Kmetijske in rokodélske novice.
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V sredo 4. Rošnicveta. 1845.
List 23.
Vodnikovi napiſ sa méſez Roshnizvet.
Lepôto da semlji toplo lét',
Nedolshnoſt mladenzham roshni zvet.
Kdor ne ſkuſha, ne vé.
Is Goriſhkiga.
Zhbelar! ne môri mladih in plemenitih matiz,
tudi v jeſeni ne; sakaj kader ti ſpomlad na duri
potèrka, jih boſh potreboval.
Prav sadovoljin ſim bil ſoſtavka, ki ſim ga v
41. liſtu krajnſkih noviz lanjſkiga leta, pod nad-
piſam: „Navada shelesna frajza" bral, kjer
ſim vidil, kakó ſe je ſtari zhbelar F. M. trudil od
goſpoda M. N. svediti, zhbele v jeſeni prekaditi in
sdrushiti. Ne gre mu ſtarzhiku sameriti, de ſi je
Govorjenje njih pričuje,
De le redko prileguje
Jim se tud najboljši jed; —
Dober tek *) si scer želijo,
Vender lačni, de medlijo,
Mor'jo vstat' od polnih skled.
Pa neumnim, ki ne vejo,
Kak' bi sebi glad in žejo
Utihnili, dam ta uk:
Kdor želí, de bi kosilo,
Dobro vselej mu teknilo,
Z mano prime naj za plug.
ar si z žuli sam pripravim,
Rad poštenje vam zastavim,
De narslajši mi disi;
Vidim, res je, v mnogim mesti
Bogatine dobro jesti,
Pa ko men' — jim ne godi.
Kmeta svèt za zdravje in
zadovoljnost.
(Poleg nemškiga.)
*) Slaj, slast Appetit.
*) Južina Mahlzeit.
In ak' ta še ne pomaga,
Seka derva naj in žaga,
Travo z mano naj kosi;
Te bo clo u terdim hlebi
Vračtvo za želodec sebi
Našel daljnje brez skerbi.
Kdor želodcu tak bo stregel,
Se bo vtrujen spat vlegel,
Žibat' treba ga ne bo:
Na zeleni bo celini,
Mehki kakor na blazini,
Se spočinil prav sladko.
Kar rodí mi lastna njiva
Žernja, zelja, ali sočiva.
Mi naj zdravši da obrok: ?
O de b' to mestjani vedli,
Kakor jez bi željno jedli,
Sam' pridelke svojih rok.
Zemlji, ktero obdelujem,
Pridnost svojo posojujem
Za največi samo prid;
Posojilo po stotero ,
Ona léto mi vsaktero
More zopet povernit'.
Naj mi ravno večkrat roka
Od debelih žulov poka,
Naj se skoz in skoz potim:
Pa se s klasjem vender zlatim
U jeseni obogatim,
Ino druj'ga ne želim.
Zadoveljen v svojim stanu
Ne zavidim res mestjanu,
Bil on srebren vès in zlat;
Kaj pomaga v mesti biti
Pa ne moči jesti, piti,
V pokoju se naspat'?
De se mnogim grajat' hoče
Sklepe tvê *), nebeški oče!
Glas ta meni več ni nov; —
Men' preklestvo tvoje, Bože!*
„Ternje naj rodi ne rože
Zemlja", — res je blagoslov.
J. Drobnič.
*) Pri južnih naših sosedih na Horvat-
skim i. t. d. se v pesmih nektere pri-
svojivne zaimena takó pokračujejo:
ma namesto moja, me namesto moje.
tvoje,
tva „ tvoja, tve„
sva „ svoja, své „ svoje.
**) Bože je klicavni padež od besede Bog,
pri južnih Slavjanih sploh v navadi.
toliko persadeval, svediti, kakó mladi umni zhbe-
larji ravnajo, ſvoje zhbele zhedalje bolj pomnoshiti
in njih natóro od dne do dne bolj ſposnati. — Po
tem, de ni ſhe matize posnal in de jo je bolj natanjko
pogledati shelel, je le pokasal, de ni bil ſhe do ta-
zhaſ pravi zhbelar. De ſe mu je pa matiza ſmilila
pokonzhati, in de je hotel svediti kakó bi ſe môgla
pri shivljenju ohraniti, je ozhitno snamnje, de je
hotel odſlej bolji zhbelar biti.
