Pogled na otok z Marijino cerkvico na Blejskem jezeru, v nekdanjih časih Marijino božjo pot, danes pa po zaslugi „vernih osvoboditeljev“ muzej — vedno lepa in ljuba podoba koščka raja, ki živi v srcu vsakega izmed nas


„Z gore razgleduje se Mati Marija, sijajna, pokojna zre svet pod seboj, sijajna pokojna razliva svit. je zapel pesnik Zupančič ob pogledu na Šmarno goro t vlaka. — Na sliki vidimo Šmarno goro (667 m) z Grmado na levi ter Kočno in Grintovcem na desni strani. Božjepotno svetišče na Šmarni gori — posvečeno Kraljici rožnega venca -—■ je zelo priljubljen cilj vernih slovenskih romarjev

DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA E/Pl RITUAL
V MARIJANSKEM LETU 1954
L- XXII.	OKTOBER	ŠTEV. 10
Moji dom domtitvi madijinlmu mu
čim hitreje tečejo tedni in meseci Zofijinega leta, ki se je nagnilo že glo-°ko v svojo drugo polovico, bolj se mno-Uo v katoliškem svetu dokazi ljubezni .0 Nje, ki je naše življenje, naše upanje vl,- naaa sladkost. Vršijo se po katoli-.“ deželah, kjer je svoboda vere še Zajamčena, Marijini kongresi in zboro-Vanja, kjer se proslavljajo njene kre-P®sti in odlike; prirejajo se velika roma-Ja k znamenitim Marijinime svetiščem; 'dajo se nove Marijine cerkve v spomin aa to veliko dobo; učenjaki pišejo nove j.d-Ke o Mariji in njeni veličini; verni Judje vseh narodov in dežel skušajo po-s °biti svojo pobožnost do Marije in se Posvečujejo njenemu brezmadežnemu
ALOJZIJ KOŠMERLJ
Srcu. Izpolnjujejo se tako navodila, ki jih je dal za Marijino leto sveti oče papež Pij XII. v znameniti okrožnici „Blesteča krona“ in izpopolnjujejo se njegove, v tej okrožnici izražene želje, kjer pravi: „Potrebno je, da praznovanje stoletnice proglasitve resnice o Brezmadežnem Spočetju Device Marije podžge v vseh dušah katoliško vero ter gorečo pobožnost do božje Matere in da tudi doseže, da bo življenje kristjanov postalo čimbolj podobno vzorni podobi presvete Device.“
V tem duhu se tudi Slovenci v Argentini in po širnem svetu pridružujemo vernim krščanskim množicam in skušamo temelje svoje pobožnosti do Marije
Naslovna stran: Sredi temnih gozdov in prelepih bohinjskih gora se sveti v poslednjih žarkih zahajajočega sonca gladina čarobnega Bohinjskega jezera, mogočni odsvit večne
Lepote
v tem njenem letu čimbolj in za vselej utrditi, da bomo do konca in vedno z vsem srcem Marijin rod, Marija pa potem z vso svojo dobroto in močjo za vse čase naša dobra Gospa in Mati. S temi čustvi in sklepi smo opravili v argentinski skupnosti svoje majniško narodno romanje v Lujan; smo se udeležili velike Marijine proslave priseljenskih skupin v Buenos Airesu; smo poromali v svetišče lurške Gospe, ki je v bližini glavnega mesta, in kamor radi gremo vsako leto. V Marijinem imenu se vrše naši sestanki, naše svete ure in duhovne obnove ter druge pobožnosti. Vpisujemo se v kar-melsko škapulirsko bratovščino, in naše organizacije, predvsem pa naše družine se z veliko vnemo posvečujejo Marijinemu Srcu — eni na novo, drugi obnavljajoč dejanje posvečenja, ki so ga izvršili v velikih in težkih časih v domovini. Veliko je v vsem tem gorečnosti in dobre volje. Ob Mariji se utrjujejo vezi naše medsebojne ljubezni in edinosti. Marijin blagoslov in njeno varstvo nas spremljata v našem ne lahkem življenju.
TEŽAVE IN POMISLEKI
Pri vsej gorečnosti in dobri volji so se pa pokazale prav pri posvečenju novih družin Marijinemu Srcu nekakšne težave in pomisleki, ki nekatere zadržujejo, da se še niso mogli odločiti za ta prelepi akt ljubezni in vdanosti do nebeške Gospe. Katere in kakšne so te težave?
V majniški številki „Duhovnega življenja“ je bilo razloženo, kaj pomeni dejanje posvetitve. Priobčene so bile tam tudi dolžnosti, ki jih sprejmejo Marijinemu Srcu posvečene družine in so izražene v sami posvetilni molitvi. Rečeno je bilo, naj bi vsi te dolžnosti resno premislili in naj bi bila lepa in pomenljiva posvetilna molitev v slovesnem trenutku družinske posvetitve resničen in iskren izraz notranjega razpoloženja, dobre volje in pripravljenosti. Z ozirom na vse to je bilo ob priliki zapisano, naj
bi oni, ki bi teh obljub ne vzeli zares» rajši posvetitve ne izvršili.
Ob tem so se mnogi nekam zmedli in kar ne upajo posvetitve izvršiti, v stra' hu, da bi pri vsej dobri volji le ne mogli vselej vsega tega izvršiti, kar bi pri pcr svetitvi obljubili. Samoposebi je ta strah izraz poštenega srca, k; noče obljubiti kar bi ne moglo storiti. Vendar so v reS' niči vsi ti strahovi in pomisleki neute* meljeni.
Poglejmo le, kaj vsebujejo dolžnosti Marijinemu Srcu posvečenih družin, kaj govori posvetilna molitev: Da bomo spolnjevali božje in cerkvene zapovedi; da se bomo varovali greha in tudi druge p» svojih močeh od greha odvračali; da bomo živeli v tesni povezanosti s sveto Cerkvijo; da bomo ponižno prenašali križe življenja itd. Vse to so zgolj dolžnosti, ki nam jih nalaga že samo krščansko življenje in skrb za naše zveličanje. Brez izpolnjevanja teh nujnih krščanskih dolžnosti nihče ne bo rešil svoje duše. Izredne obveznosti, ki jih sprejmemo, so le: dnevna molitev svetega rožnega venca in posvečevanje prvih petkov in sobot. Ali glede tega moram» vedeti, da je spolnjevanje tega često odvisno od okolnosti in razmer in ne vedno le od naše dobre volje. Tudi se glede tega nihče ne veže pod smrtnim grehom-kot v resnični zaobljubi, ampak je vse le zaveza ljubezni in vdanosti. Zaveže se v ljubezni storiti, kar in kolikor nam bo mogoče. To pa je glavno in Marija je s tem zadovoljna.
POSVETIMO SE Z VELIKODUŠNIM SRCEM
Ko smo pozorno prebrali dolžnosti Marijinemu Srcu posvečenih družin i® pobožno premislili posvetilno molitev, tedaj se odločimo brez strahu in oklevanj® in izvršimo dejanje posvetitve z velikodušnim srcem, ki gori v ljubezni, ki je pripravljeno tudi na žrtev in, odpoved zaradi ljubljene osebe, kateri se posvečamo.
Ta oseba, vredna vse naše ljubezni, naše večne hvaležnosti in zvestobe, je barija, naša nebeška Mati, ki ni nič računala in nič tehtala, kaj in, koliko bo morala žrtvovati za naše odrešenje, niarveč se je velikodušno odzvala božjemu klicu, postala Mati Odrešenikova in Sa darovala za nas v krvavo žrtev, pa tudi sama z Njim na Kalvariji trpela smrtne muke žalosti in zapuščenosti. Kadar mislimo na Marijo, Mater s prebodenim srcem, z mrtvim Sinom v naročju, Se morajo v ljubezni razgreti naša mrzla frca. Ali ne zasluži ta naša velika Mati m Soodrešiteljica, da ji izpolnimo vsako željo njenega blagega, velikodušnega srca?
In kakšne so Marijine želje? Sveti °de Pij XII. nam jih v okrožnici „Bledeča krona“ odkriva, ko piše: „Kakor Vse matere občutijo naj slajše veselje, kadar v obrazu svojih otrok opazijo izra-z*to podobnost svojih lastnih potez, tako tudi naša presladka Mati Marija, ko ^teda otroke, ki jih je pod križem sprega namesto Jezusa, ničesar bolj ne želi ln ji ni nič bolj po srcu, kot če vidi po-Jn kreposti svoje duše obnovljene v njihovih mislih, besedah in delih.“
Ali se bomo tedaj bali in oklevali, kadar gre za to, da ljubljeni, najboljši “utori storimo veselje? Ali nas bo strah reci ji iz dna iskrenega srca, da jo ima-11,0 z vso dušo radi, da ji hočemo ostati A‘diio zvesti in vdani, da smo priprav-jeni vse storiti, kar ona želi, in se vsega jmrovati, ker bi njo žalilo? O, kristjanu, 1 veruje v Boga in Marijo in skuša iz e vere tudi živeti, bo nemogoče, da bi u ne šel do kraja in ne izrekel svojega Veselega, velikodušnega, pripravljenega: a> hočem in bom! V tem pa je ravno ’stvo posvetilnega dejanja, da se pre-umo in izročimo Mariji, naši ljubljeni utori z iskrenim, ljubečim, vdanim in Pripravljenim srcem, s srcem, ki ne ra-una in ne tehta, ampak se da vsega, rez pridržkov in za vselej. Kdor ve, kaj m resnična ljubezen, bo to razumel.
Mati lepe ljubezni
Seveda lahko po vsem tem v dnu duše le še vedno ostane nek strah, da bomo včasih le morda nezvesti postali dani obljubi. Ta strah je stalni delež vseh na zemlji živečih, umrljivih ljudi. Je žalostna dedščina po naših prvih starših, po katerih krivdi smo bili ranjeni z izvirnim grehom in naša narava tudi še po svetem krstu ostane slabotna in omahljiva. Seveda bi bilo lepo in prav, če bi človek po dani besedi in obljubi in po storjenem dobrem sklepu več ne grešil, ne v velikem, ne v malem. Ali takih izvoljencev je malo, ali skoraj nič na tem svetu. Cerkev nas uči, da se človek vseh malih grehov brez izredne milosti božje sploh ne more obvarovati. Ljudje smo slabotna bitja, ki vedno znova padamo v greh, postanemo nehvaležni in nezvesti, ker nas zapeljuje naše grešno poželjenje, pa tudi hudobni duh in pokvarjeni svet. Bog to dobro ve, ker nas pozna do dna, saj je naš Stvarnik. Pa to našo slabost dopušča, da nas ohranja ponižne, nam da spoznati našo nezadostnost in nas
navaja, da se iskreno zatekamo k Njemu za pomoč. In tudi božja Mati Marija to razume ter ji je prav zato sveta Cerkev dala pomenljiv naziv: Pribežališče grešnikov. Vedimo v svojo tolažbo, da se božje usmiljenje nad nami nikdar ne izčrpa in božja ljubezen do nas nikdar ne utrudi, naj bi še tolikokrat omahnili in padli. In prav isto lahko rečemo o Mariji, ki jo s Cerkvijo zaupno kličemo: Mater usmiljenja.
Kar Boga in Marijo pri naših obljubah in dobrih sklepih popolnoma zadovolji, je naša iskrena, dobra volja, naša velikodušna pripravljenost, če pa grešimo, naše iskreno kesanje ter obnovitev dobrega sklepa, po katerem začnemo od kraja, z novim pogumom in z novim zaupanjem.
POSVETIMO SE Z ZAUPANJEM
Ko se odločimo za posvetitev Marijinemu Srcu, zaupajmo z vso močjo svoje duše, da nam bo ljuba nebeška Mati prav radi tega v ljubezni pripravljenega in izvršenega dejanja posvetitve s posebnimi milostmi pomagala, da bomo mogli ostati zvesti dani obljubi. Ona, ki je tako nežnočutna, da svojim otrokom ne pozabi najmanjšega dokaza njihove ljubeče pozornosti, nam bo v borbah in težavah življenja mogočna priprošnjica in pomočnica. Ona bo stala vedno ob strani vsem, ki so se posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. Varovala jih bo zmot in blodnih potov, jih bo utrjevala in podpirala v izpolnjevanju krščanskih dolžnosti in jim bo izprosila milost stanovitnosti. In, če bi se kdo od njej posvečenih otrok 'zgubil, ne bo prej mirovalo njeno materinsko Srce, dokler izgubljene ovce ne pripelje nazaj k Jezusovi čredi. Saj ona za Jezusom najbolje ve, koliko je vredna neumrjoča človeška duša, odkupljena z dragoceno krvjo njenega ljubljenega Sina in z njenim lastnim prebridkim sotrpljenjem.
Zaupajmo torej in nič se ne bojmo težav in skušnjav. Zaupajmo v Marijo
popolnoma, brezpogojno, z vso dušo i11 z vsem srcem, za vse čase. To zaupanj6 bo za njeno materinsko Srce naj večja veselje in presladko zadoščenje. V takem popolnem zaupanju se posvetimo Marijinemu Srcu in izkusili bomo vsak dan življenja milino in moč njenega vodstva in varstva. Kdor v Marijo zaupa, vekomaj ne bo osramočen.
*
Če so bile torej glede posvetitve Marijinemu Srcu zapisane resne besede, naj to n kogar ne zbega in oplaši. Zapisane so bile, da bi se v vsem izpolnile besede svetega očeta papeža, ki v okrožnici „Blesteča krona“ takole piše: „Naša pobožnost ne sme biti le votla beseda ali le slabotno in bežno čustvo trenutka, marveč mora biti iskrena in učinkovita. Kot taka pa mora priganjati vse in vsakega posameznika, sorazmerno našemu stanu, k dosegi kreposti. In mora nas najprej vse vzpodbujati, da ohranimo tako nedolžnost in neomadeževanost življenja, da se bomo bali in izogibali vsakega grešnega madeža, tudi najmanjšega, ko praznujemo spomin ravno on6 skrivnosti presvete Device, po kateri je bilo njeno Spočetje brez greha in prosto vsakega madeža.“
Kljub tem resnim besedam najvišjega pastirja in učenika Cerkve se pa le nie ne bojmo. Ljubezen, bo zmagala vse težave, zakaj kakor lepo pravi sveti Avguštin, kjer ljubezen gori, tam se trud ne čuti, če se čuti, je pa drag in zaželen.
Ljubezni do Marije pač ne manjka v nobenem vernem slovenskem srcu. Alj je nismo pili z materinim mlekom, ali ni to res naša dediščina od prvih dni življenja in še od prej, ko nas je verna mati še pod srcem nosila? O, da bi ta ljubezen gorela v vseh slovenskih srcih, gorela vedno bolj, gorela za zmeraj, p° besedi naše mile pesmi:
Še gori ljubezen, blažena Gospa, še si ti kraljica mojega Srca:
Mati, ne pozabi me!
Večno jaz ne zabim te!
ORACION FUNEBRE
RRONUNCIADA POR EL R. PBRO. HERN AN BENITEZ EL 26 DE JULIO DE 1954 EN EL SEGUNDO ANIVERSARIO DE LA MUERTE DE LA SRA. EVA PERON
Rublicamos la ultima parte de la Oraciön Fünebre promunciada por el PlbrO'. H. Renitez, Asesor Espiritual de la Fundaciön Eva Peron, alocuciön que fue llevada a.
cabo en la Ciudad Infantil.
E] coraje y la pasjön de que hizo siempre derroche .no declinaron ni en un Srado en los Ultimos mesrs de su vida. Sobreponiendose heroicamente a la en-fermedad que la iba consumiendo mo-mento tras momento, trasladd a la Resi. ^encia Presidencial sus trabajos de la 1' undaciön, del Partido Peronista, y de ^ gremios. Vid con luz meridiana acer-cärsele la murrte. Pero llena de coraje n° duiso reservar ni para si ni para los '’Uyos sus Ultimos mome.ntos, sino que °s entrego a su pueblo, al mismo pueblo QUe habia entregado su vida.
Cuando mäs arreciaban los dolores de ,a cruel enfermedad, se le oia decir: Si oste es el precio que me pide Dios por la telicidad de mi pueblo, bien poco es este Precio y bien poco el sacrificio de mi vida. — Cristiana de esencia, aceptd, ^°n fuerza espiritual sobrehumana, be-er kasta la ultima gota el cäliz de su 'Pärtirio, sin que jamäs se la oyer,a ni Una Palabra de queja contra Dios,
^ asi, cuando habia escalado ya la P*äs alta cima de su belleza, de su gran-eza politica, de su preponderancia na-lona) e internacional; cuando habia con-laistado en forma inalienable el ,amor aPasionado de su pueblo; en el cenit de sa belleza, de su grandeza y de su poder, j'|ndiö el alma al Creador, envuelta en al°s de sere.na beatitud.
Los grandes movimientos sociales, pc’iticos y religiosos, los que verdade-ramente redimen al pueblo de la cscla-vitud a que le condena el egoismo de unos pocos, esos movimientos libertado-res no flos ha logrado jamäs ni el tailento de los estadistas, ni el genio de los po-liticos ,ni 1» fuerza de los poderosos, sino sencillamrnte el heroismo de los märti-res. “La sangre de los märtires semilla de nuevos cristianos” — decian los an-tiguos. La redencion social .argentina no seria duradera ni prr.nderia en las al-mas si no la hubiera regado sangre de märtires. Nuestro movimiento social re-queria imperiosamente el sello del mar-tirio. Y Ella eligiö para si el privilegio de sellar con su vida la liberacion del pueblo argentino.
La justicia social, mäs qu? con leyes, se consigue con renunciamentos. Cuando el ejemplo de Eva Peron se haya hecho čarne en el pueblo argrntino, cuando a su imitacion surjan legiones de justi-cialistas capaces de inmolarse por los demäs, con laboriosidad y rendimiento en el trabajo, con sobriedad, en la vida, con veracidad en eN trato, honradez en la conducta, en ese dia nos iluminarä de verdad el sol de la justicia social y .no se habrä derramado esterilmente la sa.n-gre de la “Märtir de los trabajadores argentinos”.

NA MNOGA LETA 1
Govor na proslavi srebrnega škofovskega jubileja dr. Gregorija Rožmana v Lemontu dne 5. julija 1954, ki ga je imel roons. Matija Škerbec
Na praznik sv. Bonaventure, škofa in cerkvenega učitelja, 14. julija 1929, se je v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja vršila ginljiva cerkvena slovesnost, ko je že blizu osemdesetletni ljubljanski škof dr. Anton, Bonaventura Jeglič posvetil za škofa svojega naslednika dr. Gregorija Rožmana. Novoposvečeni škof je tedaj trikrat svečano zapel svojemu posvečevalcu: „Ad multos annos“ — na mnoga leta.
Danes tu zbrani in z nami v duhu vsa ljubljanska škofija v domovini in emigraciji obhajamo srebrni jubilej tega škofovskega posvečenja in sedaj mi vsi z veliko ljubeznijo kličemo svojemu nad-pastirju z istimi besedami: Ad multos annos... na mnoga leta!
Naše praznovanje tega jubileja je velik — Te Deum laudamus. Zahvalimo te, nebeški Oče, da si nam ohranil našega pastirja, škofa Gregorija, toliko let v najtežjih časih slovenske zgodovine, da more v svobodnem svetu obhajati svoj srebrni škofovski jubilej; prosimo te, nebeški Oče, podeli mu, da bo tistim, čez katere je postavljen, z besedo in dejanjem še nadalje koristil in tako s čredo, ki mu je izročena, dosegel večno življenje.
Ko ob tej slovesni priliki tako Boga zahvaljujemo in prosimo, s tem že priznavamo, da ta proslava ni toliko osebnega značaja, marveč zadeva cele ljubljanske škofije in tudi zadeva celotnega slovenskega katoliškega občestva.
V zgodovini katoliške Cerkve v slovenskem narodu so predvsem važne tri dobe, ki jih predstavljajo trije ljubljanski škofje. Prva je doba udora tujega pro-
testantizma v slovenske dežele. Po veliki zaslugi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je tedaj slovenski narod pometel iz svojih hramov krivo vero iz tujine in ohranil vero svojih očetov. Druga, sko-ro nič manj nevarna doba, je bila koncem devetnajstega stoletja, ko je zopet kriv nauk iz tujine: liberalizem s svojim naturalizmom, racionalizmom in kapitalizmom skušal osvojiti mišljenje slovenskega naroda. Tedaj je vstal veliki ljubljanski škof, edini slovenski kardinali Jakob Missia in s pastirsko besedo pokazal na zmote tedanjega časa ter opogumil našega katoliškega ideologa dr. Antona Mahniča, da je s svojo pisano besedo prinesel več luči v tedanjo ideološko zmešnjavo.
Tretja in, najbolj nevarna doba za dušo slovenskega naroda pa se je pričela z drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Govorim o nevarnosti za slovensko katoliško dušo. Tuji okupator tej slovenski duši ni bil toliko nevaren ; njega in njegovo ideologijo je naš narod odločno odklanjal. Slovencem je grozila dosti večja nevarnost od notranjega sovražnika, od brezbožnega komunizma, ki si je nadel v težkih dneh tuje okupacije lažnjivo in vabljivo masko osvoboditelja, da bi tako usužnil naš narod najstrašnejšemu nasilju. S pomočjo zaslepljenega zapada in zapeljanih naših bratov sorojakov se je komunizmu sicer posrečilo, da je dobil oblast nad našo lepo domovino, toda duše slovenskega naroda si ni mogel osvojiti.
In da brezbožni komunizem ni mogel pridobiti duše in srca slovenskega naroda, gre predvsem zasluga današnjemu
-Jezersko, letoviški kraj °b vznožju Karavank, °dkoder vodi Sorska cesta v Železno Kaplo na Koroškem
slavljencu, prevzvišenemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu.
Kakor je zmaga katoliške vere nad Protestantizmom tesno povezana z ime-nom škofa Tomaža Hrena; kakor je novodobno katoliško gibanje tesno združeno "-imenom škofa in kardinala Jakoba “lissije, tako bo v zgodovini slovenskega Naroda tesno povezana načelna zmaga katoliškega svetovnega nazora nad brezbožnim komunizmom z imenom škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je ob pravem in Pa j tež j em času razkrinkal s svojo od-°cno besedo pravi obraz komunizma, ki
je skrival pod prijetno in zapeljivo donečo krinko narodne osvoboditve.
Škofu in kardinalu Jakobu Missiji So nasprotniki očitali, da je on povzročil razdor med Slovenci. Na ta očitek je ta odgovoril na prvem slovenskem kato-iskem shodu,da spora ni kriva kaka oseba, marveč reč, ki jo je zastopal škof s svojo duhovščino, in ta je Jezus Kri-stus in njegove božje resnice, ki jih uči Po svoji Cerkvi. Jezus Kristus in njegov nauk je ono znamenje, kateremu se nasprotuje, ki loči duhove v dva tabora; škof je le služabnik božjega Učitelja, ki lo dolžan jasno in odločno povedati, da Kristus nima deleža s hudičem.
Kakor Tomaž Hren in škof Jakob Missia nista smela molčati, tako tudi ne njun naslednik škof dr Gregorij Rožman.
Te Deum laudamus! Mi danes pojemo zahvalno pesem Bogu, da je poslal1 ljubljanski škofiji v najtežjih časih slovenske zgodovine pastirja, ki si je upal kljub grozečim nevarnostim za svoje življenje in kljub zamotanemu svetovnemu položaju pred vsem svetom povedati resnico o brezbožnem komunizmu. Mi danes pojemo zahvalno pesem sv. Duhu, ki ga je razsvetlil in mu dal toliko moči, da je bil pripravljen na se vzeti težko breme nekrvavega mučeništva, da je tako postal vreden predmet sovraštva apokaliptične rdeče zveri.
Zapadni svet in žal tudi nekaj duhovniških krogov je šele po dolgih letih in strahotnih izkušnjah ter razočaranjih prišlo do spoznanja, kakšen je pravi obraz komunizma in da z njim ni mogoče nobeno sodelovanje. Naš škof pa je razkril pravo sliko in nevarnost nasilnega komunizma že leta 1942. Mi slovenski duhovniki in verniki smo ponosni na to, da je veliki naš pastir prvi škof, ki je med drugo svetovno vojno dvignil svoj svarilni glas proti komunističnemu brez-
boštvu in da je bil on prvi škof, ki je bil deležen preganjanja in obsodbe rdečega nasilja.
Te Deurn laudamus! Mi danes iskreno zahvaljujemo Boga tudi za to milost, da nam je ohranil našega pastirja kljub zalezovanju in, velikim nevarnostim za njegovo življenje.
Sedanji čas, ko vsemu svetu grozi ogromna nevarnost komunistične poplave, je zelo podoben četrtemu stoletju, ko je krivoverski arijanizem s pomočjo državnega nasilja skušal osvojiti tedanji krščanski svet. Tedaj je nastopil v obrambo katoliške vere veliki škof in cerkveni učitelj Atanazij Aleksandrijski, ki je moral radi svoje odločne borbe proti krivoverstvu večkrat bežati iz svojega škofijskega mesta. Kljub temu, da so mu njegovi sovražniki na vse načine stregli po življenju, ga je božja previdnost ohranila njegovi čredi in katoliškemu svetu, da je mogel nadaljevati težko borbo proti krivoverstvu do končne zmage.
Sveti Peter, prvi poglavar Cerkve, je bežal iz Jeruzalema in iz rok svojih sovražnikov, ker ga je hotel' imeti Kristus v Kirnu, da je tam postavil svoj sedež in od tam vodil vso Cerkev.
Rimski papeži so morali v zgodovini več kot dvajsetkrat bežati iz Rima, da so se ohranili svoji Cerkvi kot svobodni pastirji in da so mogli še naprej voditi borbo za resnico in pravico.
Ker so so zvesti duhovniki in verniki ljubljanske škofije jasno zavedali, da more slovenskemu narodu in katoliški Cerkvi več koristiti živ kot pa mrtev škof, so maja 1945 prisilili svojega nad-pastirja, da je po zgledu sv. Atanazija odšel v begunstvo, ne da bi se odtegnil svojim dolžnostim do svoje črede, marveč da bi mogel še naprej vršiti svoj težki pastirski poklic, ki bi ga v zasužnjeni domovini več ne mogel izvrševati.
Tebe Boga hvalimo, da si nam — slovenskim beguncem — ohranil našega škofa kot duhovno središče, kot vir du-
hovne edinosti slovenske emigracije, pa tudi kot vir tolažbe in kažipot z besedo in zgledom, kako je treba nositi težko breme begunstva.
Mi slovenski begunci s svojim škofom in pod njegovim duhovnim vodstvom ne objokujemo svoje usode, čeprav smo za-'časno izgubili svojo drago domovino. Mi nismo obupani in malodušni obesili svojih harf na vrbe žalujke, kakor so to storili Judje ob babilonskih rekah. Mi tudi ne tožimo z njimi: ,,Kako bomo peli pesem Gospodovo v tuji deželi?“ Slovenska nabožna in svetna pesem se še vedno in zelo pogosto glasi v naši emigracij1 kot veselo znamenje, da v nas še živi delavna borbenost in trdno zaupanje v končno zmago resnice in pravice.
Res je, da v tujini naše misli pogosto romajo z veliko ljubeznijo v drago domovino tam pod Triglavom, toda naše domotožje vedno spremlja neomajano zaupanje, da peklenska vrata ne bodo končno zmagala.
Tam pod skalnatim triglavim očakom naših planin se zbira raznovrstni mrčes, kj gloda na njegovi skali, dela svoje rove in krtine, toda našega Triglava ne bo nikdar izpod jedel. Vse je vihar razdejal, slovenski narod pa bo trdno stal zvest svoji veri, ki je zgrajena na vogelni skali Jezusa Kristusa, ki je vse mogočnejša in trdnejša kot je skala očaka slovenskih gora.
Prevzvišeni! Srečen sem, da Vam morem ob Vašem srebrnem škofovskem jubileju čestitati v imenu vaših zvestih duhovnikov in vernikov. Ljubi Bog naj Vas še dolgo ohrani slovenskemu narodu kot duhovnega voditelja in pastirja, da bi — ko hodite po stopinjah velikega škofa in učitelja sv. Atanazija —■ tudi vi, kakor je on, doživeli zmago katoliške vere in srečno vrnitev v domovino k svoji čredi.
Kot naš jubilejni dar pa sprejmite naše molitve, naše globoko spoštovanje, predvsem pa našo iskreno ljubezen.
Ad multos annos! Na mnoga leta!
