razvila italijanska industrija, naj nam svedoči dejstvo, da je v zadnjem desetletju produkcija rude narasla od 200.000 ton na
500.000 ton in produkcija sirovega železa v zadnjih tridesetih letih od 25.000 ton na 350.000 ton. V letu 1910. je obratovalo šest s koksom kurjenih peči in šestdeset Martinovih peči, zaposleno pa je bilo nad
30.000 delavcev. Naj večja podjetja so: Societa Ilva, Societa Elba, Siderurgica di Savona, di Sestri, Ferriere Italiane, Piombino, Societa Ferro ed Acciaio, Ansaldo, Societa Alti Forni di Terni ter Ferriere di Pra. Razven teh velikih obstoji še precejšnje število manjših podjetij. Vsa ta podjetja, katerih skupno število znaša 40, so delovala zelo uspešno pred vojno in med njo in so proizvajala letno približno 750.000 ton železnih izdelkov.	Naravno	je,	da se	nahaja	največ tvornic	v Piemontu in v Lombardiji, kjer jim je	dana	prilika,	da izkoriščajo	alpske
vodne sile. Največja	podjetja	pa	ležijo	ob morju na zahodni	strani
polotoka.	:
(Ravno sedaj preživlja italijanska železna industrija težko krizo. Inozemsko časopisje poroča, da je «Ilva» postala insolventna in da je s tem izgubljena vsa delniška glavnica v znesku 420 milijonov lir. Presenetljivo je dejstvo, da je v decembru 1920. bilanca izkazala dobiček 8 milijonov lir, sedaj pa ta nenadni polom!
Vlada odklanja vsako posredovanje. Dobro je pojasnjeno njeno stališče z besedami ministra Salerija, ki je izjavil, da mora vsaka industrija dokazati, da je potrebna, in je trdil, da podjetje ni upravičeno iskati svojo zaslombo v umetni zaščiti. Tudi banke so tega mnenja in so odpovedale svojo denarno pomoč.)
Vsa ta velika železna industrija je nastala skoro izključno šele v zadnjih tridesetih letih. Poprej še ni bilo interesa za industrijo in denar je ležal slabo obrestovan v bankah. S pomočjo vlade, ki je bila v rokah velikopoteznih osebnosti širokega obzorja, se je ustvarila prvovrstna,
POMEN ŽELEZNE VELEINDUSTRIJE ZA JUGOSLAVIJO.
imponujoča železna industrija. Država ni ustanovitve industrije podpirala samo gmotno, temveč je tudi uvedla primerno uvozno carino in naročevala le pri domačih tvrdkah vse svoje industrijske potrebščine.
Spomniti moramo pri tem, da se je tudi ogrska vlada pri ustanovitvi ' madžarske železne industrije držala istega principa.
Velikega pomena podpiranja domače industrije, kakor smo ga ravnokar opisali, se zavedajo gotovo tudi naši odgovorni činitelji in Prepričani smo, da bomo dosegli tudi mi, kar se je moglo doseči v italiji in na Ogrskem. Prijedor-Lubija je naša tečajna točka; tam bo 'zhodišče mogočne jugoslovanske železne industrije.
Večina naših podjetij je po vojni pretežni del sirovega železa nabavljala iz Nemčije in Češkoslovaške, Dobivala pa je le nezadostne množine in zaradi tega so bili obrati le nezadostno zaposleni. Lastne visoke peči v Varešu producirajo zaradi pomanjkanja koksa le malo sirovega železa, naša podjetja Jesenice, Store, Ravne in Zenica pa Potrebujejo pri polnem obratu na leto približno 75.000 ton sirovega železa.
V Jugoslaviji imamo v obratu tri visoke peči. V Varešu v Bosni dve, kurjeni s koksom in v Topuskem na Hrvatskcm eno, katera je urejena za oglje. Omenjene peči bi nam proizvajale pri polnem obratu , jetno do 50.000 ton sirovega železa. Fužine v Zenici, livarna v Varešu 1,1 hrvatske livarne bi bile na ta način v zadostni meri preskrbljene s tem važnim materijalom.
.. Slovenske fužine in livarne pa so popolnoma odvisne od A. M. O., ki hm jedina more preskrbeti potrebno množino sirovega železa. Skupna množina železnih izdelkov preje omenjenih, tovarn znaša pri polnem delovanju približno 140.000 ton. Za proizvajanje te množine potrebujejo jmzen že navedenih 75.000 ton sirovega železa še 65.000 ton starega Ze|eza, ki sc obenem s sirovim železom še rabijo za izdelovanje jekla v Martinovih pečeh.
Omenili smo, da so naša slovenska podjetja odvisna od dobave siroma železa, ki ga izdelujejo visoke peči A. M. O. S tem je pa dana ^hnnesovemu koncernu možnost, da našo industrijo če že ne ugonobi, ha zadržuje proizvajalno moč naših tovarn v tako ozkih mejah, kakor se mu ravno zdi potrebno za lastno industrijo. Razventega je pa že do Sc'daj Avstrija dobavljala cenejše železne izdelke v našo državo, kakor Sm° jih mogli sami izdelovati iz vzrokov, ki jih je zelo točno objasnil ^ dr. M. Obersnel v 4. številki letošnjega «Narodno-gospodarskega , estnika», kajti cene avstrijskih fabrikatov bodo zaradi vstopa Stinnes-micerna v A. M. G. le še bolj padale, tako da preti našim podjetjem ako huda konkurenca tujcev, da bodo morala voditi obupen boj za sv°i obstanek.
IV.
Mažno je vprašanje proizvajalne moči naših železnih tovarn.
Končni produkti naše železne industrije so v prvi vrsti valjano »gl no železo najrazličnejših dimenzij in konstrukcij. Med okroglo eznino *gra veliko m važno vlogo betonsko železo; porablja se v
i
velikih množinah za betonsko zidanje, ki je splošno jako priljubljeno zaradi velikih prednosti, ki jih v mnogih ^lučajih nudi pred drugimi načini zidanja. Potreba po okroglem železu bo torej vedno bolj rasla. Dalje proizvajajo tuzemska podjetja tudi štirioglato, ploščnato in kotno železo, katerih poznamo več vrst: enakokrako, neenakokrako, okroženo in ostrorobno. V ogromnih množinah se prizvajajo žičniki, ki jih izdelujejo iz valjane žice. Izdelujejo jih v dolžini nekaj milimetrov do 90 mm. Med neštetimi vrstami žebljev naj omenimo planinčarje in podplatnike; z izdelavo teh žebljev se bavijo posebno Kroparji. Razen žičnikov se izdelujejo iz valjane žice še različni specialni proizvodi za najrazličnejšo porabo, V prodajalnah za cvetlice se rabijo velike množine najfinejše železne žice, s katero se zvezujejo šopki; prerez te žice znaša kvečjemu 0-2 mm. Udobni fotelji in zofe so opremljene s spiralnimi vzmetmi, ki jih izdelujejo v velikih množinah na Jesenicah. V Stari Srbiji rabijo vaški kovači, menda povečini sami turški cigani, pudlano jeklo (puddle-steel) v zabojih, ki ga jim dobavlja jeklarna na Ravnah, za domače kovane izdelke, posebno podkve.
En del po državi porabljenih vozovnih osi s pušami in nakončniki so slovenski izdelek iz jeklarne na Ravnah. Ista tovarna tudi izdeluje težke nože za bagerje v dnevnih kopih naših premogovnikov. Na Ravnah se proizvaja plemenito jeklo najfinejše kakovosti, za vsakovrstno uporabo, za železniške potrebščine, posebno za vagonske vzmeti. Jamske tračnice najrazličnejših profilov v teži do 21 kg z'a tekoči meter so tudi domači izdelek. Pred Veliko nočjo 1.1. je cerkev Sv. Jakoba v Ljubljani dobila nove zvonove, ki imajo tako zvonek in ubran glas, da je vsakdo mislil, da so bronasti. Izgotovila pa jih je zvonarna na Jesenicah, ki se bavi samo z deli železne stroke: zvonovi so torej jekleni. Omenjati je še treba železne pločevine, debele od 1 mm dalje. Te pločevine so posebno važne za naše strojne tovarne in za rudnike. Naše tovarne izdelujejo tudi neštete množine najrazličnejšega poljedelskega orodja, kakor lemežev, lopat, vil, sekir, kladiv itd. itd.; vse to se proizvaja v naši ožji domovini, v Sloveniji, in se razprodaja po vsej državi.
Nemogoče nam je v tem kratkem članku podrobno naštevati vse vrste izdelkov naše železne industrije.
Omeniti je še treba naše livarne za železo. Komu ni znano, da so močni in veliki fundamenti strojev iz litega železa in da je mnogo strojnih delov izdelanih iz te kovine! Železni kotli najrazličnejših velikosti, pločevine in obroči naših štedilnikov, kolesa jamskih vozičkov in mnogo drugih predmetov, vse to se proizvaja v naših livarnah.
Iz navedenega moremo spoznati, da je kapaciteta naše železne industrije zelo visoka. Prepričani smo, da bo to dokazal posebno letošnji ljubljanski velesemenj.
Splošno pa opažamo, da naša širša inteligenca ne kaže zadostnega zanimanja za našo veliko industrijo, če bomo spoznali njeno moč, njeno obsežnost in važnost, se bo povzdignila naša samozavest in naše duševno obzorje se bo razširilo; spoznali bomo, da same besede nc ustvarjajo blagostanja narodovega, temveč samo vstrajno delo i°
«
smotrenost v narodnem gospodarstvu. Videli bomo, da imamo v svoji krepko razviti industriji močne temelje, na katerih moremo dozidati zgradbo, ki nam bo zagotovila spoštovanje še tako mogočnih in gospodarsko dobro razvitih držav.
Pa tudi velikemu delu našega kvalificiranega delavstva, ki je sedaj Prisiljeno iskati svoj kruh v tujih deželah, ker ne dobiva zaslužka doma, bomo s smotrenim pospeševanjem naše industrije dali možnost, da se vrne v domovino.
Zelo koristno bi tudi bilo, da bi šole, srednje in trgovske, nudile učencem priliko, da proučevajo našo veleindustrijo. Vsi veliki narodi, Ponosni na svojo bogato industrijo, dajo mladini s potovanji'in predavanji priliko, da spoznava domačo industrijo; tudi pri .nasdri se moralo tako postopati; na ta način sc mladina vodi do pravega ocenjevanja vstrajnega tehničnega dela.
V.
Ali zadostuje naša lastna produkcija železnili industrijskih izdelkov Potrebi države in se h moremo ubraniti invazije tujih produktov?
Ker do sedaj še nimamo natančnejših statističnih podatkov, more hiti odgovor na prvo vprašanje le netočen. Omeniti pa moramo, da zadostujejo, po izrekih strokovnjakov tovarne na Jesenicah s svojimi 7000 vagoni, ki jih morejo pri polnem obratu proizvajati, potrebam vse Jugoslavije. Za drugih 7000 vagonov finalnih produktov vseh ostalih fužin in drugih tovarn bo treba najti odjemalcev v inozemstvu, ako Uočemo, da se zniža višina produkcije posameznih podjetij.
Kot inozemski odjemalci pridejo v poštev Madžarska, Bolgarija, Rumunija, Grška, torej ves balkanski polotok in bližnji Orijent. Seveda uam bo tam povsod že nasprotovala močna angleška, francoska in belgijska konkurenca. Tem trem državam se bo kmalu še pridružila Italija in kamorkoli se bomo obrnili, bomo naleteli na hud odpor mogočne industrije, proti kateri je naša vendar le prav neznatna.
Naš najhujši in najbližnji konkurent pa je sosedna Avstrija. Odkod Prihaja velika moč razmeroma male države?
Prvi vzrok je seveda, da je njena železna industrija že od nekdaj silno razvita. Razvila se pa bo še nadalje z nevzdržljivo silo in se bo utrjevala le še bolj zaradi svoje najnovejše zveze s Stinnesovim koncernom, ki smo ga že večkrat omenili. Ta koncentracija skupnega nemškega dela, to medsebojno podpiranje nemške in avstrijske industrije bo omogočalo še cenejo fabrikacijo industrijskih pridelkov in naša industrija, ki ji delajo nizke cene avstrijskega blaga toliko preglavic, bo prišla v le še težavnejše razmere.
Drugi vzrok pa je nizka avstrijska valuta in dejstvo, da avstrijskim Podjetnikom ni treba plačevati sorazmerno tako visokih mezd, kakršne se plačujejo pri nas, kajti država oddaja manj premožnim slojem življenske potrebščine po cenah, ki so nižje od tržnih.
Pri nas je dokaj ukoreninjen aksiom, da bi se moglo doseči z znižanjem mezd tudi znižanje cen industrijskih izdelkov. Ali je ta misel neovrgljiva? O tem hočemo razmotrivati v sledečih odstavkih.
