DEMOKRACIJA
>	'S
Leto VII. - Štev. 38
Trst - Gorica 25. septembra 1953
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 62-7* Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-88 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazfutta it. 18. CENA: posamezne številka L 25. —! Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za Inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Postni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica fetev. 9-18127
Izhaja vsak petek
PLEBISCIT VEDMO BOU MEBBOGOC
Nobenega popuščanja pretiranim nacionalizmom, temveč uzakonitev medsebojnega razumevanja in sožitja, to je tisto, za čemer stremimo vsi, ki nam gre za ohranitev in uresničenje STO-ja
Ko je italijanska vlada pred dvema tednoma z vso naglico dostavila poslanikom treh •zahodnih velesil in Jugoslavije svojo noto s katero je Pella na dokaj ultima-liveri način zahteval sklicevanje konference petih držav, si najbrž diplomati palače Chigi niso misli-
li,	da bo njihovemu koraku sledil tako dolg oficielen molk. Do danes ni na italijanski predlog odgovorila še nobena država. Pričakujejo pa, da bo uradne prva odgovorila Jugoslavija, ki naj bi že prihodnji teden sporočila Rimu, da ne sprejema njegovega predloga.
Ta uradni molk pa nikakor ne dokazuje, da se prizadete države za tržaško vprašanje ne zanimajo.
V časopisju se še vedno vrste razne vesti, predlogi in tu in tam se oglasi tudi kakšen diplomat, ki skuša pomiriti ali pa še bolj raz-grethi živahno naizpravVjanje. Nobena tajnost ni, da so v teku razgovori med tremi zahodnimi velesilami, kakor tudi- med njimi in Rimom ter Beogradom. Velesile i-ščejo pot in način, kako bi brez škode za lastne koristi in zavezništva izpeljale tržaško vprašanje iz slepe ulice, v katero so ga deloma pomagale spraviti prav same, najprej s tem, ker so dopustile, da se enkrat sprejeto in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje ni uresničilo, nato pa še posebno s svojo nepremišljeno tristransko izjavo in londonskim dogovorom, po katerem je Trst postal nekakšna kolonija, katero upravljajo poleg zahodnih tudi rimski uradniki. Naloga, pred katero so se znašli zahodni diplomati, ni lahka ker je pač vsako zavoženo stvar teže popraviti, kakor pa uničiti. Zato so močno rezervirani, ne dajejo nobenih obveznih izjav in so-■jlasno poudarjajo, dd se mora yo-zračje najprej umiriti in šele nato se bo lahko pristopilo k reševanju tega zanje neprijetnega tržaškega vprašanja. Zadnji dogodJ'i so namreč jasno pokazali, da nerešen položaj Trsta lahko kvarno vpliva na medsebojne odnose njihovih manjših zaveznikov in po 1 si je utrlo spoznanje, da, je treba nekaj ukreniti.
Nekaj pa je sigurno: italijanski predlog o plebiscitu ni bil sprejel z nobenim navdušenjem. V' spfoš-nem se sicer smatra, da bi biia mednarodna konferenca o Trstu kwistna, toda udeležiti bi se je moralo več držav, ne pa samo liste, katere ije predlagala Ithlija.
V ta namen so bile omenjene še Avstrija, ki ima s Trstom največ prometa, ter Grčija in Tuirčilja, dve članici Atlantske zveze, ki sta pa preko Balkanske zveze tudi zaveznici Jugoslavije ter imata kot iaki še poseben interes na tem, da se \jugoslovansko - italijanski spor čimprej reši. Poleg tega je videli, da druge države nikakor ne bodo pristale na italijansko zahtevo, pq kateri bi bil dnevni red mednarodne konference o Trstu omejen samo na razpravljanje o izvedbi Pellovega plebiscita.
Tako se je zgodilo, da Italija ni dobila iz nobene pomembne prestolnice takega odgovora ali vsaj vtisa, kateri bi jo lahko navdajal z vero v uspeh podvzete akcije, italijansko časopisje, ki je bilo takoj po Pellovem govoru zelo glasno ter si je obetalo vse mogoče, postaja vedno tišje.
Razlogov za veselje res ni veliko. Pella je hotel s svojim predlogom za plebiscit izkoristiti stanje, kakršnega je z nasiljem in stoterimi krivicami ustvarila iui današnjem Svobodnem tržaškem ozemlju že predvojna fašistična Italija, katere delo so v nekoliko drugačni obliki, a s še večjo vztrajnostjo po vojni dopolnili i'azni tukajšnji italijanski eksponenti. Vse iredentistično časopisje se je brezobzirno sklicevalo na visoko načelo »samoodločbe narodov«, a ;e pri tem pozabilo, da je Italija bila glede Julijske krajine po prvi svetovni vojni proti laki samoodločbi. Takrat je namreč še ni italija■ nizirala v taki meri, kakor je to do danes že doseženo na Tržaškem, posebno v nekdanjih popolnoma slovenskih tržaških predmestjih in deloma, s pomočjo popolnoma umetnega vsiljenega naseljevanja, tuidi v neposredni tržaški okolici. V taki pokrajini seveda ni smelo biti plebiscita, podobno, kakor ga vo drugi svetovni vojni ni smelo biti na Južnem Ti-
rolskem, ker so se pač tamkajšnji Nemci »na svojo nesrečo znašli na italijanski strani Alp«. V Trstu, katerega bi brez popravila vseh storjenih kilivic danes postavil pred izbiro Jugoslavija ali Italija. ne da bi mu dal možnost, da se izreče za svojo samostojnost, se pa italijanski iredentizem nima kaj bati in zato je lahko postavil svoj »velikodušen predlog«.
A stvar je bila preveč nelogična, da se ne bi Italija pri tem začela zapletati v lastno mrežo. Najprej so Jugoslovani in nato še Južni Tirnici s številkami dokazali, da Italija v osvojenih pokrajinah načrtno in z naglico izpreminja narodnostno sestavo prebivalstva. S tem je bila zgovorno spodbita vsaka italijanska zahteva po takojšnjem plebiscitu, ker bi tak plebiscit očividno samo uzakonil, potrdil in blagoslovil vse krivice, ki jih je v omenjenih neitalijanskih pokrajinah moralo v zadnjih petintridesetih letih utrpeti doniače prebivalstvo. Vendar gredo Južni Tirolci zaenkrat tudi preko tega Njihova glasila in zastopniki so pozdravili Pellovo izjavo »o načelnem pomenu in neodtujljivi vrednosti pravice do satmdpdločbe«. njihova stranka »Volkspartei« pa je objavila izjavo, ki pravi med ostalim:
»Vodstvo Južnotirolske ljudske stranke dobiva neprestano vprašanja vseh vrst o tej zadevi. Prebivalstvo naj bo prepričano, da bomo vprašanje, ki ga je vodstvo stranke na izredni sej\i temeljito preučilo, tudi n!adalje zasledovali z največjo pozornostjo In skrbnostjo. Vodstvo stranke bo prav tako v primernem trenutku obvestilo prebivalstvo o napravljenih korakifi.«
Načela so pač dvorezen meč, ob katerem se neizogibno ureže, kdor misli, da lahko z njimi z eno stranjo rezila reže, medtem ko se na drugo usede. Logika je enostavna: če velja načelo samoodločbe za Trst, potem mora veljati tudi za. Južno Tirolsko! Tako je Pella s svojim predlogom sprožil alkcijo, ki mu bo povzročila najbrž še mnoge neprijetnosti. Italijanska vlada se je znašla v precepu, iz katerega se bo le s težavo izvlekla.
Celo v italijanskem taboru, tudi če izvzamemo komuniste, ne gre vse tako gladko, kakor bi nekateri morda želeli. Urednik glasila Sa-ragatove socialistične stranke, ki je za trenutek morda zares mislil, da gre Pelli za načela, je namreč napisal članek, v katerem se je začudeno vpraševal, zakaj bi se nudili Tržačanom samo dve izbiri. Predlagal je, da mora biti dana pač tudi tretja možnost, t. j., da se izrečejo za samostojnost. A da bi hujšega ne izustil! Takoj se je nanj usula j^rava ploha. Socialistična stranka tako imenovane Julijske Benečije, ki vse bolj pozna razne iredentistične spletke in račune, s katerimi se popolnoma strinja, je dvignila svoj glas nad vse druge in iz Rima je pritekel poslanec Ceccherin, ki jim je seveda zagotovil vso svojo pomoč ter jim je zatrdil, da gre pri vsem samo za »osebno mnenje« urednika lista »Giustizia«. S tem so tudi italijanski tržaški socialni demokrati doživeli pri vprašanju plebiscita pošten spodrsljaj: javno so priznali, da ne gre za izbiro med odločitvami, kakršne si lahko postavi prebivalstvo, temveč enostavno ugoditev nakanam italijanskega iredentizma. S tem so poka-
zali, koliko je zanje vredno nače-
lo	»samoodločbe narodov«. Zanje je to navadna kulisa.
Tako prinaša predlog za plebiscit svojim duhovnim in stvarnim očetom vsak dan nova razočaranja. Vsak dan postaja bolj neverjetno, da bi predlog prodrl v taki obliki in v takem času, kakor si je to zamislil gospod Pella.
O tem, ali naj italijanskemu iredentizmu še naprej popuščajo, je napisal nekaj misli tudi voditelj levega krila laburistične stranke, Aneurin Bevan. Čeprav s tem gospodom v splošnem ne soglašamo je treba vendar priznati, da je njegov najnovejši članek ena najtehtnejših besed o našem problemu, kar jih je zadnje čase izšlo v britanskem tisku. Bevan bistro in jasno pove Britancem, da je italijanskim vladajočim krogom tržaško vprašanje samo sredstvo, s katerim skušajo odvrniti' pozornost italijanskih množic od lastnih notranjih socialnih in političnih težav. Svoja izvajanja pa zaključuje z besedami: »Bolne nacionalne psihologije ni mogoče zdraviti s koncesijami na račun drugih narodov.«
In res je: tržaškega vprašanja ne smemo krpati na kramarski način, kakor se je to delalo doslej, temveč je treba odločno in brez ovinkov na tem področju izvršiti to, kar narekujejo širše koristi Srednje Evrope, splošnega mednarodnega sodelovanja, in še posebno življenjske koristi našega jadranskega mesta. Nobenega popuščanja pretiranim nacionalizmom, temveč uzakonitev medsebojnega razumevanja in sožitja, to je tisto, za čemer stremimo vsi, ki nam gre za ohranitev in uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja.
Diktatorji niso vsemogočni
Po sporu iStal'in-Tito leta 1948 je postalo kominformistično krilo Komunistične partije STO-ja privesek Komunistične partije Italije.
Tedaj je Berjev v diktatorski šoli v Moskvi izšolani učenec Vi-dali postal vodja tržaških delavskih komunizmu pokornih množic. Vidali se je z 280 komunističnimi aktivisti in uradniki polastil oblasti nad slovenskimi in italijanskimi delavci.
Komunistična stranka je pod Vi-dalijevim diktatom zajela glede STO-ja, ki je življenjske važnosti za vse Tržačane in še posebno za delavski stan, isto stališče, ki gaje diktirala Komunistična stranka Italije. Zaenkrat z namenom, da gredo s Svobodnega tržaškega -i-zemlja Američani, Angleži in Jugoslovani, naj se ustvari STO in imenuje guverner:	in potem —
pride »boljša rešitev«. Kakšna naj bi bila ta rešitev, so povedali ita^ lijanski komunisti Pajetta in tovariši: »Trieste italianissima«, kakor je Vidali zagotavljal italijansko javnost po shodih v Italiji, ni mogla pričakovati drugačne boljše rešitve kot Italijo.
Komunističnemu vodstvu v Trstu ni šlo nikoli za ohranitev STO-ja! To naj vedo vsi tržaški delavci obeh narodnosti! Zato niso komunistični svetovalci v tržaškem mestnem svetu nikoli glasovali proti iredentističnim resolucijam, ki so zahtevale, naj se Trst povrne pod Italijo. Zato je KP STO-ia marca 1952 podprla iredentistično propagando proti STO-ju celo s stavko. S tem da je Vidali pognal rnarca 1952 tržaško delavstvo E-notnih sindikatov stavkat na tržaške ulice ob strani iredentistov, ie stavkal za trojno izjavo, je stavkal za to, da pride Trst pod Italijo!
Tržaško delavstvo tega ni vede-
lo	in razumelo. Ce ne bi bil Vidali z Enotnimi sindikati v Trstu in
Flemčija po fldenauerjeoi zmagi
Visoka Adenauerjeeva zmaga pri volitvah je gotovo najvažnejši mednarodni dogodak po Stalinovi smrti. Dnevni tisk se je o tem pri nas razpisal zelo obsežno in vsaka politična skupina je poskušala temu dogodku vtisniti lastno razlago. A-denauerjeva zmaga je vsekakor najmogočnejši od cele vrste porazov, ki jih je Sovjetija doživela v kratkem razdobju od Stalinove smrti dalje. Najprej meseca junija z uporom češkoslovaških in vzhodnonemških delavcev. Nato Perzija in Maroko, Eisenhowerje-vi živilski zavoji in sedaj zahodno-nemške volitve. Vsi ti komunistični porazi so nedvoumno močno i -krepili svobodni demokratični »vet, sijajna Adenauerjeva zmaga pa je tem naporom pritisnila krono.
Dalekosežnost' dogodka zadnjih volitev v Zahodni Nemčiji danes v vsej globini in širini niti ni mogoče preceniti. 2e samo dejstvo, da .so se zahodni Nemci odločno postavili na stran Zahoda, pomeni politično in vojaško okrepitev Zahodne Evrope v taki meri, ki bi jo s še tako napredujočo atlantsko silo brez Nemcev gotovo nikoli ne dosegli.
V	Združenih državah je to zmago precej točno označil ameriški diplomat, ki je dejal:	>>Eisenho-
wer je v Nemčiji zmagal dvakrat: prvič vojaško s pomočjo Sovjetov nad Hitlerjem in sedaj politično nad Sovjeti s pomočjo Adenauerja.« Drugi ameriški državnik je dejal: »Italijanske volitve so Američane prav tako razočarale, kot so jih presenetile nemško-zahodne volitve.« Tretji državnik v Wa-shingtonu pa je dostavil: »Nemški volilni uspehi pomenijo triumf zahodne politike moči in evropske integracije, obenem pa poraz ne-vtralizma in s tem poraz Kremlja. Adenauer je gotovo najmočnejši eksponent te politike v starem svetu, pa ie zato jasno, da je položaj Nemčije odločno pridobil na svoji teži.«
Nemške volitve so po ameriški sodbi dokazale treznost in politično ravnotežje nemških volivcev. Tako z ekstremno levico kot z desnico so volitve pošteno pometle.
S	temi volitvami se ie evropska združitev speljala v koloseke uresničenja in Evropa bo zopet našla sama sebe. Dogodki in razvoj političnega, gospodarskega in socialnega prerivanja v Franciji in Ita-
liji so mnogim odgovornim Američanom v bližnji preteklosti vlivali opravičljiv pesimizem pri o-ceni evropske žilavosti, in izola-cionizem je že kar plodovito brstel med ameriškim ljudstvom. Kakor pa sc češki in berlinski delavci odločno zanikali lahkovernosti o apatiji in uspavanosti zasužnjenih narodov, tako so nemške volitve dokazale, da je odpor tik železne zavese še vedno živ in vreden tradicij evropskega svobodnega človeka. S porazom sovjetskih teženj na samih vratih Zahodne Evrope je dokončno zaključeno o-svajalno razdobje mednarodnega komunizma v smeri Zahodne Evrope. S tem zaključkom pa se verjetno vzbujajo odmrle sile, ki bodo ob določenem času pognale komunizem iz Srednje in Vzhodne Evrope.
Pri vestnejšem raziskovanju tega povolilnega razpoloženja ameriškega javnega mnenja se tržaškemu človeku kar same po sebi vrivajo misli, ali ne pomenijo prav nemške volitve nov prispevek k okrepitvi zamisli STO-ja. Komunizem v priprežniških državah ni v očeh zahodnega sveta več neka dokončna stvarnost, pač pa se ta stvarnost polagoma spreminja v epizodo. Ce se torej v zahodnem svetu ponovno jača vera v osvoboditev priprežniških držav:	Če-
škoslovaške, Poljske, Madžarske i. t. d., potem se nujno postavlja vprašanje gospodarskega zaživetja teh dežel, ki jih je komunizem potisnil na beraško palico in ki jim bo moral Zahod priskočiti na pomoč, da se ponovno vključijo v mednarodno izmenjavo dobrin. Za tako izmenjavo pa so predvsem potrebna primerna prevozna pota in sredstva, zlasti pa še okno v svet, in to edino okno je in ostaja tržaško pristanišče. Iz te perspektive. ki je polnoupravičen^ tudi že zato, ker mora vsaka trezna mednarodna politika biti zasnovana na načelu dolgoročnih skadenc, se nam sam po sebi izloči nov argument, s katerim se bodo morali ukvarjati naši bodoči propagandni napori.
Tudi v Veliki Britaniji so Ade-nauerjevo zmago sprejeli z velikim zadoščenjem. 2e pred volitvami so želje angleškega tiska bile usmerjene k njegovi zmagi, k porazu ekstremističnih strank in tudi k ustaljenosti socialdemokratič-
li za konstruktivno opozicijo. V Londonu prihaja do izraza vtis, da je Zahodna Nemčija osem let po totalnem porazu hitlerjevske Nemčije postala pod vodstvom A-denauerja poleg Sovjetije najmočnejši faktor evropske celine, mnogo stalnejša sila kot Italija in Francija. V splošnem smatraj« Angleži, da se bo podpora Amerike nasproti Nemčiji še okrepila !.n da bo pri tem Francija, če se ne bo pravočasno streznila, postavljena v senco.
Na drugi strani pa vlada tudi v znatnem delu angleške javnosti nad zahodno-nemško zmago določan priokus, ki se izraža zlasti v tem, da je Adenauer na žalost ?e v letih in da vlada v sami Nemčiji velika negotovost, kdo mu bo sledil. Pri tem prihajajo v s po-min časi \veimarske republika in Angleži se sprašujejo, ali tokrat Nemčija .resno misli s svojo demokracijo. Pri tem je zanimiva brzojavk Churchilla, ki jo je naslovil Adenauerju in v kateri stari britanski državnik ponovno izpoveduje evropsko idejo. Nekoč . je v spodnji zbornici Churchill imenoval Adenauerja »najmodrejšega nemškega državnika od Bismarcka dalje«, in res izgleda, da se v tej sodbi ni motil.
V Franciji je nepričakovana A-denauerjeva zmaga sprožila pravo senzacijo. Francozi so bili prepričani, da bo zmagal Adenauer, niso pa nikdar pričakovali, da bo njegova stranka tako ogromno pomnožila svoje glasove in prejela polovico vseh mandatov v zbornici. Francozi smatrajo, da so bile nemške nedeljske volitve neke vrste plebiscit za starega kanclerja.
V mnogem pa Francozi pripisu-iejo Adenauerjev uspeh kot uspeh ameriške evropske politike in pri tem resno obravnavajo posledice ki se kažejo za Francijo. V splošnem smatrajo, da je prišel čas, ko Francija ne bo mogla več voditi zavlačevalne politike, ker jo bodo drugače dogodki povsem potisnili ob stran. Predvsem se dobro zavedajo v Parizu, da je od treh bojevnikov za obrambo Evrope in nieno združitev — Schumana. De Gasperija in Adenauerja — ostal na čelu države samo še Adenauer. Ta okoliščina bi mu. po francoskem mnenju, kaj lahko mogla služiti zato. da vodstvo evropskega združevanja vzame v svoje roke.