ZDRAVNIK IN ZENIN
Odkar so farizeji videli, da je Je-Zus mrtvoudnemu odpustil grehe, niso ^eli več miru. Kljub čudežu, s katerim Jezus izpričal svojo božjo oblast, mu niso hoteli verovati. Od takrat naprej s° bili Jezusu neprestano za petami in s° Sa opazovali, če bo storil kaj graje Rednega. To njihovo sovražno razpo-°zenje do Jezusa jih je zavedlo še v ruJti in tretji javni spopad z njim. filiko za to so našli, ko je Jezus po-hcal cestninarja Levi j a za svojega aPostola. Evangelist Luka nam ta pri-z°r takole opiše:
Nato je šel ven in zagledal cestninarja :z imenom Levi sedečega pri mitnici in mu je rekel: ,,Hodi za menoj!“'In pustil je vse, vstal in šel za njim. Napravil pa mu je Levi v svoji hiši veliko gostijo; in bilo je zelo veliko cestninarjev in drugih, ki so ibili z njim pri mizi. In godrnjali So farizeji in njih pismouki in so govorili nje-Sovi m učencem: „Zakaj jeste in Pijete s icestninarji in grešniki?“ Jezus jim je odgovoril: „Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, amnak grešnike“ (Lk 5. 27—32; prim. M k 2, 13 —17; Mt 9, 9—13).	<
_ 0 je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ®e* ven iz hiše in se napotil proti enezareškemu jezeru. „Vse ljudstvo je Prihajalo k njemu in jih je učil“ (Mk
2,	13). Mimogrede, ko je šele šel k jezeru ali pa ko se je že vračal, je pri mitnici zagledal cestninarja Levi j a, ki je bil sin Alfejev (prim. Mk 2. 14). Ta Levi ni nihče drugi kot bodoči apostol Matej, ki nam je tudi napisal svoj evangelij (prim. Mt 9, 9) ; pri Judih so namreč mnogi imeli po dve imeni.
Slovenski prevod pravi, da je Jezus „zagledal“ Levija. Če bi hoteli grško besedilo bolj točno prevesti, bi morali reči, da ga je „opazoval“. Jezus se je torej pri mitnici zaustavil in je nekaj časa z zanimanjem in ljubeznijo opazoval Levija, ko je pobiral davek. Brez dvoma sta si tudi izmenjala nekaj besed. In zaključek vsega je bil, da mu je Jezus predlagal, naj pusti svoj zoprn posel cestninarja in postane njegov učenec. Rekel mu je: „Hodi za menoj!“ Jezus je bil tako dober do grešnikov, da jim ni le grehe odpuščal, ampaj jih je celo sprejemal za svoje učence. Levi se je takoj velikodušno in z veseljem odzval Gospodovemu klicu. „Pustil je vse, vstal in šel za njim.“ Skrivnostni moči, ki je sijala iz Jezusovega pogleda in njegovih besed, se pač nihče ni mogel upirati. In to se nam ne sme zdeti nič čudnega. Če ima celo magnet, pravi sv. Hieronim, v sebi silo, da pritegne nase kovinske predmete, kolikor bolj gotovo lahko Gospodar vsega stvarstva pritegne k sebi, kogar hoče.
Levi je bil Gospodovega poklica neizrečeno vesel. Zavedal se je, da mu je Jezus s tem izkazal veliko milost. Da bi se mu zahvalil, je čez nekaj dni na svojem domu priredil veliko gostijo Jezusu na čast. Istočasno se je na ta način hotel posloviti od svojih sorodnikov in prijateljev, preden se je za stalno pridružil Jezusu. Prav zaradi tega je bila ta gostija še posebno važen in zanimiv dogodek, ker se iz njega "Vidi, kako moramo razumeti Jezusov poziv. Ko je Jezus pri mitnici povabil Levija, naj hodi za njim, ni bilo torej mišljeno, da bi Levi takoj tisti trenutek vse pustil in ne oziraje se ne na levo ne na desno šel za Jezusom. Takrat je bila predvsem važna samo odločitev sama, pri izpeljavi sklepa pa je Jezus pustil, da se je izvršila na čisto naraven, človeški način. Celo poslovilne gostije ni manjkalo. Zato na podlagi tega smemo sklepati, da se tudi Peter s svojimi tovariši ni poslovil od svojega poklica in svojih ribiških mrež tako nenadoma, kot bi se na prvi pogled zdelo (prim. Lk 5, 11). Prav to pa nam spet pojasni, zakaj sta Matej in Marko Petrov poklic malo drugače opisala kot Luka. Prva sta nam pač ohranila en prizor, drugi pa drug prizor istega poklica.
Na gostijo je Jezus prišel skupaj s svojimi učenci, ki jih je takrat bilo že mnogo, kot nam izrečno poudarja sv. Marko (Mk 2, 15). Poleg tega pa je Levi povabil tudi veliko svojih prijateljev in stanovskih tovarišev, to se pravi cestninarjev. Kot izterjevalci davka v prid tujim oblastnikom so cestninarji bili pri Judih osovraženi, toliko bolj, ker so zelo pogosto krivično zahtevali več, kakor je bilo določeno (prim. Lk 3, 12 sl). Veljali so za ljudi, ki so vdani vsakovrstnim pregreham. In če so cestninarji bili judovske narodnosti, so jih povrhu še smatrali za prodance tujim gospodarjem. Zato ni čudno, da je cestninar pomenilo isto kot grešnik
in da je pravovernim Judom bilo prc povedano občevanje z njimi. Vsakemu pismouku bi bilo v veliko sramoto, ie bi se pogovarjal s cestninarji, še bolj pa, če bi skupaj z njimi jedel; kajti vsesti se s kom za isto mizo je na VzhO" du bilo znamenje posebnega prijatelj' stva in tesne življenjske povezanosti' Ko so torej pismouki, ki so pripadal’ farizejski verskopolitični stranki, videl’ Jezusa in njegove učence pri isti miz’ s cestninarji, so se nad tem pohujševal’ in začeli so gordnjati. Niso pa imel’ poguma, da bi napadli naravnost Jezus» samega. Zato so se lotili njegovih učen' cev in jih očitajoče vpraševali: ,,Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki!“ Vprašanje je merilo veliko dalj, kot p» se na prvi pogled zdi. S tem namreč-da so nastopili proti druženju s cesto’1 narji, so tudi obsodili poklic Levija i» sploh kateregakoli izmed njegovih so1 •vrstnikov v krog Jezusovih učencev.
Da bi javno opravičil svoje ravna' nje, je Jezus sam odgovoril pismoukom’ „Ne potrebujejo zdravnika zdravi, am-pak bolni. Nisem prišel k pokori klica1 pravičnih, ampak grešnike.“ Jezuso* odgovor je bil zares poln modrosti. 2 njim je odlično zavrnil svoje nasprot' nike, čeprav tako, da jih ne bi odbil in brez dvoma si je pridobil naklonjo nost celega omizja. Ko je govoril o bol' nikih, ki potrebujejo zdravnika, je de-loma potrdil stališče farizejev, da S» brez vsega razloga človek ne sme dru-žiti s takimi ljudmi. S tem da je Jezu* priznal, da se je resnično nahajal meč grešniki, ki pa jih je hotel poklicati * spreobrnjenju, se je še enkrat vsaj de-loma pridružil njihovemu mnenju. DrU' go skupino, tako zvane „grešnike“ p8 je Jezus pridobil zase, ko se je odkrito1 srčno in javno opredelil zanje in s» slovesno odrekel „zdravim“; in vsi S”! prav dobro vedeli, na koga je pri tef mislil. Isto je še močneje poudaril, k8 je dejal, da so grešniki edini cilj njo1 govega prihoda. In vendar ta druščin»
za Jezusa ni bila nič nečastnega, ker je javno povedal, da so ti ljudje potrebni ozdravljenja. Občevanje z njimi ni pomenilo, da Jezus pritrjuje njihovemu načinu življenja in da odobrava njihove grehe, ampak je bila samo znak velike ljubezni do njihovih oseb, do grešnikov. In ta ljubezen do njih je imela svoj poseben cilj, ki ga je Jezus prav tako odkritosrčno in javno povedal: hotel jih je namreč poklicati k pokori in jih tako pripraviti k spreobrnjenju. Samo pod Pogojem, če se spreobrnejo, jih je pripravljen zares uvrstiti v svojo družbo. Kako krasno navodilo za duhovnike in laične apostole, kakšna naj bo tudi naša taktika pri apostolatu!
Jezusov odgovor je bil čudovit v vsakem pogledu. Kako samozavestno razsoja o zdravih in bolnih, o pravičnih in grešnikih. Kot nekaj samo po sebi umevnega se naziva zdravnika, ki je Prišel zdravit naše duše. Suvereno izjavlja, da je prišel klicat druge, čeprav je on sam bil pri tisti pojedini poklican, Povabljenec. Ali ni vse to komaj zastrto razodetje njegovega božjega bistva? Samo blazen napuh bi še mogel tako govoriti kot Jezus. Ker pa mu nasprotniki kljub osuplosti niso nič oporekali, je jasen dokaz, da Jezusovih besed niso razumeli kot izraz ošabnosti, temveč so videli v njih neko nadčloveško veličanstvo in dostojanstvo (prim. Di-llersbeger 84 sl.).
Kljub temu, da je Jezus farizeje tako sijajno zavrnil, še niso hoteli odnehati. Lotili so se ga z novim vprašanjem:
Oni ;pa so mu rekli: „Zakaj se Ja-nezovi mčenci pogostoma postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo?“ Jezus jim je rekel: „Ali morete post naložiti svatom, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat, tiste dni, se bodo postili.“ Pripovedoval pa jim je tudi priliko: „Nihče <ne prišije (zaplate od nove obleke na staro obleko;
sicer novo raztrga, stari pa se zaplata od nove tudi .ne poda. In nihče ne deva novega /vina v stare mehove; sicer novo vino mehove razžene in vino samo se razlije in mehovi končajo. Ampak novo vino je treba devati vf nov e mehove, pa se oboje ohrani. In nihče, ki je pil starega, ne mara takoj novega; pravi namreč: Starina je boljša“ (Lk 5, 33—39).
Farizeji so torej proti Jezusu iznesli nov očitek, če so malo prej grajali na njem, zakaj se druži s cestninarji in grešniki, jim pa sedaj že to ni všeč, da je sploh šel na gostijo, namesto da bi se postil: „Zakaj se Janezovi učenci pogosto postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo?“ Graja je sicer bila neposredno izrečena samo proti Jezusovim učencem, vendar je zadela tudi Jezusa.
Tudi to se je zgodilo med gostijo na Levijevem domu, kot se jasno vidi iz Lukovega poročila. Evangelist Marko pa nam pove, da so se farizeji prav tisti dan postili (Mk 2, 18). Judovska postava je ukazovala post samo enkrat na leto, na veliki spravni dan. Farizeji pa so se iz zasebne pobožnosti zelo pogosto postili, najmanj pa dvakrat na teden, v ponedeljek in četrtek. Iz tega bi sklepali, da je Levi priredil svojo gostijo na dan ponedeljka ali pa na dan četrtka. Isti dan torej, ko so se farizeji in Janezovi učenci postili in opravljali molitve, je Jezus s svojimi učenci jedel in pil. Le če imamo to okoliščino pred očmi, lahko šele pra razumemo, kako zelo je bil očitek farizejev zbadljiv. Hoteli so reči: Mi se postimo in molimo, ti pa ne, ker mi smo sveti in pravični, ti pa si grešnik in tvoji učenci so ravno taki. Zato veseljačite po gostijah, ko mi delamo pokoro.
Farizeji so bili slepo zaverovani v svojo popolnost. Da pa bi svojo bahavost vsaj malo omilili in prikrili, so poudarili, da se tudi Janezovi učenci postijo prav tako kot oni. Še več. Ker
je nekaj Janezovih učencev skupaj z njimi opazovalo pojedino, so jih nahujskali, da so tudi oni sami začeli godrnjati, kot nam pove Matej, ki je tisti dan Jezusa gostil (Mt 9, 14). Farizeji so to kaj lahko dosegli, ker so učenci Janeza Krstnika že nekaj časa z nevoščljivostjo gledali na Jezusove učence. Ni jim šlo v račun, da je Jezusov ugled tako naglo rasel in so zato tudi apostoli uživali vsak dan več časti, dočim so oni skupaj s svojim učiteljem vedno bolj tonili v pozabo (Jan 3, 26).
V odgovor na očitek je Jezus povedal štiri lepe prilike. Pojasnil je, da bi bil post v tistem času za njegove učence neprimeren in povrhu še škodljiv.
Na vprašanje farizejev je najprej odgovoril z novim vprašanjem: „Ali morete post naložiti svatom, dokler je pri njih ženin?“ Za besedo „svatje“ imamo v grškem evangeliju izraz „sinovi zakonske spalnice“. Tako so pri Judih na-zivali spremljevalce, ki so na dan poroke šli skupaj z ženinom po nevesto na njen dom. Seveda so potem ostali tudi na svatbi, k: je trajala celih sedem dni in se niti na spravni dan ni prekinila, če je slučajno sovpadel s poroko. Na svatbi so potem morali skrbeti, da nikoli ni zmanjkalo zabave in dobre volje. Kako bi torej mogel kdo od teh ljudi zahtevati, naj se postijo na svatbi? Prav tako pa je nesmiselno pričakovati od apostolov, da bi se postili, dokler imajo Jezusa med seboj. Jezus je namreč ženin, ki je prišel iz nebes zasnubit naše duše, apostoli pa so njegovi svatje. Ves čas Jezusovega zemeljskega bivanja je kot veselo ženitovanje, kjer se morajo svatje zabavati, ne pa žalovati in postiti se. S tem pa Jezus ni nastopil proti postu kot takemu. Izrečno pove, da se bodo apostoli tudi še morali postiti: „Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat, tiste dni, se bodo postili.“ V teh besedah imamo prvi in zelo jasen namig na Jezusovo trpljenje in njegovo nasilno smrt. Po Jezusovi smrti na križu bodo
pa tudi apostoli imeli prilike več kot dovolj za žalovanje in za post, kakor se je pozneje res tudi zgodilo (Apd 13, 2 sl).
Druga prilika pa se pri Luku glasi takole: „Nihče ne prišije zaplate od nove obleke na staro obleko; sicer novo raztrga, stari pa se zaplata od nove tudi ne poda.“ V prvih dveh evangelijih ima ista prilika malo drugačno obliko. Pri Marku n. pr. beremo: „Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja“ (Mk 2, 21; prim. Mt 9, 16). Matej in Marko nam torej govorita o stari obleki in novi zaplati, pri Luku pa je govor o dveh oblekah, stari in novi. če ima kdo raztrgano obleko, bi bilo nesmiselno, da bi iz nove obleke izrezal zaplato in z njo zašil raztrgano obleko. Novo obleko bi s tem uničil, stari pa kljub temu ne bi bilo dosti pomagano. Zakaj? Luka upošteva predvsem estetski vidik: nova zaplata se na stari obleki nič kaj ne poda, ker preveč izstopi in se takoj opazi, da je obleka rabila popravila. Matej in Marko pa gledata bolj iz praktične strani: kadar se nov našiv skrči, obleko še bolj raztrga. V vseh treh evangelijih ima torej prilika isti pomen, le da je pri Luku izrazitejša. S to priliko je Jezus povedal nov razlog, zakaj je bilo neprimerno, da bi se njegovi učenci takrat postili. Istočasno pa je od vprašanja posta segel že na širše področje in opozoril na nasprotje med judovstvom in novim evangeljskim duhom. Nova evangeljska postava se ne da združiti s staro judovsko postavo, ki je bila dana samo za en narod in še to le začasno. Tako nasilno združevanje bi prineslo škodo evangeljskemu redu, judovstvu pa tudi ne bi bilo v korist. Ker apostoli pripadajo že novemu evangeljskemu redu, se od njih ne sme pričakovati, da bodo v vsem tako ravnali, kot so bili Judje do tedaj navajeni. če se torej Janezovi učenci in farizeji postijo, s tem še ni rečeno, da
se morajo postiti tudi Janezovi urmci.
Isto misel je Jezus ponovil še v tretji priliki: „In nihče ne deva novega vina v stare meliove; sicer novo vino mehove razžer.e in vino samo se razlije in mehovi končajo. Ampak novo vino je treba devati v nove mehove, pa se oboje ohrani.“ Judje niso vina hranili v sodih temveč v mehovih iz kozje, kamelje ali oslovske kože. Novega vina, ki še ni dobro prevrelo, seveda niso smeli devati v stare mehove; zakaj koža v starem mehu nima več tiste elastičnosti in je na mnogih mestih že izrabljena. Ko bi vino začelo vreti, bi take mehove razgnalo. Vino bi se razlilo, pečen meh Pa tudi ne bi bil več za nobeno rabo. Oboje bi se uničilo. Zato so novo vino morali devati v nove mehove, pa se je oboje ohranilo. Ta prilika ima isti pomen kot prejšnja. Evangeljski duh je kot novo vino, ki se na de uklepati v stare in okorele oblike judovstva. Farizeji, ki so bili preveč navezani zgolj na zunanje predpise postave, so bili kot stari mehovi, nezmožni sprejeti vase novo vino. Zato je moral Jezus svoj evangelij zaupati novim ljudem, ki so |meli svoja srca prosta vseh kvarnih in zastarelih predsodkov judovstva. Si-cer bi obojni trpeli škodo. Jezus lepo poudari zahtevo celotnega prenovljenja. Ne samo, da je potreben nov duh, različen od judovskega, ampak ta duh mora biti dan tudi drugim ljudem. Ker farizeji niiso zmožni sprejeti novega duha, morajo priti na površje povsem novi ljudje z novimi navadami. Zato od apostolov ne smejo pričakovati, da bi se držalj stare judovske tradicije glede Posta in ostalih zunanjih predpisov postave.
Jezus je povedal še četrto priliko, ki Pa jo je od vseh evangelistov samo Luka zapisal: „In nihče, ki je pil starega (vina), ne mara takoj novega; pravi namreč: starina je boljša.“ V tej priliki se ne primerja kakovost vina, kot me-P*jo nekateri, temveč okus pivcev. Kdor
ceni staro vino, ostane pri njem in noče novega. Kdor je navajen kake reči, jo le nerad zamenja z drugo, čeprav je nova morda boljša od stare.
Ta četrta prilika vse prejšnje tri povezuje v enoto in jim daje pravi pomen. Ne le da je Jezus z njo velikodušno opravičil svoje nasprotnike, temveč je od njih zahteval razumevanje tudi zase in za svoje apostole. Jezus, naš nebeški ženin, je prinesel na svet novo ljubezen, h kateri je tedaj klical apostole, pozneje pa prav vse ljudi. Ta ncva ljubezen zahteva od povabljenih svatov popoln preobrat, popolno prenovitev celega človeka. Za vse to pa je treba časa. Zato se tudi Jezus noče prenagliti, ampak dela počasi. Vse hoče prenoviti: prinesti svatom novega vina, dati jim novo obleko in ne le stare malo zakrpati. Ustvariti hoče novega človeka. Dokler pa še ni ustvarjen, pa naj farizeji vedo, da je tudi apostolom staro vino bolj všeč kot novo. Zato naj se ne pohujšujejo, če apostoli niso takoj prvi hip tako popolni, kot bi bilo želeti. Vsaka novost navadno povzroči bolj ali manj nasilen prelom s preteklostjo, kar vedno zaboli. Tudi farizejem je bilo staro vino bolj všeč. Prepričani so bili, da so s svojo zunanjo pobožnostjo dosegli višek popolnosti, zato jim je težko sprejeti novega duha in nove evangeljske zapovedi. Še več. Sovražili bodo Jezusa kot nasprotnika njihovih navad. Jezus vse to dobro ve in ima potrpljenje z njimi. Seveda pa jih tudi opozarja, naj bodo previdni in naj pazijo; kakor je namreč nevarno hlepenje po novem, 'prav tako pa je lahko pogubna nespametna navezanoist na staro.
Borba med novim in starim je farizejem 'zadala globoko rano, ki je bila še čisto sveža. Jezus je kot zdravnik bolnih tudi nje prišel zdravit. Ta zadnja prilika je bila zanje kot blažilno zdravilo, ki naj omili skelečo bolečino. In prav to nam .najlepše razodeva novo ljubezen nebeškega ženina. Čeprav hoče
čisto v temeljih vse prenoviti, je vendar neskončno usmiljen nasproti staremu, poln razumevanja za njegov težki položaj. Zato potrpežljivo čaka, da prenovitev polagoma dozoreva (prim. Dillers-berger 88 sl).
Gospodovih prilik pa seveda tudi ne smemo preveč natezati. Jezus v njih samo po sebi ni obsodil starih navad in ne zavrgel posta kot takega. Le reči je hotel, da se evangeljski duh in stari judovski običaji medsebojno izključujejo. Zato od njegovih učencev ne smejo zahtevati, kar z njihovim poslanstvom ni združljivo.
Ta Jezusov nauk je še bolj široko razvil apostol Pavel. V svojih pismih
nas opominja, naj bi „zaživeli novo življenje“ (Rimlj 6, 4) in naroča, naj Bogu „služimo v novem duhu“ (Rimlj 7, 6); zakaj v „Kristusu... je staro prešlo . . (in) nastalo je novo“ (2 Kor 5, 17).
Staro in novo! Borba med obema je tako stara kot človek, pa vendar vedno nova in živa, vedno aktualna. Tudi da-lies. Tudi med nami. In tudi za to življenjsko vprašanje najdemo najlepšo rešitev v knjigi življenja. Tako zagovornikom starega kot zagovornikom novega najboljša beseda v nasvet prihaja iz ust božje Besede. Naj prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, prežene tudi našo temo.
PESTUNJA
Vzporedno z zunanjo pripravo na škofov obisk je tekla tudi duhovna priprava vernikov. Zlasti otroke je hotel gospod Simon dobro pripraviti, da bi mu ne delali sramote, ko bodo morali pred prevzvišenim gospodom knezom in škofom in pred drugimi gospodi odgovarjati na vprašanja iz katekizma.
Brž ko se je v jeseni pričela šola, je dušebrižnik govoril otrokom o birmi in o časti, ki je je deležna fara, kadar jo pride obiskat njen .nadpastir. Govoril jim je o ljudomilosti knezoškofa, o njegovi oblasti in vzvišenosti. Obenem je otroke živo opozarjal, da bodo mogli iti k sveti birmi le tisti učenci, ki bodo katekizem dobro znali in tudi tako živeli, kakor sveta vera od nas zahteva.
Zahteval je zato od otrok, da med šolskim letom pridejo vsako nedeljo k maši. -Naj opozorijo starše, kakor jih je tudi sam opozarjal s prižnice, da bodo dobili birmanski list samo tisti otroci, ki
GREGOR HRIBAR
bodo redno hodili v cerkev. Brez birmanskega lista, ki nosi župnikov podpis in župnikov pečat, pa noben otrok ne more biti birman.
Pri otrokih je bilo'spričo upanja na birmanska darila videti precej dobre volje. Toda .navada je železna srajca. Ako jih dušni pastir dotlej ni mogel pripraviti do tega, da bi kaj prida k maši hodili, se ni čuditi, ako jih tudi misel na ■birmo ni predrugačila.
Da bi gospod Simon vsaj delno uspel, je prvo veroučno uro v tednu vedno spraševal Po razlogih izostanka od nedeljske maše. Prejšnje leto tega ni več dvlal, ker vse skupaj ni nič izdalo, sedaj je pa le spet moral pričeti dregati. Poleg že znanih izgovorov je dobil tudi nekaj izvir-nejših.
„Zakaj te ni bilo v nedeljo v cerkev? Ne misliš iti k sv. birmi? Ne veš, da ne bo mogel biti birman nihče, ki ne bo ob
Nedeljah hodil k maši?“ je vprašal Win-klerjevo Elzo iz Oljšnice.
„Nisem prišla,“ se je hitela opravičevati klepetava Elza, „ker je prišla teta na obisk.“
„Ako pride na obisk teta ali botra, povabite jih v cerkev!“ je učil katehet. ,,Re-c'te jim, d,a moramo najprej obiskati Go-Poda Boga v cerkvi, nato šele bo čas za ra'zgovor. Tudi nebeški Oče je vesel °*>iska svojih otrcfic.“
Dušebrižnik je uvidel, da so nekaterim otrokom starši naravnost branili hoditi v cerkev. Ko'so namreč otroci spoznali, da Se jim nič hudega ne zgodi, ako povedo pesnico, so postaj.aU vedno bolj zgovorni 'n odkriti. Celo boječa Klančarjeva (Glanzer) Edit s Klanca (Glanz) je ^vignila svojo ročico:
„Mama pravi, da ne mar.a tekanja v C(‘rkev (Kirchenlaufen).“ v „Saj ni treba tekati. Greš lahko po-VNsi. Da si le o pravem času v cerkvi,“ i® skušal katehet na smešno zaviti žalostno odkritje.
Ker to leto niso odjavili od verouka Nobenega otroka, je bilo v razredu tudi Pokaj otrok iz versko brezbrižnih dru-**n brez vsake verske vzgoje. Steinerja Zofi z Gorij mu je s posmeškom dejala: „Papa pravi, da oni, ki vedno v cerkvi čepijo, niso nič boljši kot drugi ‘judje.“
Steinerjevi kmetje so bili Bogatajevi s°sedje in čisto pod Bogatajevim vpli-vom. Zato ni čudno, da je deklica tako govorila. Okoliščina, da jo je njen starši brat pri teh besedah srepo pogledal, je izključila vsak dvom o resničnosti njenih besed. Razumljivo, da ka-|ot>et na tako trditev ni mogel molčati. “rž je vprašal otroke:
„Kdo je bil že kdaj v cerkvi?“
”1 (jaz), i, i,“ so zacvilili dekliči.
„I a (tudi), i a, i a,“ niso marali za njimi zaostajati fantički.
„Ste videli klopi v cerkvi?“
„Videli!“
„Je v njih dovolj prostora za vse ljudi, ki gredo v cerkev?“
„Dovolj!“
„Je treba komu v cerkvi izven klopi čepeti, kot čepijo kokoši na gredi?“ „Nikomur!“
Katehet je bil zadovoljen. „Vidiš, kako se moti tvoj papa?“ se je obrnil k Zofiji. „Sedaj veš, da v cerkvi nihče ne čepi, ker lahko vsakdo v klop sede.“
Zofi se niti oči ni upala dvigniti. Bala se je, kaj bo rekel oče, ko bo zvedel vso zadevo.
Treba je bilo spregovoriti še o trditvi, da ljudje, ki v cerkev zahajajo, niso boljši od ostalih. Dušebrižnik ni maral pred otroki razpravljati o dobrih in slabih lastnostih enih ali drugih, le na kratko je podučil otroke: „ Nihče ne trdi, da so oni, ki hodijo v cerkev, radi tega že popolni katoličani. Utegnilo bi se celo zgoditi, da bi bil kateri od njih v kakem oziru celo slabši od onih, ki ne hodijo v cerkev. Dober katoličan je le tisti, ki izpolnjuje vse božje in cerkvene zapovedi. Gotovo pa tisti, ki ne izpolnjujejo tako važne verske dolžnosti kot je udeležba pri maši ob .nedeljah in zapovedanih praznikih, niso dobri katoličani, ker .nas Cerkev pod smrtnim grehom k temu obvezuje.“
Katehet je imel za ta dan dovolj odgovorov. Šel je k mizi po sliko, da bi razlagal novo tvarino. Med potjo je opazil, da mu je mala Žabičarjeva (Sa-bitzer) Regina iz Blata hotela nekaj povedati. Deklica je imela šest let in zato je katehet ni spraševal, zakaj ne hodi k maši. Saj še ni imela te dolžnosti. Ona je Pa vendarle imela za vsak slučaj pripravljen izgovor kot drugi otroci. Brž ko je pritegnila katehetovo pozornost, je vstala in mu povedala.Gospod Simon je ni razumel, ker je govorila zelo tiho. Zato se je sklonil k njej in jo vprašal, kaj hoče. To pot je na srečo vendarle ujel eno besedo: „Pestovati“.
Dušebrižnik se je zamislil. Odkar je pokrstil vse odrasle otroke, je skrbno
bdel nad faro, da bi spet kje predolgo na odlašali s krstom. Zdaj pa izve, da Regina ne hodi k maši, ker mora biti doma za pestunjo.
Kako je mogoče, da nisem nič slišal, da imajo pri žabičarju otroka? Zakaj ga ne prinesejo h krstu? So spet sile teme na delu? Tako je premišljeval gospod Simon in sklenil, da pojde še tisto popoldne na lice mesta pregledat položaj.
Nekoliko preje kot je mogla priti iz šole Regina, je vstopil pri žabičarju v kuhinjo dušebrižnik. Kmetica je pripravljala južino. Za mizo je sedela kmetova mati i.n krpala perilo.
Po kratkem razgovoru je župnik brez posebnega uvoda vprašal kmetico, kdaj bodo prinesli h krstu.
Kmetici je bilo nerodno: „Zakaj vprašujete vendar to?“ ga je zavrnila.
„Regina mi je povedala, da mora pestovati,“ je v negotovosti odgovarjal dušebrižnik.
„O ta lažnivka lažniva! Kako ta otrok laže!“ se je razjezila kmetica. „Jaz ji že pokažem, ko pride. Le kod se spet potepa, da je še ni domov!“
Pravijo, da otrok, ki ga vzgoji stara mati, .ni dosti prida v življenju. Stara mama je vse preveč popustljiva do vnuka ali vnukinje in vedno najde opravičilo za napake svojega miljenčka. Tudi to pot je kmetova mati brž pristavila:
„Otroke sliši, ko se pogovarjajo, pa še ona misli, da se mora tako izgovarjati, ker ne hodi v cerkev. Otrok je otrok.“
Prav tedaj se prikaže pri vratih Regina.
„Zakaj si lagala gospodu župniku?“ jo je trdo sprejela mama. „Ne veš, da se ne sme lagati? Kdaj si morala pestovati ? “
Regina se je le nasmehnila, stekla v bližnjo sobo in se brž vrnila z veliko punčko, ki ji jo je podarila teta za rojstni dan. Očitajoče je pogledovala mamo in pritiskala k sebi svojo punčko, češ kako more biti mama tako trda do nje, ko ima
ona, Regina, tako rada svojo Weib> (punčko).
