‘J v DOLENJSKI LBT - Št. 26 (1559) - 28. junija 1979 STRAN 9 IKJLENJSKI RAZGimi Številko posvečamo pesniku in pisatelju Milanu Puglju, novomeškemu rojaku, ob 50-letnici njegove smrti. 6 (Tretji snopič) Novo mesto 28. junija 1979 „K tej zemlji bil sem prikovan” OB 50—LETNIC! SMRTI MILANA PUGLJA Likovne reprodukcije so s četrte razstave članov slovenski) likovnih skupin, ki je bila odprta v galeriji Posavskega muzeja v Brežicah od 26. aprila do 13. maja 1979. Objavljena dela so ustvarili avtorji, ki živijo in delujejo v dolenjskih in posavski) občinah. Zbral in uredil: Ivan Zoran 3. februarja je minilo petdeset let, kar je umrl v Ljubljani slovenski pisatelj Milan Pugelj. Srce, ki mu je naglo pešalo predvsem zaradi hudega pomanjkanja med prvo svetovno vojno, se mu ješ za vselej ustavilo, ko je komaj dopolnil šestinštirideseto leto. Pisateljski tovariš in prijatelj Pavel Golia mu je za slovo tja, od koder ni vrnitve, napisal pretresljivo popotnico. Naslednji verzi iz nje izpovedujejo za Puglja tako značilno usodo: „K tej zemlji bil sem prikovan z ljubeznijo. In čvrsto! Pozabljen sem odšel in zamolčan. Vsi pridete na vrsto." Milan Pugelj je izšel iz Novega mesta. Rodil se je 3. januarja 1883 učitelju Francu v Kandiji. Luč sveta je zagledaf v hiši blizu starega mostu čez Krko. (Nanjo je še pred kakimi dvajsetimi leti opozarjala pisatelju vzidana spominska plošča z reliefom, kasneje pa so jo porušili.) Pugelj je v njej preživel le zgodnja mladostna leta, saj je oče hišo kmalu prodal kovaču Gorupiču in se z družino preselil na takratno Katiovško cesto, še bliže Krki in skalnatemu Bregu. Franc Pugelj, učitelj starega kova, je sina trdo vzgajal, tembolj, ker je že v osnovnošolcu odkril romantika, ki mu sargarjenje pomeni več kot vse na svetu. Strogi hišni red, sestavljen iz zapovedi, kot: „to moraš in tega ne smeš", je deček uporno in vztrajno kršil ter se nekega dne naučil igrati na klavir, ki je bil v hiši. Klavir in pero sta ostala, kot bomo videli, njegova neločljiva sopotnika vse življenje. Po osnovni šoli je začel Pugelj obiskovati gimnazijo. Hodil je še v staro gimnazijo pri frančiškanski cerkvi. Tista leta, ko je bil v prvih razredih, je novomeško gimnazijo obiskoval tudi Dragotin Kette. Med dijaki se je kmalu (Nadaljevanje na naslednji strani) Miran Hočevar: KOZOLCI, tempera, 1977 (Nadaljevanje s prejšnje strani) razvedelo, da je ta fant z rdečo brado, ki je prišel iz Ljubljane, nadarjen literat in da je svoje somišljenike pridobil za Zadrugo, ustanovljeno po ljubljanskem zgledu. Puglja je razgibanost zadružnikov zelo prevzela, čeprav sprva ni' mogel dojeti, za kaj pravzaprav gre; ob Kettejevem prihodu v Novo mesto je bil šele v drugem razredu. Sčasoma se je zadružnikom približal, in ko je po Kettejevem odhodu v Trst k vojakom Zadruga prenehala delovati, jo je hotel obnoviti. Z oživitvijo in nadaljevanjem Zadruge ni imel sreče, akoravno so se mu v teh prizadevanjih pridružili zvesti somišljeniki, med njimi tudi kasnejši pisatelj in oče ..Kekca" Josip Vandot. To pa je bil tudi čas, ko se je začel Pugelj' sam poskušati s peresom. Romantično zaljubljen v naravo je prve verze in prozne poskuse napisal kot vnet častilec Trdine, Ketteja in Heineja. Revije „Vrtec", ..Zvonček" in kasneje „Dom in svet" so dobile novega sodelavca, ki se je podpisoval zdaj kot Ivo Danič, sdaj kot Roman Romanov. Pugelj je hlastno prebiral, kar mu je prišlo pod roko, kopičil lastne rokopise, pri tem pa komaj izdeloval šolo. V šestem razredu je prišel navzkriž z ravnateljstvom, zato se je moral od Novega mesta posloviti. Šolanje je nekaj časa nadaljeval na Sušaku, a ga je moral zaradi očetove smrti in gospodarskega poloma doma v sedmem razredu dokončno opustiti. S tem se je začelo njegovo trpko bohemsko življenje. Leta 1905 se je naselil v Ljubljani. Preživljal se je kot časnikar in zasilni organist in veliko! pisal. Poslej je sodeloval v ..Ljubljanskem zvonu", ..Slovanu" in ..Slovenski matici". Po letu 1910 se je posvečal zgolj prozi in usmerjal korake v realizem in naturalizem. Vzornika sta mu bila Čehov in Maupassant. Štiri leta je bil tajnik pri ..Slovenski matici", ko pa so to po izbruhu prve svetovne vojne razpustili, ni imel več stalnih dohodkov. Sebe in družino je preživljal z igranjem klavirja v kinu (današnji Operi). Zasnoval je Literarno pratiko, urejeval revijo ..Slovan", bil sourednik ..Ljubljanskega zvona" in dal leta 1920 pobudo za ustanovitev Društva slovenskih književnikov. Temu društvu je postal tudi prvi tajnik. Posebno plodno je postalo za Puglja drugo desetletje našega stoletja, saj je kljub vojni in hudemu pomanjkanju izdal kar sedem knjig svojih novel. Po vojni je postal tajnik in kasneje režiser v Narodnem gledališču v Ljubljani. Kot režiser je med prvimi pri nas uvajal narečno govorico v ljudsko igro in kot strog pedant nadvse skrbel za odrski jezik. Poezijo je Pugelj gojil intenzivno vse do leta 1910. Pesmi izpovedujejo sivo melanholiko in nostalgijo po mladosti. V ospredju je ljubezensko čustvovanje, mehka tožba in osamljenost, spomini in hrepenenje, a tudi sreča, omama in drzna objestnost. Poleg erosa je v Pugljevi liriki navzoča motivika življenjske melanholije in deziluzije. To so žive in sočne podobe in impresije iz dolenjske in tu in tam obmorske pokrajine. Zdaj bleščeče, zdaj mračno sive. Redki šaljivi soneti so se mu manj posrečili. Da se v tej obliki ni mogel otresti Kettejevega vpliva in se dokopati do svojega izraza, kaže tudi naslednji sonet: ..Prišli so majhni škratje iz goric, stopili k meni na samotni poti in vprašali so nagajivih lic: ,Kaj iščeš, fantič mladi, na samoti? Kaj si žel iš srebrnih desetic, mar skrivano zlato ti dušo moti? Morda zdravilnih iščeš si cvetic, da detece pozdravi se bolno ti? ' ,Ah, nisem očka jaz, ne v jarmu mož, a rad resnično bi zdravilnih rož, ki bi pozdravile srce boleče.' To so se majhni škratje zasmejali in z drobnimi koraki sojo vbrali v strmine gor in šume zeleneče ..." V rokopisni zapuščini Milana Puglja, katere dobršen del hrani novomeška Študijska knjižnica Mirana Jarca, je več ljubezenskih pesmi, posvečenih Gizeli in Miri. To sta bili sestri iz stare novomeške družine VVagnerjev. Z njima se je Pugelj seznanil, ko je k VVagnerjevim zahajal igrat klavir. Gizeli je že Kette napisal pesem v spominsko knjigo, Pugelj pa je zapustil pesmi kar za celo zbirko. Gizelo je mladi, temperamentni Pugelj, vzljubil z vso dušo in ta ljubezen je posegla globoko v njegovo literarno delovanje. „Gizela je bila njegova muza in njene poteze gledajo še iz novel poznejšega časa, živijo v mislih moža Puglja, ki se je še prav v zadnjih dneh bolestno nasmehnil, če ga je kdo domislil prvega ideala," je leta 1929, že po pisateljevi smrti, v članku „lz Pugljevih mladih dni", objavljenem v „Odme-vih", pisal Pugljev somišljenik iz gimnazijskih let Josip Vandot. Gizelina poroka z drugim je mladega Puglja pretresla. Z bolečino v srcu je sprejel to na znanje: „Podaj mi roko, jaz grem za vselej in tvoja mladost gre z menoj — Zdravstvuj, zdravstvuj, ne misli name in sreča zakonska s teboj!" Preboleti pa tega ni mogel; saj „Gizela, poglej, še Tvoj klavir dobil je drugačen glas .. Po Gizelinem odhodu se je oklenil njene sestre Mire, toda že nekoliko mladostno resigni-. ran: ..Mira, poglej, jaz sem truden zelo in vrgel veslo sem stran ..." o (Nadaljevanje na naslednji strani) D6LENBKI LIST - ŠL J* (1559) - 2?. junija $7^ DOLENJSKI UST-št 26 (1559)-28. janij* 1979 STRAN II (Nadrijevanje s prejšnje strani) Tej svoji Lavri je Pugelj, ko še ni slutil svoje grenke usode, zapustil naročilo: »Po gredah vrtnice cvetejo in te so rdeče zelo — Ah, Mira, kadar v grobu bom, posadi mi jih na glavo!.,. V tamotni čas bodo pravile o ljubezni najini; dftaia