Mezde in cene življenskih potrebščin so v stalnem medsebojnem razmerju. Na cene živil in drugih življenskih potrebščin pa uplivajo različni faktorji; med temi so poleg produkcijskih stroškov poljedelske produkcije in poleg urejenosti naprav, ki posredujejo med produkcijo in konsumom, najvažnejše transportne razmere, torej urejenost prometa in višina transportnih tarifov. Urejenost prometa pa je odvisna v prvi vrsti od železniškega omrežja in zadostnega števila železniških vozil, višina transportnih tarifov pa zopet od stroškov železniškega prometa, indirektno torej predvsem od cene premoga in zopet od cene življenskih potrebščin. Poleg lastnih mezd so pa za višino produkcijskih stroškov industrije merodajne tudi cene vseh snovi, ki so potrebne za obratovanje, v prvi vrsti zopet premoga, in vse te cene kažejo isto odvisnost od transportnih razmer. Dasiravno je torej problem visokosti produkcijskih stroškov zelo zamotan in v vzročni zvezi z najrazličnejšimi okolnostmi, vidimo vendar na prvi pogled, da so delavske mezde le refleks raznih drugih razmer dotičnega gospodarskega ozemlja in da vplivajo nanje in na vsa druga stroške produkcije v najodločilnejši meri urejenost prometa in cene premoga.
Evidentno je torej, da je višina produkcijskih stroškov industrije v veliki meri odvisna od cene premoga. Cena premoga pa je odvisna od zadostno velike in intenzivne produkcije; čim več premoga izkopljejo v premogovniku, tem manjši bodo proizvajalni stroški. S povišanjem kapacitete premogovnika se torej znižajo prodajne cene premoga, ž njimi transportni stroški in mezde in cene najrazličnejših obratnih snovi.
Razveseljivo je dejstvo, da vsi naši slovenski premogovniki danes že več producirajo, kakor pred vojno. Isto velja za Bosno in Hrvatsko. In da bo Srbija znatno napredovala, to že sedaj lahko ugotovimo.
Isto velja v še izdatnejši meri za države z najbogatejšimi premogovnimi ležišči, za Ameriko in Anglijo. V teh deželah, ki proizvajata dve tretjini svetovne premogovne produkcije, raste pridobivanje s takimi skoki, da bo v kratkem ves svet preplavljen z arnerikanskim in angleškim premogom.
V Ameriki je cena za plinov premog padla od avgusta do decembra 1920. od 12 na 5 dolarjev za tono. Cena za morsko vožnjo Amcrika-nemški pristani je padla v istem času od 22 na 4 dolarje za tono.
Isto padanje moremo opazovati na Angleškem. V poletju 1920. se je angleški premog prodajal na kontinentu po 150 šilingov za tono. Danes se zahteva le še 50 šilingov. Notica Tyne-Antwcrpen je od februarja 1920. padla od 55 šilingov za tono na 12 v januarju 1921.
Amerika in Anglija bosta morali oddajati našemu kontinentu ogromne množine premoga za vsako ceno in tudi z izgubo. Računa se z izvozom letnih 100 milijonov ton. K temu bosta primorani, da rešita lastno gospodarstvo pred katastrofo. S tem bo na kontinentu povzročen popoln preobrat v dosedanjem premogovnem gospodarstvu. Pogodba v Spa, sedaj na kontinentu vpeljano državno gospodarstvo s premogom, vse premogovne pogodbe, vse bo izginilo. Ta poplava nas bo rešila premogovne bede in draginje. Kajti vsaka, sedaj vslcd pomanjkanja kuriva
zaostala industrija bo začela zopet obratovati. Visoki prometni stroški železnic se bodo znižali in vled tega tudi železniški in parobrodni tarifi.
Teh pojavov pa smemo pričakovati v najkrajšem času. Avtomatično se bodo vsepovsod znižale mezde, torej tudi v železni idustriji — ampak ne samo pri nas, temveč tudi pri našem avstrijskem konkurentu.
Napačno bi bilo torej, če bi mislili, da bo znižanje mezd, kot funkcija znižanja cen življenskih potrebščin, vplivalo odločilno na proizvajalne stroške samo v naši državi. Vsekakor pa smemo pričakovati, da bo znižanje produkcijskih stroškov nastopilo pri nas nekoliko hitreje nego v Avstriji, ker je naša država agrarna in ker mora zadostna poljopri-vredna produkcija pospešujoče vplivati na pričakovano padanje produkcijskih stroškov.
Dotlej pa se mora naša industrija zaščititi s primerno uvozno carino. Vsak mesec, ki ga izgubimo z odlašanjem v tej zadevi, nam bo neizmerno škodoval.
Toda ne zadostuje nam, da se samo trenutno ubranimo tuji premoči. Stremeti moramo za tem, da bo tudi bodočnost naše železne industrije zasigurana. Le če bo cvetela ta, se bodo mogle razvijati tudi še mnogovrstne druge industrije. Samo s samostojno lastno industrijo se bomo mogli osvoboditi tujega vpliva. V sledečem hočemo pokazati, kako si Predstavljamo ustvaritev trdne podlage za našo železno industrijo.
1
VI.
Vsa naša podjetja železne industrije se morajo dovesti v možnost, da Polno izrabijo svojo kapaciteto. Ta učinek smemo pričakovati od zaščitne carine, ki naj vsaj začasno zapre tuji industriji naš domači trg, v istem smislu pa mora delovati tudi država s tem, da vse svoje Potrebščine naroča pri naših domačih podjetjih in jim da možnost, Papeti in izrabljati vse svoje sile in vsa sredstva, ki jim stoje na razlago. Nikakor ni primerno, da naše železnice naročajo svoje potrebščine pri madžarskih podjetjih, kakor se je to baje pri nas že dogodilo, samo zato, ker one zaradi lastne nizke valute dobavljajo najbolj ceno blago. Domača podjetja izgubijo s takim postopanjem svoj pomen, delavstvo izgubi zaslužek in najbolje kvalificirani delavci zapuščajo domovino.
Drugi način, da zajezimo pritisk tujih pridelkov, smo že omenili v °dst. II.; vidimo ga v izdatni kompenzacijski izmenjavi naše prijedor-ske rude za končne izdelke fužin v Vitkovicah. To bi bilo najuspešnejše sredstvo, da se ubranimo,navala avstrijske konkurence. Naš konzument b' po tej poti prišel do cenejšega blaga, država bi dobičkonosno eksploatirala prijedorski rudnik in češkoslovaške visoke peči bi imele 2asiguran‘ zadosten dovoz rude. Prvi korak, da bi se moglo vse to udejstvovati, pa bi bila dograditev normalnotirne železnice od Prije-dora do Lubije in popolna ureditev rudnika.
Vendar pa s tako kompenzacijsko pogodbo spravljamo v veliko nežnost razvoj svoje že Obstoječe železne industrije.
Potrebno je, da nemudoma začnemo z radikalnim delom: Postavili bomo morali-ob Savi železne visoke peči in naša že obstoječa železna industrija bo morala v bližini teh peči ustanoviti svoje tovarne-podruž-nice. Brezdvomno bo prišlo do tega edinega resnično koristnega sklepa.
Veleindustrija, veletrgovina in kapital so medsebojne funkcije. Kjer se naselita prva dva, tam se zasidra tudi velekapital, ker edino tam more delovati z dobičkom. Te tri odločilne sile se bodo skušale seveda združiti, kjer se nahajajo bogastva, ki jih morejo smotreno izkoriščati, torej tam, kjer so nakopičena neizčrpljiva naravna bogastva in kjer so najugodnejša prometna sredstva. Kakor gotovo so se mogle štajerske fužine razvijati samo v bližini Erzberga, ob glavni progi Južne železnice in ob Muri, torej ob vodnih silah, ki dajejo moč turbinam, kateri isti pojav smo opazovali tudi pri italijanski industriji, ki se je naselila v Lombardiji in v Piemontu — tako gotovo se bo naša industrija naselila ob Savi.
Predno pa se bodo ti načrti mogli udejstvovati, bo preteklo še mnogo let in medtem bo treba še s smotrenim delom skrbeti za ohranitev in razvoj naše dosedanje železne industrije, ki daje življensko eksistenco velikemu številu našega ljudstva in koristi v veliki meri državi sami.
VII.
Naša država s 13 milijoni prebivalcev in s približno 270.000 knr' površine, je naj večja država južnozapadne Evrope; njeno ozemlje obsega več kakor polovico cele Nemčije in ravno toliko, kakor cela Italija. Med vojno smo trpeli razmeroma malo. Dolgov nimamo več kakor tri milijarde zlatih frankov in naše finance so brezdvomno boljše od financ vseh držav, katere so nastale po svetovni vojni, ali pa so se je bile udeležile. V letu 1920/21. smo imeli državnih izdatkov štiri milijarde dinarjev in dohodkov 3'8 milijard dinarjev. Davki znašajo v Jugoslaviji na poedinca le 280 dinarjev letno, medtem ko pride davkov na vsakega posameznika v Bolgariji 700, v Rumuniji 900, na Češkoslovaškem 900, na Francoskem 1000 dinarjev. Jugoslavija ima danes pet in pol milijona glav živine, pet milijonov prašičev, deset milijonov ovac (dvakrat več kakor Nemčija. Podatki po prof. dr. Otto Gobel, Hannover — «Technik und Wirtschaft» 1921/3).
Kako dobro smo preskrbljeni s cerealijami, je občno znano. Jugo-slavija je brezdvomno dežela velike bodočnosti in prepričani smo, da njeni voditelji pojmujejo, kako eminentnega pomena je za njo mogočna veleindustrija. Opravično je mnenje, da moremo tudi s te strani pričakovati uresničenje naših nad. Gospodarska kriza tlača sedaj ves svet, toda neumorno delo in dalekovidna gospodarska politika bo naša spasi-teljica. Le s tem nam bo pomagano, nikakor pa ne z nerazsodni^1 govoričenjem, zabavljanjem in pobijajočo malodušnostjo. Zdravi optimizem, ki izvira iz neumornega delovanja in z njim zvezanega uspeha-naj bo naša zvezda voditeljica.
SOCIALNO ZAVAROVANJE V ČEŠKOSLOVAŠKI.
J02A BOHINJEC:
Socialno zavarovanje v Češkoslovaški.
Politična svoboda češkoslovaškega naroda je v njem razgibala vse ustvarjajoče sile, ki imajo voljo in hotenje politični demokraciji pridružiti gospodarsko demokracijo, socialno enakopravnost vseh slojev in stanov. V gospodarski demokraciji, v socialno pravični ureditvi živ-Ijenskih pogojev tiči garancija za politično-državno samostojnost naroda. Vse revolucionarno razpoloženje in centrifugalno hotenje je mogoče uspešno in trajno paralizirati samo s smotrenimi socialno-eko-nomskimi reformami. V najširših narodnih vrstah mora zrasti zavest, da država skrbi z vso resnostjo in doslednostjo za gospodarski obstoj in napredek vseh stanov, da država odstranjuje socialne krivice, da iz-jednačuje življenske pogoje. V tej zavesti leži temeljni kamen, na katerega edino more država postaviti stavbo svoje bodočnosti.
Produktivne vrste naroda so največ žrtvovale za svobodo narodovo in ne samo politična državna modrost, ampak tudi narodova hvaležnost veleva, da se dosedanji socialni sužnji oproste vseh težkih gospodarskih verig, da v bodočnosti veselo zidajo na veličini narodove bodočnosti.
Češkoslovaška republika je na tem, da ustvari najpopolnejšo socialnopolitično zakonodajo. Kultura češkoslovaškega naroda hoče v socialni Politiki pokazati vidno znamenje svoje veličine. Z najliberalnejšimi socialno-ekonomskimi reformami hoče dvigniti gospodarsko blagostanje v državi in na ta način realizirati vsebino socializma, ki po Masa-rykovih besedah pomeni v zakonu zajamčeno gospodarsko svobodo vseli. Republika ima ,;>voj državni praznik dela. V tem prazniku je simbolizirana volja in hotenje države.