Tudi jeſt, ſhe ſantizh na ozhetovim domu, ſim ſe
prav rad okoli zhbelnaka potikal in biſtro gledal, kakó
ſo pridne buzhelize is panjev ſerzhale in s oblo-
90
shenimi nogami, poſébno pa ob ajdovi paſhi polne
medú, nasaj pribrenzhevale: tudi meni ſe je matiza
v ſerze ſmilila, kader ſo jo moj ranjki ozhe v je-
ſeni s drugimi zhbelami vred pokonzhali. Satôrej
ſim she dolga zhaſa, kér imam ſam lepo mnoshizo
zhbel, vſako leto doſtikrat premiſhljeval, kakó bi ſe
samogle mlade in plemenite matize zhes
simo s majhnim pitanjem korifno ohra-
niti. —
V jeſeni leta 1840 je vſeſkosi deshevalo in
povodnje ſo bile take, de ſo ſèmtertje veliko ſhkode
napravile in marſiktere zeſte takó rasrile in rasko-
pale, de ni bilo mogozhe po njih vositi; ravno taka
ſe je tudi po Nadishji pripetila, de niſim mogel
ſvojih zhbel (185 panjev) is Fare pri Gradiſh-
zhi na Laſhkim, kjer ſim jih na ajdovi paſhi imel,
domú ſpraviti. Takrat mi v miſel pride dva panja ſi
napraviti, v ktera ſim 12 mladih plemenitih matiz
od obrojenkov (Grundstock-Abschwärmer) s neko-
liko zhbelami djal. In glej! vſe, rasun ene, ſim
ſi sa prihodno ſpomlad v imenovanima
dvema panjema sdrave ohranil. To viditi je
bilo moje veſelje neisrezheno! — In gotovo vſak
rasumen zhbelar dobro vé, kakó po godu mu je
takrat, kader mu matiza od plemena eniga ali dru-
siga panja pogine, zhe ima mladih in plemenitih
matiz kaj od vezh.
Mordè mi bo kdo rekel: ali je mogozhe,
de bi te zhbele ſhe eno matizo imele? —
Ne ſamo eno,— mu odgovorim — ampak ſheſt!
Kakó pa jes v ti rezhi ravnam, vam hozhem tukaj
rasloshiti:
Eniga dne poklizhem blishnjiga misarja k ſebi,
in mu ukashem en panj narediti, kteri naj bo 3
kvarte (male pedí) ſhirok, 2 in pol dolg, eno pa
viſok. On to ſliſhati, ſe mi poſmeja in s noſam po-
merda, ter ſe obotavljaje k delu napravlja. Is tega
ſamiga mi boſh mogel 6 panjizhev napraviti, mu
potem rezhem. A ja, sdej ſhe le vém, mi odgovorí,
de ga bodo sa matize imeli. Potem mu na tanjko
dopovém, kakó de naj ga naredí. V 6 predalzhi-
kov (panjzhikov) ga moraſh rasdeliti, — mu pra-
vim — in po ſredi prav tanjke dilize vloshiti, rasun
tega mora, vſak predalzhik majhne konzhnize od
ſpredej in sadej (Vorder- und Hinterdeckel), takó
napravljene imeti, de ſe bodo predalzhikam tikama
prilegle: v ſprednje naj bodo shreliza (letavne luk-
nje) vresane, ſkos ktere bodo zhbelize vùn in noter
letati mogle. Zhes vſe te male konzhnize pa mora
ſhe ena takó dolga konzhniza napravljena biti,
kakor je panj ſhirok in tudi v to morajo shreliza
tikama unim vdelane biti. De bodo pa zhbele svoje
ſtaniſhe losheji ſposnale, naj bode vunajna dolga
konzhniza v primeri vſakiga poſamesniga panjizhka
raslozhno pomálana.