bo srčna noč po širni krajini." Prva prozna besedila je Pugelj napisal skoraj hkrati, ko je ugledal svoje prve natisnjene verze. Te lirične črtice in novele, izpovedujoče življenjsko melanholijo, so nastale pod Meškovim in Cankarjevim vplivom. Novo mesto s Krko mu je narekovalo v pero občutene impresije, a vse te dolenjsko obarvane zgodbe so močno avtobiografske, razkrivajoče pisateljevo usodo: usodo »izgubljenega" študenta, uradnika in literata. Kot pisatelja so Puglja zanimali ljudje z obrobja življenja. Mali ljudje s svojo sivo melanholijo in življenjsko brezperspektivnostjo. Zgodbe te vrste je povezal v novelistično zbirko in jo izdal pod naslovom „Mali ljudje" leta 1911 kot svojo prvo samostojno knjigo. Kasneje so si do leta 1920 sledile: „Ura z angeli", „Brez zarje", „Naša leta", »Mirno ciljev", »Zakonci", »Črni panter" in leta 1927 .Popotniki". V vseh teh knjigah srečamo dvoje svetov, kamor je pisatelji najčešče posegal: v malomeščansko okolje uradnikov in bohemov ter v podeželski svet dolenjski! kmetov. Poleg brezupne vsakdanjosti malih ljudi je slikal na svoje vseskozi realistično, često izrazito naturalistično pisateljsko platno ljubezenske strasti, prevare in bolečine meščanov, smešil kmečko hinavščino, skopost in zaostalost Pisatelj je doživljal svet navadno tragično in z ironijo, neredko tudi komično in groteskno. S svojimi deli, ki smo jih tu lahko le bežno omenili in se prav tako bežno ozrli po namenu njtiove sporočilnosti, si je Pugelj postavil v slovenski literaturi trajen pomnik. Ne samo zavoljo daru, ki mu ga priznava slovstvena zgodovina enodušno, ne samo zaradi tega, ker je bil v cefotnem obdobju moderne za Ivanom Cankarjem najbolj plodovit novelist, ampak tudi zaradi tega, ker je zapustil odlične freske iz življenja in razmer svojega časa — kot bister! opazovalec življenja, zvest psiholog malomešča-na in sugestiven posredovalec okolja, sočne dolenjske pokrajine okrog Novega mesta ter zakajenih krčem in kavarn — smo mu dolžni spoštovanje, kakršno gre slovenskemu umetniku. Ali pa njegovemu delu in spominu tako spoštovanje res izkazujemo? Z roko na srcu priznajmo, da ne. Kar poglejmo, kolikokrat so Puglja izdale slovenske založbe po njegovi smrti! In kaže, da si vse do danes pri založnikih ni izprosil milosti za izdajo, ki bi ga povzdignila in rešila pozabe, v katero neupravičeno tone. Vsaj petdesetletnica smrti bi bila lahko tehten razlog za ponatis najboljših in najbolj značilnih Pugljevih del. Ko končujemo te vrstice, imamo seveda malo upanja, da bo to opozorilo kaj zaleglo. Zapis bo dosegel namen, če bo kdo od pristojnih vsaj začel razmišljati o skromnem pisatelju, ki se je ponižal še pred bilko v polju. IVAN ZORAN Slovenščini v javnosti posvečena dva dneva v Portorožu Dne 14. in 15. maja tega leta je bilo v Portorožu delovno srečanje, posvečeno slovenščini v javnosti. Socialistična zveza in Slavistično društvo Slovenije (SDS) sta se na ta posvet pripravljala kar dve leti. Na začetku priprav pa so o tej tematiki razpravljali tudi na blejskem občnem zboru SDS v jeseni 1977. Objavljeno gradivo s tega zbora dokazuje zanimiv premik in obetavno hotenje. O slovenščini niso spregovorili samo strokovnjaki, ampak tudi uporabniki jezika z najrazličnejših področij našega življenja in predstavniki zamejskih Slovencev. _S to problematiko so se pred posvetom spoprijele tudi nekatere občinske organizacije SZDL. V Portorož so prišli delegati Socialistične zveze in SDS, delegati drugih društev, združenj in družbenih organizacij, družbenopolitičnih skupnosti oziroma njenih organov, fakultet in nekaterih delovnih organizacij. Nad štirideset razpravljalcev, od več kot 200 prisotnih delegatov in gostov, je utemeljevalo in zatrjevalo, da je bil posvet o slovenščini v javnosti nujen in da ob nalogah, ki nas na tem (Nadaljevanje na naslednji strani) Jele Kolar TIHOŽITJE, olje — platno, 1979 Rajko Strupar: ČEZ ROKAVE MURE, olje -platno, 1978 „Zaradi tega je prpv, da smo se celotnega vprašanja lotili v Socialistični zvezi in da skušamo skupna družbena prizadevanja za višjo jezikovno kulturo obravnavati kar se da celovito in vsestransko. Samo tako se bo mogoče lotiti nalog in ukrepov, za katere se bomo dogovorili tukaj ali na temelju tega posvetovanja v Socialistični zvezi. To mora zavezati vse družbene dejavnike, da storijo vsak svoje, in vplivati v marsičem na naša mednarodna razmerja, kadar gre za Slovence zunaj jugoslovanskih meja oziroma za celotni slovenski kulturni prostor. .." Iz uvodne razprave Bena Zupančiča, podpredsednika RK SZDL ..Čeravno je res, da so bile šele z narodno in zružbeno osvoboditvijo po zadnji vojni izbojevane vse pravice slovenščine v javnem sporočanju, to ne pomeni, da je knjižna, zborna slovenščina mlad, malo razvit jezik, kakor še vedno beremo v tujih virih, pa tudi v različnih domačih zapisih. Zanjo je značilna dolga zgodovina in stara kultura. O njeni rabi je odločalo življenje, tudi če so posvetne in cerkvene oblasti poslovale pretežno v latinščini in kasneje v nemščini in je bilo ozemlje s slovenskim prebivalstvom razbito na tri osrednje dežele in več pokrajin ter je pripadalo trem različnim državam, Avstriji, Ogrski in Benetkam. Kakor je v slovenskem, sorazmerno neveli-kem prostoru izjemno veliko narečij, so se prebivalci med seboj razumeli in so vedeli, da govorijo isti, skupni jezik. Prav to spoznanje pripadnosti pa je seveda omogočilo tudi rast slovenskega knjižnega jezika. .." Iz vodnih misli dr. Brede Pogorelec, predsednica Slavističnega društva Slovenije Naslednji citat je vzet iz odgovorov na anketni vprašanji o slovenščini v javnosti, ki ju je zastavilo uredništvo Dela tudi dr. Antonu Vratuši, predsedniku izvršnega sveta skupščine SR Slovenije. „Docela sem prepričan, da svoj jezik premalo gojimo. Ne samo jezik kot nekaj izoliranega, (Nadaljevanje na naslednji strani) S* 92 področju čakajo, ni dovolj, če na odprta, nerešena ali delno rešena vprašanja samo opozarjamo, ampak jih bodo dolžni vsi odgovorni dejavniki tudi uresničevati. Ta obveznost izhaja iz spoznanja, da je danes slovenščina naša nepogrešljiva sila v boju za strokovni, znanstveni, kulturni in družbeni napredek. Za posvet je bilo pripravljeno obsežno gradivo z zanimivimi ugotovitvami in predlogi. Celotno gradivo z razpravami in sprejetimi ugotovitvami, stališči in sklepi bo objavljeno v posebni publikaciji z namenom, da bi zbudilo interes in odmev v sleherni delovni in življenjski sredini. Trije uvodni nagovori so poudarili temeljne smotre srečanja in hkrati opozorili na zgodovinsko poslanstvo našega jezika ter na njegovo vlogo in pomen v naši samoupravni socialistični skupnosti. „Morda bi lahko rekli, da je tudi jezik neposredna proizvajalna sila, če pod proiz-vajalstvom razumemo vse sile združenega dela, znanja, celotno ustvarjalno moč slovenskega naroda. SZDL se zavzeto in zadnjih petnajst let tudi organizirano trudi, da bi naša socialistična samoupravno organizirana skupnost temeljiteje reševala številne probleme slovenščine v javnosti, v političnem, gospodarskem in kulturnem življenju... Hoteli bi, da bi se v vseh plasteh slovenskega ljudstva poglobila zavest, da smo suveren in sodoben, svobode vreden in spoštovan narod, tudi zaradi našega odnosa do svojega jezika... Demokratično zvezo delavskega razreda z vsemi družbenimi plastmi, ki oblikujejo slovenski narod, poskušamo ostvarjati v SZDL kot fronti organiziranih sil in množičnih organizacij. Njena temeljna naloga je povezovalna in združevalna, potiskajoča pluralistične interese v enoten tok in akcije. Ta njena narava in naravnanost pa jo hkrati usposablja kot tisto organizacijo, ki mora bdeti nad usodo slovenskega jezika, saj ima jezik v narodu podobno povezovalno vlogo ..." ' Iz