Po prevratu je republika zaradi pravne kontinuitete prevzela avstrijske in ogrske socialne zakone z vsemi njihovimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Prva dolžnost nove države je bila, te prevzete zakone v uieritoričnem in organizatoričnem oziru novelirati. Najvažnejši zakoni na polju delavske zakonodaje, katere je v dedščino dobila svobodna rupublika so bili:
1.) Zakon o bolniškem zavarovanju iz leta 1888., katerega aVstrijska ^lada skozi celih trideset let v bištvu ni prav nič izpremenila. Osnova “Pekova iz leta 1904., Korberjeva iz leta 1908. in ona iz leta 1911. so Pokazale nekaj dobre volje, a politične neprilike niso dovolile uzakonitve. Najnujnejše reforme so morale čakati na razpad monarhije. Svobodna republika je z zakonom z dne 15. maja 1919. uresničila najstarejše in najsocialnejše zahteve delavcev: razširila je obligatorno zavarovalno dolžnost na vse osebe, ki so v mezdnem, službenem ali Učnem razmerju. S tem zakonom je odstranjena razlika med industrijskim in poljedelskim delavcem, ta zakon zavaruje tudi takozvane domače delavce (Heimarbeiter), ki so bili zaradi pomanjkanja trde organizacije neusmiljeno gospodarsko izkoriščani. Češkoslovaški bolniški Zakon’je objel celo mezdno razmerje in izločil iz obligatornega (pripustil pa* fakultativno) zavarovanja samo one osebe, katerih zavaro-
vanje je tehnično neizvedljivo. To so povsem nestalno zaposlene osebe (šivilje, perice itd.). Zavarovalno dolžnost je zakon raztegnil zlasti na poljedelske in gozdno-gospodarske delavce in na služinčad. Zavarovalno dolžnost more minister za soc. skrb razširiti tudi na obrtnike, takozvane domače industrije. Postavljen je s tem začetek za zavarovanje samostojnih obrtnikov. Zakon, uvaja obligatorno družinsko zavarovanje in od tega zavarovanja izvzema samo zavarovance, katerih letni prejemki presegajo 20.000 K. Zavarovanci so uvrščeni v 13 mezdnih razredov; za uvrstitev v zadnji mezdni razred je merodajen zaslužek dnevno čez 36 K. Odpravljena je takozvana karenčna doba, tako da se bolnišnina izplačuje pri dalj kot tri dni trajajoči bolezni takoj od prvega dne bolezni. Pri daljši bolezni more biti bolnišnina progresivno zvišana; nosečim ženam se izplačuje denarna podpora šest tednov pred in šest tednov po porodu. V tej točki se je češka zakonodaja postavila na stališče washingtonske konference. Z novelo od 22. decembra 1920. so bile vse dajatve iz gospodarskih razlogov znatno zvišane, tako, da znaša bolnišnina v 13. (zadnjem) mezdnem razredu dnevno 24 K. Število mezdnih razredov more biti raztegnjeno na 15 z. zaslužkom dnevno 42 K, čemur odgovarja bolnišnina dnevno 28 K. Bolnišnina sc izplačuje eno leto. Izvedena je takozvana organizirana prosta izbira zdravnikov, t. j. oboleli član bolniške blagajne ima pravico si prosto izbrati zdravnika izmed onih blagajniških zdravnikov v okraju svoje bolniške blagajne, ki so sklenili z bolniško blagajno tozadevno pogodbo. S tem je članom vsaj deloma omogočeno si izbrati zdravnika svojega zaupanja. V organizatoričnem oziru še ni mogla biti izvedena popolna unifikacija nosilcev bolniškega zavarovanja., Poleg okrajnih bolniških blagajen, ki naj v celi stavbi socialnega zavarovanja pomenijo temeljni kamen, so dopustne še druge blagajne, ki pa morajo izpolniti gotove pogoje; odstranjene so samo gradbene bolniške blagajne. Ustanoviti pa se more nov tip bolniških blagajen za poljedelske in gozdne delavce, ako je v političnem okraju 2000 takih zavarovancev ali ako jih je pri okrajni bolniški blagajni zavarovanih vsaj 1000. Glede zastopstva v organih bolniških blagajen (občni zbor delegatov, načelstvo in nadzor-ništvo) bi bilo omeniti, da je priznano avtonomno zastopstvo zavarovancev. Občni zbor se sestoji samo iz delegatov zavarovancev, v načelstvu (10 članov) imajo 8 članov zavarovanci in 2 delodajalci; v nad-zorništvu so delodajalci zastopani z 8 člani, delavci pa z dvema.
Vidimo, da je češkoslovaški bolniški zakon v bistvu zadostil vsem dolgoletnim zahtevam delavcev in je uveljavil najmodernejše principe.
2.) Zakon o nezgodnem zavarovanju delavcev iz leta 1887. in zakon o nezgodnem zavarovanju rudarjev iz leta 1917. Razdrapanost nezgodnega zavarovanja v Avstriji je postavila nasledstvene države pred težke naloge. Celo nezgodno zavarovanje j,e bilo treba enotno organizirati, treba je bilo ustvariti nove nosilce zavarovanja rudarjev in železničarjev, kateri so bili do prevrata zavarovani pri strokovnih centralnih zavarovalnicah na Dunaju. Prva naloga republike je bila prenesti zavarovanje rudarjev in železničarjev iz Dunaja na novo državno ozemlje. Republika se je postavila na načelo, da je treba ustvariti enot-
SOCIALNO ZAVAROVANJE V ČEŠKOSLOVAŠKI.
nost v nezgodnem zavarovanju in zato ni kreirala novih nosilcev zavarovanja za rudarje in železničarje, ampak je zavarovanje teh kategorij osredotočila pri že obstoječih teritorijalnih zavarovalnicah v Pragi in v Brnu. To je republika storila iz prepričanja, da socialno zavarovanje more vršiti svoje velike dolžnosti samo pri centralni organizaciji, samo pri unifikaciji vseh dosedanjih različnih nosilcev zavarovanja. Ta princip centralizacije nezgodnega zavarovanja je obveljal v bistvu tudi pri zavarovanju železničarjev. Republika ni ustanovila samostojne strokovne železničarske zavarovalnice, temveč je izvrševanje nezgodnega zavarovanja železničarjev odkazala teritorijalnim zavarovalnicam v Pragi in Brnu. Zakon pripušča izjemo, da more socialni minister izvrševanje nezgodnega zavarovanja prepustiti večjim železniškim podjetjem, da ga ta izvršujejo z lastnimi organi. Ta izjema je priznana čehoslovaškim državnim železnicam, buštjehradski in ustecko-teplicki železnici. Ta podjetja izvršujejo zavarovanje potom svojih ravnateljstev in drugih upravnih organov. — Kljub tej izjemi pa je ohranjen princip enotnosti. V skladu s to organizacijo je tudi organizacija razsodišč za spore, ki izhajajo iz izvrševanja nezgodnega.zavarovanja. V stvarnem oziru je nezgodni zakon izpopolnjen z modernimi detajlnimi določili zlasti kar se tiče zdravljenja ranjenih in naznanitve nezgod. Letni zaslužek, ki je podlaga za premije in rente je bil od 3600 K dvignjen na 6000 K. Obenem so bile stare rente (pred 1. julijem 1917.), ki so bile izračunane na podlagi letnega zaslužka 2400 K zvišane za 30 do 50%. Vlada pa pripravlja zopet nov načrt nezgodnega zakona.
3.) Zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1906. Na podlagi tega zakona je bilo pokojninsko zavarovanje osredotočeno na Dunaju in Praktično izvrševano potom raznih podeželnih podružnic. Tudi to zavarovanje je bilo treba iz Dunaja prenesti na ozemlje republike, kar je republika storila v letu 1918. z ustanovitvijo občega pokojninskega zavoda v Pragi s podrejenimi podružnicami v Pragi, Brnu in Opavi. 2 novelo od 5. februarja 1920. je bil prvotni zakon v stvarnem in organi-zatoričnem oziru izpremenjen. Razširjen je bil krog zavarovancev in So bili v zavarovanje pritegnjeni zlasti trgovski pomočniki (po zakonu »z leta 1910.). V organizatoričnem oziru je ukinjeno ustanavljanje nadomestnih zavarovalnic, in obstoječim nadomestnim zavodom je poslovanje dovoljeno samo, ako so v upravnih organih zavarovanci primerno zastopani in ako so dajatve teh zavodov eno petino višje kakor Pa zakonite. Poleg tega se morajo vsi nadomestni zavodi združiti v centralno zvezo, da je s tem olajšano državno nadzorstvo in ustvarjena enotnost.
4.) Zakon o bratovskih skladnicah iz leta 1889. Kakor znano so bratovske skladnice s svojima dvema oddelkoma (bolniška in provizijska pigajna) izvrševale bolniško in invalidno zavarovanje, oziroma do *eta 1914. tudi nezgodno zavarovanje, v kolikor je nezgoda imela za Posledico invaliditeto. Šele leta 1914. je bilo nezgodno zavarovanje rudarjev potom cesarske naredbe odvzeto bratovskim skladnicam in izenačeno z zavarovanjem drugih delavcev. To organizacijo zavarovanja rndarjev je prevzela republika. Zaradi stalno naraščajoče draginje je
SOCIALNO ZAVAROVANJE V ČEŠKOSLOVAŠKI.
bilo v prvi vrsti potrebno urediti provizije. To se je zgodilo z zakonom od 29. oktobra 1919., ki prizna provizijonistom bratovskih skladnic draginjske doklade, katere izplačujejo posebni fondi pri teritorijalni zavarovalnici v Pragi in Brnu.
Za socialno zavarovanje na Slovaškem so bili merodajni ogrski zakoni. Zavarovanje obsega samo bolniško in nezgodno zavarovanje na podlagi zakonskega člena XIX. iz leta 1907. V stvarnem oziru je to zavarovanje podobno avstrijskemu. V organizatoričnem oziru pa kaže razlike. Celotno bolniško in nezgodno zavarovanje je bilo osredotočeno pri blagajni za bolniško in nezgodno zavarovanje delavcev v Budimpešti, katera je zavarovanje izvrševala potom okrajnih blagajen. Češkoslovaška republika je podobno organizacijo socialnega zavarovanja ustvarila za Slovaško in Podkarpatsko Rusijo. V Bratislavi je ustanovljen «Deželni urad za zavarovanje delavcev*. V meritoričnem oziru še ni izvedena enotnost z zakoni, veljavnimi v ostalih delih republike; vlada pa je upravičena naredbenim potom razširiti veljavnost novih in noveliranih zakonov tudi na Slovaško in Podkarpatsko Rusijo.
Poleg premišljenega noveliranja od Avstrije in Ogrske podedovanih socialno-zavarovalnih zakonov, gradi republika na celotnem socialno-zavarovalnem sistemu, ki naj obsega predvsem bolniško, starostno in invalidno zavarovanje, ter zavarovanje vdov in sirot in samostojnih obrtnikov. S tem enotnim socialno-zavarovalnim zakonom doseže republika to, kar so' druge velike države, zlasti Nemčija ustvarjale desetletja in desetletja. Samo bolniško ali nezgodno zavarovanje, ako nanje ni organično priključeno invalidno in starostno zavarovanje, je le napol storjeno delo. V to enotno sestavo je treba previdno vzidati nezgodno in pokojninsko zavarovanje, ki obstojata do sedaj kot samostojni zavarovalni panogi. Zakonski načrt je izdelan. Ministrstvo za socialno skrb ima dolžnost, da sestavi komisijo iz strokovnjakov vseh stanov, da dajo zakonu moderno vsebino, da bo delo — v vseh podrobnostih močno in’ — celo. Do konca leta bo komisija z delom gotova in bo s tem izpolnjena kardinalna zahteva delavskih slojev.
Republika se je lotila tudi enega najtežavnejših socialnih problemov: zavarovanja za slučaj brezposelnosti. Izdelan je zakonski načrt o državnem prispevku k podporam v brezposelnosti. Načrt sloni na takozva-nem gentskem sistemu (po načrtu Gent). Država ne ustanavlja- lastnih zavarovalnic za slučaj brezposelnosti, zavarovanja ne izvaja država, ampak izključno le strokovne organizacije delavcev. Država se omeji samo na prispevek k podpori od strani strokovnih organizacij. Na ta način država prihrani na upravnih in kontrolnih stroških. Strokovne organizacije izvršujejo kontrolo same, t. j. delavec kontrolira delavca; v tej kontroli je brezdvomno dana večja garancija, da nihče ne bo izkoriščal denarja strokovnih organizacij v svoj prid in v škodo drugih delavcev. Zavarovani so samo oni, ki so člani strokovnih organizacij in ki plačujejo prispevke v fond, določen za podpore v brezposelnosti. Priznane so na ta način od države strokovne organizacije, zaupana jih* je važna socialna funkcija in to dejstvo dvigne pomen delavstva in morebiti pripomore k, enotni združitvi vseh strokovnih organizacij in
jim odvzame politično barvo. — Državno zavarovanje za slučaj brezposelnosti je bilo do svetovne vojne izvedeno samo v Angliji in še tu je bilo omejeno le na stavbinske delavce v najširšem pomenu besede. Po vojni pa je državno zavarovanje izvedla Avstrija, pripravljata jo Nemčija in Italija.- Nasproti pa je gentski sistem uveden na Danskem in Norveškem in v celi vrsti mest Francije, Belgije, Nemčije in Švice.
Glede zavarovanja državnih uradnikov in nameščencev bi bilo omeniti, da so po noveliranem bolniškem zakonu od decembra 1920. za slučaj bolezni zavarovani vsi uslužbenci, ki niso definitivni in ki v slučaju obolelosti ne dobivajo polne plače skozi eno leto. V ostalem pa ie za celotno bolniško zavarovanje državnih nameščencev sestavljena veččlanska komisija, ki ima dolžnost zbrati potreben statistični materi-jal in izdelati zakonski načrt.
Kar velesila Avstrija ni mogla storiti skozi cela stoletja svojega obstanka, bo mlada, življenja polna češkoslovaška republika storila v teku nekaj let.
ANTON MELIK:
Naše luke in dohodi do njih.
Z Rapallskim dogovorom se je slednjič rešilo vprašanje, koliko Jadranske obale ostane v naši porabi. Rezultat te razrešitve sicer ni za nas razveseljiv, ali za bližnjo bodočnost nam je nedvomno na njega dejstvih uravnati prometno politiko. Preostane nam, če izvzamemo «sporno» baroško luko, le še kos severnoalbanske obale, o katere politični pripadnosti še ni padla odločitev, obrežje, ki je, kakor bomo videli, za precejšen del dr?ave nemale važnosti.
Sedaj šele moremo definitivno govoriti o prometnih zvezah, ki jih je tfeba in ki jih je mogoče zgraditi iz ozadja države do obale.