Komunistične partije v Italiji tedaj podprl iredentistične De Gu-sperijeve politike proti STO-ju, ne bi .nikoli prišlo do Londonskega dogovora in zavezniki ne bi bili izročili civilne uprave Trsta v italijanske roke.
Zato se mora tržaško delavstvo in tržaško prebivalstvo zahvaliti Vidalijevi politiki za .^vse, kar je Trstu prineslo onih 21 rimskih v Trst poslanih uradnikov od julija 1952 do danes.
Proti taki politiki i. je pričel v vrstah KP STO-ja odpor proti Vi-daliju in njegovim najožjim pomagačem. Protestnih pisem je kar deževalo na vodstvo KP.
Tako je bilo v enem teh pisem zapisano: »Tovariš, velika tragedija se dogaja. Se nikoli v z godovi-ni tržaškega delavskega giibanja *e Hi kaj takega pripetilo. Mi mamo aparat 280 plačanih uradnikov in nikakega zastopnika ljudstva.« nu ln globoko nezadovoljno ljudstvo z Vidalijevo politiko je prišlo do izraza v svarilu: »Naše strojne puške so pripravljene za .gospode', ki so vzeli delavski razred v svojo posest.«
<«■
Ta odpor proti diktaturi partijskega aparata pod vodstvom Vi-dalija je končno prisilil KP :-a STO, da je spremenila svojo politiko glede STO-ja. Medtem ko je poprej Vidali dajal izjave o STO-ju z rezervo .»boljše rešitve«, v zadnjem času KP po dolgoletnem oklevlanju krenila glede STO-ja na pot, ki jo je Slovenska demokratska zveza od svojega začetka do sedaj vedno in odločno zastopala. To je, da se mora spor a STO-ju rešiti samo z njegovo •■>-hranitvijo v smislu Mirovne pogodbe z Italijo, brez vsakih pridržkov in rezerv.
Tako se je zgodilo, da je vendar zm&gala volja v Komunistični stranki vpisanega tržaškega delavstva nad diktatom partijskega vod-, stva. Zgodilo se je, d* je"' bila moč diktatorjev KP glede politike o STO-ju zlomljena.
Češkoslovaška, Berlin in Vzhodna Nemčija so zato živ dokaz in vzgled!
nib glasov, ki bi v Nemčiji jamči- posebno z zavestjo, da ga Wa-
shington izdatno podpira. Ce se Francija hoče izogniti, 'a bi bodoča Evropa postala »nemška Evropa«, itotem, pravijo Francozi, je nujno potrebno, da četrta republika krepko pljune v roko in da predvsem ratificira predloge o evropski obrambni skupnosti.
Glede Posarja si po novih nemških volitvah Francozi niso edini. Nekateri mislijo, da 'ma sedaj A-denauer proste roke, da išče in najde rešitev, ki bi tudi Francijo zadovoljila. Drugi so nasprotnega mnenja in mislijo, da bo nemški kancler pri obravnavi posarskega vprašanja odslej dalje bolj trmast.
V splošnem so Francozi z Ade-nauerjevo zmago zadovoljni, v kolikor jih ne razganja ljubosumnost, če primerjajo ustaljenost po litičnega razvoja v Nemčiji z ra-zrvanim položajem v lastni dom, vini.
V Italiji so sprejeli .Adenauer-jevo zmago s kaj mešanimi občutki. Adenauer je dokazal, da krepka volja in pošteno delo tudi ru ševine spreminjata v obratujoče tovarne in da zlomljena morala premaganca najde uspešno zdravi-
lo	brez revolucij in komunističnih prekucij. Adenauer je poučen vzgled, ki postavlja Italijo na tretje ali celo četrto mesto evropskih potenc. Iz pisanja italijanskega tiska se med vrsticami kaj lahko razbere bojazen, ki ima svojo težo tudi pri obravnavah samega tržaškega vprašanja. Z okrepitvijo Zahodne Nemčije, z njenim vključe-njem v evropsko skupnost in posebno z njenimi divizijami ostaja Italija vedno manj pomembni člen atlantske ve.rige, morda celo tak. kakršnega je svoiečasno označil hudomušni ameriški časnikar s trditvijo. da je ta člen prevezan s špageti.
Volitve v Zahodni Nemčiji so vzbudile veliko pozornost in še več ogorčenja in zadreg v komunističnih državah in predvsem v Sovjetiji. Sovjetski tisk poskuša z vsemi mogočimi argumenti razvrednotiti nemško odločitev in se nri tem poslužuje klevet in obrekovanj glede volilnega postopka, ki bi j;h moral, če bi imel še kai sramu v sebi, previdno zamolčati.
Evropa koraka ohrabrena in zeli verjetno tudi bolj povezana k skupni obrambi. Morda bodo nemške divizije enkrat le služile Evropi in ne načelu »Deutschland ueber alles«.
..Ciiristian Science Monitor" o Trstu
Načelnik »Sredozemskega urada« znanega ameriškega lista »Cristian Science Monitor«, Edmund Stevens, poroča svojemu listu po obisku v Trstu naslednjo važno ugotovitev:
»Sedanje zahteve po plebiscitu v Trstu prihajajo prepozno!«
Sicer prihaja Stevens do te ugotovitve po drugi poti, nego je ona, ki smo jo glede tega ubrali mi demokratični Slovenci, ker za nas sedanja razdelitev .STO-ja na brit-sko - ameriško in jugoslovansko področje ni dokončna in zato nobena ovira pri zagovarjanju nujnosti o izvedbi določil Mirovne pogodbe z Italijo glede tržaškega ozemlja.
Vendar tehtnost Stevensonovih misli s tem prav nič ne izgublja, zlasti kar se tiče nepristranskega ugotavljanja krivde za sedanji položaj paše.ga mesta.
Dopisnik trdi, da zavezniška politika v Trstu se ni nikoli odlikovala z veliko odločnostjo, niti v trenutku, ko bi lahko tržaško vprašanje uredili brez vsakršnih težav. Pogreša tudi politično jasnost v nastopanju britanskih in ameriških funkcionarjev v Trstu.
Clankar nato obravnava važnost gospodarskega in trgovinskega sodelovanja med obema jadranskima držaivama, ki bi se v tem koristno spopolnjevali, če bi prišlo med njima do pomiritve. Danes pa je spor o Trstu trgovinske stike med njima skoro popolnoma ohromel, kar je naravnost nerazumljivo, ko dobivata obe znatno pomoč, ki jo nudijo ameriški davkoplačevalci.
Na koncu ugotavlja Stevens da-lekosežnosi Titovega spora s Stalinom in razkola v Kominformu, kar je Italiji omogočilo, da je znatno okrepila svojo obrambo. Po komunističnem udaru na Češkoslovaškem, 1. 1948, je bila po njegovem podana nevarnost, da bi se Jugoslovani združili z italijanskimi komunisti v Padski niživni. ki ni bila neutemeljena spričo važnosti, ki . jo je tedaij ves svet pripisoval italijanskim volitvam 18. aprila 1948.
Ta članek »Christian Science Monitorja« je v zadnjem času poleg značilnih glasov vsega avstrijskega tiska za nas Tržačane izredno važen.
V E S T P 2 GORIŠKEGA
CE BI TEH NE BILO...
Prevladuje mnenje, da je vprašanje mirnega sožitja in razumevanja med Slovenci in Italijani nerešljivo, češ da so že v naravi teh dveh plemen dani pogoji za razprtijo.
Tega mnenja mi nismo in menimo, da sta le dva glavna činite-lja, ki kalita mir, zastrupljata javno mnenje in motita ostvaritev zdravih pogojev za pravično medsebojno spoštovanje dveh narodov. Ta činitelja sta: italijanski volilni krogi in italijanski šovinisti.
Nikjer ne moremo najti primera, da bi Slovani napadali Italijane ali jih ogrožali. Vedno so na-pram Italijanom v obrambi. Od leta 1866 dalje najdemo primere napadanja Slovanov in slovanske zemlje ter ogrožanje slovanskega ljudstva, recimo Slovencev in Hrvatov, od italijanskih vodilnih krogov, kot so vladni ukrepi, diplomatski nastopi in vojne. Šovinisti, to je razni polovičarsko na-obraženi časnikarji in ves mrč;s jezikovnih in narodnih odpadnikov, divjajo, sovražijo, blatijo m divje lajajo proti Slovanom, osla-njajoč se na popolnoma izmišljene ali iz njih bolne fantazije vzete argumente.
.Skratka: politična nestrpljivost, pohlep po tujem in rasna mržnja.
•Posebno vladni krogi so še tako zlobno naivni, da sipljejo obljube za dobro ravnanje s Slovani, kar tjavendan, ko jim v politiki to služi. Ko pa so svoj cilj dosegli in Slovane spravili pod Italijo, jih več ne poznajo, in križev pot Slovanov je tu!
Ce bi teh nestrpnežev in krivič-nežev ne bilo, bi življenje med Slovani in Italijani potekalo mirno, v polnem razumevanju in spoštovanju, kot je v duši vsakegr Slovana in vsega italijanskega ljudstva, izven omenjenih dveh či-niteljev! Potekalo bi na ravni popolne enakopravnosti
Ugotavljamo na primer veliko število porok med Italijani in Slovenkami. To pomeni, da se duševno eni in drugi ne odbijamo, marveč strinjamo! Vprašanje je, ali so pa take poroke v položaju naše manjšine tu<M koristne....
Ugotavljamo, da se Slovenci u-čenju in znanju italijanskega jezika ne protivimo in se ga celo radi učimo. Istočasno beležimo lepo in častno število italijanskih kulturnih mož, ki si prizadevajo spoznati naše kulturno bogastvo in ga med Italijani širiti!
Mnoge italijanske družine v Gorici bi rade poslale svoje otroke k pouku slovenščine, ki bi jim gotovo služila. Pa so šovinisti ustvarili tako ozračje, kot da bi učenje slovenščine pomenilo izdajstvo države.
■Po razpadu italijanske vojske v
septembru 1943 je slovensko ljudstvo na Primorskem pozabilo na krivice, ki so mu jih italijanski oblastniki in šovinisti naprtili, in je z vsem srcem pomagalo italijanskim vojakom pred NeNmci, ki so jih krvoločno zalezovali in neusmiljeno pobijali! Veliko število janskim vojakom pred Nemci, ki voljno prijavilo in pridružilo jugoslovanskim borcem proti okupatorju in z njimi sodelovalo, kajt' v tistih težkih časih, ko so vodilni in šovinistični krogi bili ali na e gu in v skrivališčih, je narodovo srce lahko utripalo prosto in je govorilo: »Tvoje življenje je tudi moje življenje. Zato pomagajva si in obljubiva si zvestobo za zve stobo!« In to smo si Slovenci po razpadu italijanske vojske —r v septembru 1943 — obnovili svoje šole, se temu italijansko ljudstvo ni protivilo prav zato, ker ni bil-
plačanih hujskačev in rimske o-blasti! Prav tako tuc" odpravo slovenske maše pri kapucinih v Gorici in drugih podobnih, ukrepov ni zahtevalo italijansko ljudstvo.
(Slovenski delavec je od vseh I-talijanov spoštovan in čislan kot poštenjak, ki svojo dnino zasluži v polnem pomenu besede.
'Poznamo tudi take italijanske poštenjake, .ki nam odkritega .srca priznavajo, da se ne strinjajo s politiko kratenja naših pravic in raznarodovanja našega ljudstva.
Take izjave so nam v uteho in krepijo našo vero v končno zmago resnice in poštenosti v odnošajih med Italijani in nami, kajti veliko je število poštenih Italijanov, ki bi tudi oni radi videli, da bi končno zavladala resnična demokratična svoboda, in da bi tudi nv' Slovenci imeli vse naše jezikovne pravice!
Profesorji telesne vzgoje
Na višjem Zavodu telesne vzgoje v Rimu je za prihodnje šolsko leto 100 mest za študente in 50 mest za študentke, ki bi radi postali profesorji telesne vzgoje.
Na zavod se lahko vpišejo tisti, ki imajo diplomo višje srednje šole, veljavno za vpis na univerzo, kakor tudi z učiteljsko maturo.
Tečaj traja tri leta in da možnost doseči edino veljavno diplomo za poučevanje telesne Vzgoje na vseh srednjih šolah.
(Prošnjo za sprejem je treba poslati na šolsko skrbništvo, ki daje vsa podrobna pojasnila in navodila.
OBVESTILO
Goriško županstvo ponovno ■■:>-pozarja vse lastnike krav mlekaric, ki prodajajo sveže mleko za neposredno uporabo, da morajo i-meti za to posebno dovoljenje.
Prošnjo za to dovoljenje je treba poslati do 30. septembra na Higienski urad v ulici Mazzini.
Manjšinski sporazum
med ltalijn»jMg|oslairijgi je potreben
Manjšinsko vprašanje med Italijo in Jugoslavijo bi se lahko u-redilo s tozadevnim statutom, ki naj bi bil do pičice enak za Slovence v Italiji kot za Italijane '• Jugoslaviji. Mi vemo sicer, da so jezikovne pravice Italijanov v Ju goslaviji že zagotovljene in budi širokogrudno spoštovane. Pa bi vendar kazalo sestaviti in uveljaviti enak statut na obeh straneh. Njegovo spoštovanje in dejansko uveljavljanje pa naj bi nadzirala mešana italijansko - jugoslovanska komisija, sestavljena po možnosti iz članov teh dveh manjšin.
Na ta način pridemo lahko tudi do odprave raznih medsebojnih o-čitkov in obtožb z ozirom na ravnanje z jezikovnimi manjšinami v eni in drugi državi, kar bi mnogo pripomoglo k odpravi še drugih nesporazumov med njima; do vzpostavitve dobrih odnošajev v vsakem oziru, zlasti pa do tiste širše ■gospodarske izmenjave, ki je toTi-ko potrebna in tudi zaželena.
■Z nekoliko dobre volje bi se manjšinski statut lahko sestavil in ■uveljavil na temelju pravične enakopravnosti in v popolno zadovoljstvo obeh manjšin.
Mi vemo, da je slovensko in hr-vatsko ljudstvo v Julijski krajini živelo vedno složno z italijanskim. Te dobre in mirne odnošaje so motili in motijo le nestrpneži in sovražniki miru odnosno pohlepneži in nenasitneži.
Morda bi kdo rekel, da je tak statut ■nemogoč, ker sta si danes obstoječa in vladajoča režima v
Peflefflkademskegakluba
Tretjega septembra je minilo pet let, odkar so v Gorici ustanovili Akademski klub.
Lahko smo zadovoljni, da je klub doživel tako starost, saj ni bila lahka naloga graditi akademsko društvo. Lotili smo se dela, ko ni bilo na Goriškem še nobene podobne organizacije, Nismo bili v ugodnem, za delo primernem položaju. Ze od vsega početka smo se morali boriti proti najrazličnejšim zaprekam, predvsem proti nekaterim nestrpnežem, Iti še vedno ne vidijo drugega kot sebe in so prepričani, da nihče drugi ne more imeti prav. Duhu požrtvovalnosti in vztrajnosti se moramo zahvaliti, če obhaja naš klub svoj petletni jubilej, čeprav bi nekaterni-ki želeli, da bi mu prev ob tej peti obletnici zakrakal črni vran in mu zapela sova zadnjo pesem.
Upamo, da ostane Akademski klub v Gorici še naprej nad vsemi ozkopolitienimi trenji ter da bo ob podpori slovenske javnosti in ob požrtvovalnem in nesebičnem dedovanju vseh svojih članov služil narodnostnemu poslanstvu, ki si ga je začrtal kot glavni cilj, ter da bo gibalo vsega hotenja in stremljenja klubovega ljubezen do svojega naroda ter navezanost na svoje ljudstvo.
Ne bomo tu dajali obračuna o klubovem petletnem delovanju, kajti samo ena želja nas je vodila pri našem delu In pri naših nastopih: da bi se nam po&rečilo, dotakniti se one edine strune v srcih naših ljudi, ki bi zazvenela v sozvočju slovenske edinosti.
V	tem svojem hotenju si nismo postavljali visokih programov, niti nismo stregli svojim ambiciam, marveč smo kot intelektualna
mladež hoteli vračati rodu ljubezen, ki smo jo od njega prejeli.
Ob priliki te klubove obletnice naj gre zahvala in priznanje vsem, ■ki so se trudili in kakor koli pomagali, da se je naš klub uveljavil in do svoje petletnice obstal ter uspešnp izvrševal svoje dolžnosti.
Klubu želimo dolgo in plodono-.sno življenje v prid slovenski ■stvari, posameznim članom pa želimo, naj bi v kkibovi skupnosti ter v klubovem delovanju1 našli toliko osebnega zadovoljstva in zadoščenja, ki bi jim osrečevala njihovo bežno mladost pred nastopom najtežjih življenjskih dolžnosti!
Sestane!; kmetov v Povrni
Vnedeljo 20. t. m. so imeli najemniki ustanove »Ente Tre Vene-zie« iz Pevme, Oslavja in Sentrna-vra sestanek v Pevmi, na katerem so obravnavali zadevo o viseči pravdi, ki jim jo je ustanova naprtila z zahtevo, da sodišče razveljavi obstoječe pogodbe. Sklenili so, da bodo 11. novembra plačali letno najemnino in dali prispevke za pravdne stroške. Obravnava na sodišču pa bo 19. novembra.
Strokovnjaki v flenezueio
Pokrajinski Urad za delo sporoča. da sprejema prijave strokovnih delavcev, ki bi radi odšli v Venezuelo.
V	poštev pridejo predvsem: n-lektrotehniki, šoferji, tapetniki, kuharice in sobarice.
'Prijave in pojasnila na Uradu za delo.
marsičem različna. Rimska vlada bi za talijane v Jugoslaviji zahtevala širše politične in obče državljanske ter človečanske pravice in svoboščine kot jih tam imajo Slovani sami, Jugoslavija pa bi zahtevala več jezikovnih in gospodarskih pravic in svoboščin za Slovence v Italiji.
Kljub temu menimo, da je statut možen vsaj na osnovnih načelih jezikovnih pravic in kulturnega izživljanja!
Pri dobri volji obeh vlad in pri odločni zahtevi predstavniktov in članov obeh manjših je sporazum za statut možen in nadvse koristen.
Mi Slovenci v Italiji stojimo namreč na stališču, da morajo biti vse manjšine na svetu zaščitene. Ker sami občutimo in prenašamo težko -usodo in vsestranske krivice in si želimo, da bi bili enkrat za vselej rešeni tega trpljenja ne le mi, ampak ttfdf vse manjšine na svetu, ki so deležne težkega življenja in trpijo!
Izdajalci so duševni bolniki
Tržaški dnevnik »Le Ultime No-tizie« je ta mesec (12. septembra) prinesel kratek članek, v katerem trdi, da so tisti, ki izdajajo svojo domovino in zatajijo svojo narodnost, duševno bolni.
»Vzrok tega sovraštva do lastnega naroda, ki je končno sovraštvo do samega sebe, ker s tem spodbija temelje svoje osebnosti, tiči prav gotovo — nadaljuje član-kar — v kakem udarcu. Bolezen je le težko ozdravljiva.«
Te besede bi si morali zapomniti vsi tisti Slovenci, ki tako lahkomiselno zatajajo svoj materin jezik in jih .ni sram s pričami dokazovati. da v družini govore samo italijanski!
'Pametni Italijani se takim notoričnim aktom prezirljivo posmehujejo, če se jih celo ne sramujejo.
Potuha Italijanom?...
»Corriere di Trieste« od 28. avgusta je pisal o položaju italijanskih šol v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki jo upravlja jugoslovanska vojska, in o ravnanju z italijanskimi otroki.
