Ob smrti bratove hčerke
Igo Gruden
Lučka se njena v temo je utrnila, tiho so vrata za njo se zaprla: šla je od nas in ne bo se vrnila, v šestem je letu Marjanca umrla.
Nič se ne bo spremenilo na svetu: s cveta metulj poletaval bo k cvetu, šle bodo sence oblakov po barju, vlaki hiteli čez most borovniški,
527
ki so za njimi oči ji kot miški gledale v soncu, dežju in viharju: k večnemu spanju jih zdaj je zaprla, v šestem je letu Marjanca umrla.
Cas mimo nas na viharnih perotih spremlja življenje in smrt na vseh potih, v srcu najtežje nam rane zaceli. Brat moj France! Kaj življenja je smisel?
V  strašni praznoti tvoj duh je obvisel, ko so mrakovi zemlje jo odeli:
kaj je storila, da smrt jo je strla?
V  šestem je letu Marjanca umrla.
Zdaj na njen grob, od solza orošeni, ptič priletel bo v grmiček zeleni, veter zavel k zapuščeni in sami: ona vsa bela plahnela bo v grobu, v nas le živela, podobna golobu, ki bi še mrtvi sedel ji na rami: milost neba se ni nanjo ozrla, v šestem je letu Marjanca umrla.
Kam omahnila so strta ji krila, ko se nad grobom je zemlja zaprla? Šla je od nas in ne bo se vrnila, v šestem je letu Marjanca umrla.
528