Predvsem je gotovo, da se promet v naši državi ne bo centraliziral eno luko, kakor je bilo v Avstriji s Trstom in v Ogrski z Reko. Aajti Avstrija s svojo večjo površino (288.000 km2, brez Dalmacije in posne) je imela v posesti le kratek pas obale ca 550 km, v čemer pa 1° vštet polotok Istra). Prav tako je imela Ogrska s Hrvatsko (825.000 kvadratnih kilometrov) le 206 km dolgo obalo Hrvatske. Bilo je tedaj Orirodno in samo ob sebi umljivo, da se je ves prekmorski: promet osredotočil na eno luko. Jugoslavija pa ima s površino 250.000 km2 v posesti Neprimerno daljši pas obale, dolg od izliva Bojane do izliva Rečine 1570 kilometrov! Še ostrejša pa je razlika, ako povdarimo, da leži naša kraljevina podolgcm vzporedno z jadransko obalo in se s svojim južnim delom približa Solunskemu zalivu na 60 km zračne razdalje, dočirn je Geografska oblika bivše Avstrije in Ogrske, naraščajoč v širjavo v ^deri od obale, nujno morala osredotočiti ves promet na eno luko. J-hdmacija ni prihajala v poštev, ker pred I. 1878. ni imela odprtega bosanskega zaledja, pozneje zaradi znanega avstrijsko-madžarskega ddtagonizma in naposled ker je habsburška monarhija smatrala Bosno Zil svojo kolonijo.
Iz tega sledi, da bi si morali zgraditi novo pristanišče ob srednji Adriji tudi v slučaju, ako bi nam bili pripadli luki Trst in Keka, odnosno le Keka, kajti srednji in južni del države nedvomno ne bi vozil daleč na severozapad preko periferno ležečega pristana, ki bi mogel ostati prvovrstne važnosti le za tranzitni promet.
Sušak z Barošem bo ostal tedaj priroden pristan za osrednjo in zapadno Hrvatsko ter Slovenijo, za ravno Podonavje in severno Srbijo pa tem manj, čim bolj se bodo spopolnjevale zveze z bližnjimi dalmatinskimi lukami, pred vsem s Splitom. Seveda pa si mora Slovenija čim prej zgraditi neposredno zvezo z Reko-Sušakom, za kar je nedvomno v danem položaju najprikladnejša črta Kočevje v smeri na Brod-Moravice.
Za osrednje dele države je vsekakor Split po svoji legi predestiniran kot prva luka. Toda stalo nas bo še obilo truda, preden bo Split dejansko v stanju uspešno konkurirati z ostalimi večjimi jadranskimi lukami. Pred vsem še nima .železniške zveze z ozadjem, niti ene. Obstojajo le lokalne železnice, in sicer normalnotirna proga do Knina s krakom na Šibenik in pa ozkotirna proga do Sinja. V gradnji se nahajajoča Liška železnica je izpeljana do Gospiča; nedvomno bo preteklo še nekaj let, predno bo stekla do Knina. Toda načrt za Liško železnico je bil izgotovljen pod starimi okolnostmi z glavno svrho, da zveže po suhem Dalmacijo s kronovinami avstrijske državne polovice, preko Slovenije (Belokranjska železnica) proti Dunaju. Zato ima za sedanjo državo značaj tangencijalne železnice, lokalne proge, tudi po tehnični strani, ki bo služila s pridom le skrajnemu severozapadu in zapadu Hrvatske in Slovenije, torej predelom, ki bodo glede prekmurskega prometa občevali raje preko Sušaka-Rckc, v kolikor ne bodo najnovejše pogodbe tega drugače modificirale.
Split potrebuje tedaj nujno zgradbe drugih prog. Za osrednji in vzhodni del Hrvatske ter severozapadno Bosno prihaja v poštev proga, ki se je projektirala ob reki Uni navzgor in od povirja te reke, ki sega k sreči izredno globoko v Dinarske planote, preko Irmanjc na Knin. Za to progo se je projektiral del od Karlovca ob Korani na jug do Bihača («Molinarijeva proga»), dočim bi do Bihača prihajal drugi krak od Bos. Novega, ki se nahaja že v gradnji; od Novega obstoja normalnotirna zveza preko Kostajnice na Sunjo pri Sisku, na drugo stran pa preko Prijedora na Banjoluko. Železnica preko Bihača in Irmanje bi tedaj vezala velegozdnato (Dobrljin!) in rudarsko-industrijsko važno severozapadno Bosno (Ljubija!), hrvatsko Pokuplje in Posavje z Zagrebom vred ter vzhodno Slovenijo s Splitom, mogla bi postati potoni primernega skrajšanja tudi prvovrstna tranzitna proga za promet iztočne Avstrije, Bratislave, odnosno češkoslovaške in zapadne Madžarske z našo glavno luko.
Proga, ki je na nekaterih kartah narisana iz Knina do Prijedora v Bosni, je le industrijska, to je gozdna železnica, ki za normalni promet ne prihaja v poštev.
Za zvezo Splita z osrednjo Bosno se je že za Avstrije nameravala Proga iz Bugojna ob gorenjem Vrbasu, dokoder je že zgrajena ozkotirna železnica preko Travnika, zvezana pri Lašvi z glavno bosansko Progo Brod-Sarajevo-Mostar-Metkovič-Gruž-Kotor, preko Livanjskega Polja in prelaza Hržano ali Aržano na Sinj, odkoder že vodi ozkotirna železnica na Split. Ta proga bo zvezala ves bosanski ozkotirni sistem s Splitom. V načrtu je v zvezi s tem proga od Mostara preko Imot-skega polja na Split, s čimer se napelje promet iz Hercegovine in iužnovzhodne Bosne na Split. Obe dve navedeni progi pa še silno Pridobita v svoji važnosti, ak.o premislimo sledeče: Gradi se kratka Proga iz Vardišta blizu Drine na Užice, po katere izgradnji bo imela ozkotirna srbijanska železnica Užice-Kruševac stik z Bosno in z mor-Jcm. To je tem važnejše, ker je od Čačka, ležečega na tej progi, čez Gor. Milanovac in Lejkovac ob Kolubari že skoro dograjena železnica Pa Obrenovac ob Savi in ker je Kruševac v zvezi z omrežjem severo-•ztočne Srbije. Navedeni poslednji dve progi na Split bosta, kadar se izgradita in njiju nadaljevanje normalizira, glavna vez Bosne, Slavonije, Vojvodine in severne Srbije z Adrijo; pri primerni usposobitvi Pa lahko potegneta nase tudi tranzit iz zapadne Rumunije, Madžarske in vzhodne Poljske.
Edina današnja železnica, ki vodi poleg reške na našem ozemlju do Ir|orja, je neretvanska proga, ki vodi do pristanišča Metkoviča, Gruža PH Dubrovniku in do Kotora (Zelenika). Promet v teh lukah je bil Pred vojno le neznaten, iztočna železnica sama pa je za moderni vele-Promet v današnjem stanju nerabna, ker se vzpenja čez okrog 967 m ''•Soki prelaz Ivan potom zobčatega oddelka, po kratkem predoru pa le na najvišjem odseku.
Katero izmed južno od Splita ležečih pristanišč se bo razvilo v večjo •uko, je v nemali meri odvisno od naših bodočih meja z Albanijo. Kajti 'Oglasiti je treba, da se nahaja južna Srbija glede izhoda na morje v Podobnem položaju kakor danes Slovenija. Izhod na Solun, kamor vodi normalna železnica, je zasedla v letu 1913. Grčija, ki nam je sicer nropustila poseben pas v solunski luki. Toda možnost našega tranzita ez Solun bo vsekakor vedno odvisna od značaja političnih odnošajev V Grčijo, o čemer imamo ravno v poslednji dobi najslabše izkušnje, smeri na Adrijo pa imamo med Neretvino in Drinovo dolino ogromen oitiplcks visokih, prostranih, skrajno neprehodnih kraških planot, sredi utorih se dvigujejo vrh tega visoke planine herccgovsko-bosanske, Uiogorska brda in severnoalbanske Prokletije. V ta odljudni apneniški j®ren so vrezale številne reke globoke doline, ki pa imajo izhod v i r*n° in Moravo; med savskim in jadranskim porečjem se širi visoko n široko, zelo masivno razvodje. Skratka, eventualni železniški načrti °d čez bi sc dali izpeljati le z največjimi težavami, z najvišjimi stroški; u aktivnost železnic bi bržkone ne mogli nikdar upati.
vendar vsa južna Srbija, najmanj vse ozemlje, ki leži južno od in v nu^no ra^‘ direktne zveze z Adrijo, kajti v ovinku čez Višegrad p ^arajevo ne more imeti zadostnega nadomestila. K sreči ima ta edel svojo prirodno pot do morja; vprašanje je le, če je ne bodo
bodoče politične meje z Albanijo — zaprle. Po dolini Drina je namreč prirodni izhod južne Srbije na morje; tu so že v srednjem veku trgovali Dubrovčani z notranjostjo polotoka. Proga po dolini Drina tehnično ne nudi posebnih težav; zanj obstoja že več ali manj podrobno izdelan načrt. Pred balkansko vojno se je namreč pod ruskim vodstvom osnovala tod znamenita «.!adranska železnica*, ki naj bi vodila od Prat hova pri Negotinu na Donavi preko Niša, Prokuplja, Prištine na Kosovu, Djakovice v Metohiji ob Drinu na morje ter vezala posredno tudi Rumunijo in Rusijo z Adrijo. Bila je tedaj mišljena kot prvovrstna strateška in politična železnica, ki naj bi nudila Srbiji oporo proti Avstriji. -Njen odsek Niš-Knjaževac-Zaječar je bil pred svetovno vojno že skoro dograjen, med vojno pa domala povsem porušen; tudi na oddelku iz Niša na Prištino se je bilo mestoma že pričelo delo. Politični in strateški nagibi te proge so sicer odpadli, todfi njen dolenji del je za južni del države takorekoč življenjskega pomena. Da pa ga moi;emo izpeljati, moramo imeti v posesti dolino Drinovo, ki predstavlja na vsi obali tja do Soče najboljšo zvezo ozadja z morjem. Posest Drina s Skadrom tvori tedaj nujen postulat naše prometno-gospodarske politike.
Za pristanišče v tem južnem odseku ne bomo v zadregi; mogli bi se koncentrirati na Kotor, ali si ustvariti novo luko v neposredni bližini Drinovega izliva, kjer so se v ta namen imenovali pristani Bar, laguna Luners in drugi; po primerni regulaciji bi mogle celo po Bojani ladje prihajati v Skadrsko jezero, katerega srednja gladina se nahaja le 6 m nad morjem. Vsekakor pa bi to južno pristanišče uspešno tekmovalo s Spljetom, kar se tiče južnega dela kraljevine, za katerega bi imelo isti značaj ko Reka-Sušak za severozapadni del.
FR. ILEŠIČ:
Poljska Gornja Šlezija.
Korfantyjeva vstaja v Gornji Šleziji je vznemirila vso Evropo. 1u Poljaki, tam Nemci; s Poljaki Francozi, z Nemci vročekrvni Italijani i11 hladnejši Angleži. Nam se bude nade o Koroški, samo obžalujemo, da na Koroškem ni Korfantyja.
V tem občem razpoloženju bo dobro, da si nekoliko ogledamo Gor' njo Šlezijo, ki je večini med nami dosle bila prilično malo znana.
Gornja Šlezija (Gorny Šlask) se imenuje oni del dosedanje pruske Šlczije, ki nadaljuje na sever nekdanjo tešinsko avstrijsko Šlezij? Šlask Cieszynski). Severno sega do izliva reke Malapane v Odro, t. J* nad mesto Opole, ki je nekako politično središče dežele. (Do 15. stoletja se je dežela sploh imenovala kneževina Opole.)
To Gornjo Šlezijo izpopolnjujejo z vzhodne strani najzapadnejši del' Malopoljske visoke planote, z zapadne pa ogranki Sudetov, a skozi nJ° teče reka Odra. Ker leži pokrajina više nad morjem, se imenuje Gornl" Šlezija v nasprotju z Dolnjo, ki jc že niže v ravnini in ki ji je središč
Vroclaw (češko Vratislava, Breslanj).1 Z gornje šlezijske planote drži dvoje «vrat», ena («osvečimska vrata») na vzhod, tam, kjer teče reka Visla proti Krakovu, druga («moravska vrata*) pa na jugozapad.
Ob Odri sami leže mesta Raciborz (Ratibor) na jugu, Opole na severu, sredi pa Kožle. Tik ob tešinski Šleziji leže kraji Pszczyna (Pšči-Ua, Pless) in Rybnik. Na vzhodu, ob dosedanji poljski meji leže na tesnem prostoru mesta: Katovica, Bytom (Beuthen), Zabrze, Gliwice, Buta Krolevvska, Gory Trnowskie itd. Ta vzhodni del Gornje Šlezije je obrtno, industrijsko ozemlje v ožjem in najstrožjem pomenu besede.
Geološki tvori Gornja Šlezija enoto; temelj so ji vodoravno ležeče Plasti premoga (najmočnejše na vsem kontinentu), nad njimi pa se nahajajo cink, svinec, železo, srebro. Bogata je rud in premoga, ki je za njih obdelovanje potreben.
Rudarstvo sega v Šleziji nazaj v 16. stoletje, a močneje se je raz-yijalo izza 18. stoletja. Dandanes je Gornja Šlezija ena izmed naj-mdustrijalnejših in najbolj obljudenih krajev sveta.
S poljedelstvom (vrtnarstvom in sadjarstvom) se bavi v Gornji Šle-ziji le 29 % prebivalcev (v celi Nemčiji 35 %), v ožjem industrijskem ozemlju pa le 10 % ali celo manj ko 3 %. Pri tem se pa 57 % orne zemlje nahaja v rokah veleposestnikov in 26 % te zemlje je last 7 nemških niagnatov. Deželo označuje mesto in tvorniški dimnik, železnica, tele-Sraf in telefon; prometu služi tudi klodniški kanal, ki se začne pri Glinici (deloma gre pod zemljo) in drži ob reki Klodnici k Odri.