pozdravnega govora Mitje Ribičiča, predsednika RK SZDL DOLENSKI LIST - Št. 26 (1559) - 28. junija 1979 DOLENJSKI LIST - St. 26 (1559) - 28. junija 1979 STRAN 13 (Nadaljevanje s prejšnje strani) ampak kot izrazilo, kot način izražanja, izpovedovanja, ustnega in pisnega. Dostikrat se preveč zanašamo na jezikoslovce, učitelje, profesorje, češ saj jim je to naloga. . Vsak bi moral začeti pri svojem lastnem izražanju. Jezikovni pouk se začenja v družini in se preko šole nadaljuje v družbi. Vsak bi se moral ukvarjati z jezikovnimi pojavi in problemi v svojem delovnem okolju. .." Iz teh citatov je možno razbrati predvsem naslednje: slovenski jezik ne bo boljši, lepši, ustreznejši in bogatejši, če mu ne bomo posvečali dovolj osebne in družbene pozornosti in odgovornosti. Dosedanja prizadevanja za boljši jezik, zlasti z obema pismoma SZDL o položaju slovenščine v javnosti (1965,1975), so obrodila nekaj uspehov, toda stalno in celovito odgovornost za slovenščino kot minulo in živo kulturno vrednoto je pobudilo šele portoroško posvetovanje, katerega sklepi in priporočila bodo morali postati naša vsakdanja skrb, misel in akcija. Neizpodbitna resnica je, da bomo dosegli boljše uspehe na tem področju, če se bomo ustrezno in odgovorno ozrganizirali. Govorjena in pisana beseda je most med ljudmi in za ljudi, torej ustvarja in soustvarja tako rekoč vsa družbena razmerja. V te odnose pa se v naši družbi vključuje sleherni delavec oziroma občan. Smoter jezikovnega občevanja je nedvomno v težnji, da bi se ljudje med seboj čimbolj sporazumeli in razumeli. V naši družbi pa to ne more biti le hotenje, ampak nujnost. Skrb za slovenski knjižni jezik je bila od Trubarja dalje dolgo zaupana le piscem in slovničarjem. Znanstveni, tehnični, kulturni in družbeni razvoj pa je od slovenščine terjal nove, ne vedno tudi lahke ubeseditve. Temeljno bogastvo je knjižni jezik črpal iz narečij in iz svojih besedotvornih možnosti. Večkrat pa je posegel tudi po izrazju drugih jezikov, kar je zlasti aktualno za današnji čas. Ob tem pojavu pa smo postali kar preveč popustljivi in (neobčutljivi. Ne gre za čiščenje v jeziku za vsako ceno, toda za sleherno sporočilo tuje jezikovne primesi prav gotovo niso sprejemljive. Če danes govorimo o slovenskem knjižnem jeziku v zvezi z njegovo najširšo družbeno vlogo, potem naj v prvi vrsti vedno in povsod ostane zvest svoji bogati dediščini in dosedanjim naporom, da bi dobil ustrezno znanstveno opredelitev in vsebinsko sproščenost, ob rasti za nove potrebe pa se ne more izmikati zakonom svoje samobitnosti in samostojnosti. Portoroški posvet je na podlagi pripravljenega gradiva in razprav poudaril, da se bo treba s slovenščino resneje in bolj odgovorno ukvarjati v političnem življenju, zakonodaji, upravi in sodstvu, v vzgoji in izobraževanju, gospodarstvu, turizmu, v vojaškem življenju, v SLO, v civilni zaščiti in stikih JLA s slovenščino kot prvim jezikom v SR Sloveniji; nadalje s slovenščino v množičnih občilih, v strokovnih in književnih prevodih, s slovenskimi strokovnimi jeziki, s čimer je povezana strokovna terminologija in sistematično nastajanje strokovnih slovarjev, in nenazadnje s slovnščino v zamejstvu, saj je dejanska zaščita in svoboda slovenskih manjšin odvisna od tega, koliko resnične svobode ima slovenščina kot jezik manjšine ob jeziku večinskega naroda. Portoroška priporočila, predlogi in sklepi so opredelili posamezne naloge in nosilce le-teh. Nosilka teh povezovanj in usklajevanj bo republiška konferenca SZDL. Skrb za učinkovit in lep jezik bo prenesena v neposredne delovne in življenjske celice, v katerih bodo stalni jezikovni odbori pretresali in reševali jezikovna vprašanja, in sicer s sodelovanjem strokovnih društev, rednih in honorarnih lektorjev ter s stalno jezikovno vzgojo delovnih ljudi in občanov. Krajevne in občinske organizacije Socialistične zveze se tej zahtevni nalogi ne bodo mogle odreči, saj sodi v njihove pristojnosti in odgovornosti. Tega pa vse občinske konference SZDL med pripravami za Portorož niso upoštevale. Slovenščina v javnosti se sama po sebi nebo izboljšala. Objavljeno gradivo s posveta bo terjalo akcijo, ne enkratno, pač pa stalno in odgovorno. Jezik je živ organizem, zato ne prenese niti nasilja niti obrobnih razlag, še najmanj pa podcenjevanja, ki ga tudi danes ni tako redko deležen. Pripravil: J02E ŠKUFCA Antonija Ivanež Dve pesmi NA OKNA Aj, na okna, tja na okna dihnila je zima, rože je na njih pustila. Rože, rožice studene, le cvetite, dajte! Kmalu burja vam napravi trde bele halje. Sinko pa se smeje rožam, okna sam odpira, vanje svojo sapo huka, rožice razdira. BRATJE Kje ste, moji trije bratje? Kako rada bi vam povedala, kako je zdaj lepo živeti. A okrog mene le tišina pritiska na srce. V tišini čakam vsako noč, morda bom trkanje začula, morda se bratje vrnejo: Janez, Jože, Lojze. Veter mi šumi, da ne bodo prišli. Marjanca Colarič Pesmi Nf POKRAJINA BE2I RAZPOSAJENOST JUNIJA KOSCI SONCA pokrajina beži pred nami na praznem travniku hodili smo dan in noč nikoli je ne dohitimo odpadla semena in šele v visokem ločju kot oseka je zanesljiva odpeljanih trav. smo se ustavili, natančno meri svoj beg nabrusili kose ob zori niti hitra faronika češnja kresnikuje. in zarezali v bodica sonca. je ne more dohiteti v razposajenosti junija na rastHu smo pustili oprijemamo se korenin. se veje zadevajo v nebo. svoja bela oblačila pa nam ostajajo med prsti. oranžni grozd jutra in v zeleni vodi zmeraj hitimo spušča tople jagode smo si izpirati pot in jutro nas vznemiri kot spočetje na megličasto žemljo. z rok in obrazov. in tema nas nikoli ne nasiti. ' : . ’* včasih spregovorimo prasvetloba jemlje trstika se je skoraj utopita ostanke noči. in žalost trav je bila neizmerna; v brezobličnost sonca. opustošeno sonce pa pokrajina beži vseeno. samo neznatna senca je raztrosilo roj mrtvih kresnic. pušča nas v negotovosti zmeraj ostane da je voda potemnela v tolmunih. te glasovi nam vžigajo grla. neporažena. upočasnijo brzenje tiho preži rdečkasti žerjavi zarje iz svojega so obletavali edino gnezdo. vse drugo ostaja kot je bilo. večnega skrito med ločjem:, šele kladivo meseca skrivališča; razbije naše lupine nihče ne more ne zaradi ljubezni, da se ustavimo neopažen iz usmiljenja ' in spoznamo govorico mimo nje. smo jim ga pustili nedotaknjenega. svojih utrujenih teles. Jovo Grobovšek: MESTO, mešana tehnika, 1977 — ' ' '■ i Mir Z V"" " •* ‘ ; lafcfc. ■ 'S+m.. SREČANJE - NOVO MESTO, 1978 po dolgem obdobju suš in deževij, vročin in zim so se sledi spet zarisale v starodavnem mestu; rdečkaste kupole pod kapiteljskih večerov so zatrepetale v kolobarjih spomina. običajni vhod, izrabljen kot nesmisel, stičišče oči, cevi v zenicah se napnejo, pristopim tiho in desetletje kot ogrinjalo prečutih noči pade z mene. množica lesenih predmetov, posmeh in razodetje, vse spolzi po desnici kot toplot^ zasilnega bivaka. dotikalnica spomina preblisne hip, nelagodno izpraševanje vesti. privid zime 1967. prastrah se je zmeraj izpletel iz pajčevin in polzel kot strašne žuželke iz vseh kotov. prošnja jebila izrečena nič kolikokrat; danes poslednjič in čisto naključno, popkovina nekega trajanja je bila tako preprosto pretrgana. NA PRE2I JUTRA v temnih razpokah jelenovega ruka glas izgubljenosti. visoki ognji ugašujejo pod nemirnimi kopiti; na preži hUd temni, ličinke silijo v mehkobo brazd. strehe so se vgreznile nizko nad slemena; v njih rahlo dihanje, tišina se napreza in vid za šipami je oster kot srebrna britev. velike temne sence so preskočile noč. na vzhodni strani s« jasni razpoka dneva; v nemir noči bo zdaj zdaj planilo oranžno jutro. le na zoranih poljih bo lebdela mehka, bela senca kot topli dih izpod prsti nabrekle. STRAN 14 DOLENJSKI LBT — St. 26 (1559) — 28. Jurija 1979 - 6L6\ «frairf;8t - (6SSl) 9T1S “ ISli iSfSf^aloa Milan Markelj Pesmi Marjan Maznik: STOL, olje — platno, 1977 MAZN!