Tudi od vrabcev se lehko učimo
(Iz knjige: ,.Materi douška," nap. V. Sokolov;i; posl. —e.)
jl^Pfri Radosevih bi bilo lehko kakor v nebesih. Gospod Bog je dajal roditeljeiu H(v^in otrokom zdravja, blagoslavljal očetov zaslužek. da otroci niso poznali ui-kakeršnega nedostatka a vender ni bilo pri Radosevih kakor v nebesili. Zakaj? Zato, ker so imeli niali Badošeeki to veliko napako, Ja so se drug z drugim pre-pirali. In zato je bila večkrat žalostna njihora mati. In kako bi tudi ne bila ža-lostna, ker je čula prepir raej otvoci za vsako malenkost, da, za najmanjšo stvareo. Uboga raati! komaj bi bilo, da bi imela vedno pripravljeno tehtnico, ko je rezala krajčeke kruha in jih mazala se surovim lnaslom, da bi ne bil jeden za spoznanje večji od drugega. Saj se ,je čulo vsak trenotek:
—  Ti imaš večji krajček!
—  In ti iraaš več surovega masla! —
—  Ti si dobila večje jabolko! —
—  Počakaj, ti iraaš več suhih češpelj kakor pa jaz! —
—  Pusti mojo punicko, ona je moja, tebi je ne posodim! —
—  Daš mi hitro knjižico se slikami, meni jo je prinesel sv. Miklavž, auetebi!-— Tako je bilo pri Radoševih. tako.
Mati jih je oporainala ljubeznivo, a vender vse to ni nič pomagalo. Zato je hitro zavnšila take prepire. Vzelaje Janezku veeji krajček in Vojtehu bolje namazaui kruhek ter ni dala nobeneiuu ničesar. Oba sta morala brez večerje v posteljico. Vzela je Marijci puničko in Barici knjigo. dala obema nogovice in jima ukazala mirno plesti.
Vender je bolelo dobro mater, ker ni mogla ne z lepo besedo, ne se svojo ^^B Ijubeznijo narediti, da bi se otroci nekoliko bolje Ijubili in spoprijaznili; zato je _^B postajala dobra mati vedno žalostnejša.                                                                      '1^1
Bilo je nekega dne yo zirai, ko so se otroci začeli zopet grdo prepirati pri .¦ južini zaradi krajčkov. Vsakemu se je zdelo, da ima drugi večji, mastnejši in bolje ¦ namazan krajček, nego li on sam.
Mati jih je žalostno pogledala, in ko jih ni moglo umiriti materino oko, vzela jim je krajčke, zdrobila ua drobtine, odprla okno in posipala ob robu okna ptičkom.
Še so stali otroci začudeno pri mizi, ko je prišla tetka z malo Milko obiskat mater. Otroci so se veselili, misleč, da bode zaradi tetinega prihoda mati pozabila, kako so se nespodobno prepirali raej seboj. Sedli sta mati in tetka, da se porazgo-vorita, a Milkico so povabili otroci k igri.
V tem je tlesknila Milka z rokama in vzkliknila: nPoglejte, poglejte, mamica, ^M ptička na oknu!"                                                                                           flH
In res je stal ua oknu vrabec. Natezaval je vratek, pogiedaval v sobo in ^^B — z6b! zgrabil drobtinico in frk — ž ujo!                                                                    ¦
—  0 jej, to je škoda, da je odletel — žalila se je Milka.
—  Saj se še povrne— obljubovala jej je mati. — Pokusil ,je le drobtinico, če je dobra in odletel poklicat svoje bratce in sestriee: Poletite hitro, poletite, dobri ljudje so nam pripravili kosilce! Bilo bi mi pač neprijetno, če bi jedel sam. Pokažem vam pot do okenca. Tam bode za vse nas dovolj kosila. Poletite z menoj! —
—  Le pazi, videla bodeš, da se povrne! — pristavila je še Milkina mati. Milka je pazila in z njo so pazili tudi ostali otroci.   In res!   Za nekaj tre-
notkov povrnil se je vrabček, a ne sam:   ,,Z6b,  zob, zob,"   delalo je poleg njega še pet njegovih bratcev.
—   0 jejmina.  kako je  to  lepo!  — veselila  se je Milka. — „Mislila sem', mamica,  da  se le šališ, a vrabček je res odletel po svoje bratce.   To mi je zelo všeč od tega drobnega ptička,  ker je tako iskren" — govorilo je dobro dekletce in stopalo na prste, da bolje vidi ptičke.
—  Izvestno sramote ti ptički mnoge otroke,  da-si se o njih govori,  da so nerazumne živalce, a otrokom dal je gospod Bog paraet — dejala je Milkina mati.
Eadoševi otroci so zarudeli in povesili oči. Outili so, da govori tetka resnico. zato so se pa bali pogledati v njo. Vender dobra tetka ni znala ničesar in se ču-dila, da so otročiči danes tako tihi.
A njihova mati je le vzdihnila in molčak.
Bilo je vže zvečer, ko sta tetka in Milka vže davno odšli, ko so se okrog Kadoševe gospe zbrali vsi otročiči.
—  Mamica — začela je boječe Marijca.
—  Kaj hočeš? — poprašala je raati.
—  Mamica, mila raamica,  ne huduj se na nas.   Nikdar se ne bodemo več prepirali in zavidali drug drugega!   Nečemo  biti slabeji od nerazumnih ptičkov. Samo še danes nam odpusti, ker smo te razžalili.
In na obrazkih vseli otrok je sijala prava volja poboljšanja, tako da jim je rada odpustila dobra mati. In od tega trenotka bilo je pri Eadoševih kakor v ne-besih, ker se otroci niso nikoli več prepirali.
-—*-+o+*—