V enimu dnevu mi je imenovan misar dva panja
prav lahko isdelal, ktera ſta bila prav dobra in
koriſtna matize in zhbele zhes simo ohraniti. Oba
ſim v letu 1840 ſabo v Kermin na Laſhko peljal,
kjer ſim imel zhbele na paſhi in 20 zentov in 15
funtov ſterdí prodal.
(Konez ſledi.)
V južnoslavijanskih deželah sploh znano
zdravilo zoper vgriz strupenih kač.
Kmalo potem, ko je 17. list naših Novic ne-
srečo oznanil, ki se je v Višnji Gôri od gado-
viga pičenja perpetila, so nam prečastni gospod
Jože Mažuranič, Modruškiga kapitola kanoniški
namestnik, iz Novo-Vinodolskiga (iz turške
meje) tolé pisali:
„Z kakó žalostjo sim jes vaših Novin list 17.
in 18. bral. nobeno peró nemore popisati. Čudo je,
de vaš narod še nepozná sredstva, z kterim se
zamore vjedu strupenih žival v okom priti, kteriga
vunder pri nas vsako nar manji dete pozna in tudi
vé, kakó se ima porabiti, de mu strupeni (otrovni)
vgriz ne škodje. To sredstvo je zeliše, ki se mu
astramontana pravi."
Prečastiti gosp. Mažuranić, kterimu se za to
Ijudomilo oznanilo serčno zahvalimo, so temu do-
pisu tudi zeliše in izlečik (ekstrakt) astramon-
tane perložili in temu tudi prepis pisma perdjali,
kteriga so v laškim jeziku Karčki škof (Bischof
von Veglia) na škofa v Segni v letu 1818 v hvalo
imenovaniga zdravila pisali.
Kar je meni znano, Slovenski narod tega
zdravila ne pozná, tudi ga v naših lekarnicah ni-
mamo; pred nekimi šestmi letmi je bilo, z La-
ličovim sredstvam zoper vgriz steklih psov vred,
od c. k. deželniga poglavarstva povsod raz-
glašeno, od tega časa pa zopet pozabljeno. Zeli-
šarski kupec A. Pfancert na Dunaju je nekaj
časa potem oplas na znanje dal, de se astra-
montana tudi v njegovi štacuni dobí. — Kér pa
to zeliše v naših krajih le malokje raste, se ni
čuditi, de to sredstvo ni sploh takó poznano, kakor
bi imelo biti. Če bo odslej astramontana po slo-
venskih deželah po vrednosti znana postala.
gré čast in hvala samó gosp. Mažuraniču, ki
so nam jo takó živo priporočili. Brali smo, de se da
izlečik astramontane dolgo dolgo časa brez vse
škode ohraniti, zatorej bi nam gospod Mažuranič
prav vstregli, ko bi nam nekake funte zdravečiga
Astramontani pravijo botanikarji dandanašinj po latinsko
inula squarrosa, inula bubonium, aster buboni-
um; po nemško sparriger oder knorpliger Alant.
Kakó se ji pa po slovensko pravi, tega ne vémo — —
zató prosimo čast. bravce tistih krajev, v kterih to zeliše
raste, de bi nam slovensko imé na znanje dali; zraven
tega pa tudi zeliše poslali, de se bomo prepričali, ali je to
pravo ali ne. To zeliše raste naravnost na kvíško do viso-
kosti dveh pedi; na tanjkih, nekoliko kosmatih štiblicah ima
v primeri enako perjiče, kakor kastaničevje, samó z tem
razločkam, de se ob krajih majčkini zobčiki vidijo; cvete
v malim in velkim Serpanu z rumeno rožico, ktera
sedí na verhu vsake štiblice , kakor dvajsetica velika in je
roži, ki ji „govejsko okó“ pravijo, nekoliko enaka.