V celem gornješlezijskem plebiscitnem ozemlju biva na km’ 200 ljudi, v ožjem rudniškem ozemlju (kakih 800 knr, s približno enim milijonom hudi) pa več ko 1000. Kako gosto je torej prebivalstvo, to bomo razboleli, ako pomislimo, da je v slovenskih deželah gostota prebivalstva "2, v Jugoslaviji vobče 52, v najgosteje obljudeni Bački 78. Pri pravkar označeni gostoti gornješlezijskega stanovništva mislimo seveda na Poljake in Nemce; če pa odračunamo Nemce, se pokaže, da tam biva oy km'-' 125 Poljakov, torej več nego v čisto poljski pokrajini varšavski, *ier kljub velikemu mestu Varšavi biva na km'*’ samo 115 Poljakov. Poznanj in Šlezija pomenita začetke poljske državnosti. Veliki polj-kralj Boleslav Hrabri (967—1025) iz rodu Piastovičev — Piast je Do pripovedki scljak iz Gnezna — je pridružil slovansko Šlezijo *voji Poljski. Eden izmed njegovih naslednikov Boleslav III. Krivousti U085—H39) je državo razdelil med svoje štiri sinove; najstarejšemu Vladislavu je dal Šlezijo in vrhovno oblast nad drugimi. Bratje pa so e začeli med seboj prepirati in vojskovati, a v te njihove spore so se Vmešavali nemški cesarji (zlasti ker je bil Vladislav oženjen z Nemko). Vladislav je podlegel (1146) ter z rodbino pobegnil k cesarju. Vladisla-ov vnuk je bil že popoln Nemec — sin Nemke, oženjen z Nemko, ves Jegov dvor v Glogovi nemški. Tako se je začelo nemčenje šlezije; ed prvimi Nemci v Šleziji so bili vojaki (Soldner, poljski: žolnierz) Redovniki.
.. Visto geografski je seveda tudi bivša avstrijska Šlezija «gornja», a poli-n° se ta izraz drži le južnega dela pruske Šlezije.
Med tem so se v Nemčiji razvila mesta in obrt v njih. Izza 13. stoletja prihaja vedno več Nemcev obrtnikov (kolonistov) na Češko in Poljsko.
Strašni mongolski naval (1241) je vzel Šleziji cvet poljskega plemstva; nemški kmetje so sedaj vreli v opustošeno deželo, posebno, ker je bila tu svoboda večja nego v Nemčiji.
Šlezijski Piastoviči so svojo deželo vedno bolj delili v drobne kneževine in s tem postajali brezpomembni, dokler sc končno (1335) poljski kralj Kazimir Veliki ni odpovedal Šleziji na korist takrat močne Češke.*
Leta 1526. je češka in z njo vred Šlezija prišla pod Habsburžane. Habsburžani so vladali Šleziji do leta 1742., ko je pruski kralj Friderik II. cesarici Mariji Teriziji vzel vso Šlezijo razen Opave in Tešina. Od takrat dalje imamo «Prusko Šlezijo» do leta 1918./1919., ko se je za Gornjo Šlezijo odredil plebiscit.
Ta zgodovinski pregled kaže, da je Gornja Šlezija 600 let bila odtrgana od Poljske; to je treba naglasiti, da se vidi razlika med njo in Koroško, ki od nas državno ni bila nikoli popolnoma ločena. —
Na severu je Germanstvo bilo ofenzivnejše in je proti Slovanstvu sovražneje nastopalo nego na jugu. Slovanski odpor je bil tam silnejši; le pomislimo na polabske Slovane! Boji nemških Križarjev s Poljaki so Prusom dali tradicijo ofenzive proti Slovanom.
Vendar je germanizacija tudi na poljskem severu do 15. stoletja imela vobče mirnejši značaj; bila je gospodarska kolonizacija in bolj pri-rodna asimilacija. To se je pa znatno izpremenilo izza husitizma. Hus '. je imel poleg verskih ciljev tudi nacionalno tendenco ter je njegov po-kret zasegel i Poljsko. Nemška ofenziva proti husitizmu je merila potem proti slovanskemu elementu sploh; sežigale so se enako poljske kakor češke knjige, prepovedalo sc je poljsko pridigovanje in petje in ni se dovoljevala poroka onim, ki niso znali nemški.
2e leta 1327. je bil mejni grof mišenski (na Saškem ob Labi) pod telesno kaznijo prepovedal, pred sodiščem govoriti slovanski. Tudi mesta so bila Slovanom sovražna; leta 1409. je mestni svet mesta Glino na Liineburškem sklenil, naj se ne sprejme noben Slovan več med meščane; na Meklenburškem so pazili cehi, da bi ne postal kak Slovan njih član; leta 1619. je mestni svet v Iliči (Ulz) v mestni statut sprejel določbo: «Ako bi se kateri meščan oženil z ženo nenemškega, slovanskega pokolenja, naj ga mestni svet opomni, da izstopi iz mestnega sveta. Ako bi se pa ta ali oni proti tej naredbi oženil s tako osebo, ne bodo otroci iz njegovega zakona sprejeti v noben urad niti ne dobe krstnega lista.» Vesti o takem postopanju imamo iz Gornje Šlczije same; škof vroclavski je 1495. ukazal kmetom nekega kraja (Wojci-ce?), naj se v petih letih nauče nemški, češ, da po petih letih vrže iz svojih vaši vse, ki še ne bodo znali nemški.
Germanizacija se je vršila hitreje v Prusom bližji Dolnji Šleziji; tl1 je odločevala tudi skupnost vere; Dolnja Šlezija je bolj protestantska*
* Pri tem ne smemo pozabiti, da so češki kralji bili knezi-lzborniki nemškega cesarstva in često obenem nemški cesarji.
Gornja Šlezija pa katoliška. V 18. stoletju je Dolnja Šlezija v glavnem že ponemčena.3
Ko so Prusi postali gospodarji Šlezije, so sc lotili germanizatornega dela energično tudi v Gornji Šleziji ter pri tem znatno rabili cerkev. Leta 1764. je izšla odredba, da duhovniki morajo znati nemški. Leta 1789. je pruska vlada zahtevala od vroclavskega škofa, da bi poljske duhovnike premeščal v nemške kraje, v Šleziji pa nastavljal Nemce; nedolgo potem se je pod kaznijo ukazalo duhovništvu, ponemčevati ljudstvo, graščakom pa se je prepovedalo, jemati služinčat, ki bi ne znala nemški.
Naravnost divjala pa je proti Poljakom nova Bismarkova cesarska Nemčija (1871.), ki je na vsak način hotela postati enojezična.
Izza leta 1872. je bil ves ljudskošolski pouk nemški, tudi verouk. Leta 1899. se je prepovedalo, celo privatno in brezplačno poučevati deco v Poljščini ter je bila n. pr. gdč. Janina Omankovska obsojena v ječo, ker ie siromašne otroke poučevala poljski.1 V Raciboru so morali otroci na table pisati: «Wir geloben, daB wir untereinander nur deutsch'sprechen werden; ein Schuft ist derjcnige, der uns davon abbringen mochte.»s Pastor, prof. Letzins je na javni skupščini rekel, da je boju s Poljaki umesten zdravi egoizem in moralno upravičeno barbarstvo.'1 Znana je afera v poznanjskem mestecu Wozeini; inšpektor Winter je tu dal telesno kaznovati deco, ki se niso hotela učiti nemškega katekizma in nemških cerkvenih pesmi; za otroke so se zavzeli roditelji (večinoma obrtniki); stvar je prišla pred sodišče v Greznu ter so matere bile obsojene v ječo do lVz leta. Bil je to evropski škandal; tudi Sienkiewicz ie ravno posegel vmes za poljsko pravično stvar.7 Član nekega šolskega sveta je dal učitelju tako-lc navodilo za postopanje proti poljskim otrokom: «Hauen Sie die Kinder, daB ihnen die Fetzen vom Leibe fliegen.»s Učiteljem Poljakom se je prepovedalo, celo v svojih rodbinah govoriti Poljski." Končno je leta 1907. prišlo do šolskega štrajka; štrajkalo je na več desettisoč otrok; uporno deco so pošiljali v — prisilne poboljše-"Valnice, a njih sorodnike so (v Gornji Šleziji) baš zaradi sorodstva z niimi izključevali iz srednjih šol.10 Stavka je trajala osem mesecev; nemško barbarstvo je pri tem le krepilo poljsko narodno zavest.
3 Pruski minister je v 18. stoletju (1764) še v okrajih namyslovskem, klucz-borškem, brzeškein, olavskem, olešniškem in celo v vroclavskem (torej v obmejnem ozemlju Gornje Šlezije in v Spodnji Šleziji) našel še ljudi, ki niso Zt>ali nemški (v glogovskem okraju so pa samo še v nekaterih krajili znali s*ovanski). V Vroclavu je bila še leta 1830. luteranska božja služba v poljskem leziku. V vroclavskem okraju sta dva okraja na desni obali Odre še dandanes Precej poljska: okraja sycovski in namyslovski (Sycow, Namyslow).
I Slov. Prehled, 1900, 93, tudi 1899, p. 49.
II Slov. Prehled 1900, 148.
* Slov. Prelded 1900, 45.
7 Slov. Prehled, 1902, 143.
H Slov. Prehled 1904, 39.
* Slov. Prehled 1904, 183.
10 Slov. Prehled 1907, 134.
Da je oster pruski režim vladal tudi izven šole, se razume. Ce so se v kaki čitalnici našle sumljive pesmarice, so čitalnico zatvorili.11 Sokoli so morali v ječo, ker so govorili poljski in se bratili z inozemskimi sokolskimi organizacijami.12
Nevarno sredstvo je bila razlastitev poljskih posestnikov zemlje, ki naj bi čim preje prešla v nemške roke. Leta 1886. se je v državnem zboru sprejel «das Aussiedlungsgcsetz», ki ga je njegov spočetnik Tiedemann izrecno imenoval kot «MaBregel zur Germanisierung der Provinz Posen». Na Bismarkovo zahtevo je državni zbor votiral 100 milijonov mark za nakupovanje poljske zemlje. Baš za to-le zadnjo svrho se je ustanovilo društvo «Verein zur Forderung des Deutschtums in den Ostmarken» (kratko: Ostmarkverein); to društvo je prav oživelo leta 1894., ko so mu trdne temelje postavili in fašistovski značaj dali trije ožji prijatelji Bismarkovi, veleposestniki Hansemann, Kennemann in Tiedemann. Pri Poljakih je ta organizacija po začetnih črkah teh imen (H, K, T) dobila imeni Mukata in njeno bistvo: hakatizem.13 Skratka, delalo se je po geslu, ki ga je proti Poljakom uvedel filozof Eduard von Hartmann: ausrotten (1885.).u Wilhelm je govoril o «poljski nesramnosti* ter Hakato ob njeni desetletnici telegrafski pozdravil.
Razvoj narodnosti na nemško-poljskem ozemlju ni bila morda mirna naravna asimilacija, ampak se je vršil v znamenju nemškega terorja, brutalnega nasilstva. In to težko zgodovinsko krivico hočejo sedaj Lloyd George in tovariši svečano potrditi.
Gornja Šlezija moli med dve slovanski državi, med Poljsko in Češko. Ali bo to nemški klin, ki naj ju loči? Ali naj bo to nekak drug Sandžak Novi Pazar, ki je Germanstvu kazal pot tja preko Mitroviče proti Solunu?
Literatura. Limanovski Boleslav, Odrodzcnie i razwoj narodovvesci polskiej na Šlasku. Varšava, 1921.). — Romer Eugen, Stosunki ekonomiezne Gornego Šlaska a politika panstva niemieckiego (Levov-Varšava, 1921.). — Pampucli P., Cent einquante ans de domination Prusienne en Haute-Silesie (Mikolow, 1921.) itd.
11 V Zaborzu.
12 V Roždzieni pri Katovicah.
13 Slov. Prehled 1900, 146.
14 Feldmann, Geschichte der polit. Ideen in Polen scit dessen Tcilungen, p. 293.
Pregled.
Zunanja politika.
EVROPSKI POLITIČNI POLOlAJ.
Mesec majnik je bil kritičen mesec z več «odločilnimi dnevi*. Pričetkom mesca smo videli Francijo in Anglijo na konferenci v Lympne-u, tik na to je sledil ultimat entente Nemčiji in tudi 31.maj je bil resen dan v (Vprašanju reparacij. Vprašanje se je otežkočilo z
odloki londonske konference in prisilnimi sredstvi, ki so jih zavezniki že sklenili. Briandov govor v senatu 6. aprila je pokazal, da je Francija nameravala po l.maju še druge resne korake, da izsili plačanje. Za stališče francoske in nemške vlade sta vrlo značilna govora takratnih ministrov za zunanje zadeve, nemškega in francoskega.