« 77 kresna noč 78 £«95 nocoj so preko gorjancev zarjavele železne ptice letele nizko nad temnimi lesi so v zarjo večerno škripale nemirni gozdni duhovi nekdanji poganski bogovi so med praprotjo blodili v meglicah privide lovili izpod izlizanih pragov izginulih cerkva in kapelic so modrikasti plameni vstali v mraku plešoči jeziki stoletno skrivnost so izdali: tu je zaklad gora se je prebudila odprla oči iz tisočerih kresnic gora je dahnila opojni vonj košenic svežino kristalnih izvirov topli utrip pradavnih povesti v dolino vso osvetljeno razgaljeno nadišavljeno v plohi besed utopljeno prodanokupljeno prepolno ljudi dahnila je gora čarobna skrivnostni dah je poulični vetrc postal klavrn vetrc z vonjem po drugem mnenju predniki v prvem mraku pred nočjo naši predniki nizko sklonjene tenje stokajoč skozi hiše gredo v urah tenko poči pod streho zastoka les nato vse zamre oči otrok široko razprte v bledi nasmeh mater zazrte naši predniki stokajoče tenje počasi gredo skozi hiše počasi gredo nikoli ne bodo njih kosti našle mir dežele kamor bi rade ni nikjer v gostilni v gostilni: jaz polič vina in gospa tišina ura vtaknila mi prste je v srce in tolče zložno s kolesjem škripajočim ki se mu prah zajedel je v osi kot so spomini zaprašili duri časa da škripljejo otožno v tedni spomin iz kopeli spomina prihajaš vsa nova in čista v temnem tkanju dnevov si svetla nitka si luč in hrepenenje si življenje hvalnica vinu s čašo vina si oči odpri glej kako ves svet žari pod kakšno glorijo večera se skriva temni lik noči odpri slepe oči življenje žari gori ta plamenica ta kres na robu noči ne zvrni se v prepad brez svetlih sanj iskrice svetleče podirajo večnosti ječe od obilja besed od obilja besed si pokleknil moj brat stud ti je zamašil ušesa zaprla ti usta je pesniška strd a še je beseda čvrsta in klena še je beseda ki močno nit spleta še je beseda med vsemi stvarmi le za nas je več ni le za nas je potopljena v mlakužah v obilju v lažnih radostih v gori nanesenih misli na smetišču vrednot Janko Just Pesmi CRNE PTICE Na mahu vegaste strehe sedijo in so kakor kipci zgrbljenih žensk, na črnem mahu še bolj črne se zdijo, teman dan se sveti jim v temnih očeh. In dolgo sedijo in dolgo molčijo, da od te tihote onemi ves svet, potem kdove kam kriče odletijo, kdove komu v delirij bele noči. NOCTURNO Trave so se skldnile, krotka je hostna žival, reke so se umirile, » v zvoniku je čas zastal, sanje so pobegnile, težka samota kaplja, veje so se zgostile, v srce samota kaplja; gore so razgrnile črne rjuhe čez svet, zvezde so se izgubile, mesec ne more na svet. CITADELA Rože. Rdeče in bele. Siv dan. Udrte stopinje. Vsenaokrog črepinje. Kažipot s Citadele. Kdo? Nekdo pač. Kdorkoli, ki ostal le spomin je. Od daleč diši brinje. Pojdi ali pomoli. Mir, molk kot v katedrali. Rože. Rdeče in bele. Bele so ovenele, rdeče so pomandrali. STONOGE Tu so obstale stonoge. Kdove zakaj so obstale. Kdove zakaj obležale za vekomaj so stonoge. Koder so šle stonoge, so zacveteli lišaji. Črno cvetejo lišaji, koder grejo stonoge. Ko pa umrejo stonoge, umrejo na črnih lišajih. Mrtve so kot pomišljaji. Kam so hotele stonoge? LUNI Nocoj sem gledal na brezbrežnem nebu med temnimi oblaki tvoj obraz: bila si polna žalostnih ekstaz, kot bi bila, o, luna, na pogrebu. Vse misli moje na neskončni poti so spremljale te kakor kak zaklad, čeprav zakladov nisem šel iskat še nikdar; nisem vdan tej zmoti. Nekako iz obupa vzradoščen sem vzkliknil za teboj, o, luna bleda, ki si edina mi tešila bol - vsa mrtvohladna. Hvala, luna, bolj kot v vljudno frazo spačena beseda si potešila hip mi razdvojen. Slavica Jesenko: STARO KRŠKO, olje — platno, 1977 DOLENJSKI LIST - Št. 26 (1559) - 28. junija 1979 DOLENJSKI LIST - Št. 26 (1559) - 28. junija 1979 France Režun Nevarna pot (Odlomek iz Sanj) Tugo Lebič: LIMONE, olje — platno, 1974 «97 Ko sem se vrnil v votlino iz nekega prejšnjega življenja, sem našel pravo opustošenje, vse je bilo pomešano: nebo, zemlja, drevesa, kamni, barve, vonji, misli in pokrajina, ki sem jo pretakal skozi svoje nekdanje vedenje in jo hotel ponovno urediti, ni več sledila mojim ukazom, bil sem predolgo odsoten in moja narava se je toliko napila utripa drugih zvezd, da sem bil v tem nekdanjem mojem svetu samo še tujec, pozneje sem zvedel, da nosim v sebi sile, ki so mnogo večje, kot jih premore *že preutrujena gmota starega planeta. Dolgo sem popotoval po tistem neurejenem kaotičnem svetu, ki se je zdel popolnoma mrtev, potem pa sem v svoje veliko presenečenje prišel na ROB, kjer se je ta svet nehal in kjer je na samem robu stalo veliko ZABAVIŠČE. Morda so poslednji prebivalci planeta že zaslutili svoj konec in si prav zato zgradili to sijajno zabavišče, ga razsvetlili z lažno svetlobo svoje usihajoče misli in se zavarovali pred vedno večjo grozo nemoči z dovolj trdnimi stenami samozadovoljnosti. Zabavišče je bilo mnogo bolj prostrano, kot se je najprej zdelo. Ko sem hodil iz dvorane v dvorano, sem tudi odkril, da „gostje" niso enake polti, da se na zunaj razlikujejo, da pa so si v svoji notranjosti zelo podobni: vsi so tekmovali, kdo se bo obdal z večjim razkošjem in zunanjim bliščem, in v vseh je bila ena sama težnja, da bi svoja ravnanja uskladili z občim redom in pravili, ki so bili v strogem logičnem redu vedno prisotni 'm jih je bilo čututi celo fizično, opazil sem tudi, da ti ..gostje" ne živijo več svojega življenja, da niso več sami sebi zadostni, da neprestano posnemajo drug drugega in da si morajo znova in znova izmišljati vedno nove predmete, da se z njimi okitijo in s tem pridobijo na svoji veljavi — menda so tisto pokrajino tam zunaj prav zato tako razdejali, ker so se bojevali med seboj, kdo ji bo iztrgal več njenega življenja. Iz razgovorov, ki sem jim prisluhnil, sem tudi zvedel, da so mnogi rodovi pred njimi živeli še zunaj, kar v sosedstvu z zemljo, drevesi, pod odprtim nebom z oblaki, dežjem in soncem, nat obalah rek, jezer in morij in popolnoma prepuščeni surovim silam tiste divje narave, ki so jol oni, njihovi potomci, vendarle ukrotili. Iz nekakšne nepreverjene zgodovine so tudi vedeli, da so bili takrat še gozdovi in v njih ptice pa polja, na katerih so iz sokov zemlje in ognja sonca nastajala različna zelišča, ki sojih njihovi predniki jedli, nerazumljivo jim je bilo, da so njihovi predniki ubogali pota sonca, sledili vetrovom in kdaj pa kdaj poslušali celo šumenje zvezd, niso mogli razumeti, da so bila drevesa živa, da so vsako pomlad ozelenela in v jeseni dajala plodove - v njihovem zabavišču ni bilo več letnih časov in njihova kristalna umetna drevesa niso nikoli vzcvetela. Pa jim ni žal za tistim barbarstvom, res, da njihovo zabavišče ni tako prostrano, kot je bil svet tam zunaj, in nič zato, če~ni več sonca, ne dneva in noči, ne rek in morij, ne dreves in njihovih senc, saj reke lahko poplavijo, sonce lahko zažge občutljivo kožo, drevesa so lahko v napoto letalnim napravam — tu v zabavišču pa so varni pred vsemi temi tegobami, ni jim več potreben boj s sovražnimi silami narave, ki jih ni nikoli prav razumela in se je vedno obnašala po svoje, premagali so jih, uničili so svet tam zunaj in nič zatb, če so ga tudi izgubili. Bil sem še naprej radoveden in hotel sem vedeti, kakšna je narava njihove misli, kam segajo njene korenine in zakaj se je njihova pot končala s tako strahotno ječo. S skrito kamero posebne zavesti, v kateri sem hranil svetlobo medgalaktičnih plimovanj, sem presvetlil možgansko tkivo teh čudnih bitij in ugotovil, da so valovanja, iz katerih se rojeva misel, popolnoma neusklajena s tistim OBČIM, ki se iz