Otrokovi nedolžnosti so se vsi od src® nasmejali. Gospod Simon si je punčko od blizu ogledal. Imela je zlate laske-rdeča ličeca, droben nosek in majhn» usteča. Odpirala in zapirala je velike-p lave oči, a krsta ni potrebovala.
Južina je bila gotova in dušebrižnik si .ni dal dvakrat reči, ko so ga povabili-da se jim pridruži. Prišel je tudi krnel-ki je tisto popoldne napravljal za podom drva. Bil je že kar precej prijazen ž župnikom. Zlasti se je razživel, ko ic zvedel, kako krivo so sodili Regino. Edi' nega otroka je imel zelo rad. Bil je nacist in le civilno poročen. Iz Cerkve pa niso izstopili. Njegova mati je bil® še dosti verna, manj .njegova žena.
Po južini je ostal dušebrižnik sam 6 kmetovo materjo. Potrpežljivo je poslu' šal, ko mu je razlagala, v katerem ko' lenu jo muči revmatizem podnevi in * katerem komolcu čuti bolečine ponoči-kako močno ji utriplje srce, kadar hi' treje stopi in kako jo pečejo oči, kadaf bere dalj časa Kirchenblatt (Cerkveui list). Ko je končala, je gospod Simo" spet kar naravnost vprašal:
„Kdaj bo pa poroka? Še vedno ča' kam, kdaj Se bo sin cerkveno poročil.“
ženica ga je brž zavrnila: „Le ka) več hočete, gospod župnik? Vsak da® Boga hvalim, da sta se vsaj civilno P°" roči la, ko sta že nekaj let kar tako sku' paj živela.“
Dušebrižnik je poskočil: „Boga hva' lite, da sta civilno poročena? Ne veste-da je zgolj civilna poroka hudičeva vez-ki drži civilne zakonce v stalni grešni priložnosti?“
Starka ga j? debelo pogledala. A, k° ji je župnik kar .naprej govoril, v kak zmoti je ona in v kakem žalostnem sta' nju sta njen sin, ji je počasi le šlo f I glavo. Bala se je seveda, da se mlad® dva po tolikih letih ne bosta maral® cerkveno poročiti. Sredi pogovora ju )č zalotila kmetica, ki se je vrnila v kuhi'
ni°. Tašča ji je kar brez ovinkov dejala: -•Gospod župnik pravi, da civilna poroka ni dovolj. Pravi, da bi Se še cerkveno Poročila. Jaz menim, da sa kar poročita. Kaj pa ti misliš?“
Kmetica se je pokazala brezbrižno. ”Za poroko je treba dveh. Kaj morem jaz storiti, ako on noče?“ se je izgo-varjala na kmeta, čez nekaj časa je pa *e Pokazala nekaj več zanimanja, a še vedno trdila, da kmet gotovo ne bo •Paral, da bi se „še enkrat“ poročila.
„Pokliči ga!“ je velela mati. Še vedno j® rada ukazovala, kot je bila vajena Pred leti.
Kmet je prišel in ženski sta ga pri-®®li obdelovati. Ni mu bilo lahko priti do z'vcga.
„Ali nisva poročena? Mar zdaj ci-vilna poroka nič več ne velja?“ se je branil.
Župnik je sprva le budno spremljal Potek razgovora, pozneje je tudi sam yPes posegel. Kar odkrito je govoril, da •e takoime.novani civilni zakon pred Bo-Kopi ;n pre(j Cer^vijQ Za katoličana nerjaven in da veljajo tudi otroci iz c'vilnega zakona za nezakonske, kar jim utegne biti v življenju neprijetno. Ako se starši cerkveno poročijo, se otroci po-^akonijo in tudi Cerkev jim prizna oče-tov priimek.
„Zakaj pa potem ne odpravijo ci-v'lpe poroke, ako je stvar taka?“ je °Porek,al kmet.
„Kdo naj jo odpravi?“ se je zavzel *Ppnik. „Civilno poroko je uvedla držav-P® oblast in le ona jo more odpraviti. 1 ®mi veste, da pred vojsko ni bilo civil-ne Poroke.“
„Tako je! Gospod župnik ima čisto Prav. Ko sem se jaz poročila s tvojim r®jnk>m očetom, ni nihče nič vedel o V|lni poroki,“ je pripomnila kmetova •"■ati.
Dušebrižniku se je zdelo prav, da za-,ev° nekoliko razloži, saj je vedel, da * bilo med ljudmi glede teh stvari še 6 'k° nejasnosti. Pričel je razlagati:
„Zakonsko pogodbo med možem in ženo je Kristus povzdignil v zakrament. Zato more zakon krščenih oseb urejati le Cerkev. Država je pristojna za zgolj civilne učinke zakona, postavim, za zadeve premoženja in dedovanja zakoncev. Preje je država priznavala cerkvenim zakonom veljavo tudi za državno območje. Cerkvi bi bilo gotovo ljubše, ako bi pri tem ostalo. Na žalost so že številne države vpeljale obvezni civilni zakon. Njihova zakonodaja se za cerkveno poroko ne meni, ji ne priznava nikakih državljanskih učinkov in smatra za zakonito poročene le one osebe, ki sklenejo civilni zakon pred državnim uradnikom. Res pa je, da avstrijska državna oblast katoličanom, ki hočejo skleniti cerkveno poroko ne dela nobenih težav...“
žabičar si kot bivši nlacist Ini mogel kaj da ne bi prekinil župnika: „Kolikor jaz vem, se je tudi med vojsko mogel vsakdo cerkveno poročiti.“
župnik se radi verske svobode pod Hitlerjem .ni maral pregovarjati. Nadaljeval je: „Prav tako kot prej nemška oblast ni delala in sedaj avstrijska oblast ne dela težav katoličanom, ki se hočejo cerkveno poročiti, pa tudi Cerkev ne prepoveduje civilnega zakona in celo zahteva od katoličanov, da se tudi v tem oziru podvržejo državnim postavam, da je njihov zakon priznan od države. S tem pa Cerkev še ne priznava državi pravic, ki si jih država samovoljno lasti, ko določa tudi za katoličane zakonske zadržke in dovoljuje takoimenovano raz-poroko.“
Tu je dušebrižnik prekinil razlago, ker je vstopila Regina. Na srečo jo je mama napodila, češ naj gre pestovat svojo punčko, da ne bo jokala, župnik je razlagal dalje:
„Treba pa je vedeti, da je v Avstriji tudi veliko drugovercev in brezvercev. Za nekrščene je civilni zakon edino .sredstvo za ureditev zakonske pogodbe. Drugoverci se morajo ravnati po predpisih svojih veroizpovedi, kadar se poročajo
med seboj. Za vaju, ki sta katoličana, je važno, da vesta, da mora član katoliške Cerove skleniti pred Bogom in pred Cerkvijo veljaven zakon v rednih razmerah edinole pred pristojnim katoliškim duhovnikom. Civilna poroka je za katoličane zgolj 'ceremonija, ki jo mo. rajo izvršiti, da jih država smatra za poročene.“
„Civilni zakon torej le nekaj velja,“ je spet pripomnil kmet. Z zanimanjem je poslušal, čeprav morda ni vsega dobro razumel. že to se mu je dobro zdelo, da je župnik polagal nanj toliko važnost. Gospod Simon se je z njim strinjal:
„Kot vidite, je v nekaterih okoliščinah celo potreben. Slaba posledica civilnega zakona je v tem, da zavede mnogo katoličanov, da se le z njim zadovoljijo in opustijo cerkveno poroko. Najslabše pri civilnem zakonu pa je to, da država dovoli civilno razporoko, dočim je Cer-
nt^ei CjaiSftadav
Angel Gospodov zvoni. Odprite se, moje oči.
Na vzhodu dan se budi.
V	imenu Marijinem bodi blagoslovljen.
Angel Gospodov zvoni.
Na nebu sonce žari, v mojih očeh se iskri in v kapljah potu.
Oddahni se, človek daj hvalo Bogu.
Angel Gospodov zvoni. Neslišno od vseh strani na zemljo, domove ljudi večer polzi.
V	imenu Marijinem zapri trudne oči.
Stanko Janežič
kev v tem oziru po Kristusovem navodilu neizprosna. Katoliški zakon je neločljiv, kar je le v korist zakoncev, zlasti žene in otrok. Vendar je upravičen» upanje, da bodo tudi države postale v tem oziru strožje. Saj se je komunistična Rusija, ki je po revoluciji uvedla glede civilnih zakonov največjo svobodo, pred nekaj leti spričo strahotnih posledic civilnih razporok v tem oziru močno približala načelu katoliške Cerkve glede neločljivosti zakona.“
Žabičar se je zamislil, čez čas ie dejal: „če sem v,as prav razumel, velja moj otrok pred Cerkvijo iza nezakonskega.“
župnik mu je pritrdil. Mož se je nekaj časa v svoji notranjosti boril radi ozira do ljudi. Nenadoma se je obrnil do svoje civilne žene in ji dejal: „Pa naj bo! Ne res? Radi otroka!“
Kmetica mu je z veseljem pritrdila.
Le še dva pogoja je stavil kmet. Brez oklicev in čisto na tihem pozno zvečer bodi poroka, da ga ne bo nihče videl, ko bo šel v cerkev. Pozneje naj že govorijo, kar hočejo.
Dušebrižnik je rad sprejel vse p®" goje. Saj v takem slučaju škofija redno da spregled od oklicev. Zadovoljen je odhajal proti domu.
Mesto krsta bo imel poroko. In je bolj prav tako. Najprej poroka, nato krst! Mesto krsta otroka iz civilnega zakona bo imel prvo cerkveno poroko dveh že leta civilno poročenih župlja" nov. Poleg trhle in zapeljive civilne zakonske vezi ju bo odslej družila vez, ki je človeška oblast ne more pretrgati.
Mesec dni pozneje je gospod Sim®n že mogel vpisati v poročno knjigo cerkveno poroko kmeta ižabičarja in njegove žene.
Njuna poroka je bila v prid tudi mali pestunji. Dušebrižnik je v krstni knjigi pod njeno ime pripisal dragocen» pripombo:
Pozakonjena s poznejšim zakonoin staršev.
(MtV IN VttNIKI POPLAVLJAJO MAHU INO UTO
DR. FILIP ŽAKELJ
Leto 1954 je leto pomembnih obletnic:	žalostna devetstoletnica razkola
toed vzhodno in zapadno Cerkvijo; tisoč seststoletnica rojstva sv. Avguština, velikega spreobrnjenca in neizmerno pomembnega škofa in cerkvenega učenika; tisoč dvestoletnica mučeniške smrti sv. Bonifacija, apostola germanskih pokrajin; tristoletnica smrti sv. Petra Kla-verja, nedopovedljivo požrtvovalnega apostola črnih sužnjev. Prvič v zgodovini Cerkve pa obhajamo Marijino leto. Spominjamo se, da je božji služabnik Pij IX. 8. decembra 1854 razglasil kot najvišji nezmotljivi učitelj Cerkve kot versko resnico, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Poročila o obhajanju Marijinega leta po vsem svetu 60 tako lepa, da mora vemo srce, ki Vsaj malo ljubi svojo brezmadežno Mater, kar jokati od sreče. Velike pobude Prihajajo ravno neprestano zlasti iz večnega Rima.
Kdor podrobno razmišlja življenje in jelo Pija XII., mora priti do zaključka, da doslej še zlepa kakšen Kristusov namestnik na zemlji ni toliko storil za Marijino čast, kot je storil Pij XII., ki po Pravici zasluži naslov:	Marijin papež,
čeprav so vsi papeži zadnjih sto let brez mjeme naravnost goreli za Marijino sla-Marijino leto pa je poseben dokaz ljubezni Pija XII. do brezmadežne Matere božje.
. Za praznik Marijinega rojstva 1953 le izšla okrožnica „Fulgens corona“, v kateri razlaga skrivnost Marijinega, brezmadežnega spočetja, razglaša Mari-Pno leto ter daje nasvete in migljaje, kako naj ga v vsej Cerkvi obhajamo.
. Tiste tri mesece pred začetkom Marijinega leta ves živi v mislih na Marijo. f°liko pomembnih stvari je že v tem casu storil'v Marijino čast.
Konec septembra ima pred seboj °semsto italijanskih srednješolcev in
srednješolk, članov in članic organizacije „Veritas“, katere namen je širiti med katoliško mladino čim temeljiteje versko izobrazbo. Zmagali so pri tekmovanju iz krščanskega nauka. A Pij XII. jih osrčuje še h težji in junaški zmagi nad umazano nečistostjo: „Povejte nam, predragi mladci, da za ohranitev svoje čistosti ne boste omahovali pred katerim koli mučeništvom: ,ne pred krvavim mučeništvom ne pred nekrvavim, tihim mučeništvom, pri katerem so božji angeli navzoči.“ Potem pa jih tako lepo roti: „Prosite Marijo, prečisto Mater moči, da se boste ohranili čisti sredi tolike grdobije, sredi tolikega blata.“
Okoli praznika rožnovenske Matere božje 1953 ustanovi poseben odbor za Marijino leto, kateremu je predsednik Alojzij Traglia, naslovni nadškof ter namestnik kardinala vikarja za rimsko škofijo. Ta odbor že ves čas prav živahno deluje.
Sredi oktobra Pij XII. prihaja blagoslavljat na Gianicolo nov velikanski p i peški zavod za semeniščnike Združenih držav Severne Amerike. Vpričo kardinalov, nadškofov, škofov, diplomatskih zastopnikov, drugih odličnikov ter velikega števila gojencev papeških zavodov prosi Marijo, ki so ji posvetili veliko zavodsko kapelo — bolje ogromno cerkev, saj je v kapeli in kripti petinštirideset oltarjev — naj varuje in posvečuje severnoameriške duhovnike in bogoslovce.
Slavno papeško vseučilišče Gregoria-na je pretekla leto slavila svojo štiristoletnico. Papež Pij XII. je že 12. avgusta 1953 poslal posebno pismo p. Petru Abellanu, ki je trenutno Rector magni-ficus Gregoriane, 17. oktobra 1953 pa je v slovesni avdienci poveličeval velike zasluge Gregoriane za Cerkev. V pismu in nagovoru se obrača na Marijo, ki je Sedež modrosti in Mati lepe ljubezni, naj bi še vnaprej varovala in podpirala
Gregoriano, ki je njenemu varstvu izročena.
V baskovskem mestu Bilbao in okolici dobre tri tedne v več ko sto središčih misijonari okoli tristo misijonarjev, da bi spravili znova na pravo pot skoraj pol milijona duš. Saj obhajajo petdesetletnico, odkar so svojo ljubo Gospo, „Santa Maria de Begona“ proglasili za nebeško zavetnico pokrajine Vizeaya. Papež Pij XII. za zaključek navdušeno govori po radiu ter Marijo, ki jo časte na tej božji poti posebej kot Vncbovzeto, prelepo prosi za prebivalstvo. Takole Jo prosi zvečer 15. novembra 1953: „In Ti, presveta Mati iz Begorie, ki se zdiš, kakor da se iz svetišča gospostva Vizeaya veseliš, ko zreš zvestobo in pobožnost teh svojih dobrih sinov; Ti, ki Ti leti izkazujejo češčenje s presladkim naslovom — Nam posebno ljubim — Naše Gospe Vnebovzete, ne nehaj posredovati zanje pri Srcu svojega preljubega Sina, da bodo ostali vedno vredni svojega imena in svoje zgodovine in da nikoli ne bodo odmaknili svojega pogleda, nekateri zapeljani po trudih in naporih tega življenja, drugi po prevelikem trenutnem udobju, od nebes, kjer jih Ti čakaš, kamor morajo stremeti z vsemi svojimi hrepenenji in kjer morajo postaviti svojo edino in pravo domovino.“
Meseca novembra so po navodilih sv. očeta rimske kongregacije izdale mnogo važnih odlokov glede obhajanja Marijinega Irta. Duhovne milosti odpustkov v Marijinem letu so celo večje, kot so bile v svetem letu pred štirimi leti.
Svet,a penitenciarija je 11. novembra 1953 izdala odlok glede odpustkov:
Vsak vernik, ki se spove ter prejme sv. obhajilo, prejme tolikokrat popolni odpustek, kolikorkrat obišče kako Mariji posvečeno cerkev ali pa v misijonskih krajih Mariji posvečeno kapelo, ter tam moli po namenu sv. očeta tele dni: 8. decembra 1953 ob začetku Marijinega leta; 8. decembra 1954 ob zaključku Marijinega leta; na praznike Marijinega rojstva, oznanjenja,, očiščevanja, sedem žalosti (cvetni petek in 15. septembra) in vnebovzetja.
Popolni odpustek pod navadnimi pogoji prejme vsak vernik, ki ob navadnih sobotah v Marijinem letu obišče ka-
ko Mariji posvečeno cerkev ali pa v misijonskih krajih Mariji posvečeno kapelo; kateri koli dan v Marijinem letu pa prejmejo popolni odpustek pod navadnimi pogoji, če verniki skupno romajo v kako Mariji posvečeno cerkev ali v misijonskih krajih v Mariji posvečeno kapelo.
Popolni odpustek pod navadnimi pogoji prejme vsak vernik, ki se pobožno udeleži pobožnosti v čast Materi božji; kdor pa je vsaj s skesanim srcem navzoč pri taki pobožnosti, prejme odpustek 10 let.
Vsi oltarji Matere božje so v Marijinem letu privilegirani: kateri koli duhovnik, ki mašuje pri Marijinem oltarju, more nakloniti popolni odpustek tistemu pokojniku, za katerega opravlja najsvetejšo skrivnost.
Popolni odpustek pod navadnimi pogoji prejme vsak vernik, ki kateri koli dan v Marijinem letu opravi romanje na kako Marijino božjo pot, kamor ljudje v večjem številu in tudi od bolj daleč prihajajo.
Na praznik Marijinega darovanja 1953 hoče Pij XII. dati novo pobudo za bolj uspešno obhajanje Marijinega leta. Ukaže objaviti posebno molitev za Marijino leto, ki jo je sam sestavil. Molitev je pravi biser, srčen izliv ljubezni do Brezmadežne in vnartji izraz notranje bolečine zaradi tolikega zla, ki stiska človeško družbo. Nekaj dni nato isto molitev obdari z mnogimi odpustki. Kdor jo s skesanim srcem moli, prejme vselej odpustek 5 let. Popolni odpustek pod navadnimi pogoji pa prejme 8, decembra 1953 in 8. decembra, 1954 — ob začetku in zaključku marijinega leta — ter vse sobote v Marijinem letu.
Za praznik čudodelne svetinje Brezmadežne 1953 je Osservatore Romano objavilo spet novo molitev Pija XII. „k Naši Gospej izseljencev“. Molitev izraža vso bol in trpljenje celih milijonov izseljencev. S kakšnim srcem jo bomo opravljali tudi slovenski begunci in izseljenci!
25. novembra 1953 isti Pij XII. daje kongregaciji za disciplino zakramentov dovoljenje, naj se objavi poseben odlok glede polnočnice na praznika Brezmadežne leta 1953 in 1954. Po tem odloku smejo škofje dovoliti eno sv. mašo na
omenjena dneva pol ure čez polnoč v yseh stolnih, kolegiatnih, konventualnih in župnih cerkvah, pa tudi v pomembnejših cerkvah in kapelah, zlasti pa v Mariji posvečenih cerkvah, kamor ljudje pogosto prihajajo, ter posebej na Marijinih božjih potih. Pogoj je samo ta, da Vsa pobožnost, pri kateri naj verniki Prosijo in molijo v tiste namene, ki jih Papež posebej omenja v okrožnici »Fulgens corona“, skupaj z daritvijo sv. maše traja vsaj dve uri.
Z dovoljenjem Pija XII. sveta obredna kongregacija na prvo adventno nedeljo 1953 v posebnem odloku javlja, da je vse sobote Marijinega leta — izjeme So prav redke — mogoče opraviti v vseh cerkvah in kapelah eno votivno sv. mašo y čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju po mašnem obrazcu za praznik Brezmadežne. Pogoj je samo ta, da poleg sv. maše opravimo še kako drugo pobožnost v čast Materi božji.
Začetek Marijinega leta se je približal. Po vseh rimskih cerkvah in kapelah se z devetdnevnico pripravljajo na tako slovesen dan, zlasti pa pri Mariji Veliki, ki bo središče vseh velikih pobožnosti v Marijinem letu. Kardinal vikar Micara sme dopoldne na praznik Brezmadežne začeti Marijino leto z najbolj slovesno sv. mašo' prj papeškem oltarju v baziliki Marije Velike. Navzoč je številni zbor kardinalov, nadškofov in škofov, dostojanstvenikov, zastopnikov organizacij in vernikov.
Popoldne na praznik Brezmadežne pa Marijin romar iz Vatikana, gre k Mariji Veliki. Vso pod ga pozdravljajo tisočere množice. Na Piazza di Spagna s slovesnim kajenjem počasti kip Brezmadežne fer brezmadežni Materi ppkloni dragocen šopek belih rož, pomešanih z najdragocenejšimi orhidejami, ki so tik pred slovesnostjo prispele iz mehikanskega svetišča gvadalupske Matere božje. Na trgu Pred baziliko Marije Velike in bližnjih ulicah je zbranih čez dvesto tisoč vernikov. Pij XII. v baziliki Marije Velike slovesno pokadi presveto Rešnje Telo, Uuto pa pred izpostavljenim presv. Reš-ujim Telesom sam z vso pobožnostjo upravi molitev za Marijino leto. Po anioni v čast Brezmadežni ter praznični molitvi kardinal Verde podeli blagoslov
„O rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon! Po njem se pogovarjava z Bogom in veliko si imava za povedati“
(E. Cevc: „Preproste stvari“)
z Najsvetejšim. Po blagoslovu pa sv. oče gre s kajenjem častit čudodelno podobo Matere božje, pred katero je sam 2. aprila 1899 opravil svojo novo mašo, pred katero je prišel molit 8. decembra 1939, ko je slovesno obhajal sv. mašo pri Mariji Veliki za štiridesetletnico svojega duhovništva, in pred katero bodo v Marijinem letu zaupno molili milijoni vernikov. Z vnanje lože bazilike podeli še blagoslov „Urbi et Orbi“, rimskemu mestu in vsemu svetu. Ob šestih zvečer pa. že po radiu govori italijanski Katoliški akciji. Govor je visoka pesem Marijini lepoti in neizprosni odločnosti proti sovražniku vsega dobrega.
Leon XIII. je rožnovenski papež, ker je v svojih okrožnicah neprestano priporočal molitev sv. rožnega venca. Tudi Pij XII. je rožnovenski papež. Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu za-
čenja z besedami: „Kraljica presvetega rožnega venca...“ Med drugo svetovno vojsko vsako leto prosi v posebnem pismu, naj bi meseca oktobra rožnovensko Kraljico prosili pomoči. O molitvi rožnega venca v družini posebej govori ob sprejemih novoporočencev. Sam tolikokrat skupaj z otroci po vatikanskem radiu opravlja to Mariji tako drago molitev. Na praznik žalostne Matere božje, 15. septembra 1951. izda posebno okrožnico „Ingruentium malorum“ o rožnem vencu. Zato je tudi v Marijinem letu tako vesel, če vidi, da bodo verniki v Marijinem letu častili Marijo predvsem s to molitvijo. V kapucinski župniji sv. Feliksa Kantališkega so kot pripravo na Marijino leto obhajali Marijin teden. V prebujajoči se župniji bodo vse Marijino leto poleg drugih verskih vaj Marijo častili tako, da bodo v župni cerkvi vsak dan zmolili po namenih sv. očeta vse tri dele rožnega venca, tisoč petsto družin pa se je obvezalo, da bodo vsak dan doma v družini opravili vsaj en rožni venec. Pij XII. tretjo adventno nedeljo posebej sprejme župnika in župljane te župnije ter v nagovoru neizmerno lepo osrčuje k družinski molitvi sv. rožnega venca. Prosi še druge rimske župnije, naj to župnijo posnemajo v molitvi sv. rožnega venca.
Svoj božični nagovor, poln skrbi in tesnobe, zaključuje z molitvijo k brezmadežni Materi božji: „Poslušaj, te naše tesnobe in želje, Mati božja in Mati ljudi, Marija brezmadežna, pred katere oltarji to leto na poseben način poklekajo narodi na zemlji, da s svojim materinskim posredovanjem posreduješ med zemljo in božjim prestolom.“
Za novo leto 1954 pošilja Pij XII. vsem italijanskim škofom posebno pismo o televiziji. V njem omenja, da je televizija mnogo pripomogla pri slovesnem začetku Marijinega leta v Rimu: želi, naj bi to novo moderno gredstvo mnogo pripomoglo k Marijini in Jezusovi slavi.
Milanska ustanova Didascaleion je kot pripravo na Marijino leto obhajala važen dušnopastirski teden, kjer so najboljši mariologi Obravnavali vprašanja: „Marija v načrtu odrešenja“. Vsa predavanja so izšla v posebni knjigi. Eh izvod so poklonili tudi Piju XII. Pij XII. se
po Montiniju, namestniku državnega tajnika zahvaljuje za darilo; v zahvali trdi, da je delo dušnopastirskega tedna sijajna priča goreče ljubezni do presvete Device ter močan doprinos k -vedno boljši osvetlitvi Marijinega vzvišenega dostojanstva ter uspešnosti Njene -vsemogočne priprošnje.	(
Za dan matere in otroka Pij XII. piše ob priliki Marijinega leta italijanski organizaciji „L'Opera Naziona-le Maternita e Infanzia“ posebno pismo.
12. januarja že zgodaj zjutraj ob štirih po radiu otvarja novo čilensko katoliško radijsko postajo. Ob tem pa ne more pozabiti na Marijo. Spominja jih, kako jih je ob prvem narodnem marijanskem kongresu prosil, naj se pred Marijinim oltarjem čutijo vedno bratje ter naj Mariji obljubijo, da bodo vedno delali v edinosti za koristi Njenega božjega Sina, Cerkve, ki jo je on ustanovil, in za sveto vero. Sedaj pa radijskim valovom želi posebnega varstva karmelske Matere božje: „Naj se vedno -vesele slad. kega varstva vaše Kraljice in Gospe, karmelske Device, kateri vas posebno priporočamo v tem Marijinem letu ki smo ga ponudili svetu v njegovo večje dobro in bolj varno zveličanje.“
MeŠeca januarja mora leči v posteljo zaradi hude bolezni. Pa tudi v bolezni zelo misli na Marijo. Osrednji odbor za Marijino l*to je napovedal poseben dan bolnikov, da bi bolniki s svojim trpljenjem in molitvijo izprosili od Marije posebne pomoči v sedanji stiski za ves svet. V Rimu so tak dan po posebni tridnevni pripravi obhajali 14. februarja 1954, na god sv. mučenca Valentina, prvo predpos-tno nedeljo. Pij XII. kot bolnik sam govori bolnikom po radiu. Izjavlja .iim, da je ves čas, odkar je na mali šmaren napovedal Marijino leto in ga na adventni šmaren, na praznik Brezmadežne. s ponižno molitvijo sam začel v bazli Marije Velike pred podobo čudodelne Matere božje, ki jo kličejo: „Salus populi romani“, posebno mislil nanje. V govoru tolikokrat ome.uja Marijo kot njihovo tolažnico in zgP-d v trpljenju: „O stiskana duša, zakaj se upiraš? Dovoli, da v temno skrivnost bolečine posije.io žarki luči, ki izvirajo z Jezusovega križa! Kaj je On hudega storil?
9*ei> morda je na tvoji postelji, na tvojem pregrinjalu, podoba Matere božje? Kaj je Ona hudega storila? O zapuščena duša, ker te stiska zlo, poslušaj: “ezus in Marija gotovo nista trpela za-fadi svoje lastne krivde, toda zadovoljno *n v popolni skladnosti z božjimi načrti. .
„Glej tu brezmadežno in sveto Mater: v svojem naročju drži izkrvavelo telo svojega božjega Sina. Si moreš morja, misliti, da žalostna Mati božja preklinja proti Bogu? Da ga vprašuje, zakaj toliko trpljenje ? Mi ne bi bili odrejeni, če ta Mati ne bi zrla, kako v mukah umira njen Sin; za nas ne bi bilo možnosti zveličanja...“
„ Vsako leto je Pij XII. doslej v za-cetku štiridesetdanskega posta sprejel Rimske župnike in postne pridigarje. t*t°s jim zaradi bolezni pismeno poklja svojo vzpodbudno besedo. Posebej hvali prebujajoče se življenje v župniji Jv- Frančiške Cabrini, kjer vrše apostoli molitve sv. rožnega venca po družicah, potem župnike in postne pridigarje hr°si, naj vse store, da bodo verniki do-vj"° izrabili Marijino leto za preobnovo *,vljenja. „Vi veste in pridigate ljudstvu, ha Marijino leto pričakuje od vseh no-JJef?a in večjega prizadevanja v dobrem; hsviška Mati, ki jo rimske župnije izme-homa časte s toliko spodibudnostjo v njenem največjem svetišču (gre za baziliko Marije Velike), pričakuje, da se store še a''ugi koraki na poti tiste celotne krščanske obnove, h kateri kličemo najprej vas, Jubljeni rimski župniki, in ki se danes Po gorečnosti svetih pastirjev širi po Vse.i Italiji.“
Ob petnajstletnici izvolitve za papeža uSservatore Romano tako ganljivo ome-hJs. kako Pij XII tudi v bolezni vestno ^rsi svoje verske vaje, med drugimi poroznostmi posebej rožni venec.