O o v o r dr. S i m o n s a:
«Že pred londonsko konferenco je Lilo to vprašanje izredno težavno. Izviralo je v glavnem iz prejšnje konference v Parizu. Ko so zavezniki postavili svoje zahteve in jih v številkah razglasili svetu, so se tako zavozljali, da se niso mogli izmotati brez težkoč. To je, naravno, na nemško ljudstvo ''olivalo in ustvarjalo javno mnenje, ali se morejo Ententine zahteve sprejeti ali ne. S tem je zadeva Postajala vse težja. Spoznali smo, da ne moremo priti do sporazuma prej, dokler se nemške odškodninske obveznosti od obeh strank ne preiščejo in Prouče ter se skušajo spraviti v sklad, da bosta zadovoljni obe stranki. Glasom vcrsailleske mirovne pogodbe gre za škodo, povzročeno po vojni. Obvezali smo se, da jo poravnamo. Gre Pa tudi za to, koliko more nemški gospodarski sestav storiti in prenesti, ne da bi ga reparacijske dajatve uničile. V Bruslju so se strokovnjaki dvakrat ■trudili, da rešijo veliko vprašanje odškodnine. Enkrat je strokovnjake in izvedence sklicala Zveza narodov. Tudi so se sešli nemški in zavezniški izvedenci, in izdali so več spisov s pojasnili. Svojega dela niso dokončali, ser so zavezniški izvedenci izdali svojim vladam splošno poročilo, preden so se vsa vprašanja razmotrivala in Preden so bile podrobnosti končane. Naši izvedenci tega poročila niso videli, niti nismo bili o njem službeno obveščeni.
Tako smo bili pripravljeni za London. Bilo je drzno, približati se zaveznikom s predlogi. Nismo se obotav-*jali brez vzroka. Mirovna pogodba nam dovoljuje, da v kratkem roku sta-vimo svoje protipredloge za rešenje odškodninskega vprašanja. Ta rok je “Jo davno prešel in bil opetovano podaljšan — Spa, Geneve. London — *n nemška vlada je doma in na strani oesto slišala očitek, zakaj se ni poslušna te prilike. Naglasiti moram, da nismo mogli staviti končnoveljavnih Predlogov, dokler niso bile znane meje nemškega gospodarskega sistema. No-Oem se dotikati posebnih odnošajev ob *aari in Renu, omeniti hočem le neiz-Jfestnost glede Gornje Šlcske. Ce smo ?e Pa vendar odločili staviti protipred-‘°Ke, smo to storili za to, ker so na-sProtniki hoteli rešiti reparacijsko
vprašanje prej ko mogoče. Zagrozili so nam s sankcijami. Nastopila je zato naša dolžnost napram nemškemu narodu, da stavimo protipredloge.
Čeprav smo zavrgli pariške cenitve, smo vendar za temelj svojih predlogov vzeli vsoto, ki jo je ententa zahtevala. Vzeli smo celo vrednost stalnih letnih dohodkov, in izračunali smo njihovo sedanjo vrednost. Odgovor je znan. Lloyd George je pričel z vprašanjem krivde, razpravljal o razoro-ženju, trdil, da smo v vojni jedva kaj trpeli, in je končno stavil znani ultimat. Naravno, da smo vsled tega poskusili priti s svojimi nasprotniki v stvarno razpravo. Skušali smo znižati pariško dobo plačevanja od 42 na 30 let, kakor je navedena v mirovni pogodbi. Bili so pripravljeni sprejeti, toda pod pogoji, za nas nemogočimi, ker bi morali teh 30 let plačevati letno po tri milijarde v zlatu. Tudi so nasprotniki zavrnlii vse naše predloge glede temelja naše plačilne možnosti, n. pr. Gornje Šleske. Posebna skrb mi je bila, da naglasim obnovo porušenih krajev, ker je ta zadeva najnujnejša. Vendar niso naših predlogov pravilno razumeli. Francozi so mislili, da nameravamo kolonizirati severno Francijo, njihovi podjetniki so se tudi zbali za dobiček. — Končno smo sprejeli pariške zahteve za prvih pet let, toda le, če dobimo posojilo. Vsled sporočila nemške vlade o novih protipredlogih smo končno prosili za odlog. Ko so se pogajanja prekinila, so prišla na vrsto prisilna sredstva, ki niso upravičena. Ugovarjal sem proti njim. Toda nasprotniki trde, da so upravičeni v to postopanje na temelju versailleske pogodbe. Splošno mnenje je, da je Nemčija kriva in da noče storjene krivice poravnati. Tudi mislijo, da so naši predlogi nezadostni. Ce se nasprotniki ne drže mirove pogodbe, se je moramo držati mi. Naš načrt mora biti: Izpolnimo versaillesko mirovno pogodbo v mejah možnosti, čez nje pa ne. Nova pogajanja so mogoča. Vsled sankcij se je podlaga zanje povsem premaknila, največ v psihološkem oziru, ker nismo šli v London z voljo doseči sporazum in zanj doprinesti velike žrtve. Učinka sankcij ne smemo podcenjevati. K temu pride še posebna ideja Lloyd Georgeova, da rekvirira velik del cene nemškega izvoza.
Govor g. Brianda.
Vse finančne težkoče Francije izvirajo iz tega, ker Nemčija ni plačala, kar bi morala. 2e dve leti kaže Francija duha sprave. Francija se ni branila razpravljati z zavezniki, kako daleč sega nemška možnost plačanja. Nismo se branili pogajanj, ko so se pojavili drugi gospodarski oziri, različni od onih, ki so zaveznike v vojni združili, in ki sedaj zaveznike vendar-le dele. V želji, da se trgovina kar najhitreje obnovi in posledice vojne omilijo/so si zavezniki rekli: «Razmotri-vajmo vprašanje s praktičnih vidikov, združimo se z bivšim sovražnikom, da skupno premagamo težkoče za vedno.® In vendar bi takšna skupnost mogla postati opasna. V teku let sc je Nemčija posluževala prilike, da seje med zaveznike nezaupanje z neprestano propagando in z netenjem hipnih nesoglasij med zavezniki. Toda zavezniki so od pariške konference sem spoznali te poskuse in se zavedli, da je plačanje nemškega dolga odvisno od stroge obveznosti in prisilnih sredstev.
V pariških konferencah smo poizkusili doseči gotovost tako, da se enkrat 'za vselej označijo nemške dolžnosti in letni obroki od začetka do konca, da se izločijo za bodoče vsi posredovalci in vse nove konference in pomote. Potem smo šli v London. Tam so stavili nemški delegati zaveznikom nizke in abotne predloge. Nemci so ponudili 30 milijard, plačanih s pomočjo posojila, ki bi ga morali dati zavezniki. Razstali smo se ž njimi in uporabili prva prisilna sredstva (Ren. Duisburg, Ruhr-ort, Diisseldorf), — Sporazum med zavezniki temelji na bistvenih točkah: Določitev dolga, načini plačevanja, ugotovljenje nemške možnosti plačevanja. — Prejšnje pogodbe v Bou-logne, Spa, Bruxellcs in končno v Parizu so bili poskusi, sporazumeti se z dolžnikom tako, da bi 011 nadomestil pogodbo v Versaillesu. Ker pa on tega ni sprejel, preostane le ta pogodba. Po vrnitvi iz I "idona je pričela delovati reparacijska komisija. Pozvala je Nemčijo, naj plača ostanek dvajsetih milijard v zlatu, zapadel L maja. Sporočila je tudi vsoto prvega plačila. Versailleska pogodM se je pričela izvrševati. Zavezniki smo se odločili za sankcije. Angleži so predlagali 50 % na izvoz. Druga sankcija je zaplena carin in carinska meja med zasedenim
ozemljem in Nemčijo. Dalje smo zavzeli vojaške pozicije. One kontrolirajo velik del premoga na Ruhri, tudi dajejo možnost poterjanja davkov. Po 1. maju Nemčija ne bo mogla več odlagati, njene obveznosti bodo sodno ugotovljene v vseh točkah: Razorože-nje, kaznovanje krivcev, plačilo 20 milijard, ugotovitev celega dolga, vsakoletni obroki, kakor jili določi repara-c“ komisija. Tu je Nemčija, kriva prelomljene besede in pogodbe, mi pa smo v poziciji kreditorja. Tu smo s svojo zahtevo za plačilo in tu je način izvršbe. Ako se dolžnik izogiba, ima upnik pravico eksekucije. Nemčija skuša (n. pr. v Londonu) zavlačevati, kadar jej pa prija, se sklicuje na besedilo pogodbe. Toda pravo nam odpira pot do prisilnih odredb proti onim, ki se branijo izpolniti svojo dolžnost in svoje obveze. Ce se jim bo skušala Nemčija še izmuzniti, jo bo že jutri zgrabila trda roka. — No, Nemčija se je obrnila še na Ameriko, ki jej je pa dala primeren in resen odgovor.
Amerika je razumela. Ce je plemenito ljudstvo, kakor sp Arnerikanci, prišlo čez morje, da da kri stotiso-čerih svojih najboljših sinov za stvar pravice, za ideal, jo pač ne bodo pozneje zapustili vsled take neokretne propagande. Združene države so odgovorile Nemčiji: «Veseli nas, da hočete tako radovoljno plačati vaš dolg. Vi ga morete plačati, ker vi ste za vojno odgovorni.«
V Londonu smo slišali dr,. Simonsa reči nekaj, kar preklicuje nemški podpis, namreč:	«Načelo odgovornosti,
vprašanje zgodovine, zamotano vprašanje — to vprašanje rešiti, ni naša naloga.« Slišali pa stno še več: «Ce se je Francija podvrgla pogodbi v Frankfurtu leta 1871., ni tega storila, ker je bila kriva, ampak zato, ker je bila premagana.« Rekel sem zbornici poslancev, spominjajo se nekaterih govorov dr. Simonsa, da so njegova iz-vajanja nepopolna. Bila je ena fraza, katere si ni upal izreči, ker bi bilo preveč. Želel je dostaviti: «in Nemčija ni bila premagana.«
Da imamo z nemškim ljudstvorn opraviti, je ena težkih strani pri tej stvari. Nočem ga omalovaževati ali poniževati, ker vem, da ima mnoge dobre lastnosti. Pa jaz, kakor vi P°' znate njihove slabosti. Vi tudi poznate mentaliteto tega naroda, ki je bil pet' deset let vzgojevan v občudovanju si-
le.„.Oni so videli svoje vojake vračati se z orožjem, s svirajočimi godbami, videli so nadaljevanje nemškega zjedi-njenja, če ne še pomnoženja. Prav kmalo jim je ljudstvo začelo razlago-vati: «Vi ste žrtve.usode in lakote, premagani pa niste.» Zdaj se ta misel pogubonosno razširja. Ce bodo sedaj po preteku štiriindvajseturnega poziva, kakor je v londonskem slučaju, videli francoske, angleške in belgijske čete korakati preko Rena in to predno se bodo njihovi delegati iz Londona vrnili, potem si bodo mogli reči: «Nekaj se je po letu 1871. dogodilo.* Da, kar se je zgodilo je to, da je bilo nemško ljudstvo premagano v vojni, z odgovornostjo za krivdo, ki pada na njihovo glavo. Niti za trenutek ne bomo dopustili, da se ta odgovornost oporeka, in Združene države so jo ravno sedaj javno priznale. Ona je in ostane bistveno načelo reparacije.
Mi moramo dobiti reparacijo. S kakimi sredstvi? Jasno je, da sredstva niso takoj vidna. Mnoe v Nemčiji, ki bi lahko iznajdli sredstva plačevanja, so veliki lordi industrije, financ in velikili posestev. Ti možje imajo pred seboj, kakor ščit, slabotno vlado, kateri nočejo pomagati najti potrebno rešenje tega vprašanja. Da, oni imajo nado, da bodo to vlado nadomestili — ko pravi čas pride — s tako, ki bo odgovarjala bolj njihovim zasebnim upom. Razgovor o tej stvari postane kočljiv, kadarkoli se le začne. Ko bo skrajni čas roka minul, ko se bo moglo od besed preiti do dejstev. Potem bodo našli sredstva za plačevanje. Nemčija pravi: «Ko bomo delali, ko bomo zaslužili dobiček, bomo plačali.« Kakor da bi bilo samo od dobičkov velikih nemških industrij, katere si Nemci domišljujejo, odvisno, da se naš dolg poplačal' Kakor bi ne bilo vse imetje nemškega naroda zastavljeno kot zavarovnina za naš dolg!
Na dan, ko bodo ti možje prišli do spoznanja, da se bodo sredstva prisiljenja izvršila tam, kjer so potrebna, in bodo vedeli, da so njih interesi °Kroženi, ko bodo vse svoje duševne sile dali na razpolago vladi, ali samo en del one izvirnosti, ki jo n. pr. Hugo Stinnes rabi v propagando svojih gospodarskih načrtov, samo en del one yažje spretnosti, ki ga dovede povsod no vsake tvornice, da jo prežame s svojini denarjem, da vrši evropejski, svetovni imperijalizem, in ko bo tako
razpoložen, da pokloni samo prav majhen del svoje finančne prefriganosti službi reparacije, potem bodete naenkrat videli v Nemčiji nove vire, iz katerili bodo vrela denarna sredstva.
Ako se ne privede v skrajnem času, ko pride rok izvršitve pogodbe, z najostrejšimi dejstvi do plačevanja, bo Nemčija odrekla. Mi smo videli njeno zadnjo prekanjenost pri Združ. državah. Njej se tam ni posrečilo, skrajni čas je skoro prešel in zato je Francija, z dovoljenjem zaveznikov, odločena govoriti zadnjo besedo. Mi smo pripravili svoja prisilna sredstva z ono energijo in zagotovilom, ki prihaja iz vere v naše pravice in v bodočnost. Naši zavezniki so videli, da smo brez posebnih vojaških odredb pripravljeni. S tem smo celemu svetu pokazali, da Francija ne misli na imperijalizem. Ravno zato, ker smo dali vse te dokaze naše potrpežljivosti in spravljivosti, imamo pravico upati, da nas nemška propaganda ne bo oropala svetovnega zaupanja in da nas, ko bomo mogli seči po prisilnih sredstvih, ne bodo samo podpirali naši zavezniki, temveč tudi nevtralna ljudstva, katera navdaja duh civilizacije in ideja pravičnosti.