List se ne strinja z ravnanjem šolskih oblasti, ki vpisujejo v slovenske odnosno hrvatske šole vse otroke, ki nosijo slovanski priimek, tudi popačen, in pravi, da morajo imeti starši prosto izbiro, v katero šolo naj svoje otroke pošiljajo!
»Corriere di Trieste« daje s tem le potuho Italijanom v Italiji in ■v coni A Svobodnega tržaškega o-zemlja, ker jim na ta način priznava kot pošteno delo načrtno raznarodovanje Slovencev in Hrvatov ter krivično pačenje slovanskih priimkov.
Ali pa »Corriere di Trieste« ne ve. da so Italijani na Goriškem izgnali iz slovenskih šol- vse sinove slovenskih optantov in vse otroke mešanih zakonov, kjer je oče Furlan ali Italijan? In to že pred štirimi leti? Poleg tega pa so celo klicali pred orožnike in pred sodnika slovenske starše iz Benečije, ki so svoje otroke vpisali v slovenske šole na Goriškem in nanje vplivali, naj otroke vzamejo iz teh šol.
Ali »Corriere di Trieste« ne ve. da petdeset tisoč Slovencev v videmski pokrajini nima niti enega razreda slovenske osnovne šole. In da kaznujejo, tam slovenske
učence z denarno kaznijo za vsako slovensko izgovorjeno besedo?
Jugoslovanske šolske oblasti so v coni B zavzele tako postopanje potem, ko Italijani na Goriškem, Tržaškem in v Benečiji nadaljujejo vedno ostreje z raznarodovalno politiko in preganjanjem slovenskega jezika!
Mar misli tudi »Corriere di Trieste«, da moramo Slovenci samo trpeti in prenašati krivico in nasilje? Molče in brez vsake . o-brambe? Cas je že bil; da so se Jugoslovani zdramili!
»Corriere di Trieste« pa naj u-dari prvo po tistem, ki je prvi kriv in trmasto na krivdi vztraja!
SOCIALNA VPRAŠANJA
Novačenje finančnih stražnikov
Poveljstvo finančnih straž sporoča, da so pričeli novačiti prostovoljne finančne stražnike. Prijavijo se lahko vsi mladeniči, Italijan^ ski državljani, od 18. do 28. leia starosti, ki imajo predpisane telesne sposobnosti in vsaj dovršeno peto, ljudsko šolo. Prošnjo z vsemi listinami morajo poslati Poveljstvu finančnih stražnikov najkasneje do 15. decembra.
Napeljava luči v Šfandrešu
Goriški občinski odbor je sklenil, da se v najkrajšem času napelje električna luč po štandreških ulicah, kjer je še ni.
Zahteve delavcev
Zopet beležimo stavkovno gibanje industrijskih delavcev vse države zaradi trmoglavosti Zveze industrijcev, ki se upirajo upravičenim zahtevam delavcev, ki so: a) sindikalna pogajanja za »kon-globacijo«, to je za izenačenje raznih prejemkov, kot so temeljna plača, revalutacija, začasna doklada od primera do primera (»in-dennita di contingenza«) itd.; b) pogajanja za sklenitev pogodbe v kategorijah kovinarjev - mehanikov, kemikov, predilcev; c) sprejem delavskih predlogov v zadevi odpustov.
Ze leto dni se in sindikalne organizacije borijo, da bi Zveza industrijcev vendarle pristala na pogajanja v navedenih treh točkah. In ker se industrijci delajo gluhe, so napovedale 24-urno splošno stavko vseh industrijskih delavcev za četrtek 24. t. m.
Zdi se nam, da so zahteve delavcev popolnoma upravičene. Zakaj naj bi namreč posamezni delavci prejemali razne vrste plač, doklad, prispevkov, slučajnih doklad, nagrad in .tako dalje. Na' bolje je, pravijo delavski sindikati, da se vse to spravi v eno samo določeno stalno plačo.
'Pogajanja za sklenitev pogodbe tistih kategorij delavcev, ki snr jih navedli pod točko b), je tudi nujen, če pomislimo, da so stare pogodbe iz raznih ozirov prišle dejansko ob vsako praktično veljavo.
In tretjič gre za preprečitev odpustov in za večjo zaposlitev brezposelnih. Delavci pravijo namreč da imajo gospodarji višje dobičke kot prejšnja leta, pa vendar radi delavce odpuščajo, namesto da bi jih še več poklicali na delo. In i-majo svoj predlog, na podlagi katerega bi res lahko nekoliko brezposelnost odpravili.
Toda industrijci nočejo slišati o nobeni od treh zahtev in vztrajajo na starem in tudi svojevoljnem kršenju obstoječih pogodb.
Visoki zaslužki industrijcev
Delavski sindikati opirajo svoje zahteve na dejstvo, da prejemajo gospodarji, razen predilniškega sektorja, od 9.1 do 20 odstotkov višjih dobičkov kot prejšnja leta.
V	treh industrijskih sektorjih pa višji dobički celo presegajo omenjenih 20 odstotkov. To pa se godi zaradi tega, ker so cene surovinam znatno padle, cene industrijskih izdelkov pa so se še znatneje dvignile. Medtem ko so plače delavcev ostale na isti višini in ravno tako tudi zaposlitev.
Vpišimo otroke s slovenske šole.
V	splošnem je vzgoja otrok Slovencem zelo pri srcu. Zato je povsem jasno, da bomo svoje otroke vpisali v slovensko šolo, ki nudi vse pogoje za dobro vzgojo in izobrazbo naših deklic in dečkov, naših dijakov in dijakinj. Krivično ravnajo tisti starši, ki se pustijo zapeljati od strahu ali od nezna-čajnežev in svojih otrok v šolo z materinim učnim jezikom ne vpišejo.
Slovenske šole so vendar enakopravne drugim in nudijo nekaj več, ker se pouk vrši v materinem slovenskem jeziku. V programu pa imajo en predmet več, 'o je SLOVENSCINO.
... kljub vsem težkočani!
Vemo, da so nekateri starši nejevoljni, kor učne moči nimajo nobene pedagoške pripravljenosti, in pouk peša, da je kaj! V glavnem gre za nekega starejšega učitelja, ki ga nihče od vseh učencev-in staršev ne mara. Ta zanemarja urnik, uči brezbrižno in ne nudi učencem nobenega veselja do učenja, še manj pa pravilne smotrne razlage.
Gre pa tudi za neko učiteljico, ki v razredu tolče z nogo ob tla ali s prstom po kakem predmetu neprenehoma tudi četrt ure in več.
To razburja otroke, ki šolo in učiteljico ©sovražijo, in se prav malo od take učne moči naučijo!
■Oba ta dva, učitelj in učiteljica, imata pogoje za upokojitev. Zakai ne bi šla v pokoj; sebi, učencem, staršem in drugim učiteljem v korist?
Gre pa tudi za nekatere učne moči na srednjih šolah, zaradi katerih je v mnogih družinah nemir in nezadovoljstvo, v razredih pa prazne klopi!
Kdor ni za šolo, naj si išče drugo delo! In kdor misli, da bo de-
lal • kariero na račun dijakov, se tudi moti!...
'Starši zahtevajo, in imajo pravico zahtevati, da imajo otroci pravilen pouk in pravične ocene!
Pouk na srednjih šolah
Pričetek novega šolskega leta bo na Nižji srednji šoli in na Strokovni šoli 5. oktobra 1953 s šolsko mašo ob 10. uri v stolnici; na višji gimnaziji in na učiteljišču pa
12.	oktobra 1953 tudi s šolsko mašo ob 10. uri v stolnici.
Prihodnji teden bomo objavili odgovor na članek g. A. Martinčiča, ki ga prinaša Katoliški glas v svoji zadnji številki
Znižani delovni urnik v livarni SflFOS
Vodstvo goriške livarne SAFOG je delovni urnik znižalo na tedenskih 24 ur, kar pomeni skoro polovico plače manj vsem delavcem.
Odposlanci notranje komisije co se javili pri predstavniku CRDA g. Rovattiju, in mu .sporočili zahtevo vseh delavcev da se uspo-siavi zopet redni Kdenski 40-urni obrat.
.S predlagano kenglobacijo, to je z izenačenjem raznih delavski;; prejemkov pa bi se gmotni položaj delavcev gotovo izboljšal!
Dolžnost gospodarjev
Na drugi strani pa bi gospodarji ne smeli gledati samo na svoj žep, ampak bi višje dobičke raje deloma delili s, povišanjem pjlač zaposlenim delavcem, deloma pa z novimi zaposlitvami brezposelnih. Tu imiajo dolžnost pokazati svoj socialni čut, če jim gre za blagor vseh državljanov in ne samo za lastno srečo.
Gospodarji pa na žal ne samo, da se protivijo stopiti z delavci v pogajanja, ampak skušajo na razne načine izsiliti, da jim delave<; čimveč producira, ne da bi njegov gmotni položaj izboljšali. Tako smo videli, da so pred kratkim v Ronkah dodali vsaki delavki po štiri statve k prejšnjim šestnajstim. S tem so proizvodnjo zvišali za eno petino, ne da bi istočasno za eno petino povišali tudi plače tem delavkam.
Delavci pa pravijo:	Ce rabite
večjo proizvodnjo, zaposlite raje več delavcev, ko že imate večji dobiček!
Narodni dohodki v celoti niso slabi
Toliko bolj bi* se gospodarji svoje socialnosti morali zavedati, ko narodni dohodki v celoti niso slabi, in bi pri njihovi dobri volji in sodelovanju tudi brezposelnost lahko znatno padla.
Ministrski predsednik Peila je namreč povedal, da so se narodni dohodki od 1951. do 1952. leta dvignili od 9625 milijard lir na 10.105 milijard. Tako da so ti dohodki prekoračili celo predvojno mero. »Dvigniti produkcijo — je dejal predsednik Pella — pomeni krepiti zaloge, in torej izboljšati življenjski standard. Pomeni tudi zvišati možnosti zaposlitve, znižati stroške pridelovanja in lajšati pot na mednarodni trg.«
Posebno važno je dejstvo, da so samo v letu 1952 zgradili 770 tisoč stanovanjskih, prostorov. V delu pa so v vsej držaVJ.-zaposlili 2.120 milijard lir, to je 285 milijard vc-č kot leta 1951.
Tudi vrednost lire — je potrdil predsednik Pella — je ustaljena, in ni skrbi, da bi se položaj lire poslabšal.
IZ SLOVENIJE
KIP MATERE SNEZN1CE
SO RAZBILI!
Po prazniku Marije Snežnice, ki ga obhajajo v Snežečih v zapad-nih Brdah (na Goriškem) so domačini, ki so prejšnji dan imeli spor z »ljudsko« policijo, ker jim ni dovolila proste zabave, našli v mali cerkvici razbit kip Marije Snežnice.
NOVE CESTE V SRBIJI
V	načrtu je gradnja moderne, avtomobilske ceste Beograd - Niš -Skoplje - Solun. Druga večja cesta bo vezala Banat s Crno goro preko Srbije.
Za gradnjo .teh cest bodo uporabili 80 milijard dinarjev.
SODBE OKRAJNEGA SODISCA
V	CELJU
Bivši poslovodja občinskega podjetja »Mizarstvo« v Vojriku, Kure 1 Kos, si je od decembra 1951 do marca 1952 prisvajal razne zneske, ki jih je za podjetje kasiral od strank. Ti zneski znašajo najmanj 40.674 din. Obsojen je bil na osem mesecev zapora in na povrnitev škode.
Stanko Kolar in Anton Vel!dnik sta s svojim malomarnim ravnanjem z jamskimi vozički v rudniku Zabukovca zakrivila smrtno nesrečo, katere žrtev je bil rudar Rudolf Tomažič. Obsojena sta bila Kolar na 4 mesece. Verdnik pa na
6	mesecev zapora.
Isto sodišče je pa obsodilo na dve leti strogega zapora občinsko uslužbenko Nežo Trafela iz Stor, ker je iz občinske skrinjice ukradla 33 tisoč din.
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Te!- 32
Cormons - prev. Gorizia
Prvi srbski „ustanak“
Vloga Slovenije posebno pa Trsta pri oboroževanju srbskih rodoljubov
proti Turkom
Malo je »narodov s tako veliko zgodovino, kot so to naši južni bratje Sroi.
Med velike zgodovinske dogodke srbskega naroda spada prvi srbski upor, čigar jubilej obhajajo Srbi letos, ko slavijo stopetdesetletnioo svojega prvega »ustanka« proti Turkom.
Pred stopetdesetimi leti so Srbi, ki so dolgo dobo bili pod turškim jarmom, z ogromnimi žrtvami svojih najboljših sinov osvobodili Srbijo.
Karadjordje je nato premagal Turke 1. 1805 na Ivankovou pri Smederevu. Leta 1806 so poslali Tunki na Srbe spet dve vojski.; fino iz juga liz Niša, drugo z zahoda iz Bosne. To je potolkel Karadjor-dje na Mišaru pri Sabau, južno je pa razbil Peter Dobrnjac pri De-ligradu. 2e ob koncu leta 1806 so Srbi zasedli Beograd, nato pa v januarju d. 1807 še Sabac, talko da je bila v tem letu z Beogradom o-svobojena vsa Srbija, razen Užic in Sokola.
'S to zmago srbskega naroda pod poveljstvom Karadjordja se začenja nova doba zgodovine vseh južnih Slovanov. Saj je že po nekaj desetletjih Srb Garašanin pozival s svojimi spisi vse južne Slovane k ustvaritvi države Jugoslavije z geslom: »Balkan balkanskim narodom!«
Oh krvavih bojih Srbov proti Turkom se je vsa politika stare Avstrije usmerjala zaradi strahu pred ostalimi južnimi Slovani proti Srbom iin z zadovoljstvom sprejemala vesti o strašnih srbskih žrtvah. Avstrijski listi so objavljali te vesti 'z največjim zadovoljstvom, še posebno vest o Cele-kuli, stolpu mrtvaških glav, ko so Turki obglavili v ustrahovalne namene 252 Srbov in njihove glave vzidali v štirioglati stolp ob cesti poleg Niša.
Avstrijska politika
Srbov
glede
Taika je bila politika Avs.tr.ije proti Srbom in proti Jugoslaviji še predno je ta kot država obstojala. Zgodovina nas iuči, da se temu ne smemo čuditi.
Ker so Srbi prvi osnovali svojo državo na slovanskem jugu, so morali prestati najtežje (boje za obstoj.
Srbi so ise morali braniti pred sosedi od severa, namreč pred O-•bri, Madžari, Franki in Nemci. Od obale na zahodu so pa silili v notranjost balkanskega polotoka Normani, Benečani, Albanci in nazadnje še Italijani. Vsem tem tujim silam so Srbi vedno znali pokazati pravo pot, to je pot, po kateri so prišli! Do teh uspehov pa je Srbe vodila .njihova dTŽavptvornast in njihovi veliki politiki in diplomati, ki so vedno točno poznali svetovne razmere ter v pravem času začeli politične in vojaške priprave za obrambo proti vsem svojim ■sovražnikom. Občudovanja je vredna srbska diplomacija v boju z Avstrijo, dokler se niso Srbi otresli turškega jarma. Prav tako so pomemhmi njihovi stiki z Rusijo in celo s Francijo v zvezi s prvim srbskim »ustankom« in zmago.
Prisega srbskega naroda Črnemu Juriju, oziroma obljube, ki so mu jih dali, ko se je leta 1803 v Topoli branil, da prevzame poveljstvo »ustanka«, potrjujejo veliko vojaško moralo in pripravo zj žrtve, iki ju je pokazal srbski narod. Med najširše plasti srbsk. naroda je bil program njihove državne sa-mositotjnasti in narodne neodvisnosti, vsidran kot pogoj osebnega obstoja.
Ko ije pa Črni Jurij rekel Srbom:
»Ne bom aprejel poveljstva, ker sem nagle narave in bom zato izdajalce prestrogo kaznoval in obe-«al«, je v Topoli ves srbski narod zaklical:
»Kdor ni za državo Srbijo in noče dati življenja za svobodo, na ve-šala z njim!...«
Slovenci, ki smo kot tvorci najstarejše svoje države Karantanije, skozi vsa stoletja najbolj točno razumeli in vedeli, da je srbska država zibelka nove države Karantanije - Jugoslavije, smo se vedno našli s Snbi v skupnem delu za i-ste cilje.
iSlovenec Kopitar se je z največjim izadovoljsvom odzval Vukovi prošnji na Dunaju za pomoč pri ureditvi srbskega pravopisa.
Prišlo pa ije tudi do mnogo globljega sodelovanja med Srbi in Slovenci; o tem pričajo številne listine po raznih arhivih, ki niso bile še objavljene.
Kar je pa do današnjega dne bi-Jo akoro neznano, pa je prav to, da smo Slovenci oboroževali Srbe za njihov »ustanak«!
Ob stopetdesetletnici prvega srbskega »ustanka« oziroma njihovega osvobojenja pa smo danes tržaški Slovenci prav posebno ponosni, k«r je bilo središče oboroževanja
iSrbov za upor Trst.
Liski Srb, Dušan Hajdin, sorodnik bivšeiga zagrebškega pravoslavnega škofa, >je bil v Trstu glavni organizator pošiljanja orožja iz Slovenije v Srbijo. V Hajdi-novem arhivu v Zagrebu so pisma, ki jih je Dušan Hajdin pisal iz Trsta in v katerih obvešča Srbe v Zagrebu, da bo lastnik zagraških železarn Toman osnoval v Zagradcu v Sloveniji orožarno najmodernejšega orožja. Dušan Hajdin je poslal največ pisem iz Trsta pravoslavnim duhovnikom s prošnjo, naj. organizirajo zbiranje denarja ,za orožje za srbsko vojno proti Turkom.
Suha krajina, ob reki Krki v Sloveniji, je oboroževala že Kelte, iker je bilo na Dolenjskem skoro na vrhu zemlje ogromno bakrene, svinčene in železne rude. Rimljani pa so imeli v današnji Voličini vasi največje železarne v vsem svojem velikem cesarstvu. Po prihodu Slovencev v .te kraje se je železarstvo ohranilo in izdelovanje orožja nadaljevalo.
Srbi so prihajali na konjih v te kraje in kupovali sablje, meče m vse hladno orožje za svoje vojskovanje.
Od vseh teh stikov Slovenije s Srbijo so najbolj zanimivi dogovori med Srbi graničarji, ki so služili v Karlovcu, s tovarnarjem zagraških železarn Tomanom, ki je bil Korošec. Njegova žena je bila Zagračanka, ki je dobila od očeta veliko zadružnih deležev zagraške železarne. Toman je postal tako kmalu lastnik zagraških železarn.
Srbi iso Tomana pridobili iza u-stanov.itev v Zagradcu nove velike tovarne za izdelavo najmodernejšega orožja. Strokovnjake za tako tovarno mu je ‘jamčila najstarejša puškarska obrt v Srednji Evropi, v Borovljah na Koroškem, od koder je bil Toman doma in kamor je iz Zagradca pošiljal puškarjem .baker, svinec in železo.
Toman je riz Borovelj poklical v Zagradec nad petdeset koroških puškarjev. Ko je pa prosil avstrijsko vlado za dovoljenje za ustanovitev tovarne orožja v Zagradcu mu je Dunaj prošnjo zavrnil. Preseljeni puškarji pa so kljub temu naprej ostali v Suhi krajini in začeli izdelovati puške. Vse to moderno orožje je šlo v glavnem v Srbijo. To potrjujejo pogosti ohi-iski Srbov v naših krajih in med drugim tudi tatvina konj v Zužem-beilku. Listina o tej tatvini je v arhivu graškega sodišča. Na sodišču so namreč dokazali, da konji niso bili pokradeni, pač pa prodani v zameno za dobavo orožja Srbiji.