Za Marijino leto smo prejeli nov dragocen liturgični biser: novo Malo opralo preblažene Device Marije. Priredil
je p. Avguštin Bea, izreden veščak v JJfetem pismu in liturgičnih zadevah. tJ*l XII. daje dovoljenje, da smejo moliti odslej to novo Malo opravilo vse tiste Jh.hške in ženske redovne kongregacije, 1 so že doslej molile „Malo opravilo“; to °vo Malo opravilo morejo moliti tudi
navadni verniki in člani Marijinih kongregacij. Novo mak» opravilo bo mnogo pripomoglo k večjemu češčenju Matere božje. Semeniška kongregacija ga namerava kmalu pripraviti tudi ,v slovenskem prevodu.
Na pobudo osrednjega odbora in z odobrenjem Pija XII, smo v Marijinem letu na tiho nedeljo prosili zlasti za Cerkev molka. V Rimu so se vršile velike pobožnosti pri Mariji Veliki. Popoldne pa se je ogromna množica vernikov udeležila štacijonske procesije v baziliki sv. Petra. Po končani polbožnosti bolehni Pij XII. iz vatikanske palače blagoslavlja množico na trgu sv. Petra.
Malo pred veliko nočjo so v Rimu v kapeli Papeške organizacije za pomoč (Pontificia Opera, di Asistenza) blagoslovili okoli štirideset Marijinih kipov. V vsako begunsko taborišče v Italiji je odšel Po en kip, ki bo romal od barake do barake. Na tak način bodo v štiridesetih begunskih taboriščih v Italiji skušali obhajati Marijino leto.
Pij XII., veliki apostol miru, svoj velikonočni govor spet zaključuje z mislijo na Marijo in molitvijo k Njej v uri stiske: „Toda medtem» ko se zdi, da stiska postaja bolj boleča, glej, kako izžareva v velikonočni jasnini, ki se je to leto razcvetela pod Marijinim deviškim soncem, sladki smehljaj Jezusove Matere in naše Matre, ki je tudi sama slavna, ob strani svojega Sina. Tako posebno na tiste, ki žive v tesnobi in bolečini, ta preljubezniva Mati danes razgrinja plašč svoje neizrekljive nežnosti. — O Marija, ta dan blesteča v bolj živi luči, Ti bodi znamenje in povzročiteljica sprave ljudi med njimi samimi ter z Jezusom, njihovim Gospodom in Odrešenikom. Pomnoži vero tistih, ki t„ kličejo. Daj, da bo žarelo v njihovih očeh upanje na neminljive dobrine, na tisto odrešenje teles in duš, predmet njihovih vročih hrepenenj, čigar nekake prvine zro v Jezusu in v Tebi sami. Pomagaj jim nositi težo ponižnega in često trdega vsakdanjega napora in tolaži jih z zaupanjem nai večno in popolno velikonoč velike človeške družine v Očetovi hiši v nebeškem sijaju.“
Na belo nedeljo pet tisoč mladih fantkov, članov svetovne organizacije
„Pueri cantores“ prepeva pod vodstvom mons. Ferdinanda Mailleta, predsednika organizacije, v baziliki sv. Petra med sv. mašo, ki jo daruje kardinal Tisserant pri papeškem oltarju. Ti mladi pevci devetnajstih narodnosti obhajajo v Rimu svoj V. mednarodni kongres, da bi proslavili petdesetletnico odloka Pija X. o cerkveni glasbi ter počastili Marijo. Kardinal Tisserant, dekan kardinalskega zbora, jih v prekrasni pridigi prosi, naj svojo žalost, ker ne morejo biti sprejeti pri sv. očetu, ki je še bolehen, darujejo v namene Marijinega leta, posebej Za preganjane katoličane, zlasti pa za tiste otroke, ki zaradi preganjanja niti sv. krsta ne morejo prejeti ali pa so ga sprejeli skrivaj. — Pij XII. jim pošilja poseben brzojav. Po sv. maši pa se sam pojavi ob oknu svojega stanovanja ter .navdušeni mladini podeli svoj blagoslov.
Francoska organizacija „Union des Oeuvres catholiques de France“ obhaja pod vodstvom škofa Duperraya svoj sedeminšestdeseti kongres. To leto se raz-govarjajo o prvi apostolski nalogi: o oznanjevanju božje besede. Po naročilu Pija XII. pošilja Montini, namestnik drž. tajnika posebno pismo, v katerem jim ob koncu izraža, da jih sv. oče v tem Marijinem letu posebej priporoča brezmadežni Devici, ki nam je dala božjo Besedo. Saj je neka zveza med Materjo učlovečene božje besede ter med pridigarjem, ki oznanja božjo besedo, katera razsvetljuje in oživlja.
Na belo nedeljo se je v znameniti baziliki dvanajst apostolov zbralo več tisoč gojenk iz zavodov, ki so odvisni od rimskega vikariata, da posebej proslave Brezmadežno. Pij XII. jim po kardinalu Micari pošilja poseben pozdrav.
V začetku Marijinega meseca maja je Pij XII. izdal za leto Brezmadežne tako primerno okrožnico „Sacra virginitas“ o deviški čistosti. Podpisal jo je 25. marca 1954, na praznik Marijinega oznanjenja. Okrožnica je veliko pismo o čistosti. Lahko trdimo, da doslej še noben papež v kaki okrožnici ni tako lepo in živo priporočal češčenja deviške Matere božje za ohranitev in pridobitev čistosti kot Pij XII. v tej okrožnici. Vso okrožnico se splača ne le prebrati, marveč premisliti in premoliti.
Ob začetku Marijinega leta se Pij XII. v nagovoru po radiu posebej obrača na/ italijanske otroke. Na nedeljo do; brega Pastirja, 2. maja 1954, se je več tisoč otrok četrtega in petega razreda ljudskih šol iz vse Italije zbralo okoli Pija XII. Prišli so v Itim obhajat Marijine leto. Pij XII. se jim najprej zahvaljuje: „Hvala, ljulbi otroci, za veselje, ki ste nam ga pripravili s svojo udeležbo pri proslavah Marijinega leta tukaj v Rimu.“ Potem pa jim kot „angel; s ki pastir“ govori o veliki nevarnosti greha ter o ljubezni do Jezusa. Vmes pa jih neprestano opozarja, kako naj se v nevarnosti pred grehom zatekajo k Mariji: „Pozor, dragi otroci! Kadar hodite po cestah ali se udeležujete otroških iger, kadar imate v rokah neke dnevnike in tudi neke knjige; kadar nanese, da ste navzoči pri prizorih, ki vam jih je napredek prinesel prav med zidove vaših hiš (tu misli najbrž na televizijo), bodite pozorni! često je tam skrita kača, ki vas hoče ugrizniti, ki vas hoče odtrgati od Jezusa. Nikar Sg ne ustavljajte, da (bi jo gledali. Mogli bi vas začarati in tedaj bi bili izgubljeni. Brž k» se boste zavedli, da vam grozi, takoj zavpijte, tecite k svoji mami, predvsem pa se obrnite na .nebeško Mater Marijo, ki ima božjo moč in je vedno blizu vas. In kadar boste utrujeni, bo Marija 1 vami ter vas bo z materinsko nežnostjo vzela v naročje. Povejte, ali hočete resnično Mariji dobro? Tedaj pa se morate .navaditi, da boste vselej, kadar vas bo kaj prosila, lepo odgovorili: Da. Spodbujala vas bo k molitvi, spodbadala k pridnosti ; in vi ji boste vedno lepo odgovorili: Da. Zadovoljili Jo boste v vsem in Ona bo storila, da boste na zemlji kakor majhni angeli, posebni Jezusovi ljubljenci. Povejte Ji, da se hočete često, celo vsak dan, če bo mogoče, hraniti z Njim. In Ona vam bo odprla tabernaklje in bo kakor s svojimi rokami položila sveto Hostijo v vaša srca. Tako bo toliko malih svetnikov, ki boste napravljali vedno lepšo in vedno bolj blestečo krono, ki krasi Cerkev.“
Tiste dni se je vršilo v Assisiju splošno zborovanje italijanske Katoliške akcije. Pij XII. spet po Montiniju, namestniku državnega tajnika, pošilja za to pri'
liko kardinalu PLazzi, predsedniku škofovske komisije za Katoliško akcijo, posebno pismo, v katerem prosi, naj Ma-r|ja, Kraljica nebes, v znak svoje materinske naklonjenosti v Marijinem letu in Marijinem mesecu maju razlije svoj blagoslov.
Preteklo leto je Pij XII. potrdil pravila Mednarodne zveze Marijinih kongregacij. V Marijinem letu meseca maja Pa je imenoval za voditelja te zveze Polaka Jožefa Gawlina, naslovnega nadškofa, ki ima na svojih ramah dušno-Pastirsko skrb za razkropljene poljske begunce.
Že na belo nedeljo se je Piju XII. Poklonilo večje število nemških kongre-ganistov. V podobi črke M so se zbrali »a trgu sv. Petra; Pij XII. pa jih je blagoslovil iz okna svojega stanovanja. Meseca septembra od praznika Marijinega rojstva pa do praznika Marijinega imena pa so prišli v Rim komgrega-n*sti, vseh narodnosti, da so tam na mednarodnem kongregacijskem kongresu Mavili Brezmadežno, obhajali šestdesetletnico, 0dkar je Pij XII. stopil v Marijino kongregacijo, se mu zahvalili za inliko naklonjenost Marijinim kongrega-rijam ter se pomenili, kako bi še v večji P°vezanosti delali za božjo in Marijino čast.
Na belo soboto je poslal Pij XII. po-sebno pismo kardinalu Antonu Caggia-nUj škofu viRosario, v katerem ga ime-"uje za papeškega legata na narodnem •Marijanskem kongresu v Catamarki v Argentini.
V Salerno letos obhajajo tisočletnico Prenosa relikvij sv. apostola in evange-nsta Mateja. Pij XII. 1. maja 1954 piše Posebno pismo nadškofu v Salerno, kjer ga hvali, da bodo s tem jubilejem združevali tudi obhajanje Marijinega leta, ko bodo spodbujali k večji pobožnosti do Marije, zlasti z Marijinim romanjem po Posameznih župnijah.
Pred m kaj leti so v Rimu obnovili ŽSakomesečno romanje k posameznim čudodelnim podobam Matere božje. Letos ;• maja so skupaj s kardinalom vikarjem zlasti kongrrganisti romali v cerkev sv. Ignacija, kjer je čudodelna podoba prve Marijine kongregacije. Pred desetimi leti se je prišel Pij XII. v isto
cerkev zahvaljevat Materi božje ljubezni, da je obvarovala rimsko mesto. Sedaj pa romarjem pošilja poseben blagoslov.
Teden prej pa v posebnem pismu državnega tajništva izraža veselje, da bodo člani stare rimske kongregacije Marije v nebesa vzete, ki so iz posebno uglednih krogov, tudi romali na Gospodov vnebohod k Mariji Veliki.
Prvi petek v maju se mu je poklonilo na trgu sv. Petra v Rimu večje število nemških, švicarskih, danskih in italijanskih romarjev, ki so dospeli za Marijino leto v Rim. Pij XII. jim spet iz okna svojega stanovanja podeljuje svoj blagoslov.
Papeška komisija za vatikansko državico je meseca maja dovolila izdajo posebnih znamk za Marijino leto.
Švicarski katoličani praznujejo v znamenju Marijinega leta svoj deseti katoliški dan v Friburgu. Papež Pij XII. jim govori 16. maja kar v treh jezikih. V vseh treh jezikih navdušeno proslavlja Marijo, govori, da od Marijinega leta pričakuje poglobljeno in oživljeno vero, da v vseh nevarnostih postavlja prihodnost pod varstvo Matere usmiljenja, vse Pa opominja k ljubezni do Cerkve in do Marije: „Kjer je ljubezen do Marije, tam je ljubezen do Cerkve; kjer je vdanost Cerkvi, tam je tudi vdanost Mariji.“
Sredi maja papeška univerza Grego-riana v najbolj slovesnem razpravljanju slavi Marijo. Pij XII. pošilja izredno lrp blagoslov, v katerem želi, naj bi zrli in posnemali Marijino svetost.
29. maja ter 12. junija Pij XII. vpričo neizmerno velike množice proglaša za svetnike šest izrednih Marijinih častilcev, ki so: Pij X., Peter Alojzij Marija Chanel, Jožef Pignatelli, Gašper Bufalo, Dominik Savio, Marija Križana di Rosa.
Ob koncu oktobra bo v Rimu svetovni mariološko-marijanski kongres. Pričakujejo, da bo tedaj sv. oče uvedel nov praznik Marije Kraljice vesoljstva.
*
Samo nekaj bežnih stvari smo mogli povedati o veliki gorečnosti Pija XII. v Marijinem letu za Marijino čast. Pa že te stvari so zadosten dokaz, da je res Marijin papež. Posnemajmo ga!
ARIJI torni
N/ DOMOVINI
B R B A N
MARIJAN MAROLT
Bi-ban ni bil nikoli na strnjenem slovenskem ozemlju, kolikor moremo majhen otoček pred Gradežem sploh imenovati ozemlje. Najbližja celina je furlanska, šteje dosti italijanskih priseljencev, zlasti v letoviškem mestu Gradežu; do slovenske narodnostne meje pa tudi ni dalj, kot od Stare ali Svete gore do furlanske.
Je pa Brban v pretežno slovenski goriški nadškofiji za Sveto goro druga naj večja Marijina božja pot in slovenski Goričani, zlasti iz glavnega mesta in južnega dela škofije so vedno radi romali tja. Še večji pomen, v slovenskem romarstvu k Mariji pa ima Brban kot poglavitna stanovska božja pot za vse slovenske ribiče ob Jadranu, tako za te med Barkovljami in Tržičem, kot za one južno od Trsta ob istrski obali. Ribičem so se radi pridružili tudi Slovenci iz zaledja, zlasti oni iz slovenske Koper-ščine. Tako je ta božja pot vabila in še vabi k sebi slovenske vernike iz dveh škofij.
Pred nekaj leti umrli slikar Albert Sirk, doma v Sv. Križu ob morju, čigar sliko romarske družine na poti v Brban prinašamo v tej številki, je sicer tožil, da je po zadnji vojni romanje slovenskih
ribičev popustilo. Toda to je bilo v časih, ko so Titovci po primorskih vaseh imeli še ljudi v strahu. Zdaj je slovenskih romarjev od obale spet več; manj pa jih je z Goriškega zaradi državne meje. Izseljevanje obmorskih Slovencev in ustanavljanje italijanskih kolonij ob slovenski obali, o čemer v zadnjem času večkrat beremo, res slovenskemu romanju v Brban ne obeta lepe prihod-n j osti. Toda dolga stoletja so romale tja množice slovenskih vernikov in tudi zato, ker je zgodovina božje poti zvezana z imenom velikega slovenskega nadškofa Gollmayerja, je ne smemo v tem pregledu naših Marijinih božjih poti izpustiti.
Tud; mnogi Slovenci nazivajo ta otoček v lagunah z njegovim romanskim imenom Barbana. Toda ribiči tam od Sv. Križa, kjer je poglavitno izhodišče za pomorska romanja, mu pravijo Brban in tega se držimo.
Otoček, na katerem stoji zdaj Marijino svetišče, je bil ob razpadu rimskega imperija nekakšen prostor za karanteno ladjam, ki so pristajale pred Oglejem. V času vednih pohodov tujih vojsk in rarodov so se oglejski patriarhi preselili v bližnje lagunsko mestece Gradež.
Ti „barbarski“ narodi sicer niso pustošili cerkva, saj so bili že delno pokristjanjeni, toda velika pot v Italijo je vodila prav čez Oglej. Naj se takšna vojska še tako mirno zadrži, okupator je yedno nadležen, posebno če vodi s seboj ženske in otroke. Zato bolj kot iz strahu, so se patriarhi rajši skrili na la-gunski otok, kamor vsaj masa vojaštva *n ljudstva ni imela pristopa. Tako je stoloval v Gradežu tudi patriarh Elija (571—587). Legenda, ki ima verjetno dosti resnice v sebi, pripoveduje, da je °b veliki plimi in viharju leta 582 morje Preplavilo otok pred Gradežem in razdejalo vse stavbe, ki so prej služile karanteni. Sredi razbitin je plaval lesen Marijin kip in ko so vode odtekle, je ta k*P obtičal na edinem še stoječem, pa že suhem drevesu na otočku. Potem je 'toel očak Elija v Gradežu pomenljive sanje: prikazala se mu je Mati božja ln mu velela, naj ji sezida na otoku svetišče. Kmalu je stala tam Marijina eerkev, ki so ji prizidali benediktinski samostan. Prvi opat je bil Barbanus in P° njem je dobil otok ime Barbana.
Bralci, ki so bivali kot begunci v 'talijanskih obmorskih mestih, se bodo spominjali, da imajo tam na mnogih krajih milostne Marijine kipe, o katerih sre glas, da jih je naplavilo morje ali da so jih zajeli ribiči pri ribolovu. (Tu-dj ena brbanskih variant govori o ribičih.) Brbanska zgodba združuje nekako te italijanske z našimi, kjer je kip Zrastel iz drevesa (Velesovo) ali se je Pojavil v grmu (Višarje). Znano pa je, ?a je Oglej zelo širil Marijino češčenje ln pozidal Materi božji v čast mnogo rerkva. Prvotna oglejska bazilika je bila Posvečena Marijinemu Vnebovzetju; sedanja iz leta 1031 je posvečena Materi “ožji in sv. mučencem. Pod oglejskim polivom je že v 4. stoletju dobil Trst Marijino cerkev in prav tako so nebeški Materi posvečene stolnice v Kopru, Po-reču in Pulju.
Prvo zanesljivo zgodovinsko poročilo o Brbanu kot romarski cerkvi je iz leta m-’ k° 50 se prebivalci Gradeža za-obljubjl; k vsakoletni procesiji na otok
v čolnih seveda —, če preneha kuga v 'Pestu. Nisem mogel ugotoviti, kdaj so “enediktinci zapustili samostan in na-
M.arijin kip, ki ga verno slovensko in italijansko ljudstvo časti v Brbanu
pravili prostor konventualcem. Le-ti so leta 1612 staro svetišče popolnoma prezidali. Ker je bilo v novejšem času spet povečano, iz nejasnih fotografij, ki jih imamo tu, ni mogoče točno določiti, kaj je na njej iz začetka 17. stol., kaj pa novejšega. Vsekakor je iz tistih časov, najbrž več desetletij mlajši, marmornati glavni oltar, v katerem stoji tudi 1.20 m visoki milostni kip. Lavtižar ga v svojih romarskih šmarnicah II predstavlja kot ono starodavno podobo, o kateri govori legenda, obenem pa občuduje njegovo klasično lepoto. Fotografija nam ne daje zadostnega pojasnila, toda kakršen je kip na sliki, np more biti iz 6. stol.
Leta 1772 so prevzeli oskrbo svetišča in romarjev svetni duhovniki. Navadno je bival na otoku stalno le en duhovnik;
ob večjih romanjih so mu prišli pomagat sobrat j e z obrežnih fara. Leta 1854, torej pred sto leti, so v spomin na proglasitev dogme postavili še novo osme-rokotno kapelo Brezmadežne in to na mestu, ki velja kot najdišče milostnega kipa. Toda brbansko Marijo so že pred tem, od najstarejših časov častili prav kot Brezmadežno. Deset let kasneje, zdaj pred 90 leti, je gorišk; knez in nadškof Andrej Gollmayer kot papežev zastopnik kronal Marijo in Jezuščka v njenem naročju z zlatima kronama. Gollmayer je bil doma iz Radovljice. V tistih časih, med leti 1851 in 1889, torej celih 38 let, je oskrboval svetišče duhovnik Leonardo Stagni, ki je bil slikar-samouk. Poslikal je cerkev in naslikal v njej tudi podobe vseh oglejskih patriarhov, pač pod vplivom galerije papeških portretov v rimski baziliki sv. Pavla v Rimu.
Brban je za nas važnejši kot cilj slovenskih romarjev, kakor pa z umetniškega stališča, saj ne spada v slovensko umetnostno posest. Zato naj zadostuje skromnejši opis cerkve in opreme in se rajši ustavimo pri popisu slovenskega romanja, kot ga podaja v svoji knjigi „Pod vernim krovom“ dr. Turnšek:
„Trikrat na leto, za Anino ali nedeljo po prazniku sv. Ane, za Veliko mašo in za Malo mašo se verniki iz Istre, s Krasa in najbližji s slovenske
morske obale pripravijo na božjo pot preko morja. Istrski verniki se zberejo navadno v Izoli ali Kopru, Kraševci in drugi iz tržaške okolice pri Sv. Križu, kjer je veliko slovensko ribiško pristanišče. Svoje dni je romanje trajalo tri dni. Vozili so se v navadnih ribiških čolnih in barkah in menjaje so veslali zdaj eni zdaj drugi. Današnji čas se peljejo z motornimi ribiškimi ladjami, na katerih so na cilju že v kakih 3—4 urah.
Romarji se v pristanišču zberejo z romarskim križem. Pobožno se priporočijo Bogu za srečno vožnjo. Čim ladje odrinejo in zaplovejo, se oglasi nekoliko tožna romarska pesem, docela v ritmu veslanja. Takole poje pesem:
Oj Marija, oj Marija!
S tega Brbana svetega z veslanjem gremo do Tebe, z veslanjem gremo do Tebe, po tem morju širokemu, širokemu, globokemu.
Moj tovarš je šev, nazaj ga ni.
Moj tovarš je šev, nazaj ga ni.
Sam Gospod Bog je poslal ponj, sam Gospod Bog je poslal ponj, da bomo dali rajtengo, da bomo dali rajtengo
Albert Sirk: Barbanski romarji
od cel’ga življenja svojega, od cel’ga življenja svojega, od mladih dni do starosti, od mladih dni do starosti.
Ko bo grešnik rajtengo dajal, ko bo grešnik rajtengo dajal, vsaki las mu bo pokonci stal, vsaki las mu bo pokonci stal. Marija rudeča tam stoji ino ti pravi, govori:
Oh molči, molči, grešnik moj, dokler te trošta anjev tvoj! Anjev te trošta prav lepo, hudič te toži prav strašno.
Anjev in Marija sklenejo, dušo v nebo popeljejo, v sveto nebo in sveti raj.
Bog nam ga vošči ino daj vsem vernim dušam sveti raj.
. Ko prispejo romarji onkraj Jadran-
^ ega morja, jih vodi pot skozi lagune. easih se pripeti, da morajo moški tudi
v vodo in ladje vleči. Ko se izkrcajo na otoku, se zvrstijo v procesijo ter peva-je lavretanske litanije gredo v sprevodu v lepo svetišče Matere božje barbanske. O, tu je tista cerkev, ki se ob jasnih jutrih tako lepo vidi s slovenske primorske obale!
Romarji imajo v cerkvi sv. mašo in, prejmejo sv. zakramente, saj je to prvi in glavni namen romanja. Zunaj okrog cerkve si potem natrgajo šopke rese in cvetja, ter poneso domov kak spomin in odpustek. Pobite potem še enkrat v cerkev, kjer zapojo poslovilno pesem. Tožna misel navdaja vernike: morda je to zadnje romanje. Kar ne morejo se ločiti od Marijine podobe. Ganljivo je slovo:
„Ko podobo Tvojo gledamo, milo iz srca Ti kličemo:
Zbogom, zbogom, sveti mili kraj, da bi sem priromali še kdaj; če pa nas pokliče smrti glas, pridi, o Marija, Ti po nas!“
JOŽA KMETOV
Slovenci na Primorskem so na splošno globokoverni. Prav vera jih je ohranila tudj narodnio zavedne. Znan je pojav, da rojaki na Primorskem, v Benečiji in na Koroškem, ko enkrat zanemarijo svojo vero, tudi narodno niso več trdni. Ko slovenski komunisti po teh krajih rušijo našemu ljudstvu njegove verske temelje, vršijo s tem tudi veliko raznarodovalno delo. Oni tega ne bodo priznali, tudi opaziti ni morda tega pojava sedaj, bodoči rodovi bodo to potrdili. Verska in narodna zavest se po teh krajih ohranjata in utrjujeta zlasti po domačih šegah in običajih. Marsikje ni slišati nič več slovenske besede in pesmi, ob teh običajih pa se še po slovensko moli, prepeva in govori.
Skozi vse leto smo v teh člankih v zvezi z ostalimi deli naše domovine omenjali vedno tudi šege na Primorskem. Veliko jih je in so lepe in pomembne. Ta mesec pa se ustavimo samo tam. Ogledali si bomo na kratko vipavsko svatbo, krst in ženitovanje na Tolminskem, na koncu pa bomo obiskali naše ribiče, ki ribarijo po našem morju in si s tem služijo svoj vsakdanji kruh.
VIPAVSKA SVATBA
Od sončne Gorice do Ajdovščine in še naprej do Razdrtega je v „rajskomili deželi“ trt in sadja slovensko ljudstvo od nekdaj bilo veselega, živahnega značaja. Radi so se Vipavci in Vipavke tudi zavrteli. Na žegnanjih so imeli poseben, svečan ples, ki ga je otvoril, kot poroča Valvazor, sam duhovni gospod, ki je prvo rajan|je prodal kakemu vrlemu fantu. Takšna ljudska slavja so bila
ugodna prilika, da se je na njih sezna-njal mladi svet.
Vipavski fantje, o katerih gre glas, da „lepših fantov na svetu ni, kot so vipavski furmani“, so bili pri izbiri nevest često zelo izbirčni. Gledali so ne samo na čedne, marveč tudi redne, snažne punce.
Glede zbiranja deklet in snubitve je bilo dosihdob na Vipavskem tako, da je fant že ob nedeljah in praznikih na dekletovem šopku spoznal, ali je še prosto ali že oddano, če je bil šopek na prsih obrnjen navzgor, je bilo to znamenje, da je punca s fantom že zaročena, če je bil obrnjen navzdol, je pomenilo, da fanta še nima, če ji je pa stal po strani, pa je pomenilo, da si fanta ne išče.
Iz starih časov se je ohranila navada, da so, ko sta se fant in dekle spoznala in namenila poročiti, prišli na nevestin dom tudi ženinovi starši ali vsaj oče in kakšen stric ter povprašali nevesto, Če se je voljna poročiti s tem in tem. če je rekla da, so si segli v roke in veselo nadaljevali razgovor.
Na dan poroke so odhod iz nevesti' nega doma in dohod do cerkve že nekdaj otežkočali domači in tuji fantje; Ženin je moral nevesto odkupiti najprej od domačih fantov in tudi od vseh, h| so ga v vaseh, skozi katere je pelj®1 nevesto v cerkev, spotoma ustavljali.
Iz cerkve grede je nevesta raztresal® otrokom slaščice in drobiž. To zato, d® bi Bog dal v zakonu veliko otrok in d® bi bil zdravi.
Na gostiji je bilo veselo. Ni manjkalo zbranih jedi. Razen neveste in drU' žice so bile na svatbi vse ženske obl6-
čene v narodno nošo. Bila je prav čedna. Krila so bila dolga, do tal segajoča. Poleg godbe se je oglašalo tudi petje, narodne in ženi to vanj ske pesmi.
Na novem domu je na gostiji večkrat stregla že nevesta, nova gospodinja. Trajala je vso noč do sedme ure zjutraj. “*lo je petja in šaljivih razgovorov. Po-nekod, n. pr. v Renčah, je nevesti opolnoči starešina s posebnim nagovorom snel venec z glave.
ŽENITEV NA TOLMINSKEM V polpretekli dobi je fant, ki se je h°tel oženit, poslal drugega fanta, da 11111 je zasnubil nevesto. Za to uslugo 8a je plačal. Snubcu so na dekletovem domu, če je bilo kaj izgleda, postregli s skuto in sirom, pršutom in s štruklji.
Ko so vozili balo, so ponekod postelj ••a vozu radi pregrnili z najlepšim pr-v0m. Na postelji je sedela nevestina dru-2lea, držala na kolenih košarico, kjer je 'Oiela lepo kokoško. V bali je morala Povesta imeti kolovrat, srp in, plevnico.
Na večer pred poroko je nevesta po-Vabila svoje prijateljice in znance na :'Povečerk“, ki je trajal celo noč. ženin
0	nevesta sta bila prisotna samo do Polnoči. Ko je prišel na dan poroke že-"ln na nevestin dom, so mu nevesto 'rili- Dolgo se je bilo treba z domačimi Prekati, predno so jo privedli s skri-,ahšča. Nevestina mati je nato ponudila oninu kruha in povabila svate v hišo.
v. Preden so šli v cerkev, je najstarej-
1	nevestin sorodnik „ta mlado“ pokropil , blagoslovljeno vodo, ju nagovoril, jima v..nekaj življenjskih naukov ter jima
°scil srečo v npvem stanu.