Nekteri so jo tedaj res z „govejskim očésam“ zmešali.
kakor nam je gosp. Freyer od nekiga zdravnika povedal,
ki je izlečik iz „govejskiga očesa" napravljal misleč,
de ga iz „astramontane" dela. Duha nima zeliše astra-
montane nič posebniga; korenina je zoperno-grenjka; raste
med germovjem, kamnam, pri mejah, na gričih in dolinah
v Ipavi, na Rebernici, v Kočevju, na Vremšici, na
Krasu, okoli Monfalkona, na Teržaškim, okoli Reke,
na Hrovaškim i. t. d. Kér v tolikanj slavijanskih deželah
raste, ne gre dvomiti, de bi slavijanskiga imena ne
imela; akoravno jo tudi gosp. Mažuranié le astramon-
tano imenujejo. Ko bi morebiti slovenskiga imena vunder
ne iméla, misli gosp. Fleišman, de bi bilo prav, jo kačjo
smert imenovati. — Nemški botanikarji to zeliše takó le
popišejo:
Die Blätter sitzend, länglich, knorpelig gezähnelt, scharf,
steif; der Stängel doldentraubig; die Kelchschuppen eyför-
mig, stumpf, sparrig. Jacq. a. t. 19*. Scop. Carn. t. 58.
(Die ganze Pilanze ist etwas zotig; die Wurzel unan-
genehm bitter; der Stängel 1-11/2 hoch, bald einfach, bald
ästig, und meistens, wie die Aeste, 2blumig; die Blätter
am Rande mit knorpeligen Höckern; die Kelchblättchen in
mehreren Reihen schlaff, eyförmig-lanzettenförmig, an der
Spitze zurück gebogen, bräunlich; die Blumen gelb; die
Strahlenblümchen 3zähnig, kaum länger als der Kelch. Blüht
im Juli und August.)
Vredništvo.
*)
91
izlečika priskerbeti hotli, de bi ga mi môgli slo-
venskim duhovníkam in zdravnikam po
deželi razdeliti. Ta ljudomili pomoček častitiga gosp.
Mažuraniča bi bil visoke hvale vreden in vsako
z tem sredstvam ohranjeno življenje bi bilo delo
Njih ljudomiliga prizadevanja!
(Konec sledi.)
Vprašanje.
„Kdor kak gotov pomoček vé, kakó se dajo
mravljinci od dreves odgnati, prosimo, nej ga nam
oznani. Tode gotov in skušen pomoček mora biti,
ne pa le kak dober svèt, ki enkrat pomaga, de-
setkrat pa ne; tacih vsak kmetovavec veliko vé.
Nej, častito vrednistvo! *) to vprašanje berž
ko je mogoče razglasi in tistímu, ki nam bo po-
željeno sredstvo na znanje dal, en cekin obljubi,
kteriga mu bomo iz serca radi za to dobroto dali,
de nam ne bodo mravlje prihodnjič več mladih dre-
vesic poškodovale. Tode gotov pomoček mora biti,
in pa ne taki, ki drevesam škodva.“
S. M.
Popis letašnjiga zbora c. k. kmetijske druž-
be v Ljubljani 7. dan Velkitravna.
(Nadalje.)
Potem so bili dopisi deželnih namestnikov c. k.
kmetijske družbe prebrani, v kterih so nam ti go-
spodje pisali, z kakšno veliko častjo so bile
vlani sreberne svetinje čveterim pridnim sad-
jorednikam podeljene. — Nadalje je bilo po-
vedano, de je kmetijska družba svojo prošnjo za
pervoljenje učeništva za živinske zdravi-
telje na družbnim vertu na Poljanah v Ljubljani,
konec pretečeniga leta c. k. deželnimu poglavarstvu
izročíla; vikši sklep pa dozdaj iz Dunaja še ni
prišel. — Zlatiga denarja vredne bukvice od sad-
joreje „Krajnski vertnar" čast. gospoda Pirca
bodo v novič natisnjene v nekih tednih pri gosp.