Leta 1772 je dobil vladno dovoljenje za izdelavo orožja v Suhi krajini Nemec knez Auersperg v Soteski, ki je bil osebni cesarjev prijatelj. Tovarna na Dvoru pri Žužemberku pa je zaposlila vse puškarje in mnoge železarje iz vse Suhe krajine. Med Nemcem Auerspergom in Slovencem Tomanom je nastal zaradi tega hud spor in boj. Toman je tožil Auersperga, da nima pravice kopati rude v Zafari ipri Žužemberku. Spor je trajal tako dolgo, da .ga je moral v korist svojega prijatelja kneza Auersperga rešiti sam cesar.
Vloga Slovenca Tomana pri oboroževanju Srbov
Toman je postal sčasoma glavni organizator trgovine orožja za ilegalno oboroževanje Srbov, ''n je mnogo potoval na Koroško, v Srbijo in v Trst, kjer je imel stike z liškim Srbom Dušanom Hajdi-nom. Vsa Suha krajina je postala prava srbska orožarna. Puškarji so izven delovnega časa delali puške doma, trgovci pa ,so jih prejemali iz Borovelj. Glavni zastopnik puškarn iz Borovelj je bil koroški ‘Slovenec Valant, ki je živel v, Zaprečah pri Žužemberku. Delavci so iz tovarne nosili domov orožje in celo topove, ki so potem romali v Srbijo. Vozniki, ki so vozili iz tovarne v Dvoru v Trst topove ■za avstrijsko vojsko in mornarico, so organizirali roparske napade, s katerimi so opravičili tatvino orožja. Tako ukradeno orožje so drugi vozniki pripeljali v Trst, kjer je bilo posebeno skrito skladišče, ki ga je imel neki Ceh. Iz Trsta je šlo orožje nato po morju v Boko Kotorsko.
Denarne zibinke v Trstu iza orožje so vodili tržaški trgovci Srbi, Slovenci in Cehi. To potrjuje pismo, ki ga je iz Trsta pisal Tomanu v Celovec Dušan Hajdin. Hajdin piše Tomanu, da iz Borovelj pošiljajo orožje v Celje in od tod po splavih, založeno v lesu, v Smederevo. Savinjski splavarji naj se v Smederevu javijo z orožjem pii trgovcu Banikoviču, ki jim bo o-rožje plačal.
Največ topov pa je šlo v Srbijo preko Trsta.
so vedno .bolj pogosto naleteli v Srbiji na najmodernejše orožje z avstrijskim grbom in o tem obveščali Carigrad.
Da so oboroževali Srbe v največji meri z avstrijskim orožjem, potrjuje .tudi protest .turške vlade na Dunaju. Turki so zahtevali po-, jasnila, zakaj oborožuje Avstrija Srbe proti Turkom. Ker je turška vlada grozila Avstriji s prekinitvijo prijateljskih odnošajev, če Avstrija ne bi 'prekinila oboroževan ja Srbov, je sam cesar poslal v Suho krajino na Dvor pri Žužemberku posebno komisijo, ki je pregledal^ vse tovarne orožja. Komisija je pregledala vse orožarne, ni pa zaslišala ljudstva, ki je bilo .tesno povezano s Srhi. Domačini so pravili:	»Mi Srbe vse zastopimo, a
Nemce pa nič...!« Tako je zapisano v Žužemberku v sodni listini, iz katere izhaja, da je neki Nemec iz tovarne v Dvoru .tožil iza odškodnino neke domačine, ker se je njihova hči, zaročenka tega Nemca, premislila in se poročila s Srbom ter šla z njim v Srbijo.
Avstrijska vlada je odgovorila vladi v Carigradu, da je dal cesai-pregledati vse tovarne na Dvoru v Suhi krajini, pri čemer so ugotovili, da :ni točno, da avstrijska vojna industrija oborožuje Srbijo.
Oboroževanje Srt»ov pa se je kljub temu nadaljevalo, in sicer iz vseh delov Slovenije, a največ topov je bilo poslanih iz Trsta.
Zato je jubilej stopetdesetletnice prvega srbskega »ustanka« in uspo-stavitve srbske države skupni narodni praznik vseh Srbov in Slovencev, in to še posebno tržaških Srbov in Slovencev.
Maščevalnost gumbov
Nekemu Estoncu, po imenu Arnold Mendes, iz Revala so v Leningradu ponudili po zelo ugodnj ceni veliko količino gramofonskih ilošč s popevkami, ki poveličujejo Stalina. Mendes je bil iznajdljiv obrtnik, ki mu je kljub boljševi-zaciji dežele še vedno krepko u-.tripala pridobitniška žilica.
Mendes je bil ubogljiv in poslušen podanik boljševiškega raja, zato je hitro .razumel nove tokove kremeljskega prepiha, po katerih so pred kratkim osebno voditeljsko oboževanje proglasili za škodljivo in nevarno. Prav zato je Mendes tudi brez velikega oklevanja jpoku-pil nekaj deset tisoč ponujenih mu gramofonskih plošč. Presodil je, da bi to danes nekoristno in celo škodljivo gramofonsko kramo lahko »novotarsko« izkoristil, če bi gramofonske plošče s Stalinovimi slavospevi spremenil v — hlačne gumbe. Tako bi — po njegovih zaključkih — ne rešil .boljševiške vlade samo nesodobne zadrege, pač pa bi si pridobil še veliko zaslugo, da je mnoge boljševiške podanike rešil hlačnih zadreg, saj so gumbi v Sovjetiji luksus. Torej same domoljubne ultrasocialistične pobude....
Kremelj je prekrižal vse Mende-sove načrte. Kakor poroča sovjetski tisk, so ga s hitrim sodnim postopkom obsodili na 22 let ječe zaradi »izpodkopavanja ugleda KP«. Sovjetska justica ni ozkosrčna. Tako bo ubogi Mendes na dolgo lahko razmišljal o načelu, da kremeljskim mogotcem ni .zaupati, pa naj so ti mogotci že starega ali novega kova. Stalinovi slavospevi so zaenkrat še vedno razvrščeni pred hlačnimi gumbi. Morda bodo čez čas še nazadovali. Ko jih bodo postavili za hlačne gumbe, .bodo Men-desa morda amnestirali.
Slouenski socialni dan
Nasi rojaki y Argentini so 28. junija letos priredili Drugi sloven-sKi socialni uun. Prvega so imeli lansko leto ob priliki Katoliškega .shoda slovenskih izseljencev. Takole poročajo iz Buenos Airesa o poteku te pomembne prireditve:
Drugi socialni dan je bil v cerkveni dvorani ciudadelske župnije. Ob 8. uri zjutraj je bila najprej sv. maša, ki jo je daroval g. prof, dr. Ahčin, ki je predsednik Stalnega odbora za socialne dni sloven7 .skih katoličanov v Argentini. Po sv. maši je prof. dr. Ivan Ahčin začel zborovanje in pozdravil vst^ zborovalce in že zlasti zastopnike slovenskih organizacij v Argentini. Povedal je, da je ta Drugi socialni dan posvečen obravnavanju problemov naše gospodarske osa-mosvojtive.
V predsedstvo zborovanja so bi-
li	nato izvoljeni g. Valentin Mar-kez kot predsednik in gg. Janko Arnšek, Jože Seme, Janko Zebre te^ gdč. Katica Kovač. Po izvolitvi je g. Markez dal besedo g. prof. dr. Ivanu Ahčinu, ki je v odličnem predavanju prikazal gospodarsko osamosvojitev slovenskih izseljencev kot našo najbolj nujno gospodarsko in socialno nalogo.
V prvem delu svojega govora je prof. Ahčin prikazal zborovalcem razloge, ki potrjujejo, da je gospodarska osamosvojitev slovenskih izseljencev resnično nujna. Orisal je mezdno delo, ki je še vedno za veliko večino naših izseljencev e-dini vir dohodkov, njegovo napor-most, vse senčne strani in vse nevarnosti takega dela. To mezdno delo, kakršno je povečini v tujini, ogroža človekovo osebnost. Hoče ga potegniti v brezobliko maso »delavskih množic«. Sodobni svet poje hvalospeve in poveličuje
Drabci kot glasbeni kritiki
Pisatelje v Sovjetski .zvezi zelo častijo in tudi .glede materialnih ugodnosti spadajo v najvišjo plast priviligiranega razreda. Pisatelji sovjetskih ».bestsellerjev« dobivajo take honorarje, da so v primeri z njimi celo plače in nagrade staha-novcev borna stvar. Toda pot do take slave in bogastva je polna težav in nevarnosti, kakor jih pozna le sovjetski svet. 'Do cilja pridejo le redki, stotine drugih, ki se tudi na vso moč trudijo, da ibi se prikupili oblastnikom, pa se prej ali slej spotaknejo in zaostanejo. Toda o pisateljskem uspehu ne odločajo bralci, kakor dokazuje naslednja resnična zgodba, ki jo je objavila moskovska »Pravda«.
Armenski pisatelj Lucij Tergul je napisal roman o domačem skladatelju Komitasu in ga predložil Armenski državni založbi. Po več mesecih so uredniki rokopis prebrali in napisali poročilo za ravnateljstvo. Njihova ocena je bila zelo ugodna, bili o kar navdušeni. Državna založba je zato zadovoljno sprejela rokopis. Moralo bi ga odobriti le še Društvo armenskih pisateljev.
Pisatelj Lucij Tergul se je oborožil s potrpežljivostjo in res dočakal debato o svojem delu v Društvu pisateljev. O njem je poročal literarni kritik A. Mrčin. Izjavil je, da je dobro. K .temu ni imel nihče nobene pripombe, ker še noben drug ni našel časa, da bi bil rokopis prebral.
Na enem naslednjih sestankov je povedal svoje mnenje o romanu tudi tajnik Društva G. Ter-Grigo-rijan. Tudi on je roman dobro o-cenil. Rekel je, da ga lahko brez pomisleka priporoči za objavo, čeprav je opozoril na nekatere »pomanjkljivosti«. Pisatelj je obljubil, da bo delo popravil, in tako je društvo priporočilo rokopis Državni založbi.
Končno je prišel veliki dan, ko sta pisatelj in založba podpisala pogodbo. Rokopis je romal v tiskarno in v doglednem času je bil krtačim odtis romana že na ravnateljevi mizi. Dali so ga prebrat še neki »višji osebnosti«, kakor je navada, preden pošljejo noVo knjigo med ljudi. Tudi to je šlo gladko in pisatelj Lucij Tergul je že olajšano zavdihnil. Začeli so s tiskanjem in vezanjem romana.
Nenadno pa je prišel ravnateljev ukaz, da je treba takoj prenehati s tiskanjem. Društvo pisateljev mu je poslalo silovit protest proti objavi romana. Naknadno je ugotovilo, da je delo popolnoma negativno. Vznemirjeni uredniki založbe so se spet lotili branja knjige. In glej! Zdaj se je tudi njim razkrilo, da je roman slab. Njegove napake so bile očitne in hude. Ugotovili so, da je delo premalo dozorelo in slabo zgrajeno. Manjkalo mu je jasno začrtane teme in tudi pravega realizma ni bi-
lo	v njem. »Demokratični« poudarek v njem je bil šibak. Komitas je bil orisan v glavnem samo kot ljubitelj glasbe in zbiralec folklo-Turšfci zasedbeni vojaški organi re. Pisatelj sploh ni omenil sovra-
štva, ki .ga je gojilo do skladatelja armensko duhovništvo. In takih napak so ugotovili še mnogo.... Ne, tak roman res ni smel med ljudi! Z ozirom na spremenjeno sodbo Društva pisateljev ravnateljstvu založbe ni preostalo drugega, ka-cor da razdre pogodbo s pisateljem in uniči .tiskane izvode. Vso izdajo so poslali kot star papir v papirnico, pri čemer je izgubila Armenska državna založba 29.574 rubljev, Lucij Tergul pa je lahko premišljeval o tem, kako je sreča opoteča — tudi za sovjetske pisatelje.
O zadevi je potem pisala moskovska »Pravda«, ki pa ni pojasnila, kako so se mogli tako zmo, titi ne le verjetno zelo usposobljeni uredniki Armenske državne založbe, ampak tudi kritik Mrčin 'n tajnik Društva pisateljev Ter^Gri-gorijan. Kritizirala je le neresno oceno rokopisov in ožigosala »zločinsko zapravljanje državnega denarja«.
Pri tem pa si ne moremo kaj, da ne bi navedli odlomka iz satire, ki jo je objavil v sovjetskem tedniku »Ogonjok« pisatelj Mališevski, verjetno prav na račun uradnih sovjetskih kritikov. Takole piše v svoji satiri:
.» »Vrabci so ocenjevali slavčkovo petje.
»Izpustiti je treba žvrgolenje«, ije rekel prvi vrabec, »drugače bodo mislili, da petja sploh nismo o-cenili.«
Tako so izpustili žvrgolenje in spet poslušali.
»Izpustiti je treba tudi glasovne prehode«, je rekel drugi vrabec, »drugače bodo mislili, da smo premalo resno vzeli svojo kritiko.«
Tako so črtali prehode in spet poslušali.
»Tudi visoke note morajo ven«, je rekel (tretji vrabec, »drugače -bodo rekli, da naša ocena ni bila načrtna in jasna.«
Tako so izpustili tudi visoke note in spet poslušali.
»Ah!« so vzhičeno vzkliknili. »A-
li	ni šele to zdaj pravo slavčkovo petje: čiv, čiv!« «
Toda bogve če so sovjetski literarni vrabci razumeli satiro Mali-ševskega?
Hugo D o v a r
Komunistične norčije
Komunistično društvo za zaščito stanovanjskih najemnikov na Dunaju je z dolgotrajno in prizadevno organizacijo pripravilo dve-urni množični pohod svojih članov po mestnih ulicah in cestah.
V	ta namen si je omislilo vsa. potrebna policijska dovoljenja.
Ob napovedani uri se je na zbirališču zbralo pet moških in dve ženski, ki so skupno imeli sedem transparentov.
Komunistični tisk je o tej »množični« protestni manifestaciji previdno molčal.
Ko se je po dveh letih odsotnosti v Sovjetiji vrnil v Francijo generalni tanik francoske komunistične partije, Mamice Thorez, so njegovi privrženci pričakovali velika razodetja za francoski komunizem, predvsem pa kopico pozdravov in zagotovil tovariša Ma-lenkova. Vendar se je triinpetdesetletni generalni .tajnik KPF vrnil bolan in stirt, razočaran in zlomljen. Zdravljenje v boljševi-škem raju po mrtvoudnem napadu v novembru 1950 je bilo povsem brez učinka.
Nič čudnega, če so njegovi najzvestejši med zvestimi storili vse, da Thoreza odtegnejo hrupu in histeriji komunističnih aktivistov in ga spravijo v garderobo z naftalinom. Iskali so kotiček, ki bi ostal javnosti čimbolj' prikrit. In res ie njegov iznajdljivi prijatelj Laure ni Casanova, nekdanj’ poslanec in uradni partijski umetnostni izvedenec staknil primeren prostorček. Je to lepa in razkošna vila v Bazainville-u nedaleč od Pariza, ki ustreza vsem velikim zahtevam komunističnega hierarha.
Casanova ie 'izrecno odredil, da ni treba z ničemer štediti. Čeprav lastnik vile, stoodstotni partijec na liniji, ni štedil pri opremljevanju svojega doma, je novi gost zahte-
val še znatne preureditve. Tako so na vseh oknih namestili velike o-pazovalne daljnoglede, s katerimi je mogoče nadzirati vso okolico obsežne vile. Zgradili so nad tri metre visoko žično ograjo z vso potrebno varnostno opremo. Nekaj sob so spremenili v zasebno kinodvorano z dvajset sedeži. Štirje < -borožem stražniki skrbijo za varnost izven poslopja, dva telesna stražnika .pa vzdržujeta »red« v notranjosti. Ta dva gardista se seveda javnosti ne pokažeta, ker Thorez nikoli ne zapušča svojega bivališča.
Gradbeni izvedenci cenijo, da so za preureditev vile porabili najmanj 30 milijonov frankov ali o-krog 60 milijonov italijanskih lir. Nič čudnega, če vsa bližnja in daljna okolica pase radovednost nad novim rdečim milijonarjem. Vendar Thoreza nihče ne vidi. Samo gospa Jeannette s partizanskim imenom Vermeersch in o-sebna zdravnica Valerija Davidova iz Moskve oskrbujeta bolnika. Celo mesar postavlja vsako jutro pred vhodna vrtna vrata pljučno pečenko in telečje kotelete ter po kako pitano kokoš. Tako živi generalni tajnik francoske komunistične partije osamljen in nedosegljiv. Le Picasso in pisatelj A-ragon sta slučajnostna obiskovalca.
»množico«. Delo postaja samemu sebi namen, postaja prava moderna religija. Tako delo in v takem okolju tira človeka-delavca v življenjski materializem. Mezdno de-
lo	tudi z zgolj gospodarske strani našega človeka ne more zadovoljiti. Zato je upravičeno in pametno misliti na osamosvojitev.
V drugem delu je govornik ori? sal prednosti, ki jih daje našemu človeku gospodarska samostojnost, Čeprav .tudi samostojno delo ni .brez .težav, vendar daje predvsem prost razmah sposobnemu, daje večjo neodvisnost in svobodo, pa tudi večjo gospodarsko trdnost in gotovost, kar je pogoj za versko in narodno zavednost.
V tretjem delu pa je prof. Ahčin obravnaval vprašanje, kako prifii do gospodarske osamosvojitve. Posebno je poudaril, da je potrebna gospodarska vzajemnost naših ljudi v tujini, skupno prizadevanje in skupno premagovanje ■>-vir, da bomo tako tudi v gospodarsko boljših razmerah trdno povezana skupina dobrih ljudi. Cim-ibolj bomo gospodarsko samostojni, tembolj bomo svobodni in čim bolj bomo gospodarsko med seboj povezani, tem laže se bomo ohranili kot živi udje svojega naroda in tem laže bomo ostali dejansko ■zvesti svoji veri. Zato pa je potrebna skupna organizirana akcija.
Sledil je obširen referat g. Maksa Jana, ki je razložil, kakšne so bile možnosti gospodarske osamosvojitve nekdaj v domovini. Refe* rent je v svojem referatu navajal vrsto silno zanimivih statističnih in drugih podatkov, s katerimi je nazorno prikazal, kakšne in kolikšne so bile ovire, da bi se mogel slovenski bajtar ali delavec povzpeti do gospodarske samostojnosti. Navajal pa je tudi zglede, ki so pokazali, da so celo v neugodnih razmerah vztrajni in sposobni ljudje dosegli velike uspehe.
G. Rudolf Smersu je v svojem koreferatu poročal o tem, kakšne so možnosti gospodarske osamosvojitve slovenskih izseljencev v drugih državah, kjer so se naselili v večjem številu. Omenil je, da so povsod, razen v nekaterih evropskih državah, ki so gosto naseljene, te možnosti dokaj velike. Pri tem se je podrobneje dotaknil gospodarskih in pravnih pogojev, ki obstojajo v raznih ameriških državah, zlasti v Kanadi, ZDA in Argentini ter tudi v Avstraliji glede gospodarske osamosvojitve.
O značaju dela in o njegovih tvarnih in psiholoških pogojih v Argentini je predaval g. Avgust Horvat. Zanimive so bile njegove ugotovitve o tem, kako domačin -criollo — gleda na tuje naseljence. 'Na splošno jim ni sovražen, gleda pa v njih uvoženo delovno silo in se veseli napredka, ki ga ta sila prinaša.