Gospodje, to je naše stališče in nam je žal za nemško ljudstvo, če ga njihovi voditelji varajo ter mu ne povedo, kake nasledke bo postopanje, katero so zavzeli, imelo ter nas prisililo poseči po sredstvih, katerih nasledki bodo nepopravljivi. Mi smo štedili s svarili in današnje, jaz upam, bo naredilo vtis na nemško vlado. Ta vlada bo vedela, da je usoda Nemčije v njenih rokah, da pa je dolžnost Francije v uprav tistem imenu idej, v katerem je zmagala, zasigurati si priznanje dolga, če treba s silo.»
*
Razvoj dogodkov je pritrdil gosp. Briandu. Nemčija je izpremenila vlado, t. j. popustila v svoji politiki, in brezpogojno sprejela vse londonske zahteve ter jili pričela tudi izvrševati, ker jej je to mogoče. Naše mesto je slej ko prej ob strani entente, seveda tako, da se s tem pospešujejo naši politični, finančni in ekonomski interesi.
*
Vprašanje reparacije je centralni evropski problem po vojni, nikakor pa edini. Rusija, Angora, Smirna so znač-nice iztočnega problema. Na. jugu niso
urejene zadeve med nami in Italijo. Gre za pošteno izvrševanje rapallske pogodbe, in gre za našo narodno obrambo. Italijanske volitve so prinesle Jugoslovanom potrebno afirmacijo, Giolittijevi vladi pa ne. Beli teror (fašisti) v Italiji se bliža svoji notranji krizi. — Nemški problemi še niso izčrpani. Poljaki se nahajajo v borbi za Zg. Šlesko. Avstrija sekundira Nemčiji s svojim plebiscitnim gibanjem za pri-klopljenje, kar je obnovilo našo zahtevo po južni Koroški do Drave, kjer smo v nesrečnem plebiscitu vsejedno imeii večino. Mala ententa se širi. Češka je pred meseci sklenila defenzivno konvencijo z Rumunijo, in sedaj smo storili mi isto. Takoj na to je prispel bol'—minister v Beograd.
Vsekakor bi trebalo gledati na zunanjepolitična vprašanja z drugega stališča, nego obično slovensko časopisje, ki piše svoje glose nekako s stališča osebne užaljenosti ali vsaj animozno-sti. Povsem napačno je, če delamo platonično propagando za Turke, Nemce, Bolgare itd. Naša zunanja politika mora računati z realnostmi. To je razumel n. pr. gosp. Vesnič. Rapallska pogodba •'Mi, — in vendar je bila edina možnost. Zato je bila in je dobra. Kadar bomo imeli moč, da jo ovržemo, takrat bo slaba in zločinska, vsiljena in le primorano sprejeta. Vloga gosp. Tardieu-ia je hvalevredna. Dal Bog, da bi imeli v vsej bodočnosti ob svoji strani ljudi, ki bodo imeli z nami tako dobre namene, kakor n. pr. Tardieu, Evans in drugi, čeprav ne more Jugoslovan podpisati predlogov niti enega niti drugega. Toda čitali bomo v našem časopisju v kratkem, da nas je «izdal» tudi «smešni sanjač* Wilson. — Zato in zaradi njegove vsebine je vredno, da zabeležimo članek «Quo vadimus® v «Slov. narodu® od 2. junija 1921. iz peresa našega mirovnega delegata, vseučiliškega profesorja g. dr. Ivana Zolgerja. Ta članek je eden redkih zunanjepolitičnih člankov našega dnevnega časopisja. Napisal ga je resen in informiran mož, ki mu je za stvar in ne za — se.
O REVOLUCIJI.
Iz knjige H. A. L. Fisherja (Oxford) »Republikanska tradicija v Evropi® (The Republican Tradition in Euro-pe):
«V zgodovini revolucij se vzdrž/c-ma pojavljajo izvestni široki pojavi. Nastajajo iz resničnih in opravičenih pritožb; plemenite emocije in včasih tudi najbolj prosvetljeno mišljenje dobe jim dajejo svojo oporo; v začetku se gibljejo v zmernosti, a njihova nasilnost enakomerno narašča in se končava z ostracizmom nasprotnikov. Ljudje se pričenjajo vpraševati, zakaj so se dali zapeljati tako daleč in, ali politika, v katero so se dali zvoditi, resnično izraža njihovo prvotno mišljenje. Kakor je bil njihov začetni ideal visok, tako je sorazmerno visoko njihovo razočaranje tedaj, ko se pokaže trdi in umazani konec tolikih prijetnih čustev in nad. Med tem pa je revolucija ustvarila množino na pravu osnovanih interesov, ki rastejo sorazmerno kakor traja revolucija, in pretč z nemiri; v tem dejstvu pa leži neskončno težak problem. Kakor je zoprna sedanjost, preteklost je bila še bolj odurna:	interesi,	ki jih ogroža
reakcija, se spajajo v obrambo svojih novili pridobitev, sledi nevarno razdobje negotovosti in oscilacije, ki ga večkrat označuje povrnitev k strogim meram, kakor že ena ali druga stranka pride na površje; to razdobje traja, dokler se iz dosade ali vsled državniške spretnosti ne doseže zadovoljiva poravnava.®
Tistim, ki ugibljejo o bodočnosti ruske revolucije.	F.	M.
Gospodarstvo.
POGOJI ZA GOSPODARSKI NAPREDEK ČLOVEŠTVA.
Dr. Marshall našteva v knjigi »Industrija in trgovina® (1919) sledeče pogoje za gospodarski napredek človeštva:
Vendar se odpira našim nadam široko polje. Ako ne vpoštevamo vojne, se lahko s precejšnjo gotovostjo na-damo, da bo postal ves narod deležen tistih pripomočkov in priložnosti, ki so potrebne za udobnost in za popoln in harmoničen razvoj višjih človeških lastnosti, pod sledečimi pogoji:
1.) da si človeštvo postavi resno nalogo, povečati nabavo mehanskih naprav, ki bi dvignile stopnjo tudi najnižjih razredov, s tem, da bi vršile zanje službo sužnjev;
SOCIALNA POLITIKA.
2.) da napravi teh sužnjev v tolikem številu in tako mogočne in uspe, držati jih pri delu tako dolge ure z menjavanjem njihovih strežnikov, da bo potrebno tudi najnižjim človeškim delavcem, delati kratke ure, čeprav energično, kadar so pri delu;
3.) ako dvigne splošni nivo vzgoje tako visoko, da skoro ne bo več doraslega človeka, ki zna samo tako enostavno delo, kakor ga lahko opravlja pod spretnim vodstvom mehaničen suženj;
4.) ako pridno razvija tiste pripomočke, potom katerih se tisti, ki so najbolj nadarjeni za visoke misli in iznajdbe, podjetnost in upravljanje, lahko dvignejo do odgovornih mest, sorazmerno lastnostim;
5.) ako mu bo vedno pred očmi široka razlika med nalogami navadnega trgovskega vodstva, ki ga imajo lahko v rokah vestpi uradniki, in nalogami konstruktivne podjetnosti, od katere največ zavisi gospodarski napredek, če jo spremlja pogum in pro-svetljenost, čeprav sta ti dve lastnosti izven moči uradnika in sta celo tuji njegovemu temperamentu;
6.) ako spozna,
a) da najbolj sposobni trgovci cenijo svobodo tveganja (riskiranja) na svoj lastni račun in da si hočejo pridobiti ugleda v spretnem vodstvu s tem, da pokažejo uspeh v vodstvu, ki se ne da vedno dokazati drugače kot z denarnimi rezultati; ali
b) da valovanje v nasprotni smeri, ki zadržuje veslače, stvarno ne zmanjkuje mikavnosti plemenitega tekmovanja pri tekmi; in da se zategadelj
c) podjetnost še vedno lahko vzdržuje, čeprav zahtevamo od tistih, ki so bogati, velike prispevke v narodne svrhe;
7.) da se vedno spominja, da so vsi davki na pripomočna sredstva, ki bi se bila dala najbrž, uporabiti za povečanje materijalnih sužnjev človeka, škodljivi siromašnejšim slojem njegovim in da se zaradi tega dohodek 'z izredno visokih davkov na kapital ali na dohodek iz njega, ne sme uporabljati za pokritje tekočih izdatkov;
8.) ako v takih kritičnih trenutkih, kot je sedanji, ko leži pred nami narodno breme dolga kot'ogromna dediščina zla za prihodnja pokolenja, aastoja na tem, da so dohodki iz vseh
davkov, ki v veliki meri ovirajo kopičenje privatnega kapitala, namenjeni zmanjšanju tega dolga;
9.) ako vpošteva tendenco kapitala, da zapušča kraje, se nepravilno rokuje ž njim, čeprav bo zemlja, ki neguje in podpira zmožno trgovsko podjetnost, še redno privlačila kapital, četudi nalagamo nanj malo previsoke davke;
10.) last, but not least, ako se delo-dajavci in drugi kapitalisti, delavci, vsi razredi in skupine izogibljejo vsakega po-oba, ki vodi k dviganju tržnih vrednot njihovih uslug ali izdelkov s tem, da jih napravljajo relativno redkim.	Vladimir Misel).
Socialna politika.
DELAVSKO GIBANJE.
Po «Daily Heraldu» poroča «Soziale Praxis» o «strokovnem socializmu« v angleški stavbinski stroki. Londonska «Guild of Builders Ltd» temelji na državni strokovni zvezi stavbinskih delavcev; njih londonski kartel ima 12 različnih strokovnih organizacij s skupno nad 90.000 člani. «Guild» je le druga firma za strokovno organizacijo, le da zasleduje strokovna orgahi-zacija sama socialnopolitične naloge, «Guild» pa gospodarsko-produktivne. «Guild» hoče zidati hiše in je juridična oseba, vpisana v «Industrial and Pro-vidents Sociefies Acts». V njej so zastopane vse stavbinske stroke, kakor zidarji, tesarji, slikarji, delavci z mavcem, steklarji, gradbeni kleparji itd. V odboru so zastopniki vseh teh strok, vrhu tega pa kboptirani kot odborniki zastopniki gradbenih tehnikov, arhitektov itd. na predlog svojih strokovnih skupin. Pozneje se ustanove še skupine civilnih inženerjev, kiparjev, de-koracijskih slikarjev. «Guild» si je ustanovila posebne londonske krajevne pododbore. Kakšen program dela si je «Guild» postavila, kaže njena pogodba z občinskim svetom mesta Walthohistown pri Londonu: «Guild» prevzame vsa gradbena dela vseh gradb, ki jih odda občina; nakupovalna velezadruga dobavi vse sirovine, zavarovalna zadruga prevzame finančno jamstvo za izvršenje de), v višini petine skupne projektirane svote. Ta svota se izračuna iz resničnih lastnih stroškov za sirovine in tarifne delav-
ske mezde, plus 40 funtov, ki naj omogočijo tej «Guild», da garantira vsakemu zaposlenemu delavcu delo vsaj za en teden; potem plus 60 % od lastnih stroškov «Quilde», iz katerega zneska se pokrijejo stroški za orodje in za opravo. V pokritje svojih izdatkov izda «Guild» brezobrestne delnice po 5 in več šilingov, ki jih sme «Guild» vsak čas in po lastnem preudarku zopet v denarju izplačati lastniku. Dividend «Guild» ne daje, marveč mora ves čisti dobiček uporabljati v izboljšanje svojega socialnega podjetja, bodisi v tehničnem, gospodarskem ali prosvetnem oziru. «Guild» se hoče namreč’ razviti dotle, da bo sama gradila najboljše hiše najceneje. Nad tem tehničnim in gospodarskim ciljem je pa še socialni, da se dvigne delo članov po svoji socialni vrednosti, t. j. da delo ne bo več blago, ki ga ponujaš ali kupuješ, marveč da postane življeriska dobrina, ki je s svojim nosilcem, človekom-delavcem vred za vedno obvarovana bede ali slučajnih prememb na delovnem trgu. *Guild» se hoče razviti dotle, da bo mogla garantirati svojim članom stalne dohodke od dela, dopuste in oddihe, ter plačevanje teh stalnih dohodkov tudi v času bolezni, nezgode ali kadar počiva delo zaradi slabega vremena itd.
Kultura.
O KRAJEVNIH IMENIH.