KRST NA TOLMINSKEM že pred porodom poskrbi mati za ^ajčkenega“ vse potrebno. To pa prav bo, nekam skrivnostno. Ko se približa . ra poroda, pokličejo „kamarico“ — ba-•co. Ta zastre okna s črnino, da bi iv, 1 Porodnica zaradi šibkosti ne izgu-blla vida.
Ko zagleda otrok luč sveta, ga izroče n , e.ri> da ga poljubi na čelo in verno nkriža. Komaj slišno reče tiho željo: n a.bi te blagoslovil Bog Oče, Sin, in eti Duh, in da bi bilo kaj iz tebe!“ Najbolj veseli so, če se rodi deček.
Za deklico velja pregovor, da se takrat, ko se ženska rodi, celo mravlje jokajo.
Krst sledi takoj, gotovo tekom osmih dni. Botra in botre — „nunca in nuno“ — poiščejo v sorodstvu ali med prijatelji. Po krstu obdari boter cerkovnika in „kamarico“ — babico. Povabi v gostilno botro in babico. Vino naroči boter, „šnite“ pa botra, „äni'te“ so za prst debelo narezani kosi kruha, pomočeni v stolčena jajca in ocvrti na maslu ali olju.
Boter in botra poskrbita, da čimprej pošljeta materi na dom vsak svoj dar, „pogačo“, tri do šest hlebov belega kruha, z jajci umešanega in pomazanega, da se hlebi po vrhu lepo svetijo. Na materinem domu so darov veseli. Kdaj pozneje priredijo starši botrom gostijo.
Po porodu se mati porodnica ne sme prikazati iz hiše, da bi je sosedovi ne videli. Šele po prvi maši, ko dobi materin blagoslov, se sme prosto gibati in svobodno zapuščati dom.
SLOVENSKI RIBIČI NA MORJU
Primorski Slovenci so zelo podjetni. Znane so bile velike soline v okolici Trsta, ki so bile v slovenskih rokah. Na glasu so tudi kot dobri vinogradniki. Kot postranske obrti pa so se naši ljudje ob morju oprijeli tudi ribištva. Sami so si zgradili „barčice“ in ribiška pristanišča.
Vsa obala od Kopra do Gradeža, iz-vzemši tržaško pristanišče Sv. Andreja, je bila docela slovenska. Še danes se Slovenci kljub tolikeri pomorski tekmi in nadvladi s strani Benečanov in novejši čas Italijanov niti južno od Trsta niso dali odriniti od morja. Tudi v Miljah in Žavljah in pod Skednjem, dasi so tukaj nastale velike tovarne, Slovenci še vedno mejijo na morje in slovenski čolni plavajo tudi po miljskem zalivu. Severno od Trsta pa takoj pri Bar-kovljah začne spet izključno slovenska obala, ki mimo kontoveljskega portiča, grljanskega pristanišča pod Miram a-rom, svetokrižke luke, sesljanskega pristanišča sega noter v devinsko pristanišče in še čez do izliva Timave.
To je pravo slovensko morje, ki so ga vrli Barkovljanci, Kontoveljci, Križa-
ni, Nabrežinci, Seeljenci in Devinci slovenskemu narodu čuvali kot punčico v očesu. To je slovensko morje in skupaj s Trstom slovensko okno v svet. Strme, danes mestoma kar gole čeri, nad katerimi domujejo slovenske vasi, spodaj pod njimi pa se zdaj v soncu zdaj v mrzli kraški burji svetlikajo v pobočje vsekane, skrbno negovane vinske ograde, so poleg odločnosti obmorskih Slovencev bile najboljša obramba Slovenskega sveta in slovenskega morja.
Diven je vedno pogled na slovensko morje, bodisi če se ob njem pelješ po cesti ali više gori z vlakom ali če ga motriš iz slovenskih vasi in vinogradov. Pravijo, da je to najslikovitejši razgled po morju v vsej Evropi. Skorajda vsak čas opaziš kaj ribiških ladjic, ki nas spominjajo, kako težko si služijo naši ljudje svoj vsakdanji kruh.
Od Barkovelj do Devina so doma sloviti slovenski ribiči. Do nedavnega se je kakih 140 družin bavilo izključno z ribištvom. Največje pristanišče imajo Križani. Sv. Križ je kar nekaka prestolnica slovenskih ribičev. Na praznik sv. Petra, ko je njihov praznik, saj je bil sv. Peter tudi ribič, je pri Sv. Križu slovesno cerkveno opasilo (žegnanje). Ta dan je praznik slovenskih ribičev. Razen tega imajo še svoje posebne romarske dneve. Največji je zadnjo nedeljo v juliju, ko poromajo preko morja k Materi božji na otok „Brban“ (Barbano). Tu jim domači svetokrižki gospod, ki vselej poroma z njimi, po končanih pobožnostih v cerkvi blagoslovi tudi romarske in druge čolne.
Ribolov traja skoraj nepretrgoma vse leto. Treba je žrtvovati veliko noči, pa ne samo v toplem, prijetnem poletju, marveč tudi v hladnem jesenskem in mrzlem zimskem vremenu. Prve zimske ribe so ploščate pasere. Lovijo jih večinoma v adventu, ko brije mrzla burja. Na sveti večer mora biti na ribičevi mizi, sicer zanj ni pravega božičnega razpoloženja. Kajpak pridejo takrat na mizo še razne druge imenitne ribe, vredne družbe znanih primorskih „fan-cljev“. Na sveti večer so po teh krajih ,,fanclji“ nekaka obredna jed.
V temnih nočeh imajo ribiči na ladjicah močne karbidne luči. Na ta način
privabijo ribe, ki jih potem urno zajamejo v mreže. Življenje na morju je zelo zanimivo, pa tudi naporno. Ribičem je morje to, kar nam kopno. Prav dobro vedo, n. pr. kdaj so pri Sv. Križu, kdaj v Kontovelju, kdaj v Nabrežini, kdaj v čavsah, itd. Dobro morajo poznati vse morske potoke in reke, morska brezna z vrtinci in tudi morske „gore“, preko katerih ni lahko bresti. Ribiči se dobro zavedajo, da je v morju grob vedno izkopan.
RIBIŠKA PESEM
Mnogo je na morju skrbi in naporov, veliko pa je tudi prijetnih uric, zlasti ko se ob jutranjih ali večernih zarjah vračajo k obali. Diven je pogled na morje ob mirnih sončnih dnevih, čaroben je zlasti sončni zahod, ko se tam od sonca razliva po morju čudovita proga, široka cesta lesketajočega se „zlata“ in Je nebesni svod za čuda rdeče rožnat. Ladjice se kar poigravajo, barve se lep0 prelivajo, na veslih se nabira „srebro“, božajoč vetrič pa prinaša od nekod svoj' ski vonj in hlad.
Tedaj zadoni iz čolnov blagoglasna slovenska ribiška pesem. Zanimivo je’ da celo narodna pesem na Kranjskem omenja lepo pesmico slovenske zanior; ske deklice, ki se „po morji vozi v eni pisani barčici in prav lepo poje od De-vice Marije“. Verjetno se je prav z našega morja v raznih inačicah razširila po vsej slovenski domovini znana Pr sem o Mariji in brodniku.
Marija prosi brodnika, da bi jo pre' peljal za „božji Ion“, on pa odvrne, da vozi le za bele „ventine“ in „rumen® cekine“. Nato pa:
„Marija si vzdigne krilce lepti, v krilci ima Dete svetu, jenu mi začne vodu brest.
Pred njo se je razjemala, barčica se z ognjem vnemala. Barkadur mi vpije jenu kriči:
Le sem, le sem, sveta žena, sveta žena, Mati božja!“
Potem se oba vsedeta v barčico i” prepeljeta do „Fernanda svetega“ (Br' bana), kjer se bo pozidala cerkev.
Naj Bog živi in čuva naše primorsk® ribiče in naše divno slovensko morje-
VELIKE ŽENE STARE ZAVEZE
JUDITA
V srednji šoli imam že dolgo vrsto *et priliko in dolžnost obravnavati Judito. V enem ali dveh razredih pride vsako leto na vrsto. Po pravici priznam, da se mi še nobena razlaga ni posrečila. P« uri in pozneje pri spraševanju imam Neprijeten občutek, da dijaki prave vsebine niso dojeli, da jih zgodba ni ga-Nila in da se od nje niso nič naučili. Kolikokrat sem se že vprašal: Kaj je temu vzrok? Mislim, da smem upravičilo navajati tri:
„ Juditina zgodba je za ljudi, ki imajo ?e nekaj zgodovinskega obzorja. Mlad človek ima zanimanje samo za zgodbo, “a še ta mora biti dokaj preprosta. Sorazmerno pozno se človeku posveti, da Je za zgodbo neka zakonitost, ki jo narekujeta včasih zloba, včasih dobrota, včasih pa obe skupaj, ko skušata druga drugo nadvladati. Vsaka zgodba ima ne-*° ozadje. Razumevanje za tisto ozadje ?e dobi s primerjanjem. Primerjanje pa le mogoče samo, če poznaš zgodovino.
„. Juditino zgodbo je treba na nek na-c*n podoživeti, če primerjamo narodno stisko Izraelcev z našo lastno narodno stisko in junake iz stare dobe s sodobnimi INnaki, najdemo mnogotere podobnosti. Ko prebiram Juditino knjigo, si ne mo-rem ubraniti dveh misli: Kako se zgodovina vedno in vedno na nek način Ponavlja! In kako je stari svetopisemski Nsatelj točno zadel bistvo in jedro dodajanja!
Zdi se mi, da nam Slovencem ni ozko podoživeti Juditino zgodbo. Spom-imo se, kako smo v neposredni pretek-°sti kot majhen narod trepetali za svo-1° neodvisnost! V najbližjem našem so-edstyu se je napihoval nemški narod, Postajal osvajalen in nesramno zahteven.
Prof. PAVEL SLAPAR, Avstrija
Drugi so morda isto doživljali ob napihovanju Italijanov. Oba naroda je obsedel narodni napuh, da sta se polastila bogohotene oblasti, jo do kraja zlorabila in jo usužnjila napuhu, namesto da bi ostala v službi javnega blagra.
I.
Zaradi lažjega razumevanja naj podam prav kratek pregled: Izraelsko kraljestvo se je po letu 929 razdelilo v dva dela: severno ali izraelsko ter južno ali judovsko kraljestvo.
Juditina zgodba sega v 7. stoletje pr. Kr. Na vzhodu se med Evfratom in Tigrisom vedno bolj šopiri asirsko kraljestvo. Trenutno se mu morajo sosedje brezpogojno pokoravati. Nekaj desetletij prej je poskušalo severno izraelsko kraljestvo z odporom uveljaviti svojo samostojnost. Asirci so ga zato neusmiljeno podjarmili in narod leta 722 brezobzirno odvedli s seboj v asirsko sužnost. Severno kraljestvo je s tem prenehalo.
Južno kraljestvo se je pa še obdržalo. Samostojnost je bila seveda bolj navidezna. Države z navidezno samostojnostjo smo včasih imenovali vazalne države. Danes prihaja bolj v rabo beseda satelit. Ko so se satelitske države poskušale nekoliko osamosvojiti, je hrepenenje po svobodi zamikalo tudi judovskega kralja Manaseja. A še preden je mogel kaj storiti, so ga Asirci odvedli v asirsko sužnost. Vlado v Jeruzalemu je začasno prevzel veliki duhovnik Eliakim.
Sveto pismo pripoveduje precej obširno, kako so Asirci ravnali s sateliti. Pri tem mi nehote prihaja na misel, kako so prej Nemci delali z malimi sosedi in kako delajo danes Rusi s svojimi sateliti. Zgodovina se na nek način, ponavlja. Le imena se spreminjajo in sredstva se modernizirajo.
Asirski kralj Asurbanipal je poslal odposlance do vseh satelitov in še nekaj dlje tja do Egipta. Ti pa so se vrnili praznih rok in brez častnih daril. To je kralja tako razjezilo, da se je sklenil nad vsemi tdmi deželami maščevati. Sklical je poveljnike k tajnemu vojnemu posvetovanju. Razodel jim je, da ima namen podjarmiti si ves svet. Poveljniki so njegov načrt zelo odobravali. Kralj je tedaj naročil armadnemu poveljniku Ho-lofernu, naj gre z vojsko nad vse zahodne države. Celo Egipet naj podjarmi. Nesamostojni sateliti so namreč pri vsakem uporu upali na pomoč Egipčanov.
Holofernes je vojni pohod pripravil po vseh pravilih.| Poskrbel je za zadostno število vojakov, za orožje, pratež, živila in denar.
Vojno zlo se je pričelo najprej na zahodni asirski meji. Vojska je pustošila, plenila, uničevala, morila in tu in. tam prebivalstvo selila. Zoreča polja so gorela, v sadovnjakih so štrlela drevesa okleščena in v vinogradih so divjaki porezali vse trte. Narodi, ki so čakali, da pridejo na vrsto, so zatrepetali v silni grozi. En del je bil takoj pripravljen podati se. Poslali so odposlance k Holofernu s sporočilom: ,,Ne srdi se več! Boljše je, da ostanemo pri življenju in da služimo tvojemu velikemu kralju ter da se podredimo, kakor da bi morali priti v suženjstvo in poginit . Vse, kar smo doslej imenovali svoje, naj bo poslej tvoje. Mj in naši otroci smo tvoji hlapci. Pridi k nam kot miroljubni gospodar in raznolagaj z nami!“
Tedaj se je poveljnik z močno konjenico odpravil na pot. Polastil se je vseh mest in vsega prebivalstva. Ljudje so ga vsip restrašeni sprejemali z venci in baklami, s plesom in godbo. Pa njegove okrutnosti kljub temu niso mogli pomiriti.
Ko so Izraelci v južnem kraljestvu vse to slišali, so se začeli zelo bati. Razposlali so odposlance po vsej deželi in zasedli vse vrhove. Selišča so obdali z obzidjem in dovažali živež, da bi bili za boj pripravljeni. Duhovnik Eliakim je posebej pisal vsem, ki so prebivali na ezdrelonski planoti, naj zasedejo gorske prelaze in jih zastražijo. če se namreč sovražnik polasti te planote, je
pot v Jeruzalem odprta. Potem ne pomaga noben odpor več. Najvažnejši ključ za pohod nad Jeruzalem je bila trdnjava Betulija. Ta torej ne sme na noben način priti v roke sovražnikov.
Ves narod je goreče molil in prosil Boga pomoči. Duhovniki so si nadeli spokorna oblačila. Otroci so se pred Gospodovim templjem vrgli na obličje. Vsi so enoglasno klicali Boga, naj ne dopusti, da bi bili njihovi otroci in žene ugrabljeni, njihova mesta porušena, njihovo svetišče oskrunjeno in sami izročeni zasmehu poganov.
Nato je šel duhovnik Eliakim po deželi okrog in vsem prigovarjal rekoč: „Vedite, da bo Gospod vašo molitev uslišal, če vztrajate v postu in molitvi. Pomislite na Mojzesa, služabnika Gospodovega, ki Amalečanov, ki so se zanašali na svojo moč in oblast, na svojo vojsko in ščite, na svoje bojne vozove in konjenike, ni premagal v boju z mečem, ampak z molitvijo in pobožno prošnjo. Tako se bo zgodilo z vsemi Izraelovimi sovražniki, če vztrajate pri tem, kar ste pričeli.“
Na te besede so se vsi ponovno zatekli k molitvi. Iz vsega srca so prosili Boga, naj se milostno ozre na svoje ljudstvo.
Asirskemu vojskovodju Holofernu je hdo sporočeno, da se Izraelci pripravljajo na odpor in da so zasedli gorske prelaze. Tedaj se je zelo razsrdil >n obšla ga je prava besnost. Sklical j® kneze Moabičanov in vodje Amoničanov ter govoril: „Povejte mi, kakšno ljudstvo je to, ki zaseda vrhove? Kakšna mesta ima? Kakšni so in, koliko jih je-Kakšna je njihova vojna sila :n kako velika je? Kdo jih vodi? Zakaj nas ti edini od vseh zapadnjakov prezirajo in nam ne pridejo nasproti, da bi nas v miru sprejeli?“
Tedaj je odvrnil Ahior, vodja AnW" ničanov, in spregovoril: „Gospod moj' če me hočeš poslušati, ti želim o ten1 liudstvu, ki prebiva v gorah, resnicoljubno poročati. Napačna beseda ne k0 prišla z mojih ust.“
Ahior je orisal poveljniku na kratko zraelsko zgodovino. Poudaril je posebno, da so Izraelci izvoljeno ljudstvo. Dokl®r so Bogu zvesti, jih ne more nobena sil*
Premagati. Bog je z njimi. Holofernes naj predvsem ugotovi, v kakšnem razmerju so trenutno do Boga. Če so kaj ^grešili, jih Bog ne bo varoval. V tem slučaju gremo lahko z vojsko nad nje. Njihov Bog jih bo namreč zapustil in Pokoriti se bodo morali Holofernu. če pa
ljudstvu ni krivde, potem ne bomo Blp premogli. Bog sam jih bo branil in *Pi se bomo pred vsem svetom osmešili.
Po teh besedah so bili Holofernovi velikaši zelo srditi in so hoteli Ahiorja uoiti. Govorili so med seboj: „Kdo si .uPa trditi, da se morejo Izraelci ustaviti kralju in njegovi vojski? Ljudje ?rez znanja, brez junaštva in neizvež-Pani v vojni umetnosti? Da se Ahior Prepriča, da nas vara, pojdemo v gore n?d Izraelce. Ko bomo ondotne oblast-mke p0iovj]i( bo z njimi vred tudi Ahior Padel pod mečem. Tako naj vsak narod sPozna, da je Asurbanipal bog sveta in mhče drug razen njega!“
. Po teh besedah je Holofernes v div-Jetn srcu rekel Ahiorju: „Ti si nam prekoval, da izraelski Bog ščiti Izraelce. 4ato pa ti hočem dokazati, da ni boga Jazen Asurbanipala. Potolkli bomo ves ,2l'ael in tebe z njim! če pa misliš, da Ja tvoja prerokba resnična, potem ti ni ^r®ba biti potrt. Od tega trenutka dalje 6 izročamo Izraelcem. Njihova usoda Paj bo tudi tvoja usoda!“
, Tedaj je Holofernes ukazal svojim jjUžabnikom, da so Ahiorja zgrabili, da 1 Ra povedli v Betulijo in izročili Izrael-em. Služabniki so tako tudi storili. Ko z° Prišli v bližino Betulije, so Ahiorja a roke in nog“ privezali ob drevo in ga Popustili usodi.
Morda je prav, če se tu nekoliko atavimo in začnemo razmišljati:
Ahior je preprosto in pravilno skle-„al. Izraelci so bili v stari zavezi od i]ta izvoljen^ ljudstvo. Kdor bi ga ho-el Povsem uničiti, bi ravnal proti božjim krtom. Pri tem pa noben človek ne j^Pe- Ako so Izraelci zaslužili ka-0 kazen, potem je seveda zelo verjetno, a lih bo Bog kaznoval po njihovih so-. ražnikih. V tem primeru imajo Asirci , R'ede, da bi zmagali in si izvoljeno Jud'tvo podjarmili.
Kaj pa v novi zavezi?
M novi zavezi so izvoljeno ljudstvo
kristjani katoliške Cerkve. Ako bi se brezverci vsega sveta zarotili, da hočejo katoliško Cerkev uničiti in tako dokazati, da ni Boga, ne bodo uspeli: „Peklenska vrata je ne bodo premagala... Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“ Tako se glasi Kristusovo zagotovilo.
Ali smemo z Ahior jem tudi drugi sklep prevzeti? Če je krivda, bo šlo slabo; če ni krivde, bo šlo dobro? — Tu pa ne gre tako enostavno.
Najprej moramo paziti, da ne posplošujemo. če se na en del Cerkve zvali zlo, radi pretiravamo in trdimo, da je vsa Cerkev v nevarnosti. Toda pomisliti moramo, da Kristus ni dal Cerkvi nobenega zagotovila, da ne bi mogla imeti sovražnikov ali da ne bi mogla biti preganjana. Prav nasprotno je napovedal.
Dostikrat lahko gledamo povsem naravno. Mislimo si dva naroda, ki slučajno bivata skupaj. Eden je velik, drugi majhen. Eden osvajalen, drugi miroljuben. Eden se oklene brezboštva, drugi bi želel biti veren. Prej ali slej bo spopad. Nikjer ni v razodetju napisano, da bo Bog brezbožnemu vzel vso moč in da ne bo mogel svobodno grešiti. Nasprotno! Bog pusti svobodno voljo tudi narodu, ki jo zlorablja za boj proti Bogu. Seveda se to enkrat neha. A kdo od ljudi more trditi, da ve, kdaj bo konec? Zlo bo verjetno prišlo nad mali narod. A pravim verjetno! Bog je namreč dal zagotovilo: Prosite in se vam bo dalo! Na drugi strani pa spet upravičeno sklepamo, da se Bog ne pusti prav dolgo zasmehovati. Naše mnenje ostane torej v mejah verjetnosti. Pri svoji prošnji in. molitvi pa moramo itak dostavljati: Zgodi se tvoja volja! Ker božjih načrtov in misli ne poznamo, z gotovostjo ne moremo vedeti ne eno ne drugo.
Kaj pa kazen ? Tudi tu moramo biti zelo previdni. Nimamo pravice, da bi takoj, ko vidimo kie kako nesrečo, rekli: Kazen jih je zadela! Zaslužili so jo! Pa se mi zdi, da se nehote nagibamo k temu. Morda je res kazen. Mati božja ie v Fatimi rekla, da so vojske šiba božja za pregrehe. Toda če mi nato hočemo s prstom pokazati na tiste, ki jih je kazen zadela, se lahko pri tem zelo
motimo ali pa delamo krivico. V novi zavezi Bog plačilo in kazen nekoliko drugače porazdeljuje kot v stari zavezi. Zato sodbe niso tako lahke in preproste.
Cerkev je tudi skrivnostno telo Kristusovo. Kakor je Bog Oče dopustil, da je Zveličar na zemlji trpel, tako še vedno dopušča, da trpi skrivnostni Kristus na zemlji v svojih udih. Marsikako trpljenje ni kazen, ampak odrešilno trpljenje, morda v spravo za druge ali za uspehe med pogani.
S sodbami o božji kazni in človeških neuspehih moramo biti res zelo previdni. Ne sodite! bi smeli reči. Vsak naj ima svojo vest v redu! Pri drugih pa rajši več premišljujmo in manj sodimo!
Vrnimo se k Ahiorju! Izraelci so ga privedli v Betulijo. Vpričo starešin in vsega ljudstva je povedal svojo zgodbo. Ko je nehal govoriti, je vse ljudstvo padlo na kolena in začelo moliti: „Gospod, Bog nebes in zemlje, glej njihov napuh in poglej naše ponižanje! Ozri se milostno na svoje ljudstvo in pokaži, da ne zapustiš tistoh, ki vate zaupajo in da ne zapustiš tistih, ki vate zaupajo in in se bahajo s svojo močjo.“ Nato so začeli Ahiorja tolažiti: „Bog naših očetov, čigar moč si poveličeval, ti bo dal gledati pogin sovražnikov. Tako bo Gospod, naš Bog, ki prebiva v naši sredi, tudi tvoj Bog jn ti boš lahko z vsemi tvojimi ljudmi prebival pri nas, če se ti bo dopadlo.“ Ko so zborovanje končali, so Ahiorja pogostili. Nato pa so spet sklicali ljudstvo in molili vso noč.
Drugi dan se je Holofernes začel z vojsko bližati Betuliji. Najprej je izpod-rezal vse studence, ki so oskrbovali trdnjavo z vodo. Tako naj bi trdnjava zaradi pomanjkanja vode po nekaj dneh sama od sebe padla njemu v roke.
Čez dvajset dni je v Betuliji zmanjkalo vode. Možje in žene, mladina in otroci so prišli k trdnjavskemu poveljniku in soglasno govorili: ,,Bog naj bo sodnik med nami in teboj, da si nas pahnil v nesrečo. Ker si odklonil mirovna pogajanja z Asirci, nas je Bog izročil njim. Zato nam nihče ne prinese pomoči, med tem ko mi pred tvojimi očmi med-limo od žeje in žalostno poginjamo. Vsi meščani naj se zberejo, da se bomo pro-
stovoljno predali Holofernovim ljudem-Boljše je, da ostanemo pri življenju in kot ujetniki slavimo Gospoda, kakor da umrjemo in se pred svetom smešimo, ko gledamo, kako naše žene in otroci pred našimi očmi umirajo. Mi kličemo danes nebo in zemljo in Boga naših očetov, k* nas za naše grehe kaznuje, za pričo-Predajte že vendar mesto HolofernoVi vojski in pustite, da umrjemo hitre smrti pod mečem!“ Nato so še dolgo zdihovali. V njihovih besedah so mešal* prošnjo in zaupanje s kesanjem in obu-pom. Končno so utihnili. Tedaj se j® dvignil glas Ozija in s solzami v očeh spregovoril-: „Boditi pogumni, bratje! š® pet dni hočemo počakati, če se nas Gospod usmili. Morda se njegova jeza p°' leže in poveliča svoje ime. Če po preteku petih dni ne pride pomoč, poten* hočemo storiti, kar zahtevate.“
Svetopisemski pisatelj je položaj * Betuliji krasno popisal. Kadar preti narodu veliko gorje, se sprva vsi zanašaj® na svojo moč in božjo pomoč. A čin* bolj zaupanje v lastno moč gine, ten* bolj stopa samo še Bog v ospredje. Lj**' d je postanejo pobožni. To je vse dobr® in koristno. A ni brez nevarnosti. Tud)
pobožnosti ne sme manjkati treznost)
in razsodnosti. Stiska pa za take stvar* ni ugodna. Ljudem se začnejo misli pr®' hitevati. Ko je vse nekam prepojeno 5 pobožnostjo, se kaj rada začneta človeška in božja volja zamenjavati. TrpneJ5) obetajo gotovo božjo pomoč, ne da k) sami morali kaj prispevati. Bolj aktiv**1 med ljudstvom se imajo pa tudi kar na enkrat upravičeno za glasnike božJ® volje. S tem sebe varajo, druge zap®) ljujejo in Bogu delajo krivico. Glasi**1* božje volje je redno svetnik, če ima narod svetnika ali svetnike, naj bi jih k«1 take poslušal. Če jih nima, ostaneta d v) možnosti: Ali da molči ali. pa da se dr*!
čisto trdnih smernic razodetja. Ne mo*) pa napovedati konkretnih in posebni;
poti kot glasnik božje volje. Prav takf: ne more napovedovati, kaj vse se •’j zgodilo in kaj se ne bo zgodilo. To si**1 samo svetnik. Kdor to ni in si kljub tel**1! take stvari lasti, mu manjka treznos'j in razsodnosti.
(Nadaljevanje sledi)
ZDRAVJE NAŠ NAJVEČJI ZAKLAD
(Nadaljevanje)
Dr. med. IVAN KAČAR, Buenos Aires
, Ko smo v glavnih obrisih spoznali dejanje človeškega telesa, prehajam na ‘-davno vprašanje današnjega predavala, kako si najbolje ohranimo zdravje?
