ČISTO MALO  SREČE
Dane  Zajc
Ceti G.
O, daj, preženi sence črne, ki me obletajo vse dni. Naj tvoja roka jih zagrne, zato pokrij mi z njo oči.
In pravil ti bom o mladosti, mladosti daljni sred gozdov, o bedni, mučeni mladosti, dekletcu plašnem sred grobov.
Ničesar več ne sme živeti (ljubezen ne in ne pomlad) za nje, ki z rojstvom so prekleti in v čelo jim je vžgan pečat.
Kar pomnim, venomer sem zrl le bedo, žalost in solze, ne pomnim več, kdaj dvoma črv začel mi zreti je srce.
In pomnim: vse prerano gledal sem kri in mrtvece in smrt, zato' iz mojega pogleda strmi obup, slabo* zastrt.
Glej, sam pekel me je urekel, da me preteklo vedno žge, zato sem žalostno ti rekel besedi vdani: Ljubim te.
Zato mi, draga, ne zameri, če kdaj teman je moj obraz, če rogam se poslednji veri, če suh in hladen je moj   glas.
Poljubi tiho in ljubeče, poljubi takrat me na oči, glej čisto, čisto malo sreče za hip vse strašno umiri.
530
O, naj bo vsaj trenutek s tabo tako neskončen in sladak, kot grenka je vsa pot za mano, kot bo moj pot naprej težak.
-i*
55 1