Veliko zanimanje je vzbudil pri zborovalcih referat g. Jožeta Mavriča, ki že dalj časa mnogo dela na tem, kar je bil predmet socialnega dne. Zelo konkretno je obravnaval o potrebi in o možnostih naše .gospodarske osamosvojitve. G. Mavrič je znan kot strokovnjak in izkušen praktik v gospodarskih vprašanjih. V uvodu je navajal vse, kar nas prepričuje, da je za nas gospodarska osamosvojitev resnično potrebna, lahko rečemo nujna, ako hočemo izpolniti naloge, ki jih imamo kot Slovenci v tujini. Nato je podrobno obrazložil vse možnosti, vse težave, vso tozadevno zakonodajo v Argentini za razne gospodarske panoge, ki prihajajo za nas v poštev. Njegov referat se je nanašal seveda le na razmere v Argentini, kakor >je bil tudi celoten program socialnega dne, namenjen predvsem v Argentini živečim slovenskim izseljencem. Odlično zasnovan referat g. Mavriča je bil zaključen z ugotovitvijo, da moramo z organizira, nim in smotrnim delom doseči ne-le ustanavljanje individualnih podjetij, ampak tudi skupne gospodarske ustanove. Take ustanove ne bodo pomagale samo posameznim rojakom pri njihovem prizadevanju za osamosvojitev, ampak bodo vso slovensko izseljensko skupnost
v	Argentini še bolj trdno povezale in jo kot celoto napravljale močno in neodvisno.
V koreferatu je g. Božo Fink govoril o težkem položaju slovenskega izobraženca v Argentini, ki v svoji stroki skoraj ne more najti nobene možnosti, da se uveljavi ir) osamosvoji. (Nakazal pa je tudi pot dolžnosti slovenskega izobraženca, da bo kot tak tudi v tujini našel trdnost in čimvečjo samostojnost.
Na koncu so zborovalci z odobravanjem sprejeli resolucijo in tudi izvolili poseben Pripravljalni odbor za izvedbo te resolucije. S .to resolucijo je bilo sklenjeno, da S'i bo osnoval poseben Gospodarski svet, katerega naloga bo, da z .organiziranim delom pripomore do čimvečje gospodarske osamosvojitve Slovencev v Argentini in do čimprejšnje ustanovitve potrebnih skupnih gospodarskih zavodov.
Komunistično orožje - živila
»Živila so mevarno orožje.«
To je bil priljubljen izgovor Li-tvinova med pogajanji z ameriško pomožno ustanovo ARA v Rigi L 1921, ki so jo ustanovili v trenutku, ko se je Maksim Gorki z dramatičnim pozivom za pomoč obračal na ves kulturni svet. V Rusiji je namreč v tem času vladala strahotna lakota in beda.
Na te Litvinove besede se človek nehote spomni ob sedanjem komunističnem divjanju proti ameriškim živilskim zavojem. Pred kratkim je nad tri tisoč komunističnih zaslužkarjev vdrlo v zahodni Berlin v histeričnem besu, da preprečijo obdarovanja stradajočih vzhodno -nemških delavcev, ki so do sedaj prejeli že okrog tri milijone živilskih zavojev.
»Ameriška darila so eden izmed načinov za zasužnjenje neodvisnih dežel«, je v teh dneh zapisala moskovska »Pravda«.
Komunisti so že po naravi in vzgoji nedosledni ljudje in tudi Litvinov je bil glede tega »zgrajen« boljševik. V Rigi je podpisal pogodbo in »ameriško zasužnjeva-nje« je srečno pričelo. Trajalo je dve leti. V tem času so pogostokrat razdelili dnevno tudi do deset milijonov kosil in večerij. Na uradnem poslovilnem večeru človekoljubne akcije ARA je zastopnik sovjetske vlade izjavil:
»Po zaslugi ogromnih in nesebičnih naporov organizacije ARA smo rešili na milijone ljudi vseh starosti in obeh spolov pred smrtjo in številna mesta in naselja pred strahovito katastrofo.«
Tudi sovjetska enciklopedija iz leta 1926 se je stvarno in s točnimi številčnimi navedbami razpisala o velikih zaslugah strogo nepolitično delujoče organizacije ARA.
V	času hladne vojne seveda tak zgodovinski prikaz ne spada v o-kvir komunistične morale. V no-
vi	izdaji sovjetske enciklopedije leta 1949, to je po 28. letih od samega dogodka in po 23. letih en-ciklopedističnega ugotavljanja, so komunistični »resnicoljubi« napisali o organizaciji ARA tole:
»ARA je bila organizacija, ki je služila utrjevanju gospodarskih in političnih postojank ameriškega imperializma in ki je širokogrudno dovoljenje sovjetske vlade na sovjetskih tleh izkoriščala v špi-jonske in diverzantske svnhe ter v oporo protirevolucionarnim ele-
Socialna zaščita pohabljencev
V	oktobru bo po Jugoslaviji poseben popis ljudi. Popisovali bodo tiste osebe, ki so ob zadnjem ljudskem štetju izjavile, da imajo kako vidno ali zaznavno hibo, kot n. pr. slep, gluhonem, brez roke, slaboumnost itd.
Ta popis ima predvsem namen temeljito osvetliti ta problem, da ga bodo zdravstvene in socialne ustanove lahko dobro preučile in šzdale načrt za' učinkovito zdravljenje in zaščito.
Na podlagi podatkov zadnjega popisa prebivalstva je bilo to vprašanje samo površno obdelano in podatki verjetno niso popolni.
Po nepopolnih podatkih je bilo v Sloveniji okrog 36.000 oseb, ki so izjavile, da imajo telesno ali duševno hibo.
Slaboumnost je bilo opaziti predvsem v vinorodnih štajerskih •>-krajih in večina slaboumnih je bilo spočetih prav ob trgatvi.
Primorska ima pa največ invalidov, kar dokazuje, da je prav 'a dežela največ pretrpela v tej zadnji vojni.
mentom vse dokler ni z odločnimi protesti najširših delavskih množic (?!) izginila.«
Gotovo se je Molotov strogo držal direktiv enciklopedije iz leta 1949, ko je z ogorčenjem zavrnil ameriško pomoč za stradajoče Nemce iz Vzhodne Nemčije. Take podporne ustanove bi po mnenju kremeljskih debeluharjev lahko vodile v »zasužnjevanje«, posebno, če bi pri obdarovancih vzbujale čut hvaležnosti, kakršen se je o-hranil celo v sovjetski enciklopediji iz leta 1926. Pod udarci hladne vojne je bila čistka te sovjetske enciklopedije nujno potrebna, kajti, ko so bila živila organizacije ARA enkrat do dobrega prebavljena, so kaj lahko zatrjevali, da so »živilsko orožje« izbili Američanom iz rok.
Po teh značilnih preobrazbah komunistične morale bomo tudi lahko razumeli, zakaj je prvi pogoj »graditve socializma« čim u-činkovitejša lakota in beda, ki pod
komunistično čarobno palico tudi najbogatejšo poljedelsko državo čez noč spremeni v afriško puščavo.
Živila so v .resnici nevarnejše protikomunistično orožje kot pa vodikova bomba, zato so ga bolj-ševiki tudi tako temeljito izbili iz rok ruskemu, poljskemu, češkoslovaškemu, albanskemu, bolgarskemu, madžarskemu, romunskemu, vzhodno - nemškemu in kitajskemu ljudstvu. Po trditvah »Dela« bi lahko rekli osem sto milijonom stradajočih prebivalcev zemeljske oble. Prav zato tudi tega orožja, živil namreč, pod komunističnimi gospodarji nikdar ne bo v izobili-ci. Za to orožje je v ■teh deželah potreben orožni list v obliki živilskih nakaznic. Tudi o tem orožju in orožnih listih bi morali naši delavci, ki varljivo pričakujejo od boljševizma boljšega življenja, temeljito razmišljevati, čeprav jim komunistični zaslužkarji postavljajo plašljive očnice pred oči.
Trgovinski odnosi med Slovenijo in Koroško
Poleg rednega blagovnega prometa med Jugoslavijo in Avstrijo so na zadnjem velesejmu v Celovcu slovenska in koroška podjetja sklenila razne pogodbe za nabavo blaga v vrednosti 3.000.000 šilingov z vsake strani.
Planinska razstava v Trenti
V	avgustu je Planinsko društvo iz Tolmina priredilo v Trenti planinsko .razstavo. Poleg številnih umetniških fotografij iz okolice Trente je na razstavi tudi delo tolminskega akademskega slikarja Kogeja. Posebnost razsitave so stari trentski izdelki iz lesa.
Prvi povojni leksikon v Jugoslaviji
To leto bo izšel v založbi zagrebške »Seljačke sloge« prvi veliki povojni leksikon, ki bo obsegal o-krog 900 strani velikega formata in nad 2000 risb in fotografij.
Obdeloval bo v glavnem vse važnejše pojme človeške dejavnosti.
Trgovina in Marx
Kljub .temu, da je v Jugoslaviji vse »naše«, kot s širokim poudarkom in bridko ironijo pravijo ljudje doma, je resničnost nekam različna od socialističnih sanj. Z odpravo ‘kapitalizma naj bi se pričela cediiti med in mleko; če pa to ne, naj bi vsaj odpadle grše poteze v gospodarstvu. Izkoriščanje naj bi bilo nemogoče, saj je vse ljudiska last. Enako bi bila nemogoča nesramna konkurenca, saj ni posameznikov, ki bi skušali delati dobiček na škodo drugega. Čudovito je dognanje, da se ljudje pod kožo nič ‘ne spremene, čeprav postanejo po prepričanju rdeči. Tovariši se počasi uče 'trgovine, a hi-trt> so se privadili umazanih poslov.
Sarajevsko podjetje »Lmport-eks-port« zaostaja za malokom v trgovskih sposobnostih. V inozemstvu je prodalo blago po 74 dolarjev. Prav itaim je kmalu nato ponujalo 'isto blago beograjsko podjetje »Hempra« po 79 dolarjev, "a-sitopniik se ni malo začudil, ko je
Obisk pri ljudeh za žico
V	našem listu je že bilo govora o slovenskih beguncih, ki so po raznih taboriščih na našem ozemlju.
Ob nekem takem članku se je svojčas spodtaknil '»Prim. dnevnik«. In ker navadno vsako nasprotovanje rodi zanimanje, je tudi mene zamikalo, da si malo pobliže ogledam življenje teh naših rojakov.
Pustim ob strani razloge, ki so jih pripravili do tega, da so zapustili svojo domovino. Večina je pač morala imeti dovolj velik razlog, da se je odločila za ta korak, kajti tajen prehod čez tako zastraženo mejo, kot je jugoslovanska, je vse
NEDOLŽNE ŽRTVE POLITIČNEGA NASILJA PRI IGRI
prej kot prijetna dogodivščina.
Ko se begunci preplašeni in u-trujeni prebijejo na naše ozemlje, se predstavijo policiji ali jih pa' ta sama kje pridrži.
Po dolgih zasliševanjih jih nato odpeljejo na Opčine, kjer je njihovo zbirno središče. Tako sem se tudi jaz najprej odpravil tja.
Kar človek najprej opazi, ko pride z begunci v stik, je nezaupanje, ki jim gleda iz oči, četudi govoriš z njimi v domačem jezika, ali, kot sem pozneje spoznal, prav zaradi tega.
Ko ga sprejmejo v taborišče, dobi vsak begunec nekaj kosov obleke, jedilni pribor in .. . številko. Številka mora na človeka vsekakor porazno vplivati. Dajo mu še izkaznico za hrano in mu dodelijo
kotiček v baraki — 1.85 m širine za dve osebi. Ta prostor, v katerem sita dve postelji druga nad drugo, si vsak uredi kot ve in zna.
Vse, ki niso bolni, pozneje preselijo v eno od ostalih taborišč pri Jezuitih, pri Sv. Soboti ail v Rižarni.
Pri Sv. Soboti je kar cela begunska vas. V nad 30 barakah stanujejo begunci, v drugih pa so jedilnice, razne trgovine, otroški vrtec in drugo. Zelo živahno je v taborišču; na glavni ulici je toliko prometa kot na mestnem korzu.
Prvo, kar me je zanimalo, ko sem stopil med to pisano množico, je bilo njihovo stanovanje, če ga lahko tako imenujemo.
Stopim torej kar v prvo barako. Na ozkem 'hodniku so druga pri drugi vrata v posamezne sobice. Poleg vhoda je mala tablica, na kateri so 'imena stanovalcev in njihovo državljanstvo. Tu so Rusi, tam Bolgari; tu zopet Romuni, končno tudi »Yugoslav«. Potrkam, vstopim, odzdravijo mi slovensko
—	torej sem kar dobro zadel.
Sobica je tu nekoliko večja, a kljub temu še zelo majhna — 2.50 krat 2 m za dve osebi. Najprej sem se seveda zanimal za njihovo preteklost. Povedali so mi zgodbo, kakršnih smo že na tisoče slišali. »In sedaj?« — »Čakamo na kako priliko za izselitev«, se je glasil odgovor. »Kaj pa tu, kaj počenjate ves božji dan?« — »Mož je šel iskat delo, jaz pa pospravljam to naše .veliko’ stanovanje«, mi je odgovorila še prilično mlada ženska.
Nekateri se bavijo s kako obrtjo, saj vidim tu in tam kak napis »čevljar«, »urar« in podobno. Toda to jih je le nekaj.
Ko sem bil še v baraki, je prišel nekdo, ki je kupoval star kruh, da ga nese potem! okolišnjim kmetom, ,s čimer zasluži 10 lir pri kg. Zopet je prišla neka žena ponujat stare obleke.
Toda večina nima nobenega posla. Zenske od časa do časa dežurajo v 'kuhinji ali v krpalnici, moški pa pridejo na vrsto pri pospravljanju an popravljanju taborišča.
Kljub znatni apatičnosti, v katero prej ali slej zapadejo prebivalci taborižča, sem opazil močno strem-
ljenje za kulturnim udejstvovanjem. Stalno pripravljajo prireditve, da le ljudi s čim zaposlijo; tudi narodni odbori skušajo držati stike z begunci in jim pomagajo pri izselitvi. To prav gotovo zelo koristno vpliva na moralno raven ■beguncev.
Ko so mi tako begunci razkazovali taborišče, so mi tudi pokazali nekaj mladih deklet, nad katerimi se vsi zgražajo. To je problem zase. V taborišču živi namreč kakih petdeset deklet med 18. in 25. letom. Nekatere izmed njih se ne obnašajo prav najvzorneje. Nimajo prav najtrdnejše moralne vzgoje, kajti glede tega so v njihovih domovinah na račun emancipacije malo preveč popustili. Tu pa so prepuščene same sebi in, kar je glavno, nimajo nobene zaposlitve. Toda vsaj nekaj bi se dalo z lahkoto urediti. Ce so uredili posebej barake za nedorasle fante, bi to tudi za dekleta lahko pričakovali.
Zopet smo zadeli na novo boleče vprašanje. Odkar je namreč prenehala delovati organizacija IRO, sploh ni več skupinskih izselitev. Tako ljudje čakajo in čakajo, v brezdelju jim teko .leta in število križev na begunskem taborišču iz dneva v dan raste.
Mnogi si iz tega brezupnega čakanja pomagajo z begom v Zahodno Nemčijo, kjer je več možnosti, da se vtihotapijo na kak parnik.
Tudi mnogo otrok sem videl v taborišču. . Vseh starosti jih je, od dojenčkov do srednješolcev; za vse so nekaj naredili; mali hodijo v otroški vrtec, večji v osnovno in srednjo šolo.
Begunci se poleg narodnih družijo tudi v verske skupnosti. Katoličanom pomaga v glavnem NCWC (Svetovna katoliška podporna organizacija). Ista organizacija gradi na Proseku begunsko naselje s katoliško in pravoslavno cerkvijo.
Preden sem se od beguncev poslovil, si pa nisem mogel kaj, da ne bi še povprašal, zakaj se pri vsej prijaznosti ne morejo znebiti nezaupljivosti, saj jim vendar govorim v domačem jeziku. »Prav zaradi tega ne«, so mi odgovorili, »ker so nam že mnogi v domačem jeziku prišli prigovarjat, naj se vrnemo v domovino, pa tudi z ugrabitvami imamo že kar dovolj slabih izkušenj. .Primorski dnevnik’ naj si pa tudi ne domišlja, da nas bo s takimi članki zvabil, kot jih je zadnjič enkrat objavil«, tako so mi torej odkritosrčno zagodli pri slovesu.
Rado
■ •
BEGUNSKI »KORZO« V TABORIŠČU PRI SV. SAVI
zvedel, po kako nizki ceni je bratsko podjetje .prodalo to robo. Ne bodi len je odkupil celotno 'količino od inozemskega podjetja po 74.50 (tolarjev. Tako je domače blago spet našlo pot domov, a tujec je pri tem zaslužil. Pravijo pa, da je »Hempra« že naslednjega dne prodala robo po 76 dolarjev. »Impart-eksport« je splošen strokovnjak za podobne zadeve. V Benetkah je »Jugodrvo« prodajalo o-glje, a itik pred sklepom pogodbe se je vtaknil vmes »Import-eksport<c in ponudil prav tako oglje 2800 lir pri toni ceneje. Ker je šlo za 1500 ton, .razlika pač ni bila neznatna in država, ki hrepeni po tujih valutah, se je obrisala za nekaj tisočakov.
Mnoga druga podjetja napredne Jugoslavije ne /zaostajajo pri podobnih zbijanjih cen. »Ekspori bilje« iz Hercegnovega nudi v Franciji eterična olja po 200 frankov ceneje .za kilogram kot »Jugolek«, ki ima iže sklenjene pogodbe. Tudi Slovenci niso od muh. Ljubljanska »Agratehna« je pokvarila kupčijo zagrebški »Jugoribi«, ki je v Avstriji sklepala pogodbo za dobavo sardin in filetov. Precej potem je »Agrotehna« doživela enako usodo. »Belje« iz Beograda je pomudilo n'be še ceneje in zbilo prvotno ceno za 5 dolarjev pri zaboju. Avstrijsko podjetje menda še zdaj ni 'kupilo rib, ker čaka, kdaj se bo oglasil četrti. Slovenski »Inteks« je izbil »Juigometalu« ceno boksita iza poldrugi dolar pri toni. Na ta način .so samo pri -boksitu izgubili 200 (tisoč dolarjev in namesto tujega blaga, ki bi ga mogli uvoziti,, odnesli dolg nos.
Počasneje 'kot umazanih poslov se tovariši uče trgovine. Mislili so pač, da sta Marx in revolucija dovolj in da 'bodo trgovske sposobnosti same zlezle v glavo novim direktorjem in upravnikom. 'Neko kovinarsko podjetje je prevtzela objestnost, pa se ni menilo za domači trg, temveč je odhitelo v tujino prodajat svoje izdelke. Posla-
li	so zastopnika v Rim, kjer Se je ■prav dabro imel, a na nesrečo ni mogel mič prodati. 'Obupan se je namenil proti domu, kar sreča rojaka, ki je (tudi .bil na poslovnem 'Potovanju. »Kako si? — Kako si?« Beseda da besedo, kmalu sita dognala, da drugi v tujini kupuje prav (tisto blago, ki ga prvi prodaja. Vsa srečna sta se v rimski kavarni dogovorila o ceni lin količini, sklenila pogodbo in se veselo vrnila domov. Koliko bi šele stalo, če bi se srečala šele v Montevideu, se sprašuje »Borba«.