Ohranimo si zdravje najbolje:
, I. če se varujemo in izogibamo vsega, Kar povzroča bolezen;
2.	da se pravilno zdravimo, kadar mo oboleli.
bolezni in njih vzroki
Vzroki bolezni so: 1. v telesu samem. . a) Bule (tumorji). Te so 1. zločeste 'aialigne), to so raki, ki nastopajo v raJrazličnejših oblikah bodisi kot tkivni Mi (sarkomi) bodisi kot stanični raki ^carcinoni). Nastopajo lahko v prav sakem delu človeškega telesa. Imajo se za človeka pogubne lastnosti, da ra-rel° iz mesta v okolico in požro in predejo vse, kar jim leži napoti in da Ol'ijo takozvane metastaze, to se pravi, a Početnega raka (matice) se odločijo i°samczne Staniče in se krvnim potom "sselijo v druge organe in tvorijo tam ove rakaste bule, ki so po ustroju in slo Van ju enake početnemu raku (ma-j C1.). Videl sem pri obdukciji človeka, ki v , mel na želodcu za oreh velikega raka, Jetrih pa več za človeško pest velikih ad'h rakov (metastaz). Metastaze _.ako kot matični rak požirajo in uni-- J° vse, kar jim leži na poti. Kadar uni-sm° et^°n ve^ va^n‘h organov, nastopi v, *-• Kaj je vzrok raku, medicina kljub x?em preiskavam do danes še ne ve. astopa pa rak v vsaki starosti, tako * otrocih kot pri odraslih, samo da je 'odraslih pojav raka neprimerno po-v ^tejši. Edino zdravilo do danes je pra-. casna operacija, to je v stadiju, ko oh ?*- *;vor'l metastaz. Pogubnost raka s‘-oji posebno v tem, da do danes še ni
mogoče ugotoviti, kdaj prične rast raka, ker prične rast raka iz mikroskopično majhnih stanic in šele ko je narastel do gotove velikosti ali zadel ob kak drug važen organ, se pojavijo motnje, ki se jih človek zave.	e
2. Dobrohotne (benigne) bule tudi nastopajo v najrazličnejših oblikah, kot maščobne bule (lipozni), hrustančaste, kostne in mesne bule; te zadnje posebno pri ženi na maternici, kot kožne bule (adenosni) itd. Tudi te bule rastejo iz mesta početka, vendar same po sebi niso smrtnonevarne, ker ne prerastejo in požro okoliških organov in ne delajo metastaz (mladičev) kot raki, ampak samo pritiskajo na sosednje organe in vsled notranjega razpada povzročajo različne bolezenske pojave, kot močne notranje krvavitve ali vsled pritiska ovirajo delovanje okoliških organov. Včasih pa niti tega ne. če delajo težave in motnje v telesu, jih je treba operativnim potom odstraniti. Same po sebi pa niso smrtnonevarne, lahko pa postanejo, če ovirajo delovanje kakega važnega organa, ali če povzročajo močne notranje krvavitve.
b)	Dedne bolezni, ki prehajajo iz roda v rod potom takozvanih genov, to je razvojnih snovi, ki se nahajajo v moškem semenu in ženskem jajčecu. Sem spadajo predvsem duševne bolezni kot mladostna norost (dementia precox), za sledovalna blaznost (paranoia), gluho-nemost, barvna slepota, božjast, haemo-filija itd. Tudi kronični alkoholizem ope-tovano povzroča okvare v semenskih sta-nicah, ki se pokažejo na potomcih-, v obliki zmanjšanja duševnih lastnosti, idio-tizmu, nenaravnih nagnjenjih itd.
c)	Podedovane bolezni, ki jih otrok dobi od bolnih starišev še v materinem telesu. Sem spada predvsem sifilis. Pri tej priliki bi omenil, da se tuberkuloza
ne podeduje. Naj bo oče ali mati še tako tuberkulozen, otrok se vedno rodi brez tuberkuloze. Seveda je tak otrok v poznejšem življenju bolj izpostavljen okužbi s tuberkulozo, ampak rodi se zdrav.
d)	Bolezni, ki nastopajo vsled .nepravilnega delovanja žlez z notranjo sekre-cijo. Bodisi da te žleze proizvajajo preveč ali premalo hormonov, v obeh slučajih nastopajo bolezni. Ščitna žleza ali golša proizvaja hormon, ki regulira rast in. razvoj telesa in notranjo preosnovo. Če pa ta žleza deluje preveč nastopi Basedow, če premalo kretinizem (duševno zaostali pritlikavci z nerazvitimi ali okr-njenimi spolnimi znaki). Priželjc (thy-mus) voiJi rast kosti in gotovih notranjih organov. Ta žleza nekako v 7—9 letu preneha delovati in se posuši. Če se ne posuši, nastopi takozvano timično limfatično stanje. Tak človek nima nobene notranje telesne odporne sile in često že prav lahke bolezni, bodisi kaka injekcija ali narkoza pri operaciji povzročijo hipno smrt. Langerhansovi otoki v trebušni slinavki proizvajajo insulin, ki regulira sorazmerno množino sladkorja v krvi. Pri pomanjkljivem delovanju nastopi sladkorna bolezen. Par primerov sem že omenil v uvodu. So še druge žleze, vendar naj ti primeri zadostujejo.
e)	Bolezni, ki nastopajo vsled pomanjkanja vitaminov in anorganskih snovi ter nepravilne prehrane. O tem sem že govoril.
f)	Bolezni, ki nastopajo vsled obrabe notranjih organov in postaranja organizma samega. Sem spadajo poapnenje žil, degeneracija in zamaščenje srčne mišice, sušenje jeter, kronična ledvična obolenja, starostna dalekovidnost itd. itd. Vse te bolezni potekajo počasi in potečejo leta in leta preden človek umre na posledicah teh bolezni. Obratno starostna oslabelost (marasmus senilis) poteka zelo hitro 2—4 tedne. Tak človek kar na lepem brez pravega povoda prične odklanjati hrano, ker se mu prične hrana tako gnusiti, da kljub še tako lepemu prigovarjanju in tudi grožnjam, da bo umrl. raje umre, kot pa da bi jedel. Vzrok, da se človeku hrana tako zagnusi, je v notranjem telesnem presnavljanju, ki preneha vsled starosti. Nastopa često
pri do tedaj popolnoma zdravih ljudeh* še pogostejše pa kot posledica prestanih težkih bolezni. Dr. G. je bil znan ljub" Ijanski zdravnik. Kljub visoki staros*1 je bil telesno in duševno popolnoma čil-Tako sva se nekega dne igrala karte iu sicer težko igro piquet. Drugi dan ga ul bilo več v kavarno in, čez 14 dni je umrl-Naslednji dan po najinem kartanju s® je vlegel v posteljo in pričel odklanjat1 hrano. Zdravnikom, ki so ga hoteli zdra' viti, je rekel: Prepozno gospodje, to je marasmus in kljub temu, da se je popoj' noma zavedal posledic ni jedel in tud1 14 dni nato umrl.
2. Iz zunanjega sveta:
a)	Strupi, kot alkohol, mamila (opj' um, morfium, kokain, hašiš, kovine: svinec, cink, razne kisline, cyankalij, uspa' valna sredstva v velikih množinah, ž1' valski strupi, kačji, čebelni piki itd., itd-
b)	Toplota in mraz povzročata često težke bolezni od lahkih c-peklin in ozeblin do smrtno nevarnih opeklin in zmrz' njenja. Človeško telo prenese 41,1—42,2 stopinji Celzija notranje toplote. Če vsled katerega koli razloga nastopijo v te' lesu večje temperature človek umre, ker se beljakovine, ki so glavni sestavni den življenjske snovi (protoplazme) strd1!0 in preidejo v nepovratno stanje, če P8 premočna vročina vpliva samo lokalu0 na kak organ, na dotičnem mestu nastopijo opekline od lahkih po-vršnih do gl0-bokih smrtno nevarnih. Hitre toplotne izpremembe povzročajo v lahkih slučajih prehlad posameznih organov, ki S8 občutimo kot nahod, katar, revmatizem* mišične bolečine, glavobol itd., često P8 povzročajo težke bolezni, človek vedn° z zrakom udihava različne bakterije, P8 zato še ni bolan, ker organizem z lastnp odporno silo drži bakterije -v šahu. PrI prehladu pa se zmanjša odporna 808 telesa in bakterije dobijo premoč, tako človek oboli za različnimi boleznimi ko influenca, pljučnica itd. Že samo iz teg8 zadnjega razloga jr bolj pametno vca sih malo potrpeti, če je tudi vroče, ka' kor pa se ves razgret hitro ohladiti, kaj ti ni vzrok v vročini in mrazu, ampak hitri toplotni izpremembi. Več pljučni imajo ljudje poleti kot pozimi, kljub # mu, da je pozimi bolj mraz, ker so Vi11^ dje pozimi bolje oblečeni in se ne na*
£reJejo tako hitro kot poleti. Tudi najrazličnejši žarki, ko roentgen, radium, električna svetloba, ultravioletična svetloba, tudi sočni žarki povzročajo često težke bolezni. Sončna svetloba vsebuje 3 vrste žarkov: ultrardeče žarke, ki so nevidni in povzročajo občutek toplote, svetlobne žarke, ki jih oko zaznava in vidi, ultravioletne žarke, ki so tudi nevidni, Pač pa imajo veliko prodorno moč in Prodirajo v telo. Ti ultravioletni žarki so tisti, ki povzročajo na koži izpremem-Pe od navadnega pordečenja kože, ki je Pravzaprav vnetje kože, do porjavenja ln počrnenja kože, ki je v zadnjem času Zelo moderno, in, do težkih opeklin, često Povzročajo sončarico in tudi možgansko kap. Pravilno sončenje je za zdravje koristno, ker pregreje kožo in s tem razširi kožne žilice, tako da dobi koža več krvi in se lažje presnavlja. Neumno in Nesmiselno pa je sončenje po cele ure in dneve, da dobi človek vnetje kože samo zato, da postane lepo črn in to za nekaj tednov, ker je to moderno. Koliko težkih °Peklin poleg sončarice in celo kapi je Povzročilo tako moderno sončenje. Le Poglejmo naravo! Kar dela narava, dela vedno nagonsko, nujno in tudi smi-Selno. Kaj napravi narava, kadar sonce Prav močno pripeka? Rastline povesijo 'ste, da ujamejo manj sončnih žarkov, Ptice čepe v senci dreves in niti ne pojejo, živali se zarijejo v grmovje in zem-Jo, da so obvarovane pred žgočimi sonorni žarki. Edino človek, ki trdi, da je Pametno bitje, pa gre in se žge na soncu 'n sam prazaprav ne ve zakaj, samo kato, ker je to moderno. Ni vse pamet-P0, kar je moderno, tako n. pr. atomska °mba in vojska, ki sta v zadnjem času 4e‘° moderni, če sta pa pametni, preidite sami.
kot
c) Mehanični vplivi zunanjega sveta.
Padci, udarci, železniške in automo-
,'lske nesreče, samoumori itd., povzro ajo često težke bolezni, kot rane, kosto-PPte, pretrese možgan in tudi smrt.
d) Živa bitja, ki iz zunanjega sveta Pirajo v telo povzročajo često težke b°l'zni in smrt.
,	1- Bakterije, so mikroskopično maj-
"a žiya bitja rastlinskega porekla, ki se , P°zijo potom delitve in sicer strašno 'tPo. Vsake pol ure se številka bakterij
potom delitve podvoji. Recimo: v neko telo sta vdrli 2 bakteriji, ki sta se na ugodnem terenu pričeli množiti. Koncem prve je število bakterij naraslo za 8, koncem 2. ure na 32, koncem 3. ure na 128, koncem 4. ure na 516, koncem 5. ure na 2.064, koncem 6. ure na 8.000, koncem 7. ure na 32.000, koncem 8. ure na 128.000, koncem 9. ure na 516.000, koncem 10. ure na 2,064.000. Kljub temu, da so tako majhne, da jih v mikroskopu pri 420-kratni povečavi vidimo velike kot makovo zrnce,bi v 24 urah požrle celega človeka, če ne bi jih človeško telo sproti uničevalo. Imajo obliko kroglic, ki so ali razporejene v obliki verige, te imenujemo streptokoke, ki so povzročitelji krvnih zastrupljenj, porodniške mrzlice, Senja, vnetij srčnih zaklopk itd. Če se držijo skupaj v obliki grozda, govorimo o stafilokokih, ki povzročajo ture, smrtne bule (karbunkel), gnojne abscese, sploh gnojitve v splošnem. Povzročitelji pluč-nice, pneumokoki se držijo po 2 in 2 skupaj, gonokoki povzročitelji kapavice nastopajo tudi po 2 in 2 skupaj v obliki žemljic, poleg drugih.
2.	Bacili so živalskega porekla. So različne oblike in tudi različne velikosti, vendar mikroskopično majhni. Taki so bacili trebušnega legarja (tifusa), paratifusa, davicef krčevite odrevenelosti (tetanusa), škrlatinke, kuge, kolere, griže, influence itd., itd.
3.	Spirile so živalskega porekla in imajo obliko spiral. Taki so povzročitelji sifilisa in spalne bolezni.
4.	Praživali (protozoi). Med te spada povzročitelj malarije in amebne griže.
Kako delujejo te bolezenske klice?
a) lokalno, na mestu, kjer Se naselijo, povzročajo vnetje dotičnega organa, ki se javlja v oteklini, bolečini, vročini in od pordečenja do belih oblog kot pri anginah, da odmrtja dotičnega organa.
2. Izločajo v kri strupene snovi, ki jih proizvajajo takozvane toxine, ki dražijo možgane, srce, kri, povzročajo porast temperature, občutek splošne slabosti, izgubo teka za jedi, motenje zavesti, propad telesnih moči in celo smrt.
Telo se bori z bakterijami tako: 1. da pošlje v boj bela krvna telesca, ki jih žro na debelo in pri tem sama poginejo. Ta bela krvna telesca so poleg bakterij
in bacilov glavne sestavine gnoja, 2. da tvori takozvane antitoxine (protistrupe). Antitoxin! love v krvi krožeče toxine in se vežejo z njimi ter jih na ta način napravijo neškodljive. Kadar ima človeško telo zadosti časa in moči, da lahko proizvaja zadosti antitoxinov, človek ozdravi, če pa je množina bakterij oziroma toxinov tako velika oziroma telo tako oslabljeno, da dobe premoč toxini, človek umrje. V slučaju ozdravitve človeško telo proizvaja še nekoliko več antitoxinov, kot je bilo nujno potrebno za odstranitev toxinov. Stanje telesa, kadar vsebuje antitoxine' proti gotovim bakterijam, v krvi pa ni nič bakterij samih, imenujemo imuniteto, človek, ki je prebolel davico, tifus, škrlatinko ali ošpice itd., ne more več oboleti za isto boleznijo, ker ima v krvi antitoxine proti dotični bolezni. Tako je 52% ljudi imunih proti škrlatinki, ker imuniteto podedujejo po starših, ki so preboleli to bolezen, ali bili že imunizirani od njih prednikov. Na tem principu imunitete sloni tudi zdravljenje gotovih bolezni kot davice, kačjih pikov, tetanusa, pasje'stekline in drugih. Kadar oboli kak človek za katero imenovanih bolezni, dobi potom injekcije antitoxine za dotično bolezen, ki jih pridobivamo na 'ta način, da umetno inficiramo živali z gotovimi bacili. Ko so živali premagale bolezen, jim vzamemo kri in iz krvi izločimo antitoxin. To vrsto zdravljenja 'imenujemo pasivno imunizacijo. Poznamo pa še aktivno imunizacijo n. pr. pri kozah. Otrokom, ki jih cepimo proti kozam, vcepimo v kožo tako majhno množino bacilov, da telesu ne morejo resno škodovati, pač pa povzročijo, da telo tvori antitoxine proti kozam in, na ta način postane človek nesprejemljiv (imun) za obolenje za kozami.
Moram pa omeniti, da telo ne reagira na prav vse bolezenske klice s tvorbo antitoxinov, tako pri kokih, influenca-bacilu in drugih. V takih slučajih si medicina pomaga s kemičnimi sredstvi, ki direktno uničujejo bakterije in povzročajo, da se število belih krvnih telesc v krvi poveča, ki požro potem bakterije in, človek končno ozdravi.
Nekatere bolezenske klice so tako majhne, da jih do danes z najboljšimi mikroskopi ni bilo mogoče videti, tako da
še do danes ne vemo, kako izgledajo. Taki so povzročitelji influence, škrlatin-ke, otroške paralize, ošpic in še drugi.
5.	zajedavci (paraziti), ki se zaplode v telesu potom parazitnih jajčec, ki jih človek bodisi z nečisto hrano ali na kak drug način použije. Ti so: goveja, prašičja in, pasja trakulja, gliste ‘bodisi as-karide, dolge okrogle gliste ali oksiure, majhne kot nitke, tenke bele glistice. Te uničujejo telo, da mu odvzemajo hrano in izločajo gotove strupene izločine, ki zastrupljajo telo. Pasja trakulja pa ima še to grdo navado, da zleze v jetra in se tam na novo plodi. Napravi eno ali več za človeško pest velikih duplin in s tem uniči človeška jetra, ki so glavna zaloga in tvornica hranil in s tem tudi človeka. Druge gliste povzročajo često , vnetje slepiča ali se nakopičijo v obliki kepe v gotovem delu črevesa in zamaše črevo, tako da je včasih potrebna hitra operacija, da človeku reši življenje. Prenašata se goveja in svinjska trakulja potom premalo kuhanega mesa, pasja Pa pri preveliki ljubezni gotovih ljudi do psov, direktno od pasjega gobca na usta človeka. Videl1 sem že nekaj žensk s pasjo trakuljo na obdukcijski mizi, ki so, namesto da bi rodile otroke, raje negovale psičke in jih poljubovale. Marsikateri pes ima pasjo trakuljo v črevesu in njemu samemu ne škoduje. Kadar gre pes na blato navadno povoha svoj proizvod. Ob taki priliki se mu prilepi na gobec jajčece pasje trakulje, ki ga je z blatom prinesel na svetlo. Nežna damica pa poljublja svojega „pufita“ na gobček in tako požre jajčece pasje trakulje. Posledica take prevelike pasje lju" bežni je potem gotova smrt. Ravno tako se prenaša okužba z drugimi glistami potom jajčec, ki jih človek použije z nečisto hrano ali na kak drug način.
Bolezni, ki jih povzročajo bolezenske klice se prenašajo na različne načine. Nekatere potom zraka z vdihavanjem, tako pljučnica, influenca, škrlatinka. davica. ošpice, norice itd.; druge potom okužene vode, tako griža, tifus, para' tifus, kolera; tretje potom neposredni ka telesnega dotika tako spolne bolezni in gobavost. Druge zopet s pljunki, kihanjem, kašljanjem, tako pljučna tuberkuloza, nahod, pljučni katarji, angin6
itd. črevesna tuberkuloza se prenaša potom neprekuhanega ali premalo prekuhanega mleka od tuberkuloznh krav. Zato ni priporočljivo piti neprekuhano mleko, mleko samo pa je treba dobro prevreti, tako da vre 5—10 minut. Ledvična tuberkuloza se prenaša potom premalo kuhanega ali pečenega kurjega mesa od tuberkulozne perutnine. Pegasti legar prenašajo uši s pikom, malarijo gotove vrste komarjev (anofeles Klavi-ger). Nadalje potom zemlje in pocestnega. prahu, ki pride v odprte rane, tako tetanus, gnojne bule, vnetja linfnih žil in bezgavk, smrtne bule, prisad :td. Isto-tako prenaša različni mrčes, ki preje obleze kako kužno telo potom vboda v telo težke gnojne okužbe, često bakteri-jelno zastrupljenje krvi. Trihine in svinjska trakulja se prenaša potom premalo kuhanega svinjskega mesa, salam, safalad in surove neprekuhane šunke. Nekaj primerov sem že preje omenil.
6.	Bolezni ki jih povzročajo zaužita živila.
a)	Pokvarjena živila povzročajo težke želodčne in črevesne, koleri podobne katarje, krvave driske, često celo smrt vsled zastrupljenja možgan s strupi, ta-kozvanimi ptoamini (mrliškimi strupi), ki se tvorijo pri razkroju živil, predvsem beljakovin. Pokvarjena živila izpremene barvo, vonj in okus, ali vsaj enega izmed teh. Pokvarjena maščoba postane žarka, Nba pri glavi smrdi, mesto postane mehko, sivobledo in močno neprijetno diši, jajca postanejo črna in smrdijo, mleko dobi grenek okus in diši po blatu, itd. Nerazumljivo je, da marsikateri človek uživa taka živila in si nakoplje težke bolezni, ko je vendar pametno bitje, medtem ko se živali, ki so po naših pojmih heumne, ogibajo takih pokvarjenih živil.
b)	Pri gotovih ljudeh povzročajo že Uepokvarjena živila, ki drugim ljudem ne škodujejo, često težke bolezni. Taki ljudje dobijo po zaužitju gotovih jedi, ki so pri različnih ljudeh različne, koprivnico (urticaria), težko ozdravljiva kožna vnetja (ekscese), napade naduhe, otekline po obrazu in tudi celem telesu, v hujših slučajih padejo v nezavest radi Padca krvnega pritiska, v najtežjih slu-Cajih nastopi celo smrt. Tako bolezensko
stanje pri človeku imenujemo stanje preobčutljivosti ali alergijo. Snovi, ki povzročajo take bolezni, so dokaj različne, vendar pri istem človeku vedno iste, pri različnih ljudeh pa različne. Jagode, raki, jajca, banane, prešičje meso, cvetni prah od trave, ki ga človek udihava, kadar cvete trava, ribe, grah, fižol, gobe, divjačina so nabolj poznana taka živila. So še druga, ki so bolj redka, ampak kar neverjetne narave. Poznal sem človeka, ki je dobil napad naduhe, kadar se je sprehajal pod cvetočimi akacijami, ko je to opustil, je naduha minila brez zdravil. Drugi je dobil napad naduhe, kadar je jedel suhe hruške. Neka gospodična je dobila napad naduhe, kadar je spala doma na plišasti zofi, ko so zofo sežgali, je naduha popolnoma minila. Kadar se pri človeku dožene, katero jedilo je vzrok napadu, kar je često zelo težko in se človek vzdrži takih jedil, je zopet popolnoma zdrav.
c)	Prevelika množina ene in iste jedi zaužite naenkrat tudi škoduje človeškemu telesu. Maščobe, ki jih naenkrat v istem obroku preveč zaužijemo, povzročajo želodčne katarje in črevesne driske. Če nekdo naenkrat poje % kg sladkorja ali bonbonov, ima drugi dan sladkor v sečnini, tako da človek začasno povzroči umetno sladkorno bolezen. Beljakovine, zaužite v nrevelikih množinah, često povzročajo alergična stanja, o katerih sem ravnokar govoril. Voda, zaužita naenkrat v preveliki množini, je najhujši strup, ker pri vodnem zastrupil en ju ne poznamo nikakega protistrupa. Razkroji namreč rdeča krvna telesca v krvi in človek umre na notranji zadušitvi. Videl sem človeka, ki je umrl na kliniki v silnih krčih in mu nobeden zdravnik ni mogel pomagati pol ure potem, ko je za stavo spil na tešč želodec 4 litre vode. Kava, ki človeka osveži in poživi, v preveliki množini povzroča dvig krvnega pritiska, razburjenje, nespečnost, nervozno razdraženost itd. Začimbe, poper, paprika, češenj itd. zaužite v pravi množini pospešujejo prebavo in povečujejo tek. Redno in v prevelikih množinah uživane povzročajo često želodčne in črevesne rane in zvišanje kisline v želodcu, kar človek občuti kot žagarico. Še mnogo bi lahko navedel, pa naj to zadostuje.
SLOVENIJA
Tudi preganjana domovina ni pozabila škofovega srebrnega jubileja. Daši so sedanje oblasti označile g. škofa za „izdajalca“ in ga obsodile leta 1946 na 18 let zapora, verno slovensko ljudstvo tega nikdar nj vzelo zares. Vsa ogabna gonja proti slpvenskemu cerkvenemu knezu je dosegla samo en učinek: ljudstvo je svojega zasramovanega škofa še bolj vzljubilo. Komunisti so prišli do prepričanja, da s svojim sramotenjem le utrjujejo škofovo avtoriteto, zato so leta 1948 popolnoma umolknil-i in do letos o g. škofu trdovratno molčali. Upali so, da bo narod na škofa pozabil. Zato so pa bili tembolj presenečeni, ko so izvedeli, da so duhovniki prav za obletnico posvetitve darovali maše po naročilu vernikov za visokega jubilanta in se jih je ljudstvo udeležilo v velikem številu. Namesto, da bi Kardelj in Marinko vse proslavljanje zavila v molk, sta pa zgubila živce in odredila, da se kaznuje vse, ki so maše darovali, naročili ali jim prisostvovali. Okoli 300 Slovencev je bilo obsojenih na kazen od dveh do deset tednov poboljševalnega dela na cestah, v rudnikih in gozdovih, nad 2000 Slovencev pa je bilo kaznovanih z denarnimi globami. Ko je naš škof zvedel za to novo preganjanje, ki najbolje dokazuje, koliko je vredna „verska svoboda“ v Jugoslaviji, je vzdihnil: „Smili se mi ubogo ljudstvo. S svojo manifestacijo je dokazalo, da je resnično vse, kar sem mu govoril o komunizmu. Celo med onimi, ki so me sodili, so nekateri, ki sedaj vedo, kako prav sem imel.“
V Št. Juriju pri Celju so 17. maja pokopali tamkajšnjega župnika Viktorja Ramšaka. Dočakal je komaj 45 let. Pred
smrtjo je bil dalje časa interniran v ljubljanski bolnišnici, kjer je večkrat dobil transfuzijo krvi. Pogreba se je udeležilo veliko število ljudi in 72 duhovnikov.
Za prvi maj so ver.niki iz kraja Predoslje na Gorenjskim ovenčali kapelico, v kateri je že od nekdaj stal kip Matere božje z Jezuščkom v naročju, s šmarnicami in drugim spomladanskim cvetjem. Pa se je dobil podel človek, ki je za pol litra vina šel in ponoči kip na kosce razbil. Naslednji dan pozno popoldne je prišla milica, da si ogleda razdejanje. Pri tem je tudi ostalo. Krivca do sedaj niso našli, čeprav vsi dobro vedo, kdo je. Rojaki iz župnije Predoslje v Buenos Airesu so v zadoščenje za gnusni zločin zbrali za mašo, ki jo je 8. avgusta opravil č. g. direktor Anton Orehar, tudi doma iz Predoslja.
Ker v Sloveniji katoličani na smejo javno povedati, kakšna je verska svoboda v Titovi Jugoslaviji, je to storilo pred nekaj meseci glasilo goriških katoliških Slovencev „Katoliški glas“. List je pravilno ugotovil, da oblasti prezirajo škofe, ki so edini pravi predstavniki katoliške Cerkve v Sloveniji, pač pa priznavajo sindikat katoliških duhovnikov CMD; Društvo Ciril-metodijskih duhovnikov uživa naklonjenost oblasti, ker se jim pač vdinja; članstvo v omenjenem društvu je narastlo, ker samo člani CMD lahko uživajo materialne ugodnosti, ki jih država nudi svojim državljanom; katoliškega časopisja v Sloveniji ni. Omenjene trditve odbornikom CMD niso bile všeč. Po nalogu oblasti so morali sestaviti odprto pismo in ga poslati uredništvu „Katoliškega glasa“. V njem so skušali vse trditve „Katoli"
skega glasa“ zavrniti. Zanimivo pa je, 'r4 je skoro istočasno „Slovenski poro-c6yalec“ v Ljubljani to odprto pismo že ““javil. Isto je za njim takoj storil tudi •begov bratec v Trstu „Primorski dnevih“. Zato uredništvo „Katoliškega gla-!u“ pisma sploh objaviti ni hotelo več. ^ernu? Saj ga je slovenska javnost že ,volj poznala. Pač pa je 19. junija obračal z „odprtim pismom“ vatikanski [Mio in še bolj podkrepil trditve „Kato-‘iske.—	—“ TT—^—■'	ti- j-
drž
-ga glasu“. Ugotovil je: „Res je, da
zava škofov ne upošteva, ko gre za °dstvo Cerkve v Sloveniji. Pač pa jih Pošteva, ko potrebuje izjav, da v Jugo-A*viji preganjanja ni. Tedaj pošilja k Jim časnikarje, da bi le-ti izsilili od Jih za režim ugodne izjave ali pa spra-škofe v zadrego z vprašanji politična značaja. Da je CMD v službi obla-,tl> je jasno, saj ga ni ustanovila Cer-ev. temveč država. Tudi list „Nova r?h“ je v službi režima, če bi zavisel d Cerkve, bi gotovo ne mogel priobčeni člankov, ki bijejo cerkvenemu du-,u v obraz. Predstavlja ga dekan teo-^°ške fakultete dr. Stanko Canjkar. Tudi “drži, da smejo samo člani CMD prikovati materialnih ugodnosti od drža-.[■ Vemo za primer, ko duhovnik, ne-].ah CMD, ni bil sprejet in pregledan v Jubljanski bolnišnici. Pa so bolnišnice a Papirju za vse državljane. Da pa ni iškega tiska v Sloveniji, ne more nih-ki ljubi resnico, zanikati. „Nova pot“ versko glasilo, ampak trobilo Ciril-] etodijskega društva. „Družina“ izhaja za primorske Slovence. In ostale sionske pokrajine? Zato vatikanski ra-i° ugotavlja : Ne dajajmo dejstvom kri-ega videza! Stvar je jasna in pogled Jlne na domovino ni skrivljen!“
V Solkanu pri Gorici je imelo dne • junija CMD za Goriško svoje zboro-l^nJe. Vodil ga je vipavski dekan Brei-nberger, udeležil se ga pa je tudi Tedsednik glavnega odbora CMD žup-j,1* Medvešček iz Dola pri Hrastniku, "»«dal je, da zakon o verskih skupno-ki velja za vse vere v Jugoslaviji, q Pozna posebnih določb za katoliško ^'kev.Radi te izjave so ga udeleženci jl^ovanja ostro kritizirali. Da popravi 2 ab vtis, je povedal, da se pripravlja a katoliško Cerkev v Sloveniji poseben
pravilnik. Na ugovor, da bi po enem letu, odkar je zakon o verskih skupnostih izšel, tak pravilnik že moral biti sestavljen, je odgovoril, da je temu kriva tudi neprizadevnost cerkvenih oblasti in dodal, da taka odprta vprašanja še bolj opravičujejo obstoj CMD, saj lahko ono rešuje in reši to, kar uradna Cerkev ne more ali noče. S temi besedami je nehote priznal, da je društvo CMD nad škofi in da ima pred državo več pravic kot cerkvena hierarhija. CMD posega v pravice škofov; še več! Lasti si pravice, ki so pridržane samo sv. stolici, n. pr. uravnavanje odnosov med cerkveno in državno oblastjo. In v tem je največje zlo tega društva.
PRIMORSKE VESTI
Nov kapucinski gvardian. V kapucinskem samostanu v Gorici so dobili novega gvardiana in sicer p. Alberta, dosedanjega gvard|ijana v Trstu na Montuzzi. Znani p. Alfonz iz Trsta je bil imenovan za gvardiana v Lendinari pri Veroni. Dosedanji gvardian p. Linus je odšel za vikarja v Verono. Njegovo delo je mozaik v prezbiteriju kapucinske cerkve v Gorici in pa spomenik pred cerkvijo. P. Fidelis, edini slovenski kapucin v Gorici, je še ostal na svojem mestu, za kar so vsi goričani zelo veseli.