Blazniku na svitlo prišle. Dr. Orel, v kmetijstvu
dobro skušen gospod, je te bukvice po potrebah
sedanjiga časa pomnožil, za kar mu je kmetijska
družba prav prav hvaležna. Obá zvezika bosta v
tem novim natisu v ene bukvice sklenjena, in če
bo le mogoče, bo njih prodajivna cena še nekaj
ponižana. — Od naših „Novic" je bilo nazna-
nje dano, de se je število deležnikov od lanjskiga
zbora zopet pomnožilo, vlani je bilo ob tem času
1062 prejemnikov, zdaj jih je pa že 1117. Povedano
je nadalje bilo, de tudi drugi slavijanski narodi
naše Novice zmiraj bolj čislajo in de v več slavi-
janskih, nemških in še clo laških časopisih njih
velika hvala stojí. Če to hvalo tukaj očitno razgla-
simo, nam ne bo tega nobeden prijatel slovenskiga
naroda za zlo vzel, marveč ga bo serčno veselilo
slišati, de nismo clo pezabljeni. Veliko naših pri-
jatlov nima priložnosti brati: slawische Jahr-
bücher, časopis českiga muzeuma, Kwêty,
Podunavko, Ausland, Wiener Jahrbücher
der Literatur, Luno, Dalmacijo, i. t. d.; vsi
ti časopisi so od naših Novic že večkrat prav prav
To vprašanje z tem pristavkam naznanje damo, de bodemo
radi vse svetvane pomočke v Novicah za poskušnjo raz-
glasili in de bi zares prav dobro bilo, ko bi môgli gotov
pomoček zoper mravljince zvediti. Tisti pomoček, kte-
riga bodo vse skušnje gotoviga poterdile, bo obljubleno
premijo dobil. Zraven tega pa se mora še opomniti, de
sploh znanih pomočkov ni treba oznanovati, zakaj take
zgorej imenovani kmetovavci samí poznajo; tudi morajo pisma
vsih potroškov proste (frankirane) biti. Vredništvo.
prijazno pisali. Nar bolj pa to pohvaljenje zató
tukej očitno oznanimo, de bodo naši častiti pisatelji,
ki Novice vse skozi takó verlo podpirajo, zvedili,
de njih prizadevanje ni zastonj, ampak de je spoz-
nano — v čast domovine! De pa k ti hvali, ki
jo drugi slavijanski narodi Novicam dajajo, nar več
novi pravopis pripomore, vsak dobro vé, ki se
le kolikaj iz svojiga kraja po svetu okoli ozrè; zakaj v
tem pravopisu zdaj z majhnimi razločki skorej vsi
katolški Slavijani našiga cesarstva pišejo; zakaj
bi tedaj tudi mi ne stopili v kolo enakiga pravo-
pisa?? Prostiga kmeta, ki se je počasi izreka dveh
novih čerk navadil, ta pravopis ne moti več: saj
je že ranjki Vodnik od Slovencov pel, de so pre-
brisane glave. De pa vsak kmet Novic in tudi
drugih bukev ne bêre, kdo se bo temu čudil? Saj
jih je tudi veliko ljudi v gosposkih suknjah
v mestih, ki clo nobeniga časopisa ne be-
rejo in ki v en dan živijo, rekoč: „Kdo se bo z
branjem glavo ubijal!“ Od tacih nemarnežev le eno
besedico več govoriti, bi jim preveliko čast ska-
záli. Omikani ljudje sploh časopise berejo, in tudi
umni kmetje so se branja čversto poprijeli, kér
vedó , de je le k lastnimu pridu. — Pri ti prilož-
nosti, ko je bilo v zboru od Novic govorjeno, je
bila tudi priloga k Novicam, ktero kmetijska družba
deležnikam zastonj priklada, namreč „Vinoreja"
gosp. Vertovca, z veliko častjo v misel vzeta,
ktera je za Slovence to, kar so za Nemce bukve
slavniga vinorednika barona Babota! Zbrani udje
so sklenili, gospodu fajmoštru za ta občnokoristni
poduk po dokončanim delu v spomin posebne hva-
ležnosti pohvalno pismo v imenu cele kmetijske
družbe v roke podati. — Od krajnskih pratik
je bilo rečeno, de jih je letas šest in trideset
tavžent poprodanih bilo in de bodo napčno ozna-
njeni somnji prihodnje leto, kolikor bo mogoče,
na tanjko popravljeni, kér smo od več straní
takih popravkov dobili, za ktere se tukaj tistim
gospodam očitno zahvalimo, ki so nam jih poslali.
(Konec sledí.)