Tujina vleče kot obljubljena dežela, kamor vsak rad pogleda za kratek čas, če mu plača skupnost. Ljubljansko 'podjetje »Tekstil« je •skupaj s podjetji iz drugih jugoslovanskih republik poslalo zastopnike kupovat bombaž v Zedinjene države. V dailjni Ameriki jim je 'prišlo na misel, da ne poznajo trga, niti ne znajo angleški. Končno je vse inakupe opravil en sam od i»Centro-(teflofftila«. Vsi drugi so se pa le peljali preko morja. Manjša podjetja si morejo manj privoščiti. Usnjarna na Vrhniki je poslala na velesejem v Milan 45 članov kolektiva, kot se temu napredno reče. Od iteh je 10 uslužbencev, vključno vratarja, in 35 delavcev. Taka potovanja so »zelo v navadi« je pisal »Poročevalec«. Ob priliki graškega velesejma je »Slovenija -vino« poslala 38 ljudi na 6-dnevno potovanje po Avstriji. Nič čudnega. Revolucija je preobrnila oblast: totalitarizem zdaj samo podžiga slabe človeške lastnosti!
(Iz »Klica Triglava«)
KjnmtnmnmrntMmRitMniinmmiuttnmKKirtiiiimRiui
(XIII. nadaljevanje)
Besede toplo ne uporabljajo kot vsi beneški Slovenci, ampak rečejo »horko«.
»iZ doe vi ne nalažete«; zde - tukaj, nalažete (nalaztte) - najdete (hrvaško).
Nekdo je odgovoril tako na poziv, naj kaj pove: »Koha mam (ne man) pravet, ko ne vjim ničar.« -»Kaj inaj povem, ko ne vem ničesar.«
Prislovne oblike kraja, kot: to po, tou, to na, tu u so v rabi kot v ostalih beneških narečjih.
'Navedemo nekaj primerov iz O-sojanov: »Ta černa (ne čarna kot pri terskih Slovencih) miiha na di-la stort (strd - imed, kdo bi si mislil, da imajo Rezijani take pristne slovanske izraze!); na hody se past tžpo rožah, To bo rat (bo dovolj) za na c 6 (nocoj), kar mi hre-tno spat petok zvečera. Hremo čakat saboto ti, ka bu žiu.«
Nekatera krajevna imena:	Ko-
ryto, Amaljana, Klen, Bardo, ta za Slatino (mora biti tu kaka kisla voda); ta na Hlipec (hlivec), vse j>od Osoane jyto.
Se ta zgodovinska reminiscenca Rezijanov:
»Jyzdoe se pravi, da my semo ostale tekaj tup tin laškin pajizu, ano naša nacjonoe ruš jenska; džo, ka mi 61 o refet naši ti stari, da ji
NAJZAPADNEJŠl OGRANEK SLOVENSKE ZEMLJE:: BENEŠKA SLOVENIJA
Zgodovinski, krajepisni in dialektološki očrt
zdoe, da e bila na vera tra Franča anu Ruš ja, ka to bo osen čente-narjiu lit. Anu Rušja ne ritirala, ka na 'hiibila kunitra Franča.«
Prevod: »Tu se pripoveduje, da smo mi ostali tukaj v tej laški deželi in da je naš narod ruski; kakor praviijo naši stari, tukaj je bila vojna med Francijo in Riusijo pred 800 leti. In Rusija se je u-maknila, ker je izgubila (vojmo) proti Franciji.«
tPogojnik izražajo m bi, n. pr.: »Ka ba ja ne bi teu se naučet po vos, ja ne perhahen jyzdoe.« - »Ce bi se ne hotel naučiti vašega jezika, jaiz ne bi prišel semkaj.«
Pri glagolu priti ne vrinejo samoglasnika, kot terski Slovenci, torej paršle, ampak rečejo pršle, kot pri naših narečjih.
Glagol hočem Izrazijo s čion - ja dian poviedat.
Superlativ tvorijo z nej — nej-priit - najprej.
(Na koncu navedemo še njiihovo Štetje, ki je zanimivo, ker štejejo po dvajseticah, torej od dvajset dalje:	dan,	dua,	try,	stere,	pet,
šejat, soedan, uosan, doevat, doe-sat; danijst, duanijst, trlnijst, ster-
nijst, petnijst, duojste (dvajset), tristi (30), štredi (40), paterdon (50), trikrat duojste (60), itrikrat duojste anu doesait (70), sterekrat duojste (80), štirikrat duojste anu doevat (89), stu (100), da mijar (1000), dva čemtenairja, pet čente-narjou itd.
S itemi opazkami in namečki bi bil dialektološki del našega pregleda končan.
V naslednjem hočemo navesti nekaj zanimivih običajev, ki so med letom, posebno pa o božičnem času pri nadiških Slovencih.
V Beneški Sloveniji je sveti večer in božični dan največji cerkveni in družinski praznik vsega leta, ki ga vsi, jposebno pa otroci, težko pričakujejo.
Gospodinje že čez jesen nabirajo in shranjujejo lešnike, orehe, jabolka, sploh vse, kar bodo potrebovale za pripravo štrukljev za sveti večer in za obdarovanje o-'trok in koledarjev za novo leto, ko bodo prišli voščit.
Otroci naberejo mah že kak dan prej, da pripravijo jaslice.
Gospodinje teden dni pred božičem pobirajo pajčevino po vseh
hišnih kotih, otirajo podove in se jezijo na gospodarja, ki se obotavlja pobelit kuhinjo.
Mladenke pomivajo mize in drugo hišno opravo in posode, zlasti ■»čendirje« (kotliče za vodo), ki se morajo svetliti kot sonce.
Dan pred božičem ne sme nikdo motiti gospodinje, ki ima dela čez glavo, da (napravi dobro »gubaca-nje«, ki ga zavije v dobro zmedeno testo in nato napravi štruklje.
Na sveti večer ne zvoni delopust kakor vsako soboto zvečer, tedaj ■zvonijo zvonovi v vseh zvonikih neprenehoma od mraka do desetih zvečer. Kako milo je človeku pri srcu, ko se oddalji nekoliko od vasi, da ga ne moti zvonenje domačih zvonov, da more slišati prijetna zvonenje zvonov drugih cerkvi; tedaj sliši harmonije zvonov i,z sedemnajstih zvonikov Nadiške doline.
Domača družina je na sveti večer zbrana pri mizi in zmoli rožni venec. Nato vsuje gospodinja v kotel, kjer je voda že vzkipela, celo kopo štrukljev in jih takoj pomeša, da se ne sprimejo. Voda par-krat vzkipi, štruklji se dvignejo in
plavajo po vodi: kuhani so. Gospodinja jih s pevnico pobira in deva v veliko skledo, potrosi po njih sladkor ali sir iter jih obeli s svežim kuhanim maslom. Vsi se »že-gnajo«, medtem ko jih mati vsakemu »vkida« poln krožnik. Nato otroci s slastjo jedo in se vprašujejo, kdo jih je več i»jedel. Pri in po večerji pripoveduje babica vnukom o Mariji in Jožefu, ki sta i-skala »jerperje« (iz nemšk. »<Her-berge« - prenočišče, od tega tudi lalški »albergo«) in o Je-zuščku, povitem v plenice, o pastircih itd. O-troci iz sosednih hiš pridejo pogledat jaslice in božično drevesce. Na vasi je vse tiho, tudi fantje ne prepevajo nocoj.
K polnočnici gredo vsi, tudi o-■troci, in pri tej maši je »ufar« in takrat pojd, kjer je slovenski duhovnik, staro božično pesem: »Te dan je vsega veseja* itd. in tako tudi na druge praznike božičnega časa. Pri ofru gredo ljudje okrog oltarja prejemat 'božji mir in vsakdo položi na oltar majhen dar. K ofru gre vse, kar je ljudi v vasi.
.Na drugi sveti večer, to je na večer pred novim letom, se zberi
»MHiBMatt HIMUitMHIIIUIlUlllUllUIJIUliinillUUIUIJ!MIIUllUU!lllllUllUUUWM fantje na dogovorjenem mestu in gredo po hišah po »koledo«. Na čelu skupine nosi fanit na okrašenem drogu razsvetljeno zvezdo in zvonček, ki naznanja vaščanom njihov prihod. V vsaki hiši zapojejo staro ikolčdarsko pesem o Kristusovem rojstvu. Dekleta jim natresejo v pripravljeno vrečo orehov, jabolk itd., gospodar pa jim ponudi kozarec vina. Nato nadaljujejo pot po vasi, dokler ne obredejo zadnje hiše.
Na tretji sveti večer, to je na večer pred sv. Tremi kralji, zažigajo po vsem Beneškem po gričih in višinah velike kresove. Ti kresovi so staroslovanskega izvora, ie iz poganskih Časov; pomenijo naj, da bo sonce sedaj pričenjalo pridobivati svojo moč. O božiču se sonce tako rekoč znova rodi in pomladi, zato so naši poganski predniki tedaj pogasili na vseh o-gnjiščih stari nečisti ogenj in u-kresali živega. Kakor so častili ob sončnem višku Kresnika kot svojega obiljinika in zaščitnika, tako so ob njegovem zimskem preroje-nj.u prij?oročili svoje polje in i-metje varstvu Svarožiča — mladega božiča. Z vpeljavo krščanske vere je prišel ta običaj v opisani obliki v navado. Med gorenjem kresov zvonijo zvonovi po vseh zvonikih.
(Sledi XIV. nadaljevanje)
Na šolskem razpotju
m.
*	Vsakomur, tudi preprostemu in neukemu človeku bo jasno vsaj to, da je znanje dveh jezikov več vredno kot znanje samo enega jezika. Cim več jezikov znaš, tem več veljaš. Ce torej zna otrok nekaj slovenščine že iz domače govorice staršev, je zares skrajno smešno zanemariti ta prirodni kapital in se prostovoljno utopiti in omejiti v izključno območje italijanskega jezika.
Kaj ti more nuditi italijanski narod glede na službe? Tri milijone brezposelnih ali pa potni list za izselitev. Toda potni list dobiš tudi torez italijanskih šolskih izpričeval! Ko bi že hoteli odločati svojo jezikovno izšolanost zgolj po merilu zaposlitve, bi vsekakor bolj kazalo, izšolati se v jeziku južnoafriških Burov, ki baje potrebujejo novih naseljencev in jih dobro plačajo; nikakor pa se danes ne izplača omejiti jezikovno znanje na italijanščino, ko je. vendar vsemu svetu znano, da Italija ne ve, kam s preobilnim prebivalstvom. Toda, ker je južnoafriški jezik pretežek in dežela daleč, zakaj ne .bi izkoristili, izpopolnili znanja slovenščine, ker smo v njej že domači in ker nam je matična domovina Slovencev zemljepisno bližja? Zadostuje pač !e majhna mera -daljnovidnosti, da spoznamo, kako rentabilen kapital nam utegne postati slovenščina, ■ker je ona jezik neposrednega zaledja in ker smo mi iste krvi kot njegovo prebivalstvo. Kdo pa še veruje, da bo politika sedanje du-šljivosti v Sloveniji in Jugoslaviji ostala za daljšo dobo? Kdo ne vidi. kako hitro se spreminja obličje držav in režimov v tem stoletju? Ali bo jutrišnja, prenovljena Slovenija mogla kaj nuditi tržaškemu Slovencu? Gotovo desetkrat več kot preobljudena Italija!
Kdo pa še veruje, da je Slovenija pasivna dežela? »Pasivna« je « pač današnja gospodarska politika Jugoslavije zaradi trenutnega režima, kakor je pasivno gospodarstvo Italije pod vsemi »trenutnimi« in trajnimi režimi in kakor bo še bolj pasivno, ko bo usahnila a-meriška pomoč.
Toda, ko govorimo o šolanju današnjih otrok, mislimo pač na razmere jutrišnjega dne, ko bodo ti otroci odrasli in iskali zaposlitve. Takrat bos-ta kolhozno gospodarstvo v slovenskem zaledju in italijanski šovinizem v Trstu pokopana.
Takrat, v .bodočih normalnih razmerah, se bo jasno pokazalo, kaj zmore naša zaledna domovina:	dežela solidne industrije in
tujskega prometa, dežela gozdov in živinoreje, dežela poljedelstva in vinogradov, dežela živega srebra in kovinskih rud, dežela premoga in -- petroleja. Pri vsakem modrem gospodarstvu bo Slovenija mogla nuditi zaposlitve in kruha vsakemu tržaškemu Slovencu
—	bodisi v svoji industriji in tr-govini -— bodisi v Trstu samem s svojimi tranzitnimi posli.
Ker pa ni dvoma, da bo ostala Slovenija tudi v bodočnosti povezana v široko tvorbo Jugoslavije, je še bolj na dlani, da‘tržaškemu Slovencu ne bo treba emigrira niti v Južno Afriko niti v Ameriko, ker bo imel pred pragom boljšo Afriko ali Ameriko v mejah Jugoslavije, če se bo hotel vanjo naseliti, ali pa, če bo kar iz Trsta z njo kupčeval.
Kaj nam pa more nuditi za bodočnost Italija? Glejte njeno tra
giko: čimbolj narašča njeno prebivalstvo, tembolj i-aste industrijska in trgovska konkurenca drugih držav in tembolj se zmanjšujejo podpore ameriškega strica. Spcj-edno s tem žalostnim procesom se pa vrata za izselitev v druge dežele Italiji najmanj odpirajo.
Položaj je nekako tale:	izmed
vseh, ki dorastejo ali doštudirajo višje šole, ostane vsako leto velik procent brez zaposlitve — recimo nekako trideset procentov — bodisi med preprostimi delavci z ljud-skošolsko izobrazbo kakor med absolventi srednjih in višjih šol.
Ce si si pridobil italijansko šolsko izpričevalo, kdo ti more jamčiti, da boš prav ti med onimi srečnimi sedemdesetimi procenti, ki so nastavljeni v tovarne al' pisarne? In če boš res nastavljen, kdo ti jamči, da te ne bo kaj kmalu izpodrinil drugi — sposobnejši starejši, bogatejši? Ali pa da boš odpuščen, zaradi neugodne ko-njukture podjetja, trgovine itd.? Kdo ti more jamčiti, da boš imel v italijanski službi dovolj dohodkov po svojih željah in potrebah? Toda najhujši je dolg, če je sta-
GOSPODARSTVO
TRTNI KAPAR
(ali trtna ščitasta uš - »Cocci-
•	niglia cotanosa«)
Gotovo je že marsikateri kme tovalec opazil posamezne trte odnosno njihove liste, ki’ se svetli kajo, kakor da bi bili namazani s tolščo, in trte, ki so zaostale v ra-šči in razvoju, pozneje pa, kako postane listje črnikasto zamegleno. Take trte je napadel trtni kapar.
Trtni kapar je bš. ki doseže 3 mm velikosti, ko dorasle. Jajčka kaparja so zaščitena v nekaki vr čici,. ki izgleda, kakor da bi bila iz bombaževine, v resnici pa je iz voščene tvarine. Te vrečice so pri lepljene na spodnji strani listov, ali pa tudi na deblu trte ali na opornem kolu.
Napadene trte bomo obvarovali v zimskem času in spomladi. Po končani trgatvi bomo napadene Irte in prostor v njihovi bližini poškropili z enim od fosfornih pripomočkov, kakor so »Tetrafid 20«, »Toxfid« itd. Odstotek uporabe, kakršen jc naveden na ovoju teh pripomočkov, maramo podvojiti, ker bi sicer ne dosegli uspeha. Po škropiti moramo prav vse dele trte ,od listja do debla, in tudi o-pome kole.
Ne podcenjujmo kaparja, ker se vedno bolj širi in utegne zato povzročiti še mnogo občutne škode!
len strah pred brezposelnostjo. S čtm se boš zavaroval zoper to nevarnost? S tem, da se boš vpisal v izselitveno, kvoto. In v njej se boš pet ali deset let tolažil z upanjem, da te morda sprejmejo v kako prekooceansko deželo za težaka. Tam boš mogel napredovati kvečjemu za brivca.
Slovensko zaledje ne bo nikdar sprejemalo poitalijančenih Tržačanov. Tudi jugoslovanski ali slovenski posli v Trstu samem bodo zahtevali ljudi z dovršenim znanjem slovenščine, kakršnega ti more dati samo slovenska šola. I-taljansko izpričevalo bo vsekakor izključevalo od slovenskega ali jugoslovanskega kruha, na drugi strani pa ne bo nikomur dalo niti enakih pravic kot pravim Italijanom pri italijanskih službah, kajti, kjerkoli nastavljajo po šovinističnih kriterijih, povsod -tam zapostavljajo ne samo absolvente slovenskih šol, ampak tudi absolvente italijanskih šol, če so slovenskega izvora. V tistih uradih ali podjetjih pa, kjer ni tolikega šovinizma in zapostavljanja, dobi zaposlitev enako Slovenec s slo-
venskim izpričevalom kakor po-?'tujčen,i Slovenec z italijanskimi '.-papirji.
Ponavljamo pa, da bo prišlo v Trstu do tega, da bodo i delavci i uradniki s slovenskim izpričeva-lom iskani, kajti Trst brez zaledja ne bo mogel nikdar živeti. Ce pa bo usojeno Trstu, da zaradi kratkovidne rimske politike izhira, bodo v njem stradali enako Italijani kakor Slovenci, le s to razliko, da si bodo piavi Slovenci s slovenskimi šolskimi izpričevali našli »izselitveno kvoto« za emigracijo v Jugoslavijo brez dolgih formalnosti in zdravstvenih pogojev, dočim bo italijanski brezposelni mora! čakati svoj izselitveni turnus lahko kar vse življenje zaman.
Ne pozabljajmo enega: v slovenskih šolah se otrok dovolj priuči tudi italijanskemu jeziku, tako da mu vedno ostanejo odprta dvojna vrata za iskanje zaposlitve. Kdor torej sili slovenskega otroka v i-talijanske šole, je pravi bedak. O-ropa otroka ne samo prirodne vzgoje in pohabi, njegov značaj, marveč ga oro^a -tudi izrednega kapitala slovenščine, ki bi mu v bodočnosti odpirala pot do boljše in zanesljivejše zaposlitve, kakor mu jo more nuditi italijansko izpričevalo.
(Konec prihodnjič) S. A. Z.
Obnoua Staiinopih maSčeoanj
Po skoro treh mesecih, odkar so Berjo vtaknili v luknjo, se je končno vzbudil tudi italijanski komunizem in spregovoril svojo besedo.
Kakor smo že pred časom omenili, sta Togliatti in tudi sam tržaški oče socializma, rag. Vittorio Vidali, vse doslej o tej kočljivi zadevi previdno molčala. Čakala sta kot vešča borzijanca z bogatimi izkušnjami iz pestre zgodovine komunističnih obračunavanj, .kako se bodo stvari v Kremlju zasukale in na katero stran se bo nagnil oblastniški vzvod moskovske tekmovalne tehtnice.
Peter Secchia je v .komunistični reviji /»Rinascita« objavil nekako poluradno stališče KPI do zadeve Berje in tudi slovenski komunistični repek, »Delo«, sedaj pokorno objavlja v skrhanem prevodu, ki je pogostokrat močno nerazumljiv, poluradno obtožnico zakasnele KPI.
Pred ne<kaj dnevi je moskovski radio v prenosu za tujino — po dveh mesecih molka — omenjal Berjo. V teh dneh pa so nekatere
časnikarske agencije sprožile v svet novico, da je Berja že pred tedni pobegnil iz Sovjetije in da uživa svobodo v neki nekomunistični državi. Vest izgieda neresna in ni izključeno, da so jo spustili v svet prav boljševiki, sami, da- bi na ta način zadevo čim bolj popularizirali, zlasti med komunističnimi omahljivci na Zahodu.
