Štev. U.                    V Ljubljani, 1. listopada 1918.         :.      Leto XIX.
Mati in dete
Prišlo je na vrt veselo                     pa na Ijubljenčka ima,
dete z zlatimi lasmi;                        pozveduje pač skrbeče,
če perutl bi imelo,                             kje li kri ubožčku teče . ..
mislil bi, da zro oči                          Toda kaj pomeni to ?
angelčka z višave jasne !                  Mati se smejati jame,
Nežni rokci razprostre                      potlej pa še bolj srčno
in tja med cvetice krasne                  svoje detece objame.
s hitrimi koraki spe.                         Med poljubci vročimi
Glasno ščebeta in vriska,                  na obrazek posolzeni
cvetke trga, k sebi stlska,                 z glasi radujočimi
a nenadno zakriči...                        in v Ijubezni preiskreni
Cvetje se na tla mu vsuje,                tolažeč mu govori:
drobni prstek v pest tišči,                 nSrček, hudega nič ni!
nanj boječe pogleduje,                       Prstek malo se zredi:
z Učec svetle pa solze                       pičila ga je čebela,
lijejo mu in krope ga;                      ki na cvetu je sedela!
usteca se mu krivč                            Želo sem iz njega vzela,
in iz njih okrog razlega                    prstek kmalu spet bo zdrav.
čim otožnejši se jok !                         Naj še malo ga popiSem
KOh, ubogi moj otrok,                       in poljubčkam: ham, hav, havl
kaj se vendar je zgodilo,                  Zdaj še solze ti obrišem,
da se jokaš mi premilo ?"                 na, moj srček zdrav je že!"
Mlada mamica tako                          Dete v mamico ozre se
zaječi še tam v daljini,                     in ko vidl, da res nje
a v trenutku že nato                        lica radostno žarč se,
v topli skrbi maierini                       še satno se nasmehlja
dete stisnejo rokč                              in poljubček vroč ji da.
na prestrašeno srce.                          Mati z detetom odhaja,
Kot razkošna roža v vrti,                 faz zamišljen zrem za njo,
ko vihar tja pridivja,                        v srca pa mi misel vstaja:
trepeta, oči uprti                               ni li — zemska sreča to?
*$8šš*                                          Fr. Rojec