žabnice. Po 17 letih se je vrnil v Žabnice za kratek čas č. g. Janez Ehrlich D. J., misijonar v Indiji. Prišel jc v spremstvu rodne sestre dr. Elbe, ki je prav tako misijonska sestra v Indiji. Žabničani so z velikim veseljem sprejeli svojega rojaka. Prvi pozdrav mu je poklonil domači pevski zbor s pesmijo „Novi mašnik bod’ pozdravljen!“ V daljni Indiji, kjer je imel novo mašo je ni slišal, zato so mu jo domači pevci zapeli ob tej priliki. Sledile so pozdravne deklamacije in petje, nato v cerkvi slovesna sv. maša. Naslednjo nedeljo, junija je bila lepa slovesnost prvega svetega obhajila. Zvečer se je v župnijski dvorani vršila pestra akademija v čast g. misijonarju in prvoobhajancem. Na sporedu so bile pevske točke, dekliško rajanje in pa trodejanka Marijin otrok, katero so žabniška dekleta odlično podala.
Števerjan. V nedeljo 11. julija je šte-
vei'janski gospod župnik praznoval 40-letnico mašništva. Ob slovesnem pritr-kovanju zvonov se je zbrala k jutranji sv. maši izredna množica faranov. Gospod župnik Ciril Sedej, nečak škofa Sedeja, je v števerjanski fari že nad 34 let. Mlad, zdrav in poln idealov se je takoj po prvi svetovni vojni, ko je prišel v števerjan lotil ogromnega dela in dvignil vas iz ruševin, ki jih je je vsestransko prizadela vojna. Ustanovil je stavbeno zadrugo in posojilnico, za duhovni preporod pa Prosvetno društvo, ki je bilo eno izmed najbolj cvetočih. Zadnja vojna z vsemi svojimi strahotami mu je strla moči in zrahljala zdravje. Želja vseh faranov je, da bi gospod župnik še dolgo let ostal med njimi.
Razna romanja goriških in tržaških Slovencev. Letošnji poletni meseci so za goriške in tržaške vernike res bogati na romanjih. Začnimo kar od kraja.
Gorica: Skupina članic dekliške Marijine družbe in tretjega reda iz Gorice je v juliju poromala v Loreto, Assisi ter na La Verno in v Firence skupaj s svojimi voditelji ter nekaterimi duhovniki. Potovali so v krasnem avtopulmanu in čeravno je romanje trajalo teden dni, so si vsi želeli, da bi trajalo še en teden. Nepozabni so vtisi iz Loreta in loretske hišice, kjer vse govori o čudoviti preprostosti in živi veri, o dovršeni umetnosti raznih narodov in raznih umetnikov. Živi kontrast te umetnosti je bil zato Assisi, s svojimi temnimi kamnitimi bazilikami in cerkvami in s strogostjo samostana klarisinj in frančiškanov. Tu veje povsod še duh pokore in strogega zatajevanja, ki ga današnji človek tako težko razume. Tudi na La Verni, 1200 m visokem hribu ta duh še ni umrl. Okrog samostana šumijo stoletni gozdovi in drugujejo menihom, ki v nočni tišini molijo hvalnice po samostanskih hodnikih. Lepo je bilo tudi v Firencah, kjer je naša slovenska pesem doživela pravi triumf v cerkvi Karmelske Matere božje. Nazaj grede so se romarji ustavili še v Benetkah in si ogledali glavne zanlimivosti tega edinstvenega mesta.
V Thiene: V nedeljo 25. julija so poromali Goričani skupaj s Števerjanci
na božjo pot v Thiene pri Vicenzi. Na-zaj grede so obiskali še Monte Berico. sv. Antona Padovanskega ter tudi roj=t" no hišo sv. Pija X. v Riese.
Sv. Višarje: Prvič v zgodovin' višarske kronike je privozil avtomobil na Višarje. Ko je zatrobental po višar skem „Korzu“, je bilo na mah vse p0.' koncu. Dekleta, kar jih je bilo na Vi-šarjah, so ga takoj okinčale z gorskim cvetjem in hrup in začudenje okrož njega se dolgo ni polegel. Prvenstvo je tokrat odnesel č. g. Jože Vošnjak in p9 njegov spremljevalec g. dr. Kazim'9 Humar, ki sta bila tako pogumna, da sta si upala po strmi in nevarni poti na Višarje in seveda tudi nazaj. To je vsf kakor lep napredek, vendar se je marsj' koga polastila ob tej novici otožnost, češ-tudi v neskaljeni višarski mir je pro" drl nemir našega časa.
Tržačani na gori Berico' 11. julija je odpotovala iz Trsta dolg9 kolona 14 velikih, avtobusov proti Monte Berico pri Vicenzi. Romanje je najlepše uspelo in zopet so tujci prisluhnili naš' nesmi, ki je tako prijetno donela v ve-liki cerkvi na Monte Berico in potem vso pot do Trsta.
SLOVENSKA KOROŠKA
Edini novomašnik na Južnem Koro-škem je bil letos č. g. Franc Potočnik' iz reda Srca Jezusovega. Posvečen je b» 11. julija v Salzburgu, prvo sv. daritev pa je opravil 18. julija v Svečah.
'Umrl je 12. junija v Kotlah vzore9 slovenski duhovnik, koroški rojak Iva* Serajnik, v starosti 77 let. Rodil se je leta 1877 v Svatnah (fara Št. Jakob J Rožu) v hiši. kamor se je omožila M>' klova Zala. Bil je torej njen direkte" potomec. Novo mašo je opravil leta 1901 v št. Jakobu. Služboval je v črni, n9 Koprivnic?, Timenci, Št. Danielu, bij nekai časa kaplan pri škofu Kahn.u, na" 30 let pa je preživel kot župnik v Ko|| lah. Med prvo svetovno vojno je b1/ pregnan, med drugo zaprt v Škofov^ zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, p°" tem je leta komunistične revolucije pN živel v samostanu v Stični, dokler se let* 1945 ni mogel vrniti domov. Pa je tudi tu moral veliko pretrpeti. Pred trem1 leti je obhajal zlato mašo. Ljudi je p N
?°zjepotno sveti-806 Brban na Jadranu
naj mu ne prirejajo nikake slavno-*; le molijo naj zanj in sv. obhajilo ^fejmejo po njegovem namenu. Ob 6 štl^raj i® lm®l zlato mašo, potem pa 1 v gozd, ,,da bi bil sam s svojim Bo-kot je rekel.
, Novi zvonovi v Marijinem letu. Letos, obhaja dobrloveška župnija 800-letnico , ojega obstoja je bila notranjščina cer-® okusno obnovljena. Tudi zvonovi so ^ ‘etos srečno vrnili pod zvonikovo streng Zadnja vojna je pobrala vse do zadrega. Zato so si verniki silno želeli, da k zvonovi zopet oglasijo raz cerkvenih tat ®snoval se Je odbor za zvonove in 2() Pridno delal, da so bili v nedeljo ■ Junija zvonovi že posvečeni in dvig-zvonik, č. g. župnik Srienc je zložil pomen posvečevanja zvonov, opat »n avel Schneider iz št. Paula pa je Pravil pontifikalno sv. mašo in med J0 tudi govoril. Povdaril je, da so zvo-lrVl. glasniki miru, ki naj bi ga bili de-jyZni vsi narodi. Zvonove je vlila tvrdka Zvan Grassmayer iz Innsbrucka. Veliki dr°n.”e“ i® posvečen. Mariji Vnebovzeti, t ugj ,.,gis“ presv. Srcu Jezusovemu v.etJi ..h“ pa sv. Jožefu. Tudi cerkev Dere Marije na Gori, ki stoji sredi far-„ pokopališča, je dobila 26. junija, a„Praznik sv. Heme, dva zvona na glas i[j in ,,cis“. Posvečena sta sv. Ani in Prijinemu brezmadežnemu Srcu. V
podružnični cerkvi v Sinči vesi je bila blagoslovitev zvonov 11. julija, v podružnici sv. Mohorja in Fortunata v Kokju pa 18. julija. Tu bosta odslej dva zvonova pela v božjo čast in vabila k molitvi.
Veliko prahu je povzročil n,aročeni zvon v Svečah ob jugoslovanski meji. Sveče so vas v občini Bistrica v Rožu in zelo znane po svoji narodni zavednosti. Ta vas je imela pred prvo svetovno vojno tako velik zvon, da so ga slišali po vsem spodnjem Rožu. Prva svetovna vojna ga je pobrala in od tedaj so si verniki vedno želeli, da pridejo do novega, prav tako mogočnega. Pod vodstvom gorečega župnika č. g. Martina Škrjanca je bil osnovan odbor, ki je zbral potrebni denar in naročil pri tvrdki Pfundner na Dunaju dva zvonova. Da bi ne bilo nepotrebnih sporov radi na-nisa, je bila sklenjeno, da bo napis samo latinski in s cerkvenimi znaki. V nasprotju s tem naročilom pa je neka n,e-opolnomočena oseba naročila poleg latinskega napisa: Anno Mariae (V letu Marije) 1954 še nemškega: „Im Maria-nischen Jahr 1954, Suetschach“ in namesto cerkvenih državne in, cerkvene znake. Umljivo, da je ta samovoljnost slovenske darovalce razburila. Protestirali so pri tvrdki Pfundner, ki se je opravičila in položaj rešila tako, da je
poslala delavca, ki je nemški napis izbrisal z zvona. To pa je seveda napravilo hudo kri pri nemško govorečih vernikih. Najbolj so vpili kot navadno tisti, ki niso nič dali. Vmes je poseglo tudi avstrijsko časopisje in dalo vsej zadevi političen pečat. Krški škofijski ordinariat v Celovcu je zato odločil, naj se blagoslov zvonov, ki naj bi se izvršil v nedeljo 11. julija, odloži za toliko časa, dokler se duhovi ne pomirijo.
Farna cerkev v Medgorjah je v glavnem obnovljena. Tudi cerkveno -pokopališče je po preureditvi postalo kot lep, urejen vrt, ki na vsakega obiskovalca napravi najlepši vtis. Mesec maj je bil za faro en sam praznik. Večer za večerom je bila farna cerkev polna. Veliki oltar je bil ves v cvetju, sredi njega pa milostna Marija Pomagaj z Brezij. Na dan farne posvetitve Materi božji je bila župna cerkev dvakrat polna, dopoldne mož in fantov, zvečer pa mater in deklet. Tudi udeležba pri zakramentih je bila polnoštevilna.
Tudi fara Podgrad je mesec maj prav lepo preživela. Na praznik Jezusovega vnebohoda so se vsi verniki posvetili Marijinemu Srcu. 9. maja je bila še druga slovesnost: blagoslovitev nove motorne gasilske brizgalne. 25. julija pa je fara praznovala svoje žegnanje. Letos je bila vsa slovesnost še posebno lepa, saj sta ji dala povdarek prenovljena farna cerkev in pokopališče.
HRVATSKA
Pet katoliških škofov iz Jugoslavije, med njimi beograjski nadškof dr. Josip Ujčič, je hotelo poromati v Rim ob priliki svetniške proglasitve papeža Pija X. Obrnili so se na vlado, da jim izda potne liste. Odgovor je bil seveda negativen. Nov dokaz, kako rdeči samo-silniki pojmujejo „versko svobodo“.
Pred sodiščem v Starem gradu na Hvaru je bil obsojen hvarski škof mons. Pušic na 40.000 din kazni, ker je „zlorabil vero in cerkev v politične namene“. Zvedeli smo, v čem je bila ta „zloraba vere in cerkve“. Ko je slišal, da bi država rada tudi njegovi škofiji usilila društvo po vzorcu CMD v Sloveniji, se je odločno uprl in svojim duhovnikom zapretil s težkimi cerkvenimi kaznimi.
Takemu društvu se je uprl pač zato, ker je izkušnja v Sloveniji pokazala, da duhovniški sindikati niso nič drugega kot podružnica komunistične stranke za rušenje cerkvene oblasti in edinosti v katoliški Cerkvi.
Ker komunistične oblasti v Jugoslaviji ne dovolijo, da bi se verouk poučeval kot bedni predmet na državnih šolah, čutijo pa, da brez neke morale dijak -e ne more živeti, so pred časom uvedle nof predmet: moralna vzgoja, ki naj bi dajal dvakrat na teden. Toda kot že tolikokrat, so tudi ob tej priliki izdale dekret, ne da bi učiteljstvu pojasnile, 0 čem naj se v tej „moralni vzgoji“ razpravlja. Zato so morali učitelji in pr°' fesorji sami ugotoviti, kaj naj pravzaprav uče. Tako se je na neki hrvaški gimnaziji neposredno po tej odredbi zbral profesorski zbor, da razpravlja o noveu' predmetu. Videlo se je, da nihče ne kaj naj novi predmet vsebuje. Končn0 se je le nekdo od navzočih upal boječ6 predlagati, naj se dijakom govori o nedotakljivosti tuje lastnine, o potrebi sp0' š to vanj a staršev, o resnicoljubnosti in dostojnosti ter o pokvarjenosti sodobn6 družbe. Pa je slabo naletel. Ravnatelj zavoda je namršil obrvi in nato svečan0 pribil: „Kar si tovariš povedal, ni dru' gega kot ponavljanje nekdanjega verouka. Vidi se, da še vedno reakcionarno ; misliš. Pravi vzgojitelj ne bo v zadreg1, kaj naj uči pri novem predmetu. Nah1 mar zgodovina ver, zlasti katoliške, ne nudi obilo tvarine za predavanja? Dva tisočletno nasilstvo nad delavskim razredom, inkvizicija, trgovina s svetim1 rečmi, prodajanje in kupovanje odpust kov, zadnje čase pa sodelovanje s fašiz mom, borba proti narodno-osvobodiln6111 gibanju, brezštevilna grozodejstva z?' grebškega nadškofa Stepinca, vse to J6 neizčrpen vir, ki se ga profesor lamf posluži, ko bo dijakom razlagal, kaj J dobro ali slabo, kaj je moralno ozirom® nemoralno, kaj je prava sreča in ka»‘ se da priti do nje.“ Tako je „modri“ rav' natelj „rešil“ problem novega predmet®: Ni pa povedal nič novega. Trideset ‘e pred njim je že Lenin pojasnil, kaj J moralno in kaj ne. „Moralno je vse, k9 komunizmu pomaga do zmage. Kar i \ pri tem ovira, je nemoralno.“
VERSKO KULTURNE SESTAVINE
V NOVEM PROGRAMU SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE
Izraz modernega demokratičnega življenja so politične stranke, ki po svojih Poslancih, katere izvoli na en aili drugi način ljudstvo, sestavljajo narodno predstavništvo ali parlament, kjer se predlagajo in sprejemajo zakoni veljavni za vso državo. V državah, kjer vlada politična svoboda, je torej ljudstvo odgovorno za to, kdo ga v parlamentu zastopa, oziroma politične stranke, ki se na osnovi svojih strankinih programov potegujejo ta ljudsko zaupanje. Odločilne važnosti je, kakšen strankin program zastopajo možje, ki jih ljudstvo pošlje v parlament, kjer se ne sprejemajo le gospodarski, politični ali upravni zakoni, ampak tudi postave, ki se nanašajo na versko in nravno življenje ljudstva, na šolstvo in vzgojo mladine, na javno bogočastje, na Položaj Cerkve, njenih ustanov in organizacij. Zato je umljivo, da pred volitvami v zakonodajna zastopstva zastopniki Cerkve, ki so škofje, — pred nekaj mti je storil za Italijo to celo sam papež —, katoliško ljudstvo pozivajo, naj svoj glas pri volitvah oddajo poslanskim kandidatom, ki zastopajo takšne stran-karsko-politične programe, ki so Cerkvi m krščanstvu naklonjeni, ne pa sovražno usmerjeni. Dejstvo je, da so v eni in drugi katoliški državi prišle na površje 'n, do moči v državi Bogu in veri sovražne stranke le zaradi tega, ker so katoličani bili premalo poučeni, premalo Zavedni ali pa sploh brezbrižni za politično življenje.
. Kakšen je pod versko nravstvenim Udikom novi program Slovenske ljudske stranke, ki si ga je zadnji čas postavila v izseljenstvu?
SLS ima med Slovenci več kot 60-..i-no tradicijo politične zastopnice katoliškega slovenskega ljudstva. S svojim novim programom nadaljuje svetlo in
DR. IVAN AHČIN, Buenos Aires
slavno zgodovino tistih naših javnih političnih delavcev, ki se nikdar niso posvečali politiki zaradi politike, ampak so šli na politično področje v prvi vrsti zato, da slovenskemu ljudstvu ohranijo Boga, vero, nravnost in poštenje. Novi program je popolnoma prežet prav istega duha, le da je nad vse primerno izpopolnjen in obogaten z novimi zahtevami versko nravne vsebine, kakor jih moderni časi in potrebe zahtevajo.
Takoj uvodoma postavlja načelno zahtevo, da bodi Slovenija „urejena po krščanskih načelih“, kajti „trdnost države je odvisna od vere v Boga in od nravne vrednosti državljanov“ (člen 2.).
Posamične versko-kulturne zahteve so pa naslednje:
DRŽAVA IN OSEBA
Do prvih početkov pisane človeške zgodovine sega boj med človekom kot po-edincem in pa med družbo, v katero je včlenjen. Človek kot oseba stremi za tem, da bi si ohranil čim več svoboščin in individualnih pravic, skratka, čim več osebne svobode. Stalno stremljenje družbe pa gre za tem, da uveljavi svojo družabno nadoblast nad človekom, da ga čim bolj vase použije in napravi družabno odvisnega. Enkrat prevlada ena stran, tista, ki poudarja svobodo, drugič druga, ki naglaša oblast družbe. Kadar zmaga teženje po nebrzdani svobodi, govorimo o skrajnem individualizmu. A kadar se čez mero uveljavi družba s svojimi neupravičenimi zahtevami, zmaga kolektivizem. — V današnjem času je kot odpor na pretiran individualizem na splošno prišla na površje družba s svojim kolektivizmom. Zato je treba proti stremljenju, ki hoče človeka kot osebo popolnoma izničiti in spraviti pod neomejeno družabno oblast, zopet reševati
človeka in njegove osebne naravne pravice.
Program SLS vsebuje tozadevno več važnih točk: zahteva spoštovanje naravnih osebnih pravic, kakor so pravica do osebne svobode, do svobode v javnem življenju (demokracija), svobodo vere, vesti, vzgoje, pouka, besede in tiska, svobodo združevanja v strokovne, stanovske, kulturne, gospodarske in politične organizacije. Narod je treba vzgajati k strpnosti in vzajemnosti. Zakonito mora biti zajamčena zasebna lastnina in omogočena zasebna gospodarska pobuda.
Seveda pa program ne propagira ne-neomejene, razbrzdane svobode ali liberalizma. Svoboden je človek takrat, kadar ga pri izvrševanju dobrega ne sme nihče ovirati. Nihče pa ne more biti svoboden, da bi delal slabo. Človeški svobodi so torej postavljene naravne ali etične meje. Pa tudi družba je opravi-čena, da omeji svobodo poedinca, kadar splošna korist to zahteva. Vprav to poudarja tudi program, ko pravi, da svoboda državljanov „ne sme biti v opreki s krščanskimi nravstvenimi načeli... in ne z zakoni, ki branijo obče narodne koristi“ (člen 2.). Pravica do zasebne lasti je priznana, vendar pa se zahteva, da zasebni lastniki izpolnjujejo socialne dolžnosti. Tudi naj se prepreči kopičenje bogastva v rokah nekaterih, pač pa je treba težiti k ustvarjanju splošne blaginje (člen 6.).
DRŽAVA IN DRUŽINA
Sodobno podružabljenje človeka, za čimer teži moderna država, ogroža najbolj družino, ki je osnovna celica družbe. Zato tudi vidimo, da je novi program SLS zlasti v tej točki čuječe na straži, ker družinski samobitnosti in njenemu varstvu posveča posebno pozornost.
Naravne družinske pravice je treba spoštovati, poskrbeti pa zlasti za njen nemoten napredek in varnost. V nrvi vrsti naj država varuje svetost zakonsko zveze. Prizna naj cerkveno poroko (čler 3.). Morda ne bo komunizem na nobenem polju napravil toliko škode kakor z uvedbo civilne poroke in razporoke. Zgodovina kaže, da ni nobene reči težje nopraviti, kakor če je trajnost in nedotakljivost zakonske zveze razrahljana.
Drugo, kar Cerkev in krščanske starše posebno zanima je vzgoja otrok. Program priznava staršem pravico in dolžnost skrbeti za vzgojo otrok. Šola delo staršev dopolnjuje, toda na temelju družinske vzgoje! Torej ne tako, da šola po načrtu kvari, kar s tolikim trudom zgrade starši, kakor se žail danes dogaja v domovini. „Vzgoja mora biti krščanska in narodna“, zahteva program (čl. 4.). Naravno torej, da mora biti v šolah verski pouk (istotam) in da 0 šolstvu odločajo šolski odbori, ki so sestavljeni iz zastopnikov staršev, veroizpovedi (Cerkve) in države (čl. 4). Torej ne tako, kakor hoče brezbožna laična in komunistična šola, ki pusti v šoli odločati staršem, državi in učiteljstvu. A staršem le navidezno. Kajti od države plačano in nastavljeno učiteljstvo s svojim glasom vedno glasuje z državnim zastopnikom in odloča proti glasu sta-rišev, ki dejansko ne morejo odločati o vzgoji svojega otroka. Nasprotno pa Cerkev vedno brani naravne vzgojne pravice staršev.
Važne so kajpada tudi gospodarske osnove družinskega življenja. Program zahteva družinske plače, ki naj omogočajo ustanavljanje družin, jim zagotavljajo primerno življenje in omogočajo pridobitev družinske imovine (čl. 3.). Na ta način bo žena osvobojena pridobitve-nega tekmovanja in se bo mogla posvetiti svojim materinskim, družinsk;m in vzgojnim nalogam.
S posebnimi ukrepi naj se pospeši graditev lastnih domov, da bodo imele družine svoj življenjski prostor, ki je oogoj za zdrav razvoj družinskega življenja (prim. čl. 6č.).
DRŽAVA IN DRUŽBA
Razmerje med državo in družabnimi ustanovami naj bo po programu SLS urejeno na subsidiaričnem načelu. To se nravi: država naj pomaga manjšim družabnim edinicam s svojo večjo močjo do polnega in nemotenega razvoja, a nal spoštuje njihovo samoupravnost. S tem se v ljudskih množicah goji tudi čut za samostoino in odgovorno delo.
Po tem načelu stoji program na stališču samouprave poklicnih delovnih stanov (čl. 2.), kar naglašajo tudi novejše
Maribor, branik slovenstva na severni meji
Papeške okrožnice, — in seveda tudi na Zemeljskih samoupravah. Torej odločno Pfoti centralizmu in unitarizmu, ki iz en6ga središča vodi in upravlja državo, Največkrat na škodo njenih sestavnih delov.
Dosledno omenjenemu načelu se zagovarja gojitev in pospeševanje posameznih stanov, ki so nositelji družbe. Ta-
kmečkega stanu in srednjih stanov, i' so „spojni element v družbi“ (čl. Gb.). ludi industrijski stan naj se preuredi ,®k°> da bo delavstvo udeleženo na do-lcku in da polagoma postane solastnik Proizvajalnih sredstev. Le tako Do mo-8oce premagati razredni boj, ki je rak lana današnje družbe.
DRŽAVA IN CERKEV
- Cerkev, ki je nujna in nadnaravna ,’užba, ima v programu SLS tisto mesto, akor ga Cerkev sama želi in ga zahte-? v cerkvenih kanonih. Nobene utes-2jtve_ ali omejitve! „Cerkvam in verskim i ruzpnjem država varuje svobodo de-vanja. Država ščiti javno moralo. Raz-
merje med državo in verskimi skupinami urejajo pogodbe“ (čl. 2.). Posebej naglasa program svobodo vere in vesti, cerkveno poroko, krščansko vzgojo otrok v šoli, zasebno šolstvo, ki bodi izenačeno z državnim, odločilen' glas Cerkve v šolskih odborih, boj proti javnemu pohujšanju mladine, javno pomoč za zasebno mladinsko skrbstvo, zasebno socialno in karitativno delovanje, s katerim naj država sodeluje, ne pa ga uničuje in preprečuje, itd.
Na kratko lahko povzamemo: Novi program Slovenske ljudske stranke je ves prežet s krščansko miselnostjo, kakor odseva iz papeških okrožnic od Leona XIII. pa do sedanjega sv. očeta Pija XII., ki govore o tem, kako naj bo država in družba urejena, da bo ustrezala krščanskim et'čnim in socialnim načelom. Vsak pošten Slovenec more po svojem krščanskem prepričanju glasovati za ta program. Samo želeti je, da bi skoraj nastopil čas, ko bo svoj novi program SLS mogla praktično v domovini izvajati v blagor slovenskega ljudstva.
dmižinka irniphava na phvo mio omajilo
DR. RUDOLF HANŽELlč
V zadnji številki sm0 govorili b družinski pripravi otroka na sv. spoved. Ne manj važna je priprava na prvo sv. obhajilo. Saj bo od .(pogostega in vrednega prejemanja teh dveh zakramentov v veliki meri odvisno otrokovo poznejše versko in nravno življenje.
1.	Pripravljaj otroka na prvo sveto obhajilo v duhu veselja in ljubezni do Kristusa.
a)	Dnevi priprave naj bodo DNEVI VESELJA za otroka in vso družino. Skrbno se izogiblji v tem času vsake osornosti in izadirčnosti. Ne oštevaj otroka kakor n. V>r. tak in tak si, pa misliš iti k sv. obhajilu. Ne zahtevaj od otroka pretirane resnosti, n. pr. da se ne sme igrati, biti veselo razigran v družbi, češ, saj boš vendar kmalu šel k sv. obhajilu. Tako ravnanje bi v otroku, čigar vsa narava si želi vedrosti, zaupanje, veselje, igre, povzročilo zagrenjenost, sv. obhajilo bi zamrzil za vselej in se naravnost bal dneva, ko bi zopet moral prejeti zakrament.
b)	V otroku VZBUJAJ LJUBEZEN do Jezusa na način kot smo to že opisali za predšolsko dobo. Pripoveduj otroku zgodbe o Detetu Jezusu, o njegovi ljubezni do Boga in človeka, o njegovem trpljenju in smrti za nas. Otrok, ki bo iskreno vzljubil Jezusa, bo zahrepenel po dnevu sv. obhajila, se bo nanj vestno in z veseljem pripravljal, premagoval napake, spolnjeval dolžnosti ter daroval žrtve in žrtvice — vse iz ljubezni.
2.	V dobi priprave skupaj z otrokom in zanj tudi VEČ MOLI. če moreš, pojdi zlasti v zadnjem tednu priprave z njim večkrat k sv. maši. Če ne moreš k maši, pa vsaj večkrat z otrokom na-
pravi obisk Najsvetejšega. Povej otroku, da hočeš skupno iz njim Jezusa P0-častiti ter ga prositi, da bi otrok obhajilo' prejel kar najlepše. Doma in tudi v cerkvi, če si sama iz otrokom, moli z njim kratke molitvice k Jezusu n. Pr; „Jezus Tebi živim...“ ali: „Tebe ljubi moja duša, o zveličar moj“. To stori zlasti na predvečer prvega sv. obhajila-
če hočeš, da bo otrok noč pred obhajilom dobro prespal in ostal spočit in dobre volje in da bo lahko ostal tešč, mu na predvečer ne dajaj več hrane kakor sicer in otrok naj ne gre spat ta" koj po večerji.
3.	Dan sv. obhajila naj bo PRAZNI^ ZA VSO DRUŽINO. Vsa družina žiaj se pripravlja na ta dan s tem, da več mol' za prvoobhajanca, da na dan prvega obhajila skupno s prvoobhajancem prejmejo sv. obhajilo vsi, zlasti mati.
na otroka vpliva veliko globlje kakor bogato pogrnjena miza. Tudi naj ta da" pripravi, če je le mogoče, kakšna drug* oseba, da bo mati ta dan čim več skupa) z otrokom in njegovimi brati in sestrami.
Vsa družina naj ta dan preživi DOMA v prisrčnem veselju, katerega na) ne moti nihče. Mati bo pa ob dani Pr>' liki z nevsiljivo materinsko besedo otrokovo pozornost obračala k Jezusu, sf skupno z otrokom zahvaljevala za in' losti i.n prosila nadaljne pomoči te sve' tovala otroku, naj napravi na ta da" kak primeren in potreben sklep za Pr*' hodnjost — iz ljubezni do Jezusa.