Ime je vsakemu nekaj svetega, nedotakljivega. Nekdaj v nižjih razredih gimnazije me je sošolec dražil s tem, da je pisal moje ime popačeno «Wei-da» na tablo. Kaznoval sem ga z zaušnico, dasi ravno sem zaradi tega prišel v razrednico. Pretepali smo se z nemškimi pobalini, če so nas nazivali «Windische» in nam niso privoščili našega pravega narodnega imena. Tako je tudi s krajevnimi imeni. Ljudstvo sc huduje, če se popači ime njegovega kraja, posmehuje se na tihem novemu uradniku, ki ne pozna ne krajev, ne narečja ter vsled tega popolnoma napačno izgovarja in rabi krajevna imena. Tako so nam nemški uradniki popačili lepa imena naših krajev. Narodni župniki in šolski vodje so v zadnjih desetletjih mnogo tega zopet popravili. A tudi ti so večkrat grešili, ker niso vedno vpoštevali ljudskega
izgovora in rabe imena. Tako je n. pr. pri Sv. Marjeti niže Ptuja vas Gori-šinci, ki se v matrikah in v krajevnem repertoriju navaja z imenom Gorišnica. Med Dravo in Muro je relativna večina krajev na -ci, kakor Zabovci, Markovci, Borovci, Bukovci, Muretinci, Placarovci, Moškanjci, Cvetkovci itd. Tako se rabi tudi ime vasi Gorišnici: grem v Gorišince, sem bil v Gorišincih, pridem iz Gorišinc (tudi iz Gorišinjec). Glas med š in n se izgovarja kot polglasnik, dvom bi mogel nastati le v tem oziru, ali se naj piše Gorišinci ali Gorišenci ali Gorišnici, nikakor pa ne Gorišnica. — Pri Ptuju je vas Hajdina. Pred 30 leti sem slišal med ljudstvom edino sledečo rabo: sem bil na Hajdini, grem na Hajdino, v krajevnem repertoriju stoji Hajdin (Hajdina) in tudi šola rabi Hajdin, ki je očividno popačeno od Nemcev kakor Karčovin, namesto Krčevina pri Mariboru. — Podobno je z imenom vasi Spuhlji pri Ptuju. Neštetokrat sem hodil in se vozil v zadnjih 40 letih skoz to vas, nikdar nisem med ljudstvom slišal druge rabe kakor: sem bil v Spiihlih, grem v Spiihle, pridem iz Spiihel. Vas leži na terasi nekdanjega dravskega obrežja, mogoče je, da je katera graščina tam postavila pristavo in jo imenovala «’s Biihel» = brežček (prim. Windi-sclie Biihel = Slovenske Gorice), okoli pristave je nastala vas, katero je ljudstvo imenovalo Spiihli per analo-giam z imeni bližnjih vasi Zabovci, Podvinci, Borovci. To je seveda samo moja domneva brez zgodovinskega znanja, res pa je, da so Nemci to vas imenovali Pichldorf. V krajevnem repertoriju stoji Spuhla, kar nikakor ne odgovarja ljudski rabi.
Deželna vlada za Slovenijo, poverjeništvo za notranje zadeve, je dne 14. decembra 1920. pod štev. 18.978 izdala okrajnim glavarstvom odlok, da se ugotovijo prava krajevna itnena, če mogoče, še pred ljudskim štetjem. Okrajno glavarstvo je poslalo tozadevni dopis na občinske in župnijske urade ter na šolska vodstva. Gradivo, ki se je na ta način zbralo, je pregledal tukajšnji okrajni šolski nadzornik g. Pavel Flere, potem se je izročilo meni kot tukajšnjemu domačinu, jaz sem ga dal strokovnjaku filologu g. prof. dr. Jos. Komljancu, potem Pa bomo na skupni seji določili pisavo
tistih imen, ki so še dvomljiva. Ostalo ie še mnogo dvomljivosti, ker se odgovori občinskega urada, župnijskega Urada in šolskega vodstva ne strinjajo Povsod. Glavna pomanjkljivost pa je v tem, da je tozadevni uradni odlok prepovršen. Da se določi pravilna raba krajevnih imen, bi morali pri vsakem imenu imeti naglas in odgovore na vprašanja: kje? kam? odkod? Jezikoslovno izobražena komisija bi potem z lahkoto določila pravilno pisavo imena. Ljudstvo nerazločno izgovarja ne-naglašeni končni vokal, da se težko Razločuje e ali i, a ali e. N. pr. pri Sv. Barbari v Halozah je občina Grabile; če vprašamo domačine, kako se imenuje občina, slišimo nerazločno končnico in ne vemo, ali je Gradiše t= Gradišče) ali Gradiša (=r Gradišče). Na vprašanje: kje? pa ljudstvo odgovarja: v Gradišah, torej je ime ženskega spola v množini, ne pa Gradišča, kakor je na občinskem pečatu. Ubčina leži od Sv. Barbare proti gradu Borlu, znabiti so tam bile «gradiš-nje» (— grajske) gorice, a se je ime obrusilo v Gradiše — pa nočem delati konkurence Zunkoviču, ker mi manjka Potrebno jezikoslovno in zgodovinsko ?nanje,- gotovo pa je, da še pisava )mena tnora ravnati po ljudski rabi, !?'ej Gradiše, v Gradišah. Pri Veliki piedelji je vas, za katero smo dobili nazive: Senešci, Senežci in Seneži-Ce- Ako bi poročevalci dali odgovor na vPrašanie kje? in odkod? (v Senešcih v1 v Senežicah, iz Senešc ali Sene-?ec ali Senežic), bi takoj imeli pravilno •me.
Posebna zanimivost so nekatera Krajevna imena na Zgornjem Ptujskem polju na desnem bregu Drave, nienovanem tudi Dravsko polje. Ka-?!)r že omenjeno, so na levem bregu rave razširjena imena na -ci; na ^ Estiem bregu pa najdemo imena na 'c°: Dražence, Dravce, Tržce, Jurov-,e> Popovce, Cirkovce, Mihovce (Mi-,°vci pri Vel. Nedelji na levem bregu ^vel). Pongerce, Stršince, Njiverce d. V sedanjih prijavah so vsa ta ime-či*1 *}*?ana s končnico -ce, nekateri ob-Šol t 'n župnijski uradi kakor tudi Dron v°dstva se odločno zavarujejo j0 .V končnici'-ci ter v dokaz navaja-bi| ,l|dski izgovor: v Cirkovca/i sem V krajevnem repertoriju pa ima-i, , praženci, Dravci, Popovci, Mi-Vc' in Pongrci, toda Cirkovce. Do-
mnevam, da so se tudi ta imena glasila prvotno na -ci, kakor na levem bregu Drave in kakor so tudi pri Srbih n. pr. Sremski Karlovci. Žalibog ne poznam natančno narečja v teh krajih, imam pa sum, da ljudstvo tam rabi tudi pri moških samostalnikih mestnik -ah, n. pr. na travnikah. Izobraženci (duhovniki in učitelji) so potem iz končnice -ah sklepali na končnico -e v imenovalniku, ker je končnica -ah močnejši argument kakor nerazločni -ce ali -ci v imenovalniku. Potrditi ali ovreči bi to domnevo mogel učitelj, ki deluje v dotičnem okrožju in gotovo ima boje z učenci, predno jih navadi na končnico -ih v množin-skem mestniku moških samostalnikov, ako je moja domneva pravilna. Isto velja glede imena Sela v istem okrožju, tudi pri njem se rabi mestnik v Selah, torej bi mora! imenovalnik biti Sele. Naj imam s svojo domnevo prav ali ne, vendar bi svetoval, da ostanejo imena na -ce, ki so že v navadi, dasi-ravno bo uradniku v Ptuju malo čudno, če bo moral pisati v Mihovcah pri Cirkovcah, a v Mihovcih pri Vel. Nedelji. Ce pa bi se zaradi enakosti hotela oktroirati vsa takšna imena na končnico -ci, bi se to smelo zgoditi le na podlagi znanstvenih avtoritet.
Kakor že navedeni primeri kažejo, je to gradivo — gotovo 1000 imen v 133 občinah samo ptujskega političnega okraja — sila zanimivo in bi zaslužilo strokovnjaka kot obdelovalca. Pri nekaterih odgovorih sem naravnost užival in se veselil nad zanimanjem priprostih občinskih predstojnikov. Občinski predstojnik v Muretin-cih se zavaruje proti nemški popačenki Meretinci; ljudstvo izgovarja Miire-tinci, kakor splošno med Dravo in Muro ii namesto u, Nemci so napravili Meretinzen in Meretinci. Občinski predstojnik v Polencih pri Polenšaku brani imeni Polenci in Prerod proti uradnima Polonci in Prerod. Občinski predstojnik v Zamušanih brani to ime proti uradnemu nazivu Samožani; pravi, da je vas nastala «za mužami* (= za močvirjem), zato se je imenovala «Zamužani», Nemci so pisali Sa-muschen, ljudstvo zdaj izgovarja Za-mušani in tako se naj imenuje. Občinska predstojnika v Cirkovcah (že omenjeno) iu v Žikolah branita končnico -ce pri imenih raznih vasi svojih občin ter v dokaz navajata ljudsko
govorico na vprašanje: kam grem? in kje sem bil? To je najlepši dokaz za mojo prejšnjo trditev, da bi uradni dopis moral zahtevati odgovore na vprašanja: kje? kam? odkod? Potem bi se pravilno rabilo: grem k Sv. Lovrencu, sem pri Sv. L., pridem od Sv. L., ne pa v Sv. L. in iz Sv. L. Občinski in zlasti župnijski urad na Črni Gori pri Ptuju zagovarja to ime proti uradnemu Ptujska Gora. Ljudstvo hodi na božjo pot na Črno Goro ali kratko «na Goro® brez pridevka. Župnijski urad pri Sv. Lovrencu na Dr. p. navaja mestnike, cirkovski poleg tega še naglase, od Sv. Tomaža pri Ormožu mestnike in rodilnike (odkod?), nad-župnijski urad od Sv. Križa pri Slatini pošilja cele litanije imen svojega ogromnega okoliša, pri dvomljivih podaja Še naglas, n. pr. Sečovo, Toka-čevo. Velike Rodne. Ormoški občinski tajnik je poslal krajevna imena celega ormoškega sodnega okraja z naglasi. Šolsko vodstvo pri Sv. Barbari v Halozah, župnij*-’” urad v Zavrču in pri Sv. Vrbanu so poleg uradnih imeti navedli ljudsko izgovarjavo. Cele zgodovinske razpravice so poslali župnijski urad in šolsko vodstvo na Hajdinu in v Majšpergu, vurberški župnik je razen tega v dvomljivih slučajih poslal tudi odgovore na vprašanja kam? in kje? Zabaval sem se pri opombi nekega župnijskega urada, da «se mu zdi neprimerno, da ptujsko glavarstvo kaj takega «naroča» žup. ura.du, kar druga glavarstva vljudno prosijo®. Iz številke akta okr. glavarstva 8187 bi mogel sklepati, s koliko naglico se morajo koncipirati takšni dopisi, in bi odpustil pomanjkljivost v izrazu!
Končno stavim še nekaj predlogov glede krajevnega repertorija, katerega bo naša vlada izdala s podatki zadnjega ljudskega štetja. Kakor v Ptuju, tako bi se naj pri vsakem okrajnem glavarstvu sestavil odbor za določitev pravilne pisave krajevnih imen. Samo en centralni odbor za celo Slovenijo v Ljubljani ne bo zadostoval, ker bi rabil predolgo časa, da bi obdelal vse gradivo, in ker je preveč oddaljen od posameznih krajev, da bi mogel določiti pravilno pisavo na podlagi ljud-
skega izgovora. Ta osrednji odbor bi moral sestaviti načela, po katerih se naj ravnajo okrajni odbori, in bi v dvomljivih slučajih odločeval. Najvažnejše vprašanje načelne važnosti je, ali se naj imena pišejo po krajevnem narečju ali po slovniškem pravopisu. Semkaj spada pisava nj namesto izgovorjenega jn, n. pr. Moškanjci, Stonjci, Banjkovec, Ranjkovec, Planiško itd. V teh'slučajih setn za pisavo nj, četudi je n. pr. za Stonjee zgodovinar Slekovcc trdil, da so nastali iz besede Stojanci = Stojanova vas. Ne mogel pa bi se odločiti za pisavo Stranja namesto Strajna. Za tukajšnje kraje zelo važno je vprašanje, ali se naj piše o ali e za mehkimi soglasniki, n. pr. Gajovci, Oslušovci, Janežovci, Janežovski vrli, Krčevina, Črešnovec, Jiršovci (nekateri trdijo, da ljudstvo izgovarja Jiršovci, potem seveda mora biti o, drugi pa odločno trdijo, da je š.) Pri nekaterih imenih je šola že vpeljala c, n. pr. Janeževci, Krčevina, pri Oslušovcih dodaja dotični župnijski urad, da bi slovniško pravilno bilo Osluševci, pri Gajovcih mi ni znano, da bi kdo skušal pisati Gajevci. Glede Jurovec (Jurovci ali Jurovce?) tudi dotični župnik piše, da bi pravilno bilo Jurjevec. Nadalje se tukaj povsod izgovarja ves:	Nova ves, Čača ves,
l ačaves (v Lačavesil); ali se naj piš® ves ali vas? Potem so vdomačene tujke na -berg: Vurberg je brez dvoma* Istotako se pri Majšbcrgu nadučitelj h* župnik zavzemata za b, češ da ljudstvo izgovarja b. Meni pa sc zdi nemogoče, da iii se za -š- mogel glasit* mehki b.
To so nekatera načelna vprašanja, katera bi moral rešiti osrednji odbor* Za novi krajevni seznam pa bi bilo potrebno, da ima vsako ime nagla3* v oklepaju pa dodan odgovor na vprašanje kje? N. pr. Hajdina pri PtujU (na —i), Sv. Lovrenc n. Dr. p. (Pff Sv. —n), Juršinci pri Ptuju (v —n*'' Bratonečicc pri Ormožu (v —ah). Velika Nedelja [ljudstvo govori Velka Nedlal (pri - i), Hum pri Ormožu O1* —u) itd. Takšen seznam bi zadostoval vsem praktičnim potrebam.
F. Vajda-