Vse to nam daje slutiti, da bodo proces pričeli že v doglednem času in da so se Stalinovi dediči končno odločili, da ga propagandno .napihnejo po nekdanjih Stalinovih receptih. Mnogi ljudje na Zahodu so namreč iz raznih okoliščin sklepali, da bo ’B->r;a odšel v večnost brez . posebnih pogrebnih svečanosti — s .tiho likvidacijo, da bi Malenkov tudi glede tega izpričal razliko med njim . in svojim prednikom. Je pa v komunističnem življenju toliko dednih obremenjenosti stalinizma, da se jih ne morejo odreči niti tam, kjer podnevi in ponoči zatrjujejo, da so s stalinizmom obračunali. Prav Okroglica dokazuje, da je geslo: »kruh in zabava« starih rimskih diktatorjev še vedno veljavno ljudsko mamilo, .ki so ga pok. Mussolini, Hitler in Stalin napihnili v nepregledne razsežnosti.
Prav zato bo .tudi proces proti Berji postavljen na monstrozno pozornico komunistične propagande i.n zato je bila tudi režija zaupana novemu sovjetskemu vrhovnemu javnemu tožilcu, Romanu Rudenku.
.»Obstoj določene zarotniške združbe se prav v ničemer ne razmaje, če izbruhnejo med udeleženci še tako težki osebni spori. Taki prepiri lahko nastajajo med kakršno koli bando roparjev in tatov; zato pa z medsebojnimi prepiri taka •banda še ne preneha biti banda.«
To so zlate besede, ki se v celoti ujemajo z oblastniškimi osebnimi prepiri med kremeljskimi zidovi. Vendar teh besed nismo ponatisni-
li	zaradi aplicira,n,ja, pač pa je te besede izrekel državni svetnik II. razr., gene-ral.lojtnant Roman Ru-den-ko, glavni sovjetski javni tožilec 1. 1946 na procesu nuernber-ški-h vojnih -zločincev. Verjetn-o teh besed Rudenko ne bo tvegal ponoviti, ko bo obtoževal »sovražnika Sovjetije .podleža in kapitalističnega vohuna« Lavrentija Berjo, ki je bil še pred nedavnim oblastnež št. 2 moskovskega voditeljskega kolektiva.
'Rudenko je poklicni komunist. Šolske Izobrazbe in sposobnosti mu -ni dala univerza, pač pa partijska privrženost. L. 1939 se je kot de-
legat udeležil XVIII. partijskega kongresa. Sele druga svetovna vojna mu je nudila priložnost za vojaški vzpon. V Nuernbergu je še z večjo previdnostjo prikrival svojo preteklost, kakor to navadno ■delajo povprečni komunisti, tako da so časnikarske radovednosti o-s-tale neutešene. Uniforma je biia tisti oklep, ki ga je varoval pred prozornostjo. .Pri .zasliševanjih je vsekakor odlično odkrival partijsko šolo in partijsko raven.
Rdeči general je v Nuernbergu pogostokrat zašel v skrajno neprijetne zagate. Ne morda zato, ker bi bili njegovi ameriški in britanski. kolegi popustljivejši nasproti obtožencem, pač pa zato, ker so pronicale na površje zadeve, Ju so bile za Sovje-tijo skrajno mučne. Hitler je sprožil vojno proti Poljski, ali pa se ni prav on poprej dogovoril s Stalinom, kako si bosta razdelila to deželo? Rudenko se ,je strahovito razburjal — kakor se razburjajo vsi zgrajeni komunisti, kadar zaidejo v precep — če je obravnava nanesla tna nemško - sovjetske tajne sporazume o interesnih področjih. Ob neki taki priložnosti je dejal: »Sodni dvor bi Opozoril, da tu ne obravnavamo vprašanj, ki zadevajo politiko zavezniških držav.« Sodišče, kateremu je tisk marsikaj očital, je v resnici odločilo, da se dokazi o teh tajnih sporazumih — odklonijo.
Kljub temu so izjave raznih odgovornih nacističnih diplomatov vendarle dale besedo tudi 'tem dokazom. Zadržanje Rudenka pa je lahko samo potrdilo pristnost teh dokumentov, o katerih je rdeči general obupno zatrjeval, da so ponarejeni....
Drugi neprijeten primer je bil Katin. Po sovjetski obtožnici so pcstrefitev poljskih častnikov zagrešili Nemci. Rudenko je govoril o nemških fašističnih morilcih v katinskem gozdu, katerih krivda je bila na podlagi sovjetskega ob-težilnega gradiva »v celoti dokazana«. To gradivo je zatrjevalo, da je krvavi zločin izvršil štab nemškega delovnega bataljona št. 537 pod vodstvom polkovnika Ahren-sa. Urednik obtožnice seveda n: pričakoval, da se bo v Nuernbergu javil sodišču sam »morilec« Ahrens in dokazal, da ob času zločina sploh .ni bil v Katinu. Neke druge nemške vojaške enote Rudenko pri vseh svojih napori-h :ii mogel navesti. Zato pa je segel po priljubljen1! »tlačil-ni metodi«, ki jo je s pridom uporabil že pri obravnavi nemško-sovjetskih tajnih sporazumov in se enostavno uprl zasliševanju nadaljnjih prič. V tem primeru pač brez uspeha.
Ker so Sovjeti trmoglavo vztrajali na svoji verziji glede katinskega pokolja — kaj jim je tudi drugega preostajalo — -bi človek mislil, da bodo odločno zahtevali obsoditev Ahrensa kot vojnega zločinca. Sovjetski polkovnik Po-krovski, pomočnik Rudenka, je izjavil na veliko presenečenje sodnega dvora, »da se vojaško sodišče iz omejene obravnave, ki jo sovjetska obtožnica pripisuj« katinskemu pokol ju, kaj lahko prepriča, da Sovjetska zveza ta dogodek označuje zgolj »kot epizodo«. Ce bi to epizodo nuern berško sodišče obravnavalo s tako temeljitostjo, kakor je to šest let zatem storila predstavniška zbornica v Wsshingtonu, potem bi Ru denku pač -ne preosatlo drugega, kakor da zapusti sodno dvorano
Sedanji vrhovni - javni tožilec, Sovjetije, ki se je zaril v kupe sodnih aktov proti Berji, je lahko prepričan, da v Moskvi ne bo doživljal ntfernberških težav. Zakaj so prav njega izbrali Stalinovi de
diči, da zrežira prvi senzacionalni kazenski proces v Sovjetiji po Stalinovi smrti? Ali je sedaj že toliko zvarjen z armado, da bi se lahko reklo: »S sodbo Berje armada poriva tajno joolicijo pred sodnike?« Ali pa so si ga izbrali za-o, da bi s svojimi nuernberškimi izkušnjami lahko vodil proces tako, da bi napravil vtis na Zahodu? Naj bo stvar že taka ali drugačna, pri obravnavah Berje ne bo zagovornikov, ki bi izpodkopa-
li	obtožitve, ne bo prič, ki bi izpovedovale drugače, kakor to želi Malenkov, ne bo sodnikov, ki bi odklanjali predloge javnega tožilca, ne bo tudi komunističnega časnika, ki bi točil solze komunističnih poklicnih žalovalk. Zato pa bo verjetno stal pred sodniki obtoženec, ki namesto milosti prosi sodišče za čim večjo kazen.
Prva skrb režiserja Rudenka bo pač, vse pričarati tako, da bo komunistična sodna burka gladko spolzela preko-odra in da bo ob koncu zadovoljen vstal in v »imenu človeštva« zahteval smrtno obsodbo.
Vsekakor bo za Rudenka ta proces življenjska preizkušnja. Mogoče se mu bo s tem odprla pot do najvažnejših političnih positejjank. Višinski si je svojo diplomatsko kariero zaslužil kot rabelj Stalinovih tekmecev. Tudi Malenkov verjetno ne bo umazan, čeprav je komunistična hvaležnost svojevrstne prirode.
trsi in„Rimski pakt"
Ob proslavi onih' borcev,* ki so v nesrečni obiamoi Kima padli v coroi piou Nemcem, jt z rimskega Kapuola spregovoril Pella o tržaškem vprašanju.
v svoj Ji lzva.,anjin lznaja Peilu od »itimsKega pakta«, ki so ga 10. api.la itfia podpisali zastopniki Src-ov, Hrvatov in S.ovencev z zastopniki italijanske vlade, ter trdi, da je piav ta pakt pomenil krstni list Jugoslovanske skupnosti, kot da bi biia zamisel te državne skupnosti potrebovala prav italijanske pobude in kot da ta zamisel ni nastala mnogo prej, v času, ko še n; bilo združene Italije. Pella je na-glašal, da je »Rimski pakt« predvidel pripadnost Trsta k Italiji. Pozabil pa je, da je bil »Rimski pakt« zamišljen samo kot protiudarec na akcijo Siksta Bourbon -Parmskega in usmerjen poglavitno v pravcu razdelitve Avstro-O-grske, kateri naj bi bila s Trstom odvzt-ta slednja življenjska možnost, ne pa z namenom, da bi dali Trst Italiji in s tem ustvarili pogoj za italijansko prodiranje v Podonavje.
V	»Rimskem paktu«, je dalje naglasil Pella, je bilo z italijanske strani priznana neizbrisna pravica Slovanov do svoje skupne države. In tu nastane vprašanje, če se je Pella, ki se tako uporno sklicuje na svečanost dane besede glede trojne izjave, pri tej svoji izjavi zavedal tega, kako slabo in kako malo so prav z italijanske strani spoštovali .»Rimski pakt«. On je bržčas pozabil na Rapallo, na neprestano italijansko ogrožanje jugoslovanske državne skupnosti, na atentat, ki je bil organiziran z italijansko polslužbeno pomočjo .na kralja Aleksandra Kara-djordjeviča, ter na udeležbo Italije pri snovanju in nastanku Neodvisne hrvatske države prav 10. aprila 1941. Pella pozablja, da so od 1. 1945 pa do danes prav v Italiji vzdrževali in vzdržujejo še razne odbore političnih beguncev z očitnim namenom, da bi uničili današnjo Jugoslavijo.
Pella pravi, da Italija ne želi ničesar, kar ne bi bilo pravično ter kar bi ne bilo jpogoj za mirno in koristno sosedstvo. On torej sodi, da bi priključek celotnega Svobodnega tržaškega ozemlja odgovarjal tem načelom. Pozablja pa, da ta priklj.učtev ne pomeni še povratka v stanje, ki bi bilo kdaj v teku vekov utrjeno, ampak povratek v neprirodnost odrezanosti tega področja od zaledja, kateremr ■to področje pripada, torej v -nenaravno stanje, ki je doprinašalo k temu, da so se razvijale kali za drugo svetovno vojno.
Pella- predpostavlja, da taka odcepitev Trsta od zaledja odgovar ja željam Tržačanov.
Toda tu moramo vprašati, kai ,ga pravzaprav opravičuje za tako predpostavko .Pa ne morda glaso-
i*. JOSIP VILFAli pet in se d e m set let ni k
Kdor je 1. 1909 posečal razprave tržaškega deželnega sodišča za civilne zadeve, je imel priliko prisostvovati zanimivi zapuščinski pravdi. Tožena je bila vdova po upokojenem nadsvetniku, še sveža in okretna žena, zelo pronicljivega duha ter vedno pripravljen na odgovor, po poreklu Židinja iz Galicije, ki jo je branil odvetnik Ca-millo A.ra. Na nasprotni strani je pa zraven pravnega zastopnika, temperamentnega dr. Ubalda Fil-linieha ,sedel mlad človek, nežnih in plemenitih potez, rdečih' las in že tedaj z naočniki. Bil je 'odvetniški kandidat v posesti odvetniškega izpita, dr. Josip Vilfan.
Na prvi pogled je bil spričo napadalnega in silovitega Fillinieha videti neznaten ter je šele v zaključnem zaslišanju uspel obvladati svoje razburjenje in uspešno končati svoj obrambni govor.
Od tega prvega trenutka svoje odvetniške dejavnosti dalje je bilo dr. Josipu Vilfanu usojeno, da napreduje .s krepkimi koraki. Odprl je svojo pisarnico, ki se ie kmalu za tem kljub celi vrsti slovenskih odvetnikov v Trstu, poleg dr. Rv.bara, dr. Gregorina, dr. Slavika, dr. Abrama, dr. Pretner-ja. dr. Voduška, dr. Coka, da ne omenjamo še Hrvatov dr. Brnčiča in dr. Stangerja. lepo uveljavila.
Vendar je bil njegov uspon časovno omejen. Od 1. 1908 do 1. 1914 ni preteklo več kot 6 let. Toda njegova beseda, tiha in premišljena, njegova presoja, šolana do potankosti dunajske kazuistike, njegov trezen preudarek stvarnega stanja so kaj hitro obuditi vso pozornost. Ni se .rinil v ospredje in na prva mesta, saj mu tega ni dopuščala njegova osebna vzdržnost, vendar pa ni ušel pozornosti drugih, ki so ga opazili. In tako se je kot samo od sebe zgodilo, da je dobil mesto v tržaškem občinskem svetu in da je prejel poslansko
kandidaturo za tržaško mesto.
Bili so sijajni trenutki, ko je 1. 1911, poleg izvoljenega dr. Otokarja Ry.bara, slovenski kandidat v treh od šestih mestnih okrajih I-talijana prisilil v ožje volitve, ko so naši volivci v zaključenih vr stah in z glasbo odhajali na volišča. Dr. Vilfan tedaj sicer ni bii izvoljen, doživel pa je sicer ne lahko, pa zato nič manjšo čast: da je Trst in Slovence po letu 1918 zastopal v rimskem parlamentu. Zavedal se je sicer,- da zastopa izgubljeno stvar, vendar jo je pa zastopal sijajno in odločno ne samo v Rimu, ampak tudi na zasedanjih Društva narodov v Ženevi.
Izkazalo se je pa, da je zakon sile jačji od zakona pravice, toda njegovo dostojanstveno in umerjeno stališče, njegov plemeniti na stop je zbudil obče simpatije in ni bil zgolj slučaj, da mu je zastopnik francoskega zunanjega ministrstva zaupno izročil protest, ki ga je ogrožena Alzacija dvignila proti nemškemu tlačitelju kot podlago za protest pregažene slovenske domovine proti italijanskemu nasilniku.
Dr. Josip Vilfan je v trenutkih ko ie bodočnost naše zemlje mnoge duše napolnjevala z obupom in ko so na žalost mnogi naši ljudje klonili .glave pod tujim jarmom, držal visoko našo zastavo.
Tega naše ljudstvo in ves slovenski narod ne moreta pozabiti, iNajmanj pa -to more storiti v 3a našnjem trenutku, v katerem one mogla italijanska napadalnost teži za tem. da bi zopet preverila svet in da bi nam zaprla pot za dosego pravice.
Zato presrčno čestitamo dr. Josipu Vilfanu k njegovi 75-let.nici Saj si je pridobil trajen naslov za hvaležnost našega ljudstva na tem skraljnem bi-aniku slovenske ‘ svobode. Naj mu bo usojeno doživeti še zmago naše narodne stvari!
vanji za občinske volitve in leta 1949 in 1. 1952, ko so večino za priključitev k Italiji mogli doseči samo z dovažanjem volivcev iz I-talije in izključevanjem tržaških Slovencev od italijanskega državljanstva in s -tem od volilne pravice.
S svojim pristankom na udeležbo pri raznih mednarodnih prireditvah in pri oborožitvi za obrambo Zahoda od Sovjetske zveze pa še ni pridobila pravice do Trsta, ker je s -to svojo udeležbo, kot priznava Pella sam, dosegla »izdatno ameriško pomoč«, torej za svoj pristanek dobila obilno gospodarsko plačilo. Po zaslugi te pomoči je kakor priznava Pella — Italiji uspelo, izkopati se iz onih spon, ki so utesnjevale njeno politično in vojaško samostojnost.
Ce pa je Italija imela gmotno korist od sodelovanja z Ameriko, zato njena zahteva po naknadni koristi v vprašanju STO-ja nima nobenega opravičila1.
Obtožujoč Titovo Jugoslavijo zaradi tega, kar počenja v coni B, se pa očividno ne zaveda ali pa se dela, kot bi se ne zavedal, ka>-z nami pred očmi samih Anglo-američanov uganjajo v coni A in kolikšno škodo zavestno prizadevajo tržaškemu prometu z zaledjem s tem, da Italijani onemogočajo ali vsaj otežujejo promet msd Trstom in Podonavjem. Mladina iz cone B poseča svobodno italijanska vseučilišča. Ce v coni B izvajajo socializacijo v komunističnem smislu, bi isto socializacijo izvajali tudi v Italiji, če bi bila na volitvah zmagala Togliattijeva stranka.
Pella prihaja med drugim -do zaključka, da je »ostv-aritev demokratskih teženj« na STO-ju njegov cilj in da je »povratek STO-ja k Italiji« sredstvo za dosego tega cilja. Zato predlaga plebiscit za celotno STO, torej istočasno za coni A in B. Vendar, kakšen je 'a plebiscit? On želi, da bi se prebivalstvo ene in druge cone opredelilo ali za Italijo ali za Jugoslavijo. Izključuje torej možnost, da bi prebivalstvo dalo svoj glas za izvršitev Mirovne pogodbe odnosno za nadaljevanje prekinjene o-stvari-tve Svobodnega tržaškega ■> zemlja.
Toda glasovanje, ki bi izključevalo opredelitev za rešitev, ki je že doslej prejemala preko 40 odstotkov vseh oddanih glasov pri tako iznakaženih volitvah, ne more — pa naj gledamo nanj s katere koli strani — pomeniti ali pa biti »ostvaritev demokratskih teženj«, na katerih naj bi temeljil \ trojna izjava. Pella predpostavlja, da so izkušnje.in trojna izjava dokazale nemogočn-ost ustvaritve Svobodnega tržaškega ozemlja, on sam pa, ki gleda na Trst z rimske perspektive, pa popolnoma pozablja, da je nad 40 odstotkov vseh Tržačanov na licu mesta prepričano, da je ustvaritev STO-ja ne le mogoča, ampak tudi zaželena. On ?e opira na nepopustljivost, -ki naj bi prišla do izraza v Titovem govoru. V bistvu je pa nepopustljivost in zanikanje demokratskih načel, objektivno sojeno po Pellovih izjavah, prav na službeni italijanski strani. V želji, da bi izpregovoril besedo v ohranitev »Trsta in njegovega pristanišča«,-' pa pozablja, da Trst in njegovo pristanišče nista Izključno italijanska in da se sklicevanje na opredelitev Tržačanov vrši v obliki in pod predpostavkami, ki niso v skladu z demokratskimi načeli. Puščamo ob strani vprašanje, kako bo g. Pella prisilil T.itft, da bi dopustil plebiscit v coni B v taki obliki, kot ga pričakuje italijanska vlada in e-dino v kakršnega se brez lastne nevarnosti more spustiti.
Vso krivdo za sedanjo politično napetost vali Pella na jugoslovansko vlado. Pri tem pa seveda zida in gradi na popolno pozabljivost nasproti dejstvu, ki pada .naravnost v oči, da se politična napetost zaradi tržaškega vprašanja pojavlja redno vsakih šest mssecev, in sicer marca in septembra, in da je vsaka taka predigra povezaaa s kako italijansko nacionalno prireditvijo.
Poziv na »ustvaritev demokratičnih teženj«, kakršne so predvidene v trojni izjavi kot glavni čili in smoter zavezniške politike. ne potrebuje nobene prazne frazeologije, ne potrebuje sklicevanja na neobstoječe zgodovinske in etnično - zemljepisne predpostavke, ne potrebuje ne Kapitola in ne žrtvenika italijanske domovine, niti rakve Neznanega junaka. On potrebuje samo jasnosti, iskrenost in neposrednosti, on naj pokaže pripravljenost za sprejem vseh pravorekov, povoljnih in nepovolj-nih, zaradi miru in pravice. Oblačiti se pa v obličje pravice in pra-vicoljubja, zahtevati pa, naj se ljudska volja stlači v Prokrustovo posteljo Italijanskega nacionalizma .pomeni pa vendarle preveliko zahtevo tudi za „ ameriško lahkovernost.