vseh neskončnih središč CELOTE pretaka v dele in iz delov spet v celoto. Zdaj sem tudi razumel, zakaj je ta nekdanji moj svet doživel takšno opustošenje: otroci sonca in zemlje so pozabili na svojo pot in niso doumeli, da brez kamnov in sončnega ognja, prepadov nebivanja, rek in morij, viharjev in umiritve v rosni kaplji, trav in dreves... tudi njih ni, ne (Nadaljevanje na naslednji strani) {Nadaljevanje s p rejinje strani) njihove misli, s katero so tako boleče posegli v svoje lastno rojstvo. In če njihova misel zdaj usiha, se je to zgodilo zato, ker so prehitro zaključili svet, ker je steblo zlomljeno in rast prekinjena. Z uničenjem sveta tam zunaj so si ti ..zmagovalci" spodrezali svoje lastne korenine. Bilo je nekaj poizkusov, da bi zadnja še preživela drevesa prenesli v zabavišče in jih ohranili kot primerke iz nekega nekdanjega sveta, toda vsi ti poizkusi so propadli, kajti drevesa so umirala že zaradi njihovih umetnih pogledov, in če so šli mimo njih, so trepetala od groze. To so mi povedali gostje sami, vendar brez obžalovanja, kajti zanje je bilo to samo nenavadno obnašanje. Ko sem jim povedal svojo resnico, so pobesneli in me proglasili za norca. Na posvetu, ki so ga sklicali kmalu zatem, so zaključili, da onesnažujem njihovo absolutno resnico in da me je treba takoj izgnati iz njihovega sveta. Vrgli so me v kristalno kroglo, pritrjeno na eno od tistih sten zabavišča, ki so bile obrnjene proti PREPADU. Iz nje sem lahko opazoval, kako se nebivanje onstran roba vedno boljl zgošča in prehaja nazadnje v temnordečo kroglo popolnega niča. Nenadoma se je kristalna krogla neslišno odprla in začel sem padati v prav tiste globine najprej črne in potem rdeče teme. Ne vem, koliko časa sem padal, toda mora'o je biti zelo dolgo, kajti ko sem spet pogledal vase, sem videl, da sem se zelo spremenil: moje tkivo, ki je vpijalo tisti nič, je postalo mnogo bolj zapleteno, vendar hkrati tudi mnogo bolj prožno, tako, da me drobci svetov, ki so kdaj pa kdaj zašli v ta zgubljeni prostor, niso mogli več raniti. Vedel sem, da sem zelo daleč od svojega nekdanjega planeta, toda nisem se bal, da se ne bi mogel vrniti, kajti šel sem skozi toliko prostorov in časov, da sem lahko izračunal vse slučaje — in čeprav je bil skupni imenovalec še tako neznansko število, sem v njem z lahkoto zagledal pot, ki me bo privedla nazaj. V globinah niča sem bil popolnoma svoboden in lahko sem ustvarjal kakršenkoli svet ali uresničeval najbolj nenavadne želje: v brazde rdeče teme sem zasejal misel o nekem jutru, ki sem se ga spominjal iz otroških let, in vzcvetela je luč, najprej kot droben cvet nežne vetrnice, potem pa kot plamen najbolj svetlih upanj, ki smo jih takrat še zmogli. V tej luči sem potem ustvarjal travnike, gozdove, polja in potoke in jih naselil s samimi srečnimi bitji, takimi, ki so lahko živela kakršnokoli življenje, ne da bi ranila najtanjše vlakno svojega sosedstva. 0 takem svetu sem sanjal že kot otrok, kajti spominjam se, da se nikoli nisem sprijaznil s tem, da bitja lahko so samo tako, da razdirajo druga drugo. Zdaj sem bil osvobojen ene same RESNICE, ki me je nekoč tako samovoljno zgnetla v svoje ORODJE, zdaj sem vedel, da je ena sama resnica samo plod naše premajhne zbujenosti, ob neskončnih razsežnostih CELOTE sem odkril toliko resnic, kolikor sem jih hotel, in razločno sem zagledal: resnica je samo senca neke luči, ta se pretaka skozi stvari in bitja, ki pa so po svoji naravi zelo I različna, ko jih presvetli, nastanejo različni odmevi.^podobe in glasovi in v vsakem bitju se oglaša in ogleduje svet drugače. Ob tem gledanju sem spoznal, da se celota razkriva svojim delom (bitjem, stvarem!) samo toliko, kolikor se je v NJIH uresničila ZANJE. In še sem vedel: v nobenem delu (bitju, stvari) ^98 _______________________________________ ne zmore celota vsega, saj' bi potem del presegel njo samo. Zato so tudi stvari in bitja ujetniki svoje lastne narave in njihove resnice ne zmorejo preko praga svojega doma. Toda kako sem lahko to vedel in ali ni tudi moja resnica takšen ujetnik? Najprej sem bil brez moči, potem pa me je oklep nebivanja prebudil še bolj: samo ena pot je, da se iznebiš ujetništva, to je pot, ki se začne v trenutku, ko te NI, ko je OGLEDALO V TEBI RAZBITO na toliko koščkov, da se lahko skoznje lomijo prav vse resnice sveta, ne da bi puščale kakršnokoli senco, sence ne sme biti, kajti senca si Tl SAM in skozi tvojo naravo izkrivljene resnice. Zdaj, ko me je nič toliko pregnetel, da sem bil v njegovih rdečih vrtincih samo še spomin na neko prehojeno pot, sem zmogel tudi ta pogled. Potem pa sem si nenadoma spet zaželel vrnitve in neka neustavljiva sila me je zbrala v ječo spet drugačnih razmišljanj: celota vendarle rabi dele — kaj bi brez njih? — in naj je resnica, ki se pretaka skoznje še tako izkrivljena, ostane vendarle resnica in za stvari in bitja, ki ne zmorejo jdlje, tudi edina, še več, naj bo resnica delov kakršnakoli, vedno je tudi resnica celote, saj se celota uresničuje samo iz delov. To drugačno razmišljanje me je privedlo spet na rob mojega nekdanjega planeta, odkoder sem razločno slišal krike prav teh posebnih resnic, prepletajočih se v kaotično valovanje neke preutrujenosti. V dvoranah, kamor sem se vrnil, pa je bil zunanji videz drugačen: bilo je vrvenje, nemir in napetost in iz vsega dogajanja se je dalo razbrati, da se pripravlja nekakšna prireditev, na kateri bodo nastopali umetni pevci z melodijami, ki so jih v tistem času sestavljali iz zvokov najbolj stopnjevane zavisti in sovraštva. Odločil sem se, da eno od teh prireditev obiščem, kajti zanimalo me je, kako bodo „gostje" sprejeli ta zadnji krik glasbene mode. Vendar sem vedel: če „gostje" opazijo, da seje ..divjak" vrnil, je po meni in spet me bodo zaprli v tisto stekleno kroglo. Zato sem se moral zavarovati. Toda kako? Nenadoma sem se spomnil, da lahko uporabim sile, ki sem jih nabral v medzvezdnem prostoru, preden sem se vrnil v ta tako opustošeni in izgubljeni prostor. Te sile so mi omogočale povezovanje in usklajevanje vseh bitij in stvari v en sam prostor in čas, kar pa je pomenilo enotnost-vseh bitij in hotenj in uničenje vsakršnih nasprotij. Za delovanje teh sil je zadostovala že sama misel nanje. Pomirjen sem odšel na prireditev, za katero so „gostje" uporabili eno od največjih in najlepših dvoran zabavišča. V tej dvorani je bilo nasilje sprememb stopnjevano do vrhunca: vse stene so bile v gibanju in prostor je neprestano menjal svojo obliko, v te spreminjajoče se oblike se je natakala zdaj rdeča, zdaj zelena pa spet modra svetloba, ki pa se nikoli ni umirila, saj so jo z razbitim ritmom nekakšnih bliskov vedno znova ugašali in odpirali izvore vedno novih kontrastov, neukročenost prostora, svetlobe in barv je dopolnjevala še podivjanost glasov. j Opazoval sem goste, kajti žele sem zvedeti, kako se v tem okolju počutijo. Ko sm jih ponovno presvetlil z valovanjem CELOTE, sem odkril zakaj takšna zagnanost v te zunanje kontraste. V njih je bila popolna praznina: nobnega razpoloženja, ne volje, ne hotenja in nobene potrebe po kakršnemkoli doživetju. V nadaljnjem raziskovanju te opustošene NOTRANJO- (Nadaljevanje na naslednji strani) STRAN 14 DOLENJSKI LBT — St. 26 (1559) — 28. jaaija 1979 Laonard Pottak: ZIMA, olje -platno, 1979 K« 99 (Nadaljevanje s prejšnje strani) STI sem odkril, da je tudi misel in celotna zavest osiromašena zgolj' na zbiranje občutij in zaznav in da je edini smoter vseh duševnih valovanj predvsem stopnjevanje čutnega sveta v vseh njegovih razsežnostih. Zakaj je začela misel, volja, radovednost usihati? Najprej sem bil začuden, potem pa sem spet vedel: ti zmagovalci so v milijonih let svojega fizičnega in duševnega razvoja negovali samo svojo resnico in