Misli o evropskf prosvetl Zadnjih pet let se nahaja Evropa v polb« žaju, ki ga je v zgodovini težko primerjati s kakršnokoli časovno formacijo. Problemi, ki so se nagrmadili na ramena posameznih držav, tišče k tlom s tako silo, da vsak, ki zasleduje in prisluškuje najrazličnejšim do< gajanjem z dneva v dan, pričakuje senzacij, ki niso več obrnjene na pozitivna upanja in dober izid, marveč so vseskozi negativna in kar titegne priti, bo prinesla pač samo eno: polom in krah starega, in negotovo bodoč= nost. Da so postala danes socialna področja, področja gospodarstva, kulturc in politike, nepregledna in zamotana, da preskakujejo iz življenjslkih razvojnih tirov v umetno nare* jene, je pač samo ¦posledica popolno zgrešene usmerjenosti človekovega prizadevanja, ki se je obrnilo v povsem negativno smer. In da se kaže ta zgrešena politika v vsej svoji resničnosti iravno najbolj otipljivo na gospodarskem področju, je vsakomur jasno. Socialno vprašanje. ki je danes popolnoma istovetno z go&podarskim vprašanjem, zakaj kar je gospodiarsko mogoče. je mogoče tudi socialno. in gospodarsko dobro, ie socialno dobro. Pogled v razvoj šolske politike v svetu v zadnjih letih nam pač daje rezultat, ki jasno kaže kam se nagiba stavba preživele staro^ evropske miselnosti. Ideja nove pedago^ike, ki je nedavno, recimo pred nastopom simpto* mov zadnje krize ali v začetku tega stoletja nastopila zmagoslavno in častno pot s svojo misijo o prerojenju človeštva, je zadnja leta oboiela na odjenljivosti in životarjenju. Njena pot ne gre voč navzgor. Stegnila se ie v ravno črto in je pričela polagoma padati. Prizadevas nja posameznih držav, ki imajo v tem času srečo, da imajo na vodilnih mestih ljudi, ki imajo še razumevanja za pozitivno šolsko politiko. ki ni samo v visokih teorijah in blagozvenečih besedah. ki ni samo v moders nih uredbah in zakonih, marveč se kaže tudi v resničnem delu in žrtvah ter pametnem pre= sojanju potreb ter nujnim zadostitvam. so zelo redka. Težko je n. pr. zaslediti državo, ki bi podprla razvoj svojega šolstva tako, kakor je to storila Spanija, ki ie otvorila mili= jardne kredite za dvig in napTedek svojega šolstva. Nasprotno pa kažejo poročila pre« težnega števila drža-v (in to zapadne Evrope), ki so podvzele korake za saniranje državnih financ na škodo šolstva, bodisi z zapiiranjem zavodov, z omejitvijo učiteljstva, ali pa s črtanjem in zmanjševanjem kreditov določenih za ljudsko izobraževanje. Da je vsako prizadevanje dvigniti in izpopolniti vzgojo Ijudstva brez materialne opore jalovo, ni treba še posebej poudarjati. Pa tudi posle« dice, ki bodo nastopile v najkrajšem času, bodo stvorile situacijo, ki nikakor ne bo prinesla dobrih uspehov. Toda zgrešeno bi bilo, čc bi menili. da obstoja ves smisel materialne opore zgolj v tem, da se zidajo šole in name^ ščajo učitelji. Nasprotno! Kaj pomagajo šole brez življenja. Zivljenje pa daje šoli učitelj! Toda tudi učitelju, ki mora z dneva v dan s skrbjo in noprijetno mislijo čakati nevšečnih trenutkov s strahom za človeka dostojno življenje v krogu družine, bo njegov poklic grenaik in potreben uspeh bo izostal. Odmev tega se jasno kaže n. pr. y Fran= ciji. Mateir.ialni