VESTI s TRŽAŠKEGA
Gaetoue razlage
Profesor Gaeta.no Gaeta, ki je poskušal obogateti naše znanje o preteklosti teh krajev v dveh dokaj spornih predavanjih, je odkril primerno poprišče za svojo propagandistično delavnost v Firencah, kjer je pričel govoriti o banu Jelačiču ter o njegovih političnih sanjah.
Po profesorju Gaeti ni ban Jelačič nameraval nič manj kot to, da iz Avstrije vse do Soče in Madžarske napravi privesek Hrvatske. Sele kasneje naj bi opustil namero, da bi Avstrijo in Madžarsko pohrvatil, ker je pač uvidel, da bi bila izvršitev njegove zamisli nemogoča. Seveda pa ni opustil zamisli o »slavizaciji« italijanske I-stre in vseh krajev do Soče. Ob tej priliki sta Gaeta in še nek Rečan govorila o »italijanstvu« Reke.
Vsa podoba je, da ta gospoda ži-
vi in deljuje’ v ozračju priključi-; % -g* tve Trsta k Italiji in da zaradi-tč- * ga pripravlja teren za izoblikovanje novih ozemeljskih zahtev v smeri Reke, skratka novo izdajo D’Annunzijevih podvigov.
Povsem neresen način iznašanja zgodovinskih in narodnostnih vprašanj profesorja Gaete more služiti za merilo o pomanjkanju argumentov na italijanski strani.
Da bi si bil ban Jelačič tudi v ■trenutku največje moči mogel zamišljati politično podreditev Avstrije in Madžarske Hrvatski, se nam zdi neverjetno, čeprav je mogel reči, in je za to imel tudi razlogov, da so Hrvati 1. 1527 na celinskem saboru postavili temelje habsburški podonavski monarhiji, da so 1. 1712 s svojo pragmatsko .sankcijo dali osnovo vladavini Marije Terezije, in da so 1. 1848, čeprav ne sami, vendarle v znatni meri rešili tedanjo Avstrijo. Toda, če bi bi! ban Jelačič s svojimi nacionalnimi podvigi tudi prekoračil mejo, česar pa ni storil (ker je Soča še danes edina utemeljena razmejitev med Jugoslavijo in Italijo), ali je to že razlog za italijanski pohlep po naših krajih?
Gaeta in njegovi »Fiumani« bi se morali zavedati tega, da je prav njihova prolislovanska politika izzvala narodni odpor s posledico da sc izgubili Istro in Reko za Italijo. Današnji iredentisti se iz politične izkušnje niso naučili ničesar. Nasprotno, svojo besno protislovensko politiko uganjajo še naprej.
Bučni sestanki, naj bodo v Firencah ali že kjer koli drugje, na katerih ni kritičnega razpoloženja.
ne koristijo nikomur in pomenijo samo zapeljevanje italijanskega javnega mišljenja glede na stvarnost tukajšnjega vprašanja.
Vendar zaradi tega in takega zapeljevanja italijanskega javnega mišljenja, z namenom vzbujanja sočustva ter izmamljanja denarnih sredstev in podpor, krivda in škoda ne zadene nas, ki smo proti temu že oboroženi, ampak prav tisto Italijo, katero ti hujskači tako brezvestn« izrabljajo i izgovorom, da so ji neizmerno privrženi.
Peoshi zbor SPIM
Moški pevski zbor SPM ima svo je pevske vaje vsako fredo ob 9. uri zvečer in vsako soboto ob 8. uri zvečer na sedežu društva v ul. Machiavelli 22. Tam naj se prijavljajo tudi pevci, ki žele pristopili k zboru.
Izlet SPKI na Dunaj
Zaradi nastopivšega nestalnega vremena, ki bi utegnilo kvariti nameravani izlet SPM na Dunaj, je sklenil odbor, odložiti izlet na prihodnjo pomlad. O tem obveščamo prijavljence in jim sporočamo, da se bomo v zadevi oglasili prihodnjo pomlad ter jih pozvali na ponovno prijavo.
STO in Srednja Evropa
Zanimanje za Trst in njegovo bodočnost raste od dneva v dan tudi v Srednji Evropi. Saj je Trst za vso Srednjo Evropo najbližje izhodišče v svet.
Junija je oddajal reportažo o STO-ju za Nemčijo monakovski radio, pri kateri sta med drugimi govorila tudi d.r. M. Stocca za Tržaški blok in dr. J. Agneletto za Slovensko demokratsko zvezo.
Pred par tedni je bil v Trstu dr. Petraj iz Celovca in je tudi on snemal izjave o sporu za STO na trak za avstrijski-alpski radio (»Alpenfunk«). Pretekli teden je avstrijski »Alpenfunk« v zvezi z drugimi avstrijskimi postajami oddajal te izjave, s katerimi sta zopet obrazložil^ stališče glede STO-ja dr. J. Agnsjetto za demokratične Slovence, dr. M. Stocca za italijanske neodvisne stranke in župan Bartoli za italijanske iredentiste.
Tako zunanji svet polagoma spoznava resnico o našem STO-ju.
Tečaji angleškega jezika
Kot običajno, bo SPM tudi letos priredila brezplačne tečaje angleškega jezika pod okriljem Zavezniške čitalnice v Trstu.
Pouk bo pričel brž ko bomo i-meli dovoljno število prijavljen-cev.
Prijave sprejemajo v ulici S.
Kolonije, kolonije,,.
Počitnice gredo h koncu, otroške kolonije so se zaključile in roji naših otrok so se vrnili na domove. Nekateri so bili v jugoslovanskih kolonijah, kakih pet sto tržaških in kraških otrok pa je bilo deležnih obmorskih ali gorskih kolonij, ki jih finansirajo domače oblasti.
Otroke iz tržaške in dolinske občine jemljejo vsako leto tri slovenske, od področnega predsedstva pooblaščene dobrodelne ustanove v tri različne kolonije.
Otrokom nabrežinsko - devinske občine pa prireja vsako leto gorsko kolonijo v prijaznem Ovaru nabrežinsko županstvo v lastni režiji. Nabrežinski »mestni očet'je« to se pravi občinski svetovalci, so z nežno pozornostjo prevzeli v lastne roke skrb za revne in dobrega zraka potrebne malčke svoje občine. Županstvo organizira menda že tretje leto kolonijo v lastni režiji tako za slovenske kot za italijanske otroke. Po en ali drug občinski uradnik prevzame ravnateljstvo in ekonomske zadeve, nekaj domačih žensk ima v rokah kuhanje, pranje in pospravljanje, tri asistentke pa vodijo otroke na dnevne sprehode, ena vodi skupino italijanskih otrok, drugi dve pa si delita slovensko skupino, ki je dvakrat večja. Tudi domači dušni
jo vsaj po enkrat in dajo priliko otrokom za prejem svetih zakramentov. V lepi vzajemnosti sedijo otroci obeh narodnosti okrog miz pri jedi, hodijo na sprehode v smrekove gozdove ali po nabrežju reke, se igrajo in krepčajo. Enako vzajemnost je opaziti tudi med osebjem. Tudi slovenski radio -kronist je obiskal to kolonijo.
Organizatorji kolonije polagajo važnost na mlajše šolske otroke, dočim je bilo videti v drugih kolonijah sorazmerno manj poddeset-letnikov in več naddesetletnikov.
Vse to je zdaj že, za nami. Na-brežinskemu županstvu gre zares priznanje za organiziranje in u-pravo kolonije v Ovaru.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od 9-12 in od 17 - 19 TRST, .VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
Mizarji j| Deske smrefc0.
HfnefDValGi | ve, macesnove podjetniki • in trdih lesov,
trame in par-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEA
TRST
Via!« Sonnino, 2 4
Anastasio 1-c od 9. do 13. ure in v ulici Machiavelli 22-11 pa od 16.' pastirji nabrežinsko-devinske obči-do 18. ure.	ne obiščejo v vsaki izmeni koloni-
1 Z NABREŽINE
Izredna sela občinskega sneta
Nabrežinski župan je sklical za 15. september, na pismeno zahtevo devetih svetovalcev, izredno sejo občinskega sveta z naslednjim sporedom:	1) Gospodarski
načrt št. 12, 2) Zidava italijanskih begunskih naselij v občini in na ostalem tržaškem področju, 3) Gradbeni pravilnik, 4) Obnova porušenih vasi.
1) Gospodarski načrt št. 12 je odobren samo za znesek 9 milijonov 450 tisoč lir, čeprav je obč. uprava predlagala dela za znesek 53 milijonov 800 tisoč lir. Z nakazano vsoto bodo uredili šolo v Sempolaju (1.750.000 lir), popravili cerkvene strehe (1.200.000 lir), asfaltirali vaške poti v Sempolaju (3.000.000 lir), napeljali električno luč na poti iz Nabrežine v Sv. Križ (1.500.000 lir) in vzdrževali obč. poti (2.000.000 lir). Obe. svet. je glede tega sprejel predlog dr. J. Skerka, naj odbor imenuje širše zastopstvo, ki naj se pritoži pri
NOVICE IZ PLAVIJ
Naša vas ni deležna nobene posebne pažnje ali pozornosti ne od strani domače občine, ne od drugih višjih ustanov. Živimo sami zase, poznajo nas le, kadar moramo plačati davke ali kake druge prispevke, drugače se nas pa vse ogiblje, še celo policija se pojavi le redkokdaj po naših razdrapanih cestah.
Morda so pa prav ceste krive te naše zapuščenosti. Pregrde so namreč, da bi se kak občinski ali pokrajinski uslužbenec upal z vozilom do nas, da bi na licu mesta preučil naše potrebe, zlasti potrebo po primerni cesti, ki bi vezala našo vas z veliko državno cesto, ki pelje v Škofije.
Občina se vedno otresa očitka o zanemarjenih poteh po naši vasi :n do vasi z izgovorom, da» ni sredstev. V osmih letih bi enkrat že lahko odobrili načrt o popravilu naših poti, ki so — menda edini primer na Tržaškem — še vedno take, kot jih je pustila zadnja vojna, in ki so kvečjemu primerna za težke vozove, ki se komaj premikajo čez debelo kamenje in mimo neštetih jam, ki onemogočajo vožnjo z avtomobili in velikimi avtobusi.
In vendar je veliko prometa, sai kljub temu obupnemu stanju naših poti vodi po njih dnevno šest avtobusov iz Trsta in Milj do nas in obratno. Ta promet, ki se vrši v tako slabih okoliščinah, nujno zahteva rešitev tega perečega vprašanja, ki je že prava sramota za občino! Naj občina le malo premisli, koliko je že potrošila za našo vas, in bo prav lahko spoznala, da nam do danes ni dala še ničesar razen nekega podaljška vodovoda. Cas je torej, da ukrene ne kaj pozitivnega, kar se tiče naših poti!
Druga neprijetna zadeva za nas je mejni blok pri Urbancih. Upra-
va področja B je iz nerazumljivih razlogov dovolila dvolastnikom samo dvakrat na teden prehod čez ta blok, in sicer ob torkih in soboti. Razume se, da v takih okoliščinah ni mogoče opraviti dela na polju. Tudi v gozdu se veliko ne da napraviti. Zato so pač skoraj vsi dvolastniki opustili svoja posestva na oni strani, ki leže zanemarjena in neizkoriščena v škodo lastnikov samih in posredno v škodo tudi ostale družbe. Podobni u-krepi slabo dokazujejo socialistič-nost Titove Jugoslavije!...
S šolami smo do sedaj še kar zadovoljni. Upamo, da se bodo še bolj utrdile in spopolnile z raznimi sodobnimi pripomočki, da bodo naši otroci odnesli čimveč dobrih sadov iz šolskih prostorov.
V naših šolah vidimo ve.iko prednost pred podobnimi italijanskimi šolami, kjer se sicer poučujejo isti predmeti, a nimajo v učnem načrtu slovenskega jezika, ki je končno enakopraven jezik na našem ozemlju in je velikega po-riKma za niegov bodoči gospodarski razvoj. To važnost -bomo pravilno spoznali, ko se bodo mednarodni odnošaji uredili, zlasti pa odnošaji med sosednimi narodi.
Do pravilnih odnošajev mora prej ali slej priti. Takrat bodo spoznali pomen in namen slovenskih šol tudi tisti, ki se danes v svoji kratkovidnosti »modro« sprašujejo, kam bodo šli otroci s slovenskimi diplomami in spričevali! Te »modre« starše bi radi vprašali, če poznajo veliko mladeničev ali mladenk, ki imajo slovenske diplome in ki niso dobili prav zaradi tega primerne zaposlitve?
Take in podobne laži so skovali sovražniki slovenskih šol in Slovencev sploh, ki se dobro zavedajo, da nudijo prav slovenske šole večjo možnost zaposlitve kot pa italijanske!
pristojnih oblastvih zaradi stalnega krčenja sredstev za javna dela.
2) Dr. J. Skerk prečita in vloži resolucijo, ki obsoja stopnjevalno naseljevanje italijanskih beguncev na slovenskem ozemlju v raznarodovalne namene in zahteva primerne uk-repe nadrejenih oblastev. A. Slavec-Vizintin tudi vloži slično resolucijo. Zato obč. svet imenuje tričlansko komisijo, ki naj skuša sestaviti enotno resolucijo. Komisija je po kratkem sestanku ugotovila, da ni mogoče vložiti e-notne resolucije. Ker je pa v zadevi italijanskega naseljevanja napravila obč. uprava vse potrebne korake, je komisija predlagala občinskemu svetu, naj odloži razpravljanje o obeh vloženih protestnih resolucijah, dokler ne bo znan uspeh uradnega občinskega posredovanja. Obč. svet je predlog komisije soglasno odobril.
3) Pri razpravi o novem gradbenem pravilniku je sprejet sklep, naj se vsi svetovalci, ki se za to zanimajo, seznanijo z njegovo vsebino na občinskem tehničnem tira du.
4) Za obnovo požganih vasi je na razpolago 96 milijonov lir. Od teh odpade 10 milijonov za hleve, 86 pa za zidavo stanovanjskih hiš in popravila. Večji del vsote odpade na devinsko-nabrežinsko občino. Cenitev za zidavo treh hiš v .Praprotu in Trnovci je končana. Pripravljeni so tudi načrti za zidarska in mizarska dela v Mavhi-njah v znesku 20 milijonov. Zdaj delajo isto za Vižovlje. Nato sta na vrsti Cerovlje in Media vas. Vse bo še letos dokončano. Cez en mesec bodo oddali v dražbo dela za Praprot in Mavbinje.
do vse še letos popravljene.
vorojenka Marija Kristina.
Iskreno čestitamo!
Smrtna kosa
V starosti 76 let je umrla 20. t. m. na Opčinah gospa Marija Spacal, mati našega znanega umetnika, slikarja Lojza Spacala.
Prav tako na Opčinah je umri 20. t. m. g. Andrej Merzek. ugleden obrtnik in podjetnik.
Svojcem izrekamo naše sožalje!
Ati si že poravnal
naročnino?
DOLINA
Vprašanje slovenskega občinskega zdravnika prihaja zopet na površje. Dolina je namreč pristna slovenska občina, kjer je slovenski jezik edini .splošno znan iezik v katerem se zlasti starejši najlaže in najraje pogovorijo.
Občinski zdravnik ima včasih tudi kaka delikatna vprašanja, na katera bolnik težko odgovarja po posredniku in tolmaču.
Ce je bila pod fašizmom zahteva pc. občinskem zdravniku, ki obvlada slovenščino, že zločin, ne morem tega trditi danes, ko so povsod priznane in podpisane človečanske pravice. Zato imamo tudi Dolinčani pravico zahtevati take-: ga zdravnika, s katerim se bo vsak bolnik lahko nemoteno in brez posrednikov razgovoril o vseh še tako delikatnih vprašanjih.
* * *
Po družne cerkve dolinske fare v Prebenegu, v Kroglah in pri sv Martinu kričijo po popravilih Zvonik v Prebenegu je zelo poškodovan, v Kroglah je poškodovana
Zibelka
DAR	ILNE PAKETE ff i“	goslasijo ige iiraje a xpoi*t 1. št. 56-58 in zdravila
po ugodnih cenah pošilja domača tvrdk „ALHSKH“ lmport«E TRST - Ulica S. Lazzaro 13-1. - Te PoSiljajn se žioila, tehnični predmeti,		
Naše blago najboljše kakovosti - Naše cene najugodnejše Naša dostava najhitrejša in zajamčena Obrnite se na nas osebno ali pismeno		
ilDsbena šola SPI
Naknadno vpisovanje gojencev traja še dalje do preklica, in sicer dnevno od 10. do 12. ure dopoldne na sedežu v ul. Machiavelli 22-11.
Poučuje se vse Instrumente in predmete kot lansko leto.
Vsa tozadevna pojasnila daje šolsko vodstvo.
CONI »A« DOBRO UREJENO KMETIJO, 5 hekt. obdelane zemlje, 4000 trt, z živino in inventarjem, dajem v najem ali polovi.nar.ju pod ugodnimi pogoji. — Informacije v upravi lista.
Dr. BRANKO MIKULETIČ je preselil svojo pisarno iz ulice Imbriani 4 na Riva Grumula 6-1, tel. št. 29-302
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Dne 20. septembra 1953 je preminil po kratki bolezni
ANDREJ MERZEK
Pogreb	je bil	v	torek, dne 22.	septembra,	ob	16.30 iz hiše
žalosti 'na	Opčinah,	Proseška ulica	6.
Ob tej	priliki	se zahvaljujemo	vsem tistim, ki	so pokojnika
spremili na poslednji poti, posebno pa še njegovemu zdravniku, g. dr. Addobbatiju, ki ga je skrbno negoval.
Žalujoči ostali: žena ROZALIJA, hči NADA,
zet ing. MILAN SOSIČ, vnuki	ter	sestre JOSI-
PINA, MARIJA, ALOJZIJA in PAVLA.
Opčine, 23. septembra 1953.
Poin© liste in vizume
(er uradne listine, anagrafske izvlečke, prevode o in iz tujih jezikov, ooerooljenje uradnih aktoV, IzpoU njeoanje prošenj za potovanje v FLRJ in izročanje Delegaciji v rešitev.
Vse v najkrajšem času in za nizek honorar
&«jensija Ceieritas
TRST, ul. itfaohiavelli 13, tel. 31-404
DARILNE PAKETE
ZA JUGOSLAVIJO
živila, tehnične predmete (šivalne stroje, radijske aparate, kolesa, štedilnike itd,; harmonike, tekstilno blago itd.), razpošilja najhitreje in najbolj zanesljivo
INTEREXPORT-TRST
BREDA RUS- MIKULETIČ A MILAN BJELICA-ŽIVKO VIČ
Obrnite se osebno ali pismeno na naš naslov in zahtevajte neobvezne ponudbe;
URAD - Riva Crumola 6.I., tel. 29-302 - P O. Gos 1-219 Skladišče s Punto Franco Vecchio mag. 2.HI.,tet. 7232
Pošiljamo tudi darilne pakete za vše'države'
pod najugodnejšimi podoji in najhitreje iz lastnega skladišča v P.ntg Franco, Trst
Pošiljamo samo kakovostno prvovrstno blago po nizkih cenah in jamčimo za vsako pošiljko
DaržSne pakete po osei Emml
dostavlja TiPHB ^ | "f ££ |j
Najhitrejša in najso-lidnejša postrežba 1 Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke Dostavljamo tudi radioaparate, bicikle, šivalne stroje in harmonike po najugodnejši cenah
TRST - Ul. Torrebianca 27 - Telefon 24-467 - P.O.B. 522
IERPORT & E X P O R T
Lastnik: Aleksander Gotjeošček