svoja spoznanja, bili so tako zaverovani v čudež, da so lahko ustvarjali, odkrivali ih spreminjali svet, da niso niti opazili, da so poleg njihovih resnic še druge, da jih je neizmerno in da so vse ujete druga v drugo. Čeprav so vedeli, da je svet neizmeren, so verjeli samo sebi, postali so ujetniki samega sebe, sledili so samo svoji naravi in svoji poti. V tem ujetništvu so tudi prezrli, da njihove odločitve, ravnanja in posegi v svet, ki jih je obdajal, niso vedno usklajeni z občim valovanjem celote in da je zato ogrožena tudi njihova lastna narava. Neusklajenosti in stranpoti so se kopičile in planet je počasi, toda nezadržno umiral. In čeprav so ga raziskali in razstavili do poslednjih kotičkov in odgovorili na vsa učena vprašanja, tistega, kar je porušilo harmonijo nasprotij, niso našli4 kajti POZABILI SO POGLEDATI VASE. Če bi to storili, potem bi vedeli: za svet je samo človeška resnica pretesna, svet rabi za svoj utrip, uresničevanje in razcvetanje resnice vseh stvari in vseh bitij, vseh prostorov in časov in samo VSE resnice, združene v ENO lahko netijo plamen večnega nadaljevanja. Ker niso pogledali vase, niso mogli videti, da so prav oni, ..zmagovalci", tisti, ki so spodrezali planetu korenine svobodnega razraščanja. Zakaj niso pogledali vase? Tega jim ni dovoljeval njihov pogled, ki je bil večni otrok prepričanja, da so v svetu nekaj izjemnega, da je svet zaradi njih, da ga morajo podrediti, ukrotiti in dokončno razložiti, ta pogled jih je stalno zapeljeval v razdiranje prav tistih vezi, v katere so bili tako usodno vpleteni tudi sami. Svet se jim je že od vsega začetka zdel kaotičen, poln protislovij in surovih sil, ki so delovale mimo njih. Začeli so ga spreminjati in, očarani nad uspehi svojih poseganj, so to pot nadaljevali, nikoli niso doumeli, da s tem posegajo tudi vase, niso doumeli, da so vzrok in posledica hkrati, ustvarjalci in ujetniki taistega sveta, ki so ga ustvarili. Ta enostranski, samo iz njih izvirajoči pogled jih je pripeljal tudi do tega, da so svojo resnico doživljali kot univerzalno in zato celotno razlago sveta zaključili tako prenagljeno. Ko si izčrpali vse zmožnosti svoje narave, svet, s katerim so pretrgali stike, pa jih ni razvijal dalje, so postavili mejo tam, do kamor je segel njihov pogled in zadnje, najbolj občutljive tipalke njihovega spoznanja. Zanje so bili dani vsi odgovori in potem jim misel ni bila več potrebna, ugasnjene so bile vse radovednosti in vsa hotenja mrtva, v svetu, ki je ležal pred njimi razgaljen in oropan vseh neznank, ni bilo mogoče ničesar več razstaviti, absolutna človeška resnica je ustavila ves nemir in s tem razdrla tudi sebe, z mislijo in lakoto iskanja je umrla tudi želja po nemogočem in vse sanje so odcvetele. Ta „zmaga" je pustila za seboj prav tisto opustošenje, ki sem ga zagledal, ko sem se vrnil, zmagovalci so svet razdrli, niso pa ga znali več sestaviti, potem so se umaknili vo to zabavišče, kjer se v njih ponavlja samo še najelementarnejši utrip biti — nemir občutenja in večna lakota po ponavljanju in vračanju v iste kroge. Toda ali oni to vedo in za vso to praznino v sebi? Na koncertu so skozi neubrane zvoke v resnici pretakali samo tisto, kar lahko rodi nasilje, otopelost misli in stopnjevanje zavisti in sovraštva. Menda je bil to tudi edini spomin, ki jih je še spremljal iz zadnjih dni nekdanjega sveta. Po vsem tem sem vedel, da o sebi vedo manj kot kdajkoli. Tudi odkrili me niso na tistem koncertu in ni mi bilo treba uporabiti sil, ki sem jih nosil s seboj. Odšel sem ven, na ROB, da bi še enkrat premislil o neki poti. Ohraniti dediščino RAZVOJ Predvsem naj bi se vsebina naslednjih vrstic’ oklenila tehne tematike današnjega časa, varovanja človekovih dosežkov v daljni in bližnji preteklosti. Iz dneva v dan bolj zavzeto sledimo opozorilom, da delo človeških rok za seboj ne pušča le izide, ki so nam v ponos, temveč v težnji po vse očitnejšem razvoju zahteva tudi neprijeten davek. Nikakor niso preuranjena prizadevanja, da zaščitimo svoje bivalno okolje pred onesnaženjem, da zaščitimo zrak, vode in rodovitno zemljo. Vsemu temu poudarjeno pristavljamo tudi opomine, ki zahtevajo spoštovanje in zaščito človeške kulturne ustvarjalnosti v preteklih obdobjih in ki smo jih podedovali kot nasledniki v razvoju človeške civilizacije. DOLENJSKA Bogastvo naše, sicer ne natančno opredeljene pokrajine, njen kulturni zaklad, je nesporno izjemno veliko. Dokazi o neprekinjenem snovanju njenih prebivalcev v več tisočletjih pred -nami so temelji naše sodobne zavesti, našega ponosnega trenutka sedanjosti. Globlje ko nas želja po znanju vodi v poznavanje naše zgodovine, v proučevanje materialnih dokazov o naši moči in umu, pogosteje se srečujemo z usodno resnico, da nam podatkov manjka, da jih ni: bili so, pa so izgubljeni. Ob tem ne gre le za dokaze, za pričevanja daljne, temveč predvsem bližnje preteklosti in ne nazadnje celo naše sedanjosti, neusmiljeni čas, v katerega vlagamo vse svoje moči in se borimo za napredek, boljši jutri, nas vse prevečkrat preslepi. Vnema, da naj vse, kar nas spominja na neprijetno preteklost, revščino in trpljenje, izgine, nas je oropala že marsičesa, kar je kljubovalo zobu časa in človekovemu uničenju dolga stoletja. Žal pri tem ne gre za kronologijo dogodkov v svetu, temveč za vsakdanji pojav okoli nassamih. PRIZADEVANJA Da bi bogate dokaze o našem bivanju ohranili, so v svetu že dolgo, pri nas pa delno pred vojno in načrtno po osvoboditvi zaupali nalogo zbiranja, varovanja premične kulturne dediščine muzejem. Ustanove, ki so večinoma nastale okoli leta 1950, so do danes postale centri za proučevanje zbranega gradiva, za publiciranje izsledkov raziskovanj in prikazovanje gradiva na razstavah in v zbirkah. V muzejih je moč shranjevati le premično dediščina Izjemno pomembnost človekove nepremične, stavbne dediščine pa smo zaupali službam spomeniškega varstva, ki se mu je danes pridružilo še varstvo naravne dediščine. Vsa skrb naštetih ustanov in služb je prežeta z osnovnim načelom, da ni ničesar, kar smo od preteklih rodov podedovali, naše, osebno ali narodovo in samo tako, temveč je last vsega človeštva. Predvsem ta misel vodi varovanje tistih pričevanj, ki jih danes zavestno ali iz malomarnosti uničujemo, velikokrat v nepremišljenih postopkih, ki jih tako preradi proglasimo za humana in napredna. VAROVANJE Obseg zaščite se je z razvojem naše družbe smiselno razvijal. Pred časom smo mislili, da je dovolj, če poizkušamo zaščititi le dragocenosti, ki so imele pridih „zaklada" ali pa so to tudi res bile. Na ta način nam je ostalo do danes rešenih mnogo pričevanj o načinu življenja predvsem vladajočih razredov. Drobnim predmetom, opremi in predmetom za dekoracijo bivališč smo nato pridružili še bivališča sama, arhitekturo posvetne in cerkvene vsebine. Danes nas ne omejuje obseg vasi ali mesta, ki ju ščitimo, če je potrebno po delih ali kot celoto. Neusmiljeni posegi v okolje pa so rodili prizadevanja, da z načrtnim varovanjem in ohranjanjem narave in njenfc posebnosti poskušamo zagotoviti nekaj dragocenega bivalnega prostora bodočim rodovom. Ob vsem naštetem ne moremo mimo spoznanj, da je človek s svojim načinom življenja predmet in dejavnik nekaterih znanstvenih panog, predvsem etnologije in sociologije ter drugih. Tudi način življenja in dela, bivanja in ustvarjanja je tisto, kar poizkušamo ohraniti v vseh kakovostnih različicah. MUZEJ Najstarejše ustanove, ki so nastale, da bi v njih zbirali najdragocenejše predmete, umetnine, so muzeji. Sčasoma je muzej pridobival vrsto novih nalog, danes pa postal prostor, ki nam prikazuje celovitost dogajanja na svojem področju. Ločimo predvsem kompleksne in enorodne ali specializirane muzeje. Tam, kjer je zbranega veliko