oslabelosti se je pridružila tudi moralna. Učiteljstvo ni več gospodar svojega dela in tudi ne urejevalec svojega vz>gajanja. Razkroju ni iskati vzrokov toliko v pojavih, da so pričeli posegati v učiteljev delokrog nepoklicani, ki nimajo najmanjšega smisla za pravo in resnično vzgojo, kakor v samem dejstvu, da je to sploh mosočc in da je učiteljstvo to tudi dopustilo. Jasno! Mate* rialno vprašanje ie življenjsko vprašanje. Čim se rrm pridruži strah. pade moralni nivo in posledice so se že pokazalc. Rezultati, ki jih kažeta Italija in Nemčija, pa so potrdili zgornjo misel bolj, kakor pa jc bilo pričako* vati. Mi, ki živimo izven omenjenih meja, tega niti občutiti ne moremo tako, kakor ob* čutijo to učitelji v Italiji in Nemčiji na lastni koži. Kam so se zgubile n. pr. ideje Rousseauja, kakšna je usoda žrvljenjske tvornosti italijan^ ske renčsanse in vseh njenih plamtečih zago« vornikov? Kaj se je zgodilo s Kerschenstei-1 nerjevo ideologijo? Kako je zamTl Glocklev klic pedagoškega liberalizma in demoikratiz^ ma? Pot, ki jo hodi v tem današnjem času zapadna Evropa ne oziraje se na vse neiz* črpane bogate kulturno pedagoške zaklade preteklosti in klice plamtečih zagovornikov človečanstva bodočnosti, je pot v negotovost, je pot v bodočnost, ki ii nihče ne more pro= rokovati razveseljivega konca. Če računamo, da šteje Evropa preko 1 milijona učiteljev in da je v Evropi oikrog 250.000 šol, kjer se vsak dan vrši vzgoja mla= dine v duhu napredka in lepše bodočnosti človeštva in da obiskuje vise te šole na ¦mili» jone in milijone mladine, ki bo v bodočnosti gotovo odločala in če k temu primerjamo splošno stan je Evrope, si moramo priznati, da je vse skupaj velik nesporazum. Ali ustreza ves ta ogromni šolski vzgojni aparat .svoji na= lo'gi? Ali vrši svojo nalogo tako, da se bo čez deset, dvajset let mogel ugotoviti pozitivni rezultat tega delovanja? In kako danes ikaže? To so perspektive. ki dajo mnogo misliti in na katere bi moral pomisliti vsak, ki se šteje v armado vzgojnikov in urejevalcev saj »pri^ šla bo doba, ki ne bo poznala drugih misli, negoli vzgojo.« (Nietzsche.) In v čem je rešitev iz te zagate, iz tega zakletega gradu brez oken in vrat, ki se mu pravi »Kriza?« Črnogledost je tej irešitvi naj; hujši sovražniik. Kriza ima v njej najboljšega varuha in zaščitnika. Zakaj? Onemoaoča ja* sen, resničen in pravičen pogled na diejansko stanje. ubija razsodnost in utira pot hlapčev^ stvu. Onemogoča kritiko in zagovor ter zavi« ra urejevanje. Plamteč in neustrašen optimi« zem je tu na mestu bol.j kot kjerkoli, zakaj bolj kot kdajkoli je potrebno danes neustra« šeno zaigovarjati pravice in bičati Ikrivice. Bolj kot^v katerikolih oblikah živlienja. bodisi v gospodarsikih, kulturnih ali političnih, je treba danes neustrašenih zagovornikov v vzgojstvu, ki s svojimi življenjskimi koreninami posega v vse omenjene oblike življenja. Cim bolj bo učitelj zagovarrjal upravičenost svojega dela in ga tudi dokazoval. večj.ega uspeha se mu je nadejati. Ta optimizem pa je tudi ona sila in moč, iki je edina zmožna razgnati zidovje proldetega gradu. ki mu pravimo »Kriza«. Mladina bo oproščena okovov in spon in bo šla svobodna v novo življenje.