V jamo pade, kdor jo drugimu kóplje.
(Nadalje.)
Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste
zadovoljnosti v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši
ljubeznive njegove sestrice tekli. K spolnenju sreče
njegoviga serca mu gotovo ničesar ni manjkalo.
Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne
odljudne osobe zalezovale. Večkrat je obraze žen-
skiga in možkiga spola srečal, kjer bi bil nar manj
mislil. Tode na čistoſt svojih namemb gledavši, ino
svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo
za vse to menil.
Kratkim uram enako mu je mesec za mescam
pretekel, zima mine ino zopet se bližajo bajramski
prazniki. Zdaj Lamprin po primerleju od nekiga na
novo v Korciri vjetiga roba zvé, de so mu starši
od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga
priložnost iše in jo najde, z drago svojo sestrico go-
voriti. Strašno žalostna je ona bila ob taki grozni
novici. Solze se ji z curkam po licu vlijejo. Lamprin
jo ljubeznjivo prime za roko ter jo tolaži, kolikor
mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši
in pogovarjavši se, zaslišita v bližnih odpertih sta-
nicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil. Ta-
mulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu
ozre ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice
dva visoka možaka zmuzniti se. Zadnjiga spozná
— bil je Hasan Kizlaraga.
92
Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za
našiga Lamprina sledila. Žalost po zgubljenih
starših ga je v sercu stiskala. Strah ga je zastran
ljubeznive sestrice obhajal, kér je prevdaril, de
bi njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in
pameti znalo za veliko pregreho vzeto biti. Če ga
je od velikiga truda za kako trenutje spanje posi-
lilo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele.
Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim
zelenim grebenam in gorečim žrelam zanjim skače
in ga po celim Saráju od stanice do stanice podí.
Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši brit-
kosti zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva,
to je, perviga bajramskiga praznika, pričakuje.
Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin
se hitro napravi, in se iz svojiga prebivališa v
harem podati hití, serčno želevši, berž ko bi mo-
goče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker
se naglo vratam harema bliža, mu zakričí stotnik
černih evnuhov z divjim glasam nasprot: „Proč!
Ti nimaš opravila v cesarskim svetišu.“
Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta glas.
Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu
poslopju na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Ke-
haja Khaduna in mu reče: „Prijatel, verni se!
Sultana za tebe ni domá. Njih visokost
dovoljiti hočejo, de v svojih stanicah po-
čakaš, kaj se zgoditi imá."
Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanj-
skiga in tekočiga leta! Kaj za Boga pomeni ta
britka tesnota cesarskiga Sarája, enaka gromonosní
soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo točo?
Vse je tiho, vse je osupnene, ni veselja, ni rado-
sti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne
prikaže, nobeden ga ne vidi, skor se ne vé, če
je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse glave ziblje,
vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó
preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan.
Tretjiga dneva se vidi tu in tam skrivno pomenk-
vanje bližnih prijatlov, tu in tam se sliši šeptanje.
se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo razgla-
sovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden —
strašno je razserden, reče drugi — v žalosti je
plakal, clo reče tretji. V tim so si vsi glasi enaki,
de se po praznikih grozne reči zgoditi imajo.
(Dalje sledi.)
1. Naj se razštejejo podnarečja jezika hrovaš-
ko-slavonskiga, in naj se pokaže razločik med hro-
vaškim in slavonskim jezikam. 2. Naj se izvodijo
sklanjanja samostavnih imén po primerih in naj se
povedó imena nenaredna. Odkod in kako se vsi časi
izpeljujejo v hrovaško-slavonskim jeziku. 3. Kaj je
slovstvo hrovaško-slavonsko? — Ktere dobe ima?
Naj se razloži ob kratkim pregled zgodovinski slov-
stva hrovaško-slavonskiga. Zatem naj se prestavi
v hrovaško-slavonski jezik iz učilniške knjige z
naslovam: „Selecta lat. sermonis exempla in usum
prima humanitatis scholæ. Buda 1836. pag. 76 et
77“, govor: „Respondet Hanibali Scipio."