kakovostnega gradiva ene same tematike, se razvijajo enoviti specializirani muzeji: antropološki muzej, arheološki muzej, muzej likovne umetnosti, muzej revolucije, muzej domovinske vojne, etnografski muzej ipd. Razvita kultura manjših geografskih področij, kot je tudi Dolenjska, pa zahteva muzej, v katerem je prikazana celovitost poteka vsega zgodovinskega dogajanja z različnimi prikazi vseh področij človeške ustvarjalnosti. V času, ko so nastajale muzejske ustanove po Sloveniji, je bil predvsem očiten ravno ta vidik. Nastali so kompleksni muzeji v Brežicah, Metliki, Novem mestu in Kočevju. Do danes se jim je pridružila še Kostanjevica z izrazito usmeritvijo v likovno dejavnost Prav je, da si trenutek, v katerem praznujemo 25-ietnice in 30-1etnice omenjenih kulturnih hramov, pobliže ogledamo. Muzeje štejemo v vrsto poklicnih dejavnikov, soustvarjalcev kulture. Že imena ustanov poskušajo opredeliti obseg njihovega delovanja Pokrajinski muzej v Kočevju, Posavski muzej v Brežicah, Belokranjski muzej v Metliki in Dolenjski muzej v Novem mestu skupaj imajo danes blizu 39 redno zaposlenih. Številka je presenetljiva. Vsako nadaljnje opisovanje trenutnega stanja lahko opredelimo z besedami: muzejsko službo imamo razvito v skladu z našimi možnostmi. Žal se s tem ne more strinjati nobena omenjenih ustanov, prav tako ne tiste, ki tu niso omenjene: Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici, Dolenjski kulturni festival v Kostanjevici, Galerija in Tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem, Muzej izgnancev v Brestanici, Galerija v Krškem. Sedanja stopnja razvitosti muzejskih ustanov ne more biti zadovoljiva. Predvsem ne v času, ko zasledimo izredno hitro propadanje vseh vrst dokazov naše preteklosti. Ravno ta očitna nevarnost nas spodbuja k iskanju ustreznejših rešitev. Predvsem sprašujemo po bistvu muzejskega dela Ker to temelji na številu in usposobljenosti strokovnih delavcev, ni težko najti nekaterih vzrokov v tej smeri. Premalo (Nadaljevanje na naslednji rtrani) V*100 DOLENJSKI LIST - St. 26 (1559) - 28. junija 1979 STRAN 13 DOLENSKI LIST - Št. 26 (1559) - 28. junija 1979 ^Nadaljevanje s prednje tttanVt strokovnjakov, ki se večinoma zelo teiko opredeljujejo za delo zunaj velikih centrov, in odsotnost ustreznih tehničnih delavnic in delavcev sta bistvena vzroka. Preseči moramo razmišljanje, da je muzej dovolj v trenutku, ko so postavljene zbirke. Muzej ima zbirke kot rezultat raziskovanj, jih seveda smiselno in čim bolj izpopolnjuje, bogati, prenavlja in prilagaja takemu načinu prikazovanja, ki pritegne vedno znova tudi večkratnega obiskovalca. Nedopustno in škodljivo je ohranjati zbirke nedotaknjene tudi 20 let ali celo več, ko se je ves način življenja in mišljenja razvijal dalje. Temelj muzejskega dela so bogati dokumentacijski sklopi, pregledi znanega gradiva, knjižnice in ustrezni spremljajoči iaboratorji in delavnice. Vsega tega pa še zdaleč nimamo in tudi ne bomo tako kmalu imeli. Predvsem ne toliko časa, dokler nas bo tako malo — in tako mnogo. RAZLIČNE REŠITVE Osnovni smisel vsega varovanja je ohranitev. Seveda v čim boljšem stanju, morda brez posebne razlike, kdo je predmet ohranil. Vsa ta različnost pogledov je očitna v trenutku, ko se zavemo našega skupnega smisla za zbiranje starin. Cela množica zbiralcev se je usula v vse mogoče pore našega vsakdanjika in izbezala na svetlo pozabljeno preteklost Mnogi z namenom, da bi s tem iztrgali uničenju prenekateri predmet, dragocen dokaz naše trdnosti v krutih tokovih zgodovine. Med njimi žal tudi taki, ki jim je ropanje vsega, kar diši po ..starini", pomenilo trgovanje in preprodaje. Sla po bogatenju tudi tu ni kazala usmiljenja in žal je še vedno tako. Zbirke predmetov so nastajale in še nastajajo v zasebnih rokah, tudi v tujih, doma pa skušamo velikokrat očitati muzejem, da s terenskim delom niso dovolj uspešni. Ob vsem tem so muzealci vendarle prepričani, da so privatne zbirke, ki so nastale do sedaj, oblika zaščite in varovanja, ki dopolnjuje javnosti dostopno bogastvo. V skrbi, da bi približali zamisel o zaščiti ljudem, so nastale mnoge krajevne zbirke in spominske sobe. V teh so obiskovalci v najtesnejšem stiku s svojo krajevno zgodovino, svojim mestom v njej in izid dvogovora je gotovo ugoden. Velikokrat se te skromno zasnovane zbirke bogatijo in širijo. Težnja, da bi se število muzejskih ustanov povečalo, je zelo jasna. Muzej, ki ga pojmujemo preveč preprosto kot ..postaviti zbirko indirek- Danica Župančič: KMEČKA HIŠA V DRAŠIČIH, fotografija fS i w.ioi torja", postaja ie predmet prestiža ctofcme. \n če bo šlo tako naprej, ni daleč dan, ko bodo krajevne skupnosti ustanavljale svojo muzejsko ustanovo. Smisel ustanavljanja žal ni v številu ustanov, temveč v materialu, ki ga ustanove hranijo. V času, ko naj bi predvsem poizkusili zbrati še vse preostalo ohranjeno blago, raziskati izumirajoče načine življenja, si ohraniti dokaze našega današnjega dne, ni prostora za tekmovanje in ozko omejevanje „mojega" in ..tvojega". Nekateri primeri iz drugih, muzeološko bolj razvitih drža nam govorijo o nujnosti zelo dobro sestavljene mreže ustanov, ki bo seveda racionalna za vzdrževanje in čim bolj operativna pri delu. Jasno nam je, da si ob tako skromno razviti muzejski mreži, kot smo jo opisali, na Dolenjskem in v Beli krajini ne bomo mogli delati utvar o še večjem številu muzejev. Dokler nam ni moč zaposliti v nobeni ustanovi restavratorja, fotografa> Usarja in še vrste drugih poklicev, toliko časa je ustanavljanje novih ustanov nesmiselno. Seveda ob tem zadenemo ob dogovarjanje. Tako muzealci med seboj, še bolj pa politični in kulturni dejavniki v občinah do sedaj nismo uspeli doseči kakšen bistvenejši premik. Ves čas imamo pred očmi vprašanje, kdo je pomembnejši, kdo starejši, kdo ima bolj bogat fond predmetov. Ob tem izgubljamo bitke vsak dan. Eden od najočitnejših primerov je novi oddelek ljudske revolucije in NOB Dolenjskega muzeja v Novem mestu. V sodobni novi stavbi bo v stalni zbirki prikazano revolucionarno dogajanje v nekdanjem novomeškem okrožju, v glavnem v občinah Novo mesto in Trebnje. Da naj bi prikazali v tem oddelku dogajanje na Dolenjskem, kar so argumentirano zagovarjali strokovnjaki zgodovinarji, ni bilo sprejeto. Zmagalo je ozko gledanje, kot že tolikokrat. Čeprav je jasno, da sodobni tokovi zahtevajo vse več skrbi za zaščito kulturne dediščine, nam dogodki, ki smo jim priča, povedo, da ni pričakovati temeljitejših premikov. Priprava novega zakona o varstvu kulturne in naravne dediščine je službe spomeniškega varstva in muzeje postavila v nedeljivo celoto s skupnim ciljem. Nekatere nove oblike dela in sodelovanja bodo morale postati kaj kmalu vsakdanjost, da bomo dosegli večje uspehe. Ne smemo pozabiti, da sta preteklost in njena ter naša prihodnost samo v naših rokah. JOVO GROBOVŠEK POPRAVKI V Dolenjskih razgledih z dne 8. februarja 1979 se je v članku Iva Pirkoviča ..Usoda in smrt pesimističnega poeta" vrinilo nekaj napak, ki kvarijo pomen: v 6. odstavku: „ ... dete rojeno, gladno" (ne: gledano); v 14. odst.: „ na Tratah pod Gorenjo Staro vasjo" (ne: po Gorenjo); v 36. odst.: Hranilovič znam da izda" (ne: znan da izda); v 37. odst: „ ... svoje najboljše stvaritve" (ne: storitve); konec zadnjega odstavka:,,... in neuničljivih verigah učinkov" (ne: učnikov). V* 102 Začetki ljudskih knjižnic v Novem mestu (Ob 70 letnici novomeške ljudske knjižnice) Doslej najbolj organizirano in najdalj časa trajajoče pobudo za ustanavljanje ljudskih knjižnic, ki ni izšla po službeni dolžnosti, je izvedlo radikalno dljaštvo, zbrano v „Akade-mičnem ferijalnem društvu Prosveta" in okrog glasila Omladina (1/1903—04 do X/1913—14). Izhodišče tega deset let trajajočega gibanja