4.	Po prvem sv. obhajilu ,se bo zlas*1 mati prizadevala, da bo v otroku lju' bežen do Jezusa rastla, in da bo ra0 pogosto prihajal k mizi Gospodovi. Pred'
Argentina
Zelo lepo je uspela posvetitev Slo-yencev v Vel. Buenos Airesu brezmadežnemu Srcu Marijinemu, 22. avgusta v svetišču lurške Matere božje. Dan je bil čredno lep, popolnoma pomladanski. Tisti, ki so šteli, pravijo, da je bilo 1800 udeležencev, kar je za romanje v Lour--des izredno veliko število. Naši rojaki s» se na posvetitev pripravljali že dalj casa. Posamezni dušni pastirji so že Pred več meseci pričeli s posvečevanjem uružin Marijinemu Srcu. Revija „Duhovno življenje“ in glasilo Slovenskega dušnega pastirstva „Oznanilo“ sta slovaškim rojakom nenehno razlagala po-*nen posvetitve in pridobivala njih srca Za to bogoljubno dejanje. Romanje v Lourdes je potrdilo, da so Slovenci po-P’on posvetitve v veliki večini pravilno doumeli. Začela se je verska prireditev z rožnim vencem ob lurški votlini. Nato Se je ob spremljavi zvonov razvila pro-?esija preko zgornje še nedovršene cerkve v kripto istega svetišča. G. svetnik Alojzij Košmerlj je znal mojstrsko s Svojim govorniškim zanosom razpoložiti Srca romarjev za dejanje posvetitve, ki Se je izvršila takoj po njegovem govoru.
'Sem bo skrbela, da bo prejemal zakra-*Pente ob prvih petkih, sobotah in ne-e* *jah. A spoved naj otrok opravi že
•,rej, da starejšim ob teh dnevih ne bo r'ha čakati na spoved predolgo a vse-eJ, ko prejme sv. obhajilo, naj se nanj °oro pripravi ter določi tudi namen, Za katerega hoče prejeti zakrament. Naj
rad prejema iz apostolskih .namenov P zadoščevanje za grehe drugih.
Nato so sledile litanije Matere božje. Pred oltarjem je klečalo 10 duhovnikov, s prižnice pa je izredno dovršeno vodil ljudsko petje č. g. Janez Markič. Ljudje so peli iz srca kot že dolgo ne. Po končanem blagoslovu se je slišalo vsepovsod: „Danes pa je bilo nebeško lepo!“
V farni cerkvi v Munro je dne 4. julija daroval svojo prvo sveto daritev Bogu novomašnik č. g. Avguštin Cunja. Č. g. novomašnik je naš primorski rojak doma iz Predloga pri Trstu. Rojen je bil 19. septembra 1927. V Argentino je prišel s svojo materjo, brati in sestrami leta 1938. Oče je bil že prej tukaj. Na prošnjo pokojnega č. g. Kastelica so ga sprejeli v zavod San Pablo v Floridi, kjer je dokončal gimnazijo. Bogoslovne študije je pa napravil v Rimu, kjer je bil tudi posvečen.
Novo mašo je pel 4. julija ob 10 v Munro ob asistenci ravnatelja iz kolegija San Pablo ter gospodov iz Munro. Govoril mu je pa g. župnik iz župnije, kjer službuje oče g. novomašnika kot zakri-stan že 25 let. G. govornik se je v svojem govoru spominjal novomašnjkove domovine, ki trpi v sužnosti brezboštva. Sveti maši so prisostvovali presrečni starši, bratje in sestre, ter lepo število Slovencev iz Munra, Carapachaya in okolice. Samo škoda, da ni bilo prej objavljeno tudi v slovenskih časopisih, da bi ljudje vedeli.
Po sveti maši je g. novomašnik podelil vsem navzočim papežev blagoslov s popolnim odpustkom. To dovoljenje je dobil od sv. očeta, ko je bil pri njem sprejet.
Večkrat je bilo slišati zadnje čase, ko smo proslavljali srebrni jubilej škofa
dr. Gregorija Rožmana, da je prevzvi-šeni gospod jubilant ves čas svojega življenja z veliko ljubeznijo deloval zlasti med fantovsko mladino. Zanjo je našel vedno čas in jo skušal vedno razumeti v njenih potrebah. Razumljivo torej, da je Slovenska fantovska zveza smatrala za svojo dolžnost, da dostojno proslavi svojega ljubljenega škofa. V nedeljo 8. avgusta so se zbrali fantje v svojem sedežu na slovenski Pristavi, da tudi pred svetom povdarijo, kako ljubijo in spoštujejo svojega vladiko. Vodil je proslavo predsednik Jože Prijatelj. Lojze Rezelj je deklamiral Igorjevo pesem: Velikemu misijonarju. Slavnostni govoimik je bil1 tajnik Slovenski kulturne akcije g. Marijan Marolt. Ustavil se je pri besedi vladika. Prišla je ta beseda k nam iz črne gore, kjer je pomenila cerkvenega kneza, ki je voditelj naroda, čeprav nima vladarskih pravic, pa se mu ljudstvo prostovoljno podvrže. Hrvatje so besedo „vladika“ rabili prvič za svojega škofa Josipa J. Strossmayer-ja, ki je bil velik dobrotnik (mecen) svojemu narodu. V Sloveniji pa se ta naziv prvič pojavi za časa škofa Jegliča. Na slavolokih so bili napisi: „Pozdravljen naš vladika, naš ponos in naša dika!“ Škof dr. Rožman je bil vladika v pravem pomenu besede, saj je zlasti med komunistično revolucijo vodil narod duhovno skozi zmedo idej in pojmov. G. Marolt je povdaril, da je bil škof Rožman velik zlasti v svojem delu za duhovno prenovitev slovenskega naroda. Iskal je stik z ljudstvom in zato tudi vedel, kaj ljudstvo od njega pričakuje. Jože Poznič je nato recitiral Igorjevo pesem „Slovenski knez“. Zaključne misli je podal duhovni vodja SFZ č. g. Jože Jurak. Orisal je nekatere značilne poteze škofove osebnosti z željo, da bi ga slovenski fantje čim bolj posnemali. Naš škof je velik v svoji načelnosti. Sv. oče Pij XI. je obsodil vsako sodelovanje s komunizmom; naš škof je to vzel dobesedno in moral veliko pretrpeti prav radi zvestobe temu načelu. Naš škof je velik v izvrševanju svoje škofovske službe. Ni po njej hrepenel, a ko se je enkrat zgrnila nadenj, jo je vzel resno in skušal storiti vse, kar je bilo v njegovi moči, da ostanejo verniki Bogu in
narodu zvesti. Naš škof je velik v svoji povezanosti z Bogom. 'Ni se dal oslepiti od zunanjega bleska organiziranega verskega življenja v Sloveniji. Vedel je, da le globoko notranje življenje rešuje svet. Zato je skušal katoliške organizacije in vse javno in zasebno življenje voditi pod geslom: „Brez mene (Kristusa) ne morete nič storiti.“ Velik pa je naš škof, tudi v prenašanju križa, ki mu ga je Bog naložil. Sam begunec, druge tolaži, a sam nikdar ne toži. Od takega škofa se mora slovenska mladina učiti, kakšna naj bo: zvesta katoliškim načelom, vestna v izvrševanju svojih poklicnih in goreča v izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti ter voljna za najtežje žrtve, če bodo potrebne. Naš škof je kakor poveljnik. Veliko zmag je doživel, toda zloba sveta ga je prisilila, da je svoj glavni stan prestavil izven meja svoje škofije. Zberimo se okrog njega in, ostanimo zvesti Bogu in domovini. S svojim škofom smo šli v tujino-Potrudimo se, da s svojim škofom vsi, ki smo zapustili zemsko domovino, najdemo pot v nebeško. — S pesmijo „Zmagala si, Devica slavna“, je predsednik SFZ zaključil lepo uspelo prireditev.
Smrt dveh krščanskih mož. Sredi avgusta je smrt pobrala dva slovenska očeta, ki zaslužita, da se ju spomni „Duhovno življenje“. Dne 16. avgusta je zatisnil svoje trudne oči g. Albin Kv ritnik. Lani je pokopal sina edinca Marijana, po dobrem letu mu je sledil tudi on. Bil je mož molitve in notranjega živ" lienja. Nikdar ni tožil nad svojo usodo, dasi je bila le-ta dostikrat trda do njega. Na poti v tovarno in na povratku domov je vsak dan dvakrat zmolil vsc trj dele rožnega venca. Marija ga je zato v osmini svojega praznika vzela k sebi, da ga poplača za vse trpljenje, ki ga je bil na zemlji deležen. —- Naslednji dan pa je odšel v večnost f-France Kukoviča, oče številne družin6 16 otrok, od katere je sin dr. Kukoviča Lojze profesor v slovenskem semenišči1' Vedel je, da so mu ure štete, pa se jc zato mirno pripravljal na srečanje 1 Bogom. Bil je pravi Job, saj je dolg0 časa vdano prenašal svojo težko bok" zen. Moč mu je dajala sv. Euharistija
ki jo je v bolezni pogosto prejemal. Naj oba vzorna krščanska moža v miru počivata !
Že tretje leto zapovrstjo so se zbrali slovenski duhovniki v Argentini na svoj študijski dan. Udeležilo se ga je 42 gospodov. Semeniški spiritual dr. Filip Žakelj je podal meditacijo o Mariji, Prečisti Devici. Referata sta bila dva. Dr. Ignacij Lenček je govoril o problemu „Naši izobraženci“, g. poddi-rektor Jože Jurak pa o temi: „Naš mladinski problem“. Koreferat k prvemu referatu je imel jezuit p. Ivan Caser-P'an, k drugemu pa salezijanec g. Janko Mernik. Udeleženci so nato vneto posesali v debato in sprejeli primerne sklece- Prav tako so se gospodje duhovniki hvaležno spomnili 25-letnice škofovskega jubileja dr. Gregorija Rožmana, kateremu so z zborovanja tudi poslali pozdravno pismo. Zaključil se je študijski dan s posvetitvijo slovenskih duhovnikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Malo kasnrje kot lani so mogli tudi ‘etos slovenski izobraženci prisostvovati duhovnim vajam, ki jih je Slovensko dušno pastirstvo v Buenos Airesu pripravilo zanje v dneh 7. in 8. avgusta d954. Udeležba je bila zelo lepa. 26 mož ln fantov je z zanimanjem in pozorno s‘edilo prepričevalnim besedam voditelja č. g. dr. Filipa Žaklja, semeni-žkega spirituala iz slovenskega bogo-s‘°vja v Adrogue.
. Ob drugi obletnici slovenskega katoliškega shoda v Argentini je Slovenski katoliški organizacijski svet (SKOS) Priredil 14. avgusta skupno posvetovanje zastopnikov vseh organizmov. Ta slovenska katoliška skupnost sestoji tre-Putno iz 39 organizmov. Vodil je zboro-^anje predsednik SKOS-a g. Lovro Jan. Zastopnik; so živahno sodelovali pri razpravljanju, kako usovršiti in vskladiti “Pio posameznih organizacij. Dalj časa s° se pomudili tudi pri problemu Slovenske hiše, ki je trenutno najvažnejša skupna zadeva Slovencev v Argentini.
V zvezi z Marijanskim letom je kon-z°rcij „Svobodne Slovenije“ založil prav
romanje venec pesmi Mariji v čast, ki jih je zložil Jeremija Kalin. Knjiga je Pašla ze]0 ugoden odmev med rojaki.
Novomašnik č. g. Avguštin Cunja
Mnogi so jo kupili že na samem romanju. V Argentini stane knjiga 18 pesov. Oceno knjige prinesemo v prihodnji številki.
Ob zelo lepem vremenu se je -letos vršilo vsakoletno romanje „Družabne pravde“ dne 15. avgusta. Blizu Buenos Airesa, na prometni avenidi Calchaqui, po kateri drvijo omnibusi proti letoviškemu in obmorskemu mestu Mar del Plata, stoji na kilometru 22.5 farna cerkev „Marije vs-dne pomoči". Njen župnik je č. g. France Glavač, ki faro zelo vzorno upravlja, tako da uživa veliko zaupanje pri višjih cerkvenih krogih in splošno priljubljenost pri svojih argentinskih vernikih. Nad sto slovenskih romarjev se je torej sredi argentinske zime (ko je naslednji dan toplomer zlezel na 30? C!) zbralo v Marijinem svetišču. Sv. daritev je opravil sam g. župnik Glavač. V španščini in slovenščini je govoril o skrivnosti praznika in njega pomenu za kristjane. Prepeval je
pevski zbor „Soča“ iz San Fernanda, sestavljen v večini iz primorskih rojakov. Zbirka med mašo se bo porabila za izdelavo barvastega okna nad korom s podobo Marije Pomagaj z Brezij. Okno bo stalo predvidoma 1500 pesov. Po sv. maši je bil romarski shod. Namesto obolelega univ. prof. dr. Ignacija Len-ška je govoril g. Rudolf Smersu o cerkveni avtoriteti v socialnih vprašanjih. Povdaril je, da se katoliška Cerkev n,e samo sme, temveč celo mora o teh vprašanjih jasno opredeliti. V zvezi s tem je prikazal pomen organizacije „Družabna pravda“ za Slovence v zamejstvu. G. Mavrič Jože st. je kot drugi govornik razvil nekaj misli o temi ,,Marija in delo“. Po romanju se je razvila zabava na cerkvenem dvorišču, ki je trajala do treh popoldne, ko so se romarji še enkrat zbrali v Marijinem svetišču in prisostvovali lepi pridigi cerkvenega asistenta „Družabne prayde“ č. g. Matije Lamovška. Nato je pevski zbor „Soča“ odpel na koru pete litanije Matere božje, kot je to navada na Primorskem. Končala se je cerkvena slovesnost s posve-
Skupina Slovencev pred cerkvijo po .novi maši. Dva duhovnika ob novomašniku sta tudi salezijanca. Na njegovi desni je č. g. Miha Maček in na levi č. g. Urba-nek; oba sta profesorja na salezijanskih zavodih v Barceloni
titvijo organizacije „Družabna pravda“ brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Katoliški Hrvatje v Buenos Airesu so na praznik Marije Vnebovzete pri' redili „Stepincev dan“. Nanj so povabili svoje rojake, zastopnike katoliških izseljenskih skupnosti v Argentini in argentinsko katoliško javnost. Slovence sta zastopala čč. gg. Jože Jurak in Aloj' zij Starc. Prireditev je imela dva dela. Prvega so pripravili Hrvatje, drugega Argentinci. Hrvaški pevski zbor „Jadran“ je pod vodstvom Ivana Degrela dovršeno zapel pet pesmi, hrvaška dekleta so pa v svojih lepih narodnih nošah zaplesala narodni ples iz Dalmacije. Slavnostni govor je v španščini imel prof. Juan Francisco Giacobbe, -ki je v navdušenih besedah orisal lik kardinala, ki svetu pridiga z molkom in z junaškim prenašanjem trpljenja. Nato so članice in člani igralske družine Prometeo doživeto odigrali oratorij v treh slikah 0 sv. Klari pod naslovom: Romanca o ubogi gospe. Oratorij je sestavil že omenjeni prof. Giacobbe. Občinstvo je oratoriju pozorno sledilo in ganjeno odhajalo-
ZDRUŽENE DRŽAVE SEV. AMERIK® Spet dva Slovenca postala Kristusova duhovnika. 8. maja je papeški delegat posvetil v Worthigtonu, država Ohio, rev. Frančiška Kovačič. Gospod novomašnik je izšel iz številne družine z 12 otroki. Trenutno se tudi njegov brat Pavel1 pripravlja na duhovniški stan. Oče Karel Kovačič je doma iz Vedrijana (Brda na Primorskem) in jf prišel v Ameriko leta 1907. Novomašni-kova mati Jožefa Bučinel pa je bila rojena že v novem svetu. Prvo sv. daritev je g. novomašnik opravil 16. maja v svojem rojstnem kraju v cerkvi sv. J°" žefa, Forest City. — Dne 5. junija P® je bil posvečen v Duluthu rev. France Perkovič. Naslednji dan je zapel prvo sv. mašo v fari sv. Jožefa v Chis' holmu, Minnesota. Rojen je bil g. novomašnik na sveti večer 1928, bogoslovje pa dovršil v St. Paulu. V študijskih le' tih se je izpopolnil tudi v slovenskem jeziku, ki ga sedaj dobro obvlada. Oče je Hrvat, mati, rojena Lesar, pa je vasi Kot; pri Ribnici.
Na posledicah zadobljenih opeklin je u*nrl 11. maja p. Janez Ferlin, član slovenske frančiškanske družine v Lemontu. Rojen je bil leta 1870. 2. septembra “i izpolnil 84 let. Ddma je bil iz vasi Gabrovka, župnija Zagradec na Dolenjskem. V frančiškanski red je vstopil leta 1891. Pet let nato ga je goriški nadškof mons. Alojzij Zorn posvetil v duhovnika. Tako je mogel leta 1946 obhajati pri Mariji Pomagaj v Lemontu svojo zlato mašo, leta 1952 pa še svoj biserni jubilej redovnih obljub. Deloval le v Klancu na Hrvaškem, bil nato premeščen v Pazin v Istri in končno poklican na Sveto Goro pri Gorici, da obnovi porušeno cerkev, žrtev italijanskih |ranat izza časa prve svetovne vojne, h svojim hitrim delom pozidave božje Poti je preprečil Italijanom, ki so hoteli na ruševinah postaviti spomenik padlim Vojakom in ohranil božjo pot tudi bodočim slovenskim rodovom. Kot Slove-Poc seveda ni mogel dolgo ostati pri hvetogorski Kraljici. Odšel je v Severno Ameriko, v družbi dveh kraljic — čevljih matic, s katerima je začel svojo hPvo amerikansko čebeljo naselbino. Od-^ oj so bile čebele njegova najljubša za-*Poslitev. Ljudje so mu rekli „lemontski čebelar“. Domala vsa ameriška Slove-mja ga je poznala po tradicijonalnem »medenem pikniku“, k; ga je pater Ja-Pez vsako leto v Lemontu priredil. Ob ^vojih čebelah je pater tudi našel smrt.
3.
maja se je v čebelarski delavnici, kjer
1® sušil papirnate kozarce za spravljale medu, po nesreči medeni papir vnel. fmter Janez je hotel ogenj sam udušiti, °da ogenj je bil premočan. Uničil je Notranjost delavnice in objel tudi patra a m ega. S težkimi opeklinami se je pre-,'l na prosto. Takoj so ga odpeljali v olnico sv. Jožefa v Jolietu, kjer pa srce 1 vzdržalo. 11. maja ob štirih zjutraj
za vedno zatisnil svoje dobre oči. 13. 'vaJa ga je pokopal p. komisar Urankar ,o navzočnosti škofa dr. G. Rožmana, ’ Je imel krasen pogrebni govor in
opravil
pravil tudi pogrebne obrede. „Vedno je glteli“ je dejal prevzvišeni g. škof, „pa e mu je tudi umreti mudilo, ko je en-rat obležal.“ Od slovenskih duhovnikov o bili navzoči čč. gg. Matija Butala, °zef Klopčič, Janez Novak, Jurij Kuz-
Novomašnjk č. g. Kazimir Gaberc OSB
ma, Roman Malavašič in Julij Slapšak. — Skrb za čebele je po smrti p. Janeza prevzel p. gvardijan Benedikt.
ŠPANIJA
Nova maša Slovenca v Barceloni. Malo nas je Slovencev v tem španskem mestu, ki je eno izmed največjih in najlepših pristanišč Sredozemskega morja. Vseh skupaj nas je komaj petnajst. Med temi so nekateri že od prej tukaj, ostali pa smo prišli po letu 1947. Ni čudno torej, da se med nami le redko zgodi kaj, kar bi bilo omembe vredno.
Vendar v letošnjem Marijinem letu nas je Bog obdaril z veliko milostjo, da je namreč eden izmed nas bil posvečen za duhovnika, in je 28. junija zapel svojo prvo sveto mašo. Je to č. g. Kazimir Gaberc, slovenski salezijanec, doma iz Ljubljane. Vse bozoslovske študije je opravil v salezijanskem bogoslovju, ki se
nahaja v prelepi vili v barcelonskem predmestju Horta. Letos je končal študije in v nedeljo 27. junija je bil posvečen za duhovnika v zaobljubljeni cerkvi presv. Srca Jezusovega na vrhu hriba Tibidabo. Ta hrib j6 600 m visok in nudi krasen razgled čez vse mesto, jti leži ob njegovem vznožju, in na morje v nedogled. Na sever pa na goro Mont-serrat, z najlepšo evropsko Marijino božjepotno cerkvijo in na gore do samih zasneženih Pirenejev na francoski meji. Res, izredno primeren kraj za mašniško posvečenje, ko Bog po zakramentu milosti dvigne človeka-grešnika nad ostali svet in ga postavi v službo posredovalca med nebom in zemljo, med Seboj in človeštvom.
Naslednji dan, 28. junija, je novi maziljenec Gospodov zapel prvi sveto mašo v isti cerkvi. Seveda ni bila to slovenska nova maša, kot imamo mi o njej pojme, z vsemi slovesnimi pripravami, s procesijo od hiše do cerkve, z blagoslovom staršev ob slovesu od doma, s slovenskim petjem in z večdnevnim praznikom. Pripravili so jo Španci, zato se je vse vršilo po njihovih običajih, ki so ravno tako lepi in pomenljivi, vendar pa smo med nje vključili dva bistvena slovenska obreda ob novih mašah: izročitev novomašnega križa ob vhodu v cerkev in slovenski novomašniški blagoslov na koncu svete maše.
Ob pol 11 smo se zbrali vsi Slovenci pred cerkvijo. Malo pred enajsto uro se je začela procesija iz bližnje salezijanske hiše v cerkev. Na pragu cerkve je g. Matija Pavčič nagovoril novomaš-nika v slovenskem nagovoru, mu čestital, da ga je Bog izbral za tako vzvišeno službo, ter izpregovoril nekaj besed za izročitev križa, ki je znamenje tudi duhovnikovega življenja, ker tudi duhovnik mora trpeti in slovenski duhovnik v današnjih časih še dvojno. Pa to trpljenje naj daruje za slovenski narod, katerega zastava ovija novomašniški križ. Mi vsi pa se bomo z njim združili, vsak s svojim križem, za Slovenijo, in za njeno katoliško vero.
Med vhodom v cerkev so na orgije zaigrali slovensko novomašno himno „Novomašnik bod’ pozdravljen“. Po sveti maši pa je novomašnik podelil vsem
zbranim Slovencem novomašni blagoslov. Sledilo je slikanje in slovesnosti je bilo konec.
Toda vsem se nam je vtisnil v spo' min tolažljiv spomin na to kratko pa tembolj prisrčno slovesnost. Čeprav nevera hoče izrvati iz slovenskih src naj' svetejše, kar imajo — sveto vero, vendar ljubi Bog v svoji neskončni previdnosti poskrbi, da se ti sovražni načrti ne bodo obnesli. Doma, v Ameriki, v Evropi, po vsem svetu, kjer so Slovenci, milost božja polaga s svojo dobrotljivo, nevidno roko, seme božjega klica v srca idealnih slovenskih mladeničev, novih sejavcev božje besede, ki so poroštvo, da se bo kljub vsemu vera v srcih Slovencev ohranila in, kadar bo božja volja* se bo zopet razplamtela svobodno v mnogo močnejšem ognju kot kdajkoli prej.
*
Rojen je bil v Ljubljani v župniji sv. Petra in je potem živel v župniji Moste. Bil je kot študent član K A — mladec Kristusa Kralja. Leta 1944 je vstopil k salezijancem. Aspirantat je napravil na Rakovniku. Ker so mu komunisti leta 1942 ubili enega brata, se je on leta 1945 umaknil v Avstrijo; odkoder je odšel v Italijo, kjer je v Turinu napravil dve leti filozofije. Leta 1947 je v oktobru prišel v Španijo, v Barcelono-Tukaj je tri leta deloval v salezijanskih obrtnih šolah v Sarriä. Leta 1950 je pa začel bogoslovne študije, ki jih je letos končal. To jesen odide v Buenos Aires.
Ima še doma mater in dva brata-Njegov oče pa je pred nekaj meseci umrl, tako da mu ni bilo dano učakati* ko bi njegov sin že bil duhovnik. KANADA
Štirje Slovenci se trenutno v Kanad' pripravljajo na mašniško posvečenje-Najbližji cilju je č. g. Alojzij Ambrožič, ki je 5. junija prejel v stolnici sv-Mihaela v Torontu subdiakonat, ki je prvi višji red pred mašniškim posvečenjem. V duhovnika bo posvečen prihodnje leto.
Novi cerkveni odbor v Torontu, ki je bil izvoljen 2. maja, sestavljajo sledeče osebe: Viktor Trček, predsednik; Janez Kavčič, podpredsednik; France Pajk* tajnik; Stane Lamovšek, blagajnik.
Italija
Loretska bazilika Matere božje je znana po vsem katoliškem svetu. Tudi Slovenci jo dobro poznamo. Saj je velik del beguncev, ki je živel v Serviglianu, Vsaj enkrat v tistih žalostnih letih mo-6el obiskati to lepo svetišče, ki se pne na hribu, od koder je čudovito lep razjed na sinje morje adrijansko. V tem svetišču je molil, spovedoval in blagoslavljal o. Oto Kocjan,, ponižen sin častitljivega kapucinskega reda. Ko le imel trideset let, je prvič pozdravil nazaretsko hišico, ki so jo po pobožnem lzročilu angeli prenesli iz Nazareta najprej na Trsat, nekaj let nato pa v Lo-reto. Predstojniki so patra Kocjana poslali, da v slovenskem in nemškem jeziku deli odvezo od grehov vsem, ki se P°do na duši betežni zatekali k loretski Mariji po pomoč in, tolažbo. Vesel je ‘Jubeznivi pater vršil svoje lepo poslanstvo. Toda v srcu mu je vedno tlela ?elja, da se vrne na slovensko zemljo ln med slovenske rojake. Zato je bil nezmerno vesel, ko se je mogel vrniti v Slovenijo med svoj kapucinski dijaški
naraščaj. Poleg -šole je veliko časa posvetil tudi knjižnicam kapucinskega reda. Mnogo slovenskih literarnih in drugih zgodovinarjev, med njimi tudi dr. France Kidrič, se je z zaupanjem in uspehom nanj obrnilo. Nemški vdor leta 1941 je pripomogel, da je p. Oto spet zasedel spovedniški sedež v loretski baziliki. Bog je tako odredil v svoji dobroti in modrosti, da smo romali k loretski Mariji. Kar hudo mu je postalo, ko smo odšli preko morja in osamljenega se je počutil. Še en mesec pred smrtjo je pisal svojemu duhovnemu sobratu v Argentino in se zahvalil za poslani mu izvod slovenske duhovniške revije „Omnes unum“. Dne 7. julija pa je zatisnil svoje blage oči. Osemdeset let je spolnil in bil najstarejši slovenski kapucin.
TARIFA
REDUCIDA
Concesion No. 2560
H ^ n «>
gol g
M
o<
PROŠNJA UPRAVE „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA“
Za letošnje leto naročnine nismo povišali v prepričanju, da bodo cene za papir in za stroške tiskanja ostale nespremenjene skozi celo leto. Ker so se sedaj vsi stroški za izdajanje „Duhovnega življenja“ povišali za ca. 20%, smo prisiljeni prositi vse naročnike v Argentini, da prostovoljno prispevajo k sedanji naročnini z dodatkom 10 pesov. Fondov nimamo. Vzdržujemo revijo le z naročnino. Zato trdno upamo, da bodo naši naročniki razumeli naš položaj in nam vsak po svojih močeh krili razliko, ki je nastala vsled podražitve stroškov. Nekateri naročniki so nam iz lastne pobude znesek 10 pesov že plačali. Hvala njim in vsem, ki jim bodo sledili.
Konzorcij in uprava „Duhovnega življenja“
"Duhovno živi jen je“ je slovenski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Orchar Anton), Jrejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak). -— Naslov: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina znaša za Argentino Po 30. juniju 1954 60 pesov, za USA in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2000 lir, za Avstrijo 75 šil., drugod v protivrednosti dol. — Tiska F. Grote, Montes de Oc-a 320
■ ■ ■., J'
■ t,:.
r:..

• PRlZADčVAOTd^ -'Sl , D/N


('■V
E>OST<S-IAA<SLI • L.OU Eb<SZ«SN • I.kOR.

.r-
V TEJ ŠTEVILKI BOSTE BRALI
POGOJI DOBRE POSVETITVE MARIJINEMU SRCU
Alojzij Košmerlj ................... Stil
ORACION FUNEBRE ........ Pbro. Hernän Benitez 505
NA MNOGA LETA! ......... Mons. Matija Škerbec 566
ZDRAVNIK IN ŽENIN ..........Dr. Mirko Gogala 569
PESTUNJA......................Gregor Hribar 574
ANGEL GOSPODOV ............. Stanko Janežič 578
CERKEV IN VERNIKI PROSLAVLJAJO MARIJINO
LETO .................. Dr. Filip Žakelj 579
BRBAN ...................... Marijan Marolt 586
ŠEGE NA DOMAČIH TLEH ......... Joža Kmetov 590
VELIKE ŽENE STARE ZAVEZE Prof. Pavel Slapar 598 ZDRAVJE NAŠ NAJVEČJI ZAKLAD Dr. I. Kačar 597
KAJ PA DOMA? ............................ 602
VERSKO KULTURNE SESTAVINE V NOVEM PROGRAMU SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE Dr. Ivan Ahčin ......................... 607
DRUŽINSKA PRIPRAVA NA PRVO SV. OBHAJILO
Dr. Rudolf Hanželič ..................... 610
KAJ PA MED NAMI? .............................. 611