Odgovori na te vprašanja so mogli v narod-
nim jeziku pisani biti. — Razun tega je pa bila
tudi skušnja učiteljskiga govorjenja v na-
rodnim jeziku. — Upati gré, de se bodo z počet-
kam prihodnjiga šolskiga leta iz akademijskiga stôla
narodni glasovi razlegali.
Domača povest.
31. Velkitravna popoldan so z veliko častjo postavili pod-
stavne kamne (Grundsteine) koliséuma, velikiga poslopja v
Ljubljani, od kteriga smo v 19. listu govorili. Kamen na per-
vim voglu so postavili grof Welsperg, namestnik c. k. dežel-
niga poglavarja; na drugim voglu grof Wolfgang Lihtenberg,
namestnik krajnskih deželnih stanov; na tretjim voglu gospod
Franc Langer c. k. kresijski komisár, namesti c. k. kresijskiga
poglavarja; na četertim voglu pa gospod Janez Hradecki,
mestni poglavar. V vsak kamen je bila štirvoglatna jamica izse-
kana, v ktero so kositarsko skrinico zazidali, v kteri je bil popis
današnje zgodbe na kožnim papirju shranjen. Pri vsakim kamnu
je gosp. Withalm, posestnik koliseuma, zgorej imenovanim
gospodam in bližnim gledavcam Šampanjarja napil in pri ti priči
so stuki jeli pokati, de je bilo kej. Tudi muzika je pričijoče gle-
davce razveselovala, kterih je gotovo okoli 5000 vkupej perdèrlo.
— Kdor je hotel, je dobil zastonj dobriga štajerskiga vina piti,
zraven tera pa je gosp. Withalm po stari zidarski navadi tudi
z kruham in z soljo goste postregel. — Kmalo se bo iz te jame
veličansko poslopje vzdignilo, ktero bo na temeljnih kamnih
stalo, ktere so mu štiri močne podpore: krajnska dežela,
deželni stanovi, Ljubljanska kresija in Ljubljansko
mesto postavili!
Dr. Bleiweis.
Znajdba vganjke v poprešnjim listu je:
Eno sredo (Mitte.)
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
31. Velkitrav-
na.
26. Velkitra
na.
gold.
kr.
gold.
kr
Novo učeništvo slavijanskiga jezika.
V „Danici" smo z veseljem brali, de je bila
po nar vikšim dovoljenju našiga milostljiva Casarja 5.
in 6. dan pretečeniga mesca v Zagrebu skušnja
za učeništvo hrovaško-slavonskiga jezi-
ka, kteriga Zagrebčanje poprej nikoli niso imeli.
Mislimo, de bodo bravci radi brali vprašanja, na
ktere so mogli gospodje, ki so se ti skušnji pod-
vèrgli, odgovor dati. Leté so bile:
mernik Pſhenize domazhe ..
»
banaſhke..
»
Turſhize.
»
Şorſhize .
»
Rèshi ....
Jezhmena ..
Proſa ..
Ajde
. . .
. . .
Ovſa
. . .
1
1
1
21
3
51
39
1
24
25
35
PrIporočilo.
Konec tega mesca jenja naročilo perviga pol leta na Novice. Tisti častiti prejemniki, ko so
le za pretečeniga pol leta plačilo odrajtali, so prošeni, de še v tem mescu za druziga pol leta, to je
od Maliserpana do konec leta, plačilo pošljejo, de bodo brez zaderžka sledeče liste dobivali. Tisti pa,
kteri jih želé na novič dobivati, nej svoje imena pri bližni pošti ali pa v Ljubljani v tiskarnicí Novic
(na Bregu v hiši št. 190) napovejo in naročivni denar vložijo. Po pošti veljajo 1 goldinar in 15 kraj-
carjev za pol leta, ali pa 2 goldinarja in pol za celo leto; v tiskarnici prijete pa le 1 goldinar za pol
leta ali za celo leto 2 goldinarja. Še enkrat prosimo, de bi čast. prijemniki z naročilam hitéli, posébno
tisti, ki Novice poštam naročujejo. To nam na eni strani delo konec mesca veliko polajša, na drugi
strani pa zamoremo prejemnikam bolj po redu vstreči.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.