za razširjanje knjig je bil uvodnik ob začetku izhajanja Omladine, ki obsega v glavnem tele misli: „Naravnost neverjetno je, kako malo znan je po svetu slovenski narod . .. Nekaj pa je, o čemur ve danes v Avstriji vsak, in naj je še tako malo poučen o slovenskih razmerah — da bije ta mali narodič med sabo strašen boj, da se tam na veselje tujcev, pojavlja vedno hujša razkosanost Ta žalostna naša slava je za nas značilna. .. " Moto pobude ustanavljanja ljudskih knjižnic je bil prevzet od Čehov: „S prosveto k svobodi" in zato je ,.treba ustanavljati čitalnice in knjižnice ..." Prebiranje Omladine nas pouči, da so bile čitalnice, ki so se v drugi polovici 19. stoletja ustanavljale v mestih in trgih, omejene le na vrhnjo plast Slovencev in niso bile namenjene nižjim slojem ter so bile bolj družabnega kot pa izobraževalnega značaja. Sedanja bralna društva (Omladina 1905 —06), ki se ustanavljajo, pa so med čitalnicami in katoliškimi izobraževalnimi društvi in jih je že 116 s 10061 člani. Dr. Ivan Lah je napisal, da morajo biti ljudske knjižnice nadaljevanje šolarskih knjižnic, da bo šolar, ko bo zapustil šolo, lahko nadaljeval z branjem knjig iz ljudskih knjižnic Dr. Adolf Ribnikar je že v prvem letniku Omladine podal organizacijsko in vsebinsko strukturo ljudske knjižnice. Njegove misli lahko strnemo v sedem točk: — knjižnice morajo biti dostopne vsakomur na najbolj enostaven način; — odprte morajo biti v takem času, da jih lahko vsakdo obišče in morajo biti v sredini naselja; — namenjene morajo biti najširšemu občinstvu in zato naj imajo 70 % leposlovja in 30 % znanstvene literature; — knjižnice navadno začenjajo z majhnimi sredstvi, zato naj zadostuje za začetek do 50 knjig na vaseh in 50 do 100 v mestih; — knjižnice morajo biti vidno označene s primernimi napisi, razsvetljavo in lepaki; knjige naj se pošiljajo tudi po pošti; — knjižnice morajo biti opremljene s katalogi; — knjižnice morajo tvoriti organsko celoto in zato mora imeti, če že ne vsak kraj, pa vsaj vsaka občina ljudsko knjižnico. Isti avtor govori še o potujočih knjižnicah, ki naj se postavljajo tam, kjer ni možnosti za stalno knjižnico. Tudi te knjižnice naj imajo 50 do 100 knjig in naj se vsakega pol leta med knjižnicami zamenjajo. S takimi knjižnicami bodo dobili ljudje veselje do branja in s tem bodo ustvarjeni pogoji za stalno knjižnico. Vsak se bo danes začudil, da je bil izbor knjig v ljudskih knjižnicah postavljen tako nizko. Toda, ko bo bralec seznanjen, da smo Slovenci imeli do takrat okoli 8000 vseh knjig (Omladina 1/1904)05). in da ie bilo med njimi uporabnih za liudske knjižnice le 600 do 800, se majhnemu številu ne bo več čudil. Toda Se to število se je zmanjšalo na 300 knjig, ko so dijaki sestavlja-li vodnik za knjižnico z oznakami posameznih knjig, ki so za knjižnico primerne in so v knjižnicah na voljo. Tudi to številko bomo takoj razumeli, če povzamemo ideje ustanovnega občnega ^bora z dne 26. marca 1904: širjenje ljudske izobrazbe, ki sloni na empirični znanosti. Občni zbor je sprejel tudi načrt za ustanavljanje knjižnic: — v Ljubljani centralna knjižnica; — v večjih mestih, trgih ali vaseh: stalna narodna knjižnica s čitalnicami za sodne okraje ali okrožja; — po vaseh naj se organizirajo potujoče knjižnice, kr se bodo razvile v ljudske. Zaradi tako majhnega števila dobrih knjig ni čudno, da je začela praznino napolnjevati slaba literatura. O tem piše dijak Gilbert Potrato in tarna o izrodkih na našem literarnem polju, ko izposoja čitalnica v Šiški celo Beračeve skrivnosti, in da neka ljubljanska knjigarna izdaja pet romanov, vsak po 100 zvezkov. Taka literatura izhaja kar v 20.000 izvodih in roman s 100 zvezki stane 30 kron. Zaradi tega je predlagal knjižničar, ki mu je primanjkovalo knjig (Omladina 1907 — 08), naj slovenski knjigotržci izdajajo čim več slovenskih izvirnih knjig in naj se osnuje komisija literarno izobraženih ljudi, ki naj bi odločala, kaj naj se prevede iz svetovne literature. O tem naj ne odloča okus posameznika. Ponatisnejo naj se tudi dobri teksti iz Liublianske? vona. Kresa in Dominsveta. Akcija ustanavljanja novih knjižnic se je uspešno razvijala. Marsikatera knjižnica je bila zaprta zaradi nestrpnosti in nasprotne propagande. Ob pregledu devetletnega dela ustanavljanja ljudskih knjižnic ugotavlja deseti in zadnji letnik Omladine, da je Prosveta prinesla ideja ljudskega knjižničarstva in ljudsko izobraževalnega dela. Delovala je na narodno obrambnem polju, prirejala shode, igre, predavanja in ustanavljala ljudske knjižnice in jih ima sedaj 53. Ugotavlja še, da je dijakom žal, prepovedano obiskovanje ljudskih knjižnic. S tem je prenehala kljub nadaljnim načrtom devetletna akcija ustanavljarja ljudskih knjižnic, ker je kmalu nato izbruhnila svetovna vojna. In kakšno je bilo stanje na Dolenjskem in v Novem mestu samem? O tem govori urednik Dolenjca I. 1906 v prvem (in zadnjem) letniku v št 0, v članku: „D>jmo narodu ljudskih knjižnic". V njem razmišlja o tistih časih, ko se je v dolgih zimskih večerih usedel ded za peč, si natlačil pipo in vsi navzoči so posedli krog njega in poslušali njegove spomine o starih časih, ko je bilo vse drugače, o turških tiapadih, o francoskih vojskah, o roparjih in coprnicah, mrličih in strahovih, o duhovih in drugih strašnih zgodbah. Ko je dedu zmanjkalo besed, so vmes poseg'i drugi in razpravljali. Sedaj pa pravijo, da mladin? noče več posluSati, da ne verjame več tal-im pripovedim in da skratka ni več pripovedovalcev. Tako pripovedovanje se je obdržalo do nedavnega še tam, kjer je prihajal čevljar v hišo, ali ob mrliču, ob predenju in (Nadaljevanje na naslednji strani) DftLENBKI LIST-StJ* (1559) - 2?, junija Viktor Zemljak: BABICA, akvarel, 1978 29.103 (Nadaljevanje s prejšnje strani) ličkanju in drugih kmečkih opravilih. In tudi to je minilo. In zakaj, se vprašuje urednik Dolenjca Ali zato, ker imamo knjige? Ali zato, ker se je pripovedovanje preživelo? Pravljice, bajke in povesti so se morale umakniti bolj resnim povestim, ker se je tudi življenje spremenilo. Ne morem trditi, da je pripovedovanje prenehalo zaradi knjig in ker znajo ljudju brati, temveč zato, ker r>o prenehali ljudski običaji. Zato pa je treba ustanavljati ljudske knjižnice, ki so studenec, ob katerem se zbirajo vsi tisti, ki si hočejo pridobiti izobrazbe in znanja. Pisec -.aključuje svoje misli s tem, da so danes delavski sloji prebujeni, ker imamo ljudske knjižnice. V Novem mestu do leta 1865 ni bilo nobene javne in niti ne pol javne knjižnice, ki bi izposojala leposlovno literaturo. Z ustanovitvijo Narodne čitalnice 1865 v Novem mestu je nastala tudi knjižnica. Sila pa je omejena le na čitalni-ške člane — teh je bilo krog 150 do 200 — ki se pa v veliki meri niso posluževali knjižnice. Ta knjižnica se je na akcijo okrog Omladine spremenila 7. decembra v javno in bila na voljo vsakomur, kdor se je vanjo včlanil. Drugo na pol javno knjižnico je dobilo Novo mesto I. 1886 ob ustanovitvi Društva katoliških rokodelskih društev, ki si je osnovalo knjižnico za svoje člane. Obdržala se je do leta 1941 in je bila do leta 1945 raznesena. Tretja na pol javna knjižnica je postala leta 1858 Kmetijska bralnica v Novem mestu. Tedaj je dopisnik Dolenjskih novic polival, naj se osnvje v Novem mestu kmetijska bralnica, ki naj jo osnuje podružnica Kmetijske družbe v Novem mestu. Dopisnik pravi, da kdor bere, tudi kaj ve, in da je to prastara resnica. Zato morajo tudi kmetje brati kmetijske in gospodarske knjige, da si bodo pridobili novega znanja. Pametni gospodarji poslušajo tudi skušnje drugih, zlasii izvedenih strokov-jakov, ki pišejo v strokovne časopise. Povsod tam, kjer kmetje berejo take časopise, tudi bolje gospodarijo. Slovenci ž>; premoremo dobro '